DIPLOMSKO DELO

GLOBALIZACIJA, NEENAKOST IN REVŠČINA

Študentka: Janja Hojs Naslov: Šlebingerjev breg 24, 9250 Gornja Radgona Številka indeksa: 81566640 Redni študij Program: Visokošolski Študijska smer: Zunanja trgovina Mentor: dr. Žan Jan OPLOTNIK, docent MARIBOR, 2007

2

PREDGOVOR Diplomska naloga govori o globalizaciji, neenakosti in revščini. Izraz globalizacija se je pojavil v poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je pripetila neprecenljiva ekonomska integracija. Šlo naj bi za globalno priložnost, ki bi naj vsem prinesla koristi. Povečeval se je pomen multinacionalnih podjetij, pospešili so se mednarodni kapitalski tokovi in prišlo je do porasta mednarodne trgovine. Ekonomska integracija se je pripetila skozi menjavo, migracijo in kapitalske prilive. Svetovna trgovina je merjena glede na svetovni prihodek. Kapitalni prilivi so naprednejši zaradi deleža tujega kapitala v razvijajočih državah v odvisnosti z njihovim BDP. Pred letom 1870 noben od teh prilivov ni bil tako velik, da bi lahko predstavljal pojem globalizacije. Leta 1870 so vsi ti prilivi postali pomembni, zaradi padajočih transportnih stroškov. Mnoge ločene ekonomije so se začele integrirati - svetovne ekonomije so se globalizirale. Globalizacija ni neizogiben proces; prvi val globalizacije je bil obraten od umika v nacionalizem. Med leti 1914 in 1945 so transportni stroški še naprej padali, trgovinske bariere pa so rasle, ker so države sledile politiki »revež tvoj sosed«. Ob koncu tega obdobja se je trgovina zrušila in padla nazaj v obdobje 1870. Po letu 1945 so vlade pripomogle obrzdati protekcionizem. Takrat, ko so se trgovinske bariere znižale, so transportnimi stroški še naprej padali, je trgovina oživela. Drugi val globalizacije, ki je trajal do leta 1980, je predstavljal vrnitev h koncu 1. vala globalizacije. Od leta 1980 je veliko »novo globaliziranih« držav , vdrlo na svetovne trge prehrambene in storitvene industrije. Tukaj je bil dramatičen porast v deležu proizvajalcev izvoznikov razvijajočih držav: od 25 odstotkov v letu 1980 in več kot 80 odstotkov danes. To zaznamuje pomembne spremembe: države z nizkimi prilivi tekmujejo z državami, ki imajo visoke prilive, medtem, ko so se prej specializirali v primarnih proizvodih. Skozi ta 2.val globalne tržne integracije, je svetovna trgovina korenito rasla. Trgi s tovrstnim blagom, so zdaj dosti bolj povezani kot kdaj koli prej.

3

KAZALO STRAN PREDGOVOR 1. UVOD

1.1. Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave..... 5

1.2. Namen, cilji in osnovne trditve ................................................. 5

1.3. Predpostavke in omejitve raziskave........................................... 7

1.4. Uporabljene raziskovalne metode.............................................. 8

2. KAJ JE GLOBALIZACIJA ........................................................... 9

2.1. Dejavniki pojva globalizacije..................................................... 11

2.2. Globalizacijski šok................................................................... 11

3. VALOVI GLOBALIZACIJE ......................................................... 12

3.1. Prvi val globalizacije................................................................ 12

3.1.1.Vrnitev v nacionalizem 1914 -1945...................................... 13

3.2. Drugi val globalizacije 1945-1980 ............................................. 14

3.2.1. Aglomeracija ekonomije ..................................................... 14

3.2.2. Učinek neenakosti in revščine ............................................. 16

3.3. Novi val globalizacije............................................................... 17

3.3.1. Spreminjanje strukture menjave – povečanje števila

»novoglobalizirancev« .................................................................... 18

4. GLOBALIZACIJA IN NEENAKOMEREN RAZVOJ V SVETU ........... 20

5. REVŠČINA .............................................................................. 24

5.1.Vzroki za razlikovanje med revnimi in globaliziranimi državami ...... 27

5.2. Nastop internacionalnih tokov................................................... 28

5.3. Rast migracijskih pritiskov ....................................................... 29

5.4. Učinki 3. vala globalizacije na prihodkovno

distribucijo in revščino ........................................................... 30

4

5.5. Svetovna razvojna korporacija proti revščini................................ 31

5.6. Plan akcij za pomoč revnim državam.......................................... 32

6. SKLEP.................................................................................... 34

7. POVZETEK ............................................................................. 35 8. VIRI IN LITERATURA............................................................. 37 9. SEZNAM SLIK IN TABEL ......................................................... 40

5

1. UVOD 1.1. Opredelitev področja in opis problema Globalizcija je odpiranje mej prostemu pretoku kapitala in vzpostavitev svobodnega trga. Preprosta definicija globalizacije je upad stroškov mednarodnega poslovanja. Eden izmed ključnih učinkov je povečanje mednarodne integracije trgov dobrin, storitev, tehnologij, idej, finančnega in drugega kapitala in dela. Pokazatelj njenega napredka je zmanjšanje razlik v cenah teh produktov in faktorjev v prostoru ( znotraj med državami). Ti podobni učinki globalizacije so občuteni v vseh državah po svetu, še posebej v odprtih ekonomijah.(Anderson 2001, 6) Na splošno globalizacijo definiramo kot poglabljanje in širjenje dejavnosti po celem svetu. Tukaj gre za dve sestavini: soodvisnost in mobilnost dejavnikov in blaga, kar je posledica vseh vrst ekonomske svobode. Tako dogodki na enem delu sveta vplivajo na dogodke na drugem delu sveta. Pomemben rezultat globalizacije je tudi povečanje konkurenčnosti od ravni podjetij do ravni vlad. Vse vrste globalne konkurenčnosti bodo povečale celotno blaginjo. Proizvodna konkurenčnost bo obogatila ponudbo za potrošnike in zmanjšala proizvodno neučinkovitost. Cenovna konkurenčnost prozvodnih dejavnikov bo izboljšala izkoriščanje kapacitet in se pomagala izogniti nepravilni alokaciji. Institucionalna konkurenčnost bo odpravila neučinkovite in neprimerne aktivnosti vlade. Globalizacija je pomagala oblikovati priložnosti za nekatere ljudi, skupine in države. Nekateri kazalniki človekovega razvoja so: pismenost, šolanje, smrtnost in pričakovana življenjska doba. Obenem pa so ekonomska preobrazba, liberalizacija, tehnološke spremembe in zaostrena konkurenca na trgu blaga in delovne sile prispevali k vedno večji revščini, neenakosti, negotovosti glede delovnih mest, slabljenju inštitucij in socialne podpore ter eroziji identitet in vrednot. 1.2. Namen, cilji in osnovne trditve Namen. Namen diplomskega dela je predstaviti globalizacijo, njeno spreminjanje skozi čas, kako se spreminjajo tokovi kapitala in trgi ter njen vpliv na poglabljanje razlik med državami, revščino in zaposlovanjem.

6

Cilji. Predstaviti proces globalizacije in faze njenega razvoja, kakšne so njene pozitivne in negativne posledice, kaj prinaša in kakšne so bile spremembe skozi nastanek. Ugotoviti in predstaviti politiko in cilje, ki so si jih zadale države pri reševanju težav z revščino in neenakostjo. Glede na namen so postavljeni naslednji cilji:

• V prvem delu diplomske naloge bo predstavljena teoretična razlaga globalizacije in njenega razvoja z analitičnimi podatki,

• drugi del predstavlja vedno večjo družbeno neenakost, kot drugo

stran sodobne globalizacije in s tem posledično množično brezposelnost in revščino v ekonomsko manj razvitih državah,

• v zadnjem delu bodo zapisani vzroki o razlikah med

globaliziranimi in marginaliziranimi državami ter plani akcij za pomoč in odpravo revščine.

Osnovne trditve. Globalizacijo lahko danes razumemo kot obliko internacionalizacije, liberalizacije, univezalizacije, zahodnjaštva in deteritorializacije. Vplivi globalizcije pogojujejo različne pozitivne in negativne spremembe, ki se bodo odražale v prihodnosti. Bojevanje z revščino, kot posledico globalizacije, je nuja za stabilen svet. Napredek z bojevanjem z revščino je bil počasen in neenako pravičen za vse regije. V nekaterih državah revščina še naprej narašča in z njo tudi smrtnost, kar pomeni, da mednarodni razvojni cilji niso bili doseženi kot so bili zastavljeni. Sodobna slika sveta nam kaže neravnotežja, neeankomerno porazdelitev bogastva in tudi različnost. Največ ostrih kritik globalizacije izvira predvem iz razvitih držav, ki naj bi imele od nje največ koristi. Spodbude za mednarodne tokove proizvodnih dejavnikov povzročajo povečevanje konkurenčnosti cen dejavnikov. Če se lahko kapital svobodno giblje preko nacionalnih meja, se bodo obrestne mere med posameznimi področji razlikovale le glede na različne premije za tveganje.

7

1.3. Predpostavke in omejitve raziskave

Predpostavke. Globalizacija združuje različne dele sveta, združuje človeštvo, gre za skupno gibanje. Omogoča izenačevanje dohodkov med razvitimi in nerazvitimi, povečuje zaposlenost in gospodarsko raven.

Večina držav na svetu se med seboj povezuje, sodeluje, torej je globalizacija neustavljiv proces.

