DIPLOMSKA DELO

DOKAZNI POSTOPEK NA GLAVNI OBRAVNAVI DANES IN V PRIHODNOSTI

Junij, 2011 Ingrid Rupčić

DIPLOMSKA DELO

DOKAZNI POSTOPEK NA GLAVNI OBRAVNAVI DANES IN V PRIHODNOSTI

Junij, 2011 Ingrid Rupčić

Mentorica: viš. pred. mag. Sonja Kotnik

1

ZAHVALA

Za pomoč in podporo se zahvaljujem moji mentorici go. Kotnik

Sonji, ki mi je svetovala in usmerjala pri moji diplomski nalogi.

Posebno pa se zahvaljujem svojim staršem, ki so mi omogočili

šolanje in mi stali ob strani.

2

Kazalo

1 UVOD ....................................................................................... 8

2 DOKAZNI POSTOPEK .................................................................... 10

3 DOKAZI IN DOKAZNA SREDSTVA ...................................................... 11

3.1 DOKAZNI PREDLOG ................................................................ 12

4 POLOŽAJ PRIČ IN IZVEDENCEV V KAZENSKEM POSTOPKU ........................ 15

4.1 PRIČA KOT DOKAZNO SREDSTVO ................................................ 15

4.1.1 POLOŽAJ PRIČ NA GLAVNI OBRAVNAVI .................................... 16

4.1.2 MLADOLETNA PRIČA NA GLAVNI OBRAVNAVI ............................. 20

4.2 NAČELO NEPOSREDNOSTI IN IZJEME OD TEGA NAČELA ...................... 21

4.3 IZVEDENEC KOT DOKAZNO SREDSTVO .......................................... 23

5 DOKANZNE PREPOVEDI ................................................................. 25

5.1 DOMNEVNA NEDOLŽNOST ......................................................... 26

5.2 PRAVICA DO MOLKA ............................................................... 28

5.3 PREPOVED UPORABE SILE, GROŽNJE IN MEDICINSKIH SREDSTEV .......... 29

5.4 PREPOVED UPORABE PRESLEPITVE IN UPORABE KAPCIOZNIH IN

SUGESTIVNIH VPRAŠANJ .................................................................. 29

5.5 PRAVICA DO ZAGOVORNIKA ...................................................... 30

5.6 PREPOVED UPORABE OBVESTIL OBDOLŽENCA IZ PREDKAZENSKEGA

POSTOPKA .................................................................................. 31

5.7 JEDERNA PREPOVED – PREPOVED NADVLADE DRŽAVE NAD POSAMEZNIKOM

31

6 IZLOČANJE DOKAZOV ................................................................... 31

6.1 KDO IZLOČA ......................................................................... 32

6.2 UREDITEV IZLOČITVE DOKAZOV PO ZAKONU O KAZENSKEM POSTOPKU .. 34

6.3 NAČIN SANKCIONIRANJA .......................................................... 35

3

7 DOKTRINA SADEŽEV ZASTRUPLJENEGA DREVESA V SODNI PRAKSI AMERIŠKEGA

VRHOVNEGA SODIŠČA ....................................................................... 36

7.1 IZJEME OD DOKTRINE SADEŽEV ZASTRUPLJENEGA DREVESA ............... 38

7.2 SLOVENSKA PRAVNA UREDITEV DOKTRINE ZASTRUPLJENEGA DREVESA IN

18. ČLEN ZKP-JA ........................................................................... 39

8 SPORNA IZHODIŠČA ZKP-1 ............................................................. 40

8.1 ZAKAJ POTREBNE SPREMEMBE NAŠEGA PREDHODNEGA POSTOPKA? ...... 41

9 PREDLOGI NOVEGA MODELA ZKP-1 .................................................. 44

9.1 PREISKOVALNI POSTOPEK......................................................... 45

9.1.1 OBDOLŽENČEV POLOŽAJ V PREISKOVALNEM POSTOPKU ............... 46

9.1.2 TOŽILSKA ALI POLICIJSKA PREISKOVA ..................................... 47

9.2 VMESNA FAZA ....................................................................... 48

10 ŠE NEKATERI USTAVNOPRAVNI PROBLEMI V ZVEZI Z ZKP-1 ................... 50

11 ZAKLJUČEK ............................................................................ 53

12 LITERATURA IN VIRI .................................................................. 54

4

POVZETEK

V diplomski nalogi z naslovom Dokazni postopek na glavni obravnavi danes in v

prihodnosti sem se osredotočila na sam potek dokaznega postopka v Republiki

Sloveniji in kateri dvomi se pojavljajo pri obravnavi samega postopka. Dokazni

postopek na glavni obravnavi je opredeljen v 15. členih ZKP-ja, in sicer od 329.

do 343. člena ZKP-ja. V dokaznem postopku se predložijo dokazi, kateri odločajo

o obdolženčevi svobodi. Sam dokazni postopek pa poteka znotraj glavne

obravnave.

V prvem sklopu sem podrobneje predstavila kako poteka sam dokazni postopek

na glavni obravnavi, kakšno vlogo imajo priče in izvedenci ter kaj se dogaja s

samim dokazom med postopkom. V nadaljevanju sklopa sem predstavila tudi

ureditev izločanja dokazov po zakonu o kazenskem postopku in primerjala

ameriško ureditev doktrine sadežev zastrupljenega drevesa z našo.

V drugem delu naloge sem se osredotočila predvsem na dvome, ki nam jih

prinaša novi osnutek ZKP-1, v katerem bi imeli policija, državni tožilec in sodišče

spremenjene vloge. Preiskovalno funkcijo bi tako prevzelo državno tožilstvo in

policija, predobravnavni sodnik pa vlogo garanta oziroma varuha obdolženčevih

pravic. V nadaljevanju sem predstavila različna mnenja avtorjev, ki menijo da

gre za neravnovesje med strankama in da predlagana reforma ne bo prinesla

hitrejših zaključkov samega postopka. Druga večja sprememba ZKP-1 pa je

obtožni postopek oziroma vmesna faza, za katero se prav tako poraja dvom ali

bo delovala tekoče. Pojavljajo se tudi ustavno pravni problemi v zvezi z ZKP-1.

Teoretiki se zavzemajo za čim boljši zakon od veljavnega, ki nebi posegal v

ustavne in temeljne svoboščine obdolženca ter da bi se celoten proces končal v

razumnem roku.

5

Ključne besede: dokazni postopek, dokazi, priče in izvedenci, doktrina sadežev

zastrupljenega drevesa, novi ZKP-1

6

EVIDENTIARY PROCEDURE AT THE TRIAL TODAY AND IN THE FUTURE

SUMMERY

In the diploma thesis “Evidentiary procedure at the trial today and in the future”

I have focused on the trial in the Republic of Slovenia and which dilemmas must

be faced when handling the proceedings. The evidentiary procedure is divided

into fifteen paragraphs - from 329th to 343rd paragraph of the criminal law. All

the evidences pleading the accused of being guilty are being provided. The

evidentiary hearing is led during the trial.

In the 1st part of my thesis I introduced how the evidentiary hearing is being

held, which role do witnesses and expert witnesses have. I was also writing

about what happens with the evidence material during the proceedings. The 1st

part additionally explains evidence elimination according to the evidence

procedure of the criminal law. Nevertheless, there is also a comparison between

the American “Fruit of the poisonous tree” doctrine and the Slovenian one.

In the 2nd part of my diploma I have researched the dilemmas concerning the

new criminal law draft. It says that the police, the state prosecutor and the

court take different roles. The State attorneys office and the Police would take

over the investigation. The preliminary hearing judge would be a guarantor to

the defendant. I proceeded with comparing opinions of different authors, who

believe the imbalance between the clients is of significant importance.

Therefore the suggested reform regarding the evidentiary hearing cannot bring

expected resolutions. The 2nd change of the criminal law concerning the arraign

procedure (so called “middle phase”) and constitutional law problems is also

being questioned. Theoreticians strive for the improvement of the old criminal

law. It should not interfere in constitutional and fundamental civil rights of the

defendant. The process should be finished in a reasonable timeframe.

