DRUŽINA PREDŠOLSKEGA OTROKA IN KONFLIKTI · družin konflikti redno pojavljajo, anketiranci pa...

UNIVERZA V MARIBORUPEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za predšolsko vzgojo

DIPLOMSKO DELO

DRUŽINA PREDŠOLSKEGA OTROKA IN KONFLIKTI

Mentor-ica: Kandidat-ka:red. prof. dr. Jana Goriup Mojca Majcen

Maribor, 2010

Mojca Majcen diplomsko delo

Lektor-ica:

Janja Adanič, prof. slovenščine

Prevajalec-ka:

Tanja Majcen


ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorici red. prof. dr. Jani Goriup za strokovnost, usmerjanje in

vsestransko pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Iskrena hvala tudi lektorici Janji Adanič in

prevajalki povzetka Tanji Majcen.

Še posebej pa bi se rada zahvalila svoji družini, ki mi je omogočila študij, mi vseskozi

pomagala, me podpirala in spodbujala.


UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana Mojca Majcen, roj. 21.4.1986, študentka Pedagoške fakultete Univerze v

Mariboru, smer vzgojitelj predšolskih otrok, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

Družina predšolskega otroka in konflikti pri mentorici prof. Jani Goriup avtorsko delo. V

diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura konkretno navedeni,; teksti niso prepisani

brez navedbe avtorjev.

Mojca Majcen

Maribor, 2010


POVZETEK

V mojem diplomskem delu sem se osredotočila na družino predšolskega otroka in na

konflikte, ki se pojavljajo v njej v vsakodnevnem življenju ter reševanju le-teh.

V teoretičnem delu je opredeljenih nekaj vrst družine, kaj družina sploh je in predstavljene so

nekatere definicije družine. Hkrati je predstavljen pogled na družino v preteklosti in kako je

družina funkcionirala nekoč ter kdo vse je bival v njej. V nadaljevanju so našteti in

predstavljeni tipi družin, ki jih poznamo pri nas, posamezni so tudi opisani. Pri nalogah

družine je delo osredotočeno predvsem na to, katere so za otrokov razvoj najbolj pomembne.

V poglavju o družinskem sistemu je govora o odnosih v družini in vlogah, ki jih ima vsak

njen član. V nadaljevanju je opisano, kakšne funkcije je družina opravljala, ko je še bila

patriarhalna in kakšne opravlja v postmodernosti. Naslednje poglavje v delu je namenjeno

predstavitvi vzgojnih stilov v slovenski družini, položaju otroka v njej in seznanjanju z

nekaterimi značilnostmi le-te. V naslednjem poglavju je opisano starševstvo, kaj vse

starševstvo prinaša, pet ciljev starševstva. Tu smo se še posebej osredotočili tudi na to, kako

starši sprejemajo ali ne sprejemajo vedenja svojih otrok in kakšne posledice se zaradi tega

lahko pojavijo. V nadaljevanju poglavja je predstavljen odnos staršev do otroka in našteti ter

opisani nekateri kombinirani tipi staršev glede na značilnosti in obnašanje do njihovih otrok.

Zelo pomembno je dejstvo, da je komunikacija v družinah izrednega pomena, zato so opisane

tudi vrste komunikacij in nekateri elementi pojma komunikacija.

V poglavju o konfliktih so najprej predstavljene definicije konfliktov, govora je tudi o tem,

da se je s konflikti najbolje soočiti in da je nesmiselno, da se jim izogibamo. Predstavljene so

tudi pozitivne in negativne lastnosti konfliktov, vrste konfliktov in različne metode, s

pomočjo katerih se le-ti rešujejo. Na koncu teoretičnega dela je opisanih šest stopenj metode

brez poraženca, saj je le-ta za reševanje konfliktov najprimernejša.

V empiričnem delu diplomskega dela so v obliki tabel, grafov in opisa predstavljeni rezultati

raziskave, ki so bili pridobljeni z metodo anketiranja. Ugotovljeno je bilo, da se v večini

družin konflikti redno pojavljajo, anketiranci pa jih večinoma rešujejo sproti in s pogovorom.

V zaključku diplomskega dela so ovrednotene hipoteze in predstavljene ugotovitve, do katerih

sem prišla med nastajanjem le-tega.

Ključne besede: družina, otrok v družini, starši, konflikt, reševanje konfliktov.


ABSTRACT

In my diploma I focused on the family of a preschool child, the conflicts that are appearing in their everyday lives and how to solve them.In the theoretical part of this assignment a few types of families are defined, there is also thebasic definition of the family and some definitions of the family are presented. In the same place there is described how the family was defined in the past, how the family functioned and who were the members of it. Types of the families are listed and described later on. Considering the functions of the family the diploma has focused primarily on the ones, which are the most important for the development of the child. The family system is the next chapter. Its contens is about the relations in the family and which role in the family every member should take. Further on there is described, which functions the family carried out when it was still patriarchal and which functions the family carry out in the postmodernity. The next chapter in the diploma represents the upbringing styles in the Slovenian family and the position of the child in it. Furthermore the chapter informs the reader about the characteristics of the Slovenian family. The parenthood is described in the next chapter, namely what it brings and five goals of the parenthood. The special focus is on the issue, how the parents accept or do not accept the behaviour of their children and what are the consequences that may appear. The continuation of the chapter is about the parents attitude to their children. Some combinatory types of parents are listed and described, according to the characteristics and behaviour of their children. The fact is that communication in the family is of the great importance, so some elements of the communication and the types of it are described later. The chapter about the conflicts begins with the definitions of them. It is explained that the best thing to do is to face and solve the conflicts and not to avoid them. Later on there are represented the positive and negative qualities of the conflicts, the types of the conflicts and the various methods of solving them. Six levels of the method without the loser are described at the end of the theoretical part of the diploma, as this is the most appropriate method for solving the conflicts.The results of the research project are represented in the empirical part of the diploma. The results were obtained in the survey and they are interpreted in tabels, charts and descriptions. The survey has shown that in most families conflicts occur regularly. The respondents solve the conflicts continuously and with the conversation.The hypotheses are evaluated in the final part of the diploma. The diploma ends with the representation of the findings which I have reached during my research.

Key-words: a family, a child in the family, parents, a conflict, solving the conflicts


KAZALO

1 UVOD.................................................................................................................................12 NEKATERE OPREDELITVE DRUŽINE...........................................................................2

2.1 KAJ JE DRUŽINA? .....................................................................................................22.1.1 RAZVOJ DRUŽINE DO DANAŠNJIH DNI .........................................................5

2.2 DRUŽINA IN DRUŽBA ..............................................................................................72.2.1 RAZVOJNA OBDOBJA DRUŽINE......................................................................7

2.3 RAZLIČNI TIPI DRUŽIN............................................................................................92.3.1 NUKLEARNA ALI DVOSTARŠEVSKA DRUŽINA...........................................92.3.2. ENOSTARŠEVSKA DRUŽINA.........................................................................102.3.3 ADAPTIVNA ALI POSVOJITVENA DRUŽINA...............................................11

2.3.3.1 Pogoji posvojitve ......................................................................................................112.3.3.2 Pravne posledice posvojitve ......................................................................................12

2.3.4 RAZŠIRJENA DRUŽINA ...................................................................................132.3.5 REFORMIRANA DRUŽINA ..............................................................................142.3.6 REORGANIZIRANA DRUŽINA........................................................................142.3.7 LAT DRUŽINA (living a part together family) ....................................................152.3.8 DRUŽINA ISTOSPOLNIH STARŠEV ...............................................................16

2.4 NALOGE DRUŽINE..................................................................................................172.5 DRUŽINSKI SISTEM................................................................................................20

2.6 VZGOJNI STILI V SLOVENSKIH DRUŽINAH...........................................................212.6.1 NEKATERE ZNAČILNOSTI SODOBNE SLOVENSKE DRUŽINE .................23

2.7 STARŠEVSTVO........................................................................................................242.8 POMEN KOMUNIKACIJE V DRUŽINI S PREDŠOLSKIM OTROKOM................26

2.8.1 VRSTE KOMUNIKACIJ.....................................................................................282.8.2 NEKATERI ELEMENTI POJMA KOMUNIKACIJA.........................................30

2.9 POMEN KVALITETNIH DRUŽINSKIH ODNOSOV ZA PREDŠOLSKEGA..........313 POJEM KONFLIKT.........................................................................................................33

3.1 KONFLIKTI – DRUŽBENO NEŽELENI ODNOSI...................................................343.1.1 IZOGIBANJE KONFLIKTOM ZAGOTOVO NI ZDRAVO ...............................34

3.2 POZITIVNE IN NEGATIVNE LASTNOSTI KONFLIKTOV ...................................363.3 VRSTE KONFLIKTOV .............................................................................................373.4 PRVA IN DRUGA METODA REŠEVANJA KONFLIKTOV ...................................383.5 METODA RAZREŠITVE BREZ PORAŽENCA .......................................................39

3.5.1 ŠEST STOPENJ METODE BREZ PORAŽENCA...............................................413.6 ŽIVLJENJSKI CIKLUS KONFLIKTA .....................................................................43

4 EMPIRIČNI DEL..............................................................................................................444.1 NAMEN EMPIRIČNEGA DELA ..................................................................................444.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ......................................................................................444.3 SPREMENLJIVKE ........................................................................................................45

4.4 METODOLOGIJA .....................................................................................................454.4.1 RAZISKOVALNE METODE..............................................................................454.4.2 RAZISKOVALNI VZOREC ...............................................................................464.4.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV ................................................................49

4.4.3.1 Organizacija zbiranja podatkov .................................................................................494.4.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti instrumentov .....................................................49

4.4.3.2.1 Anketni vprašalnik..............................................................................................49


4.4.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV ..............................................................505 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ...............................................................................51

5.1 OVREDNOTENJE HIPOTEZ ....................................................................................646 SKLEP ..............................................................................................................................667 LITERATURA..................................................................................................................688 PRILOGA .........................................................................................................................71


-1-

1 UVOD

Mnogokrat se postavlja vprašanje, kakšno družinsko življenje imamo v Sloveniji, ali se

znamo soočati s težavami, ki nam jih prinaša vsakdanje življenje, ali pa jih preprosto

odrivamo stran in se z njimi posebej ne ukvarjamo. Pomembno se mi zdi, da družina zna

ravnati s težavami oziroma konflikti, ki nastanejo. To je verjetno odvisno tudi od tega, kakšni

so odnosi v družini, odnosi staršev do otroka in seveda tudi otroka do staršev. Zelo

pomemben dejavnik pa je vsekakor komunikacija. Če je le-ta dovolj dobra in vsakodnevno

prisotna v družinskem življenju, je konflikte tudi lažje reševati. Marsikaj se lahko reši s

pogovorom, pa čeprav se včasih ne zdi tako. Zato verjetno starši včasih posegajo po metodah,

ki so grobe, predvsem pa otroku škodljive. Če bi takšne metode velikokrat uporabljali, bi to v

družinah lahko povzročilo razdiralne odnose.

Mnogo avtorjev je prepričanih, da so odnosi v družinah odločilnega pomena. Da je zelo

pomembno, da se konfliktov oziroma konfliktnih situacij lotevamo na pravi način, ne da bi pri

tem trpeli otroci in njihovo družinsko okolje. Za razvoj predšolskega otroka je vse to

odločilnega pomena, saj so le v takšnem okolju lahko ustvarjeni pogoji za razvoj njegovih

sposobnosti.

Za temo diplomskega dela sem se odločila zato, ker je zanimiva in aktualna. Upam, da bo v

pomoč tako meni pri mojem nadaljnjem delu in starševstvu kakor tudi vsem ljudem, ki so

starši in se v tej vlogi velikokrat soočajo s konflikti.

Želim si, da bi rezultati in ponujene rešitve oz. možnosti soočanja s konflikti v tem delu bili v

pomoč oziroma dodatna alternativa tistim, ki se s takšnimi situacijami srečujejo.


-2-

2 NEKATERE OPREDELITVE DRUŽINE

2.1 KAJ JE DRUŽINA?

»Družina je temeljna družbena skupina, v katero se otrok rodi ali vstopi po pravni poti. Je

hkrati mesto, kjer bi morala vladati največja stopnja solidarnosti in varnosti za vse njene

člane« (Bezenšek, 2008, zapiski s predavanj).

»Družina je osnovna, primarna celica družbe, je aktiven element, ki se vzpenja od nižje oblike

k višji v isti meri, kot se družba razvija od nižje stopnje k višji. Družino pravzaprav

sestavljajo otroci. Kjerkoli se rodijo otroci in kjer živita skupaj vsaj dve generaciji ljudi, lahko

govorimo o družini« (Pšunder, M., 1994, str. 50).

Zato je povsem normalno, da se nam družina zdi razumljiva in samoumevna, saj smo odrasli

v družinah. Vendar pa vsako družinsko življenje prepletajo različni družinski odnosi, ki so

nemalokrat lahko tudi zapleteni in se kot taki pokažejo tudi kasneje v človekovem življenju in

družbi.

»Družina je najmanj dvogeneracijska družbeno varovana skupnost, temelječa pretežno na

zakonski zvezi, vendar ta ni nujno podlaga. Njena osnovna vloga je rojstvo, nega in vzgoja

otrok ter zagotavljanje čustvene varnosti za vse, ki ne morejo skrbeti zase« (Leksikon

Cankarjeve založbe, 1998, str. 223).

Tudi Murdock družino opredeljuje kot »družbeno skupino, za katero je značilno skupno

bivanje, ekonomsko sodelovanje in reprodukcija. Vključuje odrasle obeh spolov in enega ali

več otrok, lastnih ali posvojenih, ki živijo skupaj« (Haralambos, M, 2005, str. 325).

Posebnost družine je, da so odnosi v njej prežeti z ljubeznijo in da ima, tako kot kakšna

država, svoja notranja pravila. Ima svojo sestavo, svoja socialna pravila, notranja razmerja

moči, zanjo je pomemben ekonomski vidik, ima svoj jezik, obrede in zgodovino, ki si jo

delijo vsi člani družine.

V družini tudi človek doživi svoja prva občutja ljubezni, veselja, ponosa, sramu, izkušnje,

vrednote …


-3-

Človek v družini deli svoje prve izkušnje, zato so te izkušnje odvisne tudi od tega, v kakšni

družini je odraščal in kaj se je z družino dogajalo v zgodovini (Tomori, 1994, str. 10,11).

»Družina torej ni pomembna samo za otroka v njegovem razvojnem obdobju. Svojo družino

nosi v sebi vsakdo – ne glede na starost, obdobje zrelosti in življenjske razmere.

Odrasel človek ima lahko s tistimi, ki so njegova družina, različen odnos. Tudi če niso tesni in

polni dogajanj, ga po svoje zavezujejo. Vsakdo nese iz svoje družine v samostojno življenje

svoj zemljevid, Tudi ko že misli, da je daleč od družine, v kateri je odraščal, nenadoma začuti

njene vrvice, ki uravnavano njegove kretnje« (Tomori, 1994, str. 12,13).

Družina je univerzalna družbena institucija, katero najdemo pravzaprav v vseh družbah. Njena

organizacija je določena in nikoli ni prepuščena le volji njenih članov. V družini vladajo tudi

določene navade, pravila in morala, ki so tudi del družbe. V družini potekajo razni procesi in

funkcije, ki se tudi uresničujejo. Družinski člani so deležni tudi legitimnosti, ki jih identificira

in jim pripisuje tudi družbeni položaj družine (Flere, 1992, str. 87).

Družina je najosnovnejša skupina, v njej se rodi in odrašča velika večina ljudi, ki prav tako po

večini ustvarjajo svoje lastne družine, ko odrastejo. Brez družinskega življenja človeška

družba ne bi mogla obstajati, saj prav družina v prvi vrsti poskrbi za obstoj, varnost in vzgojo

naslednje generacije. Najpogostejšo obliko družine predstavlja skupnost staršev in otrok.

Normalno družinsko življenje temelji na vzajemni navezanosti in ljubezni družinskih članov.

Zagotavlja jim medsebojno sprejemanje in varnost, pa tudi medsebojno upoštevanje in

nadzor. Glavne psihološke funkcije družine so: varnost, sprejetost, navezanost in nadzor

(Musek in Pečjak, 2001, str. 247).

Družina je vmesni člen med posameznikom in družbo, vendar pa se v njeni okolici pogosto

dogajajo spremembe, ki jih mora sprejeti in jih upoštevati. Družina ima tudi pomembno vlogo

pri otrokovem vključevanju v okolje ter njegovem sprejemanju norm in vrednot, ki

prevladujejo v določeni družbi. Če družina tega ne nudi otroku, se otrok preprosto ne more

vključiti v okolje tako, kot je to potrebno za njegovo bivanje v njem. Le tako se otrok lahko

čuti pripadajočega neki družbi in je v njej lahko tudi ustvarjalen in delaven (Žmuc - Tomori,

1989, str. 9).


-4-

Tako družina predstavlja nekakšno obliko sožitja, v kateri se njeni člani med seboj

povezujejo. Njeni člani se med seboj dopolnjujejo tudi kot posamezniki. V družini se soočimo

tudi z različnimi občutki, kritikami, ljubeznijo in sovraštvom.

»Družina je sistem z nekim notranjim dogajanjem, ki je ves čas v obojesmernem stiku z vsem,

kar se zgodi v njegovem okolju, in razmišljanje o njej ni preprosto. Družina je namreč preveč

usodno odvisna od socialnih in ekonomskih zakonitosti, ki jih je mogoče razumeti brez večjih

osebnih ali celo čustvenih opredelitev. Hkrati pa družino označujejo notranji odnosi, ki v

vsakomur vzbujajo samo njegova, skrajno intimna podoživljanja« (Tomori, 1994, str. 10).

Tako bi družina morala biti topel dom, kjer se njeni člani počutijo varno in dobro. To je

predvsem pomembno za otroke, saj se v družini začne učenje za življenje.

V njej ima otrok zaščito, varstvo, nego in vzgojo. Tu naveže stalne stike s starši, sestrami,

brati, drugimi družinskimi člani in prijatelji. Tu se naučimo družinskih norm in vrednostnih

meril (Mielke, 1997, str. 27).

