glasilo večstopenjske šole pri sv.jakobu š.l. 2012|2013

Neža Zobec, 3. razred

Teodora Jovanović, 3. razred

Pozdrav iz vrtca Jakob Ukmar 4

Utrinki iz galerije Piki Jakob 4

V našem vrtcu se imamo lepo ... 6

Božičnica in dobrodelna nabirka 7

Naše najljubše živali 8

8. marec - dan žena 10

Pastirske hišice 11

Poezije za mlado vilenico 12

Zeleni teden 13

Celodnevni šolski izlet 15

Predstavimo se 18

Descrivo una persona 19

Click competition 21

Razred se predstavi 23

Ogled železniškega muzeja 24

Pralnica 25

Papež Frančišek 26

The Snowman 27

Prometna vzgoja 28

Rdeča kapica na naši šoli 29

Kleine Berlin 30

V Rižarni 31

Krivica 32

Božičnica 2012 33

L’incontro con Polifemo ... un’altra storia 34

Prostovoljni gasilec 36

Na koncertu 36

O Piranu 37

Pohod po Piranu 38

Skrbimo za naše okolje 39

Kuharski mojstri 40

Šola v naravi 43

Srce 46

Crosswords in ugankarski kot(l)jiček 46Srednja šola I. Cankar - Sv. Jakob

Otroški vrtec Jakob Ukmar

Otroški vrtec Piki Jakob

Otroški vrtec Škedenj

Osnovna šola I. GrbecM. Gregorič Stepančič - Škedenj

Osnovna šola J. RibičičK. Širok - Sv. Jakob

Nicole Rende, 3. razred

Slika na platnici: učenci 3. razreda

Kazalo

4

LEP POZDRAV IZ VRTCA JAKOB UKMAR!

UTRINKI IZ GALERIJE PIKIJA JAKOBA

Naš mali prijatelj Piki Jakob se je o ­dločil, da pokuka iz knjige in se malo potepa po naši šoli. Tu se je srečal z

malimi in velikimi otroki, ki so mu izkaza­li veliko navdušenja in veselja. Tako mu je bilo všeč, da se mu prav nič ni tožilo po učitelju, po medvedji mami in po »ŽUŽU­JIH«.

Kaj pa so počeli otroci?

Radi so ga risali, slikali, barvali, rezali in lepili. Medvedek Piki Jakob je takoj po­stal pravi junak. Če nam ne verjamete, kar oglejte si galerijo in odkrili boste, kako zgleda naš Piki Jakob, ko se zabava, ko se polije s kavo, ko se pomaže s čokolado, ko leti z baloni in ko se skriva za čarob­no masko.

55

LEP POZDRAV IZ VRTCA JAKOB UKMAR!

RezankaTrganka

Mokra slikarska tehnikaMokra slikarska tehnikaSuha slikarska tehnika

Kombinirano risanjeKombinirano risanjeLepljenka

Kaj pa, ko pride noč?

Nič ne skrbite, vsak večer se vrne v knjigo Moj pri-jatelj Piki Jakob, kjer ga čaka medvedja mama, ki pridno prešteje vse med­vedke in se z njimi igra.

66

V našem vrtcu se imamo lepo: igra­mo se, pojemo,

plešemo, telovadimo, rišemo, računamo in poslušamo pravljice. Vsak dan gremo na dvorišče in se vozimo s tricikli – imamo jih kar petnajst.

Predstavimo Vam ne­kaj trenutkov, ki so bili za nas prijetni,

otroci so jih zato tudi narisali.STEFANO je naslikal pustno masko iz pesmice na po­seben način

GINEVRA je narisala vse, kar je videla, ko je snežilo v Trstu.SAMUEL je narisal prijatelja, ki v telovadnici spretno premaguje oviro.V vrtcu smo imeli dan knjige – vsak je od doma pri­nesel knjigo. Vzgojiteljici sta nam brali pravljice.CAMILLA je narisala princesko.LEONID je narisal Sneguljčico.Seveda radi sodelujejo prav vsi: majhni, srednji in veliki. Žal nam je, da ni v Klepetuljčku dovolj prosto­ra za vse.

Otroci in vzgojiteljici Otroškega Vrtca Škedenj

777

V petek, 14. decembra, je bila v Ukmarjevem domu božičnica, na kateri so sodelovali tudi bodoči šolar čki otroškega vrtca iz Škednja.

Najprej so se predstavili učenci višjih razredov z igra­njem pesmi Zvonovi zvonijo na Orffova glasbila. Po božični recitaciji malčkov so učenci vseh razredov številno občinstvo popeljali v otroški pravljični svet z dramatizacijo pravljice Božično drevesce in pal čki. Božično prireditev so učenke 4. in 5. razreda obo­gatile z recitacijo Christmas Alphabet. Petje šolske­ga zborčka je prisotne popeljalo v pravo praznično vzdušje s pesmimi v slovenskem, italijanskem in an­gleškem jeziku.Prisotne so pozdravili tudi ravnatelj Marijan Kravos in gospod Dušan Jakomin. Vsako leto se v božičnem času na šoli v Škednju v so­delovanju z otroškim vrtcem spominjamo na otroke,

ki niso tako srečni kot mi. V prvi polovici meseca de­cembra smo že šesto leto zapored priredili dobrodel­no nabirko.V prejšnjih letih smo denarne prispevke in nabirke izročili predstavnikom raznih združenj: Karitas, Ota- Luchetta-D'Angelo-Hrovatin, Ne bombe, le bonboni in Emergency.Letošnje prispevke smo na božičnici izročili gospe Giusy Battain, predstavnici združenja A.B.C.­ Burlo Onlus. Združenje namreč pomaga bolnim otrokom, ki morajo na kirurške posege in dalj časa ostanejo na zdravljenju v bolnišnici.

BOŽIČNICA IN DOBRODELNA NABIRKA

888

LAURA

Doma imam papigo. Dala sem ji ime Laura. Je zeleno modre barve in ima dolg in ukrivljen kljun. Laura poje, kriči in govori. Živi v kletki in jaz ji vsak dan natresem semen in zamenjam vodo. Ko poje semena, se igrava in govoriva. Dala mi jo je moja prijateljica. Te dni je Laura zlegla pet jajc. Živi­nozdravnik je rekel, da se bodo kmalu izvalili papa­

gajčki. Moja Laura je prav simpatična.Sofia, 1.razred

PIMPI

Doma nimam no­bene živali. Rada bi imela hrčka, ker so mi hrčki zelo všeč. Opisala bom svojo plišasto prašičko, ki so mi jo podari­li sosedovi za roj­stni dan. Je rožna­te barve in ima tem­no roza oči. Obleče­na je v roza majico. Je debela in velika. Nosim jo po celem stanovanju.Pimpi je lepa in rada se igram z njo.

Laura, 1.razred

TEJČEK

Jaz nimam domačih živa­li. Imam pa veliko plišastih

živalic. Opisal bom medvedka. Je temno rjave barve in ima črne oči. Imenuje se Tejček. V moji sobi me čaka na postelji. Zmeraj spi z mano.Meni je medvedek Tejček zelo všeč.

Peter, 1.razred

PICKO

Moj zajček Picko je iz pli­ša. Je rjave in bele barve. Ima rjave oči in bel repek. Ima velika rjava in roza uh­lja. Dala mi ga je nona Ver­diana. Vedno spi z mano.Jaz bi rada imela živega zajčka. Dala bi mu jesti korenčke in kruh.

Rachele, 1.razred

OBLAK

Moj pes živi na vrtu in v hiši. Imenuje se Oblak. Ni­smo ga kupili v trgovini, ampak neki gospod je pri­šel v trgovino, kjer dela moja mama, in ji ga je dal. Zvečer ga je mama pokazala očetu, meni in mojima sestrama in vsem je bil všeč. Je bele barve in srednje velik. Je samo meso in kosti. Pije dosti vode. Zelo rad se igra z gumijastim ježkom »čičo ričo«. Spi v hiši v svoji utici.

Valentino, 2.razred

NAŠE NAJLJUBŠE ŽIVALI

999

SNUPY

Jaz bi rada imela be­lega psa. Imenovala bi ga Snupy. Kupila bi mu utico z dimni­kom in ga ne bi za­vezala. Hodil in te­kal bi po stanovanju in dvorišču. Pelja­la bi ga na sprehod. Naučila bi ga, da ne

sme loviti muc. Kupila bi mu tudi majhno žogico, jaz bi mu jo metala in on bi jo lovil. Tako bi se zabavala.

Magdalena, 2.razred

ČIUČA

Doma imam psič­ko Čiučo. Kupil jo je moj očka. Sedaj ima sedem let in pol. Je temno rjave barve. Je velika in pridna. Kakšenkrat

jo peljem okoli hiše in se igram z njo. Jaz in moja se­stra ji dava brikete in vodo. Kadar jo pokličem, pride vedno k meni. Vesel sem, da imam tako pridno psič­ko.

Noel, 2.razred

DIM

Moj zajček je lep, vesel in čudo­vit. Ime mu je Dim. Ponoči spi v postelji z mano. Rad je veliko ko­renja in solate.

Jan, 1. razred

KUNG-FU

Jaz bi rad imel hrč­ka. Kupil bi belo­ rjavega. Imenoval bi ga Kung­fu. Dal bi mu jesti solato. Kupil bi mu žogico in se igral z njim. Hrčka bi dal v klet­ko, da ne bi zbežal. Kletko bi imel blizu računalnika. Včasih bi ga vzel iz kletke in skupaj bi gledala tele­vizijo. To bom povedal tudi mami in očku in ju bom prosil, če gremo v trgovino pogledat hrčke. Morda bo tudi mami in očku všeč in mi ga bosta kupila.

Sebastiano, 2.razred

PIT IN IKI

Jaz imam dve muci. Neke ga dne, ko smo šli na spre­hod, smo ju dobili po poti. Imenujeta se Pit in Iki. Pit je črno­bele barve, Iki pa rjave. Radi pijeta mleko. Včasih, ko gledam televizijo, prideta k meni in gleda­ta z mano risanke. Skupaj se igramo tudi z žogo. Spi­ta na postelji.

Gabriel, 2.razred

8. MAREC - DAN ŽENA

Ob koncu meseca septembra smo se učenci Osnovne šole Grbec­ Stepančič odpeljali z li­nijskimi avtobusi v Bazovico. Na Trmunu bli­

zu vasi nas je čakal vodič Vojko Ražem. Ko smo se vsi zbrali, smo začeli z ogledom prve pastirske hišice, vgrajene v zidu. Nato smo se odpravili v gozd Igovca in Debeli škol, kjer smo videli šestnajst hišic. Do vsa­ke hišice smo morali kar dosti hoditi, saj so te pre­cej oddaljene ena od druge. V eni ogradi nam je go­spod Vojko pokazal jazbečev brlog. Povedal nam je, da je letos poleti videl velikega jazbeca, ki se je son­čil pred votlino. Medtem ko je on šel po vodo, je jaz­bec odšel drugam.Gospod Vojko nam je povedal, da so kamnite hišice zgradili pastirji, ko so pasli krave. Gradili so jih pod zidovi v ogradah. Uporabljali so samo kamenje. Va­nje so se zatekali pred nevihto in mrazom. Tu so se lahko odpočili in na ognjišču so pekli krompir.Z leti so se nekatere hišice porušile, skoraj vse pa so bile potrebne popravil, zato jih je gospod Vojko pred nekaj leti začel obnavljati. Do sedaj je popravil dvaj­set hišic. Pri delu mu je pomagal prijatelj iz bližnje Lokve. Tudi onadva sta za gradnjo uporabljala le ka­menje.

Nekatere hišice so majhne, druge malo večje, skoraj v vsako smo tudi vstopili in se po njej sprehodili ali se odpočili na kamnitem stolu. Vsaka je poimenova­na z imenom družine, ki je lastnica tiste ograde. Vse imajo odprtino za vrata, nekatere tudi okno, kamnit stol, v eni je bilo tudi majhno ognjišče, kjer so pasti­rji pekli krompir. V Debelem školu smo videli »narav­ne škovne« tj. naravno zbirališče vode. Škovna na sta ne, ko dežuje; voda topi apnenec, tako se oblikuje ve čja ali manjša luknja, kjer se nabira voda in tu se živali lahko odžejajo.Na Debelem školu smo pojedli kosilo, na travniku smo se igrali in opazovali kobilice, pajke in hrošče.Na ekskurziji smo veliko hodili in spoznali, kako in kje so nekoč pastirji pasli krave.V šolo smo se vrnili utrujeni, a zelo zadovoljni in pol­ni lepih izkušenj, ki smo jih doživeli v naravi.

PASTIRSKE HIŠICE

121212

POEZIJE ZA MLADO VILENICO

KROKODIL

Jure z Nejo ob rekise je igral,ko je zagledalkrokodila.Z žogo sta ga podila!!Čudo...s svojim nosom krokodiljima je žogo vrnil.Kaj zdaj?

