DIPLOMSKO DELO - uni-lj.si · 2016. 9. 10. · Ryabko in Alexander A. Solovjov, pripadnik...
Transcript of DIPLOMSKO DELO - uni-lj.si · 2016. 9. 10. · Ryabko in Alexander A. Solovjov, pripadnik...
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
DIPLOMSKO DELO
TADEJ KRESE
Ljubljana, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
Športno treniranje
Borilni športi
VIDIKI UČENJA IN VADBE BORILNIH VEŠČIN V
OBOROŢENIH SILAH
DIPLOMSKO DELO
MENTOR
Prof. dr. Damir Karpljuk, prof. šp. vzg.
SOMENTOR Avtor dela
strok. sod. Joţef Šimenko, prof. šp. vzg. TADEJ KRESE
RECENZENT
Prof. dr. Matej Tušak, univ. dipl. psih.
KONZULTANTKA
Prof. dr. Mateja Videmšek, prof. šp. vzg.
Ljubljana, 2016
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju prof. dr. Damirju Karpljuku, prof. šp. vzg. za korekten odnos, za vse
nasvete in priporočila, ki so me vodila pri nastajanju dela.
Ključne besede: borilne veščine, oboroţene sile, bojevnik, načelo, udarec, izmik.
VIDIKI UČENJA IN VADBE BORILNIH VEŠČIN V OBOROŢENIH SILAH
Tadej Krese
IZVLEČEK
S profesionalizacijo Slovenske vojske in vstopom Slovenije v NATO se je začela vloga
oboroţenih sil spreminjati. Z novim zavezništvom so nastopile nove obveznosti in vojaki so
se kmalu znašli na mirovnih misijah na območjih Cipra, Bosne in Hercegovine, Kosova,
Afganistana, Libanona in Čada. Nasprotnik tu več ni tako prepoznaven, kot je bil med našo
osamosvojitveno vojno. Tu nasprotnik ne nosi uniforme ali oznak pripadnosti, oroţja ne nosi
odkrito, pogosto pa se zateka k metodam, ki so nesprejemljive. Prva prilagoditev vojske je
posodobitev opreme in oboroţitve, naslednji korak je pripadnike izuriti za uporabo le-te in
delovanje v novih pogojih. Sem spada tudi vadba borilnih veščin.
Namen in cilj diplomske naloge je predstaviti koncept minimalističnega pristopa k vadbi
borilnih veščin. Vojska kot organizacija je v primerjavi s civilnim svetom časovno zelo
omejena, saj mora v manj kot letu dni civilista spremeniti v vojaka. Izgradnja mojstra borilnih
veščin pa v večini primerov traja več let. Ključni podatki za sestavo koncepta vadbe so bili
pridobljeni z različnimi metodami: študij domače in tuje literature, udeleţba na mednarodnih
seminarjih in taborih s tega področja, neformalni pogovori ter lastne izkušnje avtorja
diplomske naloge.
SUMMARY
The professionalization of Slovenian armed forces and Slovenia's accession to NATO, the
role of Slovenian armed forces has started to change. The new alliance has arisen a new
commitments and soldiers soon found themselfs on peace corps missions in the regions of
Cyprus, Bosnia and Herzegovina, Kosovo, Afghanistan, Lebanon and Chad. There the enemy
is no longer as recognizable as it was during the Slovenian war of independence. In the above
mentioned regions the enemies do not wear uniforms or signs of belonging, their weapons are
concealed and they often fall back on methods that are unacceptable. The first thing military
should do is to modernize the equipment and weapons, while the next step is to train military
members in the use of armaments and operating in new conditions. A part of such training is
also acquiring the knowledge of martial arts.
The intention and the purpose of this diploma thesis is to introduce the concept of the
minimalistic approach to teaching martial arts. Unlike the civilian world, military faces time
limitations since it has to transform a civilian into a soldier within a time frame of one year. In
most cases it takes years to become a martial arts master. Different methods were used to
obtain key data needed to compose the concept of training: study of domestic and foreign
literature, participation in international seminars and camps in this area, informal
conversations and personal experience.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD.................................................................................................................................... 13
2 METODA DELA.................................................................................................................. 16
3 RAZPRAVA ......................................................................................................................... 17
3.1 PSIHOLOŠKI VIDIK VADBE .................................................................................... 17
3.2 IZPOSTAVLJENA RANLJIVA MESTA IN NJIHOVA UPORABA ...................... 18
Srednja skupina: trup in roke .......................................................................................... 20
Spodnja skupina: noge ....................................................................................................... 22
Načela udarjanja ................................................................................................................. 23
3.3 RAZDALJE .................................................................................................................... 25
3.4 RAZDALJA DALJŠEGA DOSEGA IN OBRAMBA PROTI OBOROŢENEMU
NAPADALCU .......................................................................................................................... 25
Jurišna puška z nasajenim bajonetom ali brez njega ................................................... 26
Osnovni poloţaj pri borbi s puško z nasajenim bajonetom ......................................... 27
Osnovni napadalni gibi/udarci pri borbi z nasajenim bajonetom .............................. 28
Urjenje reakcije in natančnosti napadalnih gibov ........................................................ 32
Goloroka obramba pred napadom z nasajenim bajonetom ........................................ 32
Naslednje napade in obrambne akcije uporabimo za osnovni trening ...................... 33
Napadalni postopki z bajonetom/noţem ......................................................................... 34
Načini drţanja noţa/bajoneta ........................................................................................... 35
Različni načini napadov z rezili ........................................................................................ 36
Osnovni poloţaj za borbo z noţem – borbeni stav ........................................................ 37
Vadba napadov borbe z noţem ........................................................................................ 37
Primeri kombinacij............................................................................................................. 38
Goloroka obramba pred napadom z noţem ................................................................... 40
Vadba goloroke obrambe pred noţem ............................................................................ 40
Razdalje pri borbi z noţem ............................................................................................... 41
Načela goloroke obrambe pred noţem ............................................................................ 42
Primeri goloroke obrambe pred noţem/bajonetom ...................................................... 42
3.5 RAZDALJA SREDNJEGA DOSEGA ........................................................................ 45
Telo kot oroţje ..................................................................................................................... 45
Udarci z roko ....................................................................................................................... 45
Osnovna načela pri udarjanju .......................................................................................... 46
Vrste udarcev ...................................................................................................................... 46
Noţni udarci – brce............................................................................................................. 48
Noge kot oroţje.................................................................................................................... 49
Vrste brc ............................................................................................................................... 50
3.6 RAZDALJA KRATKEGA DOSEGA ......................................................................... 52
Roke kot oroţje ................................................................................................................... 52
Udarci ................................................................................................................................... 53
Primeri uporabe udarcev .................................................................................................. 55
Brce ....................................................................................................................................... 59
Primeri uporabe brce ......................................................................................................... 59
Glava kot oroţje .................................................................................................................. 61
Primer uporabe glave ......................................................................................................... 61
Situacijski primeri .............................................................................................................. 62
3.7 PADCI ............................................................................................................................ 65
3.8 PRIJEMI IN METI ........................................................................................................ 66
Tri stopnje grabljenja ........................................................................................................ 67
Trije primeri objemov........................................................................................................ 68
3.9 BORBA NA TLEH........................................................................................................ 70
Načela borbe na tleh ........................................................................................................... 71
Poloţaji ................................................................................................................................. 71
3.10 ODSTRANITEV STRAŢARJEV – ELIMINACIJA .............................................. 75
Primeri odstranitve straţarja ........................................................................................... 75
4 SKLEP ................................................................................................................................... 78
5 VIRI ....................................................................................................................................... 81
KAZALO SLIK
Slika 1. Koti napadov glede na telo ............................................................................................. 23
Slika 2. Osnovni poloţaj. .............................................................................................................. 27
Slika 3. Vbod ................................................................................................................................. 28
Slika 4. Primer uporabe vboda pri obrambi pred napadom z rezilom. ...................................... 29
Slika 5. Rez .................................................................................................................................... 29
Slika 6. Horizontalni udarec s kopitom. ...................................................................................... 30
Slika 7. Vertikalni udarec s kopitom............................................................................................ 30
Slika 8. Primer uporabe vertikalnega udarca............................................................................... 31
Slika 9. Direktni udarec v glavo. .................................................................................................. 31
Slika 10. Primer obrambe pred napadom iz smeri kota št. 2. ..................................................... 33
Slika 11. Primer obrambe pred napadom iz smeri kota št. 3. .................................................... 34
Slika 12. Primer obrambe pred napadom iz smeri kota št. 5. ..................................................... 34
Slika 13. Naravni način drţanja rezila . ....................................................................................... 35
Slika 14. Obratni prijem pri drţanju rezila .................................................................................. 36
Slika 15. Primer obrambe z noţem proti napadu z noţem po smeri kota št. 1. ........................ 39
Slika 16. Primer obrambe z noţem proti napadu z noţem po smeri kota št. 3. ........................ 39
Slika 17. Primer obrambe z noţem proti napadu z noţem po smeri kota št. 5. ........................ 40
Slika 18. Primer goloroke obrambe proti napadu z noţem po smeri kota št. 1......................... 43
Slika 19. Primer goloroke obrambe proti napadu z noţem po smeri kota št. 3......................... 43
Slika 20. Primer goloroke obrambe proti napadu z noţem po smeri kota št. 5......................... 44
Slika 21. Primer udarca z roko – direkt. ...................................................................................... 47
Slika 22. Primer udarca z roko – kroše. ....................................................................................... 47
Slika 23. Primer udarca z roko – kladivo .................................................................................... 48
Slika 24. Zaustavljalna brca. ........................................................................................................ 50
Slika 25. Brca v genitalije............................................................................................................. 50
Slika 26. Primer uporabe brce v notranjo stran kolena. .............................................................. 51
Slika 27. Primer udarca z roko – aperkat..................................................................................... 54
Slika 28. Primer udarca z roko – komolec . ................................................................................ 55
Slika 29. Primer uporabe udarca v pleksus za obrambne namene. ............................................ 55
Slika 30. Primer uporabe udarca v grlo za obrambne namene. .................................................. 56
Slika 31. Primer uporabe sunka v oči za obrambne namene ...................................................... 56
Slika 32. Primer uporabe udarca kladivo za obrambne namene ................................................ 57
Slika 33. Primer uporabe udarca s kladivom po pektoralni mišici za obrambne namene. ....... 57
Slika 34. Primer uporabe udarca z odprto dlanjo za obrambne namene .................................. 58
Slika 35. Primer uporabe udarca z odprto dlanjo za obrambne namene. .................................. 58
Slika 36. Primer uporabe udarca s spodnjim stranskim delom za obrambne namene .............. 59
Slika 37. Primer uporabe brce s kolenom v genitalije. ............................................................... 60
Slika 38. Primer uporabe brce s kolenom v zunanjo stran stegna.............................................. 60
Slika 39. Primer udarca s kolenom v notranjo stran stegna. ...................................................... 61
Slika 40. Primer uporabe glave . .................................................................................................. 62
Slika 41. Vstop s komolcem ......................................................................................................... 63
Slika 42. Primer obrambe pred napadom s klofuto..................................................................... 64
Slika 43. Primer uporabe udarca – direkt .................................................................................... 64
Slika 44. Udarec s kolenom v notranjo stran stegna. .................................................................. 65
Slika 45. Padec s prevalom. .......................................................................................................... 66
Slika 46. Primer obrambe prijema od spredaj. ............................................................................ 69
Slika 47. Primer obrambe pred prijemom od zadaj. ................................................................... 69
Slika 48. Primer obrambe pred prijemom za vrat s strani. ......................................................... 70
Slika 49. Primer pobiranja s tal ob nasprotniku. ......................................................................... 72
Slika 50. Primer reševanja pri borbi na tleh. ............................................................................... 73
Slika 51. Primer reševanja pri borbi na tleh – prvi način. .......................................................... 74
Slika 52. Primer reševanja pri borbi na tleh – drugi način. ........................................................ 74
Slika 53. Prikaz brahialnega šoka. ............................................................................................... 76
Slika 54. Prikaz vboda v ledvica. ................................................................................................. 76
Slika 55. Prikaz ovnovega rušenja. .............................................................................................. 77
13
1 UVOD
Na današnjem bojišču je bojevnik izpostavljen širokemu razponu različnih oblik bojevanja.
Boj je preteţno omejen na ognjeno oz. projektilno oroţje, a se v modernem urbanem
bojevanju vse pogosteje pojavlja tudi bliţinski boj moţ na moţa oz. goloroka borba, pri kateri
se uporablja noţe, palice in druga priloţnostna oroţja. Današnji vojaki vse pogosteje
sodelujejo v mirovnih operacijah, kjer je večji del njihovih nalog policijske narave in ne
vojaške. Ob tem so velikokrat izpostavljeni stiku s civilnim prebivalstvom, in sicer v vlogah
prometnikov, svetovalcev, nadzornikov miru, varnostnikov političnih in sakralnih objektov,
sodelujejo pri umirjanju demonstracij in podobno. Pri takih nalogah največkrat ne smejo
uporabljati oroţja oz. ubojne sile, temveč se morajo zanesti na druge metode, pri katerih
znanje borilnih veščin pride še kako prav.
Na modernem bojišču so zaradi morebitnega hitrega premika enot z mehaniziranimi,
motornimi, zračnimi in padalskimi zmogljivostmi v nevarnosti soočenja s sovraţnikom iz oči
v oči izpostavljene prav vse enote po globini bojevanja in ne le tiste na prvi liniji. Pri
operacijah nizke intenzivnosti ali v pogojih uporniškega gibanja se lahko vsak vojak kaj hitro
znajde v neoboroţenem spopadu z nasprotnikom, zato lahko znanje borilnih veščin
modernemu bojevniku reši ţivljenje. Pozitivne strani treninga borilnih veščin niso vezane le
na bojišče in na ohranjanje golega ţivljenja, ampak pozitivno prispevajo tudi k posameznikovi
in skupinski moči, k fleksibilnosti, ravnoteţju, koordinaciji in h kardioraspiratorni
pripravljenosti (Ermenc, 2010). Vadba pomaga graditi pogum, samozavest, samodisciplino in
skupinsko pripadnost. Glavni namen treninga borilnih veščin v oboroţenih silah je v prvi vrsti
onesposobitev ali eliminacija nasprotnika v najkrajšem moţnem času, kar pa pogosto zahteva
nenadno in silovito aplikacijo nasilja, ki nasprotniku ne omogoča reakcije (Lonsdale, 1991).
Vojska kot organizacija je v primerjavi s civilnim svetom časovno zelo omejena, saj mora v
manj kot letu dni civilista spremeniti v vojaka. Izgradnja mojstra borilnih veščin v večini
primerov traja več let, obstoječi sistem pa to nalogo izvaja premalo učinkovito. Za izboljšanje
sistema je potrebno, obstoječi program usposabljanja na področju borilnih veščin, prenoviti. V
svetu obstaja več konceptov vadbe, kot sta U.S. Army hand-to-hand combat handbook
14
(Department of the Army, United States, 2010) ali The Marine Corps martial arts program
(United States Marine Corps, 2011), v kateri avtorji ţelijo prikazati sistematizacijo urjenja, a
v mnogih primerih gre za nabor velikega števila različnih tehnik brez prave medsebojne
metodične oz. biomehanske povezave. Ivan Ermenc v svoji magisterski nalogi (Ermenc,
2010) predstavi širok nabor različnih tehnik, za učenje katerega je predvidenih le 26 ur. Pri
tem pozablja, da je potrebno bojevnika najprej naučiti uporabljati oroţje, ki ga ima na bojišču
vedno ob sebi, in se šele nato posvetiti goloroki borbi (Lonsdale, 1991). Za povrh je urjenje
borilnih veščin znotraj oboroţenih sil, z izjemo specialnih enot, le redko kje deleţno velike
pozornosti, če ţe, pa le za kratko časovno obdobje. Prav zato je treba urjenje sistematično in
metodično poenostaviti. Postopki, ki jih bo bojevnik izvajal, morajo biti čim bolj univerzalni,
a hkrati primerni za različne situacije. S tem pridobimo na času, bojevniku pa poenostavimo
odločanje in s tem reakcijski čas v primeru uporabe (Khan, 2016).
Širok pogled na realno stanje avtorju diplomskega dela omogočajo tako udeleţba na
mednarodnih seminarjih in taborih s tega področja, osebne izkušnje pri delu v Slovenski
vojski kot poznavanje literature domačih in tujih avtorjev.
Po našem mnenju in mnenju številnih avtorjev, kot so Dolmatov (1993), Fairbairn (2007),
Lonsdale (1991) in drugi, bi moral koncept vadbe temeljiti na znanju in izkušnjah
pridobljenih v realnih spopadih, da bi učenje in usposabljanje bojevnikov pripeljalo do
ustreznih rezultatov. Na srečo je imel avtor diplomskega dela priloţnost spoznati in se učiti od
veteranov zadnjih večjih konfliktov (Afganistan, Irak, Afrika, Izrael) in mednarodno
priznanih mojstrov s tega področja, kot sta nekdanja pripadnika ruskih specialnih sil Mikhail
Ryabko in Alexander A. Solovjov, pripadnik izraelskih oboroţenih sil Avi Nardia in
ambasador brunejskih borilnih veščin Maul Mornie. Njihova nesebična delitev izkušenj ima
velik vpliv na način razmišljanja, ki si ga avtor naloge ţeli na praktičen in zanimiv način
pribliţati današnjemu modernemu bojevniku in mu s tem izboljšati moţnosti za preţivetje. Za
reševanje ţivljenj ni dovolj le specifično znanje tehnološko visoko razvite moderne vojske,
ampak so potrebna znanja in spretnosti, ki so pomagala ljudem preţiveti še pred prihodom
strelnega oroţja.