Kot posamezniki se verjetno ne zavedamo dovolj, koliko nam je družina dala, ne le potrebo

po varnosti, nego, vzgojo … Dala nam je tudi ogromno gensko zapisanega.

Družina oblikuje čustva, navade in sposobnosti ter mladega človeka uvaja v družbeno sožitje,

delitev dela in odgovornosti ter razvija moralnost med družinskimi člani. Družina je tista, v

kateri otrok pridobi prve izkušnje o vrednosti življenja, prve predstave o ljudeh in o odnosih

med ljudmi. V družini nastajajo prvi otrokovi problemi in izkušnje pri reševanju le-teh, otrok

dobi svoje mesto, veljavo in vrednost med ljudmi (Pšunder, 1998, str. 20).

»Družina se zdi blizu, samoumevna in razumljiva je vsakomur, a v znanstvenem smislu je

glede notranje strukture odnosa do družbe zelo zapletena in navezana na skoraj vse pojave v

družbi. Ob tem se v družbi oblikujejo zakonitosti, iz katerih družina na nek način izhaja«

(Flere, 2001, str. 121).

V zadnjem času so se pogledi na družino spremenili, človeštvo je prišlo do drugačnih

spoznanj o družinskem življenju, kot so veljala do sedaj. Vendar pa pogleda na družino ne

moremo enačiti s tem, kar vemo o človeku kot posamezniku.


-5-

Za posameznika je pomembno njegovo usklajevanje z zunanjim okoljem, pri tem mu je

družina v pomoč in s tem se povečujejo tudi njegova prizadevanja, da se dopolnjuje z okoljem

(Tomori,1994, str. 10).

Tudi Puharjeva navaja, da je za predšolskega otroka družina prva šola, ki ga sooča z

življenjem in delom, saj se v družini:

pridobiva prve izkušnje o vrednosti življenja;

pridobiva prve predstave o ljudeh (ali smo prijazna, razumevajoča, dobra bitja, ali

pa smo neprijazna, surova, nerazumevajoča bitja);

pridobiva prve predstave o tem, kako se vedemo drug do drugega (starejši do

mlajših oziroma mlajši do starejših, moški do žensk oziroma ženske do moških,

bratje do sester oziroma sestre do bratov, kako se vedejo člani ožje družine do

sorodstva in sorodniki do tujcev);

pridobiva prve predstave o problemih, ki nastanejo v življenju, ter o reševanju

nastalih problemov;

pridobiva prve izkušnje o dajanju oziroma sprejemanju, o pravicah in dolžnostih

tako posameznika kot tudi skupine;

najde svoje mesto, veljavo in svojo vrednost med ljudmi;

oblikuje pogled na življenje in se srečuje z osnovnimi problemi našega bivanja,

kot so rojstvo, smrt, jeza, ljubezen, počitek, veselje, žalost, mladost, starost idr.

(Puhar, 1967, str. 39–40).

2.1.1 RAZVOJ DRUŽINE DO DANAŠNJIH DNI

Zgodovinska analiza kaže, da so se vsebine in oblike nalog, ki jih opravlja družina, precej

spreminjale, prav tako pa tudi notranji družinski odnosi med člani.

V primitivnih človekovih združbah je vladalo neomejeno spolno občevanje med člani

združbe. Kot posledica so vladali v skupnosti taki odnosi, kjer je cela pomenska skupnost

predstavljala družino v današnjem smislu. Identificirala se je lahko samo mati; po njej se je

določalo tudi sorodstvo. Razvil se je matriarhat.

Do revolucije v pojmovanju družine je prišlo z razvojem poljedelstva in živinoreje. Tehtnica

se je nagnila na stran moškega, ki si je lastil proizvajalna sredstva. Sorodstvo se je določalo


-6-

po moškem, tako se je razvila patriarhalna družina. Prvič se je uveljavila tudi monogamna

družina, v kateri je bila odločilna oblast moža nad ženo in otroci.

Industrijska proizvodnja pa je povzročila močne premike v strukturi patriarhalnih družin.

Delovno območje se je ločilo od družinskega. Družina je izgubila svojo prvotno proizvodno

funkcijo. Urbanizacija je potegnila družine v mesta in industrijske centre, kjer so živele v

tesnejših, najetih stanovanjih.

Obseg družine se je krčil, število otrok se je zmanjšalo. Iz take rodbine je postopoma postala

majhna nuklearna družina, v kateri so živeli skupaj le starši in otroci.

Po organizacijski strani se je proces odmiranja patriarhalne družine zaključil z zaposlitvijo

žene-matere zunaj družine, kar je ustvarilo velike vrzeli na področju vzgoje.

Z razpadom patriarhalne družine so otroci in mati pridobili večje pravice, v sodobnih družinah

starši bolj upoštevajo otrokove pravice, zavedajo se otrokove individualnosti. Na obzorju so

se pojavili znaki nove partnerske, enakopravne družine.

Za družine v naši družbi je značilno, da ne morejo več delovati po starih vzorcih in da morajo

tudi same (po)iskati in oblikovati ter ustvarjati nove načine svojega obstoja. Majhna družina v

sodobnosti ne more obstajati kot samozadostna in zaprta, nujno je vključevanje in

povezovanje s širšo družbo.

Prvi znaki demokratizacije in spreminjanja odnosov v družini se kažejo v spreminjanju

položaja otrok in žena, saj so bili v odnosu do očeta in moža v podrejeni vlogi. Čim bolj so se

odnosi v družini demokratizirali, tem bolj se je vzgoja otrok posluževala spodbude, pohvale,

razlage in medsebojnega razgovora.

Pod vplivom raznih humanističnih verzij ter psihoanalitičnih teorij se začne uveljavljati model

napredne vzgoje z nazivom permisivna ali neavtoritarna vzgoja.

Pedagogi so svetovali, naj starši vzgajajo svoje otroke glede na njihove potrebe, pri čemer pa

je pomembna ljubezen staršev do otrok. Starši naj predvsem reagirajo na otrokova čustva s

svojimi čustvi, pri čemer so dovoljena vsa čustva (Bergant, 1981, str. 37–62).


-7-

2.2 DRUŽINA IN DRUŽBA

V zgodovini človeštva je imela družina različno vlogo, bila je različna po sestavi in pomenu,

kar so določale obstoječe življenjske razmere, socialni, politični, gospodarski, kulturni

dejavniki. Čeprav upoštevamo to odvisnost družine od dogajanja v družbi, katere del je, pa

moramo poznati tudi notranje zakonitosti, ki uravnavajo in usmerjajo življenje znotraj

družine. Te zakonitosti na eni strani omogočajo, da se družina kot enota in vsak njen član

posebej lahko dejavno povezujejo s širšim okoljem, hkrati pa notranje dogajanje v družini

omogoča osebnostno rast vseh članov družine.

Družina ni le vmesni člen med družbo in posameznikom in ni le pasiven posrednik norm ter

vrednot, ki veljajo v neki širši kulturi. Vendar pa se tako v njeni zunanji vlogi kot tudi v

notranji odražajo sociokulturna dogajanja in zunanje spremembe, ki se jim mora prilagajati.

Če je družina tuja okolju, v katerem živi, mu bo tuj tudi otrok. Če družina otroka ne seznani s

sporočili okolja, jih otrok ne bo mogel razpoznati in se jim odzivati. Človek brez notranje

trdnosti ne more razviti občutka pripadnosti neki večji skupnosti. Le v primeru, ko je njegova

vloga v manjši enoti jasna, smiselna in sprejemljiva zanj in za enoto, zna otrok najti pravo

mesto zase, za svojo ustvarjalnost in srečo tudi v širši skupnosti.

Misel, da družina izgublja svoj pomen, ko je dogajanje bolj razgibano, je nesmiselna. Kolikor

več zahtev, prilagajanja, prizadevanja in ustvarjalnosti pričakuje družba od družine oziroma

njenih članov, toliko več notranje trdnosti in moči ta potrebuje (Žmuc - Tomori, 1989, str. 9).

2.2.1 RAZVOJNA OBDOBJA DRUŽINE

Družino glede na novejša pojmovanja opredeljujejo kot sistem z notranjim dogajanjem,

povezana je tudi z okoljem. Vsaka družina ima svojo sestavo, notranja razmerja moči,

socialna pravila; ima tudi svoj jezik, obrede in zgodovino, ki si jo delijo vsi njeni člani. Folley

(1974, po Intihar, Kepec, 2002, str. 42) meni, da gre v družini za interakcijo med družinskimi

člani oziroma za oblikovanje odnosov med njimi. Družinska interakcija pa zajema štiri

sisteme:


-8-

sistem med zakoncema (interakcija med možem in ženo),

sistem starševstva (interakcija med starši in otroci),

sistem sorojencev (interakcija med otroci),

sistem zunaj družine (interakcija družine z zunanjimi sistemi in posamezniki).

Družina se razvija skozi življenjski krog oziroma ciklus kot celota, določena zaporedna

obdobja pa ji prinašajo posebne značilnosti, s katerimi so tudi povezane njene posebne naloge

in zahteve, ki jih mora družina izpolniti, če seveda želi vstopiti na višjo stopnjo zrelosti

(Intihar, Kepec, 2002, str. 43).

Ličnova (1995, po Intihar, Kepec, 2002, str. 43) opredeljuje obdobja življenjskega ciklusa

družine po naslednjih fazah:

doba oblikovanja družine (zakonca brez otrok);

razširjanje družine (zgodnje starševstvo);

osnovnošolsko obdobje otrok (prvi otrok od 6. do 13. leta);

mladostniško obdobje (prvi otrok od 14. do 19. leta);

postadolescentsko obdobje (od 20. leta do odhoda prvega otroka iz družine);

začetek zoževanja družine, začetek praznjenja gnezda;

zožana družina (prazno gnezdo, vračanje pomena partnerskega razmerja in odnosa);

ovdovelost (smrt enega od partnerjev).

Družina izpolnjuje pomembne biološke, psihološke in sociološke funkcije (Trampuž, 1994,

po Intihar, Kepec, 2002, str. 44):

neguje, vzgaja, varuje in daje svojim članom psihosocialno oporo;

omogoča svojim članom prilagajanje na kulturo, v kateri družina živi;

ohranja socialno-kulturna izročila in jih prenaša v prihodnje rodove;

svojim članom omogoča razvoj identitete, ko se opira na občutja pripadnosti družini,

vendar je usmerjena k avtonomnosti posameznega člana, kar je nujno za proces

separacije in individualizacije.


-9-

Iz tega lahko sklepamo, da so starši ogledalo otrok, so njihov najpomembnejši vzgojni

dejavnik. Otroci se učijo predvsem ob zgledih, ki jih dobijo predvsem doma in tudi v vrtcu ali

šoli.

2.3 RAZLIČNI TIPI DRUŽIN

Pogoj, da se družina oblikuje, je otrok, vendar pa poznamo kar nekaj tipov družin in ne zgolj

le enega. Če je kakšna družina malo drugačna od drugih, pa jo teorija že označuje kot

nenormalno. Popolna idealnost je torej dvostarševska družina.

Družina se pojmuje kot normalna takrat, ko opravlja svoje naloge, kadar odrasli otrokom

omogočijo ustrezen življenjski prostor, jim pomagajo pri komunikaciji z zunanjim svetom, so

jim za vzgled in otrokom s tem krepijo spoštovanje in samopodobo ( Švajncer, 1998, str. 244–

245).

Milić (2001) navaja tudi druge tipe družin:

nuklearno ali dvostarševsko družino,

enostarševsko družino,

adoptivno ali posvojiteljsko družino,

razširjeno družino,

reformirano družino,

reorganizirano družino,

lat družino in

družino istospolnih staršev.

2.3.1 NUKLEARNA ALI DVOSTARŠEVSKA DRUŽINA

Nuklearno družino sestavljata starša z nedoraslimi otroki. Majhne družine, kjer imajo do dva,

otroka so značilnost 20. stoletja. Družine z več otroki so bile običajne ob koncu 19. stoletja

(Lawson, T., Jones, M. in Moores, R., 2004, str. 19).

Takšna družina v današnjem svetu predstavlja »popolnost«. To je družina, ki jo sestavljajo

oba starša ter vsaj en otrok, ki je bodisi biološki ali posvojen. Družba je prepričana, da bo

otrok, ki izhaja iz dvostarševske družine, imel boljše možnosti za življenje. Vendar pa v


-10-

ospredje stopajo tudi drugi tipi družin. Družba se ne zaveda, da je tip dvostarševske družine

zašel v krizo in da se v takšnih družinah pogosto pojavlja alkohol ter zlorabe.

2.3.2. ENOSTARŠEVSKA DRUŽINA

Enostarševska družina je družina, ki je okrnjena in ji manjka eden od staršev – oče ali mati.

Enostarševsko družino sestavlja mati oziroma oče z nedoraslimi otroki. Pogosto je takšna

ureditev začasna, pred nastankom nove, reorganizirane družine (Lawson, T., Jones, M. in

Moores, R., 2004, str. 19).

Poznamo več enostarševskih družin.

Izvorno enostarševske družine

V takšni družini živi z otrokom samo en starš, že od samega nastanka družine (Barle -

Lakota, Počkar in drugi, 2004, str. 89).

Posledično enostarševske družine

Postanejo enostarševske družine zaradi smrti ali odhoda enega od staršev. Otroke

lahko takšna situacija zelo prizadene, saj se življenje v takšni družini za vedno

spremeni.

Enostarševske družine zaradi razveze zakonske zveze

V svetu je razveza zakonske zveze že nekaj povsem običajnega in vsakdanjega.

Pomeni odhod enega od staršev, kar pa otroci ne razumejo in lahko za nastalo situacijo

krivijo sebe.

Pogojno enostarševske družine

So družine, v katerih en član ni prisoten v družinskem življenju zaradi bolezni,

alkoholizma, odvisnosti od drog …

Enostarševstvo je povezano tudi z nizkim življenjskim standardom. Tako imajo matere

samohranilke tudi manjšo možnost zaposlitve. Velikokrat pa imajo enostarševske družine tudi

nižje dohodke (Haralambos, Holborn, 1999, str. 357–359).


-11-

2.3.3 ADAPTIVNA ALI POSVOJITVENA DRUŽINA

S posvojitvijo otroka nastane podobno razmerje, kot je sicer med starši in otroki. Pri

posvojitvi gre za varstvo otrok, ki bodisi nimajo staršev oziroma le-ti za njih ne skrbijo. Pri

posvojitvi gre za pravni postopek, ki omogoča pravno razmerje med posvojiteljem in

posvojencem. Sicer poznamo tako popolno kot tudi nepopolno posvojitev, a v Republiki

Sloveniji je uvedena samo ena oblika posvojitve, in sicer popolna.

Pri nas je glavni pravni vir, ki ureja posvojitve, Zakon o zakonski zvezi in družinskih

razmerjih. Ta zakon posebej določa, da družbena skupnost mora dajati posebno varstvo

mladoletnim otrokom, ko je ogrožen njihov razvoj (Geč Korošec, 1999, str. 219–220).

2.3.3.1 Pogoji posvojitve

Poznamo pogoje za posvojitelje in pogoje za posvojence.

Pogoji posvojitve za posvojitelje so naslednji:

a) Posvojitelj je lahko le polnoletna oseba, ki je vsaj 18 let starejši od posvojenca. V

nekaterih primerih pa posvojitelj ni 18 let starejši, takrat pa center za socialno delo

razišče okoliščine primera, in če je posvojitev v posvojenčevo korist, jo odobrijo.

b) Otroka lahko posvojita le oba zakonca skupaj, nikakor pa to ne more storiti le en sam.

Izjemoma lahko en posvoji otroka svojega zakonca.

c) Zakon vsebuje še dodatne pogoje za posvojitelja, ki jih obravnava v negativnem

smislu. Posvojitelj ne more biti oseba:

- ki ji je odvzeta roditeljska pravica,

- za katero se domneva, da bi posvojitev izrabila v škodo posvojenca,

- ki ne jamči, da bo posvojencu omogočila zdrav osebnostni razvoj ter

mu nudila pogoje za samostojno življenje in delo,

- kateri je bila odvzeta poslovna sposobnost ali je duševna prizadeta

ter bolna in bi tako lahko posvojenčevo življenje in zdravje bilo v

nevarnosti.


-12-

d.) Posvojitelj ne more biti v krvnem sorodstvu s posvojencem.

e.) Posvojitelj ne more biti skrbnik, ki bi posvojil svojega mladoletnega varovanca, dokler

še traja skrbniško razmerje, saj lahko tako izrabi svoj položaj tako, da ne odda poročila

o svojem delu, ki ga je sicer dolžan oddati.

f.) Posvojitelj je lahko le izjemoma tuj državljan in sicer v primeru, ko center za socialno

delo ne more poiskati primernega posvojitelja v Republiki Sloveniji. Soglasje mora dati

tudi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter Ministrstvo za notranje zadeve.

Soglasje ni potrebno v primeru, ko je posvojitelj zakonec otrokovega roditelja.

Pogoji posvojitve za posvojence pa so sledeči:

a) Posvojenec je lahko le mladoletna oseba.

b) Posvojijo se lahko otroci katerih starši so neznani, katerih starši že leto dni nimajo

stalnega bivališča, otroci staršev, ki želijo otroka oddati v posvojitev ali če je roditelju

bila odvzeta roditeljska pravica.

c) Vsekakor mora biti posvojitev v korist posvojenca.

d) Posvojenec ne sme biti krvni sorodnik posvojitelja, varovanca ne more posvojiti

njegov skrbnik, posvojenca ne more posvojiti več oseb razen zakonca, posvojenec

mora biti od posvojitelja mlajši vsaj 18 let, razen za izjemne primere.

e) Slovenski posvojitelji lahko posvojijo tudi tujega državljana, vendar je potrebno pri

tem upoštevati predpise iz tiste države (Geč Korošec, 1999, str. 222–225).