7

Key words: evidentiary procedure,evidence, witnesses and expert witnesses,

the "fruit of the poisonous tree" doctrine, new ZKP-1

8

1 UVOD

Današnji ZKP, ki je v veljavi od 1.1.1995 je bil že petkrat obsežno noveliran, ter

sedemkrat v manjšem obsegu. Zaradi neskladnosti današnjega zakona o

kazenskem postopku z Ustavo je velikokrat prišlo do ustavnosodne presoje. Ta

posega v številne človekove pravice in temeljne svoboščine. Zakon o kazenskem

postopku mora biti narejen tako, da v čim manjšem obsegu posega v

obdolženčeve pravice, prav tako pa mora biti funkcionalen, ter hiter.

Šugmanova (2006) pravi, da ZKP iz leta 1994 ne ustreza družbi niti Ustavi. Prav

tako pa razlaga, da se je vsaka od novel pisala v naglici, kar pa ni moglo voditi k

celotnim in optimalnim rešitvam. Ustavno sodišče je današnji ZKP razveljavljalo,

kar je kršilo temeljne ustavne pravice. Posledica tega so bile spremembe

(Šugman, 2006).

Ministrstvo za pravosodje je konec leta 2007 objavilo osnutek novega ZKP-1, in

sicer: temeljna načela, preiskovalni postopek in omejevalne ukrepe. Želja po

novem ZKP-ju je Ministrstvo za pravosodje naročilo dve znanstveni raziskavi pri

Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti, in sicer:

• Izhodišča za modernizacijo kazenskega postopka v RS

V tej raziskavi je bil namen primerjalnopravna analiza zakonske ureditve

kazenskih postopkov v nekaterih zahodnoevropskih državah. V tej

raziskavi je bil predlagan novi model slovenskega ZKP-ja. Novi model bi

odpravil sodno preiskavo. Glavno vlogo pri policijski preiskavi bi imel

državni tožilec. Ta pa bi tudi usmerjal policijsko delo. Predlagan je sodnik

varuh, ki bi imel vlogo garanta, nebi pa imel preiskovalnih pooblastil.

Predlagani model temelji k akuzatornosti oziroma adversarnosti

kazenskega postopka.

9

• Analiza poteka in trajanja kazenskih postopkov v Sloveniji

Namen raziskave je ugotoviti potek kazenskih postopkov v Sloveniji. Ta

raziskava je ugotovila tri najpomembnejše razloge za zastoj v kazenskih

postopkih, in sicer:

ü organizacijsko-tehnična zapletenost zadev, predvsem težave z

zagotavljanjem navzočnosti obdolžencev in prič;

ü organizacijsko-tehnična neurejenost poslovanja sodišč vključno z

neobstojem jasnih smernic, kako se spopadati z organizacijsko

tehničnimi težavami, predvsem z zagotavljanjem navzočnosti;

ü Preobremenjenost sodnikov z organizacijsko-tehničnimi opravili in

druge neprijetne okoliščine v zvezi z njihovim delom.

V diplomski nalogi bom v prvem sklopu opisala današnji oziroma sedanji

Jugoslovanki ZKP in sicer, kako poteka dokazni postopek na glavni obravnavi.

Dokazni postopek na glavni obravnavi je faza, v kateri se priložijo dokazi na

sodišču, ki pa so lahko v prid obdolžencu ali pa tudi ne. Zato morata stranki

(tožilec, zagovornik) predložiti dokazne predloge. Zelo pomembna dokazna

predloga pri nas sta priča ter izvedenec. Sodišče pa lahko zavrne dokazni

predlog, kar pa pomeni, da se določen dokaz ne sme izvajati na sodišču. Pri nas

poznamo sedem dokaznih prepovedi. Dokaze pa se lahko tudi izloči in sicer, če

so bili pridobljeni na nezakoniti način.

V drugem sklopu moje diplomske naloge, se bom omejila na dileme oziroma

probleme prihajajočega se ZKP-1. Na podlagi različne literature bom poskušala

ugotoviti, kaj nam prinese novi ZKP-1 in kakšne cilje ima prihajajoča novost tega

osnutka.

Moj cilj oziroma namen naloge bo ugotoviti, ali je novi prihajajoči se osnutek v

večji meri boljši ali ne, ter ugotoviti dileme novega osnutka. Novi osnutek ima

zelo različne ocene. ZKP-1 naj nebi več vseboval sodne preiskave, ta pa naj bi

ga nadomestil tožilsko-policijski preiskovalni postopek. V nekaterih člankih sem

zasledila, kako avtorji ocenjujejo, da se novi osnutek vrača od kontradiktornosti

kazenskega postopka nazaj k inkvizitornemu postopku. Prav tako pa avtorji

10

navajajo, da imata državni tožilec in policija premoč v preiskovalnem postopku,

obramba pa prešibko vlogo, ter da gre za neenakost zbiranja dokaznega gradiva.

Novi osnutek, pa naj bi bil predvsem hitrejši in učinkovitejši, po navedbah

pravnikov, ki sodelujejo pri nastajanju ZKP-1.

2 DOKAZNI POSTOPEK

Dokazni postopek je faza glavne obravnave, v kateri se opravljajo procesna

dejanja dokazovanja po zakonito določenem vrstnem redu (Dežman,Erbežnik;

2003). V dokaznem postopku sodišče izvaja dokaze z namenom in sicer, da

ugotovi pravno pomembna dejstva.

Te vrste postopkov potekajo v različno določenih oblikah, v procesni formi in

skozi določene faze. Te faze so:

1. odkrivanje dokazov (na primer poizvedovanje pri domnevnih, presumptivnih

pričah, ali kaj vedo o dogodku, za katerega se domneva, da je kaznivo dejanj,

odkrivanje materialnih dokazov, kot so prstni odtisi, biološki vzorci za analizo

DNK, in sledov, ki so kot spremembe v zunanjem svetu nastali zaradi storitve

kaznivega dejanja),

2. zavarovanje dokazov (zasliševanje prič takoj po dogodku, zavarovanje in

shramba materialnih dokazov itd. – anticipirano sprejemanje dokazov),

3. sprejemanje dokazov (na primer odločanje o dokaznih predlogih) in izvajanje

dokazov (na primer zaslišanje obdolženca, prič, izvedencev ogled,

rekonstrukcija, branje listin, pregled fotodokumentacije, poslušanje tonskega

posnetka, ogled filmskega posnetka itd.),

4. preizkus oziroma ocena dokazov (dokazna ocena) pomeni preizkus njihove

verodostojnosti oziroma neverodostojnosti za ugotovitev, da določeno

pomembno dejstvo obstoji ali neobstoji. Opravi se tako, da se presodi najprej

vsak dokaz zase in nato še v zvezi z drugimi dokazi kakor tudi z kontrolnimi ali

pomožnimi dejstvi. Pri neposrednih dokazih je takšna presoja verodostojnosti

11

predvsem v tem, da se ugotovi zanesljivost dokaza, medtem ko se pri

posrednih, indiciranih dokazih poleg presoje njihove verodostojnosti opravi še

ocena o dokaznem pomenu indica za logičen sklep o obstoju kakšnega

pomembnega dejstva.

Dokazni postopek na glavni obravnavi sledi po zaslišanju obdolženca. Sami dokazi

se začnejo izvajati po zaslišanju obdolženca, prav tako pa se njegovo zaslišanje

šteje za dokazno sredstvo. Obdolženec, ki na glavni obravnavi prizna krivdo,

sodišča ne odveže od tega, da izvede tudi druge dokaze.

Obseg samega dokazovanja zavzema vsa tista dejstva, za katera sodišče meni,

da so pomembna za pravilno razsojo. Dokazi se izvajajo po predlogu strank in

oškodovanca ali na pobudo samega sodišča. Izvajajo se po vrstnem redu, ki ga

določi predsednik senata. Običajno se izvedejo dokazi, ki jih predlaga tožilec,

nato obramba in na koncu dokazi, ki jih je odredil senat.

V tem postopku, je oškodovanec kot priča zaslišan takoj po zaslišanju

obdolženca. Stranke in oškodovanci lahko do konca glavne obravnave predlagajo

nove dokaze in smejo predlagati naj se raziščejo nova dejstva, prav tako pa

lahko predlagajo naj se stari dokazi ponovijo, ki jih je sodišče prej zavrnilo.

