I. O privlačni moči nacionalističnih ideologij v sodobnem svetuMedtem, ko je lahko nacionalizem zares povzročen s tekmovalnimi interesi, povezanimi z neenakimi dostopi do moči, statusa in bogastva, je pogosto hkrati tudi glavni vzročni dejavnik v političnih igrah. Usoda določenega naroda je odvisna od različnih interesov med posameznimi skupinami, med katerimi so možna pogajanja. Z vpeljavo nacionalističnega diskurza se te razlike, o katerih bi se bilo mogoče pogajati, prevedejo v za pogajanja nezmožna soočenja med nasprotujočimi si skupinami. Nacionalizem - vtkana lojalnost, ki veže individualno identiteto z organsko skupnostjo, politični vir, ki je uporabljen, da bi mobiliziral posameznike za racionalno sledenje skupnemu interesu. Lahko pa ga razumemo tudi kot ideološki mit, ki apelira na zmedene induviduume, ki iščejo preproste formule za diagnosticiranje kompleksne situacije. H konceptualni zmedi pripomorejo, v diskusiji o nacionalizmu pomešane primordialistične ideje o institucionalni ter emocionalni lojalnosti, situacionalistične (oz. reaktivne) ideje o racionalnem interesu neke skupnosti in konstruktivistične ideje o ne-racionalni ideologiji, ki jih ni lahko razčistiti. Omenjeno so trije konceptualni jeziki nacionalne oz. etnične identitete kot jih definira Brown (2000). V nadaljevanju se posvetimo podrobnejši razlagi treh konceptualizacij:

PRIMORDIALIZEM: Verjetje, da je posameznik vrojen v določeno lingvistično, rasno ali domovinsko skupnost in zato neizbežno čuti prevevajočo emocionalno vez s to skupnostjo, se pogosto označuje za »primordialno vez«. Primordialistični pristopi upodabljajo narode kot osnovane na naravnih, organskih skupnostih. Te naj bi določale identiteto svojih članov, ki čutijo prirojeno in emocionalno močno navezavo nanjo. Kadar so narodi skupnosti, temelječe na skupnih prednikih, tedaj so, s primordialistične perspektive, postavljeni pravilno. Naravni narodi oz. etnije imajo oz. je od njih pričakovati, da si jemljejo naravno pravico do samoodločbe.

»Slovenec je … zaznamovan s poštenostjo, ki je njegova posebnost, po kateri se razpoznava in ločuje od drugih narodov. Če velja, da ima vsak narod kakšno posebno, specifično lastnost, po kateri ga prepoznamo sredi drugih ljudi (kakšnega na primer po junaštvu, drugega po muzikalnosti ali po čutu za pravico, po državotvornosti ipd.), potem naj bi se Slovenec že v svojem besednem izražanju z vsem svojim vedenjem in zgodovinskim sporočilom pred svetom enačil s poštenostjo: vse da na poštenost, tudi samega sebe. Kolikor se to v kakem času ne uresničuje, pomeni to odpad od samega sebe, saj ni več zvest samemu sebi, ni več pravi Slovenec«

(Trstenjak, 1995, s. 5).

SITUACIONALIZEM: Po situacionalističnem pristopu je etnične in nacionalne identitete mogoče razumeti kot sicer naravne institucionalne vezi organskih skupnosti a še bolj kot vire, uporabljene s strani posameznikov ali skupin, za dosego njihovega skupnega interesa. Narodi so potemtakem »funkcionalne združitve« (Ronen). V kolikšni meri taka interesna skupina postane centralna za posameznikov občutek identitete (ali z Ronenovimi besedami, v kolikšni meri to postanejo »zavestne združitve«) se spreminja, ta mera je odvisna tako od tipa kot od obsega interesa, k uresničitvi katerega težijo, pa tudi od tipa in intenzivnosti groženj ali priložnosti, s katerimi je posameznik soočen. Na splošno lahko pričakujemo, da bolj kot bo sledenje nekemu interesu centralnega pomena za posameznikovo identiteto ter intenzivnejše ko bodo zunanje grožnje, močnejša bo tudi njegova identifikacija z interesno skupino

