DIPLOMSKO DELO Uporaba psov na zasebnem ozemlju, v … · 2020-01-30 · prepovedanih drog,...
69
DIPLOMSKO DELO Uporaba psov na zasebnem ozemlju, v zasebnem varovanju in pri policiji September, 2011 Nika Perschenonigg
Transcript of DIPLOMSKO DELO Uporaba psov na zasebnem ozemlju, v … · 2020-01-30 · prepovedanih drog,...
DIPLOMSKO DELO
Uporaba psov na zasebnem ozemlju, v zasebnem varovanju in pri policiji
September, 2011 Nika Perschenonigg
DIPLOMSKO DELO
Uporaba psov na zasebnem ozemlju, v zasebnem varovanju in pri policiji
September, 2011 Nika Perschenonigg
Mentor: Igor Zupančič, pred.
2
Zahvala
V prvi vrsti se zahvaljujem mentorju, Igorju Zupančiču, ki me je sprejel pod
svoje mentorstvo in me s strokovnimi nasveti vodil v pravo smer.
Hvala staršema, sestri in starima staršema za vse spodbudne besede, ki so bile
izrečene tekom šolanja ter tekom izdelave diplomske naloge.
Iskrena hvala tudi tebi Maja, za vso motivacijo in podporo.
Diplomsko delo prav tako nebi bilo takšno kot je brez strokovne pomoči Marka
Medveška, Simona Savskega ter Andreja Sotlarja, ki so mi bili vedno na
razpolago.
In nazadnje še zahvala Simoni, ki je lektorirala mojo diplomsko nalogo.
Iz srca vsem hvala.
3
Kazalo
1 UVOD ................................................................................. 7
2 METODOLOŠKI PRISTOP ........................................................... 9
2.1 PREDMET IN CILJI .................................................................. 9
2.2 METODE .......................................................................... 9
2.3 PREDPOSTAVKE.................................................................... 9
3 OPREDELITEV TEMELJNIH POJMOV ........................................... 11
3.1 SLUŢBENI PSI .................................................................... 11
3.2 POLICIJA ........................................................................ 12
3.3 ZASEBNO VAROVANJE ............................................................ 14
4 UPORABA SLUŢBENIH PSOV V POLICIJI ...................................... 15
4.1 PRAVNA PODLAGA ZA UPORABO SLUŢBENIH PSOV V POLICIJI ....................... 15
4.1.1 Navodilo o šolanju, uporabi in oskrbi službenih psov policije .... 16
4.1.2 Zakon o policiji ........................................................... 17
4.1.3 Pravilnik o policijskih pooblastilih (Uradni list RS, št. 40/2006) . 21
4.2 UPORABA SLUŢBENIH PSOV POLICIJE GLEDE NA NALOGE IN POOBLASTILA ........... 22
4.2.1 Uporaba pri prijetju ..................................................... 23
4.2.2 Uporaba pri ugotavljanju identitete .................................. 24
4.2.3 Uporaba pri spremljanju in privedbi oseb ............................ 25
4.2.4 Uporaba pri patruljiranju, varovanju javnih zbiranj, vzdrževanju
in vzpostavljanju javnega reda ................................................ 26
4.2.5 Uporaba pri varovanju državne meje ................................. 27
4.2.6 Uporaba pri sledenju in iskanju oseb na terenu ..................... 29
4.2.7 Uporaba pri nalogah višjega rizika .................................... 32
4.2.8 Uporaba za izvajanje nalog hišne preiskave ......................... 33
5 UPORABA SLUŢBENIH PSOV V ZASEBNEM VAROVANJU ................... 35
5.1 ZAKON O ZASEBNEM VAROVANJU ................................................. 35
5.2 PROGRAM USPOSABLJANJA ZA VARNOSTNIKE IN PSE PO SPREJEMU ZAKONA ........ 40
5.3 ODNOS ZASEBNO VARNOSTNIH PODJETIJ DO NOVEGA ZAKONA ..................... 43
4
5.3.1 Služba za splošno varovanje in varovanje morja Luka Koper ...... 43
5.3.2 SINTAL koncern ........................................................... 45
5.4 UPORABA PSOV V ZASEBNEM VAROVANJU V EU ................................... 46
5.5 UPORABA PSOV V ZASEBNEM VAROVANJU PRI NAS ................................. 48
6 UPORABA PSOV NA ZASEBNEM OZEMLJU .................................... 51
6.1 ZAKON O ZAŠČITI ŢIVALI ......................................................... 51
6.1.1 Nevarne pasme ali nevarni lastniki? ................................... 52
6.1.2 Ugriz psa in njegove posledice ......................................... 54
6.1.3 Nevarni psi ................................................................ 56
7 VREDNOTENJE PREDPOSTAVK ................................................. 61
8 ZAKLJUČEK ....................................................................... 63
9 VIRI IN LITERATURA ............................................................. 65
Kazalo slik
SLIKA 1: DELEŢI UPORABLJENIH VRST PRISILNIH SREDSTEV V LETU 2010 ..................... 20
5
Povzetek
V diplomskem delu sem za laţje razumevanje najprej opredelila temeljne
pojme. V nadaljevanju sem se osredotočila na uporabo sluţbenih psov v
policiji in sicer na predpise, ki urejajo delovanje in uporabo le-teh v policiji
ter na uporabo sluţbenih psov policije glede na naloge in pooblastila.
Sledi poudarek na uporabi sluţbenih psov v zasebnem varovanju, predvsem
glede na spremembe, ki jih na tem področju prinaša nov zakon, saj v
primerjavi s starim zakonom dovoljuje uporabo sluţbenih psov. Na tem mestu
sem se v glavnem posvetila programu usposabljanja za varnostnike in pse,
raziskala, kakšno je mnenje zasebnih varnostnih podjetij o spremembah, ki jih
zakon prinaša ter primerjala uporabo psov v zasebnem varovanju pri nas in v
drugih drţavah EU. Raziskala pa sem tudi, kje v zasebnem varovanju bi bila
uporaba sluţbenih psov najbolj učinkovita.
V zadnjem delu diplomskega dela je podrobneje predstavljena uporaba psov
na zasebnem ozemlju in posledično tudi Zakon o zaščiti ţivali, ki določa, kdaj
je pes nevaren za okolico, pri čemer so omenjeni tudi primere, ko je pes iz te
definicije izvzet. Med drugim pa sem ugotavljala tudi, ali je resnično največ
napadov povzročenih s strani pasem, ki jih javnost dojema kot nevarne in kaj
sploh tem napadom botruje.
Ključne besede: Sluţbeni psi, policija, zasebno varovanje.
6
The use of dogs in private security, police and on
private territory
Summary
The paper starts with clarification of basic concepts and continues with focus
on tasks of police dogs and on the rules applied to dogs’ handling in the
police, especially their usage according to certain warrants and official
assignments.
The emphasis is put on police dogs for private security purposes where the
new law was launched which differs from the old one as it allows service dogs
in this field as well. The main stress is put on training programs for security
guards and dogs, whereby I search for opinions of private security companies
about the changes brought by the law. Along with this, I compare the use of
dogs in private security jobs in our country and in other EU countries. I also
explore in which areas of private security jobs police dogs would be the most
effective.
The last part of the paper presents the use of dogs on private territory and,
consequently, the Animal Protection Act, which determines when dogs are
dangerous for the environment. There are also certain circumstances
mentioned where some dogs are exempted from this definition.
A very important research is added about dogs’ breeds which supposedly
cause more attacks that other species as they are perceived as being
aggressive and dangerous by public opinion. In my opinion, the reasons that
lead to such attacks are worthwhile considering.
Key words: working dog, police, private security
7
1 Uvod
Malo je stvari na svetu, ki bi bile tako pristne in iskrene, kot je odnos med
človekom in ţivaljo. Psi so skozi zgodovino postali naši zvesti spremljevalci, ne
le v zasebnem, ampak tudi v poklicnem ţivljenju. Prevzeli so vlogo naših
ljubljenčkov, prijateljev in nepogrešljivih pomočnikov, ki nam danes
pomagajo zagotavljati najvišjo kakovost najrazličnejših storitev. Zaradi
prirojenih lastnostih, kot sta šestnajstkrat bolje razviti sluh od človekovega
ter pribliţno milijonkrat boljši voh od človeškega, so psi nenadomestljivi pri
policiji, ki jih prav zaradi neštetih prednosti uporablja ţe mnogo let
(www.policija.si).
Danes sluţbeni psi varujejo policijske objekte, spremljajo policiste pri
pregledu terena, odkrivajo pogrešane osebe in sledijo pobeglim storilcem ter
odkrivajo eksploziv in mamila. Šolani psi so dobri vodniki slepim, spremljajo
invalidne osebe, odkrivajo zasute pod snegom in ruševinami ter opozarjajo
lastnike na vsiljivce. Znanih je več pasem sluţbenih psov, od nemških ovčarjev
do najrazličnejših lovskih pasem, odvisno od tega, ali je pes namenjen za
splošno ali specialno uporabo.
Za razliko od policije, ki sluţbene pse uporablja ţe od konca 19. stoletja, pa
je uporaba sluţbenih psov v zasebnem varovanju nekaj popolnoma novega.
Spremembe na tem področju je marca letos (t.j. 2011) prinesel nov Zakon o
zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 17/2011), ki v nasprotju s prejšnjim
zakonom, ki je uporabo sluţbenih psov izrecno prepovedoval, sedaj le-to
dovoljuje. Največ pozornosti vzbuja program usposabljanja za varnostnike in
pse, ki je trenutno zaradi nezanimanja s strani zasebnih varnostnih podjetij še
v pripravi.
Pozornost sem posvetila tudi Zakonu o zaščiti ţivali (Uradni list RS, št.
43/2007), ta določa, kdaj je pes nevaren za okolico. Znotraj definicije
obstajajo izjeme, ki se nanašajo na sluţbene pse, saj so v času sluţbene
dolţnosti iz definicije izvzeti. Čeprav pes velja za najstarejšega in najboljšega
8
človekovega prijatelja, pa vsako leto zabeleţimo kar nekaj primerov poškodb
ljudi in škodo, ki jo povzročijo podivjani psi lastnikom ali drugim ljudem. Ob
takšnih primerih se nenehno postavlja vprašanje, ali so nevarni psi ali je
njihovo vedenje zgolj posledica človeškega ravnanja.
9
2 Metodološki pristop
2.1 Predmet in cilji
Cilj diplomske naloge je raziskati uporabo sluţbenih psov ne le v policiji,
ampak tudi na zasebnem ozemlju, predvsem v zasebnem varovanju, kjer je
uporaba sluţbenih psov še nekaj popolnoma novega, ter predstaviti
zakonodajo, ki ureja omenjena področja.
2.2 Metode
Za izdelavo diplomske naloge sem uporabila domačo strokovno literaturo in
najrazličnejše članke, ter proučila dostopno literaturo na slovenskem in
svetovnem spletu. V pomoč so mi bili tudi razgovori, ki sem jih opravila z
odgovornimi osebami, ki so zaposlene na področju šolanja sluţbenih psov,
zasebnega varovanja in Ministrstva za notranje zadeve.
Skozi diplomsko delo so se tako izmenjevale in dopolnjevale različne metode:
- Zbiranje virov;
- Metoda deskripcije; metoda opisovanja posameznih pojmov;
- Komparativna metoda; metoda primerjanja, primerjav in stopnjevanja;
- Metoda spraševanja; strukturirani in nestrukturirani intervju;
- Analiza podatkov.
2.3 Predpostavke
P1: Predvideni novi stroški, visoke zahteve policije in malo poškodovanih
varnostnikov zavirajo uvedbo psov v zasebnem varovanju.
P2: V tujini varnostna podjetja uporabljajo pse.
10
P3: Pes bi lahko nadomestil drugega varnostnika glede na lastnosti in hitro
zaznavo storilcev, ognja in motečih ţivali, ki povzročajo škodo in laţne
alarme.
11
3 Opredelitev temeljnih pojmov
3.1 Službeni psi
FCI1 danes priznava kar 341 različnih pasem psov, vendar pa so vsi psi, ne
glede na pasmo, potomci udomačenih volkov. V tistem času sta bila človek in
volk tekmeca za isto hrano, postopoma pa se je med njima oblikovalo
zavezništvo. Odkar je človek udomačil psa, je le-ta njegov najboljši prijatelj,
tako v zasebnem kot v poklicnem ţivljenju, ki ga spremlja ves čas in povsod.
Prvotno so bile psom namenjene vloge čuvajev, lovcev, varuhov, za kar se jih
še seveda danes uporablja, vendar pa imajo zaradi svojih izrednih lastnosti
tudi zelo pomembno vlogo v policiji, vojski, reševalnih sluţbah ipd. Psi tako
niso več le naši ljubljenčki ampak tudi nepogrešljivi pomočniki pri
zagotavljanju varnosti oseb, premoţenja, iskanju pogrešanih oseb, odkrivanju
prepovedanih drog, eksploziv itd. (www.policija.si).
Za varovanje premoţenja in obrambo pred napadalci so pse uporabljali ţe
stari Grki in Egipčani. V sodobnem času so sluţbene pse v policiji začeli
uporabljati ţe konec 19. stoletja, področja dejavnosti pa se še danes nenehno
širijo.
V Sloveniji je med 1. in 2. svetovno vojno pse prva uporabljala ljubljanska
policija, ki je le-te kupovala od dunajske policije. Takoj po osvoboditvi leta
1945 je Ljudska milica kot operativni organ opravljala naloge varovanja
javnega reda in miru, ugotavljanje in preprečevanje kaznivih dejanj ter
varovanje pridobitev revolucije. Kot pomoč pri opravljanju teh dejavnosti so
policije po svetu poleg vse bolj izpopolnjenih tehničnih sredstev ţe
1 Fédération Cynologique Internationale (Mednarodna kinološka zveza) je največje mednarodno zdruţenje nacionalnih kinoloških zvez in klubov s sedeţem v Thuinu (Belgija), ki šteje 86 članic. Slovenijo v FCI zastopa Kinološka zveza Slovenije. Njen cilj je vzreja čistokrvnih pasemskih psov. V ta namen so vzpostavili klasifikacijo pasem in standarde zanje, ki so napisani po enotnem modelu in so splošno prepoznani kot FCI standardi.
12
uporabljale tudi specialno izšolane pse, imenovane policijski psi. Tako se je
potreba po sluţbenih psih pojavila tudi pri nas.
Z iskanjem primernih psov ter šolanjem vodnikov in sluţbenih psov je leta
1948 pričel Janez Klemenčič. Prvi skromni poskusi šolanja in uporabe
sluţbenih psov v slovenski policiji segajo v leto 1947, za enega
najpomembnejših datumov pa zagotovo velja 1. januar leta 1949, ki označuje
uradno ustanovitev šole sluţbenih psov. Istega leta je šola usposobila tudi
lasten strokovni kader in leta 1950 prešla na stalne oblike usposabljanj
vodnikov in šolanja sluţbenih psov. Prve prostore je šola imela na Vodnikovi
cesti v Ljubljani, ker pa je bila v neposredni bliţini mesta, je pasji lajeţ
predstavljal velik problem, zaradi česar so se leta 1954 šolski prostori preselili
v Podutik. Tako je ostalo kar 54 let, vse do 17. aprila 2008, ko se je Oddelek
za šolanje sluţbenih psov Policijske akademije preselil v nove, boljše in večje
prostore na Gmajnice v Ljubljani. Le-ti zagotavljajo boljše razmere za delo in
bivanje psov ter posledično zagotavljajo dobro izhodišče za doseganje čim
boljših rezultatov.
Leta 2007 so inštruktorji Oddelka za šolanje sluţbenih psov Policijske
akademije poskrbeli tudi za izdajo Priročnika za vodnike sluţbenih psov, ki
brez dvoma predstavlja pomemben prispevek na področju kinologije.
Sluţbeni pes je tako danes eno izmed najbolj uporabljanih »sredstev« za
zagotavljanje varnosti ljudi in premoţenja v razvitih drţavah Evrope in
Amerike (www.policija.si).
3.2 Policija
Policija je organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve. Svoj sedeţ ima
policija v Ljubljani, organizacijsko pa jo sestavljajo generalna policijska
uprava, policijske uprave in policijske postaje, medtem ko svoje naloge
policija opravlja na drţavni, regionalni ter lokalni ravni.
