1

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

JAN POTOČNIK

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Specialna športna vzgoja

Gorništvo z aktivnostmi v naravi

ZGODOVINSKI RAZVOJ PLANINSKE IN ALPINISTIČNE OPREME

DIPLOMSKO DELO

MENTOR

Prof. dr. Stojan Burnik, prof. šp. vzg.

RECENZENT

Doc. dr. Blaž Jereb, prof. šp. vzg.

KONZULTANT

doc. dr. Tomaž Pavlin, univ. dipl. zg. in soc.

Avtor dela

JAN POTOČNIK

LJUBLJANA, 2016

ZAHVALA

Zahvalil bi se mentorju dr. Stojanu Burniku za vso vztrajnost in potrpežljivost z mano ter veliko lepih trenutkov tekom študija. Hvala dr. Blažu Jerebu za vse pripombe v zaključku nastajanja tega dela. Hvala tudi konzultantu dr. Tomažu Pavlinu. Največja zahvala gre mami, ki je omogočila, da lahko zdaj pišem to zahvalo. Očetu, ki me je navdušil za gore. Punci Neži in njeni družini, ki so poskrbeli za zadnji potisk proti končanju tega diplomskega dela. Ožbiju, Anžetu in Igorju za čudovita študentska leta. Zahvala gre prav vsem, ki so kakorkoli pripomogli in pomagali pri nastajanju tega dela, naj bo to z idejami, pripombami, popravki, kritikami ali pa so z mano delili pot, ki je pripeljala do tega trenutka. Hvala vsem!

Ključne besede: zgodovinski razvoj opreme, alpinistična oprema, planinska oprema, plezalna oprema

ZGODOVINSKI RAZVOJ PLANINSKE IN ALPINISTIČNE OPREME

Jan Potočnik

Univerza v Ljubljani – Fakulteta za šport, 2015

Specialna športna vzgoja – gorništvo z aktivnostmi v naravi

Število strani: 61

IZVLEČEK

Namen diplomskega dela je predstaviti zgodovinski razvoj planinske in alpinistične opreme v svetu in

v Sloveniji. Oprema, ki se danes uporablja pri aktivnostih v gorskem svetu, je prepotovala dolgo pot

razvoja, da je v takšni obliki, kot jo poznamo. Mnogi tega zanimivega razvoja ne poznajo, zato je delo

namenjeno predvsem uporabnikom te opreme, ki jih zanima kako je ta oprema nastala in od kod izvira.

V delu so zbrani vsi najpomembnejši kosi in deli planinske ter alpinistične opreme. Predstavljeni so v

kronološkem zaporedju od prvega zapisa ali omembe, preko zbranih gradiv do končnega sodobnega

izdelka. Predstavljen je predvsem razvoj v tujini, pri nekaterih kosih opreme pa je omenjen tudi razvoj

v Sloveniji.

Delo prinaša kar nekaj koristnih informacij za tiste, ki jih razvoj opreme zanima in ki bi radi o planinski

in alpinistični opremi vedeli kaj več, hkrati pa dodaten zgodovinski vpogled v obdobje razvoja

posameznih kosov opreme. Poleg opreme, so v delu navedeni in omenjeni še posamezniki, ki so največ

prispevali k izumu in razvoju opreme. Mnogi izmed njih so že pozabljeni ali pa se jih ne omenja več,

zato poskušamo s tem delom, poleg opreme, predstaviti še te velikane gorniškega in alpinističnega

sveta.

Keywords: historical evolution of equipment, alpine gear, mountaineering gear, climbing gear

HISTORICAL EVOLUTION OF MOUNTAINEERING AND ALPINE EQUIPMENT

Jan Potočnik

University of Ljubljana – Faculty of Sports Education, 2015

Special sports education – mauntaineering with outdoor activities

Nr. Of pages: 61

ABSTRACT

The purpose of the thesis is to outline the historical development of mountaineering and alpine

equipment in the world and in Slovenia. Equipment which is used today in the activities in the

mountain world, has traveled a long road of development to the form as we know it. A lot of people

are not familiar with this interesting development, so the work is intended mainly for users who are

using this equipment and want to know how this equipment was made and from where it originates.

In the thesis are collected all of the most important parts and pieces of mountaineering and alpine

equipment. They are presented in the chronological order from the first record or noteworthy,

followed by the collected materials all the way to the modern product. Primarily is presented a

development in the world and with some pieces of equipment there is also a mention of development

in Slovenia.

Work brings quite a bit of useful information for those who are interested in equipment development

and who would like to know anything more about mountaineering and alpine equipment, with an

additional historical insight into the period of the development of individual pieces of equipment. In

addition to the equipment, there are listed and mentioned some of individuals who have contributed

the most to the development and evolution of equipment. Many among them are forgotten or they

are not mentioned any more, so this thesis is also trying to present this giants of mountaineering and

alpine world.

Vsebina

UVOD ....................................................................................................................................................... 8

KAJ JE GORNIŠTVO, ALPINIZEM, PLEZANJE?........................................................................................ 9

Gorništvo: ........................................................................................................................................ 9

Alpinizem: ........................................................................................................................................ 9

Športno plezanje: ............................................................................................................................ 9

Ledno in mešano plezanje: ............................................................................................................ 10

KAJ JE PLEZALNA IN ALPINISTIČNA OPREMA? ................................................................................... 10

Plezalna oprema: ........................................................................................................................... 10

Alpinistična oprema: ...................................................................................................................... 10

PROBLMATIKA TEME ......................................................................................................................... 11

NAMEN NALOGE................................................................................................................................ 12

CILJI .................................................................................................................................................... 13

METODE DELA ....................................................................................................................................... 13

RAZPRAVA ............................................................................................................................................. 14

OBLAČILA ........................................................................................................................................... 14

OBUTEV ............................................................................................................................................. 20

VRV .................................................................................................................................................... 25

CEPIN ................................................................................................................................................. 30

DEREZE ............................................................................................................................................... 33

ZAŠČITNA TEHNIČNA OPREMA .......................................................................................................... 36

DIHALNI SISTEM................................................................................................................................. 41

OSTALO .............................................................................................................................................. 46

Očala: ............................................................................................................................................. 46

Šotor: ............................................................................................................................................. 48

Nahrbtnik: ...................................................................................................................................... 50

Spalna vreča: ................................................................................................................................. 52

Plezalna čelada: ............................................................................................................................. 55

SKLEP ..................................................................................................................................................... 56

Bibliografija ............................................................................................................................................ 58

8

UVOD

Planinska in alpinistična oprema je sestavni del vsake dejavnosti oziroma aktivnosti v gorskem

svetu. Oprema je prilagojena različnim dejavnostim, ki jih oseba lahko izvaja v tem okolju,

hkrati pa je izdelana tako, da ustreza posebnim vremenskim pogojem – da uporabnika varuje

in ščiti pred zunanjimi vremenskimi vplivi ter mu hkrati omogoča varno in udobno

napredovanje pri svoji aktivnosti v visokogorju ter povsod drugod v gorskem svetu.

Dandanes je planinska in alpinistična oprema zelo razvita in močno razvejana v smeri posebnih

zahtev posameznika, zato je oprema nenapisano in v grobem ločena na planinsko, plezalno,

alpinistično, gorniško, opremo za najvišje vrhove sveta in še bi se našla kakšna. Vse kategorije

imajo določeno skupno opremo, ki si je podobna ali celo enaka, so pa kosi opreme, ki so razviti

za posebne namene določene kategorije. Primer je oprema za najvišje vrhove sveta, ki jo

uporabljajo alpinisti za osvajanje ekstremnih višin, v drugih predelih pa je več ali manj

neuporabna. Drug tak primer so plezalniki, posebni copati za plezanje v skali, ki se ne morejo

uporabljati za hojo v hribe ali kje drugje, kot pri plezanju v skali in na plezalni steni.

Razvoj opreme je skozi zgodovino prišel do točke, ko je oprema postala zelo dostopna širši

množici ljudi in je postala udobna, lahka, vzdržljiva ter predvsem zanesljiva. Uporabnik ima

ogromno izbiro, ki zadosti še tako posebnim potrebam posameznika – vse od različnih oblik,

teže, znamke, do barve in drugih lastnosti. A le 50 let nazaj si takratni gorniki niso niti

predstavljali takšnega razkošja. Večinoma je bil na voljo en sam tip opreme, mogoče dva, ki so

ga uporabljali praktično vsi. Bili so sicer zelo kakovostni, a druge izbire takrat ni bilo. Še dlje v

preteklosti pa so tako ali tako vsi nosili enako opremo. Na začetku 20. stoletja še ni bilo

tehnične opreme, kot jo poznamo danes, zato je bila več ali manj edina oprema obleka za v

gore, cepin, vrv in dereze v zimskem času. (Mikša & Golob, 2013)

Vsa oprema se je razvijala iz potreb plezalcev, ki so med svojo aktivnostjo v gorah začutili

potrebo po nekem kosu opreme ali po izboljšanem že obstoječem kosu opreme. Tako so sami

poskušali izboljšati ali celo izumiti določene kose opreme, ki so se, če so se izkazali za dovolj

uporabne in kakovostne, dodobra prijeli in zasidrali med planinsko (v večini pohodniki) in

alpinistično (v večini plezalci) množico ter so bili v uporabi dolga leta, nekateri pa so v uporabi,

le da v bolj izpopolnjeni različici, še dandanes. Veliki izumi in dobre ideje niso nikoli zamrle in

plezalci so jih znali uporabiti v svoj prid, zato so se tudi tako dolgo obdržali v uporabi. Primer

so kovinski klini, ki jih je izumil Yvon Chouinard, ki jih je prvič v zgodovini naredil iz tršega

materiala, da so bili zmožni večkratne uporabe, izpopolnjene različice pa se po 60 letih od

izuma uporabljajo še danes. (Yvon Chouinard, 2015)

Nekateri materiali so bili izumljeni bolj po »nesreči« ali bolj kot stranski produkt materiala za

čisto druge namene, kot za alpinistične ali planinske. Eden takih je material politetrafluroetilen

(PTFE), ki so ga izumili pred drugo svetovno vojno za potrebe atomskega oboroževanja, saj so

potrebovali material, s katerim bi obložili cevi in zbiralnike, v katerih se je skladiščil radioaktivni

9

uranov heksaflurid, ki je visoko koroziven in je pred izumom PTFE razžrl vse cevi po katerih se

je pretakal. PTFE je ta problem rešil in je podjetje DuPont kasneje iz njega razvilo danes splošno

znani teflon, kasneje pa je iz istega materiala nastala membrana gore-tex, ki je bila v 70. letih

revolucionaren izum za gorniški in alpinistični svet. (Bodanis, 2004)

Preden pa preidemo na sam razvoj opreme, si moramo najprej ogledati in razložiti dejavnosti

in aktivnosti, pri katerih se planinska in alpinistična oprema uporablja, ter razložiti za kakšno

opremo sploh gre.

KAJ JE GORNIŠTVO, ALPINIZEM, PLEZANJE?

Zaradi velikega števila vrst plezanja so zelo redki posamezniki, ki bi se ukvarjali z vsemi izmed

njih. Pojavilo se je nekaj značilnih skupin plezalcev in oblik dejavnosti, ki zajemajo izključno ali

kot eno od oblik gibanja tudi plezanje. Oglejmo si najpomembnejše: (Cecić Erpič in drugi, 2003)

Gorništvo

Zajema hojo, plezanje in smučanje po zahtevnejših poteh in brezpotjih visokih gora. Plezanje

je pri tem omejeno na manjše težave, ki jih srečamo pri vzponih na brezpotne alpske vrhove

in običajno ni težje od II. ali III. stopnje po lestvici UIAA. Posebna in dokaj priljubljena oblika

gorništva so vzponi po feratah, dobro nadelanih strmih poteh, opremljenimi z zanesljivimi

varovali (jeklenice, lestve ipd.).

