Glasilo vincencijanske družine Vincencijeva pot · 3 karkoli in kar bi mi v nespa-metni...

G l a s i l o v i n c e n c i j a n s k e d r u ž i n e

Vincencijeva pot

2SEPTEMBER

2015

Iz življenja vincencijanske družine

PROVINCIALNI ZBOR SLOVENSKE

PROVINCE

SREČANJE S PAPEŽEM

V SARAJEVU

ORGLE KOT

ORKESTER

Misijonska družba – lazaristi (CM)

Skupnost duhovnikov in bratov, ki jo je ustanovil sv. Vincencij Pavelski. Njen glavni namen je oznanjevanje evangelija in služenje ubogim.

Vizitator: Pavle NovakNaslov: Maistrova 2, 1000 LjubljanaTelefon: 01/230-24-64E-pošta: [email protected] Spletna stran: http://www.lazaristi.si

Hčere krščanske ljubezni – usmiljenke (HKL)

Skupnost sester, ki sta jo ustanovila sv. Vincencij Pavelski in sv. Ludovika de Marillac. Njihovo poslanstvo je služenje najbolj potrebnim in ubogim.

Vizitatorica: s. Bernarda TrčekNaslov skupnosti: Pod bregom 22, 1231 Ljubljana – ČrnučeTelefon: 01/562-90-10E-pošta: [email protected] stran: http://usmiljenke.rkc.si

Marijine sestre čudodelne svetinje (MS)

Skupnost je nastala na slovenskih tleh in jo je ustanovila s. Leopoldina Brandis. Njihovo prvo poslanstvo je skrb in pomoč bolnikom.

Vrhovna predstojnica: s. M. Irma MakšeNaslov: Hrenova 10, 1000 LjubljanaTelefon: 01/422-46-50E-pošta: [email protected] Spletna stran: http://marijine-sestre.rkc.si

Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote (VZD)

Mednarodna laiška katoliška organizacija, ki jo je ustanovil blaženi Friderik Ozanam. Njeno poslanstvo je živeti ljubezen do ljudi, ki so na robu družbe.

Kontaktna oseba: Simona Stegne Naslov: Plečnikov podhod 1, 1000 LjubljanaTelefon: 040/753-425E-pošta: [email protected] Spletna stran: www.brezdomec.si

Marijanska vincencijanska mladina (MVM)

Mednarodno laiško združenje mladih. Namen združenja je, da bi mladi v vsakdanjem življenju uresničevali evangelij in bili pripravljeni pomagati drugim.

Kontaktna oseba: s. Andreja ČakšNaslov: Pod bregom 22, 1231 Ljubljana – Črnuče Telefon: 040/828-242E-pošta: [email protected]

AMM – Otroci Brezmadežne (OB)Laiško združenje, ki povezuje otroke in odrasle. Namen: češčenje Device Marije, posnemanje njenih kreposti in življenje po evangeliju.

Naslov združenja: Dom sv. Jožef, Plečnikova 29, 3000 CeljeOdgovorna oseba: Franc Rataj CM Naslov: Trg 7. julija 8, 8259 Dobova Telefon: 041/723-691E-pošta: [email protected] Spletna stran: www.amm-brezmadezna.rkc.si

Vincencijeva družinaLaiška skupina, ki deluje po Vincencijevi karizmi sprotne spontane pomoči in služenja ubogim po zgledu usmiljenega Samarijana.

Voditeljica: Monika KlašnjaNaslov: Runkova 12, 1000 LjubljanaTelefon: 01/505-10-66

POVEZANI Z VINCENCIJANSKO DRUŽINO:

Anin skladUstanova, katere člani so odločeni, da bodo številčnejšim družinam stali ob strani in poskušali nositi del bremena, ki ga nosijo starši teh družin.

Predsednica ustanove: Marija ŠterbencNaslov: Poljanska 6, p.p. 2064, 1000 Ljubljana Telefon: 01/231-56-08E-mail: [email protected] Spletna stran: http://anin-sklad.rkc.si

Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov (KBBI) Mednarodno gibanje, ki ga je ustanovil oče Henry François. Namen gibanja je povezovanje bolnikov in invalidov v duhu gesla: »Vstani in hodi«.

Voditelj: Tone Planinšek Naslov: Tabor 12, 1000 LjubljanaTelefon: 01/433-94-10E-pošta: [email protected]

Študentski dom Vincencij (ŠDV)Dom, ki sprejema študente iz vse Slovenije in jim nudi prostor za bivanje, študij, duhovno rast in druženje v času študija.

Ravnatelj: Leopold Charles Valant CM Naslov: Tabor 12, 1000 LjubljanaTelefon: 01/431-13-50E-pošta: [email protected] stran: sdv.lazaristi.si

»Vincencijanska družina –kdo smo in kje se nahajamo?«

Sveti Vincencij Pavljanski, Izgled krščanskih čednos-ti, 1. del: Vincencijevo življenje in delovanje

(prir. po Maynardu in Galuri)

Ljubljana 1891. Tisk Blasnik

Anton Zdešar Apostol krščanske ljubezni sv. Vincencij Pavelski.Gor. Mohorjeva družba, Tisk Katoliška knjigarna

Gorizia, 1934Wilhelm Hünermann

Sv. Vincencij Pavelski, oče ubogih (prevod iz nem.). Ciklostil

Beograd 1970-1972 (HKL)

Wilhelm Hünermann Sv. Vincencij Pavelski, oče ubogih (prev. iz nem.) Buenos Aires 1976,

Baragovo misijonišče

Franc Rode

Vincencij Pavelski, ustanovitelj lazaristov (Leto svetnikov, 1. izdaja 1972, Knjiga 3, str. 642-656). - Vincencij Pavelski, ustanovitelj lazaristov (Leto svetnikov, 2. izdaja 2000, Knjiga 3., str. 739-753)

Ljubljana 1972 in 2000,

Mohorjeva družba

Anton Zdešar Sv. Vincencij Pavelski I. (prir. po Costu). Ciklostil Beograd 1979 (HKL)Anton Zdešar Sv. Vincencij Pavelski II. (prir. po Costu). Ciklostil Beograd 1980 (HKL)Anton Zdešar Sv. Vincencij Pavelski III. (prir. po Costu). Ciklostil Beograd 1981 (HKL)

Daniel-Rops Vincencij Pavelski, graditelj sodobne Cerkve (prev. Majda Smole)

Ljubljana 1981, Tiskarna Ljubljana

Luigi Mezzadri Ljubezen brez meja - Sv. Vincencij Pavelski (prev. Stanko Boljka)

Ljubljana 1992, Družina

Luigi Mezzadri Življenje za druge - Sv. Vincencij Pavelski (prev. Ina Slapar)

Ljubljana 1994, Novamedia

Marta Silvester Služabnik ubogih - Sv. Vincencij Pavelski (prir. po delu dr. Zdešarja)

Ljubljana 1994, Knjižice 11

Roland Garel Slikanica - Sveti Vincencij Pavelski (ilustracije Leon

Brudo, prev. s. Rozalija Laznik). Izdajatelj Lazaristi in usmiljenke. Založnik Salve Rakovnik, str. 33

Ljubljana 1995, Tisk Schwarz

Slikanica - Sv. Vincencij, Po poteh evangelija. (prev. s. Cveta Jost). Izdajatelja: Provincialat lazaris-tov in Provincialat usmiljenk. Ljubljana 2000, str. 72.

Editions du Signe (HKL), 1999

Jean-Pierre Renouard

Sveti Vincencij Pavelski, V šoli velikih molilcev (prev. Stane Zore), str. 104

Ljubljana 2010, Novi svet

Jean-Yves Ducourneau

Sv. Vincencij Pavelski, Misel za vsak dan (prev. s. Davorina Gregorc). Mali format, str. 104

Celjska Mohorjeva družba (HKL), 2010

Poslanstvo – ljubezen (brošura: VP in LM »kontra« z obeh strani, mnogo slik, prevod iz fr.) str. 65

Editions du Signe (HKL), 2010

Urška Smerkolj Z Vincencijem v naš čas, Šmarnice za odrasle, str. 112

SŠK-SKU, Celjska Mo-horjeva družba, 2011

Pripravil Jurij Devetak CM

Sveti Vincencij Pavljanski, Izgled krščanskih čednos-ti, 1. del: Vincencijevo življenje in delovanje

NE PREZRITE Knjige o sv. Vincenciju

v slovenščini

Če se boste nenehno trudili za Božjo slavo in za vzpostavitev Božjega kraljestva v dušah, vam nič ne bo manjkalo.

sv. Vincenij

1

Glasilo je namenjeno interni uporabiČe želite prejemati revijo Vincencijeva pot pišite na naslov uredništva ali pokličite na zgoraj zapisano tele onsko številko.

6 Leto vincencijanskega sodelovanja

9 Občni zbor HKL v Parizu

15 Umestitev novega provincialnega ravnatelja

17 Veseli vikend VZD

25 Vse se da, če se le potrudiš

29 Športno dogajanje v ŠDV

37 Evangelizirani evangeliziramo

44 Naredim, kar zmorem

Uvodniks ernarda rcek

Ni še dolgo, kar so stro-ji na dozorelih žitnih poljih porezali zla-

te klase. Sveže zrnje je varno spravljeno v žitnice in čaka, da zmleto v moko postane kruh ljudem. Pot pšeničnega zrna je pot vsa-kega človeka – od umiranja in rasti do rodovitnosti in zrelo-sti. Želim, da bi kot Vincen-cijevi donašali stoteren sad v Božje žitnice in v molitveno zakladnico za nove poklice na-šim družbam in vsej Cerkvi.Nova številka Vincencijeve poti naj prinese nekaj svežine in veselja tudi v naše popoči-tniške dni. V njej bomo našli veliko zanimivega branja in se razveselili njene nove, pomla-jene podobe. Z veseljem se bomo seznanili s prispevkom s. Slavice Lesjak MS, ki nam osvetljuje lik ma-tere Leopoldine Brandis ob 200-letnici njenega rojstva. Tudi drugi prispevki so lepi in bogati. Lazaristi so imeli na Mirenskem Gradu provin-cialni zbor. Usmiljenke smo se udeležile rednega občnega zbora v Parizu. Mladi MVM so doživeli pestre delovne in počitniške dni na letovanju, njihovi voditelji in predstav-niki pa še občni zbor na Sala-manki. V rubriki Moje koreni-

ne se nam predstavi misijonar Jože Adamič z Madagaskarja.Posebne pozornosti je vredno poročilo o prizadevanjih VZD, da bi ljudje na obrobju, h kate-rim nas tako vztrajno pošilja papež Frančišek, sebi in sebi podobnim mogli zgraditi topel dom in na tak ali drugačen na-čin v njem prebivati.Ne morem naštevati vseh pri-spevkov, ker bi bilo predolgo. Z veseljem jih bomo prebirali, saj pričujejo o živosti vincen-cijanske karizme in pestro-sti njenega izražanja. Iskrena hvala vsem, ki ste nas oboga-tili!Omenim naj še obisk general-nega superiorja MD, Družbe HKL in drugih vej vincenci-janske družine g. Gregoryja Gaya 2. avgusta 2015, ki nam bo ostal globoko v spominu. Od knjižnih darov je na ob-zorju knjiga Moliti z Vincen-cijem Pavelskim ameriškega lazarista dr. Th omasa McKen-na ter drobna slikanica o sv. Katarini Labouré v sloven-skem in makedonskem jeziku. Vse to in še marsikaj drugega nam bo lahko vitaminska hra-na za srce in dušo.Naj nas torej nova obleka in pestra vsebina te Vincencijeve poti obogati in spet močneje poveže! n

Revija Vincencijeva potLetnik IX., štev. 2

Urednika: Zlatko Novak Miha Lokovšek

Odgovorni urednik: Pavle Novak CM

Lektoriranje: Jurij Devetak CM

Oblikovanje: Jernej Dolšak

Prelom: Bella Rossa Saša Dolšak s.p.

Izdaja: Študentski dom Vincencij

aložnik: Atelje d. o. o.

Naslov uredništva: Vincencijeva pot

Tabor 12, 1000 Ljubljana Telefon:

Fotogra ja na prvi in zadnji strani: , Matejka Koštric

Število izvodov: 1450

Kazalo

2

Živeti kristusa

2

Ob 200-letnici rojstva s. Leopoldine Jožefe Brandis,ustanoviteljice Marijinih sester (27.11.1815 – 11. 01.1900)

s lavica esjak M

S. Leopoldina Brandis, ustanoviteljica Marijinih sester.

Mlada grofi čna Jožefa lada grofi čna Jožefa Brandis se je po tre-znem premisleku in

prošnji za razsvetljenje odloči-la: 'Postati hočem usmiljena sestra'. Soustanovitelja teh se-ster sv. Vincencija Pavelskega je Brandisova družina dobro poznala. Njegov duh je bil nji-hovi občutljivosti za socialne in duhovne potrebe ljudi zelo blizu.

Da bi preverila pravilnost svoje odločitve, se je posveto-vala z duhovnim voditeljem. Svetoval ji je, naj se pridruži petim dekletom, ki jih namera-va poslati k sestram usmiljenja oz. vincentinkam v München z namenom, da se po noviciatu vrnejo v Gradec. Z veseljem je predlog sprejela.

Bog pa je prečiščeval njen poklic in njeno ljubezen z naj-različnejšimi preizkušnjami, najprej v lastni družini in med sorodniki; kasneje, ko je bila že med sestrami, pa jo je prese-netilo še spoznanje, da sestre v Münchnu nimajo originalnih pravil sv. Vincencija. Toda ni se pustila zmesti. Preseže tudi to in gre dalje. Ta ugotovitev ni bila kamen spotike, ampak nov izziv, da išče naprej, da

išče vztrajno to, kar je boljše išče vztrajno to, kar je boljše išče vztrajno to, kar je boljše in bolj v korist ubogim. in bolj v korist ubogim.

Njena življenjska odloči-Njena življenjska odloči-tev je bila osebna in zrela, zato tev je bila osebna in zrela, zato je nobena stvar v življenju ni je nobena stvar v življenju ni spravila iz ravnotežja. Vedela spravila iz ravnotežja. Vedela je, kaj hoče: slediti Božji volji. je, kaj hoče: slediti Božji volji. Ni se zanašala nase, niti se na-Ni se zanašala nase, niti se na-slanjala na druge. Z vsemi na-slanjala na druge. Z vsemi na-ravnimi in nadnaravnimi da-ravnimi in nadnaravnimi da-rovi se je dala Bogu na razpo-rovi se je dala Bogu na razpo-lago, on pa ji je pokazal široko lago, on pa ji je pokazal široko polje človeške bede – duhovne polje človeške bede – duhovne in telesne. in telesne.

Učenka sv. Vincencija Pavelskega»Caritas Christi urget nos«

Videli smo že, kako je s. Le-opoldino že v mladosti, pred vstopom v samostan, privlačil Vincencijev zgled ljubezni do najbolj ubogih in odrinjenih. Od tedaj je v njej vedno bolj ra-sla želja, da bi šla po njegovih stopinjah in postala »služab-nica ubogih«. Hčere krščan-ske ljubezni je Vincencij ime-noval s tem nazivom. Ko jim je razlagal naslov »služabnica ubogih«, je ves prevzet vzkli-knil: »O, kako lep naslov! Slu-žabnice ubogih pomeni slu-žabnice Jezusa Kristusa, kajti

kar se ubogim stori, sprejme Kristus tako, kakor da bi se storilo njemu samemu, ker so ubogi njegovi udje« (Konfe-renca 30. maja 1647).

Že v Münchnu je novinka Jožefa z velikim navdušenjem opravljala vsa dela pri bolni-kih, čeprav kot grofovska hči ni bila navajena na taka težka dela. Tudi v zatajevanju se je odlikovala bolj kot druge. Ko je njeno mamo zaradi tega skr-belo, jo je ljubeznivo potola-žila: »Ljuba mama, ne bodite v skrbeh, da pri spolnjevanju svojih stanovskih dolžno-sti pretiravam. Ker sem pod pokorščino, ne smem delati

3

karkoli in kar bi mi v nespa-metni gorečnosti padlo v gla-vo. Hočem ubogati in slediti temu, kar izražate v svoji nežni materinski skrbi. Ne mislim prehitro zapustiti tega sveta, temveč želim še dolgo služiti Bogu v potu svojega obraza« (München, 3.7.1840 L.u.W. I.,104). Pomanjkanje in ubo-štvo je pogumno prenašala in večkrat rekla: »Tudi ubogi ni-majo vsega, kar bi potrebova-li« (L.u.W. II,446).

Ko se je majhna skupina av-strijskih sester iz Münchna vr-nila v Gradec, je v s. Leopoldi-ni vedno bolj dozoreval načrt, da poišče originalna pravila sv. Vincencija in se tudi formal-no priključi hčeram krščan-ske ljubezni v Parizu. To je po vztrajnem iskanju in dopisova-nju ter ob velikih žrtvah in na-sprotovanjih tudi dosegla.

Zakaj je s. Leopoldina tako vztrajno hotela priključitev male graške skupnosti hčeram krščanske ljubezni v Parizu?

Kakšno prednost je v svoji ženski intuiciji videla v tem koraku? Ko je ugotovila, da je za njeno duhovno družino in za uboge neka stvar dobra oziroma boljša, ni odnehala, dokler je ni dosegla – počasi, a vztrajno, kot Vincencij. Bol-niki so tisti, ki narekujejo vsak njen korak. Ne misli nase. Ovire, ki se ji postavijo na pot, je ne spravijo v malodušje. V pismu predstojnikom v Pariz je med drugim zapisala: »Šte-vilne težave so nas spomnile, da morajo biti Božja dela zgra-jena na žrtvah in nasprotova-njih« (Graz, 2.11.1882). Že zelo zgodaj je dozorela v spo-znanju, da mora »pšenično zrno umreti, da bo lahko ob-rodilo sad« in postalo hrana za mnoge.

Po združitvi je provinca lepo napredovala in hitro širi-la svoje karitativno delovanje na najrazličnejših področjih lajšanja človeške bede. V tem je videla potrditev svojega pra-

vilnega ravnanja. Sestra Leo-poldina o sebi in o svojih teža-vah skoraj ne govori; zanjo so pomembni le tisti, ki potrebu-jejo njeno pomoč in ljubezen.

