UDK 711.3.002.23:914.971.2-16

Marijan Klemenčič*

SOCIALNOGEOGRAFSKA TRANSFORMACIJA PODEŽELJA NA PRIMERU VZHODNE GORENJSKE

Uvod

Faktorji oblikovanja industrijske družbe oziroma razkroja klasične agrarne strukture so številni, nastopajo v različnih pojavnih oblikah in različno reagirajo v procesu prestrukturiranja, rezultat pa je vedno isti: oblikovanje sodobnim procesom ustreznih struktur. Namen naše raz-iskave je bil, da ugotovimo stopnjo socialnoekonomskih sprememb na podeželju Vzhodne Gorenjske,1 kamor smo vključili območje občin Kran j in Tržič.

Obravnavano območje lahko glede na prirodne razmere razdelimo na naslednje pasove, ki potekajo približno v smeri vzhod—zahod:

1. gorski svet Košute in Storžiča. V tem pasu so naselja skoraj iz-ključno vezana na prometne poti preko gorskih prelazov. Zaposlitev v neagrarnih dejavnostih je prebivalcem teh naselij pomenila že od ne-kdaj eksistenco.

2. Piedmont; prisojno vznožje Storžiča in sosednjih gora, na katere je vezana vrsta naselij, gospodarsko odvisnih predvsem od izkoriščanja travniških in gozdnih površin.

3. Pas miocenskih dobrav z redkimi kulturnimi oazami in majhnimi, od industrijskih centrov prometno odmaknjenimi naselji.

4. Prodnata ravan, večji del obdelana, kmetijsko najproduktivnejši del Gorenjske.

Posebej moramo poudariti funkcijski pomen prirodne sredine, ki se nikakor ne kaže kot determinanta družbenoekonomskim procesom, am-pak enega od (čeprav zelo pomembnih) elementov in faktorjev, na kate-rega vplivajo zunanji procesi in na katerega sami aktivno reagirajo in ga s tem modificirajo. Relief ima lahko pospeševalno ali pa zaviralno vlogo pri deagrarizaciji, podobno kot ugodne ali neugodne posestne razmere ali kot prometna odmaknjenost.

1 Izraz ni najbolj ustrezen, ker ne vključuje v bistvu pravega, najvzhod-nejšega dela od Moravč do Vodic. Glas zanj pa je ljudsko razumevanje ter-mina Gorenjska. »Pravi« Gorenjci namreč niso prepričani, da Bistriška rav-nina še spada k »pravi« Gorenjski. S »pravo« Gorenjsko je namreč ekonomsko in prometno slabo povezana.

* univ. as., Oddelek za geogr. fil. fak., 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, glej izvleček na koncu zbornika.

Vloga Kranja in Tržiča kot industrijskih centrov na razvoj deagradizacije

Šele po 1. 1920 je dobil Kranj prave industrijske obrate. Naslednje 10-letje je pomenilo dobo hitre industrializacije, kar je povzročilo močan dotok delovne sile iz povsem agrarnega zaledja. Nasprotno pa je Tržič že od konca srednjega veka dalje vplival na razvoj neagrarnih dejavnosti v okolici. Zato ni čudno, da je bilo leta 1953 v tržiški občini le 14 % aktiv-nega prebivalstva zaposlenega v kmetijstvu, in leta 1961 8,6 %>. Ta delež se je v letu 1969 zmanjšal na približno 6 %>. Kranjska občina obsega širše agrarno zaledje, poleg tega pa Kranj kot industrijski center vpliva moč-neje na deagrarizacijo svoje okolice šele v tridesetih letih tega stoletja. Območje dnevne migracije se je v zadnjih 40 letih le malo razširilo na prometno težko dostopne zaselke. Naselja so skoraj koncentrično razpo-rejena okrog obeh večjih neagrarnih središč — Kranja in Tržiča in v gla-vnem z njima prometno dokaj dobro povezana. Značilnost tega območja so majhna naselja, s poprečkom 240 prebivalcev leta 1971.

Metode raziskave

Podatki iz 1. 1961 nam kažejo, da so deagrarizaciji že tedaj zapadla vsa naselja, ne glede na velikost. Manjša naselja so v poprečju bolj agrarna kot večja. Naselje z nad 200 prebivalci ima manj kot 40 °/o aktiv-nega kmečkega prebivalstva. Tudi majhna naselja niso vedno področje depopulacije. Ta površna slika procesov nam morda vzbuja vtis, da gre za pojave brez večje medsebojne povezanosti in zakonitosti. Šele analiza naselij leta 1970, za katere smo smatrali, da so lahko vzorci, nam je po-kazala silno pestrost procesov.

Tip deagrariziranega naselja predstavlja naselje Kovor v neposredni bližini Tržiča. Nekmečkih gospodinjstev je 77 °/o, l judje pa odhajajo na delo v Tržič, Kran j nekaj celo v Ljubljano. Za primer naselja, ki se je v dobršni meri socialnoekonomsko že prestrukturiralo in našlo gospo-darsko osnovo v zemlji, smo vzeli Voklo. 16 °/o kmečkih in večina od 40 %> polkmečkih gospodinjstev vztraja na zemlji zaradi prehoda v me-hanizirano in specializirano kmetijsko produkcijo ob ugodnih posestnih razmerah in sorazmerno ugodnem odkupu pridelkov.

