UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO

DIPLOMSKO DELO

Tihana Farkaš

Maribor, 2010

ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO

Diplomsko delo

SOCIOLOŠKA REFLEKSIJA STEREOTIPOV IN

PREDSODKOV DO ROMOV V FILMSKIH

REPREZENTACIJAH

Mentorica: Kandidatka:

doc. dr. Marina Tavčar Krajnc Tihana Farkaš

Maribor, 2010

Zaupanje vase je prva skrivnost uspeha.

Ralph Waldo Emerson

Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. dr. Marini Tavčar Krajnc za vso

pomoč, nasvete ter podporo pri pisanju diplomskega dela.

Najlepše se zahvaljujem tudi mami in očetu, ki sta me vsa leta študija

spodbujala, se veselila doseženih ciljev, verjela vame ter mi nesebično

nudila pomoč in oporo.

Posebna zahvala pa gre tudi fantu Urošu in prijateljicam, ki so mi v

težjih trenutkih znali prisluhniti ter me spodbujali, da nisem izgubila

motivacije pri pisanju naloge.

IZJAVA

Podpisana TIHANA FARKAŠ, rojena 25.04.1984, študentka Filozofske

fakultete Univerze v Mariboru, smer Angleški jezik s književnostjo in

Sociologija, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom SOCIOLOŠKA

REFLEKSIJA STEREOTIPOV IN PREDSODKOV DO ROMOV V

FILMSKIH REPREZENTACIJAH pri mentorici doc. dr. Marini Tavčar

Krajnc, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni,

teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

___________________________

(podpis študentke)

Kraj: Maribor

Datum: 30.08.2010

Sociološka refleksija stereotipov in predsodkov do Romov v

filmskih reprezentacijah

POVZETEK

Filmi predstavljajo enega izmed osrednjih načinov produciranja in

reproduciranja druţbenih ideologij, mitov, stereotipov in predsodkov.

Pričujoče diplomsko delo je analiza filmskih reprezentacij pripadnikov

romskega naroda, natančneje kako so te podobe povezane s stereotipi in

predsodki do Romov. Pri tem gradivo za analizo obsega filme, katerih

osrednja tema je prikazovanje pripadnikov tega naroda. Romska etnična

manjšina se še dandanes na številnih področjih spopada z diskriminacijo

večinskega prebivalstva. Oteţena jim je integracija v večinsko druţbo, saj v

njej vladajo stereotipne predstave in predsodki o njih. K ohranjanju le-teh pa

lahko pripomorejo tudi različni mediji, med njimi tudi televizija in film. Za

proučevanje je bilo uporabljenih šest filmov. Edini slovenski film je bil Halgato

reţiserja Andreja Mlakarja, ostali filmi so iz drţav bivše Jugoslavije – Zbiralci

perja reţiserja Aleksandra Petrovića, Ciganska čarovnija reţiserja Stoleta

Popova, Dom za obešanje in Črna mačka, beli mačkon, reţiserja Emirja

Kusturice ter Kdo to tam poje reţiserja Slobodana Šijana. Pri analizi sem se

uprla na metode za analizo vizualnih tekstov ter kritično diskurzivno analizo,

ki je kvalitativna metoda druţboslovne raziskave. Z analizo filmov o Romih

sem v diplomskem delu ugotovila, da filmske podobe Rome prikazujejo

stereotipno in tako ohranjajo ter povečujejo predsodke večinske druţbe do te

skupine, saj gledalci ne ustvarjajo kritične distance do prikazanih vsebin.

Ključne besede: filmske reprezentacije, Romi, stereotipi, predsodki, večinska

druţba.

Sociological reflection of stereotypes and prejudices toward

Romani people in film representations

ABSTRACT

Films are one of the central methods for production and reproduction of social

ideologies, myths, stereotypes and prejudices. This diploma thesis contains a

film representations analysis of Romani people, more precisely how are these

images connected to stereotypes and prejudices toward Romanies. Analysis

material includes films that in a whole present Romani people members. The

Roma ethnic minority is facing discrimination by the majority population in

many areas. Their integration into majority society is made harder as the

majority has stereotypical views and prejudices about them. Media can help

preserving these views, among them also television and films. Six films were

used for the study. The only film in the Slovene language was Halgato,

directed by Andrej Mlakar, other films are from the countries of the former

Yugoslavia - Zbiralci perja, directed by Aleksandar Petrović, Ciganska

čarovnija, directed by Stole Popov, Dom za obešanje and Črna mačka, beli

mačkon, directed by Emir Kusturica and Kdo to tam poje, directed by

Slobodan Šijan. In the analysis I used methods for analysing visual texts and

critical discursive analysis that is a qualitative method of social science

research. With the analysis of films about Romanies I established that film

images present Romani people stereotypically and thus preserve and

increase prejudices of majority society toward this group, as viewers do not

create critical distance toward presented contents.

Key words: film representations, Romani people (Romanies), stereotypes,

prejudices, majority society.

KAZALO

1 UVOD........................................................................................................... 1

2 STEREOTIPI IN STEREOTIPIZACIJA ........................................................ 4

2.1 SPREMINJANJE STEREOTIPOV .................................................................... 8

2.2 ETNIČNI STEREOTIPI ................................................................................. 9

3 PREDSODKI .............................................................................................. 11

3.1 ZNAČILNOSTI .......................................................................................... 12

4 PREDSODKI VS. STEREOTIPI ................................................................. 14

5 ETNIČNE IN NARODNE MANJŠINE ........................................................ 15

6 ROMI V EVROPI ........................................................................................ 17

6.1 IZVOR IN POMEN POIMENOVANJA ROM ...................................................... 17

6.2 POLOŢAJ ROMOV V EVROPI ..................................................................... 18

7 ROMI V SLOVENIJI................................................................................... 21

7.1 NASELITEV V SLOVENIJO ......................................................................... 21

7.2 INTEGRACIJA ROMOV V SLOVENSKO DRUŢBO ............................................ 22

7.3 IZOBRAŢEVANJE ..................................................................................... 24

7.4 ZAPOSLOVANJE ...................................................................................... 25

7.5 ROMSKA NASELJA ................................................................................... 26

7.6 PRAVNI POLOŢAJ ROMOV ........................................................................ 28

7.7 ROMSKA GLASBA .................................................................................... 29

8 STEREOTIPI IN PREDSODKI O ROMIH .................................................. 30

8.1 KAKO SO NASTAJALI STEREOTIPI IN PREDSODKI DO ROMOV ........................ 36

9 MEDIJI, TELEVIZIJA, FILM ...................................................................... 37

9.1 VPLIV MEDIJEV V DRUŢBI ......................................................................... 37

9.2 TELEVIZIJA KOT MNOŢIČNI MEDIJ .............................................................. 40

9.3 FILM ...................................................................................................... 40

9.4 FILM IN KULTURA .................................................................................... 42

10 TEORETIČNE OSNOVE ZA ANALIZO FILIMSKIH REPREZENTACIJ . 44

10.1 KONSTRUKTIVIZEM ............................................................................... 44

10.2 DISKURZ .............................................................................................. 44

10.3 REPREZENTACIJA ................................................................................. 46

10.4 USTVARJANJE POMENA PREKO REPREZENTACIJ ...................................... 47

10.5 MEDIJSKA REPREZENTACIJA .................................................................. 48

10.6 REPREZENTACIJE DRUGAČNOSTI IN DRUGIH ............................................ 49

11 ANALIZA FILMOV Z ROMSKO TEMATIKO ........................................... 51

11.1 METODOLOŠKI OKVIR ............................................................................ 51

11.2 HALGATO ............................................................................................. 52

11.3 ZBIRALCI PERJA (SKUPLJAČI PERJA) ....................................................... 55

11.4 CIGANSKA ČAROVNIJA (GYPSY MAGIC)................................................... 59

11.5 DOM ZA OBEŠANJE (DOM ZA VEŠANJE) ................................................... 61

11.6 ČRNA MAČKA, BELI MAČKON (CRNA MAČKA, BELI MACOR)......................... 64

11.7 KDO TAM POJE (KO TO TAMO PEVA)........................................................ 66

11.8 PREREZ ANALIZE .................................................................................. 67

12 SKLEP ..................................................................................................... 77

13 LITERATURA IN VIRI.............................................................................. 79

13.1 SPLETNI VIRI ........................................................................................ 83

1

1 UVOD

O vplivu filma v popularni kulturi sodobnih druţb skorajda ne gre več dvomiti.

Film se je zaradi svoje sugestivne moči znašel v središču zanimanja

industrije, trgovine, politike, kulture in znanosti. Nekateri avtorji o njem

govorijo kot o umetnosti, drugi kot o mnoţičnem mediju, ki ima svoj specifičen

izraz, tretji pa poudarjajo druţbeno-kulturno-politično vlogo filma v širšem

kulturnem in druţbenem kontekstu. Filmi tako lahko vplivajo na to, kako se

oblačimo, oblikujemo pričesko, kako govorimo ali ravnamo in celo v kaj

verjamemo in o čem dvomimo. V filmih se prav tako reproducirajo stereotipi,

predsodki, strahovi in fobije, ki kroţijo v dani druţbi, ustoličujejo se narodni

heroji, pripovedujejo se legende in podobno. Filmi tako prinašajo tekste, ki v

druţbi obstajajo, se dogajajo, nastajajo, se reproducirajo, s tem pa ohranjajo

tudi različne druţbene vzorce. Ker načinu razmišljanja sodobnega človeka

botruje tudi film, lahko zatrdimo, da je podobe na filmskem traku potrebno

preučevati z veliko mero kritične distance. Šele na ta način se namreč lahko

dokopljemo do spoznanja o skonstruiranosti in druţbeni pogojenosti tistega,

kar nam film v ozadju zgodb prikazuje kot samoumevno in naravno dano.

Tako se pričujoče diplomsko delo ukvarja z vprašanjem stereotipov in

predsodkov do Romov v filmskih reprezentacijah, zato se bomo posvetili

analizi filmov z romsko vsebino, saj filmske reprezentacije odigrajo

pomembno vlogo pri tem, kako ljudje dojemamo to druţbeno skupino.

V nalogi torej ugotavljam, kako filmske reprezentacije prikazujejo Rome in

kako so te podobe povezane s stereotipi in predsodki do Romov. V obdelavo

bodo vključeni tudi razmisleki, ali in kako medijske – konkretno filmske

reprezentacije vplivajo na ustvarjanje in/ali ohranjanje teh stereotipov in

predsodkov do obravnavane manjšinske etnične skupnosti ter kakšne

zaključke lahko oblikujemo o podobi in vlogi teh posameznikov v druţbi glede

2

na reprezentacije v filmih. V analizo sem vključila predvsem filme, ki so v

celoti povezani s prikazovanjem pripadnikov romskega naroda, z izjemo

enega, ki pa nam nazorno prikaţe predsodke do te druţbene skupine.

Pri analizi sem predpostavljala naslednje:

1. Filmi o Romih prikazujejo ţivljenje Romov skozi oči druţbene večine

(etnocentrično).

2. Filmi o Romih le-te prikazujejo stereotipno.

3. Filmske reprezentacije Romov ohranjajo ali celo povečujejo predsodke

do Romov.

4. Gledalci ne ustvarjajo kritične distance do reprezentacij, temveč do

prikazanih vsebin, v tem primeru do Romov in njihovega načina

ţivljenja.

Hipoteze bomo preverili s pomočjo kvalitativnih interpretativnih metod, in sicer

metode za analizo vizualnih tekstov ter kritične diskurzivne analize. Tako

bomo poskušali hipoteze v celoti potrditi, delno potrditi, delno ovreči ali v

celoti ovreči. Zaradi subjektivnih interpretacij pa dopuščamo moţnost, da bi

kdo drug lahko prišel do malo drugačnih rezultatov.

V nalogi bomo najprej opredelili teoretična izhodišča. Pogledali si bomo

pomen ter značilnosti stereotipov in predsodkov, ki posamezniku pripisujejo

določene lastnosti na osnovi skupinske pripadnosti, posebno obliko

stereotipov – etnični stereotipi ter kako lahko le-te spremenimo. Nadaljevali

bomo z opisom etničnih skupin in se posvetili predstavitvi dotične etnične

skupine naše naloge, romskemu narodu. S pomočjo dostopne literature in

zgodovinskih virov bomo opisali zgodovino Romov, njihovo naselitev na

3

ozemlju današnje Slovenije, predstavili bomo njihov pravni poloţaj, se

seznanili z integracijo v slovensko druţbo, stanjem romskih naselij, z

bivalnimi razmerami v teh naseljih ter moţnostmi izobraţevanja in

zaposlovanja Romov pri nas. Ogledali si bomo tudi nekaj najpogostejših

stereotipov in predsodkov do Romov, vpetih v našo druţbo. Nadaljevali bomo

z mediji v druţbi, kjer bomo na splošno predstavili vpliv le-teh v druţbi, se

posvetili enemu izmed pomembnejših medijev – televiziji ter predstavili za

našo nalogo dotično sfero televizije – film. Zatem pa si bomo podrobneje

pogledali teoretične osnove za analizo filmskih reprezentacij. Analiza

reprezentacij je raziskovalna optika, ki jo avtorji s področja kulturnih študij

uporabljajo ţe razmeroma dolgo, vendar se je raziskovanje iz te perspektive v

resnici populariziralo šele v zadnjih letih (Stankovič, 2005, str. 11).

Podrobneje si bomo ogledali osnovne prvine za analizo: definicijo same

reprezentacije, konstruktivizma, pomen diskurza kot dela sistema

reprezentacije, kako ljudje ustvarjamo pomen preko reprezentacij ter kakšen

pomen imajo reprezentacije drugačnosti in drugih.

Empirični del bomo posvetili analizi filmov z romsko tematiko, kjer nas bo

zanimalo, kako filmske reprezentacije prikazujejo Rome. Najprej bomo

predstavili zgodbo in značilnosti posameznega filma, nato bomo naredili

pregled in analizirali skupne značilnosti vseh filmov, kjer bomo pozorni na

podobe, povezane s stereotipi in predsodki do Romov. Na koncu bomo s

pomočjo podatkov, pridobljenih z analizo, poskušali popolnoma ali delno

potrditi postavljene hipoteze ali pa jih popolnoma ali delno ovreči.

4

2 STEREOTIPI IN STEREOTIPIZACIJA

Stereotip je splošno prepričanje človeka o specifičnih socialnih skupinah ali

posameznikih. Stereotipi so standardizirani in poenostavljeni koncepti o

skupinah, ki temeljijo na vnaprej določenih domnevah. Lahko so negativni ali

pozitivni. Sociologi sodijo, da je mentalno kategoriziranje oziroma etiketiranje

nujno in neizogibno. Ena od perspektiv, ki pomaga razumeti proces

stereotipiziranja, se navezuje na kategorije »mi« in »oni«. »Mi« smo normalni

in superiorni ter se čutimo povezane, »oni« so manjvredni in inferiorni. Druga

perspektiva se navezuje na avtomatičnost in implicitnost oziroma na

nezavedno in zavedno. Avtomatično oziroma nezavedno stereotipiziranje

ljudje opravljamo, ne da bi to sploh opazili, vendar je le-to povezano z

implicitnim stereotipiziranjem, saj pogosto zavedne misli zelo hitro postanejo

podzavestni stereotipi. Tretja perspektiva pa se navezuje na splošne tipe in

pod-tipe. Splošni tipi so lahko definirani kot obseţni in splošno sprejeti

stereotipi, medtem ko so pod-tipi bolj specifični in variirajo glede na različne

perspektive. Stereotipi se osredotočajo na socialne skupine in predvsem na

izraţanje razlik med njimi. Stereotipi so pogosti v različnih kulturnih medijih,

predvsem v oglaševanju ter v situacijskih komedijah, kjer ima takojšnja

prepoznava narave stereotipa dobre učinke. V literaturi in umetnosti so

stereotipi klišeji oziroma predvidljivi karakterji in situacije. Pripovedovalci

zgodb uporabljajo stereotipe zaradi hitrejše povezave občinstva z novo

zgodbo (http://en.wikipedia.org/wiki/Stereotype, 10. 2. 2010).

5

Če ţelimo razumeti stereotip, moramo razumeti razliko med tipiziranjem in

stereotipiziranjem. Brez uporabe tipov bi se bilo teţko, če ţe ne nemogoče

znajti v svetu. V svetu se pač orientiramo tako, da posamezne dogodke,

osebe, predmete itd. nenehno povezujemo z drugimi podobnimi dogodki,

osebami itd., in to praviloma v skladu z določenimi klasifikacijskimi shemami,

ki so v kulturi, v kateri ţivimo, samoumevne. Če na primer vidimo mizo, ki je

nismo videli še nikoli prej, nam asociacija na koncept »mize«, ki ga imamo v

glavi, pomaga hitro razumeti, da je predmet pred nami miza in da lahko,

denimo, nanjo postavimo svoj kozarec. Tipiziranje je v tem smislu nujno tako

za produkcijo pomena v vsakdanjem ţivljenju kot tudi za naše učinkovito

delovanje v svetu. Zelo zamudno bi bilo, če bi morali vsak predmet, dogodek,

osebo itd. vedno znova interpretirati od samega začetka (Stankovič, 2005,

str. 19).

V čem je torej posebnost stereotipov? Stereotipi so kot nekaj enostavnih,

jasnih, splošno priznanih, zabavnih, lahko zapomljivih in razumljivih potez, ki

so pripisane posameznikom, tudi neka vrsta tipov, vendar s posebnostjo, da

reducirajo vso kompleksnost posameznikov (ali druţbene skupine) na teh

nekaj poenostavljenih in pretiranih potez oziroma še več, da takšne

reducirane podobe tudi fiksirajo kot nekaj povsem naravnega in

nespremenljivega. Stereotipi se ne pojavljajo kjerkoli, temveč praviloma le

tam, kjer obstajajo velike neenakosti v razmerjih moči med različnimi

skupinami. Moč je namreč vedno usmerjena proti tistim, ki so podrejeni oz.

izključeni, in stereotipi so eno od ključnih mest, kjer se ta izključenost

dogaja/osmišlja/legitimira (Stankovič, 2005, str. 19-20).

Stereotipi v skladu s svojo vpletenostjo v mreţe druţbene moči ločujejo med

normalnim in sprejemljivim na eni strani ter nenormalnim in nesprejemljivim

na drugi, pri čemer to počnejo tako, da vse tisto, kar je na nasprotni strani (kot

nenormalno in drugačno) izločajo, praviloma tako, da to »drugo« delegirajo v

6

temen prostor nevarnega, onesnaţenega ali tabuiziranega. Gre za to, da

stereotipi najprej simbolno fiksirajo meje med »nami« in »njimi« kot nekaj

večnega in nespremenljivega, potem pa zagotovijo, da se okoli tistega, kar ni

»naše«, zbirajo negativni občutki (primer: v Sloveniji obstaja stereotip o (od

»nas«) radikalno drugačnih »Bosancih«, ki so tipično razumljeni na negativen

način kot leni, umazani, neumni itd., »Čefurji«) (Stankovič, 2005, str. 20).

Sistem stereotipov predstavlja bistven del človekove osebne identitete in

deluje kot obramba našega poloţaja v druţbi. Stereotipi so urejena in bolj ali

manj trdna slika o svetu, ki smo ji prilagodili svoje navade, okus, zmoţnosti,

udobje in uspeh, ter so nabiti s čustvi (Lippmann, 1999, str. 86). Stereotipi

tako povsem ne ustrezajo stvarnosti, temveč poudarijo tipične in za nas

pomembne poteze objektov. Gre torej za proces pripisovanja lastnosti

posameznikom na osnovi njihove skupinske pripadnosti in ne na osnovi

njihovih individualnih značilnosti (Nastran-Ule, 1997, str. 156). Stereotipi tako

nujno ne reprezentirajo dejanskih lastnosti ljudi, temveč so le splošno

razširjena prepričanja o določenih druţbenih skupinah, so socialne

kategorialne sodbe, percepcije ljudi, ki jih pogojujejo njihova skupinska

članstva. Označujejo kategorizacije na ravni druţbene identitete, v kateri so

ljudje opredeljeni z značilnostmi skupine kot celote, v kontekstu znotraj- in

medskupinskih odnosov. Ti so fluidni, variabilni in odvisni od konteksta.

Stereotip o istih ljudeh lahko variira v kategorialni ravni, znotraj vrste, vsebine

in prototipičnega pomena, kot funkcija razmerja med sebstvom in drugimi,

znotraj referenčnega okvira, dimenzij primerjave in ţe v sprejetem vedenju,

pričakovanjih, potrebah, vrednotah in ciljih percipirajoče osebe. Stereotipe

ustvarjamo fleksibilno, da razloţimo, opišemo in upravičimo medskupinske

odnose (Nastran-Ule, 1999, str. 87).

7

Stereotipi podpirajo, racionalizirajo in legitimirajo obstoječi status quo v dani

druţbi. Opravičujejo izkoriščanje marginalnih skupin, razlagajo bedo in nemoč

določenih skupin in uspeh drugih tako, da napravijo te razlike za dozdevno

upravičene in naravne (Nastran-Ule, 1999, str. 299-300).

Za svoj obstoj potrebujejo simbolne sisteme, kot so govor, geste, besede in

ustrezne sisteme interpretacije in kodiranja, ki sami prav tako temeljijo v

utečeni praksi komuniciranja oziroma socialni interakciji med ljudmi

(Leskošek, 2005, str. 27-28). Tako umetno povečamo vrednost lastne

subkulture in posredno izboljšamo lastno samopodobo. Zaradi tega procesa

pride do pojava medskupinske ali medkulturne diskriminacije. Članom rasnih

oziroma marginalnih skupin se pogosto očita, da so leni, nezainteresirani,

asocialni, da jih zanima le trenutni uţitek in da so nagnjeni h kriminalu. Ti

stereotipi so vsota vsega, kar mora ponotranjiti povprečni posameznik

zahodnih druţb, če ţeli biti uspešen (Leskošek, 2005, str. 31-32).