Marco Hollan, 3. razred

RISBA

Risbo sem narisal.Risal sem gore,travnike, morja,rože in žival.Žival je le enain poje: čiv, čiv, čav.To je sinica,sinica pomladanska!Pravi mi, daje prišla pomlad.

Francesco Petaccia, 3. razred

MOJA RISBA JE VELIKA

Pesem sem hotel napisat,risbo sem hotel narisat.Želel sem si malo miruza risaten’ga slona in vevericoin pesmico napisat!Glej!Risba je velika,velika kot sonce.V njej se slon sprehaja in veverica mu nagaja.

Marco Bonivento, 3. razred

ČUDNA ŽIVAL

Je debela kot kamela,ima dva repain oči kot čebela,težka je kot slon,in majhna kot balon.V sanjah se z njo lovim,jo jaham, žgačkam in podim.

Matilda Volk, 5. razred

ŠTIRI LETNI ČASI

Spomladi so češnje,poleti je cvetje,jeseni je kostanj,pozimi pa nič.To so letni časi.So štiriin vsak je drugačen:dva sta vroča,dva sta mrzla.Meni so prav vsi všeč!

Adriana Dobre, 5. razred

TONČEK

Tonček Balončeksmešen kakor slončekin svetel je kot sonček.Majhen je kot klopin čuden kot ciklop.Rad se igrain poje gra, gra, gra.Zelo mu je všeč potica...To je fina sladica!

Giorgia Meton, 5. razred

Carlotta Banco, 3. razred

131313

ZELENI TEDEN

V mesecu oktobru smo odpotovali iz Trsta na ze­leni teden. Peljali smo se po avtocesti do Po­stojne. Nato smo šli mimo Cerkniškega jeze­

ra, ki je največje presihajoče jezero v Sloveniji. Pelja­li smo se čez Bloke, ki so zibelka slovenskega smu­čanja, ker so tam zgradili prve smučke na svetu. Nato smo šli skozi mesto Kočevje na Kostelsko in tako prišli v Dom Fara, ki se nahaja ob Kolpi. Reka Kolpa je meja med Slovenijo in Hrvaško.

Lara Covacich, 5. razred

DOM FARA

V mali vasici Fari živi 20 oseb. Imajo pa veliko šolo. V stavbi so vrtec, šola in Dom Fara, ki nas je gostoval. V vhodu je garderoba, kjer smo se preobuli. V pritličju

so jedilnica, telovadnica, vrtec in šola. Mi smo spa­li v prvem nadstropju. Tam smo imeli tudi učilnico. Pred vhodom je velika plezalna stena. Nasproti so športno igrišče in tudi igrala. Ob igrišču teče potok Prifarni jarek. Na cesti za domom je župnikova hiša, nasproti nje mala cerkvica. Tam se cesta dviga do velike romarske cerkve Sv. Marije Vnebovzete. Nad cerkvijo je grič, prekrit z mešanim gozdom. Na vrhu stoji mala cerkvica, kjer smo zvonili zvonec želja. Na drugi strani so polja, med katerimi je cesta, ki pelje do reke Kolpe.

Carlotta Benco, 5. razred

Z učiteljico Majo smo spoznali kostelsko kulturo. Zjutraj smo gledali video. V enem so bili nastopajoči oblečeni v narodni noši, v drugih pa normalno. Pel in godel je tudi naš učitelj Marjan. Učiteljica Maja nas je naučila pesmico v kostelskem narečju. Potem smo jo tudi zaplesali. Postavili smo se v krog, le eden je bil v sredini. Ko je bila v sredi deklica, si je morala izbra­ti dečka, če je bil deček, pa deklico. Bilo je zelo sme­šno. Spoznali smo še kostelsko glasbilo, ki se ime­nuje tamburice. Podobne so kitari.

Chantal Klaut. 4. razred

GOZD

Popoldne smo šli v gozd. Peljala nas je učiteljica Maja. To je mešani gozd. V gozdu nam je najprej po­kazala dva iglavca, jelko in smreko. Prinesla nam je

Gaia Meton, 3. razred

Matilda Volk, 5. razred

veje in nam opisala razliko. Potem je dvignila enkrat eno vejo, enkrat drugo in mi smo morali prepoznati, katera je smreka. Pokazala nam je tudi štiri listavce: bukev, gaber, hrast in javor. Držali smo veje v roki. Učiteljica je poklicala ime drevesa. Ko je klicala ime tistega, ki smo ga imeli v roki, smo morali dvigniti našo vejo. Nabirali smo tudi gobe po imenu dežniki. Učiteljica Magda je nabrala tri strupene jurčke.Pot v gozd se je vila ob bistrem potočku in čez zelen travnik. Kraj je res lep.

Matilda Volk, 5. razred

PREŽIVETJE V NARAVI IN ŽUR

V sredo popoldne smo šli v telovadnico z učiteljico Julijo. Ostali smo v domu, ker je deževalo. Morali bi v gozd, kjer bi se učili, kako se preživi v naravi: pripra­viti šotor in ogenj. V telovadnici smo se učili delati razne vozle, ki so važ ni za preživetje v naravi. Potem nas je razdelila na skupine. Tekmovali smo v izdelavi vozlov, zmagala je skupina, ki je končala prej. Potem smo tekmovali v teku. Igrali smo tudi Med dvema ognjema s šolo Po­ljane. Adriana, Nicole in jaz smo bile v skupini z Lju­bljančani.

Zvečer smo imeli predstavo: Carlotta, Matilda, Chan­tal in jaz smo nastopale druge. Pripravile smo ples One Direction. Fantje so pripravili predstavo Grozna šola. Po predstavi smo imeli ŽUR, diskoteko! Sem se zelo zabavala.

Rossella Jerkič, 4. razred

RAFTING

V četrtek smo šli na rafting. Šli smo v četrtek, ker je bilo v torek grdo vreme. Deževalo je toliko, da je reka Kolpa tako narasla, da ni bilo mogoče raftati.Na rafting smo šli skupaj s šolo Poljane iz Ljubljane. Spremljali so nas učitelji Julija, Marjan in Igor. Oblekli smo si reševalne jopiče in si nadeli čelado. Vsak je dobil veslo. Razdelili smo se v tri gumijaste čolne. Na začetku smo veslali proti toku do majhne­ga otoka. Guncali smo se desno in levo ter smo tudi trčili s čolni. Potem smo se spustili dol do brzic. Učitelj Igor je vprašal, če se kdo želi kopati v mrzli vodi. Javila sta se dva fanta iz Ljubljane in seveda naša Carlotta. Učitelj Igor jo je držal za noge in ona je šla z glavo do ramen v vodo. Bila je vsa premočena, ampak tudi zadovoljna!

Giorgia Meton, 5. razred

Francesco Petaccia, 3. razred

Giorgia Meton, 5. razred

Carlo Stocchi, 3. razred

151515

V petek, 12. aprila, smo šli na šolski izlet v Sežano in

Lipico. Z avtobusom smo se najprej odpelja­li v knjižnico v Sežano. Knjižničarka Maja nam je pokazala prostore v knjižnici, nato nam je s pomočjo videa razložila, kje in kako dobimo razne knjige, kje se nahajajo njihove podružni čne knjižnice in kako si izposojamo knjige. Govorila nam je o pe­sniku Srečku Kosovelu, po katerem je poimenovana knjižnica. Pripovedovala nam je tudi prav ljico o levu v knjižnici. Pravljica je bila dolga, a zelo lepa.Potem smo nadaljevali pot v Lipico. V galeriji Avgusta Černigoja smo si ogledali bogato zbirko slikarjevih li­kovnih del. Po kosilu smo šli z vodičko Viktorijo v mu­zej Lipikum. Tu so bile slike, video, razni pripomočki, zgodovina, vse o lipicancu. V kobilarni smo videli ko­nje, kobile in žrebeta.Ob koncu smo gledali tudi konjeniško predstavo dre­surnega jahanja.Kljub temu da je cel dan rosil dež, je bilo na izletu prav lepo.

2. razred

GRAD KOSTEL

V petek smo zapustili Dom Fara. Ob 11.00 je prišel av­tobus. Vkrcali smo kovčke in kosilo.Potovali smo z avtobusom do parkirišča pod gradom Kostel. Z učiteljico Majo smo šli na ogled kostelskega grada. Grad se nahaja na griču. Okoli so gozdovi. Šli smo proti gradu: to je 0,5 km poti. Na poti smo videli vislice. Učiteljica Maja nam je rekla, da je kralj lahko kaznoval ljudi s smrtno kaznijo na vislicah za malen­kosti. Ob poti so bile tri hiše. Na eni hiši so bili obe­šeni plug, jarmi, podkev in grablje. Pot se začne dvi­gati pri tabli z opisom gradu. Šli smo skozi grajska vrata. Videli smo trg in cerkvico. Učiteljica Maja nam je pokazala kamen pred cerkvico. Povedala nam je, da so po maši na tem kamnu sedeli fantje in gledali svojo ljubico. Cerkvica je bila majhna in je imela zvo­nice. Visoko nad cerkvico je stal mogočen grad, ki ga še popravljajo, zato si ga nismo mogli ogledati.Ko smo se vrnili k avtobusu, smo na parkirišču poje­dli kosilo in odšli.

Adriana Dobre, 5. razred

CELMarco Bonivento, 3. razred

CELODNEVNI ŠOLSKI IZLET

161616

V petek, 12. aprila, smo šli na šolski izlet. Dobili smo se pri Rižarni in smo se peljali z avtobusom do Se­žane. Tam smo si ogledali knjižnico Srečka Kosove­la. V knjižnici nas je sprejala knjižničarka, ki nas je peljala v prvo nadstropje. Tam so čitalnica, manjša soba za učence in večja za manjše otroke. Knjižničar­ka nam je povedala vse o knjižnici. To ni edina knji­žnica, ker so z njo povezane tudi knjižnice v Divači, v Komnu in na Kozini. To pomeni, da če iščeš knji­go in je ne dobiš v Komnu, pogledajo v računalnik in ti povedo, če je knjiga na razpolago v eni od ostalih knjižnic. Knjige so razvrščene po začetnici priimka pisateljev. Za olajšanje pri iskanju so dali na knjigo nalepke, ki kažejo, v katero vrsto spadajo: fantasti­čne knjige so označene z zmajem, bontonske s son­cem in podo bno. Potem nam je knjižničarka prebra­la zgodbo LEV V KNJIŽNICI. Po mojem je bila zgodba primerna za naše manjše otroke. Pred odhodom smo si lahko izposodili knjige z izkaznico sošolke, ki živi v Lokvah. Odnesle smo kar devet knjig. Potem smo šli z avtobusom v Lipico, kjer nas je čaka­la vodička. Najprej smo si šli ogledat stalno razstavo slikarja Avgusta Černigoja. Videli smo akvarele, tem­pere, kolaže, linoreze, lesoreze, olja in grafike. Bilo je tudi več portretov slovenskih pesnikov in pisate­ljev ter Černigojeva oblačila.Po kosilu nas je vodička peljala v cerkvico, kjer smo lahko sedeli, medtem ko nam je pripovedovala o zgodovini Lipice in lipicancev. Lipicanci so bili na za­četku navadni debeli kraški konji. Za vojno so kupili hitre konje, ki so se v teku let pomešali z domačimi. Ti mešanci so današnji lipicanci.

Potem smo šli v muzej, kjer smo videli okostje pravega lipicanca. Go­spa nam je povedala, da do četrtega leta ži­vijo konji prosti in se pasejo z mamo. Po če­trtem letu jih ločijo od mame in grejo v šolo. Kobila je breja – je no­seča – 11 mesecev in 1 teden, 333 dni. Vsa­ka družina žrebcev ima

171717

svoje ime: Pluto, Neapolitano, Conversano, Maesto­so, itd. V kobilarni so različni poklici: veterinar, kovač, ko­njar in jahač. Pokazala nam je kovček z inštrumen­ti, ki ga je nekoč potreboval veterinar. Stene v muze­ju so poslikane s konjskimi bogovi. V eni sobi smo si ogledali film, ki prikazuje, kako se kobila in žrebe prepoznata. In tudi najstarejšega lipicanca, ki je star 30 let. Za človeka bi bilo to 90 let.Iz muzeja smo šli čez dvorišče v najstarejši hlev v Lipici. V tem hlevu so izbrani žrebci. Vsak ima svoj prostor in pred vrati je zapisano ime družine očeta in mame. Konj Maestoso nam je pokazal nekaj akroba­cij. Ko smo šli ven, smo videli stavbe, kjer živijo osta­li konji. Nekaj jih je bilo na prostem pred hlevi. Konji gredo na pašo, ko je trava visoka 20 cm. Prej bi trav­nike tako poteptali, da ne bi trava rasla več. Do tedaj jih krmijo v hlevih.Po ogledu kobilarne smo si šli ogledat še predstavo izurjenih lipicancev. Delila se je na pet delov. Konji so z jahači menjavali različne korake in prikazali več koreografij. Peljali so tudi kočijo. Najlepši je bil tisti del, ko je konj skočil z vsemi nogami in ostal za tre­nutek v zraku in tudi ko so stali na dveh nogah. Vse, kar smo videli, je bilo zelo zanimivo. Marsikdo od nas se bo vpisal v Kosovelovo knjižnico in vsi bi se radi vrnili v Lipico.