15
V nalogi poskušamo pisno in slikovno predstaviti tehnike, ki so pomembne ne le zaradi lastne
učinkovitosti, ampak tudi praktičnosti in preprostosti učenja, saj je namen te naloge prav v
tem, da bi bojevnik čim laţje in hitreje osvojil potrebno znanje in spretnosti, ki bi bile
resnično uporabne. Zavedati se moramo, da tu ne gre toliko za učenje estetsko in tehnično
popolno izvedenih tehnik, kot je to na primer v borilnih športih, temveč bolj za razumevanje
načel in sposobnost reagiranja v dani situaciji. Bojevnikov cilj ni lepa izvedba na tekmovanju,
temveč preţivetje v brutalnem spopadu. Prav zato bomo ţe takoj v prvi vrsti izpostavili
nasprotnika kot tarčo. Z nasprotnikom se je namreč pomembno soočiti ne le z vidika borbene
tehnike, ampak tudi s psihološkega vidika. V nadaljevanju naloge izpostavljamo šibke točke
nasprotnika (ţivčne točke in druga ranljiva mesta), ki lahko bojevniku razmeroma dobro
sluţijo pri obrambi lastnega ţivljenja. V drugem delu naloge pozornost z nasprotnika
preusmerjamo na samo tehniko napada oz. obrambe in sicer z različnimi načeli udarjanja, ki
jih izvedemo iz različnih kotov oz. smeri napada. Pri tem je pomembno tudi, da znamo
preceniti, ali gre za napad daljšega, srednjega ali kratkega dosega. Na koncu je posebno
poglavje namenjeno eliminaciji oz. odstranitvi straţarja, ki modernemu bojevniku, ki
največkrat ne sme uporabljati strelnega oroţja, pride še kako prav.
16
2 METODA DELA
Diplomsko delo je monografskega tipa. V njej so bile uporabljene informacije in podatki,
pridobljeni iz knjiţnih, elektronskih medijev ter izkušenj avtorja, pridobljenih pri praktičnem
delu v oboroţenih silah in udejstvovanju v borilnih veščinah tako doma kot na tujem.
17
3 RAZPRAVA
3.1 PSIHOLOŠKI VIDIK VADBE
Ţe pri uporabi strelnega oroţja kot osnovnega borbenega sredstva se bojevnik uči streljati na
tarče, ki so danes vse bolj podobne človeku. Raziskave so pokazale, da tarče v obliki krogov,
na kakršne so streljali včasih, ne pripomorejo k razvoju bojevnikove psihološke
pripravljenosti na dejansko delovanje po nasprotniku. Lt. Col. Dave Grossman v knjigi On
Combat (Grossman in Christensen, 2008) opisuje strah pred fizičnim nasiljem kot univerzalno
fobijo. Kadar se ţiva bitja soočamo z nevarnostjo, ki nam jo predstavlja pripadnik druge vrste,
je logična izbira beg ali boj. V primeru, da nevarnost predstavlja pripadnik iste vrste pa se ta
izbira razširi s postavljanjem in podreditvijo. Iz ţivalskega sveta vemo, da se pripadniki iste
vrste redko spopadejo na ţivljenje ali smrt. Preden se spopadejo, pa sledijo neke vrste obredu,
v katerem se ţivali druga pred drugo najprej napihujeta, postavljata, poskušata druga drugo
preglasiti in s tem določiti, kdo je močnejši. Postavljanje nam pomaga razumeti statistike iz
preteklih vojn, ko so urili vojake na zgolj okrogle »športne« tarče, kjer vojak nikoli ni dobil
občutka, da strelja na nasprotnika (Grossman, 2009).
Keegan in Holmes v knjigi Soldiers (Keegan in Holmes, 1986) opisujeta eksperiment pruske
vojske okoli leta 1700, ko je pehotni bataljon streljal na tarčo velikosti 1,8 x 30 metrov na
razdalji 23 metrov s 60-odstotnim uspehom, hitrost streljanja pa je bila v tistem času in s tisto
opremo 5 strelov na minuto. Takratno vojskovanje je temeljilo na nasproti si stoječih vrstah
vojakov, ki sta streljali ena na drugo. Glede na 60-odstotno uspešnost zadevanja med vadbo bi
moral tako regiment ubiti ali raniti do 480 vojakov na minuto, v realnosti pa so zadevali enega
do dva nasprotnika. Zakaj? Tudi v kasnejših spopadih so se pojavljali podobni rezultati.
Grossman (2009) pripisuje velik pomen prav postavljanju vojakov in ne ţelji po ubijanju.
Izkaţe se, da so vojaki v boju namerno merili višje, nad glave nasprotnikov, z namenom, da
jih prestrašijo in jih s tem poţenejo v beg. V povprečju le eden do dva vojaka dejansko
delujeta po nasprotniku, medtem ko se ostali skrijejo, nosijo strelivo ali delujejo kot
opazovalci za tistega, ki dejansko strelja (Grossman, 2008). Da bi to razmerje popravili, je
bilo treba spremeniti način urjenja. Koncept drila so poznali ţe v stari Grčiji in ga kasneje
18
izpopolnili v Rimu. Ognjeni dril se je rodil pod Frederikom Velikim, masovno pa ga je
uporabljal Napoleon (Napoleonic tactics, 2016). Danes poznamo moč pravilnega drila za
programiranje bojevnika v vseh stvareh. Glenn je v knjigi The Warriors (Glenn, 1998, str.
102) zapisal, da bojevniki navkljub izčrpanosti in stanju v katerem se ostrina zavesti izgubi,
lahko delujejo kot celice v vojaškem organizmu in avtomatsko naredijo, kar se od njih
pričakuje. Glavno vprašanje, ki se na tem mestu postavlja je torej kako uriti bojevnike, da
bodo dosegli odstotkovno večjo uspešnost? Prve pozitivne rezultate so dosegli Angleţi, ki so
z zamenjavo okroglih tarč pri urjenju za človeške silhuete v spopadih na Falklandskem otočju
dosegli neverjetno 70-odstotno »udeleţbo strelcev« v spopadih. Da bi laţje razumeli ta
doseţek, je Grossman (2009) ugotovil, da človek, ko je prestrašen preneha uporabljati velike
moţgane in začne uporabljati srednje. Torej predel moţganov, ki se v osnovi ne razlikuje od
ţivalskih (Grossman, 2009).
Naj prenesemo te ugotovitve na urjenje borilnih veščin. Da bojevnika pripravimo na fizični
spopad goloroke borbe, ga moramo nujno uriti na človeški tarči in z ţivim nasprotnikom.
Trening mora biti čim bliţje realnosti, do katere ga seveda pripeljemo postopoma in
metodično. Res da zabadanja puške z nasajenim bajonetom ne more vaditi na partnerju, lahko
pa na njem oz. z njegovo pomočjo vadi kombinacije napadov in protinapadov ter s tem razvija
motorične programe, timing, distanco in fluidnost boja. Tu tarča ni zgolj silhueta, ki bi jo
bojevnik streljal na razdalji, tu je tarča oseba z vsemi podrobnostmi tja do lastnega odseva v
njegovih očeh. Za razliko od strelnega oroţja, kjer samo namerimo in ustrelimo, se pri
goloroki borbi nasprotnika udarja, brca, zabada, meče, spotika ipd. Da bi dvignili učinkovitost
urjenja, je potrebno nasprotnika spremeniti v tarčo in izpostaviti njegova najbolj ranljiva
mesta.
3.2 IZPOSTAVLJENA RANLJIVA MESTA IN NJIHOVA UPORABA
Ko pride do golorokega spopada (kadar strelno oroţje odpove ali ga zaradi drugih razlogov ni
mogoče uporabiti), morajo vojaki teţiti k temu, da napadejo najlaţje dosegljive dele
nasprotnikovega telesa. Prvotni namen tega je še vedno čim hitrejša nevtralizacija groţnje, ki
19
jo predstavlja nasprotnik. Dosegljivi deli oz. tarče na nasprotnikovem telesu se nenehno
spreminjajo v dani situaciji, saj sta obe udeleţeni strani v gibanju. Ţivčne točke so mesta na
telesu, kjer so izpostavljeni ţivčni končiči. S pomočjo udarcev ali pritiskov na ta mesta lahko
bojevniki prek bolečine nadzorujejo nasprotnika oz. si ga podredijo, kar je še posebno
priročno v primeru mirovnih operacij, v sklopu katerih morajo delovati bolj kot policijske
enote. Z njimi nasprotnika zamotijo ali zmehčajo, tako da lahko uporabijo nesmrtonosne
tehnike bojevanja. Ţivčne točke sluţijo kot markerji za udarce/brce, prijeme in vzvode ter kot
ojačevalci sile, nikakor pa niso same sebi namen. Za laţje razumevanje bomo ciljne tarče
razdelili v tri glavne skupine, in sicer: zgornjo (glava in vrat), srednjo (trup in roke) ter
spodnjo skupino (noge).
Zgornja skupina: glava in vrat
Glava je človekov računalnik, vrat pa njegov podporni sistem. Tu se odvijajo vsi pomembni
kontrolni procesi. Njena ranljiva mesta so oči, ušesa, nos, sence in čeljust. Večja poškodba
glave lahko povzroči smrt. Prednji del vratu ali področje grla je področje mehkega tkiva in ni
zaščiteno z naravnimi sredstvi, kot so mišice ali kosti. Udarec na tem področju povzroči
zatekanje sapnika pri nasprotniku, kar ovira njegove dihalne poti in lahko vodi v nezavest ali
celo smrt (United States Marine Corps, 2010).
Oči
So odlična tarča, saj so zgrajene iz mehkega tkiva in niso zaščitene z mišicami ali kostmi.
Ţe rahel udarec po njih zaslepi nasprotnika, ta nato skoraj refleksno dvigne roke, da bi jih
zaščitil, in tako odpre trup za sekundarne udarce/napade na druga mesta njegovega telesa.
Sence
So eden najbolj krhkih predelov na glavi. Z močnim udarcem v nasprotnikove sence
lahko povzročimo trajne posledice in celo smrt.
Nos
Je zelo občutljiv na lomljenje iz strani, kot tudi zaradi izpostavljenih ţivčnih končičev.
Udarec po nosu povzroči refleksno solzenje ter zapiranje nasprotnikovih oči in ga hkrati s
tem naredi ranljivega za nadaljnje udarce oz. napade. Znani so primeri iz boksa, ko je
tekmovalec s pomočjo treninga zmanjšal reakcijo solzenja in zapiranja oči, zato mora
vsak napad na nos biti izveden močno in silovito.
20
Ušesa
Pravilen udarec po ušesih lahko povzroči rupturo ušesnega bobniča. Moţnost obstaja, da
to samo po sebi ni dovolj za zaustavitev nasprotnika, zato morajo vojaki/bojevniki ta
udarec prav tako izvesti dovolj silovito.
Brada/čeljust
Dovolj močan udarec v predel čeljusti lahko pri nasprotniku povzroči nezavest. Udarci v
predel čeljusti povzročijo boleče poškodbe na zobeh in bliţnjem tkivu, kot so ustnice,
jezik, ličnice. Prav tako pa je udarec na tem predelu nevaren v smislu povzročanja
samopoškodbe, zato naj vojaki vadijo udarce v ta predel z odprto dlanjo ali trdimi deli
svoje opreme, kot so čelada, puškino kopito, svetilka, peta čevlja ipd.
Vratne ţile
Vratne ţile se nahajajo na obeh straneh vratu tik pod čeljustno vilico. Močan pritisk ali
udarec po njih omeji dotok krvi v moţgane, kar povzroči izgubo zavesti, v skrajnem
primeru pa lahko povzroči tudi smrt.
Vratna vretenca
Vratna vretenca na zadnji strani vratu, in sicer od baze lobanje do vrha ramen, vsebujejo
hrbtenjačo, ki predstavlja povezavo ţivčnega sistema z moţgani. Sama teţa glave in
pomanjkanje velike mišične mase omogočata poškodbo vratnih vretenc in hrbtenjače.
Močan udarec v ta predel povzroči bolečine, paralizo in celo smrt.
Infraorbitalni ţivec
Nahaja se tik pod nosom nad zgornjo ustnico. Zelo je uporaben pri kontroli nasprotnika s
pomočjo kazalca, sredinca, telefona itd.
Mastoidni del senčnice
Nahaja se tik za bazo ušesa in pod robom čeljusti. Vojaki lahko s pritiskom na to mesto
navzgor ali navzdol nadzorujejo nasprotnika.
Grlena jamica
Se nahaja na bazi vratu nad vrhom spoja sternuma s klavikulama. To mesto je občutljivo
na napad s prsti na način vboda ali pritiska na notri in navzdol. Sam pritisk povzroči spust
glave pri nasprotniku in največkrat še korak nazaj.
Srednja skupina: trup in roke
Udarec po nasprotnikovih okončinah lahko le redko privede do smrtnih rezultatov, a so
vseeno zelo pomembne tarče v bliţinskem boju moţ na moţa. Okončine so namreč tiste, ki
21
drţijo njegovo oroţje. Posebej občutljiva so mesta, kjer so izpostavljeni ţivčni centri in
sklepi. Trup, kot največja tarča, je nosilec vitalnih organov, med katerimi so na napade najbolj
občutljiva in ranljiva jetra in ledvica (United States Marine Corps, 2010).
Ključnica
Kost, ki je del ramenskega sklepa, je izpostavljena in občutljiva na močne udarce, saj jo je
enostavno zlomiti in s tem povzročiti imobilizacijo roke.
Solarni pleksus
Udarec v solarni pleksus ali center prsnega koša lahko nasprotniku vzame sapo in ga s
tem v trenutku imobilizira.
Ledvica
Močan udarec v predel ledvic povzroči imobilizacijo nasprotnika, trajno poškodbo ali celo
smrt.
Genitalije
Predel genitalij je še en del telesa, ki ni naravno zaščiten z mišicami ali kostmi. Vsakršen
napad na ta predel pri nasprotniku sproţi refleksne zaščitne ukrepe, največkrat poskusi
poškodovani del zaščititi z rokami ali nogami. Pri moških je udarec v ta predel ena
glavnih tarč, saj ţe nenatančen udarec povzroči močne bolečine, krčenje spodnjih
trebušnih mišic, poruši njegov stav/drţo z moţnostjo notranjih travm.
Brahialni pleteţ
Brahialni pleteţ se nahaja na sprednji strani ramenskega sklepa v kanalu med prsno in
ramensko mišico. Z udarcem na to mesto nasprotniku zmehčamo roko, pri vzvodih pa s
pritiskom na to mesto povečamo stopnjo neugodja/bolečine.
Radialni ţivec
Radialni ţivec je najbolj dostopen na notranji strani podlahti (radius) in najbolj
izpostavljen ob radialni kosti na njeni polovici ter ob zapestju. Z udarcem na to mesto
zmehčamo nasprotnikovo roko in sprostimo njegovo zapestje.
Ulnarni ţivec
Ulnarni ţivec je najbolj dostopen na zunanji strani podlahti in najbolj izpostavljen ob
ulnarni kosti na njeni polovici ter ob zapestju. Z udarcem po tem mestu nasprotniku
mehčamo roko, prav tako pa se učinkovito rešujemo iz morebitnega prijema.
22
Spodnja skupina: noge
Spodnje okončine so tiste, ki nasprotnika nosijo v boju. Posebej občutljiva so mesta, kjer so
izpostavljeni ţivčni centri in sklepi. S pravilno in uspešno izvedenimi udarci po nogah
nasprotnika spravimo na tla, kjer je najbolj ranljiv (United States Marine Corps, 2010).
Femoralni ţivec
Femoralni ţivec se nahaja na notranji strani stegna ob femoralni kosti, njegovo najbolj
izpostavljeno mesto je pribliţno na sredini dolţine stegnenice. Udarec ali močan pritisk
na to mesto poruši nasprotnikovo ravnoteţje ali ga celo spodnese.
Peronealni ţivec
Peronealni ţivec se nahaja na zunanji strani stegna in je najbolj izpostavljen na enaki
višini kot femoralni. Udarec ali močan pritisk na to mesto ruši nasprotnikovo ravnoteţje,
močnejši udarec pa lahko začasno paralizira njegovo nogo.
Golenski ţivec
Točka se nahaja na notranji strani goleni pribliţno 10 cm nad gleţnjem. To mesto je
občutljivo na brco, ki zmehča gleţenj, in na drgnjenje z robom čevlja, ki je zelo uporabno
pri pasivnem upiranju aretaciji za obračanje protestnika.
Pregib stopala
To je stik stopala v gleţnju z golenjo, kjer se nahajajo končiči plantarnih ţivcev. Na tem
mestu je učinkovita brca navzdol s peto čevlja.
Stopalni ţivci
Ti se nahajajo na nartu stopala bliţje k prstom. Na tem mestu je učinkovita brca navzdol s
peto čevlja.
