GOVOR RADOVLJICE NA GORENJSKEM«

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER

Vesna Šavs

»GOVOR RADOVLJICE NA GORENJSKEM«

(Z DIFERENCIALNIM SLOVARČKOM IN

IZBRANIMI BESEDILI)

DIPLOMSKO DELO

Koper 2009

2

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER

Vesna Šavs

»GOVOR RADOVLJICE NA GORENJSKEM«

(Z DIFERENCIALNIM SLOVARČKOM IN

IZBRANIMI BESEDILI)

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: doc. dr. Jožica Škofic

Študijska smer: slovenistika

Koper 2009

3

Zahvala za pomoč pri nastanku diplomskega dela gre mentorici doc. dr. Jožici

Škofic, s katero sva se večkrat sestali v knjižnici Antona Tomaža Linharta v

Radovljici. S svojo strokovnostjo in potrpežljivostjo mi je pomagala prebroditi

dvome in ovire, ki so se mi med izdelavo diplomskega dela porajali. Zelo sem

hvaležna za sodelovanje informantu Marjanu Golmajerju, po domače Katežu. Izkazal

se je za dobrega informanta, ki mu kljub naporni in obsežni lingvistični vprašalnici

nikoli ni zmanjkalo volje za najino delo.

Delo posvečam vsem prebivalcem in prebivalkam občine Radovljica,

predvsem Predtržanom in Predtržankam, s tem »drobcem« pa prispevam tudi k

mozaiku lingvističnih, predvsem dialektoloških raziskav Inštituta za slovenski jezik

Frana Ramovša ZRC SAZU v Ljubljani.

4

IZJAVA O AVTORSTVU

diplomskega dela

Spodaj podpisani/-a Vesna Šavs, z vpisno številko 92043039, vpisan/-a na študijski

program slovenistika, rojen/-a 28. 5. 1985 v kraju Jesenice, sem avtor/-ica

diplomskega dela z naslovom:

»Govor Radovljice na Gorenjskem«.

S svojim podpisom zagotavljam, da je predloženo diplomsko delo izključno rezultat

mojega lastnega raziskovalnega dela. Prav tako se zavedam, da je predstavljanje tujih

del kot mojih lastnih kaznivo po zakonu.

V Kopru, dne 22. 9. 2009 Podpis avtorja/-ice: Vesna Šavs

5

IZVLEČEK

Za gorenjsko narečje je značilno, da se ne govori povsod enako, vse različice

pa imajo nekaj skupnih ali vsaj podobnih značilnosti.

Kar se tiče naglaševanja, pozna gorenjsko narečje dolge naglašene

samoglasnike, ki so lahko akutirani ali cirkumflektirani. Kratki naglašeni

samoglasniki so mogoči na edinem ali zadnjem besednem zlogu. Pogost je končniški

tip naglaševanja (naglas je na zadnjem zlogu besede). Velikokrat se zgodi, da pride

do onemitve oziroma oslabitve glasov (temu strokovno rečemo redukcija). Sem sodi

tudi oslabitev v polglasnik, izglasno ukanje, zožitev prednaglasnega e-ja in o-ja.

Prihaja tudi do akanja (ne bom à na bom). Na soglasniški ravnini je za gorenjsko

narečje značilno švapanje (šla à šwa), pojav epentetičnega l-ja (grmole), otrditev lj

à l, nj à n, pojav protetičnega v-ja (oknoà vok n), mehčanje mehkonebnikov (k, g,

h à č, j, š) pred sprednjimi samoglasniki. Na oblikoslovni ravnini je za gorenjščino

značilna med drugim enaka končnica v dajalniku in mestniku pridevniških besed

(mojmo za mojemu in mojem) ter posploševanje samostalniške dajalniške končnice -

am v orodniku množine moškega spola (npr.: rečemo z bratam in ne z brati),

podobno se zgodi tudi pri pridevnikih oziroma pridevniških zaimkih v ednini

(rečemo z mojmo namesto z mojim). Glagoli s pripono -ati -im ali -eti -im imajo v

dvojini in množini pripono -e- (spimo à spemo). Za nekatere krajevne govore v

okolici Bleda je značilna še tako imenovana govorica na fanta (ženske govorijo v

moških oblikah) in tudi imena večkrat oblikujejo tako (Tina postane Tinčk ipd.).

Ključne besede: akutirani ali cirkumflektirani samoglasniki, končniški tip naglaševanja,

onemitev oziroma oslabitev glasov (redukcija), akanje, švapanje, epentetični l, protetični v,

otrditev lj à l ter nj à n, mehčanje mehkonebnikov.

6

ABSTRACT

It is characteristic of the Gorenjska dialect that it varies across the region,

while all the variants have some common, or at least similar characteristics.

As regards accentuation, the Gorenjska dialect has long accentuated vowels,

which may be acuted or circumflected. Short accentuated vowels are possible on

either the single or final syllable of a word. The ultimate-syllable accentuation

pattern (with stress on the last syllable of a word) is frequent. A rather common

phenomenon is the waning or weakening of sounds (scientifically called reduction).

It includes the weakening into a reduced vowel, the change of o into u in the final

syllable, and the closing of a pre-accentual e or o. Vowel e also frequently changes

into a (ne bom à na bom), which is called akanje in Slovene. On the level of

consonants, the phenomena typical of the Gorenjska dialect include švapanje (šla à

šwa), the epenthetic v (grmole), the hardening lj à l, nj à n, the prosthetic v (okno

à vok n), and the softening of velar consonants (k, g, h à č, j, š) before initial

vowels. On the morphological level, the Gorenjska dialect is characterised by the

same inflection in the dative and the locative (mojmo for mojemu and mojem) and

the generalisation of the nominal dative inflection -am in the instrumental case of

masculine plural (e.g.: we say z bratam rather than z brati); a similar process is

recorded in adjectives or adjectival pronouns, in the singular (we say z mojmo instead

of z mojim). Verbs with the suffixes -ati -im or -eti -im have the suffix -e- in the dual

and plural (spimo à spemo). Some local speech varieties around Bled are further

characterised by speaking, as the locals put it, “boylike” (women speak using

masculine forms), and names, too, are frequently masculanised there (Tina becomes

Tinčk etc.).

Key words: acuted or circumflected vowels, ultimate-syllable accentuation pattern,

waning or weakening (reduction) of sounds, akanje, švapanje, epenthetic l, prosthetic v,

hardening of lj/nj into l/n, softening of velar consonants.

7

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................... 9

1.1 Osnovne teze ................................................................................................................ 9

1.2 Razlaga osnovnih dialektoloških pojmov .................................................................. 10

1.2.1 Jezikovna karta.................................................................................................... 11

1.2.2 Narečna karta...................................................................................................... 11

1.2.3 Narečna skupina................................................................................................. 12

1.2.4 Narečje ................................................................................................................ 12

1.2.5 Podnarečje ......................................................................................................... 12

1.2.6 Krajevni govor .................................................................................................... 13

1.2.7 Vmesni ali prehodni govori ................................................................................. 13

1.3 Temeljne značilnosti gorenjščine ............................................................................... 13

2 METODOLOŠKI PRISTOP .................................................................................................... 15

2.1 Predstavitev kraja ....................................................................................................... 15

2.1.1 Grb Radovljice in njegov pomen ......................................................................... 17

2.1.2 Geografska lega Radovljice ................................................................................ 18

2.2 Predstavitev informanta ............................................................................................. 19

2.3 Način pridobivanja podatkov ..................................................................................... 20

3 ZAPIS PO VPRAŠALNICI ZA SLOVENSKI LINGVISTIČNI ATLAS - SLA .................................... 22

4 ZGODBE IN ANKEDOTE .................................................................................................... 107

4.1 Shramba ................................................................................................................... 107

4.2 Podboji ..................................................................................................................... 108

4.3 Močerad ................................................................................................................... 109

8

4.4 Sirotka ...................................................................................................................... 110

4.6 Pelin, gobe ................................................................................................................ 112