2.3.3.2 Pravne posledice posvojitve

Pri popolni posvojitvi se ukinejo vse pravice in dolžnosti posvojenca do njegovih staršev in

drugih sorodnikov ter obratno. S popolno posvojitvijo pride tudi do izgube zakonite dedne


-13-

pravice, zato posvojenec in njegovi potomci nimajo zakonite dedne pravice po starših in

obratno. Ob posvojitvi posvojitelj posvojencu določi osebno ime, če pa otrok osebno ime že

ima, mu ga lahko posvojitelj vseeno spremeni. Posvojenec pa lahko obdrži svoj priimek, k

temu pa doda še priimek posvojitelja. S popolno posvojitvijo se posvojenec vključi v

posvojiteljevo družino, razmerje je enako kot med naravnimi starši in otroki. Tako pridobi

položaj rojenega otroka. Tudi z drugimi člani družine in sorodniki ima popolnoma enako

razmerje kot biološki otroci. Posvojenec in njegovi potomci imajo enako dedno pravico do

posvojitelja kot njegovi biološki otroci in njihovi potomci. Po določilu zakona se v matično

knjigo vpiše posvojitelj kot starš posvojenca (Geč Korošec, 1999, str. 227–228).

2.3.4 RAZŠIRJENA DRUŽINA

Razširjeno družino najpogosteje sestavljajo (vsaj) tri generacije. V njej živijo tudi sorodniki in

njihovi potomci. Vsi skupaj živijo v skupnem gospodinjstvu. Razširjene družine so bile

pomembne v živinorejskih družbah in tradicionalnih družbah. Družina ima lahko matrilinealni

princip in to pomeni, da tukaj veljajo za prave sorodnike samo sorodniki po materini strani.

Družina pa ima lahko patrilinealni princip in to pomeni, da so pravi sorodniki le po očetovi

strani (Flere, 2001, str. 124).

Vse razširjene družine pa niso enake, saj različni avtorji navajajo:

Vertikalno razširjeno družino, ki je sestavljena iz treh generacij, ki so v skupnem

gospodinjstvu (stari starši, starši in otroci). S podaljševanjem življenjske dobe takšna

družina postaja vse bolj običajna. Takšna družina zagotavlja tudi medsebojno pomoč

(Lawson, T., Jones, M. in Moores, R., 2004, str. 19).

Horizontalno razširjeno družino, ko v enem gospodinjstvu živijo skupaj družine bratov

in sester. Te družine prevladujejo predvsem v poljedelskem okolju (Lawson, T.,Jones,

M. in Moores, R., 2004, str. 19).

Klasično razširjeno družino, ki jo sestavlja več družin, ki so med seboj sorodstveno

povezane in živijo skupaj v isti hiši, isti ulici ali na istem območju. Značilna je

strnjena lokacija bivanja in pogostost obiskov (Barle - Lakota, Počkar in drugi, 2004,

str. 89).


-14-

Modificirano razširjeno družino, ki živijo ločeno od svojega sorodstva, vendar imajo

redne stike s sorodniki. Takšne družine si med seboj tudi pomagajo in se podpirajo

(Barle - Lakota, Počkar in drugi, 2004, str. 89).

2.3.5 REFORMIRANA DRUŽINA

Kot nam že sam izraz pove, reforma oziroma reformirana družina pomeni določene

spremembe v njej. Družina ne razpade, ampak se zaradi določenih razlogov mora spremeniti,

bodisi logistično, organizacijsko ali kako drugače. To se pogosto zgodi v družinah, kjer se

posamezni družinski član vrne z zdravljenja (droge, alkohol idr.), saj se takrat življenje

družine spremeni. Družina se mora reformirati tudi v primeru, če se rodi otrok s posebnimi

potrebami, ki potrebuje posebno nego in skrb (Bezenšek, 2008, zapiski s predavanj).

2.3.6 REORGANIZIRANA DRUŽINA

»Reorganizirana družina se uveljavlja kot posledica velikega števila ločitev in ponovnih

sklenitev zakonskih zvez« (Lawson, T.,Jones, M. in Moores, R., 2004, str. 19).

Reorganizirana oziroma spremenjena družina je vse bolj pogosta. Sestavljajo jo biološki starš,

otroci in starš, ki pride živet v takšno družino. Če imata partnerja v novo nastalem zakonu

otroke, so le-ti polbratje oziroma polsestre od njunih prejšnjih otrok. Reorganizirana družina

pa lahko nastane tudi z ločitvijo ali smrtjo enega od staršev.

Ko takšna družina zaživi skupaj, se morajo njeni člani med seboj sprejeti in se naučiti živeti

skupaj. To pa velikokrat ni najbolj enostavno. Veliko otrok namreč novega starša ne sprejme

z odprtimi rokami, saj se bojijo, da jih ne bo imel rad ali da jim bo odvzeta ljubezen

njegovega starša.

Obstajajo različne oblike reorganiziranih družin (Barle - Lakota, Počkar in drugi, 2004, str.

90).


-15-

Reorganizirane družine v ožjem pomenu ali dopolnjene družine

V teh družinah je eden od staršev že prej imel lastno družino. Takšne družine nastanejo po

razvezi in ponovni poroki oziroma skupnem življenju dveh ljudi.

Komunske oblike družinskega bivanja

Pri tej obliki gre za to, da se en izmed članov družine odloči za življenje v komuni, v kateri si

člani med seboj pomagajo. V komuni lahko živi več posameznikov, ki si med seboj delijo tudi

delo, odgovornosti, načela, podporo, in sicer na podoben način kot v jedrnih družinah.

Reorganizirane družine istospolnih partnerjev ali partneric

Tudi družine istospolnih partnerjev sodijo med reorganizirane. Ta tip družine se pravzaprav

vedno bolj uveljavlja. Veliko držav v Evropi se približuje temu, da priznavajo poroke ali

registracijo skupnosti istospolnih partnerjev. Vendar pa jim zaenkrat posvojitev otrok ni

dovoljena.

2.3.7 LAT DRUŽINA (living a part together family)

Ta oblika izhaja iz lat faze odraščanja. Pomeni, da nekateri posamezniki še po 30. letu živijo

skupaj s svojimi starši in so od njih ekonomsko ter čustveno odvisni. Socialno se lažje

navežejo na druge. Osnovna značilnost lat faze je življenje že odraslih in za samostojno

življenje sposobnih otrok doma zaradi podaljšanega šolanja ali tudi po zaključku šolanja, celo

po zaposlitvi. Hkrati lahko pomeni tudi, da posameznik živi drugje, vendar pa redno obiskuje

svojo izvorno družino in uporablja starševske storitve in usluge.

Lat faza je vmesna faza med izvorno družino in družino, ki si jo mlad par ustvari. Vzroke za

to (sicer različni avtorji) vidijo tako v zunanjih kot notranjih družbenih dejavnikih, ki jih

mladi doživljajo. Tako uvrščajo med:

zunanje dejavnike npr. podaljšan študij, ekonomsko odvisnost, nezaposlenost,

pomanjkanje stanovanj in med

notranje dejavnike intenzivno navezanost na starše in druge družinske člane,

lagodno življenje, materialno in emocionalno varnost idr.

Večjo korist imajo seveda (že odrasli in za samostojno življenje sposobni) otroci, čeprav si

tudi starši s podaljšano prisotnostjo svojega otroka s tovrstnim (so)bivanjem na nek način


-16-

zagotovijo neko varnost in čustveno stabilnost oz. ju podaljšajo. Raziskave pa so pokazale, da

se je partnerski odnos izboljšal povsod tam, kjer so otroci odšli od doma, si kreirali partnerski

odnos, družino in samostojno gospodinjstvo (Bezenšek, J., 2008, zapiski s predavanj).

2.3.8 DRUŽINA ISTOSPOLNIH STARŠEV

Judith Stacey je že pred več kot desetimi leti zapisala (1996, str. 108), da so istospolne

družine različnih oblik, štejejo različno število družinskih članov, so različnih ras,

veroizpovedi, lahko so tako revne kot tudi premožne in prakticirajo različne spolne prakse.

Istospolne družine imajo pravzaprav etiketo, kjer gre predvsem za nerazumevanje in čustveno

ogroženost. Tako vsaj občuti večina heteroseksualnih družin ob spoznanju, da obstajajo tudi

družine istospolnih partnerjev s povsem normalnim družinskim življenjem (Rener, Sedmak,

Švab, Urek, 2006, str. 142).

Avtorji menijo, da gre pri istospolnih družinah zagotovo za vsakodnevno borbo s psihičnimi,

socialnimi, pravnimi, praktičnimi problemi, s katerimi jim grozi institucionalizirana

sovražnost do istospolnih partnerjev.

Zakon o registraciji istospolne zveze odpravlja njihov brezpravni položaj, hkrati pa jih

priznava le kot skupnost, saj zakon ne vključuje pravice do posvojitve otrok. Kljub temu pa v

Sloveniji le obstaja nekaj istospolnih družin z otroki, ki jih je eden izmed partnerjev pripeljal

v to zvezo iz prejšnje heteroseksualne zveze. Seveda pa imajo istospolni partnerji možnost

umetne oploditve ali nadomestno materinstvo. Žal pa je v Sloveniji umetna oploditev

omogočena samo zakonskim parom, ki se zdravijo zaradi neplodnosti, a vendar lahko

istospolni partnerji poiščejo pomoč v tujini (prav tam).

Sama ocenjujem, da je v družinskem življenju (pa naj bo to kakršnakoli družina) najbolj

pomembno dejstvo, da se otrok v njej počuti varno, sprejeto, da ima zagotovljene pogoje za

optimalni razvoj sposobnosti ter da se razvije v samostojno osebnost.


-17-

2.4 NALOGE DRUŽINE

»Izjemno vlogo družine priznavajo vse družbe in kulture, danes in v preteklih obdobjih«

(Musek, 1995, str. 19).

Dejstvo pa je, da se je družina skozi zgodovino spreminjala. V različnih zgodovinskih

obdobjih je bila drugačnega pomena, vendar je bila vseskozi izredno pomembna za preživetje.

Kot temeljna družbena skupina je uresničevala več nalog:

biološko-reproduktivno,

ekonomsko,

čustveno ali emocionalno in

vzgojno.

Biološko-reproduktivna naloga

Ne glede na to, da je bila v preteklosti ta naloga izrednega pomena, tudi danes ni izgubila na

pomenu, čeprav se spreminja. Ljudje so se v preteklosti poročali zaradi otrok, in če je ženska

rodila veliko otrok je bila cenjena, saj je veliko otrok umrlo zaradi raznih bolezni, lakote,

higiene, vojn idr.

Vendar se je miselnost skozi čas spremenila. Ko so se ljudje začeli seliti v mesta, je obveljalo,

da kdor je imel manj otrok, je bolje živel. Poročali so se starejši in zrelejši partnerji,

življenjska doba žensk se je povečala, dvignil se je življenjski standard in izboljšale so se

možnosti za šolanje otrok. Vendar pa je še danes opaziti ogromno število rojstev v nerazvitih

državah, medtem ko v razvitih državah število rojstev upada. Ljudje se vedno bolj zavedajo,

da rojevanje otrok ni niti poklic niti dolžnost, temveč je to osebna pravica, vendar pa je imeti

otroka hkrati največja človeška vrednota (Bergant, M., 1981, str. 12–36).

Kljub opaznim spremembam v odločanju za potomstvo pa Moore (1998, str. 19) navaja, da je

»družina enota, ki z ustvarjanjem novih generacij zagotavlja nadaljevanje družbe«.

Reproduktivna naloga je tako za družbo izrednega pomena, predvsem za tiste države, kjer

rojstvo otrok upada. Vsak posameznik ima v življenju zagotovo cilj, katerega želi uresničiti in

za veliko ljudi je to prav lastna družina.


-18-

Ekonomska naloga

Družina ima poleg ostalih nalog tudi materialno nalogo, s katero ohranja življenja svojih

družinskih članov. Skrbi za hrano, obleko, varnost, streho nad glavo, izobraževanje otrok idr.

(Bergant, M., 1981, str. 37).

V današnjih časih je pomembno, da ima človek delo, s katerim zasluži potreben denar, s

katerim lahko preživi svojo družino. Denar je namreč dobrina, s katero si kupimo potrebne

stvari, ki so nam potrebne za osnovno preživetje. Resnično hudo je, če človek nima denarja

niti za osnovne stvari, še huje pa je, če sploh nima priložnosti, da bi lahko delal. Ljudje, ki

zaslužijo več, pa si lahko privoščijo tudi sekundarne in terciarne stvari, ki nam v življenju

sicer niso nujno potrebne.

»Da pa bi zadostila vsem nujnim materialnim potrebam svojih družinskih članov, je potrebna

ekonomska dejavnost, običajno v okviru neke družbene organizacije« (Bergant, M., 1981, str.

37).

Tako bi naj družina svojim članom omogočila neko dostojno, človeka vredno življenje.

Vendar pa nemalokrat slišimo za primere, kjer je velika materialna ogroženost družin.

Čustvena ali emocionalna naloga

Za Moora (1998) je »družina enota, ki zagotavlja emocionalno stabilnost in podporo, kar

večina ljudi potrebuje« (Moore, S., 1998, str. 19).

Že majhen otrok si v svoji družini oblikuje oziroma spozna čustva, ki ga spremljajo vse

življenje. Najprej so ta čustva izražena na neverbalen način, kasneje pa jih lahko izrazi na

glas. Otrok pri izražanju čustev opazuje tudi svoja starša, zato je zelo pomembno, na kakšen

način starši izražajo svoja čustva, saj so na vsakem koraku zgled svojim otrokom.

»Večina med nami potrebuje trajne in intimne odnose z drugo osebo ali manjšo skupino ljudi.

Družina je skupina, ki to lahko zagotavlja, in ponavadi od nje tudi pričakujemo moralno,

materialno in čustveno podporo in pomoč« (Barle - Lakota, A., Počkar, M. in drugi, 2004, str.

91–92). Iste avtorice pa navajajo še, da so podatki raziskav v Sloveniji pokazali, da imajo


-19-

mladi veliko čustveno oporo predvsem pri svojih materah. Družine jih ščitijo, ko imajo

probleme, in se z njimi veselijo, ko so srečni (prav tam).

Za vsakega človeka bi morala družina biti topel dom, kamor se lahko zatečeš in kjer se

počutiš varnega in sprejetega. To je izrednega pomena predvsem za otroke, ki še posebej

potrebujejo občutek varnosti, saj se v družini začne tudi emocionalno učenje za življenje.

Vzgojna naloga

Lepičnik Vodopivec (1996, str. 23) navaja Bergantovo (1981), ki pravi, da je socializacija

najpomembnejša vzgojna naloga družine. V njej otrok zadovoljuje svoje biološke in socialne

potrebe. V družini otrok na najbolj naraven in spontan način doživlja moralna ravnanja,

medsebojne odnose, vrednote, spoznanja o okolju, osnove svetovnega nazora, govor in

mišljenje.

Socializacija je, gledano iz sociološkega vidika, včlenjanje v okolje. Družina je namreč prvo

otrokovo okolje in v njem poteka primarna socializacija, sekundarna poteka navadno v

vzgojno-izobraževalnih institucijah, terciarna pa na delovnem mestu oziroma področju. V

družini otrok osvoji kulturo, ki je značilna za njegovo družbo. Prav tako otrok osvaja socialne

norme in se uči socialnih odnosov. Družina je pomemben dejavnik pri vzpodbudi razvoja

socialnih odnosov in komunikacije. Družina je hkrati edino okolje, ki se posamezniku

prilagaja, prav to prilagajanje pa omogoča otroku, da se lahko uspešno vključi v sekundarno

socializacijo, v kateri otrok mora znati sam sebe prilagoditi okolju (Pšunder, M., 2003, str.

35).

Žmuc - Tomori (1989, str. 9) pa poudarja, da je pomembna naloga družine tudi, da preko

medosebnega, emocionalnega, vzgojnega dogajanja pripravlja otroke na dejavno vključevanje

v širši socialni in kulturni prostor. Če je družina tuja v okolju, v katerem živi, mu bo tudi

otrok. Če ga družina ne seznani s sporočili okolja, jih ne bo mogel razpoznavati in se jim

odzivati.

Lidz (po Čačinovič Vogrinčič, 1998, str. 242–243) išče nekatere temeljne značilnosti, ki bi

morale biti zagotovljene pravzaprav v vsaki družini, saj bi le tako lahko bile zagotovljene

osnovne potrebe posameznika. Tako bi bil pravilno usmerjen tudi razvoj otroka, omogočena

pa bi mu bila tudi integracija v kulturo in družbo. Starši in otroci imajo različne naloge in


-20-

pravice, zato je pomembno, da se izoblikuje družinska struktura, ki te razlike tudi zagotavlja.

Lidz pri tem navaja tri pogoje:

koalicijo staršev oziroma enotnost in povezanost med starši,

ohranitev generacijskih razlik in

sprejemanje vlog lastnega spola.

2.5 DRUŽINSKI SISTEM

»Družinski sistem je skupnost posameznih članov, ki so med seboj neprestano dejavno

povezani. Vsaka sprememba pri enem članu vpliva na drugo (vedenje, čustveni izraz). Iz

odnosov z najbližjimi izhajajo najintimnejša zadovoljstva, najbolj boleča razočaranja, najbolj

vznemirljiva pričakovanja« (Žmuc - Tomori, 1989, str. 10).

Medsebojna odvisnost članov ni samo eksistenčna, ampak tudi čustvena. Zato so povezave in

spremembe med njimi še toliko pomembnejše in odločilnejše. Čustvene izkušnje v družini so

za vsakega člana najpomembnejše.

Družinski sistem teži za nekim dinamičnim notranjim ravnotežjem. Karkoli se v njem dogaja,

kakorkoli se preliva energija znotraj njegovih meja, kakršnekoli so sile, ki od zunaj vplivajo

nanj, skupen rezultat vseh teh dogajanj mora ostati enak. Omogočati mora, da imajo vsi

družinski člani sprejemljive pogoje za skupno življenje.

Odnosi v družinskem sistemu niso le enosmerni, temveč se prepletajo v mreži medsebojnih

povezav. Nihče ne more vladati, če mu drugi s svojim podrejanjem ne dajo možnosti za to.

Vsakemu članu družine dopuščajo njegovo vlogo tako, da sami prevzamejo svoje vloge, ki so

z njegovo komplementarne. V vsakem trenutku so vloge med člani družine razporejene v

določenem redu. Vloga, ki jo prevzame določen član družine, pomembno vpliva na njegovo

doživljanje sebe in njegove vrednosti, na gradnjo njegove identitete in na osebno rast.