Koleno
Kolenski sklep je izpostavljen in občutljiv na močne udarce. Preko kolena nasprotniku
rušimo ravnoteţje, ga zaustavljamo ali onesposabljamo. Posebno občutljivo je na udarce
iz strani.
23
Koti napadov
Kot napada opisuje smer, iz katere prihaja udarec in pod kakšnim kotom prihaja glede na telo.
Pri goloroki borbi lahko udarjamo z nešteto smeri, zato so različni sistemi borilnih veščin
razvili svoje sheme in določili smeri napadov za laţje razumevanje med treningom. Poznamo
sisteme z majhnim številom kotov, kot je 5 pa vse tja do 72. Zaradi poenostavljanja in
poenotenja postopkov goloroke borbe, borbe z noţem in bojevanja s puško z nasajenim
bajonetom se bomo tu osredotočili na naslednjih 6 kotov, in sicer kot 1, kot 2, kot 3, kot 4, kot
5 in kot 6, kot vidimo na Sliki 1 (M. Mornie, osebna komunikacija, 27. 3. 2010).
Slika 1. Koti napadov glede na telo (osebni arhiv).
Načela udarjanja
Uspešno izvedeni udarci z različnimi deli lastnega telesa ali drugimi priloţnostnimi predmeti
po nasprotnikovih vitalnih točkah (oči, ušesa, genitalije), ţivčnih točkah in drugih tarčah na
nasprotnikovem telesu so ključnega pomena za zmago v fizičnem spopadu. Bojevnik mora
biti sposoben uporabiti naslednja načela udarjanja, če ţeli biti zmagovalec v spopadu na
ţivljenje in smrt (M. Ryabko, osebna komunikacija, 20. 11. 2010).
24
Odnos
Bojevnik mora verjeti vase in v svojo nalogo. Najpomembnejša je bojevnikova
mentalna pripravljenost na spopad, kajti samo v tem primeru je sposoben izvesti
uspešne napadalne akcije. V primeru fizičnega spopada mora bojevnik imeti ţeljo in
voljo zmagati ne glede na vse. Biti mora kot medvedka, ki ščiti svoje otroke, in nikoli
ne pomisliti na to, da bi odnehal ali se predal. Popolnoma se mora posvetiti namenu, da
udari svojega nasprotnika s čimer koli, kakor koli in kjer koli, znova in znova, dokler ta
ne pade na tla ali se mu ne podredi.
Globinski udarec
Vsi udarci naj bodo izvedeni tako, da del telesa, ki je udarec zadal, ostane na tistem
mestu vsaj desetinko sekunde, saj le tako prenesemo kinetično energijo udarca na tarčo.
Na ta način doseţemo globinski udarec, ki potuje skozi udarjeno tkivo in povzroči
maksimalen rezultat. Za laţjo predstavo si lahko predstavljamo kladivo, s katerim
zabijamo ţeblje. Tako kot tu pustimo teţi kladiva, da nadaljuje svojo pot skozi ţebelj v
material, tako naj v borbi sila udarca potuje skozi nasprotnika.
Izbira tarč
Cilji bojevnikovih napadov naj bodo nasprotnikova najbolj ranljiva mesta, kot so vitalna
mesta, izpostavljeni ţivčni centri ali občutljivi sklepi. Udarci na ta mesta povzročijo
trenutno psihološko omamljenost in motnjo v motoričnem programu nasprotnika.
Psihološka omamljenost se pojavi, ko so moţgani za trenutek dezorientirani zaradi
prevelike stimulacije, kot je na primer udarec v večji ţivčni center. Pravilno in močno
izveden udarec na takšno mesto popolnoma onemogoči nasprotnika za nekaj trenutkov,
včasih tak udarec povzroči celo nezavest, oboje pa bojevnik lahko izkoristi v svojo
korist. Premaga nasprotnika, si ga podredi ali enostavno pobegne, če situacija od njega
to zahteva.
25
3.3 RAZDALJE
Razdalja opredeljuje relativno razdaljo med bojevnikom in njegovim nasprotnikom. Primarno
oroţje današnjega bojevnika je avtomatska puška in čeprav se z njo lahko udejstvuje na večjih
razdaljah, tudi tja do 500 m (s specialističnimi oroţji vse tja do 2000 m in več), pa se zaradi
urbanega okolja, kjer danes poteka večina spopadov, pogosto znajde v okoliščinah, kjer je
potrebno osebno, fizično nasilje ali bliţinski boj. Bojevnik mora torej izbirati in nenehno
prilagajati razdaljo glede na svoj poloţaj v odnosu do nasprotnika in uporabo oroţja, da bi
dosegel optimalen poloţaj za obrambo oz. izvedbo napada. Zaradi laţjega učenja in
razumevanja fluidnosti in narave bojevanja pri bliţinskem boju govorimo o treh različnih
razdaljah (United States Marine Corps, 2010) .
Razdalja daljšega dosega, kjer se nasprotnika doseţeta s pomočjo oz. z uporabo
bajoneta na puški, s puško, palico, lopatko ali podobnim priloţnostnim oroţjem.
Razdalja srednjega dosega, kjer se nasprotnika doseţeta z brcami, ročnimi udarci,
bajonetom, noţem ali podobnimi priloţnostnimi predmeti.
Razdalja kratkega dosega, kjer se nasprotnika lahko primeta, grabita, davita, udarjata z
glavo, grizeta in uporabljata prisilne prijeme.
3.4 RAZDALJA DALJŠEGA DOSEGA IN OBRAMBA PROTI OBOROŢENEMU
NAPADALCU
Osnovna oboroţitev bojevnika je avtomatska puška. Na začetku najprej spozna njene lastnosti
in način uporabe. Postopoma se nauči streljati, najprej na nepremične tarče in iz stabilnega
poloţaja, nato nadaljuje na premične tarče ter na manj stabilne strelske poloţaje. Ker se bo na
nalogi bojevnik najverjetneje srečal s fizično silo takrat, ko bo imel oroţje v rokah, a ga ne bo
mogel uporabiti zaradi okvare, izpraznjenih zalog streliva ali kake druge nezgode, bomo
najprej obdelali razdaljo daljšega dosega. Zavedati se moramo, da je neoboroţen bojevnik
vedno v slabšem poloţaju kot oboroţeni nasprotnik. Zato je izjemnega pomena, da bojevnik
pozna in razume naslednja načela, saj ima tako več moţnosti za preţivetje (M. Ryabko,
osebna komunikacija, 20. 11. 2010):
26
- neoboroţena obramba proti oboroţenemu nasprotniku mora biti in je brez izjeme
zadnja moţnost;
- če je le moţno, mora bojevnik uporabiti vsa sredstva, ki so mu na razpolago, in
izkoristiti prostor, njegovo konfiguracijo in predmete v njem;
- če je nasprotnik oboroţen z rezilom, lahko bojevnik uporabi zaščitno čelado kot ščit,
prazne ali polne okvirje kot metalno in udarjalno oroţje, pobere kamen, pesek ali
palico – skratka vse predmete, ki so v dosegu;
- prostor izkoristi tako, da je med njim in nasprotnikom vedno ovira, ki nasprotniku
preprečuje ali vsaj oteţuje hiter napad;
- če pride do napada, mora bojevnik najprej umakniti svoje telo ven iz smeri napada in
hkrati preusmeriti napad z oroţjem tako, da ta zgreši njegovo telo in okončine;
- nadzoruje naj nasprotnikovo roko, ki drţi oroţje. Če je le moţno, naj to naredi z
vzvodom ali vsaj trdnim prijemom tako, da oroţje ne more do njega;
- hkrati naj plasira napade na nasprotnika z brcami in udarci v vitalna mesta in ţivčne
centre. Potiskanje prstov v oči, udarci po grlu in tudi grizenje izpostavljenih delov tu
niso odveč;
- nasprotniku naj poruši ravnoteţje in ga spravi na tla, kjer lahko nadaljuje do
razoroţitve ali do onesposobitve.
Jurišna puška z nasajenim bajonetom ali brez njega
Načela bojevanja s puško z nasajenim bajonetom so enaka kot tisti pri boju z noţem.
Uporabljajo se isti koti napada in podobno gibanje telesa. Še vedno sta najpomembnejša
občutek za razdaljo in timing. Glavna razlika je večja razdalja zaradi dolţine oroţja. Zelo
pomembno je, da bojevnik pri boju z nasajenim bajonetom uporablja celotno telesno teţo in
moč in ne zgolj moč zgornjega dela telesa. Pri vadbi na vrečah/lutkah je treba pozorno
spremljati vadečega tako, da resnično v udarec z nasajenim bajonetom vloţi svojo celotno
maso. Na ta način bojevnik razvija poleg fizične tudi mentalno moč in voljo po preţivetju. Pri
sparingu v parih mora biti ves čas pozoren na nasprotnikovo premikanje in hkrati umikati
svoje lastno telo izven njegove linije napada. Neprestano mora iskati pomanjkljivosti v
njegovi obrambi in jih s pridom izkoriščati z uporabo vseh moţnih kotov napada in z vsemi
27
razpoloţljivimi oroţji. Bajonet je učinkovito oroţje, ki ga je treba uporabljati agresivno.
Bojevnik mora napasti brez oklevanja in nadaljevati z napadom, dokler nasprotnik ni
onesposobljen ali podrejen. Pozoren mora biti na vsako pomanjkljivost v nasprotnikovi
obrambi in jo izkoristiti, če pomanjkljivosti ni, mora luknjo v njegovi obrambi ustvariti sam s
speljevanjem nasprotnikovega oroţja tako, da mu lahko nato zada močan udarec z bajonetom
ali kopitom oroţja. Bojevnik naj oroţje drţi trdno, a sproščeno (United States Marine Corps,
2010).
Osnovni poloţaj pri borbi s puško z nasajenim bajonetom
Osnovni poloţaj kot ga vidimo na Sliki 2, je podoben tistemu pri borbi z noţem. Stopala so
vzporedno usmerjena naprej proti nasprotniku, leva (oz. tista slabša noga) je rahlo pred desno,
kolena so sproščeno pokrčena, teţa je na prednjem delu stopal. Puško drţi diagonalno, rahlo
pred sabo v pokončnem poloţaju, tako da jo lahko uporabi za ščit. Desna podlaket je skoraj
vodoravna s tlemi, leva roka je v višini leve rame. Ves čas vzdrţuje očesni stik z
nasprotnikom. Kot pri ostalih načinih bojevanja se bojevnik premika v ravni liniji s
prestopanjem po pol koraka. Leva noga podaljša korak, desna priključi tako, da se vzpostavi
začetni poloţaj. Pri obračanju vedno stopi proti nasprotniku, nikoli od njega in nikoli ne kriţa
nog, temveč uporablja prisunske korake.
Puška z nasajenim bajonetom nam omogoča tri osnovne napadalne gibe. Vsakega od njih
lahko uporabimo za napad ali izpeljavo oz. za sekundarni napad, če prvi napad ni uspešen.
Med celotnim usposabljanjem naj bo poudarek na izvedbi naravno uravnoteţenega gibanja z
namenom uspešno poškodovati tarčo (U.S. Marine close combat fighting handbook, 2010).
Slika 2. Osnovni poloţaj (Rifle with Fixed Bayonet, 2016).
28
Osnovni napadalni gibi/udarci pri borbi z nasajenim bajonetom
Vbod (kot 5)
Namen tega giba je onesposobitev nasprotnika z vbodem bajoneta v ranljive dele
nasprotnikovega telesa. Ta napad je zelo uporaben tam, kjer je zaradi konfiguracije terena
gibanje zelo omejeno, na primer v rovih, hodnikih, naseljih. Kot vidimo na Sliki 3
bojevnik drţi puško trdno z obema rokama. Kopito ima blizu desnega boka, levo roko pa
rahlo iztegne naprej tako, da vodi bajonet v smeri nasprotnikovega telesa – cilja. Stopi
naprej v izkorak in hkrati iztegne obe roki ter potisne s trupom naprej istočasno, ko
izkoračna noga stopi na tla. Tako zagotovi kar največjo silo za vbod. Bajonet nato izvleče
brez premikanja nog, le prenese teţo nazaj in potegne s pomočjo trupa in rok po isti poti,
kot je vbodel. Zadnjo nogo potegne naprej toliko, da vzpostavi začetni poloţaj. Vojak
lahko uporabi vbod kot zaključek pri obrambi pred napadom z rezilom iz kota 1 ali 6
tako, da najprej stopi iz smeri napada in s cevjo/bajonetom izpelje nasprotnikov napad v
stran, kot vidimo na Sliki 4. Takoj ko si naredi prostor, izvede vbod po smeri 5 v višini
vratu/prsnega koša (United States Marine Corps, 2010).
Slika 3. Vbod (Rifle with Fixed Bayonet, 2016).
29
Slika 4. Primer uporabe vboda pri obrambi pred napadom z rezilom (osebni arhiv).
Rez (kot 2 ali 3)
Namen tega napada je odvrnitev ali onesposobitev nasprotnika s povzročitvijo ureznin.
Bojevnik izvede ta napad iz osnovnega poloţaja tako, kot prikazuje Slika 5. Izkorači
naprej z levo nogo ter iztegne levo roko naprej tako, da je rezilo bajoneta obrnjeno naprej,
in zamahne navzdol in v desno z rahlim kroţnim zamahom. Napad zaključi tako, da
potegne zadnjo nogo za sabo in vzpostavi osnovni borbeni poloţaj (United States Marine
Corps, 2010).
Slika 5. Rez (Rifle with Fixed Bayonet, 2016).
Horizontalni udarec s kopitom (kot 3 ali 4)
Udarci s kopitom so namenjeni za onesposobitev ali podreditev nasprotnika. Horizontalni
udarec v višino glave izvede bojevnik iz osnovnega poloţaja. Zadnjo desno nogo prenese
naprej v korak in hkrati z desno roko prenese kopito oroţja v višino glave ter zamahne v
vodoravni smeri naprej, medtem ko z levo roko prednji del oroţja povleče nazaj h glavi.
30
Nadaljuje korak z levo nogo, hkrati vrne oroţje in telo v osnovni poloţaj kot je to
prikazano na Sliki 6 (United States Marine Corps, 2010).
Slika 6. Horizontalni udarec s kopitom (Rifle with Fixed Bayonet, 2016).
Vertikalni udarec (kot 5)
Na Sliki 7 vidimo izvedbo vertikalnega udarca. Bojevnik je v osnovnem poloţaju, ko ga
nasprotnik napade z vbodom. Stopi naprej in v levo, da se umakne napadalnemu oroţju in
ga hkrati parira oz. preusmerja s svojo puško v desno kot vidimo na Sliki 8. Na ta način
se umakne napadu in premaga razdaljo do nasprotnika. Zdaj le še nadaljuje s kopitom
svoje puške naprej in navzgor v nasprotnikove genitalije. Ker se nasprotnik po tem
udarcu prepogne, mu bojevnik lahko zada še zamašni udarec z bajonetom preko vratu in
vbod v grleni del (United States Marine Corps, 2010).
Slika 7. Vertikalni udarec s kopitom (Rifle with Fixed Bayonet, 2016).
31
Slika 8. Primer uporabe vertikalnega udarca (osebni arhiv).
Direktni udarec v glavo (kot 5)
Na Sliki 9 vidimo izvedbo direktnega udarca v glavo. Uporaben je kot nadaljevanje
horizontalnega udarca ali kot samostojen udarec v ozkih prostorih. Po izvedbi
horizontalnega udarca v glavo lahko bojevnik nadaljuje z direktnim udarcem z dnom
kopita po smeri kota 5 naravnost v glavo, s tem da še dodatno podaljša korak. Kot
samostojni udarec se lahko izvede v tesnem prostoru, podobno kot horizontalni udarec, le
da tu silovito iztegne obe roki in tako nasprotnika udari s spodnjim delom kopita. Vnovič
vzpostavi osnovni borbeni poloţaj s tem, da potegne zadnjo nogo za sabo in prenese
oroţje diagonalno predse (United States Marine Corps, 2010).
Slika 9. Direktni udarec v glavo (Rifle with Fixed Bayonet, 2016).
32
Urjenje reakcije in natančnosti napadalnih gibov
Ko se vadeči naučijo teh postopkov, jih začnejo vaditi brez dogovorjenega vrstnega reda.
Treba je poudariti, da vadeča ne tekmujeta, temveč se učita drug drugega. Hitrost napadov je
torej prilagojena sposobnosti tistega, ki napad izvaja. Na ta način pridobiva izkušnje in hitrost.
Za trening razvoja natančnosti zadevanja in hitrost reakcije je zelo uporabna palica dolţine
1,5 m, ki ima na eni strani ţično zanko velikosti 15 cm, na drugi pa 20-centimetrsko
ţaklovinasto kroglo. Eden v paru je oboroţen s puško z nasajenim bajonetom, ki je zaščiten z
noţnico, drugi pa drţi palico in jo nastavlja kot cilj prvemu. Ko mu pokaţe zanko, jo mora
bojevnik zabosti z bajonetom, če mu pokaţe kroglo, mora na njej izvesti horizontalni udarec
v povezavi z direktnim udarcem. Na ta način bojevnik razvija svoje reakcije in napade,
markirant pa se uči prepoznavati telesne signale za določen napad. Variacije na teh pet
osnovnih napadov so praktično neskončne. Bojevniki naj jih odkrivajo med sparingom, kjer
namesto pravega oroţja uporabljajo oblazinjene palice podobnih dimenzij. Na ta način
utrjujejo dano znanje in odkrivajo sebi specifične načine uporabe puške z nasajenim
bajonetom (A. A. Solovjov, osebna komunikacija, 27. 7. 2013).
