Diplomska naloga 2.9.2014...na t elo dalj časa, lahko nastanejo trajne deformacije skeletno...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

ERIKA ČERNIGOJ

KOPER 2014

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

prve stopnje Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

TELESNA DRŽA OTROK MED 4. IN 6. LETOM

Erika Černigoj

Koper 2014

Mentor:

izr. prof. dr. Boštjan Šimunič

Zahvala

Iskreno se zahvaljujem mentorju izr. prof. dr. Boštjanu Šimuniču za vložen trud in čas,

za strokovne nasvete in pomoč pri nastajanju diplomske naloge.

Zahvaljujem se tudi ostalim profesorjem in asistentom Aplikativne kineziologije, ki so mi

pomagali pri postopku obdelave podatkov.

Ter vsem ostalim, ki so mi na kakršen koli način pomagali pri pisanju diplomske

naloge.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Erika Černigoj, študentka visokošolskega strokovnega študijskega

programa prve stopnje Predšolska vzgoja

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Telesna drža otrok med 4. in 6. letom

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršil/a pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne 1. 9. 2014

IZVLEČEK

Skozi evolucijo se je človek prilagodil na dvonožno hojo tako, da so se spremenili

nagibi delov telesa, predvsem medenice in krivine hrbtenice. Pokončna drža je stanje,

ko je telo v ravnovesju pri katerem porablja najmanjšo energijo in opravlja najmanjše

mišično delo. Če kateri del telesa ni v ravnovesju, nastopijo korekcijski premiki. Do

sprememb v ravnovesju pa pride lahko zaradi več vzrokov. Pri obravnavi vplivov se

posvečamo predvsem zunanjim vzrokom, kateri izvirajo iz okolja in so pridobljeni v

procesu rasti. Ti zunanji vplivi, lahko povzročijo slabšo telesno držo otrok. Že v obdobju

dojenčka je pomembno, da si krepi hrbtne, medenične in ramenske mišice, katere

kasneje sodelujejo pri drži. Prva doba v kateri se poveča število dejavnikov, ki vplivajo

na držo telesa, je vstop v prvi razred. V tej dobi se poveča čas sedenja, obenem pa se

zmanjša gibalno/športna aktivnost otrok. Prekomerno sedenje na neprimernem

pohištvu utrudi mišice, katere ne morejo več držati telesa v pokončni drži, zato se telo

upogne. Slabo držo lahko povzročajo tudi pretežke šolske torbe. Če ti dejavniki delujejo

na telo dalj časa, lahko nastanejo trajne deformacije skeletno-mišičnega sistema, kar

pa se ne da povsem odpraviti s telesnimi vajami. Zato je pomembno, da telesno držo

spremljamo in ugotovimo nepravilnosti še v zgodnji fazi. Za merjenje telesne drže

poznamo več metod. V dvodimenzionalnem sistemu se uporablja metodo z video

oznakami, ki je enostavna in učinkovita ter primerna za analiziranje večjih skupin.

Sistem 3D pa nam omogoča tudi analizirati rotacijo ramen in medenice. Za analiziranje

drže se uporablja še pritiskovna plošča, katera nam poda podatke o obremenitvah na

različnih delih stopal. Mi smo v empiričnem delu uporabili metodo z video oznakami. V

raziskavi je sodelovalo 107 otrok, pri katerih smo opravili meritve pri četrtem in nato še

pri šestem letu starosti. Zanimalo nas je ali je kakšna povezava med telesno maso in

parametri telesne drže, ter kako se drža spreminja skozi razvoj. Ugotovili smo, da

obstaja povezava med telesno maso in odmikom položaja ramen in kolen ter tudi

valgusom kolen. Skozi dvoletni razvoj pa smo ugotovili zmanjševanje odmika kolena,

medtem ko se je odmik medenice povečal. Nekoliko se je povečal tudi odmik ramen.

Ključne besede: telesna drža, vzroki, metode, opazovanje, vrednotenje

ABSTRACT

Posture in children between the ages of 4 and 6

Through the evolution the human body adapted to bipedal walking by changing the

inclination of body parts, mostly the inclination of pelvis and the curvature of the spine.

Straight posture is a condition where the body is aligned in such a way that it

consumes the least amount of energy and does the least muscular work. If any of the

body parts is out of balance, corrective movements will occur. But several factors may

cause changes in balance. In considering the influences we mainly focus on external

factors that influence the body in the process of growth. These external impacts may

lead to poor posture in children. It is important to strengthen the back, pelvic and

shoulder muscles, which are later involved in the posture of the children, already during

the period of infancy. The first period with increasing number of factors that affect the

posture is in the beginning of elementary school. In this period the time spent sitting

increases while the physical/sport activity of the children decreases. Excessive sitting

on inappropriate furniture is tiring for the muscles which can no longer hold the body in

the upright posture, so the body bends. Poor posture can also be caused by

overweight school bags. If these factors impact the body for long time periods, they

may cause permanent deformations in the skeletal and muscular system which can not

be completely eliminated by physical exercises. Therefore, it is important to monitor

your posture and notice irregularities at an early stage. There are several methods to

measure body posture. Video coding method is used in the two-dimensional system.

This method is simple and effective and suitable for analyzing larger groups. On the

other hand the 3D system enables us to analyze the rotation of the shoulders and the

pelvis. Force plates are also used to analyze posture. They give us information about

loads on different parts of the foot. In the empirical part we used the video coding

method. The study involved 107 children. The measurements were performed when

they were four and then when they were six years old. We wanted to know whether

there is a link between body weight and parameters of body posture and how posture

changes during children development. We have found that there is a correlation

between the body weight and the deviation of the position of the shoulders and knees,

as well as valgus knees. Through the two-year development, we found the reduction in

the deviation of the knees, while the deviation of the pelvis increases. Slightly

increases also the deviation of the shoulders.

Keywords: posture, causes, methods of observation, evaluation

KAZALO VSEBINE

1 Uvod ............................................................................................................................... 1

2 Teoretični del ................................................................................................................. 2

2.1 Prehod v pokončno držo ......................................................................................... 2

2.2 Pravilna telesna drža .............................................................................................. 2

2.3 Vzroki nepravilne telesne drže................................................................................ 3

2.3.1 Razvoj kot vzrok slabe telesne drže ................................................................ 4

2.3.2 Pohištvo kot vzrok slabe telesne drže ............................................................. 4

2.3.3 Šolska torba kot vzrok slabe telesne drže ....................................................... 5

2.3.4 Gibalna neaktivnost kot vzrok slabe telesne drže ........................................... 6

2.3.5 Telesna teža kot vzrok slabe telesne drže ...................................................... 6

2.3.6 Ostali vzroki slabe telesne drže ....................................................................... 7

2.4 Segmenti telesne drže ............................................................................................ 8

2.4.1 Glava in ramena ............................................................................................... 8

2.4.2 Hrbtenica .......................................................................................................... 9

2.4.2.1Nepravilne ukrivljenosti hrbtenice ............................................................ 10

2.4.3 Medenica ........................................................................................................ 12

2.4.4 Kolena............................................................................................................. 14

2.3.5 Stopala............................................................................................................ 15

2.5 Metode opazovanja ............................................................................................... 17

2.5.1 Dvodimenzionalna vidna metoda ................................................................... 18

2.5.2 Tridimenzionalna vidna metoda ..................................................................... 18

2.5.3 Pritiskovna plošča .......................................................................................... 19

2.6 Pomen analize telesne drže ................................................................................. 21

3 Empirični del ................................................................................................................ 23

3.1 Problem, namen in cilji .......................................................................................... 23

3.2 Raziskovalne hipoteze / vprašanja ....................................................................... 23

3.3 Metodologija .......................................................................................................... 24

3.3.1 Raziskovalna metoda ..................................................................................... 24

3.3.2 Raziskovalni vzorec ........................................................................................ 24

3.3.3 Postopek zbiranja podatkov ........................................................................... 24

3.3.4 Postopek obdelave podatkov ......................................................................... 24

3.4 Rezultati in razprave .............................................................................................. 26

4 Sklepne ugotovitve ....................................................................................................... 36

Literatura in viri ................................................................................................................ 37

KAZALO PONAZORIL

Preglednica 1: Povprečna vrednost in standardni odklon pri posameznih parametrih telesne drže pri 4 letih ..................................................................................................... 26

Preglednica 2: Povezanost telesne mase in parametrov telesne drže pri starosti 4 let 27

Preglednica 3: Povezanost indeksa telesne mase in parametrov telesne drže pri starosti 4 let ..................................................................................................................... 30

Preglednica 4: Longitudinalne spremembe parametrov telesne drže ............................ 34

Graf 1: Povezanost translacije kolena s telesno maso. ................................................. 27

Graf 2: Povezanost translacije rame s telesno maso. .................................................... 28

Graf 3: Povezanost valgus desnega kolena s telesno maso. ........................................ 29

Graf 4: Povezanost valgus levega kolena s telesno maso. ............................................ 29

Graf 5: Povezanost translacije kolena z indeksom telesne mase. ................................. 31

Graf 6: Povezanost translacije rame z indeksom telesne mase. ................................... 31

Graf 7: Povezanost valgus levega kolena z indeksom telesne mase. ........................... 32

Graf 8: Povezanost valgus desnega kolena z indeksom telesne mase. ........................ 32

Slika 1: Napačna in pravilna drža. .................................................................................... 3

Slika 2: Pravilna (levo) in nepravilna (desno) drža glave. ................................................ 8

Slika 3: Drža pri lordozi. .................................................................................................. 10

Slika 4: Drža pri kifozi. .................................................................................................... 11

Slika 5: Skolioza.............................................................................................................. 12

Slika 6: Pravilni naklon medenice (levo) in povečan naklon naprej (desno). ................ 13

Slika 7: Iksasta (levo) in oksasta (desno) kolena. .......................................................... 14

Slika 8: Sabljasto koleno (levo) in normalna lega kolena (desno). ................................ 15

Slika 9: Parametri telesne drže v bočni ravnini. ............................................................. 18

Slika 10: Enakomerno (levo) in neenakomerno (desno) obremenjeni nogi. ................. 20

Slika 11: Povečanje translacije v kolenu (levo). ............................................................. 25

Slika 12: Zmanjšanje translacije v kolenu (desno). ........................................................ 25

Černigoj, Erika (2014): Telesna drža otrok med 4. in 6. letom. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Po podatkih Statističnih zdravstvenih letopisov, se slabe telesne drže že več let

uvrščajo med najbolj pogosto pomanjkljivost v otrokovem razvoju. Tako v tem zasedajo

mesto pred motnjami ostrine vida in slabo prehrano (Zurc, 2006a).