4.7 Planika ...................................................................................................................... 113

4.8 Srobot ....................................................................................................................... 114

4.9 Veter ......................................................................................................................... 115

4.10 Slap......................................................................................................................... 115

4.11 Kratek telefonski pogovor ...................................................................................... 116

5 DIFERENCIALNI SLOVARČEK RADOVLJIŠKEGA GOVORA .................................................. 117

6 TEMELJNE ZNAČILNOSTI RADOVLJIŠKEGA GOVORA ....................................................... 123

6.1 Glasoslovje radovljiškega govora ............................................................................ 123

6.1.1 Naglas ............................................................................................................... 123

6.1.2 Samoglasniki ..................................................................................................... 124

6.1.3 Soglasniki .......................................................................................................... 126

6.2 Oblikoslovje radovljiškega govora ........................................................................... 128

6.3 Skladnja govorjenega jezika Radovljice .................................................................. 129

7 ZAKLJUČEK ....................................................................................................................... 132

8 LITERATURA ..................................................................................................................... 133

8.1 Internetni viri ............................................................................................................ 135

9 PRILOGA .......................................................................................................................... 137

9

1 UVOD

Sem Vesna Šavs, študentka/absolventka slovenistike in za svojo diplomsko

nalogo sem se odločila raziskati gorenjski radovljiški govor na vseh jezikovnih

ravninah, vendar s poudarkom na besedju in načinu pripovedovanja.

Za mentorico sem si izbrala docentko doktorico Jožico Škofic, ki je bila tudi

moja predavateljica v četrtem letniku študija. Tako kot jaz tudi profesorica prihaja z

Gorenjske, ima pa tudi veliko izkušenj s terenskim dialektološkim delom v teh krajih

in je avtorica številnih člankov o obravnavani tematiki ter mi je bila zato lahko v zelo

veliko pomoč.

1.1 Osnovne teze

1. V svoji diplomski nalogi nameravam predstaviti gorenjske narečne

značilnosti na glasoslovni ravnini (npr. moderno vokalno redukcijo, švapanje,

prehod -šč- v -š- (klešče à kleše itd.).

2. Predstavila bom značilnosti gorenjskega narečja na oblikoslovni ravnini (npr.

maskulinizacijo, feminizacijo …).

3. Predvidevam, da bom zbrala veliko posebnih, starih besed, največ s

kmečkega področja (morda tudi veliko nemških izposojenk).

4. Ker je narečje predvsem govorjeni jezik, bom lahko predstavila tudi

značilnosti narečnega diskurza.

Moj cilj je, da celovito predstavim značilnosti radovljiškega govora in s svojo

diplomsko nalogo tudi prispevam k dopolnitvi gradiva za Slovenski lingvistični atlas,

10

ki nastaja na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. S svojo

diplomsko nalogo bom prispevala tudi slovarček narečnih besed in narečna besedila,

iz katerih bo razviden način govora, značilen za Radovljico.

V veselje pa mi je tudi dejstvo, da živim v bližnji okolici Radovljice in me

tamkajšnji ljudje zelo podpirajo pri tej raziskavi. Izvedeli so namreč, da iščem

informante in so mi bili pri tem tudi v pomoč, ponosni pa so tudi, da bom delala

raziskavo prav v njihovem kraju.

Moje terensko delo bo temeljilo na vprašalnici za SLA (Slovenski lingvistični

atlas). Ta zajema skoraj 3000 vprašanj o besedah in njihovih oblikah ter glasovnih

razvojih. Informant mi bo ob tem povedal tudi kakšno zgodbo (spomine, različne

oblike slovstvene folklore), povezano s posameznimi vprašanji, iz katere bom lahko

razbrala način pripovedovanja in tvorjenja povedi.

Posneto gradivo je transkribirano v znanstveni fonetični transkripciji (tj. v

slovenski dialektološki transkripciji s pomočjo vnašalnega sistema ZRCola). Zbrano

narečno besedje je slovaropisno urejeno.

1.2 Razlaga osnovnih dialektoloških pojmov

Ker sem gradivo za svojo analizo radovljiškega govora pridobila s pomočjo

vprašalnice za SLA, ki je temeljni slovenski geolingvistični projekt, menim, da je

smiselno v nadaljevanju predstaviti tudi nekaj osnovnih geolingvističnih pojmov.

11

1.2.1 Jezikovna karta

Prikazuje razširjenost jezikovnih pojavov v eni sami besedi (na primer

jezikovna karta poimenovanj za krompir ali refleksov jata v besedi sneg). Na napisni

karti je z narečno transkripcijo zapisano narečno gradivo za vsak kraj posebej.

Simbolno ali izoglosno karto spremlja tudi legenda, pomemben del geolingvistične

predstvitve jezikovnega pojava so tudi komentarji. Na izoglosnih kartah črte

izoglose povezujejo kraje z istim jezikovnim pojavom. Ločimo tri vrste izoglos:

- IZOFONE, ki povezujejo kraje z enakimi glasoslovnimi pojavi (npr. vrste

naglaševanja, razvoj kratkega ali dolgega vokalizma, daljšanje akutov in podobno),

- IZOMORFE, ki povezujejo kraje z enakimi morfološkimi, tj. oblikoslovnimi

pojavi,

- IZOLEKSE, ki povezujejo kraje z enakimi leksikalnimi pojavi.

1.2.2 Narečna karta

Narečne karte prikazujejo, kako so razširjena posamezna narečja in govori.

(Prvo karto slovenskih narečij je izdelal Fran Ramovš leta 1931: Dialektološka karta

slovenskega jezika. Leta 1983 sta to karto na osnovi novih dialektoloških dognanj

Tine Logar in Jakob Rigler predelala in tako je nastala sodobna Karta slovenskih

narečij). Slovenski jezik je narečno najbolj razcepljen med vsemi slovanskimi jeziki.

Razlogov za tako narečno raznolikost je veliko. Do razcepljenosti jezika je najprej

prišlo zaradi naselitev naše zemlje z različnimi slovanskimi plemeni. Poleg tega so

se k nam širile tudi inovacije, ki so se pojavljale v jezikovnih centrih južneje od

slovenskega prostora. Nedvomno pa imajo pomembno vlogo pri izoblikovanju jezika

tudi naravne ovire, kot so gorovja, upravno-politične razdelitve, cerkvena

organizacija in sam zgodovinski razvoj.

Danes se slovenska narečja med seboj ločijo predvsem po vokalizmu

(dolgem in kratkem) in poznajo od tri do šestnajst dolgih vokalnih fonemov. Čeprav

imajo narečja med seboj lahko zelo podobne samoglasniške sisteme, se ti vseeno

lahko razlikujejo po pogostnosti (frekvenci) in razvrstitvi (distribuciji) dolgih in

kratkih samoglasnikov. Samoglasniki so se namreč v različnih narečjih razvijali z

12

različno hitrostjo in v različne smeri. Močna razčlenjenost slovenskih narečij pa

nastaja tudi zaradi različnega razvoja kratkih vokalov oziroma njihove redukcije, tj.

onemitve in oslabitve.

1.2.3 Narečna skupina

V Sloveniji ločimo sedem glavnih narečnih skupin, čeprav Jože Toporišič

govori še o osmi narečni skupini, to je kočevski, a se vsi jezikoslovci z njo ne

strinjajo.

Razlogi, ki so vodili do take narečne razčlenjenosti slovenskega jezika so tako

notrajjezikovni kot zunajjezikovni:

- zunajjezikovni:

a) zgodovinski dejavniki (tj. družbenopolitični) in

b) zemljepisni dejavniki

- znotrajjezikovni (različna stopnja razvoja jezika na vseh jezikovnih ravninah).

1.2.4 Narečje

To je jezikovna zvrst, ki se govori na določenem, tj. omejenem zemljepisnem

območju nekega jezikovnega prostora. Običajno gre tu za prvotno kmečki oziroma

ljudski jezik. Značilne zanj so enake temeljne skupne značilnosti na vseh jezikovnih

ravninah.

