Za eno

samo

besedo

Drago

Meglič

Prva izdaja: 2009© 2009 Založba Rokus Klett, d. o. o. Vse pravice pridržane.

Brez pisnega dovoljenja založnika so prepovedani reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu in postopku, kot tudi fotokopiranje, tiskanje ali shranitev v elektronski obliki. Tako ravnanje pomeni, razen v primerih od 46. do 57. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, kršitev avtorske pravice.

Vse knjige in dodatna gradiva založbe Rokus Klettdobite tudi na naslovu www.knjigarna.com.

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-1

MEGLIČ, Drago Za eno samo besedo / Drago Meglič ; [spremna beseda Neža Ritlop]. - 1. izd. - Ljubljana : Rokus Klett, 2009

ISBN 978-961-209-911-4

246222336

Založba Rokus Klett, d. o. o.Stegne 9 b, 1000 LjubljanaTelefon: (01) 513 46 00Telefaks: (01) 513 46 99E-pošta: rokus@rokus-klett.siwww.rokus-klett.si

Za eno samo besedo

Drago Meglič

Spremna beseda: Neža Ritlop

Jaku in Eneju

SPREMNA BESEDA Neža Ritlop, Za eno samo besedo bi dal tisoč besed … 7

Podari dihljaj mi v dlan hrepenečo

Brez tebe ne bi bilo mene 13Ta pesem je zate 14Napiši mi pesem 15Dlan 16Lahko 17Spoved 18Nisem 19Za eno samo besedo 20Trnuljčica 21Osama 22Noč 23Trenutki 24Mladi pesnici 25Življenju 26Izpoved 27Pr(a)va ljubezen 28Venera 29Rez 30Posmrt 31Obsojeni 32

Kazalo

Brazde globoko so urezane v kri

Portret 34Cankarju 35Zgubljena 36Pesnikova smrt 37Sovir 38Jutranji gost 39Čemu poet se je rodil? 40Pesništvo 41Mornar 42Kvartopirec 43Sedmina 44

Trdni zidovi mi pletejo krila

Kraljica 46Šah 47Grad 48Nevesta 49Slika 50Ogrlica 51Črepinjska sodba 52Platno 53Gladiator 54Črtomir 55

Grenko me najeda neznan obelisk

Kletvica 58Haikuji 59Oba 60Žalujka 61Slovo 62Tam je stala bosa 63V Porabju 64Svetost 65Čudež 66Homo sapiens 67Igra 68Globalizacija 69Globalizacija II 69Vojaški sejem 70Tragedija 71Rojstni dan 72Zavod 74Reklama 76Kalkuta 78Insieme 92 79

»ZA ENO SAMO BESEDO BI DAL TISOČ BESED …«

… toliko in malo več jih je izpovedal v svojem knjižnem pesniškem prvencu Drago Meglič (roj. 1976 v Kranju), otrok Gorenjske (otroštvo in mladost je preživel na Brezjah pri Tržiču, končal gimnazijo v Škofji Loki), profesor slovenščine na OŠ Franceta Prešerna Črenšovci v Prekmurju (končal PF Maribor), ljubitelj (šolskega) gledališča in avtor številnih mladinskih dramskih besedil, soavtor in recenzent gradiv za pouk slovenščine, tenkočuten opazovalec življenja, ki ga mora objeti s svojim jazom, prežvečiti v lastni biti in nato nežno, lirično izsanjati ali grobo, obupano izpljuniti svetu.

Zato se rodijo pesmi, tudi njegove …, in ker je perspektiva, izkušnja srednješolca, gimnazijca drugačna od izkušnje moža 21. stoletja, dobijo pesmi skozi čas različne barve, zven, sporočilo, odmev, patino. Čeprav so teme, s katerimi pesnik izpoveduje svojo resnico, bolj ali manj pričakovane – ljubezen, pesnikov svet, bivanje, kritičen pogled na sodobno družbo – in se na prvi pogled zazdi, da v pesmih ni nič novega, že ne slišanega, se skozi avtorjev zapis poetične forme, pesemske slike zrcali osebna nota Megličevega pesniškega jaza, sicer vpetega v tradicionalno pesniško tradicijo (kot sam pravi, išče literarnih zgledov pri »klasikih« slovenske in svetovne poezije Prešernu, Kosovelu, Menartu, Prevertu, Lermontovu – kar je opazno v določenih, preoblikovanih pesniških motivih/metaforah/pesmih), zavezano

Spremna beseda

7

urejeni formi in notranjemu ritmu, a kljub temu toliko samosvojega v motivih, lastnih metaforah in nekaterih sodobnih oblikah (skoraj že pripovedih), da težijo njegove pesmi k umetniškosti. Vredne so, da se jih (pre)bere.

Pesniško zbirko tematsko zaokrožujejo štirje razdelki.

Tematsko najbolj čist je morda prvi, osebnoizpovedni, ljubezenski sklop Podari mi dlan hrepenečo. Večinoma nesrečni lirski subjekt išče ljubezensko izpolnitev in v njej vidi smisel življenja; svoje iskanje nam izriše v kar nekaj motivno podobnih skicah (risanje, pisanje obljub, pesmi, misel na ljubljeno osebo), obogatenih z metaforiko, ki se navdihuje predvsem v naravi. Ljubezen je tista vseobsegajoča sila, ki ne potrebuje dovršenosti verza, ritma, ampak je s svojim sporočilom dovolj, da se zgodi »prava pesem«. Tako se bere Megličeva ljubezenska lirika – pesmi zvenijo, so všečne, ker gradijo na vrednoti, po kateri hrepenimo vsi. Samozadostno in legitimno je, če »ime ti pokličem in ti kličeš mene«. Kakor pa postaja ljubezenska bolečina prehuda, se pesnik odmika od tradicije, tako v formi kot besedi, in to v vseh tematskih sklopih. Večinoma daljše štirivrstičnice nadomestijo krajši enokitični izlivi (npr. Venera, Rez, Posmrt), liričnost prehaja v epskost, pesnik se poslužuje medbesedilnosti, metafora in ironija pa dobivata nove razsežnosti (pravljično Trnuljčico »groteskno« razjedajo črvi).