Aktivna v kontemplacijiTemelj, na katerem je gradi-la svoje notranje življenje in zunanji apostolat, je bil Jezus Kristus. Kristusova ljubezen je osvojila njeno srce in to lju-bezen je delila naprej. Posne-mala je Učenika, ki se je pri-bližal ubogim, z njimi jedel, se jih dotikal in pustil, da so se ga dotikali; grešnici je dovolil, da mu je mazilila in poljubljala noge. Komuniciral je z njimi na način, ki takrat ni bil v na-vadi.

Podobno kot Jezus se je tudi mati Leopoldina Brandis do-taknila ubogih v njihovih sti-skah. Za vse je imela srce, po-sebno za tiste, ki jih je človeška družba prezrla.

V molitvi, premišljevanju in evharistiji je črpala moč za rast v ljubezni do Boga in ubo-gih. V Pravilih svetuje Bolni-škim sestram, naj se z veliko spoštljivostjo in ponižnostjo bližajo Gospodovi mizi, kajti: »Tu najdejo tolažbo v svojih bridkostih, gorečnost in moč za nove žrtve; tu se v njihovi notranjosti bolj razvnema lju-bezen do Jezusa, in tudi nad-naravna ljubezen do bližnje-ga postaja vedno močnejša« (Prva Pravila V,5).

Ob 200-letnici rojstva s. Leopoldine Jožefe Brandis,ustanoviteljice Marijinih sester (27.11.1815 – 11. 01.1900)

s lavica esjak M

Ubogi so Kristusovi udje.

4

Živeti kristusa

4

Ko je ustanavljala nove po-stojanke, je poskrbela, da so sestre imele čim prej v hiši kapelo z Najsvetejšim. Jezus Kristus mora biti živo središče vsake skupnosti. V edinosti z njim bodo sestre lahko uspe-šno vršile svoj apostolat med bolniki in ubogimi.

Pri njej ni dvojnosti. Ko ljubi bolnika, ljubi Boga, ko služi bolniku, služi Bogu. Ne samo sv. maša, tudi negova-nje bolnika je »Božja služba«. Ubogim se zato bliža z veli-kim spoštovanjem. Pred seboj ima, kot sv. Vincencij, celega človeka, ki potrebuje telesno in duhovno pomoč. Svojim sestram je polagala na srce: »Ali nismo dolžne vstopiti v bolniške sobe kot v kapele in imeti v mislih besede Božjega Zveličarja: 'Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanj-ših bratov, ste meni storili' (L.u.W. II.,466).

To je njena mistika. V bol-niku srečuje Kristusa in v molitvi nosi pred Boga sti-ske in potrebe svojih ubogih. Vsak človek je Božja podoba, in če je ta podoba zakrita, jo ona s svojo ljubeznijo odkrije

in spoštuje. Iz tega izkustva je lahko bolniškim sestram napisala: »Če bodo bolniške sestre tako v vseh ljudeh in stvareh odkrivale navzočnost Boga, tedaj jim občevanje z ljudmi, celo med številnimi

Marijine sestre še danes nadaljujejo delo, ki ga je začela s. Leopoldina Brandis.

opravili, ne le da ne bo pov-zročalo raztresenosti, mar-več jim bo celo v pomoč za okrepitev notranjega življe-nja z Bogom« (Prva Pravila VIII,3).

n

Darovi za vzdrževanje Vincencijeve poti

Prostovoljne prispevke lahko nakažete na: Vincencijeva pot, Tabor 12, 1000 Ljubljana: Račun: SI56 0201 4003 5464 425, sklic: 00 9001.

Če želite potrdilo o nakazilu, nam na uredništvo sporočite vaš naslov.

Hvala za vsak dar!


12014


Biti mama in oče je Božji dar

Blagoslov relikviarija v Celju

Bolan sem bil in ste me obiskali

Vincencijeva potVincencijeva potVincencijeva potVincencijeva potVincencijeva potG l a s i l o v i n c e n c i j a n s k e d r u ž i n e

22014

Iz življenja vincencijanske družine etno zasedanje C I v Izraeluestrska ovezanost v reizku njirostovoljci ki e verjamejo v večne vrednote

Vincencijeva pot

2014


Biti mama in oče je Božji dar

Blagoslov relikviarija v Celju

Bolan sem bil in ste me obiskali


22014

Iz življenja vincencijanske družine etno zasedanje C I v Izraeluestrska ovezanost v reizku njirostovoljci ki e verjamejo v večne vrednote


3DECEMBER

2014

Iz življenja vincencijanske družine Praznovanje 130 letnice v VoloskemVincencijanski tečaj za lazariste na PoljskemIz Študentskega doma Vincencij med režiserje

Vincencijeva pot

5

Vincencijeva oporoka

Sprejemanje in darovanje obrekovanja ranc dja CM Iz knji e dja incencijeva p r ka

Povejte mi, prosim, ali se more komu zdeti po pameti za malo, če ga kdo opomni, da ima madež na obrazu ali raztrgano obleko? Ne. Gotovo mu bo hvaležen. Zakaj bi se nam torej ne zdelo prav, če nas kdo opomni na napake? Nasprotno. Še veseli moramo biti in sobrate moramo prositi, naj nam izkažejo ta dejanja ljubezni. Kaj pa, če me kdo obtoži napake, ki je nisem storil, ali kaj pridene, kar ni bilo res? Če je resnična, nimamo razloga, da bi nam ne bilo prav. Če pa ni resnična, tedaj imamo priložnost, da potrpimo in izvršimo junaško dejanje kreposti. (sv. Vincencij)

Za zgled navaja, kako je bil »nekdo« po krivem obsojen kraje. In je mol-

če prenesel to obrekovanje. Šest mesecev nato je tat priznal svo-jo krivdo. Vemo, da je ta »nek-do« bil Vincencij sam. In neka-teri so mnenja, da je ta dogodek eden izmed mejnikov Vincenci-jeve spreobrnitve iz površnega duhovniškega življenja v iskanje globoke duhovnosti. Gotovo je eden tistih korakov, ki so vodi-li Vincencija do svetništva in ravnodušne odprtosti le za Bož-ji klic. Sodbe ljudi ga niso več premaknile, tudi vedno manj motile.

Če si odkrito priznamo, stvar ni tako preprosta. Do-kler samo boli in znamo mol-čati, je zmaga že velika. Toda kolikokrat se nam zdi potreb-no, da branimo svojo nedol-žnost. S tem morda zamudi-mo enega tistih korakov, ki bi tudi nas mogli voditi v globo-ko življenje ali misijonarja ali usmiljenke ali Marijine sestre

ali tudi laika, ki se hrani iz Vincencijevega duha. Pa se le prerado zgodi, da bolj mislimo na to, kaj in kako bi dobro de-lali v oznanjevanju ali v karita-tivnem delu. In morda celo v tem najdemo razlog, da ščiti-mo sebe pred obrekovanjem, češ da ne bo trpelo delo. V resnici nas je samo strah pred krivičnim obsojanjem. Temu pa se nihče od nas ogniti ne more. Vincencij nam je kot v vsem drugem stavil za zgled Kristusa samega.

Morda bi bila dobra ta misel. Če vidimo, da smo pogrešili in to našo napako drugi vidijo, je najbolj na mestu, da ne čaka-mo na opomin, ampak sami priznamo svojo slabost in se po potrebi opravičimo, če ne zaradi drugega, zaradi slabega zgleda. Kristus je bil križan kot zločinec, ne kot dobrotnik. Ne-zaslišana krivica. Hitro imamo pri roki: to je bilo potrebno za odrešenje sveta. Ali ni potreb-no, da se ta način odreševa-

nja sveta nadaljuje? Kristus je poveličan. Mi pa smo na poti preko Kalvarije v poveličanje. Kako prav bi bilo, da bi šli s Kristusom tudi preko krivič-nih obtožb in morda celo uma-zani v grob. Ne bomo prvi. In če je to orošeno z našim čistim namenom in se damo Kristusu na razpolago, da je v nas oplju-van, lahko odkrijemo ob vseh takih doživetjih smisel in veli-čino vincencijanske karizme. Spet nima pomena, da mislim na druge. Kako sem jaz zdaj, tu in danes v tem pogledu? Imam pogum iti po krivici umazan v grob? n

6

Iz življenja naše družine

Leto vincencijanskega sodelovanjaPavle vak CM

Generalni superior Misi-eneralni superior Misi-jonske družbe Gregory jonske družbe Gregory Gay je letos namenil Gay je letos namenil

dve pismi vincencijanski druži-dve pismi vincencijanski druži-ni. Vabi nas, da bi od binkoštne-ni. Vabi nas, da bi od binkoštne-ga praznika 2015 do binkoštne-ga praznika 2015 do binkoštne-ga praznika 2016 praznovali leto ga praznika 2016 praznovali leto vincencijanskega sodelovanja. vincencijanskega sodelovanja.

Geslo leta: Skupaj v Kristu-Skupaj v Kristu-su – Vincencijevi se zaveda-su – Vincencijevi se zaveda-mo razlik.

Zelo razveseljivo je, kako se Zelo razveseljivo je, kako se različne veje zavzemajo, vsaka na svojem področju, da bi žive-le po karizmi sv. Vincencija in črpale iz tega bogatega izročila. Zavedamo pa se tudi, da nam je včasih težko, da bi znali opaziti še druge, ki se prav tako trudi-jo, da bi sledili vincencijanski karizmi. Zato nas generalni su-perior spodbuja, da bi stopili skupaj in se družili, se bolje pre-poznavali in bili pripravljeni na medsebojno sodelovanje.

Geslo je sestavljeno iz dveh delov: najprej nas opozarja, da smo vsi »skupaj v Kristusu«. Če gojimo pristno vincencijan-sko karizmo, si je prav gotovo ne lastimo, ampak se zavedamo, da jo želimo razvijati prav zato, ker smo skupaj v Kristusu. Vincen-cij pravi, da se moramo obleči v Kristusa, se pravi, privzeti nje-govo mišljenje, delovanje in ču-tenje. Karkoli delam, delam za-radi Kristusa in ne zaradi sebe.

praznovanju in zahvali za vse prejete milosti in spodbude pri našem delovanju.

Drugo srečanje je namenje-no srečevanju in učenju. Ob premišljevanju in molitvi na praznik sv. Vincencija letos smo vabljeni k okrepljeni medseboj-ni povezanosti, da se pustimo učiti od drugih ter poglobimo in okrepimo naše sodelovanje.

Tretji je namenjen služenju. Naše delo ni običajno delo, za katerega lahko pričakujem pla-čilo za opravljeno delo. Je služe-nje. Služenje pa pomeni, da za to delo ne pričakujem drugega kakor radost in veselje, da lahko drugemu služim in mu poma-gam. Biti v službi drugim pome-ni razlastiti samega sebe, gledati predvsem drugega in z dejavno ljubeznijo skrbeti zanj.

Priporočimo se Mariji s ču-dodelno svetinjo, naši posebni zavetnici, da bo to leto sodelo-vanja blagoslovljeno. n

Izbrana ekipa komisije Vincencijanske družine, ki je pripravljala program leta vincencija-nskega sodelovanja v Filadelfiji, z generalnim superiorjem na čelu.

Za vse, kar mi uspe narediti, ne gredo zasluge meni, ampak ti-stemu, ki me je obdaroval s po-sebnimi talenti, da jih razvijam in stavim v službo drugega.

Drugi del gesla »Vincencijevi se zavedamo razlik« nas spomi-nja, da naše veje vincencijan-ske družine po različnih poteh stremijo k istemu cilju. Vsaka veja si prizadeva, da bi čim bo-lje delovala na svojem podro-čju. Druga od druge se pa tudi razlikuje, čeprav imajo isti cilj. Skrb in zavzetost za zaupane ljudi je različna, a vse nas pove-zuje prava krščanska in nesebič-na ljubezen, ker želimo slediti Jezusovim besedam: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni sto-rili« (Mt 25,40).

Predvidena so tri skupna sre-čanja; vsako ima svoj namen. Prvo srečanje smo že obhajali letos v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru; bilo je namenjeno

7

Provincialni zbor slovenske province MD, Mirenski Grad, 8. do 10. junija 2015

jze aj ek CM

Lazaristi

Leto vincencijanskega sodelovanjaPavle vak CM

Misijonska družba ima vsakih šest let redni občni

zbor, ko se zberejo predstav-niki provinc, v skladu s svo-jim pravilnikom. Posamezne province imajo svoje provin-cialne zbore vsaka tri leta, pred tem pa so hišni zbori. Na zborih se obravnavajo pomembne teme za družbo. Leta 2016 bo imela MD svoj redni občni zbor. Vsebina je zajeta v geslu: »Misijonska družba, 400 let zvestobe la-stni karizmi in nova evange-lizacija«. Misijonska družba bo namreč leta 2017 obhaja-la 400-letnico ustanovitve. Vincencij Pavelski je za usta-novitev štel 25.01.1617, ko novitev štel 25.01.1617, ko

Na hišnih in provincialnem zboru smo se spraševali, kako Družba kot celota, province, hišne skupnosti in posame-zniki uresničujemo namen MD: »posnemati Kristusa, ki je oznanjal evangelij ubogim« (K 1). »Misijonska družba upošteva svoj cilj; pri tem ima pred očmi evangelij in je vedno pozorna na znamenja časa in nujnejše klice Cerkve; tako skrbi za to, da utira nova pota ter uporablja času in kra-ju primerna sredstva; poleg tega skuša svoja opravila pre-sojati in prilagajati potrebam ter živeti tako, da se nepresta-no obnavlja« (K 2).

Spraševali smo se, ali in kako ohranjamo ustvarjalno

Lazaristi se na vsaka tri leta zberejo na provincialnem zboru.

je imel znamenito pridigo o življenjski spovedi, kar ga je spodbudilo, da je še drugje podobno pridigal. Iz tega je razvil nov način ljudskih mi-sijonov, zato je potreboval so-delavce-misijonarje. Kmalu sta se pridružili še dve dejav-nosti: vzgoja v semeniščih in zunanji misijoni.

Hišnih zborov se udeležijo člani skupnosti in potemta-kem vsi člani Družbe prispe-vajo svoj delež občnemu zbo-ru.

V slovenski provinci smo imeli v začetku leta 2015 naj-prej hišne zbore, meseca juni-ja je sledil provincialni zbor, na katerem se je zbralo 18 so-bratov.

Iz življenja naše družinezvestobo svojega poklica. Tu-kaj je zelo strnjen odgovor:

Stalno si moramo prizade-vati živeti v Kristusu in biti prežeti z njegovim duhom. Gojiti petere družbene kre-posti (preprostost, ponižnost, krotkost, zatajevanje in goreč-nost za zveličanje duš). Gojiti bratsko življenje, tako da se počutimo doma v skupno-sti, kjer živimo in je takšna skupnost podlaga za uspešno oznanjevanje.

V tem duhu si prizadevamo opravljati naše dejavnosti: delo z ubogimi, ko se z njimi tudi pogovarjamo, jim ozna-njamo Kristusa in jim poma-gamo, da bi zaživeli dostojno življenje človeka. V tem duhu delamo na mnogih podro-čjih: v naših domovih duhov-nosti (kjer se dogaja stalen misijon), na ljudskih misijo-nih, duhovnih vajah, v bol-nišnicah, v zaporu, v domo-vih starostnikov, pri sestrah (HKL, MS, ZU), v združe-njih (VZD, USV (Udruga sv. Vinka), MVM, OB, VD, KBBI, na TEOF), v Študent-skem domu sv. Vincencij, v Baragovem misijonišču v La-nusu, v župnijski pastorali, ki jo opravljamo zavzeto in go-reče ter na župnijah skrbimo za vincencijanska združenja, v diaspori in med izseljenci. Tega duha razodevamo tudi z izdajanjem revij: Vincencije-va pot, Prijatelj, Provincialni razgledi, Božja beseda, Zvon

s hriba. Ta duh se kaže pri upoštevanju dvojnega ubo-štva, duhovnega in material-nega; mnogi vztrajajo pri mi-sijonskem delu kljub bolezni in starosti.

Priznali pa smo tudi: »Smo še premalo Kristusovi, stalno si moramo prizadevati za du-hovno rast, biti bolj blizu člo-veku, še bolj in bolj vincenci-jansko delovati na omenjenih področjih.«

Kako naprej?Vprašali smo se, katere od

pet smernic, ki so si jih zadali člani MD leta 2010, bomo še razvijali.

Ugotavljali smo, da so še vse smernice aktualne, na pro-vincialnem zboru pa smo po-udarili tri, ki jih želimo še po-sebej razvijati: 1.) Nadaljevati z začetno in nadaljnjo vzgojo. S svojim poslanstvom delati na prebujanju novih poklicev: vzgoja članov VZD, MVM, ŠDV, mladina na župnijah, v župnijskih šolah. 2.) Dialog z ubogimi in vincencijansko družino. 3.) Ustvarjalnost v našem poslanstvu. Iskati nova pota.

Poudarili smo pet značil-nih prispevkov, ki jih MD mora prispevati k novi evan-gelizaciji:

1. Poglabljanje osebne vere in vere laikov. S pospe-ševanjem ljudskih misijonov. S poudarkom na uvajanju v ži-vljenje po veri (prvi korak ke-rigma, drugi korak kateheza).

2. Skrb za duhovno in ma-terialno uboge.

3. Osebni pristop k člo-veku, spoštovanje slehernega in ljubezen do njega (v pomoč so nam petere kreposti). Utr-jevanje vere v službi vzgoje za trajne odnose.

4. Vzgoja duhovnikov. Usp osabljati lazariste, druge duhovnike in laike za nastopa-nje v javnem življenju.

5. Pospeševati sodelova-nje z različnimi vejami vin-cencijanske družine pri po-membnih projektih.

Zbor je podal nekaj predlo-gov za naslednjih šest let, med njimi:

Poživiti ljudske misijone: uvajanje mlajših sobratov; ve-čja zavest za ohranjanje tradi-cionalnih oblik pastorale.

Pospeševanje pridružene-ga članstva (začeti s tem); du-hovna skrb za naše zaposlene in sodelavce na ravni provin-ce, enkrat na leto srečanje.

Potrebna je večja organizi-ranost pri iskanju kandidatov za duhovniški poklic. Komi-sija za poklice prevzame večjo iniciativnost. Prvi korak pa je osebna ožarjenost s svojim duhovništvom in Vincencije-vo karizmo.