Globalizacija lahko ustvari novo rast, razvoj, blaginjo, po drugi strani pa lahko poveča neravnovesja in napetosti v svetu. Če je nepravična, če več kot polovica človeštva trpi, potem za tako globalizacijo ni prihodnosti. Najti moramo način, s katerim bi zagotovili, da bi globalizacija nudila priložnosti vsakomur na svetu, ne le nekaterim. To pomeni, da moramo zagotoviti spodobno življenje in perspektivo za vsakega človeka na svetu. Vsak človek mora imeti priložnost, pa čeprav skromno, da živi in preživi na primeren način. To mora biti končni cilj ali vrednota, ki jo želimo doseči v naših družbenih in političnih prizadevanjih. Veliko držav, kot so Kitajska, Indija, Madžarska in Mehika, so osvojile takšno politiko in institucije, ki so omogočile ljudem, da sprejmejo prednosti globalnih trgov in na ta način dosežejo hitro rast deleža menjave in njihovega BDP. Te države so dohitevale bogate in njihova letna rast se je povečala iz 1 odstotka v letih 1960, na 5 odstotkov v letih 1990. Ljudje so v teh integracijskih državah videli rast plač in upadanje revščine. Revščina je kot ekonomsko stanje, ki je odvisna od denarnih tranzicij na tržnem prostoru. Povezati se morajo razne organizacije, javnosti podati realne informacije o dejanskem stanju revščine in neenakosti. Revne države bi morale izboljšati svoje naložbe in posvetiti večjo pozornost socialni zaščiti, ki bi podpirala revne ljudi in bi izkoriščala možnosti v spreminjajočem ekonomskem okolju. Prav tako bi morale bogate države odpreti izvozne trge razvijajočim državam in znižati velike agrikulturne subvencije, ker vse to znižuje izvoz revnih držav. Realne plače v bogatih državah se ne bodo več okoriščale z večjimi količinami fizičega kapitala, ker se bo kapital usmerjal na področja, kjer bodo stopnje donosa najvišje. Če mobilnost kapitala spremljajo mednarodni tokovi tehnologije, bo izenačenje cen proizvodnih dejavnikov zajelo tudi realne ravni plač. Razlike plač bodo sprejemljive

8

le, če bodo odražale ustrezne razlike v kvalificiranosti delovne sile ali splošne ekonomske razmere določene države. (Tropenauer, 2003) Omejitve. Pojem globalizacije neenakosti in revščine je zelo širok, zato se pri pisanju diplomske naloge omejujem na nastanek globalizacije po fazah, ter na neenakost in revščino, kot posledici globalizacije. Uporabljala sem slovensko in tujo literaturo ter internetne vire. 1.4. Uporabljene raziskovalne metode V diplomski nalogi bom uporabila makroekonomsko raziskavo, saj obravnavamo delovanje globalizacije gospodarstva sveta. Uporabila bom deskriptivni pristop za opisovanje, dejstev in opisovanje pojavov, v okviru tega pa deloma zgodovinsko metodo, metodo diskripcije, pri povezovanju pa tudi metodo kompilacije. Pri nastajanju dela se bom upirala na domačo in tujo literaturo ter aktualne članke. Vire za diplomsko delo sem iskala preko interneta.

9

2. KAJ JE GLOBALIZACIJA? »Pod pojmom globalizacija razumemo intenzifikacijo svetovnih družbenih procesov, ki povezujejo med seboj tudi najbolj oddaljene kraje na našem planetu.« (Rizman 2001a, 168; Svetličič 2004, 19) Globalizacija ni le spontan proces, pač pa tudi stvaritev našega delovanja. Izidi globalizacije niso politično nevtralni, večinoma so odvisni od ukrepov politike. (Svetličič 2004, 13) Pojem globalizacije je težko definirati in posledično jo zaradi tega ocenjujemo različno. Stvari, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenu prihajajo iz celega sveta. Od hrane, avtomobilov, oblačil in tehnike,…Globalizacija pomeni, da so nam dosegljivi vsi viri in dobrine. Globalizacijo lahko definiramo tudi kot medsebojno odvisnost v svetu in nastajanje interakcij na vseh področjih kot so gospodarstvo, politika, kultura, ekologija,… Je proces, kjer dogajanje na enem delu sveta vpliva na dogajanje na drugem delu. Globalizacija ima velik učinek na pogoje dela, socialno in družbeno življenje, vpliva na naše vrednote in identiteto.( Zajc 2004, 213) Torej globalizacija je tu, pa če smo mi to hoteli ali ne, pred njo nimamo možnosti pobega, lahko se z njo kosamo ampak so naše možnosti majhne in seveda tudi odvisne od tega kakšne so naše spretnosti in znanje. Globalizacija pospešuje izmenjavo informacij, kar vodi do boljšega razumevanja drugih kultur in omogoča, da demokracija prevlada nad avtokracijo. Tudi menjava blaga in storitev ter tokovi kapitala naraščajo. Menjava spodbuja specializacijo, povečuje produktivnost, izboljšuje življenjski standard in zagotavlja potrošnikom dostop do široke vrste blaga boljše kakovosti in nižje cene. Argument za prosti pretok kapitala je podoben. Denar je lahko uporabljen bolj učinkovito, finančni investitorji in varčevalci imajo večji izkupiček (Fisher, 2000). Kapitalu dovoljuje povsem svobodno prečkanje mej, medtem ko je delo ukoreninjeno in ne more svobodno migrirati. Transnacionalnemu kapitalu dovoljuje, da se skoraj povsem izogne obdavčitvi. Po podatkih Vladnega bilančnega urada tri četrtine tujih podjetij na ozemlju ZDA sploh ne plačujejo davkov. V Evropi obdavčitev podjetij prinaša manj kot tretjino državnih prihodkov; v ZDA je ta številka zgolj 17 odstotkov. Neobdavčeni kapital otežuje plačevanje socialnega varstva. Vlade zato

10

bolj obdavčijo lokalne plače in porabo, da bi nadomestile izgubo. Ekonomsko - politična elita razvitega dela sveta vztrajno zagovarja globalizacijo, ki jo razume predvsem kot odpiranje državnih mej prostemu pretoku kapitala in vzpostavitvi »svobodnega« trga, se hkrati vse bolj ograjuje od ostalega sveta, kar dokazujejo ekonomske, politične in vojaške zveze, kot so NATO, EU, OECD, NAFTA, G8. Navznoter sicer relativno tesno povezane, hkrati pa navzven skrajno zaprte in ekskluzivne zveze, v resnici delujejo proti-globalno. Študije kažejo, da 24 razvijajočih držav, ki so zrasle ob vključevanju v svetovne ekonomije, so konec 90-ih dosegle večjo rast v prihodkih, boljših življenjskih pogojih in šolanju. Veliko teh držav, kot so Kitajska, Indija, Madžarska in Mehika, so osvojile domačo politiko in institucije, ki so omogočile ljudem, da sprejmejo prednosti globalnih trgov in na ta način dosežejo hitro rast deleža menjave in njihovega BDP. Te države so dohitevale bogate in njihova letna rast se je povečala iz 1 odstotka v letih 1960, na 5 odstotkov v letih 1990. Ljudje v teh integracijskih državah so doživeli rast plač in upadanje revščine. (World Bank 2002) Globalizacija je skratka:

večdimenzionalen proces, vključujoč ekonomske politične in kulturne prvine, ki skupaj tvorijo kakovost;

globalna internacionalizcija, ali vsaj internacionalizacija

dejavnosti, kot so: trgovina, tuje neposredne investicije, pogodbene oblike mednarodnega ekomomskega sodelovanja na vseh ekonomskih trgih;

globalna povezanost, ki terja globalno usklajevanje in povezanost

dejavnosti na povsem nov način; proizvodnja enakih izdelkov za domačo porabo in tujino;

naraščanje deleža tujih sestavin v proizvodih za domačo porabo in

za izvoz.(Svetličič 2004, 22).

11

2.1. Dejavniki pojava globalizacije

• nastanek globalnega trga, • hiter pretok kapitala, • hitri in neprilčakovani pretresi na trgu, • napredek tehnologije pogojuje hitrejše zmanjševanje delovnih

mest, • močno naraščanje konkurence,…

Proces globalizacije nevarno zaostruje obstoječo politično ureditev sveta. Pri prilagajanju na globalizacijo ima za gospodarske subjekte velik pomen okolje, ki je pogojeno z lastnimi političnimi, ekonomskimi, socialnimi in tehnološkimi dejavniki. Okolje namreč v veliki meri določa možnosti, vire in sredstva s katerimi razpolagamo in v odvisnosti od katerih pripravljamo lastno strategijo. (Peklar 1999 ,9 ) Globalizacija je dandanes prvi grešni kozel, ki je kriva za revščino, nižanje plač, razslojevanje med državami in znotraj njih, za ekološke katastrofe, terorizem, aids in še bi lahko naštevali. Tukaj se pojavljata dve ključni vprašanji. Prvič, zakaj se globalizacija krepi vsem tem očitkom navkljub, in drugič, ali morda ti grehi niso samo njeni, kot se običajno misli, pač pa jih je treba iskati tudi drugje, morda v samem kapitalističnem sistemu ali blagovni proizvodnji. (Svetličič 2004, 23) 2.2. Globalizacijski šok Debata o globalizaciji je javnost dosegla z zakasnitvijo. Na primer v Veliki Britaniji se že več kot deset let pogovarjajo in prepirajo o »g- worldu«. Globalizacijski šok je bil zelo velik v Nemčiji. Eden izmed vzrokov je bil prevladujoče mnenje, ki globalizacijo predvsem povezuje z ukinjanjem delovnih mest, njihovim prenosom v države z nizkimi mezdami. Vse to se dogaja v času, ko je visoka gospodarska rast in bliskoviti naraščujoč dobiček in kljub vsemu teži množična brezposelnost. Poleg tega so tudi tukaj še drugi razlogi za politični globalizacijski šok v srednji Evropi, Franciji, Avstriji, Italiji, Švici predvsem pa v Nemčiji. Prvi razlog je, da se države in družbe s primarno gospodarsko samozavestjo, počutijo še posebej prizadete in ogrožene od globalizacije svetovnega trga, ki bi naj domnevno prihajala od zunaj.