3., 4. in 5. razred

181818

Ime mi je Valentino. Pi­šem se Benco. Star sem osem let. Živim v Trstu.

Sem visok in suh. Imam okrogel obraz. Moje oči so temno rjave, lasje pa so kratki in svetlo rjavi. Pona­vadi sem oblečen v šport­ne obleke in obut v velike čevlje.Obiskujem tečaj plavanja na Alturi in igram kitaro

pri Glasbeni matici v Trstu. Učim se tudi angleščino v Sežani. Ob sobotah hodim k skavtom v Dom Jakoba Ukmarja v Škedenj.V prostem času se vozim s kolesom.

Valentino, 2. razred

Imenujem se Sebastia­no. Pišem se Di Rita. Star sem sedem let in

pol. Hodim v drugi razred. Živim v Škednju. Sem vi­soke postave in suh. Imam rjave oči. Nosim očala z zelenim okvirjem. Moji lasje so svetli, ravni in kratko pristriženi. Vča­sih nosim trenirko, včasih

jeans. Obut sem v bele in črne športne copate. Dva­krat na teden vadim kung­fu v Trstu, ob sobotah pa hodim k skavtom v Dom Jakoba Ukmarja v Škedenj.

Sebastiano, 2. razred

Sem Gabriel Alfeo. Imam osem let. Ho­dim v drugi razred

OŠ I. Grbca – M.G. Stepan­čič. Živim v Škednju. Sem visok in imam rjave oči in lase. Na levem licu imam majhno znamenje. Pona­vadi nosim športne oble­

ke. Zvečer sem rad v pižami in bos, takrat gledam te­levizijo in poslušam pravljice. Obiskujem tečaj kara­teja v Lonjerju. Hodim k dramskemu krožku v Ške­denj.Rad se vozim s kolesom.

Gabriel, 2. razred

Ime mi je Magdalena. Pi­šem se Debelis. Imam osem let. Živim na Ko­

lonkovcu. Obiskujem dru­gi razred OŠ v Škednju. Sem visoke postave in suha. Imam modre oči, rjave in do ramen dolge lase. Rada sem oblečena v roza majico in jeans kri­lo. Hodim v plesno šolo na Opčine in k skavtom v Škedenj. Pojem tudi pri pev­skem zborčku Slomšek v Bazovici.

Magdalena,2. razred

Imenujem se Noel. Pišem se Vescovo. Imam osem let. Živim

v Trstu. Hodim v dru­gi razred. Sem srednje postave in suh. Imam modre oči. Moji lasje so rjavi in kratki. Obla­čim se v majico in jeans hlače. Najraje sem obut v telovadne copate. V prostem času brat in jaz se igrava z žogo na dvo­rišču. Včasih pomagam mami in očku v gostilni.

Noel, 2. razred

PREDSTAVIMO SE

191919

FRANCESCO

Francesco ama leggere e scrivere, per questo è sempre il primo a finire. Gli piacciono molto anche gli sport, soprattutto il rugby.

È un bambino molto simpatico. Ed è il secondo più alto della classe. Ha paura di andare troppo in alto. Parla tantissimo ed è molto allegro. Ha i capel­li castani e anche gli occhi castani; e ha un brufolo sull’orecchio. Io e lui ci divertiamo molto.

Carlo, classe 3a

CARLO

Carlo è bravo e scrive bene. Non gli piace suona­re ma è bravissimo a nuotare. Gli piacciono le moto e anche un po’ le Ferrari. Con i maschi è

gentile sopprattutto se riceve un regalo. Se lo faccia­mo arrabbiare non ci spinge e non ci calcia come fanno gli altri. Ha i capelli tagliati corti. È alto e ha gli occhi marroni.

Marco, classe 3a

BORIS, IL MIO PAPA’

Boris è il mio papà. A lui piace molto fare le fe­ste. Soprattutto quando arriva il carnevale. È il più grande della mia casa. Lavora nella banca,

quando è a casa gioca a calcio con me. È molto oc­cupato perché lavora fino alle 20.00. A volte si arrabbia perché combino guai. Non gli pia­ce quando gioco troppo alla WII. A volte è così genti­le che mi fa un regalo.

Matej, classe 3a

MARCO B.

Marco, il mio compagno di classe, è sempre sorridente. Ascolta sempre la maestra. Ha due occhi grandi e porta gli occhiali. Fa atle­

tica e si allena due volte alla settimana. È molto bra­vo, fa i salti molto lunghi.Gli piacerebbe suonare la batteria. La matematica è la sua materia preferita. Mangia poco e beve tanto. Gli piace giocare a ping­pong, ma il suo gioco prefe­rito è il Lego.È molto amico di tutti i maschi della classe.

Emiliano, classe 3a

NICOLE

Nicole ha gli occhi e i capelli marroni. Porta gli occhiali e l’apparecchio per i denti. Ha i capelli lunghi legati. I suoi vestiti sono molto colorati.

È molto femminile.È simpatica! È quasi sempre sorridente. È molto len­ta a correre e a scrivere, ma in verità è anche brava. È freddolosa; infatti in classe sta sempre con un ma­glione. Quando scrive è molto concentrata. È più alta di me, anche se è più giovane. Le piace disegnare, ma di più a colorare. È molto magra, perciò riesce a passare dappertutto.

Gaia, classe 3a

ROSY

Rosy è una mia compagna di scuola. È gentile con tutti i miei compagni. È anche un po’ buffa, perchè ha sempre la testa tra le nuvole. È molto

lenta a scrivere e la maestra si arrabbia molto.

DESCRIVO UNA PERSONA

202020

A Rosy piacciono i tuoni! È una ragazza divertente anche se è seria a volte.

Marco, classe 3a

RICCARDO

Riccardo è il mio vicino che ha 9 anni. Il sabato ci incontriamo e giochiamo.È molto alto e porta gli occhiali. Gioca a basket,

ma quando vengo a casa sua giochiamo a ping pong o ai Play mobil (tipo Lego).Ci divertiamo sempre quando siamo insieme.

Francesco, classe 3a

GAIA

Gaia è brava e molto divertente. Gaia è sempre prima a finire i compiti. Ha delle mani piccole, però è molto brava

nell’arrampicata. Va anche a nuotare in piscina. Lei scrive benissimo ed è bravissima anche a disegnare e colorare. A Gaia piace molto leggere. Ha i capelli castani a caschetto. Il colore degli occhi è verde grigio, come quelli di una gatta.Con Gaia mi trovo molto bene.

Nicole, classe 3a

ROSSELLA

Rossella è una compagna di classe magnifica e anche una amica simpatica. Lei non ingrassa mai, pesa pochissimo. Ha degli occhi marro­

ni come il tronco d’albero, ha i capelli tagliati a ca­schetto ed è molto bella. Rossella è sempre di buon umore, e aiuta tutte le amiche.A scuola si impegna più che può, ed è brava. Rossel­la fa dei disegni bellissimi. Come sport lei fa il tiptap. Rossella è la mia migliore amica e lo sarà sempre. Quando va in vacanza mi manca tanto.

Chantal, classe 4a

CHANTAL

Chantal è la mia migliore amica.È una bambina molto bella e più di tutto le pia ce mangiare. A lei piace giocare a Monster

High. Ha gli occhi castani e ha un naso grande. Lei ha due capelli color oro. Ha delle gambe lunghe. Ha nove anni e mezzo.Con me è stata sempre buona, perché quando mi manca qualcosa lei me lo presta sempre.Ha delle belle orecchie grandi. È molto simpatica.

Rossella, classe 4a

VANESSA

Vanessa è la mia migliore amica. Ha i capelli marroni come il cioccolato fondente. È diver­tente e molto carina. Gioca sempre con me. È

la mia amica. Ha gli occhi celesti! È piccola e magro­lina. Pesa pochissimo. Siamo amiche dall’asilo: lei conosce me e io conosco lei. Lei e io abbiamo la stessa età e anche la stessa taglia. A volte ci vestiamo uguale, allora siamo qua­si gemelle. È un po’ pasticciona, ma è buona, geniale e disegna benissimo. È un po’ vivace, ma resta sempre la mia amica.

Desiree, classe 4a

Click Competition

My Lunch

23

RAZRED SE PREDSTAVI

24

OGLED ŽELEZNIŠKEGA MUZEJA

V četrtek, 13.decembra 2012, smo se učenci vseh razredov osnovne šole odpravili in se na­potili po ulicah starega mesta do Marsovega

polja (Campo Marzio), kjer je železniški muzej. Pot je bila še kar dolga, a prijetna, saj nas je grelo prijetno decembrsko sonce.V muzeju sta nas čakala dva vodiča, zato smo se raz­delili v dve skupini. Prva skupina si je ogledala notra­nje prostore, druga pa zunanje prostore. V notranjosti muzeja hranijo razne pripomočke, ki so jih železničarji uporabljali pri opravljanju dela. Muzej je bogat tudi s starimi fotografijami. Kar pa je priteg­nilo našo pozornost, so bile rekonstrukcije železni­ških postaj z modelčki, ki so zares vozili. Bili so tako zanimivi, da nismo hoteli stran. Ko smo si ogledali notranje hale, smo stopili v zunanje prostore muze­ja, kjer stojijo na tirnicah prave starinske lokomotive, tramvaji in celo vlak, ki so ga vojaki uporabljali med drugo svetovno vojno. Preden smo se vrnili v šolo, si je vsak izmed nas vzel košček premoga za spomin.

Učenci 5. razreda

25

PRALNICA

Učenci osnovne šole med odmori radi igramo nogo­met. Žal je šolsko dvori­

šče slabo zagrajeno in tako naše žoge vedno zletijo na sosednje strehe. Gledali smo skozi okno in razmišljali, kako bi spet vzeli žoge, saj odmori brez nogometa so zares dolgočasni. Dario je predlagal, da bi lahko kar skočili čez zid in splezali na streho sosednje stavbe. Davide pa je pripomnil, da to ni mogoče, saj je zid previsok. Nina je opazi­la, da se po sosednjem dvorišču podi skupinica otrok v spremstvu nekega gospoda, ki jim ga razkazuje in nekaj razlaga. Stekla je k učiteljici in vprašala, kaj se dogaja. Učite­ljica nam je razložila, da je tam nekoč stala pralnica in da so jo skavti skupine AMIS preuredili v muzej.Chetan je takoj vprašal, kaj pa je pralnica. Zato smo sklenili, da jo obiščemo in ugotovimo, kje in kako so nekoč prali perilo.Prvo, kar smo videli, ko smo stopili na dvorišče, je bilo približno trideset zelo globokih lijakov, ob kate­

rih je stal vodič, ki nam je takoj povedal, da so tam nekoč perice prale perilo in da je iz pip tekla le mrzla voda, če pa so želele toplo vodo, so si jo lahko kupi­le v hišici, ki stoji ob strani. Seveda, to je bilo zelo naporno delo, saj so perice drgnile perilo na velikih plohih, ga mazale z milom in nato namakale v vodo, dokler ni bilo čisto. Danes naše mame imajo pralni stroj, ki pere sam. Da bi bo­lje razumeli, kako deluje pralni stroj, nam ga je vodič

pokazal in nam razlo­žil, kako je sestavljen. Vodič nam je še pove­dal, da je v mestu delo­vala tovarna, ki je pro­izvajala milo, in nam orisal še nekaj zanimi­vosti o takratnem živ­ljenju.Bili smo zelo navduše­ni nad ogledom pral­nice in veselili smo se tudi, ker smo lahko končno spet vzeli žoge.Carlotta in Valeriia, 5. razred

26

PAPEŽ FRANČIŠEK

Učenci petega razreda smo z velikim zanima­njem sledili temu, kar se je dogajalo v Vatika­nu in tako se odločili, da o tem napišemo kraj­

šo kroniko.11. februarja je papež Benedikt XVI. presenetil svet, ko je dejal , da se bo 28. februarja zaradi zdravstenih razlogov odpovedal papeževanju. Poudaril je, da se je za to odločil sam in svobodno. Novica je pretresla svet, saj ni običajno, da papež od­stopi. Zadnji papež, ki je to storil, je bil GREGOR XII. leta 1415.V Rim so prišli reporterji celega sveta, da bi sledili dogodkom. 13. februarja je papež Benedikt XVI. da­roval zadnjo mašo, zanimanje ljudi je seveda ras­lo in tako se je 27. februarja na Trgu sv. Petra zbralo 200.000 vernikov, da bi prisuhnilo njegovemu zad­njemu govoru.28. februarja je papež s helikopterjem zapustil Vati­kan in se odpeljal v Castel Gandolfo.