13
Naloge policije, katere izvajajo uniformirana in kriminalistična policija ter
specializirane enote policije, so:
- varovanje ţivljenja, osebne varnosti in premoţenja ljudi;
- preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov,
odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih
iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje
dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev
premoţenjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov;
- vzdrţevanje javnega reda;
- nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih
cestah, ki so dane v uporabo za javni promet;
- varovanje drţavne meje in opravljanje mejne kontrole;
- opravljanje nalog, določenih v predpisih o tujcih;
- varovanje določenih oseb, organov, objektov in okolišev;
- varovanje določenih delovnih mest in tajnosti podatkov drţavnih
organov, če z zakonom ni drugače določeno;
- izvajanje nalog, določenih v tem in drugih zakonih in podzakonskih
predpisih (Zakon o policiji, 2009: 3. člen).
Vloga policije v drţavi je predvsem zagotavljanje in varovanje njenih
temeljnih vrednot, varovanje človekovih pravic in varovanje vrednot, kot so
pravičnost, enakopravnost in varnost. Za zagotavljanje osnovnih načel je
policija podvrţena notranjemu in zunanjemu nadzoru, katerega opravljajo
usluţbenci ministrstva, ki imajo policijska pooblastila v okviru izvajanja
nadzora in so v svojih pravicah in dolţnostih izenačeni s policisti.
14
3.3 Zasebno varovanje
Zasebno varovanje2 je na podlagi Zakona o zasebnem varovanju varovanje
ljudi in premoţenja, ki ga ne zagotavlja drţava. Zasebno varovanje je
gospodarska dejavnost, namenjena varovanju ljudi in premoţenja, ki jo
Republika Slovenija ureja v javnem interesu z namenom varovanja javnega
reda, javne varnosti, varstva naročnikov, tretjih oseb in varnostnega osebja,
ki neposredno opravlja dejavnost. Zasebno varovanje lahko na podlagi
omenjenega zakona in zakona, ki ureja gospodarske druţbe opravljajo
gospodarske druţbe in samostojni podjetniki posamezniki, ki imajo
registrirano dejavnost, imajo veljavno licenco in izpolnjujejo pogoje za
opravljanje zasebnega varovanja v skladu s tem zakonom (Čas, 2010).
Zasebno varovanje se lahko opravlja v naslednjih oblikah varovanja (vrste
licenc):
- varovanje ljudi in premoţenja;
- varovanje oseb;
- prevoz in varovanje gotovine ter drugih vrednostnih pošiljk;
- varovanje javnih zbiranj;
- varovanje prireditev v gostinskih lokalih;
- upravljanje z varnostno-nadzornim centrom (v nadaljnjem besedilu:
VNC);
- načrtovanje sistemov tehničnega varovanja;
- izvajanje sistemov tehničnega varovanja (Zakon o zasebnem varovanju,
2011: 4. člen).
2 Zasebno varovanje je varovanje ljudi in premoţenja na varovanem območju, določenem
objektu ali prostoru pred nezakonitimi dejanji, poškodovanjem ali uničenjem z varnostnim
osebjem ter sistemi tehničnega varovanja, ki se opravlja v oblikah, določenih s tem zakonom.
15
4 Uporaba sluţbenih psov v policiji
Sluţbeni psi v policiji se delijo na pse za splošno uporabo, to so t. i. patruljni
psi (vzdrţevanje javnega reda in miru in preventivno delovanje) ter pse
primerne za specialistično uporabo (sluţbeni psi za specialistično uporabo so
izšolani za odkrivanje prepovedanih drog ali eksplozivov pri pregledu
območja, objektov oz. prostorov, prevoznih sredstev in prtljage).
Psi za splošno uporabo:
- Nemški ovčar
- Belgijski ovčar
- Rottweiler
Psi za specialistično uporabo:
- Belgijski ovčar
- Nemški ovčar
- Lovske pasme (šarivci in ptičarji)
4.1 Pravna podlaga za uporabo službenih psov v policiji
Delovanje in uporabo sluţbenih psov v slovenski policiji urejajo naslednji
predpisi:
- Navodilo o šolanju, uporabi in oskrbi sluţbenih psov policije;
- Zakon o policiji (Uradni list RS, št. 66/2009);
- Pravilnik o policijskih pooblastilih (Uradni list RS, št. 40/2006).
16
4.1.1 Navodilo o šolanju, uporabi in oskrbi sluţbenih psov policije
Navodilo o šolanju, uporabi in oskrbi sluţbenih psov policije (2005) vsebuje
konkretne določbe, predvsem o splošni uporabnosti sluţbenega psa. Med
drugim natančno določa delo vodnikov sluţbenih psov, vodstvenih delavcev in
inštruktorjev Oddelka za šolanje sluţbenih psov (v nadaljevanju OŠSP) pri
šolanju, uporabi in oskrbi sluţbenih psov. Prav tako določa uporabo
sluţbenega psa pri opravljanju preventivnih in določenih drugih operativnih
nalog policije, pri iskanju ponesrečencev v plazovih in ruševinah ter pri
iskanju mamil in razstreliv. Nadalje navodilo določa izpopolnjevanje in
usposabljanje policistov, vodnikov sluţbenih psov, ter šolanje sluţbenih psov
policije, oskrbo sluţbenega psa v enotah ter zdravstveno varstvo (M.
Medvešek, osebna komunikacija, 16. 5. 2011).
Navodilo tudi določa, da usposabljanje in izpopolnjevanje poteka na treh
ravneh, in sicer individualni, za katero je odgovoren vodnik sluţbenega psa,
regionalni, za katero je odgovorna posamezna policijska uprava, ter drţavni
ravni, za katero je odgovorna Generalna policijska uprava, predvsem pa
Policijska akademija, v sklopu katere deluje OŠSP. Navodilo obravnava tudi
evidence o šolanju, uporabi in oskrbi sluţbenega psa ter vsebuje določila o
izrednih preizkusih (Ureditev statusa policistov vodnikov sluţbenih psov,
2011).
Navodilo o šolanju, uporabi in oskrbi sluţbenih psov policije v 4. členu pravi,
da so sluţbeni psi za splošno uporabo pri opravljanju policijskih nalog
opremljeni z nagobčnikom in oprsnico z napisom »POLICIJA«, razen če vrsta
naloge tega ne dopušča. Sluţbeni psi za specialistično uporabo pa so
praviloma brez nagobčnika in oprsnice, razen če je to potrebno zaradi vrste
naloge. Uporabo sluţbenega psa kot prisilnega sredstva navodilo posebej ne
razčlenjuje, temveč v 13. členu zgolj nakazuje na upoštevanje določb Zakona
o policiji o dovoljeni uporabi sluţbenega psa z nagobčnikom ali brez le-tega
oziroma, pripetega na vrvici ali vodenega brez nje (Ţaberl, 2009).
17
4.1.2 Zakon o policiji
Sluţbeni pes je kot prisilno sredstvo uzakonjen v Zakonu o policiji, kjer so
določeni tudi pogoji za njegovo uporabo. Zakon o policiji predpisuje, da imajo
policisti pri opravljanju nalog pravico uporabiti prisilna sredstva (potrebno je
razlikovati med pojmoma prisilni ukrepi3 in prisilna sredstva4), med katerimi
je kot takšno navedena tudi uporaba sluţbenega psa (Zpol, 2009: 50. člen).
Čeprav sluţbeni pes, še zlasti brez nagobčnika, deluje nevarno oziroma
zastrašujoče, je njegova uporaba kot prisilno sredstvo praviloma brez
poškodb. Kot prisilno sredstvo se šteje ţe to, da ga vodnik sluţbenega psa (v
nadaljevanju VSP) uporabi pri opravljanju nalog policije in za neposredno
delovanje na osebo oziroma osebe. Največkrat pa gre za to, da VSP s
sluţbenim psom pride na kraj dogodka in le z navzočnostjo in zavarovanjem
postopka pripomore k uspešno opravljeni nalogi.
Slovenski zakonodajalec pri predpisovanju pogojev za uporabo sluţbenega psa
kot prisilnega sredstva razlikuje med:
- uporabo sluţbenega psa kot prisilno sredstvo z nagobčnikom na vrvici
ali brez;
- uporabo sluţbenega psa brez nagobčnika na vrvici ali brez vrvice
(Zpol, 2009: 51.č-člen).
3 Pojem prisilni ukrep izhaja iz upravnega prava ter je širši od pojma prisilno sredstvo, saj
obsega vse ukrepe, ki imajo določen prisilni značaj. V okviru policijske dejavnosti bi lahko
med te načeloma uvrstili prav vsa policijska pooblastila, izhajajoč iz stališča, da pomenijo vsa
pooblastila poseg v določeno človekovo svoboščino in pravico, zato imajo tudi vsa represiven
značaj.
4 S pojmom prisilno sredstvo lahko v oţjem pomenu besede označimo sredstvo, ki ga sme
policist uporabiti pri prisilnem ukrepanju. Ta izraz je v Republiki Sloveniji zakonsko
uporabljan, vendar nobena od zakonodaj, ki predpisujejo pravico uporabe prisilnih sredstev,
samega izraza posebej teoretično ne opredeljuje oziroma razlaga, čeprav se uporablja tako v
strokovni oziroma pogovorni terminologiji, kot tudi v slovenski pozitivnopravni zakonodaji.
18
Uporaba sluţbenega psa z nagobčnikom je milejša oblika, saj pri tej uporabi
ne more priti do ugriza, posledično so torej pogoji za uporabo sluţbenega psa
z nagobčnikom milejši od pogojev za uporabo sluţbenega psa brez nagobčnika
(M. Medvešek, osebna komunikacija, 16. 5. 2011). Sluţbenega psa z
nagobčnikom in na vrvici sme policist uporabiti v vseh primerih, ko je
dovoljena uporaba plinskega razpršilca, fizične sile ali palice5. Policist se v
takih primerih odloča po prostem preudarku in glede na okoliščine uporabi
tisto prisilno sredstvo, ki zagotavlja uspešno opravljanje uradne naloge. Kljub
temu, da ima vodnik sluţbenega psa na vrvici in s tem pod popolno kontrolo,
lahko sluţbeni pes osebo poškoduje, zato je potrebna previdnost, tako kot pri
uporabi drugih enakovrednih prisilnih sredstev, da ne pride do nepotrebnih
poškodb (Ţaberl, 2006:274).
Sluţbenega psa z nagobčnikom in brez vrvice sme policist uporabiti za:
- preprečitev bega6 in prijetje storilca kaznivega dejanja, ki se preganja
po uradni dolţnosti;
- preprečitev bega osebi, ki je storila prekršek zoper javni red 7;
- odvrnitev napada nase, na koga drugega ali na objekt, ki ga varuje;
vzpostavitev javnega reda (Zpol, 2009: 51.č-člen).
Tukaj je izpostavljena problematika, da med omenjenimi določbami, ni
takšne kamor bi lahko uvrstili primer, ko bi smel policist sluţbenega psa
5 Plinski razpršilec, fizično silo in palico lahko policist uporabi, če ne more drugače obvladati
upiranja osebe, ki ne izpolnjuje zakonitih ukazov, moti javni red, ali upiranja osebe, ki jo je
treba prijeti, privesti ali ji odvzeti prostost, kot tudi, če mora odvrniti napad na osebe ali
objekte, ki jih varuje, ali napad na sebe ali koga drugega (Zpol, 2009:51. b-člen).
6 Beg osebe podzakonski akt opredeljuje kot vrsto aktivnega upiranja. Pravilnik opredeljuje
aktivno upiranje kot upiranje z: oroţjem, orodjem, drugimi predmeti in sredstvi ali s fizično
silo, pri čemer ima oseba, ki se upira, namen preprečiti policistu izvršitev policijske naloge.
7 Drugi pogoj za uporabo sluţbenega psa z nagobčnikom in brez vrvice nakazuje, da policist ne
sme uporabiti sluţbenega psa zoper vsakega storilca prekrška. Oseba proti kateri sme policist
uporabiti sluţbenega psa, mora storiti prekršek zoper javni red. Ta določba ni popolnoma
jasna, saj policijski predpisi ne definirajo kateri prekrški se štejejo kot prekrški zoper javni
red.
19
uporabiti zaradi preprečitve bega osebi čez drţavno mejo. V primeru
normiranja predlaga jasen zapis, da sme sluţbeni pes osebo prisilno ustaviti le
na ozemlju do mejne črte, sicer bi lahko takšno prisilno prijetje na ozemlju
tuje drţave ocenili kot mejni incident (Ţaberl, 2009).
Sluţbenega psa brez nagobčnika in na vrvici sme policist uporabiti za:
- vzpostavitev javnega reda, če je z dejanji skupine ljudi ogroţeno
ţivljenje ali osebna varnost ljudi ali premoţenje večje vrednosti;
- prijetje storilca kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolţnosti
(Zpol, 2009: 51.č-člen).
Sluţbenega psa brez nagobčnika in brez vrvice sme policist uporabiti, če ne
more drugače:
- zavarovati ţivljenja ljudi;
- preprečiti bega osebi, ki je zalotena pri kaznivem dejanju, za katero je
po zakonu mogoče izreči kazen zapora 3 let ali več;
- preprečiti bega osebi, ki ji je odvzeta prostost, ali osebi, za katero je
izdan nalog za odvzem prostosti, ker je storila kaznivo dejanje, za
katero je po zakonu mogoče izreči kazen zapora 3 let ali več;
- odvrniti napada na varovano osebo ali objekt;
- odvrniti od sebe neposrednega protipravnega napada, s katerim je
ogroţeno njegovo ţivljenje (Zpol, 2009: 51.č-člen).
Pogoji za uporabo sluţbenega psa brez nagobčnika in brez vrvice so zelo
podobni oziroma skoraj identični pogojem za uporabo strelnega oroţja8.
Razlika je le v drugi in tretji alineji, ki se nanašata na uporabo prisilnega
sredstva zaradi preprečitve bega določeni osebi.
8 Zakon o policiji, 52. člen
20
Slika 1: Deleţi uporabljenih vrst prisilnih sredstev v letu 2010
Slika kaţe, da je največkrat bila uporabljena fizična sila (51,1 %) ter sredstva
za vklepanje in vezanje (46,0 %), uporaba drugih prisilnih sredstev pa je bila
znatno manjša. Sluţbeni pes je bil tako uporabljen le 15-krat (0,2 %), 2-krat je
bil izstreljen opozorilni strel, najhujše prisilno sredstvo, strelno oroţje pa ni
bilo uporabljeno.
Iz podatkov je razvidno, da policisti pri uporabi prisilnih sredstev sledijo
načelu sorazmernosti in humanosti uporabe prisilnih sredstev, torej uporabijo
najmilejše prisilno sredstvo, ki bo glede na dani poloţaj privedlo do uspešno
izvedene zakonite naloge. Seveda pa nemalokrat najmilejše prisilno sredstvo
zaradi intenzitete delovanja kršiteljev in drugih okoliščin kršitve ne omogoča
izvedbo zakonite naloge, zato morajo policisti poseči po hujših prisilnih
sredstvih, pri katerih pa uporaba lahko povzroči posledice (poškodbe). Eno
takšnih prisilnih sredstev predstavlja tudi uporaba sluţbenega psa, česar se
očitno policisti dobro zavedajo, saj so podatki, po katerih je uporaba
sluţbenega psa v samem repu, dokaz, da po njemu poseţejo samo takrat, ko
je to resnično potrebno.
21
4.1.3 Pravilnik o policijskih pooblastilih (Uradni list RS, št. 40/2006)
Policijska pooblastila so z zakonom določeni ukrepi, ki policistom omogočajo,
da lahko učinkovito in uspešno opravljajo svoje naloge. Vsako policijsko
pooblastilo pomeni določen poseg v človekove pravice, zato se lahko uporabi
le pod pogoji, ki so določeni v zakonu, in na način, ki je opredeljen v
Pravilniku o policijskih pooblastilih.
Pravilnik o policijskih pooblastilih konkretizira in razčlenjuje postopek
uporabe sluţbenega psa. Pravilnik določa, da se za uporabo sluţbenega psa
šteje postopek policista vodnika, pri katerem sluţbeni pes s telesom ali z
ugrizom neposredno deluje na osebo ter da, se za opravljanje nalog policije
lahko uporabljajo samo sluţbeni psi, ki so ustrezno izurjeni, opremljeni in jih
vodijo usposobljeni policisti vodniki (Pravilnik o policijskih pooblastilih,
2006:91. člen).