Identiteta, ki mu jo daje njegova vloga v družini, uravnava njegova številna prizadevanja,

pričakovanja in zahteve do sebe.


-21-

Razporeditev vlog, ki je usklajena z razmerami v družini, osebnostnimi značilnostmi in ni s

širšimi merili v hudem nasprotju, omogoča čustveno ravnotežje in s tem tudi osebnostno rast

vseh družinskih članov.

Vlogo vsakega družinskega člana določajo tako sociokulturne norme kot tudi razmere v

družini. Na vlogo v družini pa vplivajo tudi dejavniki lastne osebnosti in trenutno razvojno

obdobje. Vloga matere brez očeta se zelo razlikuje od vloge matere v patriarhalni družinski

skupnosti. Prav tako je vloga hčerke v družinah z več sinovi drugačna kot v družini, kjer so

sama dekleta. Ženska, ki je dejavna in samozavestna, je drugačna mati kakor ženska, ki je

negotova, pasivna in podredljiva. Tudi psihofizične značilnosti vsakega člana vplivajo na

delitev vlog. Če kdo prevzame vlogo, ki je z njegovo naravo v nasprotju, lahko to ogrozi

njegovo osebno integracijo (Žmuc - Tomori, 1989, str. 11).

.

2.6 VZGOJNI STILI V SLOVENSKIH DRUŽINAH

Lepičnik Vodopivec (1996, str. 27–28) ločuje med tremi temeljnimi vzgojnimi stili.

Avtokratski vzgojni stil

Pri avtokratskem vzgojnem stilu imajo starši že vnaprej izoblikovano pojmovanje o obnašanju

svojih otrok. Prepričani so, da najbolje vedo, kaj je za njihovega otroka dobro oziroma

najboljše. Prav zato otrokom vsiljujejo svoja vedenja, starši pa tudi sami načrtujejo in

ocenjujejo postopke otrok, ne da bi pri tem upoštevali dejanske želje svojih otrok. Starši

hočejo za vsako ceno imeti oblast ter moč in to tudi dosežejo, pa čeprav s silo. Komunikacije

v družini v bistvu sploh ni oziroma je le-ta enosmerna, zato tudi ni povratne informacije s

strani otrok. Prav tako so starši prepričani, da njihov otrok nič ne zna, zato vse naredijo

namesto njega. Rezultat njihovega početja je, da je otrok popolnoma nesamostojen,

neustvarjalen in poslušen. Avtokratski vzgojni stil prepoveduje, zahteva poslušnost in

ubogljivost. V takšni družini so njeni člani last avtokrata.

Svobodni vzgojni stil

Pri svobodnem vzgojenem stilu je značilno prav nasprotno kot pri avtokratskem. Starši se

umikajo in prepuščajo, da stvari tečejo same od sebe. Ta stil sicer pozitivno vpliva na razvoj


-22-

ustvarjalnosti in iniciativnosti pri otroku, vendar pa lahko pri nekaterih otrocih spodbuja tudi

nedelo. Otroci, ki so notranje motivirani, delajo sami od sebe, drugi pa se od dela odmikajo.

Tudi v takšni družini je komunikacija zelo šibka in se pojavlja le na individualno pobudo.

Svobodni stil vzgoje je edini, ki omogoča popolno svobodo z vidika ustvarjalnosti.

Svobodni vzgojni stil je kaotičen, odnos brez reda. Komunikacije so neurejene, prav tako tudi

družinsko vzdušje. Otrok lahko uveljavi svoje prirojene sposobnosti po samouveljavljanju, pri

čemer lahko postane središče, okrog katerega se vrti vsa družina (Pšunder, 2003, str. 36).

Demokratični vzgojni stil

Starši, ki spodbujajo demokratični vzgojni stil, hkrati spodbujajo tudi individualne razlike

med otroci ter upoštevajo njihove želje in potrebe. Na različne načine prispevajo k reševanju

problemov. Tako otroke tudi pripravljajo na samostojno reševanje konfliktnih situacij v

življenju. Komunikacija je obojestranska. Značilna je tudi usklajenost individualnih ciljev

posameznikov in ciljev družine. Tako se spodbuja individualna in skupna ustvarjalnost.

Odnos je partnerski, sodelujoč in dopolnjujoč.

V praksi se vsi trije vzgojni stili prepletajo. Lepičnik Vodopivec (1996, str. 28–29) pravi, da

je stil vzgoje v posamezni družini odvisen od:

osebnostne strukture staršev,

vzorov, ki jih imajo posamezniki v sebi in jih prinašajo iz svojih

družin,

socialnega in ekonomskega statusa,

osebnega pojmovanja lastne vloge,

specifičnosti otroka (temperament, spol, razlike v letih med otroci,

razvojna stopnja, vrstni red rojstev),

stresnih situacij v družini in

obči družbeni odnosi.

Spremembe v razmerju moči med mlajšimi in starejšimi se posebej kažejo v zasebnosti, kjer

mlajši pridobivajo ravnotežje moči. To je vidno zlasti v odpovedi kaznovanja in nasilja pri

vzgoji otrok, kakor tudi v čedalje bolj neformalnih in bolj osebnih odnosih med odraslimi in

mladimi. Povezave med starši in otroki postajajo zelo elastične in mladi izkoriščajo pomoč

staršev le, ko se znajdejo v psihičnih ali ekonomskih težavah (Ule, 2000, str. 24).


-23-

2.6.1 NEKATERE ZNAČILNOSTI SODOBNE SLOVENSKE DRUŽINE

Družina je kljub težavam, ki se pojavljajo v današnjem času, za otrokovo uspešnost izredno

pomembna. Družine ni mogoče nadomestiti z nobeno drugo vzgojno ustanovo, četudi je le-ta

še tako dobra.

Družina ima moč ljubezni, ki veže starše in otroke. Iz ljubezni med staršema se pojavlja tudi

ljubezen do otrok. Otrok ima rad svoje starše, zato sprejema pravila življenja, čeprav jih še ne

razume in jih sam še ni preizkusil. Medsebojna ljubezen v družini izpolnjuje otrokovo potrebo

po varnosti, ki je otrokova osnovna potreba. V družini se otrok uči spoštovanja do starejših in

ravnanja s sebi enakimi. Kot član družine se tudi uči enakopravnega sodelovanja pri delu, igri

in razvedrilu ter tako deli tudi srečo, ljubezen in dolžnosti.

Odrasle in otroke v družini povezujejo stalni, polnovredni osebni odnosi. Starši točno vedo,

kdaj otrok potrebuje ljubečo spodbudo, kdaj ga je potrebno podučiti, kdaj je potrebna zahteva,

ukaz ali kazen. Četudi otroci in starši malo časa preživijo skupaj, je predvsem pomembno to,

kako preživljajo skupni čas (Mesesnel, 1998, št. 6).

Na miselnost nekaterih staršev še vedno vplivajo stari nedemokratični odnosi, ki od otrok

zahtevajo predvsem poslušnost in ubogljivost ter mislijo in odločajo namesto otroka. Otrok, ki

živi v družini z nedemokratičnimi odnosi, izgublja zaupanje vase. Otrok izgubi naravno

pogumnost, pesti ga nezaupanje, strah in občutek krivde.

Starši pa lahko gredo tudi v drugo skrajnost, kjer vladajo anarhični odnosi in kjer otrok

gospoduje svojim staršem.

Najboljši in hkrati najbolj pravilen pa je seveda demokratičen odnos, kjer je otrok

enakopraven član družine, pa čeprav je še majhen in nezrel (Mesesnel, 1998, št. 6).

Družina nad razvojem in napredovanjem svojega otroka zlasti v prvih obdobjih življenja

budno bdi. Starši napredovanja svojega otroka primerjajo z zmogljivostmi in sposobnostmi ter

interesi njegovih vrstnikov.

Za optimalni razvoj otroka je odločilnega pomena ugodna družinska klima (ozračje gotovosti,

varnost pred konflikti, občutek varnosti, zadovoljena potreba po ljubezni, odkriti pogovori in

razumevanje med družinskimi člani). Če je klima v družini takšna, lahko otrok iz nje črpa

potrebno energijo ne le za uresničevanje že spoznanega, ampak tudi za spoznavanje novega in


-24-

želenega. Čustvena podpora staršev otroku predstavlja veliko oporo tudi takrat, ko ga okolica

ne razume in ga celo zavrača. Prav zato je vloga družine izrednega pomena.

Na žalost pa se v zadnjem času pojavljajo tudi dejavniki, ki prav tako vplivajo na razmere v

družini (visok delež družin, kjer sta zaposlena oba starša, kar pogojuje 9-urno ločenost otrok

in staršev, zaprtost sodobne družine, kar se negativno zrcali na emocionalnem in socialnem

področju, težak ekonomsko-socialni položaj, kar pogojuje še dodatno odsotnost enega od

staršev tudi po obveznem delovnem času). Poleg teh dejavnikov pa se v današnjem času

pojavljajo tudi eksistenčni problemi, kot so stanovanjske razmere, zaposlitev, čakanje na delo

(Bezenšek, 1997, str. 247–250).

2.7 STARŠEVSTVO

Starševstvo mnogim ljudem daje občutek ustvarjalnosti in uspešnosti, tako materam kot tudi

očetom.

Prav tako starševstvo zadovoljuje družbeni status moškega in ženske, saj potrjuje njuno

sposobnost nadaljevanja človeške vrste. V njem je vsebovan tudi motiv doživljanja moči in

avtoritete, ki ga mnogi starši doživijo v odnosu s svojimi otroki.

Moški in ženska najdeta v vlogi staršev potrditev, da sta sposobna svojim otrokom zagotoviti

ljubezen in varnost.

Otrok vedno potrebuje odraslega, da mu pomaga na poti odraščanja. In prav to pomoč

zagotavlja starševstvo. Starševstvo v najširšem pomenu besede pa pomeni, da pomoč

odraslega pri otrokovem razvoju ne sme biti kakršnakoli, ampak mora imeti določene

značilnosti.

Resnično vredno je samo takšno starševstvo, ki otroku pomaga, da se razvije v odraslo in

zrelo osebo, mu omogoča prehod iz otroštva v odraslost, ga v razvoju ne ovira, ne zlorablja za

kakšne druge cilje, ki so otroku škodljivi, in ga ne spreminja v človeka, ki bo vse življenje

odvisen od odraslih ali svojih staršev.

»Starši so po svoji naravni in družbeni funkciji tudi vzgojitelji svojih otrok. Občutek

materinstva in očetovstva jim nalaga, da skrbijo za svoje otroke, da jih vzgajajo v odgovorne

odrasle. Pri tem so starši običajno nesebični, veliko si prizadevajo, da bi njihovi otroci dosegli

želene cilje in se pri tem naravno razvijali« (Lepičnik - Vodopivec, 1996, str. 30).


-25-

Prvi cilj starševstva je, da se otrok čim prej vključi v širšo človeško skupnost. Starši otroka ne

smejo vzgajati zase. Potrebno je dojeti, da je starševstvo neka prehodna oblika, ki mora služiti

predvsem otroku in družini, ne pa staršem v družini.

Drugi cilj starševstva je čimbolj uspešno vključevanje otroka v ožjo in širšo skupnost. Starši

morajo z vzgojo otroka usposobiti za dogovarjanje, sporazumevanje in medsebojno

spoštovanje v človeški skupnosti. Otrok mora znati pri drugih ljudeh prepoznavati tudi

njihove pozitivne strani in ne samo negativnih. Pomembno je, da si pridobi osnovno zaupanje

v ljudi.

Tretji cilj starševstva je usposabljanje otrok za medsebojne odnose, ki naj bodo kvalitetni.

Družina je namreč prvi sistem odnosov, s katerimi se otrok sreča. V družini se uči prvih

korakov v razvijanju odnosov z drugimi.

Pomemben je tudi četrti cilj starševstva, kjer se otrok uči kvalitetne medsebojne

komunikacije. Osnovno kvalitetno komunikacijo dobimo že v dobi otroštva. V njej se otroci

naučijo abecedo besedne in nebesedne komunikacije. Otrok odnos do izgovorjenih besed in

izraženih sporočil oblikuje in razvija v določenem okolju.

Peti cilj starševstva je, da se otrok nauči medsebojnega prilagajanja kakor tudi kvalitetnega

bivanja v širši in ožji skupnosti. Otrok se mora prilagajati drugim, da bo lahko odrasel, postal

aktiven in ustvarjalen član človeške skupnosti. Prav pri starših pa otrok spozna osnovne

tehnike medsebojnega prilagajanja.

Izpolnjevanje osnovnih nalog starševstva bo pri človeku vedno potrebno, saj se bodo le tako

lahko ohranili kot ljudje in se kot taki tudi razvijali.

»Starše radi obsojajo, pa vendarle vselej niso krivi. Veliko staršev se vsako leto sreča z

zahtevno nalogo: dobijo otroka, ki je nebogljen, zato prevzamejo vso odgovornost za njegov

duševni in telesni razvoj, da bi ta otrok – kot novi državljan – lahko sodeloval v družbi«

(Gordon, 1991, str. 2).

Kadar ljudje postanejo starši, se zgodi nekaj nenavadnega. Prevzamejo vlogo, ob kateri kdaj

tudi pozabijo, da so le ljudje z napakami, osebnosti s pomanjkljivostmi in ne samo starši.

Tako lahko pozabijo na svojo človečnost, zgodi se tudi, da prenehajo biti človeški. Ne čutijo

se svobodni in zdi se jim, da niso več sami svoji. Kot starše jih lahko večkrat vodi misel, da

morajo biti nekaj več kot le navadni ljudje (Gordon, 1991, str. 6).

Ta velika odgovornost pa starše bremeni. Prepričani so, da morajo biti v svojih čustvih zmeraj

dosledni, da morajo svoje otroke neprestano ljubiti, jih tudi brezpogojno sprejemati in biti

strpni; da morajo hkrati tudi svoja osebna nagnjenja zanemariti in se tako žrtvovati za otroke,


-26-

da morajo biti do otrok vedno pravični in da ne smejo delati napak, kar pa še zdaleč ni

mogoče, niti ni prav (Gordon, 1991, str. 6–7).

»Vsi starši smo ljudje, ki občasno čutimo pri otrocih in njihovem ravnanju dve različni

nagnjenji: sprejemanje ali nesprejemanje. Vse to, kar počne otrok, starši delno sprejemamo,

delno pa odklanjamo« (Gordon, 1991, str. 7).

Gordon (1991) opozarja, da koliko so starši sprejemljivi za vedenje svojega otroka, je odvisno

tudi od tega, kakšne vrste ljudje so. Nekateri starši so sposobni pri svojih otrocih sprejemati

nove načine vedenja in so tudi pripravljeni sprejemati marsikaj novega v vedenju drugih ljudi.

Značilnost starševske osebnosti je prav sprejemanje in s takšnimi starši se je mogoče tudi

odkrito pogovarjati. Niso pa vsi starši takšni. Drugi starši težko sprejemajo. Pri neprestanem

odkrivanju nekega vedenja drugih ljudi, le-tega enostavno ne morejo sprejeti in se z njim

sprijazniti. V navzočnosti takšnih ljudi se lahko človek počuti zelo neprijetno in nelagodno

(Gordon, 1991, str. 7).

2.8 POMEN KOMUNIKACIJE V DRUŽINI S PREDŠOLSKIM OTROKOM

Komunikacija je najpomembnejši sestavni del medsebojnih odnosov, je oblika in način, v

katerem se medsebojni odnosi prikazujejo.

Latinski izvor besede komunikacija (communis – skupen, communicare – občevati, se

posvetovati) pomeni občevanje med ljudmi in menjava sporočil (Vreg, 1990, po J. Lepičnik

Vodopivec, 1996, str. 53).

Komunikacija, ki to še ni, nastane že z rojstvom otroka. V socialnem jedru steče interakcija

med otrokom in odraslim v dvosmerni obliki. Takšna komunikacija je čustveno obarvana in je

hkrati predpriprava na komunikacijo, posredovano s sistemom znakov, ki se jih bo otrok šele

naučil. V otroštvu je potreba po socialnih stikih zelo velika, saj je hkrati osnovna

karakteristika človeškega rodu. To je predvsem razumljivo kot odvisnost otroka od odraslih.

Od sposobnosti sporočanja svojih potreb je odvisen obstoj in razvoj otroka.

Prav tako je izjemno velika tudi vzgojiteljeva potreba po sporočanju, saj je le-ta dolžan v

procesu vzgoje in izobraževanja prenašati znanje, izkušnje, kulturo, s ciljem otrokovega

razvoja (Pipan, 1993, str. 13, 14).


-27-

Medosebna komunikacija je navzoča povsod tam, kjer sta navzoča vsaj dva udeleženca. Je

proces, v katerem udeleženci pošiljajo, sprejemajo in interpretirajo znake, simbole oziroma

sporočila (Lamovec, 1991, po J. Lepičnik Vodopivec, 1996, str. 53), ki so lahko besedna ali

nebesedna. Komunikacija je najpomembnejša človekova veščina (Covey, 1994, po J.

Lepičnik Vodopivec, 1996, str. 53). Komunikacija je stara, kot je staro človeštvo. Kadar pa

govorimo o komunikaciji med starši in vzgojitelji ter otroci, pa govorimo o interpersonalni,

medosebni komunikaciji.

Sposobnost izražanja omogoča življenje z drugimi. Komunikacijske spretnosti so pogoj za

sporazumevanje in vključevanje posameznika v skupino. Komunikacija je sestavni del

socialnega jaza in je najbolj izrazen del socialnega vedenja. Vendar se ne izražamo le z

besedo in govorom, temveč tudi z nebesednimi sporočili, kot so na primer mimika obraza,

pogled, ton glasu, kretnje, gibanje.

Medsebojno sporazumevanje je obojesmeren proces. Vključuje sprejemanje in razumevanje,

razumevanje sporočil drugih ter ustrezno odzivanje nanje.

Družine se med seboj zelo razlikujejo po načinu medsebojnega sporazumevanja. V tem se

kaže družinski vrednostni sistem, osebnost posameznih družinskih članov, medsebojna

bližina, vsakodnevne navade, odprtost družine v svet.