Ko govorimo o telesni drži, imamo v mislih celotno telo in ne samo obliko

hrbtenice. To je položaj stopal, kolen, medenice, ramen in glave. Vsak posameznik ima

svojo značilno telesno držo, katera se lahko spreminja skozi razvoj in zanimivo, tudi

preko dneva. Mnogo dosedanjih študij kaže, da se telesna drža spreminja s starostjo in

rastjo otrok (Lafond, 2007; Penha, 2008). Zato je pomembno, da jo vrednotimo, kar

nam omogoča, da še pravočasno ugotovimo njene nepravilnosti in jo s primernimi

korekcijskimi vajami popravljamo in se izognemo morebitnim trajnim deformacijam. Če

začnemo z opazovanjem telesne drže in z izvajanjem korekcijskih vaj že v otroštvu,

bodo rezultati hitrejši, saj so le-ta odstopanja manjša in otroci so v času razvoja in rasti

bolj dovzetni za preoblikovanje. Eden izmed razlogov, zakaj se je pomembno posvečati

telesni drži je, da nam pravilna telesna drža omogoča kvalitetnejše življenje, zmanjša

tveganost za bolečine in poškodbe sklepov in izboljša funkcionalnost oz. dosežek. Zato

je pomembno, da stremimo k ohranjanju pravilne oziroma izboljšanju telesne drže.

Poraja pa se nam vprašanje s katerimi metodami in pripomočki, se najlažje in

učinkovito odkrije te nepravilnosti v najzgodnejši fazi, kar bomo v teoretičnem delu tudi

obravnavali in tudi predstavili nekaj glavnih načinov merjenja telesne drže.

V empiričnem delu diplomske naloge smo izvedli longitudinalno raziskavo, v kateri

smo ugotavljali kako vpliva telesna masa otrok na parametre telesne drže in kako se

spreminjajo skozi razvoj otrok med četrtim in šestim letom. Telesno držo smo analizirali

s pomočjo video analize in postavitvijo vidnih oznak ter po metodi Lafond in sod.(2007).


2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Prehod v pokončno držo

Eden izmed glavnih mejnikov evolucije človeka je prehod iz štiritočkovnega

premikanja k dvonožni hoji. Zakaj je prišlo do tega prehoda, pojasnuje kar nekaj teorij.

Znano pa je, da so nekatere opice ostale na drevesih in si razvile ostre zobe in dolge

roke, druge pa so se razvile v pokončne talne živali, iz katerih se je kasneje razvil

človek. Te so postopoma razvile daljše in ravnejše noge s stopali, prirejenimi za hojo.

Zaradi pokončne drže, je dobila hrbtenica obliko dvojne črke S. Široko, kotanjasto

oblikovano okolčje pa je pripomoglo, da je telo lažje lovilo ravnotežje. Sprememba pa

se je zgodila tudi na lobanji. Celoten sklep, ki lobanjo povezuje s hrbtenico, se je začel

pomikati pod lobanjsko votlino proti čeljustim. To je omogočilo, da so lahko gledali

naprej ne da bi pri tem usločili hrbet. Pokončna drža omogoča energijsko učinkovitejši

način premikanja, zato so lahko nekoč iskali hrano na širšem območju (Stušek, 2005).

2.2 Pravilna telesna drža

Človekovo telesno držo ne določa samo hrbtenica, ampak drža celotnega telesa.

Vsak posameznik ima svojo lastno držo, katera se neprestano spreminja z rastjo,

starostjo in celo preko dneva (Srakar, 1994, v Šarabon, Košak, Fajon in Drakslar,

2005).

Mnogi avtorji so mnenja »da običajna telesna drža kaže splošno zdravstveno

stanje in razpoloženje; to pomeni, da se zadovoljstvo odraža v pokončni, a

nerazpoloženje, žalost in neugodje v sključeni drži.« (Kremžar, 1978, str. 7).

Pri pravilni telesni drži se porablja najmanj energije in omogoča telesu najboljšo

funkcijo vseh notranjih organov glede na psihomotorične sposobnosti posameznika.

Tako držo omogoča pravilna mišična napetost in ravnotežje celega telesa. Telo je v

ravnotežju takrat, ko je sila mišic sposobna obvladati silo teže, ter ko so tudi deli telesa

pravilno drug na drugem in padajo na določeno podporno ploskev npr. glava počiva na

vratnih vretencah, vrat na trupu, trup na medenici, medenica na nogah. Če samo en

del telesa ni v pravilnem ravnotežju nastopijo korekcijski premiki npr. če težiščnica

glave ne pada na vratna vretenca, se glava nagne. Z nagibom glave naprej, se

običajno tudi teža telesa prenese naprej. To pa je treba izravnati s tem, da se hrbet

potegne nazaj (Kremžar, 1978).


3

Božidar Kremžar (1978, str. 8) je pravilno držo v stoji opisal tako »...človek, ki je

vzravnan in mu prilegajoče se lopatice s hrbtenico tvorijo do pasu lahko zaokroženo

ploskev. Prsni koš je nekoliko dvignjen, ramena so v vodoravni liniji in rahlo potegnjena

nazaj. V ledijah nastaja fiziološka lordoza, ki jo pogojuje tudi naravni naklon medenice

naprej. Prav tako koleno in golen, ki tvorijo nekaj manj kot pravi kot z visokim nartom in

dobro izbočenim stopalnim svodom.«

Zato smo pri opazovanju telesne drže, pozorni na celo telo. Opazujemo lego glave,

ramen, hrbtenice, medenice, kolen ter stopal. Telo lahko opazujemo v bočni ali

sagitalni ravnini in čelni ali frontalni ravnini.

Slika 1: Napačna in pravilna drža (pridobljeno s mojaxis.si).

2.3 Vzroki nepravilne telesne drže

»Najpogostejši vzrok za slabe drže so: prirojene ali pridobljene napake mišičevja

in okostja, premalo telesne vzgoje, nepravilne vzgoje ter preobremenjevanje otroka v

šoli.« (Černelč, 1983, str. 126).

Raziskovalci največkrat delijo vzroke na :

- notranje ali endogene, ki povzročajo genske nenormalnosti

- zunanje ali eksogene, ki izvirajo iz okolja in so pridobljeni v procesu razvoja in rasti

(Adams in Hamblen, 2001; Fuchs, 2002; Blank, Raggio, Giampietro in Camacho, 1999;

Leskovec, 1996, v Zurc, 2006b). Pri obravnavi telesne drže se posvečamo predvsem


4

dejavnikom, ki izhajajo iz okolja, saj jih lahko preučujemo, nadzorujemo in preprečimo

(Zurc, 2006b).

2.3.1 Razvoj kot vzrok slabe telesne drže

Otrok se ne rodi s slabo telesno držo, ampak le-ta nastane z razvojem in rastjo.

Predvsem v obdobju intenzivnejše rasti, to je ob vstopu v šolo in v fazi pubertete, je

večja verjetnost za nastanek slabe drže (Pšunder in Pšunder, 2005; Kremžar in

Petelin, 1978). Zato moramo za otrokovo telesno držo, skrbeti že od samega rojstva. V

začetku je celo priporočljiva, na primer pri trebušni legi dojenčka. Tak položaj dojenčku

omogoča živahno aktivnost mišičevja vratu, hrbta in udov, kar spada že v del

telovadbe. Če dojenček preživi večino časa na hrbtu, lahko povzroči deformacije

okostja, kar vodi do nepravilne drže in ploščatega prsnega koša. Pri legi na hrbtu se

tudi slabo razvijejo mišice ramen, medenice in hrbta (Černelč, 1983).

Pomemben je tudi način držanja otroka v naročju, predvsem v obdobju do štirih

mesecev, saj ima otrok še mehke kosti in prav v tem obdobju se z nepravilnim

nošenjem na rokah že ustvarja prvo krivljenje hrbtenice. Če otroka nosimo poševno na

podlaktu, je to idealna priložnost za nastajanje telesne okvare v hrbtenici, skolioze

(Černelč, 1983).

2.3.2 Pohištvo kot vzrok slabe telesne drže

Pri šolskem otroku je okostje krepkejše kot pri predšolskem, vendar proces

okostenitve še ni končan, zato lahko še vedno pride do deformacij hrbtenice. Glavni

vzrok za nepravilno telesno držo pri šolskih otrocih je predolga in slaba drža v

neprimernih šolskih klopeh ali nepravilno sedenje doma (Černelč, 1983). V prvih letih

šolanja se poveča obseg dejavnosti, ki zahtevajo sedeč položaj, obenem pa se

zmanjša gibalna aktivnost otrok. Podatki, ki jih vzdržuje Inštitut za varovanje zdravja

RS, nam kažejo, da se s povečanjem šolskih let povečuje tudi odstotek učencev s

težavami slabe telesne drže. Otrok s slabo telsno držo je pred vstopom v osnovno šolo

okrog 10 %, delež otrok od 7. do 19. leta starosti pa se dvigne proti 20,0 % (Zurc,

2006a).

Prekomerno sedenje utruja mišice, katere ne morejo več telesa držati v pokončni

drži. Tako se telo oziroma trup upogne. Če se ta obremenitev stalno ponavlja, se


5

hrbtenica nepravilno krivi in lahko povzroči tudi deformacijo okostja (Zurc, 2006b).

Zaradi nepravilnega sedenja je moteno tudi dihanje in posledično se zaradi

pomanjkanje kisika zmanjšuje presnova. Otroci postanejo nemirni, se začnejo

presedati na stolu, obračajo telo, zehajo… To so znaki telesne utrujenosti, katere bi

morali učitelji in vzgojitelji prepoznati ter ukrepati. Otrokom bi se moralo med samo

učno uro zagotoviti, da bi s kratkotrajnimi gibalnimi vajami na svežem zraku ali pri

odprtem oknu, telo sprostili in jim tako omogočili umsko učinkovitost (Kremžar, 1978).

Med vzroki je omenjena tudi neskladnost med otrokovo telesno značilnost in

šolskimi klopmi in pohištvom. Vsi otroci imajo enako visoke stole, čeprav so različno

veliki npr. če je klop prenizka, se mora otrok skloniti, kar povzroči okrogel hrbet in

napetost v vratnem delu (Lafond in dr., 2007). M. Levstek-Plut (1990, v Zurc, 2006b) je

izvedla raziskavo v kateri je ugotavljala primernost šolskega pohištva za otroke v

tretjem in četrtem razredu. Ugotovila je, da v tretjem razredu ni imel noben otrok

primernega sedeža, v četrtem pa je imelo le 11 otrok primerno pohištvo.

Da bi šola zagotovila vsakemu otroku njemu primeren stol in mizo, je finančno ne

mogoče, saj bi morala za vsakega otroka pogosto menjati pohištvo. Lahko pa o tem

spregovori in opozarja starše, da bodo pozorni pri nabavi pohištva za domači prostor

(Fošnarič in Obran, 2010).