Izbrisano: trba

12

Drugi razlog, socialne države kot sta Francija in Nemčija, za razliko od ZDA in Velike Britanije, spadajo k državam, ki z globalizacijo izgubljajo. Gospodarski razvoj se izmika nadzoru nacionalne države, njegove socialne posledice kot so brezposelnost, migracija, revščina – pa se zbirajo v njenih lovilnih mrežah. (povzeto po Becku 2003, 29-30) 3 VALOVI GLOBALIZACIJE 3.1. Prvi val globalizacije 1870 – 1914 Prvi val globalne integracije od leta 1870 do 1914, je bil sprožen zaradi padajočih transportnih stroškov in menjave pomorskih transportnih sredstev (na parnike) ter zaradi redukcije tarifnih barier vodenih z angleško – francoskim sporazumom. Cenejši transport je odprl možnost za uporabo zapuščene zemlje. Nove tehnologije, kot so npr. železnice, ki so nudile veliko možnosti za intenziven izvoz proizvodov. Izvoz kot delež svetovnega prihodka se je podvojil. V tej fazi je bila trgovina glavni dejavnik rasti. Ljudje so začeli migrirati. 60 milijonov ljudi se je preselilo iz Evrope v Severno Ameriko in Avstralijo, da bi delali na novi razpoložljivi zemlji. Ker je bila zemlja zapuščena, so jo razdelili in obdelali in zaradi tega so bili prihodki visoki in pravično razdeljeni. Medtem, ko so se ljudje selili iz Evrope, se je trg delovne sile tam zoževal in plače so se začele dvigovati. Tudi pritoki južne delovne sile so bili zelo visoki. Lindert in Wiliamson razgljabljata, da pritoki iz gosto poseljene Šrilanke, Tajske, Vietnama, in Filipinov, so v enakem zaporedju enaki kot premiki iz Evrope v različne dele Amerike. Proizvodnja primarnih dobrin za izvoz ni zahtevala samo delovne sile, ampak tudi velike količine kapitala. Globalno gledano, se je rast okrepila. Argentina, Avstralija, Nova Zelandija in ZDA, so z izvozom postale ene med najbolj bogatih držav na svetu. Vse te države so pustile ostali svet daleč zadaj. Globalne države so bile usmerjene k zbliževanju. Masovna migracija je bila najmočnejša sila enakomernega prihodka med njimi. V obsegu razvijajočih držav imajo prednost pretežno lastniki zemlje, tam kjer so bile kolonije, je bilo lastništvo podvrženo neuravnovešenosti. Kjer pa je bilo lastništvo skoncentrirano, je bila povišana menjava povezana z različnostjo. Tam, kjer je bila zemlja bolj pravično razdeljena, so bile koristi te zemlje porazdeljene bolj pravično. Popolnoma obratno je bilo v Evropi, kjer je globalizacija uničila lastnike zemlje.

13

Vse od leta 1820 – 50 let pred globalizacijo, so bili svetovni prihodki neenakomerni in so potem začeli drastično rasti. Kljub svetovni neenakosti, se je nezaslišano povečala rast in reducirala revščina, kot še nikoli prej. Pred letom 1870 je bil pojav revščine virtualno konstanten, padajoč po oceni samo 0.3 odstotke na leto. Med 1. valom globalizacije se je po oceni strokovnjakov več kot podvojil in sicer na 0,8 odstotkov. S tem se je absolutno število revnih ljudi povečalo. (World Bank 2002, 25-26). 3.1.1. Vrnitev v nacionalizem 1914 –1945 Tehnološki napredek je kontinuirano reducirall transportne stroške: med leti vojne so ti stroški padli za 1/3. Trgovinska politika je delovala vzvratno. Model pravi: v 20. stoletju se je začelo z visokim uradnim mednarodnim monetarnim sistemom, ki je bil uničen v 1. svetovni vojni. Okrepitev tega modela v medvojnem času je prinesla veliko depresijo. V zameno so vlade odgovorile na depresijo s protekcionizmom. Jalov poizkus za odvrniterv povpraševanja na njihovih domačih trgih. Globalno rastoč protekcionizem pa je peljal mednarodno menjavo spet korak nazaj. Med umikom v nacionalizem so postali kapitalni trgi znatno slabši kot blagovni trgi. Večina visoko prihodkovnih držav je imelo kontrole za preprečevanje izvoza kapitala. Nepričakovan umik v nacionalizem je izdelal anti-imigracijski nadzor in vlade so naložile drastične restrikcije novo prihajajočim. Masiven umik iz globalizacije ni obrnil trenda za večjo svetovno neenakost. V letih 1950 je bil svet veliko manj enak, kot je bil v letih 1914. Povprečni prihodki so bili znatno manjši, kot je to narekoval predhodni trend. Svetovni eksperiment z vzvratno globalizacijo je pokazal, da je to popolnoma mogoče, vendar ne privlačno. Kombinacija upočasnjevanja rasti in kontinuirano nadaljevanje neenakosti, je povzročilo porast revščine za 25 osdtotkov, pravzaprav je spet bilo tako kot v letih od 1820 do 1870. (World Bank 2002, 27)

14

3.2. Drugi val globalizacije 1945 – 1980 Slabe strani umika nazaj v nacionalizem, so dale spodbudo za internacionalizem. Enaka mišljenja, ki vodijo v to, da pregovorijo vlado ZDA, da sodeluje ob znižanju trgovinskih barier, ki so predhodno narasle. Trgovinska liberalizacija je bila selektivna pri obeh pogojih katerim so države sledile. V letih 1980 je bila menjava proizvodnih dobrin med razvijajočimi državami trajno osvobojena barier. Ampak te so bile odstranjene samo za primarne dobrine, ki niso sovpadale z agrikulturo v razvitih državah. Kasneje je večina držav v razvoju poostrila bariere med sabo in razvitimi državami. Delna redukcija barier v menjavi je bila okrepljena zaradi kontinuiranega zmanjšanja transportnih stroškov. (World Bank 2002, 28) Med leti 1950 in 1970, so se pomorski stroški znižali za 1/3. Poleg vsega se je menjava v povezavi s svetovnimi prihodki podvojila. Izhajajoča liberalizacija je bila zelo neravnovesna. Razvijajoče države je obranil severno-južni vzorec menjave, menjava proizvajalcev za intenzivne agrikulturne primarne dobrine, ampak ni pa obnovil mednarodnih gibanj kapitala in delovne sile. Za bogate države je bil 2.val globalizacije spektakularen. Umikanje barier med njimi je razvilo menjavo proizvajalcev. Prvič je mednarodna specializacija proizvodnje dosegla svojo pomembnost z dopuščanjem kopičenja in realizacijo. To je pripomoglo k zvišanju prihrankov bogatih držav. BDP na prebivalca se je v drugem valu globalizacije (1960-1998) v vseh skupinah držav in v svetu nasploh, absolutno povečal. Res je tudi, da so bile stopnje rasti zlasti v prvem obdobju za države v razvoju višje v Aziji, nižje v Afriki in Latinski Ameriki. (Svetličič 2004, 83) 3.2.1. Aglomeracija ekonomije 2.val je predstavil novi tip menjave, bogate države so se specializirale v proizvodnih nišah. Te so izboljšale produktivnost v primerjavi z manjšimi nakopičenimi skupinami. Večji del menjave med razvitimi državami je postal determiniran, ampak ne z primerljivimi prednostmi, ki temeljijo na razlikah v pomembnih lastnostih, ampak z varčevanjem stroškov, ki so nastali z aglomeracjio. Industrija kot celota je bila zelo razpršena. Zato, da bi se izognila prenatrpanosti stroškov, so se podjetja združila in proizvajala enake proizvode. Združevanje omogoča boljšo specializacijo in na ta način povečuje produktivnost in možnost da izvedejo mednarodno menjavo z

15

nižjimi stroški. Smith je trdil, da večji trg omogoča boljšo divizijo delovne sile. Ta različna delovna sila pa pospešuje inovacije. Npr. Sokoloff (1988) pravi, ko je Erie Canal napredoval na zahodu v prvi polovici 19. stoletja je registracija patentov naraščala. Ta vzorec domneva, da ideje, ki so bile že v glavah ljudi, so postale ekonomsko sposobne z vstopom na večji trg. (World Bank 2002, 29) Aglomeracija ekonomije je dobra novica za tiste, ki so združene in slaba za tiste, ki so ostale zunaj. Regija je pa lahko ne konkurenčna zato, ker se veliko podjetij ni odločilo, da bi se tam locirala. Kot rezultat »razdeljenega sveta«, se lahko pojavijo združene proizvodnje v »visoko plačanih« regijah, medtem ko plače v ostalih regijah ostanejo nizke. Podjetja se ne bodo preselila na druge lokacije, dokler vrzel v proizvodnih stroških ne postane dovolj široka, da kompenzira z izgubo aglomeracije ekonomije. Podjetja so se začela relocirati: premik je postal kaskada. Ko so se podjetja preselila na novo lokacijo, je to prinašalo ugodnosti aglomeraciji ekonomije. Med 2.valom globalizacije, večina razvijajočih držav ni sodelovala pri rasti globalnega proizvajanja in storitev menjave. Kombinacija nenehnih barier menjave v razvitih državah in slabih investicijah in menjalni politiki, je utesnila razvijajoče države na odvisnost od primarnih dobrin. V letu 1980 je samo 25 odstotkov izvoza trgovskega blaga razvijajočih držav predstavljalo proizvedeno blago. (World Bank 2002, 29)

16

3.2.2. Učinek neenakosti in revščine Med 2. valom globalizacije sta efektivnejša dva menjalna sistema: stari severno-južni sistem in novi notranji severni sistem. Notranji severni sistem je bil dokaj močnejši: države z nižjimi prihodki so dohitele tiste z višjimi prihodki. Slika 1: Dolgotrajna konvergenca med državami OECD