Otrok mora torej prve možnosti, spodbude in vzorce za komunikacijo dobiti v družini. Starši s

svojimi besedami in z nebesednim izražanjem prvi seznanijo otroke s pravili sporazumevanja,

ki veljajo v neki širši družbi oziroma kulturi. Ker je družina v zgodnjem obdobju za otroka

mesto najpomembnejših izkušenj, najbolj intenzivnega učenja in najmočnejšega čustvovanja,

so od načina in vsebine komuniciranja v družini najbolj odvisne vse njegove komunikacijske

značilnosti (Tomori, M., 1994 str. 57).

Ustrezne komunikacijske sposobnosti, ki jih vsak razvije že v družini, odločajo o vrsti, globini

in trajnosti odnosov, ki jih človek oblikuje znotraj družine in zunaj nje. Prav tako pa je jasna

komunikacija tudi pogoj za učinkovito reševanje različnih problemov. Mnoga, na videz

nepomembna komunikacijska dogajanja in navade, ki se odvijajo v družini, posredno

prikazujejo zelo pomembne medosebne odnose v družini. Člani družine pa s komunikacijo

pokažejo tudi medsebojno upoštevanje in spoštovanje (Tomori, M., 1994, str. 59).


-28-

V vsaki družini se razvije način sporazumevanja, ki ga uporabljajo vsi in ga tudi vsi razumejo.

Ta način je lasten vsaki posamezni družini tudi zato, ker izhaja iz skupnih izkušenj in se je v

izpeljavo vsem znanim komunikacijskih formul vključilo večje število članov družine.

Čeprav je način komuniciranja v precejšnji meri odvisen tudi od naravne izraznosti in drugih

psihosocialnih lastnosti vsakega človeka, pa vendar nosi v zunaj družinski svet in v svoje

samostojno življenje tudi mnoge značilnosti komunikacije, ki je potekala v družini, kjer je

odraščal, in jih je zelo težko spreminjati (Tomori, M., 1994, str. 63–66).

2.8.1 VRSTE KOMUNIKACIJ

V procesu medosebne komunikacije se med seboj besedno in nebesedno sporazumevamo.

Kovačič (1994, po J. Lepičnik Vodopivec 1996, str. 57) pravi, da je za človeka

najpomembnejši in najznačilnejši sistem človekov govor oziroma jezik. Jezik nam omogoča

da izražamo sebe, svoje misli, ideje in da sprejemamo druge. V stiku z drugim človekom pa

poleg govora vedno obstaja tudi neverbalna komunikacija (sprememba glasu, izraz obraza,

kretnja rok, drža telesa, razdalja od drugih, dotikanje …).

Brajša (1993, po Watzlawick in sodelavci 1967), po J. Lepičnik Vodopivec (1996, str. 58),

razlikuje:

besedno (verbalno) in nebesedno (neverbalno) komunikacijo,

vsebinsko in odnosno medosebno komunikacijo ter

usklajeno in neusklajeno komunikacijo.

V komunikaciji drug drugemu prenašamo neko vsebino, hkrati z njo pa tudi odnos do vsebine

in do prejemnika sporočila. Če je tisto, kar nekomu drugemu v komunikaciji govorimo, in

tisto, kar naš sogovornik sporoča z neverbalnim vedenjem, usklajeno, in če izgovorjena

vsebina potrjuje odnos do nje in do prejemnika sporočila, pravimo, da je komunikacija med

sogovornikoma usklajena. V situaciji, ko se verbalna in neverbalna komunikacija ne ujemata,

pa govorimo o neusklajeni komunikaciji. Skrivnost uspešne komunikacije je torej v

usklajenosti verbalne in neverbalne komunikacije.


-29-

Po Brajši (1993), povzeto po Lepičnik Vodopivec (1996, str. 59–60), je komunikacija lahko

tudi:

Udobna in neudobna

Udobna je, če so zadovoljene naslednje prvine:

- vsebinsko udobje – pomeni pravico, da sogovorniki razmišljajo na podoben in drugačen

način;

- prostorsko udobje – pomeni pravico obojih, da v vsakdanji komunikaciji sami določajo

medsebojno približevanje in oddaljevanje;

- časovno udobje – pomeni, da imajo oboji možnost sami določiti začetek, trajanje in konec

pogovora;

- delovno udobje – je pravica obojih do aktivnega in pasivnega komuniciranja, odvisno od

njihovih potreb;

- čustveno udobje – pomeni možnost, da se udeleženci v komunikaciji dobro počutijo.

Če teh prvin ni, govorimo o neudobni komunikaciji.

Neobjektivna

Ko roditelj svoja mnenja in občutke sporoča kot opažanja in svoja opažanja kot mnenja in

občutke.

Objektivna

Vzpostavi se takrat, kadar starši tisto, kar opažajo, izražajo kot opažanje, kar mislijo, izrazijo

kot svoje misli, in tisto, kar čutijo, kot svoje občutke.

Subjektivna

Za katero je značilno, da se selektivno opaža in da selektivno opaženo tako tudi interpretira.

Izkrivljajoča

V njej se subjektivno izbranim in interpretiranim informacijam dodajo še nepreverjene

domneve.

Nadalje po Andersenu (1990), po Lepičnik Vodopivec (1996, str. 65–66), delimo

komunikacijo na:


-30-

Reflektirajočo

Kjer so govorjenje in poslušanje, razmišljanje o slišanem in sporočanje o razmišljanju

temeljne prvine. Takšna komunikacija temelji predvsem na enakopravnosti, saj oboji iščejo

pri sogovorniku pozitivno vsebino in skupaj z njim tudi rešitve.

Nerefliktirajočo

Kadar eden izmed sogovornikov ne zna poslušati, razmišljati in svojemu sogovorniku ne zna

sporočiti, kaj je videl, slišal in razmišljal. S svojim sogovornikom ne išče rešitve, ki so

uresničljive, in ne sprejema ter išče povratnih informacij.

Zelo pomembno se mi zdi dejstvo, kako človek komunicira z drugimi ljudmi. Vzorcev

komuniciranja se zagotovo naučimo v družini. V njej otrok spozna tako verbalno kot tudi

neverbalno komunikacijo. Večkrat je neverbalna še pomembnejša kot verbalna. Predvsem

pomembno pa se mi zdi, da ima otrok možnost svoje občutke izraziti in ga ni strah morebitnih

posledic.

Zelo ustrezna je tudi refliktirajoča komunikacija, kjer so enakopravni odnosi med sogovorniki

in kjer vsi vpleteni znajo poslušati, razmišljati in sporočati. Le tako lahko skupaj poiščejo

najboljše rešitve.

2.8.2 NEKATERI ELEMENTI POJMA KOMUNIKACIJA

Komunikacija je proces, v katerem živo bitje sprejema in predeluje signale, ki prihajajo do

njega. Po tej opredelitvi je vzgojni proces komunikacija, v katerem gre za transfer informacij

z določenim pedagoškim namenom. Gordon (1991, str. 18) meni, da je komuniciranje lahko

zelo različno:

Neposredno je takrat, ko sta otrok in starš (ali vzgojitelj) v živem stiku. Neposredna

komunikacija predstavlja značilnost dela v predšolskih ustanovah.

Komunikacija primarnega tipa je tista, pri kateri sprašuje nekdo, ki odgovora ne ve,

odgovarja pa tisti, ki pozna odgovor.

Komunikacija sekundarnega tipa je tista, pri kateri sprašuje nekdo, ki pozna odgovor,

odgovarja pa tisti, ki se je nečesa že naučil ali pa tega še ne ve.


-31-

Neverbalna komunikacija je zelo pomembna, saj komuniciramo s telesom, hojo, držo,

mimiko obraza …

Komunikacija je v življenju družine predšolskega otroka zelo pomembna in tudi nujno

potrebna. Pravzaprav ni pomembno, katero oziroma kakšno komunikacijo uporabljamo,

pomembno je le, da je primerna okolju in situaciji ter prijazna do ljudi.

»Prav tako pa tudi starši vemo, da v medčloveških odnosih ne moremo dolgo molčati. Ljudje

si moramo izmenjevati mnenja. Starši moramo govoriti z otroki, naši otroci potrebujejo

pogovor, saj jim to ohranja živ in bogat odnos z nami – starši. Pogovarjanje je pomembno,

pomembno pa je tudi, da starši vemo, kako naj se pogovarjamo z otroki. V tem je namreč

ključ naše starševske uspešnosti« (Gordon, 1991, str. 18).

2.9 POMEN KVALITETNIH DRUŽINSKIH ODNOSOV ZA PREDŠOLSKEGA

OTROKA

»Družine se razlikujejo med seboj po mnogih dimenzijah, za socializacijo sta posebno

pomembni dve, in sicer: sprejemanje oziroma zavračanje otrok ter omejevanje oziroma

popustljivost. Sprejemanje pomeni toplino in ljubezen do otrok, zavračanje pa čustveno

hladnost in sovraštvo do otrok. Omejevanje pomeni nadzor in kaznovanje, popustljivost pa

avtonomnost in osebno svobodo. Med dimenzijama se nahajajo mnoga pomembna stanja v

družini« (Musek in Pečjak, 2001, str. 248).

Trdimo, da so družinski odnosi v vsaki družini s predšolskim otrokom zelo pomembni, še

posebej pa to občutijo otroci. Tudi na podlagi družinskih odnosov se otroci razvijajo in si

ustvarjajo vrednote. Če so le-ti dobri, otroci dobijo pozitivne izkušnje o družini, ki jih kasneje

lahko prenašajo tudi na svojo družino.

Družinski odnosi in vzgoja bistveno vplivajo na oblikovanje posameznikovega obnašanja in

osebnosti. Njihov vpliv čutimo na vseh pomembnejših življenjskih področjih. Dobri odnosi v

družini ali problemi oziroma konflikti v družini vplivajo tudi na to, kako se otroci vedejo v

šoli in lahko vplivajo tudi na učno uspešnost. Motnje v družinskih odnosih povzročajo zlasti

spori in prepiri med starši, neustrezna vzgoja, prisotnost alkoholizma in morebitni drugi

konflikti v družini ali med družinskimi člani. Moteno družinsko življenje povzročajo čustvene

in druge težave pri posamezniku, kar pa spet negativno vpliva na njegovo prilagajanje in


-32-

uspešnost v šoli ali pri delu. Zelo pomembno je, da so družinski odnosi predvsem pozitivni

oziroma demokratični, da so družinske vloge jasne in upoštevane ter da člani spoštujejo drug

drugega in pravila obnašanja, ki veljajo v družini (Musek in Pečjak, 2001, str. 248).

Družina se je v sodobnem času znašla pred novimi izzivi in odnosi, to pa se kaže v

izgubljanju nekaterih funkcij, dobivanju novih in predrugačenju obstoječih. Novi načini

proizvodnje in družbenih odnosov so pogojevali spremembe v strukturi družine in družinskih

odnosih. Sodobna družina, v kateri se zmanjšuje tudi število otrok, zožuje socialne odnose in

zmanjšuje obseg socializacijskega in vzgojnega delovanja. Spreminja se tudi stil družinskega

življenja, zmanjšujejo se možnosti za družbeno življenje in tudi prosti čas, ki poteka zunaj

družinskega kroga. Struktura sodobne družine, kjer sta običajno zaposlena oba starša oziroma

roditelja, odpira veliko vprašanj glede socializacijskega procesa in vzgoje otrok.

Družina in družinski odnosi so temelji vzgoje v vsaki družbi, v družini pa se ustvarijo

temeljne vrednote vzgoje osebnosti otrok, vrednote se prevrednotijo in občutijo se vplivi

zunanjih dejavnikov vzgoje (Pšunder, 1998, str. 323).

»Za oblikovanje otrokovega odnosa do staršev sta pomembna način in vsebina stikov z

otrokom kot tudi obseg ukvarjanja z njim« (Žmuc - Tomori, 1989, str. 61).


-33-

3 POJEM KONFLIKT

Opredelitev pojma konflikt v Leksikonu Cankarjeve založbe (1998, str. 509):

Konflikt – spor, nasprotje, napetost; spopad.

Sociologija, širše: vsako družbeno nasprotje, ki izhaja iz strukture bodisi globalne družbe

bodisi posameznih segmentov družbe.

Ožje: družbeni procesi, pri katerih skuša ena stran odstraniti drugo bodisi z uničenjem bodisi

z onesposobitvijo.

Socialni darvinisti štejejo konflikte za temeljne družbene procese sploh.

Teorija konfliktov izhaja iz predstave družbe kot dinamične, v sebi nasprotujoče si celote.

Razreševanje v okviru institucionalnega reda naj prispeva k večji trdnosti družbe (Leksikon

Cankarjeve založbe, 1998, str. 509).

»Konfliktni odnosi človeka uničujejo, razgrajujejo. Je najbolj zaostrena oblika družbenih

odnosov. Posameznik hoče uničiti nasprotnika in ga onemogočiti ter mu tako odvzeti vse

možnosti, da bi le-ta dosegel svoj cilj. V teh odnosih je velikokrat uporabljena fizična sila ali

pa so uporabljene le grožnje« (Bezenšek, zapiski s predavanj, 2008).

Ljudje različno poimenujejo konflikte, npr. spor, prepir, pretep, nesporazum. Ponavadi

konflikti pomenijo nekaj slabega, nekaj, čemur se je bolje izogniti, če je to le mogoče. Pod

pojmom konflikt lahko razumemo stanje nasprotujočih si teženj v nekem sistemu (Iršič, 2004,

str. 65).

Situacije, v katerih dejanje ene osebe onemogoča, otežuje ali ovira dejanje druge osebe,

označujemo kot medosebni konflikt. Konflikt lahko izvira iz razlik v ciljih posameznikov, iz

razlik v načinih njihovega uresničevanja ali pa iz razlik med potrebami in pričakovanji

posameznika v odnosu do druge osebe. Konflikti so neizogibni (Lamovec, 1993, str. 61).


-34-

3.1 KONFLIKTI – DRUŽBENO NEŽELENI ODNOSI

»Konfliktne situacije pogosto pripisujemo družinam, kjer vladajo alkohol, nasilje in drugo

odklonilno vedenje. Vendar pa so težave sestavni del vsake »zdrave« družine; take družine od

problematičnih loči le način reševanja vsakodnevnih tegob. Konflikti, ki se pojavijo kaj

kmalu, ko zaljubljenost izgubi svoje čare, konflikti, ki vzniknejo ob kočljivih življenjskih

situacijah, konflikti, ki padejo v naš povprečni dan …

Spretnosti, s katerimi posameznik zaznava konflikte in se srečuje z njimi, pa se oblikujejo že

skozi odraščanje, v družini, kjer se je rodil in v kateri je odrasel. Četudi so bili ti načini

upravljanja konfliktnih situacij morda nefunkcionalni, pa še ne pomenijo, da se ta orodja ne

morejo kasneje v življenju tudi spreminjati« (Rijavec Klobučar, Otrok in družina, julij 2007,

str. 32).

Pravzaprav res, le kdo bi si želel, da bi bili konflikti stalni spremljevalci v naših življenjih.

Mislim, da nihče. A vseeno so velikokrat prisotni in sčasoma tako postanejo del našega

življenja. Pomembno pa je predvsem to, da se z njimi soočimo in jih temu primerno tudi

rešujemo.

Če se naučimo ustreznega reševanja konfliktov, nam je v življenju zagotovo lažje, prav tako

pa bo lažje tudi našim otrokom, ki se od nas učijo reševanja konfliktnih situacij. Starši otroke

naučijo modela s tem, ko pravijo, da so konflikti »slabi«, »nezaželeni«, »da se jih je treba

bati«, lahko pa jih naučijo modela s tem, ko pravijo, da so konflikti »normalen« del naših

življenj, da jih »sprejmemo«, rešujemo in se z njimi spoprimemo. Posledično se otroci

naučijo, kako se spoprijemati s konflikti; uspešno, neuspešno, konstruktivno ali

nekonstruktivno (Rijavec Klobučar, Otrok in družina, julij 2007, str. 32).

3.1.1 IZOGIBANJE KONFLIKTOM ZAGOTOVO NI ZDRAVO

Umikanje pred konflikti je za odnose prav tako lahko pogubno kakor neustrezno reševanje le-

teh. V današnji družbi nam velikokrat pride prav široka paleta izgovorov. Ko postane situacija

prenapeta, velikokrat hitro najdemo kakšen izgovor (služba, šola, gospodinjstvo, dodatno

izobraževanje …) in namesto da bi konfliktno situacijo rešili, se ji raje izognemo.

Prav zato se tudi velikokrat zgodi, da ko »poči«, je že prepozno. Tako velikokrat slišimo, da

posamezna družina »razpada«, sami pa smo jo imeli za »popolno«, saj se nikoli niso prepirali.


-35-

Prepirali pa se niso zato, ker so se temu izogibali in tako se je družinska idila razbila, okolica

pa je ob tem šokirana.

V družinah, ki delujejo uglajene in mirne, so pogosto prisotne bolečine, trpljenje in

negotovost, saj se o stiskah in čustvih ne pogovarjajo. Velikokrat se zgodi celo, da je

družinskim članom prepovedano izražati njihova občutja. Zato so žalostni konci teh

družinskih zgodb, ko otroci posežejo po drogah, alkoholu, ali pa se v družini zgodi celo umor.

Tako izmikanje konfliktom nakazuje, da so spretnosti za reševanje konfliktov šibke in

nerazvite. Bežanje pred konfliktnimi situacijami pa lahko ogrozi tudi naše zdravje. V zadnjem

času strokovnjaki ugotavljajo povezave med določenimi obolenji in potlačenimi čustvi. Zato

je zelo pomembno, da čustva gredo ven iz nas tako ali drugače in je zelo žalostno, da ne

zmoremo poiskati poti, ki bi bila ustrezna (Rijavec Klobučar, Otrok in družina, 2007, str. 32,

33).