Senat pa se lahko odloči tudi za dokaze, ki niso bili predlagani ali jih je

predlagatelj umaknil (Dežman s sodelavci; 2003).

3 DOKAZI IN DOKAZNA SREDSTVA

Šugmanova (2000) v svoji knjigi opredeli dokaz kot govoreče se dejstvo, ki je

pravno priznan način, kako se dejstvo pravno relevantno ugotovi. Dokazno pravo

določa, kateri in kakšni morajo biti dokazi, stopnja verjetnosti, ki morajo biti

izpolnjeni, da se lahko predloži na sodišče.

Dokazno sredstvo je sredstvo, ki nas pripelje do spoznanja resnice o obstoju

kakšnega pomembnega dejstva v kazenskem postopku. Med dokaznimi sredstvi

12

teorija in praksa dajeta posebno pozornost personalnim in materialnim dokazom

(Šorli, 2008).

Dežman (2003) izpostavi personalne in materialne dokaze, ki dajejo posebno

pozornost med dokaznimi sredstvi. Personalni dokazi so: zagovor obdolženca,

izpovedba priče ter izvid in mnenje izvedencev; med materialne dokaze pa

sodijo: ogled, rekonstrukcija, listine in tehnični posnetki.

Dežman (2003) v svoji knjigi navaja, da se dokazi razvrščajo po njihovih

značilnostih z različnih vidikov v naslednje skupine, in sicer:

1. Ta vrsta dokazov je odvisna ali obdolženca obremenjujejo ali

razbremenjujejo. Ta vrsta dokazov so obremenilni ali razbremenilni dokazi.

2. Izvirni (originalni, primarni) dokazi so listine, priče dogodka, kraj kaznivega

dejanja itd. Izvedeni (sekundarni) dokazi kažejo na obstoj kakšnega

pomembnega dejstva. Te dve vrst dokazov se izvede ko priča izpoveduje o

obravnavanem dogodku.

3. Neposredni (direktni) in posredni(indirektni) dokazi. Direktni dokazi kažejo

direktno na odločilna pravna dejstva (obdolženčevo priznanje, izpovedba

priče očividca itd.), indirektni dokaz pa kažejo s pomočjo indicev oziroma z

logičnim sklepanje.

4. Osebni (personalni) in stvarni (materialni) dokazi. Personalni dokazi so izvidi

in menja izvedencev, izpovedba prič, obdolženčev zagovor. Materialni dokazi

pa so dokazi, ki jih je storilec pustil na kraju kaznivega dejanja, predmeti,

stvari, prstni odtisi, krvni madeži itd.

3.1 DOKAZNI PREDLOG

Določba 3. alineja 29. člena Ustave opredeljuje,da tisti, ki je obdolžen

kaznivega dejanja, mu je dana pravica, da se dokazi izvajajo v njegovo korist

(Gorkič, Šugman; 2007). Če obramba izvedene dokaze ne predlaga, pravica do

določbe ni kršena (Bošnjak, 2007). Bošnjak (2007) navaja, da bo predlagani

dokaz pravno relevanten tedaj, kadar bo obramba z njim želela dokazati ali

13

izpodbijati obstoj kakšnega dejstva. Pravna relevantnost je v večini meri

materialnopravno vprašanje. Okvir materialnopravne relevantnosti, ki dokaze ali

dejstva, ki ga ta dokazuje v posameznem postopku je odvisen od tožilca in

njegove zahteve za preiskavo ter od preiskovalnega sodnika, ki izda sklep o

uvedbi preiskave (Gorkič, Šugman; 2007).

Po našem kazenskem postopku dokaze izvaja sodišče (Bošnjak; 2005). Stranka

lahko predlaga svoje dokaze, medtem ko se sodišče odloči ali bo ugodilo stranki

ali ne. Sodišče oceni dokaze na podlagi strankine hipoteze, ki jo predloži. Ocena

relevantnosti dokaza pa je v vsakem primeru odvisna od sodišča. Materialno

pravo pa je izhodišče za presojo o relevantnosti posameznih dokazov.

Izoblikovala so se merila za presojo pravno relevantnosti dokazovanja, ki pa jih

je oblikovalo Ustavno sodišče. Bošnjak(2005) v svoji knjigi opredeljuje kako

Ustavno sodišče razdeli merila na naslednje kriterije:

1. sodišče samo odloča katere dokaze bo izvedla in kako bo presojalo njihovo

verodostojnost, na podlagi načela proste presoje dokazov,

2. vsak dokaz, ki ga stranke v določenem postopku, sodišče ni dolžno izvesti,

3. dokazi, ki se izvajajo na sodišču morajo biti pravno relevantni,

4. stranka mora predlagani dokaz utemeljiti s stopnjo verjetnosti,

5. vsak dvoumni dokazni predlog mora biti v korist obtožencu, sodišče pa ga

mora izvesti, edino v primeru, ko gre za to, da je mogoče vanj podvomiti.

Dežman (2003) poleg teh meril navaja, da je Ustavno sodišče predložilo še dva

pogoja, pri izvajanju dokazov, in sicer, da so predlagani dokazi

materialnopravno relevantni, ter da morajo zadostiti določenemu dokaznemu

bremenu.

Bošnjak (2007) poudarja, da pravno relevantnost dokaza mora obramba izkazati

z ustrezno verjetnostjo. Poleg tega, mora obramba izkazati tudi verjetnost

obstoja posameznega predlaganega dokaza. V takem primeru lahko sodišče

zavrne dokazne predloge, ter navede razloge, da obramba ni uspela izkazati

predlagane dokaze za verjetne. Sodišče sme tudi zavrniti vse predlagane dokaze,

ki bi zavlačevali postopek, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo in

če je izvedba dokaza že jasna (Bošnjak; 2005). Obramba ima pravico oziroma

14

možnost zahtevati, da se določeni dokaz izvede, če meni da je preiskovalni

sodnik spregledal dokaze, ki bi lahko bil v korist obdolženca.

»Stranke in oškodovanec smejo med preiskavo predlagati preiskovalnemu

sodniku, naj se opravijo posamezna preiskovalna dejanja. Če se preiskovalni

sodnik ne strinja s predlogom strank, da se opravi posamezno preiskovalno

dejanje, zahteva, naj o tem odloči senat. (šesti odstavek 25. člena)« (1.

odst.177. člen ZKP). V tem primeru je člen ZKP ustavnopravno sprejemljiv. To

pa nam pove, da v primeru nestrinjanja preiskovalnega sodnika s predlogom

stranke se mora odločiti zunaj obravnavni senat s formalno odločbo. V primeru,

da senat odobri stranki, mora preiskovalni sodnik opraviti preiskovalno dejanje,

v nasprotnem primeru, pa lahko stranka ponovi še med preiskavo, vendar morajo

biti nova dejstva in okoliščine (Horvat; 2004).

Predlagana dejstva, ki jih stranke predložijo za izvajanje dokazov, morajo

temeljiti na indicih določenega kaznivega dejanja, saj nam 177. člen ZKP ne

opredeljuje pravnih pravil o relevantnosti predlaganih dokazov. Prav tako se v

našem kazenskem procesnem pravu ne nagibamo k opredelitvi dokaznih pravil

kot jih poznajo predvsem v angloameriških sistemih. Pač pa se naše mnenje že

spreminja, kar kažejo razmišljanja naših teoretikov in praktikov. Se pravi, da

določba ne vsebuje usmerjevalnih določb, ki bi v preiskovanju vezala

preiskovalnega sodnika. Ob enem tudi na glavni obravnavi dokazna pravila

načeloma ne pridejo v poštev.

Določba 16. člena ZKP opredeljuje, da imata državni tožilec in obdolženec v

kazenskem postopku položaj enakopravnih strank. Obe stranki imata pravico v

času postopka dajati preiskovalnemu sodniku predloge za določeno preiskovalno

dejanje za katero se zavzemata oziroma, ki jih zastopa (Gorkič s sodelavci;

2007). Horvat (2004) navaja, da je enakost strank nujen element poštenega

sojenja.

Določba 18. člena ZKP določa, da imajo sodišča in državni organi, ki sodelujejo v

kazenskem postopku, pravico, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne,

in da niso vezani na nobena dokazna pravila in ne z njimi omejeni. V tem členu

je opredeljeno načelo proste presoje dokazov, ki daje podlago za presojo katere

15

dokaze bo sodišče izvedlo in kakšni morajo biti dokazi za ugotavljanje pravno

relevantnih dejstev.