Primer 1

• Pa kdaj si se pol začel čutiti kot Srb?• Kaj pa jaz vem... pizda težko povem, to je bol tko ne vem, s cajtom je pršlo. Aja, veš

kdaj, k je začel prjave tko k ... evo ja, ja, men se zdi, da to kr tko, take prjave k so začele a veš, vsak 'dej Bosanc', pa tko a veš 'ti si južnjak, marš spizdi', 'kaj mi' a veš, al pa 'vi tuki kaj delate' a veš, od drugih k sem slišu, pa hodm po cesti, vidm da se en krega, en se tam dere 'kva vi Bosanci, pejte nazaj, tam delo neki odžirate', prou take sem slišu. Takrat mi je že šlo na živce, takrat sem jaz pr seb reku, zdej bom pa prou uno bom, prou bom Srb, mislm ne bom Srb no glih zdej, prou bom južnjak bom, a veš uno, prou južnjak bom in te bom, ne bom ti pustu, a veš glih zarad tega sem ponosen zdele, da sem južnjak, da nisem Slovenc.

• A zaradi takih stvari, k si jih slišal?• Ja, zarad takih provokacij, ja, k sem jih slišu pa tud mogoče kakšno, mislm mogoče

na seb no ne tok, ampak na primer deset od stotih ajde, sem dobu jaz. Kakšen jih pa dobi vseh sto ne, a veš. No in zdej takrat prou sem reku, ma ne bom te jebu, ma ne jebem te, jaz sem južnjak, Srb sem zdej zate in konc pizda.

• (iz intervjuja z Dušanom)

• ***

• … točno se je vedel kaj, kaj mi je mat, kaj mi je foter, to sem vedu točn. Če me je kdo kej vprašu kaj sem po narodnosti, sem reku po narodnosti sem pol Srb, pol Hrvat, … počutm se pa mal Srba bol, zarad muzke, zarad tega k mi je bol všeč.

• (iz intervjuja z Dušanom)

Primer 2• Se ti zdi pomembno, katere narodnosti je tvoja partnerka oziroma a se ti zdi, da

si tak človek, da bi glede na narodnost izbiral partnerko?• ...ja bi po moje, sam... sam določene, sam Albanke na primer ne, pa Muslimanke

po moje tud ne .• To ne bi, ostalo ti je pa...• Ja Albanke ne, zarad tega, ker pač sploh Srbi pa Albanci ni, pa tud če bi bla pri

srcu, sploh ne bi se vezu, sploh... nočem spoznat nobenga Albanca glih zarad tega no.

• Rekel si, da z Albanko... da imaš zdaj ful negativen odnos do Albancev?• Ja ne, ja zdej do Albancev ja ... ma še posebi zdej še Kosovo jaz ne vem no a

veš, men se to zdi nelogično, da ti gre notr v tvojo državo oziroma tvoje ozemlje no. Kakšne ne razumem, isto k une budale k mi pride, k bom reku prou, da so budale no, k vprašam, prou Slovenca sem šel vprašat kje je Kosovo, on prav nekje zraven Srbije ne. Kako zraven Srbije pizda ti materina, tko k bi reku, da je Štajerska nekje zraven Avstrije pizda... mislm zraven Slovenije ne. A veš in tuki ne dojemajo ne, tuki folk ne dojema, da to ni, Kosovo ni država zase, ampak je to srbska zemlja a ne, na primer ne. Zdej če gledaš nazaj, nazaj, OK glej nazaj, OK glejmo nazaj ene 500 let a veš Turki pa to ne. Kdo se je dol boril? Ziher se niso Albanci boril. Mislm men gre na živce ne k mi prav 'lej kaj delate dol', sem reku za Bosno jaz ne bom nobenga obtoževal, krivi so in eni in drugi, ma vsi smo krivi za Bosno. To so vsi krivi narodi in Slovenija in Srbija in tud če niso noben... vsi so krivi, k so vsi hotli odcepit ne, sam nekje mora počit, pač ni počil v Sloveniji, ampak je počil v Bosni al pa v Hrvaškem ne. In, ne vem, ma jaz jih ne prenesem v glavnem sam zarad tega ne, ker dol nimajo kej iskat. Če je dobu državo, če jih je dva miliona tam dol pa če majo svojo državo Albanijo, nima kej iskat, iskat svojo državo, pa tud, če jih je preveč.

• (iz intervjuja z Dušanom)

• KONSTRUKTIVIZEM: Konstruktivistični pristop k študiju nacionalizma je navdihnjen s predpostavko, da je nacionalna identiteta skonstruirana na osnovi institucionalnih ali ideoloških okvirov, ki ponujajo enostavne in zares poenostavljene identitetne formule ter da diagnosticirajo sodobne probleme namesto zmedenih in negotovih posameznikov, članov sodobnih družb.