Goloroka obramba pred napadom z nasajenim bajonetom
Ko bojevnik pozna moţne napade z nasajenim bajonetom, laţje razume mehaniko obrambe
pred njimi. Obramba pred montiranim/nasajenim bajonetom vsebuje popolnoma enake
principe kot obramba pred noţem (kot bo razvidno kasneje). Prav tako ostanejo koti napadov
enaki, predvsem zaradi laţjega razumevanja. Kadar imamo opravka z oroţjem z nasajenim
bajonetom, moramo paziti na dvoje – na bajonet in kopito oroţja. Bajonet je namenjen
prebadanju in rezanju, medtem ko je kopito močno oroţje za zadajanje topih udarcev.
Bojevnik bo varen, vse dokler je postavljen tako, da ga nasprotnik ne more zadeti z enim ali
drugim. To pomeni, da se mora bojevnik v celoti umakniti iz linije napada na varen poloţaj
glede na nasprotnika in njegovo oroţje. Pri oroţju z nasajenim bajonetom je varnejši poloţaj
na notranji strani nasprotnikovega oroţja, od koder izvaja nasprotne napade in prevzame
nadzor nad oroţjem.
33
Naslednje napade in obrambne akcije uporabimo za osnovni trening
Napad iz kota 2 – diagonalni zamah
Napadalec izvede napad iz kota 2, diagonalno navzdol iz leve proti desni. Bojevnik v
pravem trenutku stopi iz linije napada in uporabi obe roki za nadzor oroţja. Z levo roko
nadaljuje s kontrolo, medtem ko zadnjo nogo potegne naprej proti nasprotniku in hkrati z
desno roko izvede močan udarec v nasprotnikov vrat ali obraz z odprto dlanjo tako, da
mu zarine svoje prste v oči. S tem poruši nasprotniku ravnoteţje in ga spravi v neugoden
poloţaj, kar izkoristi za odvzem oroţja nasprotniku, kot vidimo na Sliki 10 (M. Mornie,
osebna komunikacija, 30. 9. 2013).
Slika 10. Primer obrambe pred napadom iz smeri kota št. 2 (osebni arhiv).
Napad iz kota 3 – horizontalni zamah
Bojevnik vstopi na notranjo stran napadalčevega prostora in se zasuka z njim v smeri
potovanja oroţja. Z levo roko nadzoruje oroţje, z desno pa z vso silo udari s stranskim
delom dlani preko centra vratne arterije. To povzroči, da se napadalčeva glava spusti,
upogne se v trupu in prenese svojo teţo nazaj. S tem poruši njegovo ravnoteţje. Z desno
roko nato seţe preko nasprotnikove desne roke in prime za kopito njegove puške in mu jo
vzame, kot je prikazano na Sliki 11 (M. Mornie, osebna komunikacija, 30. 9. 2013).
34
Slika 11. Primer obrambe pred napadom iz smeri kota št. 3 (osebni arhiv).
Napad iz kota 5 – direkten vbod
Na Sliki 12 vidimo, da je ta napad je usmerjen v centralno linijo bojevnikovega telesa v
višini trebuha ali prsi. Bojevnik stopi v stran in naprej tako, da stopi na zunanjo stran
oroţja. Z desno roko drţi kontrolo nad oroţjem, z levo pa silovito zarije prste nasprotniku
v oči. Z desno potegne oroţje navzgor, z levo prime za kopito in ga potegne nasprotniku
iz rok (M. Mornie, osebna komunikacija, 30. 9. 2013).
Slika 12. Primer obrambe pred napadom iz smeri kota št. 5 (osebni arhiv).
Napadalni postopki z bajonetom/noţem
Med opravljanjem bojnih nalog se bojevnik izpostavlja različnim nevarnostim, na katere je
dolţan odgovoriti glede na pravila delovanja, določena za tisto območje. Da bi svojo nalogo
opravil, mora biti usposobljen in pripravljen udejstvovati se tako ofenzivno kot defenzivno.
Zaradi narave dela se vojaki na današnjem bojišču velikokrat srečujejo z bliţinskim bojem,
saj delujejo predvsem v urbanem okolju, kjer je treba pregledovati objekte, sprazniti prostore
35
ali kjer je potrebno tiho delovanje. Poleg sekundarne oboroţitve – pištole je bajonet/noţ
najnevarnejše oroţje v bliţinskem boju. Bojevnik, oboroţen z bajonetom, ima velik
psihološki učinek na nasprotnika. Hkrati noţ/bajonet izboljšuje bojevnikove moţnosti za
zmago nad večjim ali večjimi nasprotniki (A. A. Solovjov, osebna komunikacija, 27. 7. 2013).
Načini drţanja noţa/bajoneta
Naravni prijem
Noţ drţi v desni (močnejši roki) čim bolj naravno. Na Sliki 13 vidimo, da je konica noţa
je obrnjena proti nasprotniku, rezilo je obrnjeno navzdol (varianta je tudi, da je rezilo
poravnano horizontalno s tlemi). Ta prijem je odličen za uporabo pri vbodih, sekanju in
rezanju (Styers, 1974).
Slika 13. Naravni način drţanja rezila (osebni arhiv).
Obratni prijem
Kot vidimo na Sliki 14 je rezilo pravokotno s podlaktjo in obrnjeno stran od nje. Ta način
drţe noţ skrije pred nasprotnikovimi očmi. Omogoča uporabo rezila za uporabo pri
vzvodih ali prijemih, hkrati pa s tem načinom proizvede največ moči pri zamahu za vbod.
Z njim lahko vbadamo, reţemo, paramo in udarjamo (Orlando, 1996).
36
Slika 14. Obratni prijem pri drţanju rezila (osebni arhiv).
Različni načini napadov z rezili
Vse spodaj naštete napade izvaja vadeči najprej na pasivnem partnerju tako, da uporablja
maksimalne amplitude gibov, saj se tako nauči izvajati napade po različnih smereh in kotih
(M. Mornie, osebna komunikacija, 27. 3. 2010).
Vbod
Je najpogostejši in najnevarnejši napad z rezilom. Napad navadno pride od zgoraj
navzdol (kot 6) ali pa naravnost v višini trebuha (kot 5).
Rez
Je napad, ki poteka, kot namiguje njegovo ime, iz potega. Največkrat so to zamahi levo
in desno v višini trebuha (kot 3 in 4) ali diagonalno preko trupa (kot 1 in 2). Rana v tem
primeru je dolga površinska ali krajša globoka.
Porez
Te vrste napadov imajo obrambni namen in se uporabljajo kot kratke blokade po
nasprotnikovih udih. Bojevnik s sukanjem zapestja, v katerem drţi rezilo, zada večje
število vreznin. Ta način ima velik psihološki vpliv na nasprotnika, saj če so napadi
uspešni, ta krvavi iz večjega števila ran (vsi moţni koti).
37
Sekanje
Tu se rezilo uporablja za sekanje in ne rezanje (kot 6).
Udarec
Z zadnjim delom ročaja, ki je na borbenih noţih posebej prirejena koničasta oblika (ang.
skull crasher), bojevnik lahko zada udarec v nasprotnikovo telo, najbolj zaţeleno v
njegovo glavo (koti 1, 2, 3, 4 in 6).
Osnovni poloţaj za borbo z noţem – borbeni stav
Borbeni stav je zelo podoben osnovnemu poloţaju pri borbi s puško. Bojevnik stoji z nogami
v širini ramen, dominantna noga je rahlo zadaj, stopali obeh nog sta obrnjeni proti
nasprotniku. Teţa telesa je enakomerno porazdeljena s teţiščem na prednjem delu stopal.
Način drţe noţa je prepuščen bojevniku oz. ga prilagodi glede na razdaljo, prosta roka je ob
telesu in dlan v višini vratu, kjer je v optimalnem poloţaju za zaščito (United States Marine
Corps, 2010).
Vadba napadov borbe z noţem
Napade z noţem bojevnik vadi po shemi prej opisanih kotov najprej na pasivnem partnerju, ki
samo stoji pri miru, nato v gibanju. Z nenehnim ponavljanjem si v spomin točno vcepi, kaj
cilja in kako. Za nadgradnjo znanja vadi s partnerjem boj noţ na noţ po vnaprej dogovorjenih
zaporedjih. Najprej počasi in nato glede na znanje progresivno dvigujeta hitrost. Na ta način
se oba učita iskati nasprotnikove pomanjkljivosti, ga napadati in se hkrati braniti z izmiki,
bloki in izpeljavami. V borbi z noţem je pomembno znati uporabljati vsa oroţja telesa in se
ne osredotočiti zgolj na noţ. Prosta roka je zelo uporabna za zavajanje nasprotnika,
preusmerjanje njegove napadalne roke in tako ustvarjanje luknje v njegovi obrambi.
Nasprotnikova pozornost bo posvečena bojevnikovemu noţu, zato z nogami lahko doda
kakšno presenečenje z nizko brco ali kolenom. Primarne tarče v borbi z noţem so
nasprotnikove oči, njegovo grlo, vrat, predel pleksusa in trebuha, iztegnjeni udi in notranja
stran stegen (femoralna arterija).
38
Da zadeve poenostavimo, maksimalno začnejo vadeči vaditi borbo z noţem po načelih
goloroke borbe proti noţu. Tako ne pride do zmede, saj nima različnega pristopa za obrambo
z golo roko pred noţem ali za obrambo z noţem proti noţu. Preveč različnih tehnik pod
stresom upočasni proces odločanja, kaj narediti, zato mora biti vse karseda enostavno in
poenoteno. Tu je nekaj kombinacij, ki jih lahko uporabimo za razvoj bojevnikovega
dojemanja in razumevanja razdalje, načel in tehnik pri borbi z noţem (obvezna zaščita oči)
(M. Mornie, osebna komunikacija, 27. 3. 2010).
Primeri kombinacij
Kot 1/3, 2 in 5
Par zavzame borbeni stav z noţem. Eden od para izvede napad prek kota 1 čez
nasprotnikov vrat in nadaljuje mimo telesa. Bojevnik stopi v levo na zunanjo stran
napadalčevega oroţja kot prikazuje Slika 15. S svojo levo – prosto roko prestreţe in
speljuje nasprotnikov napad stran od svojega telesa, hkrati pa z noţem potegne
diagonalno navzgor in prereţe nasprotnikov triceps in del bicepsa. Takoj nadaljuje po
smeri kota 2 z noţem preko nasprotnikovega vratu. Medtem z levo roko zagrabi
nasprotnika za porezano roko in jo zaradi kontrole nad njegovim oroţjem potegne nase. Z
desno pa zaključi napad po smeri kota 5 v predel njegovega trebuha z direktnim vbodom
(M. Mornie, osebna komunikacija, 30. 9. 2013).
39
Slika 15. Primer obrambe z noţem proti napadu z noţem po smeri kota št. 1 (osebni arhiv).
Kot 3/5, 1 in 5
Napadalec izvede napad v smeri kota 3 v višini prsnega koša. Bojevnik stopi v desno
stran in naprej, da se izmakne napadu. S podlaktjo proste roke blokira napadalčevo roko
in hkrati izvede silovit napad z vbodom v smeri kota 5 proti nasprotnikovem vratu. Desno
roko rahlo zarotira v rani in jo potegne proti svoji glavi, od tam izvede sekalni gib po
smeri kota 1 preko nasprotnikove oboroţene roke in jo odpelje na svojo desno stran kot
prikazuje Slika 16. Leva roka ji sledi in trdno namesti nasprotnikovo oboroţeno roko
preko komolca na njegov pleksus. Desna roka je zdaj pripravljena za napad po smeri kota
5 za vbod v nasprotnikov vrat, trebuh ali notranjo stran stegna (M. Mornie, osebna
komunikacija, 30. 9. 2013).
Slika 16. Primer obrambe z noţem proti napadu z noţem po smeri kota št. 3 (osebni arhiv).
Kot 5/3, 4 in 5
V tem sklopu napadalec začne z direktnim vbodom po smeri kota 5, kot vidimo na Sliki
17. Bojevnik najprej stopi vstran, da izmakne telo izven linije napada, hkrati s prosto roko
preusmerja napadalčevo roko z noţem in mu s svojim noţem prereţe biceps z gibom v
smeri kota 3. S tem onesposobi napadalčevo roko in si naredi prostor za napad na vrat v
40
smeri kota 4 ter zaključi z direktnim vbodom v pleksus v smeri kota 5 (M. Mornie,
osebna komunikacija, 30. 9. 2013).
Slika 17. Primer obrambe z noţem proti napadu z noţem po smeri kota št. 5 (osebni arhiv).
Goloroka obramba pred napadom z noţem
Pri goloroki obrambi pred noţem mora bojevnik biti mentalno pripravljen na moţnost prejetja
ureznin. Noţ ali kakršno koli rezilo je izjemno nevarno, zato je goloroka obramba izjemno
tvegana in z veliko verjetnostjo sprejema rane. Seveda s primernim treningom to moţnost
močno zmanjšamo, a nikakor si glede tega ne smemo ustvarjati iluzij, saj te lahko bojevnika,
ko pride do prve ureznine, spravijo v šok, zaradi česar ne reagira na nadaljnje napade. Da
bomo laţje razumeli biomehaniko bojevanja in pristopili k urjenju obrambnih postopkov,
moramo bojevnika najprej naučiti napadati (A. A. Solovjov, osebna komunikacija, 25. 7.
2013).
Vadba goloroke obrambe pred noţem
Namen vadbe obrambnih postopkov borbe z noţem je predstaviti in spoznati bojevnike z
različnimi koti napadov ter pravilne reakcije na njih. Za potrebe vadbe naj se vadeči razdelijo
v pare, kjer sprva eden napada in drugi le markira. Markiranje partnerja je pomembno zaradi
vizualne percepcije in prepoznave tarč. Kasneje z naraščanjem znanja v parih preidejo na
mehki sparing in na koncu v prosto borbo z uporabo zaščitnih sredstev. Pomembno je, da
41
napadalec napade izvaja karseda realistično iz stališča razdalje in napadalnih kotov. Napadi
naj bodo izpeljani z namenom, tako da zadenejo ciljno tarčo, če se drugi ni izmaknil ali
izvedel drugih potrebnih obrambnih postopkov. Vadbeni noţi naj bodo kovinski, brez konice
ali ostrine. Zaradi varnosti naj vadeči nosijo zaščitna očala in taktične rokavice, vse napade pa
naj najprej izvajajo počasi in mehko, nato progresivno napredujejo z znanjem in veščino proti
večjim hitrostim in močem. Učenje goloroke borbe z oz. proti noţu naj bojevniki začnejo z
učenjem napadalnih postopkov in šele nato preidejo na obrambne, saj se tako najprej naučijo
izvajati napade in hkrati naučijo prebrati iz biomehanike telesa smer prihajajočega napada
(M. Mornie, osebna komunikacija, 27. 3. 2010).
Razdalje pri borbi z noţem
Tako kot pri udarcih poznamo tudi tukaj tri distance oz. borbene razdalje, in sicer dolgo,
srednjo in kratko (U.S. Marine close combat fighting handbook, 2010).
Dolga razdalja
Napade tvorijo zamahi v obliki osmic, ki so diagonalne ali horizontalne po smereh kotov
1, 2, 3, 4, 8, 9 in direktni vbodi v liniji trebuha in prsnega koša v smeri kota 5. Tu se
največkrat uporablja normalni prijem oroţja, saj tako povečamo doseg napada.
Srednja razdalja
Tu pridejo v igro vsi koti in tudi obratni prijem tu pokaţe svoje prednosti, saj ga lahko
uporabimo za zaklepanje nasprotnikovih udov in vzvode, seveda poleg rezanja, vbadanja
in paranja.
Kratka razdalja
Pri tej teţko govorimo o borbi z noţem, ker se ta pojavi na tako majhni razdalji, da ga je
nemogoče videti in posledično nanj reagirati.
42
Načela goloroke obrambe pred noţem
Pri vsakem spopadu imamo na izbiro tri moţnosti, ki se medsebojno pogojujejo (A. A.
Solovjov, osebna komunikacija, 21. 7. 2013):
- ubrani in se umakni: kar pomeni, da se po izognitvi napadu izmaknemo na varno
razdaljo;
- ubrani in zmehčaj: po uspešnem izmiku napadu takoj preidemo v napad z različnimi
udarci in brcami z namenom, da šokiramo in onesposobimo napadalca;
- ubrani in razoroţi: ta moţnost je odvisna od uspešno izvedene druge moţnosti –
zmehčanja nasprotnika z udarci. Če smo drugo moţnost dodobra izkoristili , smo zdaj
v poloţaju, ko lahko na nasprotniku izvajamo različne vzvode ali ključe, s čimer ga
razoroţimo in obvladamo.