4 POLOŽAJ PRIČ IN IZVEDENCEV V KAZENSKEM

POSTOPKU

V tem poglavju, se bom osredotočila na pomembno vlogo prič in izvedencev na

glavni obravnavi. Ta zakon, zakon o kazenskem postopku ureja procesno dejanje

zasliševanje prič in izvedencev. Zaslišanje prič je najpogostejši izvedeni dokazni

predlog, ki pa je lahko velikokrat nezanesljiv, saj obstajajo subjektivne in

objektivne okoliščine prič. Vloga izvedenca pa je pomembna pri ugotavljanju ali

presoji pomembnih dejstev, ki ga odredi sodišče.

4.1 PRIČA KOT DOKAZNO SREDSTVO

Avtorji različno opredeljujejo pojem priča. Dežman (2003) je označil pričo, kot

osebo, ki je v preteklosti zaznala neko kaznivo dejanje in ki, je pomembna za

določen proces. Izpoved priče pove procesnim organom dejstva, na kakšen način

je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter okoliščine in lastnosti obdolženca, ki jih je

priča zaznala. Murko (2008) pa v svoji literaturi opredeljuje pričo, kot vsako

fizično osebo, ki bi lahko podala izjavo o določenem kaznivem dejanju ali

obdolžencu. V primerjavi z obdolžencem je priča dolžna pričati in govoriti po

resnici, kajti drugače stori kaznivo dejanje, krive izpovedbe.

Šorli (2008) v svojem članku obrazloži prvi odstavek 234. člena ZKP, ki pravi, da

se za pričo vabi osebe, za katere je verjetno, da bi podala podatke o kaznivem

dejanju oziroma storilcu. Določba jasno določa, da je priča oseba, ki ni

obdolženec. Oseba, ki je vabljena za pričo je dolžna pričati, prav tako pa je

dolžna govoriti po resnici. Izpoved priče je pravilo, ki pa pozna nekatere izjeme,

in sicer:

16

• zaslišana je lahko vsaka oseba, razen, če ima pravno dobroto oziroma

privilegij, to pa je zapisano oziroma določeno v prvem in tretjem odstavku

236. člena ZKP,

• poleg teh osebe, pa obstajajo tudi osebe, ki se ne smejo zaslišati kot

priče, razen če to ne dovoli pristojni organ, to pa določa 235. člen ZKP.

Priča ne sme nastopiti kot kakšen drugi procesni udeleženec v konkretnem

kazenskem postopku. Izvedenec ali obdolženec ter tudi soobtoženec ne more biti

v istem postopku zaslišan kot priča. V določenem kazenskem postopku, kjer je

obdolženih več oseb, se obdolženca ne more zaslišati kot pričo, glede kaznivega

dejanja soobtožencev.

Sodišče ne sme opreti odločbe na že zaslišano pričo, ki bi bila lahko kasneje v

istem postopku zaslišana kot obdolženec, kajti to ni v skladu z 83. členom ZKP-ja

saj bi se moralo v nasprotnem primeru izločiti iz spisa. Prav tako pa nebi bil

poučen o svojih pravicah, ki jih določa drugi odstavek 227. člena ZKP. V primeru,

da bi bila oseba prvo zaslišana kot obdolženec in bi se kazenski postopek zoper

to osebo ustavil, se to osebo kasneje ne sme zaslišati kot pričo (Murko; 2008).

Zaslišanje prič se lahko izvede po uradni dolžnosti ali na predlog strank. Dokazni

predlog strank za zaslišanje prič, mora biti natančno opredeljen z vsemi podatki,

in sicer, njenimi osebnimi podatki ter pravno odločilnimi dejstvi pri

dokazovanju. Prav tako pa mora biti tudi verjetnost, da bo uspešen ta dokazni

predlog. Sklep o zavrnitvi predloga dokaza za zaslišanje prič se razglasi in s

kratko obrazložitvijo razlogov vpiše v zapisnik o glavni obravnavi. V primeru, da

sodišče spregleda dokazni predlog za zaslišanje prič in se o njem ne odloči, ima

lahko za posledico razveljavitev sodbe, če se dokaže, da je to vplivalo oziroma,

da bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (Murko; 2008).

4.1.1 POLOŽAJ PRIČ NA GLAVNI OBRAVNAVI

Pri zaslišanju prič, se uporabljajo določbe, ki veljajo za zaslišanje prič v

preiskavi, razen če ZKP ne določa drugače. Tratar (2001) navaja v svojem

17

članku, da tretji odstavek 6. člena, točke č) EKČP daje tistemu, ki je obdolžen v

kazenskem postopku, pravico, da vabi in zaslišuje razbremenilne priče pod

enakimi pogoji, kot zaslišuje obremenilne priče.

Murtič (2006) v svojem članku navaja, da je v vseh postopkih, ne glede na to, ali

organ odloča o pravici, dolžnosti ali pravni koristi posameznika postopek s pričo

jasno opredeljen. Navaja da je pričo mogoče vabiti le, če to zakon dopušča,

kajti zakon lahko določa, kdaj se lahko posega in pod kakšnimi pogoji v pravice

in pravne koristi posameznika. Vabilo se izda osebi, ki je bila priča nekemu

dogodku in ki bi lahko podala pomembne podatke za odločitev v nekem

konkretnem postopku. To pa je poseg v njene pravice, saj ji organ nalaga

dolžnost.

Ustava v drugem odstavku 15. člena navaja, z zakon je mogoče predpisati način

uresničevanja človekovih pravic in temeljih svoboščin, kar določa ustava, ali če

je to nujno zaradi narave posamezne pravice ali svoboščine.

Zaslišanje prič na glavni obravnavi vedno poteka po končanem zaslišanju

obdolženca. Priča pred zaslišanjem počaka na določenem kraju, ki je zanjo

določen. Običajno je to, kar pred sodno dvorano. Priča, ki še ni podala izjave na

sodišču oziroma še ni bila zaslišana, ne sme biti navzoča pri sprejemanju

dokazov, prav tako pa velja za oškodovanca, ki je poklican kot priča. V primeru,

če je oškodovanec, kot tožilec ali zasebni tožilec, ki bo kasneje poklican kot

priča, ga sodišče ne napoti iz dvorane (Murko; 2008).

Sodišče mora poskrbeti in preprečiti dogovarjanje med pričami in strankami,

tako dogovarjanje pa lahko prepreči na dva načina. Pri prvem načinu, pričam

pošlje vabila ob različnem času, pri drugem načinu pa priča ostane v dvorani po

zaslišanju, razen če sodišče ne odredi začasne odstranitve iz dvorane ali odpusti

pričo po zaslišanju. Pri preprečevanju pa Murko (2008) izpostavi nevarnost in

sicer, da se priča seznani z zaslišanjem drugih prič, da pride do ponovnega

zaslišanja ali soočenje z drugimi pričami. Verodostojnost njene izpovedi pa je

lahko vprašljiva. Vse pogostejše pa se dogaja tudi, da na glavno obravnavo

pridejo osebe, ki niso povabljene kot piče, vendar jih kasneje stranke predlagajo

kot priče. Glavna obravnava je praviloma javna, zato so lahko navzoči vsi, ki so

18

polnoletni. Sodišče pa zato ni dolžno spraševati pred začetkom glavne obravnave

navzoče, ali bi utegnili biti zaslišani kot priče.

Dežman (2003) v svoji knjigi navaja, da se zaslišanje prič opravi posamezno, ter

da odgovore poda ustno. Sodišče pričo pred zaslišanjem opozori, da je krivo

pričanje kaznivo dejanje po 289. členu KZ. Prav tako jo opozori na to, da ni

dolžna odgovarjati na določena vprašanja, ki bi bila lahko sebi ali svojim

bližnjim v sramoto, zmotno materialno škodo ali kazenski pregon, vse to pa se

zapiše v zapisnik.