Prometno bolj odmaknjena naselja v področjih, ki niso najboljša za kmetijsko produkcijo, zastopa naselje Bašelj v vznožju Storžiča. Slabi prirodni pogoji so obdržali veliko posest, zato se je morala odvečna de-lovna sila izseliti. Moderna prometna sredstva so naselje toliko približala Kranju, da je zadnjih 5 let skoraj vse prebivalstvo ostalo doma. Delež kmečkih (22 %>) in delavsko-kmečkih gospodinjstev (38%) se bo v krat-kem še zmanjšal.

Socialnoekonomska struktura gospodinjstev

Na kranjskem področju je bilo 1. 1961 16.5 % kmečkih in 13 °/o meša-nih gospodinjstev, na tržiškem pa 7,5 °/o oz. 16 °/o in to brez Kranja in Tržiča, ki bi sliko izkrivila.

Število nekmečkih gospodinjstev v naseljih stalno narašča, nekaj za-radi socialnega preslajanja, več pa zaradi razkroja velikih tradicionalnih

družin. Večjim naseljem, do 5 km oddaljenim od Kranja in Tržiča, pa močno zvišujejo število neagrarnih gospodinjstev priseljena mlada go-spodinjstva, v zadnjem času v večji meri iz Kranja oziroma Tržiča kot s podeželja.

Cista kmečka gospodinjstva kažejo tendenco stalnega, a vse počas-nejšega nazadovanja. V sorazmerno velikih vaseh prodnatih ravnin (300 do 600 prebivalcev) z ugodno posestno strukturo se je njihov delež ustalil med 10—20 °/o. Ta se bo v bodoče zmanjševal na račun povečanega šte-vila kmečkih gospodinjstev, čeprav se število skoraj ne bo spremenilo. Delež kmečkih gospodinjstev v močno urbaniziranih naseljih v bližini Kranja in Tržiča se je zmanjšal na vsega 3—5 %>. Največji delež kmečkih gospodinjstev je v prometno najbolj odmaknjenih naseljih. Njihov delež se veča s prometno odmaknjenostjo in z manjšanjem velikosti naselja. Že leta 1961 so bila naselja z nad 100 prebivalci in več kot 50 °/o kmečkih gospodinjstev izjema.

Najbolj pestro sliko demografskih kot socialnoekonomskih elementov nam nudijo delavsko-kmečka gospodinjstva. Njihova vloga prehodnega tipa pušča v njihovi strukturi mnoge konzervativne elemente: veliko šte-vilo članov gospodinjstev, ki jih zaenkrat še druži ugodnost dodatne kmetijske produkcije, številna ostarela gospodinjstva, vztrajanje pri sta-rem načinu kmetovanja itd. Ta tip mešanih gospodinjstev je najbolj pogost v naseljih, kjer je proces preslajanja gospodinjstev v polnem za-mahu, to je v prometno odročnejših naseljih miocenskih dobrav in v naseljih v vznožju storžiške gorske skupine. Tukaj se njihovo število še vedno veča na račun bivših kmečkih gospodinjstev. Obratno pa sta se v gospodarsko aktivnejših predelih prodnatih ravnin in prometno od-prtih območjih izoblikovala dva glavna tipa mešanih gospodinjstev: tip mladih gospodinjstev, ki kmetujejo na moderen način in tip ostarelih polkmetov, ki so prisiljeni, da vztrajajo pri starem načinu produkcije. Tako je postalo polkmečko gospodinjstvo poseben tip gospodinjstva, po-leg kmečkega in nekmečkega in ne več samo njuna vezna oziroma pre-hodna faza. Število mešanih gospodinjstev v teh področjih počasi na-zaduje.

Aktivno kmečko prebivalstvo

Raziskave so pokazale, da nam podrobna analiza aktivne kmečke delovne sile razjasni celo vrsto pojavov in oblik, ki se kažejo v pokra-jini. Obratno lahko iz izgleda pokrajine precej natančno ugotovimo sta-rostno strukturo lastnika. Moška delovna sila je nosilec določenega na-čina kmetijske proizvodnje, medtem ko je ženska njen vzdrževalec; jo torej ohranja, ne pa spreminja.