Zato so v OŠSP veliko pozornosti namenili vsem fazam učenja in šolanja psov,
saj morajo sluţbeni psi po končanem šolanju dosegati zelo visoko raven
usposobljenosti za opravljanje policijskih nalog. Vodnik mora v skladu s
pravilnikom, če je to le mogoče, sluţbenega psa ves čas nadzorovati, da po
nepotrebnem ne bi poškodoval osebe, proti kateri ga uporablja (Pravilnik o
policijskih pooblastilih, 2006:92. člen).
Za vodnike se poleg petmesečnega osnovnega tečaja na drţavni ali regijski
ravni organizirajo še dodatna usposabljanja in izpopolnjevanja, da bi
vzdrţevali visoko raven strokovne usposobljenosti za opravljanje
najzahtevnejših nalog na terenu. Vodnik mora s svojim sluţbenim psom vsako
leto opraviti tudi preizkus delovnih sposobnosti, pri čemer mora potrditi
visoko raven usposobljenosti za opravljanje nalog policije.
22
4.2 Uporaba službenih psov policije glede na naloge in
pooblastila
Sluţbeni psi so skozi zgodovino pokazali in dokazali svojo učinkovitost pri
opravljanju najrazličnejših nalog na področjih zagotavljanja varnosti,
vzdrţevanja in vzpostavljanja javnega reda in miru, nadzora in varovanja
drţavne meje ter kriminalitete ipd.
Zaradi posebnih lastnosti so pri določenih nalogah skoraj nenadomestljivi,
njihova uporaba pa deluje preventivno na potencialne kršitelje in storilce
kaznivih dejanj ter pozitivno vpliva na zagotavljanje občutka varnosti
občanom. Delo policijskega psa, pa je tako za splošno kot tudi za
specialistično uporabo izjemno zahtevno. Pes mora biti pogumen, zanesljiv,
trdnih ţivcev in vodljiv. Vsak policist vodnik ima svojega sluţbenega psa in od
njunega razumevanja, prijateljstva, medsebojnega poznavanja in spoštovanja
je odvisno, kako uspešna bosta pri svojem delu. Pes je izjemno sposoben
partner policista, vendar zahteva tudi veliko časa, truda in odrekanj.
Uporabo sluţbenih psov policije glede na naloge in pooblastila razdelimo na
uporabo pri:
- prijetju;
- ugotavljanju identitete;
- spremljanju in privedbi oseb;
- patruljiranju, varovanju javnih zbiranj, vzdrţevanju in vzpostavljanju
javnega reda;
- varovanju drţavne meje;
- sledenju in iskanju oseb na terenu;
- nalogah višjega rizika;
- izvajanju nalog hišne preiskave.
23
4.2.1 Uporaba pri prijetju
S prijetjem policisti začasno omejijo gibanje določeni osebi z namenom, da jo
privedejo, jo pridrţijo ali opravijo kakšno drugo dejanje, določeno z zakonom.
Če je prijeta vojaška oseba, je potrebno o tem nemudoma obvestiti vojaško
policijo. Prijetje obsega tudi varnostni pregled (Zpol, 2009: 41.člen).
Ker je sluţbeni pes policije izjemno učinkovit pri zaustavljanju beţeče osebe,
je zelo pomembno, da VSP pozna pooblastila za uporabo sluţbenega psa
policije z nagobčnikom ali brez. Vodnik lahko tako s sluţbenim psom policije
(v nadaljevanju SPP) sodeluje pri prijetju oseb, zlasti nevarnih osumljencev
kaznivih dejanj, hujših prekrškov zoper javni red in drugih oseb, za katere je
utemeljeno pričakovati, da bodo pri prijetju ali privedbi napadle policiste, se
upirale ali poskušale pobegniti. Praviloma vodnik izvede prijetje osebe v
sodelovanju z drugimi policisti, izključno lahko sam opravi nalogo le, kadar ni
mogoče zagotoviti navzočnosti drugih policistov, odlašanje pa bi lahko
ogrozilo uspešnost naloge (Navodilo o šolanju, uporabi in oskrbi sluţbenih psov
policije, 2005).
Prijetje osebe, ki se ne upira ali se upira pasivno
Osebo, ki ji je potrebno prijeti zaradi odvzema prostosti, vodnik po
identifikacijskem postopku in varnostnem pregledu osebo seznani s pravicami
in če obstajajo razlogi, osebo tudi vklene. Vodnik dovoli SPP v neposredno
bliţino osebe ali kraja, kjer se postopek izvaja, tako lahko SPP samostojno
reagira na morebiten napad osebe na vodnika.
Prijetje osebe, ki se aktivno upira ali napada
Pri prijetju osebe, ki se aktivno upira ali napada, lahko vodnik uporabi prisilno
sredstvo (fizična sila, plinski razpršilec, palico ter sluţbenega psa). Pred
uporabo SPP, mora vodnik, če okoliščine dopuščajo opozoriti osebo, da bo
uporabil SPP. Ko vodnik osebo obvlada lahko izvede zakonit postopek.
24
Prijetje osebe, ki beţi
Vodnik mora pred uporabo SPP upoštevati naslednje:
- preden spusti SPP za beţečo osebo, se mora prepričati, da jo ta res
vidi;
- če okoliščine dopuščajo, mora osebo pred uporabo SPP opozoriti z
besedami »STOJ, SPUSTIL BOM PSA!«;
- ko vodnik osebo dohiti, ji ukaţe »MIRUJ!«. Ko se oseba umiri, SPP
izreče ustrezen ukaz za prenehanje napada in izvede nadaljnji
postopek, ki je v skladu s poglavjem A.
4.2.2 Uporaba pri ugotavljanju identitete
Uporaba SPP je izjemno učinkovita pri ugotavljanju identitete, SPP zlasti
ponoči v nenaseljenih krajih, megli in v gozdu omogoča varno in uspešno
izpeljan postopek. Ko so ugotovljeni razlogi za izvedbo postopka za
ugotavljanje identitete, vodnik osebo ustavi na razdalji 3-6m, razdalja je
odvisna od kraja, časa ter drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na varnost
postopka. Na razdalji 2-3m vodnik SPP izreče ustrezen ukaz. Postopek se
izvaja v varnostnem trikotniku in tako, da psu s svojim telesom ne zakriva
pogleda na osebo. Vodnik pred izvedbo postopka osebo opozori, da bo SPP
samostojno reagiral in tudi napadel, če bo oseba izvajala hitre in nepotrebne
gibe. Kadar identiteto ugotavljata dva vodnika s SPP, se morata pred
začetkom postopka dogovoriti, kdo postopek varuje in kdo ga izvaja. Pri
ugotavljanju identitete, kjer pa sodelujeta vodnik s SPP in policist brez SPP,
postopek izvaja policist, vodnik pa s SPP varuje (Navodilo o šolanju, uporabi in
oskrbi sluţbenih psov policije, 2005).
Policisti lahko ugotavljajo identiteto osebe, ki s svojim obnašanjem,
ravnanjem, videzom ali zadrţevanjem na določenem kraju ali ob določenem
času vzbuja sum, da bo izvršila, izvršuje ali je izvršila prekršek ali kaznivo
dejanje, ter osebe, nad katero izvajajo pooblastila iz 41. člena Zakona o
25
policiji. Policisti lahko ugotavljajo identiteto osebe in posredujejo njene
podatke tudi na upravičeno zahtevo uradnih oseb drţavnih organov ter
subjektov z javnimi pooblastili. Policisti lahko ugotavljajo identiteto osebe
tudi na upravičeno zahtevo druge osebe, ki se izkazuje z nastalo materialno in
nematerialno škodo, telesno poškodbo, sumom storitve kaznivega dejanja ali
prekrška in v podobnih primerih, ter tako ugotovljene podatke posredujejo
upravičencu, ki izkaţe pravni interes za uveljavljanje pravic pred sodnimi ali
drţavnimi organi. Policisti smejo vzeti prstne odtise in odtise dlani osebi, ki je
poskušala ali je nezakonito prestopila drţavno mejo, in osebi, katere
identitete ni mogoče ugotoviti na drug način. Osebo iz prejšnjega odstavka
lahko policisti tudi fotografirajo, zabeleţijo njen osebni opis; fotografije te in
pogrešane osebe pa lahko tudi objavijo (Zpol, 2009: 35. in 35.a-člen).
4.2.3 Uporaba pri spremljanju in privedbi oseb
Vodnik s SPP sodeluje pri spremljanju in privedbi nevarnih storilcev kaznivih
dejanj, hujših prekrškov zoper javni red in ostalih oseb, za katere se
utemeljeno pričakuje, da bodo pri privedbi napadle policiste, se upirale ali
poskušale pobegniti. Spremljanje in privedbo vodnik s SPP praviloma opravi v
sodelovanju z drugimi policisti, razen, če to ni izvedljivo. Pri spremljanju ene
osebe, se ta praviloma spremlja vzporedno, SPP hodi med vodnikom in
spremljano osebo. Če pri spremstvu sodeluje drug policist, ta hodi levo od
osebe, ki se spremlja. Ko gre za spremljanje dveh ali več oseb, jih vodnik k s
SPP spremlja zaporedno, osebe hodijo pred vodnikom, SPP pa ob nogi vodnika.
V primeru spremljanja in privedbe dveh vodnikov s SPP, hodita oba za
spremljanimi osebami in na primerni medsebojni razdalji (Navodilo o šolanju,
uporabi in oskrbi sluţbenih psov policije, 2005).
S privedbo policisti privedejo osebo v svoje uradne prostore, v uradne
prostore drugega organa ali na določen kraj. Privedba se lahko opravi na
podlagi odredbe pristojnega organa. Brez odredbe se lahko privedba opravi v
primerih iz 37. člena tega zakona, če gre za ţe prijeto osebo, ali v drugih
primerih, določenih z zakonom. Pred privedbo policisti osebo seznanijo z
26
razlogi privedbe in jo opozorijo na posledice, če se bo privedbi upirala ali
skušala pobegniti. Če se oseba privedbi upira, jo policisti privedejo
prisilno(Zpol, 2009: 42.člen).
4.2.4 Uporaba pri patruljiranju, varovanju javnih zbiranj, vzdrţevanju in
vzpostavljanju javnega reda
Vodniki patruljirajo, »kjer varnostna problematika zahteva pogostejšo
navzočnost policistov«, vodnik sluţbenega psa s sluţbenim psom policije
izvaja patruljiranje v skladu s Pravili policije9 (2000).
Patruljiranje praviloma poteka v parih (območja, kjer so prekrški in kazniva
dejanja pogostejši) in s posebej prilagojenimi vozili za prevoz SPP, s katerimi
močno povečajo mobilnost. Patruljiranje pa lahko vodniki opravljajo tudi peš,
s tem ustvarjajo videz, da je na terenu več policistov, kar povečuje občutek
varnosti, ter deluje preventivno na potencialne kršitelje. Patruljiranje lahko
opravlja tudi vodnik s SPP in drug policist. Med prevozom v sluţbenih vozilih
mora imeti sluţbeni pes policije nagobčnik (Navodilo o šolanju, uporabi in
oskrbi sluţbenih psov policije, 2005).
Vodniki s SPP sodelujejo pri varovanju javnih zbiranj pri:
- javnih shodih in prireditvah s povečano stopnjo tveganja;
- protestnih shodih na javnih krajih s povečano stopnjo tveganja.
Za varovanje javnih shodov in prireditev, za katere velja večja stopnja
tveganja lahko vodja varovanja načrtuje uporabo vodnikov s SPP za splošno in
specialistično uporabo. Pri načrtovanju varovanja se upošteva vrsta, kraj in
čas prireditve, vrste in število udeleţencev ter druge okoliščine, na podlagi
katerih se odloča o uporabi vodnikov s SPP. Praviloma se pri varovanju
razporejata po dva vodnika s SPP ali vodnik s SPP in drug policist (Navodilo o
šolanju, uporabi in oskrbi sluţbenih psov policije, 2005).
9 Na podlagi 2. odstavka 12. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98, 66/98) je generalni direktor izdal Pravila policije.
27
Vodniki s SPP za splošno uporabo se razporejajo tja, kamor so kršitve javnega
reda najpogostejše oziroma tja, kjer se kršitve pričakujejo. Pri nalogah
vzdrţevanja in vzpostavljanja javnega reda vodniki s SPP delujejo
preventivno, preden je javni red sploh kršen. Opravljajo lahko tako naloge
opazovanja, kot tudi patruljiranja, ter naloge v intervencijski skupini ali po
posebnem načrtu. Pri vzpostavljanju javnega reda in miru oziroma pri
intervenciji lahko ima pasivno ali aktivno vlogo. Pasivna vloga vodnika s SPP v
intervenciji pomeni, da vodnik s SPP varuje postopek drugih policistov tako,
da z njim tvori varnostni trikotnik. Vodnik mora biti pri varovanju drugih
policistov tudi izjemno pozoren na okolico kraja postopka. Aktivno vlogo
vodnik prevzame takrat, ko vodja intervencije ob izpolnjevanju zakonskih
pogojev odredi uporabo SPP kot prisilno sredstvo, vodnik torej usmeri SPP na
osebe, zoper katere se uporabi kot prisilno sredstvo. Vodnik lahko spusti SPP
takrat, ko je prepričan da SPP vidi pravo osebo in tako prepreči napad na
napačno osebo.
Pred uporabo, mora vodnik, kadar mu okoliščine to dopuščajo in če tega še ni
storil vodja intervencije, kršitelja opozoriti, naj s kršitvijo preneha, sicer bo
uporabil SPP. Takoj ko prenehajo razlogi, se SPP kot prisilno sredstvo preneha
uporabljati, nadaljnji postopek s kršiteljem pa nato prevzamejo drugi
sodelujoči policisti, vodnik s SPP prevzame pasivno vlogo. Kadar intervencijo
izvajata dva vodnika s SPP, se morata pred začetkom dogovoriti, kdo bo
postopek izvajal in kdo ga bo varoval (Navodilo o šolanju, uporabi in oskrbi
sluţbenih psov policije, 2005).
4.2.5 Uporaba pri varovanju drţavne meje
Slovenska policija ţe od nekdaj opravlja zahtevne in odgovorne naloge
varovanja drţavne meje, od vstopa v Evropsko unijo pa tudi varovanje
evropske meje, kar je še posebej aktualno od vstopa v schengenski prostor10.
10 Slovenija je 21. decembra 2007 skupaj z osmimi evropskimi drţavami vstopila v schengenski
prostor, s čimer je vstopila v klub evropskih drţav brez notranjih meja in s skupno zunanjo
mejo.
28
Prosti pretok blaga, storitev kapitala in svobodnega gibanja ljudi je seveda
poleg pozitivnih sprememb prinesel tudi negativne. Kljub razviti sodobni
tehnologiji pa se policija še vedno vrača h klasičnimi sredstvom, med katerimi
so tudi SPP.
Vodnik sluţbenega psa s sluţbenim psom policije opravlja delo na:
- mejnih prehodih;
- območju drţavne meje zunaj mejnih prehodov.
Vodniki s SPP opravljajo varovanje drţavne meje z opazovanjem in
patruljiranjem, ter samostojno (izjemoma podnevi in ob dobrem poznavanju
območja ob drţavni meji) ali v sodelovanju z drugimi policisti, v akcijah ali
poostrenih nadzorih na mejnih prehodih ali na drugih območjih drţavne meje.
Vodniki SPP za splošno uporabo opravljajo naslednje naloge na mejnih
prehodih:
- varovanje postopkov policistov;
- preprečitev ilegalnih prehodov drţavne meje v bliţini mejnega
prehoda;
- pregledi tovornih in drugih vozil za preprečevanje ilegalnih prehodov
oseb, skritih v vozilih.
Vodniki SPP za specialistično uporabo opravljajo naslednje naloge na mejnih
prehodih:
- pregledi vozil in prtljage za odkrivanje prepovedanih drog, eksplozivov
in drugih iskanih predmetov;
- pregledi vozil in prtljage v akcijskem delu ali poostrenih nadzorih na
mejnem prehodu.
29
Vodniki SPP za splošno uporabo na drugih področjih opravljajo naslednje
naloge:
- preprečitev ilegalnega prehajanja čez drţavno mejo oziroma mejno
črto;
- nadzor nad zapuščenimi objekti ob drţavni meji in v njeni bliţini;
- odkrivanje ilegalnih poti čez drţavno mejo in postavljanje zased na teh
krajih;
- sodelovanje vodnika sluţbenega psa s sluţbenim psom policije v akcijah
ali poostrenih nadzorih.
Naloge ob drţavni meji opravljajo vodniki praviloma peš, vozilo pa se
uporablja le za prevoz na območja dela (Navodilo o šolanju, uporabi in oskrbi
sluţbenih psov policije, 2005).