2.val globalizacije je sovpadal z rastjo politike za redistribucijo in socialno zaščito, vključno z razvito družbo. V neki meri je bil tudi uspešen pri zmanjševanju revščine z OECD državami. Industrijsko razvite države so ga imenovale »zlata doba«. Za države v razvoju pa ta doba ni bila ravno zlata. Izboljšanje rasti prihodkov po vojni je potekalo počasi. V razvitih državah je bila rast prihodkov dosti hitrejša. DVR so utrpele še večji porast revščine. Neprihodkovne dimenzije revščine, so potrdile porast življenjskih stroškov in stroškov šolanja. Razvijajoče države so zaostale za razvitimi. Svetovna neenakost je torej bila seštevek treh komponent: večja enakost med razvitimi državami, večja neenakost med razvitimi in razvijajočimi državami in majhne spremembe v razvijajočih državah. Svetovna neenakost leta 1970 je bila enaka kot četrtino stoletja prej. (World Bank 2002, 31)

17

3.3. Novi val globalizacije Pojavil se je v 80-ih letih. Takrat so velike skupine razvijajočih držav vdrle na globalne trge. Nekatere razvijajoče države pa so postale zelo marginalizirane v ekonomskem svetu in so doživljale upadanje prihodkov in povečanje revščine. 3. mednarodna migracija in kapitalni premiki, ki so bili nepomembni v 2.valu globalizacije, so zdaj postali bistveni. Slika 2 : Rast menjave/BDP od leta 1970 do 1990

Vir:Maddison 1995 3.3.1. Spreminjanje strukture menjave – povečanje števila »novo globalizirancev« Najbolj vzpodbudni razvoj 3.vala globalizacije je ta, da so nekatere razvijajoče države, ki so štele okoli 3 bilijone ljudi, prvič uspele izkoristiti svojo brezposelno delovno silo in imeti konkurenčno prednost v delovno - intenzinvni proizvodnji in storitvah. Leta 1998 se je izvoz izdelkov razvijajočih držav povečal iz 25 odstotkov na 80 odstotkov. Davis in Weinstein dokazujeta, da so resnično zdaj razvijajoče države, delovno intenzivne. To je nepričakovan obrat v tako kratkem času. Razvijajoče države, ki so spremenile proizvajalno menjavo so dokaj raznolike. Relativno nizko prihodkovne države, kot so Kitajska, Bangladeš, Šrilanka, imajo delež proizvodnje za izvoz nad 81 odstotnim svetovnim povprečjem. Ostale države, kot so Indija, Turčija, Maroko in Indonezija pa imajo ta delež v izvozu tako visok kot je

18

svetovno povprečje. Druga pomembna sprememba v izvozu razvijajočih držav izvoznic, je ta, da so imele precejšnjo porast izvoza storitev. V začetku 80-ih je delež izvoza storitev v bogatih državah znašal 17 odstotkov, v državah v razvoju pa je ta delež predstavljal samo 9 odstotkov. V 3.valu globalizacije je delež storitev v bogatih državah izvoznicah narasel na 20 odstotkov, v razvijajočih državah pa se je delež skoraj podvojil in sicer na 17 odstotkov. Kaj vključuje ta preobrat? Deloma gre za preoblikovanje ekonomske politike. Carine na proizvedeno blago v razvitih državah so še vedno upadale in veliko razvijajočih držav je prevzelo večjo menjalno liberalizacijo. V tem času je tudi veliko držav liberaliziralo bariere na tuje investicije in izboljšalo druge vidike investicij, ki so bile delno tudi investicije vložene v tehnični napredek in komunikacije. Ladijski in letalski prevozi so postali številčnejši in s tem omogočili državam, da so sodelovale pri mednarodnih proizvajalnih mrežah. Nove komunikacijske in informacijske tehnike so olajšale kontrolo in delo geografsko razpršenih delovnih verig. Informacijske aktivnosti so »breztežne«, tako da so njihovi inputi in outputi (digitalizirane informacije) lahko premeščeni virtualno. Nekateri analitiki menijo, da nove tehnologije vodijo k »smrti daljave«, ki spodkopavajo prednosti aglomeracije. To je delno res za nekatere aktivnosti, medtem, ko za druge aktivnosti oddaljenost postaja vedno bolj pomembna. Npr.: za neposredne potrebe »just in time« tehnologije. OECD aglomeracije so imele aktivne masivne stroškovne prednosti in tehnološko menjavo. Celo v dobro lociranih državah bo kopičenje tako dolgo, dokler bodo aglomeracije ekonomije pomembne. Zaradi tega je velik pritisk, da ljudje migrirajo v mesta. Naprimer vključno z ZDA, ki so imele podobne institucije po celi državi, je bil trend ekonomskih aktivnosti selitev delovne sile. Pred 100 leti so Velika jezera in reka Mississippi zagotavljali velike transportne povezave. Kasneje je povečano število čez oceanskih plovb povečalo konkutrenco in s tem povzročilo nižjo ceno ladijskih prevozov. Torej je ceneje je prevažati (z ladjami) železo iz Avstralije na Japonsko, kot pa po krajši poti, od Velikih jezer v Minnesoti do železarne v Illinoju. Ob koncu tisočletja so bile ekonomske aktivnosti visoko koncentrirane. To odseva razlike v politiki, naravne geografske prednosti in slabosti in aglomeracija ter obseg ekonomskih efektov. Afrika ima potenciale, da

19

razvije številne uspešne proizvodne in storitvene aglomeracije in če bi bil njen razvoj kot v drugih večjih državah, bi bilo veliko takih kolonij po kontinentu in potreba po delovni sili bi bila velika in le-ta bi se mogla seliti na različna mesta. Afrika je veliko manj gosto naseljena, kot Evropa, zato je pomembnost migracije, da se kreirajo aglomeracije, dosti večja. Večina držav ni samo žrtev njihovih kolonij. »Novo globalizirane« razvijajoče države, so pomagale svojim podjetjem, da vdrejo na industrijske trge, da izboljšajo komplementarne infrastrukturne veščine in investicije, ki jih moderna proizvodnja potrebuje. V veliki meri so se te razvijajoče države, ki so potrebne za svetovne trge, dobro locirale in do neke mere izoblikovale dogodke skozi akcije. Da bi razumeli te razlike, je koristno pogledati karakteristike v poznih 80-ih. Razvijajoče države smo uvrstili po obsegu naraščujoče menjave v prihodkih v določenem času in primerjali z »bolj globalizirano« 1/3 z ostalima 2/3. Povečanje menjave je lahko v povezavi z drugimi politikami ali pa je to čista možnost. »Bolj globalizirani« so imeli višjo porast menjave odnosno na prihodek. Ostali 2/3 držav v razvoju, pa sta imeli znižano porast menjave v tem obdobju. Ti dve skupini sta imeli zelo podobno izobrazbeno pridobitev v letu 1890. Od leta 1980, so se » bolj globalizirani » bolje izkazali v osnovnem šolanju: povprečno letno primarno šolanje za odrasle je naraslo iz 2.4 let na 3.8 let. »Manj globalizirane«, so imele manjši napredek in so ostale zadaj. Širitev osnovne izobrazbe se nagiba k neenakosti in zvišanju zdravstvenih standardov, prav tako kot biti komplementarna v procesu zviševanja produktivnosti. V 3. valu globalizacije, so »novo globaliziranci« zmanjšali uvozne tarife iz 34 odstotnih točk v povprečju, na 11 odstotnih točk, za tiste države, ki so bile manj globalizirane. Sprememba politike ni bila ekskluzivno ali primarno osredotočena na menjavo. Ko so se integrirali na svetovne trge, so »bolj globalizirane« razvijajoče države začele hitreje rasti. Znašli so se v krogu vzhajajoče rasti in rastočega prodora na trg. Rast in menjava sta okrepili izobrazbeno ter politično ekspanzijo, te so pa reducirale trgovinske bariere. Če bi države z nizkimi prihodki, ki so prodrle na trge, imele bolj omejen dostop na trge, bi to škodilo njihovi rasti. Adam Smith pravi, da je velikost trga zelo pomembna. Večji trg daje dostop do več idej in dopušča investicije v večjih fiksnih stroških in omogoča boljšo divizijo delovne sile in trga dela. Večja izbira je

20

pomembna za podjetja. Npr.: ko je Indija liberalizirala menjavo, so podjetja imela možnost kupovati boljšo strojno opremo. Podobni efekti so bili na Kitajskem. Večji trgi povečujejo konkurenco in to povzroča inovacije. To dokazuje, da je integracija svetovne ekonomije, pomembnejša za manjše in revnejše ekonomije, kot za velike ekonomije kot sta Indija in Kitajska. (World Bank 2002, 31-35) 4. GLOBALIZACIJA IN NEENAKOMEREN RAZVOJ V SVETU Individualizacija je druga stran sodobne globalizacije in pomeni razvoj vedno večje družbene neeankosti, množične brezposelnosti in revščine v ekonomsko manj razvitih državah.(povzeto po Bešler 2003, 47). Poraja se vprašanje ali je globalizacija poglavitni krivec za poglabljanje neenakosti med državami, njeno stagnacijo ali izboljašnje ali pa so vzroki drugi ( na primer tranzicija oz. uvajanje tržne ekonomije v bivših socialističnih državah). Blagovna proizvodnja pomeni razlike, saj te poganjajo rast. Poglabljanje razlik je torej vtkano v samo blagovno, kapitalistično, tržno proizvodnjo. Trg ni pravičen, je pa racionalen, ker optimira alokacijo virov. Torej že tržna ekomomija pomeni razslojevanje akterjev. Enakost se lahko dosega v negibki ekonomiji brez inovacij, ki po definiciji pomeni valovanje ekonomije, torej nestabilnost. Inovator (posameznik ali podjetje) dobiva več, kar veča razlike. Globalizacija ni igra ničelne vsote. To, da vsi dobivajo pa ne pomeni, da dobivajo enako. Mednarodna menjava, sedaj bi ji lahko rekli globalizacija, je koristna za vse države, tudi za tiste revne, le da v proizvodnji vsaj enega izdelka zaostaja za drugimi državami. To pa ne pomeni, da je koristna za vsakega posameznega prebivalca. Nekateri zaradi nje tudi izgubijo službo in kompenzacijska politika države je tista, ki jim mora pomagati zato, da bi blaginja celotne države zaradi globalizacije napredovala. In to je bistvo odnosa globalizacije. Njene stroške je treba porazdeliti tako, da bodo tisti, ki zaradi nje izgubljajo, izravnani v interesu razvoja vseh. (Svetličič 2004, 18). Globalizacija je pomagala oblikovati priložnosti za nekatere ljudi, skupine in države, o katerih si prej niso upali niti sanjati. Nekateri kazalniki človekovega razvoja so pismenost, šolanje smrtnost, pričakovana življenjska doba. Obenem pa so ekonomska preobrazba, liberalizacija, tehnološke spremembe in zaostrena konkurenca na trgu blaga in delovne sile, prispevali k vedno večji revščini, neenakostim, negotovosti glede delovnih mest, slabljenju inštitucij in socialne podpore ter eroziji identitet in vrednot.

