Fakulteta za varnostne vede · 2017. 11. 27. · Tehnical preparation police officers for ju-jitsu...

Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Tehnična priprava policistov za ju-jitsu borbe na policijskih igrah

Gorazd Toplak

Mentor: viš. pred. spec. Bojan Zorec

Marec, 2010

Zahvala

Hvala mentorju viš. pred. spec. Bojanu Zorcu, ki mi je pomagal in me usmerjal pri

nastajanju diplomskega dela.

Hvala moji družini in prijateljem, ki so me na kakršenkoli način spodbujali in mi stali

ob strani v času študija.

Hvala mojima dolgoletnima ju-jitsu partnerjema Martinu in Vitju. Martinu, ker sva

skupaj "orala ledino", Vitju pa za kasnejše skupno inovativno ustvarjanje.

Hvala vsem tekmovalcem, ki sem jih treniral, saj so mi s svojo različnostjo omogočili,

da sem se strokovno razvijal.

Kazalo

1 UVOD 1

2 OPREDELITEV TEMATIKE 2

3 METODOLOŠKI PRISTOP 3

3.1 NAMEN IN CILJI 3

3.2 METODE DELA 3

4 JU-JITSU IN NJEGOV ZGODOVINSKI RAZVOJ 4

4.1 UMESTITEV JU-JITSA V ZGODOVINO BORILNIH VEŠČIN 4

4.2 JU-JITSU V SLOVENIJI 7

5 TEKMOVALNA PRAVILA JU-JITSA 10

5.1 TEKMOVALNA PRAVILA ZA JU-JITSU BORBE 10

5.2 TEKMOVALNA PRAVILA ZA DUO 16

5.3 TEKMOVALNA PRAVILA TEHNIK ZA MLADINO DO ŠTIRINAJST LET 18

6 NAČELA IN ZAKONITOSTI PROCESA ŠPORTNE VADBE 20

6.1 NAČELA PROCESA ŠPORTNE VADBE 20

6.1.1 Načelo aktivnega in zavestnega vključevanja v vadbeni proces vključuje: 20

6.1.2 Načelo vsestranskega razvoja 21

6.1.3 Načelo individualnega pristopa k procesu športne vadbe 21

6.1.4 Načelo specializacije 21

6.1.5 Načelo cikličnosti in spremenljivosti 21

6.1.6 Načelo rastoče obremenitve 22

6.1.7 Načelo sistematičnosti 22

6.1.8 Načelo racionalnosti 22

6.2 ZAKONITOSTI PROCESA ŠPORTNE VADBE 22

6.2.1 Zakon katabolne in anabolne faze 23

6.2.2 Zakon homeostaze 23

6.2.3 Zakon primernega draţljaja 23

6.2.4 Zakon prilagajanja 23

7 KAKO PRIPRAVIMO ŠPORTNIKA 25

7.1 TEHNIČNA PRIPRAVA 25

7.2 KONDICIJSKA PRIPRAVA 26

7.3 TAKTIČNA PRIPRAVA 28

7.4 PSIHOLOŠKA PRIPRAVA 28

7.5 OSNOVNA PRIPRAVA 29

7.6 SPECIALNA PRIPRAVA 30

8 TEHNIČNA PRIPRAVA POLICISTOV ZA JU-JITSU BORBE NA

POLICIJSKIH IGRAH 31

8.1 TEHNIČNA PRIPRAVA ZA PRVI DEL BORBE 31

8.1.1 Osnovni napotki za vadbo tehnik v prvem delu 31

8.1.2 Načini vadbe in izpopolnjevanje tehnik v prvem delu 33

8.1.3 Načini vadbe tehnik v dogovorjeni borbi v prvem delu 34

8.1.4 Načini vadbe in izpopolnjevanje tehnih v oteţevalnih okoliščinah v prvem delu 34

8.1.5 Vadba specialnih tehnik, tehnik kombinacij in proti tehnik v prvem delu 35

8.2 TEHNIČNA PRIPRAVA ZA DRUGI DEL 36

8.2.1 Osnovni napotki za vadbo tehnik v drugem delu 36

8.2.2 Načini vadbe in izpopolnjevanje tehnik v drugem delu 37

8.2.3 Načini vadbe tehnik v dogovorjeni borbi v drugem delu 38

8.2.4 Načini vadbe in izpopolnjevanje tehnik v oteţevalnih okoliščinah v drugem delu 38

8.2.5 Vadba specialnih tehnik, tehnik kombinacij in proti tehnik v drugem delu 39

8.3 TEHNIČNA PRIPRAVA ZA TRETJI DEL BORBE 39

8.3.1 Osnovni napotki za vadbo tehnik v tretjem delu 39

8.3.2 Načini vadbe in izpopolnjevanje tehnik v tretjem delu 41

8.3.3 Načini vadbe tehnik v dogovorjeni borbi v tretjem delu 42

8.3.4 Načini vadbe in izpopolnjevanje tehnik v oteţevalnih okoliščinah v tretjem delu 42

8.3.5 Vadba specialnih tehnik, tehnik kombinacij in proti tehnik v tretjem delu 43

9 ZAKLJUČEK 44

10 LITERATURA IN VIRI 46

10.1 LITERATURA 46

10.2 INTERNETNI VIRI: 48

11 PRILOGE 49

DELOVNI ŢIVLJENJEPIS 53

IZJAVA O AVTORSTVU 54

Toplak, G.: Tehnična priprava policistov za ju-jitsu borbe na policijskih igrah Diplomsko delo

Povzetek

Namen diplomskega dela je predstaviti ju-jitsu kot veščino in tehnično pripravo za ju-jitsu

borbe. Ju-jitsu borbe so ena izmed tekmovalnih disciplin na policijskih igrah, ki jih policija

vsako leto organizira za zaposlene. Namen iger je dvigniti nivo usposobljenosti in

strokovnosti na področju uporabe fizične sile. Igre pa širijo tudi športni duh in prijateljske

vezi med zaposlenimi v policiji.

V prvem delu diplomsko delo obravnava ju-jitsu kot borilno veščino in njen zgodovinski

razvoj. V nadaljevanju so opisana osnovna pravila na ju-jitsu tekmovanjih. Predstavljena so

tudi načela in zakonitosti procesa športne vadbe.

V drugem delu diplomskega dela so inštruktorjem praktičnega postopka in samoobrambe (v

nadaljevanju inštruktorji) podane usmeritve za tehnično pripravo policistov. Celotna priprava

na tekmovanje je namreč preobseţna tema, da bi bila podrobneje predstavljena na tem mestu.

Inštruktorji in policisti imajo premalo časa namenjenega za celotno pripravo. Ker so se

policisti sposobni kondicijsko in psihološko pripraviti sami, je ta del priprave le na kratko

predstavljen.

Tehnična priprava je specifična za vsako športno disciplino. Za ju-jitsu borbe je smiselno, da

se večji del tehnične priprave izvaja s partnerji, zato je podrobneje predstavljena. Tehnična

priprava v diplomskem delu je razdeljena na tri dele. Temelji na podlagi mojih lastnih

spoznanj, kot trenerja ju-jitsa in učitelja samoobrambe, ter spoznanj drugih strokovnjakov.

Ključne besede: ju-jitsu borba, tehnična priprava, policijske igre, policist, inštruktor, udarci,

brce, meti, končni prijemi, vzvodi.


Tehnical preparation police officers for ju-jitsu fights at police

games

Summary

The purpose of the graduate thesis is to present ju-jitsu as an art and technical preparation for

ju-jitsu fighting competitions. Ju-jitsu fights are one of competitive disciplines at police

games, which are annually organised by the police. The purpose of the games is to raise the

level of qualification and competence in the field of use of physical force. The games also

spread sport spirit and friendly relations between employees in the police force.

In the first part, the thesis covers ju-jitsu as a martial art and its historical development. It

follows with a description of basic rules of ju-jitsu competitions. It also presents principles

and rules of training process.

In the second part of the thesis guidelines on technical preparation of police officers for

instructors of police procedures and self-defence are introduced. A comprehensive preparation

for competition is namely is too extensive subject to be presented on this spot.

Instructors and police officer also lack time for comprehensive preparation. Since police

officers are capable of physical and psychological preparation on their own, we present this

part of preparation only briefly.

The technical preparation is specific for each sport discipline. It is sensible for ju-jitsu fights

to execute technical preparation with a partner; this is why this kind of preparation is

presented more extensively. The technical preparation is in the thesis divided into three parts.

This is based on results of my own work as a ju-jitsu trainer and teacher of self-defence as

well as conclusions of other experts.

Key words: ju-jitsu fights, technical preparation, police games, police officer, instructor,

punches, kicks, throws, holdings, leverages


1

1 Uvod

Kot nekdanjega tekmovalca, trenerja ju-jitsa in učitelja samoobrambe na Policijski akademiji

v Tacnu, me tematika športnega treniranja ju-jitsa zanima, zato sem se odločil, da svoja

dosedanja spoznanja zdruţim s spoznanji in ugotovitvami drugih strokovnjakov in jih zapišem

v diplomskem delu.

Glede na to, da slovenska policija vsako leto v Tacnu organizira ţe tradicionalne policijske

igre in da med tekmovalne panoge sodijo tudi ju-jitsu borbe, sem se kot učitelj samoobrambe

odločil, da predstavim in analiziram pripravo na tekmovanje v borbah, predvsem iz

tehničnega vidika priprave.

Na policijskih igrah so tekmovalne panoge izbrane sistematično, predvsem sledijo znanju in

področju, ki ga policistke in policisti (v nadaljevanju policisti) uporabljajo pri vsakodnevnem

opravljanju sluţbenih nalog in je njihova kvaliteta izvedbe pomembna tudi pri rednih

sluţbenih dolţnostih (npr. streljanje s pištolo, zračno in avtomatsko puško, prikaz praktičnega

postopka, ju-jitsu borbe, prikaz ju-jitsu tehnik, judo, ter mnogoboj). Da pa je nekaj tekem

druţabnega značaja, so vključeni tudi nogomet, odbojka na mivki in šah.

Policijske igre imajo več pozitivnih dejavnikov, kot so krepitev športnega duha, povezovanje

in navezovanje prijateljskih stikov posameznih usluţbencev, predvsem pa preverjanje in

izboljšanje psihofizične kondicije policistov, ki je potrebna za uspešno in učinkovito delo.

Zagotovo policijske igre pozitivno vplivajo tudi na zaposlene v policiji, ki se samih iger kot

tekmovalci ne udeleţijo. Seznanijo se z uvrstitvami svojih sodelavcev in kot je zaznati

kasneje v operativni praksi, se v obdobju iger poveča aktivna udeleţba pripadnikov policije v

športni dejavnosti, pa naj si bo slednja rekreativna ali vezana na profesionalno opravljanje

delovnih nalog (samoobramba, kondicijska priprava, streljanje, itd.).


2

2 Opredelitev tematike

Vsebina diplomskega dela je namenjena policistom, inštruktorjem praktičnega postopka in

samoobrambe ter učiteljem samoobrambe na Policijski akademiji, prav tako pa tudi vsem, ki

trenirajo posameznike v ju-jitsu borbah.

Z informacijami v diplomskem delu bodo spoznali pomen priprave, predvsem pa tehnično

pripravo v ju-jitsu borbah. Z načrtovano tehnično pripravo bodo hitreje in varneje dosegli

zastavljene cilje.

Tematika priprave je zelo obseţna, ker pa je časa za priprave policistov v njihovem

sluţbenem času zelo malo, sem se podrobneje posvetil tehnični pripravi. Zaradi specifičnosti

treniranja jo je v večji meri potrebno izvajati s partnerji.


3

3 Metodološki pristop

3.1 Namen in cilji

Namen in cilj diplomskega dela je kako pripraviti policista za tekmovanje v ju-jitsu borbah na

policijskih igrah in s tem olajšati delo vsem, ki pripravljajo policiste na ju-jitsu borbe.

Podrobneje je predstavljena tehnična priprava, saj so inštruktorji in policisti, ki se pripravljajo

na tekmovanje v ju-jitsu borbah na policijskih igrah časovno omejeni, zato se morajo

tekmovalci kondicijsko in psihološko pripraviti sami. Kljub temu, da se vse oblike priprave

med seboj prepletajo, je potrebno poudariti, da je tehnična najpomembnejša. Na tem mestu je

podrobneje predstavljena zato, ker je policisti ne morejo izpeljati sami, saj je specifična. V

večji meri mora biti izvedena skupaj s partnerji, s katerimi lahko treniramo posamezne

elemente borbe.

3.2 Metode dela

Gre za monografski tip diplomskega dela. Osnovne podatke in informacije sem pridobil v

navedeni literaturi. Kar nekaj navedene literature sem si zaradi neprestane rabe kupil, ali dobil

v dar in jo hranim doma, izbor ostale pa sem opravil preko COBBIS-a. Nekatere informacije

pa sem pridobil na spletnih straneh.

Uporabil pa sem tudi svoja lastna spoznanja in izkušnje, ki sem jih pridobil, kot tekmovalec in

trener ju-jitsa ter učitelj samoobrambe. Te izkušnje so predstavljene predvsem v poglavju 8,

kjer sem poskušal prikazati tehnično pripravo policistov za ju jitsu borbe na policijskih igrah.

Omenjeno poglavje pa lahko sluţi tudi ostalim, ki trenirajo posameznike v ju-jitsu borbah.


