KAP SPOZNANJAMoja pot okrevanja po možganski kapi

Dr. Jill Bolte Taylor

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega

avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki,

v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.111(73)-94616.831-005.1(092)

TAYLOR, Jill Bolte, 1959- Kap spoznanja : moja pot okrevanja po možganski kapi / Jill Bolte Taylor ; [prevedla Ana Ugrinović]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2009

Prevod dela: My stroke of insight

ISBN 978-961-01-0889-4

244690432

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga najdete tudi na internetu:

Ta knjiga je posvečena G. G.Hvala, mami, ker si mi pomagala pozdraviti um.Biti tvoja hči je bil moj prvi in največji blagoslov.

In v spomin psički Nii.Ni je take ljubezni, kot je pasja.

7

Vsebina

UVODOd možganov do srca . . . . . . . . . . . . . . . . . . 11ENAJillino življenje pred kapjo . . . . . . . . . . . . . . . . 15DVEPreprosta znanost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23TRIAsimetrija možganskih polobel . . . . . . . . . . . . . 41ŠTIRIJutro moje kapi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 51PETKako sem poiskala pomoč . . . . . . . . . . . . . . . . 63ŠESTMir in tišina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 73SEDEMNebogljena . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 81OSEMNa intenzivnem oddelku nevrologije . . . . . . . . . . 91DEVETDrugi dan: jutro po kapi . . . . . . . . . . . . . . . . 99DESETTretji dan: G. G. pride na obisk . . . . . . . . . . . . 105ENAJSTCeljenje in priprave na operacijo . . . . . . . . . . . 113DVANAJSTStereotaktična kraniotomija . . . . . . . . . . . . . . 129

8

TRINAJSTKaj sem najbolj potrebovala . . . . . . . . . . . . . . 133ŠTIRINAJSTPrelomne točke okrevanja . . . . . . . . . . . . . . . 147PETNAJSTMoja kap spoznanja . . . . . . . . . . . . . . . . . . 157ŠESTNAJSTDesna in leva zavest . . . . . . . . . . . . . . . . . . 163SEDEMNAJSTVzemite vajeti v roke . . . . . . . . . . . . . . . . . 171OSEMNAJSTCelice in večplastne mreže . . . . . . . . . . . . . . . 175DEVETNAJSTPoiščite notranji mir . . . . . . . . . . . . . . . . . . 185DVAJSETNegujte vrt misli . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 201

PRILOGA ATako torej … Od nekdaj ste si želeli iti na Harvard! . . 204 PRILOGA BNasveti za okrevanje . . . . . . . . . . . . . . . . . . 205

Naslovi in knjige, ki vam bodo v pomoč. . . . . . . . 210

11

UVODOd možganov do srca

Vsaki možgni imajo svojo zgodbo, in ta je moja. Pred dese-timi leti sem na Harvardski medicinski fakulteti raziskovala človeške možgane in poučevala mlade strokovnjake. Toda 10. decembra 1996 sem sama prejela življenjsko lekcijo. To jutro sem doživela redko obliko kapi v levi možganski polobli. Za-radi neodkrite nepravilnosti krvnih žilic v možganih je nepri-čakovano prišlo do hude krvavitve.

V štirih kratkih urah sem skozi oči radovedne raziskovalke možganov (nevroanatomke) opazovala, kako je moj um popol-noma opešal v svoji zmožnosti obdelovanja informacij. Proti koncu dopoldneva nisem mogla več ne hoditi, ne govoriti, ne brati ali pisati ali se spomniti česar koli iz svojega življenja. Zvi-ta v klobčič kot zarodek sem čutila, kako se je moj duh predal smrti, in še na misel mi ni prišlo, da bom svojo izkušnjo lahko kdaj s komer koli delila.

Ta knjiga je kronološko pričevanje popotovanja, ki me je vo-dilo v brezoblično brezno tihotnega uma, kjer me je zajel glo-bok notranji mir. Pisanje pred vami je preplet znanstvenega izobraževanja, osebne izkušnje in spoznanja. Kolikor vem, je to prvo zabeleženo pričevanje nevroanatoma, ki si je popolno-

12

KAP SPOZNANJA

ma opomogel po hudi možganski krvavitvi. Veseli me, da bodo šle te besede naposled v širni svet, kjer bodo lahko storile naj-več dobrega.

Predvsem pa sem hvaležna, da sem živa, in poskušam kar najbolje izkoristiti preostali čas.