a) Starostna struktura aktivnega kmečkega prebivalstva Glede na delež kmetov mlajših od 40 in starejših od 60 let, ter glede

na delež kmetov po posameznih starostnih skupinah, ki pripadajo meša-nim gospodinjstvom, smo ugotovili tri značilne tipe starostne strukture aktivnega kmečkega prebivalstva. Ti tipi nam govore o stopnji procesa prehoda iz agrarne civilizacije v dobo vse bolj izrazite in hkrati nujne bla-govne proizvodnje v kmetijstvu. Vedno znova izražena različna inten-zivnost procesov po posameznih prirodnih enotah je narekovala poime-novanje tipov na tej osnovi — hribovski tip, značilen za vasi v višjih

legah in za vasi v dobravah. Starostna struktura aktivne kmečke delovne sile je sorazmerno ugodna, saj je kmetov mlajših od 40 let od 35 do 40 °/o. Le malo manj je kmetov starejših od 60 let. V mešanih gospodinjstvih je zaposlena manj kot polovica aktivne kmečke delovne sile, njen delež pa se zmanjšuje v višjih starostnih skupinah. Za čista kmečka gospo-dinjstva je značilen precejšen delež mlajših kmetov ob zelo velikem deležu ostarelih kmetov. Nastajajo mlada kmečka gospodinjstva, ki pa so še obremenjena s številno ostarelo delovno silo kot dediščino starih agrarnih struktur.

— Ravninski tip, kjer je delež ostarelih aktivnih kmetov zelo visok, saj doseže celo 42 %. Starostna struktura v kmečkih gospodinjstvih kaže na pozitiven pojav: veliko število mladih kmetov. Aktivnih kmetov je za približno 10 %> več v mešanih kot v čistih kmečkih gospodinjstvih. Njihov delež se veča s starostjo; od vseh nad 50 let starih aktivnih kmeč-kih prebivalcev sta kar dve tretjini v mešanih gospodinjstvih.

— Obmestni tip kaže obrnjeno starostno piramido. Le 15 °/o mladih kmetov nasproti 45 °/o ostarelim kmetov in z jasno tendenco staranja, gre v glavnem na račun deleža aktivnih kmetov v mešanih gospodinjstvih, sa j je v njih kar tri četrtine aktivnih kmetov. Kmečka gospodinjstva, kolikor jih je sploh še ostalo, kljub ugodni starostni strukturi izkazujejo še precejšen delež ostarelih kmetov.

Ekonomske vrednosti aktivne kmečke delovne sile ne moremo do-volj dobro spoznati, če ne poznamo starostne strukture kmetov v odnosu na velikost posesti. Tu se nam odkriva jasno izražena zakonitost; sta-rostna struktura kmetov je tem ugodnejša, čim večja je posest. Edino posestva večja od 15 ha zagotavljajo, da na njih dela kmet mlajši od 40 ali vsaj 50 let. Na manjših posestvih sta koncentrirani ostarela in ženska delovna sila.

Vsi ti podatki izražajo funkcijsko povezanost demografskih elemen-tov z ekonomskimi procesi, rezultati tega pa se kažejo v načinu posega v prostor in s tem v različnem izgledu pokrajine.

b) Aktivna kmečka delovna sila po spolu in socialni pripadnosti Uradna statistika za 1. 1961 ugotavlja za to področje, da je bilo približ-

no 45°/o aktivne kmečke delovne sile ženske. Terenska proučevanja 1. 1969 so pokazala, da znaša ta delež nad 60 %>. Zopet moramo razlikovati med mešanimi in kmečkimi gospodinjstvi. Za prve lahko ugotovimo, da je ženska delovna sila vzdrževalec kmetijske produkcije in sploh pogoj za njihov obstoj. Njen delež se povzpne celo na 85 °/o. Slika se spremeni pri kmečkih gospodinjstvih, kjer je razmerje med moško in žensko kmečko delovno silo približno enako. V teh, večinoma mehaniziranih in specializi-ranih gospodinjstvih, pomeni ženska delovna sila nepogrešljivo pomoč pri kmetijski produkciji. Kmet je zaradi neugodnih posestnih razmer prisiljen pointenziviti proizvodnjo bolj kot bi jo smel glede na ekonomsko računico. Zato se mora vanjo aktivno vključiti tudi žena, ki je tako raz-peta med delom v hiši in na polju.

Vloga neagrarnih dejavnosti v delavsko-kmečkih gospodinjstvih

Za delovno silo, ki živi na podeželju in dela v neagrarnih dejavno-stih, je značilna zelo nizka izobrazbena in poklicna struktura. Zato ne

more biti bistvenih razlik glede te strukture med prebivalstvom mešanih ali nekmečkih gospodinjstev. Kljub temu so te razlike opazne in zelo značilne. Tudi tu lahko ločimo posamezne tipe, ki označujejo stadij so-cialnoekonomskega prestrukturiranja gospodinjstev.

1. V prvi fazi odhaja iz mešanih gospodinjstev v neagrarne dejav-nosti le nekvalificirana delovna sila. Tej začetni stopnji socialnoekonom-ske preobrazbe ustrezajo danes le prometno najbolj odmaknjena in po številu prebivalcev zelo majhna naselja.

2. V naslednjem stadiju si nekateri že pridobijo kvalifikacijo, vendar teh ni več kot 10 %>. Enak delež zavzemajo tudi upokojenci, med-tem ko je nekvalificiranih več kot tri četrtine. Istočasno je v nekmečkih gospodinjstvih še vedno nad polovico delavcev nekvalificiranih, kvalifi-ciarnih pa je četrtina. V to fazo so prišla naselja v vznožju gora, oddalje-na od Kranja 30—40 minut vožnje z avtobusom.