Vse veje vincencijanske družine prosimo, da nas spre-mljate s svojimi spodbudami in z molitvijo, da bi čim bolje uresničevali naše poslanstvo in tako spolnjevali Božjo vo-ljo. n

99

Usmiljenke

Občni zbor hčera krščanske ljubeznis rancka aje

Vmaterni hiši v Parizu materni hiši v Parizu materni hiši v Parizu je od 15. maja do 12. junija 2015 potekal

občni zbor. Zbranih je bilo 150 zastopnic več kot 16000 hčera krščanske ljubezni iz 94 držav z vseh kontinentov. Ra-znolikost barve kože in potez naših obrazov nam je potrje-vala čudovito dejstvo, da se veje drevesa naše Družbe raz-tezajo po vsem svetu. Priče-vanja sester o služenju najbolj ubogim pa so pričala o silni ži-vljenjski moči vincencijanske karizme. Slovensko provinco sva zastopali vizitatorica s. Bernarda T. in odposlanka s. Francka S., Albansko pokraji-no pa s. Elizabeta S. in odpo-slanka Terezija P.

Da bi se udeleženke čim-bolj uglasile na note Svetega bolj uglasile na note Svetega

Duha, smo se pred zborom prepustile zbranosti enote-denskih duhovnih vaj, ki jih je s svojimi globokimi nagovori na temo »Za nov misijonarski polet« obogatil naš generalni ravnatelj g. Bernard Schoep-fer.

Glavne vsebine zbora so pod skupnim naslovom »Dr-zna krščanska ljubezen za nov misijonarski polet« zajemale več tem:

način življenja z dina-miko evangelija (preprosto življenje po evangeliju; odno-si, prepojeni z evangeljskimi vrednotami; domačnost z Je-zusom Kristusom),

misijonarski polet, ki ga navdihuje krščanska ljube-zen (drznost krščanske ljube-zni danes; skupna obveznost

za premagovanje modernega suženjstva; nov misijonarski polet),

Družba, obogatena s so-delovanjem vseh (duh obče-stvenosti v mednarodni Druž-bi; soudeleženost in subsidiar-nost; odgovornost za karizmo Družbe in njen misijonski po-klic).

Večina dela na zboru je po-tekala po zaporednih korakih. Najprej smo obravnavali do-ločene teme v delovnih skupi-nah. Na osnovi zapisnikov teh skupin je sledil pogovor po je-zikovnih forumih (angleški, španski, francoski). Zapisnike forumov smo pregledali in po potrebi dopolnili na zaključ-nih plenarnih sejah. Nam, slovensko govorečim udele-ženkam, sta vključevanje v vse

Udeleženke občnega zbora v Parizu so prišle z vseh kontinentov.

10

dogajanje zbora omogočali prevajalki s. Rozalija L. in s. Barbara Š., ki sta nam priza-devno pomagali z vnaprej pri-pravljenimi prevodi in s spro-tnim prevajanjem.

Občni zbor je bil kot neka-kšna pika na i zadnjih treh let, ko smo vse hčere krščanske ljubezni o tej temi razmišlja-le najprej osebno ter nato na naših hišnih in provincialnih zborih. Zaupamo, da so se že v tem času porajali dobri sadovi v našem življenju in poslan-stvu. Naj se le-ti na priprošnjo sv. Vincencija, sv. Ludovike ter Device Marije, ki jo kliče-

Pričevanja sester so govorila o silni življenjski moči vincencijanske karizme.

Srečanje s papežem v Sarajevu 6. junija 2015s Martina a


Verniki župnije sv. Ci-erniki župnije sv. Ci-Verniki župnije sv. Ci-Vrila in Metoda iz Beo-Vrila in Metoda iz Beo-Vgrada smo se odloči-Vgrada smo se odloči-Vli, da poromamo na srečanje s papežem Frančiškom, ki bo obiskal ljudstvo Bosne in Hercegovine 6. junija v Sara-jevu. Organizacijo romanja je prevzel naš župnik Alojz Le-tonja.

Papeževa slika z geslom »MIR VAM« je bila izposta-vljena najprej v naši cerkvi, nato pa v avtobusu. 5. junija ob 22.30 smo se zbrali v naši župnijski cerkvi ter se s kratko

molitvijo in blagoslovom pri-poročili za srečno pot.

Pred cerkvijo nas je že ča-kal avtobus in ob 23. uri smo se odpeljali. Po poti smo naj-prej zmolili rožni venec, nato pa večinoma dremali. V Sara-jevo smo prispeli ob 6.30. Pri železniški postaji smo že vide-li procesije ljudi, ki so se po-mikale proti stadionu Koševo. Največ je bilo mladih.

Do Koševa smo šli 4 km peš. Vsak je imel vstopnico z označenim vhodom in prosto-rom na stadionu. Lepo je bilo

videti zbrano množico: okrog 1.000 redovnic, 800 duhovni-kov, 45 škofov, - 70.000 ljudi iz nekdanjih republik Jugoslavi-je in sosednjih držav. Na poti in na stadionu, kamor smo prispeli ob 9. uri, nas je prije-tno božalo sonce.

Da je množica mogla spre-mljati vse dogajanje, so bili postavljeni trije veliki ekrani. Dve osebi sta izmenoma obve-ščali o dogajanju. Ko je prispel helikopter, smo lahko na ekra-nu spremljali pristanek pape-ža na sarajevska tla. Pozdravili

mo »edina Mati naše Druž-be«, z blagoslovom od zgoraj v prihodnosti še pomnožujejo

v dobro ubogih pri nas in po vsem svetu!

n

11

Srečanje s papežem v Sarajevu 6. junija 2015s Martina a

Na stadionu Koševo v Sarajevu se je sv. oče srečal s 70.000 verniki.

Sv. oče je zbrane spodbujal z besedami - Glej brata poleg sebe, ki je enak kot ti.

so ga cerkveni dostojanstve-niki in politični predstavniki verstev: katoliški, pravoslavni in muslimanski.

Med vernike se je sv. oče pripeljal s papamobilom. Mno-žica je vzklikala: »Papa, mi te volimo!« in tudi: »Mir vam!«, sv. oče pa je množico blagosla-vljal in počasi prispel do oltar-ja, kjer je ob 11. uri daroval sv. mašo skupaj z vsemi škofi in duhovniki.

Pri bogoslužju so peli zdru-ženi pevski zbori latinsko Angelsko mašo, pesem Karla Wojtile »Krist jednom stade na žalu« in druge pesmi. So-delovali so laiki in redovniki z branjem beril, s prinašanjem darov in prošnjami za vse po-trebe.

Sv. oče je v nagovoru krat-ko in jedrnato povedal svoje misli: prosil je za medsebojno podpiranje, reševanje sporov

z dialogom, graditvijo dobrih medsebojnih odnosov: »Glej brata poleg sebe, ki je enak kot ti! … Naj bo mir med vami! … Nikoli več vojne! …«. Po-trdil nas je v veri in spodbudil k medsebojnemu razumeva-nju, k edinosti v različnosti.

Po maši se je množica vra-čala k svojim avtobusom. Vi-delo se je, da so vsi zadovoljni

odhajali s stadiona.Popoldanskih srečanj se ni-

smo udeležili, ker smo se po slovesnosti zbrali pri avtobusu za vrnitev v Beograd.

Hvaležni smo vsem, ki so nam omogočili to bogato doži-vetje in medsebojno podporo v veri, ljubezni in upanju na mir v teh naših nemirnih krajih. n

Usmiljenke

12


Sestre jubilantinje v Mengšus Jelka upnik

Diamantni jubilej – 75 let s. Prudencije Stanislave Kebe

V letu posvečenega življe-nja 2015 slavimo v Mengšu kar nekaj poklicnih jubilejev. Že na praznik svečnice se nam je predstavila s. Prudencija Kebe: »Rojena sem bila 23. sept. 1920 v Dolenjem Jezeru pri Cerknici, godujem pa na dan sv. Stanislava Kostka, 13. nov. V družini nas je bilo 10 otrok in vsi smo pomagali staršem pri delu na polju. Imeli smo staro mamo, s katero smo vsa-ko jutro šli k sv. maši, ob nede-ljah pa cela družina.«

Na vprašanje, zakaj se je od-ločila za redovniški poklic, je s. Prudencija odgovorila: »Kot otrok sem nekoč šla z mamo v Ljubljano na obisk v bolnišni-co. Tam sem videla usmiljene sestre, kako so pomagale bol-nikom. Navdušile so me, da sem se 19-letna odločila, da vstopim v to Družbo. Postulat sem opravila v Ljubljani, v Ra-dečah pa noviciat in vstopila v Družbo 2. feb. 1940. Po seme-nišču so me poslali v Beograd, kjer sem se dve leti pri sestrah uvajala v delo bolničarke. Nato so me poslali v Kikindo - na tromeji z Romunijo in Ma-džarsko, kjer sem ostala kar 35 let, vse do upokojitve. Delala

sem v bolnišnici na otroškem oddelku. Pri bolnikih sem se čutila srečno, saj sem jim mo-gla lajšati trpljenje. Kot upoko-jenka sem se vrnila v Ljublja-no. Nato sem prišla v Mengeš in prevzela odgovornost za sestrsko skupnost. Zatem sem šla zopet v Ljubljano, kjer sem v skupnosti na Potočnikovi pomagala pri hišnih delih. Po bolezni in nastopu starosti sem se vrnila v Mengeš, kjer morem služiti Bogu na bolj duhoven način, z molitvijo, darovanjem onemoglosti in z ljubeznijo v srcu.«

Biserni jubilej – 60 let s. Julite Kotar

V mengeški skupnosti smo jubilej praznovali 25. maja 2015, na praznik Marije, Ma-tere Cerkve. Dopoldansko sv. mašo je daroval upokojeni nadškof Anton Stres. Popol-dne smo se z jubilantko s. Juli-to poveselile vse sestre, pridru-žile so se nam tudi nekatere iz Šentjakoba ob Savi.

Ko smo ji voščile s pesmijo, besedo in darili, je prevzela be-sedo slavljenka sama. S. Julita, z rojstnim imenom Amalija, se je rodila v Zabukovju, v žu-pniji Raka. Že kot otrok se je rada zatekala k Mariji. V času vojne je bila njihova družina za

štiri leta pregnana v Nemčijo. Hudo je bilo za vse, za tri otro-ke in za starša, ki sta zbolela in tako družina ni imela sredstev za preživljanje. Ko je Amalija dopolnila 14 let, so jo zaposli-li v domu za ostarele. Tam je bila prav zadovoljna in se je z vsem srcem posvetila delu. Ko se je po bridkem vojnem času družina vrnila domov v Zabu-kovje, ni našla ničesar. Amalija je tedaj odšla služit za gospo-dinjsko pomočnico v Lesce na Gorenjskem.

V tistih letih se je v stari grad na Rako pri Krškem namesti-la provincialna hiša usmilje-nih sester. Sestre so skrbele za uboge v okolici. Pri Amaliji so začutile duhovni poklic in jo povabile. Novembra 1954 se je namreč v Beogradu ponovno odprlo semenišče. Po postu-latu in semenišču je Amalija štiri leta stregla bolnikom v be-ograjski bolnišnici. Nato je šla v šolo nabirat strokovno zna-nje. Potem je dolga leta, vse do upokojitve, svoje znanje, moči in srce razdajala bolnikom na urološkem oddelku bolnišnice na Dedinju.

Z zlatimi črkami bi mogli zapisati v knjigo življenja, koli-kim je s. Julita stala ob strani v njihovih poslednjih zemeljskih urah: ubogim, sestram, duhov-

13

Usmiljenkenikom in bratom Misijonske družbe. Na Mirenskem Gradu je to število najbrž doseglo re-kord, čez 40. Tudi sestrska sku-pnost je bila v tistih letih, ko je s. Julita prišla na Grad, najšte-vilčnejša – več kot 70 sester.

Naslednja postojanka s. Ju-lite je bila v Osijeku, čez nekaj let pa v Skopju. Ob vrnitvi v Slovenijo je prišla v skupnost v Mengšu. S. Julita, ki se vseh spominja v molitvi, se zahva-ljuje in priporoča ter pravi: »Nikoli preveč za Boga in Ma-rijo.«

Praznovanje treh zlatih jubilejev – 50 let redovnega življenja

Na praznik prvakov aposto-lov sv. Petra in Pavla, 29. junija 2015, smo ves dan slavili zlati jubilej s. Makarije Ane Meglič, s. Majde Marije Habjan in po-poldne še s. Bogdane Kavčič, ki

je prispela na oddih iz Burun-dija. Dopoldansko sv. mašo je daroval pomožni škof Franc Šuštar, ki nas je razveselil s svojim prvim obiskom v službi škofa. Nekaj sester škof pozna že dalj časa, zato se je rad od-zval povabilu na kosilo.

Popoldne se nam je pridru-žila s. vizitatorica in še nekaj sester iz Šentjakoba ob Savi.

Biserni jubilej – 65 let, slavi v tem letu tudi s. Cecilija Rode, zlati jubilej pa bo za božič pra-znovala s. Katarina Štic.

29. junija je godovala s. Sa-bina Pavla Avbelj, zato smo se z njo poveselile in zapele. Po uvodnih pesmih, voščilu in darilih nas je osrečilo prese-nečenje: Zlatko iz Ljubljane je prišel s harmoniko in s seboj pripeljal gospoda Jerka, prave-ga glasbenega umetnika. Jerko je sicer popolnoma slep, igra pa na nevidno ustno bas trobento. Ima odličen posluh in prelep glas. Čudovito pomirjujoče in blagodejno je delovalo njuno izvajanje narodnih in drugih pesmi, po željah jubilantk in poslušalk.

V hvaležnosti mislimo, mo-limo, priporočamo vse bolni-ke, onemogle, invalide, vse pri-jatelje in vse bralce revije Vin-cencijeva pot.

n

Ob praznovanju jubilejev so se sestre zahvalile Bogu, poveselile so se pa tudi v prijetni družbi.

Zlata slavljenka s. Majda Habjan ob Marijinem oltarju.

14


Blagoslov obnovljene sestrske hiše v Ljubljanis Marta Jer an

Kardinal Franc Rode je blagoslovil obnovljeno sestrsko hišo v Ljubljani.

Osrednji prostor samostana bo nova kapela, kjer bodo sestre prinašale pred Boga prošnje mnogih.

27.junija 2015 smo junija 2015 smo se zbrali za bla-se zbrali za bla-goslov obnovlje-goslov obnovlje-

ne hiše na Taboru v Ljublja-ne hiše na Taboru v Ljublja-ni. Mašno daritev je vodil ni. Mašno daritev je vodil gospod kardinal Franc Rode, gospod kardinal Franc Rode, slovesnosti pa se je udeležilo slovesnosti pa se je udeležilo več sester, duhovnikov, izva-več sester, duhovnikov, izva-jalcev del in povabljenih go-jalcev del in povabljenih go-stov. Vsi udeleženi so si lah-stov. Vsi udeleženi so si lah-ko ogledali hišo, kapela pa je ko ogledali hišo, kapela pa je bila mnogo premajhna, da bi bila mnogo premajhna, da bi lahko sprejela toliko gostov. lahko sprejela toliko gostov. Med nagovorom je gospod Med nagovorom je gospod kardinal obudil spomin na kardinal obudil spomin na plemenito gospo Funtkovo, plemenito gospo Funtkovo, nekdanjo lastnico hiše na Ta-nekdanjo lastnico hiše na Ta-boru, ki je hišo velikodušno boru, ki je hišo velikodušno podarila lazaristom, ti pa so podarila lazaristom, ti pa so jo čez več let prodali sestram jo čez več let prodali sestram usmiljenkam. Izrekel je željo, usmiljenkam. Izrekel je željo, da bi se sestre v tej hiši med da bi se sestre v tej hiši med seboj dobro razumele, saj se seboj dobro razumele, saj se nemalokrat lahko vidi, kako nemalokrat lahko vidi, kako se za zidovi razkošnih hiš se za zidovi razkošnih hiš skriva nerazumevanje. Oba s skriva nerazumevanje. Oba s sestro vizitatorico Bernardo sestro vizitatorico Bernardo Trček, ki se je na koncu maše Trček, ki se je na koncu maše zahvalila vsem sodelujočim zahvalila vsem sodelujočim pri obnovi hiše, sta v gradnji pri obnovi hiše, sta v gradnji novih hiš videla optimizem novih hiš videla optimizem in upanje, da bodo v Druž-in upanje, da bodo v Druž-bo vstopile nove kandidatke. bo vstopile nove kandidatke. Akademski slikar Lojze Če-Akademski slikar Lojze Če-mažar, katerega delo je nova kapela, pa je navzočim razlo-

žil pomen in simboliko pred-metov in poslikav v kapeli.

Po slovesnosti so bili vsi

navzoči povabljeni na pogo-stitev.

n

15

Usmiljenke

Umestitev novega provincialnega ravnatelja HKL Pavleta Novaka CM in obisk vrhovnega predstojnika Gregoryja Gayas Dav rina re rc

Š entjakob ob Savi, 2. av-entjakob ob Savi, 2. av-gusta 2015. Na parki-gusta 2015. Na parki-rišču ob provincialni rišču ob provincialni

hiši se ustavljajo avtomobili s hiši se ustavljajo avtomobili s slovensko in hrvaško registra-slovensko in hrvaško registra-cijo. Na hodniku ob vhodu se cijo. Na hodniku ob vhodu se zbiramo sestre in pričakuje-zbiramo sestre in pričakuje-mo ... Med nami je dosedanji mo ... Med nami je dosedanji provincialni ravnatelj g. Rok provincialni ravnatelj g. Rok Gajšek CM, ki se je šest let žr-Gajšek CM, ki se je šest let žr-tvoval in skrbel za duhovno tvoval in skrbel za duhovno rast slovenske province hčera rast slovenske province hčera krščanske ljubezni. Danes bo krščanske ljubezni. Danes bo to službo preložil na mlajša ra-to službo preložil na mlajša ra-mena. Vrhovni predstojnik g. mena. Vrhovni predstojnik g. Gregory Gay je za to imenoval Gregory Gay je za to imenoval vizitatorja slovenske province g. Pavleta Novaka CM.

G. Gregory Gay je prišel istočasno, ko so uslužbenci reševalne službe prinesli do izhoda s. Jožefo Mrak, ki si je to jutro zlomila kolk. Tako je bilo njegovo prvo dejanje bla-goslov sestre, ki so jo odpeljali na zdravljenje.