Sodobne stereotipe spremljajo šibka čustva, prevladuje pa hladno

nezanimanje in tihi prezir do drugačnosti. Njihov cilj ni več neposredno,

nasilniško izključevanje, podcenjevanje ali nasprotno povzdigovanje lastne

skupine, temveč pritisk, da bi tudi drugi sprejeli našo govorico o njih kot svojo

lastno govorico. Medtem ko je za tradicionalne etnične stereotipe značilna

navezava na površinske razlike med ljudmi v barvi koţe, spolu, običajih,

vsakdanjem vedenju, sodobne stereotipe karakterizira navezovanje na

globinske razlike, ki niso neposredno opazne. To so razlike v izobrazbi, na

kulturni ravni, v telesnem in duševnem zdravju in ţivljenjskem stilu (Nastran-

Ule, 1999, str. 327-328). Stereotipi pa niso zgolj kognitivni produkti, temveč

tudi socialne sodbe, norme in vrednotenja, ki imajo tako socialni kot druţbeni

pomen. Vplivajo pa tudi na medskupinske odnose in jih usodno zaznamujejo

(Nastran-Ule, 1997, str. 162).

8

2.1 Spreminjanje stereotipov

Spreminjanje stereotipov je eden najteţjih druţbenih procesov. Predstavlja

rušenje našega sveta, načeti so temelji našega lastnega samospoštovanja,

saj s stereotipnim vzorcem sami sebi jamčimo spoštovanje, projiciramo naše

sodbe o nas samih, o tem, kakšni smo, kakšen je naš poloţaj v druţbi in

kakšne pravice imamo. Stereotipe spremlja tradicija in močan čustven naboj,

saj varujejo naš poloţaj in nam omogočajo varnost. Kadar se naše dojemanje

dogodkov ne sklada s stereotipom, sta moţni dve reakciji – protislovje

ignoriramo in ga razumemo kot izjemo in svojega trdno ukoreninjenega

stereotipa ne spremenimo, lahko pa spremembo upoštevamo in stereotip

prilagodimo novim dejstvom (Lippmann, 1999, str. 88).

Kljub temu da stereotipi ohranjajo socialne vrednote, skupinske norme in

prepričanja, niso povsem odporni na spremembe. Spreminjajo se tako kot

druţba sama. Spremenijo jih lahko medskupinska srečanja in pozitivne

reprezentacije stereotipiziranih skupin v medijih. Kadar so medskupinski

odnosi stabilni, ne prihaja do sprememb. Spremembe stereotipov lahko

pričakujemo takrat, ko pride do pomembnih sprememb v medskupinskih

odnosih ali pride do pozitivnih sprememb v medosebnih odnosih med člani

različnih skupin. Kljub temu so nekatere raziskave pokazale, da so srečanja s

pripadniki različnih skupin pripomogla le k omejeni redukciji stereotipov.

Zmanjšali so se sicer stereotipi o konkretnih članih določenih skupin, ki so

prišli v medsebojni stik, medtem ko so stereotipi o skupini kot celoti ostali

nespremenjeni. Do večjih sprememb pride takrat, ko so informacije ob stiku

popolnoma različne od obstoječih stereotipov (Nastran-Ule, 1997, str. 160-

161).

9

Zelo razširjena vrsta stereotipov so etnični stereotipi o narodih ali etničnih

skupinah. Narodi pogosto sami ustvarijo stereotipe o sebi, ki so večinoma

pozitivni, medtem ko pripadnike drugih narodov stereotipno negativno

ovrednotijo. Nagnjeni smo namreč k prepričanju, da je skupina, ki ji

pripadamo, boljša od tiste, kateri ne pripadamo (Nastran-Ule, 1997, str. 157-

158).

2.2 Etnični stereotipi

Etnični stereotipi predstavljajo poseben tip stereotipov – so preveč

poenostavljene in neutemeljene sodbe o narodih, narodnostnih skupinah ali

pripadnikih teh skupin. Takšni stereotipi so na primer o Francozih, ki naj bi bili

dobri ljubimci, o Nemcih, ki naj bi bili preveč pikolovski in urejeni, ter o

Angleţih, ki so označeni kot hladnokrvni. Rečemo lahko, da so karakteristike

etničnih stereotipov relativno trajne. Prenašajo se iz generacije v generacijo,

čeprav zadnje čase opaţamo manjši obseg prenašanja, saj imamo boljši

dostop do informacij (Jezernik, Muršič, 1997, str. 54). Prisotni so v vseh

medijih, tako tiskanih kot digitalnih, kar prispeva k širjenju ksenofobije in

diskriminacije. Skoraj vsi stereotipi v medijih so namreč negativni. Veliko ljudi

nima osebnega stika ali izkušnje z ljudmi druge etnične skupine, zato so

mediji za njih pomemben vir informacij. Če so bralci in gledalci stalno

izpostavljeni stereotipom, je njihova moţnost izbire različnih vedenjskih vlog

in dejavnosti omejena. Ljudje tako ustvarimo svet po meri medijev (Jezernik,

2006, str. 123).

S stereotipiziranjem ločimo sprejemljivo od nesprejemljivega. Ločimo vse, ki

so drugačni, ne ţivijo po ustaljenih druţbenih normah in ne upoštevajo

druţbenih vrednot. S stereotipi se srečujemo tam, kjer se v druţbi jasno vidi

neenako razmerje moči. Poudarjajo se razlike med normalnim in

nenormalnim, ustvarja se meja med nami in njimi, kopičijo se negativna

10

čustva. Eden od vidikov razkazovanja moči je etnocentrizem, kjer gre za

razumevanje druge kulture s stališča lastne kulture. Stereotipno

predstavljanje manjšin lahko pri večinskem narodu privede do odklanjajočega

odnosa in naraščajoče nestrpnosti (Hall, 1997, str. 258).

Stališča do manjšin v Sloveniji so ţe nekaj časa negativna in postajajo vse

bolj skrajna. Osovraţenih skupin je vedno več. Ţe dolgo so osovraţene

skupine ljudi iz nekdanjih jugoslovanskih drţav, Romi, istospolno usmerjeni,

migranti in azilanti. V zavračanju teh skupin se skriva cela vrsta čustev in

občutkov od strahu pred tujim, do gnusa in prezira do niţjih slojev, sovraštva

in nasilja do vseh, ki se ne skladajo s podobo čistega in pravovernega

Slovenca (Leskošek, 2005, str. 11).

Za delovanje današnjih multikulturnih druţb je toleranca oziroma strpnost

izjemno pomembna. Lahko jo pojasnimo kot spoštovanje, sprejemanje in

cenjene bogate raznolikosti svetovnih kultur, načinov izraţanja in oblik

človečnosti. Strpnost omogočajo znanje, odprtost, komunikacija in svoboda

misli, zavesti in prepričanj. Je aktivna drţa, ki je posledica zavedanja pomena

univerzalnih človekovih pravic in svoboščin ne le zase, ampak predvsem za

druge. Nasproten pojem je nestrpnost. Pomeni nespoštovanje prepričanj in

ţivljenjskih praks drugih ljudi. Tako nekatere ljudi obravnavamo drugače

zaradi njihovih religioznih prepričanj, njihove seksualnosti, celo zaradi

drugačne obleke in barve las. Z nestrpnostjo torej označujemo ideje in

prepričanja, ki vključujejo podreditve drugih, ali preprečitev njihove

polnopravne udeleţbe v druţbi, kar je doseţeno tako, da te ljudi označimo kot

neustrezne, barbarske, neumne, lene, izkoriščevalske, kot kriminalce,

potencialno nevarne za večinsko prebivalstvo (Leskošek, 2005, str. 9).

11

3 PREDSODKI

Predsodki so nepreverjena stališča do druge skupine ljudi, ki temeljijo na

predsodbah, površnih sodbah na osnovi pomanjkljivih informacij, spremljajo

jih močna čustva. Predsodki imajo neprijetno lastnost: hitro postanejo

druţbeno vezivo mnoţic, se širijo kot virusi in lahko okuţenost z njimi dobi

epidemične razseţnosti. Tedaj se predsodki spremenijo v orodje agresije,

linča, opravičilo vsakovrstnih diskriminacij, preganjanja, izganjanja ali

prepuščanja ogroţenih skupin njihovi usodi. Predsodek in diskriminacijo

zamenjujemo, čeprav se nanašata na različne stvari.

Predsodek je skupek prepričanj, ki so utemeljena samo na osnovi

posameznikove pripadnosti določeni skupini. Diskriminacija je posebno

obnašanje do oseb oziroma različna obravnava posameznika zaradi

posebnosti, ki so označene kot drugačne, ali zaradi njihove pripadnosti

označenim skupinam.

Predsodkov ni mogoče odpraviti, moţno jih je le zmanjšati in omejiti.

Predsodki so lahko pozitivni ali negativni. Negativni socialni in etnični

predsodki temeljijo na odklanjanju in sovraţnosti do posameznih socialnih in

etničnih skupin – do ne-Slovencev, Romov, predsodki do drugih narodov in

narodnostnih manjšin – do črncev (rasizem), Judov (antisemitizem), ţensk

(spolni predsodki), homoseksualcev (seksualni predsodki), duševno bolnih in

drugih. Pozitivne predsodke lahko imamo do določenih poklicev, druţbenih

pojavov in institucij, ki jih cenimo

(http://venera.pksola.si/euprojekt/images/stories/dokumenti/naloga.pdf,

11.2.2010).

12

3.1 Značilnosti

Za predsodke je značilno, da so predvsem zelo subtilne mikroideologije

vsakdanjega sveta, kjer ideologija deluje na prikrit in zvit način. Predsodki

segajo v vsa področja druţbenega ţivljenja. Najdemo jih v javnem govoru, v

medijih, filmih, popularni kulturi, v pravnem diskurzu, v političnih, drţavnih

institucijah, tudi v znanosti in visoki kulturi. Kaţejo se predvsem v

nespoštljivem, netolerantnem ali prezirljivem odnosu do drugih oziroma

drugačnih; npr. pripadnikov drugih narodov, etničnih skupnosti, ras, kultur, do

oseb z drugačnimi načini ţivljenja, religioznimi, spolnimi usmeritvami itd.

Temeljno polje delovanja in razvoja predsodkov je vsakdanji svet ljudi,

vsakdanje interakcije z drugimi in drugačnimi, kot smo »mi«. Delujejo

vzporedno z mikrostrukturo delitve moči v vsakdanjem svetu, na robu zavesti

posameznikov. Neredko so »zadnja opora« naših dejanj in opravičil za ta

dejanja. Če predsodke iztrgamo iz teh tal, se običajno spremenijo v nekaj

drugega, kar terja povsem drugačen diskurz in drugačne oblike komunikacije.

Kadar jih skušamo posplošiti, organizirati v obseţnejše ideološke sisteme,

postanejo odkrito orodje določene politike in ideologije, propagandni stroj. V

teh razmerah se krepijo in nevarno širijo nadomestki za resnico; medijsko

proglašani standardi normalnosti, večinskosti, zaţelenega obnašanja

postanejo druţbene norme, pritlehna merila uspešnosti in druţbenega ugleda

pa edino zveličavne vrednote. Tisti, ki tem vrednotam in merilom ne ustrezajo

ali jih zavračajo, postanejo hitro oţigosani. Skupine tako oţigosanih potem

predstavljajo predmet predsodkov vseh vrst. Na njih se sproţajo primitivni

psihološki in druţbeni obrambni mehanizmi (Nastran-Ule, 1999, str. 7).

Za sodobne demokratične druţbe je značilno potiskanje predsodkov v

anonimnost vsakdanjega ţivljenja, v nereflektiranost vsakdanjega govora in

pogovora, kar jim povečuje moč in vpliv. Spreminja jih v nevprašljivo ozadje in

opravičilo vsakdanjih diskriminacijskih dejanj in prepričanj ljudi. Naselijo se v

13

našem jeziku, predstavah, ţeljah in fantazmah. Po njih se ravnajo

samopodobe posameznikov. Predsodki so tedaj podlaga osebni in socialni

identiteti posameznikov in kolektivnim praksam skupin; ne samo tistih, ki

imajo predsodke, ampak tudi tistih, nasproti katerim so predsodki usmerjeni,

ki so objekti diskriminacije in predsodkov.

To se lahko dogaja tako dolgo, dokler predsodki delujejo neovirano, brez

posegov kritične javnosti. Kritična javnost delegitimira predsodke in jim

odvzame motivacijsko moč. Predsodki dobro ţivijo, kadar so »v senci«, tj.

odmaknjeni od kritičnega pogleda, slabo pa se jim piše tedaj, če se jih

zavedamo in o njih razpravljamo. S tem sicer še ne pride do odprave

predsodkov, kajti mikroideologije vsakdanjega sveta so običajno trdno vpete v

obstoječe mikro in makromehanizme moči (Nastran-Ule, 1999, str. 7-8).

Predsodki torej še niso izginili. Kaţejo izjemno prilagoditveno moč. Značilno

za sodobne predsodke je, da se izraţajo simbolno oziroma posredno, v

mnogo bolj prikriti obliki kot tradicionalni predsodki. Moderni rasizem npr. ne

izraţa odkrito negativnih stališč do diskriminiranih, ampak se vzdrţuje

pozitivnih. Novi rasizem ni tako izključevalen kot stari, gradi na posrednih

odzivih na prikritem in pasivnem zavračanju ter je bolj izmuzljiv. Upiranje

predsodkom, diskriminacijam in stigmatizacijam marginalnih skupin je tako

dodatno oteţeno, ker nosilci predsodkov niso več jasno določljive skupine,

temveč fluidna in neoprijemljiva populacija, neartikulirane fantazme in

strahovi.

Zaradi svojih značilnosti so sodobni predsodki še bolj nevarni za obstoj

demokracije. Zato je raziskovanje predsodkov in nanje vezanih oblik

diskriminacij in medskupinskih konfliktov tudi danes nujna naloga

druţboslovnega raziskovanja. Ne gre le za opozarjanje pred moţnimi

nevarnostmi, ki nam grozijo, če spregledamo moč in obliko predsodkov v

sodobnih druţbah, temveč za uvid v mehanizme porajanja in proţenja

14

predsodkov in za pridobivanje kritične distance do naših lastnih spontanih

percepcij drugih ljudi, druţbenih skupin in kultur (Nastran-Ule, 1999, str. 8).

4 PREDSODKI VS. STEREOTIPI

Odnos med predsodkom in stereotipom je podoben tistemu odnosu med prav

in narobe ter individualnim in kolektivnim. Sama beseda predsodek

predstavlja obsodbo, ki je doseţena pred spoznavanjem vseh dejstev, ki so

relativni za samo obsodbo. Zaradi tega ima beseda predsodek slabšalen,

podcenjevalen ton. Čeprav se lahko včasih izkaţe, da je prenagljena

obsodba, tako rečeno predsodek, pravilna, le-temu rečemo intuicija.

Predsodke lahko ustvarimo sami in tudi lahko se jih znebimo še isti moment,

ko preučimo resnično stanje neke stvari. Predsodki so v breme tistim, ki ne

morejo ali ne ţelijo izvedeti resnice.

Tega pa ne moremo trditi za stereotipe. Na prvi pogled je stereotip resnici

nevtralen. Beseda stereotip izhaja iz grškega porekla, kjer stereo pomeni

»trd, okorel, otrpel« in typos pomeni »model, vzor«. Tako je stereotip trd,

otrpel, skoraj nespremenljiv vzor, model, koncept določenega fenomena.

Zaradi tega se zelo teţko prilagaja novim spoznanjem (Jezernik, Muršič,

1997, str. 46).

Stereotipi običajno niso oblikovani individualno, ampak so posledica

kolektivnih predstav. Stereotip postane stereotip takrat, ko določena skupina

sprejme nek koncept za svojega in tako kaţe trdovratnost, rigidnost in

nespremenljivost samega koncepta. V tej fazi stereotip postane nekakšen

kolektivni predsodek določenega fenomena (Jezernik, Muršič, 1997, str. 47).

15

Čeprav sta izvor in osnovne značilnosti predsodka in stereotipa različna, še

vedno ne moremo potegniti črte med njima. V obeh primerih imamo opravka z

mnenjem, ustvarjenim vnaprej, ki nima nobene znanstvene potrditve, je

nepravično in ţaljivo ter nima mesta pri civiliziranemu intelektualcu (Jezernik,

Muršič, 1997, str. 47).

5 ETNIČNE IN NARODNE MANJŠINE

Etnična skupina (tudi etnija) je skupina, ki se po kulturnih potezah, lastnim

njenim pripadnikom, razločuje od drugih skupin. Največkrat jo povezujejo ime,

skupna prepričanja, verovanja, vrednote, norme, šege, jezik, vera, zgodovina,

naselitveno območje ter zavest pripadnosti in etnična identiteta

(http://sl.wikipedia.org/wiki/Etnicna_skupina, 27.2.2010).

Glavni elementi definicije narodne manjšine po Novaku so: nedominantnost

skupine, ţelja po ohranitvi določenih etničnih, verskih ali jezikovnih

posebnosti in tradicij, zadostno število pripadnikov in lojalnost pripadnikov do

drţave, katere drţavljani so (Novak, 2005, str. 15).

Razlikovanje med pojmoma narodna in etnična manjšina ni jasno določeno. V

Sloveniji se pojem etnična manjšina uporablja za vse etnično opredeljene

manjšinske skupnosti, od avtohtonih narodnih skupnosti, do priseljenskih

skupnosti (novodobne etnične manjšine). Pogosteje pa se uporabljajo pojmi

kot so narodna manjšina, narodna skupnost, etnična skupina in etnična

skupnost. Slednja sva se uporabljata zlasti za romsko skupnost (Novak,

2005, str. 19). Vendar ne moremo govoriti o sinonimski uporabi pojma

narodna in etnična manjšina, saj imata po Ustavi RS italijanski in madţarski

narodni skupnosti oziroma narodni manjšini priznanih veliko več pravic kot

Romi, ki so opredeljeni kot etnična skupnost oziroma etnična manjšina.

16

Migracije in globalizacijski procesi v sodobnih druţbah vplivajo na

preoblikovanje manjšinske specifike ter odnosa večina - manjšina. Procesi

modernizacije postavljajo manjšine pred dilemo, ali naj se bolj integrirajo v

sodobno druţbo ali naj se osredotočijo na lastne kulturne značilnosti (Štrukelj,

1994, str. 90). V takšnem poloţaju je tudi romska skupnost v Sloveniji, saj je

na eni strani izolirana in diskriminirana od večinskega prebivalstva, po drugi

pa naj bi se v slovenski druţbeni sistem bolje integrirali.

Ker jih večinski narod ne sprejema kot enakovredne člane druţbe, jim je

vključitev vanjo zelo oteţena. Romski otroci so iz druţbe izločeni ţe v času

šolanja, saj imajo zaradi kulturnih razlik teţave z dokončanjem izobraţevanja.

Podobno situacijo pa vidimo tudi pri zaposlovanju in iskanju stalnega

prebivališča, saj je malo takih, ki bi zaposlili Roma ali ga hoteli imeti za

soseda. Takšne ugotovitve potrjuje tudi javnomnenjska raziskava Centra za

raziskovanje javnega mnenja (CJM, 2009) iz leta 2008. Ljudje so bili vprašani

po tem, koga ne ţelijo imeti za soseda. Anketiranci so najpogosteje glasovali

za narkomane (47,3 %), pijance (46,1 %), ljudi, ki so bili sodno kaznovani (34

%), homoseksualce (33,6 %) in Rome (43,1 %). Ravno zaradi tega Romi

večinoma prebivajo v romskih naseljih, mnogi nimajo redne zaposlitve in

imajo malo ali nič stikov z večinskim narodom.

17

6 ROMI V EVROPI

6.1 Izvor in pomen poimenovanja Rom

Kakšno je bilo ime Romov, ko se je začelo preseljevanje iz Indije, ni znano. S

časom se je ime ljudstva pozabilo, pisni viri o tem pa ne obstajajo (Štrukelj,

2004, str. 17).

Tem nomadskim ljudstvom so domačini dali različna imena, ki so bila

običajno odraz njihovega načina ţivljenja ali njihovega izgleda. V Evropi

najdemo naslednja poimenovanja:

- Poimenovanje Cigan se v Evropi uporablja ţe več stoletij. V 19. stol. je

to ime dobilo negativen prizvok, pred tem pa to ime ni bilo slabšalno.

Pravi izvor te besede ni znan.

- Lom in Dom sta imeni za Rome v Armeniji, Perziji in Siriji. Beseda

»doma« v starem indijskem jeziku pomeni ljudi, ki se ukvarjajo z

glasbo in petjem.

- Sinde ali Sinte sta poimenovanji Romov v Nemčiji. Poimenovanje

pomeni »naš človek«.

- Znano ime za Roma je tudi Egipčan. Najprej je v Evropi prevladovalo

mnenje, da Romi prihajajo iz Egipta. Grki jim pravijo Ejiftos ali Giftoi,

Albanci Jevg ali Evgit, Romuni Jiftu, Španci Egyptanos, Angleţi

Gypses, Nizozemci Egityers. Tudi madţarsko ime Faroo nemzetseg

(faraonovo ljudstvo) kaţe na prepričanje ljudi o njihovem izvoru.

- Rom je ime za evropskega Cigana in v romščini pomeni človek,

njegova mnoţinska različica je Roma. Romi s tem izrazom

poimenujejo človeka svojega rodu. Izraz se uporablja tudi za

18

poročenega moškega. Romni je ime za cigansko in tudi za poročeno

ţensko (Štrukelj, 2004, str. 16-17).

6.2 Položaj Romov v Evropi

Evropa ni najbolj naklonjena romski skupnosti, saj ta še vedno sodi med eno

najbolj diskriminiranih narodnih skupnosti. Razmere, v katerih ţivijo današnji

Romi v Evropi, so si v mnogih pogledih podobne, v podrobnostih pa se

razlikujejo glede na drţavo, v kateri ţivijo. Le v nekaterih drţavah, kot so

Finska, Avstrija, Madţarska in Makedonija, so Romom priznali lastno

individualnost – status narodne skupnosti. V Sloveniji so še vedno opredeljeni

kot etnična skupina (Brizani-Traja, 2000, str. 17).

Romi so naseljeni po vseh evropskih drţavah, njihovo število pa ocenjujejo

na 10 do 20 milijonov. Večina jih ţivi v vzhodni Evropi, največ pa v Romuniji –

okrog 3 milijone. Romske skupine in posamezniki imajo praviloma v evropskih

nacionalnih drţavah nekakšen dvoumen status. Ne eni strani jih večinska

druţba dojema kot sodrţavljane in dopušča ali celo spodbuja kulturno

drugačnost romske skupnosti, na drugi pa Romi predstavljajo anomalijo,

kulturno groţnjo veljavnemu redu. Romi so nosilci številnih vrednostnih

oznak, predsodkov in stereotipov, ki jim jih je nadelo okolje. Njihova glavna

značilnost je, da sicer sprejemajo zunanja kulturna obeleţja druţb, znotraj

katerih ţivijo, a hkrati ostajajo na njihovem obrobju (Jezernik, 2006, str. 197).