21

Nobenega dvoma ni, da so se razlike v porazdelitvi dohodkov v svetu, od leta 1820, prevladujoče večale nihanjem navkljub. Deleži 20 odstotkov najmanj premožnih so padli ob sočasnem povečanju deleža najbogatejših 10 odstotkov. Tudi večina prebivalcev tranzicijskih držav ne dvomi o tem, da so se razlike med bolj in manj premožnimi v primerjavi s stanjem v prejšnjem sistemu, v socializmu, povečale. Na svetli strani pa vidimo, da so se izboljšali drugi razvojni kazalniki (življenjska doba, dostop do pitne vode, padec deleža prebivalcev, ki živijo v revščini). Vprašanje porazdelitve koristi in stroškov se seveda nanaša tako na neenakosti med državami in neenakosti znotraj držav in nenazadnje prebivalci sveta nasploh. Razlike se krepijo, obenem pa so nekatere države uspele priključiti razvitim. (Svetličič 2004, 38 ,41 ,75) Maddison (1995) je ugotovil, da so v celotni zgodovini človeštva vedno zaostali tisti predeli sveta, tiste države, ki so izgubile stik s svetom. Neenakosti ni mogoče zmanjšati brez gospodarske rasti. Osrednji cilj vsake demokratične vlade je pospeševanje gospodarske rasti, ker je to edina možnost, da vsi pridobivajo, pa čeprav ne enako. Stopnje rasti so bile v zadnjih štirih desetletjih zelo neenakomerne. Slika 3: Različne stopnje rasti po skupinah držav glede na stopnjo razvoja leta 1900 in 2000

0

20004000

60008000

1000012000

14000

1600018000

20000

države nižjega kvartila

srednje manj razvitedržavesrednje visoko razvitedržavevisoko razvite države

1900 2000 Vir: IMF, 2000:154 V obdobju 1980-2000 je le še petina držav v razvoju presegla 50 odstotno rast dohodkov na prebivalca, medtem, ko v obdobju od leta 1960-1980, kar polovica. Rezultat tega so ogromne razlike v

22

porazdelitvi dohodkov v svetu. Po nekatreih kazalnikih se je stanje bistveno izboljšalo, po drugih pa poslabšalo. Splošni kazalniki porazdelitve dohodkov in drugi kazalniki neenakosti: a) Najbogatejši 1 odstotek prebivalstva prejema toliko kolikor

spodnjih 50 odstotkov.

b) Neenakost med državami ( če ne upoštevamo prirasta prebivalstva) se je v povprečju povečala, saj so se dohodki razvitih povečevali, ob enem pa v manj razvitih stagnirali ali pa celo znižali (podsaharska Afrika).

c) Globalna neeankost med vsemi povprečnimi bogatimi in revnimi

osebami v svetu »brez držav« se je o mnenju nekaterih zmanjšala. (povzeto po Milanovič 2002a, 88-89). Nasploh je mogoče ugotoviti, da se neenakost dolgoročno krepi, čeprav bistveno manj intenzivno v dvajsetem stoletju. Po letu 1950 se zdi, da se je trend poglabljanja neenakosti upočasnil, morda celo zaustavil. Res pa je, da je svetovna neenakost malo večja v začetku 21. stoletja, kot pa je bila v petdesetih letih dvajsetega stoletja. Imamo tudi posamezna obdobja, ki so kazala in kažejo tudi izboljšanje. To posebej velja za neenakost znotraj držav, ki se je zmnjševala po letu 1910 do sredine leta 1950 in od takrat dalje je nekako stagnirala. Tudi neenakosti med državami so se manjšale v kratkem obdobju 1950-1960, naslednje desetletje zopet malo poglobile in za tem stagnirale ali pa celo rahlo slabšale. (Svetličič 2004, 80)

23

Slika 4: Svetovna neenakost 1820-1992; Theil indeks neenakosti Slovenija v procesih globalizacije

0

0,1

0,2

0,3

0,4

0,5

0,6

0,7

0,8

0,9

1820

1870

1910

1950

1970

1990

neenakost meddržavami

neenakost znotrajdržav

globalna neenakost

Leta Vir:Bourguignon in Morrisson, 1999 (citirano po O' Rourke, 2002:52) Podatki, ki so na sliki, kažejo podobo sveta, ne povedo pa kaj je do tega pripeljalo. Povedo le to, da se vse to dogaja vzporedno z vse večjo globalizacijo v enem obdobju bolj, v drugem manj. Kar 59 odstokov prebivalstva od vseh 73 analiziranih držav je živelo v tistih državah, v katerih se je neenakost povečala. Le 5 odstotkov prebivalev je živelo v državah v katerih se je neenakost zmanjšala. Malo več kot tretjini prebivalcev pa se stanje ni spremenilo. (Brglez 2004, 26)

24

5. REVŠČINA Od leta 1945 je bil pomen revščine skoraj univerzalen. Revščina je kot ekonomsko stanje, ki je odvisno od denarnih tranzicij na tržnem prostoru. Revščina je interpretirana kot stanje zaradi katerga ljudje trpijo. Večina je prizadetih žensk, ki ne zaslužijo dovolj denarja, da bi zadovoljile svoje osnovne potrebe. Razvite države so gledale na revščino kot na nekaj eksternega in jo definirale kot prihodnost tretjega sveta.(Baylis,Smith 2005,648) Zaradi lažje obravnave ločimo nacionalno mejo revščine (nacionalni kriteriji, minimalni in povprečni dohodki države) in globalno mejo revščine, ki se izraža z deležem prebivalstva, ki živi pod mednarodno dogovorjeno spodnjo mejo revščine – 1$ na dan. Pod mednarodno dogovorjeno spodnjo mejo revščine spada več kot milijarda svetovnega prebivastva. (Wikipedia 2006; Todaro in Smith 2006, 54,55, 203), največji delež revnega prebivalstva – nad 70 odstotkov imata Mali in Zambija (glej Tabelo 1). Tabela 1 prikazuje delež prebivalcev, ki živi z manj kot 1$ na dan v dvatinpetdesetih DVR. Izmed izbranih držav je delež prebivalstva, ki živi pod svojim pragom revščine, kar v ensjtih državah višji od 50 odstotkov. Z manj kot 2$ na dan pa preživi približno polovica svetovnega prebivalstva. (Todaro in Smith 2006, 193).

25

Tabela 1: Globalna revščina v obdobju 1990 – 2004

Država % prebivalstva, Država % prebivalstva,

ki živi z manj kot ki živi z manj kot

1$ na dan 1$ na dan

Slovenija 2 Madžarska 2 Costa Rica 2 Senegal 22,3 Egipt 3,1 Etiopija 23,0 Panama 6,5 Mongolija 27 Indonezija 7,5 El Salvador 19 Šri Lanka 5,6 Kambodža 34,1 Brazilija 7,5 Indija 34,7 Kolumbija 7 Nambija 34,9 Južna Afrika 10,7 Bangladeš 36 Slonokoščena obala 10,8 Lesoto 36,4 Trinidad in Tobago 12,4 Nepal 24,1 Pakistan 13,4 Mozambik 37,8 Bolivija 14,4 Malavi 41,7 Filipini 15,5 Gana 44,8 Venezuela 8,3 Burkina Faso 27,2 Jemen 15,7 Nikaragva 45,1 Gvatemala 16 Ruanda 51,7 Kitajska 16,6 Zimbabve 56,1 Kamerun 17,1 Siera Leone 57 Ekvador 15,8 Burundi 54,6 Peru 12,5 Gambija 59,3 Tanzanija 57,8 Madagaskar 61 Honduras 20,7 Niger 60,6 Kenija 22,8 Zambija 75,8 Botsvana 23,5 Centralno Afriška 66,6 Mavretanija 25,9 republika Lao ljudska demokratična 27,0 Nigerija 70,2 republika Mali 72,3

Vir:UNDP 2006

Revščina nastaja zaradi pomanjkanja prihodkov. Ti so odvisni od ekonomske, socialne in uradne državne dimenzije. Ekonomsko gledano revni niso prikrajšani samo za prihodke in resurse ampak tudi za njihove možnosti. Trgi in službe so zelo težko dosegljivi predvsem zaradi majhnih zmožnosti in možnosti ter geografske in socialne različnosti. Omejen dostop do izobraževanje vpliva na ne možnost zaposlovanja in zavira informacije do izboljšanega - boljšega življenja.