V kapeli so k mašni daritvi pristopili: dosedanji ravnatelj Rok Gajšek, novoimenovani ravnatelj Pavle Novak in ge-neralni superior Gregory Gay. Somaševanje je vodil vizitator Pavle Novak. Na začetku je g. Rok Gajšek pozdravil vrhov-nega predstojnika in izrazil

posebno veselje, ker je za to priložnost prišel med nas.

Po uvodu v sv. mašo je oče Gregory povedal naslov de-kreta o imenovanju, nato je s. Rozalija Laznik prebrala dekret v slovenščini. G. Gaj-šek pa je s simbolično kretnjo izročitve Konstitucij HKL predal službo novemu ravna-telju. G. Pavle Novak se mu je zahvalil za šest let vestnega in požrtvovalnega služenja. Novo službo sprejema v po-korščini Božji volji in pripo-roča molitev drug za drugega.

Generalni superior se je v svojem govoru osredotočil na Božjo besedo, saj je bila izre-dnega pomena za dani trenu-

tek ob zamenjavi službe pro-vincialnega ravnatelja. Bog nas vedno spremlja, daje nam več, kot potrebujemo. Bog nam daje kruh in Jezus je kruh, ki se daje za nas. In Jezus nas sprašuje, če prihajamo zato, ker se želimo nasititi, ali zato, ker želimo biti Božji otroci. Vemo, da je ta kruh posebna skrivnost. Ta kruh ne prihaja samo iz evharistije, tem-več tudi iz Božje besede, premi-šljevanja, naših srečanj, srečanj z ubogimi. Pomeni, da se Jezus razdaja na vse možne načine. Z vztrajnostjo se mu približujemo in ga skušamo posnemati. To pomaga, da postajamo drugi, da je naše življenje novo, da skuša-mo biti podobni Jezusu. Truditi

Somaševanje ob predaji službe ravnatelja sester usmiljenk.

16

Iz življenja naše družine se moramo, da ne bi popuščali vrednotam, ki jih ponuja svet, ampak sprejemamo Kristuso-ve vrednote, čeprav danes niso priznane. Kot je g. Rok povedal, da moramo na Kristusa osredo-točiti vse upanje, da bodo drugi spoznali te vrednote in se zanje navdušili.

Po maši se je vizitatorica s. Bernarda Trček zahvalila g. Roku Gajšku za vse njegovo delo in duhovne spodbude. Zahvalila se je novemu ravna-telju g. Pavletu Novaku, da je sprejel službo provincialnega ravnatelja in izrazila zaupanje v Božjo pomoč.

V dvorani nam je sprego-voril vrhovni predstojnik oče Gregory v lepi španščini, kot tudi že pri maši, prevajal je g. Pavle. Znova je izrazil vese-lje, da je med nami. Čeprav je njegova beležnica obiskov do konca mandata polna, je dodal vikende in je tako tretjič in za-dnjič obiskal Slovenijo, saj mu prihodnje leto poteče mandat.

Spodbujal nas je k povezo-vanju z drugimi vejami vin-cencijanske družine in k so-delovanju z laiki. Dragoceno vincencijansko karizmo mo-ramo posredovati drugim, ni-mamo pravice, da bi jo obdr-žali zase. Za zgled sodelovanja z laiki nam je dal sv. Ludoviko de Marillac in s. Rozalijo Ren-du, ki je Frideriku Ozanamu pomagala pri ustanavljanju Vincencijeve konference.

»Zelo mi odmevajo besede

Generalni superior Gregory je med drugim obiskal sestrsko skupnost v Mengšu.

Generalni superior in novi ravnatelj sester sta namenila svojo pozornost tudi bolnikom.

g. Roka: bolečina zaradi po-manjkanja poklicev. Bog nas je postavil v ta čas. Če bomo zna-li vidno pokazati karizmo, nas bo Bog blagoslovil s poklici. Smo v času, ko vera ni cenjena, in so tu ljudje, ki se ne morejo približati Bogu. Mi pa lahko s pričevanjem dokažemo, da je ta pot tudi naša karizma …«

Na vprašanje, kako uspe-vajo mednarodni projekti za uboge, je odgovoril, da je to na ravneh vincencijanske druži-ne. Povedal je o sodelovanju hčera krščanske ljubezni v ekipah mednarodnih dobro-delnih organizacij.

Popoldne je oče Gregory obiskal Dom sv. Katarine v Mengšu. Obiskal je vse bolne sestre in oskrbovance in jih nagovoril. Takoj po vrnitvi v Rim se je oglasil, izrazil hva-ležnost za sprejem, ki ga je bil deležen, in za vse, kar je med nami doživel. Vsem je zaželel Božjo pomoč in blagoslov. n

17

Vincencijeva zveza dobrote

Veseli vikend Društva prostovoljcev VZDu a ava nik

Prvi vikend v juniju smo rvi vikend v juniju smo v Društvu prostovolj-cev Vincencijeve zveze

dobrote praznovali. Praznova-li smo to, kar smo v preteklem šolskem letu skupaj doživeli, naredili, ustvarili. Vsega se lah-ko veselimo, saj nas je povezo-valo, gradilo, izpolnjevalo in nam prineslo veliko lepega. To veselje smo skušali zajeti v pre-tekli vikend, ki sta ga obeležila dva dogodka na Mirenskem Gradu:

Piknik z delovno akcijo za brezdomce in prostovoljce

V soboto, 6. junija, smo za brezdomce in prostovoljce iz brezdomce in prostovoljce iz

Ljubljane in Primorske pri-pravili piknik z delovno ak-cijo. Nabrala se nas je velika druščina, skoraj 70 brezdom-cev, prostovoljcev, otrok. Po Mirenskem Gradu je mrgolelo staro in mlado.

Prvi del dneva smo posve-tili delovni akciji, saj ves čas spoznavamo, da se skozi sku-pno delo lažje povežemo in se veselimo tega, kar skupaj na-redimo. S skupnim delom in praznovanjem lahko gradimo dom za nas vse. K temu nas je na začetku piknika spodbu-dil tudi Peter Žakelj. Po uvo-dnem pozdravu in predstavi-tvi naših imen smo se razdelili v delovne ekipe in se razpore-

dili po Gradu. Če bi v soboto dopoldne prišli na Grad, bi v vsakem kotičku srečali neko-ga pri zavzetem delu.

Če bi na Grad prišli popol-dne, pa bi nas srečali pri igra-nju nogometa, biljarda, taroka in drugih družabnih iger ali pa se spotaknili ob koga, ki je dre-mal v senci. To je bilo po kosilu in potem, ko smo razdelili na-grade najbolj zavzetim brez-domcem, ki si prizadevajo, da bi skupaj z nami gradili dom, bodisi v dnevnem centru v Lju-bljani, v Novi Gorici ali na Mi-renskem Gradu in tako zaživeli novo življenje. Prostovoljcem smo razdelili nove društvene majice z našim sloganom, ki

Delovne akcije in piknika VZD se je udeležilo skoraj 70 brezdomcev, prostovolcev in otrok.

Iz življenja naše družine smo se ga skušali držati: »Sku-paj gradimo dom!« Nagrado smo podelili tudi direktorju, našemu Petru.

Sledilo je druženje in pra-znovanje. Potekalo je v miru in prijetnem razpoloženju. Kdor je želel, si je lahko ogledal, kaj vse smo v tem letu novega na-redili - zajčnike, mizarsko de-lavnico, že drugi rastlinjak. Ob 16h smo skupaj zapeli Dan ljubezni in naredili skupinsko fotografijo, nato pa se odpravili proti domu, saj nas je naslednji dan čakal še …

Dan VZD – Dan Za VseV nedeljo, 7. junija, smo

k praznovanju želeli povabi-ti še vse druge, da se povese-lijo z nami. V ta namen smo po mladinski maši pripravili predstavitev našega dela na zabaven način.

Razširjena glasbena skupi-na je zapela dve naši uspešnici z romanja po Rimu, mladin-ska skupina je zaigrala zabav-no igrico, potem pa smo vse prisotne povabili k stojnicam in jim predstavili vsa naša po-dročja dela.

V kotičku Dnevnega cen-tra za brezdomce je vsak lah-ko pomagal spenjati vezice ali delati plakate s fotografijami z različnih dogodkov prete-klega leta, v kotičku »Delo na Gradu« so lahko pikirali sadi-ke, v kotičku za starše in otro-ke so potekale različne ustvar-jalne delavnice, v kotičku za

igro in igrače so lahko presku-šali različne zabavne igre. V kotičku za glasbo je igral naš band, ki je bil slišati prav pro-fesionalno in je naredil veselo vzdušje. V dvorani Gnidovče-vega doma je bila razstava slik iz Vincencijevih koledarjev in izdelkov iz gline, ki smo jih z brezdomci izdelali na de-lavnicah v dnevnem centru. Marsikdo si je ogledal delo na

Gradu, če je sledil puščicam, ki so kazale pot do ene ali dru-ge zanimivosti.

Za nas, ki smo ta dan pri-pravljali, je bil to res veseli dan, ki ga kar ne bi končali. Upamo, da smo s svojim vese-ljem uspeli nagovoriti in nav-dušiti tudi druge, da bi v na-slednjem šolskem letu skupaj z nami ustvarjali dom za vse in se borili za dobro! n

V zadnjem letu so na Mirenskem Gradu med drugim naredili že drugi rastlinjak.

Foto:

Mate

jka Ko

štric

19

Marijanska Vincecijanska mladina

Pogumni bosonogi romarji.

Na obisku pri Nancy in Patricu.Marija je poskrbela.

“Marija bo poskrbela” – in je res!arica

Na duhovnih vajah za družine MVM je padla ideja, da bi po-

romali v Medžugorje. Vsi smo imeli ovire, pomisleke, le An-dreja Marinšek je neizmerno zaupala in ponavljala »Marija bo poskrbela«. In je res. Tako za prenočišče ravno v termi-nu, ki je bil večini ustrezen in to že mesec dni po duhovnih vajah, za prevoz, ki je bil na koncu bolj ugoden od načr-tovanega, za srečanje z Vicko, za toliko osebnih doživetij, medsebojnih delitev ... Marija za vse poskrbi, če le zmoremo izpuščati stvari iz svojih rok v njene roke. Hvala Andreji M. za njen zgled in navdušenje. n

Marija ris upokojenka Medžugorju sem bila že drugič. Prvič me je tja pred nekaj leti pova

bil sin z družino. Tisti obisk je bil bolj turistične narave. Ogledali smo si bližnji Mostar in tam tudi prespali. Tokrat sem se udeležila romanja in Medžugorje doživela na povsem drug način. Doma sem pustila vse skrbi in uživala v odlični družbi. molitvijo, lastno in skupno, sem se notranje osvežila. Lahko rečem, da sem se duhovno prenovila. Lepo je bilo in čutila sem, da je lepo tudi ostalim. er sem rada doma, ne grem pogosto zdoma, vendar pa bi na tako pot še šla.

20


‘Uspelooo nam je!’

Duhovne vaje za OŠ MVM in Aninega sklada

Marija z našimi prošnjami.

Katja Albreht, 17 letTe duhovne vaje so name na-

redile močan vtis. Kot osnov-nošolka sem s prijateljicami redno obiskovala duhovne vaje s. Tončke, letos pa sem z eno izmed njih imela priložnost prisostvovati kot animatorka. Vseh deset deklet, ki so se ude-ležile teh vaj, me je pozitivno presenetilo. Sproščeno vzduš-je nas ni zapustilo, spletlo se je veliko prijateljstev; vse ude-

leženke smo se naučile veliko novega. Beseda je tekla o ču-dodelni svetinji in o Katarini Labouré. S. Andreja in s. Vla-sta sta odlično združili igro in delo, tako da dekletom ni bilo dolgčas. Spoznala sem veliko novih načinov pristopa k otro-kom in opazovanja njihovih vedenjskih značajev. Ta vikend je bil dobra šola tako za mojo duhovno rast kot tudi za vlogo animatorke.

Andraž Vučko srednješolece na začetku mi je bilo všeč,

da ko smo prišli tja, se ni nikomur mudilo; vsi smo se počasi odpravili v svoje sobe in raztovorili stvari. šeč mi je bilo tudi to, da smo imeli kljub umirjenemu a hkrati polnemu urniku čas za medsebojno druženje, tako starejši kot mlajši. es enkratna doživetja sta bila pohoda na riževac in Crnico, na katera smo se odpravili bosi. Med potjo smo imeli križev pot, katerega so lahko prebirali tudi mlajši. Proti koncu romanja smo se nekateri odpravili na obisk k Nancy in Patricku, že pred vstopom nas je fasciniral njun »grad«, ki je v bistvu hiša molitve. kapeli sta nam osebno povedala svojo zgodbo, kako sta se znašla v Medžugorju in nam podala nekaj koristnih napotkov za življenje. To romanje je bilo res enkratno, prav tako pa so bili enkratni tudi vsi romarji, brez katerih ne bi bilo tako, kot je bilo.

Slovo od Medžugorja.

21

Marijanska Vincecijanska mladina

Duhovne vaje za OŠ MVM in Aninega sklada

Sprostitev med delom - ‘na prašičji farmi’.

21

Sprostitev med delom - ‘na prašičji farmi’.

Pesem o svetinji z Brezmadežno.

Tudi sestre rišejo.

Nedeljska sv. maša.

Spoznavanje življena sv. Katarine Labure.

Kaj vse bi rada dala v Božje srce!Ustvarjanje nemega filma v skupinah.

Katja, 11 letVšeč so mi bile razne igre in

vesela sem, da sem izvedela ve-liko novega o svetinji in njenih simbolih. Vesela sem tudi, da sem spoznala nove prijatelje.

Antonija, 14 letSpoznala sem nove prijatelje.

Zelo so mi bile všeč igre in po-govori. In hrana. Veliko novega sem se naučila o Katarini Labo-uré in svetinji. Vse mi je bilo všeč. Ampak duhovnih vaj je konec. /

A. S., 11 letOd duhovnih vaj mi je bil

najbolj všeč 'večer švicanja'. Spoznala sem življenje sv. Ka-tarine iz Francije. Spoznala sem nove prijatelje. n

22

Utrinki udeležencev letovanja v Izoli


Sara BlažunLetovanje mi je bilo všeč,

saj je bila to moja prva iz-kušnja. Animatorji so znali odlično poskrbeti za otroke, dobro so imeli vzpostavljen red in bilo se je super družiti z njimi. Družba otrok je bila prijetna, so pa bili nekateri, ki so radi nagajali. Najbolj so mi bile všeč kateheze, ker smo se naučili nekaj novega. Poleg tega pa je animator, ki je vo-dil našo skupino, znal odlič-no razlagati, včasih čez ves čas katehez po skupinah. Morje je bilo je bilo toplo, polno ka-mnov in školjk. Našla pa se je tudi kakšna stara črepinja. Morda bom šla tudi drugo leto kot pripravnica za anima-torko.

Sara Creeps, 12 letNa tem letovanju so bili su-

per animatorji, bilo je zabavno, našla sem nove prijatelje. Bilo je tudi smešno in najboljše so bile pesmi in zgodbe, ki smo jih igrali v skupinah za katehezo.

Alenka Fajdiga, 11 letBilo je super, čeprav me je v

četrtek pičila meduza. Lepo se zahvaljujem vsem animator-jem, ker so pripravili tako dober teden. Najboljši dan mi je bil v sredo, ker smo šli k maši in nam je župnik kupil sladoled. -

Rok Kralj, 4. razredVšeč mi je bilo, da smo se ve-

liko kopali in igrali več družab-nih iger. Kadar smo peli, smo bili tudi veseli. Veliko dobre hrane je bilo. Imeli smo mašo v cerkvi sv. Roka. Na letovanju MVM veliko pojemo in plava-mo, se igramo in pomagamo pri opravilih.

Katarina, 14 letMeni je bilo letovanje zelo

všeč, bila sem prvič z MVM. Všeč mi je bila tudi drugač-

nost tega letovanja, saj se zelo razlikuje od drugih. Všeč mi je bilo naše druženje in tudi kateheze, saj sem pri tem izve-dela in spoznala nekaj novih stvari in tudi tiste, ki jih bom morala še izboljšati. Všeč mi je bila tudi maša, ki smo jo imeli in prijaznost tukajšnjega izol-skega župnika. Vse ostalo lah-ko opišem z besedo, da mi je bilo na splošno všeč, tudi hra-na in bivanje z morjem vred. In tudi animatorji so bili zelo dobri do nas.

Bogu hvala za prečudovit teden.

Kako smo pridni!

23

Marijanska Vincecijanska mladinaSara Miriam, 12 let

Na tem letovanju so bili super animatorji, bilo je zabavno, našla sem tudi nove prijatelje. Bilo je tudi smešno in najboljše so bile pesmice in zgodbice, ki smo jih igrali, ko smo imeli kateheze.

Jan Podjed, 8.rTu je res fantastično vzdušje

– veliko glasbe, smeha, športa in seveda molitve. Veliko se druži-mo in hecamo. Nekaj najbolj-šega je v globoki vodi opazovati animatorje, kako se bodo odzva-li na sumljivi smeh otrok, ki oko-li njih plavajo kot plenilci okoli žrtve – da bi jih potunkali. Super je tudi igranje kitare in petje z animatorji ter skupni nogomet. Vsi sodelujemo. Pri katehezi pa smo imeli SUPER pridigarja.

Ana Knavs, 11 letVšeč mi je bilo kopanje in

prosti čas.

Veronika Maček, 8 letVšeč mi je bilo, ko smo imeli

prosti čas in ko smo bili na plaži.

Manca Lajevec, 9 let V Izoli je bilo veliko poučnih

stvari. V domu smo pri katehe-zah igrali basni Antona Martina Slomška. Živel je v zelo številni družini, z očetom Markom, ki je bil čevljar, z mamo Ano. Stari oče je kupil posestvo Slom pri župniji Ponikva. Zgradil je cer-kev sv. Ožbolta in Slomšek se je s prijatelji na stopnicah cer-kve igral mašo (zraven so pasli

Marijanska Vincecijanska mladinaMarijanska Vincecijanska mladina

Imate vsi liste?

Večerna refleksija in molitev animatorjev.

Tunkanje z masko je vsekakor lažje.

ovce). Kaplan Jakob Prašnikar je ustanovil nedeljsko šolo. Po zaključnem izpitu je predlagal Antonovi mami, da bi šel štu-dirat v Celje. Oče se sprva ni strinjal, potem pa je le popustil. Pri 16 letih mu je umrla mama.