4

4 Ju-jitsu in njegov zgodovinski razvoj

4.1 Umestitev ju-jitsa v zgodovino borilnih veščin

Glede na dolgoročen razvoj človeštva in zgodovine teţko rečemo, oziroma je zelo malo

podatkov, ki bi govorili o tem, kdaj so nastale borilne veščine. Zagotovo pa lahko trdimo, da

sega njihov nastanek v prazgodovino, ko se je človeštvo najprej goloroko, nato pa z oroţjem

spopadalo med seboj. Borilne veščine v prazgodovini lahko povezujemo tudi z bojem za

obstanek. Posameznikovo ţivljenje v prazgodovini je temeljilo na zakonu močnejšega, kar je

pomenilo, da v naravi in skupnosti preţivi tisti, ki je spretnejši in močnejši. Prav zato lahko

potegnemo smernice nastanka borilnih veščin ţe iz tega obdobja.

Sprva neurejene in preproste oblike predvsem goloroke borbe so se razvile v urejene in

kompleksne sisteme, čigar namen je bila hitra in učinkovita obramba in prevlada nad

nasprotniki. Sistematično se je začela razvijati tudi borba z uporabo različnih oroţij.

V osnovi lahko borilne veščine razdelimo na:

goloroke, kjer se z različnim gibi telesnih udov stoje ali na tleh prepreči napad

nasprotnika;

oboroţene, pri katerih se uporablja različne oblike oroţja, npr. strelno (lok, pištola,

puška, itd.), bliţinsko (palica, meč, itd.), vsestranska (kamen, noţ, kopije, itd.);

mešane, ki so kombinacija golorokih in oboroţenih borilnih veščin

(http://sl.wikipedia.org/).

V urjenje borilnih veščin se je vedno bolj vključevalo tudi vadbo osebnosti in duha, ki

vadečim posameznikom omogoči večjo skladnost med umom in telesom, ter posledično večjo

ubranost pri izvajanju posameznih elementov borbe.

Sistematično poučevanje borilnih veščin v preteklosti lahko poveţemo z urjenjem vojščakov

in čeprav nas besedna zveza borilne veščine popelje na daljni vzhod, ne smemo mimo dejstva,

da je izvor borilnih veščin zaradi nenatančnih zgodovinskih dejstev tema večnih razprav in

razhajanj. Dejstvo je, da so različne civilizacije, na različno geografsko opredeljenih delih

http://sl.wikipedia.org/


5

sveta, razvijale svoje zvrsti in tehnike, ki pa so se sčasoma z mešanjem civilizacij, z

vojskovanjem in v današnjem času, z zelo hitrim prenosom informacij širom celega sveta,

med seboj začele mešati, dopolnjevati in nastajati nove zvrsti.

Danes lahko borilne veščine geografsko opredelimo kot:

azijske: ju-jitsu, aikido, karate, judo, taekwondo, itd.;

ameriške: capoeira, vale tudo, free fight, itd.;

bliţnjevzhodne: krav maga, itd. (http://sl.wikipedia.org/).

Borilne veščine, ki so v preteklosti sluţile zgolj borbi in obvladovanju nasprotnika, so

predvsem od začetka prejšnjega stoletja prerasle v športne zvrsti, ki so namenjene širši

mnoţici kot izvrstna rekreacija in posameznikom, ki se z borilnimi športi ukvarjajo na

vrhunski športni ravni.

Ju-jitsu (japonsko 柔術) je tradicionalna borilna veščina, ki prihaja iz daljnega vzhoda in sicer

z Japonske (http://sl.wikipedia.org/).

Besedno zvezo ju-jitsu lahko prevedemo, kot večino japonskih besed, na več načinov, pomen

besed pa je odvisen od konteksta. Tako se JU pogosto prevaja kot mehka ali neţna, JITSU pa

kot umetnost ali veščina. Ju-jitsu v prevodu lahko zapišemo kot »mehka veščina«. Sam

prevod mehka oziroma neţna nas ne sme zavesti, saj veščina ni prav nič neţna. Ta izraz lahko

enačimo z uporabo nasprotnikove sile v svojo korist in izvedbo posameznih akcij, ki temeljijo

na podlagi nasprotnikove sile. Gre za način bojevanja, kjer mehkoba lahko premaga moč

(http://www.malasolajuda.si/).

Ker so vladarji v stari Japonski pogosto prepovedali borjenje z oroţji, se je iz posameznih

oblik borjenja z rokami kasneje, v 16. stoletju, razvil ju-jitsu. Danes zasledimo različna

poimenovanja te borilne veščine: ju-jitsu, jiu-jitsu, ju-jutsu. Mednarodna ju-jitsu zveza (v

nadaljevanju JJIF) je unificirala enotno poimenovanje ju-jitsu (http://sl.wikipedia.org/).

Ena izmed legend razlaga, da je okoli leta 550 ţivel zdravnik SHIROBEI AKIYAMA, doma

iz mesta Nagasaki na Japonskem. Zaradi poglobitve svojega znanja o metodah reanimacije, se



http://www.malasolajuda.si/



6

je odpravil v Kitajsko. Kot zdravnik je zelo dobro poznal vitalne točke človeškega telesa. Bil

je zelo inteligenten in inovativen človek. Svoje bivanje v Kitajski je izkoristil tudi za študij

taoizma in kitajskih borilnih veščin. Ko se je vrnil v domovino, je med obdobjem meditacije

opazil, da se tudi najmočnejše veje dreves lomijo pod teţo snega, medtem ko se veje vrbe pod

teţo snega upognejo skoraj do tal, da se sneg strese z veje, same pa nato ponovno

nepoškodovane zavzamejo prvotni poloţaj. Svoje tehnike borbe, ki jih je osvojil na Kitajskem

je prepletel s svojimi spoznanji o "ne upiranju in popuščanju" in odprl svojo šolo borilnih

veščin imenovano YOSHIN ( srce vrbe) (http://www.jjifweb.com/html/ju-jitsu.html).

Pri pojmovanju ju-jitsa se moramo dotakniti Taoizma, katerega osnova sta dva principa: Yin

in Yang. Yin predstavlja mehkobo in obrambo, Yang pa trdnost in napad. Iz tega izhaja

najbolj osnovno načelo borilnih veščin, ki pravi: »Zmaga tisti, ki popusti.« Po tem načelu je

delovala tudi večina ju-jitsu šol (http://www.malasolajuda.si/).

A o tem pričajo le legende in ne trdni dokazi. Ker pa materialni viri kaţejo na nastanek ju-

jitsa na Japonskem lahko zaključimo, da je logično sklepati, da izhaja ta borilna veščina iz

Japonske.

Nekateri viri navajajo, da je ju-jitsu borilna veščina, ki se je razvila v drugi polovici 16.

stoletja, iz boja z rokami brez kakršnegakoli oroţja, saj je bila nošnja oroţja niţjim slojem v

času shogunov na Japonskem prepovedana. V 17. in 18. stoletju so se šole ju-jitsa močno

razvile. Ustanavljali naj bi jih Samuraji, ki so v mirnem obdobju ostali brez dela in tako

postali Ronini, kar pomeni bojevniki brez gospodarja. S časom so ju-jitsu šole zaradi

druţbeno političnih sprememb začele propadati. Mnogi učenci so se bili prisiljeni boriti za

borno plačilo pred ljudmi, lačnimi »kruha in iger«, učitelji pa svojega znanja niso poglabljali

in širili, temveč ga skrbno varovanega odnesli s seboj v grob (http://www.malasolajuda.si/).

V začetku 20. stoletja, ko je na Japonskem začela prevladovati nova politična usmeritev, se je

Japonska odprla svetu in tako se je tudi ju-jitsu razširil v Evropo. Nadaljnji razvoj do takšne

oblike kot jo poznamo danes, je ju-jitsu doţivel v Nemčiji. Kolegij mojstrov je ustvaril

celoviti in namenski samoobrambni sistem, ki je vseboval učinkovite in v praksi uporabne

tehnike iz juda, karateja, aikida in tradicionalnega ju-jitsa. Ta sistem so poimenovali moderni

ju-jitsu (Wedding in Rast, 1992).

http://www.jjifweb.com/html/ju-jitsu.html




7

Kmalu so se začela pojavljati tudi prva tekmovanja. To so bila tekmovanja v tehnikah in

katah. Leta 1976 je Berlinska policija začela organizirati tekmovanja v tako imenovanih

univerzalnih borbah. Ta sistem tekmovanja je močno vplival na nadaljnji razvoj ju-jitsa

(Wedding in Rast, 1992).

Zanimivo razlago kdo je ju jitsar pa ima Joe Trumhart: »Kdo je ju-jitsar? To je tisti, ki: udarja

bolje kot judoist, brca bolje kot rokoborec, meče bolje kot boksar in se bolje bori na tleh kot

tajski boksar« (http://www.joe-jutsu.de/).

4.2 Ju-jitsu v Sloveniji

Pred drugo svetovno vojno sta ju-jitsu gojila le policija in ţandarmerija, a v zelo skromni

obliki, medtem ko je bil v Evropi ju-jitsu tedaj ţe zelo razvpit (Škraba, 1980).

Med prve ljubitelje ju-jitsa moramo šteti Antona Kosa iz Ljubljane, ki je nastop v ju-jitsu

prvič videl leta 1920 v Avstriji in bil nad njim navdušen. Zbral je literaturo o ju-jitsu in

pripravil predavanja za teţkoatletsko organizacijo in Sokol. Glede na to, da ni podatkov o

takratni širši vadbi tega športa lahko predvidevamo, da je ostal le pri zametkih (Škraba, 1980).

25. 11. 1941 je bil v ljubljanskem časopisu »Druţinski tednik« objavljen oglas, ki je vabil

dame in gospode na redne vaje ju-jitsa, a ţal ni znano, kdo je te vaje vodil. Leta 1942 pa je

Oto Baumgarten, po rodu Ţid, asistent na Visoki šoli za telesno kulturo na Dunaju, pričel z

organizirano vadbo ju-jitsa, ki je potekala trikrat tedensko. Njegovi učenci, predvsem Tone

Ţlender in profesor Poţar, so po letu 1948 vodili prve tečaje samoobrambe (Škraba, 1980).

Prvi ograniziran tečaj za 33 slovenskih miličnikov, ki je trajal en mesec, sta leta 1951 izvedla

Slavko Kovič in Franc Strmšek v Begunjah. Udeleţenci tega tečaja so nato prenašali

pridobljena znanja med sodelavce v takratni narodni milici (Ţaberl, 1984).

Slavko Kovič in Franc Strmšek sta se udeleţevala tudi seminarjev v tujini, predvsem Švici,

kjer sta leta 1959 pridobila mojstrski pas (Ţaberl, 1984).

http://www.joe-jutsu.de/


8

Za pomemben mejnik lahko štejemo tudi leto 1983, ko je bil na Debelem Rtiču ustanovljen

“Kolegij mojstrov samoobrambe”, ki je izdelal Pravilnik o opravljanju izpitov in podeljevanju

pasov samoobrambe delavcem organov za notranje zadeve. Člana kolegija sta bila tudi Miro

Deţelak in Peter Miklič, ki sta se leta 1983 udeleţila seminarja v Švici (Ţaberl, 1984).

Leta 1988 je bilo prvo republiško prvenstvo Slovenije v ju-jitsu borbah in prikaznih tehnikah,

ki je bilo organizirano izven krogov milice in vojske. Tekmovanje je bilo 21. 5. 1988 v

dvorani Tivoli v Ljubljani. Udeleţili so se ga člani ju-jitsa, budokaia, juda, kikboksa in boksa,

ki so tekmovali po enotnih pravilih. Največ prvih mest so dosegli tekmovalci iz Ju-jitsu kluba

Olimpija (Janez Vidmar, Martin Jazbec, Gorazd Toplak). V letu 1989 je bilo drugo republiško

prvenstvo v ju-jitsu borbah in tehnikah v Izoli, nato pa med leti 1990 in 1993 ni bilo tekem v

civilnih krogih.

Po osamosvojitvi Slovenije, leta 1992, je Gorazd Toplak navezal prve stike z JJIF. Še istega

leta sta se mednarodnega seminarja v Nemčiji, ki ga je vodil Hans Lamade, podpredsednik

JJIF, udeleţila Martin Jazbec in Gorazd Toplak. Od takrat dalje sta se redno udeleţevala

zimskih in letnih seminarjev JJIF in spletla prijateljske vezi, kar je pripomoglo k včlanitvi

Slovenske ju-jitsu zveze (v nadaljevanju JJZS), ki je nastala leta 1995, v JJIF.

Pod okriljem JJIF ţe od leta 1990 dalje potekajo mednarodna tekmovanja, ki se jih od leta

1993 udeleţujejo tudi tekmovalci oziroma reprezentantje Slovenije.

Leta 1993 so se predstavniki Slovenije udeleţili tekme na prvem svetovnem pokalu v ju-jitsu,

ki je bil v Kopenhagnu na Danskem. Na tekmo so šli, ker takrat JJZS še ni bila ustanovljena,

kot sekcija Judo zveze Slovenije, Miroslav Ţaberl (vodja ekipe) Rastislav Kaniţar, Ţeljko

Pavlica, Martin Jazbec in Gorazd Toplak.

Od ustanovitve JJZS dalje je ju-jitsu postal znan širši javnosti, saj se je pred tem vadil in širil

le znotraj policije in vojske. Pod njenim okriljem so klubi začeli redno prirejati tekmovanja v

duo sistemu in borbah.