Gorniki poleg običajne pohodniško-izletniške opreme uporabljajo še plezalni pas, čelado in

samovarovalni komplet, pozimi pa tudi cepin in dereze. Za varno udejstvovanje potrebujejo

tudi znanja iz nevarnosti v gorah, orientacije in bivakiranja. (Cecić Erpič in drugi, 2003)

Alpinizem

V Sloveniji v nasprotju z nekaterimi drugimi državami alpinizem običajno pojmujemo drugače

od gorništva, čeprav zajema enake dejavnosti, t.j. hojo, plezanje in smučanje na neurejenih

smučiščih. Vendar je pri tem plezanje bistvena sestavina in poteka po zahtevnejših smereh, ki

obsegajo težavno prosto in tehnično plezanje, kar zahteva dobro poznavanje tehnike plezanja

in varovanja. (Cecić Erpič in drugi, 2003)

Športno plezanje

Športno plezanje je zelo priljubljena in najvarnejša oblika plezanja, ki se je v Sloveniji odcepila

od alpinizma v začetku 80. let. Zaradi varnosti je primerna za vse udeležence, tudi za otroke.

(Cecić Erpič in drugi, 2003)

10

Ledno in mešano plezanje

Plezanje zaledenelih slapov in sodobno mešano (angl. mixed) ledno-skalno plezanje krajših

smeri zunaj surovega gorskega okolja je v zadnjih letih postalo tudi pri nas zelo priljubljena

oblika plezanja tako v naravi kot tudi na tekmovanjih. Vzroki za to so verjetno predvsem v

kratkem trajanju »ture«, enostavnih dostopih in sestopih, enostavnejši in cenejši opremi in v

večini primerov tudi razmeroma veliki varnosti. (Cecić Erpič in drugi, 2003)

KAJ JE PLEZALNA IN ALPINISTIČNA OPREMA?

Plezalna oprema

Plezalna oprema obsega vso opremo, ki je potrebna za varno in uspešno plezanje. Ta se

razlikuje glede na zvrst plezanja in okolje, v katerem plezanje poteka. Poleg plezalne opreme

k opremi plezalca spada še primerna obleka, obutev, hrana in pijača. (Plezalna oprema, 2013)

Gre za opremo, ki se uporablja za plezanje smeri v suhi skali ali pri plezanju na umetni steni. V

večini primerov se te smeri nahajajo v urejenih plezališčih, ki že imajo urejena sidrišča in

svedrovce, zato plezalec rabi zgolj primerno obutev in oblačila, vrv in tehnično opremo za

varovanje ter vponke za pripenjanje na steno.

Alpinistična oprema

Alpinistična oprema je oprema, ki se uporablja za plezanje po feratah, plezanje daljših smeri v

skali, kjer je potrebno veliko tehnične opreme in pripomočkov in kjer plezalci po potrebi v steni

tudi prespijo. Sem spada tudi oprema za plezanje v snegu in ledu, torej cepini, dereze in na

splošno oprema, ki med plezanjem v skali ni potrebna oziroma je popolnoma odveč. Med

drugim sem prištevamo tudi opremo za turno smučanje, kot so posebne smuči in posebni

namenski smučarski čevlji, posebne pohodne palice, lavinska žolna, lopata za odkopavanje

snega in sonda za reševanje.

Med alpinistično opremo štejemo tudi planinsko opremo, ki je predmet tega dela.

V večji meri gre pri plezalni in alpinistični opremi za iste kose opreme, sploh ko gremo dlje v

preteklost. Vendar pa se je v zadnjih letih določena oprema močno specializirala samo za eno

zvrst aktivnosti in je tako postala manj ali pa sploh nič uporabna za druge zvrsti. Primer je

plezalna vrv, ki ima plašč iz vodoodpornega materiala in je namenjena predvsem za ledno

plezanje in za aktivnosti, ki se izvajajo v zimskih razmerah (ekstremne višine, odprave in

podobno) in zmanjšuje možnost zaledenitve vrvi.

11

PROBLEMATIKA TEME

Že od prvih pohodov v višje predele sveta, naj so to bili raziskovalni pohodi, lov, paša ali beg,

so različna ljudstva za to uporabljala oblačila in opremo, ki jim je to omogočila in olajšala.

Oprema je bila prilagojena težjim in hladnejšim razmeram, vetrovom in vlagi. Ker pa so bili

takrat edini dostopni materiali naravnega izvora, torej rastlinski in predvsem živalski, so imela

ta oblačila svoje omejitve in slabe lastnosti, ki so danes v večini odpravljene. Razvoj je potekal

skladno s potrebami ljudi na eni in dostopnostjo materiala na drugi strani, a vedno se je

strmelo v smer izboljšav in lažje dostopnosti za vse. Vrvi, na primer, so bile iz veliko različnih

materialov, ki so bili vsi naravnega izvora, v določenih primerih pa so bile zelo težko dostopne.

S pojavom sintetičnega materiala najlona, je ostal več ali manj samo en material, ki je omogočil

ne le večjo varnost in zanesljivost, temveč tudi bolj dostopno opremo.

V večini primerov je pri vsej opremi, ki je bila iz materiala naravnega izvora, le-tega zamenjal

ustrezni ekvivalent umetnega izvora, ki je lastnosti predhodnika nadgradil. Problem je bil le

dostopnost surovin za razvoj, katerega je narekovalo takratno znanje ali razmere v družbi.

Najprej so se uporabljali samo naravni materiali, ker ljudje niso imeli ne znanja ne tehnologije,

da bi lahko izumili in pridobivali kakšne druge, predvsem umetne materiale. Naravni material

je bil lahko dostopen, relativno enostaven za obdelavo in proizvodnjo, ter široko sprejet in

uporabljan. Ko pa sta tehnologija in znanje dosegla stopnjo, da so lahko pričeli izdelovati

sintetične materiale, so v večini primerov družbene razmere preprečile takojšen prodor na trg.

Vojne so vedno omejile izdelavo in uporabo novih materialov, saj so le-ti dobro služili vojski,

surovin pa je zaradi omejenega transporta večinoma primanjkovalo. Zato je bil večji razmah

pri razvoju opreme dosežen šele po vojni in ureditvi političnih razmer.

Veliko plezalcev si je zato delalo opremo kar doma, ker je drugače sploh ne bi imeli. V Slovenijo

so tako ali tako prihajali vsi kosi opreme z zamikom. Ko je bila določena oprema v tujini že bolj

množično dostopna, je trajalo še nekaj časa, da je prišla do naših alpinistov in plezalcev. V

večini primerov pa si je še takrat, ko je bila na voljo, niso mogli vsi privoščiti, zato so na primer

kline kovali kar v večjih tovarnah in železno predelovalnih obratih. S tem seveda ni bilo nič

narobe, saj so tudi večja, danes svetovna podjetja, imele enak začetek – plezalec ali alpinist je

hotel izboljšati ali izumiti kos opreme, ki ga je potreboval in ga je preprosto samostojno izdelal,

kasneje ko se je izdelek zasidral med ostalimi plezalci in je dosegel večjo prepoznavnost in

prodajo, pa je iz tega nastalo uspešno podjetje.

Da pa niso ti »domači« proizvodi ušli izpod nadzora, je bila leta 1932 ustanovljena krovna

organizacija UIAA, ki je z letom 1965 pričela izvajati varnostne preglede za planinsko in

alpinistično opremo, ter jim ob dovolj dobri varnosti in kakovosti podeljevati varnostni žig, ki

zagotavlja primerno, varno in s strani federacije pregledano opremo za aktivnosti v gorah.

Podjetja so se morala prilagoditi in podrediti tem normam, zaradi česar je oprema, ki je danes

na trgu, bistveno bolj kakovostna in varna, kot pred prihodom teh varnostnih meril. (About

the UIAA, brez datuma)

12

Kot pri mnogo ostalih stvareh, je bila tudi pri razvoju planinske in alpinistične opreme bistvena

postopnost. Nikoli ni bilo prevelikih preskokov. Občasno se je pojavil revolucionaren izum ali

izdelek, a še vedno je bil produkt predhodne evolucije idej, znanja in potreb.

Verjetno najbolj zanimiv in pomemben med vsemi je razvoj načina oblačenja – vse od

začetkov, do trenutka, ko so v uporabo prišli novi sintetični materiali. Do tedaj, ko so se

uporabljali naravni materiali, so se alpinisti preprosto oblekli, da jim je bilo toplo. Oblačila so

že sama po sebi »dihala«. S pojavom novih materialov pa temu ni bilo več tako in je bilo treba

spraviti vlago od potenja stran od telesa. Pojav »čebulnega« sistema oblačenja je spremenil

navade in povečal udobje plezalcev in alpinistov. Še druga stran oblačenja, ki je v zgodnjih letih

postavila velike omejitve in ki je danes tako oddaljena, da je sploh ne poznamo več in je ob

omembi naravnost smešna, so bile socialne norme, ki so govorile o primernosti oblačenja,

zlasti za ženske. Norme niso ločile med mestno in športno obleko, torej obleko, ki bi bila

primerna za v gore. Da bi se ženske oblekle primerno za planinsko dejavnost ni bilo spodobno

in po meri družbe, sploh če so plezale v družbi moških in preteči je moralo veliko časa, da te

neverjetne norme niso bile več pomembne in predvsem da je prevladala zdrava pamet.

(Douglas, 2011)

Za vsem delom, ki je bilo opravljeno skozi zgodovino, pa stojijo bolj ali manj znane osebe, ki so

skupaj prispevale k bolj varnim in kakovostnim dejavnostim v gorah. Posamezniki, ki so svoje

življenje posvetili razvijanju in izumljanju opreme, da bi lahko vsi bolj varno hodili v gore,

plezali in osvajali vrhove. Z njihovo omembo se ohranjajo kot nepozabljeni heroji plezanja in

alpinizma.

NAMEN NALOGE

Namen diplomske naloge je predvsem predstavitev zgodovinskega razvoja posameznih

najpomembnejših kosov planinske in alpinistične opreme, z željo, da bi bil zgodovinski pregled

zbran na enem mestu v nekem smiselnem zaporedju. Poleg tega je namen naloge predstaviti

tudi osebnosti, ki so stale za razvojem najpomembnejših kosov opreme, ki so k temu prispevali

največ in ki so skrbeli, da se je oprema razvila do stopnje, ki jo poznamo danes. Navsezadnje

pa sta planinstvo in alpinizem sestavni del slovenskega naroda in želimo, da posameznik dobi

vpogled v mejnike in evolucijo pri izdelavi opreme, ki je bila sestavni del vsakega vzpona in

odprave v gorski svet, tako pri nas kot drugje po svetu.

Diplomska naloga bo v pomoč vsem, ki bi radi zvedeli več o razvoju in izdelavi posameznih

kosov planinske in alpinistične opreme, o osebnostih, ki so stale za razvojem in izdelavo, hkrati

pa bo dopolnilo že zdaj bogato zbirko slovenske planinske literature. Prav tako bo naloga v

pomoč zgodovinarjem, ki delajo na tem področju, predvsem pa je namenjena vsem planincem,

gornikom, plezalcem in alpinistom, da spoznajo ozadje in razvoj opreme, ki jo danes

uporabljajo pri svoji dejavnosti.