Novega papeža so izvolili v zelo kratkem času, saj se je 13. marca po petem krogu konklava iz dimni­ka prikazal bel dim. Zvonovi v Rimu so začeli praznič­no zvoniti in množica ljudi je z velikim pričakovanjem navalila na Trg sv.Petra. Vsi so želeli videti novoizvo­ljenega papeža.Približno uro kasneje se je prikazal novo izvoljeni pa­pež Frančišek. Pozdravil je prisotne z vljudnim “Buo­na sera”, zmolil z njimi očenaš, zdravomarijo in slavo očetu za zaslužnega papeža Benedikta XVI., nato je še mestu Rim podelil blagoslov “urbi et orbi”.Papež Frančišek je prvi papež jezuitskega reda, prvi iz Latinske Amerike in s tem tudi prvi neevropski pa­pež.George Mario Bergolio ­ papež Frančišek prihaja iz Buenos Airesa (Argentina), kjer je bil znan po člove­koljubnem delu in pomoči revnim.

Dario in Iliyan, 5. razred

KolažUčenci 2. razreda

27

28282828

PROMETNA VZGOJA

V okviru projekta o prometni vzgoji sta nam 5. decembra 2012 predstavnika mestne policije predavala o cestnem prometu in vedenju na cesti. Pokazala sta nam tudi po­

snetek o prometnih nesrečah in prometnih znakih.

12. decembra 2012 smo se z mestnima policistoma in s tretjim razredom Osnovne šole Josipa Ribičiča spre­hodili po Sv. Jakobu. Na vsaki ulici smo se ustavili, opazovali prometne znake in ugotavljali, katere poznamo.Po predavanju in sprehodu po bližnjih ulicah smo se učenci tretjega razreda srednje šole v razredu pogovori­li, kako lahko poskrbimo, da bosta naša pot v šolo in domov ter hoja po mestnih ulicah varni.Naučili smo se, da moramo spoštovati nekatera pravila:­ kadar hodimo po cesti, ne smemo imeti slušalk, ker z njimi preslišimo hrup avtomobilov;­ kadar izstopimo iz avtobusa, moramo prečkati vedno za avtobusom, ker avtobus po pravilih ne sme vo-

ziti vzvratno;­ kadar prečkamo cesto, moramo najprej ugotoviti, s katere strani prihajajo vozila;­ med prečkanjem ceste moramo biti še posebno pozorni, ker voznike večkrat slepi sonce in se zato lah­

ko zgodi nesreča;­ če se vozimo s kolesom, mora naše kolo obvezno imeti luči in zvonec.Da bi bil promet bolj urejen in varnejši, morajo tako pešci kot tudi vozniki spoštovati prometne znake in pra­vila.Ko smo se z osnovnošolci sprehajali po ulicah v bližini šole, smo opazili nekatere nevarnosti.Na zidu ob pločnikih na Ulici San Marco so reklamni plakati. Njihovi okvirji imajo zelo ostre vogale. To je ne-varno predvsem za majhne otroke, ker se lahko hudo poškodujejo. Da bi to preprečili, bi morali te vogale za­varovati z gumijasto oblogo.Avtomobili, parkirani na vogalih, ovirajo promet in prehod peščev, posebno tistih, ki imajo težave pri hoji. Pločnik na vogalih ima namreč klančino, ki omogoča lažji dostop na pločnik in sestop z njega.Naša spoznanja in ugotovitve smo zapisali ter narisali zemljevid šolske okolice in prometne znake. 7. mar­ca 2013 sta nas predstavnika mestne policije ponovno obiskala in imeli smo predavanje v tretjem razredu osnovne šole. Tokrat smo o prometni vzgoji predavali mi. Na tablo smo zalepili plakat, na katerem so bile na­risane ulice in ceste, po katerih smo se skupaj sprehodili. Na interaktivni tabli smo pokazali znake, ki so na križiščih. Osnovnošolci so morali poiskati odgovarjajoče znake med tistimi, ki smo jih mi pripravili, in jih za­lepiti na plakat. Tako so osnovnošolci skozi igro spoznali nekatera prometna pravila.

Učenci tretjega razreda

29292929

RDEČA KAPICA NA NAŠI ŠOLI

Nekega dne je na našo šolo prišla nova učenka, imenovala se je Rdeča kapica. Bila je pridna učenka, pri vsaki šolski nalogi je dobila ocene

od osem do deset. Med odmorom je vsak dan jedla čudežne jagode. Ko so bili nareki, šolske naloge, spraševanja in slov­nični testi, je Rdeča kapica podarila po eno jagodo vsem puncam in vsakič so one dobile lepe, visoke, čudovite ocene. Ko je bila kontrolna naloga iz zgo­dovine, sem jaz brez dovoljenja pojedel eno jago­do. Ugriznil sem jo in se spomnil vse, kar smo se mo­rali naučiti, in znal sem tudi stvari, ki se jih nismo še učili. Naslednji dan sem zvedel, da sem pri zgo­dovini dobil deset, moje sošolke pa osem. Pogleda­le so me, kot da bi videle Marsovca. Svojim sošol­cem sem povedal skrivnost o dobrih ocenah. Vsi fant­ki smo vprašali Rdečo kapico, kje kupi tiste čarobne

jagode. Vprašali smo jo tudi, kje živi, a ona nam tega ni povedala, ker je vedela, da bi jo mi zasledovali in pobrali jagode na njenem vrtu. Vsi fantki smo vedeli, kaj narediti. Poklicali smo volka, da bi nam pomagal najti domovino Rdeče kapice. Volk je prišel nasled­nji dan in dali smo mu copate Rdeče kapice. Povohal je copate in nas odvedel v njeno domovino. Na vrtu smo ukradli devet jagod, in ravno ko smo bili priprav­ljeni na odhod, smo zaslišali: »Pustite mi jagode, ki mi jih je podaril moj pokojni oče čarovnik!«Mi smo obstali in ji vrnili vse jagode. Rdeča kapica nam je obljubila, da ko bodo preverjanja, šolske na­loge in tihe vaje, nam bo prinesla sedem jagod, in tako bomo vsi dobili lepe ocene. In res, vsi smo dobi­vali samo lepe ocene.

Nicholas Ferri, 1. razred

Micol Bergamaschi, 3. razred

30303030

KLEINE BERLIN

V torek, 13. novembra 2012, smo si ogledali Klei­ne Berlin. To je bilo protiletalsko zaklonišče med drugo svetovno vojno in ga sestavlja več

podzemnih predorov. Pri vhodu na Ulici Fabia Seve­ra so nas pričakali člani Jamarskega odseka Alpinisti­čnega kluba Trst. Ti so nas vodili po predorih in rovih tako nemškega kot italijanskega dela.Vstopili smo in se posedli v sobi, kjer smo si ogleda­li projekcijo o različnih rovih. Pod Trstom tečejo šti­rje glavni potoki. Najpomembnejša sta Veli­ki potok in Kluč. Ti potoki so nudili vodo ce­lemu mestu. Rimljani so speljali vodovod iz potoka Glinščice; cesarica Marija Terezija pa je dala zgraditi drug vodovod, ki se je zače­njal pri Sv. Ivanu. Samo premožnejše druži­ne so imele vodo iz vodovoda, druge so je­male vodo iz vodnjakov. Na koncu 19. stole­tja so jih v Trstu prešteli okoli 1900. Tretja vr­sta podzemnih rovov so predori, ki so nudili zatočišče pred letalskimi napadi. Vsaka hiša

je imela v kleti skrivališče, vendar že prvič, ko so na­padli Trst in uničili mnogo hiš, se je večina ljudi odlo­čila, da se bo raje varovala v javnih podzemnih rovih.Nato smo se napotili po podzemnih rovih. Večkrat smo se ustavili pri stranskih hodnikih in vodnik nam je razložil, kaj se je tam dogajalo. Povedali so nam tudi, kaj so ljudje dajali v nahrbtnike, preden so zbe­žali v tunel. S seboj so vzeli vse najpomembnejše stvari in tudi živilske karte, brez katerih nisi mogel dobiti hrane. Otroci so v zaklonišče nosili igrače, re­vije, slikanice in plišaste živalice. Zelo pomemben je bil stolček, brez katerega je bilo v predoru zelo težko preživeti; če si ga imel, ti ni bilo treba stati ali sedeti v umazanem blatu. Italijanski predor je bil tako uma­zan in blaten, da je nekoč neka gospa v njem izgubila copato. Razstavljenih je bilo tudi veliko predmetov, ki so jih takrat uporabljali v vsakdanjem življenju.Po ogledu italijanskega predora smo šli v muzej; tu smo videli veliko zanimivih slik. Na velikem plakatu so bile natisnjene letnice najpomembnejših dogod­kov, ki so se zgodili med vojno v Trstu. Zraven plaka­ta pa je visel zemljevid mesta in okolice, na katerem so bile označene vse točke, ki so bile bombardirane. V naših krajih je bilo okoli dvajset napadov.Nekaj časa smo si še ogledovali to nekdanje zaklo­nišče, nato smo šli ven. Pred vhodom smo se slika­li, nato pa smo se vrnili v šolo. Bilo je zelo zanimivo in poučno. Na ekskurziji sem se naučil veliko novega, kar mi bo ostalo v spominu.

Elia Riccobon, 3. razred

Lorenzo Obersnel, 3. razred

Micol Bergamaschi, 3. razred

31313131

Ob dnevu spo-mina na mrtve smo se učenci

poklonili žrtvam dru-ge svetovne vojne. V sredo, 31. oktobra 2012, smo v sprem-stvu profesorjev obis-kali Rižarno, kjer smo počastili spomin na vse, ki so darovali ži-vljenje zato, da lahko mi danes živimo svo-bodno na svoji zem-lji ter gojimo svoj je-zik in kulturo. Najprej smo pred spominsko obeležje na notra-

njem dvorišču položili cvetje ter prebrali več Kajuho-vih pesmi, nekaj pričevanj preživelih in krajše besedi-lo Prima Levija. Nato smo si ogledali prostore.

Vstopila sem in popadla me je groza. Na obeh stra­neh se je proti nebu dvigalo obzidje. Bilo je grozno in tako visoko, da mu ni bilo videti konca. Pred menoj je bil neskončen hodnik. Korak za korakom sem prodi­rala proti notranjosti, a zdelo se mi je, da sem vedno na istem mestu. Končno sem prišla do širšega pro­stora. Na moji levi je bila celica smrti. Temačen pro­stor je bil nekoč ves popisan in v njem so se nekoč slišali grozni kriki. Nadaljevala sem pot in zavila v ce­lice. Bile so majhne sobice, v katere so Nemci stla­čili do šest ljudi. Ob celicah je bila dvorana križev, ki je v preteklosti imela več nadstropij. Vrnila sem se na dvorišče in na tleh opazila jekleno ploščo. Na tem mestu je nekoč stala krematorijska peč, v kateri so sežigali ljudi. Pred koncem vojne so Nemci tu poruši­li veliko zgradb, da ne bi za njimi ostali sledovi gro­zot.

Emma Riccobon, 1. razred

Komaj sem vstopila v Rižarno, me je v srcu nekaj stis­nilo. Vse se mi je vtisnilo v spomin, najbolj pa pismo, ki ga je fant napisal svoji družini, preden so ga ubili.

Francesa Babici, 1. razred

Ogledali smo si celice, dvorano križev, celico smrti, dvorano komemoracij, sledi krematorijske peči in dim nika ter železno upodobitev dima. Najbolj sta me prizadela pismo, ki ga je napisal Zorko, in kij, s kate­rim so ujetnike udarjali po tilniku. Pismo me je priza­delo, ker Zorko ni nikoli več videl svojih staršev. Kij me je prizadel, ker je bilo to res grozno orožje.

Valentina Pettirosso, 1. razred

Mene je najbolj prizadelo, ko smo si ogledali celice, v katerih so bili zaprti ujetniki. Celice so velike kot manjša omara. Ne morem si predstavljati, kako so trpeli ljudje, ki so bili v njih zaprti, in kako so bili nji­hovi mučitelji tako hladnokrvni, da so počenjali take grozote. Res je nepojmljivo, kaj lahko človek naredi človeku.

Teodora Jovanović, 3. razred

Najbolj me je prizadel kij, ki so ga v taborišču upo­rabljali, da so ubijali ujetnike. Večkrat se je zgodilo, da ujetnika udarec ni ubil in so ga tako še živega vrgli v krematorijsko peč. Začudil sem se, ker si nisem mo­gel predstavljati, kaj je privedlo človeka do tega, da je storil tako kruta dejanja.