2.3.3 Šolska torba kot vzrok slabe telesne drže

Ukrivljeno hrbtenico lahko povzroči tudi pretežka šolska torba ali nošenje torbe na

eni rami oziroma v eni roki (Lafond in dr., 2007). Vendar to le v primeru, če jo otrok nosi

več kot eno uro na dan in torba presega 10 % telesne teže otroka. V slovenskem

prostoru sta Fošnarič in Smrečnik (2009) izvedla raziskavo v kateri sta ugotovila, da

šolske torbe v 5. razredu povprečno ne presegajo 10 %, pri letu dni starejših učencih

pa jo presegajo za 3,5 %. Kjub temu, pa nobena od obravnavanih skupin v povprečju

ne nosi šolske torbe več kot eno uro na dan.

Do podobnih ugotovitev sta prišli tudi Majda in Mateja Pšunder (2005), kjer

navajata, da je v povprečju za 3,6 % pretežka šolska torba pri prvošolcih, vendar jih

učenci nosijo manj kot eno uro (največ 30 min dnevno). Ugotovili sta tudi, da so v

torbah nepotrebne stvari in da je bilo prvi dan 17,4 % predolgo nastavljenih jermenov

za nošenje torbe. V dveh primerih pa jermenov ni bilo mogoče nastaviti. V obeh

raziskavah (Fošnarič in Smrečnik, 2009; Majda in Mateja Pšunder, 2005) pa je bilo


6

ugotovljeno, da otroci običajno nosijo torbo na obeh ramenih, med odmori, ko prehajajo

iz razreda v razred, pa lahko zasledimo tudi nošenje torbe na eni rami oziroma v eni

roki. Casey (2003, v Fošnarič in Smrečnik, 2009) je opravil raziskavo, v kateri je

pokazal da prenašanje tovora v eni roki ali na eni rami povzroči mišično utrujenost že

po 2,5 minutah, pri prenašanju istega tovora na ramenih pa se pojavi ista utrujenost

šele po 15 minutah.

2.3.4 Gibalna neaktivnost kot vzrok slabe telesne drže

V današnjem času otroci poleg šolskih »sedečih« obveznosti, prekomerno sedijo

tudi v prostem času pred televizijo, računalnikom. Kosinac (1992, v Zurc, 2006b) je

ugotovil, da splitski osnovnošolec, poleg sedenja v šoli, presedi še 2 do 3 ure pred

televizijo, med vikendom pa celo 4 do 6 ur.

Ker niso deležni vzgoje, ki bi jih spodbujala k gibanju v naravi in aktivnemu

življenu, jih prikrajša za zdravo rast in razvoj ter za človekovo potrebo po telesni

dejavnosti. Otroci ostanejo nerazgibani, mišična vlakna in vezi zatrdijo, kar se kaže v

okornem in neelastičnem gibanju. Vse to pa privede do slabe drže (Kremžar, 1978).

Strokovnjaki so prišli do ugotovitve, da samo redna, stalna in kontinuirana gibalna

aktivnost skozi daljše časovno obdobje prinaša koristi. Zato moramo poskrbeti, da se

otroci dovolj gibljejo in krepijo ter raztezajo mišice trupa, ki sodelujejo pri pokončni drži.

Paziti pa moramo, da ne pride do asimetrije v moči, saj lahko privede do asimetrije

hrbta kasneje pa deformacijsko ukrivljenost hrbtenice (Zurc, 2006b).

2.3.5 Telesna teža kot vzrok slabe telesne drže

Zmanjšana gibalna aktivnost pri otrocih in tudi odraslih, pogostokrat vodi k

prekomerni teži. Viseč trebuh vleče telo naprej. Da ostane telo v ravnotežnem položaju

se morajo ramena povleči nazaj in poveča se ledvena vbočenost. Tako prispeva tudi

prekomerna telesna teža do nepravilne drže (Popovič, 1989).

Otroci imajo po naravi potrebo po gibanju, saj pripomore k celostnem razvoju. S

pomočjo gibalne aktivnosti otrok začne spoznavati svet okrog sebe, odkriva in

preizkuša svoje telo, se nauči spoštovati in upoštevati različnost (Videmšek, Berdajs in

Karpljuk, 2003). Razvije si tudi pozitivno samopodobo, preprečuje debelost, krepi


7

imunski sistem, zmanjša simptome depresije in stresa. Nekateri podatki kažejo tudi, da

imajo otroci, ki so bolj gibalno aktivni tudi boljši učni uspeh (Planinšec, 2003).

2.3.6 Ostali vzroki slabe telesne drže

V mnogih domačih in tujih raziskavah so prišli do ugotovitev, da odnos staršev in

njihovih navad do gibanja in športa, statistično pomembno vplivajo na otrokovo gibalno

udejstvovanje (Zurc, 2006b; Planinšec, 2003).

Torej če imamo že od otroštva spodbude k gibanju, nam bo to kasneje način

življenja. Tudi v odrasli dobi moramo skrbeti za pravilno telesno držo in se izogibati

situacijam, ki slabo vplivajo na držo. Največja hiba odraslih je, nepravilno dvigovanje

bremen iz tal ter nošenje le teh na eni strani. To obremeni določen del medvretenčnih

ploščic., ki lahko kasneje povzroči bolečine in nepravilno držo (Čater, Demšar in

Vengust, 1992; Popovič, 1989).

Če povzamemo, so glavni vzroki v današnjem času za nepravilno držo predvsem

da (Popovič, 1989):

- preveč sedimo, pred televizijo/računalnikom ali v službi,

- se preveč vozimo z avtomobilom,

- je naše delovno mesto neergonomsko urejeno in tako zahteva preveč

enostransko obremenitev telesa,

- živimo preveč udobno in pozabljamo na to, da je človeško telo grajeno tako, da

potrebuje veliko gibanja.

Zato izkoristimo vsako priložnost za gibanje in sprostitev telesa.


8

2.4 Segmenti telesne drže

V nadaljevanju bomo opisali pravilno telesno držo posameznih pomembnejših

segmentov telesa.

2.4.1 Glava in ramena

Glava mora biti vzravnana in brada nekoliko dvignjena. Hrbtenica sledi gibanju

glave, zato če jo držimo v nepravilnem položaju, se bo hrbtenica in ostali deli telesa

premaknili, da bodo izpostavili ponovno ravnovesje telesa. Tako se bodo ramena

nekoliko nagnila iz linije in trup se bo prilagodil na novo držo glave in ramen (Standing

Posture).

Slika 2: Pravilna (levo) in nepravilna (desno) drža glave (pridobljeno s www.builtlean.com).

Ramena so praviloma v isti višini, ko jih opazujemo v frontalni ravnini. Lopatici se

prilegata na hrbtni strani trupa ob hrbtenico, vendar ne smeta biti preveč skupaj pa tudi

ne preveč razmaknjeni (Bunta in Popovič, 1987).

V sagitalni ravnini pogostokrat opazimo naprej potisnjena ramena, vzporedno z

njimi pa se pojavijo štrleče lopatice. Te nastanejo zaradi slabosti mišic, ki primikajo

lopatice k prsnemu košu. Vzgojitelji oziroma učitelji lahko pripomorejo k izboljšavi ali

preprečitvi tako, da se izogibajo vajam pri katerih mišice primikalke lopatic ne zdrže

obremenitve in se zato lopatice odmaknejo od hrbta npr. sklece v opori ležno na tleh.

Namesto teh vaj pa izbira primerne vaje ki krepijo mišice, katere sodelujejo pri

premikanju lopatic (Kristan, 1980).


9

2.4.2 Hrbtenica

Hrbtenica je oporni steber pokončne drže. Njena naloga je nošenje glave,

varovanje hrbtenjače, nanjo se pripenjajo rebra in kolčnici. Hrbtenica ima dve krivini

naprej (vratna in ledvena) in dve krivini nazaj (prsna in križna). Ti štirje deli hrbtenice

tvorijo obliko dvojne črke S. Krivine hrbtenice nam omogočajo večjo prožnost,

zmanjšujejo trenje in blažijo pritiske. Hrbtenica je tudi zelo gibljiva, predvsem v vratnem

in ledvenem predelu.

Pri novorojenčkih pa te oblike še ni zaznati, saj se otroci rodijo z ravno hrbtenico.

Sicer sta prsna in križnična krivina primarni, vratna in ledvena pa sekundarni. Najprej

se izoblikuje vratna krivina in to takrat, ko začnejo otroci dvigovati glavo. Pri hoji in

pokončni drži pa se razvije tudi ledvena krivina (Zurc, 2006a).

Hrbtenica je sestavljena iz 33 ali 35 vretenc, ki se večajo od vratu navzdol in s tem

ustreza njeni vlogi in namenu v posameznem delu npr. močno razvita ledvena vretenca

omogočajo da lahko prenaša velike obremenitve (Popovič, 1989). Od teh je 7 vratnih,

12 prsnih, 5 ledvenih, 5 križnih, ki so zrasla v križnico, in 4-6 trtičnih, ki so zrasla v

trtico. (Slapnik, 2002). Hrbtenici dajejo trdnost tudi vezi in mišice katere so pripete

nanjo (Popovič, 1989).

Med posameznimi vretenci so medvretenčne ploščice (diski), katere omogočajo,

da se obremenitve med vretencami prenašajo na večji površini. Ker pa se vse življenje

srečujejo z napori in obremenitvami, se medvretenčne ploščice lahko velikokrat

okvarijo. Ne glede da imajo medvretenčne ploščice čvrsto zunanjo ovojnico, se ta lahko

pri velikih pritiskih pretrga. Skozi razpoko zdrsne del mehke sredice in ta povzroča

boleč pritisk na živec, ki izhaja iz hrbtenjače, lahko pa povsem onemogoči gibanje.

Takemu stanju pravimo zdrs medvretenčne ploščice (Stušek, 2005).

Najbolj obremenjen in izpostavljen zdrsu medvretenčnih ploščic je ledveni del

hrbtenice. »Do takih okvar najpogosteje pride pri nepravilne dvigovanju težkih bremen.

Po navadi začnemo dvigati bremena sključeni, dvigamo pa jih predvsem na račun

obremenitve hrbta. Precej manj okvar hrbtenice bi bilo, če bi bremena dvigali čim bolj

vzravnani in predvsem z najmočnejšimi mišicami v telesu, to pa so nožne.« (Stušek,

2005, str.122).

Hrbtenica se lahko krivi naprej, nazaj in vstran. Glede na smer, kam se hrbtenica

krivi, ločimo tri najpogostejše nepravilne ukrivljenosti hrbtenice. To so lordoza, kifoza in

skolioza (Kremžar, 1978).


10

2.4.2.1Nepravilne ukrivljenosti hrbtenice

Lordoza

Vdrti hrbet ali lordoza je posledica povečanega nagiba medenice naprej.