4.2.6 Uporaba pri sledenju in iskanju oseb na terenu
Sluţbeni pes je kljub vsesplošnemu napredku še vedno nenadomestljiv
pomočnik človeku, razlog leţi v razvitosti njegovih čutil. Zanimiv je podatek,
da je okušalni organ pri psu celo slabše razvit kot pri človeku, vendar pa je
zato čutilo vonja izredno, tako izredno, da je pes sposoben zaznati skoraj pol
milijona različnih vonjav, kar je seveda neprecenljivo pri odkrivanju človeških
sledi in predmetov (Zevnik, 1999).
Sledenje je tako ena izmed najbolj učinkovitih in nenadomestljivih oblik
uporab sluţbenih psov, s pomočjo vonja lahko iščemo storilce kaznivih dejanj,
trupla, pogrešane osebe, prepovedane droge, eksploziva, oroţje in druge
predmete, ki so lahko dokaz v postopku.
Pri sledenju je vodnik s SPP lahko zelo uspešen, saj SPP zazna individualni
vonj človeka in poškodbe tal, ki jih povzroča z gibanjem po terenu
(razkrajanje mikroorganizmov rastlin), vonj človekove obutve in obleke, od
30
katere odpadajo manjši delci (Navodilo o šolanju, uporabi in oskrbi sluţbenih
psov policije, 2005).
Pogoji za sledenje
Na obstojnost sledi vplivajo različni dejavniki, kot so starost sledi, značilnosti
terena, vremenske in druge razmere. Pogoji za sledenje so lahko ugodni, manj
ugodni, slabi ali pa jih ni in sledenje sploh ni moţno.
a) Ugodni pogoji so:
- starost sledi do 3 ur;
- naravni teren (travnik, njiva, gozd …);
- po sledi iskane osebe niso hodile druge osebe ali ţivali;
- idealna temperatura ozračja je med plus 1 stopinj Celzij in plus 20
stopinj Celzij;
- ni močnejših padavin ali vetra;
- v primeru »konzerviranih« sledi (na sledi, ki so nastale prejšnji večer,
pade rosa) sledenje poteka zjutraj, na sledi, ki je stara od 12 do 15 ur;
- sledenje po snegu, do višine 10 cm.
b) Manj ugodni pogoji so:
- starost sledi od 3 do 12 ur;
- teren so prehodile druge osebe ali ţivali, tako da so sled »kriţale«;
- sled poteka preko prometnih komunikacij, potokov, sveţe pokošenih ali
sveţe pognojenih travnikov ipd.;
- temperatura ozračja je niţja od plus 1 stopinj Celzij ali višja od plus 20
stopinj Celzij;
- močnejše padavine in močnejši veter.
31
c) Slabi pogoji so:
- sled je starejša od 12 ur;
- teren so prehodile druge osebe ali ţivali, tako da so sled večkrat
»kriţale«;
- zelo močne padavine in močan veter;
- temperatura ozračja je niţja od minus 50 stopinj Celzij ali višja od plus
30 stopinj Celzij.
d) Pogojev za sledenje ni če:
- Če se je oseba gibala po umetnih površinah npr.: beton;
- V naseljih, mestnih ulicah, parkih ipd. (Navodilo o šolanju, uporabi in
oskrbi sluţbenih psov policije, 2005).
Zavarovanje sledi in potek sledenja
Vidno sled pobegle osebe in širšo okolico je dolţan zavarovati policist, ki prvi
prispe na kraj dogodka oziroma dejanja. Sledi zavaruje tako, da označi njen
začetek ter prepreči kakršnokoli gibanje po sledi. Ob obstoju minimalnih
moţnosti za sledenje, mora prisoten policist zaprositi za pomoč vodnika s SPP,
katerega ob prihodi seznani z: izhodiščem sledi, smerjo gibanja, gibanjem
policistov in drugih oseb ipd.
Med delom vodnika s SPP prav tako mora biti poskrbljeno za zavarovanje
sledi. Prvič mora biti zaradi varnosti in zavarovanja predmetov, ki jih SPP
najde na sledi poleg vodnika s SPP vedno biti prisoten še najmanj en
spremljevalec in drugič, spremljevalec mora hoditi za vodnikom in SPP, zato
da varuje postopek in še pomembneje, ne ovira SPP med sledenjem, ter da ne
uniči sledi oziroma najdenih predmetov.
Vodnik pri sledenju uporablja vrvico za sledenje, SPP pa nosi oprsnico ter je
brez nagobčnika. Sledenje se prične po strokovnih pravilih, torej po najdbi
32
izhodišča sledi. SPP pasivno nakazuje na najdene predmete, kar pomeni, da
se ob morebitni najdbi uleţe. Vodnik kraj najdbe označi ali ga pokaţe
policistom v spremstvu, ki nato prevzamejo postopek za zavarovanje in
dokumentiranje predmetov. Vodnik lahko s SPP opravlja tudi prosto sledenje,
katero je učinkovito, če sledi niso starejše od 30 minut. Takšno sledenje lahko
poteka tudi v naseljih, če ni navzočnosti drugih oseb. Pri prostem sledenju
ima SPP praviloma oprsnico, nagobčnik in je brez vrvice. Ko SPP začne prosto
slediti, mora vodnik steči za njim, zahtevana pa je prisotnost še vsaj enega
policista, za zavarovanje postopkov (Navodilo o šolanju, uporabi in oskrbi
sluţbenih psov policije, 2005).
Iskanje oseb na terenu
Vodnik sluţbenega psa s sluţbenim psom policije za splošno uporabo lahko
učinkovito sodeluje pri pregledu terena za izsleditev oseb, ki so se na
določenem območju skrile ali izgubile oziroma so pogrešane ali za katere se
sumi, da so ţrtve kaznivega dejanja. SPP nosi oprsnico z napisom policija in
praviloma tudi nagobčnik.
Vodnik sluţbenega psa lahko opravlja preiskavo terena:
- Samostojno;
- v skupini več vodnikov sluţbenih psov s sluţbenimi psi policije;
- skupaj z drugimi policisti ali pripadniki posebne policijske enote
(Navodilo o šolanju, uporabi in oskrbi sluţbenih psov policije, 2005).
4.2.7 Uporaba pri nalogah višjega rizika
Zaseda
Vodniki s SPP postavljajo zasede skladno z Usmeritvami za delo policije ob
blokadah, zasedah in nadzorih, in sicer za prijetje oseb, dodatno varovanje
oseb in objektov in okrepitev blokad znotraj in zunaj območja, kjer se
33
predvideva gibanje oseb. Zasede so najpogosteje namenjene preprečitvi
ilegalnih prehodov drţavne meje, odvzemom vozil, vlomom. Najprimernejše
mesto za vodnika s SPP je tam, kjer ima SPP dober pregled nad dogajanjem in
dobre moţnosti zaznavanja vonja. SPP najpogosteje nakaţe na pribliţevanje
osebe z »striţenjem« ušes, gledanjem v tisto smer, »najeţeno« dlako ali
rahlim renčanjem. Najpomembneje pa je, da ostane tiho in tako ne izda
postavljene zasede. Nagobčnik v zasedi ni obvezen, vse je odvisno od lastnosti
osebe, ki jo je potrebno prijeti in zakonskih pogojev za uporabo SPP. V
zasedah, ki potekajo ponoči mora biti poleg vodnika prisoten še policist, ki
ima pri sebi ročno svetilko. Z njo namreč ob prijetju osvetli storilca in ga s
tem označi kot cilj. Svetlobni viri pa morajo prihajati iz smeri SPP, saj ga v
nasprotnem primeru lahko zaslepimo. Najboljša taktika, še posebej kadar je
storilec oboroţen, je da storilca poziva policist, ki je v zasedi nasproti vodnika
SPP, saj s tem odvrne storilčevo pozornost od psa.
Med naloge višjega rizika spadajo še:
- pregled terena (nevarna ali oboroţena oseba);
- pregled naselja (nevarna ali oboroţena oseba);
- vpad v objekt;
- oţja blokada objekta;
- sledenje;
- prijetje
4.2.8 Uporaba za izvajanje nalog hišne preiskave
Pri hišni preiskavi11 vodnik s SPP praviloma deluje s policisti območne
policijske enote, izjemoma pa preiskavo opravi samostojno. Pri preiskavi
lahko sodelujejo vodniki s SPP za splošno ali specialistično uporabo, odvisno
od osebe ali predmeta, ki ju iščemo.
11 Glej Zakon o kazenskem postopku, 2009:214.-219. člen
34
Vodnik sluţbenega psa mora upoštevati naslednje:
- sluţbeni pes policije mora biti na vrvici;
- sluţbeni pes policije ne sme ogroţati ljudi, ţivali ali premoţenja;
- morebitne okoliščine, zaradi katerih lahko sluţbeni pes policije
nepravilno ali neprilagojeno reagira (ţivali, stroji, naprave idr.);
- sluţbeni pes policije mora biti primerno čist in mora predhodno opraviti
fiziološke potrebe;
- sluţbeni pes policije med gibanjem ne sme povzročati škode (Navodilo
o šolanju, uporabi in oskrbi sluţbenih psov policije, 2005).
V Ustavi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/1991) je zapisano, da je
stanovanje nedotakljivo in da nihče ne sme brez odločbe sodišča proti volji
stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme
preiskovati.
Pri preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se
preiskujejo, ali njegov zastopnik. Preiskava se sme opraviti samo v
navzočnosti dveh prič. Pod pogoji, ki jih določa zakon, sme uradna oseba brez
odločbe sodišča vstopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma brez
navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno, da lahko
neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo ljudje in
premoţenje (Ustava Republike Slovenije, 1991: 36. člen).
35
5 Uporaba sluţbenih psov v zasebnem varovanju
5.1 Zakon o zasebnem varovanju
Star Zakon o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 126/2003) je začel
veljati 2.1.2004 in bil tudi večkrat spremenjen (7/2007, 16/2007, 102/2007,
96/2008, 41/2009).
Omenjen zakon je zaradi omenjenih večkratnih sprememb postal nenatančen
in dvoumen, ponovno normativno ureditev pa so narekovale tudi stalne
spremembe v dejavnosti zasebnega varovanja in druţbi. Ker število subjektov,
ki se ukvarjajo z zasebnim varovanjem strmo narašča, so ugotovljene kršitve
in pomanjkljivosti narekovale zagotovitev primerne zakonske osnove za
nemoteno opravljanje gospodarske dejavnosti imetnikov licenc in za
učinkovito in zakonito ukrepanje pristojnih organov, saj je v primerih kršitev
zakona največkrat ogroţeno premoţenje ali ţivljenje ljudi. Zaradi vseh
dopolnitev in sprememb ter hitrega razvoja zasebnega varovanja v Republiki
Sloveniji je bilo potrebno v novem zakonu zasebno varovanje urediti celovito
in sistemsko.
V Zakonu o zasebnem varovanju iz leta 2003 je bilo zapisano, da je posest ali
uporaba drugih prisilnih sredstev, nevarnih predmetov, kot tudi psov, konj ali
drugih ţivali pri opravljanju nalog zasebnega varovanja prepovedana (ZZasV,
2003: 43. člen). Novi Zakon o zasebnem varovanju je bil objavljen v Uradnem
listu RS, št. 17/11, in je pričel veljati z dnem 26.3.2011. Zakon odpravlja
nekatere nejasnosti in nedorečenosti, ki so pogosto povzročale neskladje med
dejanskim in normativnim.
Poglavitne rešitve, ki jih prinaša nov zakon so sledeče:
natančneje sta določena definicija in pojem zasebnega varovanja, javni
interes na področju zasebnega varovanja je posebej opredeljen;
36
moţnost internega – lastnega varovanja in pogodbeno varovanje na trgu sta
posebej urejena;
razmejene so medsebojne pristojnosti za opravljanje upravnih nalog
pristojnega organa, strokovnih nalog reprezentativnega strokovnega
interesnega zdruţenja in moţnost podelitve javnega pooblastila za
opravljanje določenih upravnih nalog;
določeni so kriteriji za ugotovitev reprezentativnosti na področju
zasebnega varovanja;
namesto odločbe o podelitvi licence se izda samo certifikat o licenci
oziroma certifikat o soglasju za tujce,
na področju zasebnega varovanja je z zakonom določena obvezna uporaba
standardov, kateri bodo določeni s podzakonskim predpisom;
natančneje so določeni varnostni zadrţki in varnostno preverjanje
povezanih oseb in varnostnega osebja ter kriteriji in merila za odločanje;
dejavnosti, nezdruţljive z zasebnim varovanjem so bolj določno
opredeljene;
natančneje so določeni pogoji za pridobitev licence in sluţbene izkaznice
za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja, odpravljene so bile skoraj
vse minimalne kvote osebja;
uvaja se nova licenca za varovanje prireditev v gostinskih lokalih;
če na varovanem območju veljajo posebna pravila za zagotavljanje reda,
je naročnik storitve dolţan zagotoviti, da so pred vstopom na varovano
območje na vidnem mestu napis »VAROVANJE« in poleg njega napisana
posebna pravila za zagotavljanje reda;
imetnik licence ali naročnik storitve zasebnega varovanja varnostniku ne
sme odrediti izvajanje ukrepov in nalog v nasprotju z določbami tega
zakona ali uporabe drugih prisilnih sredstev, nevarnih predmetov ali ţivali
kot prisilno sredstvo, katerih uporaba je s tem zakonom prepovedana;
natančneje so opredeljeni pogoji za prenehanje, začasni, pogojni in trajni
odvzem licence ter odvzem sluţbene izkaznice;
poleg obveznega usposabljanja in izpopolnjevanja pri nosilcih javnih
pooblastil in obdobnega izpopolnjevanja ter preizkusa strokovne
37
usposobljenosti vsakih pet let se uvaja obvezno interno izpopolnjevanje pri
imetnikih licenc;
v zakonu so določena načela uporabe in posamezni ukrepi varnostnika,
predviden je dodaten ukrep – uporaba sredstev za vezanje in možnost
uporabe drugih sredstev – plinskega razpršilca in službenih psov – kot ne
prisilno sredstvo;
določena sta postopek varstva pravic posameznika (tako imenovani
pritoţbeni postopek);
določena so jasna pravila glede uporabe oznak, delovne obleke, opreme in
vozil druţb za zasebno varovanje in varnostnega osebja – transparentno
delo varnostnega osebja – označeni bodo z napisom »VAROVANJE«,
imetniki licenc imajo obdobje petih let, da omenjeno uskladijo z
določbami zakona;
natančneje so določeni pogoji za opravljanje zasebnega varovanja in
storitev oseb iz drţav članic Evropske unije, Evropskega gospodarskega
prostora, Švicarske konfederacije ali drţave, s katero je sklenjen
mednarodni sporazum;
določene so dejavnosti, za katere je treba obvezno organizirati sluţbo
varovanja v skladu s tem zakonom. Poleg tistih, ki se ukvarjajo z
določenimi vrstami dejavnosti, ki so ključne za vzdrţevanje ključnih
druţbenih funkcij, zdravja, varnosti, zaščite ter gospodarske in druţbene
blaginje ljudi so določeni še organizatorji prireditev, ki morajo na podlagi
zakona, ki ureja javna zbiranja opravljati varovanje z varnostniki in tisti
subjekti, ki na posameznem objektu neposredno poslujejo z gotovino in
drugimi vrednostmi v protivrednosti najmanj 200.000 EUR.
nadzor poleg inšpekcije samo nad neposrednim delom varnostnega osebja
(določeni členi) izvaja tudi policija, ki ima pristojnosti prekrškovnega
organa. Globe se lahko izrekajo v razponu določenem z zakonom;
določene so dodatne evidence in sicer evidenca varnostnega osebja in
evidenca pritoţb pri imetniku licence (Zakon o zasebnem varovanju-
predlog za obravnavo, 2010).
38
Zakon po novem določa, da sme varnostnik z namenom varovanja ljudi in
premoţenja na varovanem območju uporabljati posebej usposobljenega
sluţbenega psa, da z vohom ali vidom zazna prisotnost oseb ali snovi. Pes
mora imeti nagobčnik in mora biti na vrvici pod neposrednim nadzorom
varnostnika, tako varnostnik kot tudi sluţbeni pes pa morata biti usposobljena
po programu, ki ga določi minister (ZZasV, 2011: 55. člen). Gre predvsem za
varovanje ponoči, saj pes s svojimi čutili hitreje in bolje zazna osebe kot
človek. Mišljeni pa so tudi primeri uporabe psov na letališčih in drugod, kjer
iščejo razne snovi (mamila, oroţje, eksploziva), saj so bile z drugimi predpisi
naloge varovanja na letališčih prenesene tudi na imetnike licenc s področja
zasebnega varovanja. Tudi tu je določena obveznost usposabljanja tako za
varnostnika kot tudi za psa. Neusposobljeni varnostniki kot tudi
neusposobljeni psi ne smejo delati.
