Fotoantika - Begunc smo Junc
-
Upload
jani-kolman -
Category
Documents
-
view
266 -
download
0
description
Transcript of Fotoantika - Begunc smo Junc
Foto
an
tika 5
1
Znamenito reklo »Begunc so junc« (z duhovitim
podaljškom: »Samo Štavarjev je vou, pa še
ta ni rezan prou!«) so prebivalcem Begunj na
Gorenjskem, bogsigavedi kdaj, prilepili sosedje
iz okoliških vasi. Navadno je bilo uporabljano
nekoliko porogljivo, celo slabšalno.
Begunjci pa ga sami nikoli nismo razumeli
tako. Prav nasprotno, pred Leščani in drugimi
»meščani« smo se radi pobahali z njim:
»Begunc smo junc!« ... v smislu: »Z nami se ne
Sašo GašperinJani Kolman
Begunc smo juncSpletna stran
Ciril Grilc: Pogled na planino Prevala na Begunjščici, ok. l
eta 1950. Mož s klobukom na fotografiji je skoraj gotovo
dr. Jakob Prešern, planinski pisatelj in fotodokumentarist.
..........................................................................................
Janez Kocijančič: Jalovec s Slemena. Kocijančič je fotografijo
na barvni dia film posnel v zimi 1940/41.
..........................................................................................
gre šaliti!« Nenazadnje tudi Slovar slovenskega
knjižnega jezika med drugimi (manj laskavimi)
rabami gesla »junec« navaja tudi ekspresivno
»močen moški«. V krajih pod Karavankami pa je
ta pomen še danes splošno znan in uporabljan.
Omenjeni rek ima gotovo večstoletno brado.
Uporni in srboriti Begunjci so grajski gospodi
povzročali sive lase vse od fevdalne pokoritve
naprej, že Valvasor obširno poroča o pogostih
pretepih s smrtnimi žrtvami na vaških plesih
v Begunjah. Pradavni kult fantovske moči
in ponosa pa se je skozi običaj vlečenja
ploha v vasi pod Begunjščico ohranil vse do
dandanašnjih dni.
Begunje na Gorenjskem z okolišem so s svojim
goratim zaledjem in z izjemnim bogastvom
zgodovinskih spomenikov ena najpestrejših
slovenskih pokrajin. Lepoto vasi sta skozi
neminljive melodije širom v svet ponesla
domačina, brata Avsenik. Tovarna športnega
orodja Elan Begunje je še danes, kljub neslavni
usodi, ena največjih slovenskih blagovnih
znamk vseh časov.
Begunjcem torej razlogov za domoljubje in
samozavest ne manjka, a vseeno se je zdelo,
kot da se bogastva prostora in izročila, ki nas
obkroža, vse premalo zavedamo.
Ob božiču leta 2014 smo se zbrali trije
zanesenjaki, ljubitelji kraja in fotografskih
starin: Jani in Bojan Kolman iz Zgoše ter Sašo
Gašperin iz Begunj. Kmalu se nam je pridružilo
še nekaj sovaščanov in nastalo je jedro ekipe
»Begunc smo junc«.
Odločili smo se, da del domoznanskih osebnih
arhivov, vezanih na domači kraj in njegovo
zgodovino, začnemo objavljati na spletu. V prvi
vrsti seveda zato, da se bogato gradivo zbere
na enem mestu in tako ne porazgubi. Seveda
Foto
an
tika 5
2
Janez Kocijančič: Cerkev sv. Petra na Gori nad Begunjami,
leta 1941. Kocijančičevi barvni posnetki imajo izjemno
zgodovinsko in dokumentarno vrednost. Barvna fotografija
prikazuje izvorno podobo zvonika cerkve sv. Petra, preden ga
je leta 1945 zadela nemška zažigalna raketa.
..........................................................................................
V arhivu Janeza Kocijančiča iz Vrbenj smo našli tudi verjetno
najstarejšo barvno fotografijo Triglavskega doma na Kredarici
s prvotno kapelico Marije Snežne, leto 1941.
..........................................................................................
Janez Kocijančič: Zdraviliški dom na Bledu v prvih mesecih
druge svetovne vojne, leto 1941.
..........................................................................................
Janez Kocijančič: Vrh nemških zasedbenih oblasti pred
radovljiško graščino, leto 1941.
..........................................................................................
Foto
an
tika 5
3
pa nas ni zanimalo zgolj arhiviranje krajevne
zgodovine, naš namen je bil tudi ozaveščanje
prebivalcev begunjskega kota o izjemni naravni,
kulturni in duhovni dediščini tega prostora.
Začeli smo z objavami starih razglednic
Begunj, ki smo jih opremljali z literarnimi citati
o Begunjah, predstavili smo stare zemljevide
vasi, urbarje ipd. Seveda smo se že takoj na
začetku srečali z ostanki fotografske in literarne
zapuščine našega rojaka, dr. Jakoba Prešerna
(1888–1975), ki je bralcem Fotoantike
dobro znan. Bogastvo in širina njegovega
ustvarjalnega opusa je presenetila celo tiste,
ki smo verjeli, da vaško zgodovino dobro
poznamo.
Največje presenečenje pa nas je gotovo
pričakalo na podstrešju hiše Bojana Kolmana.
Njegov oče Franci Kolman (1923–1992) je bil
rojen v Begunjah, otroštvo pa je preživljal na
Koroški Beli, kjer je obiskoval osnovno šolo.
Zadnja šolska leta mu je stric večkrat posodil
fotoaparat, s katerim je ustvaril prve fotografije.