Kompenzatorne premike najbolj opazimo, če telo opazujemo v bočni oziroma sagitalni

ravnini. Opazimo lahko, da se zaradi nagiba medenice naprej, poveča ledvena krivina,

zgornji del trupa pa se pomakne nazaj, saj je prsna krivina fiksirana. Tako je prsni koš

raven ali na videz nekoliko izbočen, glava rahlo nagnjena nazaj, kolena so zadaj

močneje zategnjena in stopalne mišice so običajno šibke, kar se opazi pri spuščenih

stopalnih lokih. Pri lordozični drži so ključne kratke upogibalke kolka, ohlapne trebušne

mišice in skrajšane hrbtne mišice, zaradi katerih se medenica nagne naprej (Kremžar,

1978).

Slika 3: Drža pri lordozi (pridobljeno s industrydancemagazine.com).


11

Kifoza

Kifozo ali okrogli hrbet opazujemo v bočni ali sagitalni ravnini. Če opazujemo celo

telo, lahko vidimo da je glava nagnjena nazaj, ramena so spuščena in potisnjena

naprej, prni koš je na sprednji strani upadel, lopatice štrlijo, trebušne mišice so mlahave

in trebušna stena izstopa v primerjavi s prsnim košem, ledvena krivina je zmanjšana,

kolena so rahlo upognjena in stopalni loki so pogostokrat spuščeni (Kremžar, 1978).

Vsi ti premiki so korekcijski premiki ob zmanjšanemu nagibu medenice. Vzroki za tako

držo so enostranski trening moči, zanemarjenje razteznih vaj npr. pretirane vaje za

horizontalne upogibalke ramenskega obroča in posledično skrajšanje in zakrčenost ter

prekomerno nepravilno sedenje (Šarabon idr., 2005).

Slika 4: Drža pri kifozi (pridobljeno s industrydancemagazine.com).

Skolioza

Skolioza je krivljenje hrbtenice, katero jo gledamo s hrbtne strani telesa v čelni

ravnini. Hrbtenica se lahko krivi v levo ali desno stran v prsnem ali ledvenem delu npr.

če se v ledvenem delu krivi v desno stran se bo v prsnem v nasprotno smer, torej v

levo. Če opazujemo obliko hrbtenice s hrbtne strani, vidimo, da je v obliki črke S. Lahko

pa se krivi le v enem delu hrbtenice. V tem primeru govorimo o delnem krivljenju.

Zaradi te ukrivljenosti nastanejo korekcijski premiki – glava je običajno nagnjena v eno


12

stran, ena rama je višja, izražena je lopatica na izbočeni strani skolioze, kot, ki ga

oklepa roka s pasom, ni enak na obeh straneh, sedalne mišice so na eni strani

močneje izražene, ena noga je pri stoji v kolenskem sklepu upognjena ter stopalni lok i

se rahlo spuščajo (Kremžar, 1978). Do skolioze lahko privedejo različni vzroki. Eden

izmed vzrokov je nagnjenost medeničnega obroča v čelni ravini. Nagnjenost medenice

lahko povzroči razlika v dolžini spodnjih okončin. Medenica se nagne proti strani, kjer je

krajša noga. Soklioza pa lahko tudi nastane brez nagiba medenice, ampak kot

posledica asimetrične razvitosti mišic trupa. To se zgodi takrat, ko so obe polovici

telesa neenakomerno obremenjeni npr. nošenje torbe na eni strani, nepravilnega

sedenja, asimetrični športi (Šarabon idr., 2005).

Slika 5: Skolioza (pridobljeno s www.physio-pedia.com).

2.4.3 Medenica

Medenica prenaša sile iz zgornjega dela telesa v spodnje okončine. Če je v

pravilni legi omogoča, da je hrbtenica pravilno vzravnana (Schmauderer, 2005). Zaradi

prenašanja velikega bremena, se je razvila v masivne kosti. Medenica moškega se

razlikuje od ženske. Pri ženski je plitvejša in širša ter kolčne ponvice so bolj razširjene.

Pri opazovanju telesne drže se opazuje medenični naklon, ki pa se tudi razlikuje glede

na spol. Kot med medenico in kolkom je pri moških povprečno 31°, pri ženskah pa 28°.

Pri otrocih je ta naklon manjši, saj še niso izoblikovane telesne razlike med

spoloma. Vsaka sprememba nagiba medenice lahko povzroči premik petega


13

ledvenega vretenca in posledično vso hrbtenico. Na naklon medenice vplivajo kolčne

mišice in mišice trupa (Bunta in Popovič, 1987). Naklon se poveča, če je povečana

mišična aktivnost upogibalk kolka ali njihova zakrčenost. Nasprotno pa deluje

povečana aktivnost iztegovalk kolka in tako zmanjša medenični naklon (Šarabon idr.,

2005).

Slika 6: Pravilni naklon medenice (levo) in povečan naklon naprej (desno) (pridobljeno

s davidlasnier.com).


14

2.4.4 Kolena

Kolenski sklep je tečajaste oblike, kar pomeni, da se lahko giblje naprej ali nazaj.

Tukaj se stikajo stegnenica, piščal in pogačica. Sklep ojačujejo stranske vezi

(ligamenti) in križne vezi (Bunta in Popovič, 1987). Pri opazovanju telesne drže lahko

nepravilnosti kolen vidimo z bočne ali sagitalne strani in pa tudi s čelne ali frontalne

strani. Ko opazujemo s frontalne strani lahko ugotovimo dve napaki kolen. Lahko so

iksasta ali oksasta kolena.

Slika 7: Iksasta (levo) in oksasta (desno) kolena (pridobljeno s

www.southfloridasportsmedicine.com).

Dojenčki imajo običajno noge na O, ki je posledica lege v maternici. Od drugega

leta pa otroci pridobijo iksaste noge, ki so izrazite v šestem letu. Do približno

dvanajstega leta pa se noge praviloma ravne. Zato je treba opazovati, kaj se dogaja z

otrokovimi koleni (Keudel, 1999).

Pri iksastih kolenih so noge zvite navznoter tako, da se kolena dotikajo in stopala

pa so zelo oddaljena (Bricelj, 2004, v Lipovec, 2011) . V začetku se pojavijo pri

obremenitvi, zaradi prevelike ohlapnosti kolenskih vezi ali pri hudem nategu notranje

stranske vezi. Zaradi dolgotrajne nepravilne obremenitve lahko pripelje do deformacije

zaobljenega okrajka stegnenične in golenične kosti. Predvsem otroci, ki imajo

prekomerno telesno težo, imajo v času pubertete izražena iksasta kolena zaradi

hormonskih motenj rasti ali poznega rahitisa. Zelo pogosto so ob iksastih nogah,

prisotna tudi ploska stopala (Bunta in Popovič, 1987).

Pri oksastih nogah je golenica poudarjeno zavita na notranjo stran. Pri dojenčkih

se običajno oksaste noge popravijo same od sebe, če ne gre za rahitis, ki ga pa

moramo zdraviti. Pri tej nepravilnosti kolen se pogosto pojavijo tudi ploska stopala

(Bunta in Popovič, 1987).


15

Opazovanje v sagitalni ravnini pa nam pove ali je koleno pretirano upognjeno

nazaj. To pomeni, da lahko nogo v kolenskem sklepu iztegneš več kot za 180 stopinj in

nastanejo tako imenovana sabljasta kolena. Otroci imajo običajno v pokončni drži os

kolena za navidezno navpičnico, saj imajo bolj popustljive kolenske vezi (Help for knee

hyperextension). Sabljasta kolena nastanejo tudi zaradi oslabelosti četveroglave mišice

in mišic okrog kolena. Lahko pa so tudi kot odgovor na poravnavo medenice. Tisti, ki

imajo medenico nagnjeno naprej imajo pogostokrat tudi sabljasta kolena (Speck,

2014). Otroci običajno pri sabljastih kolenih ne potrebujejo posebnega zdravljenja,

medtem ko, če ta nastanejo zaradi različnih poškodb, zlomov, vnetij, pa ga potrebujejo

(Help for knee hyperextension).

Slika 8: Sabljasto koleno (levo) in normalna lega kolena (desno) (pridobljeno s

www.somastruct.com).

2.3.5 Stopala

Stopala prenašajo obremenitev telesa na podlago. Narava je razvila mehanizem

za ublažitev dinamičnih obremenitev tako, da so stopala večkratno (do 3) usločena kot

most. Ti stopalni loki delujejo kot vzmeti, zato ublažijo tresljanje in sunke na hrbtenico

(Schmauderer, 2005).

Stopalo dojenčka ali malčka je plosko, saj se obok še ni razvil. Ko pa otrok začne

hoditi in tekati, se začnejo razvijati in jačati mišice in kite, katere pripomorejo k

nastajanju loka. Eden izmed razlogov za ploska stopala pri šolskih otrocih ter tudi

odraslih, je ohlapnost prav teh mišic in kit. Lok se povesi in stopalo postane plosko.


16

K temu pripomore tudi nepravilna obutev. Zato je potrebno, da poskrbimo za

prožno in prostorno obuvalo, da se lahko stopalo pravilno razvija (Černelč, 1983). Drža

stopal lahko vpliva na poravnavo medenice in položaj hrbtenice. Prevelik naklon stopal

navzven ali navznoter, v povezavi z drugimi dejavniki, lahko povzroči bolečino v hrbtu

(Castro-Mendez, Munuera in Albornoz-Cabello, 2012). Do takega nagiba pride pri

poševnem skočnem sklepu. Če je stopalo preveč nagnjeno navznoter imenujemo

pronacija, če pa je stopalo nagnjeno navzven pa supinacija. Pri povečani pronaciji se

lahko stopalni lok izbriše, raztegnejo mišice, kite in vezi (Walker in Injury Fix, 2014). To

pa povzroči, da stopalo in gleženj težje stabilizirajo telo in ne tako učinkovito blažijo

dinamične obremenitve (Pronation, Explained).

Pri supinaciji pa je stopalo nagnjeno ravno v nasprotno smer kot pri pronaciji, torej

navzven. Tukaj pride do velikega pritiska na mišice in kite, katere stabilizirajo gleženj.

To lahko vodi, da se gleženj do konca nagne, kar privede celo do zvina gležnja ali

pretrganja stranskih gleženjskih vezi (Walker in Injury Fix, 2014).


17

2.5 Metode opazovanja

Za ugotavljanje položaja hrbtenice in telesne drže obstaja veliko različnih metod,

vse pa ne zagotavljajo odkrivanja morebitnih nepravilnosti v zgodnji fazi. Pri vsaki so

prisotne prednosti in pa tudi slabosti. Ker je pomembno, da se napake telesne drže

odkrije zgodaj, se postavlja vprašanje s kakšnimi merilnimi metodami in instrumenti

lahko te nepravilnosti odkrijemo (Zurc, 2006a). Glede na situacijo, udeležence, naše

potrebe in možnosti izberemo primerno tehniko opazovanja. Če merimo telesno držo

nosečnicam, invalidom ali otrokom ne bomo merili s pomočjo rentgenske slike, saj jih

ne želimo izpostaviti sevanju, kljub temu, da naj bi bila ena izmed najbolj natančnih

metod (Lafond, Descarreaux, Norman in Harrison, 2007).