Prvo svetovno prvenstvo je bilo leta 1994 v Bologni v Italiji. Udeleţili so se ga tudi

predstavniki Slovenije (Jazbec kot sodnik in Toplak kot vodja ekipe in trener). Svetovna

prvaka v duo sistemu sta postala Grega Novak in Sandi Majhen. Medalje v borbah pa so


9

osvojili Toni Majhen (3. mesto), Janko Trivunović (2. mesto) in Ţeljko Pavlica (3. mesto).

Kasneje, leta 1996 na svetovnem prvenstvu v Parizu, pa sta postala svetovna prvaka v duo

sistemu še Jure Pignar in Tomaţ Pivec. Na mednarodnih tekmovanjih najvišjega ranga v

članski konkurenci so tretje mesto v borbah osvojili tudi Zlatko Rizvič (svetovne igre v

Lahtiju, 1997), Tilen Oštir (svetovno prvenstvo v Berlinu, 1998) in Marko Krajnc (evropsko

prvenstvo v Leedsu, 1999).

Vsi omenjeni tekmovalci so prihajali iz policijskih vrst, kar kaţe na dejstvo, da sta bila pouk

samoobrambe in treningi ju-jitsa v Srednji policijski šoli in še prej v Kadetski šoli za

miličnike na vrhunski ravni.


10

5 Tekmovalna pravila ju-jitsa

Kot je bilo ţe omenjeno, na vsakoletnih policijskih igrah poteka tudi tekmovanje v ju-jitsu

borbah in prikazu tehnik. Za borbe veljajo enaka pravila kot na tekmovanjih, ki so

organizirana pod okriljem JJIF. Prikaz tehnik je zelo podoben načinu tekmovanja v tehnikah

za mladino do štirinajst let. Duo sistem pa je zamišljen kot sistem za vadbo obramb pred

različnimi napadi.

5.1 Tekmovalna pravila za ju-jitsu borbe

V borbi za obstanek se je človek učil obvladovanja oroţja in svojega telesa. Kmalu so začele

nastajati borilne veščine, ki so bile namenjene samoobrambi in premagovanju nasprotnika. V

tem se borilne veščine razlikujejo od vseh ostalih športov. Tudi v ju-jitsu se je kmalu pojavila

potreba po borbenem dokazovanju. Leta 1976 je bil organiziran prvi turnir v tako imenovani

»univerzalni borbi« (Wedding in Rast, 1992). Pravila so se od takrat naprej spreminjala.

Glavna vodila pa so ostala varnost, realnost in atraktivnost.

Tekmovanje je razdeljeno na moške in ţenske borbe. Znotraj te delitve pa so tekmovalci

razdeljeni še v kategorije glede na njihovo telesno teţo.

V sistemu borbe dva tekmovalca tekmujeta drug proti drugemu v športnem tekmovanju po

pravilih JJIF. Tekmovalca čakata začetek borbe ob robu varnostnega pasu, vsak na svoji strani

borbenega prostora imenovanega Tatami (Slika 1).

Slika 1: Tatami (http://www.jjifweb.com/)

Borbeni prostor 12 x 12 m.

1 – borilna površina 8 x 8 m

2 – opozorilni pas 1 m

1 + 2 – tekmovalna površina 10 x 10 m

3 – varnostni pas 1 m

http://www.jjifweb.com/


11

Borbo sodijo trije sodniki, dva stranska in glavni sodnik, ki se aktivno gibljejo po svojem

območju. Glavni sodnik vodi borbo, medtem ko stranska sodnika sodelujeta pri točkovanju in

podeljevanju kazni.

Pred začetkom borbe glavni sodnik pokliče oba tekmovalca na tatami. Zaradi laţje

prepoznavnosti sta nasprotnika opremljena s pasom, ščitniki in rokavicami različnih barv – en

tekmovalec ima modro opremo, drug pa rdečo. Tekmovalca se ustavita na razdalji dveh

metrov, kjer se najprej priklonita sodniku in nato še drug drugemu. Na sodnikov znak

»hajime« (Slika 2) tekmovalca pričneta z borbo v prvem delu.

Slika 2: Znak za začetek borbe »hajime« (http://www.jjifweb.com/)

Potek borbe, ki traja tri minute, se deli na tri dele in sicer:

prvi del je sestavljen iz udarcev, zamahov in brc v predel telesa od pasu navzgor.

Poudariti je potrebno, da so direktni udarci v obraz in hrbtenico prepovedani. Za dobro

uravnoteţen, nadzorovan in ne blokiran zamah, udarec ali brco lahko tekmovalec dobi

ippon (2 točki) (Slika 3), za deloma blokiran udarec ali brco pa wazaari (1 točko)

(Slika 4);



12

Slika 3: Znak za ippon (2 točki) (http://www.jjifweb.com/)

Slika 4: Znak za wazaari (1 točka) (http://www.jjifweb.com/)

Drugi del sledi aktivnemu prvemu delu, kjer elementi iz prvega dela borbe niso več

dovoljeni, razen, če so izvedeni v času istočasnega prijema. Tekmovalec dobi ippon,

če izvede met, pri katerem nasprotnik pade na hrbet ali če se nasprotnik preda, kar je

lahko posledica davljenja ali vzvoda. Wazaari dobi tekmovalec ki nasprotnika vrţe na

bok;

Tretji del, v katerem se tekmovalca borita na tleh. Cilj je spraviti nasprotnika v

obvladovalni prijem oziroma prisiliti v predajo. Za davljenje ali vzvodni prijem, kjer

se je nasprotnik predal, dobi tekmovalec ippon (v tem primeru vreden 3 točke), za




13

obvladovalni (osae-komi) prijem, ki je trajal 15 sekund, dobi tekmovalec ippon (2

točki), za obvladovalni prijem, ki je trajal 10-14 sekund, pa wazaari (1 točko).

V borbi so dovoljeni tudi prehodi v obratnem vrstnem redu, npr. iz tretjega v drugi del, iz

tretjega v prvi del in iz drugega v prvi del.

Z namenom začasne ustavitve borbe vzklikne glavni sodnik »matte« v naslednjih primerih

(slika 5):

kadar en ali oba tekmovalca zapustita tekmovalno površino;

kadar en ali oba tekmovalca storita katero od prepovedanih dejanj v prvem delu borbe;

kadar se en ali oba tekmovalca poškodujeta ali zbolita;

kadar en od tekmovalcev ne more sam nakazati predaje s trepljanjem v času davljenja

ali vzvoda;

ko je potekel čas učinkovite kontrole (osae-komi);

ko se prekine stik med tekmovalcema v drugem ali tretjem delu borbe;

ko glavni sodnik to oceni (npr. popravljanje kimone, posredovanje odločitve, itd.);

ko en od stranskih sodnikov oceni, da je to potrebno in to naznani s ploskanjem;

ko je potekel čas borbe (glavni sodnik odloči po posvetu s stranskima sodnikoma ali

sodnikom za mizo, ali se je zadnja akcija zgodila pred ali po poteku časa treh minut)

(http://www.jjifweb.com/).

Slika 5: Znak za prekinitev borbe »matte« (http://www.jjifweb.com/)




14

Besedo »sonomama« uporabi glavni sodnik, kadar ţeli začasno ustaviti tekmovalca (Slika 6).

Ob uporabi te besede se tekmovalca ne smeta več premikati. Uporablja se:

za opozorilo enega ali obeh tekmovalcev zaradi pasivnosti v drugem ali tretjem delu;

za dodelitev kazni enemu ali obema tekmovalcema v drugem ali tretjem delu;

ko glavni sodnik oceni, da je to potrebno (http://www.jjifweb.com/).

Slika 6: Znak za prekinitev borbe » sonomama« http://www.jjifweb.com/)

Po taki prekinitvi morata tekmovalca nadaljevati borbo iz enakega poloţaja, kot sta ga imela

ob prekinitvi. Borba se nadaljuje, ko glavni sodnik izreče besedo »yoshi«.

Kazni, ki jih mora dosoditi večina sodnikov se delijo na (http://www.jjifweb.com/):

laţja prepovedana dejanja, ki se kaznujejo s kaznijo »shido« (Slika 7). Nasprotni

tekmovalec pa dobi wazaari (1 točko):

o pasivnost ali tehnična napaka tekmovalca,

o nevarno dejanje za tekmovalca samega – »mubobi«,

o izstop iz opozorilnega pasu z obema stopaloma,

o namerno potiskanje nasprotnika izven opozorilnega pasu,

o udarjanje in brcanje po prehodu v drugi del borbe,

o kakršnokoli dejanje po »matte«,

o zamahi, udarci in brce po nasprotnikovih nogah,

o zamahi, udarci in brce, ko nasprotnik leţi na tleh,

o vzvodi na prstih rok in/ali nog,

o čvrst prijem z nogami okrog telesa v ledvenem delu,

o davljenje z golimi rokami in/ali prsti,

o nepripravljenost tekmovalca za borbo in zavlačevanje borbe,




15

o namerno zavlačevanje - zapravljanje časa (popravljanje kimone, snemanje

rokavic, snemanje tekmovalnega pasu, itd.).

Prepovedana dejanja, ki se kaznujejo s kaznijo »chui«. Nasprotni tekmovalec pa

dobi dva wazaarija (2 točki). Tekmovalec je izključen v primeru dveh prepovedanih

dejanj:

o brcanje, potiskanje, udarjanje po nasprotnikovem telesu, izvedeno z vso močjo,

brez kontrole,

o namerno metanje nasprotnika izven varnostnega pasu,

o neupoštevanje navodil glavnega sodnika,

o nepotrebni klici, pripombe ali geste nasprotniku, sodnikom, zapisnikarski mizi

ali občinstvu,

o namenoma nekontrolirana tehnika,

o direkten udarec ali brca, usmerjena naravnost proti glavi.

Teţja prepovedana dejanja, ki se kaznujejo s kaznijo »hansoku-make«, kar pomeni

izključitev tekmovalca iz trenutne borbe in zmago nasprotnika:

o kakršnokoli dejanje, s katerim se lahko poškoduje nasprotnika,

o metanje ali poskus metanja nasprotnika z vzvodom ali davljenjem,

o kakršenkoli vzvod na vratu ali hrbtenici,

o kakršenkoli vzvod z vrtenjem na kolenu ali gleţnju (http://www.jjifweb.com/).

Slika 7: Določitev kazni tekmovalcu (http://www.jjifweb.com/)



16

Borbo zmaga tekmovalec, ki:

po izteku časa borbe doseţe več točk;

prejme najmanj po en ippon v vsakem (prvem, drugem in tretjem) delu borbe, tako

imenovani »full ippon«. Borba se v takem primeru zaključi pred iztekom časa;

ki ob rednem delu borbe, zaradi neodločenega števila točk, doseţe v dodatni tri

minutni borbi večje število točk.

5.2 Tekmovalna pravila za duo

Način tekmovanja, ki ga poimenujemo duo sistem, se je razvil iz E – bo – no kate, ki sta jo v

osemdesetih letih dvajsetega stoletja razvila Nizozemca Wim Boersma (9. dan) in Mario Den

Edel (8. dan). Omenjena kata je sestavljena iz dvajsetih predpisanih napadov in obramb, ki

poudarjajo določene principe borilnih veščin (npr. akcije – reakcije, pravega trenutka,

vzvodne ročice itd.) in je tudi sestavni del programa za napredovanje po pasovih. Avtorja E –

bo – no kate opozarjata, da je bila kata zamišljena kot sistem za treniranje obramb pred

različnimi napadi, kar pomeni, da potem, ko vadeči enkrat ţe znajo predpisano kato,

nadgrajujejo znanje s spreminjanjem strani napada, zaporedja napadov, tehnik, vključenih v

obrambe ipd. (Gričar, 2004). Prav ta nadgradnja, ki sta jo imela v mislih avtorja pa se zrcali v

duo sistemu.

Pri duo sistemu tekmovalci ne tekmujejo sami, temveč v paru proti drugemu paru. Pari se

delijo na moške, ţenske in mešane pare.

Namen duo sistema je predstaviti obrambo enega tekmovalca pred več vnaprej določenimi

napadi drugega tekmovalca iz iste ekipe. Napadi se delijo na 4 serije po 5 napadov (Priloga 1)

in so točno določeni v tekmovalnih pravilih (http://www.jjifweb.com/):

Vsak napad mora biti izveden s pred napadom, kot je potiskanje, udarjanje, vlečenje, itd.

Sestava posameznih akcij je od začetka do konca izvedbe odvisna od tekmovalcev in njihovih

trenerjev.

En tekmovalni par je označen z modrim, drug pa z rdečim pasom. Prikaze tehnik izvajata para

izmenično, saj je s tem zagotovljena večja objektivnost pri sodnikih in sicer po sistemu:



17

Rdeči par izvaja 1. serijo;

Modri par izvaja 1. in 2. serijo;

Rdeči par izvaja 2. in 3. serijo;

Modri par izvaja 3. in 4. serijo;

Rdeči par izvaja 4. serijo.

Glavni sodnik izţreba po tri napade v vsaki seriji za oba tekmovalna para, za drugi par pa se

uporabi drugačno zaporedje istih napadov serije prvega para (http://www.jjifweb.com/).

Tekmovalec, ki se brani, mora imeti v času prvega napada v vsaki seriji ţirijo na svoji desni

strani. Ţirija, sestavljena iz petih sodnikov, po vsaki seriji na znak glavnega sodnika »hantei«

dvigne table z ocenami od ena do deset (moţna je tudi vmesna ocena, npr. 8,5) Glavni sodnik

prebere vseh pet ocen in izbere najniţjo in najvišjo, ki jo morata člana ţirije spustiti. Glavni

sodnik še enkrat prebere tri ocene, ki so ostale. Te tri ocene se pišejo paru kot del rezultata.