Tako oba načina, burno reagiranje na konfliktne situacije in izogibanje težavam, ne spadata

med uspešno reševanje le-teh. Poznamo nekonstruktivno reševanje konfliktov kot na primer

obtoževanje, kritiziranje, zmerjanje, prelaganje odgovornosti na nekoga drugega, fizično

obračunavanje, odrivanje, klofutanje, pretepanje, torej vse, kar spada v okvir psihičnega in

fizičnega nasilja. Takšno ravnanje pa prav zagotovo ne vodi v zadovoljstvo staršev in otrok,

kakor tudi umik in zanikanje težav. K reševanju konfliktnih situacij štejemo tudi

komunikacijske spretnosti, zaznavanje, obvladovanje čustev in tudi spretnost poslušanja.

Torej je zelo pomembno, da svoja čustva znamo in zmoremo izraziti. Če ste besni ali res zelo

jezni, je najbolje, da se malo umirite in preštejete do deset ter šele nato odgovorite. Lahko pa

se preprosto umaknete s prizorišča in se vrnete šele takrat, ko ste popolnoma umirjeni

(Rijavec Klobučar, Otrok in družina, 2007, str. 33).

Konflikti pravzaprav niso nič slabega, le prepoznati jih moramo in se potruditi pri njihovem

reševanju. V konfliktnih situacijah imamo možnost, da bolje spoznamo sebe in svoje bližnje

takrat, ko se v našo bližino naseli napetost in stiska. Tako lahko rečemo, da konflikti prinašajo

tudi energijo, motivacijo za nekaj novega, spremembo in nam hkrati pomagajo, da se boljše

odločimo.

Pri tem pa seveda moramo paziti na to, da sprejmemo odgovornost za svoja dejanja, paziti

moramo, kako drugemu izrazimo svoje mnenje, čustva, prepričanje, da ga vse to ne prizadene.

Moramo se znati tudi opravičiti, če se nam slučajno zgodi, da prestopimo to mejo. Ljudje pač

nismo popolni, zato se nam niti ni treba truditi, da bi to postali. Pomembno je, da ohranjamo


-36-

rahločutnost in spoštovanje do sebe in drugih, še posebej takrat, kadar slišimo besede, ki

bolijo (Rijavec Klobučar, Otrok in družina, 2007, str. 33).

3.2 POZITIVNE IN NEGATIVNE LASTNOSTI KONFLIKTOV

V nadaljevanju bo predstavljena razdelitev konfliktov glede na pozitivne oziroma negativne

lastnosti.

Pozitivne lastnosti konfliktov:

oblikujejo posameznika, ljudi, družbeno skupino, družbo;

ohranjajo družbo kot urejen sistem odnosov (konflikt lahko družino ali par še bolj

poveže med sabo);

vplivajo na strukturo posameznika, para, družbene skupine, družbe;

povečujejo kohezivnost (notranja privlačnost in povezanost pripadnikov družbene

skupine);

vzpodbujajo oblikovanje novih norm in povezav;

povzročajo mobilizacijo ustvarjalne energije;

opozarjajo na problem odnosa z okoljem;

uvajajo moč v socialno institucijo in merijo le-to;

povzročajo nastanek novih asociacij (združenje posameznikov zaradi uresničevanja

kakega skupnega cilja ali funkcije) in koalicij (zveza, sporazum) (Bezenšek, zapiski s

predavanj, 2008).

Prva pozitivna stran konflikta je v tem, da kaže na probleme, na prisotnost človekovih

hotenj, ki želijo spremeniti obstoječe stanje. Ta hotenja so vir energije, ki ji moramo

omogočiti sprostitev in tako spodbuditi spremembo.

Druga dobra stran konfliktov je, da zahtevajo rešitev. Konflikte sicer lahko potlačimo, se

odrečemo uresničitvi ciljev, ne moremo pa se jim izogniti, ker vedno prihajajo na dan v

takšni ali drugačni obliki. Kadar se pojavijo konflikti, bi zato morali najprej pomisliti,

kako jih bomo reševali, ne pa, kako se jim bomo izognili (Lipičnik, 1991, str. 35).


-37-

Konflikt navadno nastane zaradi različnih interesov. To nam daje priložnost, da izberemo

za cilj najboljši interes in ga poskušamo doseči. Ker konflikti odpravljajo mrtvilo, nas

varujejo pred prepričanjem, da imamo vse probleme že rešene.

Konflikt je začetek za spremembe. Ohranitev nespremenjenega stanja nas lahko uspava.

Pridobivati moramo nova spoznanja, kar omogoča prav pojavljanje konfliktov.

Kadar se pojavijo konflikti med več osebami, morajo le-ti poiskati skupne cilje in skupne

rešitve, kar jih utrjuje. Zdi se, da je iskanje skupnih hotenj močnejše orodje za reševanje

konfliktov kot pa ugotavljanje in razgaljenje razlik (Lipičnik, 1991, str. 36).

Negativne lastnosti konfliktov:

povečujejo negativne emocije (strah, jeza, stres);

vodijo v napetosti (lahko smo v konfliktu s samim seboj – odvisnost od hrane,

nakupovanja idr. – ali pa smo v konfliktu z drugo osebo in ta oseba to opazi);

rušijo kanale normalnega komuniciranja;

razbijajo enotnost sistema (konflikt v družini, državljanska vojna, stavke ali pa hujše

oblike, kot je na primer samomor);

povzročajo destruktivno in agresivno obnašanje (na psihični ali fizični ravni);

odvračanje pozornosti od ciljev in oteževanje uspehov oziroma doseganje ali

uresničevanje (Bezenšek, zapiski s predavanj, 2008).

3.3 VRSTE KONFLIKTOV

Iršič (2004, str. 75) konflikte lahko razdeli na:

notranje (konflikt v posamezniku),

medosebne (konflikt med dvema stranema, ki je vezan na skupno rešitev),

skupinske (tudi takšni konflikti so vezani na skupno rešitev, izid pa mora biti enoten

za obe strani).

Glede na aktivnost pa loči:

pasivne konflikte (so tisti, pri katerih se nič ne dogaja in posledično tudi nič ne rešuje),

aktivne konflikte (pri njih se vedno nekaj dogaja in rešuje).


-38-

Po odkritosti so konflikti lahko:

potlačeni, ki se jih sami zavedamo,

prikriti, ki jih je vsaj že kdo opazil, in

odkriti, ki so opaženi in se jih tudi udeleženci zavedajo.

3.4 PRVA IN DRUGA METODA REŠEVANJA KONFLIKTOV

Gordon navaja različni metodi reševanja konfliktov. Tako govori o prvi in drugi metodi

reševanja konfliktov.

Prva metoda reševanja konfliktov

Pri tej metodi gre za to, da starši v konfliktnem položaju izrabijo moč in avtoriteto nad

otrokom. Kadar pride do konflikta med otrokom in starši oziroma vzgojitelji, se starši sami

odločijo poiskati rešitev, ki jo nato posredujejo otroku v pričakovanju, da bo otrok rešitev

sprejel. Otrok bo tako zahtevo sicer izpolnil, vendar iz strahu pred kaznijo in ne zato, ker bi

sam tako želel. Negativna posledica te metode je, da otrok nima priložnosti razvijanja

samodiscipline, nadziranega in odgovornega vedenja (Gordon, 1987, str. 54, 55).

Primer: Hči bi rada šla v vrtec brez dežnega plašča, pa čeprav zunaj močno dežuje. Njen oče

se seveda s tem nikakor ne strinja. Oče konflikt reši tako, da na vsak način vztraja pri svoji

odločitvi in tako mora hči popustiti.

»O otroški vzgoji je razširjen mit, da starši s prisiljevanjem vzgajajo otroke v odgovorne in

disciplinirane ljudi« (Gordon, 1991, str. 55).

Druga metoda reševanja konfliktov

Je zelo podobna prvi. Najbolj bistvena razlika je ta, da otrok obvladuje svoje starše. Starši se

podredijo otrokom, njihovemu zanemarjanju, zbujanju občutka krivde, poniževanju in tako se

otroci pravzaprav naučijo obvladovanja staršev z izbruhi. Tako so takšni otroci pogosto divji,

impulzivni, neobvladljivi, egoistični in zelo zahtevni.


-39-

Primer: Pri popolnoma enakem položaju kot v prejšnjem primeru je zaključek drugačen.

Konflikt se zaključi tako, da oče popusti in hči se odpravi v vrtec brez dežnega plašča, pa

čeprav po dežju.

»Dokazano je sicer, da so otroci, ki so vzgojeni po tej metodi, v primerjavi z drugimi bolj

ustvarjalni, vendar starši za to ustvarjalnost plačujejo visoko ceno – večinoma ob njih ne

morejo zdržati« (Gordon, 1991, str. 56).

Osebno mi ni preveč všeč ne prva in ne druga metoda reševanja konfliktov, ki sem ju opisala

v tem poglavju. Sama sem mnenja, da zagotovo najboljše rešitve lahko poiščemo skupaj, torej

vsi udeleženci konflikta. Prav zato je verjetno najboljša metoda brez poraženca, ki jo bom

predstavila v nadaljevanju diplomskega dela.

3.5 METODA RAZREŠITVE BREZ PORAŽENCA

Je metoda, pri kateri ne uporabljamo sile, zato pri njej ni poraženca. Tako obe strani prideta

do cilja oziroma rešitve, ki jo morata spoštovati in upoštevati. Ravno zato so pri tej metodi

otroci zelo motivirani glede tega, kar so se dogovorili. Razlog pa tiči tudi v tem, da so pri

odločitvi sodelovali tudi sami. Pri tej metodi je zelo verjetno, da bomo prišli do bolj

ustvarjalnih, učinkovitejših in bolj kvalitetnih rešitev, ki bodo zadovoljevale tako potrebe

staršev kot tudi otrok. Če se konflikti rešujejo na ta način, se otroci in starši zbližajo. Človek

ima zelo dober občutek, ker je konflikt rešen, vsak pa se dobro počuti tudi zato, ker ni bil

premagan. Ta metoda pomeni tako upoštevanje otrokovih potreb kot tudi potreb staršev.

Otrok lahko razume, da če upošteva svoje potrebe in pravice ter želi, da so le-te zadovoljene,

je potrebno le še poiskati rešitev, ki bo sprejemljiva za vse, tudi za starše (Gordon, 1991, str.

65–68).

Učinkovita komunikacija je pri metodi brez poraženca zelo pomembna, saj morajo sodelovati

vsi prizadeti. Zato je tudi nujno aktivno poslušanje, da lahko razumemo potrebe in občutke

svojih otrok. Če bomo otroke poslušali, bodo le tako lahko izrazili svoje prave občutke. Tako

jim tudi lahko pokažemo, da njihove predloge sprejmemo in da so zaželeni. Pri aktivnem

poslušanju pa je hkrati zelo pomembna tudi uporaba sporočil v prvi osebi, da lahko jasno

povemo svoja stališča, potrebe in želje. Pri uporabi sporočil v drugi osebi se kaj hitro lahko


-40-

zgodi, da pride do medsebojnega obtoževanja in tako se obe strani med seboj prizadeneta

(Gordon, 1991, str. 79, 80).

Že znani primer o dežnem plašču, ki sem ga predstavila v prvi in drugi metodi reševanja

konfliktov, se prav tako lahko razreši v metodi brez poraženca, v zadovoljstvo obeh strani:

Otrok: »Uh, grem v šolo.«

Oče: »Draga moja, zunaj dežuje in ti nimaš dežnega plašča.«

Otrok: »Saj ga tudi ne potrebujem.«

Oče: »Mislim, da precej dežuje in bojim se, da boš imela vse reči mokre, pa še prehladiš se

lahko.«

Otrok: »Ampak dežnega plašča ne bom oblekla.«

Oče: »Zdi se mi, da svojega dežnega plašča nočeš obleči.«

Otrok: »Ja, sovražim ga.«

Oče: »Res ga moraš zelo sovražiti.«

Otrok: »Ja, ker je karirast.«

Oče: »Ali ti tak karirast plašč ni všeč?«

Otrok: »Ne, v šoli nima nihče karirastega dežnega plašča.«

Oče: »Ti pa nočeš nositi drugačnega, kot ga nosijo drugi.«

Otrok: »Tako je. Vsi nosijo enobarvne dežne plašče, bele ali zelene.«

Oče: »Oh, to je pa res pravi problem. Nočeš obleči dežnega plašča, jaz pa ne bom tvegal, da

bi bila v dežju mokra in da bi se lahko prehladila. Ali imava kakšno drugo rešitev?

Kako naj to rešiva, da boš zadovoljna?«

Otrok (po kratkem premišljevanju): »Mogoče bi lahko oblekla mamin dežni plašč.«

Oče: »Kakšen pa je, je enobarven?«

Otrok: »Ja, bel je.«

Oče: »Misliš, da bi ti ga za danes posodila?«

Otrok: »Vprašala jo bom.«

Deklica se vrne po nekaj minutah, oblečena v materin dežni plašč. Rokavi so predolgi, zato si

jih zaviha. Mati nima nič proti temu.

Oče: »Si zdaj zadovoljna?«

Otrok: »Prima je.«

Oče: »No, zdaj boš suha, in če je prav tebi, sem zadovoljen tudi jaz.«


-41-

Otrok: »Dobro, adijo.«

Oče: »Adijo, želim ti lep dan v šoli« (Gordon, 1991, str. 65).

Tako lahko vidimo, kako sta oče in hči rešila konflikt glede dežnega plašča, ki je na koncu bil

obema v zadovoljstvo. Skupaj sta poiskala rešitev in tako je tudi uspešnost bila večja, saj je

deklica sama pripomogla k rešitvi problema, oče pa se je z njo strinjal.

»Tretja metoda razvija otrokovo mišljenje, otroke spodbuja, da sami ustvarjalno razmišljajo.

Je intelektualna vaja k navajanju dokaznih utemeljitev tako za starše kot otroke« (Gordon,

1991, str. 67).

3.5.1 ŠEST STOPENJ METODE BREZ PORAŽENCA

Klasifikacija šestih stopenj metode brez poraženca po Gordon (1991, str. 77–79):

1. stopnja: Kako prepoznati konflikt in ga opredeliti

Najbolj pomembno je, da izberemo pravi čas, ko otrok nima nobenih drugih

obveznosti, da ga ne motimo ali oviramo.

Otroku moramo pojasniti, da gre za nekakšen problem oziroma težavo, ki jo je

potrebno rešiti.

Otrok mora težavo razumeti, torej mu jo moramo dovolj dobro pojasniti, brez

ovinkarjenja in tako, da jo bo občutil takšno, kot je.

Zelo pomembno je, da mu pojasnimo, da je potrebno poiskati rešitev, ki bo v

obojestransko zadovoljstvo in bo tako sprejemljiva za obe strani in vsem v zadoščenje.

2. stopnja: Zbiranje mogočih rešitev

Dobro je, če najprej otrok pove rešitve, ki jih predlaga, šele nato povemo svoje.

Vse zamisli, ki nekako peljejo do rešitve problema oziroma težave je potrebno

sprejeti, vendar posameznih rešitev ne smemo označevati kot dobrih, saj bi to

pomenilo, da ostale zavračamo.

Nobeno rešitev ne smemo označiti za nesprejemljivo.

Rešitve moramo nizati tako dolgo, dokler vsi vpleteni nimajo več ničesar za

predlagati.


-42-

3. stopnja: Kritično presojanje mogočih rešitev

Na tej stopnji šele začnemo s kritičnim presojanjem rešitev, ki so bile predlagane. Tiste, za

katere vemo, da so nesprejemljive, črtamo in hkrati to utemeljimo z razlago.

4. stopnja: Odločanje za najbolj sprejemljivo rešitev

Če smo vse predhodne stopnje dobro obdelali oziroma opravili in smo izmenjali stališča,

mnenja ter odkrito izrazili svoje občutke, skoraj ne moremo imeti težav. Največkrat pa je

najprimernejši način razprava. Včasih se zgodi, da se otrok ali starši spomnijo rešitve, ki je

takoj sprejemljiva za obe strani. Pri iskanju rešitve pa si lahko pomagamo z naslednjimi

točkami:

Preverimo, kako otroci sprejemajo oziroma doživljajo rešitve (»Ali ste z rešitvijo

zadovoljni?«).

Nobeno izmed rešitev ne smemo obravnavati kot nesprejemljivo (»Bomo videli, če bo

rešitev delovala.«).

Če ima rešitev več točk, jih moramo napisati, da slučajno česa ne pozabimo.

Na koncu se moramo le še prepričati, če so rešitev vsi sprejeli in če so hkrati tudi

dojeli, da jo morajo upoštevati.

5. stopnja: Iskanje načinov, kako rešitev izpeljati

Ko smo uspešno prišli do rešitve, je zelo pomembno, da se dogovorimo, kako jo bomo

izvajali. Dogovoriti se je potrebno, kdo bo kaj opravil ter kako in kdaj. Pri tem je najbolje, da

vse natančno zapišemo in se na koncu dogovorimo za končno rešitev.

6. stopnja: Pregled in presoja uspešnosti

Ko smo že skoraj na koncu, se lahko izkaže, da rešitev, ki smo jo sprejeli, ni bila dobra

oziroma najboljša. Zato je pomembno, da se starši in otroci pogovorijo, ali so z rešitvijo

zadovoljni. Otroci se lahko kdaj navdušijo za rešitev, za katero pa se kasneje izkaže, da jo je

zelo težko izpeljati. Včasih pa je potrebno kakšno rešitev prilagoditi, saj je takšna, kot je,

neizvedljiva in ni pravična do vseh.


-43-

Povsem jasno je, da nam pri čisto vseh vprašanjih ni potrebno upoštevati te stopnje. Mogoče

je pa le prav, da jih poznamo in se večkrat spomnimo nanje, še posebej takrat, ko gre za težje

in zahtevnejše odločitve (Gordon, 1991, str. 77–79).

3.6 ŽIVLJENJSKI CIKLUS KONFLIKTA

Pri življenjskem ciklusu konflikta je le-ta najprej v latentni fazi, kjer pride do točke, ko smo

jezni ali razočarani (erupcija). Sledi ji faza navidezne umirjenosti, čez nekaj časa pa pride do

rušilne moči konflikta, kjer se pojavi tudi negativna energija. Na koncu se pojavi položaj

umirjenosti, kar pomeni rešitev konflikta ali pa pojav novega (Bezenšek, 2008, zapiski s

predavanj).