Primeri goloroke obrambe pred noţem/bajonetom
Izpeljava preko roke
To je najprimernejša vaja za pridobivanje motorične sheme dela rok in zraven podzavestno
uči delo nog. Na Sliki 18 vidimo napad nasprotnika, ki pride od zgoraj pod kotom 1. Bojevnik
stopi v levo stran in naprej pod kotom 45 stopinj na nasprotnika, da se tako izmakne smeri
oroţja in se zavaruje pred napadom. S svojo levo roko prestreţe nasprotnikovo napadalno
roko in jo napelje na zunanjo stran svoje desne roke, s katero potegne proti svoji glavi tako,
kot bi si hotel popraviti pričesko. Leva roka medtem prepusti napadalčevo roko in preide v
udarec ali odriv po napadalčevem komolcu v smeri njegovega pleksusa. Poudarek je na
poziciji udarca po nasprotnikovem komolcu, saj je tako večja moţnost povzročitve poškodbe
na njegovi roki, zaradi katere bi spustil oroţje, in odrivanju proti nasprotnikovi sredini zaradi
kontrole njegovih morebitnih nadaljnjih gibov. S to akcijo se izmakne nasprotnikovemu
napadu in se hkrati postavi v odlično pozicijo za izvedbo protinapada in imobilizacijo
nasprotnika (M. Mornie, osebna komunikacija, 30. 9. 2013).
43
Slika 18. Primer goloroke obrambe proti napadu z noţem po smeri kota št. 1 (osebni arhiv).
Zaustavitev roke in izpeljava
Napad nasprotnika pride iz smeri 3 kot vidimo na Sliki 19. Tokrat stopi bojevnik na notranjo
stran napadalne roke, torej naprej in v desno. S svojo levo podlaktjo prestreţe napadalčevo
roko in hkrati s svojo desno roko plasira udarec z robom dlani v sredino nasprotnikove leve
ključnice ali prsne mišice (za trening, drugače je ta udarec naravnost pod nasprotnikovo
brado). S tem zmanjša moč in usmerjenost udarca. Svojo desno roko nato potegne nazaj in
navzgor proti svojemu desnemu ušesu in z njo udari po nasprotnikovi oboroţeni roki
naravnost navzdol preko sredine njegove podlakti z udarcem, podobnim sekanju s sekiro, in
nadaljuje, dokler njegove roke ne spelje mimo svojega trupa. Tako se izogne napadu in se
postavi v dominantni poloţaj za izvedbo nasprotnega napada ali imobilizacije (M. Mornie,
osebna komunikacija, 30. 9. 2013).
Slika 19. Primer goloroke obrambe proti napadu z noţem po smeri kota št. 3 (osebni arhiv).
44
Izpeljava in izmik
Na Sliki 20 vidimo, da napad nasprotnika pride iz smeri 5. Bojevnik napadalčevo roko začne
izpeljevati z odrivanjem s hrbtno stranjo desne roke, hkrati pa izmakne svoj trup v levo iz
smeri napada. S svojo levo roko nato udari in odriva preko komolca napadalčeve roke proti
njegovem pleksusu. S tem se postavi v dominanten poloţaj kontrole oroţja in za izpeljavo
protinapada (M. Mornie, osebna komunikacija, 30. 9. 2013).
Slika 20. Primer goloroke obrambe proti napadu z noţem po smeri kota št. 5 (osebni arhiv).
Zaključevanje
Ko bojevniki osvojijo prve tri principe do te mere, da postanejo avtomatizirani in so jih
sposobni prilagoditi še ostalim kotom napada, se začnejo učiti nadaljevanje in imobilizacijo iz
dominantnih poloţajev. Ti principi tvorijo osnovno obrambe pred napadi iz različnih kotov
smeri. Hkrati omogočajo bojevniku uporabo teh principov, ki jih skozi ponovitve pretvori v
svoje naravne reakcije. To pomeni, da se je zmoţen instiktivno odzvati in postopati pravilno v
primeru napada z noţem. Tu je še posebno pomembno, da ne povezujemo nekih tehnik s
točno določenim tipom ali kotom napada. Saj niti dva napada ne bosta prišla popolnoma
enako, kot si nista dva nasprotnika nikoli popolnoma enaka. Zato tu učenje tehnik nima
smisla, saj ne moremo bojevnika naučiti toliko tehnik, kot je lahko različnih napadov. Lahko
pa ga naučimo ta načela, ki se ponavljajo na vseh treh razdaljah.
45
3.5 RAZDALJA SREDNJEGA DOSEGA
Pri borbi na srednji razdalji se nasprotnika doseţeta s popolnoma iztegnjenimi udarci ali
brcami. Tako kot pri borbi na dolgi razdalji mora bojevnik stalno nadzorovati poloţaj svojega
telesa, se zavedati razpoloţljivih telesnih oroţij in biti sposoben prepoznati priloţnost za
napad ali izbrati primerno obrambno akcijo. To pomeni, da mora vedeti, kdaj je treba
zmanjšati razdaljo z nasprotnikom in kdaj jo povečati.
Telo kot oroţje
Tudi na tej razdalji je najnevarnejše naravno oroţje bojevnika njegovo telo, in sicer v tem
primeru roke in noge. Na tej razdalji naj bodo udarci prav tako usmerjeni na nasprotnikove
vitalne in izpostavljene ţivčne centre.
Udarci z roko
Pod udarce z roko spada vsak prenos sile na nasprotnika preko katerega koli dela roke od
rame do konic prstov. Najpogosteje uporabljen način udarjanja v borilnih športih je udarec s
pestjo, ki pa se mu je v našem primeru zaradi varnosti bojevnika smiselno izogniti. Vojaki po
vsem svetu nosijo na sebi zaščitno opremo (čelada, neprebojni jopič), takšne ali drugačne
oprtnike, katerih ţepi so običajno napolnjeni z nabojniki, baterijami, noţi in še številnimi
različnimi predmeti, na katerih si bojevnik ob nepravilnem udarcu s pestjo lahko poškoduje
roko. Zato naj namesto pesti bojevnik za udarce raje uporabi odprto dlan, pri čemer lahko
uporabi iztegnjene prste za vbodni udarec v nasprotnikove oči. Pri udarcih naj nikoli
popolnoma ne iztegne roke v komolčnem sklepu, da prepreči moţnost hiperekstenzije. Pri
udarcih z dlanjo je glavna udarna površina spodnji del dlani ali njen zunanji rob na strani
malega prsta.
46
Osnovna načela pri udarjanju
Mišična relaksacija
Povsem naravno je, da se ljudje v stresnih situacijah zategnejo/zakrčijo (kar poveča
porabo energije in pospeši pojav utrujenosti, upočasni gibanje in poveča
odzivni/reakcijski čas). Zato je mišična relaksacija še posebej pomembna za doseganje
večje hitrosti in prenosa moči udarca kot tudi za doseganje manjših reakcijskih časov (M.
Ryabko, osebna komunikacija, 20. 11. 2010).
Prenos teţe
Nujen je za ustvarjanje velike sile pri udarcih. To lahko doseţe z obratom bokov in ramen
v smeri napada/udarca, prenosom lastne telesne teţe naprej in navzdol/navzgor v
nasprotnika (M. Ryabko, osebna komunikacija, 20. 11. 2010).
Vračanje v začetni poloţaj
Vračanje roke takoj po udarcu v izhodiščni poloţaj je pomembno zaradi lastne varnosti,
saj tako vzpostavimo osnovni varnostni gard, hkrati pa smo pripravljeni na vnovično
izvedbo udarca ali udarcev (M. Ryabko, osebna komunikacija, 20. 11. 2010).
Vrste udarcev
Direkt
To je močan udarec naravnost, z zadnjo ali prvo roko. Iz osnovnega poloţaja zadnja roka
potuje naravnost proti nasprotniku v višini njegove brade, kot vidimo na Sliki 21. Zadnja
rama se pomakne naprej, sprednja roka pa se pomakne nazaj pred obraz in ga zaščiti. Za
več moči se morajo trup in boki zavrteti v isto smer kot roka, ki udarja, teţa pa se mora
prenesti na sprednjo nogo. Če udarec izvede z isto roko, kot je izkoračna noga, je to prvi
47
direkt. Če je udarec izveden z nasprotno roko od izkoračene noge, je to zadnji direkt.
Udarec potuje po smeri kota 5 (Taraniš, 1997).
Slika 21. Primer udarca z roko – direkt (Dougherty, 2010).
Kroše
To je polkroţni udarec s sprednjo ali zadnjo roko od strani. Zadnja (leva) roka je za
zaščito postavljena ob bradi. Nato se hkrati trup in boki zavrtijo v nasprotni smeri urinega
kazalca (v levo), desna noga (sprednja) se na prednjem delu stopala rotira na noter, peta
je rahlo dvignjena od tal. Desna pest potuje po rahli kroţnici naprej, medtem ko se
komolec dviga tako, da je roka ob izvedenem udarcu vzporedna s tlemi, kot to vidimo na
Sliki 22. Po udarcu se mora bojevnik hitro postaviti nazaj v osnovni poloţaj, sicer je zelo
ranljiv. Udarec potuje po smeri kota 3 ali 4 (Taraniš, 1997).
Slika 22. Primer udarca z roko – kroše (Dougherty, 2010).
48
Kladivo/sekira
To je močan udarec, praviloma z zadnjo roko in izkorakom naprej v nasprotnika. Udarec
potuje po smeri kota 1, 2, 3 ali 4. Kladivo se nanaša na udarec s spodnjim stranskim
delom dlani pri stisnjeni pesti kot vidimo na Sliki 23. Udarec imenovan sekira, pa s
stranskim delom odprte dlani (Dougherty, 2010).
Slika 23. Primer udarca z roko – kladivo (Dougherty, 2010).
Noţni udarci – brce
Pri goloroki borbi za oboroţene sile morajo biti brce enostavne in učinkovite, zato je najbolje,
če so brce usmerjene na nizke cilje. Bojevniki imajo običajno na nogah teţke usnjene škornje
in na sebi še vsaj 15–20 kg različne opreme (taktični fragmentacijski jopič, zaščitna čelada,
oprtnik s strelivom, sredstva zvez, oroţje ipd.). V stresnih situacijah je telo še dodatno napeto,
kar še dodatno onemogoča visoke in koordinacijsko zahtevnejše brce. Pri višjem pulzu se
mora zanesti na grobe motorične programe, ki ne zahtevajo velike stopnje energije ali
koordinacije (A. A. Solovjov, osebna komunikacija, 23. 7. 2013).
49
Noge kot oroţje
Noge kot oroţje imajo več nalog. Na njih se bojevnik premika in s tem postavlja v boljši
poloţaj za napad ali proti napad, podpirajo vse udarce rok, hkrati pa tudi same predstavljajo
močno oroţje pri zadajanju udarcev. Uporabljajo se tudi za spotikanje, spodnašanje in
metanje nasprotnika. Od kolčnega sklepa navzdol nudi noga več oroţij (U.S. Marine close
combat fighting handbook, 2010).
Kolk
Uporablja se ga predvsem pri metanju nasprotnika, in sicer kot neke vrste vzvod ali oviro,
preko katere nasprotnik poleti.
Koleno
Verjetno je koleno najbolj uporabno oroţje za bojevnika, ki je zaradi svoje opreme
prisiljen racionalizirati svoje gibanje, da ohrani svoje ravnoteţje.
Nart
Uporablja se za stranske brce v nizke in srednje visoke tarče mehkejšega tkiva, kot so
stegenske mišice, meča in genitalije.
Zunanji rob stopala
Uporablja se za zaustavljanje nasprotnikovega koraka ali brce.
Notranji rob stopala
Uporablja se predvsem za spodnašanje nasprotnikove noge, da s tem poruši njegovo
ravnoteţje, ter za zaustavljanje nasprotnikovega koraka ali brce.
Prsti
Ker je bojevnik vedno obut v vojaške škornje, lahko brco s prsti uporabi kot vbodno brco
na izpostavljene ţivčne centre noge ali trupa.
Peta
Peta je uporabna za udarce pri rušenju nasprotnika ali stomp brcah.
50
Vrste brc
Zaustavljalna brca
Kadar nasprotnik stopi proti bojevniku z jasno namero agresije, mu ta lahko prepreči dostop
oz. poruši napad z enostavnim dvigom stegnjene noge bočno proti nasprotniku tako, da se
njegov zunanji del stopala zadane v nasprotnikovo koleno oz. tik pod kolenom, kot vidimo na
Sliki 24. S tem doseţe, da se nasprotnik predkloni preko kolena, poruši njegovo ravnoteţje in
posledično sebi olajša nadaljevanje z različnimi udarci (Dougherty, 2010).
Slika 24. Zaustavljalna brca (Dougherty, 2010).
Brca v genitalije s prsti, nartom ali piščaljo
Kadar sta z nasprotnikom obrnjena drug proti drugemu, kot na Sliki 25, lahko bojevnik
stopi proti njemu in z iztegnjeno nogo izvede brco naravnost navzgor nasprotniku med
nogami. Tudi če ne zadane genitalij, se nasprotnik refleksno odzove na groţnjo s
sklanjanjem in spustom rok v obrambo, kar bojevnik lahko izkoristi za nadaljnje
delovanje (Dougherty, 2010).
Slika 25. Brca v genitalije (Dougherty, 2010).
51
Brca v notranjo stran kolena
Bojevnik vnovič zavzame poloţaj proti nasprotniku pod kotom 45 stopinj glede na
njegovo čelno os in se s tem izogne napadu, kot vidimo na Sliki 26. Hkrati se s tem
postavi v poloţaj, od koder lahko brcne s peto ali prsti tik nad in za nasprotnikovim
kolenom v izpostavljeno mesto femoralnega ţivca (M. Mornie, osebna komunikacija, 30.
9. 2013).
Slika 26. Primer uporabe brce v notranjo stran kolena (osebni arhiv).
52
3.6 RAZDALJA KRATKEGA DOSEGA
Zaradi majhne razdalje med nasprotnikoma pri bojevanju na srednji razdalji so udarci kratki
in podprti z uporabo celotne telesne mase bojevnika. Ta razdalja je izredno nevarna, saj
dopušča zelo malo časa za reakcijo na nasprotnikov napad. V športni borbi, ko sta nasprotnik
in začetek boja točno določena, ta ne predstavlja takšne nevarnosti. Za bojevnika na mirovni
operaciji, kjer deluje kot policist in se giblje med lokalnim prebivalstvom, pa je ta razdalja
prava nočna mora, saj tu v nasprotju s športom ni omejitev glede oroţja in ostalih nevarnih
predmetov (U.S. Marine close combat fighting handbook, 2010).
Roke kot oroţje
Znanje golorokega bojevanja preskrbi bojevniku dodatna sredstva, s katerimi lahko premaga
ovire na poti in tako izpolni zadano nalogo. Pravilno usposobljen bojevnik lahko svoje roke
uporabi kot smrtonosno oroţje. Od ramenskega sklepa navzdol roka nudi bojevniku naslednji
spekter oroţij za kratko udarjanje (U.S. Army hand-to-hand combat handbook, 2010).
Rama
Je zelo uporabna za udarjanje v različnih objemih ali kot dodatek pri rušenju.
Komolec
Veliko različnih borilnih veščin uporablja komolec. Verjetno najbolj znana na tem
področju sta tajski boks in silat. Je odlično oroţje za udarjanje na kratki razdalji, saj na tej
razdalji z njim proizvedemo veliko količino sile.
Podlaket
Je zelo uporaben pri udarjanju v vrat ali po nasprotnikovih okončinah, še posebej pri
reševanju iz njegovih prijemov.
Baza dlani
Zaradi svoje strukture je zelo primerna za udarjanje, saj je bolj zaščitena kot pest. Odlična
tudi za odrivanje in blokiranje.
Rezilo dlani
Zelo primerno je za udarce po tarčah mehkega tkiva, kot je vrat.
53
Pest
Verjetno je pest najpogosteje uporabljeno oroţje roke. Je odlična za udarjanje nasprotnika
po mehkem tkivu, kot so grlo, vrat, solarni pleksus, spodnja rebra, ledvica. Udarjanju s
pestjo po obrazu se izogibamo, da zmanjšamo moţnost poškodbe pesti. Udarjalna
površina pesti sta prva členka kazalca in sredinca ali pa mišičasti del pod mezincem.
Prsti
Bojevnik jih lahko uporabi za zbadanje, stiskanje, vlečenje in ščipanje mehkega tkiva, kot
so oči, grlo, genitalije.
Udarci
Udarci, ki jih bojevnik mora znati izvesti, so po smeri gibanja skoraj identični tako za
komolec kot za pest oz. dlan. Za vse te udarce je začetni poloţaj enak, in sicer ga imenujemo
osnovni poloţaja ali »gard«. Bojevnik v njem stoji z nogami v širini ramen, močnejša noga je
rahlo zadaj, kolena sproščeno pokrčena. Zgornji del telesa je nagnjen rahlo naprej, brada
spuščena h prsim, roke pa pokrčene v predročenju s komolci ob telesu. Dlani so lahko
stisnjene v pest ali pa so odprte in obrnjene naprej, da dajejo vtis umirjanja situacije.
Kratki kroše
To je polkroţni udarec s sprednjo ali zadnjo roko od strani. Komolec, ki je pokrčen, se iz
osnovnega poloţaja pomakne nazaj, pest je postavljena vodoravno. Zadnja (desna) roka
je za zaščito postavljena ob bradi, trup in boki se zavrtijo v smeri urinega kazalca, pest pa
z vso silo v polkroţnem zamahu leti proti nasprotniku. Po udarcu se mora bojevnik hitro
postaviti nazaj v osnovni poloţaj, sicer je zelo ranljiv (Taraniš, 1997).
