EVANGELIČANSKI LISTOktober 2019 Mesečnik Evangeličanske Cerkve AV v Republiki Sloveniji Letnik XXXXVIII

Slovencem in Slovenkam, državljanom in državljankam Republike Slovenije iskrene čestitke ob Dnevu reformacije.

Evangeličanska cerkev v Republiki Sloveniji.

evangeličanski list2

Drage bralke in bralci!»V začetku je bila beseda in be-

seda je bila pri Bogu, in beseda je bila Bog.«

S to znamenito vrstico iz Jane-zovega evangelija, ki tako zelo pou-darja in povzdiguje Besedo, se je v 16. stoletju pričelo marsikaj novega. Na prav poseben način, tudi naša slovenska zgodovina, ki se je začela pisati drugače, z bolj razumljivimi in bolj domačimi besedami. Vsako-kratni praznik reformacije pa je se-veda tudi možnost in priložnost, da ne ostanemo samo v preteklosti in tudi pri svetnem in antropološkem ne, temveč se zazremo tudi kvišku, k Transcendenci, k Bogu. Bogu, ki je reformacijo in reformatorje zadolžil in poklical k oznanjevanju, da sta resnica in svoboda tista dva najbolj elementarna pojma, brez katerih ni pravega pogleda na Boga in člove-ka.

In, če se vrnemo za nekaj časa nazaj. Mnogi so v času reformacije upali na obnovo – umetniki in izo-braženci, vitezi in kmetje. Upali so, da bo skozi razumljiv in prav razu-mljen evangelij prišlo do sestopa iz skrivnostne sholastike do ljudem bolj razumljive vere.

In kaj sploh v resnici reformaci-ja je? Nič drugega kakor vrnitev k Besedi, k Bogu, brez posrednikov. Je možnost, da si ljudje prosto volimo svojo vero, postavo in pot. In temu

je potrebno dati prednost, kajti na Božjo stran, če povemo prispodob-no, nas ne pripeljejo ne takšna ali drugačna pripadnost, intelekt ali denar. Ne plačan odpustek. K Bogu nas pripelje le njegova milost, vera, ljubezen in dobrota, ki tudi nam mora postati nekaj osebnega, ne-kaj lastnega, nekaj vsakdanjega. To je temeljni Kristusov nauk, ki ga je kot popotnico vsem »luteranom« in tudi vsem ostalim kristjanom v zibelko položil dr. Martin Luther. In to resnico nam je nujno prepoznati tudi in še posebej v času, ki ga živi-mo. V času ko mnogi ljudje mora-jo kot begunci s svojih starodavnih ognjišč, in ko mnogi tudi tiste naj-globlje stiske nemočnih ljudi izkori-ščajo v svoje nečedne posle in kori-sti. Tudi letošnje obhajanje praznika reformacije, nas torej more nagovo-riti tudi iz perspektive, da bomo vse bolj in bolj razumeli resnico, da tudi v našem času kljub vsemu napred-ku, ki je potreben, mora obstajati spoštovanje do vsega kar v religio-zni govorici imenujemo spoštovanje Boga in spoštovanje človeka.

Reformacija in njeno prazno-vanje v nobenem primeru torej ne pomeni, le spominjati se. Temveč in predvsem pomeni zavezo, da se kot posamezniki, družba in vso vesolj-no človeštvo nenehno spreminja-mo, reformiramo, transformiramo in uresničujemo v vrednotah kot so pridnost, poštenost, odgovornost, delavnost, solidarnost. Pri tem pa je seveda več kot upravičeno vpra-šanje, ki si ga moramo postaviti in, ki nas sprašuje: Kako gre mojemu sočloveku? Vprašati se moramo, kje je vzrok, da se tudi ljudje, ki govo-rijo isti jezik, so sinovi in hčere iste matere, ne morejo spraviti in v miru skupaj živeti. Vse to so zelo rele-vantna vprašanja, ki ne smejo ostati brez odgovorov. Predsodki, ki jih še vedno eden do drugega gojimo in prakticiramo, so namreč slabi sveto-valci, kajti ap. Pavel nam lepo pravi: »Ni ne Grka, ne Juda, ne gospodar-

ja, ne sužnja. Vsi ste eno v Kristusu«. In to vesoljno bratstvo in sestrstvo nam je gojiti. Tu in zdaj. Danes in ne šele jutri. Tu in zdaj mora biti člo-vek človeku brat. Tu in zdaj vesolj-no bratstvo mora dobiti konkretno podobo. Z vsem srcem nam je pod-pirati tiste, ki zagovarjajo toleranco, strpnost, empatijo, reformacijo k boljšemu, in še boljšemu, k odlič-nosti in kličejo k duhovni odraslosti in zrelosti. Praznik reformacije mora torej iz »zakulisja na površje«, in v srce slehernega človeka. In to zara-di vrednot, ki jih zagovarja in uči. In iz zakulisja mora v srce slehernega človeka, vernega in nevernega, kot spomin na pozitivne dogodke iz naše zgodovine, ki nas uči, da nas ne sme biti strah pred svobodo ve-sti, pred kritičnim razumom, pred pluralizmom v Cerkvi in družbi. To pa pomeni, da nočemo in ne more-mo nikoli imeti v absolutni posesti resnice o stvareh vere v smislu ne-zmotljivosti, temveč je naša naloga, da oznanjamo Božjo besedo, ter da z deli ljubezni po svojih močeh slu-žimo tistim, ki to službo potrebujejo in jo sprejemajo.

Kaj torej 31. oktobra praznuje-mo, če se še enkrat vprašamo. Mno-gi bomo odgovorili. Praznujemo Dan reformacije, ki ima opraviti ne-kaj z 95. Lutrovimi tezami, in mno-gimi drugimi velikimi osebnostmi, ki so si želeli nekaj novega, boljšega, svobodnejšega. Med temi so bili tudi naši, Trubar, Dalmatin, Küzmič, Temlin, in mnogi drugi. In ne naza-dnje. Reformacija je pomenila tudi odpoved nebrzdani slasti in želji po oblasti in moči. Ta slast je navzoča še tudi danes. Tako duhovna, ka-kor tudi fizična. In tudi zaradi tega protestantska reformacija ne sme biti samo preteklost, temveč tudi sedanjost in prihodnost in pot vseh tistih, ki Kristusov nauk o vesoljnem bratstvu in sestrstvu med vsemi lju-dmi nosijo kot plamenico novega upanja za ves svet.

Geza Erniša

EVANGELIČANSKI LIST mesečnik Evangeličanske Cerkve AV v Sloveniji Uredništvo Evangeličanskega lista Levstikova ulica 11, 9226 M. Toplice

Glavni in odgovorni urednik Geza Erniša, info@eco-mt. si, 041 689 191

Slika na naslovnici Vrata z 95 Luthrovimi tezami na grajski cerkvi v Wittenbergu

Evangeličanska Cerkev AV v RS Slovenska ulica 17, 9000 Murska Sobota IBAN: SI56 0249 6009 1997 627, SWIFT: LJBASI2X

Tisk Tiskarna digitalni tisk, Murska Sobota

oktober 2019 3

Dr. Vanek Šiftar (1919–1999–2019)Emancipacija brez temeljne so-

cialne varnosti je prej iluzija kot podlaga za prihodnost.