Najstarejša, najcenejša in najpogosteje uporabljena je vidna metoda. Izvajamo jo

lahko kadarkoli in kjerkoli ter ne potrebujemo veliko časa (Jakovljević, Kacin in Puh,

2003, v Tratnik, 2010). To metodo uporabljajo tudi zdravniki pri sistematskih pregledih.

Ocenjuje položaj glave in vratu, obliko prsnega koša, položaj ramen in lopatic, položaj

medenice, obliko trebuha, položaj hrbtenice, obliko zgornjih in spodnjih okončin ter

stopal. Za natančnejšo oceno položaja hrbtenice uporabijo še Adamov test predklona.

Tako lahko preiskovalec določi asimetrijo in obliko grbe. Vendar nekateri avtorji

opozarjajo, da ta način ocenjevanja ni zanesljiv, ni natančen in je zgolj subjektiven.

Raziskovalci in zdravniki se zavedajo teh pomanjkljivosti, zato uporabljajo dodatne

enostavne merilne pripomočke npr. inklinometer, svinčnica, centimetrski trak, deščica

za podlaganje, dermograf in kobra (Zurc, 2006a). Dokaj enostaven in cenovno ugoden

pripomoček je tudi optično ozadje, v obliki mreže na steni, stojalih. Pacienta opazujemo

pred mrežo, lahko ga tudi slikamo in tako odčitamo oris drže (Gadotti in Biasotto –

Gonzalez, 2010, v Tratnik, 2010).

Vidna metoda z dodatnimi merilnimi pripomočki ne omogoča ugotavljanje

nepravilnosti v najzgodnejši fazi. Te namreč morajo biti že do določene mere razvite,

da so vidne s prostim očesom. Zato se je razvila nova metoda tenziomiografija.

Omenjeno je bilo, da na telesno držo vpliva tudi mišično ravnotežje/neravnotežje hrbta.

To mišično neravnotežje ugotovimo s pomočjo tenziomiografije, ki omogoča analizo

krčljivostnih lastnosti skeletnih mišic s pomočjo električnega dražljaja. Iz rezultatov, ki

jih dobimo lahko pri mišicah sklepamo o vsebnosti vlaken tipa I, ki so bolj odporna proti

utrujenosti. Tako lahko rezultate primerjamo in ugotovimo razlike v razvitosti parnih

mišic na različnih lateralnih straneh ali hrbta med agonisti in antagonisti ter sklepamo o

možnem pojavu asimetrije (Zurc, 2006a).


18

2.5.1 Dvodimenzionalna vidna metoda

Veliko raziskav telesne drže je bilo opravljenih s pomočjo video oznak. Ta način

merjenja je praktičen, ni drag in primeren za raziskovanje večjih skupin. Na udeležence

najprej označimo pomembne anatomske točke z video oznakami. Te točke so stopalo,

koleno, vrh medenice, vrh ramena in točka za ušesom. Nato vsakega udeleženca

posnamemo iz sagitalne in frontalne smeri v sproščeni drži (Penha, Casarotto, Sacco,

Marques in João, 2008). Pri pravilni telesni drži bi morale biti točke poravnane

navpično v sagitalni strani in vodoravno v frontalni strani. S pomočjo teh slik lahko

ugotovimo in izmerimo kateri del telesa ni v pravilni legi in za koliko centimetrov ali

stopinj odstopa od pravilne drže (Lafond idr., 2007).

Slika 9: Parametri telesne drže v bočni ravnini (pridobljeno iz Lafond idr., 2007, str. 3).

Vse te metode so večinoma v dvodimenzionalnem (2D) pogledu, torej nam ne

omogočajo, da bi opazili tudi rotacijo telesa, predvsem v ramenih in medenici. Zato se

uporablja metode, ki omogočajo tridimenzionalni (3D) posnetek (Pertot in Jamnik,

2013).

2.5.2 Tridimenzionalna vidna metoda

Načinov pridobivanja tridimenzionalne oblike telesa je veliko. Večina pa temelji na

kombiniranju različnih svetlobnih žarkov. Te projiciramo na osebo in osvetljen del

posnamemo. 3D model dobimo tako, da izračunamo 3D koordinate množice točk na

osvetljenem delu. Vendar običajno dobimo nepopolno obliko telesa, saj ne moremo

osvetliti in posneti vseh delov npr. podpazduha. Možnost je tudi, da ni natančno, saj


19

snemanje traja nekaj sekund in je možnost, da se človek v tem času premika

(Funatomi, 2007, v Tratnik, 2010).

3D posnetke lahko dobimo tudi na podoben način kot pri dvodimenzionalni vidni

metodi z video oznakami, vendar pri tem moramo uporabiti vsaj dve (včasih tudi tri)

video kameri hkrati v umerjenem 3D prostoru. Te istočasno posnamejo telo iz treh

perspektiv. Tako dobimo slikovni model, ki nam prikazuje značilnosti telesne drže.

Analiza vključuje vse parametre 2D analize z video oznakami, poleg tega pa lahko

ugotovimo tudi rotacijo ramen ali medenice (Posture analysis for professionals).

V Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Republike Slovenije so začeli

uporabljati napravo Zebris CMS20, ki prav tako omogoča tridimenzionalno analizo

telesne drže. Deluje s pomočjo ultrazvočnih oddajnikov. Na osebo v predel medenice

namestimo referenčni označevalnik, kateri izniči nihanje telesa med meritvijo. Napravo

umirimo in na osebo določimo anatomske točke, ki so pomembne pri analizi drže. Nato

hrbtenico skeniramo ali vsako točko posebej in računalniški program nam izriše v treh

standardnih ravninah. Tako lahko izmerimo medenični kot in nagib, nagib celotnega

trupa naprej ali nazaj, razliko v višini medenice ali ramen, rotacijo ramenskega ali

medeničnega obroča (Pertot in Jamnik, 2013).

2.5.3 Pritiskovna plošča

Ta metoda je že dolgo poznana in sprejeta, vendar se še vedno opravljajo

raziskave o interpretaciji pridobljenih rezultatov s pritiskovno ploščo in njihov klinični

pomen. Pritiskovna plošča je trdna, običajno kovinska plošča (Sevšek in Rugelj, 2011).

Sestavljena je iz dveh plošč, med katerima so vsaj trije merilniki sile. Ti senzorji lahko

zaznajo silo v treh smereh (x, y, z). S pritiskovno ploščo lahko dobimo podatke o

velikosti, položaju in smeri sile pritiska na stopala med hojo ali pri mirni pokončni stoji.

Središče pritiska je točka na tleh skozi katero poteka rezultanta sil (Fonseca da Silva,

2011). Preko strojne in programske opreme dobimo na računalniku podatke o signalih

merilnikov. Tako lahko zabeležimo središče pritiska in gibanje telesnega težišča nad

podporno ploskvijo (Sevšek in Rugelj, 2011). Ugotovimo lahko tudi porazdelitev telesne

teže pod podplati (Custom foot orthotics). Če je večja sila na prstih, lahko

predvidevamo, da je preiskovanec nagnjen naprej, če pa je večja sila proti petam, pa je

nagnjen nazaj. Glede na lego točke središča pritiska, lahko razberemo katera noga


20

prenaša več telesne teže. Če je pomaknjena bolj proti levi nogi, je ta noga bolj

obremenjena kot desna (Winter, 1995).

Slika 10: Enakomerno (levo) in neenakomerno (desno) obremenjeni nogi (pridobljeno s

posturologyblog.com).

Gibanje središča pritiska pri mirni pokončni stoji, je tudi pokazatelj učinkovitosti

delovanja mehanizmov za nadzor drže. Pri statični drži telo začne opletati, kar pa se

poveča pri zaprtih očesih, saj pridobivamo informacije o našem položaju tudi prek

vidnih zaznav. S starostjo lahko ti sklopi za nadzor telesne drže oslabijo, zato je

potrebno predvsem pri starejših, da s pomočjo pritiskovne plošče analiziramo

učinkovitost delovanja teh podsistemov. S spremljanjem lahko ocenjujemo učinek

morebitnih vadbenih programov (Sevšek in Rugelj, 2011).

Na rezultate pridobljene s pritiskovno držo vpliva postavitev stopal preiskovanca, ali

ima stopala tesno skupaj ali v širini bokov, ter tudi kako je osvetljen prostor (Sevšek in

Rugelj, 2011).


21

2.6 Pomen analize telesne drže

Kremžar (str.12, 1978) je mnenja, da če organizem obremenjujemo preko njegove

fiziološke zmogljivosti, če na njega delujejo dalj časa kvarni vplivi, so lahko te

obremenitve usodne za posameznika v zrelih letih. S slabo telesno držo, se spremeni

lega notranjih organov in s tem začno nastajati motnje v dihalih, obtočilih in prebavilih.

Pri vsaki večji krivini hrbtenice v prsnem delu se prsni koš spusti in otežuje ter

zmanjša amplitudo dihalnih gibov. Tako se poveča število pljučnih mehurčkov, ki ne

sodelujejo pri izmenjavi plinov, kar pomeni, da telo sprejme manjšo količino kisika.

Nezadostna količina kisika pa negativno vpliva na proces presnavljanja v organizmu.

Poleg tega, pa se zaradi zmanjšane količine izmenjujočih plinov, spremeni odnos med

pritiskom v prsni in trebušni votlini. Z manjšanjem amplitude dihalnih gibov, se

zmanjša tudi pritisk v prsni votlini pri izdihu in posledično dotok venske krvi proti srcu.

Vse te spremembe vplivajo na ves krvni obtok, dihanje in prebavo (Kristan, 1980).

Prav tako povzroča negativne posledice povečana ledvena krivina. Zaradi slabih

trebušnih mišic, se trebušni organi začnejo spuščati nižje. To je lahko vzrok za težave s

prebavo. Trebušne mišice sodelujejo tudi pri dihanju in povečujejo pritisk v trebušni

votlini. Če imamo močne trebušne mišice je naš izdih bolj temeljit. Torej pri povečani

lordozi, kjer so trebušne mišice slabše, imamo lahko tudi motnje v dihanju (Kristan,

1980).

Zaradi tega lahko človek postane nervozen in čustveno nestabilen, kar lahko

privede do motnje osebnosti in vedenja (Kremžar, 1978). Nekateri zdravniki menijo, da

je ohlapna drža pri otrocih vzrok za nevzdržljivost, neodpornost in slabotnost. Po

mnenju nekaterih avtorjih, naj bi imeli ti otroci tudi zmanjšano možnost za doseganje

vidnejših športnih rezultatov. Telesna drža naj bi vplivala tudi na človekovo duševnost.

Kot je bilo ugotovljeno v nekaterih raziskavah, je slaba telesna drža bolj prisotna med

duševno prizadetimi otroci (Kristan, 1980).