Na začetku so me pri težkem okrevanju spodbujali številni čudoviti ljudje. Na pomoč so mi priskočili z nesebično ljube-znijo. Ta knjiga je posvečena tudi njim. Toda pri pisanju sem vztrajala predvsem zaradi mlade ženske, ki je stopila v stik z mano iz obupne želje, da bi razumela, zakaj njena mati, ki je umrla za kapjo, ni preprosto zavrtela številke prve pomoči. In zaradi starejšega gospoda, ki ga je skrbelo, da je njegova žena v komi pred smrtjo strašansko trpela. Za računalnik sem ostala priklenjena (z mojo zvesto psičko Nio v naročju) še zaradi mno-gih negovalcev, ki so me poklicali, da bi jih usmerila in jim dala upanje. S svojim delom želim pomagati 700.000 ljudem v naši družbi (in njihovim družinam), ki se bodo letos spopadli z mo-žgansko kapjo.1 Če bo samo en človek prepoznal znake kapi, opisane v poglavju Jutro moje kapi, in poklical na pomoč – bo-lje prej kot pozneje – potem je bil ves moj trud zadnjega dese-tletja več kot poplačan.

Knjiga je razdeljena na štiri dele. Prvi, Jillino življenje pred kapjo, vas bo seznanil, kakšna sem bila, preden so moji mož-gani odpovedali. V njem opisujem, zakaj sem se odločila za po-klic nevroznanstvenice, ter na kratko orišem svojo akademsko

1 Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja se v Sloveniji v zadnjih letih zaradi možgansko-žil-nih bolezni zdravi okoli 4400 oseb letno. Zaradi staranja prebivalstva se stopnja umrljivosti za-radi možganske kapi vsakih pet let podvoji. Možganska kap predstavlja okoli 10 odstotkov vseh smrti, v Evropi zaradi nje vsako leto umre 650.000 ljudi. Sneto 23. novembra 2008 z naslova www.abczdravja.si/pdf/08april04.pdf (op. prev.).

13

Od možganov do srca

pot, prizadevanja in osebna iskanja. Imela sem lepo življenje. Bila sem raziskovalka možganov na Harvardu, kot članica od-bora Državne zveze za duševne bolezni (National Alliance on Mental Illness, NAMI) pa sem potovala naokrog v vlogi »po-joče znanstvenice«.

Temu res kratkemu življenjepisu sledi nekaj preproste znano-sti, ki vam bo pomagala razumeti, kaj se je biološko dogajalo z možgani tisto jutro, ko me je zadela kap.

Če ste se kdaj spraševali, kako bi bilo občutiti kap, potem so poglavja v drugem delu Jutro moje kapi kot nalašč za vas. V njih vas popeljem na nenavadno pot razkroja umskih sposobnosti, korak za korakom, kakor sem jo dojemala kot znanstvenica. S širjenjem možganske krvavitve sem občutila postopno pešanje kognitivnih sposobnosti. Vzroke za to sem razložila tudi z bio-loškimi spremembami. Priznati moram, da sem se o svojih mo-žganih in njihovem delovanju med kapjo naučila enako veliko kot v vseh letih raziskovalnega dela. Konec tistega dopoldneva je moja zavest prestopila v drugačno obliko zavedanja, v kateri sem se stopila v eno z vesoljem. Od takrat naprej razumem, kako smo ljudje zmožni izkusiti »mistična« ali »metafizična« občutja – od-visno od naše anatomije možganov.

Če poznate koga, ki ga je zadela kap ali pa ima kakšno dru-go možgansko poškodbo, potem bodo poglavja o okrevanju za vas dragocen vir informacij. V njih opisujem kronološko pot okrevanja, skupaj z nekaj več kot petdesetimi namigi o tem, kaj sem v tistem času potrebovala (in česa nisem), da bi si lah-ko popolnoma opomogla. Strnjen seznam Nasvetov za okreva-nje najdete v prilogi B na strani 205. Upam, da boste te informacije delili z vsemi, ki bi jim lahko prišle prav.

14

KAP SPOZNANJA

V zadnjem delu knjige naposled opredelim, česa me je kap naučila o možganih. Na tej točki boste verjetno že doumeli, da pravzaprav ne pišem samo o kapi. Ali, bolje rečeno, kap je bila huda poškodba, ki mi je odprla vrata spoznanja. Ta knjiga go-vori predvsem o lepoti in prožnosti človeških možganov, ki ju omogočajo naravne zmožnosti nenehnega prilagajanja spre-membam in obnavljanje funkcij. In nenazadnje je to izpoved o popotovanju v desno poloblo, kjer me je ovil globok notra-nji mir. Zavest leve poloble sem znova obudila k življenju zato, da bi lahko pomagala drugim doseči ta občutek notranjega miru – ne da bi jim bilo treba zato izkusiti kap! Upam, da bo naše potovanje prijetno.

15

ENAJillino življenje pred kapjo

Po izobrazbi sem nevroanatomka s številnimi objavami znan-stvenih prispevkov. Odraščala sem v Terre Haute v Indiani. Eden od mojih bratov, ki je samo osemnajst mesecev starejši od mene, trpi za shizofrenijo. Diagnozo so mu uradno postavili pri enain-tridesetih letih, vendar je že veliko prej kazal očitne znake psiho-ze. V otroštvu je zelo drugače od mene doživljal resničnost in se odzival nanjo. Prav zato me je delovanje možganov prevzelo že v mladih letih. Spraševala sem se, kako je mogoče, da sva z bra-tom lahko priča istemu dogodku, vendar ga doživljava in si ga razlagava vsak čisto po svoje. Ta razlika v dojemanju, obdelova-nju podatkov in odzivanju me je spodbudila k temu, da sem po-stala raziskovalka možganov.