Brazde globoko so urezane v krvi je sklop tradicionalne lirike, skozi katerega se zrcali pesnikova usoda – skoraj že stereotipno razbolela notranja duša (Čemu poet

8

se je rodil?), razpeta med vedno zamolčane muze, nepotešene, neizživete sanje in vržena v nezmožnost vživljanja v zunanji svet nerazumevanja ter zato obsojena na propad, na nezmožnost prilagajanja življenju (smrt kot odrešitev?), npr. v Sovirju, Sedmini, Kvartopircu, Portretu. Nekatere pesmi iz razdelka se spogledujejo s sodobnim pesniškim izrazom bodisi skozi zgradbo bodisi skozi simbolno, metaforično plat besede. Po ostrini verjetno med njimi najbolj izstopa pesem Cankarju (»Napravil si klanec, pogini še ti!«), po formi trivrstičnica Jutranji gost, stilno pa se pogovornemu jeziku približuje pesem Pesništvo (»Narod pa ceni, kar dviga prah in jezike opleta.«).

Pesnika boli posameznikova nesrečna usoda, zato ne more mimo družbene kritike sveta. Kot prizadeti izpovedovalec usod se niti ne trudi biti prikrit, ampak pogumno, brez bojazni, da bi ga kdorkoli za to klical na odgovornost, obračunava s socialnimi, družbenimi, tudi verskimi krivicami, ki se godijo malemu človeku, ženski, možu z obrobja. V sklopu Trdni zidovi mi pletejo krila se ta mali, sodobni človek razodeva preko motivnega sveta, vzetega iz realne in fi ktivne preteklosti, in mitologije, kjer breme žalosti prevzamejo kraljevi podložniki, galjoti, mornarji, Trnuljčice, vile in čarovnice, obsojene na grmado. V njih se jasno, brez kakršnihkoli težkih miselnih preskokov refl ektira današnji človek, žejen »kruha in iger«, sodb, kazanja s prstom; če povem z Megličevimi besedami – »igra brez kraja«.

Prav v motiviki, predvsem pa v formi, se slednji sklop loči od zadnjega – Grenko me najeda neznan obelisk,

9

v katerem pesnik prav tako obračunava z družbeno nepravičnostjo. Če je v prejšnjih pesmih še sledil klasični poeziji in jo plemenitil s samosvojimi prenesenimi pomeni, se v zadnjem sklopu premakne bliže sodobni poeziji, moderni liriki. Pesnikov jezik se premika v realni svet podob – govorjeni jezik posameznika, verz postaja daljši (Reklama, Zavod), v nekaterih pesmih se spogleduje s kons poezijo (Gloablizacija, Vojaški sejem, Tragedija, Rojstni dan), zapiše se mu haiku, skladnja postaja raztrgana, metafora se osamosvoji, pesmi se otresejo okov ločil (Insieme 92). Osebno prizadeto pesnik odreagira v pesmih, povezanih z usodo slovenskega jezika v Porabju, pretresa ga skrajna beda kalkutskih ljudi. Megličeva družbenokritična poezija, ubesedena z ostrino, v grotesknih podobah ali igrivih ironičnih igrarijah, ki zvabljajo trpek nasmeh, sili k razmisleku o umazanem, pokvarjenem človeku – svetu, in je vsaj v tej smeri angažirana, ker si želi in hoče sprememb. Toda: Je brezupno »igrati boga v papirnatem čolnu«? Je izliv na papir zgolj trenutna katarza, ko »tonem v valovje nemira«? Taka in podobna vprašanja si postavlja mladi avtor. Kot ga poznam, verjamem, da bo iskal še naprej – morda po drugačnih Parnasih in z drugačnimi pesniškimi muzami, vendar prav gotovo s sporočilom. Sporočilnost je namreč v ospredju njegovega pesniškega izraza; njegovi osebni izpovedi so podrejeni beseda, verz, ritem. Razen v nekaj pesmih je izraz neposreden – metafora jasno ponazarja ali močno asociira na tisto, kar želi (iz)povedati. Pesnikovo doživljanje bivanja v nekem konkretnem prostoru in času, njegova intimna izkušnja s svetom je

10

temelj njegove Besede, njegova legitimna pravica, da na svoj način nagovori bralca. Prav v navidezno izrazni preprostosti je najti odgovor, zakaj so Megličeve pesmi »za eno samo besedo dovolj«, da najdejo pot do svojih bralcev in »z enim samim dotikom« premaknejo temelje – »v dušo vrežejo ime«. Sama sem jih tako brala.

Neža Ritlop

11

Podari dihljaj mi

v dlan hrepenečo

Brez tebe ne bi bilo meneBrez tebe ne bi bilo mene.Ne bi biloteh rdečih cvetov,na nebonarisanih sledovoblakov in zarje rumene.

Brez tebe ne bi bilo mene.Bilo bi samov nemo tišinozastrto oko,v bolečo prazninopretanjene vene.

Brez tebe ne bi bilo mene.Na poljumed skritimi cveti,v belem obzorjubeseda zasveti;ime ti pokličem in ti kličeš mene.

13