TAEKWON – DO

Moja dejavnost je šport, ki se imenuje

taekwon – do. Učim se ga že od 2. razreda.

Treninge imamo trikrat na teden po 1 uro.

Oblečeni smo v posebna oblačila, ki se

imenujejo daboki. Ko pričnemo s treningom,

se najprej ogrejemo. Potem nas učitelj Ljubo

Lovrič uči forme. Na treningu nas je okoli

dvajset. Vsi se zabavamo, včasih igramo tudi

košarko. Bila sem že trikrat na tekmovanju

in dobila dve medalji. Kmalu bom delala izpit

za modri pas.

Elena Lovrič, 3. B

GASILSKI KROŽEK

Sem članica Gasilskega društva Begunje in

obiskujem gasilski krožek. V skupini je 35

otrok. Najbolj uspešni so pripravniki, za

njimi so mladinci, takoj za njimi pa smo po

uspešnosti mi, pionirji. V ekipi morajo biti

po trije člani. Sem v skupini s prijateljema

Saro in Lenartom. Tekmovanja imamo

običajno ob sobotah. Po vsakem tekmovanju

dobimo sendviče in ledeni čaj. Imamo se

lepo.

Zala Klemenc, 3. B

ČE BI OTROCI NEHALI BRATI KNJIGE ?

Otroci, ki berejo knjige, so bolj razgledani. Otroci, ki ne berejo dovolj knjig, ali pa jih sploh

ne berejo, so prikrajšani za bogato znanje.

V primeru, da bi otroci nehali brati knjige, bi knjižnice ostale osamljene, knjige na policah

pa bi postale prašne. Otroci pa bi bili prikrajšani za najlepše pravljice.

Žan Kržišnik, 3. B

Če otroci ne bi brali knjig, bi bil ve lik dolgčas. V knjigah izvemo kako nastane življenje in

kako je nastal svet, kako živijo drugi ljudje na drugih celinah, kako odraščajo živa bitja,

kako se naučiš brati… Če otroci ne bi brali knjig, se ne bi ničesar naučili.

Julija Petek, 3. B

Če bi otroci nehali brati, bi nastale zmešnjave. Če bi dobili pismo, ga ne bi znali prebrati.

Njihov besedni zaklad se ne bi razvijal. Lahko bi se izgubili, ne bi mogli nič novega izvedeti

in se nič novega naučiti.

Miha Trojar, 3. B

Če bi otroci nehali brati knjige, ne bi potrebovali pisateljev in pesnikov, ker ne bi nihče

bral. Učili bi se samo po pripovedovanju. Vse bi se ustavilo in ljudje bi uničili okolje, vrnili

bi se v preteklost. Sploh pa bi bilo fino, ker ne bi potrebovali šol.

Urša Rozman, 3. B

Če bi otroci nehali brati, bi pisatelji nehali pisati knjige, ilustratorji bi nehali risati v knjige.

Otroci se ne bi naučili dobro brati, tako ne bi imeli domišljije. Ko bi bili odrasli, ne bi znali

pisati in pripovedovati pravljic.

Kaja Dewaele, 3. B

AKROSTIH

Jaz sem Miha

Ubija me lepota

Ljubice moje

In mirna je kot angel

Jutri pa bo moja

A lepše ni kot ona

Miha Trojar, 3. B

Veveriček Čopko pripoveduje…

Sedel sem na vrhu drevesa in jokal, ker sem imel

poškodovano tačko. K meni je priletela sinička in

mi pela pesmice. Tolažila me je in mi

prigovarjala, kako naj pridem z drevesa. Bal sem

se, zato je odletela po pomoč. Jokal sem, saj sem

mislil, da me je zapustila. K meni je pripeljala

očka, ki je priskakljal k meni in me varno prinesel

na gozdna tla.

Gal Strnad. 3. B

Mama me je poklicala, naj skočim. Odskočil sem, ampak zgrešil sem vejo. K sreči je mimo

priletela šoja in me ujela. Od strahu sem omedlel. Šoji sem se zasmilil, zato me je odnesla

domov. Mama se je prestrašila, nato me je od veselja objela in poljubila.

Kaja Dewaele 3. B

Sem veveriček Čopko, živim na veveričjem drevesu. Zelo me boli nogica, zato mi mami

pomaga. Imam štiri brate, ki so do mene zelo nesramni. Mamica me je peljala k zdravniku.