Moja dodiplomska akademska pot se je začela na Univerzi Indiana v Bloomingtonu v poznih sedemdesetih letih prejšnje-ga stoletja. Zaradi povezanosti z bratom sem bila lačna znanja o tem, kaj pomeni »normalno« na nevrološki ravni. Takrat je bila nevroznanost še tako v povojih, da na univerzi ni bilo sa-mostojne študijske smeri. Zato sem se o človeških možganih poskusila čim več naučiti s študijem fiziološke psihologije in biologije človeka.

16

KAP SPOZNANJA

Moja prva zaposlitev v svetu medicinskih znanosti se je izka-zala za pravi blagoslov. Sprejeli so me za laboratorijskega tehni-ka v Centru za medicinsko izobraževanje Terre Haute, zunanjem oddelku medicinske fakultete, ki je sestavni del kampusa Držav-ne univerze Indiana. Moj čas je bil enakomerno porazdeljen med laboratorijema za makroskopsko anatomijo človeka in nevro-anatomske raziskave. Dve leti sem bila zatopljena v medicinsko izobraževanje. Pod mentorstvom dr. Roberta C. Murphyja sem se zaljubila v seciranje človeškega telesa.

Preskočila sem magisterij in bila naslednjih šest let vpisana neposredno na doktorski študij oddelka za znanosti o življe-nju. Študijski program je obsegal predmete prvega letnika me-dicine, moja raziskovalna usmeritev je bila nevroanatomija pod mentorstvom dr. Williama J. Andersona. Leta 1991 sem dok-torirala in postala profesorica makroskopske anatomije, nevro-anatomije človeka in histologije.

Leta 1988 so bratu dokončno postavili diagnozo shizofreni-je. Na biološki ravni mi je najsorodnejše bitje, kar jih obstaja v našem vesolju. Hotela sem razumeti, zakaj jaz svoje zamisli lahko povežem s stvarnostjo in sem jih zmožna uresničiti. V čem so bratovi možgani drugačni, da ne more vzpostaviti po-vezave med splošno resničnostjo in zamislimi, ki tako postane-jo blodnje? K raziskovanju shizofrenije me je gnala močna želja.

Po pripravništvu na Državni univerzi Indiana so mi ponu-dili mesto podoktorske raziskovalke na Harvardski medicinski fakulteti na oddelku za nevroznanosti. Dve leti sem sodelova-la z dr. Rogerjem Tootellom pri lokalizaciji Brodmannovega polja 21, ki se nahaja v vidnem predelu možganske skorje in je

17

Jillino življenje pred kapjo

zadolženo za zaznavanje gibanja. Ta projekt me je posebno za-nimal, ker visok odstotek posameznikov z diagnosticirano shi-zofrenijo izkazuje nenormalno premikanje oči pri opazovanju predmetov v gibanju. Potem ko sem Rogerju pomagala ana-tomsko določiti polje 21 v človeških možganih,2 sem sledila svoji srčni želji in presedlala na oddelek za psihiatrijo. Moj cilj je bil delati v laboratoriju dr. Francine M. Benesove v bolnišni-ci McLean. Dr. Benesova je svetovno priznana strokovnjakinja za posmrtno preiskovanje človeških možganov v povezavi s shi-zofrenijo. Verjela sem, da bom tako lahko po svojih močeh pri-spevala k zdravljenju oseb, ki trpijo za enako duševno motnjo kot moj brat.

Teden dni pred začetkom dela v bolnišnici, bilo je leta 1993, sva z očetom Halom odletela v Miami, da bi se udeležila letne konference Državne zveze za duševne bolezni.3 Hal, upokojeni episkopalni duhovnik z doktoratom iz svetovalne psihologije, se je vedno zavzemal za socialno pravičnost. Oba sva se želela ude-ležiti tega zborovanja, zato da bi izvedela več o zvezi NAMI in o tem, kako bi lahko združili moči. NAMI je največja organizaci-ja, ki se posveča izboljšanju kakovosti življenja duševno bolnih. Takrat je bilo vanjo vključenih približno 40.000 družin, danes jih je že 220.000. Pod osrednjo vseameriško zvezo NAMI so zbrane organizacije posameznih zveznih držav. Poleg tega pa je po ZDA razpršenih še več kot 1100 krajevnih zvez, ki skrbijo za podporo, izobraževanje in svetovanje družinam na ravni lokal-nih skupnosti.

2 R. B. H. Tootell in J. B. Taylor: Anatomical Evidence for MT/V5 and Additional Cortical Visual Areas in Man. Cerebral Cortex (jan./feb. 1995): 39–55.3 www.nami.org