Preden je izdihnila, ji je kaplan obljubil, da bo skrbel za Slom-ška. Slomšek je hotel ustanovi-ti založbo, vendar mu ni takoj uspelo. Kot škof pa je le ustano-vil Mohorjevo založbo, ki še da-nes obstaja. n

24

Družinske duhovne vaje v Velesovems ndreja Cak


Od 13. do 15. mar-ca so bile v Veleso-vem duhovne vaje

za družine MVM in Anine-ga sklada. Razdeljeni so bili v štiri skupine, starši so bili z g. Stanetom Gerjoljem, starejši otroci s s. Andrejo Čakš, mlaj-ši s s. Vlasto Tacer in predšol-ski. Poleg je bilo tudi pet ani-matorjev MVM, ki so zavzeto pomagali pri izvajanju ločenih programov, prilagojenih sta-rosti. Tako niso imeli duhov-nih vaj samo starši, ampak tudi otroci. Zadovoljstvo vseh nas motivira, da že načrtuje-mo podobno tudi za drugo leto. n

Ustvarjalci križevega pota na veliki petek 2015 v Mengšu.

Sveto mašo so enkrat pripravili otroci, enkrat pa starši.

Mlajša skupina osnovnošolcev.

Ob koncu odmora po kosilu.

25

Vse se da, če se le potrudišlatk vak

Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov

M atejka Koštric se je pred dvema le-toma - po uspe-

šno končanem študiju v Lju-bljani - z dvema diplomama vrnila v rojstni kraj Dolnjo Bistrico v Prekmurju. Rav-no v tistem času so v domači župniji Črenšovci ustanovili skupino Krščanskega brat-stva bolnikov in invalidov. Matejka je postala voditelji-ca skupine. 33-letno dekle, ki je kljub težki invalidnosti in raznim oviram polno ve-drine, delavnosti in navdu-šenja za vse plemenito, smo povabili k pogovoru.

Matejka, kdaj si se srečala z boleznijo?Prve težave so se pokazale

že, ko sem shodila. Moja hoja je bila širokotirna. Zaradi težav sem bila pri dveh letih prvič v bolnišnici in že takrat so sumili na živčno-mišično obolenje. Pri osmih letih se mi je dogajalo, da sem ob manjših preprekah in ovirah na tleh hitro padla. Do takrat sem lahko še hodila. Po osmem letu pa je bolezen tako hitro napredovala, da sem pri desetih letih prišla na invalidski voziček in od takrat ne morem več hoditi. Po tistem hitrem na-predku se je bolezen umirila. Sedaj je stanje stabilno oziroma

bolezen napreduje le počasi. Do dvanajstega leta sem hodila na razne preiskave, ki so me zelo izčrpavale. Zdravniki so odkri-li, da gre za polinevropatijo, ne vedo pa točnega izvora bolezni. V začetku še nisem imela težav z rokami, tako da sem lahko normalno pisala, težave so bile pri hoji in ravnotežju. Do danes se je moč v rokah precej zmanj-šala. Kljub temu sem vesela, da lahko sama delam še veliko stvari, npr. sama jem, pišem, uporabljam telefon in računal-nik, fotografiram …

Ali si osnovno šolo obiskovala v domačem kraju in s kakšnimi ovirami si se srečevala?Že v vrtec so me hoteli dati

v razvojni oddelek. Vendar so me po maminem prizadeva-nju sprejeli v redno osnovno šolo v domačem kraju, v Sre-dnji Bistrici. Ko nisem mogla sama več hoditi, me je mama v šolo vozila. V višjih razredih je mama prihajala dopoldne več-krat v šolo in me premeščala po učilnicah za posamezne pred-mete. To je bilo za njo precej naporno, vendar se je zame zelo žrtvovala, zato je v tem času pu-stila službo. Mama je zaslužna za moje nadaljnje šolanje. Da-nes sem ji hvaležna, da sem lah-ko postala to, kar sem.

Kje si nadaljevala šolanje?Vpisala sem se na gimna-

zijo v Ljutomeru. Tam so bili

Matejka se zelo rada srečuje z ljudmi in se z njimi pogovarja, saj sodobna tehnika ne more nadoknaditi pristnih medčloveških odnosov.

26

Matejka zelo rada fotografira lepote narave.

Iz življenja naše družine zame zelo odprti in so tudi marsikaj prilagodili. Ko sem bila v 3. letniku, so v gimnazi-ji izvedli dobrodelno akcijo in zbrali sredstva za moj prvi ele-ktrični voziček, ki mi je omo-gočil pot naprej, ki me je vodi-la v večjo samostojnost in do-seganje zastavljenih ciljev in želja. Dijake so spodbudili, da so v prostem času naredili ne-kaj vzgojnega, da so s tem ne-komu pomagali; izdelovali so voščilnice in podobno. Denar so zbirali tudi preko lokalnega radia in časopisa. To se mi zdi eden najlepših časov. Z akcijo so mi omogočili lepše življe-nje, kar mi je dvignilo samo-zavest in samospoštovanje.

Kakšen odnos so imeli do tebe sošolci?Že v osnovni šoli so me so-

šolci sprejemali kot enakovre-dno. Kadar sem potrebovala

pomoč, so mi bili vedno na razpolago. Sošolke iz gimnazi-je so mi še kasneje pripovedo-vale, da je bil za njih težaven prvi stik, saj niso vedele, kako pristopiti. Po štirih letih gi-mnazije sem bila sprejeta kot njim enakovredna. Spozna-la sem, da me imajo radi, da mi nudijo ljubezen in dobro-to, nežnost in toplino. Moje življenje ima zato smisel in je neskončno lepo. Dala sem jim neko popotnico, s tem ko so videli, koliko se jaz moram potruditi, da mi nekaj uspe. Včasih sem komu pomagala v šoli. Za učno pomoč so me še bolj prosili kasneje v študij-skih letih. Spodbujala sem jih, naj pridno delajo, kajti vse se da doseči, če se le potrudiš.

Kako si si izbrala študijsko smer?Ko sem razmišljala, kam po

gimnaziji, sem mislila na to, kaj bom sploh lahko počela. Odločila sem se za študij nem-ščine in kasneje nadaljevala s študijem prevajalstva nem-ščine in angleščine. Ko sem šla študirat v Ljubljano, sta se z menoj preselila tudi star-ša. Oče je bil v službi, mama pa je pomagala meni, kasneje tudi kot asistentka, dokler ni sama hudo zbolela. Od takrat naprej sem imela za pomoč že več drugih asistentk. Štu-dentski čas mi je pomagal pri rasti v samostojnosti. V letih, ko sem zbolela, sem se zaprla sama vase. Tudi s sošolci se nisem kaj dosti družila. Veli-ko sem brala. To pomanjkanje stikov z ljudmi sem nadokna-dila tedaj, ko se je začela moja pot samostojnosti in odkriva-nja. Postala sem tudi bolj zgo-vorna. Želja po delu z ljudmi mi je pripomogla, da sem se

27

Matejka je zelo dejavna v domači župniji, tudi na oratorijih pomaga kot animatorka, saj jo delo z otroki neizmerno osrečuje.

Krščansko bratstvo bolnikov in invalidovodprla svetu. Danes vidim, da me delo z otroki tako bogati, da me bolj ne bi moglo.

Si bila v veri vzgojena že doma?Vero sta mi posredovala

že starša. Kot otrok sem pre-bolela veliko prehladov. Ena izmed težav je bila ta, da po-gosto nisem mogla k maši, saj takrat naša velika cerkev še ni bila ogrevana. Zaradi izostan-kov mi je katehet dajal slabše ocene, kar me še danes boli. Zato sem danes toliko bolj srečna, da se zdaj, ko imamo ogrevano cerkev, lahko ude-ležujem maše in vseh drugih dejavnosti, ki jih imamo. Tako šele zdaj bolj polno odkrivam bogastvo vere. Pri tem mi veli-ko pomagajo starši.

Od vsake maše lahko ver-nik odnese neko bogastvo, iz katerega lahko živi. Če si pri maši s srcem, lahko postajaš veliko boljši človek. Verja-mem, da ti vera lahko veli-ko pomaga tudi takrat, ko si na tleh, saj je mene dvignila. Včasih mi kdo pravi: »A ti si verna, pa kako si lahko verna ob takšni bolezni?« Jaz po-vem s ponosom, da sem verna, da verjamem, da je nad mano Bog, ki mi daje moč, da lahko sprejemam svoj križ. Moje ži-vljenje ni lahko, saj potrebu-jem veliko raznih prilagoditev, da sploh lahko preživim dan. V težki situaciji sem se znašla, ko je hudo zbolela mama in ni-

smo vedeli, ali bo sploh preži-vela. Takrat sem rekla: »Dragi Bog, naredi tako, da bo dobro za vse nas.« In mama je še ve-dno med nami. Čutim, da je nad nami Bog, ki nas varuje in vodi po pravi poti.

Ko si se pred dvema letoma vr-nila v Dolnjo Bistrico, ti je bilo okolje najbrž malo tuje?Malo pa res. V času 12 let,

ki sem jih preživela v Ljublja-ni, so moji vrstniki odšli po svoje. Tako mi je doma še da-nes okolje nekoliko tuje. Tudi kraj sam ni tako prilagojen za invalide kot Ljubljana. V Ljubljani sem lahko sama šla z mestnim avtobusom npr. k zdravniku, v knjižnico ali ope-ro. Tukaj me morajo peljati z našim avtom in sem odvisna od tuje pomoči. Vendar je na vasi prednost, da smo v naravi in lahko uživamo lepote stvar-stva. V prostem času rada fo-

tografiram magične trenutke narave. V šoli, kjer sem zapo-slena, sem imela že nekaj raz-stav fotografij. Opažam tudi, da si ljudje ne znajo vzeti časa drug za drugega in si prisluh-niti. Sama imam rada osebne stike in pogovore, stikov pre-ko tehnike ne maram. Moja starša sta želela imeti veliko družino. Druga hčerka jima je kmalu po porodu umrla. Sestrico večkrat pogrešam in si mislim, koliko lažje bi bilo življenje, če bi bila ona zdaj z nami.

Kdaj si se srečala s Krščanskim bratstvom bolnikov in invali-dov?Med študijem v Ljubljani

me je z Bratstvom seznanila prijateljica Vesna Grbec, za kar sem ji hvaležna. V doma-či župniji sem zato na pobudo gospoda župnika Ivana Krajn-ca postala voditeljica skupine

Iz življenja naše družine Bratstva, ki smo jo ustanovili, ko sem se vrnila iz Ljubljane. Zdi se mi, da invalidi še bolj potrebujemo medsebojno po-vezanost in tako drug druge-mu vlivamo pogum, da lahko gremo naprej. Navezala sem stike z vodstvom Bratstva, kjer sem dobila smernice za delo s skupino. Srečujemo se enkrat mesečno. Skozi pogo-vor želimo duhovno čim bolj rasti. Zdi se mi, da so naša sre-čanja duhovno poglobljena, istočasno pa skrbimo tudi za družabnost.

Si v župniji dejavna še na ka-kšnem področju?V domači župniji sem zače-

la najprej sodelovati kot ani-matorka na oratorijih. Tudi letos sem sodelovala kot ani-matorka. Doživela sem ve-liko lepih trenutkov. Otroci so obogatili moje življenje in me naučili lekcij za življenje. Animatorka sem tudi pri sku-pini Vera in luč. Vodim pa še svetopisemsko skupino, ki mi pomaga razumeti nauke Božje besede in kako je pomembna hoja za Kristusom. Sem tudi bralka Božje besede. To mi zelo veliko pomeni, saj se na tak način približam Bogu in ga častim ter se povežem še z občestvom.

Poleg vseh teh dejavnosti si pa še redno zaposlena.Preko javnih del sem zapo-

slena na osnovni šoli Črenšov-

»Ples, četudi na vozičku, mi daje novih moči in veselja«, pravi Matejka.

ci kot učna pomoč otrokom. Na začetku so bili otroci zadr-žani in si niso upali pristopiti do mene. Sama sem pristopala do njih in jih pritegovala k po-govoru. Po dveh letih je naše sodelovanje takšno, kot da sem ena izmed njih, zdi se mi, da niti vozička več ne opazijo. Veliko je pripomogel tudi moj ples z Blažem Šumakom. Mla-dostna energija me potegne za seboj in mi da novih moči. Otrokom skušam posredovati trajne vrednote, da bi tudi oni začutili, da je dobro biti po-šten.

Ali sta mama in oče srečna in zadovoljna, ko te vidita tako vpeto v delo in razne aktivno-sti?Starša sta ponosna na moje

delo. Samo če pomislim na njuno odrekanje, ko sta doma pustila vse in šla z menoj v Ljubljano, samo da bi meni bilo dobro. To je bila izredna žrtev. Lepo je imeti takšne starše, ki ti stojijo ob strani in ti pomagajo.

Matejka, vidim da se v ži-vljenju tako trudiš, da po-skušaš narediti iz vsakega dneva nekaj lepega in do-brega. Tvoje življenje ju du-hovno bogato in izpolnjeno, ti pa si srečna. Tvoje priče-vanje in zgled naj bo spod-buda vsem nam, da bomo vztrajali na poti dobrega. Zahvaljujem se ti za pogovor in življenjsko pričevanje, za tvojo vedrino in nasmeh. Še naprej osrečuj mnoge. n

29

Študentski dom

Športno dogajanje v Študentskem domu Vincencij

lejandr M ant

Ali veste da obstaja ''zdravilo'', ki pomaga pri preprečevanju bo-

lezni srca, raznih vrstah raka, visokega krvnega tlaka, slad-korne bolezni, ki izboljša spo-min in razmišljanje, dviguje razpoloženje in pomaga pri vzdrževanju primerne telesne teže? In vse zastonj! Edino, kar potrebujemo, je le nekaj volje! Če kdo še ni ugotovil, o čem govorim, je to telesna aktivnost oz. šport. Študenti oz. stanovalci Študentskega doma Vincencij (ŠDV) se tru-dimo, da bi to ''zdravilo'' pri-dno uživali tekom celega leta.

Ko si stanovalec ŠDV-ja, se teden ne začne v ponede-ljek ob osmih zjutraj na faksu, ampak že v nedeljo popoldan oz. zvečer, ko se vrneš v Lju-bljano, se usedeš za računal-nik in vidiš, da imaš deset novih e-mailov z naslovom ''nogomet/odbojka danes'' - ta naslov je že postal nekaj kla-sičnega v zadnjih letih. Vsak zainteresiran se lahko prijavi za rekreacijo – če pa nisi pri volji, da bi šel, te sostanovalec povleče za sabo. Ob devetih zvečer se sliši, kako se žoge odbijajo po stopnicah (na dol, seveda!), za njimi pa drvi ve-

sela skupina od deset do pet-najst študentov. Vsi imajo isti cilij: parkirišče ŠDV-ja. Po ne-kaj minutah klepeta, smeha in čakanja na zamudnike, smo po petnajst čez devet na poti proti telovadnici. Po desetih minutah vožnje - z zelo resni-mi pogovori - prispemo v Ško-fijsko gimnazijo Šentvid. Pri vratarju pustimo študentske izkaznice, in ko se nam uspe prebiti po labirintu hodni-kov, pridemo do telovadnice. Takrat se začne najboljše: od 21.30 do 23.00 - no, včasih potegnemo kakšno minutko - fantje igramo nogomet, de-kleta in tudi nekateri fantje pa odbojko.

Tako vsako nedeljo ne le, da skrbimo za zdravje, ampak

se tudi družimo in spozna-mo med seboj. To je za nas izredno pomembno, ker nas v aprilu oz. maju čaka že tra-dicionalna olimpijada Katoli-ških študentskih domov. Le-tos smo se izredno izkazali na vseh tekmovanjih: nogomet, odbojka, košarka in namizni tenis. Seveda, da bi to dosegli, ne zadostuje vadba le enkrat tedensko. Zato je mogoče tudi večkrat med tednom prebrati na e-mailu ''odbojka danes ob 16h, ''nogomet ob 17h'', ''ko-šarka ob 16h'', tokrat se zbere-mo v Parku Tabor, le 50 m od ŠDV-ja. Park nam nudi igrišča za nogomet, odbojko in košar-ko. Za vse tiste, ki za to da bi tekli, ne potrebujejo žoge pred sabo, pa ima park tudi 200 m

Študenti ŠDV-ja se radi udejstvujejo tudi na športnem področju.

ovalno tekalno stezo. Druga priljubljena izbira študentov za tek je na Ljubljanski grad.

Verjetno se je marsikomu pojavilo vprašanje: Kaj pa če je slabo vreme ali pada sneg? Tudi v tem primeru nima-mo nobenega izgovora, da ne bi skrbeli za svojo fizično in hkrati duševno kondicijo. Na-mreč v kletnih prostorih ŠDV--ja – ali ''podmornice'' po do-mače – imamo mizo za nami-zni tenis ter majhen fitnes (s kolesom, veslačem, drogom in večnamensko napravo). Vsak

dan lahko najdemo koga tam, včasih celo organiziramo tur-nirje namiznega tenisa.

Kot vidite, nam v ŠDV-ju ni nikoli dolgčas. Zato pa štu-dentom, ki še niste v ŠDV-ju, priporočam, da se nam pri-družite!

Posebno zahvalo izrekamo lazaristom, ki nam ob nede-ljah posodijo kombi in omo-gočijo prevoz do Šentvida. Zahvaljujemo se tudi vodstvu Škofijske gimnazije Šentvid, ki nam daje brezplačno na raz-polago svojo telovadnico. n

30

Erasmus študijska izmenjava v Urbinoeža rez vec


Urbino, malo opečnato mestece na vrhu griča v italijanski pokraji-

ni Marche, je takoj pritegnilo mojo pozornost, ko sem izbi-rala kraj, kamor bi se podala na Erasmus študijsko izmenjavo. Njegova lega, prikupna majh-nost in prijeten študentski utrip življenja so me nazadnje prepričali, da sem tam preži-vela nepozabnih šest mesecev življenja. Ni mi žal.

Pred odhodom so se se-veda porajali številni dvomi. Se bom lahko naučila jezika? Bom opravila vse izpite? Bom našla prijatelje? Vse to in še

Pol leta študija v Urbinu bo ostalo Neži za vedno v spominu.

več mi je uspelo!Študij v Italiji predstavlja

kar velik izziv, saj le redko

srečaš človeka, ki bi poleg ita-lijanščine govoril še kakšen drug jezik. Zato sem se bila

Na letošnji olimpiadi Katoliških študentskih domov so se naši študentje odlično izkazali.