Dolgotrajno sedenje in enostranske obremenitve lahko vodijo do spremenjenih

pritiskov na okostje. To pa povzroči, da kostno tkivo, kjer je izpostavljeno pritisku,

počasneje raste, tam kjer je pritisk manjši, pa se kostno tkivo bohoti. Če ne pravočasno

in učinkovito poseženo v tako stanje, lahko nastane nepopravljiva telesna drža. Kostne

okvare predvsem na prsnem košu, hrbtenici in nogah povzročajo tegobe in kasneje v

zrelih letih se pojavijo kot resna bolezen (Kremžar, 1978). Deformacij na kostnem in

živčno-mišičnem sistemu se s samo lastno aktivnostjo in vajami ne da povsem

popraviti, lahko pa jih omilimo. Zato je pomembno, da te nepravilnosti opazimo čim bolj


22

zgodaj, dokler še ni deformacij. Na začetku običajno nepravilna drža izhaja zaradi

nezadostnega in nepravilnega delovanja mišic. Z zgodnjim ukrepanjem, načrtnimi in

rednimi vajami se te napake lahko povsem popravi in prepreči nastanek trajne okvare

(Šarabon idr., 2005).

Spremljanje telesne drže otrok je pomembno, saj lahko s tem preprečimo bolečino

v hrbtu med otroštvom in mladostništvom, kar pa je lahko tudi predispozicija za

kasnejšo bolečino v odrasli dobi (Lafond idr., 2007). Dobro je, da odstopanja od

pravilne drže odkrijemo med 7 in 14 letom, saj so otroci takrat bolj dovzetni za

preoblikovanje skeleta in se lažje popravijo napake v času razvoja (Penha idr., 2008).

Vpliv telesnih vaj za vzravnano držo (Kremžar, str.13) »bo učinkovitejši prav pri

otrocih, ker rastejo, in prav rast je najbolj občutljiva za spremembe.«


23

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Problem, namen in cilji

Slaba telesna drža lahko nastane zaradi notranjih ali pa zunanjih dejavnikov. Na

notranje, kateri povzročajo genske nepravilnosti, ne moremo vplivati, zato se

posvečamo predvsem vzrokom, ki izvirajo iz okolja. Tako se otrok z zunanjimi vplivi

srečuje takoj po rojstvu in v času razvoja in rasti. Veliko avtorjev je mnenja, da sta dve

kritični obdobji kjer se poveča delež otrok z slabšo držo. To je pri vstopu v prvi razred in

v času pubertete. Če na otroke dalj časa vpliva dejavnik, ki negativno vpliva na telesno

držo, lahko nastanejo deformacije v skeletu, katere pa se jih ne da odpraviti samo z

redno vadbo. Zato je pomembno, da že zgodaj spremljamo otrokovo telesno držo in s

primernimi vajami preprečimo nastanek deformacij, saj v času otroštva in rasti se lažje

odpravi napake, kot pa kasneje v odrasli dobi.

Naš glavni namen raziskave je ugotoviti, kako se telesna drža spreminja z

razvojem od 4. leta do 6. leta. Obenem pa nas je zanimalo, ali obstaja povezanost

telesne mase s posameznimi parametri telesne drže.

Cilji (C) empiričnega dela diplomske naloge so:

C1: Ugotoviti, kakšna je povezanost telesne mase s parametri telesne drže,

C2: ugotoviti, kako se telesna drža spreminja skozi razvoj med 4. in 6. letom.

3.2 Raziskovalne hipoteze / vprašanja

Zastavili smo si dve delovni hipotezi (H), kateri bomo na podlagi pridobljenih

podatkov potrdili ali ovrgli:

H1: Obstaja povezanost telesne mase s telesno držo in sicer imajo otroci, ki imajo

večjo telesno maso tudi slabšo telesno držo.

H2: Telesna drža se z razvojem slabša.


24

3.3 Metodologija

3.3.1 Raziskovalna metoda

Raziskava je bila izvedena z 2-letno longitudinalno-neeksperimentalno metodo.

3.3.2 Raziskovalni vzorec

V longitudinalni raziskavi je sodelovalo 107 predšolskih otrok. Od tega 52 dečkov

in 55 deklic. V Preglednici 1 so prikazani osnovni morfološki podatki. Isti otroci so bili

opazovani najprej pri starosti štirih let, nato pa še pri šestih letih. Starši otrok so

podpisali pisno soglasje za pristop k raziskavi.

3.3.3 Postopek zbiranja podatkov

Podatki so bili zbrani v sklopu nacionalnega projekta J5―2397 Analiza

elementarnih gibalnih vzorcev in adaptacija skeletnega-mišičnega sistema na nekatere

dejavnike sodobnega življenjskega sloga otrok med 4. in 7. letom starosti, ki ga je

izvajal Inštitut za kineziološke raziskave UP ZRS, pod vodstvom prof. dr. Rada Pišota.

Telesno držo vsakega otroka smo analizirali s pomočjo 5-sekundnega video

posnetka v čelni in sredinski ravnini. Otrok je zavzel mirno stojo znotraj umirjenega

prostora in medtem je merilec sprožil visoko-frekvenčni kameri, ki sta zajeli video

posnetek v obeh omenjenih ravninah. Kasneje smo video posnetka analizirali po

metodi Lafond in sod. (2007).

Video posnetke smo spremenili v berljiv format za analizo v specialnem programu

AviMes2 (ISC s.p., Slovenija). S tem programom smo pridobili koordinate (x,y – v

centimetrih) za vse označene točke. Točke smo označili najprej prostoročno v sredini

oznak na delih telesa (gleženj, koleno, bok, rama, uho). Nato pa je te točke program

avtomatsko poiskal v naslednjih slikah videa. Tako smo dobili koordinate za vse

oznake za celoten video.

3.3.4 Postopek obdelave podatkov

Za kasnejšo statistično obdelavo pridobljenih podatkov oziroma koordinat, smo

uporabili računalniški program Excel. Najprej smo preverili pogoje za rabo

parametričnih statističnih testov (normalnost in homogenost). Če niso bili kršeni, smo

uporabili t-test za primerjavo povprečnih vrednosti in Pearsonovo analizo povezanosti.

V primeru kršenja pa smo uporabili primerne neparametrične metode. Statistične

odločitve smo sprejemali pri stopnji tveganja 0,05.


25

Pozitivne vrednosti smo obravnavali kot povečanje translacije, negativne vrednosti

pa zmanjšanje translacije posameznih parametrov telesne drže. Torej pozitivna

translacija pri glavi je pomenila, da je bila točka za ušesom pomaknjena pred

navidezno navpičnico. Prav tako je veljalo za točko nad vrhom ramena. Pri negativni

translaciji pa so bile te točke za navidezno idealno linijo. O povečanju translacije pri

medenici smo govorili takrat, ko se je povečal nagib medenice v smeri naprej, medtem

ko je bila pri zmanjšanju translacije, medenica nagnjena nazaj. Prav tako je veljalo za

kolena. Torej, če se je povečala translacija od idealne linije smo govorili o pozitivni

translaciji in je bila os kolena pred navpičnico, če pa se je zmanjšala translacija, pa je

bila os kolena za navpično črto (tako imenovana sabljasta kolena).

Slika 11: Povečanje translacije v kolenu (levo) (pridobljeno s b-reddy.org).

Slika 12: Zmanjšanje translacije v kolenu (desno) (pridobljeno s

santonjatrauma.es).


26

3.4 Rezultati in razprave

H1: Povezanost telesne morfologije in parametrov telesne drže

Za prvo hipotezo, ki smo si jo zastavili, je bilo potrebno najprej ugotoviti ali

obstajajo statistične razlike med dečki in deklicami. To smo preverili s t-testom.

Preglednica 1: Povprečna vrednost in standardni odklon pri posameznih parametrih

telesne drže pri 4 letih

Parametri Skupno Dečki Deklice P spol

Število 107 52 55

Telesna višina / cm 107,8 ± 4,5 107,5 ± 4,7 108,1 ± 4,3 0,546

Telesna masa / kg 18,5 ± 2,6 18,5 ± 2,5 18,5 ± 2,7 0,940

Indeks telesne mase / kg*m-2 15,9 ± 1,5 16,0 ± 1,4 15,8 ± 1,5 0,452

Translacija kolena / cm -2,6 ± 1,5 -2,5 ± 1,5 -2,6 ± 1,4 0,827

Translacija pelvis / cm 1,3 ± 2,1 1,3 ± 2,2 1,3 ± 1,9 0,966

Translacija ramena / cm -0,5 ± 2,2 -0,3 ± 2,1 -0,7 ± 2,2 0,457

Translacija glave / cm 0,9 ± 1,7 1,0 ± 1,4 0,8 ± 1,9 0,562

Valgus leve noge / ° 0,2 ± 3,5 0,2 ± 3,7 0,1 ± 3,5 0,819

Valgus desne noge / ° -0,3 ± 3,2 0,2 ± 3,4 -0,7 ± 3,1 0,195

Pronacija levega stopala / ° 4,7 ± 2,5 4,4 ± 2,6 5,1 ± 2,2 0,136

Pronacija desnega stopala / ° 4,4 ± 2,1 4,3 ± 2,3 4,5 ± 2,0 0,686

Navpični naklon / ° 0,3 ± 0,9 0,3 ± 1,0 0,4 ± 0,9 0,637

Iz Preglednice 1 je razvidno, da pri štirih letih nismo zaznali statističnih razlik med

spoloma, kar pomeni, da smo lahko v nadaljevanju podatke za dečke in deklice

obravnavali skupaj.


27

H1.1: Povezanost telesne mase in parametrov telesne drže

Preglednica 2: Povezanost telesne mase in parametrov telesne drže pri starosti 4 let

Parametri telesne drže Povezanost s telesno maso (P)

Translacija kolena / cm -0,216 (0,041)

Translacija pelvis / cm 0,008 (0,943)

Translacija rame / cm -0,245 (0,020)

Translacija glave / cm -0,159 (0,135)

Valgus leve noge / ° 0,240 (0,022)

Valgus desne noge / ° 0,274 (0,009)

Pronacija levega stopala / ° 0,036 (0,735)

Pronacija desnega stopala / ° 0,010 (0,921)

Navpični naklon / ° 0,010 (0,924)

Ugotovili smo, da je telesna masa povezana z nekaterimi parametri telesne drže

(Preglednica 2). In sicer s translacijo kolena (P = 0,041), translacijo rame (P = 0,020),

valgusom leve (P = 0,022) in desne (P = 0,009) noge.

Graf 1: Povezanost translacije kolena s telesno maso.


28

Iz Grafa 1 je razvidno, da je med telesno maso in translacijo kolena negativna

statistična povezanost (r = -0,216, P = 0,041). Torej se z večanjem telesne mase,

pozicija kolena v bočni ravnini oddaljuje od idealne lege, in sicer os kolena je za

namišljeno navpičnico (t.i. sabljasta kolena).

Graf 2: Povezanost translacije rame s telesno maso.