Priča, ki je bila zaslišana, že med preiskavo in je na glavni obravnavi spremenila

svojo izjavo ali pa je kaj dodala, se zapiše sprememba v zapisnik. V primeru, da

ne pride do nobenih sprememb pri ponovnem zaslišanju priče, se v zapisnik

zapiše »ugotovi se, da priča izpoveduje enako kot v preiskavi«. Celotna izpoved

priče pa se prav tako zapiše v zapisnik (Murko; 2008).

Sodišče mora opozoriti pričo na njeno prejšnjo izpoved in sicer, če je izpoved

spremenila oziroma, če se ne spomni dejstev, ki jih je povedala na prejšnjem

zaslišanju. V tem, primeru mora sodišče pričo vprašati, zakaj sedaj izpoveduje

drugače. Sodišče lahko prebere prejšnjo izpoved ali samo del te izpovedbe, s

tem se priči osveži spomin, kar pa ji omogoči, da razloži, zakaj je spremenila

izjavo. Seveda pa to ne pomeni, da nadomesti njeno zaslišanje. Na podlagi

načela proste presoje dokazov sodišče oceni verodostojnost prve in druge

izpovedbe.

Sodišče lahko naredi tudi soočenje dveh prič,in sicer, kadar izpovedba istega

vprašanja ni skladna z odgovorom druge priče. V tem postopku se soočita dve

osebi, tako, da jih postavijo eno proti drugi, in se od njih zahteva, naj ponovijo

svojo izjavo. Vse to pa procesni organi neposredno opazujejo in ocenjujejo

verodostojnost in resničnost izjave (Dežman s sodelavci; 2003).

Včasih sodišče prve stopnje zapiše v zapisnik, kako se je zaslišana priča ob

zaslišanju obnašala, ali je govorila s tresočim glasom, ali je jokala, ali je imela

povzdignjen glas. To pa je seveda v pomoč, pritožnemu senatu, ko se pritoži,

zaradi zmotnega ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja priče.

19

Ko priča konča s svojo izpovedbo, ji lahko začnejo postavljati vprašanja.

Postavljanje vprašanj pričam je zahteva, ki jo Tratar (2001) navaja, kot pravico

do poštenega postopka. Vsak, ki je obdolžen, ima pravico, da zaslišuje oziroma

zahteva zaslišanje obremenilnih prič, to pa je določeno z tretjim odstavkom 6.

člena EKČP. Pravica zasliševanja oziroma postavljanje vprašanj je sestavni del

načela poštenega postopka in sicer le toliko, kolikor je s strani nasprotne stranke

po imenu določena priča tudi dejansko vključena v dokazni postopek.

ZKP pa določa po prvem odstavku 334. člena vrstni red zasliševanja. Poznamo

dva vrstna reda zasliševanja, ki sta odvisna od tega kdo predlaga dokaz, in sicer

to sta:

Izvedba dokaza na predlog stranke:

• Stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza;

• nasprotna stran;

• oškodovanec, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, soobtoženec in

izvedenec;

• predsednik in člani senata.

Izvedba dokaza po uradni dolžnosti:

• Predsednik in člani senata;

• tožilec;

• obramba;

• oškodovanec, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, soobtoženec in izvedenec.

Dežman (2003) navaja, da med zasliševanjem ni dovoljeno postavljati

sugestivnih vprašanj. To so vprašanja, ki priči povejo, koko naj odgovarja, prav

tako, pa ni dovoljeno izsiliti izpoved priče s silo, grožnjo ali z uporabo

zdravniških posegov.

V primeru, da je potrebno ugotoviti ali priča pozna osebo ali predmete, se sme

opraviti preiskava po 242. členu ZKP. Priča najprej opiše in navede znake

določene osebe oziroma predmeta, šele nato ji pokažejo osebo oziroma

predmet, skupaj z drugimi.

20

Po končanem zaslišanju, sodišče vpraša stranke in oškodovanca, ali imajo kakšne

pripombe. Vse to pa se zapiše v zapisnik (Murko; 2008).

4.1.2 MLADOLETNA PRIČA NA GLAVNI OBRAVNAVI

Dežman (2003)v svoji knjigi navaja, da zakon zagotavlja posebno varstvo

mladoletnih prič, ki sodelujejo na glavni obravnavi. Tako opredeli:

• v splošnem delu četrtega odstavka 240. člena ZKP je opredeljeno, da je

treba z mladoletno osebo, ki je bila žrtev kaznivega dejanja, ravnati

obzirno, saj lahko vpliva na njeno duševno stanje. In če je potrebno, se

zaslišanje osebe opravi s pomočjo pedagogov oziroma strokovnjakov. To po

zakonu ni obvezno. Strokovnjaki pomagajo preiskovalnemu sodniku, da

izberejo primeren način zasliševanja, ki je najmanj stresen za pričo. Priče

mlajšo od 15 let, ki so bile žrtve kaznivega dejanja po tretjem odstavku 65.

člena ZKP, se ne sme zaslišati na glavni obravnavi. Lahko pa se predvaja

zvočni ali slikovni posnetek, ki ga preiskovalni sodnik odredi na podlagi 84.

člena ZKP, ta pa je moral predčasno obvestiti starše mladoletne osebe.

• Določba tretjega odstavka 331. člena ZKP opredeljuje, da mladoletna

oseba, ki je mlajša od 14 let, lahko senat izključi javnost med zaslišanjem

priče.

• Mladoletno pričo ali mladoletnega oškodovanca je potrebno nemudoma

odstraniti iz sodne dvorane, takoj ko ni več potrebna, to je določeno v

četrtem odstavku 331. člena ZKP.

• Mlajših od 15 let, se na glavni obravnavi ne sme zasliševati, če so bile žrtve

kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivosti, ter žrtev surovega ravnanja

in zanemarjanje mladoletne osebe. Pri teh pričah se prebere zapisnik o

prejšnjem zaslišanju, stranke pa lahko postavljajo vprašanja posredno prek

preiskovalnega sodnika z dovoljenjem senata (šesti odstavek 331. člena ZKP

v zvezi z 338. členom ZKP).Lahko pa se zasliši osebe, ki posredujejo pri

prostituciji(186. člena KZ), zvodništvu (185. člena ZKP) in sodelovanje pri

prikazovanju in izdelavi pornografskega gradiva (187. člen KZ).

21

4.2 NAČELO NEPOSREDNOSTI IN IZJEME OD TEGA NAČELA

Gorkič (2007) nam v svoji knjigi poudari pomen načela neposrednosti in sicer, da

izdajo sodno odločbo tisti sodniki, ki so sodelovali na glavni obravnavi, na kateri

sta stranki postavili svoje trditve in kjer je tudi sodišče izvajalo dokaze.

Izvajanje tega načela sodišču omogoča, da lažje dobi vtis o dokazni vrednosti

določenega dokaza, ter da oceni njegovo verodostojnost, po drugi strani, pa daje

možnost tudi strankam, da neposredno zaslišuje priče ter se opredelita do drugih

dokazov.

Izjeme od načela neposrednosti so navedene v prvem odst. 340. člena ZKP.

Sodišče lahko na glavni obravnavi senata le na podlagi odločitve senata prebere

zapisnik o izpovedi priče. V tej določbi so razvrščene osebe v dve skupini. Te sta:

1. prva skupina so osebe, ki so umrle, duševno zbolele, jih ni mogoče najti,

zaradi starosti, bolezni ali katerih drugih razlogov ne morejo priti, pa če

prav so bile pravilno vabljene. Se pravi, mogoče je prebrati zapisnik ne

glede na nasprotovanje strank,

2. v drugo skupino pa sodijo osebe, ki na podlagi 235. ali 236. člena ZKP,

nočejo podati izpovedbe na glavni obravnavi. Se pravi, mogoče je prebrati

zapisnik samo v primeru, če to dopuščata obe stranki.