13

CILJI

V skladu s predmetom in problemom diplomskega dela so zastavljeni naslednji cilji:

predstavitev razvoja planinske in alpinistične opreme,

razvoj in uporaba opreme pri nas in po svetu,

predstavitev dogodkov in sprememb, ki so pripomogli k razvoju opreme do današnjega stanja,

predstavitev določenih osebnosti, ki so prispevale k razvoju in izdelavi opreme.

METODE DELA

Diplomsko delo je monografskega tipa in temelji na metodi zbiranja podatkov iz domače in

tuje literature. Viri so monografskega tipa, pridobljeni iz domače in tuje literature, ter iz

internetnih virov, v slovenskem, predvsem pa angleškem jeziku. Pri delu je bilo v veliko pomoč

tudi lastno znanje in izkušnje.

Uporabljene metode:

zbiranje gradiva,

pregledovanje gradiva,

povzemanje,

prevajanje gradiva,

citiranje.

14

RAZPRAVA

OBLAČILA

Oblačila za obiskovanje in osvajanje visokega gorskega sveta so že tisoče let prilagojena

posebnim razmeram, ki vladajo v višje ležečem svetu. Mraz, sneg in led sta prisilila različna

starodavna ljudstva, da so morala, če so hotela v visokogorje, prilagoditi in izdelati oblačila, s

katerimi so lahko bila normalno aktivni tudi v bolj ekstremnih razmerah. Najdbe izpred nekaj

tisoč let, še posebno pa najdbe izpred 5000 let starih ostankov Ötzija, so pokazale, da imamo

ljudje že starodavno povezavo z gorskim svetom. Čeprav imamo danes mnogo boljšo in

sodobno tehnologijo in materiale, so starodavna ljudstva morala prenašati enake razmere in

pogoje kot alpinisti sedaj – vse od varne hoje po snegu in ledu, zaščita pred mrazom in

ozeblinami ter navigacija po težkem terenu. In čeprav starodavna ljudstva niso imela na voljo

materialov kot jih imamo danes, je bila njihova iznajdljivost neverjetna. Mnoge rešitve, ki jih

imamo danes za starodavne, so zgodnji raziskovalci s pridom uporabljali še dva stoletja nazaj.

Podloženi čevlji z listjem,

usnjene hlače in jakne,

podloge iz toplih živalskih kož,

kapa iz medvedje kože,

rokavice iz ovčje kože – vse to

je pripomoglo k temu, da so se

lahko starodavna ljudstva

gibala po višje ležečih terenih,

kjer so nabirali dobrine za

prehrano, pasli črede živali ali

pa samo raziskovali (prikaz na

Sliki 1).

Ljudstva so s pridom izrabljala naravne materiale, ki so jim zelo dobro služili kot oblačila za

mrzle predele višje ležečega sveta. Največ so se uporabljale različne živalske kože in usnje, že

leta 1500 pa je bila zabeležena prva uporaba jakne, napolnjene s puhom in perjem, ki jo je

nosil bogat japonski vladar.

Le nekaj let kasneje, leta 1574, je Švicar Josias Simmler izdal zapis, ki je na Sliki 2, z nasveti za

trgovce in romarje, ki prečkajo Alpe, kako se opremiti. Med drugim je zapisal: »Oči morajo biti

pred sončno bleščavo zaščitene s steklenimi očali, ostali deli telesa pa morajo biti dobro

zaščiteni pred mrazom s kožami in debelimi oblačili. Najbolj uporaben nasvet od vseh pa je,

da se ves čas gibate«. (Douglas, 2011)

Slika 1: Prikaz oblačenja Ötzija z obleko iz naravnih materialov. (http://www.rolf-tiemann.de/oetzi/oetzi-08.jpg)

15

Najbolj znan kos opreme – anorak – so že dolga leta uporabljali Eskimi.

Prvotno so ga izdelovali iz tjulnje ali karibujeve kože, danes pa je izdelan

skoraj izključno iz sintetičnih materialov. Jakna ima dolge rokave in kapuco,

ki jo je mogoče z vrvico zatesniti, da se popolnoma prilega obrazu. Že

eskimski anoraki so bili vodoodporni in so jih uporabljali vsakodnevno v

mrzlem okolju za lov in potovanje s kajakom. Iz tega razloga se je anorak

postopoma razširil tudi med gorniki in alpinisti. (History of the Anorak, 2012)

Zapis iz leta 1808, ko je prva ženska, savojska Francozinja Henriette

d'Angeville, stopila na vrh gore Mont Blanc, govori o tem, kako je iz samega

ponosa do plezanja odvrgla damska oblačila – krilo in spodnje krilo, ter si za

vzpon nadela flanelaste in tvidaste pumparice, debele volnene dokolenke,

krznene rokavice, klobuček iz slame in lesen cepin »alpenstock« v roke. Gre

za prvi zapis, kjer je alpinist odvrgel neudobna in predvsem neprimerna mestna oblačila, ki jih

lahko vidimo na Sliki 3, ter se, ne glede na socialne norme, oblekel goram in terenu bolj

primerno. (Douglas, 2011)

Že leta 1859 se je gospa Henry Warwick-Coleman v zapisih pritoževala, da so ženska oblačila

docela neprimerna za gorništvo, tudi ob najbolj marljivem in pazljivem premikanju. Predlagala

je, da se na dnu krila prišijejo zanke, s katerimi se lahko, ko se prične plezanje, krilo dvigne in

pritrdi okrog pasu. Problem pri oblačilih je bil

predvsem socialne narave, še posebej, če so

plezale v družbi moških. Zato je bilo malo žensk,

ki bi imele toliko poguma kot Mary Paillon, ki je

plezala kar v moških oblačilih. Večina je

prakticirala lažjo rešitev – pod krilom so nosile

navadne ali jahalne hlače in so ga, takoj ko so se

oddaljile od zadnjega hotela v vasi, odstranile.

Krila ne le da so bila nepraktična, pač pa tudi

nevarna. Angleško plezalko Katharine

Richardson je skoraj ubilo padajoče kamenje, ki

ga je sprožilo krilo njene soplezalke višje v steni

med plezanjem.

Tekom 19. stoletja postane puhovka bolj dostopna širši množici. Gosi in race postanejo

popularne kmečke živali, s čimer narastejo zaloge puha in perja, ki lahko zagotovita potrebo

po izolacijskem materialu za jakne iz puha. Ker se število kmetij z gosmi in racami močno

povečuje, postaneta puh in perje precej cenejša in zato mnogo bolj dostopna. (The History of

Down Clothing, 2010)

Slika 2: Zapis Josiasa Simmlerja. (Douglas, E. Mountaineers Great tales of bravery and conquest (2011), str.: 41

Slika 3: Ženska in moška gorniška oblačila ob koncu 19. stoletja. (Douglas, E. Mountaineers Great tales of bravery and conquest (2011), str.: 154, 155)

16

Ob prelomu stoletja, na koncu 19. in v začetku 20. stoletja vse

do prve svetovne vojne, so bila oblačila obiskovalcev gora

preprosta in se niso tako rekoč v ničemer razlikovala od

vsakdanjih v dolini (primer na Sliki 4). Včasih so bila celo bolj

podobna tistim nedeljskim – »kmašnim«, torej bolj svečana.

Predvsem po vojni pa so že nosili naslednja oblačila. Planinska

srajca je bila običajno platnena oziroma bombažna, najbolj

priljubljen pa je bil menda kockasti vzorec. Praktično je bilo,

da je imela srajca dolge rokave, ki jih je bilo možno v primeru

vročine in lepega vremena zavihati čez komolce. Planinske

hlače ali pumparice so se pri hlačnicah zapenjale s pasom ali

zaponko in so bile sprva domena moških. Ženske so v začetku

nosile krila, ki so jih kasneje zamenjala z udobnejšimi hlačnimi

krili ali širšimi hlačami, a so morale biti previdne – spodobnost

je bila namreč trdno na prvem mestu, funkcionalnost pa je

capljala nekje daleč zadaj. Pri pumparicah je treba biti posebej

pozoren na material, iz katerega so bile narejene. Irhaste hlače so pred drugo svetovno vojno

nosili le nemško govoreči planinci in plezalci, bile so pravi nemški nacionalni simbol in zato se

jih pravi narodno zavedni Slovenci seveda niso niti približno dotaknili. (Mikša, Golob, 2013)

Seveda je bil zelo priljubljen tudi planinski pulover, a le če je bil volnen in rdeče barve. Podobno

kot planinske hlače so imele nacionalni predznak tudi nogavice dokolenke. Slovenski planinci

so nosili rjave ali temno zelene, medtem ko so nemški planinci nosili ekskluzivno le bele

dokolenke. (Mikša, Golob, 2013)

Leta 1924 med prvo resno angleško odpravo na Everest, sta George Mallory in Andrew Irvine

med vzponom uporabljala posebna oblačila za najvišje vrhove sveta. Njune plasti volne, svile

in bombaža so bile lažje od današnjih materialov in zelo udobne za nošnjo. Malloryjevi čevlji

so bili najlažji med vsemi kadarkoli uporabljenimi na Everestu. Osvojevalci Everesta so bili v

tistem času pravi specialisti, ki so razumeli svoja oblačila bolje kot jih alpinisti razumejo danes.

Leta 2006 je Graham Hoyland, pravnuk Howarda Somerwella (angleški kirurg in alpinist, ki je

sodeloval pri odpravah na Everest v 20. letih), iz skupine raziskovalcev, ki so proučevali

oblačila, uporabljena med odpravo leta 1924, preskusil celoten komplet oblačil, ki jih je leta

1924 nosil George Mallory. Oblačila so bila natančne replike in Graham je potrdil, da so dovolj

sofisticirana, učinkovita in udobna, da bi lahko z njimi dosegel vrh Everesta. Še danes ni jasno

ali sta Mallory in Irvine dosegla vrh Everesta, so pa raziskovalci prepričani, da jima oblačila tega

niso preprečila. (Hemmleb, 2011)

Med materiali pride v 30. letih, natančneje leta 1935, do revolucije, saj podjetje DuPont izumi

sintetični material najlon, vendar preteče še nekaj let, preden preide do bolj množične

uporabe. (DuPont, 2015)

Slika 4: Planinska oblačila v začetku 20. stoletja. (Mikša, P., Golob, U. Zgodovina Slovenskega alpinizma (2013), str.: 23

17

V 30. letih 20. stoletja Pierre Allain izdela v kombinaciji

z bivak vrečo, ki je na Sliki 5, še jakno napolnjeno s

puhom in perjem ali na kratko – puhovko. Bivak vrečo

je poimenoval »slonova noga«, ki je bila kratka, do pasu

segajoča, preprosta spalna vreča s klasičnim dizajnom

lahkih bivak vreč. Z novonastalo puhovko je bila odlična

kombinacija, saj je bila jakna dolga skoraj do kolen,

prešita iz svile, poimenoval pa jo je »baldahin«. Dizajn

jakne je bil tako dober, da je bila v Angliji med 60. in 70.

leti najbolj prodajana jakna. (Pierre Allain, brez datuma)

Že med francosko odpravo na Annapurno leta 1950 sta

Maurice Herzog in Louis Lachenal, uporabljala najnovejšo in najboljšo tehnologijo in materiale

tistega časa – moderne sintetične materiale za oblačila in s puhom izolirane jakne.

Pri nas so stvari po 2. svetovni vojni potekale malo drugače, predvsem pa z zamikom.