• Jedro delovanja nacionalizma je znotraj tega tretjega konceptualnega okvira postavljeno kot tisto, ki ponuja posameznikom občutek identitete. Ta občutek identitete ni niti racionalno izbran niti ni prirojen ali od narave dan, pač pa je skonstruiran, v veliki meri nezavedno in intuitivno.

Na ideološki značaj identitete kažejo že glagoli, ki se običajno povezujejo s tem pojmom: oblikovati, konstruirati, izgrajevati. Bistvo identitete je nenehna pot k nečemu, ter vseživljensko čakanje na nekaj. Z identiteto je tako kot z željo, podvrženi sta obe isti logiki neprestanega re-produciranja. (Praprotnik).

»Že menjavanje samih definicij naroda kaže na njegov ideološki značaj in hkrati potrjuje ugotovitve, da obstoj narodov ni resnica, ki smo jo ljudje odkrili, ampak konceptualizacija sveta, ki smo ga ustvarili« (Jackson in Penrose, po Praprotnik, 1999, s. 62)

Ni naključje, da so najpomembnejši kulturni simboli, denimo Slovenije, povezani prav s posamezniki oz. njihovimi dejanji, ki so vnašala elemente subverzije in nepokorščine v tedaj veljavni red. Dolar (2003) pri tem kot najizrazitejše navaja Trubarja, Linharta, Prešerena, Cankarja in Kosovela, ki jim je vsem skupno to, da so s svojimi življenji in deli vnašali tuje v tedanje pojmovanje slovenstva, za nazaj pa so, paradoksalno, skozi prizmo ideološkosti dojeti kot »očetje slovenstva«.

Dolar (2000; 2003) pravi, da nacionalna identiteta lahko dobi svoj smisel le, kolikor ne deluje kot fiksno merilo za odmerjanje domačega in tujega, našega in ogrožajočega, temveč šele z dejanji, ki prevračajo dotedanje merilo, ga premestijo oz. ga nujno postavijo pod vprašaj. Tako je mnenja, da če sprejmemo, da se identiteta pravzaprav gradi na podlagi rezov, je ni stvari, ki bi bolj ogrožala neko identiteto (tudi nacionalno) kot samo govorjenje o njenem ogrožanju, o izgubi nacionalne substance in vse podobno govorjenje, ki se oklepa fiksnosti svojega merila. Družbeni prostori, ki bi delovali v skladu z razumevanjem odprtega in dialoškega pojmovanja kulture, naj bi dopuščali stalno konflitnost, temeljno identitetno nepopolnost in nezaključenost, živeli naj bi z notranjimi nasprotji bivanja ter sobivanja, kulture in skupnosti.

Narod lahko vidimo kot sveto občestvo državljanov, nacionalizem pa kot obliko “politične religije” z lastnimi spisi, liturgijami, svetniki in rituali. Toda niti pri narodih niti pri nacionalizmu ni ničesar monolitnega ali statičnega. Kajti prav kakor so tradicionalne religije občasno prestajale procese spreminjanja, da so se prilagodile novim razmeram, so tudi moderne nacionalne identitete podvržene stalnim reinterpretacijam s strani vsake nove generacije; in podobno kot religije, ki vključujejo različne oblike, tudi v nacionalizmih najdemo rivalske mite o nacionalnem izvoru in razvoju.

(A. D. Smith; 2005)

Nacionalizem in globoki psihološki miti:

Nacionalizem ima racionalno osnovo v skrbi posameznikov, da bi obranili način življenja v katerem so odraščali in se v njem udobno počutijo. A posledični razvoj etnične obveze nam in stereotipiziranje razlik med nami in njimi, pretiravanje v tem in pa sama moč nacionalističnega čustva kaže, da obstaja v tem tudi nek ne-racionalni vidik. Kot pokaže Smith (1991), nacionalistični mit zapolnjuje intimne, notranje funkcije posameznikov in skupnosti, s tem, da jim nudi močno sredstvo, s katerim je mogoče ponovno odkriti sebe, lastno avtentičnost - tako naj bi se vsaj zgodilo mnogim izgubljenim in zmedenim posameznikom.

Nacionalizem je močan, saj posameznikom zapolnjuje čustvene potrebe.