Aperkat
Na Sliki 27 vidimo, da je to navpični udarec, ki je namenjen udarjanju v nasprotnikovo
brado ali telo in je najbolj učinkovito uporabljen, ko je bojevnik zelo blizu nasprotnika. Iz
osnovnega poloţaja se pri aperkatu trup pomakne rahlo na desno, zadnja roka (desna) se
spusti pod raven nasprotnikovih prsi, koleni sta rahlo pokrčeni. Iz tega poloţaja se zadnja
roka v polkroţnem gibu izstreli navzgor, običajno proti nasprotnikovi bradi. Istočasna
iztegnitev v kolenih še pospeši udarec in ga naredi močnejšega. Za razliko od športne
54
izvedbe s pestjo naj bojevnik ta udarec izvede s spodnjim delom odprte dlani (Taraniš,
1997).
Slika 27. Primer udarca z roko – aperkat (Dougherty, 2010).
Kladivo
To je verjetno najmočnejši udarec. Izveden je polkroţno diagonalno od zgoraj navzdol,
gib je podoben tistemu pri udarcu s kladivom, od koder tudi ime. Začetni poloţaj roke je
skrčenje odročno rahlo nazaj s pestjo ob ušesu. Druga roka ščiti obraz ali pa drţi
nasprotnika v določenem poloţaju. Pest od tu potuje polkroţno diagonalno navzdol,
moment dodajo boki z rotacijo v isti smeri. Udarec je najpogosteje uporabljen za
udarjanje strani nasprotnikove glave, vratu, ključnice ali prsnice (Dougherty, 2010).
Komolci
Udarci s komolci so najmočnejše oroţje telesa na tej razdalji in so praktično neuničljivi.
Poznamo dva glavna načina udarjanja, aperkat in kroše, ki sta praktično identična
soimenjakoma pri udarcih s pestjo oz. dlanjo, le da roka med udarcem v komolčnem
sklepu ostane pokrčena in je udarna površina sam vrh komolca. Na Sliki 28 vidimo način
udarjanja kroše (Ančnik, 1999).
55
Slika 28. Primer udarca z roko – komolec (Dougherty, 2010).
Primeri uporabe udarcev
Udarec v pleksus
Bojevnik lahko uporabi ta udarec v primeru, da ga nasprotnik poskuša prijeti ali povleči.
Vso svojo teţo in silo prenese v ta udarec in ga plasira v solarni pleksus, saj s tem
nasprotniku izbije zrak iz pljuč. Na Sliki 29 vidimo, da se ta posledično rahlo skloni, kar
omogoči bojevniku, da nadaljuje svojo akcijo s kolenom v genitalije, s kontrolo
nasprotnika preko rotacije glave ali z drugimi udarci na vitalna mesta (Dougherty, 2010).
Slika 29. Primer uporabe udarca v pleksus za obrambne namene (osebni arhiv).
56
Udarec v grlo
Bojevnik uporabi ta udarec, kadar nasprotnik plane proti njemu ali ga poskuša prijeti. To
lahko izvede z vertikalno postavitvijo pesti in palca, ki je iztegnjen naprej ter ga tako
uporabi kot bodalo, ali pa vse prste iztegne v obliki kopja in jih potisne v mehko tkivo
grla, kot vidimo na Sliki 30. Drugo roko dvigne v zaščitni poloţaj, ki je hkrati izhodišče
za nadaljevanje napada s kladivom na vitalna mesta glave ali vratu. Prav tako lahko
izvede udarec v grlo s stranskim delom dlani. Zavedati se mora, da je ta udarec zelo
nevaren, saj obstaja velika verjetnost poškodbe dihalnih poti (Dougherty, 2010).
Slika 30. Primer uporabe udarca v grlo za obrambne namene (osebni arhiv).
Sunek s prsti v oči
Na Sliki 31 vidimo, da bojevnik ta napad lahko uporabi za prekinitev nasprotnikove
akcije in preusmeritev njegovega momenta, kadar ga ta skuša prijeti, udariti ali potisniti.
Bojevnik stopi proti nasprotniku, z desno roko zaščiti svojo glavo, z levo pa s prsti sune v
nasprotnikove oči. Ţe rahel udarec po očeh povzroči, da nasprotnik dvigne roke k obrazu
za zaščito in s tem omogoči bojevniku nadaljevanje napada na druga izpostavljena mesta,
kot so genitalije, solarni pleksus in vrat (Dougherty, 2010).
Slika 31. Primer uporabe sunka v oči za obrambne namene (osebni arhiv).
57
Kladivo/sekira v vrat ali stranski del glave
Po agresivnem vstopu v nasprotnikov v prostor se bojevnik obrne v boku za dosego
večjega momenta, kot vidimo na Sliki 32 in udari nasprotnika s pestjo kot s kladivom po
vratu v predel karotidne arterije. Tak udarec lahko povzroči mišične krče in nezavest pri
nasprotniku. Na enak način se izvede udarec v senca, tik za ušesom, spoj čeljustne vilice
z lobanjo ali udarec v zavoj na spodnji čeljusti (Dougherty, 2010).
Slika 32. Primer uporabe udarca kladivo za obrambne namene (osebni arhiv).
Udarec s kladivom po pektoralni mišici
Na Sliki 33 vidimo primer uporabe udarca s kladivom po prsni mišici. Kadar nasprotnik
poskuša prijeti ali pridrţati bojevnika s prednje strani. Bojevnik z zasukom udari
diagonalno z npr. levo roko po nasprotnikovi levi, da s tem naredi prosto pot desni roki,
ki se kot s kladivom s pestjo zarije v nasprotnikovo prsno mišico na sredini tik nad
bradavico. Tak udarec trenutno šokira nasprotnika in mu zmehča kolena, to bojevnik
izkoristi in nadaljuje z dodatnimi udarci po vitalnih mestih nasprotnikovega telesa ali
prekine stik in poveča razdaljo (Dillman, 2002).
Slika 33. Primer uporabe udarca s kladivom po pektoralni mišici za obrambne namene (osebni arhiv).
58
Prijem za oroţje iz sprednje strani
Če nasprotnik poskuša prijeti bojevnikovo oroţje, kot vidimo na Sliki 34, ta najprej
zavaruje nasprotnikovo roko na svojem oroţju z roko, ki je na strani oroţja. Z drugo roko
izvede udarec z odprto dlanjo v brado in s prsti v oči ter nadaljuje s kolenom v stegno
nasprotnika (M. Mornie, osebna komunikacija, 30. 9. 2013).
Slika 34. Primer uporabe udarca z odprto dlanjo za obrambne namene (osebni arhiv).
Udarec z odprto dlanjo
Bojevnik stopi med nasprotnikovi roki in udari z roko navzgor pod njegovo brado s
pestjo ali spodnjim delom dlani tako, da udarec nadaljuje z zaritjem prstov v njegove oči.
Na Sliki 35 vidimo, da ta način nasprotnika odpre in ga usloči nazaj. Z isto roko preide
nasprotniku na zatilje in ga potegne k sebi, medtem ko z drugo roko izvede udarec v
glavo s komolcem. Nadaljuje z kontrolo glave in udarcem s kolenom (Dougherty, 2010).
Slika 35. Primer uporabe udarca z odprto dlanjo za obrambne namene (osebni arhiv).
Udarec s spodnjim stranskim delom dlani
Na Sliki 36 vidimo primer uporabe udarca s stranskim delom dlani. Bojevnik se
navidezno postavi v podrejen poloţaj z rokami, rahlo dvignjenimi pred seboj, in dlanmi,
59
obrnjenimi naprej, tako da je videti, kot da se predaja. Zaradi tega psihološkega pristopa
nasprotnik pristopi manj previdno, kar omogoči bojevniku, da izvede udarec, podoben
kladivu, v nasprotnikov vrat, le da zdaj udari samo s spodnjim stranskim robom dlani.
Tak udarec lahko povzroči pri nasprotniku mišične krče in nezavest (Dougherty, 2010).
Slika 36. Primer uporabe udarca s spodnjim stranskim delom za obrambne namene (osebni arhiv).
Brce
Na kratki distanci sta si bojevnik in napadalec tako blizu, da so udarci z nogami omejeni na
udarce s koleni in brce s stopalom po goleni ali nartu, ki sluţijo bolj za preusmerjanje
pozornosti.
Primeri uporabe brce
Udarec s kolenom v genitalije
Ko nasprotnik poizkuša prijeti bojevnika ali mu je to ţe uspelo, kot vidimo na Sliki 37 in
se začenja z njim prerivati, ga bojevnik z rokami potegne nase in dvigne koleno naravnost
in naprej v njegove genitalije. S tem zmehča nasprotnika in ga prepogne naprej, kar mu
omogoči nadaljevanje napadov na različna izpostavljena mesta (Wiseman, 1997).
60
Slika 37. Primer uporabe brce s kolenom v genitalije (osebni arhiv).
Udarec s kolenom v zunanjo stran stegna (peronealni ţivec)
Bojevnik nasprotnika udari s kolenom naravnost v sredino stegna na zunanji strani, kjer
je izpostavljen peronealni ţivec. Ta udarec lahko izvede, ko se z nasprotnikom prerivata
ali ko se nasprotnik preriva z njegovim soborcem, kot to vidimo na Sliki 38. Na ta način
elegantno odstrani nasprotnika s soborca ali varovane osebe in mu pri tem ni treba
spustiti oroţja iz rok (Wiseman, 1997).
Slika 38. Primer uporabe brce s kolenom v zunanjo stran stegna (osebni arhiv).
Udarec s kolenom v notranjo stran stegna
Če nasprotnik uspe objeti bojevnika preko rok z namenom rušenja na tla, ga ta lahko z
močno brco s kolenom v notranjo stran stegna nad kolenom prisili, da umakne udarjeno
nogo v stran in nazaj. Stem mu poruši ravnoteţje, hkrati pa ga izpostavi za nadaljnji
udarec s kolenom v genitalije, kot vidimo na Sliki 39 (Clark, 2001).
61
Slika 39. Primer udarca s kolenom v notranjo stran stegna (osebni arhiv).
Glava kot oroţje
Glava kot oroţje je najpomembnejši dejavnik, saj v njej potekajo vsi programi nadzora telesa
in motoričnih programov. Z očmi spremljamo okolico in nasprotnika, razbiramo njegovo
govorico telesa, z ušesi spremljamo stvari, ki jih ne vidimo, v moţganih pa se vse to procesira
in analizira. Od tu tudi dobimo navodila, kako in kdaj se odzvati. Poleg tega je v bliţinskem
boju glava močno udarjalno oroţje, saj lahko s čelnim delom lobanje zadamo izredno močne
udarce tako v nasprotnikov obraz kot druge priloţnostne tarče. Še posebej močno oroţje z
izjemnim psihološkim učinkom pa so bojevnikovi zobje in njihov ugriz. Z ugrizom
nasprotnika v večini primerov pri njem povzročimo strah in s tem prekinitev njegove agresije,
z ugrizom v vrat pa lahko resno ogrozimo njegovo ţivljenje (United States Marine Corps,
2010).
Primer uporabe glave
Udarec z glavo v glavo
Nasprotnik objame bojevnika od spredaj in pod rokami. Bojevnik s palci pritisne v
očesne jamice in potisne nasprotnikovo glavo vznak. Spusti svojo teţo, da se rahlo zniţa,
in z dlanmi zdrsi nasprotniku na zatilje kot vidimo na Sliki 40. S tem prijemom potegne
62
nasprotnikovo glavo močno naprej, hkrati pa se z nogami odrine navzgor in se s svojim
čelom zaleti v nasprotnikov nos (seveda pa je zadeva toliko boljša, kadar ima bojevnik na
glavi čelado). Če situacija tako zahteva, doda še udarec ali dva s komolcem močnejše
roke v glavo ali vrat, slabša roka pa ostane na zatilju za kontrolo (Dougherty, 2010).
Slika 40. Primer uporabe glave – (osebni arhiv).
Situacijski primeri
Za osnovne vadbene primere bomo obravnavali tri najpogostejše vrste napadov. Ker
vojaki/bojevniki nimajo privilegija rednega in večletnega treniranja borilnih veščin, je treba
izbrati manjši spekter enostavnih tehnik oz. principov, ki so aplikativni v čim širšem smislu.
Ti morajo biti koordinacijsko enostavni in preprosti, saj jih bo bojevnik v realni situaciji
izvajal utrujen, nenaspan in pod velikim stresom. Prav tako naj bo to osnovno gibanje
temeljna platforma, ki jo progresivno nadgrajujemo v nadaljevanju, ko gole roke zamenja
oroţje. Potreba po taki enostavnosti je nujna! Več kot je različnih tehnik, večja je moţnost, da
bojevnik izgubi odločilni trenutek zaradi prepočasne izbire med tistimi, ki so na razpolago. Ta
trenutek pa je v boju za ţivljenje in smrt odločilnega pomena. Pri bojevnikih prav tako nista
odločilnega pomena estetika in eleganca gibov, temveč silovitost, hitrost in odločnost . Napad
mora biti izveden maksimalno agresivno in brutalno – cilj je le zmagati oz. preţiveti (A. A.
Solovjov, osebna komunikacija, 27. 7. 2013).
63
Vstop s komolcem
Je najbolj naravno gibanje, ki ga izvajajo ţe otroci brez kakšnega koli učenja, kadar so
ogroţeni oz. prestrašeni. Razlika med njimi in bojevniki je le ta, da bojevnik v tem
poloţaju namensko stopi v nasprotnika tako, kot to vidimo na Sliki 41. Osnovni poloţaj
je stoja z nogami v širini ramen, leva noga je rahlo naprej pred desno (za desničarje),
kolena so sproščeno pokrčena in roke so pokrčene v komolcih za devetdeset stopinj, z
dlanmi obrnjenimi naprej in v višini ramen. Na ta način je bojevnik videti, kot da pomirja
situacijo. Če nasprotnik ne odneha ali preide v napad, si bojevnik z desno roko zavaruje
glavo tako, da je dlan na malih moţganih, podlaket je naslonjena na sence in komolec je
pred nosom obrnjen proti nasprotniku kot ost. Leva roka z odprto dlanjo pokriva levo
stran obraza tako, da ne sega pred komolec desne roke. V tem poloţaju se bojevnik
poţene silovito naprej proti nasprotniku, saj je njegov cilj zadeti s konico desnega
komolca v njegovo prsnico. Ko jo zadane, leva roka takoj seţe za nasprotnikov vrat in
potegne njegovo glavo proti sebi, istočasno pa se desna roka umakne nazaj po zalet in
izvede napad v obliki krošeja s komolcem v nasprotnikovo glavo (Tarasov, 1941).
Slika 41. Vstop s komolcem (osebni arhiv).
»Kmečka«
Večina ljudi v stresni situaciji fizične konfrontacije izvede napad z močnejšo (desno)
roko »po kmečko«. Ti udarci so izjemno močni, a hkrati enostavni za prepoznavo. Kadar
bojevnik vidi nasprotnika, kako z eno roko jemlje zalet oz. jo vleče nazaj, kot bi napenjal
lok, lahko takoj prepozna, kaj sledi, in sicer kroţni zamah v glavo. Ker je ta udarec
praktično napovedan, se mu bojevnik izmakne z izkorakom naprej pod kotom 45 stopinj
kot to vidimo na Sliki 42. Z rahlo upognjeno levo roko, katere dlan je obrnjena navzgor,
prestreza ta udarec, istočasno pa z desno roko zada udarec direktno v nasprotnikovo
brado z odprto dlanjo. Če okoliščine to zahtevajo, nadaljuje akcijo še z levim
64
horizontalnim komolcem v nasprotnikovo glavo (M. Mornie, osebna komunikacija, 30. 9.
2013).
Slika 42. Primer obrambe pred napadom s klofuto (osebni arhiv).
Direkt
Je hiter udarec, a za razvijanje velike moči je potrebno veliko treninga. Ko bojevnik
prepozna napad v obliki desnega direkta, stopi naprej in diagonalno pod kotom 45 stopinj
v levo, da umakne glavo/trup izven smeri napada. Z levo roko sprejme njegovo desno
roko in jo rahlo odrine v desno, da lahko s svojo desno roko izvede direktni udarec pod
nasprotnikovo brado z odprto dlanjo. Nato z desno roko potegne preko nasprotnikovega
komolca k sebi, z levo roko pa izvede udarec s komolcem v desno stran vratu, kot vidimo
na Sliki 43. Za večjo moč in boljšo stabilnost zadnji udarec podpre s korakom desne noge
naprej in v nasprotnika (M. Mornie, osebna komunikacija, 30. 9. 2013).
Slika 43. Primer uporabe udarca – direkt (osebni arhiv).
Preventivna serija
Kadar bojevnik oceni, da bo fizično napaden, lahko prevzame pobudo in preide v napad
kot vidimo na Sliki 44. Z levo roko izvede napad z mehko dlanjo proti nasprotnikovi
glavi tako, da s svojimi prsti udari po njegovih očeh, kar trenutno povzroči prekinitev
65
nasprotnikovih akcij. Takoj nadaljuje z desno roko z udarcem pod brado z odprto dlanjo
in s horizontalnim levim komolcem v glavo. Z obema rokama takoj potegne nasprotnika
nase in mu zada še udarec s kolenom v genitalije ali sredino stegna (Dougherty, 2010).