3. Naselja v bližini Kranja so dosegla »zrelo« stopnjo. Mešana go-spodinjstva imajo sicer za malenkost manjši delež kvalificirane ter malo večji delež nekvalificirane delovne sile kot nekmečka gospodinjstva, zato pa so vsaj enakovredna glede višje in visoke izobrazbe.

4. V agrarnih področjih, ki so že dalj časa pod vplivom deagrariza-cije, se razlike v poklicni strukturi med mešanimi in nekmečkimi go-spodinjstvi popolnom zabrišejo. Sem spadajo naselja v neposredni oko-lici Kranja in Tržiča.

Tudi časovna oddaljenost mesta zaposlitve od mesta bivanja pokaže močno statičnost območij, ki doživljajo prve faze socialnoekonomskega prestrukturiranja. Prebivalci ostajajo doma, ali pa se izselijo. Nasprotno pa so območja, ki so že pred časom prešla te faze, mobilna. Visoko kva-lificirana delovna sila iz mešanih gospodinjstev je našla ustrezno delovno mesto največkrat daleč izven kraja bivanja. Zaenkrat je navezanost na zemljo še tako velika, da delavec prenaša naporno vsakodnevno vožnjo na delo. Na drugi strani se pa iz mest priseljujejo mlada gospodinjstva.

Posestne razmere kot element socialne preobrazbe gospodinjstev

Pri odhodu delovne sile s kmetij je važna velikost posesti. Medtem ko manj kot 5 ha ne nudi v nobeni prirodni sredini prave ovire, je nad 10 ha velika posest uporno branila kmečki delovni sili odhod v neagrarne poklice nekako do 1. 1955. Dobra polovica teh delavcev je našla zaslužek izven kmetije šele zadnjih 5 let.

V dosedanjih analizah smo ugotovili različne stadije socialne pre-obrazbe starih agrarnih družin, sedaj pa nas zanima velikost posesti kot element tega procesa. Pr i modernem načinu kmetovanja, ki teži k opti-malni produkciji, so naravne razmere tiste, ki določajo ekonomsko veli-kost posesti. To trditev dokazuje analiza posestnih razmer po socialnih skupinah. »Mejna velikost« čistih kmetij ni nikjer manjša od 10 ha. Ta meja ni prepričljiva niti za prirodno najugodnejša področja prodnatih ravnin, čeprav je tu polovica površin pod njivami. Tretjina posestnikov z nad 10 ha zemlje živi v mešanih gospodinjstvih. V drugih območjih, k jer prirodni pogoji zahtevajo ekstenzivnejšo proizvodnjo, so razmere še slabše. Mešana gospodinjstva so udeležena v vseh posestnih skupinah. Kljub vsemu pa še vedno najdemo kmečka gospodinjstva s pod 10 ha

zemlje. Lastništvo teh posestev se veže na ostarele kmete, ki nimajo več moči za prekvalifikacijo. Poprečna velikost kmetij znaša v ravninskem svetu 15 ha, v hribovitem pa okrog 30 ha, medtem ko je poprečna veli-kost posesti mešanih gospodinjstev zelo majhna, v ravnini 4,5 ha, oziroma 13 ha v hribovitem.

Produkcijska usmerjenost kmečkih in polkmečkih gospodarstev ter njihov vpliv na spremembe v pokrajini

Za mešana gospodinjstva smo smatrali tista, ki dobijo del dohodkov ali sredstev za preživljanje iz agrarne dejavnosti. Kmečka gospodinjstva so tista, ki se preživljajo samo z dohodki iz kmetijstva. Izvor dohodka kot kriterij za socialnoekonomsko klasifikacijo gospodinjstev nam je omo-gočil zajeti pojave »skritih« mešanih gospodinjstev, kjer so npr. moški člani zaposleni v neagrarni dejavnosti, ženska delovna sila pa obdeluje zemljo. Na drugi strani dotekajo v na videz kmečka gospodinjstva po-membni viri dohodka iz neagrarnih dejavnosti. V nadal jnjem govorimo raje o mešanih in kmečkih gospodarstvih, kot ekonomski kategoriji ustre-zaj očih gospodinjstev.

Tržnost individualnega gospodarstva nam je pomenila osnovo za do-ločevanje tipov kmečkih in mešanih gospodinjstev. Ugotovili smo nam-reč, da se v tržnosti rezultirajo vsi socialnoekonomski faktorji . Klasifi-kacija se veže na gospodinjstva, ne pa na njegove posamezne člane. Vse manj je namreč primerov, da bi izven kmetije zaposleni član gospodinj-stva aktivneje sodeloval v kmetijski proizvodnji. V delo na zemlji se vključuje samo ob času delovnih konic. Naša klasifikacija se nekoliko razlikuje od klasifikacije V. Klemenčiča, ki jemlje kot kriterij za dolo-čevanje polkmečkega gospodarstva zaposlitev članov gospodinjstva izven kmetijstva (2, 20).