• Koncepti, s katerimi bi lahko razložili ne-racionalne aspekte mitskih reprezentacij, na katere so posameznikove identitete s temi miti konstruirane: jezik nezavednega – impulzov, strahov, želja in protislovnih strasti, ki so oblikovane in preoblikovane z našo potopitvijo v družbeni red (osrednja komponenta psihoanalze).

Mit o stalni, fiksni domovini

Verjetje v avtentičnost skupnosti zaradi njene dozdevne ali stvarne stalnosti, definirane z nacionalnim karakterjem, teritorijem in institucijami ter s svojo kontinuiteto preko generacij. Svojo moč črpa iz strahov ki jih poraja krhkost »občutka sebe« (orig. sense of self; po Brown, 2000), zaradi krhkosti ega, spričo razkrojenosti in neurejenosti notranjega sveta, neločljivo vezanega s kompleksnim zunanjim svetom. V poskusu, rešiti se nastajajoče anksioznosti, se posameznik loti samo-označevanja, samo umeščanja in samo konstrukcije, ki ga umešča v družbene institucije, in na ta način pridobiva imaginaren občutek stabilnosti.

Zaželeni občutek povezanosti, navezanosti, definiranosti, mora posameznik vedno znova vzdrževati, saj mu nikoli ni zagotovljen kot trajen.

V formulaciji istega argumenta Kleinove (po Brown, 2000), se konstrukcija nacionalnih kategorij poraja kot primer tega, kako odrasli težijo k zadržanju svojih desktruktivnih impulzov z umikom v infantilno »cepitev« (orig. splitting) sveta na ljubljene nas in osovražene njih. V Lacanovem jeziku je mit o skupnosti primer, kako so zunanje strukture utelešene v posamezniku in ustvarjajo dozdeven občutek identitete.

Tudi v obeh zadnje omenjenih formulacijah, posebej pa še v Lacanovi, so poskusi, ubežati negotovosti v mit identifikacije, obsojeni na neuspeh. In sicer zato, ker občutek nacionalne ali etnične identitete ni nikoli do konca dosežen projekt, pač pa vselej zasleduje prividno (namišljeno) nacionalistično vizijo (vdor barbarov v zahodni svet).

Verjetje o avtentičnosti skupnosti zaradi skupnih prednikov njenih članov: Mit, da so člani narodnostne skupnosti združeni s svojo razlikujočo kulturo in lastnostmi zaradi skupnih prednikov.

Emocionalna moč tega verjetja je v psihoanalitski misli razložena kot oblika »regresivnega narcisizma«, hrepenenja za ponovnim občutenjem enosti, ki jo otrok občuti v maternici ter v zgodnjem otroštvu, ko je popolnoma odvisen od pomembnega drugega.

Če je narodnost ali druge vrste pripadnost dojeta kot naravna, kot sorodnost, kot zveza članov s skupnimi predniki, potem kot taka v posamezniku lažje vzbudi občutke varnosti ter po drugi strani ogroženosti, ki jih otrok pozna iz obdobja odvisnosti od svoje matere. Kakorkoli že, če je nacionalni karakter predstavljen kot podedovan od skupnih prednikov, potem je bolj verjetno, da bo omogočal občutke močne moralne avtoritete, ki jo negotovi posamezniki iščejo, obujajoč ponotranjenje avtoritete očeta. Nacionalizem: pobeg pred svobodo v »novo malikovanje krvi in grude«. Ne gre za to, da verjetje v narod razreši probleme posameznikove izgube resnične matere oz. očeta, pač pa prej, da vključuje poskus, ponovno ustvariti občutek enosti z zanikanjem razlike (v videnju naroda kot skupnosti kulturne enakosti), namesto sprejetja in soočenja z razliko. V osnovi pa je narcisizem regresiven zato, ker ima raje imaginarno od realnega, pravi Frosh (po Brown, 2000).

• Nacionalizem pa nikakor ni edini konstrukt, ki nudi »shrambo« mitov o trajnosti in o enakosti in posamezniki gotovo iščejo svoj občutek identitete, varnosti ter moralne avtoritete v različnih drugih oblikah identitete. A prevladovanje nacionalizma govori o tem, da ima prav ta očitno nek posebno močan apel. V jeziku psihoanalize lahko njegovo posebno moč razloži poseben status nezavednih predstav o družini in domu (ki mu nudijo možnost identifikacije s skupnostjo), ki se jih oprime posameznik, iščoč olajšanje od negotovosti, in mu te predstave nudijo možnost identifikacije s skupnostjo. Simbolizem nacionalizma namreč mnogokrat predstavlja narod kot družino, uporablja pa še oznake kot so »domovina«, »materina dežela«, »očetnjava«, »stari očetje«, »nacionalni karakter«. Kombinacija teh simbolizmov, povezanih z močnimi miti, ojačuje potencial psihološkega apela nacionalizma, meni Brown (2000).