Slika 44. Udarec s kolenom v notranjo stran stegna (osebni arhiv).
3.7 PADCI
Iz izkušenj vemo, da je učenje padcev (judo, jujitsu) dolgotrajen postopek. In tudi ko
bojevnika naučimo pasti popolnoma tehnično pravilno, se moramo zavedati, da v delovnem
okolju ni blazin. Ţe trši pristanek na grčo korenine ali kamen s predelom ledvic ali hrbtenice,
izloči bojevnika iz boja vsaj za nekaj sekund, v tem času pa ima nasprotnik dovolj časa, da ga
pokonča. Padci kot jih uporablja Aikido, kjer se gibanje nikoli ne ustavi, so uporabni tudi pri
padcih med samim gibanjem po terenu hkrati pa se jih modificirane da uporabiti v ofenzivne
namene kot to vidimo na Sliki 45.
Padec s prevalom
Padec izvedemo iz osnovnega poloţaja tako, da naredimo izkorak naprej, napravimo globok
predklon v katerem postavimo dlan na tla v višini sprednje noge. Glavo upognemo kot bi
hoteli pogledati pod levo pazduho in se preko desnega ramena zakotalimo diagonalno čez
hrbet na levi bok (Ermenc, 2012). Moment kotaljenja izkorisitmo za prehod nazaj v osnovni
poloţaj stoje, pri čemer sodeluje tudi leva roka.
Primer uporabe padca s prevalom
Moment padca lahko izkoristimo za preval, saj se bomo tako sposobni hitreje pobrati s tal, kot
pri padcih plosko na tla. Sam preval naprej oz. nazaj je odlično sredstvo za razvijanje
66
orientacije v prostoru, izmikanje in v primeru Ruskih oboroţenih sil odličen ofenzivni
manever. Namreč na primerni razdalji se bojevnik lahko zapodi proti nasprotnikovim nogam
in preko prevala zamahne z eno nogo tako, da nasprotnika s peto te noge zadane v glavo ali
prsni koš. Zaradi momenta, ki ga proizvede s prevalom in ga še okrepi z zamahom noge
nasprotniku zada zelo močan udarec in ga s tem podre na tla ali celo onesposobi (A. A.
Solovjov, osebna komunikacija, 27. 7. 2013).
Slika 45. Padec s prevalom (osebni arhiv).
Padec preko seda
Osnovni princip je preko sproščenega počepa spustiti telo vse do seda na petah (oz., kolikor to
dopušča gibljivost), nato iz te višine zvrniti teţo preko gleţnja v stran in se s trebušnimi
mišicami spustiti do poloţaja leţe na hrbtu s pokrčenimi nogami. Na ta način nikoli ne padeš
na tla z več kot 10 centimetrov, kar znatno zmanjša travmo na telo, zmanjša reakcijski čas pri
nadaljevanju postopkov in bojevnika postavi v dober obrambni poloţaj, ki je zelo podoben
tistemu, ki ga uporabljajo borci BJJ (Brazilski JiuJitsu) v ringu).
3.8 PRIJEMI IN METI
Večina bojev vsebuje prijeme in grabljenje – ruvanje. Lahko se začne s prijemanjem za
obleko in vlečenjem ali pa se začne z udarci in preide v vlečenje, grabljenje, spotikanje in
metanje oz. prevračanje. Redko se zgodi, da nekdo samo zagrabi in drţi, običajno so prijemi
pospremljeni vsaj z verbalnim napadom. Nasprotnik lahko začne cukati, vleči bojevnika
naokoli in ga potiskati v predmete – objekte ali pa ga prime zato, da ga laţje udari. Idealno je
prijeme preprečiti, saj ko nasprotnik dobi dober oprijem, ga je teţko odstraniti. Hkrati pa mu
dober oprijem omogoča manipulacijo z bojevnikom in ga ovira pri izvajanju drugih
67
postopkov, ki so pomembnejši. Pri enoročnih grabljenjih in prijemih ima nasprotnik drugo
roko prosto za vse, kar ima v mislih. Z njo lahko samo grozi, ţuga s prstom, lahko udari ali
ima v njej celo skrito oroţje, kot je noţ. Roka, ki bojevnika drţi, torej ne predstavlja velike
nevarnosti, zato ukvarjanje z njo ni primarnega pomena, temveč je to nasprotnikov naslednji
korak.
Tri stopnje grabljenja
Začetna stopnja
To je stopnja, v kateri nasprotnik še poskuša prijeti bojevnika za obleko, opremo, roko ali
oroţje. Na tej stopnji ima bojevnik še moţnost preprečiti stik, in sicer z glasnim in odločnim
verbalnim ukazom, nasprotnikovo roko pa lahko s svojo odbije v stran in z drugo potisne
nasprotnika nazaj. Če nasprotnik kaţe odkrite znake agresije, bojevnik namesto odriva izvede
udarec z odprto dlanjo naravnost pod nasprotnikovo brado. Prav tako uporabi maksimalno
agresijo, če je nasprotnik poskušal prijeti za njegov vrat ali oroţje, saj je s tem očitno izrazil
namen poseganja po njegovem ţivljenju (United States Marine Corps, 2010).
Stopnja prijema
Ko nasprotnik pride v stik z bojevnikom in površno, vzpostavi oprijem. Ker nasprotnik ni
uspel dobro prijeti bojevnikove opreme ali obleke, ga ta v tej fazi lahko odstrani s pomočjo
vzvoda na zapestju. A v borbenih razmerah je to teţje izvedljivo, saj nasprotnik po prijemu ne
stoji in čaka, temveč se pripravlja na izvedbo udarca. Zato je bolje, da mu bojevnik povzroči
bolečino, zaradi katere bo spustil prijem. Saj ko je nasprotnik vzpostavil kakršen koli prijem,
to pomeni, da ima prosto samo eno roko, medtem ko ima bojevnik še obe. Bojevnik lahko z
levo roko izvede udarec s prsti naravnost v nasprotnikove oči in nadaljuje z udarcem pod
brado z odprto dlanjo desne roke (United States Marine Corps, 2010).
Končna stopnja
V tej stopnji nasprotnik trdno prime bojevnika za uniformo, opremo ali oroţje in svoj oprijem
zavaruje z zasukom svoje roke v bojevnikovo obleko. V tem primeru je resnost nasprotnikove
68
groţnje največja. Bojevnik takoj udari navzdol in rahlo proti sebi preko nasprotnikovega
komolčnega pregiba, s tem ga upogne in potegne še bolj nase, kar mu omogoči izvesti močan
udarec s komolcem druge roke v nasprotnikovo glavo ali vrat. Če nasprotnik roko, s katero
drţi, izteguje z namenom, da bi obdrţal razdaljo, ga bojevnik udari z odprto dlanjo ali
podlaktjo v komolec tako, da povzroči hiperekstenzijo. Teoretično lahko s takim udarcem
povzroči izpah komolčnega sklepa, najverjetneje pa bo povzročil dovolj bolečine, da bo
nasprotnik spustil prijem ali pa potegnil roko bliţje k sebi, kjer lahko bojevnik spet doseţe
njegove oči (Perkins, Ridenhour in Kovsky, 2009).
Trije primeri objemov
Za objeme veljajo enake stopnje kot pri grabljenjih in ker bojevnik na poskuse objemov
reagira enako kot na poskuse grabljenj, bomo tu opisali samo primere za končno stopnjo.
Objem od spredaj
Nasprotnik se zapodi v bojevnika in ga objame z obema rokama preko trupa tako, da so
bojevnikove roke izven njegovega objema kot to vidimo na Sliki 46. Bojevnik takoj z
obema rokama ploskne po nasprotnikovih ušesih, da povzroči bolečino ali celo poškodbo
na bobničih. Nato s palci pritisne na njegove oči in potisne glavo nazaj in v zaklon. Če je
potrebno, jo še zasuka v levo ali desno in doda udarec s kolenom v genitalije. Če
nasprotnik bojevnika prime tako, da v objem ujame še njegove roke, mu bojevnik zarine
iztegnjene prste v predel dimelj, da se nasprotnik dodatno upogne naprej, s čimer naredi
prostor kolenu za udarec v njegove genitalije. Če je nasprotnikov vrat v dosegu ust, ga
bojevnik ugrizne in trga vratne mišice. Grizenje ima velik psihološki učinek, zato
nasprotnik popusti objem in bojevnik lahko nadaljuje s katero od prej opisanih akcij (A.
A. Solovjov, osebna komunikacija, 27. 7. 2013).
69
Slika 46. Primer obrambe prijema od spredaj (osebni arhiv).
Objem od zadaj
Nasprotnik preseneti bojevnika s hrbta in ga objame pod rokami ali preko rok kot vidimo
na Sliki 47. V obeh primerih bojevnik najprej prime enega od prstov nasprotnika in ga
silovito potegne nazaj, s čimer oslabi nasprotnikov prijem. Preko roke, katere prst drţi, se
zarotira nazaj in z levim komolcem zada udarec v nasprotnikovo glavo. Istočasno z levo
nogo stopi za nasprotnikove noge in s komolcem udari preko nasprotnika navzdol proti
lastnemu kolenu, medtem ko se spušča v polčep (M. Mornie, osebna komunikacija, 27. 3.
2010).
Slika 47. Primer obrambe pred prijemom od zadaj (osebni arhiv).
Objem za vrat s strani
Nasprotnik uspe z eno roko objeti bojevnika okoli vratu in ga potegne k sebi na bok kot
vidimo na Sliki 48. Roko, ki je ob nasprotniku, bojevnik za njegovim hrbtom dvigne
tako, da od zadaj pride z dlanjo pred njegov obraz. Z dlanjo prekrije nasprotnikov obraz
tako, da je sredinec ali prstanec tik pod nosom, in silovito potegne njegovo glavo nazaj in
dol. Tako se osvobodi prijema, nasprotnika pa raztegne in si ga nastavi za močan udarec
po sternumu ali vratu v stilu kladiva (Abernethy, 2003).
70
Slika 48. Primer obrambe pred prijemom za vrat s strani (osebni arhiv).
3.9 BORBA NA TLEH
Vojaško usposabljanje je namenjeno pripravi vojakov za boj. Trening jih mora razviti in
opremiti z mentalnimi in fizičnimi zmogljivostmi, s taktiko in oroţjem za opravljanje
vsakršne naloge, ki jo lahko srečajo. Ţal se vedno pojavijo dejavniki, ki jih ni mogoče
predvideti ali se na njih pripraviti, zato je potrebna primerna vadba, ki bojevnika pripravi na
hitro prilagoditev trenutnim razmeram. Poglavitno pravilo skozi celotno vadbo je: »Nikoli ne
odnehaj, če inštruktor/vodja ni ukazal drugače!« Na ta način treninga bojevniku v glavo
vcepimo pravilno razmišljanje v borbi. Kaj hitro se namreč lahko zgodi, da se v realni situaciji
bojevnik znajde v teţkih razmerah. V takem primeru lahko odneha in se vda ali pa se zagrize
v situacijo in iz nje najde izhod. Ko urimo bojevnike, vdaja ni in ne sme biti cilj (United
States Marine Corps, 2010).
Borba na tleh je zelo obseţna tema, kar lahko razberemo ţe iz podatka, da so nekatere borilne
veščine skoraj popolnoma posvečene le temu. Lep primer so bili borci BJJ, ki so na
tekmovanjih MMA znali pričakati/zvabiti nasprotnika na tla, kjer so ga z lahkoto premagali.
Zavedati pa se je treba, da je velikanska razlika v boju na blazinah med dvema vrhunsko
izurjenima tekmovalcema v borbi na tleh in padcu zaradi prerivanja oz. izgube ravnoteţja na
neravni podlagi v borbeni situaciji. Medtem ko je v športni borbi borba na tleh lahko zaţelena,
pa se ji je treba v realni situaciji izogniti za vsako ceno. V realnih razmerah se redko zgodi, da
napadalec nima v bliţini prijatelja, ki bi mu pomagal, še manj pa je tam sodnik, ki bo borbo
prekinil, ko bo ta postala potencialno nevarna. Res je, da se večina borb začne stoje, a se jih
71
nemalo konča na tleh. Vseeno je za vojaške potrebe nujno obravnavati nekaj osnov takega
načina borbe, kjer je primarni cilj čim prej postaviti se nazaj na noge, saj s tem bojevniku
povečamo zmoţnost preţivetja in mu razširimo nabor orodja za prilagoditev na nove in
nepričakovane razmere (Isler, 2010).
Načela borbe na tleh
V borbi na tleh veljajo enaka pravila kot pri borbi stoje – ni jih! Kar koli je bojevnik
uporabljal stoje, lahko uporablja tudi leţe. Lahko udarja, brca, suva, davi, grize, ščipa,
uporablja vzvode, oroţje in priloţnostne predmete (kamen, svinčnik, veja, noţ …). Sama
mehanika je nekoliko drugačna, a načela so enaka. Ključnega pomena pri borbi na tleh je
poloţaj. Kdor ima zgornji poloţaj, ima v večini primerov prednost v borbi. Prav tako je v
resnih škripcih tisti, ki pade po tleh medtem, ko je njegov nasprotnik še vedno na nogah.
Razumevanje tega nas pripelje do prvega pravila bojevanja na tleh, ki pravi, da je ključ
uspešnega bojevanja na tleh v sposobnosti rešiti se iz teţkega poloţaja in se postaviti v
dominantnega – torej iz spodnjega v zgornjega. Poloţaji so ţivljenjskega pomena, kar
pomeni, da bo tisti z boljšim poloţajem tudi zmagal v spopadu (Nardia, 2008).
Najlaţji način vadbe menjave poloţaja in osvajanja boljšega je prevračanje brez udarcev.
Bojevniki vadijo v parih tako, da se eden od para uleţe na tla, drugi pa ga poskuša v takem
poloţaju zadrţati, medtem ko se prvi poskuša rešiti in zavzeti poloţaj drugega.
Poloţaji
Če se poglobimo v judo ali katero od zvrsti jiu-jitsa, se kaj hitro lahko izgubimo v morju
različnih poloţajev in tehnik. A glede na to, da v oboroţenih silah športno tekmovanje na
blazinah ni primarnega pomena, se moramo osredotočiti na manjše število najpogostejših in
najuporabnejših poloţajev. Nikoli ne smemo pozabiti, da pri bojevanju ni idealnih pogojev,
kot so na športnih tekmovanjih – sodnik, blazine, svetloba, oblačila, še najpomembnejši
72
podatek pri bojevanju pa govori o omejitvah – tu jih ni. Zaradi poenostavljanja in krajšega
časa, namenjenega usposabljanju, kot ga imajo tekmovalci, se posvetimo trem najverjetnejšim
scenarijem, v katerih se bojevnik lahko znajde na tleh (A. A. Solovjov, osebna komunikacija,
27. 7. 2013).
Bojevnik je na tleh, nasprotnik na nogah
Lahko se zgodi, da nasprotnik bojevnika podre na tla. Ni pomembno, ali bojevnik ni bil
pozoren, ali je nasprotnik močnejši, ali se je bojevnik enostavno spotaknil zaradi neravne
podlage. Pomembno je, da se bojevnik najprej zavaruje pred morebitnimi brcami ali
drugimi udarci. Zavaruje glavo ter vitalne organe z rokami in nogami in zavzame poloţaj,
ki mu omogoča brcniti nasprotnika kot je videti na začetku Slike 49. Poskuša se čim prej
postaviti nazaj na noge. Medtem ko je na tleh, zavzame poloţaj, ki je lahko napol sedeč,
leţa na hrbtu ali boku. Noge so obrnjene proti nasprotniku za zaščito, brce so usmerjene v
nasprotnikova kolena ali genitalije. Nikakor pa ne sme ostati na tleh, temveč se mora
vstati takoj, ko lahko to stori varno. Pri samem vstajanju ves čas kontrolira razdaljo do
nasprotnika, ki jo pri tem še poveča s korakom nazaj (Wiseman, 1997).
Slika 49. Primer pobiranja s tal ob nasprotniku (osebni arhiv).
Bojevnik je na hrbtu, nasprotnik je na njem in med njegovimi nogami
Prvo, kar bojevnik mora narediti, je vzpostaviti obrambni poloţaj. To v praksi pomeni
zaščititi svojo glavo z rokami, oviti svoje noge okoli nasprotnikovega hrbta, prekriţati
svoje gleţnje in ga z nogami potegniti k sebi. S tem poskušamo prepreči nasprotniku
moţnost zadajanja udarcev ali vsaj drastično zmanjša moč njegovih udarcev zaradi
zmanjšane distance med njima. Takoj ko vzpostavi ta poloţaj, se začne reševati iz tega
poloţaja. Eden od najlaţjih načinov je preko kontrole nasprotnikove glave. Nasprotnika
73
prime za podlakti, jih potegne na svoj prsni koš, kot to vidimo na Sliki 50. Hkrati
zamahne s svojo nogo navzgor z namenom, da nasprotnika s peto udari po vratu na
nasprotni strani noge, s katero udarja, in udarec nadaljuje v odriv. Nasprotnikovo glavo
tako odrine od sebe in navzdol, njegovo telo ji sledi. Za dodaten odriv ga brcne še z drugo
nogo in se umakne od njega ter vstane (Shillingford, 2006).