Kmečka gospodarstva lahko delimo na: 1. moderne mehanizirane obrate s tržno proizvodnjo (krompir, mle-

ko, živina, les, zelenjava, itd.) in ugodno posestno strukturo. 2. Obrate s tradicionalnim načinom kmetijske proizvodnje brez upo-

rabe moderne kmetijske mehanizacije in s posestvom manjšim od 10 ha. V demografskem, ekonomskem kot fiziognomskem smislu je vidno od-miranje aktivnosti.

Tema tipoma ustreza določena starostna struktura gospodinjstev: mladih v prvem in ostarelih v drugem primeru. Slika socialnoekonomske strukture mešanih gospodarstev je veliko pestrejša. Tu ločimo:

1. samooskrbna mešana gospodarstva s pod 5 ha zemlje v ravninskem in pod 10 ha v hribovitem svetu. Večina dohodka pride iz neagrarnih de-javnosti, kjer so zaposleni vsi otroci. Na zemlji delajo samo ostareli starši, predvsem ženska delovna sila. Kmetijske produkte konsumirajo sami, na leto se proda le kaka glava goveje živine. Kjer gospodinjstvo ni številno in k jer je blizu trg za kmetijske pridelke, se skuša prodati vsaj kak liter mleka. V bolj odmaknjenih predelih zemljo obdelujejo še z delovno živino, v ravninskem svetu pa za oranje često najamejo trak-tor. Kmetijska zemlja pomeni le še vir eksploatacije, ne pa tudi investi-ranja. Gospodarsko poslopje propada, stanovanjske zgradbe se le malo

popravlja. Mladi si često zgradijo hišo na vrtu. Delež tega tipa je pre-cejšen in znaša 15—40 %> vseh mešanih gospodarstev.

2. Delavsko-kmečka gospodarstva z različno velikostjo posesti, a ne manjšo od 5 ha. Opustijo staro polikulturno poljedelstvo in preidejo na mlečno govedorejo, ali pa na pridelavo ekstenzivnih tržnih kultur. Za olajšanje dela si nakupijo lažjo kmetijsko mehanizacijo. Kjer je le mo-goče, prodajo kmetijske produkte direktno konsumentu — neagrarnemu prebivalstvu, drugače pa kmetijski zadrugi. Stanovanjska poslopja so lepo vzdrževana in v večini primerov adaptirana, medtem ko se v gospo-darsko poslopje skoraj ne investira. Nosilec kmetijske produkcije je srednja generacija.

3. Kmečko-delavska gospodarstva z nad 10 ha zemlje in večino do-hodka iz kmetijstva. Način kmetovanja se približuje tistemu na čistih kmetijah, samo da je ekstenzivnejši. V hribovitem svetu živino gojijo za zakol in ne toliko za mleko, saj prodajo v poprečju trikrat manj mleka kot čisti kmetje. Obrati na prodni ravnini pridelujejo krompir enako intenzivno kot kmetje, le vzreja živine je ekstenzivnejša. Nosilci kmetijske produkcije so nad 50 let stari kmetje, katerim občasno poma-gajo izven kmetije zaposleni sinovi. Sorazmerno intenzivno obdelavo zemlje omogoči kmetijska mehanizacija. Stanovanjske zgradbe so adapti-rane in prirejene zahtevam modernega življenja, medtem ko gospodar-ska poslopja ostajajo nespremenjena.

4. Špekulativna polkmečka gospodarstva na srednje velikih posestvih in s čisto blagovno proizvodnjo konjunkturnih kultur. To kmetijsko pro-izvodnjo organizirajo mladi delavci, često kvalificirani. Gojijo predvsem solato, zgodnji krompir, zelje, čebulo. Manj mobilni prodajajo pridelke kmetijski zadrugi, aktivnejši pa jih razvozijo s svojimi avtomobili celo v obmorske kraje. Hiše so globalno adaptirane in so izgubile prvotni kmečki videz.

V procesu spreminjanja zunanje podobe zgradb so značilne razlike med zgradbami kmetov in polkmetov. Prvi (a samo mladi, na komerci-aliziranih in mehaniziranih kmetijah) najprej poskrbijo za ureditev go-spodarskega poslopja, šele nato pride na vrsto stanovanjska hiša. Obrat-no pa polkmetje najprej adaptirajo hišo ali zgradijo na vrtu novo, go-spodarsko poslopje pa prepustijo zobu časa, ali ga prezidajo v garažo ali delavnico za neagrarno dejavnost.

Zaključek

Proces socialnoekonomske preobrazbe gospodinjstev je na področju Vzhodne Gorenjske dosegel zaključno fazo. Nekmečka gospodinjstva kot najštevilnejša ostajajo v večini primerov v domačem okolju celo v pro-metno bolj odmaknjenih naseljih. Naselja v bližini Kranja in Tržiča postajajo območje priseljevanja nekmečkih gospodinjstev ne samo iz bolj agranega zaledja, temveč predvsem iz obeh mest.