Svet ob Muri s svojimi ravnica-mi nam je tako blizu. Reka Mura ločuje Prekmurje od Pomurja, še vedno pa je reka nekaj, kar po-vezuje oba severna dela Slove-nije. Tisti, ki v tem svetu pišejo, dobivajo navdih iz pokrajine, ki je zgovorna, tako kot njeni ljudje. Ne pišejo na podlagi tega, kar so napisali v Franciji, Nemčiji in še kje. Oživljanje prekmurskega jezi-ka, tudi kot knjižnega jezika med mladimi, je čedalje bolj opazno. Svetovljanstvo s Kranjske se zelo spogleduje z vzori od zunaj, v tem svetu ob Muri pa je svetovljan-stvo lastno občutenje in doživlja-nje, ki nima odnosa do tistih tam na Kranjskem, ki tako niso nikdar imeli spoštljivega odnosa do teh v »slovenski Sibiriji«.

Ta svet je v letu 1919 zmogel svoje lastno uporništvo, ki še da-nes učinkuje kot vir samozavesti in poguma za poštenost in pravič-nost. Ko so v daljni Argentini Pre-kmurci edini od vseh Slovencev, ki so tam živeli, obilno pomagali tem, ki so po drugi svetovni vojni bežali – pustimo zdaj razloge za ta eksodus –, so Prekmurci mora-li poslušati, da ne znajo jezika in da so neizobraženi. Kot nekakšni kulturtregerji so bivši belogardisti in domobranci zviška in prezirljivo gledali na dobrotljivost Prekmur-cev – pri prekmurski sicer polni mizi dobrot –, teh ljudi, ki jih je pisatelj Miško Kranjec dojemal kot te, ki življenje dojemajo kot dobri ljudje. Dobro pa je že od davnine pracelica etike.

Vse v svetu med Muro in Rabo je živelo složno, avtsajderjev tu ni bilo, in sloga med papinci in lute-rani je priklicala tolikšno sožitje, da je to seglo celo do Romov. In glej, dr. Vanek Šiftar, univerzi-tetni profesor prava in poznejši

zaslužni profesor na Univerzi v Mariboru, kjer si je prizadeval za ustanovitev pravne fakultete in za razvoj visokega šolstva, se je intenzivno ukvarjal z romsko problema-tiko. V predgovoru k delu »Dr. Vanek Šiftar – slovenski romolog: ob devetdesetletnici rojstva in desetletni-ci smrti (1919–1999–2009)« je priznani slovenski pravnik in sociolog dr. Jože Goričar (1907–1985), nekoč profesor na kar treh fakultetah Univerze v Ljubljani, zapisal, da je Vane-ka Šiftarja usmerjal čut za humanizem. Za vse nas velja spo-znanje, da je tudi pri Romih »prisoten tisti skupni imenovalec, ki jim načeloma omogoča dejavno vključitev v katero koli družbeno skupnost. Ta skupni imenovalec je – človek.« Omenjeno delo spada med najbolj temeljna dela sloven-ske romologije.

Po drugi svetovni vojni so nam v Prekmurju učitelji predstavili po-men sožitja z vsemi, tudi z Romi, in ti so skupaj z nami hodili v osnov-no šolo. Tako so bili vodljivi in ubogljivi in marsikateri izmed njih je ob koncu prvega razreda lepo bral, tako kot mi. Socializacija, kot bi dejali danes, je svoje pozitivno opravila, hodili so v vrtce, pozneje v šolo in po desetletjih so prvi že stopali v višje šole in celo na fakul-tete. Kako zelo prav ima dr. Vanek Šiftar, ko ugotavlja in poudarja, da sta »vzgoja in izobraževanje te-melj prodora iz dednega siroma-štva«.

V eni sami generaciji je bil na-rejen ta napredek – in kako dalj-

novidno je to Vanek Šiftar doumel kot prvi. Hvaležni smo mu in gle-de na doseženi rezultat celo zelo ponosni. V tem pristopu je bilo najpomembnejše spoznanje, da naj spremembe prihajajo posto-poma, od znotraj, naj ohranjajo jezik, kulturo in običaje teh, ki so že od nekdaj med nami. Ne s prisi-lo, ampak z zgledi, ki so zares sve-tovljanski, s konstituiranjem »la-stne identitete v sožitju z večinsko družbeno skupnostjo«. Uspelo je! Pa se še drugi malo ozrite po tem vzoru, če na tem področju ne mo-rete doseči napredka! Namesto da preštevate in tehtate kosti za svoj politični prestiž, poglejte po živih danes in prisluhnite tem ljudem in njihovim potrebam. Za etiko od spodaj gre, kajti vsak trenutek je treba temeljito prepoznati potre-be konkretnih ljudi v konkretnem okolju in se posvetiti njim in ne politično kupčevati s skrajno spo-

evangeličanski list4

litizirano posvečenostjo mrtvim. Posvetite žive.

Naša novejša skupna srečeva-nja akademikov intenzivno po-tekajo v vrstah PAZU (Pomurska akademsko znanstvena unija), ki jo uspešno vodi njen predsednik dr. Mitja Slavinec z Univerze v Mariboru. Anton Vratuša je bil v letih 1996−2006 predsednik pro-gramskega sveta uprave te fun-dacije, od leta 2006 pa častni član Zbora ustanoviteljev te fundaci-je; ustanova na Petanjcih je bila oblikovana 6. julija 1996. Vratuša je pogosto in z vsem spoštova-njem poudarjal, da je treba ohra-niti in »Vrt zadržati v njegovi iz-virni zamisli ter razvijati na njem tudi znanstveno, raziskovalno in izobraževalno delo. O tem je Va-nek sam naredil program − t. i. štiriperesno deteljico. Prepričan sem, da smo v Šiftarjevi fundaciji program, ki si ga je zamisli Vanek, zastavili tako, da so v njem doslej zrasle vsaj tri štiriperesne detelji-ce s štirimi temeljnimi področji: protestantizem, založništvo, se-zonstvo in sodelovanje ob meji.« Kot rezultat te dejavnosti sta na temo protestantizma izšli dve deli: zbornik Protestantizem – zatoči-šče izgnanih na Petanjcih (2000) in zbornik Protestantizem – včeraj, danes in jutri (2015), ki sta ga ure-dila Franc Kuzmič in Polonca Šek Mertük. V »norih« časih demokra-

cije je Vrt spominov in tovarištva doživljal čudno usodo: oblasti so šolam prepovedale, da bi ga otro-ci obiskovali tako, kot so ga v pre-teklosti. Nekoč se je na Petanjcih ustavilo na dan po več avtobusov, potem pa zaradi čudne politične prepovedi nič več.

Ustanova dr. Šiftarjeva funda-cija si vsa leta zelo aktivno priza-deva za znanstvenoraziskovalno dejavnost na kar najširšem po-dročju, od zgodovine, etnologije, ekologije in umetnostne zgodo-vine do arheologije, hkrati s tem pa spodbuja še organizacijo kul-turno-umetniških prireditev. Kot rečeno, izstopa tudi zelo spoštljiv odnos do protestantizma, kar je vidno iz zbornika Protestantizem včeraj, danes in jutri. Vse priznanje gre – to je treba poudariti – dr. Va-neku Šiftarju, trenutno pa Marjanu Šiftarju in njegovi soprogi Amaliji, da poslanstvo omenjene fundaci-je, kot je poudarjal že Anton Vra-tuša, poteka ustvarjalno in »vpeto v sodobno družbo in kulturna do-gajanja doma in po svetu«.