Ob spremembah, ki jih je prinesel nov Zakon o zasebnem varovanju na
področju uporabe sluţbenih psov sem si seveda postavila vprašanje, kdo je
sploh bil pobudnik teh sprememb in kako to, da je do njih prišlo komaj sedaj.
V Republiki Sloveniji ni bilo dovoljeno uporabljati psa v zasebnem varovanju
predvsem iz razloga, ker so uradniki MNZ in policije menili, da gre za zelo
nevarno prisilno sredstvo, ki ga prvič zasebno varovanje ne potrebuje, drugič
zahteva ustrezno usposobljenost, tako psa kot vodnika in kot tretje zahteva
ustrezno znanje in seveda občutek za uporabo psa. Prav tako pa v preteklih
letih ni bilo izkazane potrebe po uporabi sluţbenega psa, niti se niso zasebno
varnostna podjetja za to posebej zavzemala (A. Sotlar, osebna komunikacija,
27. 1. 2011). Še najbolj presenetljivo pa je sedaj to, da tudi zdaj, ko zakon
dovoljuje uporabo sluţbenega psa, ni s strani zasebnega varovanja
nikakršnega zanimanja. To je tudi razlog, da se priprava programa za
usposabljanje varnostnikov in psov premika po mišjih korakih.
Simon Savski (osebna komunikacija, 5. 7. 2011) vodja Sektorja za zasebno
varovanje in druge varnostne naloge iz Direktorata za policijo in druge
varnostne naloge na Ministrstvu za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ),
pravi, da je pobuda za spremembo zakona o uporabi sluţbenih psov prišla s
39
strani Zbornice za razvoj slovenskega zasebnega varovanja12 (v nadaljevanju
ZRSZV), vendar je njihova pobuda prišla dokaj neutemeljena, saj niso
povedali, kaj natanko sploh ţelijo doseči in kako si uporabo sluţbenih psov v
zasebnem varovanju sploh predstavljajo. MNZ je tako samo, s pomočjo
policije oblikovalo 55. člen Zakona o zasebnem varovanju, torej da lahko
varnostnik uporabi sluţbenega psa izključno za namen, da se z vonjem ali
vidom zazna prisotnost osebe in snovi (na letališčih za iskanje eksploziva,
mamil in v varovanih območjih, ponoči za iskanje oseb ipd.), ni pa dovoljeno
psa uporabljati kot ukrep ali kot je dano pooblastilo za to Policiji. ZRSZV je
prav tako dala pobudo za uporabo konja kot prisilnega sredstva, vendar je
MNZ zahtevo preučilo ter odločilo, da sistem dela varnostnika, konja kot
prisilnega sredstva ne potrebuje.
Ministrica za notranje zadeve je na podlagi 10., 11., 17., 25., 31., 34., 44.,
63. in 66. člena Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 17/11)
izdala pravilnik o izvajanju zakona o zasebnem varovanju. Pravilnik je sicer še
v usklajevanju, kar pomeni, da se bodo pravilniške določbe še dopolnjevale in
spreminjale. Trenutno je v pravilniku uporaba sluţbenega psa v zasebnem
varovanju zapisana takole: Sluţbeni pes, ki se uporablja z namenom varovanja
ljudi in premoţenja mora ustrezati merilom, ki veljajo za sluţbene pse v
Policiji. Preizkus v skladu s pravili, ki urejajo nakup in razpolaganje s
sluţbenimi ţivalmi v Policiji opravi pristojna komisija Policije (Pravilnik o
izvajanju zakona o zasebnem varovanju, 2011). Ostajajo pa dvomi, ali je
bolje, da se npr. osnovna merila zapiše v pravilnik, ki je višji akt ali pa se to
prepusti samemu programu usposabljanja, kjer se določajo tudi osnovni
vstopni pogoji npr. pasme psov, značilnosti psov ipd.
12 Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja je v skladu z zakonom, ki ureja dejavnost zasebnega varovanja, in zakonom, ki ureja delovanje gospodarskih zbornic ustanovljeno strokovno - gospodarsko interesno zdruţenje, ki povezuje vse pravne in fizične osebe s poslovno dejavnostjo na področju zasebnega varovanja oseb in premoţenja, kakor tudi drugih subjektov, katerih dejavnost je povezana z dejavnostjo zasebnega varovanja oz. je posebej pomembna za dejavnost zasebnega varovanja.
40
5.2 Program usposabljanja za varnostnike in pse po sprejemu
zakona
Nov zakon o zasebnem varovanju je bil sprejet, zakon pa Ministrstvu za
notranje zadeve nalaga pripravo določenih programov in tudi izvajanje
usposabljanj. Sam program usposabljanja za varnostnike in pse še ni
pripravljen, obstajata dva razloga zakaj je temu tako, prvi je ta, da je pred
omenjenim programom še pet drugih programov, kateri so bolj nujni in imajo
prednost, drugi pa je predvsem ta, da ni nikakršnih pobud s strani zasebno
varnostnih podjetij.
Program usposabljanja se določa z odredbo, najprej mora zadeva v
usklajevanje z stroko, zatem v javno usklajevanje, po objavi na spletni strani
MNZ sledi usklajevanje znotraj ministrstva po različnih sluţbah (policija,
različne sluţbe znotraj MNZ, inšpektorat), zatem sledi še medresorsko
usklajevanje, ki sodeč po praksi traja okoli 3-4 mesece. Na koncu sledi še
objava, torej sprejetje samega programa usposabljanja, ki nastopi s podpisom
ministrice. Običajno stopi v veljavo ţe naslednji dan po objavi oziroma 15.
dan po objavi (Vacatio legis13). Največja dilema pri pripravi programa za
usposabljanje varnostnikov in psov je kdo bo usposabljanje izvajal, ali bo v
celoti prepuščeno policiji ali tudi kinologom. Vse je odvisno od vsebine
programa usposabljanja, če bo le-ta zelo identičen policijskemu potem bo
zadevo zagotovo prevzela policija. Po predlogu MNZ, naj bi usposabljanje
moralo biti na enako visokem nivoju kot ga ima pri usposabljanju sluţbenih
psov policija, a ZRSZV temu nasprotuje in predlaga niţji nivo usposabljanja.
MNZ je prav tako zelo skeptično, glede tega ali bi tudi kinologi lahko izvajali
usposabljanje, medtem ko je ZRSZV izrecno izpostavila, da bi kinologom to
moralo biti dovoljeno. Savski dodaja, da če bo policija vztrajala, da morajo
biti vsebine programa stroţje kot to predlaga ZRSZV, da bodo njihovemu
mnenju tudi sledili. V primeru, da bi tudi kinologi prevzeli usposabljanje psa
13 Čas, ki mora preteči od objave predpisa (npr. zakona) do začetka njegove veljave. Ta čas naj bi bil namenjen temu, da se naslovniki (zavezanci, drţavljani, prebivalci) seznanijo z novimi določbami. Predpis začne veljati 15. dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Mnogi predpisi začnejo veljati ţe naslednji dan po objavi, nekateri pa tudi več kot eno leto po njej.
41
in vodnika, bi preizkus usposobljenosti opravila komisija v okviru MNZ, s
katerim bi se ugotovilo ali varnostnik in pes ustrezata zahtevam. Pri kinologih
se tudi pojavi dvom glede sluţbenih psov za specialistično uporabo in ali je
resnično, kateri kinolog usposobljen za kaj takšnega. Da pa se psa usposobi,
da zazna prisotnost osebe v določenem prostoru oziroma objektu, to pa je
nekaj, kar bi kinologi lahko počeli, kinologi bi tako bili primerni, če bi se
dogovorili za niţji nivo usposabljanja v primerjavi s policijo. Obstaja tudi
moţnost, da bi se oblikovala dva ločena programa glede na namen uporabe,
enega bi tako izvajala izključno policija, drugega pa kinologi.
M. Medvešek (osebna komunikacija, 16. 5. 2011) meni, da gre tukaj za šolanje
sluţbenih psov in da ima s šolanjem sluţbenih psov izkušnje samo policija,
torej je policija edina, ki je za takšno šolanje primerna in ki ima s tem
zadostne izkušnje. Glede kinologov ima tudi sam različne strahove, prvi je ta,
da bi kinologi morebiti v tej priloţnosti kot videli samo denar, policija pa je
neprofitna ustanova, ki skrbi za varnost ljudi, vključno z varnostnimi
sluţbami, ki prav tako skrbijo za varnost ljudi in premoţenja in tukaj je
najbliţja povezava. Meni, da ni dovolj, da se psa samo izšola, psa je potrebno
spremljat, ga dodatno usposabljat (npr. policija ima enkrat letno v Gotenici
dodatna usposabljanja, preverjanja, enkrat mesečno ima treninge po
policijskih upravah, skupne vaje ipd.), če se s psom nihče ne ukvarja, pes čez
pol leta nebo več delal tistega, za kar je praktično bil namenjen. Drugi
največji strah pa je predvsem vdor raznoraznih drugih pasem, za katere je
znano, da niso primerne in prav to bi se lahko zgodilo, če bi se varnostnikom
ali kinologom dalo proste roke, prav zaradi tega je mnenja, da more zadevo
prevzeti organizacija, ki se s tem ukvarja. Tudi S. Savski (osebna
komunikacija, 5. 7. 2011) potrjuje bojazen vdora drugih pasem, iz tega
razloga bodo v programu usposabljanja določili vstopne pogoje, med katerimi
bodo določene tudi vrste pasem, ki se smejo uporabljati.
Po zadnjih podatkih, ki se nanašajo na program usposabljanja za varnostnike
je bilo dogovorjeno, da se bo sestavila delovna skupina, ki bo pripravila nov
program za pse za splošno uporabo, šolanje psov za splošno uporabo, bi tako
42
prepustili tudi civilnim institucijam (Kinološka društva, podjetja, s.p. itd). Pse
za specialistično uporabo, torej iskanje prepovedanih substanc (droge,
eksplozivi) pa naj bi izšolal oddelek za šolanje sluţbenih psov, torej policija,
saj si nihče ne more privoščiti, da bi bili psi za varnostno sluţbo slabše
izšolani po nekih manj zahtevnih programih. Glede programa, katerega je
predlagala ZRSZV, da bi bili primerni psi, ki so izšolani po civilnih programih
IPO14 pa je bilo ocenjeno, da je v nekaterih primerih preobširen, v nekaterih
primerih pa ne zajema vsega kar pes za varnostno sluţbo potrebuje. Iz tega
vidika je bilo odločeno, da je bolje pripraviti povsem nov program, ki bo
zadostil vsem potrebam, kot pa da samo smiselno uporabljajo nekatere ţe
obstoječe programe. Sredi avgusta se bo tako končno pristopilo k izdelavi
programa za usposabljanje varnostnikov in psov (M. Medvešek, osebna
komunikacija, 16. 5. 2011).
Na koncu me je še zanimalo, kako na vse skupaj gledajo tudi kinologi, svoje
mnenje mi je predstavila kinologinja iz Kinološkega društva Ljubljana, Maja
Orešnik (osebna komunikacija, 9. 8. 2011). Zaupala mi je, da podpira uporabo
psov za varovanje tudi izven policije, kajti to je ţe v osnovi namen sluţbenih
pasem. Nalogo za usposabljanje bi vsekakor zaupala strokovnjakom a dodaja,
da to ni vedno nujno policija. Vsekakor pa je mnenja, da je šolanje za
specialistično rabo bolj ali manj namenjeno policiji in vojski, ki ima za to
ustrezna sredstva. Omenila je tudi zanimiv primer v tujini, kjer obstajajo
določeni programi šolanja, (ring programi v Belgiji, Nizozemski) ki so
oblikovani tako, da lahko tudi civilna oseba izšola psa, ki je kasneje prodan v
policijo. IPO program je kljub svojemu namenu in izvoru samo šport in spada
med športno kinologijo in kot tak ne zadošča šolanju psa namenjenega
varovanju. Za potrebe varovanja je potrebno šolati psa posebej oz. dodatno.
14 IPO ali klasika je eden izmed najstarejših kinoloških športov, ki je nastal kot preizkus naravnih zasnov in sposobnosti nemškega ovčarja. Lastnosti, ki naj bi jih posedoval delavni pes, so: ţelja po delu, pogum, inteligenca, sodelovanje s človekom, vztrajnost, obrambni nagon. Danes je IPO sestavljen iz treh disciplin (sled, poslušnost in obramba) in treh stopenj (IPO1, IPO2 in IPO3). Treniranje in opravljanje izpitov je še vedno namenjeno delovnim pasmam: nemški ovčar, belgijski ovčar-malinois, rotvajler, doberman, veliki šnavcer, briard, nizozemski ovčar, bauceron, bokser, ruski terier in airdealski terier. Z novim letom bodo IPO programi posodobljeni, vendar brez radikalnih novosti.
43
Sicer se šolanje ne izključuje, vendar v IPO programu ni nujno da bo pes
odreagiral na civilno osebo (brez obleke ali rokava), kar pa je v varovanju
oseb ali predmetov nujno potrebno.
5.3 Odnos zasebno varnostnih podjetij do novega zakona
5.3.1 Sluţba za splošno varovanje in varovanje morja Luka Koper
Za zagotavljanje varnosti na območju koprskega pristanišča je pristojna
Sluţba za splošno varovanje in varovanje morja. Na območju koprskega
pristanišča ter upravnem območju Luke Koper je nameščen varnostno tehnični
sistem, ki ga sestavljajo: kontrola pristopa, video nadzorni sistem, sistemi
proti vlomnega varovanja in sistemi poţarne zaščite.
Vodja sluţbe, Boris Kankaraš (osebna komunikacija, 23. 6. 2011), ki je hkrati
tudi odgovorna oseba za izvajanje zaščitnih ukrepov tovornega pristanišča
Koper, je o novem zakonu o zasebnem varovanju povedal, da lahko
varnostniki sedaj uporabljajo tako sredstva za vezanje, plinski razpršilec kot
tudi sluţbenega psa, vendar je za njih najpomembnejša le uporaba plinskega
razpršilca, ter uporaba sredstev za vezanje, stari zakon je namreč dovoljeval
le sredstva za vklepanje. Plinski razpršilec kot sredstvo prisile namreč
omogoča in nudi dodatno varnost varnostniku, tako bodo po končanem
usposabljanju z plinskimi razpršilci opremili tudi svoje varnostnike. Enako kot
pri psih, mora tudi pri plinskih razpršilcih in uporabi sredstev za vezanje biti
pripravljen program za usposabljanje varnostnikov, ki ga bodo pooblaščenci
izvajali. Vse ostale spremembe, ki jih prinaša zakon, vključno z uporabo
sluţbenega psa pa ocenjuje kot za njih, manj pomembne oziroma
nepomembne. Sluţbeni pes naj v Luki Koper nebi prišel v poštev zaradi
specifike območja, znotraj luke ni nobenih sektorjev oziroma zaprtih
območjih, kjer bi sluţbeni pes prišel prav. Eno in edino takšno območje je
terminal za alkohol, vendar tam neprestano potekajo vzdrţevanja, dela, in ob
neprestani prisotnosti njihovega varnostnika gasilca, po psu ni potrebe.
Trenutno ne vidijo okoliščin, ki bi narekovale uporabo sluţbenega psa, pri njih
44
bi bil pes npr. uporaben le v mobilni patrulji, ampak ob dobri fizični
pripravljenosti varnostnikov, naj tudi tam zaenkrat to nebi bilo potrebno.
Izpostavlja pa, da če bi se v prihodnosti okoliščine spremenile, bi o psu
definitivno razmišljali, kljub temu pa dodaja, da je pes lahko dodan samo kot
eden od elementov varovanja na nekem območju, nikoli pa ne izključno. Na
splošno o novem zakonu o zasebnem varovanju meni, da je z novostmi
zagotovo dodana neka vrednost za sluţbe, ki izvajajo zasebno varovanje,
seveda glede na okoliščine, specifiko varovanega objekta, reţim, dinamiko v
objektu, infrastrukturo objekta ipd. Sergej Dodič (osebna komunikacija, 21. 6.