1.2.5 Podnarečje

Narečje ima lahko tudi svoja podnarečja, ki imajo nekatere jezikovne posebnosti

(npr. vzhodnogorenjsko podnarečje).

13

1.2.6 Krajevni govor

Narečja se delijo na manjše enote, ki se imenujejo krajevni govori. To so na

primer govori vasi ali far in so pravi materni jezik narečnih govorcev. Vsakemu

krajevnemu govoru lahko napišemo slovnico, vendar tak govor nikoli ne postane

normativ, saj se samo (spontano) govori in kot tak prenaša iz roda v rod. Tak je na

primer tudi govor Predtrga oziroma govor Radovljice.

1.2.7 Vmesni ali prehodni govori

Ti se pojavljajo na meji dveh narečij. Razvijejo se kot posledica razširjenosti

posameznih jezikovnih pojavov ali interferenc (tako novejših kot starejših). Na

jezikovnih kartah lahko prehodna narečja in govore definiramo na tistih območjih,

kjer so izoglose na določeni črti zgoščene, vendar jih še vseeno ni toliko, da bi lahko

govorili o samostojnih narečjih.

1.3 Temeljne značilnosti gorenjščine

Gorenjsko narečje se je do 14. stoletja razvijalo vzporedno z dolenjskim in

južnoštajerskim narečjem, potem pa se je gorenjščina od tega razvoja odcepila, na

primer tudi pri monoftongizaciji diftongov (dvoglasnika ei in ou sta se npr. razvila v

in , ki sta tako sovpadla z že obstoječima e in o). Gorenjščina ima torej prav tak,

tj. monoftongični samoglasniški sistem, kot ga ima slovenski knjižni jezik, saj

samoglasniki niso dvoglasniki (kakor to pozna na primer dolenjsko narečje), ampak

so sami enoglasniki. V gorenjščini so dolgi samoglasniki tudi tonemsko naglašeni.

Kratki samoglasniki so naglašeni samo jakostno. Pogosto ti samoglasniki popolnoma

onemijo, značilno zanje pa je tudi prednaglasno ukanje in akanje.

Razvoj gorenjskega narečja se je odcepil od štajerskega zaradi hribovja in

upravno-politične meje, ki je potekala po njih. Dialektično mejo med gorenjskim in

14

rovtarskim narečjem pa so med drugim pogojevali obširni gozdovi med Kranjem,

Medvodami in Škofjo Loko, ki so onemogočali komunikacijo med prebivalci, kar je

pustilo posledice tudi v jeziku.

Tudi razvoj oblik je v marsičem prispeval k narečni razčlenjenosti

slovenskega jezika. Enako pa velja tudi za nabor besed, tvorjenje le-teh in

sintakso.Velik del slovenskih narečij je npr. izgubil srednji spol. Do tega je v

gorenjščini privedla maskulinizacija v ednini in feminizacija v množini, nanjo pa je

vplivala tudi vokalna redukcija.

Slovenski jezik pozna tudi dvojino, ki pa se v mnogih narečjih izgublja. V

gorenjščini se je v marsikateri obliki že pluralizirala. Večina slovenskih narečij je

izgubila obliki preteklega časa imperfekt in aorist; danes se to odraža v obliki

glagolskega vida (dovršnost/nedovršnost: skočiti/skakati).

Na podobo gorenjskega narečja je vplival tudi stik z nemškim jezikom, kar je

v besednem zakladu ter stavčni strukturi razvidno še danes. Že v preteklosti je to

narečje poznalo tudi veliko število besed, ki jih ni vseboval niti Pleteršnikov slovar,

uporabljali pa so jih številni literati, kot so Prešeren, Japelj, Vodnik, Kopitar, Detela,

Finžgar ...

15

2 METODOLOŠKI PRISTOP

Za raziskavo govora v Radovljici sem se odločila, ker me lingvistika zanima,

saj je jezik živa tvorba, ki se nenehno spreminja. Menim, da sama dovolj dobro ločim

jakost, višino glasov, način, hitrost, melodijo govora in podobno, da lahko analiziram

narečni govor. V Radovljici sem poiskala nekaj starejših ljudi, ki so tam rojeni in so

v tem kraju prav tako ves čas tudi živeli. Moj informant je bil gospod Marjan

Golmajer, po domače Katežev Marjan, ki je izpolnjeval vse pogoje za dobrega

narečnega informanta: je domačin, star 80 let, in pozna tudi mnoge stare narečne

besede, povezane z nekdanjim načinom življenja, ki jih mlajši ne uporabljajo več. Ob

prvem informativnem obisku sem se prepričala tudi o njegovi bistroumnosti in

vitalnosti. Če gospod določenih izrazov ne bi vedel ali poznal, bi se obrnila tudi na

»rezervne« informante in se tako prepričala o besedah, ki bi se mi zdele sumljive in

pri katerih bi lahko dvomila v njihovo pravilnost. Najprej sem posnela vse odgovore

na vprašanja iz prvega, tj. leksičnega dela vprašalnice za SLA ter s tem povezane

pogovore in pripovedi in šele potem začela s transkribiranjem.

2.1 Predstavitev kraja

O Predtrgu in življenju v njem mi je povedal Katež, torej informant sam, ki

mi je posodil tudi zanimivo knjigo o Radovljici in bližnjih vaseh. Gre za

kultrurnozgodovinski oris teh krajev. V 12. stoletju je bila na območju današnjega

Predtrga takrat še vas Radovljica (ljudsko: Radolca). Predtrg je bil samostojen in

ločen od Radovljice, sicer pa last Ortenburžanov. Zadnji župan Predtrga je deloval

do leta 1933. Predtrg je bil takrat šest- do sedemkrat večji od Radovljice, imel pa je

16

tudi veliko več hiš (Kateževa hiša izhaja iz 18. stoletja, točne letnice se njen sedanji

lastnik ne spomni; hiša stoji na istem mestu že več kot 200 let).

V 13. stoletju se je iz Rodin v Radovljico preselili sedež fare, Ortenburžani pa

so si postavili graščino prav ob cerkvici svetega Petra. Tu pa so bili tudi prvi zametki

farnega središča in utrjenega tržnega naselja, ki je dobilo ime Radovljica. Prvotna

naselbina je ime Predtrg dobila zgolj zaradi svoje lege. 14. stoletje je Radovljici

prineslo njene prve tržne pravice, postala pa je tudi pomembno središče Gorenjske,

saj je imela na eni strani plodovito ravnino, drugi breg pa je ponujal železarske

danosti. Poleg naštetega so se tu prepletale številne pomembne gospodarske in tržne

poti. Radovljica je v mesto prerasla nekje okoli 15. stoletja. Dobila je svoj mestni

grb, ki je razpoznaven še danes. V grbu je možic, ki v desni roki drži kolo, v levici pa

maketo mesta. Na Zgornjem Gorenjskem je bila Radovljica tako v srednjem veku

edino mesto.

Že leta 1831 je bilo na območju Radovljice 4582 prebivalcev, ki so živeli v

758 hišah in vodili 989 gospodinjstev. 80 odstotkov se jih je preživljalo s

kmetijstvom, ostali pa z obrtništvom. V Predtrgu je bilo skupaj 57 gospodinjstev; 48

se jih je preživljalo izključno s kmetijstvom, šest z obrtništvom, le tri gospodinjstva

pa z obojim. Sicer pa v Predtrgu ne beležijo pomembnejših obratov.

Od Radovljice je skozi Predtrg vodila okrajna cesta, ki se je v Podvinu

združila s poštno cesto. Druga okrajna cesta je iz Predtrga vodila do Zapuž, kjer se je

prav tako združila s poštno cesto, imeli pa so še dvanajst poljskih poti.

Rast prebivalstva v Predtrgu je skozi leta potekala takole:

Tabela 1: Rast prebivalstva v Predtrgu

Leto

1754

Leto

1817

Leto

1854

Leto

1869

Leto

1880

Leto

1890

Leto

1900

Št. ljudi 186 236 276 436 253 278 407

17

Vir: SINOBAD, Jure. Kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine. Znanstveni inštitut Filozofske

fakultete, Ljubljana, 1998.