Točkovanje poteka po vsaki predstavljeni seriji, zmaga pa tisti par, ki je dosegel najvišje

število točk v vseh serijah skupaj.

Ţirija mora opazovati in oceniti:

moč napada,

realnost,

nadzor,

učinkovitost,

odnos,

hitrost (http://www.jjifweb.com/).

Pri oceni je potrebno upoštevati še:

celotna ocena naj daje prednost napadu in prvemu delu obrambe;

Udarci morajo biti močni in nadzorovani, izvedeni pa naravno, z upoštevanjem

smiselnega nadaljevanja;

meti in podiranja morajo vsebovati rušenje nasprotnikovega ravnoteţja in morajo biti

učinkoviti;

vzvodi in davljenja se morajo prikazati ţiriji očitno in pravilno, napadalec pa se mora

predati s trepljanjem;




18

napad in obramba morata biti izvedena tehnično pravilno in realno

(http://www.jjifweb.com/).

5.3 Tekmovalna pravila tehnik za mladino do štirinajst let

Kot je bilo ţe omenjeno ta način tekmovanja za otroke izvajamo samo v Sloveniji.

Ker vemo, da otroke motivira nastopanje in tekmovanje ter da so posledično še bolj vztrajni in

marljivi na treningih, so se predstavniki JJZS leta 2002 odločili, da oblikujejo svojstven način

tekmovanja za mladostnike in začetnike. K temu jih je spodbudilo tudi dejstvo, da je število

mlajših tekmovalcev v borbah upadalo, saj je Ju-jitsu lahko za tiste, ki ga še ne obvladajo

dobro in ne znajo kontrolirati svojih dejanj v borbi, grob šport in jih zato odvrne od tekmovanj

(Šikonja, 2009).

Omenjena oblika tekmovanj je bila leta 2008 spremenjena, saj je bila prvotno namenjena

mladostnikom do petnajst let, vendar so izkušnje pokazale, da so med njimi tudi tekmovalci,

ki imajo moder pas. Ti tekmovalci imajo ţe obseţen repertoar znanja, ki ga lahko pokaţejo ţe

na borbah in v duo sistemu, zato je JJZS starostno mejo zniţala na štirinajst let.

Sistem tekmovanja v tehnikah do štirinajst let je ločen v sedem kategorij po stopnjah pasu in

po starosti tekmovalcev. Vsako leto so organizirane štiri tekme v različnih krajih po Sloveniji,

ki se jih vedno udeleţi več kot sto otrok (Šikonja, 2009).

Osnovne značilnosti tekmovanja v tehnikah do štirinajst let so:

tekmovalca na tatamiju vodi njegov trener, ki stoji ob strani borilnega prostora. Trener

govori tehnike, ki jih mora tekmovalec izvesti, ne sme pa mu med samim nastopom

dajati navodil. Otrok tako dobi občutek »varnosti«, saj na nastopu ni sam;

ţirija ocenjuje prehod iz nage waza v ne waza, kar pomeni, da otroke učimo pravilne

borbene tehnike prehoda iz drugega v tretji del;

ţirija ocenjuje prehode med tehnikami v ne wazi. Pomemben je konstanten stik trupa

izvajalca s trupom njegovega partnerja (torija z ukejem). S tem otroke učimo pravilnih

borbenih prehodov;

tehnike, ki so nevarne za otroke, so izločene iz programa tekmovanja;



19

program je sestavljen izključno iz tehnik, ki so jih otroci ţe spoznali oziroma jih bodo

spoznali pri naslednjem polaganju pasov. Zato tekmovanje ne potrebuje posebne

priprave, saj otroci nastopajo z enakimi tehnikami, ki jih trenirajo pri napredovanju po

pasovih;

ţirija je sestavljena iz petih sodnikov, ki ocenjujejo izvedbo tehnike. Vsak član ţirije

dodeli točke od 1 do 10, moţna pa je tudi vmesna ocena. Začetna ocena oziroma ocena

za povprečen nastop je 7,5 točk. Dogovorjeno pa je tudi, da nastopa ne ocenimo z

manj kot petimi točkami. Zapisnikar pregleda vse ocene ţirije in izloči najniţjo in

najvišjo oceno. Zaradi večjega števila tekmovalcev je potrebnih več tatamijev, zato

prihaja tudi do pomanjkanja sodnikov. Teţavo smo odpravili tako, da ocenjujejo le

trije sodniki, upoštevajo pa se vse sodniške ocene;

od ostalih uradnih sistemov se tehnike razlikujejo tudi po izbiri sodnikov. Sodijo lahko

vsi, ki imajo naziv vaditelja, in ne potrebujejo uradnega naziva sodnika oziroma

sodniškega izpita in licence. Tako zagotovimo večje število sodnikov, sodijo pa

predvsem trenerji, ki se ukvarjajo s tehnikami (Šikonja, 2009).


20

6 Načela in zakonitosti procesa športne vadbe

6.1 Načela procesa športne vadbe

Načela športne vadbe so osnova za treniranje vsake športne panoge. Po njih naj bi se ravnali

vsakič, ko nameravamo sproţiti nek proces športne vadbe.

6.1.1 Načelo aktivnega in zavestnega vključevanja v vadbeni proces vključuje:

določevanje vadbenih ciljev v sodelovanju s športnikom (ekipo)

Trener mora za načrtovanje ciljev pridobiti informacije od tekmovalca, saj na ta način

lahko ugotovi in odpravi napake iz preteklosti oziroma zmanjša moţnosti, da se

napake ponovijo. Pravilno postavljeni cilji povečujejo motivacijo in vodijo k

doseganju rezultatov. Medsebojno sodelovanje lahko poteka le, če sta oba primerno

športno in splošno izobraţena.

Sodelovanje trenerja in športnika pri načrtovanju vadbenega procesa

Trener mora v vadbenem procesu nenehno izobraţevati športnika, da postopno tudi

sam prevzame del opravil, povezanih z vodenjem tega procesa. Športnik sodeluje pri

ocenjevanju uspešnosti vadbenega procesa s tem, da analizira opravljeno vadbo in piše

dnevnik opravljene vadbe.

Sodelovanje športnika in trenerja poteka v treh fazah:

o 1. faza: trener je športniku učitelj in vzgojitelj, športnik pa je predvsem učenec;

o 2. faza: trener ohranja vlogo učitelja in vzgojitelja, športnik postaja aktivnejši

sodelavec;

o 3. faza: trener postane prijatelj in svetovalec, športnik pa enakopraven

sodelavec v vadbenem procesu.

Nadzor sposobnosti in značilnosti športnika

Trener mora pri športniku kar najbolj zgodaj razviti potrebo po nadzoru spreminjanja

lastnih sposobnosti in značilnosti. Ker so športna tekmovanja, ki z doseţenim

rezultatom najbolj pokaţejo pripravljenost športnika le občasno, je potrebno njegove

tekmovalne sposobnosti testirati tudi med vadbenim procesom. Del testiranj, ki so


21

potrebna za ugotavljanje stanja vrhunskega športnika, lahko opravlja športnik sam

(npr. merjenje frekvence srca, merjenje telesne mase, itd.).

Športniki sami opravljajo določene aktivnosti, brez nadzora trenerja

Športniki lahko tudi sami opravljajo del vadbe. Na začetku so to nekatere dopolnilne

vaje, ki se izvajajo doma. Zreli športniki pa so navadno sposobni samostojno

opravljati del vadbenega procesa (Ušaj, 1996).

6.1.2 Načelo vsestranskega razvoja

Predvsem v začetnih fazah športnikovega razvoja je potrebno razvijati vse športnikove

sposobnosti, saj s tem doprinesemo k njegovi tekmovalni zmogljivosti. Potrebno je vključiti

največje moţno število vadbenih sredstev (Ušaj, 1996).

6.1.3 Načelo individualnega pristopa k procesu športne vadbe

Preteţni del vadbe je potrebno prilagajati športnikovim sposobnostim in lastnostim tako, da bi

dosegli kar najbolj izrazito ţeleno spremembo. To načelo zahteva od trenerja prilagajanje

osnovnega vadbenega procesa posameznikovim sposobnostim. Potrebna so pogosta testiranja,

vadba pa si mora kontinuirano slediti predvsem, če je bila predhodna uspešna. Če ni bila, pa je

potrebno uvesti takojšnje spremembe (Ušaj, 1996).

6.1.4 Načelo specializacije

Načelo specializacije govori o specifičnih zahtevah vsake športne discipline posebej. Samo

športniki, ki so najbolj prilagojeni tem specifičnim zahtevam, lahko računajo na uspeh. Sam

začetek specializacije je odvisen predvsem od značilnosti športne discipline. Potrebno je

zagotoviti postopno prehajanje iz splošne v specialno vadbo. Kljub specializaciji pa se v

športnikovi pripravi vedno ohrani tudi del vadbe za vsestranski razvoj (Ušaj, 1996).

6.1.5 Načelo cikličnosti in spremenljivosti

Ker enoličnost in nespremenljivost vadbe niţa pri športniku motivacijo, so izkušnje pokazale,

da naj vadba poteka v ciklih, ki so po intenziteti vadbe med seboj različni. Osnovno načelo pri


22

sestavi teh ciklov je, da športnika najprej obremenimo in povzročimo utrujenost, nato

zmanjšamo vadbo in omogočimo odmor, v katerem se športnik spočije. S primerno izmenjavo

napora in odmora v vadbi lahko doseţemo večjo tekmovalno zmogljivost (Ušaj, 1996).

6.1.6 Načelo rastoče obremenitve

To načelo velja tako za začetnike kot vrhunske tekmovalce. Pri začetnikih gre navadno za

povečevanje pogostosti vadbenih enot do vsakodnevne vadbe. V kasnejših fazah gre za

povečanje količine vadbe in njene intenzivnosti na eni vadbeni enoti in dodatno povečanje

pogostosti vadbe na dvakrat ali celo trikrat na dan (Ušaj, 1996).

6.1.7 Načelo sistematičnosti

To načelo obravnava proces športne vadbe kot logično zaporedje izbire vadbenih sredstev,

njihove količine in intenzivnosti v skladu z razvojno stopnjo športnika. Posebna pozornost

mora biti posvečena zaporedju vaj (nove vaje logično nadaljevanje znanih vaj). Izvedba

zapletene vaje mora biti nadaljevanje pripravljalnih vaj (Ušaj, 1996).

6.1.8 Načelo racionalnosti

Načelo racionalnosti se navezuje na načelo individualnosti, saj so izkušnje pokazale, da

ekstremne količine vadbe niso primerne za vse športnike. Načelo racionalnosti pravi, da je

treba izzvati kar največji učinek vadbe s kar najmanjšo količino in intenzivnostjo vadbe. To

načelo je uresničeno le s celovitim pristopom trenerja, ki mora v procesu športne vadbe

načrtovati, izvajati, nadzorovati, testirati in ocenjevati napredek športnika (Ušaj, 1996).

6.2 Zakonitosti procesa športne vadbe

Zakonitosti procesa športne vadbe sestavljajo osnovna pravila, na podlagi katerih se

organizem športnika odzove na posamezno obremenitev in tudi na proces celotne športne

vadbe. Odzivanje organizma s kontinuirano vadbo postane racionalnejše, a učinkovitejše

(Ušaj, 1996).


23

6.2.1 Zakon katabolne in anabolne faze

V organizmu neprestano potekata katabolni in anabolni proces. Za katabolni proces je

značilna razgradnja snovi, ki poteka nenehno, toda z različno intenzivnostjo. Izraţena

razgradnja je značilen pojav pri vsakem naporu, tudi športnem. Katabolna faza je lahko zelo

kratka in intenzivna npr. pri skoku, sunku, metu, lahko pa je zelo dolgotrajna in manj

intenzivna npr. pri plavanju, teku, kolesarjenju.

Za katabolno fazo je značilno, da se ne glede na intenzivnost in trajanje napora sprosti veliko

energije zato ji mora nujno slediti faza odmora, ki ji pravimo anabolna faza. V tej fazi pride

do sinteze snovi, kar pomeni, da se porabljene snovi obnovijo, včasih pa telo naredi tudi

zalogo snovi, kar imenujemo superkompenzacija. Trajanje anabolne faze je odvisno od snovi,

ki jih mora telo obnoviti, lahko traja le nekaj minut, lahko pa kar nekaj dni (Ušaj. 1996).

6.2.2 Zakon homeostaze

Osnovna značilnost organizma je, da je prilagodljivo na vplive iz okolja, tako zunanjega kot

notranjega. Prilagojeno je tako, da je se sprememba čim manj odraţa na telesu, oziroma, da v

najmanjši moţni meri vpliva na delovanje organizma. Tudi športna obremenitev je tipična

motnja, ki povzroči spremembo v notranjem okolju organizma. Ena najmočnejših sil, ki

povzročajo homeostatski odziv, je stalno razmerje med ATP in ADP v mišici.

Zakon homeostaze pravi, da organizem skuša izničiti učinek tistih dejavnikov, ki skušajo

zrušiti stabilnost njegovega notranjega okolja (Ušaj, 1996).

6.2.3 Zakon primernega draţljaja

Primeren draţljaj je tista obremenitev, ki je najbolj učinkovita in ki daje najboljši rezultat,

zato jo moramo skrbno izbrati, saj s tem doseţemo optimalne rezultate (Ušaj, 1996).

6.2.4 Zakon prilagajanja

Prilagajanje na napor je mogoče razumeti na dva načina:


24

kot odziv organizma med naporom,

kot odziv organizma po naporu.