Že takrat si je sam izdelal kopirno skrinjico in
zvečer izdeloval prve kopije s filma velikosti 6
x 9 cm. Učnega mesta po osnovni šoli ni bilo
lahko dobiti. Pri 16 letih ga je v uk vzel odlični
fotografski mojster Dolfi iz Tržiča. Po vojni je
bila njegova prva zaposlitev v foto sekciji na
Tiskovnem uradu Ljubljana. Na prigovarjanje
njegovega nekdanjega mentorja, ki je medtem
začel obrt na Jesenicah, se je leta 1947 pri
njem zaposlil. Leta 1952 je opravil mojstrski
izpit in v tem letu začel samostojno obrt. Postal
je znan kot vrhunski portretist – poznan po
svojih v ateljeju posnetih fotografijah porok
in slik za osebne dokumente. Leta 1960 se
je zaposlil kot fotograf v Železarni Jesenice.
Vključitev v jeseniški Foto klub Andrej Prešeren
istega leta pa je pomenila začetek njegovega
umetniškega ustvarjanja. Nekaj let pozneje se
je poslovil od Železarne in se predvsem kot
športni in reklamni fotograf zaposlil v bližnjem
Elanu. S fotografskim aparatom je spremljal
razvoj uspešne smučarske generacije, od
Stenmarka, Križaja do Strela in Franka, in jih v
objektivu zasledoval širom evropskih smučišč.
Če lahko dr. Jakoba Prešerna označimo
za začetnika fotografije v kraju, potem
lahko Francija Kolmana označimo za doslej
največjega mojstra fotografije v Begunjah.
Vpogled v svoj arhiv nam je zaupal tudi Blaž
Finžgar, sin Rudija Finžgarja, legendarnega
smučarskega skakalca in ustanovitelja tovarne
Elan. Fotografije, ki jih je kmalu po koncu
druge svetovne vojne posnel Finžgar, morda
nimajo tehnične kakovosti fotografij Kolmana
ali dr. Prešerna, so pa izredno zanimivo
pričevanje o razvoju svetovno znane tovarne in
spremembah, ki jih je tovarna prinesla v kraj.
Posebno odkritje je bil arhiv Janeza
Kocijančiča, p. d. Prešerna iz Vrbenj. Ta v dveh
ličnih lesenih kovčkih hrani diapozitive svojega
očeta Janeza Kocijančiča (1900–1986),
ljubiteljskega fotografa in učitelja tehničnega
pouka. Kocijančič st. je med letoma 1940 in
1947 na barvni dia film fotografiral gorenjsko
pokrajino. Uspelo mu je posneti nekaj izrednih
barvnih posnetkov, ki jih gotovo lahko štejemo
med najstarejše na Gorenjskem.
Žal se izročilo o tem, kako je Kocijančič dobil
barvni dia film, ni ohranilo. Znano pa je, da
je tesno prijateljeval s prej omenjenim dr.
Franci Kolman, Pogled od gostišča Joževec proti begunjski
graščini in cerkvi sv. Urha, 4. maj 1959. Presneto iz negativa
na steklu 10 cm x 15 cm.
..........................................................................................
Franci Kolman: Portret Slavka Avsenika, fotografovega
mladostnega prijatelja, leto 1947.
..........................................................................................
Foto
an
tika 5
4
Prešernom in z znamenitim radovljiškim
fotografom Slavkom Vengarjem. Nekateri celo
ugibajo, da bi znal kateri med diapozitivi v
Kocijančičevem kovčku biti Prešernov. Znano
je namreč, da je tudi dr. Prešeren že v začetku
štiridesetih let prejšnjega stoletja fotografiral na
barvni dia film, a se njegovi diapozitivi (razen
redkih izjem) niso ohranili.
Verjetno je prvi barvni dia film v Begunje
pripotoval iz daljne Amerike. Prijatelj vseh
zgoraj omenjenih je bil namreč tudi slovenski
zdomec Ciril Grilc, p. d. Matijovčev iz Zapuž.
Slednji je tudi sam kmalu po drugi svetovni vojni
s fotoaparatom obiskal domači kraj in posnel
nekaj izredno lepih barvnih posnetkov. Njegov
arhiv je shranil njegov nečak Janez Košir.
V Begunjah je kot ljubiteljski fotograf dobro
znan tudi Gabrijel Perko – Jelček. V njegovem
arhivu se je ohranilo nekaj lepih vaških pejsažev
in portretov sovaščanov.
Sprva smo razmišljali o postavitvi klasične
spletne strani, družabno omrežje Facebook
pa bi uporabljali zgolj kot hitro in priljubljeno
komunikacijsko orodje. Pozvali smo svoje
sokrajane, da z nami delijo svoje spomine,
zanimive fotografije iz družinskih albumov in
podobno drobno, a dragoceno gradivo.
Odziv naših bralcev je bil nad vsemi
pričakovanji, in Facebook stran je kmalu
postala več kot zgolj stran, na kateri lahko
najdete stare fotografije Begunj in okolice.
Vestno dokumentiramo vse aktualne dogodke
v vasi, krajane v realnem času informiramo o
dogodkih in jim s komentiranjem omogočamo
možnost izražanja njihovih mnenj. S spleta
smo vstopili tudi v vaško družabno življenje
in organizirali večere s prikazovanji starih
fotografij, fotografsko razstavo, oblikovali smo
vaški koledar itd.
Seveda ne objavljamo samo starih fotografij,
ampak tudi aktivno nadaljujemo fotografsko
tradicijo v kraju.
PERKO001: Gabrijel Perko: Franc Močnik – Gorjak, mežnar
na sv. Petru, ok. leta 1960.
..........................................................................................
KOLMAN005: Franci Kolman: Grad Kamen z dolino Drage,
leto 1958.
..........................................................................................
KOLMAN004: Franci Kolman: Orač Ivan Pohar – Pužmanov
pri oranju v Poljčah, leto 1960.
..........................................................................................