26

Zdravje revnih ljudi je slabo prav zaradi pomanjkanja hrane, nezadostne higiene in zdravstvenih storitev. Vse to jih dela drugačne od drugih ne-revnih ljudi in zavira njihov mentalni in psihični razvoj. In ta krhek položaj jim daje občutek ne varnosti. Slika 5: Število zelo revnih je padlo od leta 1980

Vir: Maddison 1995 Slika prikazuje gibanje števila prebivalcev po desetletjih, ki živijo z manj kot dolarjem na dan. Vidimo tendenco naraščanja ob začetku prvega vala globalizacije, svoj vrhunec doseže v drugem valu globalizacije, kjer je število revnih pičlo naraslo. Tendenca padanja števila revnih se prične v tretjem oziroma novem valu globalizacije. Odstotek revšine je dandanes dosti nižji, kot je bil pred dvajsetimi leti. V zadnih dveh dekadah, se je odstotek razvijajočega sveta živečega v popolni revščini zmanjšal za polovico. Medtem, ko je odstotek revščine padal, so se razvijajoče dežele množično integrirale v svetovni menjalni sistem. (Harrison 2006) Revne države so odstranile zaščitne tarife in s tem povečale svojo udeležbo v mednarodni menjavi. Če vzamemo za merilo delež izvoza v BDP za globalizacijo, potem so države v razvoju zdaj bolj globalizirane kot pa države z visokimi dohodki.Revščina se je zmanjšala v deželah, kjer naraščajo tuje investicije in izvoz. (ibidem, 2006) Tudi Bernard Cassen govori o problemu globalizacije in poskuša rešiti družbo pred vplivom proste globalne trgovine, ki prinese več slabosti kot koristi. Za ponazoritev problema omenja povečan delež revnega prebivalstva ne le v latinski Ameriki, Karibskem otočju in v Afriki, temveč tudi v ZDA. V teh predelih delavci brez višje in visoke izobrazbe

27

vse hitreje tonejo v revščino. Sociologi so morali izumiti nov razred prebivalcev, ki jih imenujejo »working poor«. Tako so definirali tiste ljudi, ki spadajo v delavski razred, so zaposleni oziroma iščejo zaposlitev, medtem pa njihov dohodek pada pod nivo revščine. To so delavci, ki postajajo revnejši kljub zaposlitvi. (Gogič 2005) Množične izgube delovnih mest v razvitih industrijskih državah zaradi iskanja cenejše delovne sile v Aziji in Južni Ameriki, managarji vodilnih multionacionalnih korporacij opravičujejo s tem, da brezmejni in svobodni trg tretjemu nerazvitemu svetu kaže pot iz revščine in nerazvitosti. Globalizacija naj bi izboljšala možnosti številnih držav v razvoju, da dohitijo industrijske države(Martin, Schumann 1997, 137). Dala naj bi jim dostop do novih znanj. Tuja podjetja sicer lahko škodijo lokalnim podjetjem (zaščitena državno lastniška), po drugi strani pa državi predstavijo tehnologije (čeprav z določenim časovnim zamikom), dostop do novnih trgov in ustanovitev novih industrij. (Stiglitz 2003, 5). Zakaj so izkušnje revnejših držav drugačne od globaliziranih? Države s polno naseljenostjo se niso močno integrirale v globalno industrijsko ekonomijo. Te vključujejo večji del Afrike. Te države pogosto trpijo za slabimi in nestanovitnimi pogoji menjave pri izvozu njihovih primarnih proizodnih dobrin. ( World Bank 2002). Glede posameznih dežel v mednarodni menjavi velja, da mnoge najmanj razvite dežele niso postale revne zaradi globalizacije in premajhne vključenosti, ampak zato, ker so bile iz tega procesa dolgo izključene. Njihov že tako majhen delež v svetovni trgovini z 0,4 odstotki v letu 1997 je padel za polvico v primerjavi z letom 1980, njihov dostop do tujih privatnih investicij pa je zanemarljiv (Kenda, Bobek 2003, 280-281). 5.1. Vzroki za razlikovanje med revnimi in globaiziranimi

državami »Join the club« (pridružite se klubu), pravi, da so »šibki globaliziranci« izgubili svoje konkurenčne prednosti in delovno silo, zaradi slabe ekonomske politike. Če je npr. infrastruktura slaba, je tudi slaba izobrazba in trgovinske bariere so visoke. Sklicujoč se na ta pogled: ko bo politika institucij in infrastrukture izboljšana, se bodo države integrirale na svetovne trge. »Geografska prednost«, pravi, da veliko držav, ki so zamudile vstop na globalne proizvajalne trge trpijo za slabostmi lokacije. To so

28

predvsem zaprte države, ki so okužene z malarijo, enostavno ne bodo konkurenčne v proizvodnji ali storitvah. »Missed the boat« vidik: ta pogled akceptira »join the club« pogled, če je katerakoli od teh držav imela dobro politiko bi lahko prodrla v svetovno proizvodnjo in storitve, ampak pravi, da je večina od njih zamudila ta vlak. Svetovno povpraševanje po proizvajalcih je limitirano po prihodkih in zaradi aglomeracije ekonomije se firme locirajo v skupine. Čeprav je še mnogo prostora za novo kopičenje podjetij, so ga podjetja že izkoristila v zapuščenih državah, tako da zapozneli prihajajoči nimajo več kaj za nuditi. (World Bank 2002, 39-40) Za veliko razvijajočih se držav, so transportni stroški do svetovnih trgov dosti višji kot pa carina, ki jo morajo plačati za dobrine. Njihovi stroški so dosti višji od bogatih držav. Transportni sroški so odvisni tudi od infrastrukture posamezne države. V revnih državah je najmanj zgrajene infrastrukture kot kjerkoli drugje. Nimajo veliko cest, pa še te so slabe, železnic in telekomunikacij pa nekje sploh ne poznajo. Transportni stroški so skoraj enkrat dražji kot drugot. Če povzamem, ima veliko manj globaliziranih držav visoke transportne stroške, ki so posledica slabe infrastrukture in revne ter slabe lokacije. In rezultat vsega tega so nizke plače. Če tudi se znižajo trgovinske bariere, jim to ne bo toliko dvignilo plač, da bi lahko normalno živeli v oddaljenih krajih. 5.2. Nastop internacionalnih kapitalskih tokov Kontrole kapitalnih odlivov visoko prihodkovnih držav, so bile postopoma zvišane: npr. Velika Britanija je odstranila kapitalne kontrole v letu 1979. Vlade v razvijajočih državah so postopno sprejemale manj tuje investicijske politike. Delno kot rezultat te politike se je spremenil zaradi naftnega šoka v letu 1970, velike količine privatnega kapitala so začele odtekati v razvijajoče države. V napredku, se je njihov položaj popolnoma spremenil. Pomembnost formalnih tokov se je več kot podvojila, medtem ko so privatni kapitalni vložki postali pomembnejši vir kapitala za številne novo nastajajoče ekonomije. Novi mednarodni vzajemni fondi so pripomogli enakomerno razporediti tokove razvijajoče države. Pomembnost bančnih posojil in drugih privatnih tokov so rasli enakomerno, predvsem, po krizi v letu 1980. Kljub vsemu so privatni kapitalni tokovi razvijajočim državam narasli med 3.valom globalizacije.

29

Nekatere države so prejele velike prilive medtem, ko so nekatere prejele dosti manj. Nepostredne tuje investicije ne prinašajo samo kapitala, ampak tudi napredno tehnologijo in dostop na mednarodne trge. Kapitalski vložki razvijajočih držav, so samo majhen del za globalne kapitalske trge. Ker so lastniki kapitala zaskrbljeni zaradi rizika, večina tokov globalnega kapitala je rajši med razvitimi kot med nerazvitimi državami. V ZDA je več kot 3200 $ na prebivalca, v Afriki pa samo 124 $. Svetovni kapitalni trgi bi lahko naredili več, da bi dvignili rast nizko prihodkovnih držav. Nenadzorovane finančne špekulacije na tako imenovanih »novih trgih«, so večino prebivalstva v prizadetih državah pripeljale do katastrofe. Državljani in njihove vlade pa so včasih za glavne gibalne sile globalizacije koristni. Državljani so nevede prisiljeni, da prispevajo davke za jamstva Mednarodnemu denarnemu skladu - večina denarja ne pride do prizadetih, pač pa do prav tistih špekulantov, ki so krize povzročili. Državljani so nadalje prisiljeni, da rešujejo nepremišljena zasebna podjetja, ki veljajo za prevelika, da bi propadla - Savings and Loans v ZDA, Credit Lyonnais v Franciji in velika podjetja ali banke na Japonskem.. Mednarodni denarni sklad s svojo posojilno politiko želi vplivati tudi na politični razvoj držav kreditojemalk. Potem so tu še multinacionalke, ki za svoj razvoj potrebujejo tako tržišča kot delovno silo po svetu. Poleg najbolj znanih svetovnih blagovnih znamk lahko mednje prištejemo še telekomunikacijske gigante in medijske hiše, ki zagovarjajo stališče, da je pravica do uporabe interneta skoraj temeljna pravica vsakega Zemljana. Globalizacijske procese podpirajo tako OECD kot Svetovni gospodarski forum in vlade vseh razvitih držav. (Domijan 2001) 5.3. Rast migracijskih pritiskov Velike luknje v prihodkih, ki so nastale ob koncu 2.vala globalizacije, so povzročile intenzivne ekonomske pritiske na ljudi, da so se začeli seliti iz revnejših krajev v bolj urbane. Ti pritiski so bili zastrašujoči pri migracijskih kontrolah. V 1.velikem valu globalizacije 1870-1914, se je okoli 10 odstotkov svetovnega prebivalstva permanentno relociralo. Selili so se, da bi si zagotovili boljše življenje. Enake sile pripeljejo ljudi do migracij, vendar so današnje politike dosti bolj restriktivne kot v preteklosti. Okoli 12 mio ljudi živi v tujih državah. Populacija v razvijajočih državah je 5 krat večja od razvitih. Delež migrantov v bogate države je dosti večji kot v revne države.