• Nacionalizem je posebej uporaben pri vpeljavi psiholoških mitov kot osnove politični ideologiji, saj ima zmožnost dodeliti javno legitimnost privatnim nevrozam, s tem, da slika skupnost kot celoto z značilnostmi, ki so zaželene s strani njenih individualnih članov. Z zahtevo po združenosti in stalnosti nacionalne skupnosti, z omogočenostjo emocionalne in fizične varnosti znotraj domovine in s pravico moralne skupnosti do samoodločbe, nacionalizem torej prevaja psihološke potrebe posameznikov na nivo statusa ponosnega naroda.

Racionalna osnova nacionalizma, povezana z interesi ščitenja načina življenja neke skupnosti, je torej povezana z njegovo ne-racionalno osnovo, ki se na političnem nivoju izraža kot prisvojitev identitete in občutka pripadnosti. Nobena druga oblika identitete ali pripadanja, pa naj gre za spol, raso ali družino, ne nudi take varnosti kot jo nudi zaščita države. »Ta občutek, biti v svoji lastni deželi, med ljudmi, ki govorijo isti jezik in me brez napora razumejo, mi daje občutek pomembnosti, varnosti in gotovosti« (Ignatieff, po Brown, s. 25). Dejstvo, da me vseeno vznemirjajo občutki nepomembnosti, negotovosti in nevarnosti, me dela dovzetnega za klice siren, ki pozivajo k ohranjanju oz. poustvarjanju mitov trajnosti in družine in s tem k ponovnim reformulacijam nacionalistične vizije.

• V kakšnih strukturnih pogojih nacionalizem torej postane privlačna opcija, ljudem potrebna in družbeni situaciji primerna? Argument, da nacionalizem deloma sloni na vrnitvi odraslih individuumov v infantilne ideološke formule, se lahko sprva zdijo nemogoča osnova za politično analizo nacionalizma. Morda postane taka razlaga sprejemljivejša in lažje razumljiva, ko dodamo, da se taka reverzija rada pojavi v kontekstu socialnih, ekonomskih in političnih procesov, ki imajo razdiralne učinke na posameznike in ki jih poleg tega ti, katere zadevajo, ne razumejo jasno – prav zaradi tega pa ti procesi niso dostopni bolj racionalnim rešitvam.

• Pri razumevanju povezave razdiralnih družbenih moči, psihologije posameznikov, ki se napram tem silam čutijo nemočne ter pojavom nacionalizma, si lahko pomagamo z Marxovo mislijo. Nacionalizem oslikava kot ideologijo – fiktivno maskiranje prepoznavanja realnih interesov in realnih razrednih konfliktov. Z drugimi besedami, razlogi za konflikte so osebni, globoki, povezani so z učlovečenjem in zgodnjimi zarezami nepopolnosti, ki jih v človeško bitje vpiše njegov pre/i/hod v družbo, povezani so z njegovo simbolizacijo.

• Ko je delovanje sorodstvenih vezi (družine ter lokalnih skupnosti, s tem pa tudi pomen teritorija in doma) oslabljeno z ekonomskimi silami (liberalni kapitalizem in družbene zahteve po nove vrste odnosih in mobilnostih) ali zaradi političnih intervencij, tedaj postane privlačna ideološka formula, ki lahko omogoči tako ideološko legitimnost elitam, ki potrebujejo avtoriteto, kot tudi vizije, potrebne množicam, ki iščejo družbeno kohezijo. Nacionalizem v takih okoliščinah obljublja, da bo sodobni družbeni razdor rešen s ponovno vzpostavitvijo mitičnega stanja skupinske harmonije, tako stanje pa naj bi bilo pridobljeno z dajanjem politične podpore tistim elitam, ki si javno prizadevajo za avtonomijo avtentične kulturne ali domačinske skupnosti.

• Gre torej za proces, v katerem nacionalni miti apelirajo na obe strani, tako na elite, ki želijo vzpostaviti avtoriteto kot tudi na množice, ki iščejo (davno) izgubljeno enotnost.