Zdaj moram še malo počivati. Mamica je z mojimi brati šla na izlet. Dolgčas mi je pomagala

preganjati prijazna šoja. Ko se je mamica z mojimi bratci vrnila domov, sem od veselja kar

poskočil. Drugi dan sem se že lahko igral s prijatelji.

Julija Petek 3.B

Ime mi je Čopko. Imam štiri bratce in sestrice. Čepim na vrhu drevesa in se bojim skakati, ker

me boli tačka. K meni je priplezala mami in me potolažila, prijatelj kos pa mi je zapel

pesmico. Namesto skakanja po vejah se učim drugih koristnih stvari. Prijateljem se rad

pohvalim in pokažem kaj sem se naučil.

Elena Lovrič 3. B

Bil je lep sončen dan. Splezal sem na vrh smreke. Z drevesa je bil čudovit razgled. Globoko na

travniku sem opazoval zajčke, kako se igrajo. V moji bližini v drevesni krošnji je prepevala

sinička. Kako čudovit dan! Tako sem čisto pozabil na svojo bolečo nogico. Zaslišal sem

mamico, ki mi je prigovarjala, naj se počasi in previdno spustim po vejah k njej na travnik.

Mamica me je vsa zaskrbljena okregala, kako sem bil nepreviden, ko sem splezal tako visoko

s poškodovano nogico. Bil sem vesel, ker se mi ni nič zgodilo.

Sara Rolc, 3.B

MOJ OČKA

Mojemu atiju je ime Uroš in ravno na današnji dan

praznuje 41. rojstni dan. S starši je živel v Lescah in na

Bledu. Ima brata Aleša.

Zaposlen je v podjetju na Jesenicah, kjer izdelujejo

pocinkane izdelke. Pred to službo je dolga leta delal v

podjetju Seaway kot mehanik na ladijskih motorjih. Ta

služba mu je bila zelo všeč, ker rad popravlja razne

stvari.

V prostem času rad teče, hodi v hribe in smuča. Všeč mu je, ko se skupaj

odpravimo na kakšen izlet. Skupaj tudi igrava hokej, košarko in nogomet.

Za kosilo ima najraje zrezek ali tortilje. Zelo je sladkosneden in večkrat skupaj

pojeva kakšno čokolado.

Vesel sem, ker me vzpodbuja pri mojem ukvarjanju s športom in ker me vedno

pelje na trening. Mislim, da se bom od njega veliko naučil, saj mi vedno pomaga

pri veliko stvareh.

Zelo ga imam rad.

Nik Heberle, 4. B

Mojemu atiju je ime Borut. Ima 41 let, je plešast, visok okrog 178 cm in težak

približno 80 kg ter nima brade in nosi očala s črnim okvirjem. Njegove oči so

modre. Nikoli ne nosi uhanov ali verižic. Prstana ne nosi skoraj nikoli. Po poklicu je

policist. Dela na letališču Jožeta Pučnika Brnik.

Lenart, 4. B

Moj oče se je rodil na Bledu pred 55 leti. Ime mu je Mirko. Je visoke postave in

sivih las.

Zaposlen je v tovarni Elan v Begunjah. V prostem času rad hodi na lov. Je član

lovske družine Begunjščica. Zelo rad kolesari, smuča in se potaplja v globinah

Blejskega jezera, kjer je tudi njihov član. Rad zbira stare predmete in jih

obnavlja. Moj oče me večkrat pelje na izlete, posebno pa se veselim, če odideva

na sladoled.

Mojega atija imam zelo rad.

Filip Vrevc, 4. B

Moj očka je star 53 let. Visok je okoli 180 cm, težak pa okoli 80 kg. Ima redke

rjave lase. Njegov obraz je malce podolgovat. Očka se redno brije in nima brk. Ima

rjavo zelene oči in svetlo rjave obrvi. Pogosto nosi trenirko in kratko ali dolgo

majico. Obut je v planinske čevlje ali teniske. Zelo rad teče, kolesari in plava.

Dobro kuha, pospravlja v hiši in okoli nje. Skrbi za sadno drevje, rad mizari itd.

Peter Rozman, 4. B

Moj očka ima kratke lase, ki so črne barve. In ima rjave

oči. Po navadi nosi črno kratko majico in črne kratke

hlače. Vedno je nasmejan in prijazen. Dela v Goodyear

dunlop. Njegov konjiček je šport. Star je 39 let. Ime mu

je Željko. Visok je približno 180 centimetrov. Težak pa

približno 78 kilogramov.