31

Erasmus študijska izmenjava v Urbinoeža rez vec

Študentski dom

S prijatelji smo radi zahajali v Pesaro, mesto ob morju.

primorana naučiti italijanšči-ne, če sem želela vzpostaviti stik z ljudmi. Tudi predavanja in izpiti so bili izključno v ita-lijanskem jeziku. Na začetku je šlo bolj počasi, a kmalu sem že v polomljeni italijanščini klepetala z novimi cimrami. K temu je pripomogel tudi jezikovni tečaj, ki ga večina univerz ponuja tujim študen-tom brezplačno. Tam sem spoznala tudi ostale Erasmus študente iz Evrope, pa tudi z drugih celin, z nekaterimi so se spletle prav lepe prijateljske vezi. Med 15.000 prebivalci mesta sem bila edina Sloven-ka, ampak to me ni prav nič motilo, prav nasprotno, prišlo mi je prav, da se nisem mogla »švercati« s slovenščino in sem se tako hitreje naučila je-zika ter našla družbo.

Nastanjena sem bila v štu-dentskem naselju, nedaleč od starega mestnega jedra, kjer je tudi univerza. V apartmaju nas je bilo šest: štiri Italijanke, ena Mehičanka in jaz. Delile smo si dve kopalnici, kuhinjo ter veliko teraso, ki je odpirala pogled na slikovito okoliško pokrajino. Odlično smo se razumele, skupaj smo kuhale, pile kavo po kosilu, se veliko pogovarjale in se predvsem nasmejale. Ničkolikokrat prav na račun mene in mojih jezi-kovnih napak. Prav od njih sem se največ naučila, tako o kulinariki, jeziku in o kulturi nasploh.

Moj najljubši dan v tednu je bila sobota, ko je bil v me-stu sejem. Na tržnici si lahko našel praktično vse: gospo-dinjske pripomočke, rabljena oblačila in predvsem ogro-mno italijanske hrane. Z juga Italije so pripeljali olive, lu-benice, artičoke, mocarelo,... same dobrote. Ogromno je bilo tudi tartufov, ki so zna-čilni za regijo Marche. Uspela sem jih poskusiti tudi sama in moram reči, da so me prijetno presenetili. Med sprehodi po okolici mesta smo mnogokrat srečali nabiralce, ki so nam tujcem z veseljem podarili ka-kšen tartuf. Ljudje so bili na-sploh zelo prijetni in prijazni in vedno pripravljeni poma-

gati. Prednost tega majhnega mesta je bila tudi, da so se vsi med seboj poznali. Po nekaj mesecih so me že vzeli za svo-jo nekateri lastniki kavarn ob poti v mesto in me veselo poz-dravljali, ko sem šla mimo.

V deželi kulinaričnih pre-sežkov nisem mogla mimo rednih obiskov picerije in vsa-kodnevnega kuhanja testenin. Tudi sladoleda in enormnih količin kave od jutra do večera ni manjkalo. Glede hrane sem se hitro prilagodila, saj mi je italijanska kuhinja kar všeč. Spoznala sem ogromno nači-nov, kako testenine pripraviti, da se jih sploh ne uspeš naveli-čati. Namesto čaja sem začela piti kavo, saj so me ljudje kar

32

Iz življenja naše družine naprej spraševali, ali sem mar bolna, da pijem čaj. Sprejela sem dejstvo, da je večerja naj-pomembnejši obrok dneva in da lahko traja pozno v noč.

V teh mesecih sem tudi ne-malo potovala po Italiji. Era-smus študentje smo imeli več organiziranih izletov. Najbolj so mi ostali v spominu festi-val čokolade v Perugii, božič-

ni sejem v Firencah in izlet v okoliške hribe. Poleg tega smo se s prijatelji ob vikendih pogosto odpravili na morje, ki je od mesta oddaljeno do-bre pol ure. Vzela sem si tudi čas za ogled bližjih krajev, med drugim tudi države San Marino.

Lepo je biti spet doma, a Erasmus izmenjava v Urbinu

mi bo zagotvo za vedno osta-la v spominu, predvsem ljudje, ki so mi v tem kratkem času postali nekakšna nadomestna družina. Ta polletna izkušnja me je izredno obogatila, na-učila sem se jezika, spoznala ogromno čudovitih ljudi in storila velik korak na poti svo-je samostojnosti.

n

Duhovna obnova Vincencijeve družineM nika la nja

Na lep spomladanski dan, 5. maja 2015, smo se odpravili

z g. Jožetom Zupančičem v samostan dominikancev v Petrovče v Savinjski dolini. Naša duhovna obnova je po-tekala v kapeli sv. Dominika pod varstvom petrovške Ma-tere Božje. Cerkev so zgradili celjski grofje v XV. stoletju. Petrovče so staro romarsko središče. Cerkev Matere Bož-je spada v vrh naše kultur-ne dediščine. Dominikanci bodo leta 2016 slavili 800-le-tnico svojega obstoja. Njiho-vo geslo je »Veritas« (Resni-ca).

Ob prihodu nas je prija-zno sprejel predstojnik sa-mostana in župnik p. Ivan Arzenšek, ki je imel tudi prvo razmišljanje. Hvaležni smo drugi predavateljici, s. Felici-tas (iz Nigerije), predstojnici

sester dominikank. Sestre so nam pomagale, ko je nenado-ma zbolela ena izmed naših članic. Omogočile so ji celo-dnevni počitek v samostanu in jo tudi drugače oskrbele. Bog povrni! V veliko pomoč nam je bil naš šofer kombija g. Rok, lazaristovski bogoslo-vec.

Uvodoma nam je p. Ivan predstavil dominikanski red (pridigarji in teologi) in spre-govoril o zgodovini Petrovč. V svojem premišljevanju o Božji naravi in ljubezni z na-slovom Bog je obziren se je oprl na nemškega psihoana-litika Tilmanna Moserja Za-strupitev z Bogom. Povedal

Udeležencem duhovne obnove je spregovorila o iskreni karitativni dejavnosti dominikanka s. Felicitas.

33

Vincencijeva družina

Duhovna obnova Vincencijeve družineM nika la nja

Duhovna obnova je potekala v samostanu dominikancev v Petrovčah.

je, da so nekoč ljudje svoje otroke vzgajali v strahospo-štovanju do Boga. Bog je predstavljal predvsem Božje oko, ki vse vidi in vse ve. Bil je kot bog kaznovanja in stro-gih zapovedi. Tako je bil prvi kontakt otrok z Bogom pogo-jen z občutki krivde in slabe vesti.

Jezusov in naš Oče je dru-gačen od tega jeznega Boga. Veseli se ljudi in jih ima rad. Je obziren in se ne vsiljuje. Prepoznamo ga po zname-njih, kot so lepota narave, naše lastno srce in po osebi Jezusa Kristusa. V priliki o izgubljenem sinu nam spre-govori o moči in nemoči lju-bezni. Oče trpi zato, ker ima sina rad. Noče ga s silo »spra-viti k pameti«. Raje tvega, da ga izgubi za vedno. Srečen je, ko se po spreobrnjenju vrne domov; priredi mu bogato gostijo.

Bog je ljubezen, vendar če se na njegovo ljubezen ne od-zovemo, je nemočen. Ljube-zen do Boga in bližnjih nam daje moč. Na ljubezen odgo-vori z ljubeznijo. To pa vklju-čuje tudi trpljenje in nemoč, ker smo ljudje svobodni in si sami izbiramo svoje cilje in poti. In ker nam ni vsee-no, ima zadnjo besedo vedno ljubezen, ne smrt. Jezusovo vstajenje je porok, da bomo nekoč vsi v ljubezni združeni z Bogom.

Sestra Felicitas je sprego-

vorila o iskreni karitativni dejavnosti, ki izvira iz ljube-zni do Boga in naše sočutno-sti do ljudi. Ta se izkazuje kot nežnost, dobrotljivost in od-prtost srca. Dobro, ki ga sto-riš, ostane s teboj, zlo pa se ti povrne. Potrebno moč za do-brodelnost in sočutnost prej-memo z zahvaljevanjem za vse dobro in hudo z molitvi-jo. V ubogih gledamo Jezusa Kristusa in v njih seme Boga, ki ga vsak človek (veren ali neveren) nosi v sebi.

Po ogledu bazilike smo se p. Ivanu zahvalili in se poslo-vili ter odšli na kosilo k našim lazaristom v Dom sv. Jožefa nad Celjem. Po maši v župnij-ski cerkvi smo zmolili litanije v čudoviti kapeli bl. Antona Martina Slomška in počastili Najsvetejše. Potem smo polni vsega dobrega odšli na svoje domove v Ljubljano, Miren in Tržič. Kljub težavam – ali pa prav zaradi njih – je bila naša duhovna obnova še plo-dnejša. n

Zapomnite si enkrat za vselej, da grenke misli prihajajo od demona, blage in ljubeznive pa od našega Gospoda. sv. Vincencij

34


40. MEDNARODNI KONGRES ZA PASTORALO ROMOV (CCIT) SNAGOV – ROMUNIJA, 24. 04. – 26. 04. 2015s zalija aznik

Mednarodni odbor za pripravo tega kongresa skrbno

pripravlja aktualne teme, o katerih naj bi se pogovar-jali tisti, ki se soočajo s pro-blematiko pastorale Romov. Tokrat je bila izbrana tema o komunikaciji, ki je še kako aktualna med Romi. Na zbo-rovanju se je zbralo 146 ljudi dobre volje, ki nam je pri srcu tudi ta skupina ljudi, največ-krat od vseh postavljena ob rob. Prišli smo iz 21. dežel; po svojih predstavnikih je bila aktivno navzoča in zastopa-na tudi Slovenija. Med ude-leženci sta bila dva škofa, 42 duhovnikov, 22 redovnikov in redovnic, predstavnica–re-dovnica iz Vatikana.

Glavna tema dela na kon-gresu je bila: Komunikacija - prednosti in pasti novih družbenih občil.

To je zelo kompleksna in aktualna tema, saj je po Jezu-sovem naročilu potrebno na-rediti vse narode za njegove učence - tudi Rome!

»Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu«, pravi Jezus svojim učencem na koncu Markove-

Mednarodnega kongresa za pastoralo Romov so se udeležili tudi predstavniki Slovenije.

ga evangelija. To naročilo je istočasno povabilo k določe-ni obliki oznanjevanja vesele novice vsemu stvarstvu. Prvi učenci so začeli oznanjati iz »ust na ušesa« ... Božja be-seda se je širila po Rimskem cesarstvu ... Potem so šli mi-sijonarji v čolne in na ladje s tistimi, ki so odkrivali nove celine; tako se je Božja bese-da širila med najrazličnejše skupine zemeljskih prebival-cev.

Krščanske Cerkve, duhov-niki, pastorji in verni laiki si že stoletja po vsem svetu pri-zadevajo pomagati bratom

in sestram Romom. Kljub številnim težavam, ki so jih romske skupnosti doživljale skozi zgodovino, so ohrani-li bogato kulturo, ki obsega vrednote družinskega življe-nja, vero v Boga, spoštovanje pokojnih, ljubezen do glasbe in plesa. Ta njihova kultura je »kot dar Stvarnika in si zaslu-ži spoštovanje in podporo«, je bilo med drugim poudarjeno med predavanji.

Danes smo prav povsod priče veliki igri komunikaci-je. Zdi se, kakor da svet osva-ja nova sila: neustavljiva želja po govoriti, videti, slišati, biti v

35

Otroci Brezmadežne

Tema kongresa je bila: Komunikacija – prednosti in pasti novih družbenih občil.

Sredstva obveščanja v službi evangelija so sposobna spremeniti svet.

stiku, komunicirati. Ti pojavi so številni in zelo različni.

Nove tehnologije, hiperko-nekcije s sredstvi obveščanja (facebook, smartphones, ta-blice, računalniki, emaili, vi-deo, blogi, twiterji …) so ko-munikacijo, ki smo jo poznali doslej, povsem spremenili. Potegnjeni smo v nov svet evangelizacije, v nov način prinašanja veselega oznanila stvarstvu. Dolžni smo raču-nati z novimi sredstvi obve-ščanja.

Papež Pavel VI. je zapisal, da so »sredstva obveščanja v službi evangelija sposobna spremeniti svet«, Benedikt XVI. pa je dodal: »Veselo oznanilo je nujno potrebno približati širšemu okolju člo-veške družbe...« Od tod tudi

velik misijonski pomen no-vih družbenih občil. Ozna-njevalci danes ne moremo ča-kati, da bodo ljudje prihajali k nam, temveč jih moramo mi iskati na krajih, kjer se zadr-žujejo, kakor je to blog, face-book itd. Velika večina tistih,

ki »jadrajo« po internetu, je pogosto najdlje od Cerkve in so pogosto povsem indiferen-tni do vere. To so ljudje, med njimi tudi mladi Romi, ki jih zagotovo ne bomo niko-li videli v cerkvi in najbrž ne bodo slišali govoriti o Bogu

36

drugače kakor po teh kana-lih.

Tako prihajajo na dan nove oblike medosebnih od-nosov. Internet nas postavlja v odnos z ljudmi, na katere ne bi nikoli mislili.

Tudi mladi Romi vedno bolj uporabljajo ta sredstva za medsebojno komunikacijo … na facebooku opazimo ce-lotne odlomke Svetega pisma ali evangelija, video za ani-macijo molitve, maše, pri ka-terih so sodelovali … Obve-ščajo se o dnevih in urah mo-litve … »Katoliški Romi«, »Mladi katoliški Romi« za Francijo, »Katholische Fa-hrenden Volkes« za Švico itd. Evangelizirajo se med seboj, vendar ne povedo nič druge-ga kot tisto, kar njih zanima! V tem pa obstaja nevarnost: evangelij ni »formatiran iz-delek«, ki ga prinesemo kot »instant paket, pripravljen za uporabo«. Z novimi sredstvi obveščanja evangelij z lahko-to postane stereotipno in ne-osebno sporočilo, zmanjšano na seznam svetopisemskih citatov, morda celo šokan-tnih stavkov. Božja beseda pa je živa … potrebno jo je sli-šati … biti mora v resničnem odnosu s človekom ... posre-dovati jo je potrebno od ose-be osebi … In to je tisto, kar vključuje pozornost do dru-gega, do njegove zgodovine, do njegovih doživetij in nje-govih resničnih pričakovanj.


Internet nas postavlja v odnos z ljudmi, na katere sicer ne bi nikoli mislili.

Pavel VI. pravi: »Sredstva obveščanja v službi evangeli-ja so sposobna razširiti krog poslušalcev Božje besede tako rekoč v neskončnost in posre-dujejo veselo oznanilo mili-jonom ljudi« (E 45). K temu dodaja, »da imamo dolžnost, da pogumno in modro ter ob popolni zvestobi do vsebine iščemo bolj primernih in bolj uspešnih načinov za posre-dovanje evangeljskega nauka današnjim ljudem« (E 40)… »Cerkev bi se čutila krivo pred svojim Gospodom, če teh mogočnih sredstev, ki jih člo-veški razum vsak dan bolj spo-polnjuje, ne bi izrabila. Ko jih Cerkev uporablja, oznanja na strehah blagovest, ki ji je izro-čena« (E 45).

Sestre usmiljenke smo imele pred nedavnim svoj deveti redni občni zbor, na katerem smo na dolgo govo-rile o temi »Drzna krščanska ljubezen za nov misijonarski

polet«. Kje in kako naj jo v dejanjih živimo? Ob romski problematiki v naših kra-jih ni težko izluščiti, zame osebno in za naše skupnosti, izziva dejanske pastorale Ro-mov tam, kjer smo z njimi v stikih. Ali smo v resnici do-volj drzne in si upamo iti na to obrobje, k tej ranljivi sku-pini, ki živi v naših krajih? Morda so za konkretne kora-ke resnične ovire, vendar pa iti na obrobje pomeni tudi, v svojih razmišljanjih in mo-litvi, preprosto sprejeti člo-veka takšnega, kot je, v vsej njegovi resničnosti in razse-žnosti. Odprtost do Romov, ki so pogosto izključeni in živijo v revnih razmerah na obrobju družbe, pa upora-bljajo nova družbena občila, ki tudi zanje predstavljajo prednosti in pasti ...Verje-tno je pastorala Romov v naših razmerah prav v tem! n

37

Ozelenela veja

Soboto, … se je glasilo ge-slo občnega zbora Ma-rijanske vincencijanske

mladine, ki je potekalo v Sala-manci v Španiji od 24. do 28. julija 2015. Zbralo se nas je 150 predstavnikov iz 42 držav. Iz Slovenije je bila narodna vodi-teljica Urška Škrabec, izvoljeni delegat Andrej Mehle, narodna duhovna spremljevalka s. An-dreja Čakš in narodni duhovni spremljevalec lazarist Leopold Valant.

Zbrali smo se ob geslu, ki pove veliko: »Evangelizirani evangeliziramo«. Oznanjati ve-selo oznanilo po zgledu Device Marije je izziv. Pomeni dejan-sko sprejeti Besedo, da se lahko utelesi, uresniči, vidno prikaže svetu. Biti služabnik in biti na razpolago: to je ključ. Tudi lo-gotip srečanja je zgovoren.

Logo občnega zbora.

Pustiti se evangelizirati, da lahko evangeliziramo. Mlad človek naj bi bil poln upanja. Zato je pomembno nositi željo, tisto tlečo iskrico mladosti, da bi živeli karizmo MVM. Prav je, da se redno srečujemo in premišljujemo duhovnost naše-ga gibanja, tako na mednarodni kakor na krajevni ravni.

Želimo slediti Kristusu po zgledu Device Marije in sv. Vin-cencija. Zato je pomembno, da stojimo pokonci in se ne zapira-

mo vase, da smo odprti za Božje stvari ter obenem stojimo trdno na (realnih) tleh. Žal je vse več mladih in skupin, ki se zapirajo vase in obrnejo hrbet izzivom, ki ne vedo, kako odgovarjati Bogu in služiti ubogim. Razlogi so različni: strah, pomanjkanje poguma, neznanje, premalo vo-lje za izobraževanje, predvsem pa premalo molitve … Kar pa ni perspektiva za MVM. Zato kar nudimo oz. moramo nuditi, je izkušnja Kristusa. Pomemb-no je nuditi, omogočati to izku-šnjo. Križ je resničnost našega bivanja. Zato je tudi pomemb-no, da »uporabljamo« in uživa-mo darove, ki nam jih Sveti Duh naklanja, da se prepustimo nje-govemu navdihu saj je On tisti, ki veje, kjer hoče. Pomembno je, da smo ukoreninjeni v Božjo besedo in poglabljamo zakra-mentalno življenje. To je tudi izziv za delo po naših skupinah: večje poznanje Svetega pisma in cerkvenih dokumentov.Slovenska delegacija z novo izvoljenim mednarodnim voditeljem.