Vodilna nit vsestranske in iz-redno razvejene ustvarjalnosti na mnogih družbenih področjih dela dr. Vaneka Šiftarja je njegov hu-manistični odnos do človeka, ljudi, življenja v celoti. Pravica je pravič-na takrat, ko je pravica za vse, ne samo za nekatere, torej v družbi, kjer smo različni, deluje pravica

povezovalno in ne izločevalno. V letu odhoda dr. Šiftarja je nekda-nji ravnatelj murskosoboške gim-nazije Mladen Tancer, ki je uredil delo Dr. Vanek Šiftar – slovenski romolog, zapisal, da je bil dr. Šiftar »vse življenje neizprosen borec za pravice malih ljudi in glasen kri-tik krivic, ki so jih le-ti doživljali in trpeli v svojem vsakdanjiku«. K pravici bistveno spada še to, da vključuje urejeno socialo, kajti če ljudje nimamo možnosti za varno življenje, za urejeno zdravstvo, če živimo v bedi, revščini, skratka če bivamo ogroženo, potem tudi ne moremo uresničevati ene najbolj temeljnih človeških potreb – po-trebe po svobodi. Svobode onkraj urejene sociale ni in je ne more biti – to je poduk gibanja rumenih jopičev letošnjo pomlad v Evropi vsem nam, in to v enem od najbolj razvitih delov sveta, v Franciji.

Dr. Cvetka Hedžet Tóth

Človeka, ki je notranje svoboden, človeka, ki ravna po svoji vesti, je sicer mogoče ukrotiti, ni pa ga mogoče zasužnjiti ali iz njega narediti slepo orodje.

(Albert Einstein)

Kajti biti svoboden ne pomeni zgolj odvreči okove, temveč živeti na način, ki spoštuje in vzpodbuja svobodo drugih.

(Nelson Mandela)

oktober 2019 5

Novo cerkveno predsedstvo Evangeličanske Cerkve a.v. v Republiki Sloveniji

Nova inšpektorica v ECO PuconciV nedeljo, dne 22. septembra

2019, je občni zbor izvolil za in-špektorico puconske cerkvene ob-čine gospo Natašo Harkai iz Pu-concev. Slednja že vrsto let deluje kot odbornica za vas Puconce, kot vodja mladine in mladinska dele-gatka, zadnji dve leti tudi kot člani-ca nadzornega odbora. S svojim sodelovanjem zmeraj obogati ne-deljske in praznične Božje službe kakor tudi ostale dogodke ter sre-čanja. Zaznamuje jo ljubezen do Boga, do domače Evangeličanske gmajne in cerkve ter nasploh do vrednot protestantizma v odnosu

do življenja in ljudi. Z veseljem je sprejela svoje novo poslanstvo, ka-terega so ji odmerili člani in člani-ce, upamo da, za mnogo uspešnih in konstruktivnih let. Pri svojem delu za domačo cerkveno občino in za ljudi nasploh ji želimo obilo Božjega blagoslova in vodstva ter vse dobro tudi v osebnem ter po-klicnem napredku in življenju.

Čestitkam se pridružuje domači prezbiterij z vsemi ostalimi člani in članicami cerkvene občine Pucon-ci!

duhovnica Katja Ajdnik

Delegatke in delegati iz vseh cerkve-nih občin, ki tvorijo oz. sestavljajo Evan-geličansko cerkev a.v. v Republiki Slove-niji, so na volilni Sinodi, ki je potekala v soboto 27. septembra letos v Evangeli-čanskem centru v Murski Soboti za no-vega škofa za obdobje šestih let izvolili mursko-soboškega duhovnika Leona Novaka, ki je nasledil dosedanjega ško-fa Geza Filo, ter za inšpektorja Cerkve za isto obdobje, Bojana Prosiča in Nem-čavcev, ki je zamenjal Johanna Laca iz Gornjih Petrovcev. Novi škof in novi in-špektor bosta na svoji funkciji vpeljana na prvo adventno nedeljo 1. decembra 2019 ob 14.00 v Mursko-soboški evan-geličanski Cerkvi.

Dosedanjemu škofu Gezi Filo, in in-špektorju Johannu Laco, se iskreno za-hvaljujemo za njuno korektno in dobro opravljeno delo ter jima želimo še veliko božjega blagoslova ter uspehov na njuni nadaljni osebni in službeni poti.

Novo izvoljenemu predsedstvu prav tako želimo veliko Gospodovega blago-slova, modrega vodenja Cerkve in plo-dnega ter tvornega sodelovanja tako na domačem, kakor tudi na mednarodnem področju.

evangeličanski list6

Razmišljanje ob zahvalni nedeljiS sadovi in plodovi polj, vino-

gradov, sadovnjakov, vrtov, so na zahvalno nedeljo okrašene naše cerkve. Vsi ti pridelki pa pomeni-jo, če povemo preprosto, da ima-mo vsakdanji kruh. To je namreč pomembno za nas, naše družine, naš narod. Tudi letos je namreč Gospod bogato odprl roko svojih blagoslovov in bogato blagoslovil naše trude in naše delo. Za vse to smo mu zelo hvaležni.

Ob tem pa vemo in se zaveda-mo resnice, da marsikje po svetu, pa tudi pri nas, je vse več ljudi, ki nimajo dovolj za vsakdanje življe-nje.

To pa je seveda le en del zgod-be našega vsakdanjika, kajti lju-dje tega sveta, niso in nismo lačni samo tega zemeljskega vsakdanje-ga kruha, ki nas nasiti in odžene glad. Ljudje potrebujemo tudi tisti duhovni kruh, ki ima mnogo raz-ličnih imen. Ta svet je namreč kljub napredku znanosti in tehnologije, še vedno tudi svet, ki je poln raz-ličnega gorja in trpljenja. Ob fizič-ni lakoti je namreč vse bolj in bolj navzoča tudi duševna lakota in po-treba po lepi besedi, odpuščanju,

spravi. K vsaki pravi setvi in žetvi namreč spada tudi ljubezen, razu-mevanje, mir. In k vsaki pravi setvi in žetvi, spada tudi »imeti čas«. Imeti čas za druge, in imeti čas tudi za samega sebe. Toda tega se nam je tako težko naučiti, težko nam je to uresničiti.