Kristina Lazarević, 4. B

Moj ati je star 45 let. Visok je 180 cm in težak 94 kg. Ima kratke črne lase in

rjave oči. Vsak dan se brije, če pa se slučajno pozabi, pa njegova brada močno

pika. Po navadi je oblečen v temno modro jopico in kavbojke, obut pa v rjave čevlje.

Je prijazen, vesel in pošten. Moj ati je študiral lesarstvo, sedaj pa je zaposlen v

podjetju, ki nudi označevanja v industriji. Ker pri delu večina časa sedi, gre zvečer

na Sveti Peter. Mojega atija imam zelo rad, kajti rad mi pomaga. Ati rad igra kitaro.

Skupaj z atijem rada sestavljava modele letal, nato jih pobarvava in jim nalepiva

nalepke. Atijevo najljubše letalo je Hellcat, ki sva ga pobarvala na zeleno.

Domen Arko, 4. B

Moj ati je velik, ima brado, krajše svetle lase in modre oči. V ušesih že

dolgo let nosi uhane. Dela v bolnišnici v Begunjah kot medicinski tehnik. Vodi tudi

razne prireditve in posoja svoj glas za reklame in risanke. Zelo je zaposlen, a ko

je doma, se rad igra z mano. Igrava nogomet, košarko, pikado in badminton.

Velikokrat pa greva tudi na sprehod se peljeva s kolesom ali greva na Svetega

Petra.

Rad gleda TV, še posebej šport. Najrajši ima hokej in navija za Jesenice.

Zelo rad tudi kuha in pomaga mamici pri raznih opravilih, dela tudi na vrtu.

Mojega atija imam zelo rad in ga ne zamenjam za nič na svetu.

Mojemu atiju je ime Tadej, piše se Peinkiher. Star je 43 let. Rojen je bil na

Jesenicah, 18.4.1972. Po horoskopu je oven. Visok je 183 centimetrov in ima vitko

postavo. Tehta 81 kilogramov. Ima rjave lase, modre oči in malo večji nos. Po

poklicu je mizar in dela v tovarni Elan kot skladiščnik. Je strog, je zelo natančen

in rad ima red in disciplino.

Ima zelo veliko hobijev. Zelo rad lovi ribe. Je član Ribiške družine Radovljica že

od svojega dvanajstega leta. Rad se ukvarja s športom. Keglja v drugi državni ligi

za Kegljaški klub Jesenice. Vsak dan pred službo teče. Rad ima gorski tek in

gorsko kolesarjenje. Moj ati je zelo vesel človek in se rad heca. Tudi rad pomaga

drugim ljudem.

Takšen je moj ati. Imam ga zelo rad, ker je zelo družinski človek in je moj idol.

Tilen Peinkiher, 4. B

Mojemu očku je ime Amir Salkić. Ima 41 let, rjave oči, je

miren, visok 135cm, težak pa 65kg.Moj očka je invalid.

Primanjkuje mu D vitamina zato ima krhke kosti. Je zelo

prijazen in najboljši očka. Je invalidsko upokojen. Ima še 3

zdrave sestre. Ko je bil otrok, je padel po stopnicah in si

zlomil nogo, peljali so ga zdravniku, ki mu je samo dal mavec.

Čez nekaj časa je splezal na drevo ter padel in si zlomil drugo

nogo.

Svojega očeta imam najraje, ne glede na to kakšen je.

Nejra Salkić, 4. B

Mojemu atiju je ime Roman. Star je 47 let. Visok je 180 cm. Ima zelo kratke sivo

črne lase in modre oči. Zaposlen je v Gimnaziji Jesenice in je učitelj športne

vzgoje. Zelo rad smuča, saj je tudi smučarski trener. Treniral je celo Tino Maze,

ko je bila še mlajša. Od športa ima najraje nogomet. Po televiziji skupaj gledava

tekme, sam pa igra za ekipo Lipc. V prostem času z mano, Anžetom in Joštom igra

košarko in nogomet. Rad hodi v hribe. Včasih skupaj opereva avto. Zelo rad dela

tudi na vrtu. Imam ga zelo rad.

Tevž Podlipnik, 4. B

Mojemu očku je ime Boštjan. Star je 36 let. Ima rjave lase in rjave oči. Ima tudi

bradico, ki jo ponosno nosi.