Socialni poloţaj Romov v Evropi se bistveno razlikuje od poloţaja večinskega

prebivalstva. Romi v Evropski uniji večinoma ţivijo v podstandardnih

bivanjskih razmerah, katerih značilnosti so naslednje:

- nedorečenost lastništva zemlje, na kateri ţivijo;

- neprimerna kanalizacija ali odsotnost le-te, neustrezen odvoz

odpadkov, neustrezno ogrevanje, slabo urejen javni prevoz;

19

- izključenost ali velika oddaljenost od ostalih naselij ali javnih storitev,

šol, pošt, zdravstvenih ustanov;

- razširjenost raznih bolezni;

- izpostavljenost nasilju ter policijskim napadom;

- segregacija od drugih skupnosti (European Commission, 2004, str.

27).

Na področju izobraţevanja je pogosta segregacija, romski otroci so v večjem

številu prisotni v posebnih šolah ali njihovo izobraţevanje poteka v ločenih

oddelkih ali sploh niso vključeni v sistem izobraţevanja. Po podatkih češke

vlade je v posebne šole na Češkem vključenih pribliţno 75 % romskih otrok.

V letu 2003 v Nemčiji polovica romskih otrok pouka ni obiskovala, 80 % tistih,

ki pa so pouk obiskovali, je bilo vključenih v posebne šole. V posebne šole ali

oddelke je vključen tudi velik deleţ romskih otrok na Madţarskem, na

Danskem, v Bolgariji, na Poljskem in tudi v Sloveniji. V Veliki Britaniji romski

otroci niso v ločenih oddelkih, vendar je njihov uspeh bistveno niţji od ostalih

otrok (European Commission, 2004, str. 17-21).

Na področju zdravja Romov je zelo malo podatkov, vseeno pa le-ti kaţejo, da

so med Romi v izoliranih naseljih bolezni bolj razširjene, med njimi tudi

tuberkuloza. Podatki v Španiji kaţejo, da je več romskih otrok okuţenih s

hepatitisom A, večja je okuţenost s hepatitisom B pri nosečih romskih

ţenskah ter večja razširjenost tuberkuloze in astme med romskih

prebivalstvom (European Commission, 2004, str. 27-28).

V različnih drţavah imajo Romi različen dostop do socialnih pomoči. V

Franciji imajo za Rome posebne pisarne za dodeljevanje pomoči, vendar le-te

pogosto ne dobijo, saj se sklepa, da delajo nelegalno ali pa da ne prijavijo

svojih dohodkov. Do določenih pomoči niso upravičeni tisti Romi, ki nimajo

stalnega prebivališča. Ponekod pa do socialnih transferjev niso upravičeni

20

zaradi nepriznavanja tradicionalnih romskih porok (European Commission,

2004, str. 30-31).

Velik problem med romskim prebivalstvom pa predstavlja tudi pomanjkanje

osebnih dokumentov, kot so rojstni listi, osebne izkaznice, dovoljenja za

bivanje, dokumenti, ki jim omogočajo dostop do zdravstvenih in socialnih

storitev, potni listi. V nekaterih članicah Evropske unije pa Romi niso mogli

pridobiti drţavljanstva (European Commission, 2004, str. 32).

Za poloţaj Romov so pomembne določbe v mednarodnih dokumentih, ki

zagotavljajo spoštovanje človekovih pravic slehernemu posamezniku brez

diskriminacije, kot tudi priporočila, zagotovila in napotki za odpravo

nestrpnosti do določenih skupnosti. Med temi dokumenti Rome posebej

omenjata Sklepni dokument Organizacije za evropsko varnost in sodelovanje

(OVSE) iz Kopenhagna in 7. člen Instrumenta Srednjeevropske pobude za

varstvo manjšinskih pravic. V okviru Sveta Evrope se ob obravnavi človekovih

pravic in pravic manjšin zastavlja tudi vprašanje ureditve pravic Romov.

Udeleţba Sveta Evrope pri obravnavi poloţaja Romov je celovito zajet v

Priporočilu Parlamentarne skupščine Sveta Evrope »Romi v Evropi«, ki pravi,

da Romi v veliki meri prispevajo h kulturni raznovrstnosti Evrope. V tem

priporočilu Parlamentarna skupščina ugotavlja, da se izbruhi rasnega in

druţbenega sovraštva pojavljajo vse pogosteje in da so napeti odnosi med

skupnostmi privedli do obţalovanja vrednega poloţaja, v katerem ţivi večina

Romov danes (Kleibencetl, 2004, str. 10).

21

7 ROMI V SLOVENIJI

7.1 Naselitev v Slovenijo

Prvi pisni viri, ki pričajo o prisotnosti Romov na naših tleh, segajo v 14. stol. O

začetku stalnega naseljevanja Romov lahko govorimo šele od 17. stol. dalje.

V Prekmurju preko vpisov v cerkvene matične knjige, ki so bile uvedene leta

1614, verodostojno spremljamo priseljevanje Romov na naša tla.

Avstro-ogrska cesarica Marija Terezija je v letih med 1761 in 1767 izdala

mnoţico ukrepov - odredb, s katerimi je ţelela zakonsko asimilirati Rome.

Njen sin in naslednik, cesar Joţef II., je proces asimilacije Romov še poostril.

Takratne odredbe so večinoma vsebovale prepovedi, kot so prepoved

nomadskega ţivljenja, prepoved opravljanja tradicionalnih poklicev Romov,

prepoved medsebojno dogovorjenih porok, prepoved vzgoje otrok, prepoved

rabe romskega jezika, prepoved uporabe naziva Rom, pa tudi poimenovanja

cigan. Imenovati bi se morali novi naseljenci. V tistem času so tudi izvedli prvi

uradni popis romskega prebivalstva. Navedene odredbe so se sicer

uresničevale, a njihov namen s tem ni bil doseţen. V 19. stol. so sledila

reševanja romskega vprašanja s pomočjo okroţnic, odredb, ukorov tedanje

oblasti, ki so Rome preganjale iz kraja v kraj (Brizani-Traja, 2000, str. 12).

Naselitev Romov na območje današnje Slovenije je bila osredotočena na tri

regije – Dolenjsko, Gorenjsko in Prekmurje.

- Naselitev Romov na Dolenjskem

Romi na Dolenjskem so na to območje prišli iz Hrvaške, zato jih

imenujemo tudi hrvaški Romi. Po nekaterih podatkih naj bi bili dolenjski

Romi potomci Gotov, ki so bili pleme turških Romov. Dolenjski Romi so se

22

naseljevali predvsem na področje Novega mesta, Metlike, Črnomlja,

Krškega in Kočevja.

- Naselitev Romov v Prekmurju

Romi so na področje Prekmurja prišli iz Madţarske, zato jih imenujemo

tudi madţarski Romi. Najverjetneje so bili na tem območju ţe v 14. stol.,

zagotovo pa v 15. stol., ko je prihajalo do mnoţičnega preseljevanja

narodov zaradi turških vpadov. Naselitev Romov v Prekmurju je precej

razpršena, zato jih najdemo v vsakem večjem naselju, a največji deleţ

najdemo na obrobju Murske Sobote.

- Naselitev Romov na Gorenjskem

Na Gorenjsko so prišli Romi preko Avstrije, zato jim pravimo nemški Romi.

Naseljevali so se predvsem na območju Save Dolinke, na Jesenicah,

Bledu, v Radovljici in Kranju (Štrukelj, 1980, str. 34-56).

7.2 Integracija Romov v slovensko družbo

Pod pojmom integracija razumemo enakopravno vključevanje narodne

skupnosti v ekonomske, socialne, politične, kulturne in druge druţbene

procese ob sočasni moţnosti ohranjanja in razvoja lastne etnične identitete

(Komac, 1991, str. 113). Herbert Spencer (1975, str. 396) pravi, da je

integracija vključitev nekega dela v celoto, medtem ko ta del ostane

prepoznaven kot subjekt z vsemi prednostmi in pomanjkljivostmi. Subjekt, ki

se integrira, nekaj prinaša k celoti in nekaj od nje dobiva. Ravno zato je

enakovreden drugim delom, ki celoto sestavljajo. Če pa del izgubi identiteto in

ni več prepoznaven kot subjekt, potem se je asimiliral in ne integriral.

Nobenega dvoma ni, da so Romi uvrščeni v etnično manjšino, ki je najniţje

uvrščena v hierarhični strukturi etnične stratifikacije. Zadevajo jih procesi

23

diskriminacije, segregacije, etnične distance ter socialne dezorganizacije. Z

večinskim prebivalstvom in drugimi etničnimi skupinami so v konfliktnih

odnosih in odnosih nasprotovanja (predsodki, stereotipi). Vsi ti procesi, ki

odsevajo njihovo etnično depriviligiranost, temeljijo na etničnih in rasnih

značilnostih Romov (Komac, 1991, str. 28). Romi zaradi vpliva njihovega

prirojenega etničnega statusa na socialni status ne dosegajo tistih vzorcev

druţbene enakosti, ki se vse bolj uveljavljajo v sodobnem svetu. Gre za

nedoseganje enakih moţnosti, kar pomeni, da druţbeni poloţaj Romov ne

določajo osebni doseţki. Romi tudi niso deleţni enakosti pogojev. Pri

vključevanju v druţbeno ţivljenje so prizadeti, saj ne morejo dobiti

potrebnega kulturnega kapitala in si zagotoviti uresničevanje minimalnih

socialno-ekonomskih pravic (Komac, 1991, str. 29).

Romska skupnost še do danes ni postala enakopraven subjekt slovenske

druţbe. Integracija Romov v njihovo širše okolje in slovensko druţbo je

nezadovoljiva, kar nam kaţejo indikatorji: nizka stopnja izobrazbe,

brezposelnost, revščina in socialni problemi, kriminal, omejeni stiki ljudmi iz

širšega okolja, stereotipi o Romih in nesprejemanje značilnosti tradicionalne

romske kulture. V romskih naseljih so kritični predvsem stanovanjska

problematika (neurejena lokacijska dovoljenja, slabi higienski pogoji,

odsotnost vodovodov, kanalizacije, problem zbiranja in odvoza odpadkov),

individualni socialni problemi in problem naraščajočega kriminala. Romi

danes ţivijo v dvojni socialno-kulturni stvarnosti, saj ne eni strani ohranjajo

tradicionalni način ţivljenja, na drugi pa se prilagajajo razmeram v območjih,

kjer se naseljujejo (Brizani-Traja, 2000, str. 6).

V Sloveniji romsko kulturo slabo poznamo in je večini ljudi tuja. Obenem pa je

tudi romska kulturna dejavnost povečini manj razvita. Ta temelji večinoma le

na dejavnosti posameznih ljubiteljskih skupin in društev, ki pa se srečujejo s

kadrovskimi in finančnimi problemi. Specifična etnična kultura in kulturna

24

dejavnost sta bistvena elementa etnične identitete sleherne skupnosti. Ravno

teţave zaradi nerazumevanja in nepoznavanja romske kulture celo med Romi

samimi in ne le med ostalim prebivalstvom so pomemben razlog za negativen

odnos do romske skupnosti v Sloveniji (Klopčič, 1999, str. 85 -86).

Integracija romske skupnosti v slovensko druţbo je moţna le ob upoštevanju

njenega konkretnega poloţaja ter ob zagotavljanju in uresničevanju

posebnosti, interesov in potreb, ki jih imajo Romi kot pripadniki romskega

naroda. Poleg individualnih je pomembno tudi uveljavljanje njihovih

kolektivnih pravic, saj bi jim le-te omogočile enakopravno integracijo v druţbo

(Štrukelj, 1980, str. 121).

7.3 Izobraževanje

Nizek socialno-ekonomski poloţaj Romov je povezan z njihovo nizko stopnjo

izobrazbe. Podatki v Sloveniji kaţejo na velik osip romskih otrok v šoli,

predvsem v višjih razredih, in na slabšo učno uspešnost romskih otrok.

Za slabo učno uspešnost romskih otrok je več razlogov:

- Učenčevo domače okolje pomembno vpliva na njegovo učno

uspešnost. Za romske učence domače okolje predstavlja velik

primanjkljaj.

- Delovni pogoji za učenje doma. Večina romskih otrok nima primernih

pogojev za učenje doma, zato nimajo zadostne motivacije.

- Nizka izobrazba staršev romskih otrok. Večina teh staršev ni končala

osnovne šole, pomanjkanje izobrazbe se kaţe predvsem pri materah.

- Poklicna struktura staršev. Večina staršev romskih otrok so

nekvalificirani delavci.

- Zaposlenost staršev. Večina staršev romskih otrok je brezposelna

(Tancer, 2003, str. 69).

25

Učna uspešnost romskih otrok je močno povezana tudi z njihovim

pomanjkljivim znanjem slovenskega jezika, kar je pogosto kriterij za njihovo

vključevanje v osnovne šole s prilagojenim programom (Tancer, 2003, str.

71).

Na uspešnost izobraţevanja Romov močno vplivajo tudi predsodki in

stereotipi, ki jim jih pripisuje večinsko prebivalstvo. Ponekod le-ti zahtevajo

ločevanje pouka za romske in ostale otroke. Eno od ključnih evropskih

vprašanj izobraţevanja Romov je zahteva po desegregaciji pouka in odpravi

predsodkov. Za uspešno integracijo romskih otrok bi bilo potrebno v procesu

izobraţevanja zagotoviti razne oblike dopolnilne učne pomoči ter sodelovanja

staršev (Klopčič, 2007, str. 57).

7.4 Zaposlovanje

V sedanjih poostrenih pogojih gospodarjenja je moţnosti za zaposlovanje

Romov malo. Nizka zaposlenost Romov pa je predvsem posledica za njih

značilne nizke izobrazbene strukture ter visoke stopnje fluktuacije (Horvat,

2003, str. 62).

Winkler (1999, str. 12) navaja podatke, da je redno zaposlenih 13 % delovno

aktivnih Romov, od tega največji deleţ pripada Prekmurju (večja zaposlenost

v Avstriji). 25 % se jih preţivlja s priloţnostnimi deli ali sezonsko zaposlitvijo,

41 % se jih občasno ukvarja z nabiranjem različnih surovin in odpadnega

materiala za prodajo, kar 74 % pa se preţivlja z različnimi oblikami drţavne

pomoči. Nekateri Romi se še vedno preţivljajo na druţbeno nesprejemljive

načine – prekupčevanje z avtomobili in konji, v zadnjem času tudi

prekupčevanje z oroţjem in drogo.

26

Problematika zaposlovanja Romov oziroma njihova vloga na trgu delovne sile

v Sloveniji ima nekatere značilnosti:

- Večina Romov je na Zavodu za zaposlovanje prijavljenih zaradi

prejemanja socialne pomoči, ne zato, ker bi si iskali zaposlitev.

- Točnega števila brezposelnih Romov ni, saj se Romi ne vnašajo v

evidenco kot pripadniki romske skupnosti.

- Ker večina Romov ţivi v Prekmurju, na Dolenjskem in v Beli krajini, ni

posluha za romska vprašanja na nacionalni ravni, tako da je to

prepuščeno predvsem lokalnim skupnostim, kjer Romi ţivijo.

- Romi pa tudi sami ne konkurirajo na trgu delovne sile, kar jih še bolj

potiska na obrobje druţbe.

- Njihove zaposlitvene moţnosti poslabšuje tudi njihova slaba

izobrazbena struktura (Smerdu in Giodani, 2003, str. 2).

7.5 Romska naselja

Izraz »romsko naselje« je nastal zaradi zadrege, kako poimenovati skupino

bivalnih enot, zasedenih z romskim prebivalstvom. Te enote niso uradna

statistična naselja, saj pogosto nimajo niti hišnih številk. Čeprav so v bliţini

obstoječih opredeljenih naselij, se vanje funkcionalno večinoma ne

vključujejo. Romi so prostorsko zelo razpršena skupnost, ki so v zadnjih

desetletjih zaradi načrtne ustalitve in drugih – večinoma z modernizacijo

povezanih razlogov, izoblikovali več t.i. »romskih naselij«, v katerih ţivi večji

del pripadnikov. Največ jih ţivi v Prekmurju in na Dolenjskem. Romi so

večinoma podeţelsko prebivalstvo. Povsem nova skupina so mestne

populacije v večjih mestih, predvsem v Ljubljani in Mariboru. Slednji so

večinoma imigranti iz drţav nekdanje Jugoslavije, ki so prišli v slovenski

prostor v zadnjih treh desetletjih (Štrukelj, 2004, str. 303 -305).

27

Poglavitne teţave v romskih naseljih so naslednje:

- Kakovost stanovanjske gradnje

Eden največjih problemov romskih naselij je slaba kakovost stanovanjske

gradnje. Kar polovica slovenskih Romov prebiva v zasilnih prebivališčih,

kot so barake iz lesa, pločevine, lepenke, kontejnerji in prikolice. Precej je

tudi zidanih hiš, ki pa niso dokončane ali nimajo ustrezne izolacije.

Peščica Romov prebiva tudi v stanovanjih, predvsem v mestnih naseljih. V

vseh oblikah bivališč pa so bivalni prostori pogosto majhni, vlaţni in

izpostavljeni prepihu (Zupančič, 2007, str. 225).

- Komunalna opremljenost

V romskih naseljih večinoma nimajo vodovodnega omreţja, električne

napeljave, kanalizacije, telefonskega omreţja, odvoza odpadkov. Največjo

oviro pri urejanju komunalne infrastrukture predstavljajo lastništvo,

urbanistična urejenost (črne gradnje, nobenih hišnih številk), oddaljenost

od infrastrukturne mreţe ter financiranje. Problem oskrbe z električno

energijo Romi rešujejo z agregati ter nelegalnimi električnimi povezavami,

ki pa so lahko nevarne. Dostop do pitne vode imajo preko gasilskih

cistern, ali v okoliških potokih. Teţave so tudi s komunalnimi odpadki. Na

kanalizacijsko omreţje so priključena le redka naselja, pa tudi odvoz smeti

v večini naselij ni urejen (Zupančič, 2007, str. 226 -227).

- Črne gradnje

V romskih naseljih večinoma prevladujejo črne gradnje, kar vpliva na

reševanje nekaterih ostalih teţav, s katerimi se soočajo prebivalci teh

naselij. Pomanjkanje ustreznih dokumentov oteţuje predvsem izboljšave

na področju komunalne infrastrukture, povečuje pa tudi nasprotovanja

večinskega prebivalstva, ki pozivajo k doslednemu spoštovanju zakonov

in rušenju nelegalno zgrajenih objektov, v katerih prebivajo Romi

(Zupančič, 2007, str. 233 -234).

28

- Lastništvo zemljišč

V postopkih vzpostavljanja pravno legitimnih stanj tako za posamezne

objekte kot tudi naselja na splošno je zelo pomemben element lastništvo

zemljišč, na katerih so postavljena romska bivališča in naselja. Zaradi

širjenja naselij se pojavi problem zasedanja tujih zemljišč, saj prostih

posesti ni bilo, domačini pa Romom niso ţeleli prodajati svojih zemljišč.

Problem se je zaostril po letu 1991, ko so bil mnoga zemljišča, na katerih

se nahajajo romska naselja, s postopkom denacionalizacije vrnjena

zasebnim lastnikom (Zupančič, 2007, str. 224).

- Lokacija naselij

Bivanjski standard romskih naselij zniţuje tudi njihova lokacija. Nekatera

naselja se nahajajo v bliţini smetišč, kamnolomov, bivših veterinarskih jam

(naselje Brezje-Ţabjek). Taka naselja so Romi ţe v preteklosti izbirali zato,

ker po takih lokacijah večinsko prebivalstvo ne posega, saj je kakovost

bivanja na takšnih zemljiščih veliko niţja kot v ostalih naseljih. Problem

lokacije predstavlja tudi legalizacija romskih naselij, ki se nahajajo na

kakovostnih kmetijskih zemljiščih ali tam, kjer je predvidena gradnja

industrijskih con, novih stanovanjskih naselij (Zupančič, 2004, str. 514).

7.6 Pravni položaj Romov

Pravni poloţaj romske skupnosti urejajo določbe posameznih zakonov, ki se

nanašajo na področje izobraţevanja, zaposlovanja, politične participacije.

Vlada Republike Slovenije je v letu 1995 sprejela Program ukrepov za pomoč

Romom, ki zajema dejavnosti različnih drţavnih organov in javnih sluţb na

tem področju. Zaradi socialne ogroţenosti večjega dela romske skupnosti in

neustreznih ţivljenjskih pogojev so ukrepi za izboljšanje poloţaja Romov v

programu iz leta 1995 usmerjeni predvsem v urejanje ţivljenjskih razmer –

bivalnih pogojev, zagotavljanje sredstev za preţivetje, izobraţevanje. Glavni

29

teţavi pri izvajanju ukrepov sta nezadostna zagotovljena finančna sredstva

na drţavni ravni ter skromna vključenost predstavnikov romske skupnosti. Za

izboljšanje poloţaja Romov so pomembni tudi drugi vladni programi

socialnega vključevanja in celoten sklop protidiskriminacijske zakonodaje.

Glavni izziv na tem področju je, kako istočasno zagotoviti enako obravnavo

vseh drţavljanov ter s posebnimi ukrepi pomagati Romom pri njihovi

integraciji, upoštevajoč razlike glede drugačnega načina ţivljenja, tradicije in

kulture Romov (Kleibencetl, 2004, str. 20).

Status etnične skupnosti, ki ga Romom zagotavlja Ustava, pa ni bil nikoli

celovito uresničen in pravno izpeljan. Diskriminacija in druţbeno izključevanje

Romov sta v zadnjem desetletju potekali na številnih področjih;

izobraţevanju, zaposlovanju, zdravstveni oskrbi, stanovanjskem področju.

Javnost Romom še vedno pripisuje izrazito negativne lastnosti, saj jih vidi kot

groţnjo večinski druţbi in jih zavrača (Jezernik, 2006, str. 121).

7.7 Romska glasba

Glasba in ples sta prvini romske kulture, ki sta kljub odporu do Romov očarali

ves svet. Evropski srednji razred, še posebej pa aristokracija, sta se začela

zanimati za romsko glasbo konec 18. in v začetku 19. stol. Rome so vabili na

svoje dvorce, in ker so tam delovali in ustvarjali tudi številni klasični

glasbeniki, je romska glasba posredno vplivala tudi nanje in se kazala v

njihovem delu. Poznavalci pravijo, da so vplivi romske glasbe vidni predvsem

v delih Beethovna, Schuberta, Rahmaninova ter še posebej v glasbi Liszta in

Haydna (http://www.zzsp.org/revija/2002/02-1-81-93.pdf, 11.3.2010).