Pa vendar brez tega ne bo šlo. Setev in žetev namreč tesno spa-data skupaj.Tako kot bomo sejali, bomo tudi želi. Tako je to razumel, in tako je to delal tudi Jezus iz Na-zareta. In brez pretiravanja lahko rečemo, da je njegova setev bila čudovita. On je namreč v človeška srca posejal prepričanje, da je Bog na njihovi strani. On je v srca ljudi posejal prepričanje, da življenje, pa naj se zdi še tako zavoženo, še ni uničeno življenje. In mnogim lju-dem tega sveta nam je tako pre-pričanje in tako vero potrebno tudi danes spet močno zasejati v naša srca, če bomo želeli da žetev ne bo izostala, in da bomo siti, odžejani, srečni in zadovoljni. To pa bo mo-goče le tako, če bomo to privoščili tudi drugim in jim po svojih močeh pomagali. Kako naj bi to izgledalo pa naj nam ponazori kratka zgod-bica, ki takole pravi:

Neki fant je pozno ponoči vo-zil po samotni cesti. Naenkrat se je avto ustavil. Fant je ugotovil, da mu je zmanjkalo bencina. Naključ-no je kmalu pripeljal mimo drugi voznik, se ustavil in vprašal fanta, ali mu lahko kako pomaga. In po-magal mu je tako, da mu je nalil nekaj bencina iz rezervoarja svoje-ga avta. Fant je hotel bencin pla-čati, a ga je voznik odločno zavrnil. »Kako naj vam izkažem hvaležnost za vašo prijaznost?« je vprašal fant. Tisti voznik mu je odvrnil: »Če mi resnično želiš izkazati hvaležnost, stori to: vedno se ustavi, če boš ob cesti videl koga, ki je tam obtičal.« Zelo zgovorna zgodbica. Vredna posnemanja.

Geza Erniša

Pesnikovo razmišljanje o žetvi!

Gremo s srcem zahvalnim,veseli k žetve Gospodu,ki nam z žetvo bogato,blagoslov in moč daje k delu.

Bodi prijetna ti naša zahvala,tebi o Bog ti naša si hvala.Krepi nas vse ti v radosti,da tebe častimo v tvoji svetosti.

Odpri zdaj, Gospod, roke ti tvoje,in blagoslovi sadove obilnega znoja.Obvaruj nas hudega vsega,roke delavcev tvojega polja.

Bog, daj nam zahvalno živeti,z darovi tvoje dobrotne svetosti.Pozabi naj duša naša nikdar,da le ti si sveta gospodar.

Bog, če v življenju slabe potismo hodili, udarce si težkes tem prislužili. Naj tvoja nasroka vodi povsod, in tvojaljubezen naj čuva naš rod.

oktober 2019 7

Dober(a) kot kruhŽe dobrih pet, šest desetletij je

minilo od takrat, ko sem kot otrok ali najstnica rada poslušala starše, sosede in na splošno od mene sta-rejše ljudi, ki so se ob raznih prilo-žnostih v spomin vračali v leta svo-jega otroštva in nam pripovedovali zanimive zgodbe o preživetih do-godkih. Danes opažam, da sem ta-kšna postala tudi sama.

Naši, nad vse dragi nam vnuki in vnukinje naju z možem, vedno znova nagovarjajo, naj jim pripo-vedujeva in opisujeva dogodke iz najine preteklosti. Sama jim rada ustrežem v tistih večerih, ko se od-ločijo, da bodo »vikend soboto« prespali in imeli »vmesne počitni-ce« pri naju »na fari«.

Takrat se namesto pripovedo-vanja bolj ali manj znanih pravljic, rada spomnim na razne izreke in modra poučenja, že takrat, v moji mladosti, veliko starejših ljudi, ka-teri že davno niso več med nami. Čeprav zdaj že počivajo, verujem in upam, da v večnem Božjem spo-minu in tudi v našem spoštljivem človeškem, so vse do danes ostale žive tudi neštete njihove poučne in dobronamerne besede, njihove življenjske zgodbe, pa nepozabni nasmehi, prijaznost in neponovlji-vo topli objemi.

Še posebej v ranih letih otro-štva nisem popolnoma razumela prispodobo o človeku in kruhu. Večkrat sem namreč slišala, da so o nekom govorili: »Ta je bil dober ali ta je bila dobra kot kruh!«

Kruh sem imela vedno rada (še posebej skorjico), a v svoji otroški domišljiji sem si takšnega človeka po navadi predstavljala kot bucka-stega, okroglega ali nekoga, ki je podoben štručki. Šele pozneje sem doumela primerjavo o dobroti in kruhu.

Kruh je bil takrat, že kar davno nazaj – spoštovan, okusen – z eno besedo: dober! Čeprav smo ga v času mojega otroštva že kupovali v trgovinah, je kruh še vedno imel

nevsakdanje čudoviti okus in pri-bliževal nam je toplino domačega ognjišča. Lepo zapečen in svež ali tudi nekaj dni skrbno spravljen v belo, samo v »njegovo laneno ali bombažno krpo«, vedno je bil oku-sen in dober.

V njem se je zrcalilo sonce in dež, ljubezen in strah, žulji, znoj – in iskreno veselje.

Kot vrline pri človeku, dobrem kot kruh. Pri človeku, kateri se misli le na sebe samega, kateri je razu-mevajoč, ljubeč, umirjen in moder. Človek, ki je pripravljen poslušati, svetovati, pomagati, pobožati in usmerjati. Čeprav včasih na zunaj izgleda, da je trd in strog, pa ven-dar je v srcu in v resnici nežen in prijateljski.

Ne, to niso sanje o dobrem člo-veku in o kruhu. Tudi danes lahko najdemo takšne ljudi. Ljudi, v ka-terih srcih je zakoreninjena vera v Boga. Vera, katera usmerja člove-kovo življenje, njegovo vedenje in dejanja.

Resnično veren člo-vek se namreč nikoli ne obrača po trenutnem vetru, ampak pokončno kljubuje celo največjim viharjem življenja, ko gre za ohranjanje pra-vih krščanskih vrednot, ali za zavzemanje se za resnico, poštenost, za pravico. Za človeka, kateri se najprej zaveda svojih nalog in dolžno-sti in šele potem išče svoje pravice.

Tudi naši reforma-torji so zaradi svoje tr-dne vere in občudova-nja vredne pokončnosti našli spoštovanje pri širokih množicah sebi enako poštenih, pra-vičnih in resnicoljubnih. In zaradi tega so ti naši davni predniki – ne le stali, ampak so tudi ob-

stali! V veliko težjih razmerah, kot so te v katerih živimo mi.

Njihova življenja in dela nas v teh jesenskih dneh tihega spomi-na na preminule in živega upanja v neskončno prihodnost, vabijo, da bi bili in ostali njihovi – zaupanja in spoštovanja vredni dediči! Ne s figo v žepu in le ob nedeljah ali ob drugih priložnostih, ampak ves čas, vedno in povsod – kot njihovi re-snični in zvesti nasledniki.