-44-

4 EMPIRIČNI DEL

4.1 NAMEN EMPIRIČNEGA DELA

Namen mojega diplomskega dela je spoznati družino v obdobju postmodernosti in konfliktne

situacije v družini ter reševanje le-teh. Ugotoviti želim, kako se reševanja konfliktov lotevajo

v družinah ter kako posamezni konflikti vplivajo na njihov tok življenja. S pomočjo

anketnega vprašalnika, ki so ga izpolnili, smo ugotavljali, koliko se v družinah srečujejo s

konfliktnimi situacijami, kako jih rešujejo, ali jih sploh rešujejo in na kakšen način.

4.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Raziskovalne hipoteze so oblikovane domneve, ki smo jih empirično preverjali. Tako smo si

za potrebe empiričnega dela naloge zastavili 7 izhodiščnih hipotez, tako da smo v:

HIPOTEZI 1 menili, da se konflikti pojavljajo v vsaki družini.

HIPOTEZI 2 predvidevali, da nekatere družine uspešno rešujejo svoje konflikte s pogovori

oziroma izbirajo ustrezne pristope k reševanju le-teh.

HIPOTEZI 3 predpostavljali, da se nekatere družine izogibajo reševanju konfliktov in

povzročijo, da se konflikti le še poglobijo.

HIPOTEZI 4 menili, da bi družine z medsebojnimi pogovori lahko pomembno pripomogle h

kakovostnemu reševanju konfliktov, ki bi se pojavili.

HIPOTEZI 5 domnevali, da starši popuščajo svojim otrokom, da bi se izognili konfliktom z

njimi.

HIPOTEZI 6 domnevali, da lahko neustrezno reševanje konfliktnih situacij pusti na

predšolskem otroku določene posledice, ki so neugodne.


-45-

HIPOTEZI 7 predpostavljali, da bolj izobraženi starši predšolskih otrok uporabljajo

ustreznejše metode pri reševanju konfliktov kot starši, ki so manj izobraženi.

4.3 SPREMENLJIVKE

Neodvisne spremenljivke:

spol

starost

izobrazba

konflikti oziroma konfliktne situacije

reševanje konfliktov oziroma konfliktnih situacij

posledice konfliktov oziroma konfliktnih situacij

Odvisna spremenljivka:

metode reševanja konfliktov oziroma konfliktnih situacij

4.4 METODOLOGIJA

V poglavju metodologija bomo opredelili raziskovalne metode, vzorec in postopke zbiranja

podatkov.

4.4.1 RAZISKOVALNE METODE

Pri empiričnem delu diplomske naloge smo kot raziskovalno metodo uporabili deskriptivno

ter kavzalno-neeksperimentalno metodo. Podatke smo zbrali s pomočjo anketnih

vprašalnikov, v katere so bila zajeta vprašanja tako odprtega kot tudi zaprtega tipa. Anketne

vprašalnike smo razdelili med starše v vrtcu ter jih poprosili za sodelovanje. Dobljene

empirične podatke smo obdelali in jih prikazali s pomočjo grafičnega prikazovanja

odgovorov.


-46-

4.4.2 RAZISKOVALNI VZOREC

Raziskava je potekala na priložnostnem vzorcu staršev v Vrtcu Zreče. Za namen raziskave te

diplomske naloge je bilo razdeljenih 120 anket, vrnjenih in izpolnjenih je bilo 71, to je 59 %.

SPOL ANKLETIRANCEV

Preglednica 1: Spol anketirancev

SPOL FREKVENCA (f)STRUKTURNI ODSTOTEK (f %)

očetje 15 21matere 56 79skupaj 71 100

Graf 1: Spol anketirancev

V anketo je bilo vključenih 71 (100 %) staršev predšolskih otrok, od tega 15 (21 %) očetov in

56 (79 %) mater.

0

20

40

60

80

100

FREKVENCA (f) STRUKTURNIODSTOTEK (f %)

Spol anketirancev

očetje

matere

skupaj


-47-

STAROST ANKETIRANCEV

Preglednica 2: Starost anketirancev

STAROST (v letih)FREKVENCA (f)

STRUKTURNI ODSTOTEK (f %)

20–30 19 2730–40 45 6340–50 7 10skupaj 71 100

Graf 2: Starost anketirancev

0

20

40

60

80

100


Starost anketirancev

20-30

30-40

40-50

skupaj

Največ anketirancev je bilo starosti 30–40 let ( 45 ali 63 %), najmanj pa v starosti 40–50 let (7

ali 10 %), ostali anketirani starši so bili starosti 20–30 let (19 ali 27 %).


-48-

IZOBRAZBA

Preglednica 3: Izobrazba anketirancev

IZOBRAZBAFREKVENCA (f)


osnovnošolska 2 3poklicna 17 24strokovna 19 27visokošolska 14 20višješolska 11 15univerzitetna 7 10magisterij 1 1doktorat 0 0skupaj 71 100

Graf 3: Izobrazba anketirancev

0102030405060708090

100


Izobrazba anketirancev

osnovnošolska

poklicna

strokovna

visokošolska

višješolska

univerzitetna

magisterij

doktorat

skupaj

Najvišja dokončana stopnja izobrazbe anketirancev je bila zelo različna, in sicer:

a.) osnovnošolska 2 ali 3 %,

b.) poklicna 17 ali 24 %,

c.) strokovna 19 ali 27 %,

d.) visokošolska 14 ali 20 %,

e.) višješolska 11 ali 15 %,

f.) univerzitetna 7 ali 10 %,

g.) magisterij 1 ali 1 %.


-49-

4.4.3 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV

4.4.3.1 Organizacija zbiranja podatkov

Anketiranje oziroma zbiranje podatkov je potekalo v mesecu februarju 2010. Objektivnost je

bila zagotovljena tako, da smo posredovali natančna navodila za izvedbo. V Vrtcu Zreče so

starši anketne vprašalnike reševali doma, kjer so imeli več časa za razmislek.

4.4.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti instrumentov

V postopku zbiranja podatkov smo uporabili anketni vprašalnik, ki smo ga sestavili po

pregledu literature.

4.4.3.2.1 Anketni vprašalnik

a.) Vsebinsko-formalna značilnost vprašalnika

Anketni vprašalnik najprej vsebuje nekatere splošne podatke, in sicer spol, starost in

izobrazbo. Vprašanja v anketnem vprašalniku so bila tako odprtega kot tudi zaprtega tipa.

b.) Merske karakteristike anketnega vprašalnika

Veljavnost: Veljavnost anketnega vprašalnika je zagotavljal pregled mentorice.

Zanesljivost: Pri sestavi anketnega vprašalnika smo bili pozorni na to, da so vprašanja bila

postavljena jasno.

Objektivnost: Anketni vprašalnik je objektiven, saj so vprašanja bila postavljena jasno,

navodila so jezikovno enopomenska.


-50-

4.4.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV

Podatke, ki smo jih pridobili z anketnimi vprašalniki, smo pregledali, sumirali in jih

statistično obdelali. Podatke smo prikazali v tabelah in s pomočjo grafov. Izračunali smo

absolutne in odsotne frekvence (f %).


-51-

5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

1.) Ali se v vaši družini soočate s konflikti oziroma konfliktnimi situacijami?

Preglednica 4: Razvrstitev glede na soočanje konfliktov in konfliktnih situacij v družini

SOOČANJE S KONFLIKTI

FREKVENCA (f)


da, pogosto 12 17da, občasno 52 73ne, nikoli 7 10skupaj 71 100

Graf 4: Razvrstitev glede na soočanje konfliktov in konfliktnih situacij v družini

0102030405060708090

100


Soočanje s konflikti

da, pogosto

da, občasno

ne, nikoli

skupaj

Kar 52 oziroma 73 % anketirancev je odgovorilo, da se občasno soočajo s konflikti. 12

oziroma 17 % anketirancev se pogosto sooča s konflikti, le 7 oziroma 10 % anketirancev pa

teh izkušenj nima. Rezultati kažejo, da se skoraj tri četrtine anketirancev vsaj občasno sooči s

konfliktom.


-52-

2.) Kako pogosto v vaši družini nastajajo konflikti oziroma konfliktne situacije?

Preglednica 5: Razvrstitev glede na pogostost konfliktov in konfliktnih situacij

POGOSTOST KONFLIKTOV

FREKVENCA (f)


vsakodnevno 7 10tedensko 29 41mesečno 22 31drugo 13 18skupaj 71 100

Graf 5: Razvrstitev glede na pogostost konfliktov in konfliktnih situacij

0102030405060708090

100



vsakodnevno

tedensko

mesečno

drugo

skupaj

Konfliktne situacije najpogosteje v družinah anketiranih doživljajo tedensko, tako je izjavilo

29 oziroma 41 % anketirancev. Vsakodnevni konflikti se pojavljajo v družinah 7 oziroma 10

% anketirancev, pri 22 oziroma 31 % pa se pojavljajo le mesečno. 13 oziroma 18 %

anketirancev pa je podalo druge odgovore, in sicer, da se konflikti pojavljajo le občasno, tu in

tam ter redko.


-53-

3.) Ali konflikte oziroma konfliktne situacije poskušate reševati ali jih puščate

nerešene?

Preglednica 6: Razvrstitev glede na reševanje konfliktov in konfliktnih situacij

REŠEVANJE KONFLIKTOV FREKVENCA (f)


jih rešujemo sproti 49 69jih rešujemo po zmožnostih 21 30jih puščamo nerešene 0 0drugo 1 1skupaj 71 100

Graf 6: Razvrstitev glede na reševanje konfliktov in konfliktnih situacij

0

20

40

60

80

100



jih rešujemo sproti

jih rešujemo po zmožnostih

jih puščamo nerešene

drugo

skupaj

Večina anketirancev (49 oz. 69 %) je izjavila, da v njihovi družini konfliktne situacije rešujejo

sproti. Nobena družina anketirancev jih ne pusti nerešene. V 21 oz. 30 % družin anketirancev

pa jih rešujejo glede na zmožnosti. Pri tem vprašanju je en anketiranec (1 %) podal drug

odgovor, in sicer, da v njihovi družini ni konfliktnih situacij.


-54-

4.) Ali ocenjujete, da ste pri reševanju konfliktov oziroma konfliktnih situacij

uspešni?

Preglednica 7: Razvrstitev glede na uspešnost reševanja konfliktov in konfliktnih situacij

USPEŠNOST REŠEVANJA KONFLIKTOV

FREKVENCA (f)


da, vedno 18 25da, pogosto 50 71ne 3 4skupaj 71 100

Graf 7: Razvrstitev glede na uspešnost reševanja konfliktov in konfliktnih situacij

0102030405060708090

100


Uspešnost reševanja konfliktov

da, vedno

da, pogosto

ne

skupaj

Anketiranci ocenjujejo, da so pri reševanju konfliktov pogosto uspešni. V to je prepričanih

kar 50 oz. 71 % anketiranih. 3 oz. 4 % anketiranih je prepričanih, da pri takem reševanju niso

uspešni, 18 oz. 25 % anketiranih pa pravi, da so v reševanju konfliktov v svoji družini vedno

uspešni.


-55-

5.) Na kakšen način se lotevate reševanja konfliktov oziroma konfliktnih situacij?

Preglednica 8: Razvrstitev glede na načine reševanja konfliktov in konfliktnih situacij

NAČINI REŠEVANJE KONFLIKTOV

FREKVENCA (f) RANG (po pomembnosti)

s pogovorom 48 1

s kompromisi 5 2

z zgledom 3 3s popuščanjem 3 3s postavljanjem meja 3 3z dodelitvijo kazni 3 3izkustveno 1 4praktično 1 4z aktivnim poslušanjem 1 4z mediacijo 1 4z vživljanjem v vlogo drugega 1 4konstruktivni dialog s konkretnimi rešitvami 1 4skupaj 71

To vprašanje je bilo odprtega tipa, zato so anketiranci sami napisali odgovor. Nekaj

odgovorov se je tudi ponovilo, iz tega pa je razvidno, da nekateri rešujejo konflikte oz.

konfliktne situacije na enak oz. podoben način.


-56-

Graf 8: Razvrstitev glede na načine reševanja konfliktov in konfliktnih situacij

0

10

20

30

40

50

60

70

80

FREKVENCA (f) RANG (popomembnosti)

Načini reševanja konfliktov

s pogovorom

s kompromisi

z zgledom

s popuščanjem

s postavljanjem meja

z dodelitvijo kazni

izkustveno

praktično

z aktivnim poslušanjem

z mediacijo

z vživljanjem v vlogodrugega

konstruktivni dialog skonkretnimi rešitvami

skupaj

To vprašanje je bilo odprtega tipa, zato so anketiranci sami napisali odgovor. Nekaj

odgovorov se je tudi ponovilo, iz tega pa je razvidno, da nekateri anketirani starši na enak oz.

podoben način rešujejo konflikte oz. konfliktne situacije v njihovi družini. Nekaj jih konflikte

rešuje z vzgledom, s kompromisi, s popuščanjem ali s postavljanjem meja in dodeljevanjem

kazni. Posamezniki pa so predlagali še mediacijo, aktivno poslušanje, konstruktivni dialog s

konkretnimi rešitvami. Anketiranci so na to vprašanje odgovorili z 12 različnimi odgovori, in

sicer:


-57-

- s pogovorom,

- izkustveno,

- praktično,

- z zgledom,

- s kompromisi,

- s popuščanjem,

- z aktivnim poslušanjem,

- z mediacijo,

- z vživljanjem v vlogo drugega,

- s postavljanjem meja,

- z dodelitvijo kazni,

- konstruktivni dialog s konkretnimi rešitvami.

Dobljeni empirični podatki so pokazali, da anketirani starši največkrat konflikte in konfliktne

situacije rešujejo s pogovorom, tako je odgovorilo 48 anketirancev. Samo občasno starši

konflikte in konfliktne situacije rešujejo na druge zgoraj naštete načine. Nekaj jih konflikte

rešuje s kompromisi (teh odgovorov je bilo pet), trije anketirani starši rešujejo konflikte z

zgledom. Prav tako po trije anketirani starši rešujejo konflikte s popuščanjem, s postavljanjem

meja in dodeljevanjem kazni. Posamezniki (po en anketirani starš) pa so predlagali še

mediacijo, aktivno poslušanje in konstruktivni dialog s konkretnimi rešitvami.


-58-

6.) Ali menite, da razni konflikti oziroma konfliktne situacije puščajo negativne

posledice v vašem družinskem življenju?

Preglednica 9: Razvrstitev glede na negativne posledice, ki jih v družinskem življenju

puščajo konflikti

NEGATIVNE POSLEDICE KONFLIKTOV

FREKVENCA (f)


da, vedno 0 0da, a le občasno 28 39ne 43 61skupaj 71 100

Graf 9: Ocena pogostosti vplivov negativnih posledic, ki jih v družinskem življenju

puščajo konflikti

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100


Negativne posledice konfliktov

da, vedno

da, a le občasno

ne

skupaj

43 oz. 61 % anketirancev ocenjuje, da konflikti nimajo negativnih posledic na življenje

njihovih družin. Ostali (28 oz. 39 %) so prepričani, da se negativne posledice konfliktov v

njihovih družinah pojavljajo občasno. Pri tem je zanimivo, da nihče izmed anketirancev ni

navedel, da konflikti vedno puščajo posledice v njihovem družinskem življenju.


-59-

7.) Ali imate občutek, da včasih popuščate svojim otrokom, da bi se izognili

konfliktom oziroma konfliktnim situacijam?

Preglednica 10: Razvrstitev glede na popuščanje otrokom v konfliktnih situacijah

OBČUTEK POPUŠČANJA PRI KONFLIKTIH

FREKVENCA (f)


da, vedno 0 0da, včasih 42 59ne 26 37drugo 3 4skupaj 71 100

Graf 10: Razvrstitev glede na popuščanje otrokom v konfliktnih situacijah

0102030405060708090

100


Občutek popuščanja pri konfliktih

da, vedno

da, včasih

ne

drugo

skupaj

26 oz. 37 % anketiranih je izjavilo, da ne popuščajo svojim otrokom, da bi se izognili

konfliktni situaciji. To pa počne 42 oz. 59 % anketiranih le občasno. Le 3 oz. 4 % anketiranih

so priznali, da je popuščanje v konfliktih odvisno od situacije.


-60-

8.) Ali menite, da je vaš način reševanja konfliktov oziroma konfliktnih situacij

primeren oziroma ustrezen?

Preglednica 11: Razvrstitev glede na ustreznost načinov reševanja konfliktov in

konfliktnih situacij

USTREZNOST NAČINOV REŠEVANJA KONFLIKTOV

FREKVENCA (f)


da, povsem 39 55da, a le včasih 24 34ne 2 3drugo 6 8skupaj 71 100

Graf 11: Razvrstitev glede na ustreznost načinov reševanja konfliktov in konfliktnih

situacij

0102030405060708090

100


Občutek popuščanja pri konfliktih

da, povsem

da, a le včasih

ne

drugo

skupaj

39 oz. 55 % anketiranih je prepričanih, da konflikte v njihovi družini rešujejo na povsem

primeren način, malo manj (24 oz. 34 %) pa je izjavilo, da to počnejo včasih, 2 oz. 3 % so

prepričani, da njihov način razreševanja nastale konfliktne situacije ni primeren. 6 oz. 8 %

anketirancev pa je navedlo druge odgovore, in sicer, da je njihov način reševanja konfliktov

oziroma konfliktnih situacij večinoma oz. pogosto primeren.


-61-

9.) Ali menite, da bi lahko neustrezno reševanje konfliktov oziroma konfliktnih

situacij pustilo neugodne posledice na vašem otroku?

Preglednica 12: Ocena neugodnih posledic neustreznega reševanja konfliktov in

konfliktnih situacij pri otroku.