Po poklicu je diplomirani ekonomist. Dela v podjetju Dom trade d.o.o. v Lescah. Je

komercialist. Svoje delo z veseljem opravlja in rad hodi v službo.

Ima me zelo rad. Pomaga mi, če imam probleme in mi svetuje. Če v šoli dobim slabo

oceno, je žalosten, vendar me vseeno vzpodbuja. Pomaga mi pri nalogah. Velikokrat

mi napiše naloge, predvsem za matematiko, ki jih moram rešiti. S tem vadim in

utrjujem snov. Če dobim dobro oceno, je vesel in mi reče: »No, vidiš, da se je

splačalo učiti!« Skupaj se tudi igrava in hodiva v hribe.

Moj očka je najboljši in zelo ga imam rada.

Sara Avsenek Renko, 4. B

MOJA MAMI

Moji mamici je ime Mateja. Po poklicu je ekonomski tehnik in dela v

računovodstvu. Stara je 44 let. Velika je 170 cm, težka pa okrog 63 kilogramov.

Njeni lasje so svetlo rjave barve. Ima modre oči, raven nos in luknjico v bradi.

Rada nosi uhane, včasih si nadene verižico.

Imam jo zelo rada.

Emma Čejvanovič, 4. B

LJUBEZEN, LJUBEZEN… Ljubezen med vrabčkom in siničko

Prvo pomladansko cvetje in petje ptic je naznanjalo začetek pomladi. Nekega pomladanskega dne je vrabček srečal siničko in se takoj zaljubil. Naslednje jutro je sinički prinesel šopek. Trajalo je tri tedne. Potem, ko sta se ponovno srečala, jo je vrabček povabil na zmenek. Zaprosil jo je za roko. Kmalu je prišel čas poroke. Na poroki je bilo vse zaljubljeno. Imela sta veliko gostov. Po poroki sta odšla na poročno potovanje v tople kraje. Bilo je nadvse zabavno.

Ana Kunčič, 5. B

Ljubezen med čudnimi živalmi

Neko noč sta se kit in miš zaljubila in takrat je tudi močno sijala

luna. Gledala sta se celo noč in cel dan. Žalostna sta bila, ker je

bila voda za miš smrt, kopno pa za kita. Veter jima je nosil

sporočila, ki sta jih pisala drug drugemu. Čez pol leta se je kit

spomnil dobrega načrta. Šel bo nekako po miš. A mu ni uspelo.

Tisti dan je močno pihal veter in bili so veliki valovi. Odločil se je,

da ne bo naredil tega in bo normalno živel. A na srečo je to noč

miška skotila štiri majhne miši in tri kitke. Kitke je hranil kit,

miške pa miš. Ko so vsi odrasli, so imeli kiti noge in plavuti, miši

pa plavuti in nogice. Povsod so se lahko premikali in so se tudi

zaljubili drug v drugega. A ena miška ni imela para, zato se je

zaljubila v morsko želvo. Vsi so imeli enako družino, miš z želvo

pa je imela majhne želve in miši. Kiti in miši so imeli ponavljajočo

družino, miške in želvice od želve in miši pa so se zaljubile v

različne živali. Nikoli se ni nehalo razmnoževati. Tako so nastale

druge vrste živali.

Dolores Sodja, 5. B

Ta čudna, čarobna pomlad

Začela se je pomlad. Ptički so peli, jež se je prebudil iz

zimskega spanca, mravlje so spet začele s prijavnicami za vojsko.

Javor se je prebudil in naredil nekaj vaj za telovadbo. Par

metrov stran od njega si je Češnja česala listje. Ptički so prileteli

na veje Češnje in so začeli peti. Jež, dobri stari Javorjev prijatelj,

se je napotil stran od svoje votline. Prišel je do Javorja in mu

rekel: Ali lahko prespim pri tebi, ker je žena jezna name, ker sem

pustil povsod bodice. Javor mu je dovolil pod pogojem, da do

Češnje nese najlepše rože. Javor in jež sta se zmenila, da je jež

lahko toliko časa pri njem kot želi in da bo jutri odnesel rože

Češnji. Jež je zaspal. Zjutraj je šel k Češnji. Ptički so leteli okrog

nje in ko so videli ježa, so trije prileteli, kot da ga hočejo porušiti

na tla. Začeli so se prepirati. Zaradi prepira, ki se je razširil v celo

sosesko, se je Češnja prebudila. Na glas je zakričala naj nehajo in

v tisti sekundi so vsi utihnili. Jež je spregovoril in povedal vse kar

je vedel.