Pri kmečkih in mešanih gospodinjstvih lahko ločimo dva osnov-na tipa:

1. kmečka ali mešana gospodinjstva z ostarelo kmečko delovno silo, 2. kmečka ali mešana gospodinjstva z mlado kmečko delovno silo.

Oba tipa gospodinjstev se vežeta na dva povsem, različna načina kmetijske produkcije: prvo na staro polikulturno, ročno, samooskrbno proizvodnjo, drugo pa na mehanizirano in komercializirano proizvodnjo. Izraz najvišje stopnje tega procesa so mešana gospodinjstva z mlado in često kvalificirano delovno silo, ki s svojo kmetijsko produkcijo skrbno zasledujejo vrzeli v ponudbi na trgu s kmetijskimi pridelki in jih skur šajo čimprej zapolniti.

Močna urbanizacija podeželja je vzrok za podaljšanje, če ne celo ohranitev mešanih gospodinjstev, ker jim približa odjemalca skromnih tržnih viškov.

Posledice socialnoekonomskih procesov se močno kažejo v zunanji podobi pokrajine. Oblikujeta se dva, po zunanjem videzu precej enotna rajona, kot rezultat součinkovanja družbenih in prirodnih faktorjev:

a) poljedelsko-živinorejski tip pokrajine na prodnati ravnini, b) živinorejsko-gozdarski tip pokrajine hribovitega sveta in mio-

censkih nivojev.

Literatura

1. Svetozar Ilešič: Kmetska naselja na vzhodnem Gorenjskem, Geografski vest-nik IX, Ljubljana 1933.

2. Vladimir Klememčič: Problemi mešane strukture gospodinjstev in kmečkih gospodarstev v Sloveniji, Geografski vestnik XL, Ljubljana 1968.

3. Popis stanovništva 1953, knjiga XIV, Beograd 1958. 4. Popis stanovništva 1961, knjige XIV, XV, XVI, Beograd 1965 in 1966. 5. Prvi podatki popisa prebivalstva in stanovanj 31. III. 1971, Statistično gra-

divo š t 2/71, Ljubljana 1971. 6. Podatki katastra v Kranju, matičnega urada v Tržiču ter terenskega dela.

Marijan Klemencic

THE SOCIAL GEOGRAPHICAL TRANSFORMATION OF RURAL AREAS A CASE STUDY OF EASTERN UPPER CARNIOLA

This paper presents the results of the analysis of the socioeconomic transformation of rural households in the eastern par t of Upper Carniola.

The area under consideration includes the commuting hinterlands of two stronly industrialised towns of Kranj and Tržič and ranks high among the best developed parts of Slovenia. Several almost paralel zones in the north south direction can be discerned with regard to natural conditions of that area, i. e.:

1. the mountain area with any small settlements which, in eco-nomic term, are linked to the transportation function of the roads across mountain passes,

2. the piedmont area which includes the south-facing foot-hills with many settlements that are dependent on the utilisation of meadows and forests,

3. the humid wooded areas on the miocene rocks cut into flat ter-races where only small settlements appear in wood-clearings,

7 Simpozi j 97

4. the gravel plain which is mostly under cultivation and has the best soil and is the most productive part of Upper Carniola. Tržič, an old non-agricultural centre, has for centuries exercised its influence on the development of non-agricultural activities in rural area as well, in contrast to the larger town of Kranj where inudstnialisation was started only after World War I. and gained momentum only since the nineteen thirties of this century. The different economic development of both towns is reflected in a different socioeconomic structure of the popu-lation of the rural areas and, in particular, in a different stage of the social geographical transformation of the traditional agricultural house-holds.

The present commuting area took shape already some twenty years ago; since then only a few more outlying hamlets were newly included.

The method of research

The extremely variegated pattern of the process of transformation of the traditional classical agrarrian structures into in industrial one in a comparatively small area suggested such a method of investigation that would highlight the variety in the observed processes. For this purpose three settlements located in the zones of varied natural con-ditions and at different distances from the towns were chosen, i. e. :

1. Kovor, a deagrarised settlement close to Tržič. 2. Voklo, a village on the gravel plain engaging in the mechanised

and specialised agriculture. 3. Bašelj, a more remote settlement in the foot-hills to the north

of Kranj, which passes through a stage of rapid socioeconomic trans-formation.

The socioeconomic structure of the households

The Population Census of 1961 has revealed that 16,5 per cent of the total population of the commune of Kran j (town excluded) lived in purely agricultural (farmers' or peasants') households and 13,0 per cent in mixed worker-farmers' households. The corresponding figures for the rural area of the commune of Tržič were 7,5 and 16,0 per cent.

The number of non-agricultural households is in constant increase, more so the closer a settlement is to Tržič or to Kranj. Larger settle-ments at a distance of up to 5 kilometres from either Kranj or Tržič are growing also because of the immigration of young families f rom both towns.

There is the general tendency for a constant but decreasing reduc-tion of the number of pure agricultural households. Their share in the total for settlements is, however, increasing with increased distances and remoteness from the two towns and, as a rule, also in relation to their size. In the area of the highest agricultural productivity the share of pure agricultural households has been stabilised at between 10 and 20 per cent.

