KINOLOG - junij | 2014 · 31

Emir Mujagić dr.vet.med., Vice Zaninović dr.vet.med., Prva-K, Klinika za male živali

HrbtenicaHrbtenica je sestavljena iz 7 vratnih, 13 pr-snih in 7 ledvenih vretenc in se nadaljuje v križnico ter rep.

Kaj je vzrok poškodbe križne veziKaj je ledvenokrižni spoj?

Ledvenokrižni spoj je povezava med za-dnjim ledvenim vretencem (L7) in križni-co (križnica predstavlja povezavo med hrbtenico in medenico). Zadnje ledve-no vretence in križnica sta, tako kot osta-la vretenca, povezana s sklepom, vezmi in mišicami. Med telesi vretenc se nahaja medvretenična ploščica (diskus), ki deluje kot blazina za blažitev sil v času obreme-nitve. Medvretenčna ploščica je sesta-vljena iz zunanjega fibroznega obroča (anulus pulposus) in želatinaste sredice (nucleus pulposus).

Hrbtenjačni živec se pri psu končuje na področju 5. ali 6. ledvenega vretenca in razcepi na posamezne živce, imenova-ne cauda equina. Posamičen par živcev izhaja iz hrbtenjačnega kanala skozi t.i.

foramne med dvemi vretenci. Koreni-ne živcev se izven hrbtenice združujejo v posamezne živce (femoralni, ishiadični, pelvični, poplitealni), ki oživčujejo zadnje okončine, rep, mišice sečnega mehurja in anusa (slika 3).

Kaj je ledvenokrižni sindromBeseda sindrom označuje skupek klinič-nih znakov, ki nastanejo zaradi pritiska na hrbtenjačni živec ali živce caude equine, oziroma živčne korenine na ledveno-kri-žnem področju. Vedeti moramo, da prav-zaprav ne gre za eno bolezen, do priti-ska na živec lahko pride zaradi različnih vzrokov. V tem članku omenjamo najpo-gostejša, t.i. degenerativna obolenja, kot so izpah medvretenčne ploščice, vzbr-sti mehkega tkiva ob živcih, zožitve hrb-tenjačnega kanala, zožitev foramna, po-sedanje vretenc, pritisk zaradi artrotičnih sprememb sklepov idr. Poleg degenera-tivnih poznamo še množico drugih obo-lenj, ki niso degenerativne narave, npr. novotvorbe, infekcijska obolenja, vasku-larna obolenja idr.

Ledvenokrižni sklep je namreč eden naj-bolj obremenjenih sklepov v hrbteni-ci. Preko tega področja se pri hoji in teku prenašajo sile iz trupa na zadnje okonči-ne. Posledica konstantnih obremenitev in genetskih predispozicij so degenera-tivne spremembe medvretenčnih skle-pov, vretenc, medvretenčnih ploščic in mehkih tkiv v tem področju. Zaradi de-generacije medvretenčna ploščica izgubi svoje sposobnosti raztezanja in prilagaja-nja silam, ki delujejo nanjo. Zato pride do t.i. zdrsa medvretenčne ploščice.

Znaki ledvenokrižnega sindromaPritisk na živec oz. živčno ovojnico lahko povzroči bolečino ali celo izgubo funkci-je živca (pareza, paraliza). Najbolj pogo-sto so prizadeti srednje stari in starejši psi velikih pasem (nemški ovčar, doberman, dalmatinec, zlati prinašalec...). Lahko so prizadeti tudi psi manjših pasem. Večino-ma gre za kronično progresivne procese, ki se sprva kažejo samo z bolečino, kasne-je pa lahko napredujejo do pareze ali pa-ralize zadnjih okončin, repa, zapiralke seč-nega mehurja in anusa.

Slika 1-ledvenokrižno področje brez kostnih vzbrsti

Ledvenokrižni sindromLedvenokrižna bolezen

32 · KINOLOG - junij | 2014

Klinični znaki so odvisni od stopnje in mesta pritiska na živec;

• Bolečina v križu• Težko vstajanje in sedanje• Nizka drža zadnjega dela telesa• Šepanje na zadnje okončine• Povešen, flaciden rep• Izguba mišične moči v zadnjih

okončinah• Slabša koordinacija zadnjih okončin• Uhajanje urina in blata (fekalna in

urinarna inkontinenca)

DiagnostikaZa potrditev suma in lokalizacijo težave je potreben natančen ortopedski in nevro-loški pregled.

Z natančnim pregledom izključimo obo-lenja, ki imajo podobne klinične znake kot so kolčna displazija, obolenja kolen in skočnih sklepov, druga bolezenska stanja, ki se pojavljajo v ledvenokrižnem podro-čju, sistemske bolezni idr. Zelo pomemb-na je natančna nevrološka lokalizacija, ki ji sledijo diagnostične preiskave. Potrditev diagnoze se izvaja z rentgenskim slika-njem, še bolj natančno pa z magnetnore-sonančnim ali CT slikanjem ter elektrodi-agnostičnimi preiskavami.

ZdravljenjeNačin zdravljenja je odvisen od diagno-ze, stopnje nevrološkega deficita in bo-lečine, starosti pacienta, morebitnih dru-gih obolenj.