Češnja je zardela in poslala cvet Javorju.

Čez nekaj dni se je jež vrnil k ženi in je moral oprati vse

otroške plenice od celega tedna. Ptički so šli na počitnice, Javor in

Češnja, pa sta se zaljubljeno gledala do zime in vmes sta se

poročila.

Gala Čufer, 5. B

Pomlad

Neke pomladi, ko se je že vsa narava prebudila in so drevesa že

ozelenela, se je s pomladjo začela tudi ljubezen.

Svizci so že dirjali naokrog ter si iskali samice. Vse ptice so že

glasno pele. Vse razen enega, ki se je namreč zaljubil v zajčico.

Zajčica nad tem ni bila prav vesela. Nekega dne pa je zajčica

zbolela, ptiček pa je vsak dan prihajal k njej ter ji pel pesmi.

Tako je zajčica spoznala, kaj je prava ljubezen.

Jerca Gašperin, 5. B

Ljubezen med medvedom in miško

Glavne osebe: medved, miš

Upam, da vam bo moja pravljica všeč. Govori pa o

pomladanski ljubezni.

Nekega lepega pomladnega dne, sta se v gozdu srečala

medved in miš.

Miš je bila že dolgo časa zaljubljena v medveda, ker jo je rešil pred

napadom mačke. Oba sta si pomahala. Miška je vesela

odskakljala, medved pa je veselo odtacal proti brlogu. Naslednje

jutro se je miš pritihotapila k medvedovi hiši, da bi ga povabila na

kosilo. Ampak nikogar ni bilo doma. Medved se je odpravil k

miškini hiši z istim namenom kot miška. A miške tudi ni bilo

doma. Oba sta vstopila v hišo in videla pripravljeno kosilo in

zraven listek, na katerem je pisalo: "Ali bi bil/bila moj/moja

žena/mož?" Oba sta zardela. Med tem časom so pujsek, zajček,

veverica in lisica pripravljali poroko. Nista se zaljubila le medved

in miš, ampak tudi pujs in veverica in seveda še lisica in zajček.

Prav vsi so se poročili in poročil jih je Stari hrast.

In tako se je naša pravljica končala. Vsi so živeli srečno in

zdravo!

Katjuša Polajnar, 5. B

Volk in lisica

Nekega pomladnega dne je bilo v gozdu vse lepo in zeleno. Živali

so se prebudile, medved je lomastil naokrog, lisica je lovila zajce

vse je bilo lepo.

Nekega dne pa se je lisica ujela v skopec. Noga jo je zelo zabolela.

Prišel je hudoben lovec in jo hotel ustreliti. V tistem trenutku pa

je volk napadel lovca in mu uničil puško. Lovec je zbežal iz gozda,

volk pa je razprl skopec in rešil lisico. V tistem trenutku sta se

zaljubila.

Čez nekaj let sta se preselila v moderen brlog in priredila lepo

večerno zabavo. Plesali so in se zabavali do jutra. Tam sta bila

tudi zajec in veverica. Zelo dobro sta plesala.

Luka Resman, 5. B

Ljubezen med banano in jajčevcem

Pri družini Novak so imeli zelo radi veliko sadja. Na

kuhinjskem pultu je bila vsak dan skleda s sadjem.

Nekega dne so Novakovi šli na tržnico. Mama Metka je

kupila tudi prelep jajčevec. Skupaj z drugo zelenjavo, ga je

prinesla domov. Košaro je postavila na pult, zraven sadja.

Jajčevec je pogledal naokoli in se zagledal v banano, ki se je

šopirila na vrhu sklede. Zaljubila sta se na prvi pogled.

Pogovarjala sta se in smejala. Njuni skupni trenutki so hitro

minevali. Tedaj je v kuhinjo prišla Metka, da bi pripravila kosilo.

Hotela je narezati jajčevec, ko je ta močno zavpil. Metka se je tako

ustrašila, da ga je spustila iz rok. Ta jo je brž popihal skozi okno.

Banana jo je ucvrla za njim.

Jajčevec in banana sta si v gozdu naredila majhno hiško in

skupaj srečno živela.

Manca Urh, 5. B

Pomladna ljubezen

Bilo je zelo veliko mladičev in vsi so bili zaljubljeni, a poglejmo o

kom bomo danes pripovedovali.