Določbo 340. člena ZKP se sme uporabljati, vendar ne sme poseči v načelo

kontradiktornosti oziroma v pravico do obrambe. To se pripeti takrat, ko je

obdolžencu med postopkom bila dana možnost sodelovanja pri izvajanju dokazov

oziroma lahko tudi takrat, ko obdolženec ni imel nobene možnosti pri

sodelovanju izvajanja dokazov na glavni obravnavi. Tako branje zapisnika,seveda

ne sme poseči v obdolženčeve pravice. Drugi odstavek tega člena določa, da sme

sodišče prebrati zapisnik o prejšnjem zaslišanju priče, vendar samo v primeru,

če obe stranki soglašata. Pri tem pa ni pomembno ali je bila priča povabljena na

glavno obravnavo ali ne. V primeru, da stranki izrecnega soglasja ne podata, se

glavna obravnava preloži, sodišče pa lahko v takem primeru izvaja dokaze z

neposrednim zaslišanjem priče. Kljub podanemu soglasju strank za branje

zapisnika, lahko sodišče neposredno zasliši priče, prav tako pa tudi stranki, ki pa

22

morata imeti tehtno podlago za zaslišanje priče. V primeru, da sodišče prebere

zapisnik brez soglasja strank, stori kršitev določbe.

Razlogi za branje zapisnika o prejšnjih izjavah, se morajo zapisati v zapisnik o

glavni obravnavi. V njem mora biti natančno navedeno, kateri zapisniki so bili

prebrani, prav tako pa morata s tem obe stranki soglašati.

Dežman (2003) v svoji knjigi navaja, da načelo neposrednosti teži k

skoncentriranosti glavne obravnave, kar pomeni, da se izjemoma določena

procesna dejanja opravljajo zunaj glavne obravnave. To nam omogoča

zasliševanje prič ali izvedencev, opraviti ogled in rekonstrukcijo ali pa druga

procesna dejanja, ki pa jih lahko opravi preiskovalni sodnik na zahtevo senata.

V primeru, da priča ne more priti oziroma zelo težko pride na glavno obravnavo,

lahko sodišče pričo zasliši zunaj glavne obravnave. V rednem postopku jo zasliši

predsednik senata ali sodnik, ki je član senata, v skrajšanem postopku pa sodnik

posameznik, ki vodi postopek na glavni obravnavi. V primeru, da priča živi zunaj

območja sodečega sodišča jo lahko zasliši tudi preiskovalni sodnik tistega

območja, v katerem priča živi. Oškodovanca in stranke se obvesti o kraju in času

zaslišanja priče, ter pouči o tem, da smejo biti navzoči pri zaslišanju. Če se

njegov zagovornik zaradi obveznosti ni mogel udeležiti, obdolžencu niso bile

kršene pravice do učinkovite obrambe. Če se osebe udeležijo zaslišanja priče, pa

lahko postavljajo vprašanja priči. Oškodovanec lahko postavlja vprašanja samo z

dovoljenjem sodnika, ki opravlja zaslišanje. Te osebe pa imajo pravico oziroma

možnost zahtevati, da se zapiše v zapisnik o zaslišanju priče njihove pripombe,

na to procesno dejanje (Murko; 2008).

V primeru da se glavna obravnava preloži in nadaljuje pred istim senatom ali

sodnikom posameznikom na okrajnem sodišču, senat ali sodnik na kratko pove

potek prejšnje glavne obravnave. Sodišče pa lahko obravnavo vseeno začne

znova. Če pa se spremeni sestava senata na glavni obravnavi, pa se mora

obravnava začeti znova. Sodišče ima možnost odločitve, da že zaslišane priče ne

zasliši ponovno, temveč, da se zapisnik samo prebere, vendar sodiščem niso

potrebna soglasja strank. To velja samo v primeru, če se spremeni sestava

23

senata in kadar so izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 340. člena ZKP

(Murko; 2008).

4.3 IZVEDENEC KOT DOKAZNO SREDSTVO

Tako kot priče tudi izvedenci sodelujejo pri ugotavljanju dejstev pri neki

določeni odločitvi. Priča zgolj izpoveduje, kar je zaznala v preteklosti,

izvedenec pa poda izvid in mnenje o tem, kar je zaznal.

Izvedenstvo ni le dokaz, to je izvor spoznanja pomembnih dejstev. Tukaj gre za

pomoč sodišču pri izvrševanju njegove funkcije. Izvedenec v postopku nima samo

pasivne vloge, tako kot priča, vendar ima tudi aktivno vlogo. Zaradi aktivne

vloge, ki jo ima izvedence sta stranki v kazenskem postopku v enakopravnem

položaju, vendar le če je izvedenec nepristranski (Gorkič s sodelavci; 2007).

Demšar (2008) v svojem članku navaja, da Ministrstvo za pravosodje imenuje

sodnega izvedenca, ta pa mora izpolnjevati določene pogoje. Opraviti mora

poseben preizkus strokovnosti, ter ob imenovanju priseči, da bo pri svojem delu

upošteval določila zakonov. Določba 89. člena ZS določa ministru za pravosodje

razrešitev sodnega izvedenca pod naslednjimi pogoji:

• če sam zahteva razrešitev,

• če ne izpolnjuje pogojev iz 87. člena ZS,

• če svojega dela ne opravlja redno in vestno.

Tratar (2001) opredeli v svojem članku izvedenca, kot osebo, ki je dolžna s

pomočjo svojega znanja sodišču priskrbeti določene pravne odgovore. Pisatelj

nadaljuje in pravi, da ima vsebina in funkcija dejavnosti izvedenca v postopku,

velik pomen na izid postopka.

Izvedenca se odredi, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega

dejstva treba dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje.

Organ, ki vodi postopek odredi s pisno odredbo izvedenca. V odredbi je

navedeno, katera dejstva naj se ugotovijo ali presodijo s pomočjo izvedencev in

24

komu naj bo izvedensko delo zaupano. Odredbo prejmejo tudi stranke. Organ

določi enega izvedenca, vendar če je izvedensko delo zamotano, določi dva ali

več. Pred začetkom dokazovanja je treba izvedencu naročiti, naj predmet

skrbno pregleda, natančno navede vse, kar opazi in dožene, in naj poda svoje

mnenje nepristransko in v skladu s pravili (Horvat, 2004).

Določba drugega odstavka 252. člena ZKP določa, da se od izvedenca sme

zahtevati, naj pred začetkom svojega dela zapriseže. Izvedenec do glavne

obravnave sme priseči samo pred sodiščem, in sicer, ko bo zadržan in ne bo

mogel priti na glavno obravnavo. Vzrok, zakaj je bil izvedenec zaprisežen, se

navede v zapisnik. Stalni zapriseženi izvedenec se pred začetkom svojega dela

samo opomni na dano prisego. Ta zaprisega se imenuje promisorna prisega.

Na glavni obravnavi izvedenec, ki še ni podal svojega izvida in mnenja, ne sme

biti navzoč, ko drugi izvedenec daje izvedbo o isti zadevi, kar je določeno v

drugem odstavku 331. člena ZKP. Pred zaslišanjem predsednik senata izvedenca

opozori, da mora podati izvid in mnenje po najboljših močeh, ter da podajanje

krivega izvida ali mnenja je kaznivo dejanje po 289. člena ZK (prvi odstavek 333.

člena ZKP).

Sodišče z vprašanji določa predmet izvedenstva. Ta pa izvedencu priskrbi

podatke in dovoli pogled spisov. Izvedenec ima možnost predlagati, da se

izvedejo dokazi in priskrbijo določeni podatki za izvid in mnenje. Če je

izvedenec navzoč na glavni obravnavi oziroma pri preiskovalnih dejanjih lahko

predlaga, da se raziščejo določene okoliščine ali pa da se zaslišani osebi

postavijo določena vprašanja (Gorkič s sodelavci; 2007).

Izvedenec pregleda predmete v navzočnosti organa, ki vodi postopek, in

zapisnikarja, razen če je za pregled potrebna dolgotrajna preiskava ali če se

preiskava opravi v zavodu oziroma pri državnem organu ali če je to iz moralnih

ozirov neprimerno(prvi odstavek 253. člena ZKP).

Izvid in mnenje, ki ga poda izvedenec na zaslišanju na izvedenskem roku, se

takoj vpiše v zapisnik. Izvedencu se lahko dovoli, vendar le izjemoma, da svoj

pisni izvid oziroma pisno mnenje poda pozneje, ki ga je določil organ, pred

katerim teče postopek (254. člen ZKP).