The most variagated pattern of demographical and socioeconomic elements is represented in the case of worker-farmers ' households. Their transitional role leaves in the structure of such households many con-

servative elements: large number of members of households that are still tied together by advantages of additional production on the farm, numerous old age households, persistence in the traditional fanning, etc. This type of mixed households is mostly found in settlements where the process of restructuring of households is in full swing, i. e. in the area of the miocene terraces (Dobrave) that is less well accessible and in the foot-hills around Tržič. In these areas the number of such hous-eholdsds still is increasing at the expence of pure agricultural households. In the economically more active and accessible areas two main types of mixed households have emerged: the type of young households that use modern agricultural methods and the type of old age farmers which are forced to stick to old traditional production methods. Thus the semi-agricultural household have become a special type, along with the agricultural and the non-agricultural type. Also, it does not only necessary represent a transitional stage in evolution. The number of semi-agricultural households in such areas is decereasing quite slowly.

Active agricultural population

The author first tries to show the purpose of the analytical in-vestigation of the agricultural labour-force which is the main factor in the transformation of the landscape. The research carried out has clearly indicated that the male labour-force is the bearer and the trans-former of a certain type of agricultural production whereas the female labour-force plays a more passive role and is an element of preservation and maintenance but not of change.

The share of the agricultural labour-force in farmer' and in worker-farmers' households as well as the share of farmers below 40 years age viz. of those over 60 years old were used as indicators in order to single out four main characteristic types of the active agricultural population, i. e. the labour-force in agriculture. Each type is character-istic of a certain physical environment but only if it is considered in relation to the accessibility to towns.

The mountain area type is characteristic of the settlements at greater altitude and of those on Dobrave. The age composition of the agricultural labour-force is comparatively favourable since some 35 to 40 per cent are younger than fourty years. The share of those of sixty years or older is almost as large. Less than half of the actual agricultural labour-force belongs to mixed households but their share is decreasing in the older age-groups. A rather constant per cent of younger farmers, together with a very large share of old age farmers, is characteristic of pure agricul-tural households.

The flat lowland type is characteristic because of the very large per cent of old age farmers who are still active and which can be as high as 42 per cent. The age structure of the farmers' households indicates a positive turn: a rather large number of young farmers. There are about 10 per cent more active farmers in the mixed households than in pure agricultural households. Their share is increasing with the upper age groups: some two thirds of all active farmers of 50 years of more are found in mixed households.

7' 90

The urban fringe type reveals an inverted age pyramid. Only 15 per cent of young farmers, as against 45 per cent of old age farmers, is characteristic of this type which shows a clear tendency for an in-creasingly older population. These percentages are mainly the result of the fact that most of the agricultural labour-force — some three quarters — belong to mixed households. The few remaining pure agricultural households still show a considerable share of the old age farmers althoug the over all age structure for that group is on the whole quite favourable.

The female labour-force is an important element in the economic structure of households, in particular, in mixed worker-farmers' house-holds. In the year 1989 some 60 per cent of the total active population (labour-force) in agriculture within the area of investigation was female In the worker-farmers' households their share has risen to as much as 85 per cent whereas it is quite well balanced in relation to the male labour-force in the case of pure agricultural households.

The worker-farmers' households are found in all size categories of landholdings. There are, on the other hand, still pure agricultural house-holds with less than 10 hectares of land (including forests). Such land-holdings belong to old age farmers who cannot any more acquire new skills and training for other, non-agricultural jobs. The average size of farms in the flat lowland area is 15 hectares and about 30 hectares in the upland or hilly areas. The average size of landholdings which belong to mixed households is rather small (4,5 viz. 13,0 hectares at the most).

The market orientation of production of individual landholdings was used by the author as a basis for determination of the types of pure agricultural and mixed households. The author has namely come to the conclusion that it is the orientation to the market which makes all socio-economic factors apparent. The classification procedure is related to households and not to their parcitular members. There are namely few and fewer cases when a member who is employed outside agriculture would still partake in the agricultural production. Such members usually help on the farm only in peak work-load seasons.

The pure agricultural landholdings were classified in two main cate-gories or types:

1. Modern mechanised farms engaged in commercial production for the market and being of a favourable size; and

2. traditional farms sticking to old techniques without the use of modern mechanised agricultural equipment and having less than 10 hectares of land. A general slackening of the activities is reflected in the demographical and in the economic sense as well as in the rural physiognomy.

These two types are characterised by a certain age structure of households, which is young in the first case and composed primar of the older age groups in the second case.

The actual pattern of the socioeconomic structure of mixed land-holdings is much more raried. The following types have been singled out:

1. Subsistence mixed, farming landholdings which posses less than 5 hectares of land in flat land and less than 10 hectares in uplands. Most of the cash income comes from employment in non-agricultural activities

where all of the children of the working age are active. The land is cultivated only by older parents, mostly by women. The agricultural produce from the farm is consumed by the family and one cow or ox is sold off in a year. If the household is small and if there is a market in the vicinity they also try to sell some milk. In the more remote parts the land is still tilled by draught animals but on flat areas they hire ploughing services from some neighbour who has a tractor. The agri-cultural land still is under cultivation but no new investments are being made. The farm buildings are in a state of delapidation and little im-provements are done on the houses. The younger generation, however, often build their own houses in the courtyards. This type of landholdings is quite numerous and may represent any figure between 15 to 40 per cent of all mixed landholdings in a village.