Samička Pika je bila zelo mlada, ko se je zaljubila v Marka. Mama

je Piki rekla, da naj Marka obišče in ga je. Zunaj sta se igrala. Ko

je Piki umrla mama sta postala najboljša prijatelja. Čez leto sta

Marku umrla starša in Piki oče. Potem sta se poročila. Čez leto

dni se je vse spremenilo dobila sta pet malih siničk, Mili, Moli,

Peni, Vili in Vilko. Vseh pet je veselo odraščalo. Igrali so se,

veselili in govorili šale. Vsi so se zaljubili, prva je bila Moli. In za

njo tudi vsi drugi.

Vsi so dobili otroke in se poročili.

Martina Resman, 5. B

Ljubezen med jagodo in korenjem

Družina Podlipnik obožuje sadje in zelenjavo, zato gredo vsak

ponedeljek v trgovino.

Nekega dne pride Alenkina mama v kuhinjo, da bi iz jagod, banan

in češenj naredila sadno kupo. Ampak korenček in jagoda sta se

tako močno zaljubila, da se nista mogla nehati gledati. Dokler se

jagoda ni razkrila, da je pojoča jagoda in korenček step plesalec.

Skupaj sta s pesmijo in plesom odplesala v deželo Ča ča ča, se

poročila in dobila otroke.

Nika Kralj , 5. B

S COPRNICO ZOFKO!

Današnje jutro sem se zgodaj prebudila in pogledala skozi okno v

jasen dan, trenutek kasneje pa je deževalo. Tedaj je mimo

priletelo nekaj čudnega in se na ves glas zahihitalo. Pomislila

sem, če čarovnice sploh obstajajo. Hitro sem stekla ven in

preverila. Ugotovila sem, da je res čarovnica. Tudi ona me je

opazila in me začela loviti. Hitro sem odhitela v hišo in vsem

povedala, da je zunaj čarovnica. Oče je ravnokar bral časopis

Novice in rekel, da je coprnici ime Zofka. Tisti dan je pobegnila iz

ljubljanskih zaporov. Mama je ravno kuhala juho in jo dajala na

krožnike. Ko se je obrnila je bil krožnik že prazen. Zvečer sem si

umivala roke in milo je kar zletelo v zrak. Lovila sem ga, dokler se

nisem utrudila. Odšla sem spat z neumitimi rokami. Naslednji

dan ni bilo ne duha ne sluha o coprnici Zofki. Povabili smo

prijatelje. Spet se je prikazala coprnica Zofka. Hitro smo pobegnili

v hišo in Zofki nastavili past. Ko se je ujela, smo jo odpeljali nazaj

v ljubljanski zapor. Tako se je naša dogodivščina srečno končala.

Mislim, da bo jutri sijalo sonce in končno si umijem roke.

Dolores Sodja , 5. B

SREČANJE S COPRNICO ZOFKO

Bil je lep sončen dan. Ker rada berem, sem se napotila v

knjižnico.

Nenadoma je začel padati sneg, ulil se je dež

in pihalo je tako močno, da me je skoraj

odpihnilo. Po dolgi hoji sem le prišla do

knjižnice. Nisem si upala domov, zato sem

poklicala mami, naj me pride iskat. Minilo je

pet minut, ko sem zagledala mami. Vzela

sem knjige in se skupaj z njo napotila

domov. V zraku sem zagledala ptico, ki je pristajala in se

spreminjala v čarovnico. Začarala je moje knjige, da so letele.

Mami se je ustrašila in padla v nezavest. Jaz pa sem lovila knjige,

dokler nisem spet vseh spravila v nahrbtnik. Čarovnica je rekla,

da sem spretna in odšla. Mami se je zbudila in rekla, da je imela

zelo čudne sanje. Začela sem se smejati ji pomagala vstati in

počasi sva odšli domov.

To je bilo moje srečanje s coprnico Zofko.

Nika Kralj, 5. B

MOJE SREČANJE S COPRNICO ZOFKO

Jaz in moje tri prijateljice

Jerca, Nina in Maja smo

se v nekdanjosti odločile

da bomo, ko odrastemo

imele svojo pekarno. Bilo

je poletje, zato je bilo v

naši pekarni veliko

strank.