Po podatkih katastra naj bi številčno v Predtrgu prevladovale ženske:

Tabela 2: Populacija Predtrga glede na spol

Ženske Moški Vsi

Leto 1830 132 – 53 % 118 – 47 % 250

Leto 1900 213 – 52 % 194 – 48 % 407

Vir: SINOBAD, Jure. Kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine. Znanstveni inštitut Filozofske

fakultete, Ljubljana, 1998.

Na razvoj mesta so imeli vpliv mnogi dejavniki: boji za celjsko dediščino,

protestantizem, kmečki upori, požari in potres, obleganje Turkov … Pisalo se je že

leto 1868, ko je Radovljica kljub številnim padcem, a tudi vzponom, le postala

upravno središče zgornjega dela Gorenjske. Na slednje so imele velik vpliv

predvsem prometne povezave, torej cesta in gorenjska železnica. Radovljica je

vodilno vlogo obdržala vse do druge svetovne vojne, ko je ta položaj nato prevzelo

železarsko mesto Jesenice.

2.1.1 Grb Radovljice in njegov pomen

V grbu Radovljice je upodobljen možic, ki v eni roki drži kolo s šestimi

naperami, v drugi pa zlato obarvano maketo mesta. Možic stoji na zeleni podlagi

znotraj belo obarvanega grba, oblečen je v rdečo suknjo, modre hlače, rdeče

nogavice in črne čevlje. Osnova grbu je pečat mesta Radovljica iz leta 1514. Barve

grba so povzete po Valvasorjevi knjigi grbov iz leta 1687/88.

18

V Radovljici so bili menda takrat pomembni kolarji in so zato bili simbolično

upodobljeni v grbu. Kolo v grbu naj bi bilo po mnenju zgodovinarjev simbol

zgodovinskosti, človek v njem pa naj bi poudaril zgodovinsko pomembnost. Grb ima

obliko zgodnjerenesančnega ščita iz začetka 16. stoletja. Ime mesta Radovljica izvira

še iz časov, ko so bili naši predniki še pogani. To pomeni, da je bil kraj naseljen že v

času ustoličevanja koroških vojvod.

Prvo nemško ime za Radovljico (Radilidorf) se pojavi v 11. stoletju, kasneje

pa postane Ratsmannsdorf (okoli leta 1169), nato Rattmannstorf. Zaradi neenotne

pisave v srednjem veku so se po nemško pisana imena za Radovljico pojavljala v

različnih oblikah.

Starejši ljudje v Radovljici so mi znali (ljudsko) razložiti staro nemško ime

kraja. To ime naj bi bilo povezano z grbom: Rat kot kolo, Mann kot možic in Dorf

kot vas, torej skupaj Ratmannsdorf.

2.1.2 Geografska lega Radovljice

Mesto Radovljica se nahaja na Gorenjskem, natančneje na severozahodnem

robu Ljubljanske kotline. Zahodno od mesta, na drugi strani Save, se začne vzpenjati

planota Jelovica. V bližini je tudi sotočje Save Dolinke, ki priteče mimo Jesenic, ter

Save Bohinjke, ki priteče iz Bohinja. Na severovzhodnem robu radovljiške kotline,

natančneje na prisojnem vznožju Karavank, se reka Draga začne iztekati v ravnino.

V bližini je tudi srednjeveški stražni grad Kamen in vas Begunje. Danes so Begunje

znane po tovarni Elan in narodnozabavnem ansamblu bratov Avsenik. Zahodno od

Radovljice se razprostira leško letališče, za tem pa se ponuja lep pogled na Stol,

Begunjščico, Dobrčo.

Radovljiška kotlina je bila v preteklosti dolina, ki jo je v ledeni dobi zasula

ledeniška groblja in rečne naplavine. V te nanose konglomerata si je reka Sava utrla

novo pot. Ostanek ledeniškega nasipa je tudi Obla gorica.

19

Radovljica se je najbolj razvila v srednjem veku, saj je imela ugodne naravne

razmere, ki so omogočale dobro obrambo.

2.2 Predstavitev informanta

Marjan Golmajer – po domače Katež – je bil rojen 5. julija 1928 v Radovljici,

prav v hiši, kjer je živel vse svoje življenje in živi še danes. Danes je naslov te hiše

Ljubljanska 22, v preteklosti pa Predtrg 22. Uradno zabeleženi prvi lastnik hiše je

Matija Šilih, vendar pa točna letnica o tem ni znana. Kot je povedal informant, je

edini pokazatelj o gradnji hiše le ostanek letnice na vhodnih vratih, in sicer je to

številka 17. Za njim je bil lastnik hiše France Ošeničnik. Tudi oče gospoda Marjana

je bil rojen v tej hiši, v njej je tudi umrl. Oče je bil kmet, furman, vsa leta pa se je

ukvarjal s pletenjem košar, s čimer so se tudi preživljali. Te veščine je naučil tudi

sina, torej gospoda Marjana, ki še danes na svojem dvorišču plete košare, koše in

podobno. Njegova mati je bila gospodinja, na kmetijo pa se je preselila z Mišač (vas

v bližini Radovljice oziroma Brezij). Otroštvo je preživljal s tremi sestrami. Imeli so

100 glav živine in 45 vprežnih živali (volov in konj).

Gospod Marjan je hodil v osnovno šolo le sedem let, saj je bilo po zakonu

določeno, da mora vsak s 14 leti osnovno šolo že zapustiti. Število let šolanja ni bilo

določeno, omejena je bila le zgornja starost učencev. Po osnovni šoli je informant

začel z delom na domači kmetiji, kmalu pa odšel služit vojsko. Vojak je postal pri

sedemnajstih letih. V času služenja se je največ zadrževal v Radovljici, na Bledu, v

Kranju in Ratečah. Bil je graničar, in sicer v Logarski dolini, Ravnah, Drežnici in

Kobaridu. Vojsko je služil dve leti, nato pa še eno v letu 1949. Povedal je, da takrat

mladim fantom niso dali v roke orožja, temveč orodje, kot sta kramp in lopata. Med

samo 2. svetovno vojno je bil doma, saj, kot pravi sam, je bil prešvoh, saj je tehtal

20

borih 47 kilogramov. Ves čas so doma delali za preživetje. Konj jim je pomenil kruh,

tj. edini vir zaslužka.

Poročil se je, ko je bil star 30 let. Njegova žena prihaja iz Cerkelj ob Krki.

Pogostitev je bila kar doma, sestre pa so mu priskrbele poročno torto. Najprej so šli

na občino v Radovljico, potem pa še na cerkveni obred v Lesce. Pravi, da je na ohcet

prišlo kar 60 ljudi, pohvalil pa se je tudi, da v letu 2009 z ženo praznujeta zlato

poroko, torej 50 let skupnega življenja. Spomni se, da sta šla po obleki v samo

prestolnico, Ljubljano. Mojškra, tj. šivilja, jima je sešila obleki in tudi poročno

posteljnino, ki jo hranita še danes. Prstane sta kupila pri zlatarju v Radovljici.

Življenje v tistih časih je bilo težko. Informant je s konjem hodil na Jelovico

po les. Navedel je tudi nekaj primerov za ponazoritev, kako težko je bilo zaslužiti. Za

en radio je moral opraviti 75 konjskih šihtov. Na dan naj bi zaslužil 500 dinarjev.

Žena je sprva delala v tovarni Veriga v Lescah, kjer je za en mesec dela zaslužila

12000 dinarjev, kolikor je stal par čevljev, kolo pa je stalo takrat 36000 dinarjev. Po

treh mesecih sta ugotovila, da bo bolje, če ona ostane doma in postane gospodinja in

tako je potem tudi bilo. Na delo je hodil on s konjem, kasneje pa tudi s traktorjem.

Povedal je, da vozniškega dovoljenja nima in zato je moral nehati voziti tudi traktor.