30

Najpomembnejše načelo migracij je, da se plače za enako delo razlikujejo po lokacijah, predvsem med razvijajočimi in razvitimi državami. Povprečno je ura dela v proizvodni v Nemčiji 30$, v Indiji in Kitajskem pa 0,30$. Razlika je ekstremna. Je pa res, da je izobrazbena struktura dosti višja v Nemčiji kot pa na Kitajskem. Študije so pokazale, da je povprečna tedenska plača v Mehiki 31$, v ZDA pa 278$. Iz vsega tega je razvidno, da so velike razlike med individualnimi delavci , ki migrirajo v bolj razvite ekonomije. Hatfon in in Williamson (2001) sta proučevala migracije iz Afrike. Odkrila sta, da migrirajo predvsem ljudje stari od 15 do 29 let. Okoli 10 odstotkov mehiške populacije živi in dela v ZDA. Ugotovila sta, da emigracija močno povečuje plače neizobraženih ljudi. Tako je razvidno, da so migracije iz Mehike v ZDA, povzročile porast plač v Mehiki. Prednosti migracij so, da ljudje, ki migrirajo v druge države zaradi dela, pošiljajo veliko denarja nazaj domov, v »revne države«, v svoje države- svojim družinam. To povečuje kapitalne prilive revnih držav. Tukaj je tudi razvidno, da jezik pomeni veliko vlogo v menjavi in med investicijami. Pomembno je, da je migracija pripomogla k razvoju globalizacije, menjave, kapitala in idej. Npr.: migracija iz Indije v ZDA. Zgodilo se je da se je migracija močno povezala hi-tec sektorji. To podpira večje pretoke tehnologije in informacij med ZDA in Indijo in vzpodbuja tudi večje investicije ZDA v Indiji. ZDA lahko najamejo indijske inženirje da delajo v Indiji v njihovih podjetjih. In ker, je veliko proizvajalcev in storitev v menjavi povezanih s takimi mrežami, se lahko menjava med tema državama samo povečuje. 5.4. Učinki 3. vala globalizacje na prihodkovno distribucijo in

revščino Prodor razvijajočih držav na globalne trge in ponovni pojav migracij in kapitalnih tokov, je vplival na revščino in distribucijo prihodkov med in v državah. Domače politične odločitve so bile v nasprotovanju z globalizacijskimi in tudi to je vplivalo na distribucijo prihodkov. V letu 1995 je bila neenakost med državami za ½ manjša, kot v letu 1960 in takrat je bila neenakost manjša kot v letu 1980. Tukaj je bil resen porast v neenakosti, vključno z individualnimi državami, ki so zavračale trend 2.vala globalizacije.

Za OECD (t.j. razvite industrializirane države) kot celoto, je bila verjetno globalizacija izenačena kot neenakost in je med državami radikalno podobna. Kitajska je začela s svojo modernizacijo z ekstremno enakomerno distribucijo prihodkov in izjemno visoko revščino. Notranja

31

kmetijska neenakomernost je bila med kmetijskimi in vzhajajočimi urbanimi aglomeracijami.

Dollar in Kraaj sta se osredotočila, kaj se je zgodilo z 20 odstotki najrevnejše populacije. Ugotovila sta, da je 1:1 med rastjo prihodkov in revnih in med povprečjem rasti v družbi.

Kombinacija hitre rasti brez sistematične spremembe v neenakosti je dramatično reducirala absoluno revščino v novih globaliziranih državah. Med leti 1993 in1998 je število revnih ljudi upadlo. Za njih je bil 3.val globalizacije »zlata doba«. Revščina izhaja iz kmetijstva. Ko so »novo globaliziranci« prodrli na svetovne trge je njihov del industrializacije in urbanizacije narasel. Ljudje so izkoristili priložnost, da se preselijo iz rizičnih kmečkih področij, na boljša in bolje plačana področja v mestih in velemestih. Ni se samo znižala tista revščina, ki je temeljila na prihodkih, ampak tudi druge oblike revščine. Povprečje šolanih ljudi in življenjskih pogojev, se je močno povišalo, na nivo bogatih držav v letu 1960. Vietnam ilustrira te izkušnje. Ko se je integriral v svetovno ekonomijo, je dosegel visoki porast prihodkov na osebo in razliko v neenakosti. Prihodki revnih so drastično narasli in delež revščine je padel iz 75 odstotkov populacije v letu 1988 na 37 odstotkov v letu 1998. Revščina je bila odpravljena za polovico, v desetih letih. Vietnam je bil nenavadno uspešen pri vstopanju na globalne, delovno – intenzivne trge. Medtem, ko so bolj globalizirane ekonomije rasle, so manj globalizirane upadale. Njihova izkušnja z rastjo je bila slabša, kot med 2. valom globalizacije. Med 2. valom globalizacije so se globalizirane države odmikale od revnih. Med 3.valom globalizacije, so »novo globaliziranci« začeli ostajati daleč za vsemi njimi. Bogate države so se konvergirale. Konvergenca je bila tudi med revnimi državami, vendar je bil njihov cilj, da odpravijo revščino. (World Bank 2002, 46-48) 5.5. Svetovna razvojna korporacija proti revščini Svetovni politični voditelji radi govorijo o zmanjšanju svetovne revščine. Po drugi svetovni vojni so zanjo, v obliki posojil in pomoči, porabili okrogel bilijon dolarjev, a je niso izkoreninili. V Svetovni banki pravijo, da bi morale razvite države podvojiti delež pomoči nerazvitim v državnih proračunih, drugi spet priporočajo nekakšen Marshalov načrt za zmanjšanje svetovne revščine. Vsi dosedanji načrti za zmanjšanje svetovne revščine so se izjalovili, kar sta pred leti priznali tudi Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad. George Lodge, profesor na harvardski poslovni šoli, ima veliko izkušenj

32

z revščino in njenimi vzroki v državah v razvoju. Na dan je prišel z zanimivim predlogom, pri katerem bi imele pomembno vlogo z zmanjševanjem globalne revščine nacionalne korporacije, ki imajo kapital, znanje, tehnologijo, vpliv in dostop do svetovnih trgov. Torej predlaga ustanovitev Svetovne razvojne korporacije, ki bi jo morali utemeljiti na načelu dobička. Svetovna razvojna korporacija bi dobivala denar, tehnologijo in znanje deloma od nacionalnih družb, deloma pa bi jo financirale bogate članice OECD. Ustanovitvene in pridružene družbe Svetovne razvojne korporacije, bi skupaj z lokalnimi vladami v posameznih državah izdelale razvojne programe, vlagale v razvoj, izobraževanje in infrastrukturo na revnih področjih ter skupaj z lokalnimi ustanovami skrbele za uresničevanje razvojnih programov. (Ružić 2003, 75-76) 5.6. Plan akcij pomoči revnim državam Plan akcij pravi:

• »Preobrat razvoja« - revna delovna sila v razvijajočih državah, se sooča z dvakrat višjimi tarifami, kot jih imajo bogate države. Bogate države morajo zmanjšati agrikulturne subvencije, ki znašajo približno 350 milijard dolarjev letno. Te subvencije ne prizadenejo samo revnih ljudi v razvijajočih državah, ampak ob enem pomenijo tudi višje davke in višje cene za ljudi v bogatih državah. Razvijajoče države bi imele boljše koristi, ob boljšem dostopu na medsebojne trge, ker so bariere med njimi še vedno večje kot bariere s katerimi se soočajo pri razvitih državah.

• »Izboljševanje investicijske klime v razvijajočih državah« -

vzpodbujanje investicij in kreiranje služb, zahteva dobro ekonomsko stabilnost, da se lahko spopadejo s korupcijo, prisiljevanje k pogodbam in zaščito lastninskih pravic. To je predvsem pomembno za manjša in srednja podjetja, ki so ključ za kreiranje služb in zviševanje življenjskih standardov.

• »Izboljšanje izobrazbenih pogojev in zdravstvenih storitev« –

razvijajoče države, ki so pridobile z integriranjem v svetovno ekonomijo, so pokazale impresivne koristi v osnovnem šolanju. To pomeni, da je veliko držav investiralo v izobrazbo in zdravstvene storitve, kar omogoča revnim, da imajo koristi od rasti.

»Zagotoviti socialno zaščito spreminjajočemu trgu dela.« - socialna zaščita pomaga potrebam spreminjajočih delovnih trgov, da se spopadejo z izzivi bolj odprte ekonomije. Boljša socialna

33

• zaščita omogoča delavcem, da sprejmejo več rizikov in da se podajo novim možnostim naproti.

• »Odprava zeleno-grednih plinov« – tukaj je sporazum med

znanstveniki, ki pravijo, da človekove aktivnosti vodijo k groznemu globalnemu segrevanju in da bodo te spremembe v klimi mučne predvsem za revne države in ljudi. Poročilo pravi, da potrebujemo bolj efektivno mednarodno kooperacijo, ki se bo spoprijela s temi problemi.

• »Fair trade«- pravična trgovina, je alternativni model trgovanja

med potrošniki na Severu in proizvajalci na Jugu. Ključni elementi so zagotavljanje pravične cene, ki omogoča marginaliziranim proizvajalcem na Jugu dostojno življenje, grajenje dolgoročnih in enakopravnih partnerstev ter krepitev marginaliziranih družbenih skupin.

• »Doseganje razvojnih ciljev tisočletja v letu 2015«zdaj je še manj

kot 10 let časa do leta 2015, da se uresničijo časovno vezani tisočletni mednarodni razvojni cilji za zmanjašanje ekstremne revščine, lakote, omogočanje izobazbe in vse splošne kvalitete življenja. Napredek vsakega zastavljenega cilja se bo pokazal v zainteresiranosti vlade, da reši problem pitne vode. Kljub dosegu določenega cilja bo leta 2015 še vedno 800 milijonov ljudi brez pitne vode in 1.8 milijard ljudi brez sanitete. Zastavljen cilj, ki bi moral biti uresničen do leta 2015, je zelo pomemben. Trenutno stanje nas opominja, da nam vedno hitreje zmanjkuje časa, zato mora politika z investicijami dati nek hitro dosegajoči rezulat.