No, ko smo nek poletni

dan pekle kolače, so se

kar naenkrat vse slaščice

spremenile v žabe. Zato sem stekla v mlin po moko, da bi spekle

nove slaščice. Ko pa sem prišla do vrat, sem opazila, da nismo več

na ulici ampak na gori. Takoj smo uganile, da za tem tiči

čarovnica Zofka. Na hitro smo si nekaj izmislile. Rekle smo, da je

super čarovnica, da bi prišla k nam. In res je prišla. Vedele smo,

da je njena šibka točka voda, zato smo vedra napolnile z vodo. Ko

je prišla bliže, smo jo polile z vodo, njena čarovnija je takoj

izginila, z njo pa tudi Zofka.

Upam, da se ne bo vrnila. Saj si vse želimo v miru peči kolače.

Jerca Gašperin, 5. B

SREČANJE S COPRNICO ZOFKO

Nekega lepega popoldneva sem se odpravila na sprehod v gozd.

Ko sem prišla, sem zaslišala šumenje listov in grmenje. Malo me

je bilo sicer strah, vendar sem pogumno odprla svoj dežnikec in

lej ga zlomka: veter mi ga je odpihnil visoko v nebo.

To se zgodi vsak dan. Zaradi tega so ljudje nehali hoditi v gozd na

sprehod. Tako sem se odločila, da bom sama rešila primer dežja

in vetra.

Ko sem že vstopila v gozd, sem zagledala coprnico Zofko.

Želela je izreči čaroben urok, ampak sem jo prehitela. Zalučala

sem ji eno mušnico in dežnik v usta, ki so bila ravno odprta. Kar

omedlela je! Hitro sem se skrila za grm in počakala, da se bo

zbudila.

Potem, ko se je naspala, mi je rekla, da se bova še videli. Tako

sem odšla domov. Zagledala sem mamico in atija, kako sta lovila

posodo po hiši. Takoj sem vedela, da je bila to coprnica Zofka. Za

vogalom kuhinje sem jo zagledala in želela sem jo zgrabiti, pa sem

se spomnila dogodka v gozdu. Ujela sem lonec in hitro stekla v

kopalnico. Vanj sem nalila zelo vročo vodo. Nato sem odšla v

kuhinjo, lonec položila na tla in zgrabila coprnico Zofko in jo vrgla

v lonec. Tam se je kar stopila.

Od tistega časa ni nihče več videl coprnice Zofke in od takrat

naprej, je bilo življenje lepše…

Katjuša Polajnar, 5. B

Če bi bila ptica…

Če bi bila ptica, bi imela najlepše

gnezdo. Spletla bi ga iz mehkega

mahu in najlepših in najtanjših

vejic v gozdu. V gnezdu bi bilo

udobno, toplo in lepo. V glavnem:

urejeno. V njem bi imela zalogo

hrane za hude dni. Gnezdo bi

imela v najlepši krošnji na drevesu

in imela bi najlepše perje od vseh

ptic v gozdu. Prepevala bi cele

dneve in lahko bi letela nad

gozdom, mestom in gorami. Ljudje

bi me hranili in hvalili in imela bi veliko živalskih prijateljev.

Hranila bi se z deževniki, zrnjem in ostanki hrane.

Katjuša Polajnar, 5. B

Če bi bila miš…

Velikokrat sem razmišljala, da

bi bila miš, danes pa bom končno

lahko delila to z vami.

Če bi bila miš, bi se zlahka

skrila, ko bi bila žalostna in ko se bi

igrali skrivalnice. Če bi bilo vroče, bi

se zlahka skrila pod kakšno gobo ali

grmiček. S prijatelji se bi šli lovilca

in druge igre. Hodila bi v mišjo šolo,

tam se bi učila matematiko, pri

naravoslovju se bi učili o nevarnosti mačk in veliko drugih

zabavnih stvari. Imela bi brata Marka in sestro Tinkaro, skupaj bi

se zabavali do konca svojih dni. In s starši bi hodili na sprehode

in skupaj kuhali.

Do konca življenja bi bila nasmejana do ušes.

Martina Resman, 5. B

SNEŽNE RIME

Snežinke na nebu žarijo

s snežakom Možakom

plesati želijo.

Na bregu,

kjer pada sneg,

palčki Znalčki hodijo pod peč,

to toplo reč.

Zima, ki veselo kima

nam daje mraz

in se smeje na ves glas.

Božiček Rogljiček

nam daje kadilo v darilo.

Zanke Sanke

na bregu sedijo

in na ves glas pojo.

Snežak Vojak

varuje peč pred kradljivo reč.

Bas je močan glas.

Dolores Sodja