2011), operativni vodja v Sluţbi za splošno varovanje in varovanje morja je
prav tako mnenja, da je uporaba sluţbenega psa za njih, nepomembna
novost. Kot glavne probleme za takšno mnenje je navedel dejstvo, da imajo
pri njih varnostniki štiri delovne izmene, kar pomeni, da bi pes moral biti
vsako izmeno z drugim varnostnikom, prav tako pa ne smemo pozabiti na
samo vzdrţevanje psa in namestitvene kapacitete. Pogled varnostnikov Sluţbe
za splošno varovanje in varovanje morja pa se rahlo razlikuje od zgoraj
omenjenih. Varnostniki so namreč nad uporabo sluţbenih psov navdušeni,
skrbijo jih predvsem stroški financiranja, za katere pa vodstvo pravi, da so le-
ti drugotnega pomena. Kljub zainteresiranosti pa tudi oni izpostavljajo
problem nastanitvenih kapacitet, če bi se za psa odločili, bi bilo tako
potrebno reševati tudi logistične zadeve, usposobiti varnostnike ter seveda
poskrbeti za oskrbo psa. Varnostniki so nad sluţbenim psom navdušeni
predvsem iz razloga, ker menijo, da jim bi to omogočilo dodatno varnost, kar
nekaj jih namreč opisuje primere, ko je njihova varnost bila ţe močno
ogroţena. Zaupali so mi zgodbo o kraji avtomobila, kjer je varnostnik tatu
zalotil in ga ustavil. Ta je sprva sodeloval, med varnostnikovim klicem
policije pa ga je nepričakovano napadel. Na srečo je varnostnik hitro
odreagiral in si s tem rešil ţivljenje, kasneje so namreč pri osumljencu našli
noţ, s katerim bi varnostniku lahko zadal resne poškodbe.
45
5.3.2 SINTAL koncern
Sintal je edina varnostna druţba, ki izvaja storitve varovanja na celotnem
območju Slovenije brez podizvajalcev in se prav tako ponaša kot edina, ki ima
dva lastna varnostno nadzorna centra. Druţba ima 1820 redno zaposlenih
delavcev in kar 15.500 fizično-tehnično varovanih objektov ter 523 fizično
varovanih objektov. Ukvarjajo se z fizičnim varovanjem, varnostnimi sistemi,
intervencijo, varovanjem prireditev, prevozom denarja in upravljanjem
zgradb. Vodja operative Sintala v Mariboru, Janez Purgaj (osebna
komunikacija, 26.7.2011) pravi, da je kar nekaj novosti, ki jih prinaša nov
zakon pomembnih, vendar uporaba sluţbenega psa ne sodi mednje. Zaveda
se, da pes prinaša ogromno prednosti ampak da, slabosti, ki jih prinese
uporaba psa, trenutno ţal pretehtajo. Tukaj je omenil predvsem stroške, ki se
pri psu pojavijo npr.: hrana, nega, veterinarska oskrba, namestitev, sam
nakup in usposabljanje psa ipd. Na vprašanje, kaj bi se moralo spremeniti, da
bi o uporabi sluţbenih psov pri njih resneje razmišljali, se je razlog zopet
skrival tam kot ponavadi, v denarju. Poudaril je, da bi več finančnih sredstev
omogočilo uporabo sluţbenih psov, trenutno pa so stroški, ki bi jih pes
potegnil za sabo preveliki. Drug problem pa predstavljajo tudi stranke, če bi
npr. začeli uporabljati pse pri varovanju določenih objektov, bi se tudi urna
postavka dvignila, prav zaradi samih stroškov s psom, stranke pa vedno
strmijo k kvaliteti a istočasno zahtevajo nizko ceno, katero bi jim pri uporabi
psov teţje zagotovili. Pogovor je nanesel tudi na preteklost, kjer mi je bilo
zaupano, da je varnostnikom v ţe bila dovoljena uporaba sluţbenih psov,
katere je prav tako šolala policija, od katere so jih tudi kupovali. Vendar so
jim ta pooblastila pred leti bila odvzeta, zdaj pa meni, da jim jih počasi
vračajo nazaj, vendar prepočasi. Ob pogledu na nov zakon, dodaja, da je
uporaba sluţbenih psov trenutno še preveč omejena in da bo potrebnih še kar
nekaj let, da bo zakon oblikovan kot se spodobi. Dolgoročno gledano pa naj bi
bile spremembe, ki so bile storjene glede uporabe sluţbenih psov kljub vsemu
pozitivne saj je prvi in največji korak storjen.
46
5.4 Uporaba psov v zasebnem varovanju v EU
Uporaba psov v zasebnem varovanju se v Evropi od drţave do drţave seveda
razlikuje. Nekje je uporaba psov nekaj popolnoma novega kot npr. trenutno
pri nas, drugje pa je to ţe dokaj stara praksa. Sicer pa nekje po svetu, ne
glede na to ali gre za policijo ali zasebno varovanje dovolijo pse, ponekod
celo konje in raznorazno oroţje, vse je odvisno od varnostne situacije,
sprejemljivosti za druţbo pa tudi od stališč policije.
Podatke o posameznih drţavah sem pridobila s pomočjo Evropskega zdruţenja
zasebnega varovanja (v nadaljevanju COESS15), katerega aktivne članice so:
Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija,
Nemčija, Madţarska, Irska, Italija, Luksemburg, Portugalska, Romunija,
Slovenija, Španija, Švedska, Švica, Nizozemska, Turčija in Velika Britanija.
COESS je pripravil tako imenovan kratek vodič, ki nam kratko in jedrnato nudi
pregled stanja zasebnega varovanja v posameznih drţavah članicah. Sama
sem se seveda osredotočila na del, ki opisuje uporabo sluţbenih psov v
zasebnem varovanju in tam iskala odgovor na vprašanje kje in ali so psi
dovoljeni oziroma urejeni z zakonodajo.
Med pregledovanjem posameznih drţav mi je največjo zanimivost vzbudila
prav ugotovitev, da je Slovenija bila pravzaprav edina drţava, ki je pred
sprejetjem novega zakona, uporabo psov v zasebnem varovanju izrecno
prepovedovala.
V Belgiji je npr. kar 51 podjetij, ki so pridobile licenco za uporabo psov med
njihovimi aktivnostmi, pes mora biti ovčar ter pred uporabo prestati test
agresivnosti.
V Litvi nimajo nobene specifične določbe, ki bi se nanašala na usposabljanje,
je pa zapisano, da se smejo psi uporabljati le za varovanje objektov, oziroma
po novem zakonu tudi za varovanje oseb v objektih.
15 Confederation of European Security Services
47
Prav tako je uporaba psov dovoljena v Latviji, uporabljeni smejo biti le v
prisotnosti vodnika, na javnih mestih morajo biti na povodcu, ob prisotnosti
psa v zaprtih območjih pa morajo biti na vidnih mestih jasno postavljena temu
primerna opozorila.
Sledi Finska, kjer morajo vodniki pridobiti licenco ter opraviti obvezno
usposabljanje.
Nad nadzorom in zahtevami me je presenetila Švedska, policija tam vsako leto
preveri oziroma testira tako vodnika kot tudi psa, zahtevanih je tudi 8 ur
mesečnega usposabljanja, ter začetnih 40 ur usposabljanja.
Na Poljskem uporaba psov ni posebej urejena, zakon le določa, da se smejo
psi uporabiti kot sredstvo za odvrnitev neposrednega napada, uporabi ga lahko
le tisti, ki ima licenco. Psa sme torej uporabiti, da odvrne neposreden napad,
ki ogroţa ţivljenje ali zdravje ter za prijetje oseb, ki očitno ustvarjajo
neposredno nevarnost za ţivljenje, zdravje ali premoţenje.
Tudi Nizozemska se od ostalih ne razlikuje veliko, obvezna je licenca ter
ustrezno usposabljanje tako za vodnika kot tudi psa.
Madţarska pa npr. zahteva tako osnovno kot posebno usposabljanje za vse
dejavnosti v javnem območju, usposabljanje pa tako kot pri nas, določa
Minister za notranje zadeve, katerega izvaja policija, ter traja 400 ur.
V Grčiji pa so psi dovoljeni, vendar je njihova uporaba odvisna od
specifičnosti pogodbe, prepovedana je uporaba na javnih mestih,
usposabljanje pa ni posebej določeno.
V Estoniji zahtevajo le osnovno usposabljanje za psa, torej ubogljivost psa
vodniku.
48
Španija zopet zahteva obvezno usposabljanje ter identifikacijo in
dokumentacijo psov, za vodnike pa je zahtevano da morajo imeti izkušnje na
področju izobraţevanja psov.
Na koncu sledita še Danska, kjer so psi prepovedani ter Francija, kjer psi
morajo biti licencirani, vodniki pa primerno usposobljeni (Panoramic Overview
of the Private Security Industry in the 25 Member States of the European
Union, 2004).
Zgoraj je torej opisanih kar nekaj drţav, katerih ureditev se mi je zdela
vredna omembe, od nekaterih drţav podatkov ţal ni, saj je izdelovanje tega
pregleda stanja zasebnega varovanja v posameznih drţavah članicah temeljilo
na prostovoljnem sodelovanju članic z COESS.
Uporaba psov je torej v večini drţav dovoljena, večina drţav članic pa vseeno
zahteva posebno licenco, tako pes kot tudi vodnik pa morata biti usposobljena
in certificirana. Omeniti moram, da so pri določenih podatkih moţna
odstopanja saj so omenjeni podatki stari ţe kar nekaj let, novejših pa s strani
COESS še ni bilo objavljenih.
5.5 Uporaba psov v zasebnem varovanju pri nas
Glede na ugotovitve, da v Sloveniji, kljub novemu zakonu, ki dovoljuje
uporabo sluţbenih psov v zasebnem varovanju, skoraj ni zanimanja me je
vseeno zanimalo, kje v zasebnem varovanju pa bi psi vseeno prišli prav. Po
besedah M. Medveška (osebna komunikacija, 16. 5. 2011) obstaja kar nekaj
področij zasebnega varovanja, kjer bi bili psi nujno potrebni, ljudje se namreč
ne zavedajo, da lahko en pes nadomesti tudi 10 ljudi. Če vzamemo za primer
nek ogromen objekt, ki je seveda ograjen, zavarovan, ter ima varnostnika, ki
objekt varuje. Do vloma kljub vsemu lahko pride, ob prisotnosti psa, pa se kaj
takšnega še toliko teţje zgodi. Prvič bi pes nudil varnostniku večjo osebno
varnost, saj ga za vsakim vogalom lahko čaka marsikaj, na kar ni pripravljen.
Pes bi to nevarnost zaznal in nanjo tudi reagiral veliko prej, kot bi jo sam
varnostnik zaznal. Prav bi prišli tudi v nočnem času npr. pri obhodu in
49
pregledu večjega objekta, kjer je varnostnik še laţja tarča morebitnim
storilcem, prisotnost psa pa bi to popolnoma spremenila. Medvešek tako vidi
psa predvsem v varovanih območjih, kjer se čuva objekte, določene ljudi ipd.
Varnostne sluţbe prevzemajo vedno več policijskih nalog, zato bi uporaba psa
v zasebnem varovanju lahko bila resnično učinkovita.
S. Savski (osebna komunikacija, 5. 7. 2011) pa je zopet potrdil, da zasebni
subjekt nima posebnega interesa, ima ga na primer le letališče. Pse bi
uporabljali za odkrivanje eksploziv, drog, torej da za zaznavo prisotnosti
snovi, kakor je zapisano v zakonu. Morebitno zanimanje se zna pojaviti tudi s
strani Nuklearne Elektrarne Krško (v nadaljevanju NEK), imajo različne cone
varovanja, kjer bi jim pes lahko prišel prav. Sistemi tehničnega varovanja so v
pomoč človeku, kakor tudi pes, vendar pa ne gre pozabiti, da pri psu govorimo
o ţivem bitju, ki ga ni mogoče primerjati z drugimi varnostnimi sredstvi.
Uporaba psa bi tako lahko bila smotrna na več področjih: varovanje objektov
in območij, varovanje javnih zbiranj, pregled objektov, varovanje samih
varnostnikov pri opravljanju njihovega dela ipd. Če bi zasebno varnostne
sluţbe dejansko začele uporabljati pse na omenjenih področjih dela, ne bi
bilo le poskrbljeno za večjo varnost varnostnikov ampak tudi za premoţenje,
ki ga varujejo. Z uporabo psov bi se ponekod tudi zmanjšalo število potrebnih
varnostnikov, prisotnost psa pa vemo, da ne glede na področje deluje
preventivno. Razvidno je, da bi se psi morali uporabljati predvsem na krajih,
ki so večjega obsega ter na vseh večjih površinah, ki jih je potrebno
pregledovati in nadzirati. Pri vsemu tem pa naj še dodam, da je pes vendarle
ţivo bitje, za katerega je potrebno ustrezno skrbeti, pes ki bo namreč ves čas
prepuščen samemu sebi, ne bo dosegel svojega namena, z njim je potrebno
neprestano delati, česar pa se danes premalo ljudi zaveda.
Zanimiv je podatek, da so varnostniki pse ţe lahko uporabljali vendar so jim
pooblastila pred leti bila odvzeta rekoč, da varnostna sluţba še ni dovolj
zrela. Danes po eni strani prihajajo informacije o nezainteresiranosti zasebno
varnostnih podjetij za uporabo psa, po drugi strani pa ravno nasprotne in
50
sicer, da je uporaba psov v zasebnem varovanju preveč omejena, strmijo
namreč k enakim pooblastilom kot jih ima policija. Vendar pa so takšne
zahteve nerealne, nepremišljeno oziroma nevarno bi bilo, da bi se
varnostnikom dala vsa pooblastila naenkrat, saj bi zaradi neizkušenosti lahko
prišlo do zlorab in nepotrebnih poškodb.
Vse več je poudarka na usposabljanju, kar je tudi edino pravilno, premalo ali
neprimerno usposobljeni tako varnostniki kot tudi psi je nekaj nedopustnega.
Brez dvoma pa bo ključnega pomena tudi nadzor nad uporabo sluţbenih psov v
zasebnem varovanju.
51
6 Uporaba psov na zasebnem ozemlju
6.1 Zakon o zaščiti živali
Na podlagi 153. člena Poslovnika drţavnega zbora je Drţavni zbor Republike
Slovenije na seji dne 26. aprila 2007 potrdil uradno prečiščeno besedilo
Zakona o zaščiti ţivali, ki obsega:
- Zakon o zaščiti ţivali – ZZZiv (Uradni list RS, št. 98/99 z dne 3. 12.
1999);
- Zakon o spremembi in dopolnitvi Zakona o zaščiti ţivali – ZZZiv-A
(Uradni list RS, št. 126/03 z dne 18. 12. 2003);
- Zakon o društvih – ZDru-1 (Uradni list RS, št. 61/06 z dne 13. 6. 2006);
- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti ţivali – ZZZiv-B
(Uradni list RS, št. 14/07 z dne 16. 2. 2007).
ZZZiv ima 10 poglavij, v prvem poglavju vsebuje splošne določbe, v drugem pa
ureja posamezne primere zaščite ţivali.
In sicer določa pravila in načine za primerna ravnanja z ţivalmi, kakšna
ravnanja predstavljajo mučenje, kako je prepovedano ravnati z ţivalmi in
navaja pogoje, ki jih je potrebo zadostiti na področju reje ţivali (glej 7.-15.
člen), prevoza ţivali (glej 16.-17. člen), izvajanja posegov na ţivalih ter
ravnanja z bolnimi in poškodovanimi ţivalmi (glej 18.-20. člen), poskusih na
ţivalih (glej 20a.-24. člen), zakolu ţivali (glej 25. člen), usmrtitvi ţivali (glej
26. člen), ugrizov in šolanja psov ( glej 26a.-26c. člen) ter skrbi za zapuščene
ţivali, čemur je tudi posvečeno celotno tretje poglavje (glej 27.-33. člen).