Romska glasba je po izvoru indijska, vendar se v njej prepletajo glasbene

kulture mnogih deţel. Glasba je sestavni del duha romskega naroda. Kljub

30

velikemu pomenu glasbe za romski narod pa v romskem jeziku ne poznajo

izraza za besedo glasba. Imajo le termin za igranje (bašalipe) ter petje

(gilabipe). Alboreas je tradicionalna romska glasba, mešanica različnih

slogov, ki so jo igrali večinoma na porokah. Romi so veliko plesali in igrali po

kavarnah (Brizani-Traja, 2000, str. 30).

8 STEREOTIPI IN PREDSODKI O ROMIH

Prevladujoči stereotipi o Romih so, da povzročajo kriminal, so umazani, da

kradejo, nočejo delati, smrdijo in so nasilni (Erjavec in drugi, 2000, str. 20).

Stereotipe o Romih pa lahko v grobem razdelimo v tri sklope:

- Najprej se jih prikazuje kot groţnjo našemu druţbenemu redu. Rome

se razglaša za tiste, ki so jim kriminal in kriminalna dejanja prirojena.

Mediji o njih poročajo samo takrat, kadar so na dnevnem redu problemi

in incidenti, skoraj nikoli pa ne poročajo o njihovem vsakdanjem

ţivljenju. Ko gre torej za incidente, se pripadnikom manjšin ponavadi

pripisuje negativne značilnosti kot prirojene. Mehanizem, ki se tako

proizvaja, je zelo sporen, saj manjšino na ta način izločijo iz

večinskega naroda, ki je »prirojeno normalen« in ima kulturni vzorec, ki

je »edini pravilen«.

- Predstavljeni so tudi kot groţnja ekonomskemu redu. Prikazani so kot

nedelavni in kot tisti, ki večini oziroma tistim, ki so delavni in torej

»normalni«, odţirajo ekonomske dobrine. Če se v ta problem

poglobimo in ga analiziramo, ugotovimo, da imajo Romi manj

ekonomskih dobrin in več socialne pomoči zato, ker nikjer ne morejo

dobiti zaposlitve.

- Na koncu pa se Rome obravnava tudi kot kulturno groţnjo. »Mi«

imamo določeno kulturo, jezik, barvo koţe, »oni« pa so drugačni – tako

31

po videzu kot po kulturi, navadah, mentaliteti – in se zato meni, da nas

s tem ogroţajo (Cigler, 2006, str. 16).

Med stereotipe in predsodke sodi tudi videz Romov. Na udaru je predvsem

(temna) barva polti. Vzroke zanjo so velikokrat iskali v njihovem načinu

ţivljenja; temnopolti so zato, ker so stalno na soncu im dimu, ta barva pa naj

bi bila tudi posledica fizične in psihološke nečistosti. Dejansko pa so bili med

Cigani ravno tako modrooki in svetlolasi posamezniki, kot so bili med

»drugimi« Evropejci temnopolti in temnooki (Jezernik, 2006, str. 9).

Stereotipi se pojavljajo tudi na področju poklicev, pri čemer naj bi obstajali

posebni »ciganski poklici«, ki jih večinsko prebivalstvo naj ne bi opravljalo,

čeprav to ni povsem drţalo. Glede virov preţivljanja literatura o Ciganih

pozna dve protislovni podobi. Po eni strani jih vidimo kot marljive kovače,

piskroveze, sitarje in rešetarje, po drugi pa je ţe od 18. stol. prevladovalo

prepričanje, da imajo Cigani raje tista dela, kjer ni potrebno veliko napora in

jim dopuščajo ţivljenje brez stalnega prebivališča. Ta druga podoba

predstavlja prevladujoči del stereotipa in je vplivala tudi na miselnost

zakonodajalcev, ki so dolgo časa sumničili in preganjali Cigane in druge

nomadske skupine, da opravljajo svoje poklice zgolj kot pretvezo za

beračenje, goljufijo in krajo (Jezernik, 2006, str. 16).

Zelo znani pa so stereotipi o »poklicih« romskih ţensk. Posebej sta

izpostavljeni dve podobi: na eni strani se pojavlja lik grde starke, ki se ukvarja

s črno magijo in vedeţevanjem, na drugi pa naj bi se v 17. stol. pod vplivom

španske knjiţevnosti pojavil nov stereotip o mladi, zapeljivi plesalki. Slednja je

vrhunec priljubljenosti dosegla v obdobju romantike, ko je s svojimi čari

očarala moško publiko. Neprimerna za poroko, zato pa toliko bolj obdarjena s

spolno privlačnostjo, je ostala predmet potlačenega poţelenja in

neizgovorjenih strahov. Vedno zapeljiva, v obleki z globokim izrezom ter

32

širokem in nabranem krilu, z značilno pozibavajočo se hojo, je neutrudno

nastopala v leposlovju in folklori, v gledaliških in opernih hišah ter končno

napolnila še kinodvorane (Jezernik, 2006, str. 10).

V Priročniku Dosta! Dovolj! (2009, str. 24-33), ki pravi, da se moramo

osvoboditi predsodkov in spoznati Rome, naštejejo kar nekaj stereotipov o

Romih:

Stereotip št. 1: Nomadstvo

Rome imajo pogosto za brezskrbne nomade brez posebnih skrbi: so

svobodni, delajo, kar hočejo, so sproščeni, ţivijo v šotorih ali prikolicah in

vsak večer plešejo ob ognju. Ko so lačni, lokalnemu kmetu ukradejo

piščanca. Ta skorajda romantična predstava romskega ţivljenja je daleč od

stvarnosti. Le 20 % evropskih Romov še danes ţivi nomadsko ţivljenje, in

sicer skorajda izključno v vzhodni Evropi.

Stereotip št. 2: Glasba in ples

Še posebno v literaturi je ples edinstvena lastnost romske tradicionalne

kulture in jih predstavlja kot eksotično ljudstvo. Seveda pa Romi navadno ne

plešejo, razen če je ples tradicija drţave, v kateri ţivijo (npr. v Španiji in

drţavah jugovzhodne Evrope). Vsi Romi niso glasbeniki, nekatere skupine pa

so se v tem specializirale. V številnih drţavah večinsko prebivalstvo pogosto

najema romske glasbenike za svatbe ali druge posebne priloţnosti.

Stereotip št. 3: Vedeţevanje

Po prepričanju »navadnih« ljudi Romi lahko nad vas prikličejo prekletstvo,

npr. če jim ne daste denarja. Drugi spet verjamejo, da vas lahko spravijo v

trans in vam zatem poberejo vse dragocenosti. Romi imajo v svoji tradiciji

sistem verovanja, ki vključuje znamenja in prekletstva, toda njihova narava je

povsem drugačna.

33

Stereotip št. 4: Tradicionalne obrti

Ena najbolj znanih obrti, ki jih opravljajo Romi, je kovaštvo. Ker so številni

Romi delali s kovinami, so ne-Romi pogosto rekli, da Romi poznajo skrivnost

ţeleza in bakra. Resničnost pa je povsem drugačna. Romi so evropski

drţavljani in kot vsi ostali drţavljani, tudi oni iščejo priloţnosti za delo, ki bi jim

omogočile izpolnitev hotenj. Kadar imajo priloţnost, da premagajo druţbeno

ali institucionalno diskriminacijo, se zaposlijo v različnih sektorjih trga dela. Če

tisti, ki so zaposleni, veljajo za izjeme, je to zgolj zato, ker je diskriminacija

običajno pravilo.

Stereotip št. 5: Oblačila

V mislih mnogih ljudi vsi Romi nosijo barvita oblačila in veliko zlatega nakita.

Danes se le še malo Romov tako oblači. Med tradicionalnimi skupinami se

moški pogosto prilagodijo načinu oblačenja svojega okolja. Ob posebnih

priloţnostih oblečejo dobro obleko in si odenejo ovratno ruto svetlih barv.

Roţe, pisana krila, bluze in naglavne rute niso značilna oblačila le romskih

ţena, temveč jih je mogoče najti povsod na Vzhodu – od Indije do Irana in

vse do Balkana. Nakit se ni uporabljal zgolj zaradi svoje lepote, temveč zaradi

svoje vrednosti. V časih, ko še niso poznali bančnega računa, so verjeli, da je

nošnja lastnih dragocenosti veliko varnejša.

Stereotip št. 6: Čistoča

Romi se pogosto obravnavajo kot umazani. Obtoţujejo jih, da so alergični na

milo, da se bojijo vode in da so vir bolezni. Nekateri Romi imajo omejen

dostop do sveţe vode, ker ţivijo v odročnih krajih brez tekoče vode,

vodovoda ali notranjih stranišč. Po romski tradiciji pa sta bili snaţnost in

čistoča med najvišjimi vrednotami, bodisi v fizičnem bodisi obrednem smislu

čistoče.

34

Stereotip št. 7: Ţenske

Obstajata dva poglavitna načina stereotipiziranja romskih ţensk. Prvi romske

ţenske prikazuje kot strastne plesalke, pripravljene, da zapeljejo katerega koli

moškega, vročekrvne in eksotične, razuzdane in ţivahne, drugi pa kot stare

vedeţevalke, ki lahko prikličejo nate prekletstvo ali te spravijo v trans. Drugi

vidik prikazuje romske ţenske kot umazane, s prevelikim številom napol

nagih otrok, kot ţenske, ki jih njihovi moški pretepajo in širša druţba

izkorišča. Pri vsem tem je potrebno upoštevati teţke ţivljenjske razmere, s

katerimi se spoprijemajo številni Romi. Pomanjkanje osnovne infrastrukture,

npr. tekoče vode in oblek za otroke, razkrivajo zgolj revščino in ne

»ciganskost«.

Stereotip št. 8: Otroci

Romski otroci pogosto veljajo za umazane berače in ţeparje, njihovi starši

zanje ne skrbijo dobro in so jih pripravljeni izkoriščati. Toda romski starši

ljubijo svoje otroke tako kot vsi drugi starši. Način vzgoje romskih otrok pa se

razlikuje od načina vzgoje večinskega prebivalstva in odseva kruto stvarnost,

v kateri Romi ţivijo. Romski otroci odraščajo večinoma v tradicionalnih

druţinah ter se pogosto učijo z zgledom in ne učenjem.

Stereotip št. 9: Finančno stanje

Romi ponavadi veljajo za zelo revne ali izjemno bogate. Če so revni, je za to

kriva njihova lenoba. Če pa so bogati, je to po vsej verjetnosti dokaz o

preprodaji drog ali drugi obliki nezakonitih poslov. V resnici je pogosti razlog

za revščino ta, da so bili Romi v pokomunistični socialni in politični tranziciji

pozabljeni. Še danes so diskriminirani in pogosto izključeni iz šolskega

sistema, pri iskanju sluţb, v številnih drţavah pa so odrinjeni na odročna

območja in v izolirana naselja.

35

Stereotip št. 10: Izobraţevanje

Številni ne-Romi verjamejo, da Romi ne cenijo izobrazbe. To drţi le deloma,

in sicer takrat, ko govorimo o zelo tradicionalnih druţinah in/ali o formalni

izobrazbi. Res je, da je slaba izobrazba danes za Rome glavna ovira pri

dostopu na trg dela. Izobraţevanje romskih otrok je tako bistveno pri

premagovanju revščine. Seveda pa morajo romski otroci, ki bi ţeleli iti v šolo,

čez številne prepreke. Starši nimajo dovolj denarja za nakup šolskih

potrebščin in primernih oblek, čevljev, izključeni so tako s strani drugih

učencev kot tudi s strani učiteljev,veliko teh otrok zelo slabo govori slovensko,

pogosto slišijo, da jim tako ali tako ne bo uspelo.

Stereotip št. 11: Zaposlitev

Romi pogosto veljajo za ljudi, ki se bojijo dela in raje namerno ţivijo od

socialne podpore, kakor da bi si delo poiskali. Ta slika pa je daleč od resnice.

Seveda nima smisla zanikati, da so Romi, ki raje ţivijo od socialne pomoči,

toda takšen fenomen zlahka najdemo tudi pri drugih etničnih skupinah,

vključno z večinskim prebivalstvom. Ključno vprašanje torej ni, ali Romi ţelijo

delati, temveč kakšno zaposlitev lahko najdejo. Če zaposlitev najdejo, je to

ponavadi fizično zahtevno delo, nevarno in slabo plačano. Zakonitega dela

pogosto ne dobijo, zato so prisiljeni delati na črno. Da bi se stvari spremenile,

je potrebna tudi sprememba odnosa delodajalcev republiških zavodov za

zaposlovanje.

Stereotip št. 12: Stanovanje

Mnogi verjamejo, da Romi raje ţivijo v nehigienskih stanovanjskih razmerah

in da si tako ţivljenje izberejo sami. Ker je zagotovo veliko Romov, ki ţivijo

brez tekoče vode, notranjega stranišča, elektrike in ogrevanja, ne bi bilo teţko

najti takega, ki teh razmer ne bi z veseljem zamenjal za lepo hišo ali

stanovanje. Zato mora biti izboljšanje infrastrukture romskih naselij med

prednostnimi cilji politike drţave.

36

8.1 Kako so nastajali stereotipi in predsodki do Romov

Tovrstne konstrukcije so nastajale predvsem zato, ker so ljudje o Romih

vedeli zelo malo, čemur je sledilo, da so vanje projicirali svoje lastne bojazni

in hrepenenja. Vmes se je res našel primer, ki je te podobe potrjeval, sicer pa

je šlo za masko, vsiljeno od zunaj, moţno pa jo je bilo uporabiti za lastno

zaščito. Status marginalcev in izobčencev jim je tako dajal določeno moč, ki

je bila drugim nedostopna (Jezernik, 2006, str. 14) .

Te naracije so ustvarjale in ohranjale Evropo kot ideološko zaprt prostor, iz

katerega so bili Romi hkrati izključeni in nujno prisotni. V svetu, kjer so se

menjavale vladajoče dinastije, izginjale in nastajale nove drţave, kjer so se

navade in način ţivljenja nenehno spreminjale, je bila narativna podoba

Cigana tako rekoč edina stalnica. Vendar pa to ni bilo čisto pravilno, saj so se

Romi morali prilagajati spremembam v večinski kulturi, če so ţeleli preţiveti.

Tako so Romi imeli pomembno vlogo pri oblikovanju identitete stalno

naseljenih druţb na zahodu Evrope (Jezernik, 2006, str. 30-31). Pripadniki

stalno naseljene večine, ki so hoteli biti civilizirani, urejeni, moralno dobri, so

potrebovali svoje nasprotje, ki so ga največkrat našli pri Ciganih. Atributi, ki so

bili nepogrešljiv del ciganske podobe, predstavljajo popolno nasprotje odlikam

in vrlinam, ki so jih zahodnoevropske druţbe pripisovale sebi. Verjetno je prav

tukaj potrebno iskati razloge, zakaj so bili Cigani, ki so bili objekt splošnega

zaničevanja, hkrati tudi subjekt široko razširjene očarljivosti in privlačnosti

(Jezernik, 2006, str. 14-15).

37

9 MEDIJI, TELEVIZIJA, FILM

9.1 Vpliv medijev v družbi

Raziskovanje učinkov medijev na občinstvo se je začelo v začetku 20. stol. S

pojavom in razvojem mnoţičnih medijev se je razvilo zanimanje za vlogo

mnoţičnih medijev v druţbi ter učinke mnoţičnih občil na vedenje ljudi.

Modelov, raziskav in teorij o medijskih učinkih je veliko, raziskovalcem pa še

ni uspelo razviti univerzalne teorije, ki bi pojasnila učinke mnoţičnega

komuniciranja (Severin in Tankard, 1997, str. 322).

Prve raziskave so uveljavile model podkoţne igle. Učinki medijev so bili

ponazorjeni z metaforo vbrizgavanja sporočil pod koţo občinstva, ki naj bi se

takoj odzvalo na medijsko vsebino ter spremenilo svoje obnašanje in

delovanje. Po tej teoriji je občinstvo popolnoma pasivno (Erjavec in Volčič,

1999, str. 28).

Šele po drugi svetovni vojni so znanstveniki namenili večjo pozornost moči

občinstva. To obdobje zaznamuje teorija zadovoljevanja potreb, ki izhaja iz

domene, da ima občinstvo zapleten niz potreb, ki jih skušajo zadovoljiti z

mnoţičnimi mediji. Člani občinstva tako sami prosto izbirajo medije za

zadovoljitev svojih potreb in niso pasivni prejemniki poročanja medijev (Fiske,

2005, str. 156).

Današnje raziskave o medijih govorijo, da mediji učinkujejo dolgoročno

skladno z nakopičeno usmerjenostjo do druţbene realnosti. Izhajajo iz tega,

da pomen medijskih predstav ni nekaj stalnega in da medijske predstave

same po sebi nimajo vnaprej določenega pomena. Predstava zahteva pomen

v trenutku medijske recepcije, ko je prebrana, videna, slišana. Člani občinstva

38

pa so razumljeni kot ustvarjalci pomena in ne le kot potrošniki medijske

vsebine, ki jo interpretirajo v skladu s svojimi druţbenimi in kulturnimi

okoliščinami ter subjektivno interpretacijo teh okoliščin (Erjavec in Volčič,

1999, str. 29).

V mnoţičnih medijih se izraţajo splošni odnosi moči, hkrati pa so sami po

sebi kot razširjevalci in utrjevalci določenih pomenov izjemno pomembni viri

moči. V druţbeni podelitvi moči in/ali sramote skupinam in posameznikom so

mediji ključnega pomena. Najhitreje učinkujejo tiste ţalitve, ki so usmerjene

na posameznika. Ne glede na to, kako so oblike ţalitve – javno

podcenjevanje, graja, sramotitev, zasmehovanje – v mnoţičnem mediju

izraţene, vstopijo v javno zavest in delujejo v medsebojnem komuniciranju in

priznavanju (Jogan, 2002, str. 110).

Mnoţična občila so torej kraj izrekanja najpomembnejših resnic o svetu in nas

samih. Mediji namreč ves čas govorijo, kdo smo in kaj naj bi bili, kaj moramo

postati, da se bomo skladali s podobami, ki so zavezujoče za nas čas.

Druţba se totalizira prek medijskih sistemov za prenašanje določenega

kulturnega modela in postaja zrcalna podoba mnoţičnih občil (Košir, 2003,

str. 195).

Mediji pa imajo posebno moč pri poročanju o etničnih manjšinah in

marginalnih druţbenih skupinah, saj:

- večinsko prebivalstvo nima veliko stikov in izkušenj z marginalnimi

skupinami;

- ima večinsko prebivalstvo malo alternativnih virov za informiranje o

marginalnih skupinah;

- mnogo večinskega prebivalstva radi spremljajo prispevke, ki

marginalne skupine reprezentirajo negativno;

39

- poročanje o marginalnih skupinah bolj poudarjajo razlike med »nami«

in »njimi«;

- se mediji pri poročanju o teh skupinah osredotočajo na probleme, ki za

»nas« predstavljajo groţnjo;

- marginalne skupine nimajo dovolj moči za nasprotovanje pristranskim

objavam (van Dijk, 2000, str. 37).

Zaradi zgoraj naštetih elementov manjšine povezujemo le z negativnimi

predstavami – kriminalom, drogami, nasiljem, socialnimi problemi, saj se

druge tematike o manjšinah v medijih skoraj ne pojavljajo. Takšno poročanje

raprezentira »naša« dejanja kot dobra in »njihova« kot slaba, kar pripomore k

laţji identifikaciji posameznikov s prevladujočo druţbeno skupino (van Dijk,

2000, str. 38).

Zato se upravičeno lahko vprašamo: so mediji res objektivni? Je podoba o

Romih, ki nam jo ponujajo, zagotovo prava? Koliko se nas je o njej prepričalo

na lastne oči, z obiskom romskega naselja ali s pogovorom z Romom na

ulici? Ali ni nekoliko neverjetno, da so prav vsi Romi slabi?

Mediji nam ponujajo preteţno negativno sliko, ki temelji na lastnostih, ki jih

Romom na splošno pripisuje večina, in jo z različnimi strategijami vzdrţujejo

kot zdravorazumsko, obče veljavno in edino pravilno.

Takšni sliki pa oporekajo Romi sami in tisti, ki z njimi delajo. Njihova slika

govori o tem, da so Romi gostoljubni in prijazni, da se mnogi med njimi trudijo

urediti svoje razmere, a jim okolica, obremenjena z njihovo medijsko podobo,

ne ponudi priloţnosti. V nekaj desetletjih so v resnici dosegli velik napredek –

opustili so nomadski način ţivljenja, si za silo uredili bivanjske razmere, se

začeli zdruţevati v društva. A o tem mediji radi molčijo (Cigler, 2006, str. 6).

40

9.2 Televizija kot množični medij

S pomočjo televizije lahko teoretično nagovorimo vse ljudi. Besede in slike na

televiziji nam dajejo zaokroţeno celoto, ki jo prepoznamo, preberemo,

poimenujemo in udejanjimo. Danes je televizija podvrţena nevidni cenzuri,

samocenzuri ter ekonomski prisili. O tem, kaj se bo dogajalo na televiziji,

posredno odločajo njeni lastniki, oglaševalci ter drţava s svojimi

subvencijami. Pomembno je vedeti, kdo je v čigavem lastništvu, saj ta

razmerja določajo televizijske vsebine. Televizija izvaja simbolno nasilje, ki je

zelo škodljivo. Simbolno nasilje je nasilje, ki se izvaja s tihim privoljenjem

tistih, ki ga trpijo, pogosto pa tudi tistih, ki ga izvajajo, saj se ne ena ne druga

skupina ne zavedata, da ga izvajata oziroma trpita (Bourdieu, 2001, str. 15).

Sposobnost televizije je izjemna, saj lahko prikriva s prikazovanjem.

Sposobna je prikazati nekaj drugega, kot bi bilo potrebno, ali pa prikaţe tisto,

kar je potrebno, a na tak način, da stvari prikaţe nepomembne, dogodke pa

konstruira tako, da dobijo pomen, ki resnici ustreza, ali pa tudi ne. Televizija

dogodke dramatizira, jih postavi na točno določeno prizorišče, poveličuje teţo

dogodkov in doda tragični značaj (Bourdieu, 2001, str. 17).