2.3 Način pridobivanja podatkov

Ko sem se dokončno odločila, kako bom izpeljala svojo diplomsko nalogo,

sem odšla po Radovljici iskat potencialne informante. Trkala sem na vrata starejšh

hiš starega dela Radovljice ter obronkov mesta, kjer prevladuje kmetijska dejavnost.

Moj informant je moral biti rojen v Radovljici, tu živeti vse življenje in biti čim

starejši, da bi poznal stare pristne izraze. Pogoj pa je bil tudi, da je človek bister in

razgledan.

21

Za najboljše so se izkazali trije: Cene Avguštin, ki veliko ve o zgodovini

Radovljice, o čemer je tudi veliko pisal, potem Mojca Čebulj, ki je bila profesorica, a

se je njena izobraženost poznala tudi v njenem govorjenem jeziku, kar pa za

raziskovanje narečnega govora ni primerno. Nazadnje sem se odločila za Marjana

Golmajerja, ki je izpolnjeval prav vse kriterije za dobrega informanta. Svetovali so

mi ga tudi ostali Radovljičani, saj so vedeli, da veliko ve.

Tako sem ob popoldnevih hodila v staro hišo gospoda Golmajerja (po domače

Kateža). S sabo sem vedno imela tudi diktafon, saj sva vse pogovore snemala. Ko

sem zaključila s snemanjem vprašalnice, zgodb in anekdot, sem doma začela s

poslušanjem in transkribiranjem. Vse posnete besede sem torej zapisala s fonetično

pisavo ZRCola,1 sproti pa zapisano pošiljala v pregled mentorici.

Imela pa sem tudi nekaj težav. Ko se obiskovala informanta, sem mu seveda

prej že razložila namen vprašalnice. Povedala sem mu, da želim slišati čim več

starih, kmečkih izrazov, ki danes med mladimi žal že tonejo v pozabo. Zalotila pa

sem ga, da pred mano ni želel izpasti le kot navaden kmet. Tudi on je namreč hotel

pokazati, da je bister, razgledan. Zato se je velikokrat dogajalo, da je pravilno

uporabljal dvojino, uporabljal pravilna, tj. knjižna slovenska poimenovanja in

podobno. Do pravih odgovorov sem potem prišla na dva načina:

· Včasih se je sam takoj popravil, na primer: To so naramnice,

ampak mi smo temu po domače rekli hozentregerji.

· Če se ni popravil sam, pa je potem začel o določeni temu kaj prav

vneto razlagati. Iz načina pripovedovanja sem potem razbrala

pravi pomen in uporabo besed, saj je to počel nezavedno.

1 »Besedilo je bilo pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola, ki ga je na

Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si) razvil Peter Weiss.«

22

3 ZAPIS PO VPRAŠALNICI ZA SLOVENSKI LINGVISTIČNI

ATLAS - SLA

(Opomba: po petem sklonu sem vedno vprašala: »O kom/čem govoriva zdaj?«, ne

pa: »V kom/čem …«).

107

4 ZGODBE IN ANKEDOTE

Zgolj besedišče, niti opis fonološke in morfološke ravnine, nam ne pokaže

celotne slike določenega narečja, zato sem iz vsega posnetega izluščila tudi

informantov način pripovedovanja. Tu navajam deset krajših zgodb. Gre za opise,

razlage, spomine na dogodke iz mladosti, na koncu pa je tudi zapis krajšega

telefonskega pogovora.

4.1 Shramba

To j špajza al kuko b reku, provzaprov, mi mamo kle gor žit, to j žit nca. Pa velb, k je

velban, to so star ldje mel včash, de ni vogn bliz p ršu. So še tut železna vrata kle

zgor j zarad vogna vola. Pa velban je zgor j čez, ta zgor n nadstropje. Pa tud

polkna so ble tkole čez, kle k sta dva vokna, b l m jhna. Vča sh, to so ble še železne,

d as sam zap ru, da vog n ni mogu not prid t.

To je shramba, ali kako bi rekel. Pravzaprav, mi imamo tukaj gori žito, to je žitnica.

Pa obok, ker je obokano. To so stari ljudje imeli včasih, da ni ogenj blizu prišel. So

še tudi železna vrata tukaj zgoraj, zavoljo ognja. Pa obokano je zgoraj čez, v

108

zgornjem nadstropju. Pa tudi polkna so bila takole čez, tu, kjer sta dve okni, bolj

majhni. Včasih, to so bila še železna, da si samo zaprl, da ni mogel ogenj noter priti

4.2 Podboji

Pudboj, tist so pa punavad na ta glavn h vratah, kamnit. To vem, da mje žov, s j s m

j h jest v n vrgu. K so ble preh ukroh vrat b l starinske. Mav b l svab je blo, pihav

je, poj s m j h pa v n v rgu pa te naredu, pa m je žov. Zd j s m lepo j h obleku pa

nanov not naredu. In to so starinske vrata, k so res … ja s j jih ulik ne vid š kle u vas

več.

Podboji, tisti so ponavadi na glavnih vratih, kamniti. To vem, da mi je žal, saj sem jih

jaz ven vrgel. Ker so bile prej okrog vrat bolj starinske. Malo bolj slabo je bilo,

pihalo je, potem sem jih pa ven vrgel pa te naredil, pa mi je žal. Zdaj sem jih lepo

oblekel pa nanovo noter naredil. In to so starinska vrata, ki so res … ja, saj jih veliko

ne vidiš tu v vasi več.

109

4.3 Močerad

,

A, toj pa mučerat. Pleza, b reku, leze. Zd j če gre u hrip, a ne, poj se k dežjo

naštimuje. Če pa z brega, poj pa lep vreme, če dol leze. K se on vremen umika.

A, to je pa močerad. Pleza, bi rekel, leze. Zdaj, če gre v hrib, kajne, potem se k dežju

pripravlja. Če pa z brega, potem pa je lepo vreme, če dol leze. Ker on se vremenu

umika.

110

4.4 Sirotka

Sirahka sej rek l. Po so pa prešiče mel, so pa tist prešič pojedl , poj so pa debele

prešiče v jesen dol p rpelal.

Ja, to j biv pa poj kisu mlek, al pa put r da so delal, ampak skuta se je provzaprov

delova: če krava teleti, paj tista ta prva movža.

Iz kisuga mleka so nared l, k so ga dal na topu, poj sej pa st rdu, pa odcedu, j biv pa

s r, a ne. Dočim klele pa more kuhat pa mešat, ta buhinsk s r, ta vel k, a ne.

Sirotka se je reklo. Potem so pa prašiče imeli, so pa tisto prašiči pojedli, potem so pa

debele prašiče v jeseni dol pripeljali.

Ja, to je bilo pa potem kislo mleko ali pa maslo, da so delali, ampak skuta se je

pravzaprav delala: če krava teleti, pa je tista ta prva molža.

Iz kislega mleka so naredili, ki so ga dali na toplo, potem se je pa strdil pa odcedil, je

bil pa sir, kajne. Dočim tu pa mora kuhati pa mešati, ta bohinjski sir, ta velik, kajne.

111

4.5 Pinje

Pine so se imenvale. Po se j pa na vrh udprva, poj biv pa kov na sred dan, a ne, in

poj s pa tovku tolk caj, da se j put r v n naredu, a ne. P r n s smo pa mel, pa se j

rajtam še gor, je b l moder n že blo, je kle ed n naredu, tišler. Je škatlo tko naredu,

poj pa not r vliva, tisto reč. Poj bvo pa tko kuk r dva vretena, dve kuk r vet r nce.

Tist je blo pa, take lukne so ble narjene, zvrtane na tist h vet r ncah. In tist je pa vlik

hit rš naredu pa vs k utrok je uhka gonu. T m s pa mogu že mav moč imet.