Da se organizem lahko prilagodi na dano obremenitev, se mora obremenitev večkrat ponoviti.

Tipični primeri delovanja zakona prilagajanja so:

hipertrofija mišic pri določeni vadbi za povečanje moči in

povečana največja poraba kisika pri vadbi za vzdrţljivost (Ušaj, 1996).


25

7 Kako pripravimo športnika

Proces priprave športnika je mogoče obravnavati na dva načina: z vidika vrste priprave, kjer

razlikujemo tehnično, kondicijsko, taktično in psihološko pripravo, ter z vidika specializacije,

ki jo delimo na osnovno in specialno pripravo (Ušaj, 1996).

7.1 Tehnična priprava

Proces tehnične priprave športnika imenujemo tudi motorično učenje, saj z vajami, ki

izpopolnjujejo tehniko izboljšujemo tudi specifično koordinacijo. Tehnična priprava mora

slediti posameznikovim sposobnostim, kar pomeni izpopolnjevanje tehnike v stil

posameznika.

Športno tehniko Malacko (2000) definira kot racionalno in optimalno izvajanje gibov pri

reševanju določene naloge, vendar poudarja, da vedno obstaja več moţnosti za reševanje

naloge.

Tehniko tvorijo v celoto posamezni deli, kot so poloţaj telesa, smer in hitrost gibanja, tempo

in ritem gibanja, aktivno delovanje mišic ter sila teţe in upora.

Trener, ki tehnično pripravlja športnika mora vedeti ne le kako izvesti tehniko, temveč tudi

zakaj jo izvesti na določen način, saj v nasprotnem primeru športnik lahko doseţe le

povprečne rezultate. Trener mora vedeti tudi kaj športnik ne sme delati in zakaj se mora

izogniti nekaterim tehničnim napakam. Slabo trenerjevo delo daje celo slabše rezultate, kot

pa delo brez trenerja (Malecko, 2000).

Pri tehnični pripravi je potrebno majhne detajle podrediti osnovnim načelom posamezne

tehnike, trenerji pa morajo znati razlikovati pomembne od nepomembnih stvari in slediti

zakonom mehanike in fiziologije (Malecko, 2000).


26

Pri tehnični pripravi lahko pride do teţav, če je športnik predhodno osvojil napačno izvajanje

posameznih tehnik in jih celo avtomatiziral, saj take napake zelo teţko odpravimo, ali pa je to

celo nemogoče.

7.2 Kondicijska priprava

Cilj kondicijske priprave je izboljšanje psihomotoričnih sposobnosti športnika.

Psihomotorične sposobnosti so koordinacija, gibljivost, moč, hitrost in vzdrţljivost, o njihovi

stopnji razvitosti pa odločajo biološki in psihološki dejavniki (Ušaj, 2003).

Koordinacija je:

sposobnost hitrega opravljanja zapletenih in ne naučenih motoričnih nalog,

sposobnost opravljanja ritmičnih motoričnih nalog,

sposobnost pravočasne izvedbe motoričnih nalog,

sposobnost reševanja motoričnih nalog z ne dominantnimi okončinami,

sposobnost usklajenega gibanja zgornjih in spodnjih udov,

sposobnost hitrega spreminjanja smeri gibanja,

sposobnost natančnega zadevanja cilja,

sposobnost natančnega vodenja gibanja (Ušaj, 1996).

Pomembna je predvsem v tistih športih, za katere je značilna velika zapletenost gibanja, še

posebej, če se gibanje izvaja v okoliščinah največjega napora (Ušaj, 2003).

Če je gibanje dobro koordinirano, se uporabi le toliko energije, kolikor jo je za izvedbo

gibanja nujno potrebne, da bo le-to potekalo lahkotno in sproščeno.

Človek s številnejšimi gibalnimi izkušnjami ima na voljo večjo količino podatkov o različnih

gibanjih in s tem večje moţnosti za njihovo zdruţevanje v nove, kvalitetnejše gibalne

odgovore glede na poloţaje, v katerih se znajde (Pistotnik, 2003).

Gibljivost je sposobnost izvedbe gibov z veliko amplitudo. Takšen način izvedbe omogoča

delovanje sile na daljši poti (zamahi), manjšo frekvenco gibov pri enaki hitrosti (šprint) in bolj

racionalno premagovanje ovir. Navadno takšna amplituda daje videz lepega in lahkotnega


27

gibanja, zato je pomembno predvsem pri športnih panogah, kjer je v tekmovalni rezultat

vključena tudi izraznost gibanja (Ušaj, 2003).

Moč je sposobnost za učinkovito izkoriščanje sile mišic pri premagovanju zunanjih bremen.

V mišici se kemična energija pretvarja v mehansko in toplotno energijo, pri čemer se izzove

mišična kontrakcija, katere zunanji izraz je mišična sila (Pistotnik, 2003).

Moč je potrebna pri vsakem gibu, zato je zelo pomembna pri športnem treniranju.

Hitrost je sposobnost izvajanja gibov v najkrajšem moţnem času v danih pogojih.

Za hitrost je značilno, da je od vseh motoričnih sposobnosti prirojena (odvisna od dednih

lastnosti) v največji meri. Izboljšamo je lahko le za 10 % (Pistotnik, 2003).

Ušaj (1996) deli hitrost na:

hitrost odziva,

hitrost posamičnega giba,

največja frekvenca gibov,

štartna hitrost,

najvišja hitrost gibanja.

Za borilne veščine so pomembni predvsem: hitrost odziva (reakcije) na nepričakovan znak,

hitrost posamičnega giba (udarec), in štartna hitrost.

Vzdrţljivost je sposobnost človeka, da lahko opravlja določeno aktivnost dlje časa, ne da bi

zaradi utrujenosti moral to aktivnost prekinjati ali bistveno zniţati njeno intenzivnost (Lasan,

2004).

Vaje za vzdrţljivost, kot je npr. fartlek (dolgotrajen tek s spreminjajočo intenzivnostjo,

hitrostjo in smerjo teka), imajo v prvi vrsti nalogo, da povečajo delovno sposobnost srčno

ţilnega in dihalnega sistema v telesu športnika, ki predstavljata osnovo za opravljanje

dolgotrajnega in napornega dela.


28

7.3 Taktična priprava

Malacko (2000) definira športno taktiko kot racionalen in ekonomičen način vodenja športne

borbe. Nanaša se na izgradnjo plana za določeno tekmovanje, pri tem upoštevamo značilnosti

nasprotnika in okoliščine, pod katerimi se odvija tekmovanje.

Taktika je pomembna v vseh športnih panogah, zato je napačno mnenje, da je vaţna samo v

športnih igrah, pri borilnih veščinah in še pri nekaterih drugih športih.

Zelo vaţno je tudi proučevanje nasprotnika, njegovih sposobnosti in taktike, ter pogojev v

katerih se tekmovanje odvija.

Pri borilnih športih ločimo taktiko napada in obrambe, paziti pa moramo, da nobene od njih

ne zanemarimo in da taktične zamisli ustrezno menjavamo, sicer je velika verjetnost, da jih

nasprotnik spregleda.

7.4 Psihološka priprava

Psihološko pripravo tvori vrsta psiholoških dejavnosti in metod, ki so sestavni del procesa

treniranja in omogočajo, da športnik odvrne negativne misli, ki so prisotne na tekmovanjih in

s tem poveča svojo uspešnost.

Psihološka priprava poteka v več smereh, med katerimi sta posebej pomembni dve (Ušaj,

2003):

delno nadzorovano vzburjenje športnika pred športnim nastopom in

usmerjanje pozornosti z zavestnim izločanjem učinka motečih dejavnikov iz okolja.

Dolgotrajno povečano vzburjenje se pri posamezniku običajno pojavi pred zelo pomembnimi

športnimi nastopi. Takšno vzburjenje lahko traja več mesecev in zmanjša zmogljivost

nekaterih ţlez za tvorjenje hormonov, kar posledično pomeni slabši učinek na treningih.

Naloga psihološke priprave je, da zmanjša povečano vzburjenost takrat, ko to ni potrebno, na

primer v odmorih in med spanjem. Zavestno zmanjšanje vzburjenja je mogoče doseči z


29

različnimi tehnikami sproščanja, ki jih lahko izvajamo med treningi in tudi med samim

tekmovanjem.

Za relaksacijo med nastopi in pripravo na nastop uporabljamo tehnike psihične priprave

(Tušak in Tušak, 1997):

tehnike relaksacije,

dihalne tehnike,

tehnike za izboljšanje koncentracije,

tehnike vizualizacije in senzorizacije,

tehnike samogovora (samoprepričevanja),

tehnike kontrole pozitivnega mišljenja,

avtogeni trening.

Pomembno je, da se športnik nauči uporabljati tehnike psihične priprave, da si v trenutku

pojava anksioznosti (strah, trema) in drugih negativnih čustvenih stanj ob začetku

tekmovanja, zna pomagati sam.

7.5 Osnovna priprava

V procesu priprave športnika ločimo osnovno in specialno pripravo. Rezultat dobre osnovne

priprave je visoka razvitost motoričnih sposobnosti pri športniku, ki jo doseţemo z manj

specifičnimi vadbenimi sredstvi, z večjim številom vadbenih sredstev in metod ter z večjo

količino vadbe.

Osnovna priprava pri manj treniranih športnikih traja dlje, saj moramo z njo ustvariti podlago

za nadaljnjo specialno pripravo, pri vrhunskih športnikih pa v krajših obdobjih med

pripravami na tekmovalno sezono (Ušaj, 1996).

Osnovna priprava mora:

izboljševati motorične sposobnosti, na katerih temelji izbrana športna disciplina;

razvijati splošno vzdrţljivost (omogoča povečanje zahtev vadbe, ki temeljijo na

povečanem številu ponovitev in večji intenzivnosti);


30

vključevati mora dopolnilna sredstva in kontrastno vadbo, ki pripomorejo k

izboljšanju specifičnih motoričnih sposobnosti, ki so pri športniku manj razvite ali pa

jih je zaradi specifičnosti športne discipline treba še posebej izboljšati (Ušaj, 1996).

7.6 Specialna priprava

Specialna priprava je logično nadaljevanje osnovne. Športnik izvaja specialne vaje in s tem

simulira tekmovalni nastop, količina vadbe pa presega tekmovalni napor, zato jo izvajamo po

delih. Izbrana mora biti tako, da zagotavlja niţjo, podobno in višjo intenzivnost kot je tista na

tekmi.

Specialna priprava mora:

vsebovati biomehansko podobne motorične naloge, kot jih zahteva uspešen nastop na

tekmi;

izpolniti zahtevo o podobni napornosti uporabljenih vaj tistemu naporu, ki ga športnik

premaguje na tekmi;

zagotoviti nenehno povečevanje napornosti vadbe, tako glede intenzivnosti, kot tudi

količine (Ušaj, 2003).

Naloga te dobe je, da zagotovi športniku doseganje maksimalnih rezultatov v izbrani športni

panogi.


31

8 Tehnična priprava policistov za ju-jitsu borbe na policijskih

igrah

Šikonja (2009) v svoji diplomski nalogi na podlagi intervjuja s trenerji ju-jitsa ugotavlja, da je

za športnika, ki tekmuje v vseh zvrsteh ju-jitsa, najpomembnejša tehnična priprava (tabela 1),

a je treba poudariti, da se priprave med seboj prepletajo, zato drugih vrst priprave ne smemo

zanemariti.

Tabela 1: Priprave po pomembnosti

Sistem borb Duo sistem Tehnike za mlade

Tehnična 4 3 4 4 4 4

Kondicijska 3 4 3 3 1 3

Taktična 2 2 2 1 3 2

Psihološka 1 1 1 2 2 1

Številka 4 predstavlja najbolj pomembno pripravo, številka 1 pa najmanj pomembno pripravo.

Glede na to, da so inštruktorji in policisti, ki se pripravljajo na tekmovanje v ju-jitsu borbah

na policijskih igrah časovno omejeni, se morajo kondicijsko in psihološko pripraviti sami.

Tehnično pripravo pa sami le deloma lahko izvedejo, zato je podrobneje predstavljena na tem

mestu in lahko sluţi tudi kot pomoč inštruktorjem pri pripravah policistov za ju-jitsu borbe.