25

V teoriji sta se o dokazni oceni izvedenskega mnenja izoblikovala dva različna

pogleda, in sicer:

• v prvem pogledu je sodišče vezano na mnenje izvedenca in ga nima pravice

zavrniti, saj je s tem ko je določila izvedenca, priznala, da nima ustreznega

strokovnega znanja za presojo dejstev,

• drugi pogled je nasproten od prvega, ki pa pravi, da sodišče ni vezano na

nobena formalna dokazna pravila, ter da lahko prosto presoja o dokaznem

pomenu izvedenčevih ugotovitev ob upoštevanju določenih pravil (Dežman

in sodelavci; 2003).

5 DOKANZNE PREPOVEDI

V tem poglavju se bom predvsem osredotočila na dolžnosti in prepovedi v

kazenskem postopku, ki se nanašajo na obdolženca, v nadaljevanju pa se bom

dotaknila tudi teme, ki jih je dolžna spoštovati tudi policija.

Šugmanova (2000) v svoji knjigi dokazno prepoved opredeli kot pravno prepoved

v postopku dokazovanja, ki svoji državi prepove izvedbo določenega dokaza ali

ravnanja pri pridobivanju določenega dokaza ali pa prepoveduje uporabo

pridobljenega dokaza. Gre za zakonsko omejitev dokazovanja, ki hote omejuje

iskanje materialne resnice.

Dokazna prepoved predstavlja conditio sine qua non pravičnega kazenskega

postopka. Dokazna prepoved varuje obdolženca, da ne postane aktivno dokazno

sredstvo zoper samega sebe, lahko pa je pasivno dokazno sredstvo (Dežman s

sodelavci; 2003).

Temeljno načelo ZKP, ki predstavlja izhodišče dokaznega postopka, je načelo

materialne resnice, po katerem je sodišče dolžno po resnici in popolnoma

ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite določbe (Gorkič s sodelavci;

2007). Postopek je razdeljen v tri faze:

26

1. predkazenski postopek, ki ureja pooblastila organov odkrivanja kaznivih

dejanj in njihovih storilcev,

2. sodno preiskavo, kater namen je zbrati dokaze in podatke, ki so potrebni za

odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek,

3. sojenje pred kazenskim sodiščem.

Dokazne prepovedni se lahko obravnava posamično le v opisnem smislu, kajti v

nasprotnem primeru pride do medsebojnega prepletanja. Dokazne prepovedi se

med seboj povezujejo in prepletajo. Naše kazensko procesno pravo pozna, kar

nekaj dokaznih prepovedi in sicer:

• domnevna nedolžnost,

• pravica do molka,

• prepoved uporabe sile, grožnje in medicinskih sredstev,

• prepoved uporabe preslepitve in uporabe kapcioznih in sugestivnih

vprašanj,

• pravica do zagovornika,

• prepoved uporabe obvestil obdolženca iz predkazenskega postopka,

• jedrna prepoved – prepoved nadvlade države nad posameznikom.

5.1 DOMNEVNA NEDOLŽNOST

Določba 3. člen ZKP določa domnevno nedolžnost, ki pa se glasi: »Kdor je

obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni

ugotovljena s pravnomočno sodbo«. Prav tako pa je uzakonjeno tudi v 27. členu

Ustave Republike Slovenije.

Domnevna nedolžnost ima dve dokazno pravni posledici, in sicer :

• obdolžencu se ni treba braniti,

• dokazno breme leži na tožilcu.

Pri vsaki osebi, zoper katero je stekel postopek na začetku velja za nedolžno.

Tisti, ki vodi postopek mora ovreči domnevno nedolžnost, do tiste stopnje

27

verjetnosti, ki jo pravila dokaznega prava zahtevajo za izrek obsodilne sodbe. Te

dokaze mora predložiti tisti, ki trdi, in ne tisti, ki zanika. Pomembno je omeniti

tudi pravilo dokaznega prava: in dubio pro reo, kajti če tožniku ne uspe

dokazati, ostane začetna domneva, da je oseba nedolžna (Šugman; 2000).

V nadaljevanju navajam primer domnevne nedolžnosti iz prakse Višjega sodišča v

Celju.

Z izpodbijano sodbo o prekršku je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za

odgovornega storitve prekrška po 4. odst. čl. 32 ZVCP-1 in mu na podlagi E točke

10. odst. tega istega zakonitega določila izreklo sankcijo in sicer globo v višini

300,00 EUR in pa 9 (devet) kazenskih točk za prekršek, storjen med vožnjo

motornega vozila kategorije B, medtem ko mu je prepoved vožnje motornih vozil

kategorije B na podlagi 4. odst. čl. 23 ZP-1 odpustilo, obdolženca pa je v skladu

s 5. odst. čl. 144 ZP-1 oprostilo plačila stroškov postopka1.

Obdolženec na odločitve sodišča prve stopnje poda pritožbeni razlog o zmoti in

nepopolnosti ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb.

Obdolženec zanika, da tega dne ni vozil vozila,katerega je lastnik. Navede

morebitnega voznika v tistem obdobju, ki naj bi po njegovem mnenju storil

prekršek (sin). Ko je obdolženec prejel sodbo o prekršku, je še enkrat preveril

kdo je storil prekršek. Po pogovoru z sorodniki in ženo, je ugotovil da je bila

njegova žena S.G., katera je pripravljena prevzeti odgovornost za nastale

posledice. S.G. je tudi priložila izjavo o priznanju storjenega prekrška.

Zaradi ugotovljene kršitve določb postopka o prekršku iz 8. točke. prvega odst.

155. člena ZP-1 je bilo potrebno razveljaviti pritožbo, ter vrniti sodišču prve

stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odst. 2332. člena ZVCP-1 obdolžencu

prepisala krivdo. Zaključek sodišča temelji zgolj na lastništvu obdolženčevega

osebnega vozila. Sodišče prve stopnje je podalo razloge na izpodbijano sodbo,

1 Sodstvo Republike Slovenije. Odločba: VSC sodba PRp 153/2010. Pridobljeno 20.3.2011 na http://www.sodisce.si/visce/odlocitve/2010040815249164/ ) 2Prvi odst. 233. člena ZVCP pravi:«Če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil«.

28

da obdolženec ni predložil dokazov pred sodiščem, kar pa po oceni pritožbenega

sodišča ne drži, saj je obdolženec poimensko navedel možne voznike njegovega

vozila. S tem je podal predlog, da se zadeva lahko razišče. Zaradi tega je

zaključek sodišča prve stopnje v nasprotju z dokaznim gradivom, poleg tega pa

dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Določba prvega odst. 233. člena ZVCP-1

obdolžencu nalaga sodelovanje v postopku in ne dokazovanje, da ni storil

prekrška, čeprav je vozilo njegovo.

Razpisani razlogi sodišča prve stopnje so tako nejasni, nasprotujoči in

nerazumljivi. Sodišče pa je tudi kršilo določbo postopka o prekršku iz 8. točke

prvega odst. 155. člena ZP-1. Posledica tega pa je bila razveljavitev postopka po

5. odst. 163. člena ZP-1, ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

5.2 PRAVICA DO MOLKA

V naši zakonodaji je pravica do molka opredeljena v različnih poglavjih. O

pravici do molka, ki je opredeljen v tretjem odstavku 5. člena ZKP pravi: »

Obdolženec se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se

zagovarja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde«,

prav tako pa je to opredeljeno tudi v 29. Členu Ustave RS.

Tu gre za temeljno pravico obdolženca, ki pove samo toliko, kolikor sam želi.

Organi pregona obdolženca ne smejo na noben z zakonom prepovedan način

pripraviti, da izpoveduje proti svoji volji. Lahko gre za prisilo, zvijačo ali

grožnjo, vse to pa sodi v okvir dokazne prepovedi, izsiljevanja. V tem primeru ne

gre zgolj samo za prepoved uporabe sile ali zvijače, temveč tudi za

preprečevanje pravne neizobraženosti.

Zaradi pravice do molka, ki jo ima obdolženec, mora tožilec dokazati vse

elemente kaznivega dejanja in prepričati sodišče o njegovi krivdi. Obdolžencu ni

potrebno storiti ničesar v svojo obrambo (Šugman; 2000).