ZZZiv določa odgovornost ljudi za zaščito ţivali, to je zaščito njihovega
ţivljenja, zdravja in dobrega počutja. Določa pravila za dobro ravnanje z
ţivalmi, kaj se šteje za mučenje ţivali in katera ravnanja oziroma posegi na
ţivalih so prepovedani. Določa pogoje, ki jih je potrebno za zaščito ţivali
zagotoviti in pogoje za društva, ki na področju zaščite ţivali delujejo v
javnem interesu. Prav tako določa nagrade in priznanja na področju zaščite
52
ţivali, ureja nadzorstvo nad izvajanjem zakona ter kazenske sankcije za
kršitelje določb. ZZZiv velja za vse ţivali, ki imajo »razvita čutila za sprejem
zunanjih draţljajev in razvit ţivčni sistem, da boleče zunanje vplive čutijo« in
se »dosledno izvaja pri vretenčarjih, pri drugih ţivalih pa glede na stopnjo
njihove občutljivosti v skladu z ustaljenimi izkušnjami ter znanstvenimi
spoznanji« (ZZZiv, 2007:1. člen), katerim nihče ne sme brez utemeljenega
razloga povzročiti trpljenja, bolezni ali smrti (ZZZiv, 2007:3. člen). ZZZiv pa v
4. členu narekuje, da je mučenje »vsako ravnanje ali opustitev ravnanja,
storjeno naklepno, ki ţivali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali
ponavljajoče trpljenje, ali škodi njenemu zdravju« ter »nepotrebna ali
neprimerna usmrtitev ţivali«. Četrto poglavje opredeljuje delovanje društev
za zaščito ţivali, ki delujejo v javnem interesu, šesto pa določa ustanovitev
strokovnega sveta za zaščito ţivali, ki je sestavljen iz priznanih strokovnjakov
veterinarske, medicinske, biološke, farmacevtske in zootehnične stroke ter
predstavnikov organizacij, ki delujejo na področju zaščite ţivali pred
mučenjem.
Na podlagi tega zakona je bil v Uradnem listu republike Slovenije, št.
51/2009, dne 3. 7. 2009 objavljen Pravilnik o zaščiti hišnih ţivali, ki določa
minimalne pogoje za zaščito hišnih ţivali, kamor spadajo tudi sluţbeni psi.
6.1.1 Nevarne pasme ali nevarni lastniki?
Velika večina ljudi ima v druţini psa, enega ali več, ponekod so psi člani
druţine, drugod jih imajo za ograjo izključno kot čuvaja in spet drugje so le-ti
mučeni in zlorabljeni. Kakšnega psa bomo imeli in kako bomo z njim ravnali je
odvisno le od nas samih in seveda naše vzgoje.
Z vzgojo je namreč mogoče psa navaditi na različne draţljaje, dvigniti
njegovo tolerantnost do okolja in preusmeriti sproščanje nagonov v za okolje
sprejemljive dejavnosti. S šolanjem in rednim utrjevanjem poslušnosti pa si
lahko zagotovimo nadzor nad psom tudi v situacijah, ko bi lahko napačno
reagiral. Problem je predvsem v tem, da se ljudje bolj ali manj vedno
53
odločajo glede na zunanjost psov, ne pa glede na njihove vedenjske oziroma
psihične lastnosti. Ljudje si tako omislijo psa in marsikdaj precenjujejo svoje
strokovne sposobnosti, iz tega nemalokrat sledi, da ljudje niso kos psu
oziroma določeni pasmi in prav tukaj pride do teţav (Dodig, 2011).
Posledica nestrokovnega ravnanja in pomanjkanja časa so nevzgojeni psi z
različnimi oblikami neţelenega vedenja. Nevarni psi so lahko tako tisti, ki so
napadalni, kot tudi tisti, ki so plašni, saj lahko ob ogroţenosti popadejo tako
eni kot drugi. Vedenje psa je tako v največji meri odvisno od okolja oziroma
od tega, koliko in kako se skrbnik ukvarja z njim, in seveda od njegovih
ţivljenjskih izkušenj (Uporaba sluţbenih psov: Zbornik referatov, 2010).
V Sloveniji zaradi ugriza psa vsako leto išče zdravniško pomoč v
ambulantah primarnega zdravstvenega varstva okrog 5.550 ljudi, 80 pa jih
je sprejetih na zdravljenje v bolnišnico. Med najbolj ogroţenimi skupinami
prebivalstva so predšolski otroci in starejši ljudje. Otroci, ki jih ugrizne pes,
najpogosteje utrpijo rane na obrazu, starejši ljudje pa rane na goleni ter
zapestju in roki. Otroke običajno ugrizne domač pes ali pes od prijateljev, do
ugriza pa pride največkrat doma ali v okolici doma in v javnih parkih
(www.pes.si).
Vurs tudi vodi sezname nevarnih psov, leta 2009, je bilo evidentiranih 274
takšnih psov. Vurs sicer poudarja, da je ugrizov več, saj se pogosto zgodi, da
ni mogoče določiti identitete psa oz. njegovega lastnika, ker pes nima
vstavljenega mikročipa ali je ţe pobegnil. Velikokrat pa so tudi prijave
prepozne ali pa jih sploh ni. Podrobnejša primerjava števila nevarnih psov in
njihovega deleţa z deleţem zastopanosti pasme v pasji populaciji kaţe, da
določene pasme ne izstopajo po številu ugrizov. Tako je torej največ ugrizov
tistih psov, ki so tudi najbolj pogosti, in sicer mešancev in nemških ovčarjev.
Deleţ prvih na seznamu ugrizov je 47,7 odstotka, v celotni populaciji pa jih je
49,5 odstotkov. Deleţ ugrizov nemških ovčarjev pa je 18,2-odstoten, v
populaciji pa jih je 13,3 odstotka (www.pes.si).
54
Zanimivo je, da so torej napadi pasem kot so npr. pitbuli in bulmastifi prej
izjema kot pravilo. Zakaj se potem večina ljudi prav najbolj boji teh pasem?
Gre za nepoznavanje pasem, pitbuli so na primer čudoviti psi, vendar jih
zaradi človekovega izkoriščanja pasme od pasjih bojev do najbizarnejših
tekmovanj, ki jih poznamo po svetu, večina ljudi prepoznava kot ponorele
ubijalske stroje. Tisti, ki pasmo dobro poznajo in psičkov ne vzgajajo od
malega za pasje boje, jih opisujejo kot pse, ki nadvse radi ustreţejo, so
ljubeči in inteligentni. Nevarnih pasem tako ni, nevaren je človek oziroma so
nevarni lastniki, med katerimi so neizkušeni, takšni, ki nimajo zadostnega
znanja, pa tudi neodgovorni in brezbriţni. Realnost je, da psi redko napadejo
iznenada ali brez da so izzvani (Dodig, 2011).
Veliko krivde za takšno stanje nosijo mediji, ki z udarnimi naslovi kot je npr.
»Pitbuli raztrgali otroka« zaznamujejo ljudi, le redko pa predstavijo celotno
zgodbo in dejanske okoliščine napada. Prav tako v medijih večinoma lahko
zasledimo le zgodbe o napadih, pozitivne zgodbe pa se pogosto izgubijo oz.
niso izpostavljene v enaki meri, saj se te v primerjavi z prvimi, katere ljudje
dobesedno razgrabijo, ne prodajajo tako dobro, ţalostno.
Če se dotaknem še sluţbenih psov, je bilo v obdobju od leta 2004 do 24. 6.
2011 v pravni sluţbi obravnavanih 110 odškodninskih zahtevkov. Od tega
je bilo 13 zahtevkov vloţenih s stani drţavljanov (v treh od teh primerov
je policijski sluţbeni pes napadel psa, last drţavljana; v treh drugih
primerih pa je sluţbeni pes pri preiskavi vozila umazal oz. popraskal
notranjost vozila), en odškodninski zahtevek je vloţila pravna oseba
(sluţbeni pes, katerega vodnik ni imel na povodcu, je povzročil prometno
nesrečo), ostalih 96 zahtevkov pa so vloţili policisti vendar podatka o tem,
ali so to policisti, vodniki teh psov, ali ne, ne vodijo.
6.1.2 Ugriz psa in njegove posledice
V zakonu je določeno, da mora skrbnik ţivali z ustrezno vzgojo in šolanjem
oziroma z drugimi ukrepi zagotoviti, da ţival ni nevarna okolici. Skrbnik
55
psa mora na javnem mestu16 prav tako zagotoviti fizično varstvo psa tako,
da je pes na povodcu (ZZZiv, 2007: 11.člen). Z globo od 400 do 800 evrov se
kaznuje posameznik, če ne zagotovi ustrezne vzgoje in šolanja oziroma drugih
ukrepov in je zato ţival nevarna okolici (ZZZiv, 2007: 46. člen), globa od 200
do 400 evrov pa grozi posamezniku, če ta ne zagotovi fizičnega varstva psa
(ZZZiv, 2007: 46. a člen).
Priporočljivo je, da vsak pes opravi vsaj osnovno šolanje oz. opravi tečaj
poslušnosti, saj le-to lahko prepreči marsikateri napad in ugriz. Ne glede na
preventivne ukrepe, se vseeno utegne zgoditi, da pride do napada psa na
človeka ali drugo ţival. Tak napad lahko povzroči resne zdravstvene posledice
za ţrtev napada, odgovornost za njega pa nosi lastnik psa.
V primeru ugriza je potrebno poskrbeti za sledeče:
- oskrba poškodovane osebe ali ţivali ter
- ugotovitev identitete in lastništva psa, ki je povzročil poškodbo.
O resnosti pasjega napada priča tudi dejstvo, da je v primeru, ko je pes
nevaren za okolico oziroma povzroča občutno škodo in tega ni mogoče
drugače preprečiti, dovoljeno psa usmrtiti, kar lahko v izjemnih primerih
naredi tudi policist na mestu samem.
Zakon o zaščiti ţivali usmrtitev ţivali zaradi napadalnosti dovoljuje le iz dveh
razlogov:
- ţival je nevarna za okolico oziroma povzroča občutno škodo in tega ni
mogoče drugače preprečiti;
- tako odredi uradni veterinar zaradi zaščite ljudi oziroma ţivali (ZZZiv,
2007: 26. člen).
16 Kaj se šteje za javno mesto določa Zakon o zaščiti ţivali v 5. členu v točki 22 in sicer: "Javno mesto je javni kraj, kot je opredeljen v zakonu, ki ureja varstvo javnega reda in miru, razen površin, kjer ni oziroma ni pričakovati večjega števila ljudi."
56
Uradni veterinar pa lahko odredi usmrtitev psa, če je:
- ta z ugrizom povzročil ali bil soudeleţen pri povzročitvi smrti človeka in
- iz obvestila iz prvega odstavka prejšnjega člena razvidno, da je pes z
ugrizom povzročil ali bil soudeleţen pri povzročitvi posebno hude
telesne poškodbe (ZZZiv, 2007:26. b člen).
Psa je zaradi vedenjskih teţav na kakršen koli drug način PREPOVEDANO
usmrtiti, saj se to šteje za mučenje ţivali, za kar je predpisana tudi zaporna
kazen.
6.1.3 Nevarni psi
V zakonu sta omenjena dva izraza, ki se navezujeta na nevarne ţivali oziroma
pse. Nevarne ţivali so ţivali, ki ogroţajo okolico zaradi svoje
neobvladljivosti oziroma kaţejo napadalno vedenje do človeka, nevaren
pes pa je definiran kot pes, ki je ugriznil človeka oziroma ţival (ZZZiv,
2007: 5. člen). Ko je ugotovljeno, da je pes dejansko ugriznil človeka, uradni
veterinar z odločbo takega psa deklarira kot nevarnega.
Za nevarne pse pa se ne štejejo:
- sluţbeni policijski ali vojaški psi, katerih ugriz je posledica izvajanja
sluţbene dolţnosti;
- psi, katerih ugriz je posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt
ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označen z opozorilnim
znakom (ZZZiv, 2007: 5. člen).
Skrbniki ţivali in prevozniki ţivali morajo zagotoviti fizično varstvo nevarnih
ţivali. Skrbniki nevarnih psov morajo zagotoviti fizično varstvo psov na enega
izmed naslednjih načinov:
- da so psi na povodcu in opremljeni z nagobčnikom;
57
- da so zaprti v pesjaku ali objektu;
- da so v ograjenem prostoru z ograjo, visoko najmanj 1,8 m, ki je na
vhodu označen z opozorilnim znakom (ZZZiv, 2007: 12. člen).
Nevarnega psa ni dovoljeno zaupati v vodenje osebam, ki so mlajše od 16 let.
Z zakonom so določene tudi višje globe za določene prekrške, od 800 do 1.
200 evrov se kaznuje posameznika, ki kot skrbnik ali prevoznik ţivali ne
zagotovi fizičnega varstva nevarnih ţivali in tistega, ki ne zagotovi fizičnega
varstva nevarnega psa na enega izmed treh zgoraj omenjenih načinov (ZZZiv,
2007: 45. člen). Globa od 400 do 800 evrov pa čaka posameznika, ki zaupa
nevarnega psa v vodenje osebi mlajši od 16 let (ZZZiv, 2007: 46. člen).
Poenostavljeno, če imamo doma v ograjenem zemljišču spuščenega psa in na
vhodu opozorilno tablo, pes ob morebitnem ugrizu, ki bi bil posledica
nedovoljenega vstopa osebe na zemljišče ne bo deklariran kot nevaren, mi pa
za napad ne bomo nosili krivde. Stvar se spremeni, če pes človeka ali ţival
ugrizne zunaj ograje oziroma kjerkoli drugje. V tem primeru ga pristojne
institucije vpišejo v register, lastnik pa mora zagotoviti fizično varstvo
nevarnega psa (glej 12. člen). Če ima torej lastnik nevarnega psa v
ograjenem prostoru z ograjo, visoko najmanj 1,8 m in na vhodu opozorilni
znak, lastnik ob morebitnem napadu psa na osebo znotraj ograje prav tako
ne bo odgovarjal. Vedno pa mora obstajati komulacija, izpolnjena morata biti
oba pogoja. Če je ograja prenizka in kljub temu obstaja opozorilna tabla,
lastnik odgovarja za poškodbe vlomilca in obratno.
Ugrizi psov in šolanje psov so podrobneje opisani in določeni v treh členih
Zakona o zaščiti ţivali (glej 26. a člen, 26. b člen in 26. c člen).
Zdravnik, ki obravnava poškodbo človeka zaradi ugriza psa, mora osebo
napotiti v antirabično (proti-steklinsko) ambulanto. V Sloveniji antirabične
ambulante delujejo znotraj Zavodov za zdravstveno varstvo. Antirabična
ambulanta mora vnesti podatke o ugrizu psa v centralni register psov, pozvati
skrbnika psa, da se s psom zglasi v pristojni veterinarski organizaciji zaradi
58
preveritve suma na steklino in o ugrizu psa obvestiti pristojni območni urad
upravnega organa, pristojnega za veterinarstvo (ZZZiv, 2007: 26. a člen).
Če pa je pes z ugrizom povzročil ali bil soudeleţen pri povzročitvi smrti
človeka ali suma posebno hude telesne poškodbe, uradni veterinar zaradi
odvrnitve splošne nevarnosti in opazovanja na steklino z ustno odločbo
odvzame psa in odredi skrbniku takojšnjo namestitev psa v izolatorji pristojne
veterinarske organizacije za obdobje do izključitve suma na steklino. Uradni
veterinar prav tako lahko odredi usmrtitev psa pod ţe omenjenimi pogoji. Če
se sum posebno hude telesne poškodbe ne potrdi se psa vrne skrbniku, ki mora
omogočiti dokončanje pregledov na steklino. Skrbniku psa, ki je povzročil smrt
ali posebno hudo telesno poškodbo človeka, upravni organ, pristojen za
veterinarstvo, prepove gojitev, posedovanje in vodenje psov, če je ţe pred
tem posedoval psa, ki je povzročil smrt ali posebno hudo telesno poškodbo
(ZZZiv, 2007: 26. b člen).
Šolanje psov je po tem zakonu obvezno:
- če nevaren pes z ugrizom povzroči poškodbo, pa ne gre za posebno
hudo telesno poškodbo. Šolanje psa je treba izvesti najpozneje do
dopolnjenega drugega leta starosti psa, če je pes ţe star dve leti pa v
roku šestih mesecev od ugriza psa;
- za psa, ki ţivi ali bo ţivel v istem okolju kot lastnik, katerega pes je bil
usmrčen v skladu s tretjim odstavkom prejšnjega člena. Šolanje psa je
treba izvesti najpozneje do dopolnjenega drugega leta starosti psa, če
je pes ţe star dve leti pa v roku šestih mesecev od usmrtitve prejšnjega
psa oziroma nabave novega psa (ZZZiv, 2007: 26. c člen).
Lastnik psa je dolţan dokazilo o uspešno opravljenem šolanju predloţiti
pristojni veterinarski organizaciji, ki ta podatek vnese v centralni register
psov. Prav tako se z globo od 400 do 800 € lahko kaznuje posameznika če ta
ravna v nasprotju s posameznimi odstavki 26. a, b in c člena (ZZZiv, 2007: 46.