8.1 Tehnična priprava za prvi del borbe

8.1.1 Osnovni napotki za vadbo tehnik v prvem delu

osnovna načela borjenja v prvem delu:

o sen no sen da mi prevzamemo pobudo za napad preden nasprotnik napade;

o go no sen da mi prevzamemo pobudo, po nasprotnikovem napadu;

osnovne komponente prvega dela:

o stav da bi dobili točko ali da bi se izognili nasprotnikovemu napadu je potrebno,

da veliko vadimo gibanje v ustreznem poloţaju. Pri tem ima najpomembnejšo

vlogo spretnost gibanja in aktivnost nog. Eden od načinov vadbe gibanja v


32

ustreznem poloţaju je, da se gibljemo iz središča v smeri naprej, nazaj, desno,

levo, desno-naprej, levo-naprej, desno-nazaj, levo-nazaj;

o gard: - pasivna vloga garda: da glede na nasprotnika najbolj racionalno postavimo

telo in roke tako, da si zaščitimo vitalne dele, da nam nasprotnik ne mora

zadati sunka, udarca ali brce;

- aktivna vloga garda: se kaţe predvsem v tem, da se direktno iz garda

izvajajo sunki, udarci in bloki;

o optimalna razdalja med nasprotnikoma: če ţelimo, da nam bodo sodniki

določeno tehniko ustrezno točkovali je potrebno, da smo na ustrezni razdalji, ko

tehniko izvajamo. Optimalno razdaljo med nasprotnikoma določi vsak zase in jo

na podlagi svojih telesnih zmoţnosti tudi obvlada. Odvisna je od spretnosti

gibanja in aktivnosti nog, refleksov v nogah in rokah ter tudi od hitrosti sukanja

bokov;

o hitro gibanje: z isto lahkoto se moramo hitro gibati naprej, nazaj, desno, levo,

gor, dol. Poudarja pomen dela nog in ustvarjanje ustrezne razdalje med

nasprotnikoma;

o avtomatizacija tehnike za uspešno borjenje v prvem delu borbe je potrebna čim

boljša tehnika in maksimalna avtomatizacija tehnik;

tehnike moramo izvajati natančno - kontrola nad izvedeno tehniko;

nasprotnika moramo gledati tako, da ga vidimo od glave do prstov na nogah;

obvladati moramo več načinov napada z obema stranema telesa;

izbrati moramo ustrezen psihološki trenutek za napad;

tehnika mora biti izvedena v pravem trenutku – timing;

hitrost je glavna - najpomembnejša komponenta v prvem delu borbe;

za hitrost izvedbe tehnike je pomembno, da so mišice popolnoma sproščene;

gibljemo se z običajnimi, menjalnimi koraki in z drsenjem, uporabljamo pa lahko še

skoke, spuste ter korake oziroma poskoke, pri katerih na mestu zamenjamo noge;

varanja – uporabljamo jih, da bi nasprotnika presenetili in ga tako prisilili, da bi se

odkril. Za varanje uporabljamo celo telo: roke, noge in tudi oči. Z varanjem

nasprotnika pripravimo do tega, da dela to kar ustreza nam;

izzivanje – to je spretnost, s katero z namernim odkrivanjem vitalnih mest na našem

telesu nasprotnika izzovemo, da reagira in s tem omogoči, da uspešno izvedemo

tehniko;


33

bodimo samozavestni, ko pričnemo z borbo.

8.1.2 Načini vadbe in izpopolnjevanje tehnik v prvem delu

individualna vadba brez partnerja: pri tem načinu vadbe nakazujemo določeno

tehniko, kombinacijo tehnik ali proti tehnike samostojno brez partnerja s ciljem, da

izboljšamo specifične gibe določene tehnike sunka, udarca, brce ali blokade. Pri tem

načinu izvajanja tehnik uporabljamo ogledalo, izvaja se lahko na mestu ali v gibanju;

ritmično ponavljanje izvajanja posamezne tehnike: pri tem načinu vadbe sodeluje

partner s ciljem, da pridobimo občutek za optimalno razdaljo za izvajanje posameznih

tehnik, izvaja se lahko na mestu ali v gibanju;

izvajanje tehnik sunkov, udarcev, brc in blokad v gibanju: značilno za to vadbo je,

da se nam partner ne izmika oziroma blokira, ampak zavzema najugodnejši poloţaj za

izvajanje določene tehnike;

vadba med partnerji z različnim znanjem: partner ima praviloma višjo stopnjo pasu

oziroma je izkušenejši. S svojim gibanjem in postavljanjem najugodnejših poloţajev

nam omogoča, da čim laţje in čim bolj pravilno izvedemo določeno tehniko;

partner stoji na mestu:

o mi izvajamo posamezne tehnike ali kombinacije v napadu;

o mi izvajamo posamezne tehnike s poudarjenim gibanjem naprej, nazaj, desno, levo

ali kroţno;

o izvajamo tehnike na ponjavah za udarjanje;

partner se giblje:

o naprej, mi izvajamo posamezne tehnike ali kombinacije v obrambi;

o nazaj, mi izvajamo posamezne tehnike ali kombinacije v napadu;

o v krogu, mi izvajamo posamezne tehnike ali kombinacije v napadu ali obrambi;

o izvajamo tehnike na ponjavah za udarjanje;.

maksimalno hitro in močno izvajanje tehnik sunkov, udarcev, brc;

zaporedno – maksimalno hitro in močno ritmično izvajanje tehnik sunkov,

udarcev, brc: izvedemo serijo (desetih) sunkov, udarcev, brc;

prosta borba: je vadba tehnik v pogojih, ki so zelo podobni športni borbi. Vrstni red

izvajanja tehnik ni določen. Ta oblika omogoča vadbo vseh tehnik;


34

zaporedna prosta borba z več nasprotniki: značilnosti so enake kot pri prosti borbi,

s to razliko, da se partnerji menjavajo mi pa smo ves čas aktivni;

borba: čeprav ta način športne borbe izvajamo na treningu, vključimo tudi ceremonial

in sojenje tako kot na tekmovanju. S tem načinom vadbe tekmovalce navajamo na

pogoje ki so na tekmovanju.

Zadnje tri načine vadbe borb v prvem delu lahko izvajamo samostojno, ali pa kot prehode

med posameznimi deli borbe, tako kot je napisano v tekmovalnih pravilih za borbe.

8.1.3 Načini vadbe tehnik v dogovorjeni borbi v prvem delu

izvajamo samo določeno tehniko;

izvajamo samo eno vrsto tehnik (sunki, udarci, brce);

izvajamo sunke, udarce in brce samo v višino glave;

izvajamo sunke, udarce in brce samo v predel telesa;

izvajamo borbeno gibanje brez blokiranja pri partnerjevi izvedbi tehnike;

partner napada, mi blokiramo brez izvajanja proti tehnik;

partner napada, mi blokiramo z izvajanjem proti tehnik;

izvajamo proti tehnike brez bloka;

partnerja izmenično izvajata vsak po eno tehniko, proti tehnika ni dovoljena;

partnerja izmenično izvajata vsak po eno tehniko, proti tehnika je dovoljena;

borba na opozorilnem pasu;

poudarek na pripravljalnih akcijah pred izvedbo tehnike – varanja, izzivanja;

različne kombinacije prej naštetih načinov.

8.1.4 Načini vadbe in izpopolnjevanje tehnih v oteţevalnih okoliščinah v prvem

delu

Prej naštete načine vadbe in izpopolnjevanje tehnik v prvem delu borbe lahko izvajamo v

oteţenih okoliščinah oziroma na naslednje načine:

izvajamo tehnike na različnih partnerjih (višji, niţji, teţji, laţji, itd.);


35

izvajamo tehnike v nasprotnem stavu oziroma gardu;

izvajamo tehnike kot kombinacije z drugimi tehnikami;

izvajamo tehnike kot specialne tehnike;

izvajanje tehnike v visoki utrujenosti (izvajamo vaje, ki povzročajo predhodno

utrujenost);


Pri različnih načinih vadbe in izpopolnjevanju tehnik ter različnih oteţevalnih okoliščinah

vadbe v prvem delu, lahko uporabljamo naslednje rekvizite pri izvajanju tehnik:

ogledalo,

elastiko - zaprto, odprto,

ponjave za udarjanje - za roko, za podlahet, za prsi,

uteţ za drţanje v roki,

uteţ za zapestje in gleţnje,

teţko boksarsko vrečo,

lahko boksarsko vrečo,

ţogo za udarjanje,

ţogo na vzmet,

ţogico na vrvici,

ţogo za odbojko ali nogomet,

kolebnico.

8.1.5 Vadba specialnih tehnik, tehnik kombinacij in proti tehnik v prvem delu

Predpogoj za vadbo specialnih tehnik, tehnik kombinacij in proti-tehnik je, da tekmovalci zelo

dobro obvladajo osnovne tehnike. Vadba in izbira prej omenjenih tehnik je odvisna od

posameznikovih telesnih značilnosti, motoričnih sposobnosti, telesnih in motoričnih

sposobnosti nasprotnika, tehnične, kondicijske, taktične in psihične priprave, faze treniranja

in specifičnosti tekmovanja.


36

8.2 Tehnična priprava za drugi del

8.2.1 Osnovni napotki za vadbo tehnik v drugem delu

zelo pomembno je, da ves čas poteka borbe v drugem delu menjavamo svoj poloţaj

(gard) in ga prilagajamo poloţaju nasprotnika;

ne napenjamo mišic rok, ampak se trudimo biti sproščeni in stabilni;

način drţanja garda je potrebno menjati skladno s tehniko, ki jo izvajamo;

če smo manj izkušeni, nasprotnika gledamo v vrat in prsi, če pa smo bolj izkušeni, ga

lahko v kateri koli del telesa;

noge, boke in telo premikamo istočasno. Ne smemo narediti koraka naprej, teţo telesa

pa pustiti na drugi nogi ali obratno;

hodimo v naravnem poloţaju, ali bolj enostavno, hodimo z boki. Pri hoji ne

premikamo nog predaleč ali preblizu ene k drugi, ne kriţamo nog, ne dvigujemo in

spuščamo glave, ramen in bokov. Hodimo z drsečimi koraki tako, da je teţa vedno

razporejena na obe nogi;

ko začutimo, da naše dihanje ni enakomerno in se ne moremo umiriti, globoko

vdihnemo in se poskušamo umiriti;

povlecimo, ko nas nasprotnik potiska;

potisnimo, ko nas nasprotnik vleče;

ko stojimo blizu nasprotnika in ni moţno ne potiskanje in ne vlečenje, lahko

učinkovito uporabimo dviganje;

nasprotnika poskušamo spraviti iz ravnoteţja (kozushi), nakar potrebujemo malo sile

za izvedbo določene tehnike;

trenutek začetka vstopnih gibov (tsukuri) moramo pravilno izbrati, pri tem pa

upoštevati osnovna načela tehnike metov, podiranj, davljen in vzvodov:

o pri napadu s strani nasprotnika: načelo popuščanja;

o pri napaki nasprotnika: načelo pravega trenutka;

o pri varanju nasprotnika: načelo akcije in reakcije;

po uspešno izvedeni tehniki meta ali podiranja (kake) poskušamo nasprotnika obdrţati

pod kontrolo, da lahko nadaljujemo z izvajanjem tehnik v tretjem delu borbe;


37

tik pred začetkom izvajanja tehnike davljenja globoko vdihnemo, napnemo mišice, še

posebej spodnji del trebuha in izvedemo davljenje hitro in odločno. Takoj, ko da

nasprotnik znak za predajo, popustimo prijem davljenja;

ker so tehnike vzvodnih prijemov zelo nevarne, moramo kontrolirati svojo moč in

način izvedbe, da ne bi poškodovali nasprotnika. Takoj, ko da nasprotnik znak za

predajo, popustimo vzvodni prijem.

8.2.2 Načini vadbe in izpopolnjevanje tehnik v drugem delu

individualna vadba brez partnerja: pri tem načinu vadbe izvajamo določeno

tehniko brez partnerja s ciljem, da izboljšamo specifične gibe določene tehnike meta,

podiranja, in prijeme za davljenja ali vzvode;

ritmično ponavljanje vstopov in prijemov za izvajanje posamezne tehnike: pri

tem načinu vadbe sodeluje partner s ciljem, da pridobimo občutek za rušenje

nasprotnikovega ravnoteţja pri tehnikah metov in podiranj ter smereh in načinu

gibanja, pri izvedbi davljenj in vzvodov, izvaja se lahko na mestu ali v gibanju;

vstopi v met z dviganjem partnerja, brez metanja: vse gibe izvajamo enako kot pri

prejšnji izvedbi tehnike, s tem da partnerja tudi dvignemo v zrak s ciljem rušenja

ravnoteţja in kot predpriprava na zaključno fazo tehnike metov;

ritmično ponavljanje vstopov in prijemov z zaključkom posamezne tehnike:

izvedemo serijo vstopov za mete, podiranja ali serijo prijemov za davljenja ali vzvode,

zadnjo tehniko v seriji pa zaključimo oziroma izvedemo do konca;

zaporedno – hitro ritmično izvajanje metov, podiranj, davljenj, vzvodov:

izvedemo serijo (desetih) metov, podiranj, davljenj ali vzvodov;

izvajanje tehnik metov, podiranj, davljenj, vzvodov v gibanju: značilno za to

vadbo je, da se partner ne upira, ampak zavzema najugodnejši poloţaj za izvajanje

določene tehnike;


oziroma je bolj izkušen. S svojim gibanjem in postavljanjem najugodnejših poloţajev

nam omogoča, da čim bolj pravilno izvedemo določeno tehniko;

prosta borba (randori): je vadba tehnik v pogojih, ki so zelo podobni športni borbi.

Vrstni red izvajanja tehnik ni določen. Ta oblika omogoča vadbo vseh tehnik;


38

zaporedna prosta borba z več nasprotniki: značilnosti so enake kot pri prosti borbi,

razlika je le v tem, da se partnerji menjavajo, mi pa smo ves čas aktivni;

borba: čeprav ta način športne borbe izvajamo na treningu, vključimo zraven tudi

ceremonial in sojenje tako kot poteka na tekmovanju. S tem načinom vadbe

tekmovalce navajamo na pogoje, ki so na tekmovanju.