Kajti tudi – ti naši predniki – so bili dobri kot kruh, - čeprav veli-kokrat na zunaj tudi sami trdi kot večdnevna skorja, toda njihova notranjost je bila tudi takrat na-polnjena in prežeta z ljubeznijo in mehkobo in z okusom, katerega še vedno čutimo v svojih življenjih …

Okus dobrote naj zaradi tega ne umre v nobenem med nami …!«

Jana Kerčmar

Psalm 104, 1-17

Gospod, moj Bog, zelo si velik,veličastvo in sijaj si si oblekel.Ogrinjaš se s svetlobo kakor s plaščem,razpenjaš nebo kakor šotor.Studence pošiljaš v potoke,ki se pomikajo med gorami.Napajajo vse poljske živali,divji osli si gasijo žejo.Ob njih prebivajo ptice pod nebom,izmed vej se oglašajo.Iz svojih gornjih sob napajaš gore,s sadom tvojih del se nasičuje zemlja.Za živino pustiš poganjati travo,za človekovo delo zelišče, da pridobiva kruh iz zemlje.Vino razveseljuje srce človeku,da pusti sijati obraze bolj kakor olje,kruh, ki podpira njegovo srce.

evangeličanski list8

Zahvalna molitevNaš Bog in Gospod!Hvala ti, da si spet enkrat boga-

to odprl svojo roko in bogato nasi-čuješ vse kar živi na tej zemlji. Ker pa mnogi imajo marsičesa preveč, veliko pa je takih, ki so siromašni, izključeni, pozabljeni, osamljeni in niti vsakdanjega kruha nimajo, ne dovoli, da bi jih pozabili. Zato tudi danes kličemo in prosimo. Bodi, o

Bog, za vse ljudi dobri Bog. Bodi vsem kakor oče kateri za vse skrbi, bodi jim kot mati katera vse zagri-nja s svojim plaščem ljubezni. Tvoja neskončna ljubezen in milost naj napolnita vso zemljo in naša srca, da bomo radi odprli svoje roke in srca za potrebe tistih, ki nas nekje željno pričakujejo. Amen.

Ko se kruh suši, se guba kot zgarane roke naših staršev, zato suhega kruha ne zavrzite.

Specite si kruh z zarezanim križem in spoznajte goreč smisel tega znamenja.

Žalovanje za plesnivim kruhom pomeni kritično razmišljanje o lakoti drugih.

V mojstrovinah kruhov ne odloča le spretnost in oblika, temveč veliko bolj s kakšnimi očmi ga gledaš

in s kakšno občutljivostjo ga užiješ.

Če bi sonce zrušilo kraljestvo kruha, bi razumeli, da nas je nehalo ljubiti.

SANJE

Nočne sanje so me izdale, ker – ko v spanec potonem, nočne more ali mirne, lepe so tuje mi postale.Ne vem – morda na poti v zasluženi počitek moj skupaj z mano so zaspale.A kljub temu sanjam! – pa čeprav z odprtimi očmi.V mislih dobrih, pravih vrednot mladosti moje se oklepam, ker moči v viharjih življenja, ob smehu ali solzah razočaranj mnogih moč za naprej iz njih črpam.Da sanje orožje so slabotnih? - tega ne verjamem, ker v sanjah mojih in ljudi mnogih skrito je hrepenenje, kakšno ne le zase, ampak za otroke sveta tega želim si življenje …Dovoljene so nam sanje danes in vsak dan.To možnost vsem vam in meni Bog iz milosti svoje je dal.Da pa bi resničnost postale, -za to se moramo truditi!Ne dovolimo, da v nas bi zaspale!Sanj o pravičnosti, ljubezni in miru uresničevalci postanimo vsi ...!

Jana Kerčmar

oktober 2019 9

Ob Dnevu mrtvihPozno jesenski dnevi dihajo neko

posebno razpoloženje. Kolikor smo še povezani z naravo nas v tem času po eni strani še vedno navdaja hva-ležnost za bogate sadove narave, za zrnje v kaščah, za vino v kleteh. Kmečki človek še ve in čuti, da vse to ni samoumevno in da bi bil lahko ves trud tudi zaman. Hvaležni smo tudi za toliko lepih in prijetnih sončnih dni, za njihovo blago toploto in le-poto.

Na začetku meseca novembra, ki bo med nami že čez par dni, pa se bo gotovo vsak izmed nas ustavil in pomudil tudi na kraju, ki je svet in skrivnosten. O njem pesnik Župančič poje: » Tihi, skrivnostni tisti so hra-mi… Tam človek utihne in gre vsaj za nekaj minut vase. Misel poleti v preteklost, spomin oživi na ljubljeni obraz, na dragega človeka. Nekate-rim je to drag kraj, kamor pogosto zahajajo, vsak teden, ali še pogoste-je. Čutijo, da vse niti niso pretrgane. Vez ljubezni je ostala, morda se je še poglobila in poduhovila, kajti resnič-na ljubezen ne more miniti.

Jesen pa je tudi, in morda še prav posebej čas, ko se marsikdo ustavi in zamisli : Kam grem, kakšna priho-

dnost je pred mano in odkod priha-jam? Kdo sem ? Človekovo življenje je namreč odprto v dve smeri, v dve skrivnosti.

Pred rojstvom in po smrti – na obeh koncih, smo pogreznjeni v ne-poznano, v skrivnost, v večnost iz ka-tere smo izšli in v večnost v katero gremo. Ali pa morda iz enega niča v drugi nič ?

Vsi potniki, torej vsi ljudje, se za-vedajo in se zavedamo vsaj enega neizpodbitnega dejstva: Vlak življe-nja se bo nazadnje, na koncu, pogre-znil v temo skrivnostnega predora, ne da bi kdo mogel poprej izstopiti.

Kaj pa je onstran tega predora, tega ne vemo. »Ničesar ni, samo tema«, pravijo nekateri. Spoštovanja vredno mnenje – kdor ga prenese, kdor lahko z njim živi. Ima pa eno pomanjkljivost, ki leži v tem, da mu manjkajo dokazi. In ker je temu tako, lahko upravičeno domnevamo, da bo tisti popotnik, ki je slišal za veli-konočne dogodke, in za resnico, da je za tem velikim, marsikdaj temnim tunelom skozi katerega se z našimi življenji vozimo, da je na koncu tega tunela svetloba, in da obstaja nekdo, ki se je iz dežele mrtvih vrnil, in to

je Jezus Kristus, da bo ta človek zelo pozorno prisluhnil besedi, ki pravi: » da bodo mrtvi vstali, in da Bog, ni Bog mrtvih, ampak Bog živih.«

Onstran predora torej le nista samo tema in nič.

Pa pravijo : Nihče se ni vrnil, da bi povedal. Pač, nekdo se je vrnil, živ se je vrnil iz predora smrti. In zanimi-vo je, da sprva celo njegovi najbližji prijatelji niso mogli verjeti lastnim očem. Eden izmed njih je celo rekel: » Če ne vidim in se ga ne dotaknem, če ne položim prsta v njegove rane, ne bom veroval.«

Od tiste prve velike noči je torej v tem vlaku vseeno marsikaj dru-gače. Odkar to vemo in verujemo, imamo tudi mnogo razlogov za pra-znovanje, za veselo življenje in vese-lo pričakovanje. Odtlej nas ne skrbi več vožnja skozi predor, kot pot v nič. Kajti zadnja postaja je znana, če-prav je nepredstavljiva. Toda vseeno vemo, da je na oni strani tega predo-ra skozi katerega vsi moramo, name-sto teme, sončna stran tega vesolja.

Iz knjige, Sejalec na ozarah., povzel Geza Erniša

Nekaj v premislekSpoštovana bralka, dragi bralec! Verjetno bomo vsi soglašali z re-

snico, da vsak človek v življenju po-trebuje prijatelje, in to še posebej sredi trpljenja, težav in skrbi, ki imajo nešteto oblik.