člen).
59
Naj omenim še obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001), ta namreč
določa odgovornost imetnika ţivali. Zapisano je, da za škodo, ki jo povzroči
nevarna ţival odgovoren njen imetnik oziroma ni odgovoren, če dokaţe, da
je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo (OZ, 2001: 158. člen).
Če zaradi krivdnega ravnanja lastnika psa pride do ogroţanja ali poškodb ljudi
oziroma celo smrti, vedno odgovarja lastnik psa. Lastnik psa odgovarja, če je
ravnal naklepno (npr.: »naščuval« psa, da je nekoga poškodoval) ali če je
do poškodb, smrti prišlo zaradi malomarnosti lastnika psa. Za malomarnost
gre takrat, če psa, predvsem če je nevaren, ni dovolj skrbno zavaroval.
Če nevaren pes ni primerno zavarovan in pride do hudih telesnih poškodb
ali celo do smrti, lastnik psa odgovarja za kaznivo dejanje Povzročitve
splošne nevarnosti. V primeru hudih telesnih poškodb ene ali več oseb ali
velike premoţenjske škode se storilec kaznuje z zaporom do 10 let oziroma z
zaporom do 5 let, če gre za povzročeno nevarnost za ţivljenje ljudi ali
premoţenja velike vrednosti iz malomarnosti. V primeru, da je storilec
povzročil nevarnost za ţivljenje ljudi ali premoţenja velike vrednosti ter je
posledica smrt ene ali več osebe se storilec kaznuje z zaporom od 1-15 let, z
zaporom najmanj 15 let se kaznuje storilca, ki izvede nevarno dejanje, pri
katerem je ali bi bila ogroţena varnost ljudi ali premoţenja večje vrednosti
ter je posledica smrt ene ali več oseb. Če pa storilec povzroči smrt ene ali več
oseb iz malomarnosti se kaznuje z zaporom do 8 let (Kazenski zakonik, 2008:
314. člen).
V pravu je prav tako potrebno ločiti kazensko/prekrškovno pravo in civilno
pravo. Pri prvem mora postopek izpeljati po uradni dolţnosti za to pristojen
organ, kar se ponavadi zgodi na osnovi prijave občana. Za civilno pravo pa
velja, da lahko kadarkoli vloţimo civilno toţbo na sodišče in od povzročitelja
škode oz. od skrbnika psa poskusimo izterjati odškodnino. Če torej npr.
sosedov pes poškoduje mojega psa in nato ugrizne še mene, bi sosed oz.
lastnik tega psa bil najprej po kazensko/prekrškovnem pravu kaznovan od
drţave, ker pes npr ni bil za ograjo oz. lastnik ni zagotovil fizičnega varstva.
60
Nato pa bi teoretično jaz lahko še vloţila civilno toţbo za povzročene
poškodbe na psu in na meni (telesne poškodbe in psihične posledice).
61
7 Vrednotenje predpostavk
Na podlagi intervjujev in lastnega raziskovanja obstoječe literature sem prišla
do ugotovitev, ki so potrdile ali ovrgle predpostavke, ki so bile postavljene na
začetku diplomske naloge.
- Predvideni novi stroški, visoke zahteve policije in malo poškodovanih
varnostnikov zavirajo uvedbo psov v zasebnem varovanju
Prva predpostavka se je potrdila saj večina kot razlog za neuporabo
sluţbenega psa navaja prevelike stroške, ki bi jih pes prinesel. Potrebno je
namreč poskrbeti za nakup, usposabljanje, hrano, nastanitvene kapacitete,
veterinarsko oskrbo ipd. V Sintal-u so celo povedali, da bi takoj pričeli z
uporabo, če bi se finančno stanje izboljšalo. V Sluţbi za splošno varovanje in
varovanje morja pa so vodilni mnenja, da so varnostniki v dobri fizični
pripravljenosti ter, da so ob morebitnih napadih sami kos situaciji. Takšno
mišljenje bi se ob resnejšem napadu oziroma posledicah napada hitro
spremenilo, resnica je, da so varnostniki predvsem v Luki zelo izpostavljeni in
zagotovitev večje osebne varnosti bi varnostnikom še kako olajšala njihov
vsakdan. Prav tako drţi, da ima policija oziroma MNZ visoke zahteve, vendar
je edino pravilno, da se tudi sluţbeni psi za zasebno varovanje in varnostniki
kvalitetno usposobijo, kakršnekoli bliţnjice bi namreč lahko imele resne
posledice.
- V tujini varnostna podjetja uporabljajo pse.
Tudi druga predpostavka se je potrdila, Slovenija je bila pred sprejetjem
novega Zakona o zasebnem varovanju poleg Danske edina drţava, ki je
uporabo sluţbenih psov izrecno prepovedovala. Večina drţav ima ţe
dolgoletne prakse na področju uporabe psov, sicer se pogoji in usposabljanje
od drţave do drţave res razlikujejo vendar pa je največ vreden podatek, da se
ţe mnoge drţave zavedajo prednosti in izboljšav, ki jih s sabo prinese pes.
Slovenija je komaj na začetku poti, sam zakon je namreč še v povojih in
62
čeprav so varnostniki v preteklosti ţe lahko uporabljali pse bo potrebno začeti
znova. Zakon uporabo torej dovoljuje, le čas pa bo pokazal kako bo vse skupaj
izvedeno tudi v praksi.
- Pes bi lahko nadomestil drugega varnostnika glede na lastnosti in hitro
zaznavo storilcev, ognja in motečih živali, ki povzročajo škodo in lažne
alarme.
Tretja predpostavka se je prav tako potrdila, jasno je namreč, da ustrezno
usposobljen pes močno prekaša zmoţnosti človeka. Pes je zaradi svojega
izredno razvitega sluha in vonja sposoben zaznati in reagirati na storilca ali
drugo ţival medtem ko varnostnik tega morda sploh nebi opazil. Uporaba psa
je tako ena izmed najboljših preventiv in lahko nadomesti ne le enega ampak
tudi več varnostnikov. Nikakor pa pes ne sme bit prepuščen samemu sebi, na
takšen način bomo namreč dobili le »psa za ograjo«, če pa bomo s psom delali
in njegovo usposobljenost tako nadgrajevali kot tudi nagrajevali pa bomo
dobili enega najbolj učinkovitejših varnostnih sredstev. Glede na to, da pes
lahko nadomesti varnostnika se posledično zmanjšajo stroški varovanja,
istočasno pa je zagotovljena višja kakovost varovanja, k čemur strmijo tako
ponudniki varnostnih storitev kot tudi njihovi naročniki. Začetni stroški
uporabe psa tako nebi smeli biti ovira, saj gre za investicijo, ki se bo kasneje
še kako obrestovala.
63
8 Zaključek
Pes je ena izmed najbolj raznolikih, najbolj inteligentnih in silno prilagodljivih
ţivali. Človek psa zaradi njegovih lastnosti uporablja za različne namene ţe
stoletja. Kljub tehnološkemu razvoju so psi še vedno izjemno uporabni, na
nekaterih področjih policijskega dela pa nenadomestljivi. Z naraščanjem
neredov in izbruhov nasilja se veča tudi zanimanje policij za še bolj
vsestransko uporabo sluţbenih psov, tako za preprečevanje nasilja ob
mnoţičnih neredih kot pri odkrivanju eksplozivov in oroţja. Menim, da bo
sluţbeni pes tudi v prihodnosti zasedal eno izmed ključnih mest, ne le pri
policiji ampak tudi v nekaterih drugih sluţbah. Nikoli pa ne smemo pozabiti,
da gre pri sluţbenemu psu za ţivo bitje, zaradi tega je potrebno z njim kot
takim tudi ravnati. S primernim odnosom, oskrbo, treningom in šolanjem je
sluţben pes pri svojem delu prava paša za oči.
Na drugi strani pa imamo mnoge pse, ki omenjenega niso deleţni, posledično
imamo vedno več ljudi, ki se počutijo ogroţene zaradi nevzgojenih psov,
čeprav bi se morali počutiti ogroţene zaradi »nevzgojenih« lastnikov. Preveč
ljudi se za psa odloča na podlagi videza namesto na podlagi njegovih lastnosti
in svojih sposobnosti. Vsakdo, ki bi ţelel psa, takšnega ali drugačnega, bi
moral opraviti vsaj osnoven tečaj, ki bi ljudem pomagal razumeti, kaj sploh
pomeni imeti psa, kaj pes potrebuje in kako je s psom potrebno ravnati. Le
malo ljudi se omenjenega zaveda, prav zaradi tega pa imamo toliko
zapuščenih in neprimerno vzgojenih psov.
Na področju zasebnega varovanja se je odprlo novo poglavje, sluţbeni psi so z
mesecem marcem postali dovoljeni tudi v zasebnem varovanju. Ne glede na
to, da posebnega zanimanja s strani zasebno varnostnih podjetij ni, je za
tiste, ki se zavedajo kakšne prednosti prinaša uporaba psa, bil storjen velik
korak naprej. Pes lahko ne le nadomesti večje število varnostnikov ampak jim
tudi nudi večjo varnost, prav tako bo pes omogočil večjo kakovost storitev na
mnogih področjih. Potrebno bo le dati času čas, da spremembe, ki jih je
prinesel nov zakon, dozorijo tudi v praksi.
64
Čisto za konec naj še na kratko povzamem glavne razlike pri uporabi psov na
zasebnem ozemlju med lastniki, varnostniki in policijo. Zanimivo je, da lahko
lastniki s svojimi psi brez ovir varujejo svoje zasebno ozemlje, pes je znotraj
ograje lahko spuščen in brez nagobčnika, medtem ko varnostniku to ni
dovoljeno. Z zakonom je namreč določeno, da lahko varnostnik uporablja psa
izključno na vrvici in z nagobčnikom. Kako pa je to smiselno in uporabno bi
se dalo na dolgo in široko razglabljati. Jasno je, da je uporaba psa z
nagobčnikom onemogoča oziroma oteţuje iskanje prepovedanih drog in
eksplozivov, ţe sama uporaba vrvice je iz strokovnega vidika v tem primeru
lahko sporna in moteča. Tukaj pa ţe imamo temo za morebitno bodočo
spremembo zakona. Glavna razlika med uporabo policijskega psa in psa v
zasebnem varovanju na zasebnem ozemlju je v pooblastilih. Policisti imajo
pravno podlago v Zakonu o policiji, v Zakonu o kazenskem postopku, kadar gre
za kaznivo dejanje in v Zakonu o prekrških, kadar gre za prekrške. Policist
lahko vstopi na zasebno ozemlje samo, če je ogroţeno ţivljenje ljudi,
premoţenje oziroma, če lovi storilca kaznivega dejanja preko zasebnega
ozemlja. V drugih primerih lahko policist vstopi na zasebno ozemlje oziroma
objekt z odredbo sodišča oziroma izjemoma tudi brez odredbe sodišča.
Lastnik, varnostnik in policist lahko varujejo z različnimi dovoljenimi sredstvi,
ki morajo biti sorazmerna napadu oziroma nevarnost, ki preti v dani
situaciji. Razlika med lastnikom, policistom ter varnostnikom je v tem, da se
slednja dva lahko varujeta le s sredstvi oziroma na način, ki je določen z
zakonom.
Rek »pes je človekov najboljši prijatelj«, ni nastal brez razloga. Ţelim si, da
bi več ljudi znalo to prijateljstvo tudi vračati.
65
9 Viri in literatura
Čas, T. (2010). Zasebno varovanje in nekatere druge oblike nedržavnega
varovanja. Ljubljana: Čas – Zasebna šola za varnostno izobraţevanje.
Dodig, N. (2010). Nevarne pasme ali nevarni lastniki? N-tv.si. Pridobljeno 1. 8.
2011 na http://www.n-tv.si/nevarne-pasme-katere-so-ce-obstajajo.
Fédération Cynologique Internationale-introduction. Fci.be. Pridobljeno 6. 7.
2011 na http://www.fci.be/presentation.aspx.
Kazenski zakonik. (2008). Uradni list RS, (55).
Navodilo o šolanju, uporabi in oskrbi službenih psov policije. (2005).
Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve RS.
Obligacijski zakonik. (2001). Uradni list RS, (83).
Panoramic Overview of the Private Security Industry in the 25 Member States
of the European Union. (2004). Coess.org. Pridobljeno 15. 7. 2011 na
http://www.coess.org/stats.htm.
Policija.si. Izbor psa za opravljanje policijskih nalog. Pridobljeno 13. 4. 2011
na http://www.policija.si/index.php/delovna-podroja/5662?lang.
Policija.si. Naloge vodnikov službenih psov. Pridobljeno 13. 2. 2011 na
http://www.policija.si/index.php/policijske-postaje/1042?lang.
Policija.si. Oddelek za šolanje sluţbenih psov. Pridobljeno 17. 4. 2011 na
http://www.policija.si/index.php/delovna-podroja/druga-
področja/1060.
66
Policija.si. Zgodovina prijateljstva in sodelovanja med človekom in psom v
policiji. Pridobljeno 17. 4. 2011 na
http://www.policija.si/index.php/delovna-podroja/1026?lang.
Policija.si. (2010). Uporaba službenih psov: Zbornik referatov. Pridobljeno 7.
5. 2011 na
http://www.policija.si/images/stories/DelovnaPodrocja/psi/prispevki/
2010/September/02-zbornik/zbornik.pdf.
Pravila policije. (2000). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve RS.
Pravilnik o izvajanju Zakona o zasebnem varovanju. (2011). Ljubljana:
Ministrstvo za notranje zadeve RS.
Pravilnik o policijskih pooblastilih. (2006). Uradni list RS, (40).
Pravilnik o policijskih pooblastilih. (2008). Uradni list RS, (56).
Psi pokončali lastnika. Pes.si. Pridobljeno 25. 7. 2011 na
http://www.pes.si/index.php?option=com_content&task=view&id=182
&Itemid=2.
Sotlar, A. (2009). Zasebno varovanje in detektivska dejavnost. Ljubljana:
Fakulteta za varnostne vede.
Ureditev statusa policistov vodnikov službenih psov. (2011). Celje: Sindikat
policistov Slovenije.
Ustava Republike Slovenije. (1991). Uradni list RS, (33).
Zakon o kazenskem postopku. (2007). Uradni list RS, (32).
Zakon o policiji. (2009). Uradni list RS, (66).
67
Zakon o zasebnem varovanju. (2003). Uradni list RS, (126).
Zakon o zasebnem varovanju. (2011). Uradni list RS, (17).
Zakon o zasebnem varovanju – predlog za obravnavo. (2011). Ljubljana:
Ministrstvo za notranje zadeve RS.
Zakon o zaščiti ţivali. (2007). Uradni list RS, (43).
Zevnik, S. (1999). 50 let šolanja službenih psov. Ljubljana: Ministrstvo za
notranje zadeve.
Ţaberl, M. (2006). Temelji policijskih pooblastil. Ljubljana: Fakulteta za
policijsko varnostne vede.
Ţaberl, M. (2009). Uporaba prisilnih sredstev. Ljubljana: Fakulteta za
varnostne vede.
68
IZJAVA O AVTORSTVU DIPLOMSKEGA DELA 1. STOPNJE
Spodaj podpisani(a) Nika Perschenonigg
z vpisno številko 0 7 0 7 0 0 6 5
rojen(a) 2 6 . 0 4 . 1 9 8 7 v kraju Celje
sem avtor(ica) diplomskega dela 1. stopnje z naslovom
Uporaba psov na zasebnem ozemlju, v zasebnem varovanju in pri policiji.
S svojim podpisom zagotavljam, da:
je predloţeno delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
sem poskrbel(a), da so dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric, ki jih uporabljam v predloţenem delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
sem poskrbel(a), da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oz. avtoric navedena v seznamu virov, ki je sestavni element predloţenega dela in je zapisan v skladu s fakultetnimi navodili;
sem pridobil(a) vsa dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti prenesena v predloţeno delo in dem to tudi jasno zapisal(a) v predloţenem delu;
se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje drugih del, bodisi v obliki citata bodisi v obliki skoraj dobesednega parafraziranja bodisi v grafični obliki, s katerim so tuje misli oz. ideje predstavljene kot moje lastne – kaznivo po zakonu (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, Uradni list RS št. 21/95), prekršek pa podleţe tudi ukrepom Fakultete za varnostne vede v skladu z njenimi pravili;
se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloţeno delo in za moj status na Fakulteti za varnostne vede.
V Ljubljani, dne ______________________ __________________________ Podpis avtorja(ice)