Slika 50. Primer reševanja pri borbi na tleh (osebni arhiv).
Bojevnik je na hrbtu, nasprotnik je na njim z nogami nad bojevnikovimi boki
Sed je poloţaj, ki ga poskušajo ţe podzavestno zavzeti skoraj vsi netrenirani borci z
namenom vzpostaviti nadzor nad svojim nasprotnikom ali pa mu povzročiti škodo z
udarci. V tem poloţaju nasprotnik lahko zadaja močne udarce ali poskuša s davljenjem. V
tem primeru bojevnik ne more objeti nasprotnika z nogami. Zato se s trebušnimi
mišicami najprej dvigne k njemu in ga z rokami objame ter ga tako potegne nase, kot
vidimo na Sliki 51. V tem poloţaju nasprotnika ugrizne v vrat in trga njegovo koţo in
mišice, s pomočjo zasukov glave stran od nasprotnika. Če se pred tem nasprotnik nagiba
nazaj, da bi dobil čim večji zalet za svoje udarce, kot vidimo na Sliki 52, naj ga v tem
trenutku bojevnik brcne s kolenom v predel kriţa in hkrati dvigne svoje boke. Z rokami
ga še dodatno potegne navzgor in v stran ter ga tako spravi s sebe (Dougherty, 2010).
74
Slika 51. Primer reševanja pri borbi na tleh – prvi način (osebni arhiv).
Slika 52. Primer reševanja pri borbi na tleh – drugi način (osebni arhiv).
75
3.10 ODSTRANITEV STRAŢARJEV – ELIMINACIJA
Odstranitev straţarja je popolnoma drugačna izkušnja kot onesposobiti nasprotnikovega
vojaka v boju. Tu gre za hladnokrven in preračunan napad na specifično tarčo, ki jo bojevnik
predhodno opazuje in preučuje njene vedenjske vzorce. Vse se zgodi na minimalni moţni
razdalji, tako da bojevnik dobesedno čuti, kako se nasprotnik bori za svoje ţivljenje. Zvoki,
slike in vonji takega dejanja se bojevniku vtisnejo globoko v spomin. Po izkušnjah ameriške
in angleške vojske je treba bojevnika, ki odstrani straţarja, pozorno opazovati do 7 dni po
dogodku za primer pojava nenavadnega vedenja (U.S. Army hand-to-hand combat handbook,
2010).
Primeri odstranitve straţarja
Brahialni šok in rezanje vratu
Ta tehnika temelji na popolnem mentalnem šoku, ki nato omogoča bojevniku rezanje
vratu nasprotniku tako, da poškoduje sapnik in kartoidne arterije. Smrt pri taki poškodbi
nastopi v 5 do 20 sekundah. Bojevnik se mora najprej tiho in neopaţeno prikrasti v
bliţino straţarja. Na Sliki 53 vidimo, da bojevnik drţi noţ v nasprotnem prijemu in ga
zabode v straţarjev vrat na način udarca »kladivo«. Na ta način straţarja spravi v popolni
šok, ki traja od 3 do 5 sekund. V tem času s pomočjo svoje teţe povzroči, da se straţar
seseda v eno stran (levo), s pomočjo druge roke pa njegovo glavo obrne v nasprotno
(desno), medtem ko potisne svoj noţ preko grla v levo in tako prereţe celotno grlo in
prednje vratne mišice (Fairbarn, 1942).
76
Slika 53. Prikaz brahialnega šoka (7-5 Techniques, 2016).
Vbod v ledvica in rezanje vratu
Ta tehnika, ki jo vidimo na Sliki 54, temelji na vbodu v ledvice, ki povzroča takojšen šok,
kar omogoča bojevniku dovolj časa še za rezanje vratu. Torej se napad začne, ko se
bojevnik uspešno prikrade nasprotnikovemu straţarju neopaţeno za hrbet. Noţ drţi v
normalnem prijemu v desni roki (govorimo za desničarja). Z levo roko zagrabi
nasprotnika za ovratnik, oprtnik ali za vrat pod brado in ga potegne nazaj, istočasno pa z
desno roko zabode noţ navzgor v njegova ledvica. Takojšen šok, ki sledi, straţarju
onemogoči spustiti močnejši zvok. S pomočjo teţe straţarjevega telesa, ki se spušča proti
tlom, mu bojevnik prereţe še prednji del vratu (United States Marine Corps, 2010).
Slika 54. Prikaz vboda v ledvica (7-5 Techniques, 2016).
77
Ovnovo rušenje
Pri tej tehniki se bojevnik nasprotnikovemu straţarju neopazno pribliţa za hrbet. Nato z
obema rokama prime straţarja pod koleni in se mu z glavo zaleti v predel kriţa naprej, z
rokami pa povleče nazaj in navzgor. Tako povzroči nasprotnikov padec na glavo, kar
bojevnik dopolni z brco v genitalije in s tem povzroči šok. To omogoči bojevniku, da
nadaljuje onesposobitev straţarja s poljubnimi sredstvi. Ta način, ki je prikazan na Sliki
55, lahko povzroči več hrupa kot prejšnja dva in dopušča moţnost onesposobitve brez
smrtnega izzida (Fairbairn, 2007).
Slika 55. Prikaz ovnovega rušenja (7-5 Techniques, 2016).
78
4 SKLEP
Načrtovanje usposabljanja pripadnikov oboroţenih sil temelji na potrebah po znanju in
zmoţnostih delovanja v določenem okolju. Izvedba usposabljanja pa je odvisna od sredstev in
časa, ki je na razpolago. Nadalje se je treba zavedati, da bojevnike omejujejo pravila
delovanja, ki so različna za vsako okolje/nalogo. Da bi torej vse to lahko spravili v smiselno
celoto, je treba poiskati enostavno zasnovo, ki zajema čim večji spekter in jo je moţno
nadgrajevati. Uspešnost učenja je odvisna od psihofizične pripravljenosti posameznikov,
motivacije, razpoloţljivost vadbenih pripomočkov, strokovnega vodstva ter varnosti.
Velikokrat se posveča preveliko pozornost opremi in obleki bojevnika pri usposabljanju.
Mnenje avtorja naloge je, da naj bojevniki čim več vadijo postopke v uniformi in opremi, ki
jo imajo na sebi pri izvajanju nalog. Prav tako naj travnata površina zamenja blazine v
telovadnici, saj bo le tako spoznal, kako se je boriti na blatnih in drsečih tleh ali z vetrom in
deţjem v očeh. Zavedanje, da bojevnika v prvi vrsti pripravljamo za spopad na ţivljenje ali
smrt, mora biti v vsakem trenutku jasno in nedvomno.
Na podlagi izkušenj avtorja in informacij, pridobljenih na usposabljanjih tako doma kot v
tujini, smo prišli do naslednjih zaključkov.
Bojevnik se mora zavedati svojega okolja. Ne glede na to, kako dobro je bojevnik opremljen,
oboroţen in zaščiten, je njegovo prvo in najpomembnejše oroţje pozornost. Če ne opazi
sprememb v okolju, čudnega ali drugačnega obnašanja ljudi, je velika verjetnost, da bo
zamudil priloţnostno okno, v katerem je sposoben učinkovito reagirati na nevarnost.
Bojevnik mora izkoristiti vsa razpoloţljiva oroţja (strelno, hladno, improvizirano). Kadar koli
se bojevnik znajde v situaciji, kjer je spopad neizbeţen, se mora zavedati, da je njegovo
ţivljenje ali ţivljenje njegovih soborcev ogroţeno. To pomeni, da je dolţan uporabiti vsa
razpoloţljiva sredstva za dosego primarnega cilja, ki je nevtralizacija nasprotnika in zaščita
lastnih sil. To lahko doseţe z uporabo osebne oboroţitve (puška, pištola), priročnega sredstva
(noţ, palica, čelada, kamen, pisalo, ključi …) in/ali z uporabo lastnega telesa.
79
Nasprotnikove slabosti mora napasti agresivno in z vso silo. Agresiven in silovit napad na
nasprotnikovo šibko točko je osnovna taktika oboroţenega spopada, ki ga bojevnik uporabi
pri vsaki fizični konfrontaciji. V vsakem trenutku je ena od šibkih točk nasprotnika
izpostavljena za napad. Z napadom na ta mesta/točke si bojevnik lahko izbori prevlado in
posledično odpravi groţnjo. Napad namesto obrambe je tu ključnega pomena, saj lahko le
tako porazi svojega nasprotnika.
Obdrţati mora ravnoteţje in ga hkrati porušiti nasprotniku, saj je to ključnega pomena za
uspešno borbo. Bojevnik naj zavzame poloţaj, podoben boksarskemu »gardu«, saj ta poloţaj
omogoča premikanje v vse smeri in hitro reakcijo na nasprotnikovo delovanje. Poloţaj nog je
razkoračno v širini ramen, leva noga je rahlo naprej (pri desničarjih), kolena so prav tako
rahlo pokrčena, trup je v pasu nagnjen naprej, roke v predročenju so pokrčene tako, da so
dlani v višini brade.
Po načelu »Popusti, da bi zmagal« naj bojevnik izkoristi nasprotnikov moment v svojo korist
z izmikom v stran iz smeri nasprotnikovega napada (še posebej takrat, kadar ta uporablja
oroţje) ali s spotikanjem, kadar je ta v naletu/napadu (Čuš, 2004).
Ko pride do spopada, bojevnik ne bo imel časa razmišljati in se odločati, kaj in kako naj
naredi. V danem trenutku mora biti njegov odziv podzavestna reakcija. To doseţemo tako, da
ga vsak gib najprej naučimo počasi in natančno in nato postopoma z napredkom zvišujemo
hitrost izvedbe – dril (Khan, 2016).
Da nasprotnik (nasilneţ) lahko izpelje svojo namero in napade bojevnika, načeloma potrebuje
tri stvari – namen, sredstvo in priloţnost. Z odvzemom ene od teh treh stvari ga lahko
onemogočimo. S pozornim opazovanjem lahko prepoznamo slaba mesta in znake, ki v
človekovem obnašanju nakazujejo na moţno agresijo. V idealnem svetu se tem mestom oz.
osebam na daleč izognemo, a v primeru oboroţenih sil običajno temu ni tako. Zavedanje
lastnega okolja ni omejeno samo za zaznavanje nevarnosti, ampak tudi za prepoznavanje
80
objektov/predmetov, ki jih lahko sami uporabimo kot oviro, kritje, oroţje. Zavedanje nas
pripravi, da se obnašamo okolju in situaciji primerno. Če opazimo znake, ki nas opozarjajo na
nevarnost, ne bomo hodili z rokami v ţepu, ampak bomo pripravljeni na spopad (npr. z
oroţjem v rokah, v primerni razporeditvi/formaciji). Človek je po naravi preračunljivo bitje,
zato bo kot nasprotnik ocenil tarčo na podlagi ocene tveganja in koristi. Vedno pa obstajajo
izjeme, kot je npr. nasprotnik pod vplivom drog, posameznik, ki ima samomorilska nagnjenja
ali je mentalno bolan.
Da bi bil bojevnik čim bolj učinkovit v primeru fizične konfrontacije, mora poznati sebe in
oroţja, ki jih ima na razpolago ter nasprotnikove slabosti, saj bo le tako lahko maksimalno
izkoristil svoj potencial. Ko začnemo bojevnika uriti za goloroki boj oz. za boj s hladnim
oroţjem, ga najprej seznanimo z nasprotnikovimi slabostmi, nato ga izurimo v uporabi lastne
oboroţitve ter priloţnostnih oroţij in se šele na koncu posvetimo golorokemu bojevanju.
Treningi borilnih veščin znotraj Slovenske vojske so bili preteţno naravnani na šport. Do
sedaj avtor še ni videl primera, ko bi se vojaki učili samoobrambnih ali napadalnih postopkov
z osebno oboroţitvijo za primere, ko ta zataji ali ostane brez streliva. Zato bi morala biti
vadba borbe s puško z ali brez nasajenega bajoneta v osnovnem programu. Izbira primerov v
tej nalogi zajema najverjetnejše primere napadov, ki se po smereh oz. kotih balističnega
trajektorija medsebojno prekrivajo iz ene distance v drugo, iz oboroţenega do golorokega
napada. Motorična shema obrambnih postopkov se minimalno spreminja z namenom, da bi
bojevniku poenostavila učenje. Ne glede na nabor tehnik se moramo zavedati, da vseh
moţnosti ni moţno predvideti. Vedno obstaja moţnost nepredvidljivega. Ravno zaradi tega
tudi ne bi smeli izrabljati ţe tako kratkega časa, ki je namenjen usposabljanju na tem
področju, za dodatno izvajanje vaj za moč ali vzdrţljivost. To področje pokrivajo drugi sklopi
urjenja, zato naj bo čas za borilne veščine namenjen le borilnim veščinam. Utrujenost in
izčrpanost med vadbo raje doseţemo z velikim številom ponovitev posameznih sklopov
obrambnih oz. napadalnih tehnik in jih s tem še bolj utrdimo v bojevnikov motorični spomin.
81
5 VIRI
Ančnik, T. (1999). Karate-do za začetnike. Ljubljana: Dojo Ančnik & Co..
Abernethy, I. (2003). Throws for strikers: The forgotten throws of Karate, Boxing and
Teakwondo. Cockermouth, UK: NETH Publishing.
Clark, R. (2001). Pressure Point Fighting: A guide to the secret heart of Asian Martial Arts.
Boston: Tuttle Publishing.
Čuš, V. (2004). Judo: Popusti, da zmagaš. Judo zveza Slovenije.
Dillman, G. A. (2002). Humane Pressure Point Self-Defense. Reading, PA: Dillman Karate
International, Publishers.
Department of the Army, United States (2010). U. S. Army hand-to-hand combat handbook.
Guilford, Conn.: Lyons Press.
Dolmatov, A. I. (1993). KGB Alpha Team training manual : how the Soviets trained for
personal combat, assassination, and subversion. Boulder, Colo.: Paladin Press.
Dougherty, M. J. (2010). SAS and Elite Forces Guide – Unarmed Combat. London: Amber
Books.
Ermenc, I. (2010). Postopki in tehnike usposabljanja pripadnikov Slovenske Vojske iz borilnih
veščin v sklopu vojaškega izobraževanja in usposabljanja. Magistrsko delo, Celje: Univerza v
Mariboru, Fakulteta za Logistiko.
Fairbairn, W. E. (2007). Defendu : Scientific self-defence. Boulder, Colo.: Paladin Press.
Fairbarn, W. E. (1942). Get tough! How to win in hand-to-hand fighting as taught to the
British commandos and the U. S. Armed Forces. New York: Appleton-Century.
Glenn Grey, J. (1998). The Warriors: Reflections on Men in Battle. Lincoln, NE: Bison
Books.
Grossman, D. in Christensen, L. W. (2008). On combat : the psychology and physiology of
deadly conflict in war and in peace. Millstad, Ill.: Warrior Science Pub.
Grossman, D. (2009). On killing : The psychological cost of learning to kill in war and
society. Boston: Little, Brown and Company.
82
Isler, H. (2010). Modern hand to hand combat. Boston: Tuttle Publishing.
Keegan, J. in Holmes, R. (1986). Soldiers: A History of Men in Battle. New York: Viking
Press.
Khan, D. (2016). Krav maga professional tactics : the contact combat system of the Israel
Defense Forces. Wolfeboro, N. H.: YMAA Publication Center.
Lonsdale, M. V. (1991). CQB: A Guide to Unarmed Combat and Close Quarter Shooting.
Los Angeles: S.T.T.U..
Napoleonic tactics. (2016). Wikipedia. Prosta enciklopedija. Pridobljeno 27.7.2016, iz
https://en.wikipedia.org/wiki/Napoleonic_tactics
Nardia, A. (2008). Kepap combat concepts: martial arts of the Israeli Special Forces.
Valencia, Calif.: Black Belt Books.
Orlando, B. (1996). Indonesian fighting fundamentals : the brutal arts of the Archipelago .
Boulder, Colo.: Paladin Press.
Perkins, J., Ridenhour, A. in Kovsky, M. (2009). Attack proof: the ultimate guide to personal
protection. Human Kinetics.
Rifle with Fixed Bayonet. (23. 8. 2016). Self Defense Guides. Pridobljeno 24. 8. 2016, iz
http://www.selfdefenseguides.info/krav-maga/rifle-with-fixed-bayonet.html.
Shillingford, R. (2006). The elite forces handbook of unarmed combat. London: Amber
Books.
Styers, J. (1974). Cold steel. Boulder, Colo.: Paladin Press.
Taraniš, S. (1997). Boks: plemenita veščina obrambe. Ljubljana: Fakulteta za šport.
Tarasov, A. A. (1941). Destroy the enemy in hand-to-hand combat: An authentic field manual
of the Red Army. Moscow: USSR people's comissariat for defense military press.
United States Marine Corps (2011). The Marine Corps martial arts program. Washington, D.
C.: United States Marine Corps.
United States Marine Corps (2010). U. S. Marine close combat fighting handbook. New York,
N. Y.: Skyhorse Pub.
83
Wiseman, J. (1997). The SAS self-defense handbook : elite defense techniques for men and
women. New York, N. Y.: Lyons Press.
7-5 Techniques. (2016). Combation. Pridobljeno 22. 8. 2016, iz
http://combation.com/7-5-techniques/.