Pa kljub temu, da nas marsikaj tare in skrbi, če imamo pozitivno držo srca, ki nas potiska naprej in vzpodbuja k pozitivnemu razmišlja-nju in vrednostnemu sistemu, ki gra-di in ne ruši, potem smemo vedeti, da smo na pravi poti. Seveda se lah-ko vprašamo: katera in kakšna je pot je prava.

Gotovo je takšna pot tudi dejstvo, da je potrebno misliti tudi na druge, in ne le nase, čeprav je res, da če želi-

mo pomagali drugim moramo misliti tudi nase. Na sebi delati, se izpopol-njevati, biti kot radi pravimo v dobri kondiciji. Tako duhovni, kakor tudi telesni. Le tako bomo namreč zmogli marsikdaj strmo pot naprej.

Nekoč mi je neki afriški prijatelj rekel: »Če hočeš nekam priti hitro pojdi sam. Vendar, če hočeš priti da-leč pojdi skupaj z drugimi«.

Vem, da je marsikdaj potrebno nekam priti hitro, hitro pomagati, temu je tako v mnogih poklicih in mnogih situacijah. Vendar je ravno tako pomembno in potrebno marsi-katero pot iti skupaj z drugimi.

»Brez snega ni zime, brez cvetja ni pomladi. In tako tudi ni pravega

veselja, če ga nimaš s kom deliti«. Pravi neki pregovor.

In deliti z drugimi dobrine tega sveta in resurse, ki nam jih ponu-ja ta lepa zemlja bo vse bolj in bolj pomembno in relevantno vpraša-nje, ki ne sme ostati brez odgovora. Bog nas je ustvaril kot krono svoje-ga stvarstva, vendar brez zamere, marsikdaj se zdi, da tej vlogi nismo dorasli. Zato se moramo še vsi ve-liko in stalno učiti. In morda ravno zato ne bo narobe, če se bomo vsaj tu in tam, spomnili Descartesovega: »Vem, da nič ne vem.« Že to vedeti je zelo veliko.

Geza Erniša

evangeličanski list10

Iz epske pesnitev Antona Aškerca o Primožu Trubarju

Nad Trstom danes solnce iz vi-šav pripeklo gorko je nenavadno. Sedaj se bliža morju sinjemu gore-ča zlata krogla. Še trenutek – in po-topi v valovih se njegovih.

Na vrtu svojem pod košatoj li-poj sedi na klopi stari škof Bono-mo. Molitvenik leži pred njim za-prt na mizici kamniti in preprosti. Vladika pa ozira se, ozira z višine preko mesta dol zamišljen. Pomlad v pristanu tudi je tržaškem ko bele čajke gugajo se ladje po luki, jadra se napenjajo ko ptičje perutnice.

Od morja je zapihal veter svež, hladeč razbeljeno zidovje mestno. Večerni piš de dobro tudi škofu. Odkrije se. Po ramah vsipljejo lasje se mu srebrni. Z dolgoj bradoj po-redno poigrava se mu sapa. Že je-mlje v roke knjigo – kar za hrbtom od katedrale, od palače sem zasliši šum korakov, in ta hip duhovnik mlad, širokopleč, krepak, oblečen v črn talar, stoji pred njim.

Ti, Trubar ?! Dobro došel! Sem prisedi na moji strani! Kaj je no-vega? No, danes pel tvoj zbor je zopet krasno pri maši, in seveda, Primož ti med pevci mojimi si bil najboljši! Težko te bom pogrešal, prav težko! Pa kaj se hoče! Takšno je življenje In takšen našega sveta je tok. Od doma mora sin, ko je do-rasel; Poskušat mora iti svojo moč, učiti in boriti mora se… Če hočeš, tudi moreš! »Največja moč na sve-tu, to je volja!«

Na vrt je padal že večerni mrak, In Primož Trubar, mladi kapelan, Priklonil se pred škofom je v slo-vo. Ta dvignil je nad njim desnico svojo in blagoslovil ga na novo pot: »Učenec moj, naj spremlja te Gospod!« Solzeč se škof šepetal je molitev. Kako obema težka je loči-tev!

oktober 2019 11

Slovensko bogoslužje v TrstuNa 14. nedeljo po Sveti trojici in sicer 22. sep-

tembra letos, je bila v evangeličansko-luteranski cerkvi v Trstu božja služba v slovenskem jeziku. Šlo je za zgodovinski dogodek, ki se je zgodil pr-vič v 300. letni zgodovini te gmajne. Gmanjski in-špektor Giuliano Auber, je ob tej priliki povedal: »Ko gre za slavljenje Boga vera ne pozna ne meja in ne ovir.« Razlogov za to odločitev je torej več. A glavna sta zagotovo dva. Prvič ima slovenski jezik v tem mestu zaradi tukaj živečih Slovenk in Slovencev svoj prostor in le-ta je neprecenljivo na najrazličnejše načine vplival na mesto in okolico. Drugič pa je iz luteranskega vidika toliko bolj ta je-zik zanimiv, kajti v Trstu je živel in deloval velik slo-venski reformator Primož Trubar. Kot pravi Trubar o sebi sam, je v Trstu bil: »služabnik in nastavljeni slovenski pridigar prečastitega in zelo pobožne-ga, vrlega gospoda škofa Petra Bonoma.«

Trubar se je torej ravno v Trstu prvič srečal z reformacijskimi idejami zato lahko trdimo, da je Trst nepogrešljivo povezan z slovensko reforma-cijo. Italijanščina, nemščina in od te nedelje dalje slovenščina, so torej našli svoj prostor v luteran-ski cerkvi v Trstu. Torej trije jeziki povezani v isti veri ali svetopisemsko: »Vsak jezik bo slavil Boga.« (Rim 14,11)

Dr. Aleksander Erniša, duhovnik luteranske verske občine v Trstu

evangeličanski list12

Dobrodelni koncert

V soboto 19. oktobra je v evan-geličanski cerkvi v Moravskih To-plicah potekal že tradicionalni 4. jesenski dobrodelni koncert, ki ga organizirajo Evangeličanska cer-kvena občina Moravske Toplice, Evropski red vitezov vina, Konzulat

za Slovenijo, Legatura za Pomurje in Rotary klub Martjanci. Izvedba letošnjega programa je bila zau-pana odličnemu moškemu komor-nemu zboru Lek iz Ljubljane, pod taktirko prof. Milivoja Šurbka, ki je zbrane navdušil z odlično intepre-

tacijo in izborom pesmi ter ustvaril odlično vzdušje. Zbrani prostovolj-ni prispevki bodo namenjeni eni izmed pomoči potrebni družini iz Občine Moravske Toplice.

Geza Erniša

Slikarska kolonija Primož TrubarMed 13. in 20. oktobrom 2019,

je v evangeličanskem župnišču v Moravskih Toplica potekala že 25. slikarska kolonija, ki jo od vsega začetka vodi umetniški vodja aka-demski slikar in naš rojak Nikolaj Beer. Letos je v okviru kolonije ustvarjalo naslednjih osem aka-demsko izobraženih umetnikov: Nikolaj Beer, Herman Gvardjančič, Milena Gregorčič, Veljko Toman, Viktor Šest, Apolonija Simon, Igor Banfi, ter Rudi Benetik iz avstrijske Koroške.