V prvih povojnih letih, za katera je bilo zaradi povojne obnove in zaprtosti meja značilno veliko

pomanjkanje, je za materialno opremljenost alpinističnih odsekov skrbel odbor za planinstvo

pri Fizkulturni zvezi Slovenije pod vodstvom Vlasta Kopača. Odbor je leta 1947 alpinističnim

odsekom brezplačno razdelil komplete oblek, plezalno opremo in 150.000 dinarjev za nabavo

potrebne opreme: »Opremo za alpinistične odseke smo nabavljali na več načinov. Anorake in

vetrne hlače smo izdelovali iz gumiranega platna zapornih zračnih balonov«. Improvizacija pri

izdelavi oblačil in opreme za vzpone v visokogorju je bila takrat nekaj vsakdanjega. Zelo

zaželeni so bili vojaški anoraki nemških planinskih polkov, Odbor za planinstvo pri Fizkulturni

zvezi pa je priskrbel alpinističnim odsekom anorake in vetrne hlače, sešite iz gumiranega

platna zapornih balonov: »Guma je bila prevlečena z bleščečo srebrno barvo … Tako so se

ljubljanski alpinisti šminkersko sprehajali po kamniških planinah kot kakšni vesoljci. Obleke so

pripadale le starejšim, uveljavljenim članom, imele pa so slabo lastnost. Bile so potujoče savne.

Posebno dekleta so se rada kuhale v njih, toda za lepoto je bilo vredno potrpeti. Imele pa so

še eno nevarno lastnost, saj pri stiku s snegom ni bilo trenja. Če si zdrsnil, si moral s cepinom

takoj zavirati, sicer je lahko bilo usodno«. Sicer pa je bila obleka povojnih alpinistov kar nekaj

časa podobna obleki alpinistov iz medvojnega obdobja. Za poletno plezanje so uporabljali

žametne pumparice, volnene nogavice, flanelasto srajco in suknjič. Zimska oblačila so bila

volnena. Vrhnji sloj je predstavljala vetrovka s kapuco iz gostega impregniranega blaga, v

viharnem vremenu so alpinisti uporabljali tudi vetrne hlače iz istega materiala. (Mlač, Golob,

2013)

Na drugi strani Atlantika v ZDA so v 50. letih za potrebe vojske izdelali anorak ali »parko«, kot

se tudi imenuje in ki je prikazana na Sliki 6, ki je segala čez boke, z zadrgo in gumbi ter kapuco.

Narejena je bila za letalske enote, ki so bile nastanjene v krajih z ekstremno nizko temperaturo,

Slika 5: Skica Allain-ove bivak vreče »slonova noga«. (http://www.outdoorgearcoach.co.uk/wp-content/uploads/2014/04/Pied-delephant-300x201.jpg)

18

zato je bila izdelana posebej za temperature do -50°C.

Uporabljen material je bil najlon zelene barve, podložen

z volneni odeji podobnim materialom, ki se je obdržal

vse do 70. let, ko je volneno podlogo zamenjal poliester,

s čimer je anorak postal še lažji in bolj topel. (Parka,

2015)

Leta 1969 sta Wilbert L. Gore in njegov sin, Robert W.

Gore, sodelovala pri procesu, kjer sta raztegnila segrete

kose politetrafluroetilen (PTFE) materiala in kot rezultat

dobila raztezani politetrafluroetilen (ePTFE). Med enim

od poskusov sta kose raztegnila zelo na hitro, kjer se je

sicer zelo trden material razširil za 800 %, pri tem pa se

je ustvarila struktura iz mikroskopskih por, ki jo je v 70% sestavljal zrak. Za izdelek je bil leta

1976 vložen patent in izumljen je bil gore-tex.

Gore-tex velja za revolucionaren izum in material, ki je bistveno izboljšal gorniška in

alpinistična oblačila in ostalo opremo. Gre za material, ki je sestavljen iz majhnih luknjic

oziroma por, katere vidimo na Sliki 7 in ki omogočajo dihanje tkanine. Na enem kvadratnem

centimetru jih je 1,4 milijarde. Vsaka pora je velika

1/20,000 velikosti vodne kapljice in ji tako

preprečuje prehod. Je pa pora dovolj velika, da

lahko skozi prehaja molekula pare, ki je produkt

uporabnikovega potenja. Tako pot ne zastaja več

pod jakno kot doslej, ampak prehaja skozi jakno na

zunanjost ter tako preprečuje nabiranje potu pod

jakno, kar lahko vodi do podhladitve. Ker pa je

membrana neprepustna za vodne kapljice, je

nepremočljiva za dež, sneg in ostale vremenske

neprilike. Najlonska plast materiala še vedno ostaja,

a le kot najbolj zunanji del, ki ščiti gore-tex

membrano v notranjosti. (Gore-Tex, 2015)

V 50. letih, v poplavi novih sintetičnih materialov, so hotela različna podjetja najti vse možne

zamenjave za naravne materiale ter jih izboljšati. Eno izmed teh podjetij, Malden Mills, si je

zadalo nalogo, da najde plastično zamenjavo za volno – izdelek, ki bi jih dvignil v vrh industrije.

Dolga leta so preskušali različne možnosti in kombinacije, nato pa so pričeli plesti plastična

vlakna v nit. Tkanje te plastike je povzročilo nastanek majhnih zank na eni strani tkanine. Ko

so to tkanino skrtačili, so se zanke pretrgale, kar je izboljšalo teksturo, debelino in izolacijske

lastnosti tkanine brez da bi povečalo težo. Tako so leta 1979 izdelali prvi flis oziroma termoflis,

kot ga tudi imenujemo, z imenom »Polar Fleece«. Podjetje se je kasneje preimenovalo v danes

bolj znano Polartec. Material je bil lahek in močan in je posnemal lastnosti volne ter jih v

Slika 7: Pore pri gore-tex membrani. (https://en.wikipedia.org/wiki/Gore-Tex#/media/File:Goretex_photo.png)

Slika 6: Ameriška vojaška parka. (https://en.wikipedia.org/wiki/Parka#/media/File:Snorkel_parka.jpg)

19

nekaterih pogledih celo presegel. Izumitelj Aaron Feuerstein namerno ni patentiral izdelka,

zato da so ga lahko izdelovali različni proizvajalci po vsem svetu, s čimer je bil bolje in širše

sprejet med ljudmi. (Swaby, 2011)

So pa s tem izdelkom pri podjetju morali pohiteti, saj je podjetje Patagonia, katerega lastnik je

Yvon Chouinard, v istem času razvijalo podoben material, vendar ga zaradi uspeha Polarteca

niso razvili do konca in so se raje osredotočili na športno perilo ali kot mu tudi rečemo »termo

perilo«. So pa pri izdelavi sodelovali. Podjetje Patagonia je uporabilo novonastali material in

ga izboljšalo – naredili so ga bolj udobnega, z manj prostimi vlakni, na katera so se lepile vse

možne stvari, izboljšali so kroj in šive. Tako so v letu 1980 s pomočjo Malden Milla razvili nov

material iz polipropilena, ki je bil namenjen športnemu perilu. Nastal je iz ideje in razmišljanj

Chouinarda, da če ima alpinist oblečeno jakno ali pulover iz materiala, ki ne vpija vlage,

potemtakem ne more imeti oblečene pod tem puloverjem majice ali perila iz bombaža, ki pa

vpija vlago, saj to povzroči zastajanje vlage blizu telesa, kar povzroči hladen občutek na koži.

Zato je hotel razviti perilo, ki namesto da bi vlago vezalo nase in jo tam zadržalo, bi le-to

odvedlo stran od kože in na površino zunanjih tkanin od koder bi izhlapela. Kasneje so material

še izboljšali ter ga predstavili pod imenom »Synchilla«, hkrati pa so postali prvo podjetje, ki je

učilo uporabnike teh športnih oblačil, kako se pravilno obleči.

Vedno bolj se je uporabljal sistem oblačenja, ki je prikazan na Sliki 8, katerega je v 70. letih

razvila NASA in se imenuje »čebulni sistem«, kjer gre za postopno oblačenje različnih plasti

oblačil, ki si sledijo po funkciji in sestavi – čisto

pri koži, torej prva plast, je športno perilo, ki

odvaja vlago in pot stran od kože proti zunanjim

plastem; druga plast je grelna plast, ki nudi

izolacijske in toplotne lastnosti in je po navadi iz

flisa ter tako greje uporabnika; tretja plast pa je

zaščitna, ki je čisto na zunanjem delu in ščiti

uporabnika in spodnje plasti pred zunanjimi

vremenskimi vplivi ter hkrati odvaja vlago in pot

na zunanjo stran od koder izhlapi. Po navadi je

ta plast iz bolj trdnega sintetičnega materiala,

ki preprečuje poškodbe, praske in vdor vode v

»notranjost«.

Materiali in oblačila so se tekom let razvijali še naprej, različna podjetja so predstavila svoje

»hišne« materiale in membrane, ki posnemajo gore-tex. Medtem pa je membrana gore-tex

bila vpeljana v vse mogoče izdelke, od jaken, hlač, rokavic, kap, čevljev, do spalnih vreč, bivak

vreč in šotorov. Materiali so se razvijali predvsem v smer čim lažjega in čim bolj vzdržljivega

materiala. Različni dizajni so poskrbeli, da so oblačila postala močno specifična za vsako

dejavnost posebej in so tako na trgu oblačila za plezanje, za alpiniste, za pohodništvo, ki so si

Slika 8: Primer čebulnega sistema oblačenja. (http://cdn.outdoorgearlab.com/photos/10/69/228421_11835_XL.jpg)

20

v osnovi enaka, vsako pa ima svoje posebne lastnosti, ki ustrezajo namenski uporabnosti in

potrebam različnih končnih uporabnikov.

Največji dosežek razvoja pa je to, da so vsi sodobni materiali in oblačila postali dostopni širši

množici in vsem, ki takšne izdelke potrebujejo.

Hkrati podjetja izobražujejo o pravilni in primerni uporabi različnih materialov ter s tem

prispevajo k bolj varnim aktivnostim in predvsem udobnim aktivnostim v naravi. Veliko so

prispevali tudi po ekološki plati, saj večina podjetij izdeluje sintetične materiale iz recikliranih

plastenk in tudi rabljenih sintetičnih oblačil ter tako zmanjšuje obremenjenost na okolje.

OBUTEV

Stara oznaka za čevelj oziroma obuvalo, ki še danes drži, se glasi: obuvalo ščiti stopalo pred

vlago, mrazom in ostrimi delci. Alpinist odpravar, športni plezalec, gorski vodnik, pohodnik ali

popotnik, turni ali alpinistični smučar potrebuje čevlje glede na svojo dejavnost. Slikovito

povedano, vsak v gorah in stenah dejaven posameznik potrebuje čevelj ali plezalni copat v

skladu z namenom. Pri krajši ali daljši hoji v razgibanem svetu gora gre v prvi vrsti za tako

(športno) obuvalo, ki učinkovito ublaži trdoto in nestabilnost podlage. (Mlač, 1999)

Kot že omenjeno, morajo biti čevlji za gorski svet posebej prilagojeni posebnostim terena v

gorskem svetu. Podplat mora zagotavljati dober oprijem na vsaki podlagi, biti morajo stabilni,

da držijo nogo na mestu, lupina mora zadržati zunanje vremenske vplive vse od vlage in dežja

do snega. Hkrati pa morajo biti udobni, da uporabnika ne tiščijo in mu ne povzročajo žuljev,

morajo dihati, da med aktivnostjo znoj ne zastaja v čevljih in ne smejo biti pretežki, kar se

pozna pri daljših pohodih in turah.