9.3 Film

Film je umetnost gibanja. Tako film predstavlja področje sedme umetnosti kot

tudi eno najbolj razširjenih oblik zabave. Filmska umetnost je ena najmlajših

umetnosti. Zdruţuje besedno, likovno, glasbeno, plesno in gledališko

umetnost. Film je ena najbolj prepričljivih in kreativnih umetnosti, saj lahko

prikazuje realnost ali domišljijo (http://sl.wikipedia.org/wiki/Film, 5.3.2010).

41

Film je del druţbene strukture, njegove ideje, podobe in informacije pa so

pomemben del kulture. Film se kot kulturna industrija odziva na

povpraševanje druţbe po razvedrilu. Ustvaril je okus za široke mnoţice, saj

ponuja obilje ljubezni, zabave, pustolovščin, zločinov, ki jih gledalci lahko

povezujejo s svojim ţivljenjem. Zaradi svoje komercialne narave mora

vsebovati določeno količino vsebine, ki je občinstvu znana, domača,

razumljiva in tako pozitivno sprejeta. Ne sme preveč odstopati od navad in

običajev občinstva, ne sme biti nerazumljiv in ne sme vsebovati nepopularnih

tem. Film je torej prilagojen okusu občinstva, načinu razmišljanja v druţbi, se

pravi, da druţbo zrcali. Poleg tega film stimulira inovacije, prispeva k

spreminjanju druţbeno-kulturne klime in s tem druţbo tudi oblikuje (Jowett in

Linton, 1989, str. 83).

Film je lahko namenjen le avtorju samemu, peščici ljudi ali pa celotni

populaciji. Filmi, ki so namenjeni večini, so tako imenovani mainstream filmi.

V tem primeru je film industrijski izdelek in se pojavlja po vsem svetu. Film se

še razvija, zato vedno znova nastajajo novi filmi, ki nas tako ali drugače

presenečajo ali zmedejo. Film za razliko od klasične umetnosti ne ţeli ugajati

le posameznemu sloju, ampak skuša ugajati večini. Vendar obstajajo tudi

umetniški filmi, narejeni posebej za določeno skupino ljudi, ki pa imajo manjšo

gledanost kot mainstream filmi (Frelih, 1980, str. 131).

Namen filma pa je dejansko tudi njegovo bistvo. Film mora nečemu sluţiti, pri

čemer sta namen in pomen filma odvisna od usmerjenosti avtorja ali druţbe,

v kateri film nastaja. S filmom, ki pri gledalcih ne izzove odmeva, je nekaj

narobe. Je izpovedno nepotreben ali izvedbeno ponesrečen (Frelih, 1980, str.

9).

Specifičnost filma je tudi v tem, da ima velik vpliv na nezavedno. Zaradi

gibljive slike in zvoka ustvarja najmočnejši privid realnosti. Ker je film z vsemi

42

svojimi elementi zavezan pripovedovanju zgodbe, se lahko dotakne našega

nezavednega in nas s svojo realno ali domišljijsko zgodbo priklene nase.

Različni avtorji trdijo, da je učinek filma na nezavedno tolikšen zaradi slike

(podob) oziroma zaradi navezovanja na vizualno percepcijo. Film namreč

sestavlja niz mehanično reproduciranih slik, ki jih je mogoče predstaviti

vzročnost pripovednega realizma. Vendar se bolj kot stvarno zaporedje slik

pribliţuje nepovezani časovnosti zaporedja zaznavnih spominov v

nezavednem (Cazeneuve, 1976, str. 38).

9.4 Film in kultura

Po drugi svetovni vojni se z razvojem televizije, najprej seveda v zahodnem

svetu, oblikuje nova vrsta kulture. V njej slike, zvok in spektakli sodelujejo pri

ustvarjanju vsakodnevnega ţivljenja, dominirajo nad prostim časom,

oblikujejo politične poglede in priskrbijo gradivo, na podlagi katerega si ljudje

ustvarijo lastne identitete. Tako je kultura postala dominantna sila

socializacije, v kateri so medijske predstave in znane osebnosti posredniki

okusa, vrednot in mišljenja. Imenuje se medijska kultura (Kellner, 1995, str.

3).

Nekateri teoretiki gredo še dlje in pravijo, da je v sodobni druţbi med vsemi

izraznimi sredstvi najbolj vplivna in dominirajoča prav podoba. Hardt

ugotavlja, da so slike simboli industrijske dobe, najbolj prepričljivi mediji

dokazovanja in še naprej vzdrţujejo sloves kredibilnih upodobitev realnosti

(Hardt, 2002, str. 323). Naš svet postaja posredovana podoba, podvrţena

spreminjanju, rekonstrukciji in interpretaciji – videnje je postalo več kot

verovanje (Hardt, 2002, str. 313).

Tako pravzaprav ni nenavadno, da prav na vizualnih podobah temelječi

medijski teksti in njihove reprezentacije, skupaj s hitro razvijajočimi se

43

komunikacijskimi tehnologijami, v sodobnem času igrajo zelo pomembno pri

proizvajanju kulture. Na ta način tudi film zaznamuje kulturo in proučevanje

slednjega je predvsem raziskovanje zavesti in nastajanja sistema vrednot, ki

druţbo povezuje ali oddaljuje (Turner, 2004, str. 338).

44

10 TEORETIČNE OSNOVE ZA ANALIZO FILIMSKIH

REPREZENTACIJ

10.1 Konstruktivizem

Analiza reprezentacij je raziskovalna optika, ki jo avtorji s področja kulturnih

študij uporabljajo ţe razmeroma dolgo, vendar se je raziskovanje iz te

perspektive v resnici populariziralo šele v zadnjih letih, nenazadnje tudi pri

nas. Gre za tako imenovani konstruktivizem, ki zaznamuje preteţni del

druţboslovnega raziskovanja v zadnjem desetletju ali dveh. Gre za zelo

pomemben epistemološki rez, ki prekine s prevladujočim humanističnim in

objektivističnim pogledom na svet, kjer znanstveniki vidijo druţbo kot zbir

racionalnih, ustvarjalnih in moralnih bitij. Poststrukturalisti so oblikovali niz

argumentov, ki pravijo, da je druţba v resnici sestavljena iz mnoţice

diskurzov, ki posameznike kot racionalne, moralne akterje šele konstruirajo.

Druţba torej ni neko objektivno dejstvo, temveč kompleksna struktura, ki jo na

različnih ravneh producirajo različni diskurzi. Diskurzi pa ne odraţajo ničesar,

kar bi ţe bilo nekje »tam zunaj« (v »resničnosti«), ampak nam to zunaj vedno

šele kaţejo oziroma osmišljajo (Stankovič, 2005, str. 11-12).

10.2 Diskurz

Foucault razvije pojem diskurza kot sistema reprezentacije, ki poleg jezika

vsebuje še prakse. Skuša preseči tradicionalno razlikovanje med tem, kar

nekdo reče (jezik), in tem, kar dela (praksa). Diskurz tako vpliva na način

uresničevanja idej v praksi, opredeljuje način govorjenja, pisanja in obnašanja

v povezavi z določeno temo, pri čemer pa ostale načine izključuje. Diskurz

konstruira teme, o katerih se govori, in definira objekte naše vednosti. Nikoli

45

ni sestavljen iz enega samega teksta ali dejanja, temveč se pojavlja v vrsti

tekstov in druţbenih praks na različnih institucionalnih mestih v določeni

druţbi kot način razmišljanja v določenem časovnem obdobju. Skupine

diskurzov, ki se v določenem obdobju ukvarjajo z istimi tematikami, Foucault

(v Hall, 1997, str. 44) imenuje diskurzivne formacije.

Fiske (1987, str. 14) diskurz opiše kot sistem, ki se je razvil z namenom

kroţenja skupine pomenov o pomembnih druţbenih temah. Diskurz je

druţbeno dejanje, ki lahko zagovarja ali nasprotuje dominantni ideologiji, zato

se o njem pogosto govori kot o diskurzivni praksi.

Diskurz ima pomembno vlogo tudi pri osmišljanju druţbene izkušnje, saj nam

na primer spolni diskurz pove, kakšni so vzorci pomenov spola v druţini, na

delovnem mestu ali v šoli. Diskurz je tudi druţbeno konstruiran, saj ga

posameznik ne more ustvariti sam. Prav tako diskurz ne osmišlja le svojega

tematskega področja, ampak tudi konstruira smisel ali druţbeno identiteto

ljudi, ki ga uporabljajo. Vsak od nas ima paleto diskurzov, ki jih potrebujemo,

da osmislimo druţbene izkušnje v svojem kulturnem okolju. Analiza

televizijskega programa nas lahko pripelje do diskurzov, iz katerih je

sestavljen, ne more pa pokazati diskurzov, ki jih bo gledalec uporabil pri

iskanju pomena. Čeprav ţeli diskurz programa nadzirati svoje potencialne

pomene, mu zaradi gledalčevega diskurza ne daje sigurnosti uspeha (Fiske,

1987, str. 15).

Mediji imajo danes osrednjo vlogo pri določanju dnevnega reda vprašanj

oziroma tem, o katerih ljudje razmišljajo in se pogovarjajo. Tako je medijski

diskurz v primeru reprezentacij »drugih« vsekakor potrebno gledati tudi v tej

luči. Mediji z izbiro tem, virov, ţanrske predstavitve, jezika in stila vsak dan

konstruirajo in reproducirajo predstavo o »nas« kot pripadnikih večinskega

naroda in o »njih« kot pripadnikih manjšine. Občinstvu ponujajo le nekatere

kulturne vzorce, jim dodajajo nove pomene in jih delajo zdravorazumske,

46

obče veljavne in edine pravilne. Medijski diskurz zajema številna področja

delovanja, različne oblike medijskih tekstov ali govorov, od informativnih do

zabavnih ali celo fikcijskih. Meje med različnimi oblikami diskurza ali različnimi

ţanri so pogosto zabrisane in tako gledalcu oteţujejo razumevanje medijske

konstrukcije realnosti (Erjavec in drugi, 2000, str. 7).

10.3 Reprezentacija

V slovarju ključnih besed in pojmov v knjigi Cooltura (2002, str. 351) je

reprezentacija definirana kot druţbeni proces predstavitve dogodkov,

fenomenov, skupin, ki konkretne oblike postavlja v abstraktne ideološke

koncepte, ti pa dajejo pomen objektu predstavitve. Pojem reprezentacije

predpostavlja, da dogodki, fenomeni, skupine itd. nimajo naravne pojavnosti,

ampak jih sooblikuje način, na katerega so »re-prezentirani«. V tem smislu je

reprezentacija konstitutivna za dogodek, skupino, reprezentacija je vedno del

druţbene konstrukcije realnosti, ne pa odraz realnosti.

Teza, da diskurzi ne odraţajo resničnosti, ampak jo šele konstruirajo, se zdi

precej verjetna. Vendar stvari niso tako enostavne. Če pogledamo sliko

nekoliko širše, hitro ugotovimo, da takšno razmišljanje nikakor ni bilo vsem in

vedno samoumevno. Vzemimo za primer fotografijo. Ob njeni iznajdbi v 19.

stol. so se mnogi navduševali, da je končno na voljo sredstvo povsem

avtentične reprezentacije sveta (v nasprotju s slikarstvom, ki ga vedno

preţemajo stilistične posebnosti avtorjev). Enostavno pritisneš na sproţilec in

na film se odtisne podoba tistega, kar je pred kamero. Takšno razumevanje

fotografije je gospodarilo še dolgo, nenazadnje je prisotno tudi danes, denimo

v ţanru dokumentarne fotografije (ali filma), ki gradi na predpostavki, da lahko

posnetki nekih resničnih dogodkov povedo o njih resnico. Res je, da tisto, kar

posnamemo, odraţa resničnosti pred objektivom, vendar ne gre za povsem

objektiven, dokumentaristični odraz sveta: vedno je za kamero nekdo, ki

47

izbere predmet/dogajanje, izbere kot, iz katerega slika, osvetlitev, barvo,

kvaliteto filma. V tem smislu je fotografija (ali filmski posnetek) prav tako

subjektivno obarvan tekst kot karkoli drugega, ne pa objektiven dokument. V

tem smislu lahko torej nekoliko širše govorimo o tem, da kulturni teksti – ne

glede na medij, v katerem se pojavljajo – svet vedno kulturno, subjektivno,

politično specifično predstavljajo (reprezentirajo), ne pa da ga avtentično

odraţajo (Stankovič, 2005, str. 15-16).

10.4 Ustvarjanje pomena preko reprezentacij

Hall (1997, str. 19) govori o dveh sistemih reprezentacije. Prvi sistem so

mentalne reprezentacije, drugi sistem je jezik. Mentalne reprezentacije so

namenjene interpretaciji sveta, ki nas obdaja. Interpretiramo lahko tako

materialni svet, ki zaznavamo kot fizične objekte, kot tudi abstraktni svet, kjer

najdemo pojme, kot so ljubezen, smrt, veselje, strah. Pojme in objekte

razumemo in ločimo tako, da jih organiziramo po principu podobnosti in

drugačnosti, na primer ţivljenje/smrt, veselje/ţalost. To pa lahko naredimo

zato, ker so naši miselni koncepti organizirani v različne klasifikacijske

sisteme. Sporazumevanje v določeni kulturi pa omogočajo skupni

konceptualni zemljevidi, preko katerih stvari interpretiramo na podoben način,

kar omogoča komunikacijo med pripadniki posamezne kulture.

Uporaba prvega sistema reprezentacije se torej odvija v naših glavah. Drugi

sistem pa uporabimo, kadar ţelimo te koncepte in pomene izraziti. Za to pa

potrebujemo jezik. In ravno jezik je drugi sistem reprezentacije, s katerim so

koncepti izraţeni skozi pisane besede, govor ali sliko. Vsi ti nosilci pomenov

spadajo v splošno kategorijo znakov, za katere je značilno, da reprezentirajo

koncepte in razmerja med njimi ter ustvarjajo pomenske sisteme določene

kulture. Pomeni se torej ustvarjajo v sistemih reprezentacij. Pomen je rezultat

druţbenih, kulturnih in lingvističnih enot neke druţbe in kot tak nestabilen,

48

relativen, tako med kulturami kot znotraj ene same kulture (Hall, 1997, str.

20).

10.5 Medijska reprezentacija

Medijske reprezentacije imajo relativno pomemben vpliv na medkulturne

odnose v druţbi. Ko priţgemo televizijo in si ogledamo poročila ali kakšno

drugo informativno oddajo, smo v večini prepričani, da je vse, kar vidimo,

resnično, vendar mnogokrat ni tako. Čeprav se zdi, da so podobe v medijih

še tako realistične, nikoli povsem ne predstavljajo dejanskega realnega sveta.

Vedno so prisotne konstrukcije in reprezentacije in ne okno sveta. Mediji

imajo to moč, da dogodke, osebe, zgodbe prikaţejo na način, za katerega

menijo, da bo pri ljudeh vzbudil največ zanimanja, obenem pa lahko s svojim

načinom reprezentiranja tudi manipulirajo in zavajajo (Branston in Stafford,

1996, str. 90).

Dandanes naše misli zapolnjujejo podobe s televizije, interneta in filmov. Ti

mediji nas ne le zabavajo, ampak nam tudi prikazujejo širša področja

druţbenega ţivljenja kot so politika, kultura, gospodarstva in drugo. Eno

glavnih vlog pri tem ima nedvomno Hollywood s svojo filmsko industrijo, ki naj

bi ljudi zabavala. Velikokrat pa je sporočilo, ki ga film predstavlja, vse prej kot

le zabava za ljudi. Pri tem ima manipulacija zelo velik vpliv, saj je lahko nasilje

spremenjeno v zabavni film. Manipulacija pa deluje le, če se je gledalec ne

zaveda. Tako so prepričanja, drţe, in vrednote bolj všečne in verodostojne

občinstvu, če so prikazane preko likov in dogodkov, kot če bi jih pridigal

napovedovalec po radiu (Parenti, 1992, str. 1).

Mediji vedno znova prikaţejo realnost po svojih merilih. Kot primer lahko

vzamemo tudi Roma. Malo je ljudi, ki bi se pogovarjali ali druţili s pripadnikom

tega naroda, a vendar ima kljub temu večina v mislih podobo njem, ki naj bi

49

ponazarjala, kakšen je in kako deluje. Vendar bo ta podoba prej stereotipna

kot pa realna, saj izvira iz medijev in njihove reprezentacije. Medijske podobe

so neustavljive, saj jih naši moţgani večinoma prevzemajo ne glede na to, ali

so resnične ali ne. Kot zelo problematično se to kaţe pri otrocih, saj ti

verjamejo, da je tisto, kar vidijo, tudi resnično. Otroci namreč še nimajo

izoblikovane sposobnosti razlikovanja med realnim in nerealnim (Parenti,

1992, str. 4).

10.6 Reprezentacije drugačnosti in drugih

Drugačnost je v razpravah o reprezentciji in konstrukciji pomena pomembna

zaradi naslednjih elementov:

- Drugačnost je pomembna za proizvodnjo pomenov; brez nje pomeni

ne bi mogli obstajati.

- Drugačnost je potrebna, saj lahko pomene konstruiramo samo skozi

dialog z »drugimi«. Pomen nastane prav skozi drugačnost tistih, ki v

dialogu nastopajo. Tako so »drugi« bistveni za konstrukcijo pomenov.

- »Drugi« so bistveni v konstrukciji jaza. Naša subjektivnost je odvisna

od naših nezavednih odnosov s pomembnimi drugimi (Hall, 1997, str.

234-236).

Kot primer lahko vzamemo evropski diskurz o Orientu oziroma kako je Evropa

konstruirala stereotipno podobo o Orientu. Gre za slog, mentalne strukture in

način mišljenja, ki temelji na razlikovanju med Zahodom in Orientom, ki

določa »nas« Evropejce nasproti vsem »njim« Neevropejcem. Evropa je na

osnovi razuma, utelešenega v moderni znanosti in tehnologiji, iz sebe

naredila univerzalno referenco in določila svoje vrednote kot univerzalne.

Identiteta, ki jo je Zahod podelil Orientu, je bila ţe v osnovi inferiorna, kultura

je bila sprejeta kot podrejena in niţja. Njihova drugačnost je bila določena na

50

osnovi zaostalosti, nerazumnosti ter posebnosti njenih vrednot, ki so v sami

osnovi popolnoma drugačne od naših. Zahod je racionalen, razvit, človeški,

boljši, Orient pa tej lastnosti nima, zato je devianten, slabši, nerazvit, skratka,

popolno nasprotje dobrega Zahoda. Orient je v temelju nekaj, česar se je

potrebno bati oziroma nadzorovati (Morley in Robins, 1995, str. 137).

51

11 ANALIZA FILMOV Z ROMSKO TEMATIKO

11.1 Metodološki okvir

Pri analizi reprezentacij Romov v izbranih filmih sem uporabila kvalitativne

interpretativne metode, in sicer metode za analizo vizualnih tekstov ter

kritično diskurzivno analizo, ki je kvalitativna metoda druţboslovne raziskave.

Je predvsem interpretativne narave, saj so predmeti njenega raziskovanja

tekst, govor in podobe, ki nimajo enega samega pomena. Na podlagi

diskurzivnega pristopa v filmih skušam razbrati, kako so pripadniki romskega

naroda preko vizualnih reprezentacij v teh filmih umeščeni v druţbo. Poleg

tega bom pozorna tudi na stereotipne reprezentacije romskega naroda.

Pri analizi izhajam iz naslednjih hipotez:

1. Filmi o Romih prikazujejo ţivljenje Romov skozi oči druţbene večine

(etnocentrično).

2. Filmi o Romih le-te prikazujejo stereotipno.

3. Filmske reprezentacije Romov ohranjajo ali celo povečujejo predsodke do

Romov.

4. Gledalci ne ustvarjajo kritične distance do reprezentacij, temveč do

prikazanih vsebin, v tem primeru do Romov in njihovega načina ţivljenja.

Pri izbiri vzorca za analizo sem svoje raziskovanje omejila na filme, ki so v

celoti povezani z romsko tematiko in so mi bili dostopni, saj sem v analizo

ţelela vključiti še nekaj filmov, a jih nisem mogla pridobiti. Vsak film bom

analizirala posebej ter pri tem predstavila zgodbo filma in njegove značilnosti.

52

Po posamični analizi pa bom podala še skupno analizo, ki vključuje

primerjavo filmov ter skupne značilnosti vseh filmov. Ker pa je analiza do

neke mere podvrţena subjektivni interpretaciji filmskih reprezentacij, na tem

mestu dopuščamo, da bi drugi avtor lahko prišel do nekoliko drugačnih

zaključkov.

11.2 Halgato

Halgato je nastal leta 1995 po literarni predlogi Ferija Lainščka – Namesto

koga roţa cveti. Reţisersko taktirko je prevzel Andrej Mlakar. Je med najbolj

znanimi slovenskimi filmi o Romih in tudi edini slovenski film v moji analizi.

Halgato je predvsem film o ljubezni in prijateljstvu. Je reminiscenca dveh

osrednjih junakov – Pištija in Halgata, ki ju ţe v zgodnji mladosti zaznamujeta

ciganski etos in etnos. Vse dogajanje je pravzaprav refleksija njune posebne

usode in ţivljenjske izbire. Medtem ko Halgato sledi prvinskemu vzgibu in

ostaja zvest svoji ciganski naravi, se Pišti odzove vplivu širšega okolja in

skuša preseči svojo cigansko prirojenost

(http://www.pegazfilm.com/index.php?option=com_content&task=view&id=19

&Itemid=34, 21.04.2010). Ţanrsko je film drama.

Film se prične z glasbo – prikaţe nam odraslega Halgata, kako nekje sredi

gozda na violino igra eno izmed ciganskih pesmi. Ţe sam začetek filma nam

ponudi stereotipno reprezentacijo Romov kot ljudi, ki so se ukvarjali z glasbo.

Takoj zatem se scena preseli v romsko naselje, ki je reprezentirano kot

umazano, polno smeti, na vsakem koraku gori ogenj, veliko je ljudi in otrok, ki

tekajo naokoli, barake, v katerih ţivijo, so pokrite z nekakšnimi lesenimi in

aluminijastimi ploščami. Tudi svetloba slike se spremeni – postane nekoliko

bolj temna, kar lahko interpretiramo kot drugačno ţivljenje pripadnikov

romske skupnosti v romskih naseljih.