Prav tako naši rezultati kažejo povezanost med telesno maso in translacijo ramena

(Graf 2) v bočni ravnini. Tisti, ki imajo večjo telesno maso, imajo negativno translacijo v

ramenih.


29

Graf 3: Povezanost valgus desnega kolena s telesno maso.

Graf 4: Povezanost valgus levega kolena s telesno maso.

Graf 3 nam prikazuje statistično povezanost telesne mase z valgusom desne noge

(r = 0,274, P = 0,009). Prav tako smo ugotovili povezanost z valgusom leve noge (r =

0,240, P = 0,022) (Graf 4). Otroci, ki imajo večjo telesno maso, imajo bolj iksasta

kolena.


30

H1.2: Povezanost indeksa telesne mase in parametrov telesne drže

Ker vemo, da imajo običajno tisti, ki so večji tudi večjo telesno maso, smo preverili

povezanost parametrov telesne drže še z indeksom telesne mase. Ta nam poda bolj

relevantne podatke o tem, kdo ima povečano telesno težo glede na njegovo višino.

Preglednica 3: Povezanost indeksa telesne mase in parametrov telesne drže pri

starosti 4 let

Parametri telesne drže Povezanost z indeksom telesne mase / kg*m-2

Translacija kolena / cm -0,206 (0,051)*

Translacija pelvis / cm 0,015 (0,885)

Translacija rame / cm -0,254 (0,016)

Translacija glave / cm -0,149 (0,161)

Valgus leve noge / ° 0,261 (0,013)

Valgus desne noge / ° 0,328 (0,002)

Pronacija levega stopala / ° 0,076 (0,466)

Pronacija desnega stopala / ° 0,069 (0,511)

Navpični naklon / ° 0,046 (0,664)

* statistična značilnost je malenkost nad pragom, a smo jo vseeno smatrali kot

pomembno.

Iz Preglednice 3 lahko ugotovimo, da smo dobili povezave med istimi parametri

telesne drže kot pri telesni masi. Indeks telesne mase je tako povezan s translacijo

kolena (P = 0,051), translacijo rame (P = 0,016), valgusom leve (P = 0,013) in desne (P

= 0,002) noge.


31

Graf 5: Povezanost translacije kolena z indeksom telesne mase.

Graf 5 nam prikazuje korelacijo med translacijo kolena in indeksom telesne mase

(r = -0,206, P = 0,051). Otroci, ki imajo višji indeks telesne mase imajo negativno

translacijo v kolenih.

Graf 6: Povezanost translacije rame z indeksom telesne mase.

Prav tako je translacija ramena povezana z indeksom telesne mase (r = -0,254, P

= 0,016). Otroci, ki imajo večji indeks telesne mase imajo negativno translacijo.


32

Graf 7: Povezanost valgus levega kolena z indeksom telesne mase.

Graf 8: Povezanost valgus desnega kolena z indeksom telesne mase.

Grafa 7 in 8 nam prikazujeta povezanost valgusa levega (r = 0,261, P = 0,013) in

desnega (r = 0,328, P = 0,002) kolena z indeksom telesne mase. Vidimo lahko, da se z

večanjem indeksa telesne mase povečujejo tudi iksaste noge.


33

Razprava

Na začetku raziskave smo najprej ugotovili, da ni statističnih razlik med spoloma

(Preglednica 1). Do iste ugotovitve je prišel tudi Lafond (2007) s sodelavci v raziskavi, v

kateri so sodelovali otroci od četrtega do dvanajstega leta. Med tem, ko so Penha in

ostali (2008), prišli do spoznanj, da obstajajo razlike med dečki in deklicami v starosti

od sedmega do desetega leta. V njegovi študiji so se pri fantih pogosteje pojavljala

štrleče lopatice, neravnovesje ramen, zmanjšana ali povečana translacija glave in

vratna lordoza. Pri dekletih pa je pogosteje zaznal nagib glave in večje vrednosti

Schöberjevega testa. Te razlike med spoloma, so lahko povezane z mišično-skeletnimi

razlikami, ki vplivajo na telesno držo posameznika v času razvoja in rasti.

Na podlagi naših nadaljnjih rezultatov, lahko ugotovimo, da obstaja povezanost

telesne mase z nekaterimi parametri telesne drže. Zato naša hipoteza le delno drži.

Otroci z večjo telesno maso imajo negativno translacijo v kolenih (Graf 1) in ramenih

(Graf 2).

Ti premiki so lahko posledica spremembe težišča telesa, saj se zaradi večje mase

v predelu trebuha, pomakne naprej. Ker jih trebuh vleče naprej in se poveča tveganje

padca, se zgornji del trupa oziroma ramena nagnejo nazaj (Hue idr., 2007).

Pogostokrat so ti korekcijski premiki prisotni tudi pri nosečnicah, katerim se poveča tudi

nagib medenice naprej (Opala, Bacik in Kurkowska, 2009). Skozi teoretični del smo

ugotovili, da povečanje translacije medenice povzroči, povečano lordozo v ledvenem

predelu. Pri tem pa se zgornji del trupa nagne nazaj in kolenske vezi so zadaj bolj

zategnjene, kar lahko privede do sabljastih kolen.

V naši raziskavi smo tudi zaznali povezanost telesne mase z valgusom kolen (Graf

3 in Graf 4). Otroci z večjo telesno maso imajo tudi bolj iksasta kolena. To lahko

potrjuje trditev Bunte in Popoviča (1987), ki sta dejala, da imajo iksasta kolena

predvsem otroci s prekomerno telesno maso.

Ker pa ni bila izvedena eksperimentalna raziskava, ne moremo zagotovo trditi, da

nastanejo te nepravilnosti pri posameznih parametrih telesne drže zaradi povečane

telesne mase. V teoretičnem delu smo ugotovili, da so v ozadju lahko tudi drugi

dejavniki (neergonomsko oblikovano pohištvo, pretežka šolska torba, razvoj), ki

vplivajo na telesno držo. Lahko so ti otroci premalo gibalno/športno aktivni in zato

nimajo dovolj okrepljenih mišic, ki sodelujejo pri držanju telesa v pokončno držo.

Posledično pa se jim zaradi pomanjkanja gibanja, poveča tudi telesna masa.


34

Dosedanja spoznanja pravijo, da ima redna gibalna dejavnost koristne učinke –

preprečuje debelost, spodbude za razvoj okostja, naraščanje mišične moči (Planinšec,

2003).

H2: Longitudinalne spremembe parametrov telesne drže

Pri drugi hipotezi, ki smo si jo zastavili, smo uporabili za obdelavo podatkov samo

tiste otroke, pri katerih smo imeli podane vse meritve v bočni ravnini pri štirih in pri

šestih letih.

Preglednica 4: Longitudinalne spremembe parametrov telesne drže

Parametri 4 leta 6 let P starost

Število 39 39

Telesna višina / cm 107,3 ± 4,7 121,1 ± 6,2 <0,001

Telesna masa / kg 18,2 ± 2,7 23,4 ± 4,3 <0,001

Indeks telesne mase / kg*m-2 15,7 ± 1,4 15,8 ± 1,7 0,412

Translacija kolena / cm -2,6 ± 1,6 0,0 ± 1,8 <0,001

Translacija medenice / cm 1,3 ± 1,9 5,7 ± 2,1 <0,001

Translacija rame / cm -1,0 ± 2,2 1,7 ± 2,1 <0,001

Razprava

Iz Preglednice 4 lahko ugotovimo, da obstajajo statistične razlike med starostjo in

parametri telesne drže. Telesna višina in telesna masa sta pri štirih letih manjši kot pri

šestih letih (P < 0,001). Medtem ko, indeks telesne mase ostaja približno enak (P =

0,412). Iz dosedanje literature je že znano, da je v obdobju od drugega leta do šolske

dobe, letni prirastek približno za 5 do 7 cm. Telesna masa, pa se na leto poveča za

okoli 1,5 do 2,48 kg (Černelč, 1983).

Ugotovili smo, da obstajajo razlike v translaciji kolena pri četrtem in šestem letu

starosti (P < 0,001). In sicer so pri šestih letih bolj v pravilni liniji, kot pri štirih letih, kjer

je prisotna negativna translacija v kolenih (sabljasta). Torej se je lega kolen skozi


35

obdobje dveh let izboljšala. Vendar, translacija medenice pa se je v tem istem obdobju

poslabšala (P < 0,001). Na začetku opazovanja so imeli otroci v povprečju pozitivno

translacijo. Čez dve leti pa smo ugotovili, da se je premik medenica povečal na 5,7 ±

2,1 cm. Zaznali pa smo tudi statistične razlike v translaciji ramen (P < 0,001), kjer je iz

negativne prešla nekoliko v pozitivno translacijo. Zato naša druga hipoteza, ki pravi, da

se telesna drža z razvojem slabša, drži.

Podobno raziskavo je opravil Lafond in sod. (2007), pri kateri so rezultati pokazali,

da se skozi razvoj med četrtim in dvanajstim letom poveča nagib parametrov telesne

drže v pozitivno smer. To se je pokazalo tudi v naši raziskavi, saj se dejansko vsi

parametri telesne drže pomaknejo naprej oziroma v pozitivno smer. Widhe (2001, v

Lafond, 2007), ki je izvedel longitudinalno raziskavo o gibljivosti in konfiguraciji

hrbtenice v bočni ravnini, je ugotovil, da se prsna kifoza in ledvena lordoza poveča med

petim in šestnajstim letom, medtem ko pa se gibljivost zmanjša. Na podlagi naših

podatkih o nagibu medenice, bi lahko sklepali, da se je skozi obdobje dveh let tudi

povečala ledvena lordoza.

Kot smo že v teoretičnem delu diplomske naloge ugotovili, da na telesno držo

lahko vplivajo različni dejavniki, lahko tudi naše dobljene rezultate različno

interpretiramo. Eden izmed razlogov, da pride do opaženih sprememb je normalno

mišično-skeletno zorenje skozi otroštvo in puberteto. Te spremembe so lahko odraz

procesa prilagajanja, katerega je glavni cilj ohranjati ravnotežje in ustrezno postavitev v

smislu kostno-mišičnih obremenitvah. Tudi McEvoy (1990, v Lafond, 2007) in še

nekateri drugi, so v svojih študijah prišli do spoznanj, da na postavitev posameznih

parametrov telesa vpliva starost oziroma telesni razvoj.

Na razvoj telesne drže lahko vplivajo tudi drugi okoljski dejavniki in navade otrok,

kot so na primer udejstvovanje s športnimi dejavnostmi, količina časa preživetega v

sedečem položaju.