Pinje so se imenovale. Potem se je pa na vrhu odprla, potem je bil kol na sredino dan,

kajne, in potem si pa tolkel toliko časa, da se je maslo naredilo, kajne. Pri nas smo pa

imeli, pa saj je, mislim, še gori, je bolj moderno že bilo, je tu en mizar naredil. Je

škatlo tako naredil, potem pa noter vlila, tisto reč. Potem je bilo pa kot dve vreteni,

kakor dve vetrnici. Tisto je bilo pa, take luknje so bile narejene, izvrtane na tistih

vetrnicah. In tisto se je pa veliko hitreje naredilo pa vsak otrok je lahko gonil. Tam si

pa moral že malo moči imeti.

112

4.6 Pelin, gobe

Pel n, toj moja mama … jest jo nis m mogu gledat. Kle smo ga zmer m imel koj čez

cesto, na vrtu. Pa gaj zmer m mav napliva pa gaj dava vu usta pa cev popovne pa

nkol ni bva žena. Kuk r b reku, da j čikova, lih tko j bvo, tist pel n je žvečiva.

Gobe na dreves, ja tiste pa niso užitne. To so pa mel poj še za, ku kr b reku, da so

včas, k ni blo elektrike, da so s tist m gobam šl s m pa ke, pa j tud po tri, štir ure

goreva, paj mav zavrtu pa sej posvetiv spet.

Pelin, to je moja mama … Jaz je nisem mogel gledati. Tu smo ga zmeraj imeli takoj

čez cesto, na vrtu. Pa ga je zmeraj malo napulila pa ga je dala v usta pa celo

popoldne pa nikoli ni bila žejna. Kakor bi rekel, da je čikala, ravno tako je bilo, tisti

pelin je žvečila.

Gobe na drevesu, ja tiste pa niso užitne. To so pa imeli potem še za, kako bi rekel, da

so včasih, ko ni bilo elektrike, da so s tistimi gobami šli sem pa tja, pa je potem tudi

po tri, štiri ure gorela, pa je malo zavrtel pa se je posvetilo spet.

113

4.7 Planika

Planinka, zarad ne b jest hmav živlene reskirov. Šest nšt rd s ga leta s m biv v

Logarsk dulin graničar. In poj s m pa šu pu planinke, k je biv tist cajt. In j st jo prov

flet n maširam, maširam v skale gor. Višji grem, levš so ble, hudič. S m se ukroh

zasukov, pa dol nis m mogu prid t. Poj pa spodi je bla pa spuminska tabla, k sta se

os mintrid s dga leta dva profesorja ubiva t m. Pa še tist je blo spodi. Ja, čevle s m

dol zmetov pa v štumfah s m poj dol p ršu. Znajdu s m se, res, tak t.

Planika, zaradi nje bi jaz kmalu življenje tvegal. Šestinštiridesetega leta sem bil jaz v

Logarski dolini graničar. In potem sem pa šel po planike, ker je bil tisti čas. In jaz jo

prav prijetno marširam, marširam v skale gor. Višje grem, lepše so bile, hudič. Sem

se okrog zasukal, pa dol nisem mogel priti. Potem pa spodaj je bila pa spominska

tabla, ker sta se osemintridesetega leta dva profesorja tam ubila. Pa še tisto je bilo

spodaj. Ja čevlje sem dol zmetal pa v nogavicah sem potem dol prišel. Znašel sem se,

res, takrat.

114

4.8 Srobot

Srobret misl š, to so utroc kadil. D rgač so pa starejš ldje jelenov jez k kadil. Glih

tko na to sorto, tkole p rbliž n dol zrase. A puznaš m rbit tistle, ene sorte divji čes n,

k je? Ga tud za suvato nucajo zej. N,o to j pa isti skor j, s m m jh n dalji je pa list so

b l ozk . Poj pa če so fajfo kadil, a ne, ga j mimgrede t mle mav nabrav. T mle na

uno stran Save ga j blo ko hudiča. Pa ga j poj mav na plato dav pa zviv pa v fajfo

dav.

Srobot misliš, to so otroci kadili. Drugače pa so starejši ljudje jelenov jezik kadili.

Ravno tako na ta način, takole približno dol zraste. Ali poznaš mogoče tisto, ene

sorte divji česen, ki je? Ga tudi za solato rabijo zdaj. No, to je pa isti skoraj, samo

malo daljši je pa listi so bolj ozki. Potem pa, če so pipo kadili, kajne, ga je

mimogrede tam malo nabral. Tam na tisto stran Save ga je bilo kot hudiča. Pa ga je

potem malo na ploščo dal pa zvil pa v pipo dal.

115

4.9 Veter

Leta trideset, dvaintrideset, je vsa drevesa pupliv kle gor na Jelovc. Je biv tak vet r,

daj smreke tud k r s kureninam pulu.

Leta trideset, dvaintrideset, je vsa drevesa populilo tu gori na Jelovici. Je bil tak

veter, da je smreke tudi kar s koreninami pulil.

4.10 Slap

Pud slapam, provzaprov, če j to slap, s j to se voda do podna skor vsa razprši. Jest

vem k s m biv p r vojak h t mle b reku v Logarsk dulin pa pud tole Rinko, ja s j

visok t m gor teče, s j smo bli že zmatran, a ne. In to, porkafiks, ud t m naprej ni n č

več. Mav se kadi, druzga pa n č.

Pod slapom, pravzaprav, če je to slap, saj to se voda do dna skoraj vsa razprši. Jaz

vem, ko sem bil pri vojakih tam v Logarski dolini pa pod tole Rinko, ja saj visoko

tam gori teče, saj smo bili že utrujeni, kajne. In to, porkafiks, od tam naprej ni nič

več. Malo se kadi, drugega pa nič.

116

4.11 Kratek telefonski pogovor

X lo! A ja, č k X lo? A xa, ž

ž

Halo! Aja, čak j, hudič … Halo? Aha, živjo. Je že glih zd j Mira klicava. Ja, ja,

zgor j p r fasang je drat pregoru. Je biv aluminijast drat pa ga j hudič vzev pa ga j

mogu menat. Štima, no živjo, dob r se mej. Z j mam še eno mvado kle, a veš? Ah, j

pa z j že ugasniva …

Halo! Aja, čakaj, hudič … Halo? Aha, živijo! Je že ravno Mira klicala. Ja, ja, zgoraj

pri fasangi (okovu žarnice) je žica pregorela. Je bila aluminijasta žica, pa jo je hudič

vzel pa jo je moral menjati. Velja, no živijo, dobro se imej. Zdaj imam še eno mlado

tukaj, a veš? Ah, je pa zdaj že ugasnila …

117

5 DIFERENCIALNI SLOVARČEK RADOVLJIŠKEGA

GOVORA

Iz zbranega besedišča, ki sem ga dobila po vprašalnici Slovenskega

lingvističnega atlasa, sem naredila tudi diferencialni slovar narečnih besed. V ta

slovar sem vključila le besede, ki imajo drugačno osnovo oziroma koren, torej

besede, prevzete na primer iz nemškega jezika ( …). Zato besede,

ki so samo glasoslovno drugačne kot v knjižnem jeziku, kot so in

podobno, niso prišle v poštev.

122

V radovljiškem govoru je veliko germanizmov, npr.: tavžent, merkati se,

ahtati se, hozentregerji …

123

6 TEMELJNE ZNAČILNOSTI RADOVLJIŠKEGA GOVORA

6.1 Glasoslovje radovljiškega govora

6.1.1 Naglas

Naglasno mesto je svobodno, kar pomeni, da ni vezano na določeno mesto

znotraj besed. Tako najdemo v govoru dolge in kratke naglašene zloge ter kratke

nenaglašene. Če je zlog kratek, je na tem mestu mogoč le jakostni naglas. Glasovna

podoba gorenjščine in s tem tudi radovljiškega govora in glasovna podoba

slovenskega knjižnega jezika imata še veliko drugih skupnih točk. Med drugim imata

obe zvrsti slovenskega jezika tonemski tip naglaševanja – gorenjsko narečje pozna v

dolgih zlogih fonološke intonacijske opozicije. Toneme je včasih težko ločiti, v

veliko pomoč pa mi je bil Slovar slovenskega knjižnega jezika in »formule«, po

katerih se besede sklanjajo oziroma spreminjajo obliko. Na primer: samostalnik

moškega spola, ki ima v imenovalniku ednine kratko naglašen (in torej širok)

samoglasnik, ima v rodilniku ednine akut na dolgem samoglasniku à

à Besede s premičnim naglasnim tipom imajo v odvisnih sklonih

naglašen ozki samoglasnik à à Samostalnik

ženskega spola, ki je v imenovalniku ednine akutiran, ima v rodilniku množine

cirkumfleks ( à ).