2. Worker-farmer landholdings are of any size above 5 hectares. In the case of such landholdings the old mixed farming is abandoned and production switched to dairying or to labour-extensive crops. Some lighter machinery is bought in order to make cultivation easier. Wher-ever it is possible the worker-farmers try to sell the agricultural produce directly to consumers, to the local non-agricultural population, or else, to the agricultural cooperatives. The houses are kept in good condition and are mostly modernised while few investments are made into farm buildings. The middle-age population is mainly doing the farm work.

3. Farmer-worker landholdings which usually have more than 10 hectares of land and derive most of their income from farming. The farming techniques resemble those typical of pure agricultural land-holdings but are less intensice. In the upland areas cattle is raised for sale to sloughter-houses and not primar for milk production. As a rule such landholdings sell three times less milk than pure agricultural landholdings. The cultivation of potatoes is just as intensive as on the gravel plain whereas cattle raising is less intensive. The farm work is done mostly by people of over 50 years age but the sons, who are in other jobs, also help from time to time. The use of mechanised equip-ment anables a comparatively intensive cultivation of the land. The houses are modernised, adapted to modern conditions of life but other farm buildings are not being improved.

4. Speculative semi-agricultural landholdings are of a medium size and entirely oriented to production for the market of such produce which catches best prices at any particular time. Productions is orga-nised by young, often skilled workers. The more enterprising among the market their produce directly, using their own delivery vans or cars (often to places as far as the coastal resorts). The less enterprising people sell the produce to a nearby agricultural cooperative. The houses are generally modernised and have lost their rustic appearence. There is a great variation in the outer appearence of the houses that belong to farmers and part-time farmers. The farmers — but only when they are young and manage commercial and mechanised farms — first care is to improve the other farm buildings and then the dwelling house. The latter first modernise the old house or build a new one in the court-yard and leave other farm buildings intact or reconstruct them as -garages or work-shops for their non-agricultural activities.

Conclusions

The process of the social restructuring in the eastern part of Upper Carniola has reached the final stage. Two fundamental types can be discerned both in the case of the pure agricultural and in the case of mixed households:

1. Agricultural and mixed households with the labour-force in the older age groups and,

2. Agricultural and mixed households with yong labour-force. Both types of households are also related to two basic types of agri-

cultural production: the households of the first type depend on old non-mechanised mixed farming of the subsistence character, while those of the second type rely on mechanised cultivation and on commercial pro-duction for the market.

Strong urbanisation of the rural areas is responsible for the per-sistence or even for the preservation of mixed households because the customers for the relatively modest surplusses are within easy reach.

The impacts of the socioeconomic processes are very markedly re-flected in the outher appearence of the rural landscape. Two quite distinct areas, rather homogenous with the regard to the production, are in the course of formation as a result of jointly operating natural and social factors:

a) the cropping and cattle raising type of landscape on the flat gravel plain and,

b) the cattle raising and forestry type in the upland and in the hills and on the miocene terraces.

Diskusija o referatu M. Klemenčiča

M. Pak Vrednost posameznih dejavnikov v kmetijski izrabi prostora in predvsem

v posestni strukturi je zelo različna. Medtem ko so bile v preteklosti v ospredju naravne danosti, pa so danes družbeni dejavniki že na prvem mestu. Na pri-mer v vinorodnih Halozah je posest silno razdrobljena in majhna kar je tudi posledica produkcijske usmerjenosti. Podobno je pri nas v hmeljarskih ob-močjih, kjer je na ravnini posest majhna in rentabilna. Isto najdemo na Ba-varskem. Torej je posestna struktura odvisna od tržne vrednosti produkta, od tržne organizacije in od splošnega ekonomskega razvoja. Zaradi spremembe naštetih dejavnikov se vrednost velikosti posesti v intenzivnem kmetovanju vedno spreminja.

M. Klemenčič Prišlo je do nesporazuma, ker Manonski ne govori o teh prirodnih pogo-

jih, ampak o odnosih starostne strukture na produkcijsko usmerjenost. Oba tipa gospodinjstev, staro in mlado, se vežeta na osnovna načela kme-

tijske proizvodnje. Ostarelo kmečko prebivalstvo ostane pri polikulturi, roč-nem delu, mlada gospodarstva pa pri mehaniziranem komercializiranem kme-tijstvu. To je tesna soodvisnost. Prirodni pogoji pa so eden dejavnik v kme-tijski izrabi taL Ekonomsko upravičena kmetija ima zares lahko samo 4 ha zemlje ob specializaciji v hmelj, vendar priroda omogoča, da je zemlja taka, da na njej hmelj uspeva.