53

Nekega dne Halgatovega očeta napadejo policisti in nato izgine. Nihče ne ve,

kaj se je z njim zgodilo, tudi gledalcem to ni razkrito. Nato v naselje prispe

eden izmed protagonistov tega filma, Bumbaš, in naznani, da je vzel

Halgatovo mati za ţeno. Zvečer imajo pravo romsko veselico z romsko

glasbo, plesom, veliko hrane in pijače. Zbere se celotno naselje in vsi skupaj

se veselijo pozno v noč.

Naslednjega dne Bumbaš s sinom Pištijem, Halgatom in hčerko odide na pot

sluţit denar. Ta vizualizacija nam reprezentira Rome kot nomade, ljudi, ki so

se veliko selili ter hodili s trebuhom za kruhom. Med stereotipno prikazovanje

sodi tudi poklic, ki ga Bumbaš opravlja. Je namreč brusilec noţev. Vendar

med svojim delom naleti na neodobravanje ljudi. Eden izmed ne-Romov mu

po opravljenem delu zabrusi, da ţe ne bo sklepal poslov s Cigani. Bumbaš

mu prijazno odgovori, da je noţe pošteno nabrusil in da ţeli samo pošteno

plačilo. Moţakar mu je odgovoril, da je Cigan Cigan, čeprav denar sluţi z

brušenjem noţev, in odšel. Scena ne prikaţe, ali mu je moški plačal za

opravljeno delo ali ne. Predvidevamo pa lahko, da mu moški ni plačal. V tej

sceni pa prepoznamo še enega izmed stereotipov o Romih – namreč, da so

Romkinje vedeţevalke in se ukvarjajo z magijo. Medtem ko je Bumbaš brusil

noţe, je njegova hčerka domačinki napovedovala prihodnost iz dlani. Kasneje

vidimo kader, ko se kamera zelo pribliţa Bumbašu, ki ima zelo ganljiv govor o

tem, kako ima teţko ţivljenje, ampak da bo delal noč in dan, samo da bo

lahko ţeni in otrokom zagotovil boljše ţivljenje. Uporabljen je frontalni poloţaj

lika, ki okrepi občutek intimnosti z gledalcem, ki do lika samega vzpostavi

odnos sočutja in razumevanja.

Med potjo se Bumbaš z druţino ustavi v gostilni, naroči pijačo in jedačo ter se

mirno usede za mizo. Ljudje v gostilni začnejo pogovor ter pravijo, da Cigani

niso brusilci noţev temveč muzikanti in naj jim zaigrajo cigansko muziko. Mali

Halgato vzame violino in začne igrati. Ljudje so navdušeni in ga nagradijo z

54

denarjem, katerega mu ga zataknejo za violino. Torej, čeprav ljudje ne marajo

Romov in ne marajo sklepati poslov z njimi, imajo radi njihovo glasbo.

Nato smo zopet v romskem naselju z gospo, ki govori pravilno slovensko.

Kmalu ugotovimo, da je gospa povezana s šolstvom, saj ji Bumbaš pove, da

bo za vsako ceno poslal sina v šolo, pa če bo celo naselje moralo delati, da

bodo zbrali denar. A gospa mu odgovori: »No, no, višja stopnja izobraževanja

je v mnogočem zahtevnejša«. Iz česar lahko sklepamo, da je gospa ţe v

naprej predpostavljala, da Romski otroci niso dovolj pametni za obiskovanje

šole. Kar pa je eden izmed najpogostejših predsodkov do Romov, ki Rome

izključuje iz »normalnega« izobraţevanja.

Zatem smo ţe v prihodnosti. Halgato in Pišti sta odrasla, Pišti hodi v šolo,

Halgato je muzikant in igra na raznih praznovanjih pri ne-Romih. Z

Bumbašem potujeta okoli in sluţita denar, ki ga nato pošiljata Pištiju za

izobraţevanje. Nekega dne pride Pišti na obisk domov ter Halgatu zaupa, da

mu ni lepo, ker je Cigan. Zakaj tako pravi, gledalci ne izvemo, lahko pa

sklepamo, da v šoli ni obravnavan enako kot ostali. V vseh kadrih, ko Halgato

igra na svojo violino, le-ta zavzema več prostora kot ostali muzikanti, kar

pomeni, da je Halgato dominantna oseba te zgodbe.

Pišti v šoli spozna punco Izo in se vanjo zaljubi. Tudi ona se zaljubi vanj. Pišti

je povsem spremenjen. Lepo je oblečen ter govori pravilno slovensko – trudi

se skriti svoje romsko poreklo. Nekega dne Iza predstavi Pištija svojim

prijateljem. Eden izmed njih izjavi: »Podnevi po kolenih v cerkev, ponoči pa s

Ciganom naokrog«. Iza mu odgovori: »Pišti je Rom in ne Cigan«, kar

nakazuje na to, da je Cigan slabšalna beseda, Rom pa naj bi pomenilo

človeka, ki je enak ostalim. A ji prijatelj ne ostane dolţan in izjavi: »Rom ali

Cigan, vse je isto. Cigan je Cigan«. Iz česar lahko sklepamo, da je ljudem

vseeno, ali se imenujejo Cigani ali Romi, za njih bodo vedno slabši od ostalih.

55

Nekje v gostilni, kjer Halgato igra, mu natakarica pove, da naj bi Pišti imel

»belo deklino«, kar namiguje na razlikovanje med Romi in ne-Romi, med

belimi in črnimi, med boljšimi in slabšimi. Halgato se sooči s Pištijem in mu da

vedeti, da je jezen nanj, ker ţeli pozabiti, od kod prihaja. V znak protesta

Halgato uniči drevo, ki ga je kot otrok zasadil kot znak njunega prijateljstva.

Kasneje se sooči tudi z Izo in ji pove, da bo Pišti po končani šoli še vedno

Cigan in da bo odšel brez nje drugam, mogoče tudi v Ameriko. Halgato je z

dušo in telesom Cigan ter ţeli, da bi to ostal tudi Pišti.

Ena izmed scen nam pokaţe tudi dvakratno posilstvo Bumbaševe hčere,

zaradi česar Bumbaš ubije dva človeka, na koncu pa umre tudi sam. Njegovo

truplo vidimo na mlinu, vendar ne vemo, kaj se je zgodilo. Sklepamo lahko,

da si je zaradi krivde sam vzel ţivljenje. Take podobe nam stereotipno

prikazujejo Rome kot nasilneţe, ki sporov ne znajo reševati drugače kot z

nasiljem.

Konec filma je nekako presenetljiv. Po spletu okoliščin Halgato spi z Izo, nato

se mu zmeša in odide ţivet v gozd. Obišče ga Pišti, ki ve, kaj se je zgodilo, iz

ţepa potegne pištolo, Halgato pa začne igrati na violino in počasi zapusti kraj

dogajanja. Pišti pospravi pištolo in gleda za njim. Če bi bili Romi nasilneţi

brez primere, bi Pišti ubil Halgata brez vprašanja. A vendar ga ni.

11.3 Zbiralci perja (Skupljači perja)

Film Zbiralci perja je nastal leta 1967, reţiral ga je Aleksandar Petrović. Je

eden izmed najboljših jugoslovanskih filmov vseh časov in tudi eden izmed

najbolj nagrajenih, mednarodno opaznih in priznanih. Ne le da je na festivalu

jugoslovanskega filma v Puli pobral Zlato areno za najboljši film, ampak je bil

nominiran tudi za tujejezičnega oskarja in tujejezični zlati globus, medtem ko

je v Cannesu prejel dve nagradi, tudi grand prix ţirije. Glavni junak je

56

spontani in divji, melanholični in strastni Beli Bora, ki se preţivlja z zbiranjem

perja, v čemer uţiva tako kot v ţivljenju. Bora je poročen s starejšo ţensko,

vendar ljubi mlado Tiso, ki pa jo je njen oče proti njeni volji, a v skladu s

tradicijo, ponudil za nevesto mlajšemu ţeninu. Tudi Zbiralci perja spadajo pod

ţanr drame.

Začetek filma nam v deţevnem dnevu prikaţe glavnega junaka Boro in

mladenko Tiso, ki se pogovarjata o ţivljenju. Tisa pravi, da bi rada postala

barska pevka. Ta diskurz nam prikaţe mlade Rome kot ljudi z nizkim

potencialom, saj si v večji meri ne ţelijo izobraţevanja, ampak ţelijo slediti

lastni kulturi. Uvodna špica z deţevnim vremenom in pogovoru o ţivljenju pa

gledalcu nakaţe nadaljevalni slog samega filma.

Naslednja mizanscena je stereotipno postavljena v gostilno, kjer se veliko

pije, igra, poje in na splošno veseli. Pevka je mlada, lepa in zapeljiva

Romkinja, ki je seksualni simbol moškim v gostilni.

Nekega večera Bora s prijatelji igra karte in izgubi ves denar. Zjutraj se

odpravi domov. V meglenem in blatnem naselju, z barakami, goskami in

cigansko ropotijo spoznamo Borovo ţeno, pet otrok ter njegovo mater. Pri

Romih je druţina največja vrednota, zato ţivijo v razširjeni druţini. Barake so

v tem naselju zidane, a pokrite s slamnatimi strehami. Scenografija tega

pustega, bednega, surovega in napol divjega prostora nam prikaţe ţivljenjski

prostor ljudi, ki bi jih najrajši namestili na kakšen drug planet. Ţena Boro

zmerja s pijancem, hazarderjem in svinjo. Bora pa jo sredi naselja na očeh

vseh surovo pretepe, kar nam reprezentira Rome kot nasilneţe.

Pri sklepanju poslov s perjem Bora vedno ţeli z malo denarja iztrţiti veliko,

kar nam reprezentira Rome kot ljudi, ki jim ni do trdega dela, a bi kljub temu

radi veliko zasluţili.

57

Nekega dne se Bora pogovarja s potencialnim poslovnim partnerjem, a mu ta

pove, da je ţe bil neki človek pri njemu. Bora ga vpraša po videzu tega

človeka. Moški mu pove: »Tebi je bil podoben«. Bora takoj povleče zaključek:

»Torej je bil Cigan«. Se pravi, da se Romi tudi po videzu razlikujejo od ostalih

in so zaradi tega tarče predsodkov in stereotipov.

Ko Bora izve, da mu je sokrajan Mirta prevzel posel s perjem, se sooči z njim.

Mirta sedi v kupu belega perja, Bora pride v lepi beli obleki ter začne pogovor.

Bora pri govoru stoji na levi strani kadra, Mirta na desni sedi v kupu perja, da

se ga skoraj ne vidi. Ta postavitev nakazuje na dominantnost Bore nad Mirto

oziroma inferiornost Mirte. Mirta se Bori opraviči, dogovor skleneta v gostilni z

velikimi količinami alkohola.

Pride dan, ko se je poročila Tisa, Mirtova pastorka. V skladu s tradicijo so ji

moţa izbrali. Podobno kot v Halgatu se zbere celo naselje, vsi plešejo, pojejo,

igrajo, pijejo in jejo. Kmalu Tisa zaradi nesposobnosti opravljanja zakonskih

obveznosti naţene svojega moţa. Tako Bora vpraša Mirto, ali jo lahko on

vzame za ţeno, a mu ta zabrusi, naj jo pusti pri miru, saj ţeli imeti Tiso zase.

Mizanscena tega pogovora je, tako kot ţe poprej, postavljena v gostilno.

Zaradi tega lahko gledalec povsem očitno povleče zaključek, da je gostilna

»drugi dom« Romov.

Neke noči poskuša Mirta posiliti Tiso, zato Tisa pobegne od doma. Bora jo

poišče in odpelje k duhovniku, ki ju poroči. Odpelje jo domov, kjer ţivita

skupaj z njegovo mamo, ţeno in otroki.

Od prijateljev Bora izve za nov posel – trgovanje s konji, ki je tudi eden izmed

stereotipnih poklicev Romov. Na sejmu Mirta napade Boro z noţem, a ga

prijatelji rešijo. Kljub temu Mirta zabode enega izmed njih. Zatem splet

okoliščin Boro pripelje do Mirte, kjer se z noţi soočita. Mizanscena je

ponovno postavljena v sobo polno perja. Umor se zgodi izven vidnega polja

58

gledalca, globoko pod perjem, iz katerega vstane samo Bora. Tako Bora

ubrani svojo čast tradicionalno in umori svojega nasprotnika ter ga skrivaj

vrţe v ledeno jezero. Podobna zgodba se je odvijala pri Halgatu, kjer je

Bumbaš branil čast hčere in ubil njenega posiljevalca.

Na koncu filma je prikazana preiskava umora Mirte. Policija izve, da ga je ubil

Bora, zato ga začnejo iskati, a ga nihče ni videl niti slišal. Film ne prikaţe, kaj

se je zgodilo z glavnim junakom, a domnevamo lahko, da si je, tako kot

Bumbaš, zaradi krivde vzel ţivljenje ali pa je zapustil svoje naselje in odšel

neznano kam.

Pri vizualizaciji tega filma ni uporabljenih veliko barv, uporabljeni so predvsem

odtenki rjave, sive in zelene, ki reprezentirajo vtis depresivnosti in krute

realnosti.

Med zanimivosti tega filma pa sodi tudi romska himna Djelem, djelem, ki se

pojavi večkrat skozi celoten film in katere besedilo izvira iz trpljenja

pripadnikov romske kulture. Verjamem, da se je reţiser dobro odločil, ko je to

himno vključil v zgodbo, saj je s tem pri gledalcu ustvaril bolj pozitivno vzdušje

do pripadnikov romskega naroda.

59

11.4 Ciganska čarovnija (Gypsy Magic)

Ciganska čarovnija je makedonski film iz leta 1997, reţiran s strani Stoleta

Popova. Govori o ciganski druţini, ki se trudi najti izhod iz balkanskega

absurda in teţav, ki jih pestijo. Njihova zgodba nam prikaţe univerzalno sliko

vseh zavrţenih, neprilagojenih, pokvarjenih in pozabljenih ljudi, ki se v

javnosti pojavljajo edino preko časopisnih kriminalnih ter črnih kronik. Glavni

junak je Rom Taip, oče osmih otrok, ki sanja o selitvi v Indijo, kjer naj bi ţiveli

lepše ţivljenje. Ţanrsko je film drama/komedija.

Začetek filma nam predstavi glavnega junaka Taipa ter Indijca Ridţa,

pripadnika mirovnih sil UN, s katerim postaneta prava prijatelja. Z

avtomobilom se peljeta po ulici, kjer poteka prava ciganska veselica, videna

ţe v prejšnjih dveh filmih – pesem, ples in veliko pijače. Enega izmed ljudi

slišimo, kako vpraša Taipa: »Taip, kdo je ta črni tako kot mi?« To ponovno

nakazuje na razlikovanje med »njimi – črnimi« in »nami – belimi«.

Taip svojega prijatelja pripelje domov na obisk, kjer spoznamo Taipovo ţeno,

mamo in njegovih sedem ali osem otrok. Mizanscena tega majhnega

ţivljenjskega prostora nam vizualizira teţke razmere romskih druţin. Ko ţena

Taipa sprašuje po hrani, jo ta surovo pretepe (podobno kot pri Zbiralcih perja

Bora brez slabe vesti pretepe svojo ţeno).

Naslednji dan Taip z otroci po vaseh zbira staro ţelezo in podobne stvari, kar

nam reprezentira enega izmed romskih »poklicev«. Vasi v ozadju so videne

ţe ničkolikokrat – povsod blato in umazanija, stare barake, stara šara leţi na

vsakem koraku.

Nato sledi prizor, ki lahko malo šokira. Zelo veliko smetišče, od smradu se kar

kadi, sredi vsega pa Romi in njihovi otroci brskajo po smeteh in iščejo

uporabne stvari. Mene osebo je prizor pretresel, saj verjamem, da si nihče ne

zasluţi takšnega ţivljenja. Predvidevamo lahko, da je ravno zaradi te

60

čustvene note ta prizor vključen v film, da bi ljudje spoznali, da Romi le niso

tako slabi kot se na prvi pogled zdi, da le ţivijo teţko ţivljenje.

Nekega večera Taipu umre mati. Na Občini dobi denar za pogreb. Ko je treba

podpisati listine, Taip vpraša ţensko pri okencu, če lahko naredi samo »kriţ«,

kar implicira na nepismenost Romov. Kmalu ugotovijo, da je mati še vedno

ţiva, česar pa ne sme nihče izvedeti, saj pod nobenim pogojem ne ţelijo vrniti

denarja. Tako se Taipu utrne ideja, kako priti do lahko zasluţenega denarja.

Na papirju postopoma »umrejo« Taipova ţena in trije sinovi, Taip pa na

nelegalen način ponovno dobi denar od Občine. Zelo očitna reprezentacija

Romov kot lahkih zasluţkarjev, ki »vlečejo« denar od drţavnih institucij,

namesto da bi poprijeli za pošteno delo.

Ena izmed scen je scena trgovanja s konji, videna ţe pri Zbiralcih perja. Taip

ţeli kupiti konja, a nima dovolj denarja oziroma ga ţeli kupiti za čim manj. Ko

mu prodajalec pove zadnjo ceno, si ţeli denar sposoditi pri Ridţu, a mu ta

pove, da mu ne more pomagati. Prodajalcu pove, da mu bo pol denarja dal

zdaj in pol drugič. Ko ponovno dobi občinski denar za pogreb, lahko plača še

drugo polovico.

Taip se nekega dne znajde v bolnišnici. Pretepli so ga sokrajani, katerim so

Taip in pajdaši nekoč nekaj ukradli. Kasneje pretepejo tudi enega izmed

njegovih sinov, ki po okrevanju vzame pravico v svoje roke ter z noţem do

smrti zabode šefa napadalcev. Povsem enaka zgodba se je zgodila tako v

Halgatu kot v Zbiralcih perja. Romi so reprezentirani kot nasilneţi, ki bi za

svoj ugled ter tradicijo naredili veliko – tudi ubijali.

Po vseh »smrtih«, ki so se zgodile v Taipovi druţini, se druţina seli iz kraja v

kraj (ponovna reprezentacija nomadstva), na poti do boljšega ţivljenja v Indiji,

ki naj bi bila, kot pravi eden izmed mlajših sinov, deţela njihovih prednikov.

61

Kar pa je povsem pravilno, saj smo v teoretičnem delu ugotovili, da Romi

resnično izvirajo iz Indije.

Konec filma je tragičen. V bliţini ţelezniške postaje Taip ureja stvari za

nadaljevanje poti, ko se prikaţejo ljudje, ki so poprej pretepli njega in

njegovega sina, kateri pa je ubil njihovega šefa. Obkolijo ga, eden izvleče noţ

ter ga zabode. Taip napol zavesten pade na vagon potujočega vlaka, ki ga

odpelje s sabo, verjetno na pot v Indijo, kamor pa ne bo nikoli prispel.

11.5 Dom za obešanje (Dom za vešanje)

Dom za obešanje, z drugim naslovom Čas Ciganov (Time of the Gypsies), je

delo Emirja Kusturice iz leta 1988. Mnogi imajo ta film za enega izmed boljših

filmov, ki jih je reţiral Kusturica. Film pripoveduje zgodbo mladega Roma

Perhana, ki ima nadnaravne sposobnosti, njegov prehod iz fanta do moţa, ki

začne ţivljenje v majhni vasici v Jugoslaviji, konča pa v kriminalnem

podzemlju v Italiji. Je film o ljubezni in maščevanju: o dveh stvareh, ki

krmarita skozi cigansko kulturo. Tudi Dom za obešanje je ţanrsko

drama/komedija.

Začetek filma je ţe viden – umazanija, blatno, temno naselje, kjer prebivajo

Romi. Vidimo ljudi, ki hazardirajo. Eden izmed njih je stric glavnega junaka, ki

vse izgubi, a se vedno znova vrača v upanju, da bo izgubljeno priigral nazaj.

Nato spoznamo glavnega protagonista Perhana in njegovo druţino: babico,

strica ter bolno sestrico. Perhan in babica imata nadnaravne sposobnosti.

Perhan lahko z mislimi premika stvari, babica pa je lokalni vrač, ki z magijo

pomaga ljudem, kar nam reprezentira enega izmed stereotipnih poklicev

romskih ţensk.

62

Kmalu spoznamo Ahmeda, bogatega Roma, ki se v Italiji ukvarja s

kriminalom. Najprej je reprezentiran kot pošten goljuf z zlatim srcem, ki bo

pomagal Perhanu in njegovi druţini, kot očetovski vzgled Perhanu, ki očeta

nikoli ni poznal, a kasneje ugotovimo, da ni nič drugega kot navaden goljuf, ki

ţeli izkoristiti mlade naivne ljudi.

Ljubezen Perhanovega ţivljenja je Azra, katere mati prezira Perhana, saj

meni, da ni dovolj dober zanjo in da ji ne more v ţivljenju ničesar ponuditi.

Splet okoliščin Perhana pelje na pot v Italijo, kjer pod mentorstvom Ahmeda

postane »kralj tatov«. Najprej se je takšnemu ţivljenju upiral in je ţelel

zasluţiti na pošten način, a ga je ciganski svet kriminala in lahkega zasluţka

kaj hitro potegnil vase. Perhanovi nameni so bili moralni, saj je ţelel z

denarjem pomagati bolni sestri v bolnišnici ter Azri omogočiti boljše ţivljenje,

a je na poti izgubil samega sebe. To se vizualno kaţe predvsem pri fizičnem

videzu Perhana, saj nosi lepa oblačila, klobuk, ne nosi več očal. A je kljub

vsemu ostal isti Cigan, pa čeprav je postal »nekaj, kar prej ni bil«. Podobno

kot če sedeš v mazdo, si postal nekaj, kar prej nisi bil, čeprav si v samem

bistvu ostal isti.

Ko se Perhan ponosen vrne domov po Azro, jo najde nosečo. Azra trdi, da je

otrok njegov, a ji Perhan ne verjame. Zaradi tradicije se z njo poroči.

Reprezentacija romske poroke je povsem enaka kot v ostalih filmih; zbere se

celo naselje, igra romska glasba, veliko je hrane in pijače. Brez slednje

skorajda ni prizora romske veselice. Po poroki skupaj odideta v Italijo. Perhan

ni več tisti stari Perhan. Otroka, za katerega ne verjame, da je njegov, ţeli

prodati, do Azre se obnaša precej vzvišeno. Tako Azra še istega večera v

popadkih zapusti Perhana. Ko ta opazi, da je ni, se jo v strahu odpravi iskat.