Ohranjeni so vsi naglasni tipi v pregibanju. Nekateri samostalniki ženskega spola

pri pregibanju ohranjajo končniški naglasni tip (v rodilniku množine tako ohranijo

končnico -a, namesto govorijo ).

Tudi sicer je oksitoneza oziroma končniško naglaševanje v radovljiškem govoru

precej ohranjena ( ).

124

6.1.2 Samoglasniki

- Značilen je monoftongični samoglasniški sistem (ni cvejček, temveč cviček).

DOLGI NAGLAŠENI SAMOGLASNIKI:

- i

- Dolgi naglašeni samoglasniki so lahko na kateremkoli mestu besede

Protetični /w/ se nahaja pred slednji zato niso mogoči v

vzglasju.

- KRATKI NAGLAŠENI SAMOGLASNIKI:

-

e o

- Kratki naglašeni samoglasniki so mogoči le na zadnjih ali edinih zlogih

besed. Kratko naglašeni /i/ in /u/ ne obstajata, saj sta oslabela v polglasnik.

Pred /j/ ima glas /a/ varianto /e/: dej daj .

- Oslabitev o-ja v polglasnik (npr: s psomà

- KRATKI NENAGLAŠENI SAMOGLASNIKI:

- PREDNAGLASNI: i u

e o

a

125

- PONAGLASNI: u

e o

-

e o

- Samoglasnik /i/ se izgubi v prednaglasnih zlogih: širokà . Izgubi se tudi

v ponaglasnih zlogih, npr. ta velikaà ta . V izglasju se izgubi pri

nedoločnikih, primer: gledatià ter tudi pri pridevnikih v

imenovalniku množine (velja za moški spol), primer: gorenjskià .

- V prednaglasnih zlogih se izgubi tudi /u/, npr. posušitià pos šit.

V prednaglasnih zlogih onemi tudi jat, npr. senoà

- V pridevniški končnici ednine moškega in srednjega spola (-ega, -emu ...)

onemi jat (npr.: lepega , lepemu , zelenega

- V glagolski priponi -e-ti, npr. videtià , hočevaà hotelaà

, videlaà .

- V prednaglasnem zlogu lahko onemi /o/, npr.: nocojà nc . Zaradi

onemitve izglasnega -o v samostalnikih srednjega spola pride tudi do že

omenjene maskulinizacije nevter, npr. čeloà .

- Za radovljiški govor je zelo značilna onemitev polglasnikov npr.: katerià

kter, danesà dons, ter v priponah - : konecà k nc ter v priponah -

à

126

- Močan je pojav redukcije oziroma onemitve nenaglašenih samoglasnikov,

npr. ali à al, sedanjik ednine pomožnega glagola biti, tj. jeà à

…). Sem sodi še oslabitev v polglasnik, zožitev prednaglasnega e-ja

in o-ja. Prihaja tudi do akanja (ne bomà na bom).

- Polglasnik in -l v končnici deležnika na -l moškega spola ednine se zlijeta

v -u (npr. ).

- Pojavlja se tudi prehajanje predakcentskega o v u ( gospod ).

- Poznamo tudi popolne onemitve nenaglašenih samoglasnikov, npr. v priponi

-ica ( košarica

6.1.3 Soglasniki

- ZVOČNIKI: v/w/

j l r n

- Na soglasniški ravnini je za gorenjsko narečje značilno švapanje (šlaà š va),

pojav epentetičnega l-ja ( grmovje ), otrditev ljà l (voljaà

in nj à n (ognjaà ), pojav protetičnega v-ja ( à ).

- Pojavlja se mehkonebni n. Do slednjega pride, če mu sledi mehkonebnik k, g

ali h … Pred mehkonebniki k, g ali h ima tako nosnik n mehkonebno varianto

, npr. čl

- Zvočnik /j/ ima v izglasju različico / / (delajà d

- Zvočnik /v/ ima različici /w/ in / /. Pri zvočniku /l/ se pred zadnjimi

samoglasniki pojavlja švapanje.

127

- NEZVOČNIKI: p b f

t d

c s z

č š ž

k g x

- NEZVENEČI NEZVOČNIKI (t, s, h, š, k, f, c, p, č):

- Soglasniška skupina -šč- se je asimilirala v -š- (kleščeà kleše).

- Prav tako je gorenjsko narečje kot tudi večina ostalih izgubilo končne

zveneče nezvočnike (bà p, dà t, gà k, h, zàs, žà š).

- Mehčanje mehkonebnikov k, g, hà č, j, š pred sprednjimi samoglasniki (roke

à ).

- Pri nezvočnikih prihaja do tako imenovane asimilacije po zvenečnosti

(gnezdoà gn

- Soglasnik /č/ se ne pojavlja pred /k/, saj soglasniški sklop -čk- prehaja v -šk-,

npr. mačkaà .

- Pred zvenečimi nezvočniki /č/ dobi različico / à

V sklopu -td- se /t/ in /d/ zaradi prilikovanja po zvenečnosti asimilirata, npr.

à

V sklopu /tv/ in /sv/ se /v/ izgubi, npr. svojegaà s

- Opazila sem tudi primer asimilacije soglasniškega sklopa xcà fc (ohcet à

).

- ZVENEČI NEZVOČNIKI (b, d, g, z, ž, /dž/): v izglasju so mogoči le

nezveneči nezvočniki oziroma tisti, ki so zveneči, dobijo svojo nezvenečo

različico (primer: nožà noš).

128

- V sklopu /dn/ je /d/ izpadel, npr. popoldneà pop Enako velja za sklop

/dč/, ki se asimilira v /č/, npr. razredčià razr

6.2 Oblikoslovje radovljiškega govora

SAMOSTALNIKI:

- Na oblikoslovni ravnini je značilno posploševanje končnic dajalnika -am v

orodniku množine samostalnikov moškega spola (npr.: , ne z brati).

- V množini so samostalniki srednjega spola ohranili končnico -a, vendar imajo

ob sebi pridevnik ženskega spola (primer: …).

Temu pojavu strokovno rečemo feminizacija nevter.

- Samostalniki srednjega spola v ednini prehajajo v samostalnike moškega

spola, kar strokovno imenujemo maskulinizacija nevter. Primer:

…

PRIDEVNIKI:

- Posploševanje končnic se zgodi tudi pri pridevnikih oziroma pridevniških

zaimkih v dajalniku in mestniku (npr.: mojemu in mojem).

- Podobno je orodnik ednine enak dajalniku tudi pri pridevnikih oziroma

pridevniških zaimkih v ednini (npr. z mojim ).

- Dajalnik ednine se pri sklanjatvah zaimkov in pridevnikov posploši v mestnik

in orodnik (primer: à ).

- Določnost se pri pridevnikih izraža z določnim členom ta, npr.:

129

- Pri pridevnikih v primerniku in presežniku je informant sicer znal povedati

pravilno obliko, ko je odgovarjal po vprašalnici in je imel čas za razmislek, v

prostem govoru pa je velikokrat namesto tvorjenja stopenj z obrazilom

uporabljal opisno stopnjevanje, npr. namesto pameten – pametnejši –

najpametnejši je uporabljal oblike – b l – ta najb l

.

GLAGOLI:

- Nedoločniki v gorenjščini ne poznajo končnice -ti, temveč le -t (na primer

ali celo delati , gledati .