Zadnje tri načine vadbe borb v drugem delu lahko izvajamo samostojno, ali pa kot prehode


8.2.3 Načini vadbe tehnik v dogovorjeni borbi v drugem delu


izvajamo samo eno vrsto tehnik (meti, podiranja, davljenja, vzvodi);

borba brez zaključka posamezne tehnike, veljajo le vstopi in prijemi;

borba brez upiranja pri partnerjevi izvedbi tehnike, če mu uspe vstopiti ali nastaviti

prijem;

partner napada, mi se branimo brez izvajanja proti-tehnik;

partner napada, mi se branimo z izvajanjem proti-tehnik;



partner izvaja tehnike iz različnih začetnih poloţajev;

borba na opozorilnem pasu (lahko izvajamo samo tehnike metov in podiranj pri

katerih partner pada na opozorilni pas, oziroma na borilno površino);

poudarek na pripravljalnih akcijah pred izvedbo tehnike;

partner izvaja tehnike iz prvega kontakta;


8.2.4 Načini vadbe in izpopolnjevanje tehnik v oteţevalnih okoliščinah v

drugem delu

izvajamo tehnike na različnih partnerjih (višji, niţji, teţji, laţji);

izvajamo tehnike v nasprotno smer (desničar izvaja kot levičar in obratno);


39



izvajajmo tehnike v fazi visoke utrujenosti (predhodno izvajamo vaje, ki povzročajo

utrujenost);



vadbe v drugem delu lahko uporabljamo pri izvajanju tehnik naslednje rekvizite:

trak oziroma »očala« za prekrivanje očes,

blazinice za rušenje ravnoteţja,

elastiko,

tenis ţogo,


stabilno gimnastično ţogo – terapevtsko ţogo,

lutko za izvajanje tehnik.

8.2.5 Vadba specialnih tehnik, tehnik kombinacij in proti tehnik v drugem delu

Predpogoj za vadbo specialnih tehnik, tehnik kombinacij in proti tehnik je, da tekmovalci zelo

dobro obvladajo osnovne tehnike. Vadba in izbira prej omenjenih tehnik je odvisna od

posameznikovih telesnih značilnosti, motoričnih sposobnosti, telesnih in motoričnih

sposobnosti nasprotnika, tehnične, kondicijske, taktične in psihične priprave, faze treniranja

in specifičnosti tekmovanja.

8.3 Tehnična priprava za tretji del borbe

8.3.1 Osnovni napotki za vadbo tehnik v tretjem delu

kot v drugem delu je tudi v tretjem delu gibanje telesa najvaţnejši element;

gibanje telesa delimo v dve skupini:

o gibanje telesa z namenom, da nasprotnika premagamo;

o gibanje telesa z namenom, da se obranimo in preidemo v napad;


40

pri napadih v tretjem delu bomo uspešni le, če znamo pravilno in učinkovito

uporabljati roke, noge in boke;

za uspešno izvedbo tehnik v tretjem delu je pomembno, da znamo skoncentrirati moč

kjer jo potrebujemo;

potrebno se je zavedati, da nas obrambni način vodenja borbe ne pripelje do uspešno

izvedene tehnike;

če nas nasprotnik poskuša stisniti ob blazino, uporabimo roke in noge kakor štiri roke,

da nas ne bo popolnoma pritisnil ob blazino;

tudi tehnike v tretjem delu imajo pripravljalne gibe in napad;

s pripravljalnimi gibi moramo spraviti nasprotnika v poloţaj, kjer je njegov odpor

najšibkejši, tako da postavimo svoje telo v najboljše moţno ravnoteţje in najugodnejši

poloţaj;

najbolj pravilen in najboljši vrstni red učenja tehnike v tretjem delu je, da najprej

začnemo z učenjem končnih prijemov, nato preidemo na učenje tehnike davljenj in na

koncu tehnike vzvodnih prijemov;

bistveno za tehnični napredek v tretjem delu je, da razvijemo proţno in močno telo;

če poloţaj telesa ni ravno optimalen glede na situacijo, ne premikajmo telesa brez

jasnega cilja. Počakamo, da se nam ponudi priloţnost za drugo tehniko ali pa

izkoristimo premik nasprotnika;

če pridemo v poloţaj za končni prijem s strani, ki nam ne ustreza se ne premikamo,

ker je to najugodnejši trenutek za nasprotnika, da se reši, zato moramo vaditi tehnike z

leve in z desne strani;

nasprotnik nas ne sme prijeti v končni prijem, ker ko je ta vzpostavljen se je zelo teţko

osvoboditi;

za uspešno izvajanje tehnike davljenja je pomembno, da nasprotnik izgubi ravnoteţje

in je pod našo kontrolo, medtem ko je naše telo stabilno;

tik pred začetkom izvajanja tehnike davljenja globoko vdihnemo, napnemo mišice, še

posebej spodnji del trebuha in izvedemo davljenje hitro in odločno. Takoj, ko da

nasprotnik znak za predajo, popustimo prijem davljenja;

pri izvajanju tehnike vzvodov moramo ves čas kontrolirati nasprotnikovo telo;

ker so tehnike vzvodnih prijemov zelo nevarne, moramo kontrolirati svojo moč in

način izvedbe, da ne bi poškodovali nasprotnika. Takoj, ko da nasprotnik znak za

predajo, popustimo vzvodni prijem.


41

8.3.2 Načini vadbe in izpopolnjevanje tehnik v tretjem delu

Načini vadbe in izpopolnjevanje tehnik v drugem delu se ob določenih prilagoditvah uspešno

uporabljajo tudi za vadbo tehnik v tretjem delu.

individualna vadba brez partnerja: pri tem načinu vadbe izvajamo določeno

tehniko brez partnerja s ciljem izboljšati specifične gibe določene tehnike končnega

prijema, davljenja ali vzvoda;

ritmično ponavljanje prijemov za izvajanje posamezne tehnike: pri tem načinu

vadbe sodeluje partner s ciljem, da pridobimo občutek za pravilno nastavitev prijema

za izvajanje končnih prijemov, davljenj in vzvodov;

ritmično ponavljanje prijemov z zaključkom posamezne tehnike: izvedemo serijo

prijemov za končne prijeme, davljenja ali vzvode, zadnjo tehniko v seriji pa

zaključimo, oziroma izvedemo do konca;

zaporedno – hitro ritmično izvajanje končnih prijemov, davljenj, vzvodov:

izvedemo serijo (desetih) končnih prijemov, davljenj ali vzvodov;

izvajanje tehnik končnih prijemov, davljenj, vzvodov v laţjem randoriju:

značilno za to vadbo je, da se partner ne upira, ampak zavzema najugodnejši poloţaj

za izvajanje določene tehnike;


oziroma je bolj izkušen. S svojim gibanjem in postavljanjem najugodnejših poloţajev

nam omogoča, da čim bolj pravilno izvedemo določeno tehniko;

prosta borba v parterju: je vadba tehnik v pogojih, ki so zelo podobni športni borbi.

Vrstni red izvajanja tehnik ni določen. Ta oblika omogoča vadbo vseh tehnik v tretjem

delu;

zaporedna prosta borba z več nasprotniki v parterju: značilnosti so enake kot pri

prosti borbi, s to razliko, da se partnerji menjavajo mi pa smo ves čas aktivni;

borba: čeprav ta način športne borbe izvajamo na treningu, vključimo zraven

ceremonial in sojenje tako kot poteka na tekmovanju. S tem načinom vadbe

tekmovalce navajamo na pogoje kot so na tekmovanju.

Zadnje tri načine vadbe borb v tretjem delu lahko izvajamo samostojno, ali pa kot prehode



42

8.3.3 Načini vadbe tehnik v dogovorjeni borbi v tretjem delu


izvajamo samo eno vrsto tehnik (končni prijemi, davljenja, vzvodi);

borba brez zaključka posamezne tehnike, veljajo le nastavitve prijemov;

borba brez upiranja pri partnerjevi izvedbi tehnike, če mu uspe nastaviti prijem;

partner napada mi se branimo, brez izvajanja proti-tehnik;

partner napada mi se branimo z izvajanjem proti-tehnik;



partner izvaja tehnike iz različnih začetnih poloţajev;

poudarek na pripravljalnih akcijah pred izvedbo tehnike;

partner izvaja tehnike iz prvega kontakta;


8.3.4 Načini vadbe in izpopolnjevanje tehnik v oteţevalnih okoliščinah v

tretjem delu

izvajamo tehnike na različnih partnerjih (višji, niţji, teţji, laţji);

izvajamo tehnike z leve in desne strani;



izvajanje tehnike v fazi visoke utrujenosti (izvajamo vaje, ki predhodno povzročajo

utrujenost);



vadbe v tretjem delu borbe lahko uporabljamo naslednje rekvizite pri izvajanju tehnik:

trak oziroma »očala« za prekrivanje očes,

tenis ţogo,


stabilno gimnastično ţogo – terapevtsko ţogo,


43

lutko za izvajanje tehnik,

boksarsko vrečo dolţine 140 cm ali večjo.

8.3.5 Vadba specialnih tehnik, tehnik kombinacij in proti tehnik v tretjem delu

Predpogoj za vadbo specialnih tehnik, tehnik kombinacij in proti tehnik je, da tekmovalci zelo

dobro obvladajo osnovne tehnike v tretjem delu. Vadba in izbira prej omenjenih tehnik je

odvisna od posameznikovih telesnih značilnosti, motoričnih sposobnosti, telesnih in

motoričnih sposobnosti nasprotnika, tehnične, kondicijske, taktične in psihične priprave, faze

treniranja in specifičnosti tekmovanja.


44

9 Zaključek

Policijske igre in sama priprava na ju-jitsu borbe sta za udeleţence in celotno policijo

pomembna, saj se s tem dviguje nivo usposobljenosti in strokovnosti na področju uporabe

fizične sile in športni ter prijateljski duh.

Pomembno je, da si učitelji samoobrambe na Policijski akademiji in inštruktorji praktičnega

postopka in samoobrambe nenehno pridobivajo nova znanja in se izpopolnjujejo v različnih

borilnih veščinah tudi sami, saj le tako lahko širijo znanje naprej na zaposlene. Nova znanja s

področja borilnih veščin lahko učitelji, inštruktorji, kot tudi tekmovalci, prav tako pa tudi vsi

ostali policisti, pridobivajo kot člani v ju-jitsu klubih, na seminarjih, ki jih organizira JJZS in

na seminarjih v tujini.

Gledano z vidika ju-jitsa kot športne discipline, kot tudi ju-jitsa z vidika samoobrambe, so

opisani načini vadbe v poglavju tehnična priprava primerni tako za pripravo policistov, kot

tudi ostalih, npr. vojaških policistov, pravosodnih policistov, carinikov, varnostnikov, mestnih

redarjev itd., ki pri svojem delu lahko uporabljajo tudi fizično silo.

Inštruktorji lahko podobno kot so predstavljeni načini treniranja v diplomskem delu, z

ustreznimi prilagoditvami in inovativnostjo, trenirajo tudi ostale tehnike ju-jitsa, ne glede na

to, ali se policisti pripravljajo na ju-jitsu borbe, ali pa se usposabljajo za sluţbene namene.

Tehnike končnih prijemov, davljenj in vzvodnih prijemov, lahko z nekaj prilagoditvami

uporabimo kot tehnike transportnih prijemov in tehnike za vezanje in vklepanje.

Prikaz tehnik na policijskih igrah je podoben prikazu tehnik, ki so del programa za polaganje

pasov v ju-jitsu. Splošno znanje ju-jitsa med policisti se je ţal v zadnjem obdobju, odkar se je

spremenil izobraţevalni sistem za policiste zniţalo, saj je ju-jitsu veščina, ki zahteva svoj čas

in se je ne da kvalitetno osvojiti v kratkem času. Prav zato bi morali v policiji dati še večji

poudarek tovrstnim usposabljanjem in izhajati iz dejstva, da bodoči policisti na Policijski

akademiji osvojijo temeljna znanja, ki pa jih morajo s pomočjo inštruktorjev kasneje

nadgrajevati.


45

Zavedati se je potrebno, da se ţe sedaj kaţejo negativne posledice novega sistema

izobraţevanja policistov, glede znanja borilnih veščin, predvsem pomanjkanje dovolj

strokovno usposobljenih inštruktorjev. Dejstvo je, da bo prišel čas, ko se bo kader, ki izhaja še

iz štiriletnega srednješolskega izobraţevalnega programa za policiste v Tacnu, zamenjal. Zato

je potrebno razmisliti kako bi usposabljali bodoče učitelje in inštruktorje. En izmed načinov

je, da bi bil policist, ki ima osnovne strokovne kompetence (najmanj moder pas iz ju-jitsa) in

ustrezne osebnostne karakteristike za poučevanje, za določen čas napoten na Policijsko

akademijo, kjer bi delal kot asistent pri predmetu samoobramba.. V tem času bi se dodatno

strokovno izpopolnil, pridobil najmanj mojstrski pas prve stopnje iz ju-jitsa in se pedagoško-

andragoško usposobil.

Glede na navedeno v diplomskem delu menim, da je borilna veščina ju-jitsu zaradi

raznovrstnosti tehnik najprimernejša za vadbo zaposlenih tako na drţavnem nivoju (javna

uprava), kot tudi v zasebno varnostnem sektorju.


46

10 Literatura in viri

10.1 Literatura

Adams, N. (1989). Judo masterclass techniques armlocks. London, Ippon Books.

Ančnik, T. (2005). Karate-Do za mojstre. Ljubljana, Inštitut za humanistične raziskave

v športu.

Babič, I. (2001). Judo za mlade. Slovenska Bistrica, Judo zveza Slovenije.

Bischof, G., Schöllhorn, G. (2010). Judo – Der Weg zum Erfolg. Aachen, Meyer &

Meyer Verlag.

Boersma, W., Den Endel, M. (1987). Jiu jitsu do. Rijswijk, Uitgeverij Elmar b. v.

Čuš, V. (2004). Judo Popusti, da zmagaš. Slovenska Bistrica, Judo zveza Slovenije.

Deutscher ju-jitsu verbandes e.v. (1992). Ju-jitsu 1x1. Lübeck, Deutscher ju-jitsu

verband e.v.