»Evangelizirani evangeliziramo«s ndreja Cak

Marija je želela to združenje, da bi vsak mlad človek lahko odkril Jezusa Kristusa in to de-lil z drugimi. Tako sam postane luč, saj evangelizira v duhu sv. Vincencija. Ne pozabimo, da je izvir Kristus in od njega gremo v svet (rumena barva logotipa).

In sedaj vprašanja za nas: ali res tako živimo? Kdo je ta »mo-dri človek« v svetopisemski tra-diciji (upodobljen modro v lo-gotipu)? Ali je to mlad človek? Ali ljudstvo? Ali naše združe-nje? Morda vse to.

Ko govorimo o evangeliza-ciji, govorimo o nujnosti, da se podamo na »drugi« breg. Iti k drugemu, da mu prineseš vese-lo oznanilo. Ne bojmo se iti ven, do obrobja. A večkrat pozabi-mo na drugi breg v sebi, poza-bimo na evangelizacijo znotraj. Če nimamo izkušnje Boga, ne moremo evangelizirati. Evan-gelizacija, ki ne prinese s seboj izkušnje Boga, je prazna.

Vincencijevi smo poklica-ni videti in odkriti vse oblike

uboštva tega sveta. Po njego-vem zgledu izpred 450 let smo izzvani, da najdemo sistemske spremembe za odpravljanje krivic vseh vrst. Velik pouda-rek je bil tudi na projektnem delu. Pridobiti veščine in raz-viti čut za bližnjega, da bomo lahko vse življenje oznanjeval-ci evangelija.

V jezikovnih ali kontinental-nih skupinah smo si delili izku-šnje in dobre prakse, predvsem pa enake skrbi ter izzive glede odhajanja mladih in njihove ne-potrebe po vzgoji. Kakor smo prišli z različnih koncev sveta,

tako različne so naše izkušnje z delovanjem združenja. Med-tem ko imajo afriške in južnoa-meriške države veliko priložno-sti za delovanje in krepitev sku-pin preko projektov pomoči po naravnih katastrofah, se Evropa sooča z močno duhovno kri-zo mladih. Zato bomo delega-ti vzhodne Evrope in Balkana uresničili sklep izpred nekaj let in pripravili regionalno srečanje novembra letos.

Izvolili smo novega med-narodnega voditelja Yuancar-losa Carrasco iz Dominikan-ske republike, ki je do sedaj tri leta deloval kot prostovoljec v mednarodnem tajništvu za angleško govoreče države, ter mednarodni svet, ki ga za pri-hodnjih pet let sestavljajo štir-je fantje. Vsem želimo veliko blagoslova pri njihovem delu.

Da! MVM je živa! Tukaj smo in želimo evangelizirati po zgle-du Device Marije in sv. Vincen-cija, z Božjo pomočjo. In se pri-poročamo v molitev.

n

Mednarodna pestrost nam priča, da je MVM živa.

Ozelenela veja

Sv. maša pred volitvami je bila kar v dvorani.

39

Orgle kot orkester, koncert in orgelski seminar organista Jonasa Herzoga na Orglarski šoli sv. Jožefa CeljeMi a k v ek in senja cevar

Jonas Herzog, rojen leta 1980, je odraščal v Nus-sbaumnu v Švici. Prvih

lekcij orgel se je učil pri Andreasu Wittwerju, študiral pa je na Visoki šoli za glasbo v Zürichu, kjer je na orglah diplomiral iz pedagogike in solističnega koncertiranja. Kasneje je študiral zborovsko dirigiranje in diplomiral iz kantorstva. Je glavni organist v župniji sv. Martina v Baaru in organist na pokopališču Rosenberg v Winterthuru. Je pobudnik in vodja pro-jekta »cerkvenih koncertov Ehrendingerstrasse«.

Kaj ga je navdušilo za svet črno-belih tipk, smo Jonasa vprašali v Celju, ko je v cerkvi sv. Jožefa imel solo orgelski koncert, v soboto pa je sloven-skim organistom predaval o orgelski tehniki in metodiki vadenja. »Orgel sem se začel učiti že kot otrok. Vedno bolj sem bil fasciniran nad tem ve-likim in glasnim instrumen-tom. Najbolj me je navdušilo, da lahko orgle igram sam, pa sem z igranjem enakovreden simfoničnemu orkestru. Iz or-gel lahko privabim zvoke tro-bente, violine, oboe, pravza-prav skoraj vsak instrument. Povrhu vsega lahko instru-

mente še kombiniram med seboj. Poleg tega so orgle izje-mno glasovno močan instru-ment, saj proizvedejo preko 100 dB zvokovne moči.«

Herzog vsako nedeljo igra pri treh mašah, je pa tudi or-ganist v večji pokopališki cer-kvi, kjer ob delavnikih igra tudi pri treh ali še več mašah na dan. Kot svetovalec dela na inštitutu za orgle, svetuje pri gradnji in obnovi orgel po vsej državi, vodi pa tudi šti-ri cerkvene zbore. Čeprav na orglah koncertira tudi v kon-certnih dvoranah, meni, da instrument najlepše zazveni

v cerkvi. »Dvorane navadno ne premorejo tako dobre aku-stike kot cerkev – orgle po-trebujejo cerkveno akustiko, sveto ozračje. Orgle so cer-kveni inštrument.«

Svetovno znani organist tokrat v Sloveniji ni bil prvič. Pred petimi leti je že imel se-minar in se takrat navdušil nad mladimi organisti. »V Švici je zanimanja za orgle zelo malo, orgelskega podmladka pri-manjkuje. Pri vas pa je zani-manja za orgle že med mladi-mi veliko.« Pred desetimi leti je Herzog v Celju pripravljal glasbeno- plesni projekt v so-

Jonas Herzog je na koncertu iz sklopa ‘Glasba na hribu’ navdušil poslušalce v cerkvi sv. Jožefa v Celju.

Od tu in tam

40

Nad seminarjem so bili navdušeni mladi organisti Celja in okolice.

delovanju z baletno skupino iz Celja in glasbeniki iz Vele-nja, izvedli so baletni nastop na orgelsko igranje. V tistem času je v Švici pripravljal osnu-tek novih orgel za eno izmed tamkajšnjih cerkva. Elektron-ske orgle, ki so jih zamenjali, so Švicarji na njegovo pobudo podarili celjski orglarski šoli, na katere mladi celjski organi-sti še danes vadijo.

n

Hvala, prosim in oprostia Meden

Od 11. do 16. avgusta 2015 je v Dobjem pri Planini potekal orato-

rij župnij Dobje in Kalobje. 64 otrok je pod budnim očesom animatorjev ob zanimivih ak-tivnostih preživelo bogat teden.

Ob osrednjem liku orato-rijske zgodbe Dominiku Saviu so otroci spoznavali, kako po-memben je zakrament svete ev-haristije in obujali navdušenje za svetost ter veselje do življe-nja. Naučili so se, kako sta za kristjana pomembna vestnost in služenje. Ne le zato, ker z nji-ma ljudem okoli sebe prihrani mnogo skrbi, temveč s takšni-mi vrednotami tudi sam posta-ja boljši in srečnejši človek. Ves teden smo ponavljali tri ključne besede svetništva: PROSIM, HVALA in OPROSTI. Na vi-dez le preproste vljudnostne

besede nas spominjajo na to, kakšen odnos moramo imeti z Bogom in z bližnjimi.

Poleg poučnih dejavnosti so otroci sodelovali na ustvarjal-nih delavnicah, kjer so se nau-čili novih spretnosti, razgibali domišljijo in morda celo ustva-rili zanimiv izdelek. Izbirali so med dvanajstimi delavnicami; od izdelovanja makete kozolca in barvanja stene - do plesne in pravljične delavnice …

Popoldne smo vsak dan po-pestrili z velikimi igrami, ki spodbujajo sodelovanje, giba-

nje in iznajdljivost. Pri tem so v sredo pomagali gasilci GD Do-bje, ki so oratorijcem ob vodnih igrah pomagali gasiti vročino. V četrtek, ko smo se peš odpra-vili na Kalobje in tam preživeli dan, so prišli na obisk šentjur-ski skavti in nas naučili nekaj skavtskih iger.

Na veliki šmaren smo s pe-tjem popestrili praznično mašo, sodelovali pa smo tudi pri ne-deljskem bogoslužju, ki mu je sledila zaključna pogostitev za otroke in starše ter dobrodelni srečelov. n

Od tu in tam

41

19.junija 2015 je bila v dvorani Zavo-da sv. Stanislava v

Šentvidu nad Ljubljano premi-erna predstavitev filma o sve-tniškem škofu Gnidovcu. Film je nastal na pobudo producenta Janeza Cerarja, vicepostulator-ja v postopku za Gnidovčevo beatifikacijo. Film je odlično re-žiral David Sipoš, obetaven rež-iser, ki smo ga predstavili v 3. št. lanskoletne Vincencijeve poti.

Polurni film je dokumen-tarno-igrani projekt. Poleg pri-povedi, spominov in pričevanj

ga spremljajo igrani prizori o Gnidovčevih poteh, upodobi ga duhovnik in igralec Janez E. Rus. V filmu so se osredoto-čili na pričevanja ljudi, ki so se v otroških letih srečevali s sve-tniškim škofom Gnidovcem (1873 – 1939) ali pa so zgodbe o njem poslušali od svojih staršev, dedkov in babic. Film so začeli snemali v jeseni 2013 v Make-

Srečanje družin Aninega skladalen ali vic

Vsoboto, 18. aprila 2015, so se v Šentjakobu ob Savi zbrale družine

Aninega sklada na spomladan-skem srečanju. Srečanje družin je namenjeno druženju, izme-njavi izkušenj, pa tudi predava-njem za starše. Tokratno sreča-nje se je začelo s tisočo oddajo Radia Ognjišče Sobotna iskri-ca, v kateri so nastopile tudi družine Aninega sklada. Odda-ji je sledila sv. maša v župnijski cerkvi, kjer je zbrane nagovoril lanski novomašnik, salezijanec

Medsebojno druženje nas bogati.

Janez Suhoveršnik. Popoldne so otroci pod vodstvom anima-torjev izdelovali hiške, staršem

pa je o vzgoji otrok spregovoril specialni pedagog Marko Ju-hant. n

Pastir – film o življenju in spominih na škofa Gnidovca

latk vak

doniji in na Kosovu, v avgustu 2014 pa tam nadaljevali. Prav ta pričevanja preprostih ljudi iz balkanskih dežel dajejo filmu najmočnejši pečat.

S filmom želijo doseči, da bi Gnidovčev svetniški lik globlje zaživel med ljudmi, da bi ga vze-li za vzornika in priprošnjika. Film bo kmalu izšel na DVD--ju. n

42

Sovenska filantropija je na prireditvi ob slovesnem dnevu prostovoljstva,

19.5.2015, v Škofji Loki dobro-delnemu krožku OŠ Šmartno podelila naziv JUNAKI NAŠE-GA ČASA.

Krožek je v šolskem letu 2014/15 združil 22 prosto-voljcev od 4. do 9. razreda, ki so skozi celo šolsko leto ustvarjalno in aktivno dela-li za lepši svet na šoli in izven nje. Vsakih 14 dni so se zbra-li pri krožku, vmesni čas pa namenili obiskom starejših, pomoči mlajšim učencem ali kakšnemu drugemu dobremu delu. K sodelovanju so več-

Junaki našega časas lasta acer

krat povabili tudi ostale učen-ce šole.

Prevzeli so organizacijo različnih zbiralnih akcij:

modre srčke z lepimi mi-slimi in besedami za Učni sklad Nivee (zbrali smo jih več kot 135.000!)

rabljene šolske potrebšči-ne in igrače za begunce

zamaški za Marka, dečka s cerebralno paralizo

Dvakrat na mesec so skupaj obiskali Dom Tisje.

Obeležili so 5. december, mednarodni dan prostovolj-cev.

Pripravili so stojnico na Martinovem sejmu, izdelovali

voščilnice in adventne venč-ke. Denar, ki so ga s tem zbrali, so namenili družinam v stiski, prizadetim v poplavah in Mali hiši za otroke.

Med počitnicami so obi-skali Društvo Sonček v Lju-bljani.

Ustvarjali so, pekli piškote, izdelovali plakate, se pogovar-jali, zabavali, iskali ideje …. Njihovo delo so zbrali v gla-silu Utrinkih dobrodelnega krožka.

Vse, kar so delali, so delali z mislijo, da vsaka lepa misel in vsako dobro delo, četudi naj-manjše, pomaga, da je svet, v katerem živimo, lep. n

Od tu in tam

43

Še kot študentke hodimo na družinska srečanjaMiria Cukjati

Cukjatijeva dekleta - nas je ob neki priložnosti nekdo imenoval. Da,

štiri smo: Alenka, Luciana, Mi-riam in Nieves, štiri hčere po-nosnih staršev Olge Lenarčič in Jožeta Cukjatija. Posebnost naše družine je ta, da smo bili vsi rojeni v Argentini kot po-tomci Slovencev, ki so po drugi svetovni vojni našli svojo pot v Argentino kot mnogi drugi za-vedni Slovenci in kristjani, ki so stali za svojimi vrednotami. Tako smo rasli in se vzgajali v slovenski kulturi sredi ameri-škega sveta. Vse, kar smo pode-dovali od naših ljubečih starih staršev, smo dokončno zaživeli, ko smo se leta 2003 iz ekonom-skih in socialnih razlogov pre-selili v Slovenijo. Včasih smo se s sestrami igrale na dvorišču v Buenos Airesu in nas je morala mami opozarjati, naj se pogo-varjamo v slovenščini, sedaj pa so se stvari obrnile. Slovenšči-no, ki jo že vadimo v okolju, v naših družinskih pogovorih za-menjamo za španščino, da tako ohranjamo ta del naše osebno-sti.

Nekaj let po preselitvi je v našo družinsko zgodovino vstopil Anin sklad, ki nam je finančno pomagal, poleg tega pa smo se otroci z veseljem

igrali in družili na vseh sreča-njih Aninega sklada. Hodili smo skupaj z družinskimi pri-jatelji in se vedno imeli lepo. Nekaj let smo bili kar zvesti, dokler se niso začeli urniki prekrivati z drugimi stvar-mi. Lani smo se spet navdu-šili in se podali na srečanje v Dolenjskih Toplicah skupaj z drugo družino in prijatelji. »Ta mladi« smo se kartali, tunkali mlajše in se sprehajali, »starejši« so se pogovarjali, skratka vsi smo uživali. Potem smo v jeseni šle z dvema prija-teljicama na duhovno družab-ni vikend o papežu Frančišku, kjer je bilo zares lepo.

Kdo bi si mislil, da bodo študentje še hodili na družin-ska srečanja, pa vendar. Če nekdo prepriča drugega in ta morda še enega in če se dobro

razumejo med seboj, je vse-eno, kje in kako. Tako posta-nejo srečanja Aninega sklada nova priložnost za druženje, pogovore, rast odnosov, spo-znavanje novih ljudi, ki imajo od doma podobno izkušnjo.

Hvaležni smo sestram usmiljenkam ter vsem pro-stovoljcem in anonimnim po-močnikom za njihov trud in delo. Za to, da cenijo in se za-vzemajo za zdrave slovenske verne družine. V prihodnosti si želim, da bi znala tudi v na-trpanem študijskem obdobju najti čas, da bi se lahko spet pridružila skupini animator-jev Aninega sklada in s tem prispevala svoj kamenček k prelepemu mozaiku nasme-janih otrok, skrbnih staršev, zvedavih mladostnikov, sester v modrem… n

Anin sklad

44

Jože Adamič že 28 let živi in misijonari med Malgaškim ljudstvom.

Naredim, kar zmorem, ostalo prepuščam Bogu

latk vak

V letošnjem poletju je pri-šel na oddih v Slovenijo misijonar Jože Adamič,

ki že 28 let oznanja Kristusa na Madagaskarju. Izhaja iz Argen-tine, kjer je bil leta 1957 rojen slo-venskim staršem. Rad se je odzval prošnji, da nam kaj pove o svojem delu in življenju.

Gospod misijonar, kako daleč v otroštvo segajo vaši spomini?Spomnim se časa otro-

štva, ko smo z mamo in oče-tom gradili hišo. Otroci smo pri tej gradnji pomagali, saj takrat ni bilo nobenega raz-košja. Za očeta in mamo v tistem času ni bilo lahko, saj sta morala trdo delati, da sta nas vse štiri otroke preživela in dala šolat. V meni je bila že vseskozi želja, da bi postal duhovnik. Kot otrok sem bil po naravi zelo nagajiv in živa-hen. V začetku mi je učenje šlo težje, potem se mi je pa odprlo. Šolo sem obiskoval v Lanusu, kjer so misijonišče vodili lazaristi. Do mojega duhovnega poklica so pripo-mogli nekateri lazaristi, ki so delovali pri nas. Pripomogel pa je gotovo tudi oče, ki je bil globoko veren. Ko je moral v Sloveniji vse zapustiti in be-žati v Argentino, je bil Bogu

hvaležen, da si je rešil vsaj ži-vljenje. Zato se je zaobljubil, da bo svojega prvega sina dal za duhovnika. Te očetove mi-sli in zaobljube mi je razodela mama šele po posvečenju.

Kje ste študirali?Ko sem v Lunusu končal

srednjo tehnično šolo, sem šel h gospodu Sodju in mu izrazil željo, da bi rad vstopil k laza-ristom in postal duhovnik. Tako sem leta 1977 prišel k lazaristom v Slovenijo. Začel sem z noviciatom v Beogradu. Začetki niso bili ravno lahki. Prva tri leta sem imel nekaj domotožja, malo iskanja sa-mega sebe in nekaj dvomov. Po tretjem letniku pa so se mi nekatere stvari razčistile. V ti-stem obdobju mi je veliko po-

magal sobrat Anton Stres.