Na vprašanje kako se počutijo v Moravskih Toplicah, so vsi slikarji povedali, da se počutijo res lepo in da v tem okolju zelo radi ustvarja-jo. Mnoga dela, ki so na kolonijah nastala so razstavljena v številnih ustanovah, med drugim tudi v Splošni bolnišnici Murska Sobota, Hotelu Vivat, Občini Moravske To-plice in še kje.

Razstava del, nastalih na leto-

šnji koloniji, bo potekala 2. decem-bra 2019 ob 17. uri v Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti. Retrospektiva slik nastalih v dose-danjih 25 letih, pa bo leta 2021 v Galeriji Murska Sobota. V letu 2020

pa je predvideno da se slike »pred-stavijo« tudi na Češkem in sicer v mestu Beroun, ki leži nedaleč od Prage.

Geza Erniša

oktober 2019 13

Blagoslov veroukarjev V mesecu septembru smo se

tekom Božje službe zahvalili za po-čitniški čas, ki se je hitro iztekel in poprosili za blagoslovljen čas no-vega veroučnega leta, kamor pri-hajajo v naši cerkveni občini otroci od 3. do 8. razreda osnovne šole, k otroškim Božjim služba pa otroci od 1. do 7. razreda. Lepa krščanska navada je, da obrnemo zmeraj svo-ja srca in misli tudi k svojemu Stvarniku ter ga poprosimo, da naj nas spremlja po poti našega uče-nja, druženja, sodelovanja tudi v cerkveni občini in nasploh v življe-nju. Pomembno je, da skozi moli-tev, besedo in dejanje ostanemo povezani s svojim Bogom, saj kako drugače ohranjati svojo vero in lju-bezen, vse premnoge vrednote, pomembne za ta svet? Na otrocih svet stoji in tudi prihodnost naše Evangeličanske cerkve. Verjamem, da jo imamo vsi radi, Božjo besedo in cerkev, vse generacije. Zato se zmeraj ob takih bogoslužjih zahva-limo tudi za drage starše, stare starše, skrbnike in botrino, za vse člane družine, ki skrbijo za otroke, tudi za posamezne člane cerkvene občine, ki še posebej spodbujajo in podpirajo delo za otroke in mladi-no. Ta blagoslov je obljubljen tudi njim, vsakemu človeku. Božjo služ-bo so obogatili še ostali sodelavci, še posebej vzgojiteljica in voditelji-ca otroških Božjih služb Valentina Vogrin. Vsem želimo blagoslovlje-no in srečno celotno veroučno leto!

Za blagoslov smo poleg Božje besede izbrali še sledeče...

»Iz Božje besede slišimo mnoge Božje blagoslove, želje in darove, blagoslove tudi za vas, dragi otro-ci! Bog namreč ljubi človeka, zato je dal sonce in cvetje, igro in uče-nje, Bog ljubi človeka, zato je poslal Kristusa…da ga srečamo tudi mi na poti svojega življenja in obdržimo v srcih.

Kakor da bi slišali iz listov dra-gocene knjige Svetega pisma tudi

to… »Pridite k meni vsi ljudje, vsi dragoceni otroci, vsi vi, in učite se verovati in ljubiti, bodite pogumni, ne bojte se, ko pridejo izzivi, saj sem jaz z vami, vaš Bog! Nikoli vas ne zapustim in vedno bom ob vas, z vami, pred vami in za vami. Vse-

povsod in vedno sem tukaj tudi jaz. Naj je ves blagoslov moje ljubezni, vere in spoznanja z vsemi vami vse dni! Amen.«

Katja Ajdnik

evangeličanski list14

Glasbene delavnice za veroukarje in mladinoCerkvena glasba je nekaj po-

membnega za posameznega ver-nega človeka in za celotno sku-pnost, še posebej to velja od reformacije naprej za Evangeli-čansko cerkev in ostale prote-stantske cerkve. Pesem, glasba je zmeraj krasila človeka in krojila njegovo duhovno, miselno in ču-stveno zorenje, mu predstavljala življenje v drugačni luči in »noti«, kjer se globoko in preprosto pre-pleta z presežnim in zemeljskim. Glasba, petje izpove marsikaj, če-sar besede ne zmorejo. Prav evan-geličani smo nasledniki in nosilci pomembne cerkvene pesmi in pe-tja vsakega vernega človeka v do-mačem jeziku in zato lahko reče-mo tudi petja v pristnem veselju in podobno. Že v prvi slovenski knji-gi Primoža Trubarja Katekizem iz leta 1550 zasledimo prvo tiskano slovensko pesem za vse ljudi »Nu pujte, pujte vsi ludje«. Sam naslov pesmi nam pove vse. Vsak človek naj poje, hvali, se veseli. Zato smo se odločili, da tudi pri nas vsi vero-ukarji, otroci in pokonfirmacijska mladina prihajajo enkrat ali dva-krat mesečno na glasbene delav-

nice z Miranom Čarnijem. Tam spoznavajo kulturo našega cer-kvenega petja in glasbe, vse od njene zgodovine do cerkvenega leta, učijo se pesmi iz tradicional-ne Evangeličanske pesmarice ka-kor tudi ostale pesmi in glasbene točke, s katerimi bodo obogatili Božje službe in ostale priložnosti kakor tudi spletli medsebojne pri-jateljske vezi in jih zapečatili z ve-seljem.

Prvo tako srečanje je bilo 12. oktobra, v novembru bosta sle-dili dve delavnici, in sicer 16. ter 23. novembra, saj se vneto pripra-vljamo tudi na adventno - božič-ne praznike. Člani in članice naše delavnice skupaj z učiteljem želijo tudi bralcem in bralkam Evange-ličanskega lista obilo veselja pri petju in glasbi pri Božjih službah!

Katja Ajdnik

VABILO NA PROSLAVO OBDNEVU REFORMACIJE30. OKTOBER 2019ob 20.00Cankarjev dom, Linhartova dvoranaInformacije: 041 689 191 (Geza Erniša)

oktober 2019 15

Zlata konfirmacija v Puconcih

Dne 20. oktobra smo se v naši cerkvi veselili zlate konfirmacije na-ših bratov in sester v veri, kateri so bili konfirmirani pred 50 - imi leti, dne 3. avgusta leta 1969 v puconski cerkvi. Njihov duhovnik je bil Luthar Adam, kantorca pa Budja Irma. Zla-te konfirmacije se jih je udeležilo 32. Svečano bogoslužje so obogatili mnogi, in sicer veroukarji, mladina in bralka Milena, za glasbo pa sta po-skrbela Duo Mystica oziroma Miran in Monika. Zlate konfirmande je v imenu cerkvene občine Puconci na-govorila inšpektorica Nataša Harkai, ob koncu pa še skupaj z podinšpek-torjem Fras Dragojem obdarila vse z darilom, ki jih bo spominjalo na ta svečani in za vse nas prelep dan.