Skozi zgodovino so se gorniški čevlji razvijali postopoma od zelo preprostih do vedno bolj

kompleksnih, v osnovi pa so vedno ostajali enaki – podplat z dobrim oprijemom, nepremočljiva

lupina ter udobna in topla notranjost.

Za prve gorniške čevlje lahko štejemo tiste, ki so

jih raziskovalci našli ob ostankih Ötzija, 5000 let

starega trupla na prelazu med Avstrijo in Italijo

(rekonstrukcija teh čevljev je na Sliki 9). Ker so ga

našli v gorskem svetu in ker je imel ob sebi

opremo, ki je po študijah in raziskavah bila

prilagojena hladnejšemu gorskemu svetu, ga

mnogi raziskovalci štejejo med prvega gornika

oziroma obiskovalca gorskega sveta. Njegova

oprema, oblačila in obutev so bila prilagojena

posebnostim zasneženega gorskega sveta.

(Douglas, 2011)

Slika 9: Rekonstrukcija Ötzijevih čevljev. (http://farm5.static.flickr.com/4095/4888186688_3edfa7c7fa.jpg)

21

Njegovi čevlji so bili vodoneprepustni in široki, kar nakazuje na dejstvo, da so bili prilagojeni

za hojo po snegu. Za podplat je bila uporabljena medvedja koža, za lupino in ostale predele pa

jelenja koža. Na notranji strani čevlja je bilo za oporo uporabljeno drevesno lubje. Povsod po

notranjosti, okrog stopal pa je bila suha mehka trava, ki je služila kot nogavica za izolacijo in

boljše prileganje. Se je pa po zadnjih raziskavah arheologa Jacqui Wooda pojavila hipoteza, da

so to bili le snežni čevlji, ki jih je Ötzi obul čez svoje »normalne« čevlje, ko je iz kopnega terena

prešel na zasnežen in poledenel svet. Kakorkoli, gre za prvo najdbo in dokaz o gorniških

oziroma gorskemu svetu prilagojenim čevljem. (Ötzi, 2015)

Če se preselimo v čase z bolj današnjim podobnim

gorskim čevljem, opazimo, da so v poznih letih 19.

stoletja uporabljali usnjene čevlje z usnjenim

podplatom, podobni tistim, na Sliki 10. Kasneje so

se na podplatu pojavili še kovinski žebljički, ki so

močno izboljšali oprijem v gorskem svetu z mehko

podlago, nastal pa je problem v skali, saj je v

določenih primerih podplat postal zelo spolzek.

Takšni čevlji so bili visoki z zavezovanjem z

vezalkami z zelo trdim usnjenim podplatom. Ker pa

so bili edini gorniški čevlji, so jih alpinisti in plezalci uporabljali za vse vrste dejavnosti –

plezanje, osvajanje vrhov, hojo in izlete v gore, odprave, visokogorje.

V časih pred 1. svetovno vojno se je pri nas uporabljala obutev, kjer so po navadi preko

dokolenk obuli še krajše nogavice, v toplem vremenu pa dokolenke spodvili na planinske

čevlje, imenovani gojzarji. Na Štajerskem so jim rekli kvedrovci, na Gorenjskem pa je bil bolj

razširjen izraz švedrovci. Ti so bili še posebej primerni za hojo po sredo- ali visokogorju.

Posamezniki, ki gojzarjev niso premogli, so obuli enostavnejše čevlje, imenovane gležnarji.

Posebej novinci so se v gore odpravili kar v navadnih čevljih. (Mikša, Golob, 2013)

Leta 1912 se pojavijo »Tricouni«, ki jih lahko vidimo

na Sliki 11. To je ime podjetja iz Švice, katerega

ustanovitelj in lastnik je Felix-Valentin Genecand,

draguljar iz Ženeve. Gre za posebne kovinske

žebljičke za čevlje, ki so močno izboljšali oprijem

gorniških čevljev na različnih podlagah. Bili so zelo

dobro in množično sprejeti med takratnimi gorniki,

alpinisti in plezalci, ter vojaki. (Tricouni, 2015)

Tudi pri nas so poznali okovane gojzarje. To so bili

čevlji s podplatom iz debelega usnja, skozi rob usnja

pa so bili zabiti žeblji. V slovenskih deželah so bili

Slika 10: Čevelj s podplatom z žebljički. (Douglas E., Mountaineers Great tales of bravery and conquest (2011), str.: 161)

Slika 11: Čevelj z nameščenimi Tricouni. (https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/1/16/Bergschuh_Tricouni.jpg/1280px-Bergschuh_Tricouni.jpg)

22

uveljavljeni domači izdelki z žeblji kroparji, za plezanje pa so že v prvih desetletjih 20. stoletja

uporabljali plezalne copate, katerih podplati so bili iz klobučevine. Pred tem so plezalci nosili

plezalne copate, katerih podplati so bili pleteni iz tanke vrvi ali celo iz prešite jute oziroma

žakljevine. (Mikša, Golob, 2013)

Za plezanje so se med drugim večinoma še vedno uporabljali čevlji z usnjenim podplatom z

žebljički, ki so se v množični uporabi obdržali vse do 30. let dvajsetega stoletja.

Leta 1930 pa je mlad francoski plezalec iz Pariza, Pierre Allain, med plezanjem balvanov

ugotovil, da veliko lažje in bolje pleza s supergami, kot z velikimi usnjenimi gorniškimi čevlji.

Ker so se superge hitro obrabljale pri straneh, jih je sam okrepil s koščki gume. (Douglas, 2011)

Leta 1937 pride do revolucije in izuma, ki je

popolnoma spremenil gorniško obutev –

izum podplata Vibram (na Sliki 12). Ime

Vibram je izpeljanka iz imena ustanovitelja

Vitale Bramanija, ki prihaja iz mesta

Albizzate v Italiji. Dve leti prej je šest

njegovih prijateljev med plezanjem v gorah

omahnilo v smrt domnevno zaradi slabe

obutve. Tragedija je prisilila Bramanija, da je

izdelal popolnoma nov podplat za gorniške čevlje. Dve leti kasneje, leta 1937, je patentiral prvi

gumijasti podplat z rebrasto obliko imenovan »Carramato«, kar pomeni »tankovska sled« in

je še danes najbolj pogosto uporabljen podplat pri gorniških čevljih in prav ta podplat lahko

vidimo na Sliki 12. Pri izdelavi mu je finančno pomagal tudi Leopoldo Pirelli iz podjetja, ki

proizvaja istoimenske avtomobilske pnevmatike. Novi podplat je nudil odličen oprijem na zelo

veliko različnih vrstah podlage, imel je visoko stopnjo odpornosti proti obrabi in je bil narejen

iz najboljše vulkanizirane gume, ki je bila na voljo v tistem času. (Vibram History, brez datuma)

Vibram podplat je postal sinonim za gorski čevelj. Z njim je vsak čevelj postal »tisti pravi« in to

velja še danes, saj podjetje vse do današnjega časa izdeluje prvovrstne izdelke, ki so

specializirani za uporabo v gorskem svetu. Takšne revolucije pri obutvi ni bilo nikdar prej in

nikoli kasneje.

Po 2. svetovni vojni se pojavijo prvi eksperimenti s plezalnimi čevlji in prvi med njimi je bil

britanski plezalec Joe Brown, ki je plezal s copati z gumijastim podplatom in lupino iz platna,

ki so bili predhodniki današnjih superg. Včasih je za boljši oprijem čez njih poveznil še volnene

nogavice. (Palmer, 2013)

Vendar kljub razvoju novih odličnih vibram podplatov in postopnemu razvoju plezalnikov, ta

oprema pri nas v tem času še ni bila dosegljiva. O tem priča naslednji zapis iz leta 1947, ki

opisuje stanje v tem in predvsem do tega leta. »Polst za plezalnike – profiliranih gumijastih

podplatov takrat še ni bilo – smo nabavljali v vevniški papirnici in jih z avstrijskim lepilom ago

Slika 12: Najbolj prepoznaven in uporabljan Vibram podplat – Carramato. (https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/a/a8/Vibram_Carrarmato_sole.png)

23

lepili na podplate plezalnikov. Na podplate gojzarjev smo nabijali Silvretta in Fuchsove žeblje,

najimenitnejši pa so bili drobnozobi tricouni«. (Mikša, Golob, 2013)

Vendar se že takoj naslednje leto, 1948, stvari obrnejo na bolje, o čemer govori naslednji zapis:

»Po drugi svetovni vojni (okoli leta 1948) so plezalne copate povsem zamenjali plezalni čevlji

z rebrastim gumijastim (vibram) podplatom. Ti so zagotavljali boljši oprijem tako v suhi kot v

mokri skali, odlikovala jih je tudi njihova univerzalnost, saj so lahko alpinisti v isti obutvi opravili

dolge dostope, sestope in alpinistične vzpone: »Bili so boljši od plezalnikov, zato smo

uporabljali le še vibram. Čim so se pojavili vibram podplati je bilo v hipu konec tudi s tricouni.

Ti so bili sicer dobri za travnata pobočja, za skalo pa ne, no mogoče za I., II. stopnjo, za težje

pa ne.«« (Mikša, Golob, 2013)

V tujini so stvari potekale malenkost hitreje kot pri nas, saj je že v tem času Pierre Allain plezal

težje in težje smeri in ugotovil, da ga čevlji močno omejujejo pri napredovanju, zato se je leta

1947 združil s čevljarjem in izdelal prvi posebej za plezanje namenjen copat imenovan PA.

Leta 1950 pa je Edouard Bourdenneau, mojster čevljar, odkupil Allainovo podjetje in pričel

izdelovati plezalnike, ki še danes nosijo ob strani oznako EB. Takrat so bili to prvi čevlji, ki so

nosili ime proizvajalca. Prvi izdelek, ki ga je podjetje izdelalo, pa je sploh prvi plezalnik na svetu

z imenom Gratton in ki je po obliki in funkciji podoben današnjim plezalnikom. (Palmer, 2013)

Že v letu 1953 je Hermann Buhl med avstrijsko odpravo na Nanga Parbat uporabljal čevlje z

narebranim podplatom, ki so bili, kot so jih takrat poimenovali, »rešitelji prstov«. Buhl je moral

zaradi slabega vremena noč preživeti visoko na gori in je zaradi omrzlin izgubil »samo« dva

prsta na nogi, kar nakazuje na dejstvo, da je gumijasti podplat mnogo boljši izolator, kot njegov

predhodnik iz usnja. (Douglas, 2011)

Leta 1954 je bil opravljen prvi uspešen vzpon na drugi najvišji vrh sveta, K2. Italijansko

odpravo, med katerimi sta bila prvopristopnika Achille Compagnoni in Lino Lacedelli, je z

obutvijo založilo prav podjetje Vibram s svojimi izvrstnimi Dolomite čevlji. Prvič v zgodovini se

je med obutvijo pojavila specializacija posameznih čevljev, saj je imela odprava za vsak del poti

posebne čevlje prilagojene tistemu terenu – treking, pristop do baze, snežni čevlji, višinski

čevlji za najvišje dele. (Vibram History, brez datuma)

Že takoj naslednje leto, leta 1955, sta Angleža George

Band in Joe Brown med vzponom na Kangčenjungo

uporabljala posebne višinske čevlje, narejene posebej

za Everest, kar nakazuje usmeritev proizvajalcev obutve

tudi v to smer – proizvodnja čevljev za najvišja gorstva.