Najde jo pri porodu otroka. Azra nato umre, kar v Perhanu povzroči povrnitev

starih čustev. Otroka vzame Ahmed in nato izgine. Perhan ugotovi, da mu je

63

Ahmed ves čas lagal, da mu je ukradel denar ter najverjetneje vzel njegovo

sestrico za svoj umazan posel. Po več letih iskanja na ulicah Rima Perhan

najde sestro. Ta ga odpelje do njegovega sina, ki mu je prav tako ime

Perhan. Perhan se tako odloči, da bo ubranil svojo čast ter se maščeval

Ahmedu. Podobne reprezentacije maščevanja se pojavljajo tudi v filmih, ki

smo jih do sedaj analizirali. Zaradi teh podob se zdi, da ţivljenje Romov ne

more mimo elementa maščevanja, ki očitno zelo zaznamuje njihovo kulturo,

kar pa pri gledalcu sproţi odpor do te druţbene skupine.

Perhan odide na Ahmedovo poroko, kjer se mu pod pretvezo, da mu ţeli še

naprej sluţiti, pribliţa. Tokrat pridejo do izraza njegove nadnaravne

sposobnosti. Z mislimi premakne vilico ter jo zabode Ahmedu v vrat. Odpravi

se še do Ahmedovega sodelavca in ga zabode z noţem. Med begom ga

ustrelijo, a mu s pomočjo prijatelja uspe pobegniti. Z mostu ţeli skočiti na

vlak, a ga dohiti Ahmedova nevesta in ga dokončno ubije. Perhan mrtev pade

v vagon. Skoraj identična usoda je doletela vse protagoniste v izbranih filmih.

Ugotovili smo, da ima glasba pomembno vlogo v ţivljenju Romov. Tudi v

Domu za obešanje glasba ni bila prezrta. Skozi celotno zgodbo je glasba

spremljala dogajanje in ustvarjala razpoloţenje v različnih trenutkih, med

katerimi je tudi moment, ko Perhan s sestrico zapušča babico, v ozadju pa

prijatelji igrajo ţalostno pesem.

Kusturica v tem filmu Rome prikaţe kot laţnivce, goljufe, kradljivce,

nasilneţe. Podobno reprezentacijo vidimo tudi v ostalih filmih, kar lahko

usodno zaznamuje pogled na Rome, saj se nihče ne vpraša, kaj jih je

privedlo do takšnega načina ţivljenja.

64

11.6 Črna mačka, beli mačkon (Crna mačka, beli macor)

Črna mačka, beli mačkon je še eden izmed filmov, reţiran s strani znanega

Emirja Kusturice. Je iz leta 1998, Kusturica pa je zanj še istega leta za reţijo

v Benetkah prejel Srebrnega leva. Film prikazuje komično absurdno zgodbo,

ki se dogaja v romskem naselju ob bregovih Donave, nekje pri Beogradu.

Pred nami se razprostira značajska paleta treh generacij ljudi in medosebnih

odnosov, ki v kaotični socialni skupnosti Romov lahko mejijo ţe na absurd.

Tako imamo dva osemdesetletnika, romskega botra Grgo Pitića in kralja

cementa Zarija Destanova, Zarijevega sina, goljufa Matka, romskega

novodobnega gangsterja Dadana Karambola ter mlajšo generacijo,

Matkovega sina Zareta, natakarico Ido in nesojeno Zaretovo nevesto Afrodito,

Dadanovo mlajšo sestro. Vsi skupaj nam prikaţejo nenavadne komične

situacije, moţne samo v ciganskem svetu. Ţanr tega filma je, za razliko od

vseh prejšnjih filmov, komedija, kar pomeni, da nas čaka srečen konec, brez

umiranja glavnih junakov.

Na samem začetku filma spoznamo dva izmed glavnih junakov, malega

goljufa Matka in njegovega sina Zareta, ki na terasi svoje barake spremljata

promet na reki in čakata na dober posel.

Nato spoznamo romskega botra, Grgo Pitića, ki z vsem, kar ima, nakazuje

svoje stanje. Sredi naselja ima bazen, lastne muzikante ter polno zlatih veriţic

in zob. Matko ga je prišel prosit za denar, saj je imel namen ukrasti cel vlak, ki

v Turčijo prevaţa bencin, s čimer bi zasluţil velike vsote denarja. Grga mu

zaradi prijateljstva z njegovim očetom denar podari.

Na sceno stopi romski gangster Dadan. Bogat goljuf, ki ima svoj harem,

jemlje droge ter se na veliko zabava. Matko mu zaupa svoj plan, a ga Dadan

prenese naokoli. Matka z drogo v pijači onesposobi, ukrade vlak ter Matkov

65

denar. Tako Matko ostane brez vsega. Še več, Dadanu dolguje denar. Vse

skupaj nam reprezentira Rome kot goljufe, ki jim ne gre zaupati. Dadan Matku

za odpis dolga predlaga poroko njegove sestre Afrodite z Matkovim sinom

Zaretom. Matko predlog sprejme.

Medtem Zare v gostilni spozna natakarico Ido in se vanjo zaljubi. Ko izve, da

se bo moral poročiti z Afrodito, se temu upira, a poroka se kljub temu odvije.

Kot v ostalih filmih, tudi v tem ne manjka tradicionalna, ponavadi v naprej

določena romska poroka, z bogato gostijo, cigansko glasbo ter hrano in

pijačo. Nezadovoljna ţenin in nevesta, ki se morata poročiti proti svoji volji,

skujeta načrt za pobeg neveste. Nevesta na poti naleti na Grginega

starejšega sina, in oba se zaljubita na prvi pogled. Ker je Grga dolgo čakal na

sinovo nevesto, je zelo vesel in dokončno prepričan glede poroke. S tem se

mora strinjati tudi Dadan. Tako imajo na koncu dve poroki, a tokrat obe iz

ljubezni.

Črna mačka, beli mačkon je v vseh pomenih komedija, saj nam ţivljenje

Romov predstavi na komičen in norčav način, hkrati pa ne odstopa od ţe

uveljavljenih stereotipov o Romih kot goljufih, kradljivcih ter lahkih

zasluţkarjev. Vendar so Romi kljub svoji ekscentričnosti lahko doţivljani kot

ljubitelji ţivljenja, kar nemara tudi so. Karakterji v tem filmu so ljubki na svoj

edinstven, bizaren način.

Kot v ostalih filmih, ima tudi tukaj ciganska glasba velik pomen. Vizualizaciji

doda posebno noto, saj nam vizualne trenutke intenzivira do te mere, da laţje

razumemo dogajanje. Ena izmed boljših scen z glasbo je tista, ko Zare s

skupino muzikantov odide v bolnišnico po dedka. Skupina igra tako v bolniški

sobi kot po hodnikih na odhodu iz bolnišnice. Medicinska sestra jim najprej

hoče to preprečiti, a ji sama glasba tega ne dopušča, zato se prepusti

melodiji. Kaj takšnega se lahko zgodi samo pri Ciganih.

66

11.7 Kdo tam poje (Ko to tamo peva)

Kdo tam poje je kultni srbski film reţiserja Slobodana Šijana iz leta 1980. Film

ni v celoti povezan z Romi, a sem ga za analizo izbrala zato, ker nam zelo

nazorno predstavi predsodke do Romov. Ta črna komedija pa je tudi ena

izmed boljših jugoslovanskih komedij, ki si jo je ogledala celotna Jugoslavija.

Zgodba se dogaja nekje v Srbiji. Skupina potnikov čaka na avtobus. Med

potniki so oče, ki hoče obiskati sina v vojski, šminkerski pevec, ki gre na

avdicijo, Brka, oboţevalec nemškega reda, lovec, ciganska muzikanta in

mladoporočenca. Sedejo v avtobus in krenejo proti Beogradu. Na poti se jim

pripetijo razne dogodivščine, med drugim se udeleţijo pogreba, zakrpajo

zračnico ter poskušajo prečkati most.

Zgodba se prične in konča z glasbo – cigansko glasbo. Dva ciganska

muzikanta na začetku odigrata in odpojeta pesem, ki je zelo všečna, pa tudi

sama muzikanta sta s svojima pojavama zelo simpatična. Tudi sam konec

filma je zaznamovan s cigansko glasbo. V Beogradu potniki na avtobusu

doţivijo nemški zračni napad, ciganska muzikanta pa splezata in

prevrnjenega avtobusa in zapojeta. Prav tako večkrat zaigrata in zapojeta v

samem jedru zgodbe, ko zaplešejo tudi drugi potniki na avtobusu.

Prvi predsodek do Romov pa se pojavi ţe na začetku zgodbe, ko eden izmed

potnikov komentira: »Pa ne bomo se verjetno s Cigani vozili.« Kot da Cigani

niso ljudje kot ostali! Lastnik avtobusa mu pove, da se lahko pelje vsak, ki

plača vozovnico, potnik pa samo zavije z očmi.

Naslednji predsodek se pojavi, ko enemu izmed potnikov iz ţepa gleda

denarnica in ga drugi potnik opozori, naj si raje kam drugam pospravi

denarnico, da mu je kdo ne ukrade. Pridruţi se tretji potnik in poda svoje

67

mnenje: »Ona dva tam (Cigana) vam jo lahko ukradeta. Taki kradejo tudi, ko

jih gledaš«. Skozi diskurz nam je predstavljen predsodek, da vsi Romi

kradejo. Še hujša situacija se zgodi proti koncu filma, ko potnik res izgubi

denarnico in sta za krajo brez vsakega dokaza obsojena Cigana, saj je

kristalno jasno, da so Romi kradljivci. Še več, zaradi kraje, ki je nista storila, ju

hudo pretepejo. V tem primeru sta Roma ţrtvi poenostavljenega dojemanja

ljudi kot podob in podob kot resnice. Ker smo ljudje zavezani indeksnemu

mišljenju, torej »branju« ljudi na osnovi njihovega videza in porekla, se

dogajajo takšne stvari, kot smo jih videli v tem filmu. Ker pa ljudje nismo

mravlje, naše sporazumevanje vedno poteka po posrednikih, med katere

lahko prištevamo tudi naše filme, ki preko svojih vizualizacij gledalcu ponujajo

podobe, ki jih gledalec nato sprejme preko indeksnega mišljenja in jih

sprejema kot resnične.

Zanimivost tega filma je, da sta Roma edina med potniki, ki nič ne govorita,

nimata nobenih pripomb, se prilagajata dogajanju in nobenemu ne storita nič

ţalega, medtem ko imajo ostali zmeraj kaj za pripomnit, drug drugemu grejo

na ţivce ter na vsakem koraku netijo prepir. Iz česar lahko sklepamo, da smo

v resnici »mi«, ki se imamo za boljše od »njih«, Romov, slabši ljudje.

11.8 Prerez analize

V nadaljevanju bom poskušala potegniti črto in podati skupne značilnosti

analize obravnavanih filmov. Pozorna bom predvsem na stereotipne podobe

Romov, ki se največkrat pojavljajo. Na koncu se bom dotaknila postavljenih

hipotez ter potrdila ali ovrgla njihove trditve.

1. Romska naselja

Prva skupna značilnost vseh obravnavanih filmov so reprezentacije

romskih naselij. Mizanscene v filmih nam brez izjeme vizualizirajo

68

drugačne bivanjske razmere Romov: blatna, umazana naselja, polna stare

šare, nedokončane barake, prostorska segregacija od ostalih naselij.

Bivanjski prostori so majhni, kar je vidno iz tega, da vsi člani druţine spijo

v enem majhnem prostoru. Iz mizanscene veliko izvemo ţe na nezavedni

ravni. Ko neko stanovanje oziroma bivališče zaradi opreme prepoznamo

kot urejeno ali neurejeno, jim hitro pripišemo druţbeni pomen. Tako

mizanscenske podrobnosti dodajo verodostojnost filmski konstrukciji

druţbenega sveta. Zaradi tega prepoznamo romska naselja kot izrazito

avtentična. V filmu pa lahko reţiser prizorišče prikazuje vedno znova in

znova in tako opozarja gledalce na njegov pomen. Prizorišče je lahko

fragmentirano na več kadrov, ki poudarjajo zdaj en vidik prostora, zdaj

drugega, odvisno od tega, kako ţeli reţiser vizualno podpreti tematike in

psihološke vsebine (Giannetti, 2008, str. 351). Tako so prizori romskih

naselij v vseh obravnavanih filmih prikazani večkrat skozi film, kar

nakazuje pomembnost same vizualizacije »drugačnosti« Romov in

njihovega ţivljenjskega prostora. Seveda ne moremo zanikati, da Romi

tudi v resničnem ţivljenju ne ţivijo v takšnih razmerah, a vendar obstajajo

izjeme. Po vsem svetu, tudi v Sloveniji, se Romi trudijo izboljšati svoje

bivanjske razmere. Pristojne organe prosijo za ureditev dovoda vode,

elektrike in kanalizacije. Tako so nekatera romska naselja primerljiva z

ostalimi naselji, nekatere romske druţine ţivijo tudi v najetih stanovanjih.

Filmi nam resda reprezentirajo romska naselja kot nekaj z drugega

planeta in nam tako vsiljujejo stereotipne predstave, a resničnost kljub

temu le ni tako preprosta in enostranska.

2. Romska glasba

Filmska glasba ima lahko fizične učinke: povzroči lahko kurjo polt ali

izzove udarjanje z nogo ob tla. Filmska glasba »čuti za nas«. Z glasbenim

vzdušjem nas opozori, da gre za pomembnem trenutek, obenem pa

namiguje, kaj moramo ob tem čutiti. Filmska glasba nam reprezentira

69

neko skupnost (denimo s pomočjo vojaške ali nacionalistične glasbe) tako

v filmu kot med občinstvom. Pri tem pa je treba poudariti, da nas kot

gledalce film ne pritegne v identifikacijo s samimi filmskimi liki, temveč z

njihovimi čustvi, na katere pa zlasti opozarja glasba, ki nam čustveno

izkušnjo ponuja neposredno (Turner, 2004, str. 351). Tako je naslednji

element, ki je skupen prav vsem predstavljenim filmom, romska glasba, ki

je v samem bistvu nepogrešljiva, saj predstavlja pomemben element

romske kulture. Glasba spremlja dogajanje in ustvarja razpoloţenje.

Predvsem pa je povezana z veseljačenjem in zabavo. Tako sta glasba in

ples nepogrešljiva tako na porokah kot v gostilnah. Film Halgato pa nam

pokaţe še drugo dimenzijo ciganske glasbe, in sicer da ta glasba

navdušuje tudi ne-Rome, ki brez sramu zaplešejo in se veselijo ob

spretnem igranju Romov. Reprezentiranje Romov kot odličnih muzikantov

je eden izmed pozitivnih stereotipov o Romih. Prav zato ljudje mnogokrat

prepoznajo Rome kot glasbenike brez konkurence.

3. Romska poroka, veseljačenje in popivanje

Pri tej točki bomo skušali zdruţiti več stereotipnih prvin romske kulture.

Prva je romska poroka, ki se pojavi v štirih od šestih filmov (ne pojavi se v

Ciganski čarovniji in v Kdo tam poje). Največkrat je poroka vnaprej

določena ali dogovorjena (Zbiralci perja in Črna mačka, beli mačkon) ali si

moški kar sam izbere ţensko za nevesto (Halgato in Dom za obešanje).

Vse poroke pa so reprezentirane na enak način; zbere se mnoţica ljudi, ki

se zabava, pleše in poje. Seveda ne manjkata ciganski ansambel ter

hrana in pijača. In prav slednja je naslednji skupni imenovalec filmov o

Romih. Alkohol je prisoten povsod – v domačen okolju, v gostilni, na

ulicah. V vsakem filmu je vsaj ena mizanscena, ko se Romi zabavajo in

spijejo velike količine alkohola. V Ciganski čarovniji vidimo tudi otroke piti

alkohol, pri čemer pa jih starši še spodbujajo, saj naj bi se rdeče vino

spremenilo v kri. Takšne vizualizacije spodbujajo predsodke do Romov,

70

saj reprezentirajo Rome kot pijance, ki radi zahajajo v gostilne, se ga tam

napijejo in pojejo narodne pesmi.

4. Nasilje

Eden izmed stereotipov o Romih je tudi ta, da so Romi nasilni. Tako tudi

filmske reprezentacije ne obidejo prikazovanja nasilnih dejanj Romov.

Prav vsi obravnavani filmi do določene stopnje prikazujejo Rome kot

nasilne ljudi. Ta stopnja je manjša v Kdo tam poje (kjer te reprezentacije

sploh ni opaziti) ter v Črna mačka, beli mačkon. V ostalih filmih pa je

mnogo mizanscen, kjer se Romi pretepajo, zmerjajo, posiljujejo ter koljejo

z noţi. Tudi umori so prikazani kot nekaj vsakdanjega v ţivljenju Romov.

Največkrat se umori zgodijo zaradi maščevanja ter ubranitve časti (v

Halgatu, Zbiralcih perja, Domu za obešanje ter Ciganski čarovniji). V

Zbiralcih perja in Ciganski čarovniji pa glavna junaka brez posebnih

razlogov pretepata svoji ţeni. Sklenemo lahko, da so reprezentacije

Romov kot nasilneţev zelo pogoste, kar ne prispeva k spreminjanju

stereotipov in predsodkov do te skupine.

5. Goljufija, lahek zasluţek, kriminal

Romi so v očeh drugih videni kot lenuhi in goljufi, ki ne ţelijo pošteno

delati ter zasluţiti, denar pa črpajo iz virov drţavno-socialnih institucij. Ta

predsodek pa je reprezentiran tudi v naših filmih. Nihče izmed junakov

nima poštene sluţbe. Izjemi sta Bumbaš in Halgato (Halgato), ki s

poštenim delom sluţita pošten denar – Bumbaš brusi noţe, Halgato pa

igra na violino. Vsi ostali pa so goljufi, ki ţelijo s čim manj dela zasluţiti

veliko. Bora (Zbiralci perja) se ukvarja z nakupom in prodajo gosjega

perja, pri čemer ga pohlep in maščevanje na koncu privedeta celo do

umora. Taip (Ciganska čarovnija) pobira denar od drţave, ko uprizarja

smrti svojih druţinskih članov, Perhan in Ahmed (Dom za obešanje) se

ukvarjata s krajami v Italiji, Matko in Dadan (Črna mačka, beli mačkon) pa

71

sta lokalna mafijca, pri čemer je Dadan glavni goljuf, Matko pa je »mala

riba«, ki ţeli samo na hitro zasluţiti. Tako nam te reprezentacije

stereotipno sporočajo, da so vsi Romi goljufi, kradljivi in kriminalci, kar pa

je vidno tudi v Kdo tam poje, kjer sta Roma po nedolţnem obsojena kraje,

saj ostali stereotipno predvidevajo, da sta le onadva zmoţna takega

dejanja.

6. Romski poklici

Pri pregledu zgodovine Romov smo naleteli tudi na stereotipne poklice teh

ljudi, med katerimi so najpogostejši zbiralci starega ţeleza, brusilci noţev,

trgovanje s konji, pri ţenskem spolu pa ukvarjanje s črno magijo in

vedeţevanjem, pri mlajših ţenskah pa petje in ples. Povsem identične

poklice nam vizualizirajo tudi filmske reprezentacije. Bumbaš (Halgato) je

brusilec noţev in hodi od vasi do vasi ter ponuja svoje delo, njegova

hčerka pa za nameček še prerokuje iz dlani. V Domu za obešanje je

Perhanova babica lokalni vrač, ki z magijo pozdravi vse bolezni, Taip in

njegova druţina (Ciganska čarovnija) po vaseh in smetiščih zbirata staro

ţelezo, Tisa (Zbiralci perja) sanja o tem, da bo nekoč barska pevka in

plesalka. V Ciganski čarovniji in Zbiralcih perja pa se pojavi tudi trgovanje

s konji. Tukaj gre predvsem za selektivno izpostavljanje omejenosti

etnične skupine na določen poklic, ki delno sicer odseva dejansko stanje,

nikakor pa ne v celoti.

7. Videz Romov (kostumografija)

Kostum velja za del mizanscene, zato ljudje nanj pogosto gledajo kot na

pasiven element v filmu. Kostumi imajo pomembno vlogo pri ohranjanju

pripovedne enotnosti, vendar pa je to samo eden od dejavnikov v

njihovem repertoarju. Učinkovanje kostuma v filmu se zelo razlikuje glede

na kulturni in zgodovinski kontekst, tehnološki razvoj ter zahteve ţanra in

trga. V določenih okoliščinah lahko takšne zahteve pomenijo, da

72

kostumografija postane tako pomembna, da zmoti pripovedno enotnost ali

pa pripoved popolnoma nadomesti (Cook, 2007, str. 291). Pri analizi

filmov same kostumografije nisem posebej izpostavila, tukaj pa bi jo

omenila, saj le-ta sodi v kategorijo stereotipov in predsodkov do Romov.

Pri samem videzu Romov je na udaru predvsem temna barva polti ter

predsodek, da so Romi umazani. Filmske reprezentacije nam skozi

kostumografijo ponujajo stereotipne predstave, ko Rome prikaţejo v

starih, raztrganih, umazanih oblačilih, ki gledalcu samo preko vizualizacije

ustvarijo občutek, da ne bi bilo prijetno biti v bliţini takšnega človeka, saj

verjetno tudi smrdi. Nekakšno nasprotje pa se kaţe v Zbiralcih perja ter

Domu za obešanje, kjer sta glavna junaka v določenih scenah oblečena v

lepe obleke, kar lahko nakazuje občutek superiornosti in pomembnosti,

kar pa Romi po pravilu niso. Reprezentacija temne barve polti Romov je

prisotna v vseh filmih, čeprav so nekateri pripadniki romskega naroda tudi

svetlopolti. Najbolj očitna je ta reprezentacija v Kdo tam poje, kjer imamo

ne-Rome ter dva Roma, ki po barvi koţe očitno izstopata. Takšne

vizualizacije reproducirajo stvarnost, ko ljudje sodijo druge po barvi

njihove koţe.

8. Tragična usoda glavnega junaka

Med najzanimivejše značilnosti vseh filmov, z izjemo Črne mačke, belega

mačkona ter Kdo tam poje, sodi usoda glavnega protagonista. Namreč,

vsi junaki na koncu umrejo. Bumbaša (Halgato) vidimo mrtvega na mlinu.

Kaj se je zgodilo, ne vemo, sklepamo pa lahko, da si je sam vzel ţivljenje.