Kakor se spodobi za takšno svečanost, so po končanem zače-

tnem oltarskem delu bogoslužja in po službi na prižnici, vsi zlati kon-firmandi prejeli Sveto večerjo, kjer dobivamo novo moč za krščansko življenje, odpuščanje vseh bremen in krivd kakor tudi obljubo večnega življenja. Celotna svečana Božja služ-ba je izzvala mnogo spominov, solz sreče in žalosti, a tudi mnogo upanja in vere v nove svetle dni. Veselje do življenja, pa kakor koli nam včasih življenje zagode, je nekaj, kar sme-mo imeti in v polnem uživati vsak podarjen trenutek. Božja beseda, ki je služila kot vodilo bogoslužja, je govorila o temeljni vrednoti člove-ka vere, kako namreč ljubiti Boga z vsem srcem, mišljenjem, močjo in bližnjega kakor samega sebe, saj je to tudi srce življenja in vseh medse-bojnih odnosov.

Tudi slavljenci so izkazali svoje spoštovanje z lepimi gestami vsem duhovnikom, ki so delovali v naši cerkveni občini, še posebej duhovni-ku Luthar Adamu, kateri je preminil leta 1972, med nami pa smo smeli pozdraviti kantorco Irmo Budja, ka-tera je vstopila v 88. leto življenja in preživlja sedaj jesen svojega ži-vljenja v Domu starejših v Rakičanu. Hvala ji za cenjeno prisotnost kakor tudi hvala vsem nastopajočim ter posebej zlatim konfirmandom Regi-ni Dervarič, Jožetu Rituperju in Marti Luthar, ki so pomagali pri organi-zaciji svečanosti. Vsem slavljencem želimo še naprej obilo Božjega bla-goslova in mirnih, srečnih trenutkov!

Katja Ajdnik

TV - RadioNedelja, 31. oktober• 8.00 Murski Val, Oddaja Misel in čas, škof Geza FiloNedelja, 31. oktober• 10.00 Radio in TV Slovenija prenos reformacijskega bogoslužja iz Ljubljane, škof Geza FiloNedelja, 24. november• 8.00 Murski Val, Oddaja Misel in čas, duhovnik Leon Novak

Verske oddaje

evangeličanski list16

DarilaV SKLAD EHO-PODPORNICA:Ob pogrebu Irene FUJS iz Veščice so namesto cvetja in sveč na grob pokojne darovali:

- Irena in Tina Železnikar – namesto sedmine – 100€

- Simona Pertoci z druž., Vanča vas – 20€

- Karel Kutoša z druž., Trzin – 30€- Marta Kutoša, Veščica – 30€- Anica Felkar, Veščica – 30€- Druž. Gomboc (Erika, Franc, Mojca,

Zdenka in Darja), Veščica – 100€- Aleš Pertoci, Kupšinci – 10€- Danica in Jože Zelko, Veščica – 30€- Marija Jakič, Veščica – 30€- Majda Pertoci, Vanča vas – 30€- Druž. Avguštin, M. Črnci – 30€- Ladislav Kerčmar z druž., Veščica –

40€- Lilijana Roudi z druž., Kovačevci –

30€- Janez Vukanič, Košarovci – 30€- Jolanka Bedök, Dankovci – 30€- Druž. Jakiša, Veščica – 20€- Joža Šiftar, Veščica – 20€- Darinka Titan, Kupšinci – 20€- Saška Vučkič Banfi, Veščica – 20€- Nada Kovačič Šiftar, Kupšinci – 20€- Milan Kovačič z druž., Kupšinci –

20€- Karel Norčič, Kupšinci – 30€- Štefan Drvarič, Kupšinci – 30€

Majda Kučan z druž., G. Petrovci – ob pogrebu Vide Prosič – 20€Ob pogrebu SMODIŠ Štefana iz Melov so namesto cvetja in sveč na grob pokojnega darovali:

- Druž. Bagar (Zoltan in Marija, Aleš in Lidija, Danijel z druž.), Šulinci 69 – 100€

- Jolanka Duh, Ženavlje 50 – 50€- nečakinja Darinka Belec z druž.,

Lucova – 50€- nečakinja Irena Nemec z druž.,

Krplivnik – 50€- nečak Štefan z očetom, Adrijanci –

50€- Natalija Grebenar z druž., Čepinci –

20€- Tjaša Hüll z druž., G. Slaveči 108 –

50€- Anton Hüll, G. Slaveči 101 – 20€- Druž. Duh-Ferko, Otovci 74 – 150€- Erika Flegar, Otovci 71 – 30€

Viktor in Andrej Žilavec, Kupšinci 15 – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 100€Anton Draškovič, Renkovci – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 30€Darinka Mekicar, Suhi vrh 17 – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 50€Druž. Bodanec, Rankovci – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 50€Kristina Puvar, Tropovci – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 50€Zlata Obal z druž., Nemčavci – namesto cvetja na grob Zlate Lovenjak iz Bodonec – 30€Bernardka Potokar, Gradišče 71b – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 50€Ob pogrebu Helene FARTELJ iz Sebeborec 15 so namesto cvetja in sveč na grob pokojne darovali:

- hčerki Liljana in Simona z druž. – 50€

- Družina Sever, Bodonci – 50€- Majda in Janez Sever, M. Sobota –

50€- Jolanka Recek, M. Sobota - 30€- Družina Fartelj iz Sebeborec 21 –

20€Irma Melin in Marija Huber iz Radovec, na spomin vseh svojih dragih, namesto sveč na grobove ob dnevu spomina na pokojne - 100€Družina ŠKRABAN – ŠIFTAR iz Strukovec 43, na spomin pokojne sestrične in krstne mame Kisilak Etelke iz Maribora - 30€Ob pogrebu KOVAČ Franca iz Šalovec so namesto cvetja in sveč na grob pokojnega darovali:

- Srečko Barbarič, Filovci 2 – 20€- Jože Časar z druž., Šalovci – 20€- Terezija Kropf z druž., Šalovci – 20€

Jožef Recek, D. Slaveči 48b – iz hvaležnosti za nudeno pomoč – 100€

DARILA V SKLAD EL:Druž. Rituper-Srkoč, Gorica – v spomin na sorodnico Karolino Kozic iz Polane – 30€

ZAHVALA

Vihar starostne oslabelosti je bil tisti, ki je 02. septembra letos od-pihnil še zadnji list z drevesa življenja naše drage in ljubljene mame, babice, tašče, sestre in sorodnice

Albine KNAUS roj. Judiz Nuskove 51.

Življenje brez nje nam je postalo pusto, prazno in osiromašeno, kajti v svojem necelih 87. let trajajočem življenju je vselej bila oseba, ki je ljubila življenje in v njem nas; ki je ljubila Boga in nas vodila na pot vere; ki je ljubila delo in ga opravljala za nas; ki je ljubila svoj in naš dom poln topline in spoštovanja. Kljub tožbi smo zato naši dobro-tnici hvaležni za vse sadove njenega duha in rok, na katerih bomo s hvaležnostjo gradili naprej.Ker ob slovesu od nje nismo bili sami, izrekamo vsem iskreno za-hvalo za dostojno in plemenito slovo od nje.Za njo tiho žalujemo vsi njeni, ki smo jo srčno ljubili.»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišča,…« Ps 23,1-2»Prišla si v to življenje in tiho odhajaš kakor mimoidoči gost na tej zemlji. Od kod in kam? Mi vemo le-to: iz Božjega naročja nazaj v Božje roke.« Ludwig Uhland