Nekirurško (konservativno) zdravljenje – lahko kratkoročno prispeva k izboljšanju kliničnih znakov z zmanjšanjem bolečine. V poštev pride pri pacientih z blago kom-presijo diska in minimalno bolečino. Kon-servativna terapija zajema mirovanje, fizi-oterapijo, manualno terapijo, ultrazvočno, lasersko, elektromagnetno terapijo, pri-lagoditev obsega gibanja (dolgoročno), protibolečinska in protivnetna zdravila, šok-valovno terapijo (z namenom terapi-je globljih plasti prizadetega tkiva), hidro-terapijo, akupunkturo.

Med kirurškimi načini zdravljenja se naj-pogosteje uporabljajo: dekompresivna kirurgija (laminektomija) in distrakcija-

-stabilizacija ledvenokrižnega dela hrb-tenice .

Slika 2-rdeča puščica kaže na brstenje kosti v področju L7 in križnice, modra puščica na pritisk dor-zalne lamine na cavdo equino, rumena črta na sesedanje križnice v odnosu na ledvena vretenca (L5L6L7).

Slika 3-anatomija hrbtenice (Hill's atlas of veterinary clinical anatomy)

34 · KINOLOG - januar | 2013

Besedilo in fotografije Emir Mujagić dr.vet.med., Vice Zaninović dr.vet.med., Prva-K, Klinika za male žival

Pregled prebavilEzofagoskopija

Ezofagoskopija je pregled votline in sten požiralnika s pomočjo en-doskopa. Beseda ezofagus izhaja

iz latinske besede oesophagus, le ta izhaja iz grške besede oisophagos in pomeni požiralnik, ki je del prebavne cevi od ust do želodca. Ezofagoskopi-ja nam omogoča, da določimo spre-membe na sluznici požiralnika.

Preden se odločimo za uporabo ezo-fagoskopije, kot sodobne diagnostič-ne metode, moramo znati oceniti za kaj jo lahko pametno uporabimo. Temeljito jemanje zgodovine poteka bolezni (anamneza), splošni klinični pregled (vključno s tipanjem požiral-nika v področju vratu) in skrbno zbra-ne laboratorijske (kri, urin, pregled blata) in diagnostične preiskave (ul-trazvok, rentgen), so še vedno osno-va pri izbiri ustreznega kandidata za ezofagoskopijo. Istočasno dobimo oceno pacientovega stanja, kar na-mesto ki nam omogoča predvideti zaplete pri narkozi, ki je neizogiben del endoskopskega posega.

Ezofagoskopija ni le dobro diagno-stično orodje, uspešno jo uporabimo tudi pri zdravljenju zožitev požiral-nika, aplikaciji terapevtikov v steno požiralnika, jemanju tujkov iz poži-ralnika, vstavljanju hranilnih sond in vstavljanju endoluminalnih stentov (mrežica v obliki cevi, ki se po vsta-vljanju v votli organ razširi in ohrani lumen/svetlino organa) v primeru razraščanja neoperabilnega tumorja v lumen/svetlino požiralnika. Lahko se uporablja tudi za vodeno izrezova-nje tumorjev s pomočjo laserja.

Ta minimalno invaziven poseg nam obenem omogoča, da odvzamemo vzorce za citološke, histološke in mi-krobiološke preiskave.

Ezofagoskopija je indicirana pri živa-lih, ki kažejo znake prizadetosti poži-ralnika:

Bela puščica kaže normalen prehod iz požiralnika v želodec. Rdeča puščica kaže na tekočino, kot posledi-co refluksa želodčne kisline zaradi narkoze.

• regurgitacija (pasivno izbljuva-nje zaužite hrane, ki ne pride do želodca),

• neješčnost z oteženim požira-njem,

• želja po hrani, vendar oteženo požiranje,

• bolečina pri požiranju, • prekomerno slinjenje,• izguba teže.

Rentgensko slikanje nam da prvo informacijo pri ugotavljanju razširje-nega požiralnika (megaezofagusa), motnjah v delovanju požiralnika, va-scular ring anomalies (anomalije žil-nega obroča), hiatalne hernije (zaradi ohlapnih vezi v trebušni preponi že-lodec prosto drsi iz trebušne v prsno votlino), divertikuluma (izbočenje stene požiralnika v obliki vrečke, v ka-teri zaostaja hrana in povzroči vnetje stene požiralnika), stiskanja požiralni-ka zaradi tumorja v prsni votlini.

Megaezofagus se lahko pojavlja zara-di hormonskih ali nevroloških motenj in vnetja. Ne glede na to, da pri me-gaezofagusu endoskopija ni idealen diagnostični poseg, lahko z njeno po-močjo pogledamo ali so na sluznici požiralnika znaki vnetja (ezofagitisa) in strikture (zožitve), ki bi lahko bili vzrok za pojav megaezofagusa.

Ezofagitis je vnetje sluznice požiralni-ka, ki se lahko pojavi kot posledica di-rektne mehanične poškodbe, zauži-tja strupenih, jedkih snovi in refluksa želodčne kisline. Če vnetja stene po-žiralnika ne zdravimo, lahko pride do zožitve lumna in zaužita hrana tako težje prehaja v nadaljne dele prebavil.

Z ezofagoskopijo si vsekakor poma-gamo pri vstavljanju hranilne sonde v želodec, z namenom zagotavljanja hranilnih snovi psom, ki zaradi kakr-šnega koli razloga niso zmožni poži-ranja hrane.

Puščice kažejo na vnetje sluznice pri prehodu poži-ralnika v želodec (gastroezofagealni refluks).

Puščice kažejo sluznico želodca, ki je izvihana v lumen požiralnika (hiatalna hernija).