34

6. SKLEP Globalizacija ima svoje svetle in temne strani. Težava je le v tem, da so večkrat tesno prepletene med seboj, poleg tega pa je njihova barva še odvisna od našega zornega kota. To seveda ne pomeni, da se moramo s slabimi stranmi globalizacije kar fatalistično sprijazniti, temveč le to, da ne smemo vsega metati v en koš, temveč moramo iskati kompromise in možnosti, da slabe strani, po možnosti brez prevelikih žrtev, omilimo. Kajti napredek je, kljub vsem pomislekom in strahovom, koristen. Globalizacija pomeni znatno povečanje možnosti za komunikacijo, trgovino, gospodarske povezave, tehnološki napredek, predvsem pa pomeni, da so si oddaljene stvari in dogodki danes veliko bližje. Globalizacija je proces večih dimenzij, ki svet povezujejo a ga istočasno tudi razdvaja. Je proces z dolgo zgodovino in ni, kot bi morda lahko pričakovali, proces zadnjega obdobja. Je rezultat razvoja, napredka in je njegova odločilna gonilna sila. Za seboj pušča univerzalnejši svet, a vendar razdeljen. Povezan a hkrati zelo diferenciran. Zmanjšuje izolacijo v svetu a kdor ji ne sledi ostane izoliran. Povezuje ampak vseeno spodbuja borbo za lastno usodo. Globalizacija je kompleksna. Ima dobre in slabe strani. Krepi moč organizacij kot so mednarodne organizacije, korporacije, sodišča,… Temelj globalizacije je liberalizacija. Odstranitev protekcionističnih ovir je formalen pogoj za sodelovanje. Ideje liberalizma so prišle v vladne ekonomske politike v 80. letih. V 90. letih, ko je liberalizem dosegel še višjo stopnjo in se podprl z informacijsko revolucijo, je globalizacija dosegla nove razsežnosti. Prebivalci bogatih držav so z globalizacijo pridobili novo priložnost, da po sprejemljivih cenah posegajo po proizvodih, proizvedenih na stroškovno najbolj učinkovitih lokacijah. Medtem, ko prebivalci revnejših držav te priložnosti niso imeli. Neenakost je bila navzoča skozi vso zgodovino. Neenakost razdvaja ljudi, povzroča revščino in socialno izključenost. Večja je neenakost bolj je družba razdeljena. Tisti, ki imajo višji dohodek, razpolagajo tudi z večjo močjo in imajo zato v družbi večji vpliv. Revnejši prebivalci pa imajo zaradi svojega položaja manjšo možnost, da se povzpnejo na višje položaje. Razlike med bogatimi in revnimi se vedno bolj poglabljajo.

35

7. POVZETEK Vsi trije vali globalizacije so prinesli nekaj novega. Današnja globalizacija je dolgotrajen proces, ki temelji na rasti kapitala, saj le-ta rabi vedno več in več in več. Globalizacija pomeni vzpostavitev mednarodnega trga, na katerem se preko državnih mej prosto prelivata kapital in blago. Proces liberalizacije je temelj globalizacije, ki se je sprožil v osemdesetih letih. Če bi državne meje še naprej ovirale pretok kapitala, storitev in blaga, bi sodelovanje osebkov iz vsega sveta ostalo omejeno. Tako je sproščanje svetovne trgovine zaprlo obdobje protekcionizma. Globalizacijo potrebujemo. Vendar takšno, ki bo v ospredje postavila ljudi in njihove potrebe. Globalizacija obravnava človeka kot pripadnika določene rase, naroda, etične skupine, plemena, države, veroizpovedi, in človeka kot prebivalca in pripadnika celotnega planeta. To seveda ne pomeni, da mora človek zanikati svoje posebnosti, jezik, kulturo, videz, ali da je potrebno ukiniti države ter ustanoviti eno samo veliko svetovno državo, temveč pomeni predvsem, da priznava ostalim ljudem pravico do obstoja in do njihovih posebnosti. V procesu globalizacije, ki je nepovraten proces, pa danes nobena posamezna država ne more več zadostovati sama sebi, temveč potrebuje druge države in soljudi. Danes si ne moremo več zakrivati oči pred problemi, ki so skupni vsem državam in ljudem na planetu: revščina, neenakost, problemi onesnaževanja, redkost virov, podnebnih sprememb, lakote, vojn, uničevanja različnih življenjskih vrst, nalezljivih bolezni itd. Vsakdo je odgovoren za obstoječi kaos in bedo, ki vlada vse povsod po svetu. Stanje sveta je resnično ironično: lakota nasproti obilju, totalna revščina nasproti razviti intelektualni družbi ter visoki tehnologiji, vojne nasproti vojaško varovanemu miru, umiranje nasproti zabavi. Ključne besede: globalizacija, liberalizacija in pretok kapitala, neenakost in revščina.

36

ABSTRACT

All three wawes of globalization brought somethin new. Todays globalization is long term proces and is based on capital growth. Globalization signifies establishment of internacional market. There are comodities and capital free shed over state boders. Proces of liberatization started in 80's and it is a fundation of globalization. If state borders continued to obstruct capital flows, services and goods, would cooperation of subjects from all over the world stayed limited. Release of world trade have closed the period of protectionisem. We need globalization. But it must be the one which would put in front the people and their needs. Globalization treats person like member of certain rase, nation, ethnical group, tribe, state, creed and people as resident of entire planet. It doesn't mean that person must deny his specialities, language, culture, apperance or he must eliminate states and to found one alone much wordly state, but mean mostly that he must confess the right to exsistance and speciallitis to other people. In process of globalization as irreversible proces, these days no individual country can satisfy it self any more it need other countries and frellow men. We can't hide from todays probles. They are common in all countries and to all people on planet such as: poverty, inequality, pollution of rair sources, fast climatic changes, hunger wars and destriying, different life styles and contagius ilneses,… Condition od todays world is realy ironical: hunger opposite abundance, entire poverty opposite intellectual society and high tehnology, wars opposite millitary protected peace, dying opposite party. Keywords: globalization, liberization and capital flows, inequality and poverty.

37

8. VIRI IN LITERATURA 1. Andreson, Kym. February 2001. Globalization, WTO and ASEAN.

Sydney, Adelaide University, Centre for International Economic Studies.

2. Beck, Ulrich.2003:Kaj je globalizacija?.Knjižna zbirka Krt.Ljubljana. 3. Bešler, Romana.2003: Migracije – globalizacija – evropska

unija.Ljubljana:Mirovni Inštitut za sodobne družbene in politične študije,2003. (Zbirka EU monitor).

4. Baylis, John; Smith, Steve.2000:Globalization of world

politics.Oxford:Oxford university press,2005.

5. Brglez, Milan, Zajc, Drago (urednika).2004: Globalizacija in vloga malih držav.Knjižna zbirka Politični procesi in inštitucije.Ljubljana:Fakulteta za družbene vede, 2004

6. Domijan, Aljoša. (2001).Obe plati globalizacije [online]. Dostopno

na: http://www.gape.org/gapes/prispevki/obe_plati_globalizacije.htm. Nedeljski dnevnik, 13.10.2001

7. Fisher, Stanely. (2000). Speeches of 2000. Conference on

»Promoting dialogue:Global Challanges and Global Institutions«. [Online] International monetary Found. Dostopno na: http://www.imf.org./external/np/speeches/2000/041300.htm

8. Gogič,T.,Milenković S. ( 2005 ). Globalizacija kot TV – dnevnik. [online]. Dostopno na: www.profit –on.net/index.php?id=8&lang=sl&arcticle_id=136

9. George, Susan. Globalizacija,dirka na življenje in smrt. [online]. Dostopno na: www.share-intrnational.net/slo/publikacije/arhiv/gospodarstvo/globalizacija_dirka.hkt (27.7.2006)

10. Harrison, Ann. ( 2006 ). Globalization and poverty. [online].

NBER. Dostopno na: http://nber.org.papers/w1347 (2.8.2006 )

38

11. Kenda, Vladimir in Vito Bobek.2003. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov.Maribor:Ekonomsko-poslovna fakulteta.

39

12. Kralj, Rok. 2006.Resnična globalizacija.[online]. Dostopno na: www.vecer.si/blog/v1/default.asp?kaj=2&blog=NOVA%20DOBA&id=2864

13. Martin Hans-Peter,Schumann Herald: Pasti globalizacije (napad na demokracijo in blaginjo).Ljubljana:Co Lobri,1997.

14. Milanovič, Branko.2002a.Word apart: International and world inequality. Princeton:Princeton university,2002.

15. Peklar , Leonardo F..1999. Globalizacija (izzivi in priložnosti)- svetovalni dokument št.10, Združenje manager.

16. Ružić, Mira.2003.Za boljši svet – Kolaž o globalizaciji.Ljubljana:Univerzitetna knjižnica,Ljubjana,2003.

17. Stiglitz Joseph E.: Globalization and its discontents.New York:W.W. Norton & Company,2003.

18. Svetličič, Marjan.2004:Globalizacija in neenakomeren razvoj v

svetu. Ljubljana:Fakulteta za družbene vede,2004. 19. Todaro,Michael P. in Smith, Stephen C. (2006) Economic Development.Deveta izdaja. Boston:Pearson Addison Vesley 20. Tropenauer, Miha.2003.Vpliv mednarodnik razlik na mednarodno

poslovane v podjetju Arcont d.d..Maribor:Ekonomsko-pslovna fakulteta.

21. UNDP (2006) Indicators.Human and income poverty: developing

countries.United Nations Development. Programe: Dostopno na: http://hdr.undp.org/hdr2006/statistics/indicators/23.html 22. Wikipedia (2006) Poverty.Wikipedia Foundation INC. Dostopno

na: http://en.wikipedia.org/wiki/Poverty (26.10.2006) 23. World bank 2002: Globalization, Growth and poverty: building an

inclusive world economy, (Oxford University).

40

9. SEZNAM SLIK IN TABEL:

Slika 1 : Dolgotrajna konvergenca med državami OECD ...................... 16

Slika 2 : Rast menjave/BDP od leta 1970 do 1990 .............................. 17

Slika 3 : Različne stopnje rasti po skupinah držav glede na stopnjo razvoja leta 1900 in 2000................................................... 21

Slika 4 : Svetovna neenakost 1820-1992; Theil indeks neenakosti Slovenija v procesih globalizacije......................................... 23

Tabela 1.1.:Globalna revščina v obdobju od 1900 do 2004................... 25 Slika 5 :Število zelo revnih je padlo od leta 1980................................ 26

41