(Douglas, 2011)

Leta 1968 Pierre Allain in podjetje EB izdelata

izpopolnjeno različico modela Gratton, ki se zdaj

imenuje Super Gratton (na Sliki 13) in postane

Slika 13: Plezalniki EB Super Gratton. (http://images.delcampe.com/img_large/auction/000/297/304/385_001.jpg?v=2)

24

legendarni izdelek. Dodatno izpopolni pa se še dve leti kasneje, ko pridobi popolnoma gladek

in izboljšan podplat. Plezalnik postane zelo popularen za plezanje krajših in daljših smeri in ker

se v 70. letih športno plezanje močno razmahne, postane povpraševanje za plezalniki

ogromno, tolikšno, da podjetje dvakrat prejme državno nagrado za najboljšega izvoznika. V

tem času postane EB vodilno podjetje v svetovnem merilu in še po 45. letih se marsikateri

plezalec spominja plezalnikov Super Gratton. (Palmer, 2013)

Leta 1975 Jesus Garcia Lopez, ustanovitelj podjetja Boreal,

s prijateljem Miguel Angelom Garcio Gallego, prične

eksperimentirati s prvimi plezalniki, ki imajo na podplatu

tako imenovano »lepljivo« gumo. Njuni prvi plezalniki so se

imenovali »El Capitan«. Do konca 70. let sta preskušala in

razvijala različne prototipe, nato pa je Jesus leta 1980 razvil

plezalnik z imenom »Fire«, ki ga vidimo na Sliki 14. Prijatelja

sta ga najprej preskusila v stenah rodne Španije, nato pa še

v Yosemitih, kjer sta v El Capitanu preplezala prvo

neameriško smer z imenom »Mediterraneo«. Z izdelkom

Fire je bil izumljen prvi plezalnik s podplatom iz »lepljive«

gume. (Palmer, 2013)

Istega leta, 1980, so izumljeni plastični čevlji, ki so

sestavljeni iz dveh delov. Zunanji del je plastičen in tako odporen na vse zunanje vplive od

udarcev in obrabe vse do vlage, dežja in snega, ter iz notranjega čevlja, ki je toplotno zelo

dobro izoliran, topel in zelo učinkovito preprečuje ozebline in zmrzline na stopalih. Primer

takšnega čevlja vidimo na Sliki 15. Ker so čevlji trdi, je nanje lažje namestiti dereze, ki so bolj

stabilne in čvrsteje pritrjene, plezalcu ali alpinistu pa dajejo čevlji boljši občutek pri gibanju.

Leta 1988 podjetje Vibram predstavi izdelek »Vibram Grip«. Gre za prvo super oprijemljivo

gumo izdelano posebej za športno in prosto plezanje. Plezalnike s to gumo uporabljajo

najboljši plezalci tistega časa. (Vibram History, brez

datuma)

Gorniški čevlji so se razvijali še naprej in do danes

postajali vedno lažji in vedno bolj specifično usmerjeni

v dejavnost. Poleg usnja so se na trgu pojavili še drugi,

predvsem umetni materiali, kot so sympatex, gore-tex

in podobni, ki poleg manjše teže in večjega udobja

zagotavljajo neprepustnost za vodo in tako povečujejo

uporabnost. Posamezna podjetja so za svoje čevlje

razvila svoj podplat, ki je v nekaterih primerih zelo

dober in konkurenčen, vendar se je vibram podplat Slika 15: Primer sodobnega dvodelnega alpinističnega čevlja priznane znamke. (http://s.stpost.com/eccstorefront/product_images/66181/f_66181_1.1.jpg)

Slika 14: Plezalniki Boreal Fire. (http://www.promontana.si/media/wysiwyg/Blog_vsebina/Boreal_fire_cat_1_1.jpg)

25

tekom zgodovine tako uveljavil, da še danes velja za sinonim dobre gorniške obutve.

Med trdimi dvodelnimi alpinističnimi čevlji se je predvsem zmanjševala teža, saj je v začetku

takšen par čevljev tehtal okrog 3 kilograme. Uporaba različnih materialov je privedla vse do

sodobnih ogljikovih vlaken in kevlarja, ki pa zaradi visoke cene ni dostopen vsem. Za podplat

se skoraj izključno uporablja vibram podplat, ki v kombinaciji z derezami močno poveča

uporabnost čevljev. Ker so iz dveh delov, kjer je zunanji odporen na vremenske vplive in je

notranji zadolžen za izolacijo in ohranjanje toplote ter se ga lahko hkrati tudi odstrani iz

zunanje školjke in posuši, je veliko bolj primeren za daljše odprave, kot pa »enodelni« čevlji.

Razvoj plezalnikov, torej copatov posebej narejenih za športno in prosto plezanje, je šel

predvsem v smer udobnosti in boljšemu prileganju stopala ter s tem v bolj učinkovito plezanje.

VRV

Vrv je temeljni del gorniške izkušnje in je del opreme, ki ima največjo simbolno vrednost in

prepoznavnost v povezavi s tem športom. Obvladovanje vrvne tehnike je osnovni pogoj za

gorniško dejavnost. Tudi brez karabinov in modernih varoval lahko izkušeni alpinist ali plezalec

uporabi vrv na mnogo načinov. Vrv, ki poteka med dvema ali več plezalci ustvari prav posebno

vez med posamezniki, cela skupina pa se imenuje naveza.

Vrv kot taka je ena najstarejših človeških tehnologij. Uporaba vrvi, izdelane iz velikega nabora

naravnih materialov, za razna praktična opravila, kot so plezanje na drevesa ali pečine, je

skupna različnim kulturam dobršen del človeške zgodovine. Pojav sintetičnih materialov v

dvajsetem stoletju je spremenil plezanje. Pred izumom sintetične vrvi med drugo svetovno

vojno, so bile le-te narejene najprej iz konoplje in kasneje iz manile (vlakna iz listov abake),

dragega bombaža ali celo še dražje svile. Vlažna konopljina vlakna so bila še posebej nagnjena

h gnitju in čeprav so bile na zunaj vrvi videti povsem v redu, se

je lahko taka pretrgala pod večjim bremenom. Zato so jih

morali mornarji redno mazati s katranom, kar pa pri plezanju

ne pride v poštev.

Sploh prvi zabeležen zapis o uporabi vrvi sega v daljno leto 800.

Na jugozahodu Amerike so ljudstva, ki so živela v prebivališčih

z imenom pueblo, gradila hiše visoko v skalnih razpokah in

stenah. Za lažji dostop so uporabljali vrvi, vrvne lestve in

plezanje v skali. S tem so bili na višjem terenu, kar jim je

omogočalo boljši pregled nad okolico in večjo varnost.

(Douglas, 2011)

Slika 16: Primer Hawser vrvi. (Douglas, E., Mountaineers great tales of bravery and conquest (2011), str.: 42)

26

V letu 1600 se pojavi tako imenovana »Hawserjeva« vrv, katere primer vidimo na Sliki 16.

Izhaja iz pomorstva in gre za močno vrv, ki je prepletena iz treh pramenov. Bile so tanjše od

mornarskih, primerne za plezanje, vendar še vedno dovolj močne. Ime izhaja iz mesta na

palubi ladje, kjer leži zvita vrv, pripravljena za uporabo.

Leta 1850 začnejo gorski vodniki uporabljati konopljine vrvi, ki so izdelane po Hawser sistemu.

Najprej je bila taka vrv množično uporabljana med gorskimi vodniki, kasneje, proti koncu 19.

stoletja, pa jo je uporabljala že večina pohodnikov, ki so prečili ledenike ali plezali v mešanem

svetu. V letu 1864 je komite angleškega »Alpine Kluba« testiral vrvi za gorniško uporabo in

odobril dva tipa – eden iz manile in drugi iz italijanske konoplje. Oba tipa sta vzdržala padec

teže 76 kilogramov 3 metre globoko ali 89 kilogramov 2,5 metra globoko. Vse opisane mere

so predstavljale povprečnega plezalca s svojo opremo. (Smith, 1998)

Istega leta angleški Alpine Club uvede zaščitni znak kakovosti – rdečo nit po celi dolžini vrvi, ki

so jo imele samo odobrene vrvi. Ta zaščitni znak je vztrajal na vrveh vse do petdesetih let

dvajsetega stoletja. (Douglas, 2011)

Najbolj »znana« nesreča iz tega obdobja, ki je posredno povezana z vrvjo, se je zgodila med

sestopom z Matterhorna. Vsi plezalci so bili navezani med sabo in ko je drugi v vrsti padel,

potisnil čez rob prvega in za sabo potegnil še tretjega in četrtega, se je pri petem plezalcu vrv

pretrgala. To je rešilo življenje enemu največjih gornikov tistega časa, Angležu Edwardu

Whymperju.

Kasneje, leta 1903, je Tom Longstaff pri odpravi na Kavkaz uporabljal

svileno vrv, ki je lažja in veliko dražja od konopljine. Verjetno se ravno

zaradi cene nikoli ni posebej prijela, se jo pa še vedno dobi, vendar bolj

kot znak prestiža in butične prodaje, kot iz praktičnega vidika.

Geoffrey Winthrop Young je leta 1920 v reviji Mountain Craft izdal članek,

ki govori o varovanju plezajočega in podajanju vrvi. Prvič v zgodovini je

omenil, da se varovalec priveže s prostim koncem vrvi v steno in tako

zavaruje sebe ob morebitnem padcu plezajočega. Bolj pomemben pa je

bil zapis o razteznosti vrvi oz. elastičnosti. Young je zatrdil, da lahko daljša

vrv prenese večji sunek zaradi svoje elastičnosti, kratka vrv pa tega ne

zmore. V delu Youngove knjige o opremi Farrar opiše izvedbo testov

razteznosti in vzdržljivosti materiala vrvi in ugotovi, da je lanena vrv veliko

močnejša in bolj raztegljiva od ostalih. Za lanene vrvi in vrvi iz manile z

obsegom 3,5 cm in dolžine 1,5 metra so bile izmerjene sile pretrganja pri

863 kg oziroma 903 kg, s pripadajočo razteznostjo 16,3 % oz. 12,3 %. To

so tudi prvi zapisi v literaturi, ki govorijo o pomembnosti kvantitativnih

lastnosti vrvi pri blaženju sil. (Smith, 1998)

V nadaljevanju raziskav je leta 1931 Bird v reviji Climbers Club Journal objavil članek »Moč

vrvi«, ki je takratnemu znanju dodal še nekaj več, predvsem zelo pomembno razmišljanje o

Slika 17: Preprosto navezovanje na vrv okrog pasu z vozlom. (Mikša, P., Golob, U., Zgodovina Slovenskega alpinizma (2013), str.: 78)

27

maksimalni sili, ki jo še lahko proizvede vrv na človeka, in naj iz anatomskih razlogov ne bi

presegala 453 kg. Treba je vedeti, da je bilo privezovanje vrvi v tistem času zelo preprosto –

najlonski vozel okrog pasu, kot lahko vidimo na Sliki 17. Sila ob padcu je bila tako omejena na

zelo majhnem območju okrog pasu in je lahko povzročila hujšo poškodbo plezalcu, ki je padel.

Zato je članek zaključen, enako kot že mnogo drugih prej, da »plezalec, ki pleza naprej, ne sme

pasti!« (Smith, 1998)

V tridesetih letih dvajsetega stoletja se vrvi iz manile (vlakna iz abake, rastlina sorodna

bananovcu) bolj uveljavijo in počasi izpodrinejo konopljine vrvi, saj so bolj zanesljive. Ključen

problem konopljine vrvi, ki je bila sicer močna, je bilo pomanjkanje elastičnosti. To je

povzročilo, da se je zelo pogosto, ko je vodilni plezalec padel, vrv pretrgala.