Deutscher ju-jitsu verband e.v. (2000). Ju-jitsu 1x1. Hamburg, Deutscher ju-jitsu

verband e.v.

Gale, J. (1997). Boks skrivnosti plemenite umetnosti. Ljubljana, Mladinska knjiga.

Greger, H. (1994). Ju-jitsu självförsvar idrott och motion. Stockholm, Stockholms Lito

– Teknik AB.

Gričar, V. (2004). Kate v ju-jitsu. Neobjavljeno delo.

Hatmaker, M. (2004). No Holds Barred Fighting: Savage Strikes The Complete Guide

to Real World Striking for NHB Competition and Street Defense. Chula Vista, Tracks

publishing.

Hatmaker, M. (2005). No Holds Barred Fighting: Takedowns. Chula Vista, Tracks

publishing.

Hatmaker, M., Werner, D. (2002). No Holds Barred Fighting: The Ultimate Guide to

Submission Wrestling. Chula Vista, Tracks publishing.

Kajtna, T., Tušak, M. (2007). Trener. Ljubljana, Fakulteta za šport. Inštitut za šport.

Kanazawa, H. (2004). Karate fighting techniques.Kodansha International Ltd.

Kashiwazaki, K. (1992). Judo masterclass techniques shimewaza. London, Ippon

Books Ltd.

Koţelj, S. s sod. (2006) Ju-jitsu zbornik predavanj. Sevnica, Ju-jitsu zveza Slovenije.


47

Lasan, M. (2004). Fiziologija športa – harmonija med delovanjem in mirovanjem.

Ljubljana, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Malacko, J. (2000). Osnove sportskog treninga. Beograd, Sportska akademija.

Man Lee, S. & Ricke, G. (1999). The official training manual modern taekwondo.

London, Cassell PLC Wellington House.

Mataja, Ţ. (1986). Uvod u sportski trening. Zagreb, Novinsko-nakladnička

organizacija s p.o.

Nakayama, M. (1978). Best karate Kumite 1. London, Kodansha International Ltd.

Nakayama, M. (1979). Best karate Kumite 2. London, Kodansha International Ltd.

Nicović, M. (1990). Ful kontakt karate 1. Beograd, Narodno delo.

Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Shioda, G. (1977). Aikido japanska vještina samoobrane. Zagreb, Izdavačko

knjiţarsko poduzeče Mladost.

Stanković, T. (2003). Razvoj ju-jitsa v Sloveniji. Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza

v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Šikonja, M. (2009). Primerjava treningov v različnih tekmovalnih sistemih v ju-jitsu.

Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Škraba, J. (1980). Prvi koraki. Ljubljana, Teţkoatletski klub Olimpija Ljubljana.

Toplak, G. (2004). Izpitni program za polaganje pasov iz ju-jitsu. Sevnica, Ju.jitsu

zveza Slovenije.

Tušak, M., Tušak, M. (1997). Psihologija športa. Ljubljana, Znanstveni inštitut

filozofske fakultete.

Ušaj, A. (1996). Osnove športnega treniranja. Ljubljana, Fakulteta za šport, Inštitut za

šport.

Ušaj, A. (2003). Osnove športnega treniranja. Ljubljana, Fakulteta za šport, Inštitut za

šport.

Vračarevič, L. (1995). Obrani se brez strahu. Celje, Akcija.

Wedding, J. in Rast, D. (1992). Ju-jutsu Kampf, grundlagen-Technik-Taktik. Stuttgart,

München, Hannover, Berlin, Weimar, Boorberg.

Ţaberl, M. (1984). Organiziranje in izvajanje splošne in specialne telesne vzgoje na

ravni postaje milice. Diplomska naloga, Ljubljana, Višja šola za notranje zadeve.


48

10.2 Internetni viri:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Borilne_ve%C5%A1%C4%8Dine, 27. 1. 2010.

http://users.iafrica.com/a/as/ashihara/webdoc107.htm, 2. 2. 2010.

http://www.jiu-jitsu.net/techniques/new_book.shtml, 10. 2. 2010.

http://www.jjifweb.com/, 28. 12. 2009.

http://www.jjifweb.com/html/ju-jitsu.html, 28. 12. 2009.

http://www.jjk-shinto.org/, 1. 3. 2010.

http://www.joe-jutsu.de/, 1. 3. 2010.

http://www.judoamerica.com/ijca/sterkowicz/sterkowicz.doc, 29. 1. 2010.

http://www.kobukaijujitsu.com/hist.html, 27. 1. 2010.

http://www.kobukaijujitsu.com/2ocent.html, 27. 1. 2010.

http://www.kobukaijujitsu.com/grapplingstyles.html, 27. 1. 2010.

http://www.malasolajuda.si/index.php?page=zgodovinabv, 2. 2. 2010.

http://www.mavricni-forum.net/lofiversion/index.php?t5173.html, 27. 1. 2010.

http://www.tora-dojo.com/index.php?cmd=pomen, 29. 1. 2010.

http://sl.wikipedia.org/wiki/Borilne_ve%C5%A1%C4%8Dine

http://users.iafrica.com/a/as/ashihara/webdoc107.htm

http://www.jiu-jitsu.net/techniques/new_book.shtml

http://www.jjifweb.com/,%2028.%2012.%202009

http://www.jjifweb.com/html/ju-jitsu.html

http://www.jjk-shinto.org/

http://www.joe-jutsu.de/

http://www.judoamerica.com/ijca/sterkowicz/sterkowicz.doc

http://www.kobukaijujitsu.com/hist.html

http://www.kobukaijujitsu.com/2ocent.html

http://www.kobukaijujitsu.com/grapplingstyles.html

http://www.malasolajuda.si/index.php?page=zgodovinabv

http://www.mavricni-forum.net/lofiversion/index.php?t5173.html

http://www.tora-dojo.com/index.php?cmd=pomen


49

11 Priloge

Priloga: duo sistem – napadi

Napadalec prime nasprotnikovo desno roko, tako da z eno roko

prime zapestje, z drugo pa podlaket.

Cilj:

‐ potiskanje ali vlečenje,

‐ kontroliranje sprednje roke,

‐ premakniti nasprotnika.

Napadalec prime desni rever nasprotnika z desno roko.

Cilj:

‐ pribliţati se in izvesti nov napad,

‐ potisniti – povleči ali kontrola nasprotnika – moţnost

udarca.

Napadalec pribliţa roke nasprotnikovemu vratu za izvedbo

davljenja. Pribliţevanje je frontalno.

Cilj:

‐ kontrolirati nasprotnika,

‐ potisniti nasprotnika.

Napadalec pribliţa roke nasprotniku za izvedbo davljenja.

Pribliţevanje je z desne strani, napadalec pa lahko nasprotnika

premakne v poloţaj za napad ali pa se le-ta premakne sam.

Cilj:

‐ potiskanje nasprotnika,

‐ davljenje nasprotnika,

‐ kontrola nasprotnika

Napadalec napada z leve strani, tako da nasprotnika prime za

kimono (jopič) v predelu ramena. Prijem izvede z desno roko.

Način prijema je prost. Napadalec lahko nasprotnika premakne v

poloţaj za napad ali pa se le-ta premakne sam.

Cilj:

‐ potiskanje ali vlečenje,

‐ kontrola nasprotnika

Slika1: Serija napadov z grabljenjem (http://www.jjifweb.com/)



50

Napadalec od spredaj pod rokami objame nasprotnika. Pred

napadom ima nasprotnik roke v naravnem poloţaju. Prijem se

izvede tesno. Glava napadalca je na nasprotnikovem desnem

ramenu, pogled pa je usmerjen v levo.

Cilj:

‐ tesen objem spredaj in kontrola ali

‐ priprava za dvigovanje in nošenje osebe.

Napadalec od spredaj nad rokami objame nasprotnika. Pred

napadom ima nasprotnik roke v naravnem poloţaju. Prijem se

izvede tesno. Glava napadalca je na nasprotnikovem desnem

ramenu, pogled pa je usmerjen v desno.

Cilj:

‐ tesen objem od strani in kontrola ali

‐ priprava za dvigovanje in nošenje osebe.

Napadalec objame vrat nasprotnika od spredaj z desno roko.

Prijem se izvede tesno.

Cilj:

‐ davljenje ali

‐ priprava za izvedbo tehnike metov.

Napadalec objame vrat nasprotnika od spredaj z levo roko.

Prijem se izvede tesno.

Cilj:

‐ davljenje,

‐ vijak na vratu ali

‐ priprava za izvedbo tehnike metov.

Napadalec napade z davljenjem (ushiro jime) z desno roko.

Napadalec lahko nasprotnika premakne v poloţaj za napad ali pa

se le-ta premakne sam.

Cilj:

‐ davljenje ali

‐ rušenje ravnoteţja nasprotniku.

Slika 2: serija napadov z objemanjem telesa in čvrstimi prijemi okoli vratu

(http://www.jjifweb.com/)



51

Napadalec napade s sunkom v glavo z desno roko (jodan oi

tsuki).

Cilj:

‐ udarec v obraz .

Napadalec napade s sunkom v trebuh z desno roko (chudan

gyaku tsuki).

Cilj:

‐ udarec v pleksus ali

‐ udarec v trebuh.

Napadalec napade z udarcem z roko na meč (soto shuto uchi).

Cilj:

‐ udarec v vrat ali

‐ udarec v glavo.

Napadalec napade z brco naprej z desno nogo (mae geri).

Cilj:

‐ brca nasprotnika v trebuh.

Nasprotnik lahko stopi z levo nogo nazaj in rahlo obrne telo.

Napadalec napade s polkroţno brco z desno nogo (mawashi

geri).

Cilj:

‐ brca nasprotnika v pleksus ali

‐ trebuh.

Slika 3: serija napadov z zamahi/udarci s pestjo in brcami (http://www.jjifweb.com/)



52

Napadalec napade z noţem od zgoraj, noţ drţi v desni roki.

Cilj:

‐ vbod nasprotnika v predel za ključnico

‐ ali v vrat na levi strani.

Napadalec napade z noţem od spredaj naravnost, noţ drţi v desni

roki.

Cilj:

‐ vbod nasprotnika v trebuh.

Napadalec napade z noţem od strani (z leve proti desni), noţ pa

drţi v desni roki. Napad poteka od zgoraj navzdol.

Cilj:

‐ vbod nasprotnika v vrat na desni strani.

Napadalec napade s palico od zgoraj, palico drţi v desni roki.

Cilj:

‐ udarec po temenu glave.

Napadalec napade s palico od strani, palico pa drţi v desni roki.

Napad poteka s strani ali od zgoraj navzdol.

Cilj:

‐ udarec nasprotnika po levi strani glave.

Slika 4: serija napadov s palico in noţem (http://www.jjifweb.com/)



53

Delovni ţivljenjepis kandidata

Sem Gorazd Toplak, rojen v Mariboru. Po izobrazbi sem policist, sicer pa opravljam dela in

naloge policijskega inšpektorja v Šoli za policiste na Policijski akademiji v Tacnu, kjer

poučujem predmet samoobramba. Občasno usposabljam tudi pravosodne policiste, carinike,

ter vodim tečaje za pridobitev pooblaščenosti.

Po končani osnovni šoli, ki sem jo obiskoval v Mariboru, sem šolanje nadaljeval na Kadetski

šoli za miličnike v Tacnu, ki sem jo zaključil leta 1987.

Po končani srednji šoli sem se zaposlil v Zaščitni enoti milice, v Vodu za posebne naloge, ki

se je kasneje reorganiziral v Specialno enoto policije (v nadaljevanju SE). V SE sem opravljal

naloge policista specialista v operativni enoti A, vodje skupine v operativni enoti B in vodje

skupine v operativni enoti A.

V okviru opravljanja nalog v SE sem sodeloval v Manevrski strukturi narodne zaščite in v

vojni za osamosvojitev Slovenije, kjer sem bil tudi ranjen.

V sklopu usposabljanj v SE sem sodeloval pri usposabljanjih policistov SE s področja

borilnih veščin, vodil pa sem tudi usposabljanja rezervnih policistov in pripadnikov

Teritorialne obrambe. Glede na to, da sem imel na tem področju tudi športne uspehe, so mi

leta 1994 ponudili, da bi poučeval samoobrambo na Srednji policijski šoli. Od leta 1995 sem

vodil seminarje samoobrambe, ki jih je za zaposlene organiziralo Ministrstvo za notranje

zadeve.

Borilne veščine me vrsto let spremljajo tudi zasebno, saj sem bil v preteklosti aktiven

tekmovalec, kasneje trener v klubu in reprezentanci Slovenije. Sem nosilec mojstrskega pasu

VI. dan ju-jitsa. Za tekmovalne doseţke svojih tekmovalcev sem trikrat prejel priznanje

Olimpijskega komiteja Slovenije za strokovno in uspešno trenersko delo. Od leta 1993 vodim

treninge na seminarjih JJZS, sem tudi avtor Izpitnega programa za polaganje pasov iz ju-jitsa.


54

Izjava o avtorstvu

Spodaj podpisani Gorazd Toplak, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom »Tehnična

priprava policistov za ju-jitsu borbe na policijskih igrah«, rezultat lastnega dela in da so

rezultati korektno navedeni.

Gorazd Toplak

Ljubljana, 8. 3. 2010

Fakulteta za varnostne vede · 2017. 11. 27. · Tehnical preparation police officers for ju-jitsu...

Documents

Transcript of Fakulteta za varnostne vede · 2017. 11. 27. · Tehnical preparation police officers for ju-jitsu...