-

- Glagol priti ima v nedoločniku sedanjiško osnovo:

- Glagoli s pripono -ati -im ali -eti -im imajo v dvojini in množini pripono -e-

( spimo ).

6.3 Skladnja govorjenega jezika Radovljice

Vse zapisano gradivo je nastalo na podlagi pogovora z informantom, zato je v

njem zaslediti veliko pretrganih povedi, drugačnih nadaljevanj, ponavljanj. Pogosti

so tudi preskoki na drugo temo, elipse in zamolki, če mu zmanjka besednega zaklada

in išče pravi izraz. Prisotne so bolj ali manj vse stavčne strukture, največ pa je

časovnih, krajevnih in vzročnih odvisnikov, pri podredjih pa se največkrat pojavi

vezalno priredje z veznikom pa. Na koncu povedi ali pa tudi kar vmes je informant

pogosto postavil še medmet a ne, s katerim je preverjal mojo pozornost in

130

razumevanje. Primer:

- Besedni red

Slednji je bil pogosto pomešan, vendar je to za govorjeni diskurz dokaj

običajno. Brez pripravljenosti na pripovedovanje je miselnih asociacij še več. Ob

pripovedovanju pa sem tudi opazila, da informant glagole pogosto postavlja na konec

povedi:

- Prekinjanje skladenjskega vzorca

Da si je informant pomagal pri opisovanju, je poved pogosto pretrgal oziroma

dopolnjeval:

- Izpuščanje jedra

Informant je velikokrat izpustil jedro povedi.

Ko je pripovedoval, je na začetku sicer omenil, da gre za železna vrata, potem pa je

jedro izpustil.

131

- Kazalni zaimki

Te je informant uporabljal, da se ni trudil z iskanjem ustrezne besede oziroma

ustreznega poimenovanja za določeno stvar. Pri tem sem morala pogledati, kam je

pokazal, kako je zakrilil z rokami, da bi pokazal razsežnost in podobno. Če ne bi

našel besede, bi stvar lahko tudi opisal, vendar se je raje posluževal uporabe kazalnih

zaimkov. Primer:

»

- Elipsa

Gre za izpuščanje glagola, kar je informant ravno tako uporabljal:

132

7 ZAKLJUČEK

Med svojim terenskim raziskovanjem in beleženjem ugotovljenega sem lahko

potrdila mnogo različnih jezikovnih pojavov, ki sem jih izpostavila v poglavjih

Glasoslovje, (pod naglasom, samoglasniki in soglasniki), Oblikoslovje in Skladnja.

Pri glasoslovnih značilnostih je potrebno najbolj poudariti, da sta radovljiški

govor tako kot celotno gorenjsko narečje in slovenski knjižni jezik podobna v

naglaševanju, saj imajo tonemski način naglaševanja. Ohranjeni so vsi naglasni tipi v

pregibanju. Nekateri samostalniki ženskega spola pri pregibanju ohranjajo končniški

naglasni tip. Značilen je tudi monoftongični samoglasniški sistem, kar pomeni, da ne

zasledimo dvoglasnikov, kot je npr. ei.

Za radovljiški govor je zelo značilna onemitev nenaglašenih in oslabitev kratko

naglašenih samoglasnikov (zlasti i, Zasledimo tudi pojav protetičnega v-ja

in epentetičnega l-ja, švapanja in lj in nj. Soglasniška skupina -šč- se je asimilirala v

-š-. V radovljiškem govoru se izgubijo končni zveneči nezvočniki oziroma jih

nadomestijo njihovi nezveneči pari. Pred zvenečimi nezvočniki /č/ dobi različico /

Pri oblikoslovju je pomembno, da izpostavimo pojav maskulinizacije nevter

in feminizacije nevter. Pri pridevnikih je veliko posploševanja končnic. Določnost se

pri pridevnikih izraža z določnim členom ta. Nedoločniki izgubijo končnico -ti, tako

da ostane le -t ali pa

zaimek, tj. noben.

Pri skladnji pa je najbol očiten pomešan besedni red, prekinjanje skladenjskih

vzorcev, izpuščanje jedra, uporaba kazalnih zaimkov ter elipsa, tj. izpuščanje

glagola.

133

8 LITERATURA

· BENEDIK, F. (1999): Vodnik po zbirki narečnega gradiva za SLA. Ljubljana,

ZRC SAZU, Založba ZRC.

· ČOP, D. (1992): Krajevna in ledinska imena med Begunjami in Radovljico

oziroma Lescami. Radovljica, Radovljiški zbornik.

· FIKFAK, J. (1999): Ljudstvo mora spoznati sebe. Ljubljana, Založba ZRC

SAZU,.

· GRAFENAUER, I., OREL, B. (uredila - 1952): Narodopisje Slovencev, II.

del. Ljubljana, Državna založba Slovenije za založbo Ciril Vidmar.

· LOGAR, T. (1996): Dialektološke in jezikovno-zgodovinske razprave.

Ljubljana, ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša.

· LOGAR, T. (1993): Slovenska narečja. Ljubljana, Mladinska knjiga (zbirka

Cicero).

· KEBER, J. (ur. - 1999): Jezikoslovni zapiski 5. Ljubljana,

Znanstvenoraziskovalni center SAZU.

134

· KOS, V. (ur. - 1986): Atlas Slovenije. Ljubljana, Mladinska knjiga in

Geodetski zavod Republike Slovenije.

· RAMOVŠ, F. 1935): Historična gramatika slovenskega jezika, Dialekti.

Ljubljana, Učiteljska tiskarna.

· RAMOVŠ, F. (1995): Kratka zgodovina slovenskega jezika I. Ljubljana,

Znanstvenoraziskovalni center SAZU.

· SINOBAD, J. (1998): Kulturnozgodovinski oris Radovljiške ravnine.

Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

· ŠKOFIC, J. (1999): Fonološki opis govora kraja Zgornje Gorje. V:

Jezikoslovni zapiski 5. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU.

· ŠKOFIC, J. (2001): Govorica jih izdaja: skica govora kovaške Krope. Kropa

Tomco.

· ZUPAN, M. (1999): Rpečnekova vučca: folklorne pripovedi z visoke

Gorenjske (in iz Kanalske doline). Ljubljana, Kmečki glas (zbirka Glasovi).

135

8.1 Internetni viri

http://www.welcome-to-slovenia.com/content?ContentID=124

Gorenjska narečja, Slovenske narečne skupine

Datum: 3. junij 2009

Vir besedil: (Alija: slo.slohost.net)

http://slo.slohost.net/cgi-

bin/stran.pl?id=15&izris=izpisiNovico&st_pod=2&jezik=slo&templ=3

Slo.slohost.net


Avtorji: študenti in študentke Pedagoške fakultete Maribor

http://www2.arnes.si/~oskratl1s/radzg.htm

Zgodovina mesta Radovljica


Avtor: /

http://www.ks-radovljica.si/grb-ks-radovljica

Krajevna skupnost Radovljica


Avtor: /

136

http://www.gorenjskiglas.si/novice/priloga_moja_gorenjska/index.php?action=clane

k&id=6569

Gorenjski glas: Od kod radovljiški grb


Avtor: Tine Reza

137

9 PRILOGA

Slika 1: Marjan Golmajer - Katež

Vir: Vesna Šavs, osebni arhiv

Slika 2: Katež prikazuje delo pletenja koša

Vir: Vesna Šavs, osebni arhiv 1

138

Slika 3: Katež pokaže svoje izdelke


Slika 4: Pletene košare in koši


139

Slika 5: Katež pokaže stroj, ki razcepi lesene palčke


Slika 6: Prikaz delovanja stroja


140

Slika 7: Radovljiška graščina v starem mestnem jedru


Slika 8: Šivčeva hiša, meščanska hiša iz 16. stoletja


141

Slika 9: Vodnjak – spomenik Josipini Hočevar, zaslužni za radovljiški vodovod


GOVOR RADOVLJICE NA GORENJSKEM«

Documents

Transcript of GOVOR RADOVLJICE NA GORENJSKEM«