Elia Riccobon, 3. razred

Meni so najbolj ostale v spominu slike v muzeju. Ljudje v taborišču so bili samo kost in koža. Spali so eden tik drugega na lesenih pogradih. Tako jih je na­slikal Zoran Mušič.

Marco Fachin, 3. razred

Kar me je najbolj pretreslo, so bili pismo in obešenci. Če pomislim na sliko obešencev, me oblije kurja polt. Pismo me je pretreslo, ker sem pomislila, da ga je na­pisal fant tik pred smrtjo. Obešenci pa mi že od tre­tjega razreda osnovne šole, ko sem bila v Rižarni, ro­jijo po glavi. V tretjem razredu sem kar obstala pred njihovo sliko.

Urška Stopar, 1. razred

V RIŽARNI

32323232

KRIVICA

V življenju si pridobimo veliko izkušenj, ki so lahko grenke, bridke, ljubezenske ali življenj­ske. Iz izkušenj se marsičesa naučimo, pred­

vsem pravilnega ravnanja. Ta, ki jo bom opisala, je navadna, vsakdanja in večkrat mi pride na misel.Bil je čisto navaden dan. Bila sem šele v prvem razre­du osnovne šole, ko sem spoznala neko prijateljico. Prijateljstvo se lahko okrepi, mine, se ohladi, je lah­ko iskreno, pravo, trajno.Najino prijateljstvo se je z leti vedno bolj krepilo.Zelo podrobno se spominjam tega dogodka. Po vsej verjetnosti sva se sprli, bili sva jezni ena na drugo. Nervozno sem premišljevala, nenadoma pa sem za­gledala njeno risbo, obešeno na omari v učilnici. Na njej je bilo narisano morje z barčicami in punčko, ki je držala v roki tako visokega zmaja, da je segal čez oblake.Učilnica je bila prazna, sama sem bila v njej, dru­gi so bili že pri kosilu. Od jeze sem zgrabila debel flomaster rdeče žareče barve. Packala sem po risbi, dokler se mi ni jeza polegla. Počutila sem se veliko bolje, bila sem sproščena, a svojega dejanja sem se zavedala šele naslednji dan, ko je prijateljica stopila v razred in zagledala počečkano risbo. Planila je v jok in takoj povedala učiteljici.Učiteljica je začudeno strmela v risbo in jezno gleda­la nas učence. Zardela sem, vrtelo se mi je v glavi. Želela sem zbežati, vrniti se nazaj v čas, nisem mog­la verjeti, da sem se znašla v taki situaciji. Učiteljica je postajala vedno bolj jezna, strmela je samo v ene­ga učenca, on pa je po pravici trdil, da ni ničesar sto­ril, a učiteljica mu ni verjela. Rekla mu je, naj vendar­le prizna, če si je že upal to storiti. Planil je v jok, ker mu učiteljica ni verjela, še sošolci so se norčevali iz njega. V tistem trenutku sem se skušala umiriti, a mi ni uspelo. Šla sem na stranišče in tam jokala, dokler ni sluginja slišala mojega ihtenja. Zaskrbljeno me je vprašala, kaj se mi je pripetilo, in jaz sem si izmislila, da se počutim slabo. Sluginja mi je verjela, ker sem bila tudi zelo topla. Poklicala je starše in šla sem do­mov.Bil je žalosten, temen, tih dan. Nisem si upala nobe­nemu povedati, kaj se je zgodilo. Mislila sem samo na to, kar sem storila, na sošolca, ki so ga obtožili, na prijateljico, ki sem ji storila krivico, na učiteljico

in na njen jezni obraz. V sebi sem nosila žalost, ho­tela sem priznati krivico in se opravičiti prijateljici. Še bolj pa se mi je smilil nedolžni deček, ki so ga vsi obtožili, da je hinavec. Naslednji dan sem šla v šolo prepričana, da se jima bom opravičila, a v šoli si tega nisem upala, zgrabila me je panika. Tako je bilo vsak dan, s časom pa vedno slabše. Bolj kot je čas mine­val, težje mi je bilo se opravičiti. Ta greh sem imela v mislih še dolgo časa, ampak ni­koli se nisem mogla opravičiti, čeprav sem imela za to ogromno priložnosti. Sedaj, ko je minilo že nekaj let, se zavedam, da pravzaprav to ni bilo težko. Stori­la sem greh in se potem tega kesala in še dolgo časa trpela. Lahko bi se takoj opravičila, a mi ni uspelo, ker sem se znašla v situaciji, ki ji takrat kot mala de­klica nisem bila kos. Še dolgo časa sem to obžalo­vala.Vsak od nas lahko stori greh, in če se ne opraviči pra­vočasno, nosi v sebi tak neprijeten občutek, ki ga bo za vedno spominjal na storjeno krivico.

Neža Zobec, 3. razred

Marco Fachin, 3. razred

33333333

BOŽIČNICA 2012

Naša srca

Božič je nekaj posebnega in vsa naša srca to čuti­jo. Pripravljamo se na prihod odrešenika. Vsi to ču­timo. Jaz čutim moč, moč, s katero okrasim hišo in drevček, pečem piškote in potice za najdražje.Na božič se rodi odrešenik sveta, bog ga pošlje na zemljo, da nas odreši. Pomislite: on trpi, da mi danes imamo vse, kar si za zaželimo. Mi pa večkrat na to po­zabimo in marsikaj odvržemo. Za kar imamo, se mu moramo zahvaliti.

Urška Stopar, 1. razred

Božični okraski

Sprašujem se, ali so božični okraski potrebni? Po­mislimo na tiste, ki nimajo ničesar, kaj šele božično drevo. Ali niso lučke na cesti zapravljanje denarja?V resnici za božič potrebujemo samo mir, prijateljstvo in nesebičnost, ne pa najnovejših okraskov in lučk.

Leonardo Glavina, 1. razred

Božično pričakovanje

V glavi so čudovite misli, ljubezen je povsod.Otroci nestrpno pričakujemo božič. Bomo skupaj s starši, in če v teh mrzlih dneh grelci ne bodo delali, nas bo ogrela ljubezen. Družina se zbere, da skupaj

praznuje. Drug drugemu zaželimo srečo. Pod božič­no drevo pride Jezus: to pomeni, da je božič.Božič je najlepši dan.

Nicholas Ferri, 1. Razred

Naš božič

Danes je lep dan,Jezus je povsod pričakovan.Jezus v jaslih se rodiin nas vse razveseli.Vsi se pripravljamo na sveto noč,ko Jezus k nam pride, bo polnoč.Ostal bo z nami in se igral,lepa, nova srčeca nam bo dal.Vsi mi otroci se veselimoin srečen božič vam želimo.

Emma Riccobon, Miljana Stević, 1. razred

Božične želje

Na darila letos pozabimo,naj ostanejo le željé;mir v srcih naj zavladain za vedno imejmo se radi.V decembru se ulica blešči,v decembru na jelki svetloba žari,v decembru vam želim,naj ima novo leto tople in modre očiin v njih nebo in sanje ter sreča za vse ljudi.Vsaka zvezda naj izpolni željo,vsaka snežinka naj zariše nasmehin vsak korak naj prinese srečo v teh prazničnih dneh;strah pred profesorji, naj bo drobcen ali velik,naj v novem letu izgine,saj tudi oni nas imajo zares radi.Za božič si želimpriklicati iz nebes glasove,ki jih močno pogrešam;ne potrebujem angelov na smreki,saj jih imam na nebu,kjer se prava ljubezen sveti.

Nicole Rende, 3. razred

34343434

L’INCONTRO CON POLIFEMO ... UN’ALTRA STORIA

LA FUGA DI POLIFEMO

Con un balzo la moto entrò,con Martin sopra si fermò,all’improvviso un motore s’udì sfrecciare Nicholas con la Ducati rossa vedemmo arrivar.Leonardo con la sua gip il muro sfondò,ma per fortuna la macchina intera restò.Nella grotta così entrammo epizzette con patatine lì trovammo,per la fame tutti ci abbuffammo.Polifemo dalla caccia rientrò,con occhio feroce ci squadrò.Non gradiva la cena finita…l’azione nostra doveva esser punita!Un’unica patatina gli avevamo lasciato,lui la divorò tutto affamato.Ma la patatina l’indigestione gli causòe una puzzetta il gigante mollò.Un tonfo nel nostro naso entrò,Polifemo la caverna arieggiando s’addormentò.La spelonca aperta lui lasciò… noi esultammo …ed a gambe levate tutti scappammo!Quest’episodio finisce così,ma la nostra odissea non termina qui!

Leonardo Glavina, Martin Vascotto, Nicholas Ferri

NELLA GROTTA CON TIMORE

A passo felpato nella grotta entrammoe per la paura lo sguardo abbassammo.Davanti a noi un mostro in bichini,con ai piedi puzzolenti dei calzini.Tutto sporco come un porco,giaceva lì, mezzo morto.In trappola finimmo e tutti lo capimmo.Il grosso masso rotolòe quasi ci schiacciò.Dalla grotta non c’era più scampo,ma un’idea ci venne come un lampo.In quel momento il gigante si svegliòe con voce tuonante esclamò:“Chi siete voi,stranieri?Non siete qui già da ieri…?Dalla grotta voi non uscirete,ma nella mia bocca finirete!”In men che non si dica ci acciuffòe in bocca ci cacciò.Dalla gola il solletico gli procurammo,lui starnutì e dal buco del soffittofuori volammo.

Francesca Babici, Miljana Stević, Emma Riccobon

Nicholas Ferri, 1. razred Urška Stopar, 1. razred

35353535

POLIFEMO N.2

La terra sotto i nostri piedi tremòe un’ombra nella grotta entrò.Una creatura mostruosa davanti a noi passòe con pura malvagità ci guardò.Ci disse con voce maestosa:“Chi siete voi che vi mettete davanti a me in posa?!”Il mio cuore nel petto saltellòe di paura la mia mano tremò.Cattivo il mostro diventòe dalla sua boccaccia questa frase tuonò:“O voi creature, io vi mangerò,domani per cena vi cucinerò!”Una notte insonne passammoe tutto il tempo pensammo.La mattina un grido ci svegliòvedemmo Polifemo che il masso spostò.Quando scorgemmo la luce del solesentimmo scalpitar sotto i piedi le suole.Noi fuori dalla grotta scappammoe l’episodio per tutta la vita ricordammo.Ed ora che sono diventata nonninaracconto la storia alla mia nipotina.

Urška Stopar, Alexandra Zoch, Valentina Pettirosso

CHE COSA SUCCEDE A CHI MARINA LA SCUOLA

La scuola marinamo e in crociera andammo.Tutti felici e contenti,in faccia sorridenti.Ad un tratto un vortice d’acquaci inghiottì e in un’altra era capitammo lì.Bojan era Zeus con la cresta dorata,tutti ci guidò verso la grotta fatata.Bojan disse di non entrarciMa Matteo ragazzo veloce scattò e nella grotta entrò.Il mostro lì trovòe la testa gli tagliò.Matteo solo nella grotta era per colpa della dea Chera.In soccorso Bojan chiamò che con la cresta dorata la grotta squarciò.Matteo salvo uscìE la storia finiscie quisenza il verbo con la i.

Bojan Zec, Matteo Rizzotto

Učenci 1. razreda

Matteo Rizzotto, 1. razred Alexandra Zoch, 1. razred

36363636

PROSTOVOLJNI GASILEC

Nepričakovano sem dobil sporočilo neznanega gasilca. Prebral sem, kaj piše.»Ciao, na facebooku sem videl tvoje slike in

tako izvedel, da so ti všeč gasilci. Jaz sestavljam mlajšo ekipo, če hočeš, pridi tudi ti.«

Takrat sem se skoraj začel jokati. Moji starši so bili srečni in so mi rekli, naj naredim, kar je meni najbolj všeč. Prvi dan z gasilci je bilo zelo lepo, zabaval sem se in se lepo imel z njimi. Tisti dan smo spremljali ko­lesarje od Velikega trga do Barkovelj in nazaj. Od ta­krat me vedno pokličejo, ko je kaka prireditev. Ko je bil zadnjič sneg, led in mraz, so me ob 20.15 poklicali in mi rekli, da se moram pripraviti za noč­no delo. Moji mami se je zdelo zelo smešno, ko sem se pripravljal za nočno delo. Poklicala je babico v Ro­munijo in ji povedala, da sem postal prostovoljni ga­silec. Ko je babica to slišala, se je začela jokati, saj je bil tudi dedek gasilec. Ko sem imel tri leta, mi je on podaril gasilski avto. Jaz mislim, da mi je dal ta avto zato, da bi mi prinesel srečo in da bi tudi jaz postal gasilec. In jaz hočem nadaljevati to, kar je začel moj dedek.