36

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

Pravilna telesna drža pripomore k boljšemu življenju. Omogoča nam, da so organi

v pravilni legi in tako pravilno delujejo, zmanjša tveganost za bolečine in poškodbe

sklepov. Pri pokončni telesni drži je telo v ravnovesju in mišice delujejo z najmanjšim

mišičnem naporom. Vzrokov za slabo oziroma za slabšanje drže je veliko. Z njimi se

otroci začnejo srečevati že v zgodnjem obdobju. Predvsem pa v obdobju z vstopom v

prvi razred, ko se poveča obseg časa preživetega v sedečem položaju in z nošenjem

šolske torbe in pa v obdobju pubertete, ko se pospeši rast in se mora telo prilagajati k

drugačnim razmerjim med deli telesa. Če te motnje v drži trajajo dalj časa, lahko

nastanejo trajne deformacije kostno-živčno-mišičnega sistema. Te deformacije se

težko v celoti popravi samo z vadbo, zato je pomembno, da jih odkrijemo že prej

predem pride do trajnih okvar. Nepravilnosti telesne drže odkrijemo lahko z različnimi

metodami, katero jo izberemo glede na potrebe in dane pogoje.

Mi smo v empiričnem delu uporabili metodo z video oznakami. Analizirali smo

telesno držo otrok pri četrtem in nato še pri šestem letu. Prišli smo do ugotovitev, da ni

razlik med spoloma in da se z večanjem telesne mase poslabšajo nekateri parametri

telesne drže. Otroci z večjo telesno maso imajo zmanjšano translacijo v kolenih in

ramenih, poveča pa se valgus levega in desnega kolena, kar pomeni, da imajo iksaste

noge. Ker običajno prekomerno telesno maso ugotavljamo z indeksom telesne mase,

smo preverili še povezanost med indeksom telesne mase in parametri telesne drže.

Dobili pa smo iste rezultate, kot pri povezavi s telesno maso. Kljub temu ne moremo

zagotovo trditi, da se te telesne spremembe pojavijo zaradi povečane telesne mase,

saj so v ozadju lahko tudi drugi vzroki. Pri drugem raziskovalnem vprašanju smo

ugotavljali, kako se spreminja telesna drža v bočni ravnini skozi razvoj. Prišli smo do

spoznanj, da se skozi razvoj poveča nagib medenice, prav tako se poveča translacija v

ramenih, med tem, ko se kolena premaknejo bližje k idealni liniji. Ti premiki so lahko

del normalnega zorenja in razvoja mišično-skeletnega ogrodja, ker so tudi drugi avtorji

dobili podobne rezultate.

Ker smo ugotovili, da se skozi razvoj telesna drža spreminja, ne moremo zagotovo

trditi, da če ima otrok v otroštvu slabo držo, jo bo imel tudi kasneje v odrasli dobi. Da bi

to preverili, bi morali izvesti raziskavo skozi daljše časovno obdobje.


37

LITERATURA IN VIRI

Adams, C. Standing posture. The elements of a good standing posture. Pridobljeno 11.

4. 2014 s http://ergonomics.about.com/od/Posture/a/Standing-Posture.htm.

Bunta, S. in Popovič, J. (1987). Zdrave in obolele noge. Kmečki glas, Ljubljana.

Castro-Mendez, A., Munuera, P. in Albornoz-Cabello, M. (2012). The short-term effect

of custom-made foot orthoses in subjects with excessive foot pronation andlower

back pain: A randomized, double-blinded, clinical trial. Pridobljeno 1. 4. 2014, s

https://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=&esrc=s&source=web&cd=3&cad=rja&uac

t=8&ved=0CDwQFjAC&url=http%3A%2F%2Fwww.researchgate.net%2Fpublicatio

n%2F234160257_The_short-term_effect_of_custom-

made_foot_orthoses_in_subjects_with_excessive_foot_pronation_and_lower_bac

k_pain_A_randomized_double-

blinded_clinical_trial%2Ffile%2F3deec523576838b602.pdf&ei=Epo6U9CgJcyVsw

avj4H4DQ&usg=AFQjCNFMCw5DEAMfZmeVU50xIlaLwWQe_w&sig2=nYyglGhtO

CGSejh2M19aWQ&bvm=bv.63934634,d.Yms.

Custom foot orthotics. Pridobljeno 7. 6. 2014, s

http://www.healingtouchnaturalwellness.ca/chiropractic-articles/orthotics.

Čater, K., Demšar, A. in Vengust, V. (1992). Vaje za zdravo in obolelo hrbtenico.

Mavrica, Celje.

Černelč, D. (1983). Zdrav in bolan otrok. Založništvo tržaškega tiska, Trst.

Fonseca da Silva, A. F. (2011). Gait and Posture Evaluation in Rehabilitation.

Monograph. Porto: University of Porto, Engineering Faculty.

Fošnarič, S. in Obran, M. (2010). Šolsko pohištvo kot zdravstveni problem v obdobju

odraščanja 10-11 letnih otrok. Educa, 19(5), 25–31.

Fošnarič, S. in Smrečnik-Delčnjak, I. (2009). Težave šolskih torbic kot obremenilen

dejavnik težav s hrbtenico. Didactica slovenica - pedagoška obzorja, 24(1), 123–

133.

Help for knee hyperextension. Pridobljeno 15. 7. 2014, s

http://www.ottobock.com/cps/rde/xchg/ob_com_en/hs.xsl/38498.html.


38

Hue, O., Simoneau, M., Marcotte, J., Berrigan, F., Dore, J., Marceau, P., Marceau, S.,

Tremblay, A. in Teasdale, N. (2007). Body weight is a strong predictor of postural

stability. Gait & Posture, 26(1), 32–38.

Keudel, H. (1999). Otroške bolezni. IN OBS založba za medicinski program, Ptujska

Gora.

Kremžar Petelin, B. (1978). Telesna vzgoja gibalno motenih otrok. Državna založba

Slovenije, Ljubljana.

Kristan, S. (1980). Gimnastične vaje. Šolski center za telesno vzgojo, Ljubljana.

Lafond, D., Descarreaux, M., Normand, M. in Harrison, D. (2007). Postural

development in school children: a cross-sectional study. BioMed Central.

Lasnier, D. (2011). The importance of the external obliques in pelvic control.

Pridobljeno 25. 8. 2014, s http://davidlasnier.com/tag/posterior-pelvic-tilt/.

Lipovec, J. (2011). Vpliv nepravilnosti stopal na telesno držo predšolskih otrok.

Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.

Maes, G. (2014). Scoliosis. Pridobljeno 25. 8. 2014, s http://www.physio-

pedia.com/Scoliosis.

Manning, C. (2014). Do you have bad posture?. Pridobljeno 25. 8. 2014, s

http://industrydancemagazine.com/2014/03/do-you-have-bad-posture/.

Opala-Berdzik, A., Bacik, B. in Kurkowska, M. (2009). Biomechanical changes in

pregnant women. Physiotherapy, 17(3), 51–55.

Penha, P.J., Casarotto, R.A., Sacco, I.C.N., Marques, A.P. in João, S.M.A. (2008).

Qualitative postural analysis among boys and girls seven to ten years of age.

Faculdade de Medicina, São Paulo.

Perry, M. (2011). 5 most common posture problems (and how to fix them). Pridobljeno

25. 8. 2014, s http://www.builtlean.com/2011/11/28/posture-problems/.

Pertot, A. in Jamnik, H. (2013). Uporaba merilnega sistema za tridimenzionalno analizo

gibanja hrbtenice: gibljivost hrbtenice in ocenjevanje drže. Rehabilitacija

(Ljubljana), 12(1), 21–15.


39

Pronation, Explained. Objavljeno 23. 2. 2005. Pridobljeno 1. 4. 2014, s

http://www.runnersworld.com/running-shoes/pronation-explained?page=single.

Planinšec, J. (2003). Ugotavljanje gibalne dejavnosti mlajših otrok. Zdravstveno

varstvo, 42(2), 58–65.

Popovič, J. (1989). Bolečina v križu in išias. Založba mladinska knjiga, Ljubljana.

Pšunder, M. in Pšunder, M. (2005). Ali slabo držo prvošolčkov pogojuje težka šolska

torba?. Didactica slovenica - pedagoška obzorja, 20(2),103–111.

Reddy, B. (2013). Example of a postural assessment. Pridobljeno 25. 8. 2014, s

http://b-reddy.org/2013/02/06/example-of-a-postural-assessment-2/.

Santonja M., F. Desalineaciones de los miembros inferiores. Pridobljeno 25. 8. 2014, s

(http://santonjatrauma.es/node/61.

Schmauderer, A. (2005). Vaje za zdravo hrbtenico. Mladinska knjiga, Ljubljana.

Sevšek, F. in Rugelj, D. (2011). Analiza in interpretacija meritev s pritiskovno ploščo.

Zdravstvena fakulteta, Ljubljana. Pridobljeno 1. 4. 2014, s http://www2.zf.uni-

lj.si/ri/publikacije/staranje2011/12.pdf.

Sheinberg H., R. Genu valgum. Pridobljeno 25. 8. 2014, s

http://www.southfloridasportsmedicine.com/genu-valgum.html.

Slapnik, A. (2002). Osnove anatomije in fiziologije. Tehniška založba Slovenije,

Ljubljana.

Speck, J. (2014). Fixing hyperextended knee posture. Pridobljeno 15. 7. 2014, s

http://www.somastruct.com/genu-recurvatum/.

Stušek, P. (2005). Biologija človeka. DZS, Ljubljana.

Šarabon, N., Košak, R., Fajon, M. in Drakslar, J. (2005). Nepravilnosti telesne drže:

Mehanizmi nastanka in predlogi za korektivno vadbo. Šport, 53(1), 35–41.

Templo 3D posture analysis. Posture analysis for professionals. Pridobljeno 9. 6. 2014,

s http://www.contemplas.com/posture_analysis_3d.aspx.

Tratnik, A. (2010). Metode za vrednotenje nepravilnosti telesne drže. Diplomsko delo.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.


40

Tuta, M. (2013). Pravilna telesna drža-postavitev. Pridobljeno 25. 8. 2014, s

http://mojaxis.si/pravilna-telesna-drza-postavitev/.

Verpillot, A. (2014). Going for the gold?. Pridobljeno 25. 8. 2014, s

http://posturologyblog.com/going-for-the-gold/.

Videmšek, M., Berdajs, P. in Karpljuk, D. (2003). Mali športnik. Fakulteta za šport,

Ljubljana.

Walker, B. in Injury Fix. (2014). What is pronation and supination?. Pridobljeno 1. 4.

2014, s http://injuryfix.com/archives/pronation-supination.php.

Winter, D.A. (1995). Human balance and posture control during standing and walking.

Gait & Posture, 3, 193–214.

Zurc, J. (2006a). Merjenje ustreznosti razvoja otrokove telesne drže. Medicinski

razgledi, 45, 421–433.

Zurc, J. (2006b). Drži se pokonci. Založba Annales, Koper.

Diplomska naloga 2.9.2014...na t elo dalj časa, lahko nastanejo trajne deformacije skeletno...

Documents

Transcript of Diplomska naloga 2.9.2014...na t elo dalj časa, lahko nastanejo trajne deformacije skeletno...