NEUGODNE POSLEDICE NEUSTREZNEGA REŠEVANJA KONFLIKTOV

FREKVENCA (f)


da 58 82ne 11 15drugo 2 3skupaj 71 100

Graf 12: Razvrstitev glede na neugodne posledice neustreznega reševanja konfliktov in

konfliktnih situacij

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100


Neugodne posledice neustreznega reševanja konfliktov

da

ne

drugo

skupaj

Neustrezno reševanje konfliktov pušča neugodne posledice na otroku. Tako je prepričanih

kar 58 oz. 82 % anketiranih. 11 oz. 15 % se s tem ne strinja. 2 oz. 3 % anketiranih pa sta

podala druge odgovore, in sicer je en bil mnenja, da je to odvisno od reševanja konfliktov,

drugi anketiranec pa, da je reševanje konfliktov odvisno od spodbude.


-62-

10.) S kakšnimi metodami običajno rešujete konflikte oziroma konfliktne

situacije (možnih je več odgovorov)?

Preglednica 13: Razvrstitev glede metode reševanja konfliktov oz. konfliktnih situacij

METODE REŠEVANJA KONFLIKTOV FREKVENCA (f) RANG (po pogostosti)s pogovorom 56 1s psihično metodo 7 3s fizično metodo 1 5z dodelitvijo kazni 27 2jih ne rešujemo 0 0drugo (iskanje vzroka –en odgovor in nagrajevanje – dva odgovora) 3 4skupaj 94


-63-

Graf 13: Razvrstitev glede metode reševanja konfliktov oz. konfliktnih situacij

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

FREKVENCA (f) RANG (po pogostosti)

Metode reševanja konfliktovs pogovorom

s psihično metodo

s fizično metodo

z dodelitvijo kazni

jih ne rešujemo

drugo (iskanje vzroka -en odgovor innagrajevanje - dvaodgovora)

skupaj

Anketiranci so lahko pri tem vprašanju izbrali več odgovorov. Skupno število izbranih

odgovorov je bilo 94.

Najboljša metoda za reševanje konfliktov je po prepričanju anketirancev pogovor, ta odgovor

je izbralo 56 anketirancev. Sledi metoda kaznovanja (kazen), to metodo je izbralo 27

anketirancev. Fizično metodo uporablja le en izmed anketirancev, psihično pa 7 anketiranih.

Trije anketiranci pa so navedli druge odgovore (dva anketiranca sta odgovorila, da konflikte

rešujejo z iskanjem vzroka, en anketirani starš pa uporablja metodo nagrajevanja).


-64-

5.1 OVREDNOTENJE HIPOTEZ

Ker smo si za potrebe empiričnega dela naloge zastavili 7 izhodiščnih raziskovalnih hipotez,

smo jih v skladu z dobljenimi empiričnimi podatki tudi preverili. Tako ugotavljamo, da je:

HIPOTEZA 1, s katero smo menili, da se konflikti pojavljajo v vsaki družini –

potrjena.

Da se konflikti redno oziroma občasno pojavljajo v njihovih družinah, je ocenilo kar 64

oziroma 90 % anketiranih staršev. Le ostalih sedem oziroma 10 % je menilo, da konfliktov v

njihovih družinah ni.

HIPOTEZA 2, pri kateri smo predvidevali, da nekatere družine uspešno rešujejo

konflikte s pogovori oziroma izbirajo ustrezne pristope k reševanju le-teh – potrjena.

Tako je menilo 56 oziroma 60 % anketiranih staršev, ostali odstotek staršev pa konflikte

rešuje s pomočjo drugih metod, kot so: dodelitev kazni (27 oz. 29 %), s psihično metodo (7

oz. 7 %), z nagrajevanjem (2 oz. 2 %), z iskanjem vzroka (1 oz. 1 %) in s fizično metodo (1

oz. 1 %).

HIPOTEZA 3, pri kateri smo predpostavljali, da se nekatere družine izogibajo

reševanju konfliktov in povzročijo, da se konflikti le še poglobijo – ovržena.

Kar 70 oziroma 99 % staršev je ocenilo, da konflikte v njihovih družinah rešujejo sproti oz.

po zmožnostih. Le 1 oziroma 1 % je menil, da konfliktov v njihovi družini ni.

HIPOTEZA 4, pri kateri smo menili, da bi družine že samo z medsebojnimi pogovori

lahko pomembno pripomogle h kakovostnemu življenju in s tem reševanju konfliktov,

ki bi se pojavili – potrjena.


-65-

Da se konflikti lahko uspešno rešujejo s pogovorom, je ocenilo 56 oziroma 60 % anketiranih

staršev. Ostali anketiranci za reševanje konfliktov uporabljajo drugačne metode: psihično

metodo (7 oz. 7 %), fizično metodo (1 oz. 1 %), dodelitev kazni (27 oz. 29 %), iskanje vzroka

(1 oz. 1 %) in nagrajevanje (2 oz. 2 %).

HIPOTEZA 5, pri kateri smo domnevali, da starši popuščajo svojim otrokom, da bi se

izognili konfliktom z njimi – potrjena.

42 oziroma 59 % anketiranih staršev je menilo, da svojim otrokom včasih popuščajo in se

tako izognejo konfliktom. 26 oziroma 37 % anketirancev je to zanikalo. Ostali trije oziroma 4

% pa so odgovorili, da se to zgodi zelo redko.

HIPOTEZA 6, pri kateri smo domnevali, da lahko neustrezno reševanje konfliktov

pusti na predšolskem otroku določene posledice, ki so neugodne – potrjena.

Kar 58 oziroma 82 % anketiranih staršev je ocenilo, da neustrezno reševanje konfliktov res

lahko pusti na njihovem otroku neugodne posledice. 11 oziroma 15 % staršev ni bilo takšnega

mnenja. Dva oziroma 3 % anketirancev pa so ocenili, da je to odvisno od reševanja in

spodbude.

HIPOTEZA 7, pri kateri smo domnevali, da bolj izobraženi starši predšolskih otrok

uporabljajo ustreznejše metode pri reševanju konfliktov kot starši, ki so manj

izobraženi – ovržena.

Rezultati ankete so pokazali, da so metode reševanja konfliktov zelo podobne oziroma enake,

tako pri bolj izobraženih kot tudi manj izobraženih starših. Tako vidnejših razlik med starši ni

bilo opaziti.


-66-

6 SKLEP

Cilj diplomskega dela je bil seznaniti se s prisotnostjo konfliktnih situacij in samih konfliktov

v slovenskih družinah, spoznati, kako se z njimi spopadajo in ali se sploh soočajo z njihovimi

posledicami, kako jih rešujejo ter na kakšen način.

V teoretičnem delu diplomskega dela smo se osredotočili na družino in družinsko življenje.

Ugotovili smo, da je družina za otrokov razvoj izrednega pomena. Družina je otroku zgled in

pomembno prispeva k temu, da otrok odraste v odgovornega in zrelega človeka. Starši s

svojimi vzgojnimi prijemi vplivajo na otrokovo oblikovanje osebnosti, pri tem pa so seveda

zelo pomembne tudi njihove spodbude in zaupanje v otroka. Če otrok občuti vse to, poleg

tega pa se počuti še varnega in sprejetega, zlahka oblikuje tudi motivacijo za delo, oblikuje pa

si tudi zadostno mero samospoštovanja.

V nadaljevanju teoretičnega dela smo namenili poglavje tudi konfliktom oziroma konfliktnim

situacijam. Pri tem smo ugotovili, da se konflikti oziroma konfliktne situacije pojavljajo, sami

odrasli člani družine pa morajo biti dovolj zreli, da jih prepoznajo, se z njimi soočijo in da jih

ne ignorirajo in se vedejo, kot da jih v resnici sploh ne bi bilo. Odrivanje konfliktov oziroma

konfliktnih situacij lahko pošteno škoduje tudi zdravju družinskih članov, tako odraslim kot

predvsem otrokom. Zaradi navedenega pa je ustrezna metoda reševanja konfliktov oziroma

konfliktnih situacij, ki se jih lahko poslužujejo starši, izrednega pomena. Ocenjujemo, da je v

danih razmerah slovenske postmoderne družbe metoda brez poraženca najboljša, čeprav se

starši, žal, v nekaterih situacijah poslužujejo tudi drugih metod.

Empirični del je temeljil na preverjanju teoretičnih spoznanj v vsakodnevnem življenju

družin, v doživljanju konfliktov in konfliktnih situacij. Z anketo smo želeli preveriti, ali se

konflikti dejansko pojavljajo v vsaki družini, kako jih rešujejo, na kakšen način ter kakšne

metode pri tem uporabljajo.

Dobljeni empirični podatki so pokazali, da se konflikti oziroma konfliktne situacije pojavljajo

pri večini družin anketirancev, nekateri pa so to zanikali, ali pa se morda res ne soočajo z

njimi. Preverjali smo tudi pogostost pojavljanja konfliktov oziroma konfliktnih situacij in

ugotovili, da se le-ti v večini družin anketirancev pojavljajo redno.

Zanimalo nas je tudi, ali konflikte oziroma konfliktne situacije v družinah anketiranih sploh

rešujejo ali pa jih puščajo ob strani in ugotovili smo, da jih rešujejo.

V nadaljevanju smo preverili tudi uspešnost pri reševanju konfliktov oziroma konfliktnih

situacij, kjer imajo starši občutek, da so uspešni. Glede načina reševanja konfliktov oziroma


-67-

konfliktnih situacij so bili odgovori različni. Kljub temu pa ugotavljamo, da se večina

anketiranih staršev s svojimi otroki o težavah pogovarja.

Ker konflikti oziroma konfliktne situacije puščajo negativne posledice na vseh družinskih

članih, nas je presenetilo, da so anketirani starši v ocenjevanju le-teh podali različne

odgovore. Več kot polovica staršev je namreč priznala, da se to dogaja, da se izogibajo

konfliktom oziroma konfliktnim situacijam in da starši popuščajo svojim otrokom.

Prav tako je večina staršev prepričanih, da je njihov način reševanja konfliktov oziroma

konfliktnih situacij ustrezen kot tudi, da so starši prepričani o neugodnih posledicah konflikta

v družini za/na njihovem otroku. Kot najbolj ustrezna metoda, ki se je anketirani starši

poslužujejo pri reševanju konfliktov oziroma konfliktnih situacij, se je izkazala, da je to

večinoma pogovor.

Če združimo ugotovitve iz teoretičnega in empiričnega dela diplomskega dela, lahko

ugotovimo, da je za otroke resnično pomembno, da izhajajo iz družine, kjer se počutijo varne

in prijetno. To pa lahko družinski člani ustvarjajo tudi s tem, da se konflikti oziroma

konfliktne situacije rešujejo takoj, ko se pojavijo. Glede na dobljene empirične rezultate, ki

smo jih pridobili s pomočjo ankete, lahko sklepamo, da so v to prepričani tudi anketiranci, ki

težijo tudi k temu, da konflikti oziroma konfliktne situacije v njihovih družinah ne ostajajo

nerešeni. To pa je hkrati zagotovilo, da njihovi otroci odraščajo v varnem in toplem okolju,

kar si zaslužijo.


-68-

7 LITERATURA

1. Barle-Lakota, A., Počkar, M. in drugi. (2004). Sociologija. Ljubljana: DZS.

2. Bergant, M. (1981). Družina-zakon-ljubezen na razpotjih. Ljubljana: Zavod za

šolstvo.

3. Bezenšek, J. (1997). Vloga družine nadarjenega otroka v premagovanju konfliktnih

situacij. V: Nadarjeni, Zbornik pedagoška obzorja.

4. Bezenšek, J. (2008). Zapiski s predavanj Sociologija vzgoje. Maribor: Pedagoška

fakulteta.

5. Brajša, P. (1993). Pedagoška komunikologija. Ljubljana: Glotta Nova.

6. Flere, S. (1992). Uvod v sociologijo. Ljubljana: Časopisni zavod uradni list Republike

Slovenije.

7. Geč - Korošec, M., Kraljić, S. (1999). Družinsko pravo. Maribor: Pravna fakulteta.

8. Gordon, T. (1991). Družinski pogovori. Reševanje konfliktov med otroki in starši.

Ljubljana: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.

9. Haralambos, M., Holborn, M. (1999). Sociologija: teme in pogledi. Ljubljana: DZS.

10. Haralambos, M. (2005). Sociologija: teme in pogledi. Ljubljana: DZS.

11. Intihar, D., Kepec, M. (2002). Partnerstvo med šolo in domom-priročnik za učitelje,

svetovalne delavce in ravnatelje. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

12. Iršič, M. (2004). Umetnost obvladovanja konfliktov. Ljubljana: Rakmo.

13. Lamovec, T. (1993). Spretnosti v medosebnih odnosih. Ljubljana: Produktivnost-

Managment Consulting, Center za psihodiagnostična sredstva.


-69-

14. Lawson, T., Jones, M., Moores, R. (2004). Sociologija. Ljubljana: Tehnična založba

Slovenije.

15. Leksikon Cankarjeve založbe: dopolnjena 3. izdaja. (1998). Ljubljana: Cankarjeva

založba.

16. Lepičnik - Vodopivec, J. (1996). Med vzgojitelji in starši ni mogoče ne komunicirati.

Ljubljana: Misch, Oblak in Schwarz.

17. Lipičnik, B. (1991). Vsak človek ima probleme-le skupaj imamo rešitev. Ljubljana:

Tisk Domus.

18. Mesesnel, J. Moj šolar; Knjižnica zdravstvenega varstva, Ljubljana, 1977; Moj

malček, št. 6, Ljubljana, 1998.

19. Mielke, U. (1997). Če z otrokom ni lahko. Radovljica: Didaktika.

20. Moore, S. (1998). Sociologija (ključni pojmi in dejstva). Ljubljana: Znanstveno in

publicistično središče.

21. Musek, J. (1995). Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana: Educy.

22. Musek, J., Pečjak, V. (2001). Psihologija. Ljubljana: Educy.

23. Pipan, R. (1993). Mi med seboj. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šport.

24. Prodanović, L. (1981). Vzgojitelji in starši. Ljubljana: DDV Univerzum.

25. Pšunder, M. (1994). Knjižnica za učitelje in starše. Maribor: Založba Obzorja.

26. Pšunder, .M (1998). Kaj bi učitelji in starši še lahko vedeli? Ljubljana: Zavod

Republike Slovenije.


-70-

27. Pšunder, M. (2003). Kaj vzgojitelj more in mora. V Družina, otrok, vrtec (str. 34–38).

Slovenske Konjice: Vrtec.

28. Puhar, H. (1967). Ali smo starši res odpovedali? Ljubljana: Cankarjeva založba.

29. Rener, T., Sedmak, M., Švab, A., Urek, M. (2006). Družine in družinsko življenje v

Sloveniji. Koper: Založba Annales: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko.

30. Rijavec Klobučar, N. (2007). Konflikti – le kdo si jih želi; Otrok in družina, Ljubljana,

julij 2007, str. 32–33.

31. Švajner, M. (1998). Družina na razpotju. Ljubljana: Založba Družina, d. d.

32. Tomori, M. (1994). Knjiga o družini. Ljubljana: EWO.

33. Ule, M., Rener, T., Čeplak, M.M., Tivadar, B. (2000). Socialna ranljivost mladih.

Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad republike Slovenije za mladino.

34. Žmuc - Tomori, M. (1989). Klic po očetu. Ljubljana: Cankarjeva založba.


-71-

8 PRILOGA

Spoštovani!

Sem Mojca Majcen, absolventka Pedagoške fakultete v Mariboru, oddelek Predšolska vzgoja.

V okviru diplomskega dela z naslovom Družina predšolskega otroka in konflikti

pripravljam raziskavo na to temo. Z anketnim vprašalnikom, ki je pred vami, bi rada pridobila

nekatere pomembne odgovore, ki mi bodo v pomoč pri pisanju diplomskega dela. Zato vas

vljudno prosim, da odgovorite na vprašanja. Anketa je povsem anonimna. Za sodelovanje se

Vam že vnaprej najlepše zahvaljujem.

Mojca Majcen

SPOL: M Ž

STAROST:

a.) 20–30 let

b.) 30–40 let

c.) 40–50 let

IZOBRAZBA:

a.) osnovnošolska

b.) poklicna

c.) strokovna

d.) visokošolska

e.) višješolska

f.) univerzitetna

g.) magisterij

h.) doktorat


-72-

1.) Ali se v vaši družini soočate s konflikti oziroma konfliktnimi situacijami?

a) da, pogosto

b) da, občasno

c) ne, nikoli

2.) Kako pogosto v vaši družini nastajajo konflikti oziroma konfliktne situacije?

a) vsakodnevno

b) tedensko

c) mesečno

d) drugo:

3.) Ali konflikte oziroma konfliktne situacije poskušate reševati ali jih puščate nerešene?

a) jih rešujemo sproti

b) jih rešujemo po zmožnostih

c) jih puščamo nerešene

d) drugo: (prosim, napišite)

4.) Ali ocenjujete, da ste pri reševanju konfliktov oziroma konfliktnih situacij uspešni?

a) da, vedno

b) da, pogosto

c) ne

5.) Na kakšen način se lotevate reševanja konfliktov oziroma konfliktnih situacij?

6.) Ali menite, da razni konflikti oziroma konfliktne situacije puščajo negativne

posledice v Vašem družinskem življenju?

a) da, vedno

b) da, a le občasno

c) ne


-73-

7.) Ali imate občutek, da včasih popuščate svojim otrokom, da bi se izognili konfliktom

oziroma konfliktnim situacijam?

a) da, vedno

b) da, včasih

c) ne


8.) Ali menite, da je vaš način reševanja konfliktov primeren oziroma ustrezen?

a) da, povsem

b) da, a le včasih

c) ne


9.) Ali menite, da bi lahko neustrezno reševanje konfliktov oziroma konfliktnih situacij

pustilo neugodne posledice na vašem otroku?

a) da

b) ne

c) drugo:


-74-

10.) S kakšnimi metodami običajno rešujete konflikte oziroma konfliktne situacije?

(možnih je več odgovorov)

a) s pogovorom

b) s psihično metodo

c) s fizično metodo

d) z dodelitvijo kazni

e) jih ne rešujemo

f) drugo: (prosim, napišite)

DRUŽINA PREDŠOLSKEGA OTROKA IN KONFLIKTI · družin konflikti redno pojavljajo, anketiranci pa...

Documents

Transcript of DRUŽINA PREDŠOLSKEGA OTROKA IN KONFLIKTI · družin konflikti redno pojavljajo, anketiranci pa...