Bora iz Zbiralcev perja izgine; kakšna usoda ga je doletela, ne izvemo, a

zaradi spleta okoliščin lahko predvidevamo, da bi se mu utegnilo zgoditi

kaj hudega. Taip (Ciganska čarovnija) in Perhan (Dom za obešanje) pa

umreta zaradi golega maščevanja. Kaj ţene ustvarjalce filmov k

ustvarjanju takšnih zgodb, ne bi znala popolnoma razloţiti. Verjetno ţelijo

gledalcu prikazati kruti svet prevar, kriminala in maščevanja, v katerem naj

73

bi Romi ţiveli. Kar pa je stereotipno prikazovanje romskega ţivljenja, saj

tega ne gre kar tako posploševati na vso romsko populacijo.

9. Barve

Barva je pri filmu bolj podzavesten element. Ima močan čustveni naboj in

je bolj izrazna in razpoloţenjska kakor razumska. Psihologi ugotavljajo, da

večina ljudi barvo sprejema pasivno in ji pusti, da bolj kakor predmete

nakazuje razpoloţenja. Barve večinoma povezujemo s pridevniki. Likovni

umetniki ţe od nekdaj uporabljajo barve za simbolične namene. Barvna

simbolika je verjetno kulturno pogojena, čeprav so si njeni pomeni v sicer

različnih druţbah presenetljivo podobni. Hladne barve (modra, zelena,

vijolična) v splošnem pomenijo spokojnost, vzvišenost in vedrino. V sliki so

tudi bolj umaknjene. Tople barve (rdeča, rumena, oranţna) izraţajo

napadalnost, nasilje in vzdraţenost. Predvsem rdeča barva je tista, ki jo

velikokrat povezujejo tudi s spolnostjo, nevarnostjo, nasiljem in krvjo

(Giannetti, 2008, str. 25). Tudi pri naših obravnavanih filmih so barve

pomembne. Z izjemo Črne mačke, belega mačkona, kjer je uporabljenih

precej toplih barv, a vendar ne z namenom ustvarjanja občutkov nasilja ali

napadalnosti, temveč z namenom ustvarjanja pozitivnega razpoloţenja

(navsezadnje je ta film komedija), so barve v vseh ostalih filmih hladne in

temačne. Dom za obešanje je v celoti posnet v nekakšni različici sivo-

modre barve, ki nam nakazuje bolj otoţno razpoloţenje, občutek prodorne

ţalosti. Tudi v Zbiralcih perja so uporabljeni samo odtenki sive, zelene in

rjave barve, ki nam vizualizirajo stanje depresivnosti ter na trenutke

povzročajo kurjo polt.

10. Ţanrska delitev filmov

Ko se vsak film začne, gledalec začne določati njegove pripovedne meje.

Slog uvodne špice in spremljevalne glasbe nam pomaga opredeliti ton

filma. Reţiser v prvih prizorih določi spremenljivke zgodbe in razpoloţenje

74

ter vzpostavi premiso, ki bo gnala pripoved naprej. Začetni prizori

namigujejo, kako se bo zgodba razvijala in kako se bo verjetno končala

(Giannetti, 2008, str. 372). Tako lahko gledalec pri vseh obravnavanih

filmih domneva, kakšno zgodbo bo videl. Zaradi tega tudi ni naključje, da

so si ţanri obravnavanih filmov zelo podobni. Od šestih filmov so štirje

(Halgato, Zbiralci perja, Dom za obešanje, Ciganska čarovnija) ţanrsko

opredeljeni kot drama oziroma drama/komedija. Drama nam prikaţe

tragično, pretresljivo in ţalostno zgodbo, polno emocionalnih tem, kjer so

junaki v konfliktu s samim seboj, drugimi ter celotno druţbo. Komedija pa

na drugi strani prikaţe neko smešno, komično dogajanje. Ţanr omenjenih

filmov je tako na mestu, saj nam vizualizira teţko in borbeno ţivljenje

pripadnikov romskega naroda, ki jih ostalo prebivalstvo odriva na margino

druţbe, kar spodbuja konflikte med skupinama. Z drugimi besedami bi

lahko rekli, da je ţivljenje Romov prava drama. Prvine komedije pa nas

opomnijo, da le ni vse v ţivljenju tako črno in da se vsi lahko kdaj pa kdaj

nasmejimo. Ravno zato sta Črna mačka, beli mačkon in Kdo tam poje

komediji, ki nam na komičen način prikaţeta ţivljenje Romov. Kdo tam

poje je sicer črna komedija, saj se ukvarja z resnimi temami (vojna in

napad na Jugoslavijo), medtem ko je Črna mačka, beli mačkon v pravem

pomenu besede komedija o romskem ţivljenju, ki na trenutke meji ţe na

absurdnost, a vse v duhu reprezentacije Romov.

11. Filmska ideologija

Ideologija je ponavadi opredeljena kot skupek idej, ki odsevajo druţbene

potrebe in teţnje posameznika, skupine, razreda ali kulture. Izraz navadno

povezujemo s politiko strank, vendar lahko pomeni tudi določeno skupino

vrednot, ki so implicirane v vsaki človeški dejavnosti – tudi v ustvarjanju

filmov. Tako rekoč vsak film nam prikazuje vzornike, idealne načine

vedenja, negativne lastnosti in implicitno moralnost, ki temelji na občutku

filmskega ustvarjalca za to, kaj je prav in narobe. Skratka, za vsak film je

75

značilna pristranskost, določena ideološka perspektiva, ki določene like,

institucije, vedenja in motive privilegira in prikazuje kot privlačne,

nasprotne pa kot odbijajoče (Giannetti, 2008, str. 448). Pogosto so etnične

skupine tiste, ki hočejo imeti ali se jim pripisuje poseben poloţaj v druţbi

(po navadi manjvreden) na podlagi takšnih stvari, kot so religija, jezik,

predniki in rasa. Filmi, prikazani z zornega kota kake etnične skupine,

dramatizirajo te vrednote manjšine ter prikazujejo trenja med dominantno

kulturo in manjšinsko skupnostjo (Giannetti, 2008, str. 472-474). Kar

zadeva stopnjo ideologije v naših izbranih filmih, bi lahko rekli, da vsi

izraţajo neke ideologije implicitno. Protagonisti in antagonisti predstavljajo

konfliktne vrednostne sisteme, vendar se film z njimi ne ukvarja odkrito.

Sklepati moramo, za kaj se zavzemajo, ko se zgodba o njih razpleta pred

našimi očmi. Nihče jasno in razločno ne pove, kakšen je »moralni nauk

zgodbe« (Giannetti, 2008, str. 449). V izbranih filmih so prikazana ţivljenja

Romov brez posebnega poudarjanja vzornikov, negativcev, dobrih ali

slabih lastnosti. Filmi preprosto prikaţejo zgodbo, mogoča skrita ideologija

(ideologija Romov kot inferiornih pripadnikov in nadrejenosti drugih kultur)

same zgodbe pa je prepuščena gledalcu samemu, ki med gledanjem filma

lahko, ali pa tudi ne, odmisli svoja prepričanja ter razmišlja o nauku

filmske zgodbe.

Glede na povedano lahko zaključimo, da filmske reprezentacije romskega

naroda v večji meri sovpadajo z vodilnimi stereotipi in predsodki do te

druţbene skupine, med katerimi so najpogostejši ti, da so Romi umazani,

nasilni, povzročajo kriminal, kradejo in nočejo delati. Tako lahko trdimo, da so

se vse postavljene hipoteze izkazale za pravilne. Prvo hipotezo, ki pravi, da

filmi o Romih prikazujejo ţivljenje Romov skozi oči druţbene večine

(etnocentrično), lahko v celoti potrdimo, saj smo skozi analizo videli, da so si

vsi obravnavani filmi o Romih vsebinsko podobni, saj pripadnike romskega

76

naroda prikazujejo z vidika »naše« kulture, se pravi kot manjvredne,

nekulturne, necivilizirane. Tudi drugo hipotezo, ki se glasi, da filmi o Romih le-

te prikazujejo stereotipno, lahko v celoti potrdimo, saj smo v filmskih podobah

odkrili kar nekaj kulturno uveljavljenih stereotipov in predsodkov do Romov, ki

pa se skozi filmske reprezentacije samo še bolj reproducirajo. Kar pa nas

pripelje do naše tretje hipoteze, ki pravi, da filmske reprezentacije Romov

ohranjajo ali celo povečujejo predsodke do Romov. Tudi to hipotezo lahko v

celoti potrdimo, kajti filmske reprezentacije ne pripomorejo k spreminjanju

predsodkov do Romov, ampak jih s takšnim prikazovanjem le še spodbujajo,

kar pri večinski druţbi povečuje odpor do te manjšine. Četrta hipoteza pa

sporoča, da gledalci ne ustvarjajo kritične distance do reprezentacij, temveč

do prikazanih vsebin, v tem primeru do Romov in njihovega načina ţivljenja.

Vsakem »povprečnemu gledalcu« je jasno, da filmsko doţivetje nosi v sebi

vtis transcendentnosti – preseganje vsakdanjih vtisov iz ţivljenja. Več anket,

opravljenih med filmskimi gledalci v različnih drţavah, potrjuje, da se gledalci

večinoma zavedajo »vtisa transcendentnosti«, ki ga ponuja filmski medij

(Jovanović, 2008, str. 57). Tako lahko domnevamo, da se gledalci zavedajo

»pretiravanja«, ki se pojavlja v filmskih podobah. A se v ozadju vseeno

postavlja vprašanje, kje se pojavi tista meja, ko pa gledalci kljub temu

zavedanju verjamejo vsemu, kar vidijo.

77

12 SKLEP

V diplomskem delu sem obravnavala filmske reprezentacije Romov v izbranih

filmih. Filmsko področje kot področje preučevanja sem izbrala zato, ker filmi,

kot eden izmed mnoţičnih medijev, vzdrţujejo, razširjajo, ohranjajo in

prilagajajo vrednote, ki posamezne skupine v druţbi med seboj povezujejo z

nekakšnim skupnim konsenzom o prevladujočih načinih videnja sveta. Filmi

skozi svoje zgodbe reproducirajo tudi mite, stereotipe in predsodke, ki jih ima

neka druţba o sebi in svetu okoli nje. Podobe na filmskem traku prevladujejo

tudi v druţbi, znotraj katere je film nastal, saj druţbene podobe vplivajo na

oblikovanje filmskih slik, hkrati pa tudi filmske podobe vplivajo na oblikovanje

druţbenih podob.

Romi se morajo nenehno spopadati z diskriminacijo večinskega prebivalstva.

To se kaţe na marsikaterem področju, od socialnega in ekonomskega

poloţaja, bivalnih razmer, do moţnosti izobraţevanja in zaposlovanja ter

odnosa do njihove kulture. Soočajo pa se tudi s kopico stereotipov in

predsodkov do njih samih. Po mnenju večinskega prebivalstva so Romi

umazanci, lenuhi, kradljivci, goljufi, nasilneţi, neizobraţenci, kriminalci,

skratka vse najslabše. Ti predsodki pa izvirajo iz nepoznavanja romske

kulture ter občutka groţnje »naši« kulturi.

Pri analizi izbranih filmov smo poskušali ugotoviti, kako so Romi predstavljeni

v filmskih podobah. Osredotočili smo se predvsem na stereotipne podobe ter

predsodke in ugotovili, da so Romi v filmskih reprezentacijah večinoma

predstavljeni v povezavi z negativnimi podobami – izpostavljene so njihove

neurejene bivalne razmere, nizka izobrazba, nedelavnost ter nagnjenost h

kriminalnim dejanjem. Vse postavljene hipoteze smo po analizi lahko potrdili.

Tako smo ugotovili, da so Romi v obravnavanih filmih prikazani etnocentrično,

se pravi z vidika »naše« kulture, ki je vse in še več, romska kultura pa je

78

pravo nasprotje, zato je potrebno te podobe ljudem prikazati. Ugotovili smo

tudi, da so Romi reprezentirani skrajno stereotipno, s prikazovanjem kar nekaj

kulturno uveljavljenih stereotipov in predsodkov do Romov, ki pa se skozi te

filmske podobe le še bolj reproducirajo in uveljavljajo. Tako so Romi prikazani

v druţbeno in ekonomsko podrejen poloţaju – reprezentirani so kot brusilci

noţev, zbiralci starega ţeleza, kradljivci, goljufi, nasilneţi, kriminalci, pijanci.

Vse te podobe vplivajo na samega gledalca, saj smo ugotovili, da gledalci

nimajo zadostne kritične distance do predvajanih vsebin, čeprav se do neke

mere zavedajo filmskega preseganja vsakdanjih vtisov iz ţivljenja. Tako

etnični stereotipi še vedno ostajajo sredstvo, ki do neke mere lajša

komunikacijo kategorizacijo določenih lastnosti. Vendar pa takšne sodbe

lahko hitro postanejo problematične, ko se jih uporablja v vseh porah

druţbenega ţivljenja, še posebej v medijski produkciji. Na ta način se

stereotipi utrjujejo, reproducirajo in postanejo samoumevni, saj niso več

podvrţeni dvomu.

Zdi se, da se tudi v resničnem ţivljenju pripadnike romske skupnosti

obravnava zgolj kot vir zasmehovanja ter stereotipnih podob ali pa so zgolj

navidezno prisotni v druţbi, ki se dela, da jih sploh ni, saj predstavljajo neke

vrste moteči člen.

Na koncu velja poudariti, da gre pri reprezentacijah Romov za proces, ki bi se

ga dalo do neke mere spremeniti. Z bolj nevtralnim pristopom in zavračanjem

stereotipov in predsodkov lahko reprezentacije pripomorejo k boljšemu

poznavanju romske kulture in bolj pozitivni podobi Romov v druţbi, kar bi

vplivalo tudi na laţjo integracijo Romov v druţbo in na boljši poloţaj med

večinskim prebivalstvom. Vendar pri obravnavanju vpliva medijskih/filmskih

reprezentacij ne smemo zanemariti dejstva, da smo uporabniki teh vsebin

sami odgovorni za njihovo interpretacijo. Potrebna je velika mera kritične

distance, saj ne gre verjeti vsemu, kar vidimo.

79

13 LITERATURA IN VIRI

Bourdieu, P. (2001). Na televiziji. Ljubljana: Krtina.

Branston, G. in Stafford, R. (1996). The Media Student's Book. London:

Routledge.

Brizani-Traja, I. (2000). Le ostanite, Romi gredo. Celovec: Mohorjeva druţba

Cazeneuve, J. (1976). Sociologija radio-televizije. Beograd: Beogradski

izdavačko-grafički zavod.

Cigler, T. (2006). Romi: med medijsko in dejansko podobo. Novo Mesto:

Društvo za razvijanje prostovoljnega dela.

Cook, P. (2007). Knjiga o filmu. Ljubljana: UMco: Slovenska kinoteka

Debeljak, A., Stankovič, P., Tomc, G., Velikonaj, M. (2002). Cooltura: uvod v

kulturne študije. Ljubljana: Študentska zaloţba.

Dijk, van T. (2000). New(s) racism: a discourse analytical approach.

Buckingham: Open University press.

Erjavec, K., Bašić-Hrvatin, S., Kelbl, B. (2000). Mi o Romih: diskriminatorski

diskurz v medijih v Sloveniji. Ljubljana: Open Society Institute-Slovenia.

Erjavec, K. in Volčič, Z. (1999). Odraščanje z mediji. Ljubljana: Zveza

prijateljev mladine.

Fiske, J. (1987). Television Culture. London and New York: Routledge.

80

Fiske, J. (2005). Uvod v komunikacijske študije. Ljubljana: Fakulteta za

druţbene vede.

Frelih, T. (1980). Film (med sanjami in resnico). Ljubljana: Mladinska knjiga.

Giannetti, L. (2008). Razumeti film. Ljubljana: UMco: Slovenska kinoteka

Hall, S. (1997). Representation: cultural representations and signifying

practice. London: Sage.

Hardt, H. (2002). Vizualna kultura v kulturnih študijah. V Cooltura: uvod v

kulturne študije, Debeljak Aleš (ur.), Stankovič Peter (ur.), Tomc Gregor (ur.),

Velikonja Mitja (ur.): Ljubljana: Študentska zaloţba.

Horvat, J. (2003). Romi na Slovenskem. V Evropa, Slovenija in Romi, ur.

Vera Klopčič in Miroslav Polzer, 59-62. Ljubljana: Inštitut za narodnostna

vprašanja.

Jezernik, B. (2006). Zakaj pri nas žive Cigani in ne Romi. Ljubljana:

Filozofska fakulteta.

Jezernik, B. in Muršič, R. (1997). Prejudices and steretypes in the social

sciences and humanities. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete

Univerze v Ljubljani.

Jogan, M. (2002). Ţalitev v mnoţičnih medijih kot individualni in druţbeni

konstrukt. V Razžalitve v tiskanih medijih, ur. Tomo Korošec, 109-120.

Ljubljana: Fakulteta za druţbene vede.

81

Jovanović, J. (2008). Uvod v filmsko mišljenje. Ljubljana: UMco: Javni sklad

RS za kulturne dejavnosti.

Jowett, G. in Linton, J.M. (1989). Movies asMass Communication. London:

Sage Publication.

Kellner, D. (1995). Media culture: cultural studies, identity and politics

between the modern and the postmodern. London, New York: Routledge.

Kleibencetl, J. (2004). Del tuha, romski pozdrav. Murska Sobota: Podjetje za

promocijo kulture.

Klopčič, V. (1999). Poti za izboljšanje položaja Romov v srednji in vzhodni

Evropi. Ljubljana: Inštitut za narodnostna vprašanja.

Klopčič, V. (2007). Položaj Romov v Sloveniji: Romi in Gadže. Ljubljana:

Inštitut za narodnostna vprašanja.

Komac, M. (1991). Romi na Slovenskem. Ljubljana: Inštitut za narodnostna

vprašanja.

Košir, M. (2003). Surovi časi medijev. Ljubljana: Fakulteta za druţbene vede.

Leskošek, V. (2005). Mi in oni. Ljubljana: Mirovni inštitut.

Lippmann, W. (1999). Javno mnenje. Ljubljana: Fakulteta za druţbene vede

Morley, D. in Robins, K. (1995). Spaces of Identity. Global Media, Electronic

Landscapes and Cultural Boundaries. London: Routledge.

82

Nastran-Ule, M. (1997). Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in

publicistično središče.

Nastran-Ule, M. (1999). Predsodki in diskriminacije. Ljubljana: Znanstveno in

publicistično središče.

Novak, A. (2005). Pravno varstvo slovenske manjšine v Avstriji. Celovec:

Mohorjeva druţba.

Parenti, M. (1992). Make-Believe Media (The Politics of Entertainment). New

York: St. Martin's Press.

Severin, W.J., Tankard, J. (1997) Communication theories: origins, methods,

and uses in the mass media. New York: Longman.

Smerdu, F. in Giodani J. (2003). Romi na območju ZRSZ Območna služba

Novo mesto in ukrepi za razreševanje njihovega težavnega položaja na trgu

dela. Novo mesto: Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje.

Spencer, H. (1975). The principles of sociology. Westport: Greenwood.

Stankovič, P. (2005). Rdeči trakovi: reprezentacija v slovenskem

partizanskem filmu. Ljubljana: Fakulteta za druţbene vede.

Štrukelj, I. (1994). Narodne manjšine danes in jutri. Trst: SLORI Slovenski

raziskovalni inštitut.

Štrukelj, P. (2004). Tisočletne podobe nemirnih nomadov: zgodovina in

kultura Romov v Sloveniji. Ljubljana: Druţina

83

Štrukelj, P. (1980). Romi na slovenskem. Ljubljana: Cankarjeva zaloţba.

Tancer, M. (2003). Izobraţevanje Romov v Sloveniji. V Evropa, Slovenija in

Romi, ur. Klopčič Vera in Polzer Miroslav, 65-73. Ljubljana: Inštitut za

narodnostna vprašanja.

Turner, G. (2004). Filmski jezik. V Medijska kultura: kako brati medijske

tekste, ur. Breda Luthar, Vida Zei in Hanno Hardt, 339–355. Ljubljana:

Študentska zaloţba.

Zupančič, J. (2004). Prostorski problemi romskih naselij na Dolenjskem in v

Sloveniji. Rast 15 (5): 510-520

Zupančič, J. (2007). Romska naselja kot posebni del naselbinskega sistema v

Sloveniji. Dela. (27): 215-246.

Winkler, P. (1999). Izkušnje Slovenije pri urejanju položaja Romov.

Izboljšanje položaja Romov v Srednji in Vzhodni Evropi. Ljubljana: Inštitut za

narodnostna vprašanja.

13.1 Spletni viri

Center za raziskovanje javnega mnenja. Vsebine anket SJM 1968-2009.

Pridobljeno 27.02.2010, iz: http://www.cjm.si/sites/cjm.si/files/file/e-

dokumenti/Vsebine_anket_SJM_3.pdf.

European Commission. Directorate-General for Employment and Social

Affairs. (2004). The situation of Roma in an enlarged European Union.

84

Luksemburg: Office for Official Publications of the European Communities.

Pridobljeno 01.03.2010 iz: http://www.errc.org/db/00/E0/m000000E0.pdf.

Hrţenjak, M. Zgodovinski, kulturni in družbeni vidiki vključevanja romskih

otrok v slovenske vrtce. Pridobljeno 11.03.2010, iz:

http://www.zzsp.org/revija/2002/02-1-81-93.pdf.

Medkulturni dialog, diskriminacija, predsodki in stereotipi. Pridobljeno

11.02.2010, iz :

(http://venera.pksola.si/euprojekt/images/stories/dokumenti/naloga.pdf.

Pegaz film. Pridobljeno 21.04.2010, iz:

http://www.pegazfilm.com/index.php?option=com_content&task=view&id=19

&Itemid=34.

Priročnik Dosta! Dovolj! (2009). Pridobljeno 06.08.2010, iz

http://www.coe.si/sl/knizne_novosti/dosta_dovolj_osvobodimo_se_predsodko

v_spoznajmo_rome_prirocnik/.

Wikipedia, the free encyclopedia on-line. Pridobljeno 10.02.2010, iz:

http://en.wikipedia.org/wiki/Stereotype.

Wikipedia, the free encyclopedia on-line. Pridobljeno 27.02.2010, iz:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Etnicna_skupina.

Wikipedia, the free encyclopedia on-line. Pridobljeno 05.03.2010, iz:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Film.