Kdaj ste bili posvečeni v duhov-nika?Posvečen sem bil leta 1984

v Ljubljani. Na mojo prošnjo sem najprej deloval na župniji skupaj s škofijskim duhovni-kom. To je bilo v Šmartnem pod Šmarno goro, kjer sem bil kaplan pri župniku Mikužu, ki je bil hkrati ravnatelj za misi-jone. Tista izkušnja na župniji je bila zame zelo dobra. Še da-nes, po več kot 30 letih, imam lepe stike s tamkajšnjimi fara-ni. V meni je gorela želja, da bi šel v misijone. Po dveh letih kaplanske službe in po nekaj-mesečnih pripravah v Franciji sem 20. septembra 1987 prišel na Madagaskar.

Moje korenine

45

Naredim, kar zmorem, ostalo prepuščam Bogu

latk vak

Je bila za vas to velika spre-memba, ali ste delo misijonar-jev spremljali že prej?O misijonih sem že veliko

izvedel v misijonskem zavo-du v Lanusu, kjer smo ime-li misijonske krožke. V času bogoslovnega študija v Lju-bljani pa smo se srečevali z misijonarji, ki so prihajali na obiske. K moji odločitvi za misijone je pripomogel zgled Petra Opeke, kateremu sem bil ceremonier na novi maši v Argentini. Ob prihodu na Madagaskar me tamkajšnje razmere niso posebej prese-netile, saj sem imel za sabo že nekaj izkušenj z misijona v argentinskih provincah. Ko sem prišel na Madagaskar, so bili prvi občutki, kot da pri-hajam v staro zavezo, v prvo in drugo Mojzesovo knjigo. Videl sem, da je do Kristusa še zelo daleč.

Kje ste najprej zastavili svoje delo?Začel sem na misijonu v

Vangaindrano, kjer sem ostal sedem let. Ob mojem prihodu je bil tam župnik Peter Opeka, ki je po nekaj mesecih odšel za ravnatelja bogoslovja v An-tananarivo. Potem sem delal več let z misijonarjem Radom Sušnikom. Po njegovem od-

hodu sem bil nekaj časa sam, kasneje je prišel za sodelavca eden izmed malgaških duhov-nikov. Sodelovanje z njim ni bilo lahko in takrat sem dal skozi svoj križ.

Katera je bila vaša naslednja misijonska postojanka?Potem sem šel v Manaka-

ro, kjer je bil misijonar Lojze Letonja. Razdelila sva si delo in okoliš. Dvakrat ali trikrat na teden sem začel hoditi na podružnico Marofarihy. Po enem letu sem videl, da je to premalo, zato sem se odločil, da kar ostanem tam. Začel sem v preprosti kočici, sam sem si tudi kuhal. Na pastoral-nem področju je bilo treba na začetku veliko postoriti. V za-četku je bilo vernikov dobrih 60, potem se je začelo število dvigati. Moje delo na tem mi-sijonu do danes poteka že sko-raj 22 let. Sem prvi duhovnik,

»Starejši duhovnik postajam, bolj čutim, da je duhovništvo nekaj svetega,« ugotavlja misijonar Adamič.

Misijonar Adamič pravi, da bi Malgašem uničil njihovo dostojanstvo, če bi jih imenoval reveže.

Moje korenine

46

ki stanuje med temi ljudmi in ima tam vsak dan sv. mašo. V prvih letih sem pomagal še Lojzetu Letonji graditi cerkev v Ambini. Na področju moje župnije živi od osem do devet tisoč ljudi. V Marofarihy je center župnije, imam pa še de-vet podružnic. Kakšno izmed njih lahko obiščem z avtomo-bilom, ostale pa z motorjem, saj so moje noge že oslabele. Poti do podružnic so tudi z motorjem precej naporne, saj se mi zgodi, da padem in se poškodujem. Najbolj oddalje-na podružnica je na razdalji 25 km. Do tja moram iti peš, saj je treba iti tudi čez reko. Najbližja podružnica je od-daljena 8 km. Podružnice so na eno in drugo stran od cen-tra, v nekem krogu. Podru-žnice obiskujem, kolikor pač zmorem, vsega tako ne moreš narediti sam. Ostalo pa pre-puščam Bogu. V Marufarihy sem zgradil dispanzer, pred nekaj leti pa novo cerkev in župnišče. Sedaj bi rad zgradil še novo šolo.

Kakšno je bilo versko stanje, ko ste prišli na ta misijon, saj malgaška Cerkev še nima glo-bokih korenin?Ko sem prve dni videl, ka-

kšno je stanje med ljudmi, mi je bilo pri srcu kar hudo. Ko sem imel prvo polnočnico, je bila cerkev kot neka razbi-ta garaža; nekateri so kadili, drugi veseljačili, pili in se za-

bavali. Po polnočnici sem sam pri sebi razmišljal, v kakšen bordel sem prišel. Potem sem začel s strogostjo uvajati kr-ščanske navade. Do ljudi sem bil zahteven in strog. Danes vidim, da se je moj trud obre-stoval. V moji cerkvi se danes moli; čeprav se tudi pleše, je prisoten mir, navzoča je Bož-ja beseda in med nami prebiva Bog.

Gospod misijonar, poznamo vas, da se kdaj radi pošalite.Jaz osebno imam dve podo-

bi. Prva je ta, da sem človek, druga pa da sem duhovnik. Zavedam se, da kadar mašu-jem, je to neka sveta stvar, ki jo moram sveto tudi narediti. Bogu prepuščam, da govori v moji osebi in deluje v zbranem občestvu. Starejši duhovnik postajam, bolj čutim, da je du-hovništvo nekaj svetega in da to ni od tebe. Čutim, da Bog

velikokrat govori prek mojih ust in mojega telesa, brez vsa-ke moje pomoči. Tukaj hočem priznati, da jaz nisem nič, am-pak da je on vse. Na ta način tudi kdaj vidiš, kako se ude-janja Božja volja. Kot človek sem pa malo liberalen. Rad imam resnico in za njo se bom vedno boril, ne glede na to, kaj me stane. Naj bo človek bogat ali reven, pred Bogom smo vsi enaki in Bog je za vse enak. Da preživimo, imamo vsi enak že-lodec in enaka usta. Bog zah-teva od mene, da sem pred njim ponižen, da ga priznam in da živim resnico. To je moja vera. Na ta način, upam, tudi pričam za veselo Božje ozna-nilo.

S svojim delom pomagate lju-dem zagotavljati najnujnejše, kar vsak dan potrebujejo. Naredim le to, kar morem,

vsega pa ne morem. Naši lju-

Iz misijonskega centra v Marofarihy vodi pot misijonarja Adamiča na 9 podružnic, tudi do 25 km daleč.

Moje korenine

47

dje niso reveži. Če bi to rekel, bi jim uničil njihovo dostojan-stvo. So ljudje s telesom, dušo in razumom. Nimajo pa istih sredstev, kot smo jih imeli mi. Prišel bo dan, ko jim bo Bog dal tudi tisto, česar trenutno nimajo. Ne smemo obupati, biti moramo optimisti.

S kakšnimi težavami se še uba-date?V zadnjih letih je na mojem

misijonu vedno več muslima-nov in raznih sekt. Na pode-želju in v mestu je že več kot pet mošej. Njihovi voditelji ljudi dobesedno podkupuje-jo zaradi lakote. Nove težave nam prinaša tudi globalizacija z ameriško in evropsko kul-turo, s katero k nam prihajajo vse negativnosti, tudi homo-seksualnost. S tem naše ljudi

Če se boste nenehno trudili za Božjo slavo in za vzpostavitev Božjega kraljestva v dušah, vam nič ne bo manjkalo. sv. Vincencij

zlorabljajo in izkoriščajo. Po-memben je le denar, za ljudi se pa nihče ne zanima. S tem bodo malgaškemu človeku razbili dušo, ki jo je imel v sta-rem kulturnem ozračju. Tre-nutno so aktualni novi telefo-ni, facebook, internet, stvari, ki nam prinašajo več negativ-nega kot pozitivnega. Pri nas namreč ni bilo normalnega prehoda, saj vse to predstavlja

preskok iz revščine v sodobno tehniko. Cest, ki bi bile nujno potrebne, se ne gradi, nape-ljave za telefon in internet pa. Kam vse to vodi, ne vem, a za-upam v Boga, da bo vse uredil.

Gospod misijonar, naj vam Bog poplača za vaš trud in delo z zdravjem in mo-čmi, da boste še dolgo mogli prinašati Kristusa malga-škemu ljudstvu. n

Na misijonu Marofarihy je misijonar Adamič zgradil najprej dispanzer, zatem pa mogočno cerkev in novo župnišče.

Misijonarke s svojim delom pričujemo za Bogas dana avcic

Misijonarka s. Bog-dana Kavčič se nam je v naši revi-

ji že predstavila v 2. številki letnika 2012. Ker pa se je v letošnjem poletju mudila na obisku v domovini, smo jo prosili, naj nam še kaj pove o svojem delu, saj je življe-nje misijonarjev zmeraj bo-gato in polno doživetij.

Pri svojem misijonskem delu v zadnjih devetih letih sodelujem s Slovensko Kari-tas, ki mi pomaga pri projek-tih, s katerimi afriškim lju-dem pomagamo pri gradnji človeškega dostojanstva, ki jim je odvzeto. V tem času smo zgradili porodnišnico, cisterno za vodo in vodovo-dno napeljavo, šolo, v polnem teku je tudi gradnja nove šole, z nakupi hrane pa pomagamo podhranjenim otrokom. Po dveh letih in pol dela v Cen-tralno afriški republiki sem spet prišla delat v Burundi. V tej državi so trenutno ponov-no napetosti med političnimi strankami. Stanje je takšno, kot da bi se kuhala vojna. V notranjosti države se to čuti pri tem, da ne moremo na-kupovati hrane in zdravil. V

Misijonarke zdravijo telesne bolezni, hkrati pa tudi duševne rane ljudi.

nekaj mesecih se je stanje po-slabšalo na vseh področjih. Celo plače se delavcem več ne izplačujejo.

V naši porodnišnici je se-daj prostora za 50 žena. Ob-novili so tudi zdravstveni center, v katerem je največji problem voda, saj tukaj traja sušna doba od 5 do 6 mese-cev. Zdaj ko imamo posta-vljenih več cistern za vodo, v porodnišnici lažje skrbimo za higieno. Ta zdravstveni cen-ter in porodnišnica sta za ti-sto okolje velikega pomena in domačini so zanju neizmerno hvaležni. Pri tem projektu je poleg Slovenske Karitas po-magalo tudi Misijonsko sre-dišče Slovenije, pa tudi drža-va Slovenija.

Ko sem pred leti delovala v Kigaliju v Ruandi, smo tam izvajali program: Z delom do dostojnega življenja. Revnim ženam iz predmestja smo po-nudili razna dela, npr. čišče-nje šol in zdravstvenih cen-trov, urejanje okolice, ter jim za to dali mesečno plačilo. Sedaj lahko te matere dostoj-no preživljajo svoje družine, obvarovane pa so tudi pred prostitucijo.

Misijonarke delamo zla-sti z ubogimi. Poleg tega, da zdravimo telesne bole-zni, zdravimo tudi duševne rane. Kjer delamo z ljudmi, s svojim delom pričujemo za Boga. V bolnišnici ali dispan-zerju zjutraj zmeraj molimo, ne glede na to, katere vero so

Zaradi Kristusa pogumni

49

Misijonarke s svojim delom pričujemo za Bogas dana avcic

pacienti, saj s tem že pričuje-mo za Boga. Ljudje so tukaj za vero zelo sprejemljivi, sicer pa so preprosti in zadovoljni s tem, kar imajo.

V Burundiju je še veli-ko podhranjenih otrok, saj matere niso vzgojene v tem duhu, da bi znale vzgajati otroke in skrbeti zanje. Hra-ne tudi nimajo dovolj; doda-ten problem so pa še možje, ki žene zapustijo in odidejo v mesto. Pogosto jih prizade-nejo še naravne nesreče, zla-sti suše in neurja. Pri podhra-njenih otrocih prihaja tudi do prizadetosti možganskih ce-lic, zato v šoli ne dosegajo ka-kšnega napredka. Ko pridejo matere v center za podhranje-

ne otroke, jih tam vedno tudi izobražujemo in jim svetuje-mo. Mnoge izmed njih so ne-pismene.

V Burundiju je veliko večje pomanjkanje kot v Ruandi, saj so tam šole že po vseh kra-jih po državi. V Burundiju, v kraju, kjer sedaj delujem, se je šola že dalj časa podirala. Se-daj gradimo šolo z 12 razredi, v katere bodo lahko spreje-li od 600 do 700 otrok. Pri tem projektu bo sodelovalo slovensko ministrstvo za zu-nanje zadeve. Veliko težavo nam predstavlja prevoz grad-benega materiala iz notranjo-sti dežele. V šoli je v razredu od 50 do 60 otrok, včasih jih je bilo tudi do 100. V zadnjih

letih je vse več izobraženih učiteljev. Ti otroci, ki bodo sedaj lahko obiskovali ureje-no osnovno šolo, bodo ime-li tudi več možnosti priti do svojega poklica.

V mestih po afriških deže-lah je skoraj tako kot v evrop-skih mestih, medtem ko je na podeželju vse še zelo prepro-sto, saj je edini stroj, ki ga ima kmet doma, preprosta moti-ka. A s strani otrok tam doži-vljamo veliko prisrčnost.

Za afriške ljudi si želim, da bi prišli do tega, da bi imeli vsak dan potrebno hrano, da bi se lahko vsi otroci šolali, in da bi vzpostavili vse osnovne strukture, ki so nujno potreb-ne. n

Foto:

Mate

jka Ko

štric

50

Na poti k svetostiIz knjige: Na poti k svetosti, Škof Janez Frančišek Gnidovec

jze aj ek CM

J anez Frančišek Gnido-vec – LAZARIST

Janez Gnidovec je svoja najlepša leta posvetil slo-venskim dijakom in sloven-skemu šolstvu. Od začetka gimnazije leta 1905 je bil profesor in ravnatelj, od leta 1909 (deset let) pa rektor. Po štirinajstih letih napor-nega dela je prepustil Zavod drugim rokam. Poslovil se je 06.12.1919. Za njim je bilo že 23 let duhovniškega ži-vljenja: najprej je bil kaplan na dveh župnijah, nato se je pripravljal na Dunaju za pro-fesorsko službo, nazadnje je deloval v škofijski gimnaziji v Št. Vidu. Sedaj se je želel še bolj posvetiti notranjemu ži-vljenju in apostolskemu delu. Odločil se je za vstop v Misi-jonsko družbo lazaristov, ko je bil že oblikovana in svetni-ška osebnost.

Gnidovec je poznal sv. Vincencija Pavelskega in po-slanstvo Misijonske družbe. V Sloveniji so lazaristi delo-vali od leta 1852 kot ljudski misijonarji in voditelji du-hovnih vaj. Gnidovca je pri-vlačila duhovna sorodnost. Preden je postal lazarist, je po pričevanju vseh že imel ti-ste kreposti, ki naj bi odliko-

vale misijonarje sv. Vincen-cija: preprostost, ponižnost, krotkost, zatajevanje in go-rečnost za zveličanje duš.

O Gnidovčevi odločitvi, da zapusti Zavod sv. Stani-slava v Št. Vidu in vstopi v Misijonsko družbo, je dr. Tr-dan povedal: »Dr. Gnidovec je polagoma spoznaval, da je njegovo pravo delo še drugje, izven šole, v dušnem pastir-stvu. Ob odhodu iz zavoda je javno povedal, da je leto za le-tom molil in prosil, da bi mu Božja previdnost pokazala neznani, toda dolgo zaželeni cilj.«

Božja previdnost mu je to-rej pokazala pot v Misijon-

sko družbo, ker ga je pripra-vljala za drugo veliko nalogo. Za nekaj časa je bil potreben mirnejšega življenja, brez ve-likih odgovornosti. V času noviciata se je lahko še bolj duhovno utrdil in se okrepil s krepostmi, ki so bile potreb-ne za težko misijonsko delo v skopsko-prizrenski škofiji.

V misijonsko hišo na Ta-bor 12 je Gnidovca pripeljal knezoškof Jeglič, ga potisnil skozi vrata in v šali rekel: »Tu ga imate, pa naredite iz njega, če kaj znate.« Gnidovec je pri vratih pokleknil, škof Jeglič ga je blagoslovil in potem je Jeglič odšel s solznimi očmi. n

51

Nagradna križankaPripravila s atarina Jere

Za razvedrilo

52

Za razvedrilo

Pravilna rešitev iz prejšnje številke se glasi:

TRPLJENJE KI A LEDAMO S PRAVE STRANI NAS VARNO VODI V VEČNOST.

Knjižne nagrade prejmejo:1. nagrada (KNJIGA: Klavdija Dominko: Slava mučencu ):

Ana Dolenec, Gabrška gora 13, Poljane nad Škofjo Loko

2. nagrada (KNJIGA: Ivan Sedej: Sto najlepših cerkva na Slovenskem ): Karolina Klančar, Dom upokojencev Marije in Marte, Logatec

3. nagrada (KNJIGA: F. Gilbreth: Na visokih petah ): Zorka Klemen, Lokavec 11 B, Ajdovščina

Čestitamo!

Rešitev križanke napišite na dopisnico ali na list in ga dajte v kuverto, pripišite svoje ime, pri-imek in naslov ter pošljite do

do 1. novembra 2015 na naslov uredništva:

Vincencijeva pot Tabor 12

1000 Ljubljana

ČAKAJO

VAS TRI

KNJIŽNE NA RADEkatere prispeva

Celjska Mohorjeva družba.

R EŠITEV: Rešitev dobite tako, da v razpredelnico vpišete črke, ki jih najdete na posebej izbranih poljih, v katerih se nahaja številka v desnem kotu spodaj. Te zaporedne številke vam bodo, ob upoštevanju njihovega vrstnega reda, prinesle rešitev – misel sv. Ludovike, ki jo je priporočila sestram in je še zlasti primerna za razmislek ob prazniku VSEH SVETIH.

Glasilo vincencijanske družine Vincencijeva pot · 3 karkoli in kar bi mi v nespa-metni...

Documents

Transcript of Glasilo vincencijanske družine Vincencijeva pot · 3 karkoli in kar bi mi v nespa-metni...