Vladan Arsić, 3. razred

Vladan Arsić, 3. razred

Emma Riccobon, 1. razred

Urška Stopar, 1. razred

NA KONCERTU

V soboto, 26. januarja, sem šla v Milje na kon­cert Tržaškega partizanskega pevskega zbora Pinko Tomažič. Na koncert sem šla z babico,

Martinom in teto. Koncert se je začel ob pol devetih v gledališču Verdi. Organiziralo ga je Društvo Sloven­cev miljske občine.Na koncert je sicer prišlo veliko ljudi, dvorana pa ni bila polna. Sedeli smo na sredini in smo videli vse, kar se je dogajalo na odru. Ko je partizanski zbor pri­šel na oder, smo vsi zaploskali. Partizanski pevski zbor sestavlja dosti pevcev: mladi, stari, ženske in moški. Pred zborom sedijo in igrajo glasbeniki. Zbo­rovodkinja se imenuje Pia Cah. Zbor je zapel vse pe­smi iz svojega repertoarja. Poznala sem nekatere pe­smi in sem jih tudi pela. Moja babica pa je poznala vse pesmi in jih je potiho pela. Najbolj mi je bila všeč pesem Bella ciao. Ko so zapeli dve znani partizanski pesmi, smo vsi vstali in ju zapeli z njimi. Koncert je trajal tri ure.Koncert mi je bil všeč, ker mi je glasba ugajala.

Nikol Papić, 3. razred

37373737

Vladan Arsić, 3. razred

O PIRANU

Kaj smo se naučili, kaj nam je bilo všeč …

V Piranu nisem bila še nikoli, zato me je ta obisk raz­veselil. Všeč mi je bilo, ko smo šli v akvarij si ogledat ribe. V bazenih so bili majhni morski psi in najrazlič­nejše ribe. Dali smo jim hrano. Ribe so skakale in lo­vile klapavice, tako da so me vso zmočile. Grozno pa je bilo, ko smo s pomola odpluli na stari ladji. Kmalu me je žačel boleti trebuh, a hvala bogu je vožnja hit­ro končala.

Emma

V Piranu mi je bil najbolj všeč akvarij, ki je blizu Tar­tinijevega trga. V akvariju smo dali jesti morskim psom, pirajam in morskim listom. V Piranu sem vi­dela beneško hišo, ki jo imenujejo Benečanka. Ko si vstopil v hišo, si se znašel v preteklosti, saj je bilo vse starinsko. Tu so nam povedali zgodbo, kako je princesa na zrnu soli dobila moža trgovca. Ker je bil on trgovec, je moral veliko potovati po deželi, prin­cesa na zrnu soli pa je jokala vsak dan in mu pisa­la, naj se vrne. Na koncu obiska je vsak od nas do­bil diplomo, s katero so nam podelili častni naslov: tako so dečki postali beli vitezi, deklice pa princes-ke na zrnu soli.

Valentina

Najbolj mi je bila všeč Benečanka, ker so bile v njej razstavljene lepe obleke in zelo zelo stari predmeti.

Bojan

Najbolj mi je bil všeč orientacijski pohod po Piranu. Na tem pohodu sem se naučila marsikaj o preteklo­sti Pirana in njegovih znamenitostih. Bila je prav lepa izkušnja.

Urška

V Piranu je bilo zelo zanimivo, naučil sem se veliko novih stvari in se zabaval. Najlepše je bilo v akvari­ju, ker je bilo veliko rib. Med temi so bili morski psi in skati.

Martin

V ponedeljek smo šli na sprehod po Piranu. Spre­mljali sta nas dve gospodični, Urša in Špela. Pokaza­

li sta nam znamenitosti mesta in o njih lepo pripove­dovali. V torek smo si ogledali podvodni muzej, ki je bil zanimiv, potem pa smo šli v park blizu Portoroža, kjer smo Emma, Urška, Valentina in jaz plesale.

Alexandra

Najlepše mi je bilo, ko sem bil v družbi prijateljev. Vi­del sem tudi marsikaj novega, kot sta Tartinijev trg in beneška hiša.

Matteo

Najbolj mi je bil všeč Muzej podvodnih dejavnosti, ker sem v njem izvedel nove stvari. V njem so razsta­vljeni starodavni skafandri.

Leonardo

Najbolj mi je bil všeč akvarij, kjer sem spoznal veliko novih rib in jim dal jesti. Videl sem tudi nekaj novega, in sicer Tartinijev trg z njegovim spomenikom.

Nicholas

Učenci 1. razreda

38383838

POHOD PO PIRANU

Od ponedeljka, 8. aprila, do petka, 12. aprila 2013, smo učenci četrtega in petega razreda Osnovne šole Josipa Ribičiča in učenci prve­

ga razreda Srednje šole Ivana Cankarja obiskovali Je­zikovno šolo v Piranu. Imeli smo pouk v Osnovni šoli Cirila Kosmača in razne dejavnosti, med katerimi po­hod po mestu ter ogled akvarija, podvodnega mu­zeja, beneško­gotske stavbe Benečanke in mestne knjižnice.V petek zjutraj smo imeli orientacijski pohod, ki se ga prav dobro spominjam. Startali smo ob vhodu v šolo Cirila Kosmača. Pot nas je vodila po klancu navzdol. Na koncu smo zavili desno in pot nadaljevali po sto­pnicah, ki so nas pripeljale do manjšega trga. Na trgu je stal vodnjak. Izbrali smo desno ulico in pot nada­ljevali po Aškerčevi ulici, mimo strelskega doma na desni, do njenega konca. Na koncu ulice smo zavi­li desno. Pot nas je pripeljala do Trga bratstva (Ro­kov trg). Nad picerijo Tartini so bila ena od obzidnih vrat, in sicer vrata Marčana. Na oboku je bil vklesan krilati lev.Pot smo nadaljevali skozi vrata po Ulici svobode do največjega trga v Piranu, kjer je stal spomenik. Sto­pili smo do spomenika. To je bil Giuseppe Tartini. V roki je držal violino. Za spomenikom je bila mogočna občinska palača. Desno od spomenika je stala rde­ča hiša, na kateri je bila plošča z napisom LASA PUR DIR, kar pomeni PUSTI JIH, NAJ GOVORIJO. Ta hiša se je imenovala Benečanka.Pot smo nadaljevali po ulici, ki se je nahajala na levi strani občinske palače. Prišli smo na Zelenjavni trg.

Na levi strani so stali ostanki osrednjih vrat prvega obzidja. Pri vratih smo zavili desno ob Obzidni uli­ci in prešteli velike vdolbine v obzidju. Teh vdolbin je bilo pet. Na koncu ulice smo na levi strani zagledali vrata. Šli smo skoznje. Nad obokom so bili v kamen vklesani trije delfinčki. To so bila Dolfinova vrata. Pot smo nadaljevali do ceste. Pred seboj smo zagle­dali obalo z morjem, ceste nismo prečkali. Hojo smo nadaljevali v smeri piranske Punte po desni ob par­kirišču in pred restavracijo Pavel smo zavili desno v Kosovelovo ulico ter nadaljevali pot po njej. Priš­li smo na Trg prvega maja, ki je bil v preteklosti glav­ni trg mesta Piran. Ob stopnicah na ploščadi sta sta­la dva kamnita kipa, PRAVICA in POSTAVA. Povzpeli smo se po stopnicah. Nadaljevali smo pot ob vodnja­kih, ki sta v preteklosti oskrbovala meščane s pitno vodo. Mimoidoče smo povprašali, čemu sta bila na­menjena kamnita dečka na visokih stebrih ob robu ploščadi. Povedali so nam, da sta to bila dekorativ­na dečka, ki sta nekoč v rokah držala cevi, skozi kate­re je tekla deževnica. Našli smo tablo z napisom BA­ROČNA STAVBA in ob njej nadaljevali pot po Trubar­jevi ulici. Proti koncu ulice smo zagledali dolg kamnit obok. Poiskali smo napis vrat prvega piranskega ob­zidja. To so bila Poljska vrata. Na koncu Trubarjeve ulice smo pot nadaljevali v klanec po tlakovani ulici. To je Ulica IX. korpusa. Povzpeli smo se po ulici mimo prometne zapore pri župnišču. Tu smo ponovno za­gledali del mestnega obzidja. Pot smo nadaljevali do vrha hriba, vse do obzidja s stolpom. Na njem je bila trijezična rjava kovinska ta­bla. Pot smo nadaljevali mimo parkirišča ob obzi dju navzdol. Na obzidju med dvema razglednima stolpo­ma je stal bel kamen in na njem vklesan grb. Prepi­sali smo letnico 1534. Pot smo nadaljevali po stopni­cah navzdol ob obzidju, do naslednjih vrat. Vrata se imenujejo Druga Rašporska vrata. Poti nismo nada­ljevali skozi vrata, temveč smo se obrnili v naspro­tno smer in nadaljevali navkreber po Rozmanovi uli­ci. Pot je vodila mimo vrstnih hiš. Na razpotju smo poiskali najvarnejšo pot nazaj do šole. Medtem smo ugotovili, da je zavetnik Pirana sv. Jurij.

Urška Stopar, 1. razred

Francesca Babici, 1. razred

39393939

SKRBIMO ZA NAŠE OKOLJE

Marco Fachin, 3. razred

Med skavtske zakone spada tudi tisti, ki pra­vi: Skavt spoštuje naravo in vidi v njej božje delo. Ko sem izrekel skavtsko obljubo, sem

dal besedo, da bom izpolnjeval skavtske zakone, in zato se tega držim. Dober skavt se mora tudi držati pravila, da kamorkoli gre, se potrudi, da za sabo pus­ti čistejše in lepše okolje. To se dogaja tudi, ko smo v naravi.Naučil sem se, da v naravi lahko živimo, ne da bi jo uničili. Večkrat se skavti napotimo v gozd in vse sme­ti in naravi škodljive predmete poberemo v vreče, ki jih nato odložimo na zbirališču za odpadke. Rad se udeležujem čistilnih akcij, ker sem dognal, da je to dobro delo in da vsak ljubitelj narave se mora bori­ti za čisto naravo. Narava je nujno potrebna za življenje. V zadnjih letih je človek izkrčil veliko gozdov, tako je zrak zdaj čeda­lje bolj onesnažen, ker ni dovolj dreves, da bi ga oči­stila. Ker ni dreves, so pogosti plazovi, saj ni korenin, ki bi zadržale prst. Neokrnjene narave je vedno manj. Tudi potrošništvo, ki je danes za marsikoga zelo po­membno, ustvarja neizmerno količino odpadkov, saj morajo tovarne neprestano proizvajati nove izdelke. Danes je industrija zelo važna, ker nudi veliko delov­nih mest, toda tovarne s škodljivimi plini vedno bolj ogrožajo naravo in naš organizem.Človek misli, da je narava njegova last, in ne pomisli, da mora naravo spoštovati, ker vse, kar je v njej, je sveto. Zavedati bi se morali, da je sicer nujno izkori­ščati naravne dobrine, ampak pri tem je treba ravna­

ti previdno in smotrno, tako da ne uničimo ravnoves­ja v naravi.

Elia Riccobon, 3. razred

Okolje je mesto, kjer živimo, je vse tisto, kar je okoli nas. Okolje bi moralo biti zdravo in nudi­ti človeku dobro in normalno življenje. Danes,

v času, v katerem mi živimo, pa okolje ni tako zdravo, kot bi moralo biti. Obdani smo z onesnaženim zra­kom in onesnaženo vodo; povsod okrog nas so sme­ti. Zelenja skorajda ni. Parki so zelo redki, gozdove so zamenjali nebotičniki in veliki nakupovalni centri. Nekoč je bilo okolje boljše in bolj zdravo. Ljudje, ki so živeli pred nami, so bili bolj zdravi prav zato, ker je bilo njihovo okolje bolj zdravo in na splošno so imeli boljše pogoje za zdravo življenje.Posledice tega, da imamo visoko razvito tehnologijo in da imamo skoraj vse, kar si zaželimo, so že vidne. V prihodnje bo še slabše, razen če se ne zbudimo in naredimo nekaj, da rešimo naš svet. Kaj pa? To so lahko majhne stvari, in sicer ločevanje odpadkov in recikliranje, hoja ali kolesarjenje namesto uporabe avtomobila. Sami ne moremo narediti veliko, vsi sku­paj pa s pametnim ravnanjem lahko dosežemo veli­ke rezulte. Skupaj smo močnejši.