V štiridesetih letih dvajsetega stoletja, po drugi svetovni vojni, pride do revolucije v razvoju

materialov – izum najlona. Poimenovali so ga kar novi čudežni material, ki ga je ameriško

podjetje DuPont predstavilo že leta 1935, v množično uporabo pa je prišel kasneje. Gre za

umetni material, ki ga je prva uporabljala gorska enota ameriške vojske, kasneje pa se je razširil

v splošno uporabo. Z najlonskimi vrvmi je bila zagotovljena večja varnost plezalcev, manjša

obraba vrvi in bistveno večja zanesljivost pri padcih. V prvih objavljenih publikacijah je bilo

navedeno, da najlonska vrv vzdrži silo 1800 kg in da je bolj elastična od vrvi iz manile, kljub

vsemu pa ima eno pomanjkljivost – da se pri toploti od trenja hitro topi. Iz tega razloga so za

namene plezalnega pasu, še vedno uporabljali tanko konopljino vrv, navito štiri ali petkrat

okrog pasu zaključeno z vozlom in pritrjeno s karabinom na glavno vrv. (DuPont, 2015)

Prve najlonske vrvi so bile še vedno tipa Hawser – trije prepleteni prameni. Leta 1951 pa je

nemško podjetje Elderid izumilo »kernmantel« vrv, katere primer vidimo na Sliki 18. Jedro ali

»kern« je sestavljeno iz ravnih najlonskih vlaken, ki

tečejo eno ob drugem po celi dolžini vrvi. Okrog jedra

pa je plašč ali »mantel«, narejen iz prepletenega

platna, ki vrv ščiti pred umazanijo in obrabo. Takšna vrv

je manj nagnjena k zvijanju in krotovičenju kot vrv tipa

Hawser in je znatno močnejša. 11 milimetrov debela

vrv se pretrga pri 2300 kilogramih sile in je še vedno

edini tip vrvi ki se še danes uporablja pri plezanju. Izum

je bil revolucionaren in je popolnoma na novo začrtal

izdelovanje vrvi.

V šestdesetih letih se pričnejo pojavljati prvi resni pogovori in debate o problematiki

privezovanja na vrv z zanko okrog pasu. Z uporabo te metode privezovanja se pri padcu vsa

sila koncentrira na majhnem mestu okrog pasu, namesto da bi se porazdelila, s tem pa lahko

resno poškoduje notranje organe, rebra in hrbtenico. Poleg tega bi plezalec, ki bi v takšnem

»pasu« visel na vrvi deset ali več minut, izgubil zavest. Zato je kljub razvoju vrvi, še vedno

veljalo pravilo, da napredujoči plezalec ne sme pasti.

Slika 18: Kernmantel vrv, z belim jedrom in barvnim plaščem. (http://www.paracordguild.com/wp-content/uploads/2014/11/kernmantle-rope.jpg)

28

Prva rešitev tega problema je bil širok pas, ki je bil sprva narejen iz usnja, ki so ga dobili iz traku,

ki je poganjal stare mline za zvijanje volne, pri nas bolj znane kot kolovrat, v majhni vasici

Saddleworth. Usnje je bilo zamenjano z najlonom takoj, ko je le-tega bilo možno plesti plosko.

Leta 1970 pa je Don Whillans že izumil plezalni pas, podoben sodobnemu, katerega vidimo na

Sliki 19 in ki je imel na bočni pas pripete še zanke

za noge, ki so prenašale nekaj sile pri padcu s

pasu tudi na noge. Različne izboljšave in

spremembe, ki so bile kasneje storjene, so

pripeljale do sodobnega modernega plezalnega

pasu, ki je lahek in udoben, ter predvsem

učinkovit pri prenašanju in razporejanju sile med

mišicami nog in medenico.

Razvoj varovanja in še posebej vrvi in plezalnih

pasov je pomenil, da se napredujoči plezalec

kljub padcu ni resneje poškodoval, če se sploh je.

Leta 1961 se pojavijo vrvi iz kevlarja, ki so zgrajene iz super močnega materiala, ki pa ni

raztegljiv, zato so te primerne predvsem za statično postavljene vrvi in ne za plezanje. Ker so

hkrati zelo močne, lahke, dolgotrajno vzdržljive in visoko odporne na zunanje vplive, se danes

uporabljajo tudi v gradbeništvu, pri gradnji mostov, v dvigalih, v pomorstvu in celo v vesolju.

Verjetno največji preskok v razvoju, po izumu najlona, se je zgodil v letu 1971, ko je

predstavljena vodoodporna vrv. Plašč je prekrit s plastjo uretana, ki preprečuje vodi in vlagi,

da bi se vezala na vlakna v plašču in prodrla do jedra. Tako so rešili problem mokrih in

zamrznjenih vrvi, ki jih je bilo zelo težko uporabljati in ki so bile take do 70 odstotkov šibkejše.

(Douglas, 2011)

Leta 1982 se pojavi cela serija tanjših vrvi. Prvotnih 11 milimetrov je bilo zoženih na 10,5 mm,

kar je prispevalo k manjši teži vrvi in k dvigu zmogljivosti plezalcev, ki so lahko plezali težje in

daljše smeri. (Douglas, 2011)

Zahteve plezalcev pa se niso ustavile tu,

saj so proizvajalci že leta 1987

predstavili še tanjšo vrv, tokrat debelo

9,8 mm, ki je še dvignila raven

zmogljivosti in učinkovitosti plezalcev.

Omeniti velja, da se je še vedno

večinoma uporabljala enojna vrv. Že

pred tem obdobjem je zabeležena

uporaba dvojne vrvi, a s tanjšanjem ter

s tem zmanjševanjem teže opreme

Slika 19: Pas Dona Whillansa. (http://www.smhc.co.uk/cust_images/items/large/372.2008.1.jpg)

Slika 20: Shematski prikaz uporabe vrvi - levo enojna vrv, v sredini dvojna vrv, desno dvojček. (https://rocksportreno.files.wordpress.com/2012/11/ropetype.png?w=490)

29

pride uporaba dvojne vrvi in dvojčka v bolj množično uporabo (shematsko upodobljeno na

Sliki 20). Dvojna vrv sestoji iz dveh vrvi, debeline posamezne med 8 in 9 mm, dvojček pa prav

tako iz dveh vrvi debeline med 7,8 in 8,2 mm. Pri dvojni vrvi gre za to, da uporabljamo vsako

vrv v svojem vpetju, torej ima vsaka vrv svoje vponke. Pri dvojčku pa potekata obe vrvi po

istem vpetju, enako kot enojna vrv.

Bolj zgodnji zapisi govorijo o tem, da so pri nas že v medvojnem času uporabljali dvojno vrv za

težke smeri, za lažje pa enojno. (Douglas, 2011)

Z nadaljnjim razvojem pridejo leta 1991 na trg vrvi s kemično obdelano prevleko. Plašč vrvi je

obdelan na poseben način z različnimi kemikalijami, s čimer se zmanjša obraba in podaljša

življenjska doba celotne vrvi. (Douglas, 2011)

V zadnjih petnajstih letih razvoj ni več toliko strmel v iskanje

revolucije, ampak bolj v evolucijo že sedanje opreme in pa v

razvoj nove opreme iz že poznanega materiala.

Pričnejo se dogajati spremembe pri varovanju v zavarovanih

smereh ali feratah. Ferate so plezalne poti, kjer za varnost ob

njih teče jeklenica, ki je na nekaj metrov pritrjena v skalo.

Plezalec se s svojim samovarovalnim kompletom, ki ga vidimo

na Sliki 21, pripne na jeklenico, po kateri prosto teče vponka.

Velik problem pa se pojavi, če plezalec pade, saj se ustavi šele

takrat, ko vponka pride do »sidra« ali mesta, kjer je jeklenica

pripeta v skalo. Do nevarnosti pride, če plezalec pade bolj

globoko, pri čemer se ustvari višja sila ustavljanja, kar pa pri

plezalcu, ki je na jeklenico privezan samo z vrvjo, ustvari tako

veliko silo, da ga lahko resno poškoduje. Iz tega razloga so izumili poseben najlonski trak, ki je

zložen skupaj v cik-cak obliki in prešit s posebno nitjo. Le-ta se pri padcu ob nastanku višje sile

počasi strga, s tem pa se najlonski trak postopoma podaljša, tako da ublaži padec in zmanjša

možnost hujših poškodb zaradi nastale sile. Pri nas se ta kos opreme imenuje samovarovalni

komplet.

Same vrvi v zadnjih letih niso doživele posebnega razvoja, so pa proizvajalci določene modele

vrvi pričeli specializirati za posebne namene in potrebe določenih plezalcev. V današnjem času

plezalci in alpinisti vedno bolj strmijo k čim lažji opremi. Želja je, da imajo s sabo čim manj

opreme, ki mora biti čim lažja, da lahko plezajo hitreje in manj časa. Eno takih podjetij je Beal,

ki je izumilo zelo specializirano vrv z imenom »Joker«, ki z debelino 9,1 mm tehta le 53 gramov

na meter. (Douglas, 2011)

Vse vrvi, ki so danes na prodajnih policah, morajo obvezno skozi UIAA testiranje, da pridobijo

certifikat ustreznosti za varno uporabo. Eden takih kriterijev govori tudi o številu padcev, ki jih

mora posamezna vrv prenesti. Standardne vrvi morajo prenesti najmanj 5 padcev, tako

Slika 21: Sodobni samovarovalni komplet z vrečico, kjer je spravljen sešit trak, ki se ob padcu po šivu raztrga. (http://w2.kibuba.com/productpics/2776_9_Set-za-ferate-Rock-Empire-Ferrata-Dynastop_x.jpg)

30

imenovane »multi« vrvi pa morajo prenesti 12 do 16 padcev. Poudariti velja, da gre pri

testiranju za preskusne padce, ki so standardni. V skali, kjer so pogoji spremenljivi in en padec

ni enak drugemu, je to število zgolj smernica. Velja poudariti nenapisano pravilo, da po vsakem

večjem in hujšem padcu vrv ne glede na obrabo, zamenjamo. Dostikrat se zgodi, da je vrv na

pogled kot nova, v jedru, kamor mi ne vidimo, pa je poškodovana in natrgana in s tem zelo

nevarna, da se ob naslednjem padcu pretrga. (Mlač, 1999)

Danes imamo na trgu raznorazne vrvi različnih proizvajalcev. So daljše in krajše, debelejše in

ožje, vodoodporne in kemično obdelane, da vzdržijo daljše obdobje uporabe. V bistvu pa so

popolnoma vse vrvi še vedno izdelane po načelu kernmantel, torej najlonsko jedro obdano s

plaščem iz platna. Katero vrv izbere plezalec, pa je povsem odvisno od njegovih potreb in želja

ter uporabe.

CEPIN

Prvi cepini so bili kombinacija dveh

posameznih orodij – dolge lesene palice, ki

je imela na enem koncu špičasto kovinsko

konico in male sekire za les.

Uporaba lesene koničaste palice, kakršno

vidimo na Sliki 22, sega že v daljno leto

1188, od koder obstaja zapis, da je John de Bremble, sicer duhovnik, prečkal prelaz Mont Cenis

in na poti uporabljal »alpenstock« – dolgo leseno palico s kovinsko konico (na Sliki 22 in 23).