Teodora Jovanović, 3. razred

Mislim, da vsi onesnažujemo okolje. Avtomo­bili izpuščajo bencinske pline, zato v me stih vdihujemo onesnažen zrak. Voda je uma­

zana, ker tovarne izpuščajo odpadne kemikalije in umazano vodo. Iz ladij se nafta zaradi trčenja ali dru­gih nezgod razlije v morje. Z ladij vržejo v morje bio­loške odpadke, plastenke, papir, steklo in pločevin­ke. Zaradi tega živali v morju umirajo.V zadnjih letih veliko ljudi ločuje odpadke. Iz odpad­kov lahko naredimo drug izdelek. Če ne skrbimo za okolje okrog nas, kvarimo naravo in škodimo naše­mu zdravju. Zato moramo odpadke ločevati pravilno. Papir in stare časopise v zabojnik za papir, steklo in pločevinke v zabojnik za steklo, plastenke v zabojnik za plastiko!Z ločevanjem odpadkov in recikliranjem pomagamo okolju.

Marco Fachin, 3. razred

40404040

KUHARSKI MOJSTRI

Veliko let sem opazovala mamo, kako je z ve­seljem kuhala za vso družino, in odločila sem se, da se ji bom pridružila. Začela sem kuhati!

Nekega sončnega poletnega dne sem iz domače­ga predala vzela mamin kuharski predpasnik in si ga nadela. Bil je malce velik, toda nič za to! S police sem zvlekla veliko kuharsko knjigo in začela brskati po njej. Listala sem in listala, toda vsi recepti so bili pretežki ali nerazumljivi. Naveličala sem se. Spravi­la sem knjigo in se odločila, da si bom izmislila nov recept.Vzela sem kakav, jajca, sladkor, moko, mleko in kvas. Pripravila sem vilice, velik kozarec, skledo in kuhal­nico. V veliko skledo sem dala dva kozarca moke, dve jajci in vse zmešala ter počasi dolivala mleko. Primešala sem še kakav in sladkor. Vse sem gladko razmešala, tako da sem uničila vse kepice moke. Te­sto je bilo pripravljeno, toda takrat je mama vstopila v kuhinjo. Povedala sem ji svojo željo in skupaj sva dokončali sladico. Mama je dodala še kvas, še ne­kaj primešala in sladica je bila pripravljena. Jaz sem jo opazovala in se od nje učila. Skupaj sva z maslom namazali pekač, da se ne bi testo prilepilo, in vanj prelili testo. Medtem sva prižgali peč, da bi se segre­la. Pripravljeni pekač sva dali v peč. Usedla sem se pred peč in opazovala, kako se torta v peči dviga, in gledala na uro in pazila, da se ne bi zažgala. Ko je mi­nilo pol ure, sem poklicala mamo, ki je takoj pritekla in vzela iz peči rjavo kakavovo torto. Bila sem vsa iz sebe, saj sem pripravila svojo prvo jed! Odločila sem se, da jo bomo pojedli za večerjo.Bila je zelo dobra; to me je naučila moja mama, za kar sem ji hvaležna. Nekaj stvari že znam skuhati, toda to počnem redkokdaj. Spoznala sem, da je ku­hati zelo lepo. Seveda je treba kuhati dobro!

Emma Riccobon, 1. razred

Nekega dne je mama šla po nono, da bi šli na ribe. Meni pa ribe niso dosti všeč, zato sem za­čel pripravljati kosilo.

Vzel sem lonec za špagete, vanj vlil vodo in ga dal na ogenj. Medtem sem vzel konzervo tunine, kumari­ce in koruzo. Odprl sem konzervo in pri tem sem zelo pazil, da se ne bi urezal. Tunino sem pretlačil z vilica­mi, jo stresel v posodo in dodal koruzo. Voda je že za­

čela vreti, zato sem dodal špagete in nastavil budil­ko na pet minut. Zrezal sem še kumarice in jih dodal mešanici. Nato sem šel pogledat na uro in videl, da manjkajo tri minute, zato sem dodal sol in šel prip­ravit mizo.Miza je bila skoraj pripravljena, ko sem zaslišal ma­min avto. Pohitel sem. Ura je zvonila. Iz lonca sem vzel cedilo s špageti in jih dodal mešanici. Nato sem vse skupaj premešal in postavil na mizo. Takrat je mama vstopila. Zaznala je vonj po špagetih in mi rek­la: »Bravo, to sem pričakovala od tebe; saj sem vede­la, da boš naredil vse, samo da ne bomo šli v ribjo re­stavracijo. Šli pa bomo, in to drugi teden.«Tako delam že pet let. Mama mi vedno pravi isto in jaz vedno vztrajam pri svojem.

Leonardo Glavina, 1. razred

Nekega dne sem hotel kuhati. Mama mi je sve­tovala, kaj naj naredim. Spekel sem piškote. Najprej sem pripravil moko, potem sem razbil

dve jajci in vse to zmešal. Ko sem dobil gladko testo, sem ga razvaljal, nato sem vzel olje in namazal pe­kač. Nato sem vzel zelo, zelo majhen kozarec in začel delati luknje po testu. Ena luknja, dve luknji, tri lu­knje in tako dalje. Napravil sem štiriindvajset lukenj, to je piškotov, in še mi je ostalo testa. Kaj naj nare­dim? Najraje bi ga vrgel v smeti, a mama mi je po­vedala, kaj naj naredim. Vzel sem testo, ki je osta­lo, ga pregnetel in spet razvaljal. Ko sem ga razvaljal, ga je bilo še za deset piškotov. Ko pa sem napravil še teh deset piškotov, mi je ostalo še malo testa, iz katerega sem oblikoval še en majhen piškot. Končno sem jih položil na pekač in na vsakega sem narisal obraz: srečen obraz, zelo srečen obraz, jezen obraz, grd obraz in na koncu še lep obraz z lasmi. Dal sem jih v peč. Čakal sem in čakal, dokler se niso spekli. Na koncu mi je res uspelo in tistega dne sem se nau­čil, kako spečeš piškote in da pri tem moraš biti zelo potrpežljiv.Ko sem se odpočil, sem dal piškote na dva velika kro­žnika in ju postavil na mizo. Bili so zelo, zelo dobri. V hiši se je slišalo samo: »Mmm, mmm, mmm, kako so dobri, mmm...« Bil sem zelo srečen, ker sem se zaba­val in ker se je vse dobro izteklo.

Bojan Zec, 1. razred

41414141

Nekega dne sva oče in jaz pripravila preliv za meso. Oče je želel presenetiti mamo in to mu je tudi uspelo. Vse se je začelo tako...

Mama se je šla okopat, Anđela je poslušala One Di­rection, jaz pa sem bila v svoji sobi. Poklical me je oče in mi rekel: »Miljana, ti in jaz bova naredila pre­senečenje mami.«»Prav, lahko kuham jaz?«»Ja, pripravila bova zelo okusno večerjo. Pripravi­la bova meso s prelivom in krompir kot prilogo.« »Njamm...lepo.«»Ja, vzemi krompir in ga olupi.«»Prav … «Pripravljala sva in pripravljala ... V preliv je oče dodal vegeto, poper in še eno začimbo, ampak se ne spom­nim, katera je bila. Oče mi je pokazal, kako moram mešati in dodajati začimbe. Zgrešila sem večkrat, ampak sem se naučila. Kuhala sva več kot pol ure. Mislila sem, da ne bo dobro. Anđela je prišla k večerji pred mamo in njej je bilo zelo všeč. Potem je prišla tudi mama, bila je pre­senečena, dala je poljubček očku in se nasmehnila.Sedaj kuham vsak dan: kavo, krompir, piščančka, puding in še druge dobrote. In mi je zelo všeč.

Miljana Stević, 1. razred

Imela sem štiri leta, ko sem začela opazovati mamo, kako kuha mojo najljubšo jed. Ko sem postala večja in imela devet let, sem ji začela pomagati.

Najprej mi je naročila, naj iz hladilnika vzamem šti­ri jajca, smetano in slanino. Potem je mama natočila vodo v lonec in ga pristavila na ogenj. Naročila mi je, naj vzamem ponev in dam vanjo malo olja in slanine. Nato je mama pristavila ponev na ogenj. Vzela je po­sodo in mi pokazala, kako se loči beljak od rumenja­ka. Rumenjak je dala v posodo, beljak pa pustila za pse. Začela je mešati rumenjake, dokler ni zmes pos­tala svetlooranžna. Dodala je smetano in začela me­šati. Dodala je še poper in sol ter začela mešati vse skupaj. Ko je končala, je voda že začela vreti, zato je vanjo stresla pašto z eno pestjo soli ter odmaknila z ognja slanino. Ko se je pašta skuhala, jo je odcedila ter ji dodala omako in slanino. Pomagala sem razde­liti pašto na krožnike in jo potresti s sirom.

Od tistega dne znam kuhati pašto karbonaro.Francesca Babici, 1. razred

Moj prvi kuharski poskus je bil, ko sem ime­la devet ali deset let. Napravila sem hladno torto, ki jo je bilo treba postaviti v hladilnik.

Ko sem se lotila dela, nisem bila preveč spretna, bila sem prava packa. Tisti dan je bil najlepši dan, ker sta k meni prišla bratranec in sestrična. Zato sem napra­vila torto. Na večerjo sta prišla tudi teta in stric. Hla­dna torta je bila v hladilniku eno celo uro, dokler ni­sta prišla teta in stric. Ko sta prišla, smo napravili še pici, ena je imela hrenovke, druga, margherita, pa samo sir in origano. Ko smo pojedli pico, smo vzeli hladno torto, ki sem jo naredila jaz. Stric in teta sta me pohvalila, da sem pripravila zelo dobro torto. Na koncu so se stric, teta, bratranec in štiriletna sestri­čna pripravili in odšli z majhnim kosom hladne torte.

Valentina Pettirosso, 1. razred

Bilo je 3. avgusta, rojstni dan moje mame. Želela sem ji pripraviti presenečenje in spomnila sem se palačink.

Bilo je toplo popoldne in zdelo se mi je, da se ne bo nikoli končalo. Razmišljala sem, kaj bi mami poda­rila, ko se mi je pogled ustavil na mamini kuharski knjigi. Posvetilo se mi je. Zakaj ji ne bi kaj spekla? Počutila sem se energična in vesela. Speči sladico pa ni bilo tako lahko. Za začetek sem morala družino spraviti iz hiše, zato sem mami predlagala, naj gre z očetom in bratom na morje. Mama ni zavrnila moje­ga predloga. Stekla je v sobo, kjer sta se oče in brat igrala, ter jima velela, da pripravita torbo, da grejo na morje. Mislim, da je mama vedela, da ji želim pripra­viti presenečenje in da pri osmih letih lahko pazim nase.Ko so se vrata v veži s treskom zaprla, sem se zakle­nila v hišo in stekla v kuhinjo. Pogledala sem po ku­harski knjigi in se ustavila na strani z naslovom Pa-lačinke. Odločila sem se! Moje presenečenje bodo palačinke. Najprej sem želela prižgati štedilnik, po­tem pa sem se spomnila, da sploh nisem še pripra­vila testa. In obljubila sem si tudi, da bom previdna. Na seznamu sestavin so bili dve jajci, 100 g moke in ¼ litra mleka. Vse sem imela. Jajci sem previdno vze­

42424242

la iz hladilnika in ju položila na pult. Se­gla sem že po mle­ku, ko sem zasliša­la splat! Bilo je jajce. Drugo jajce sem pre­

vidno položila na podstavek in vzela novo jajce ter ¼ litra mleka. Vzela sem tudi 100 g moke in jo po­ložila ob mleko. Iz omare sem potegnila posodo in vanjo zelo uspešno vrgla jajci. Dodala sem moko in mešala. Potem sem počasi dodajala mleko. Na kon­cu sem samo še mešala testo. Ko je bilo testo glad­ko, sem vzela ponev in jo pristavila na ogenj. Vanjo sem vrgla košček masla in ga razmazala. Potem sem v ponev zlila testo. Obrniti sem želela palačinko, a kako? Spomnila sem se filma, kjer so palačinko vrgli v zrak, in jaz sem jih posnemala. Vrgla pa

sem premočno in palačinka je pristala na stropu. Po­skusila sem z drugo palačinko, a tokrat sem uporabi­la nož. Položila sem ga pod palačinko in jo obrnila. O stale so se mi posrečile. Vse sem dala na velik kro­žnik in ga posadila na mizo. Lotila sem se čiščenja. Pomila sem posodo in jo položila na mizo in v oma­re, pač tja, kjer sem jo dobila. Potem sem počistila še jajce na tleh. Pa prva palačinka? Tisto sem pustila na stropu, prej ali slej bo padla, sem si mislila.Ko so se vrnili mama, oče in brat, sem dobila cel kup pohval … in kazen. Ko je mama šla v kuhinjo, da bi natočila vodo, ji je tista presneta palačinka padla na glavo. Malo se je razjezila in za kazen sem morala po­čistiti sobo. Sedaj v kuhanju uživam. Nimam več nobenih inci­dentov in še sedaj se dobro spominjam tistega dne.

Urška Stopar, 1. razred

MARMELADNI ŽEPKISestavine:1 kg moke, 500 g margarine, 1 kisla smetana,

1 pecilni prašek, 1 vanilijev sladkor, ščep soli,

marmelada

Postopek izdelave:Zmešamo moko in pecilni prašek.V moko nadrobimo margarino in dobro pregnetemo.

Dodamo kislo smetano, vanilijev sladkor in sol.

Pregnetemo v gladko testo.Testo tanko razvaljamo.Izrežemo kroge in na sredino damo kupček

marmelade.Robove premažemo z beljakom in jih stisnemo z

vilicami.Položimo jih v pekač in pečemo pri 180° C, da dobijo

lepo zlatorumeno barvo.Enostavno in dobro!Pekli so učenke in učenci 1. in 3. razreda na zelenem (belem?) tednu.

43434343

ŠOLA V NARAVI

18. marca smo se z avtobusom odpravili na beli teden v Dom Vojsko, ki se na­haja blizu Idrije. Na cesti je bilo dosti

ustavljenih avtomobilov in kamionov. Prvi dan smo šli na sprehod po vasi. Deževalo je tako, da smo bili vsi mokri. Zvečer smo se zabavali z igro Lov na za­klad.Naslednji dan smo imeli jutranjo telovadbo. Po zaj­trku smo šli hodit v gozd. Popoldne smo se udeleži­li teka na smučeh. Tek na smučeh mi je bil zelo zaba­ven, bil pa je tudi zelo zahteven. Zvečer smo klekljali.Tretji dan smo se preizkusili v pripravi idrijskih žlikro­fov. Popoldne smo šli raziskovat rastline, ker pa je bilo vse zasneženo, je bilo videti malo rastlin. Nato smo imeli na izbiro tek na smučeh ali sankanje. Zve­čer smo igrali namizni tenis in nagajive igre.Četrti dan smo zjutraj pripravljali piškote. Po pripra­vi piškotov pa smo šli gradit iglu. Po kosilu smo bili prosti in smo šli v naravoslovno učilnico si ogledat ži­vali: kačo, želve in hrčke. Tudi tokrat smo imeli na iz­biro tri dejavnosti: tek na smučeh, sankanje in grad­njo igluja. Izbrala sem tek na smučeh. Zvečer so nam priredili zabavo v disku. Tu smo se naplesali. Po kon­čani zabavi smo se odpravili spat.Zadnji dan smo šli dokončat iglu, nekaterim so učite­lji izročili priznanja za najbolj urejeno sobo. Prizna­nja so dobili tudi udeleženci turnirja namiznega te­nisa. Po podeljevanju priznanj smo šli v telovadnico, kjer smo se igrali. Nato smo odpotovali v Trst.Na belem tednu je bilo zelo lepo.

Nikol Papić, 3. razred

Od ponedeljka, 18. marca, do petka, 22. mar­ca, smo bili učenci prvega in tretjega razre­da Srednje šole Ivana Cankarja gostje v Domu

Vojsko. Cel teden smo sodelovali na raznih delavni­cah. Delavnica, ki smo se je najraje udeležili, je bila gradnja igluja.Delavnica je potekala v četrtek in v petek zjutraj. Učenci smo bili razdeljeni po skupinah. Učenci prve­ga razreda so se odločili, da bodo zgradili iglu v za­vetišču dreves. Delo jim ni šlo od rok, čeprav so imeli tudi veliko lopato. Učenci tretjega razreda pa smo se odločili, da bomo sestavili zavetišče kar na prostem. Sneg se je čez noč dobro strdil, kljub temu pa smo s

težavo oblikovali snežne bloke. Ne­kateri so gradili streho, drugi pa so kopali rov pod njo. Nam je delo tek­lo kot po olju, drugi skupini pa ne; zato so oni gradnjo opustili in se raje posvetili sankanju. Njihov iglu je bil še nedokončan, strehe niso niti za­čeli. Učenci tretjega razreda pa smo kar naprej delali v skupini. Težave so se pričele, ko smo gradili streho. Šli smo nabrat nekaj smrekovih vej, da bi služile kot opora za streho. Ura je bila skoraj pet popoldne in mo­rali smo dokončati še streho. Časo­pisi so napovedali, da bo tisto noč snežilo, tako smo morali iglu pokriti, drugače bi sneg napolnil rov. Iglu je kar lepo izgledal. Zapustili smo kraj gradnje v upanju, da se bomo na­slednje jutro spet vrnili in dokonča­li iglu.Naše prošnje so bile uslišane. Ko smo se naslednji dan vrnili na kraj gradnje, nismo mogli verjeti svojim očem. Čez noč je temperatura krep­ko padla pod ničlo, tako da je iglu močno poledenel. Takoj smo opazi­li, da je tudi sneg postal trši, perfek­ten za bloke, zato smo se odločili, da bomo postavili nov iglu. S takim snegom je bilo lažje, ker se ni topil v roki. Komaj postavljeni iglu je bil večji in širši od prejšnjega. V njem so se lahko stisnili kar štirje učenci. Nato so nekateri igluje še slikali, se dvakrat s sankami spustili po pobo­čju, nato pa se vrnili v dom.Po obrazih profesorjev in učencev je bilo videti, da se je tudi letos teden v naravi dobro iztekel.

Elia Riccobon, 3. razred

Vozili smo se proti Idriji. Po poti je snežilo, promet je bil gost in cestišče spolzko, a po

44444444

zaslugi izkušenega voznika smo na Vojsko dospeli vsi živi in zdravi. Tu je snežilo, padala je tudi toča in tem­peratura je bila pod ničlo. Ogrnjeni samo z lahkimi bundami smo bili kar premraženi.Šli smo v sobe in pospravili kovčke. Bila sem v sobi s tremi prijateljicami. Vsak dan je bilo ob določeni uri oce­njevanje sob in me smo vedno dobi­le deset ter si zaslužile diplomo za zelo lepo urejeno in pospravljeno sobo.Učitelji doma so bili zelo prijazni in vedno nam na voljo. Imeli smo raz­lične delavnice in tekmovanja. Zelo mi je bil všeč tek na smučeh, na ža­lost pa se je pod nogami udiralo, ker je bil sneg svež. Zabavali smo se tudi pri izdelavi igluja. Najprej smo izkopali luknjo v snegu, potem pa z lopato izoblikovali velike kocke sne­ga in jih položili eno na drugo vedno bolj navznoter, dokler ni nastal pra­vi iglu. Tudi sankanje je bilo zelo za­bavno, lopatkanje pa še bolj. Sonce je bilo tako močno, da sem se opek­la in imela zatečen obraz še štiri dni po zelenem tednu. A počitek na son­cu je najlepša dejavnost, ki se lahko izvaja v takem lepem, svežem, zele­nem prostoru, kot je Vojsko.Bila je zelo lepa izkušnja, ker smo se med sabo bolje spoznali in se sku­

paj zelo zabavali. Mislim, da se bom vedno spomi­njala te lepe izkušnje.

Neža Zobec, 3. razred

V petek, 22. marca, smo bili zadnji dan na zele­nem oziroma belem tednu. Tistega dne se je sončece skrivalo na vedrem nebu za smetana­

stimi oblaki in ptički so veselo prepevali. Njihovo pri­jetno petje je začaralo vso naravo. Nas pa ptičje pet­je ni razveselilo. Tistega dne nas ni mogel nihče spra­viti v dobro voljo. Slovo. Po zajtrku smo šli na sneg, ki nas je s svojo močno belo barvo naravnost zaslepil. Gradili smo iglu, ki smo ga začeli prejšnji dan, in se sankali. Previdno smo se spuščali po griču. Res ime­nitno. Čudovita izkušnja. Sneg se je talil in kapljal s smrek.Medtem ko so fantje tretjega razreda oblikovali in izdelovali igluje, so se učenci prvega razreda pogo­varjali, igrali in zabavali. Najbolj resne in delavne so bile punce tretjega razreda, ki so se kot vedno ime­nitno in presenetljivo izkazale. Kepale so se, kopa­le pod snegom, se kotalile po snegu in se sončile. Ko so fantje dokončali igluje, smo se z bobi postavi­li na vrh griča in se po skupinah spuščali dol, drug za drugim. Teodora, Elia, Lorenzo, Neža in jaz smo bili res spretni pri tem: stalno smo se prevračali ­ res en­kratna izkušnja. Jaz sem bila vsa premočena, ker ni­sem imela primernih hlač, a s sošolci sem se počuti­la lepo in sem se zelo zabavala, tako da sem pozabi­la na mokro obleko. Sonce, ki nas je grelo celo jutro, nam je podarilo dobro voljo, tako da smo se ponov­no vsi lepo počutili.

Nicole Rende, 3. razred

45454545

SPORTS WEEK DIARY

First day

On Monday we didn’t have to go to school. We went on a sports week. We left at 9.30 a.m. When we arrived to Postojna, we found a

snow storm. After three hours we stopped in Idrija because we had to put on the snow chains.After four hours of journey we arrived to the youth hostel Dom Vojsko. We got off the bus and walked in. Inside, we were told to put on the slippers and go to the canteen. We had lunch there and then the Slove­nian teachers explained to us the rules. The class lea­ders cleared the tables and then everyone went to or­ganize the rooms. At 2.30 p.m. we met in the locker room to go for a walk. When we left, it was raining cats and dogs. Af­ter a while my friends went back. Gašper, Lorenzo, Aleksandar, Vladan and I continued. After a while we came back. When we got back we were all drenched with water.After we changed we had free time until 6.30 p.m. At 6.30 we had dinner. After dinner we had a shower and went to sleep at 10 p.m.

Micol Bergamaschi, 3rd class

HAIKU AUF DEUTSCH

Die Sonne schien blass.In Vojsko war Skifahren.Der Schnee glitzerte.

Aleksandar Lilić, 3. Klasse

Oh, alles ist weiß.Wir hatten viel Schnee gesehen.Dort hatten wir kalt.Elia Riccobon in Lorenzo Obersnel, 3. Klasse

Zwei Häuser aus Eisbauten wir in Vojsko schön:Risko eins und zwei.

In Vojsko das Heim,den Namen „Ris­Luchs“ hat es.Wir hatten viel Spaß.

Kekse, Žlikrofiam Dienstag waren Köche.Es schmeckte leckerazred

Schüller, 3. Klasse

WSrce je fotografski aparat.

Slika tisto, kar presodi, da je važno.Slika tisto, kar ga prizadene in pretrese.

Slike, ki se ne izbrišejo. Ostanejo tam

v majhnem kotuv tvoji duši.

So tako žive in nežne.Nekatere se rodijo nasmejane,

nekatere pa že s solzami na licih.Vse, kar si želijo,

je plesati v tvojem spominu.

Giorgia Carmignano, 3. razred

47474747

WCROSSWORDS IN UGANKARSKI KOT(L)IČEK

Najprej plava v vodi,nato se valja v moki, na koncu plava v olju. (abir atrvco)

Lorenzo, 3. razred

Se odpre in se več na zapre, raztrešči se na tisoč koščkov. Kaj je to? (ejcaj)

Leonardo, 1. razred

Je gospod, ki tuli in te suva, a ti ga ne vidiš. (eretv)

Leonardo, 1. razred

V njem sediš, a se ne premikaš, pa vseeno ti pravijo: Le zakaj tako hitiš! (otav)

Urška, 1. razred

V roke ga vzameš, ga nežno podrgneš,potem pa z umazanijo vred po odtoku zbeži. (imol)

Urška, 1. razred

Je lahko gladka ali hrapava,a zelo prijetna, ker te posuši. (čarisba)

Urška, 1. razred

Ko je majhen, hodi po štirih, ko zraste po dveh,ko je star po treh. (kečvol)

Emma, 1. razred

Can you find these words?

WHITE, DISCO, SKIING, SLED, VOJSKO, LACE, COOK

S S K I I N GN M I L W S VA L D H H B OS L E D I H JC L N I T Z SO G A S E C KO M N C S Z OK F G O E G D

Nikol Papič, Valentina Zobec, 3rd class

Are you really clever to find these words?

nature, snow, skiing, sun, fun, party, cooking, trip, hill, igloo

C O O K I N G PW S N O W S A IH R U A I R K GI P I R T G N LL N O Y L U S OL U G H F Y R OR S K I I N G E

The white snakeThe snake looks like a number... which one?1 ­ white, 2 ­ football, 3 ­ skiing, 4 ­ igloo, 5 ­ disco, 6 ­ play games, 7 ­ green, 8 ­ sport.

Crosswords by 3rd class pupils, drawings by Vladan Arsić

48

Večstopenjska šola pri Sv.Jakobus slovenskim učnim jezikom

ul. Frausin 12 | 34137 / Trsttel.: 0403481599 | fax: 0403475993

e-mail: tsic81600g@istruzione.it