Te so uporabljali predvsem pastirji in lovci, ki so hodili po visokogorju in so si s palico pomagali

pri premagovanju težjih ovir in lovljenju ravnotežja. Nekateri pa so jih uporabljali tudi pri

»glisiranju« po snegu – ko so se spuščali s planin nazaj v dolino, so se s palico poganjali in z njo

lovili ravnotežje. (Douglas, 2011)

Med prvim vzponom na Mont Blanc, leta 1786, je Jaques Balmat

kot vodič odprave, pri vzponu še vedno uporabljal dve posamezni

orodji, alpenstock in manjšo sekiro (prikazana na Sliki 23). Palico je

držal v rokah in si z njo pomagal pri hoji, sekiro pa je imel obešeno

okrog pasu, ter si z njo pomagal pri izsekavanju poličk oz. stopnic v

led. (Douglas, 2011)

Cepin ostane v »dveh delih« vse do zgodnjih 1840-ih, ko prvič ti dve

posamezni orodji združijo v enega. Tako nastane prvi pravi cepin, ki

pa je še vedno lesen, zelo dolg in ima rezilo sekire obrnjeno

vertikalno. Med prvimi izdelovalci cepinov so bili kovači iz

Chamonix-a. Družina Simond se je ukvarjala z izdelavo izključno gorniške opreme vse od leta

1861. Na drugi strani Mont Blanca, v Italiji, pa je za to skrbela družina Grivel, ki je izdelovala

gorniško opremo vse od leta 1818. (Douglas, 2011)

Slika 22: Koničaste palice alpenstock. (Douglas, E., Mountaineers Great tales of bravery and conquest (2011), str.: 58)

Slika 23: Glava »alpenstocka« z navpično postavljenim rezilom. (https://img1.etsystatic.com/048/0/10076759/il_340x270.665465239_gqj9.jpg)

31

Sprva se je za ratišče uporabljal jesenov les, kasneje pa se je izkazalo, da je najboljši material

bambusov laminat. To so tanki, pod pritiskom zlepljeni lističi.

Z letom 1881 pride do prvih večjih sprememb pri obliki

cepina – rezilo sekire se obrne za 90 stopinj, tako da je

v vodoravni legi oziroma pod pravim kotom glede na

ratišče in postane lopatica, kot lahko vidimo na Sliki 24.

Lopatica in okel sta bila praviloma enako dolga, proti

koncu 19. stoletja pa se je njuna dolžina podvojila.

Ratišče je bilo standardne dolžine, okrog 130 cm. Leta

1864 je prišlo še do dodatnega napredka pri obliki okla,

ki je postal rahlo ukrivljen, kar je zagotavljalo varnejši

in boljši oprijem v ledu, ga je pa bilo težje odstraniti iz

ledu, kar je pri takratnih gorskih vodnikih predstavljalo neprijetno opravilo pri izsekavanju

stopnic v led za njihova kliente. A ker so bili ravno gorski vodniki največji uporabniki ali celo

izdelovalci cepinov, je bilo malo volje do spremembe dizajna in je zato okel ostal ukrivljen.

Zaradi svoje dolžine pa je tako ali tako cepin ostal primarno kot palica za pomoč pri hoji in za

izsekavanje stopnic v led. (Douglas, 2011)

Kot odgovor na to je Anglež Oskar Eckenstein leta 1908 izdelal krajši cepin. Iz prvotnih 130 cm

ga je skrajšal na 86 cm. Še vedno je bil daljši od modernih cepinov, a je bila to vseeno prelomna

sprememba v tistem času, saj so bili novi cepini bolj okretni, lažji in so se lahko uporabljali

enoročno. Te nove cepine je s pridom uporabljal nemški alpinist Willo Welzenbach, ki pa je

razvil ledno kladivo kot pomožno orodje pri izsekavanju stopinj v led.

Vendar pa kljub temu da so bili krajši cepini dobro sprejeti in da je Eckestein predlagal, da bi

morali postati še krajši, se njihova oblika ni spremenila vse do šestdesetih let 19. stoletja.

Sredi šestdesetih let pride do revolucije pri razvoju

cepinov. Yvon Chouinard in Tom Frost izumita

ukrivljen in nazobčan okel, primer katerega lahko

vidimo na Sliki 25 in je zagotavljal bistveno večjo

varnost pri plezanju. Pri tem je dejal, da »krivina

okla, ki je enaka krivulji zamaha s cepinom, omogoči

oklu, da se bolje učvrsti v ledu. Opazil sem, da se

navaden okel pogosto izmakne iz ledu, ko ga

obtežim«. (Douglas, 2011) Njegov cepin »Zero«

postane zelo popularen in široko sprejet, njegova

dolžina 55 cm pa je upoštevana kot optimalna dolžina cepina za široko uporabo v gorah.

Slika 24: Cepin »alpenstock« z obrnjeno sekiro za 90 stopinj. (http://www.chesslerbooks.com/eCart/ItemImage.asp?IMG=12297.jpg)

Slika 25: Chouinardov in Frostov cepin "Zero". (http://www.smhc.co.uk/cust_images/object%20images%2072/991.2012.1.jpg)

32

Chouinard izumi in izboljša še mnogo drugih kosov gorniške opreme, ki so danes standardna

in obvezna oprema vsakega vzpona. Njegovo podjetje se imenuje Patagonia. (Yvon Chouinard,

2015)

Nekaj let kasneje škotski genij Hamish MacInnes razvije in izdela cepin

z imenom »Message«, prvi nezlomljivi cepin, celoten izdelan iz kovine.

Leta 1971 pa razvije in izdela cepin z imenom »Terrordactyl«, ki je imel

še krajše ratišče in zelo strmo postavljen okel, ki je bil idealen za

plezanje po zelo strmem ledu (na Sliki 26). Z dvema takima cepinoma,

vsakim v svoji roki in s tehniko plezanja z naprej obrnjenimi stopali, je

postalo izsekavanje stopnic v led nepotrebno in nove tehnike plezanja

in plezalni standardi poskočijo v nebo.

V tem času se pojavijo tudi paščki oz. zanke za roke (vidne na Sliki 26),

ki so prenesle vso težo visenja na cepinu na celotno roko. Hkrati je

pašček preprečil morebitno izgubo in padec cepina v globino, če je

alpinistu slučajno ušel iz roke. (Douglas, 2011)

V letu 1986 se na trgu prvi pojavijo cepini z ukrivljenim ratiščem, s

čimer je imela roka, ki je držala cepin več prostora, kar je preprečevalo

razne udarce in odrgnine pri plezanju. Poleg tega se je močno izboljšal

radij zamaha, kar je dvignilo učinkovitost vsakega udarca.

Naslednji večji korak je nastopil v devetdesetih letih, ko je prišlo do tako imenovanega

modularnega sistema. Namesto glave iz enega samega dela je bil od sedaj okel posebej pritrjen

na glavo, prav tako kot lopatka ali kladivo na drugi strani (primer čisto desni cepin na Sliki 27).

To je omogočilo, da je alpinist prilagodil izbiro okla trenutnim

potrebam. Prav tako je lahko alpinist ob morebitnem zlomu ali

poškodbi okla med plezanjem z malo spretnosti le-tega

zamenjal sam in nadaljeval s plezanjem.

Po letu 2000 postanejo cepini še bolj specializirani za potrebe

posameznih alpinistov in plezalcev. Prav tako se spreminjajo

materiali, iz katerih so cepini izdelani. Pojavijo se cepini iz

ogljikovih vlaken in kevlarja, ki so mnogo lažji od kovinskih.

Držalo na cepinu postane anatomsko oblikovano in se odlično

prilega roki (skrajni desni cepin na Sliki 27), zato nekateri

cepini ne rabijo zanke za roko. Okli so vse ožji, s čimer se

zmanjša možnost pojava, kot pravijo v tujini, »padanja plošč«,

ko se pri zabijanju cepina v led, odlomi večji ploski kos ledu, ki

zdrsi po steni navzdol.

Slika 26: Cepin "Terrordactyl". (http://www.mhtadmin.co.uk/media/images/Entry313d.JPG)

Slika 27: Sodoben cepin različnih oblik, za različne namene. (Douglas, E., Mountaineers Great tales of bravery and conquest (2011), str.: 59)

33

Skozi celo zgodovino plezanja je bil cepin v osnovi več ali manj enak in podoben današnjemu,

sodobnemu. Takoj ko sta se dva posamezna kosa orodja združila v enega, je nastal kos opreme,

ki je bil prisoten pri vseh pomembnejših gorskih pristopih. Cepin je postal nepogrešljiv kos

opreme vseh gorskih vodnikov in raziskovalcev gorskega sveta. Njegov namen je bil že od

samega začetka precej podoben kot danes, saj so si z njim pomagali pri hoji in pri izsekavanju

stopnic v led, ki so bile pred pojavom derez obvezne. Prav tako so bili daljši od današnjih in

leseni. S postopnim krajšanjem ratišča so postajali bolj in bolj uporabni in lažje prenosljivi. S

pojavom ukrivljenega okla in kovinskega ratišča pa so začrtali pot popolnoma novi panogi

gorskih dejavnosti in športa – razvije se ledno plezanje.

DEREZE

Hoja po snegu in ledu je že zelo star problem vseh gornikov. Že neolitski prebivalci Evrope so

nosili obutev izdelano za premikanje po snegu, to enako in podobno tradicionalno rešitev pa

še danes uporablja arktično ljudstvo Sami, čeprav je tehnologija stara že tisoč let. Vohuni

rimskega cesarstva so nosili čevlje z žebljički, prve dokumentirane dereze ali »grapete« pa

segajo v šestnajsto stoletje.

Dereze so ključna oprema za varno in učinkovito premikanje po snegu in ledu. Brez njih je vsak

padec lahko usoden, zato so si stara ljudstva že zelo zgodaj v zgodovini pomagala na različne

načine.

Prvi »planinec«, ki je uporabljal posebno obuvalo za visokogorje, je bil Ötzi. Neolitski planinec,

ki je bil najden na gorskem prelazu med Avstrijo in Italijo, je star 5000 let. Ker je bil ves čas

zakopan v sneg in led, so se njegovi ostanki zelo dobro ohranili, prav tako tudi njegova oprema.

Bil je zelo dobro pripravljen na visokogorje, kar do takrat, vsaj po najdbah sodeč, ni bil nihče

drug. Njegovi čevlji so bili prilagojeni za premikanje po spolzkem terenu visokogorja. Podplat

je bil prevlečen z usnjem, da je izboljšal oprijem na gladkem snegu in ledu. Med zunanjim in

notranjim podplatom je bila vmesna plast napolnjena s travo, ki je služila kot izolacija med

mrzlimi tlemi in nogo. Celoten čevelj pa je bil prekrit z živalsko kožo. (Douglas, 2011)

Sploh prvi najdeni dokazi o uporabi derez segajo v Rimski imperij, v leto 315 pred našim

štetjem. Rimski vohuni so uporabljali obutev z žebljički, da so se

lažje premikali čez nevaren zasnežen teren. Njihova uporaba je

zapisana v obliki poslikav na oboku Konstantina v Rimu.

Prve najdene dereze, ki jih vidimo na Sliki 28, segajo v leto 1510, ko

so bili najdeni prvi preprosti izdelki, ki so jih pripeli na čevelj. Bile

so izdelane iz lesa in vrvi, okrogle oblike z dvema zobcema pri

straneh. Uporabnikom so pomagale pri hoji po trdem snegu.

(Douglas, 2011)

Slika 28: Prve najdene dereze iz leta 1510. (Douglas, E., Mountaineers Great tales of bravery and conquest (2011), str.: 98)

34

Leta 1574 se pojavijo dereze s tremi zobci. Josias Simmler je svoje potovanje čez ledenik iz 16.

stoletja pospremil s temi besedami: »Za premagovanje spolzkega in gladkega ledu se trdno

pripnejo na čevlje in imajo tri ostre konice«. (Douglas, 2011)

Z letom 1588 pridejo v uporab