29

5.3 PREPOVED UPORABE SILE, GROŽNJE IN MEDICINSKIH

SREDSTEV

Uporaba sile, grožnje in medicinskih sredstev je opredeljena v 11. členu ZKP: »

prepovedano je izsiljevati od obdolženca ali kakšnega drugega udeleženca v

postopku priznanje oziroma kakšno drugo izjavo.« Ta splošna določba je

natančno opredeljena v 227. členu ZKP, ki pravi, da se proti obdolžencu ne sme

uporabiti sila, grožnja ali druga podobna sredstva, da bi se dosegla njegova

izjava ali priznanje. To določbo pa dopolnjuje tretji odstavek 266. člen ZKP, ki

navaja, da pri obdolžencu ali priči ni dovoljen zdravniški poseg ali da bi se jim

dala taka sredstva, s katerimi bi se vplivalo na njuno voljo pri izpovedovanju. .

Skratka, če povzamem pri zaslišanju osumljenca je potrebno spoštovati

človekovo osebnost, kar pa je tudi določeno v desetem odstavku 227. členu ZKP

(Šugman; 2000).

V Ustavi RS lahko zasledimo temelje prepovedi v določbah o temeljnih

človekovih pravicah in svoboščinah. Gre za ustavne določbe o:

• prepovedi mučenja

• varstvu človekove osebnosti in dostojanstva

• pravici do molka v kontekstu pravnih jamstev v kazenskem postopku

• pravici do osebnega dostojanstva in varnosti

• varstvu pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic

• pravici do nedotakljivosti človekovega življenja.

5.4 PREPOVED UPORABE PRESLEPITVE IN UPORABE KAPCIOZNIH

IN SUGESTIVNIH VPRAŠANJ

Naslednja dokazna prepoved, ki je povezana z zaslišanje obdolženca in je

določena v 228. členu ZKP navaja: « Obdolžencu je treba postavljati vprašanja

jasno, razločno in določno, tako da jih lahko popolnoma razume.« Vprašanja

zlasti ne smejo izhajati s stališča, kot da je obdolženec nekaj priznal, česar ni

30

priznal. Prav tako se mu tudi ne smejo postavljati vprašanja, v katerih je že

obsežno navodilo, kako je treba nanje odgovoriti. Obdolženec se ne sme

preslepiti, da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje.

Šugmanova (2000) označi to prepoved kot manj veljavno v predkazenskem

postopku, kot pa v sodnem postopku. Zakonodajalec tega sicer ne trdi, vendar ta

prepoved policije ne zavezuje. Večja verjetnost uporabe zvijač je v

predkazenskem postopku, kot pa v sodnem postopku, saj policija uporablja pri

zasliševanju in operativnih tehnikah različne taktike.

Z prepovedanimi vprašanji pa se lahko srečamo v obeh delih postopka (Šugman;

2000).

5.5 PRAVICA DO ZAGOVORNIKA

Pravica do zagovornika je zapisana v 29. členu Ustave RS, na zakonski ravni pa je

opredeljena v 4. členu in 67. členu ZKP, prav tako pa je opredeljen v 70 členu

ZKP, ki določa kdaj mora obdolženec imeti zagovornika. Če si v primeru obvezne

obrambe obdolženec zagovornika ne vzame, mu ga po uradni dolžnosti dodeli

sodišče.

Določba 203. člen ZKP določa, da je preiskovalni sodnik dolžan poučiti pridržano

osebo o pravici do zagovornika, prav tako je dolžan dodeliti zagovornika taki

osebi, če si obdolženec v roku 24 ur ne vzame sam. V primeru, da sodnik ni

obdolženca poučil o 4. členu, ali pa tak pouk ni zapisan, sodišče ne sme opreti

določbe na tako izpovedbo (204. člen).

Iz 227. člena ZKP izhaja, kdaj je lahko obdolženec zaslišan brez zagovornika in

sicer takrat, če se je odpovedal tej pravici, če zagovornik ni prišel na zaslišanje,

če si obdolženec ni zagotovil zagovornika v 24 urah, odkar je bil o tej pravici

obveščen, vendar pa to velja samo v primeru, da obramba ni obvezna.

Šugmanova (2000) trdi, da pravica do molka in pravica do zagovornika največ

prispevata k enakosti obdolženca in države pred sodiščem.

31

5.6 PREPOVED UPORABE OBVESTIL OBDOLŽENCA IZ

PREDKAZENSKEGA POSTOPKA

Dokazna prepoved je prepoved, ki je zajeta v tretjem odstavku 148. člen ZKP.

Ta pravi, da policija ob verjetnosti razloga za sum, da je bilo storjeno kaznivo

dejanje, v sklopu zbiranja obvestil o tem dejanju, ne sme zaslišati oseb, ki jih

vabi k sebi kot osumljence, priče ali izvedence. Tretji odstavek 83. člena ZKP pa

določa, da preiskovalni sodnik izloči vse izjave, ki so bile podane policiji po

določbi 148. člena zgoraj navedenih oseb, vključno z obdolžencem. Peti

odstavek istega člena pa določa, da se sodna odločba ne sme opirati na

navedene izpovedbe, kajti če se, se ta sankcionira po prvem odstavek 371.

člena, kot kršitev procesnega zakona (Šugman; 2000).

5.7 JEDERNA PREPOVED – PREPOVED NADVLADE DRŽAVE NAD

POSAMEZNIKOM

Dokazne prepovedi so tista pravna pravila, ki preprečujejo prevlado močnejših

strank (država), nad šibkejšimi (posameznik). Dokazne prepovedi preprečujejo,

da bi država silila ali z zvijačami prišla do tega, da bi posameznik proti svoji volji

izpovedal zoper samega sebe. (Šugman; 2000).

6 IZLOČANJE DOKAZOV

Ernest Beling je prvi nemški pravni teoretik, ki je označil dokazno prepoved, in

sicer so dokazne prepovedi predpisi, ki pomenijo samoomejitev državnih organov

pri preiskovanju kaznivih dejanj. Podobno kot Beling je Munda pri nas dokazno

prepoved opredelil, kot »z zakonom predpisano omejitev dokazovanja« oziroma

»namerno omejevanje iskanje materialne resnice« (Zupančič s sodelavci, 2001).

32

Institut izločitve dokazov izhaja iz adversarnega postopka, ki je najbolj izražen v

pravu Združenih držav Amerike. Ta model so prevzele tudi druge države v

podobni obliki. Smisel izločanja dokazov je namreč v tem, da se nezakoniti

dokazi na sojenju ne uporabijo, ter da oseba ni seznanjena z njimi, ki vsebinsko

odloča o tem. Kajti oseba, ki odloča o vsebini odločbe in se seznani s temi

dokazi, lahkote vplivajo na odločanje o zadevi. Kajti če dokaz izloči oseba, ki v

nadaljevanju te dokaze preiskuje ali o njih odloča, gre za zlorabo instituta.

Vednost o dokazu, ki je izločen, ne sme obstajati v spisu niti v zavesti osebe,

katera je razsojala. Pride do tako imenovane psihološke okužbe (Šugman, 2000).

Šugmanova (2000) razdeli tri stališča namenov izločanja dokazov, in sicer:

1. preiskovanje nezakonitih preiskav in zasegov,

2. sodniki, ne postajajo soudeleženi pri namernih kršitvah ustave,

3. država ne bo mogla imeti koristi od svojega nezakonitega in protiustavnega

delovanja.

6.1 KDO IZLOČA

Po 83. členu ZKP izhaja, da dokaze načeloma izloča preiskovalni sodnik. Ta

izloča dokaze v treh primerih:

1. če je državni tožilec zahteval preiskavo, jih izloči bodisi takoj, ko ugotovi,

da gre za takšne dokaze (prvi in četrti odstavek 83. člena ZKP), ali ob

koncu preiskave (tretji odstavek 83. člena ZKP);

2. če državni tožilec vloži neposredno obtožnico v primeru kaznivih dejanj z

zagroženo kaznijo nad 5 let zapora, preiskovalni sodnik dokaze izloči

takrat, ko odloča o tem, ali bo podal soglasje k vložitvi neposredne

obtožnice; pred tem mora zaslišati tistega, zoper katerega je zahtevana

preiskava;

3. če državni tožilec vloži neposredno obtožnico v primeru kaznivih dejanj z

zagroženo kaznijo od 3 do 5 let zapora, preiskovalnemu sodniku ni treba

dati soglasja, pač pa mora, v skladu s tretjim odstavkom 83. člena ZKP,

33

državni tožilec poslati spis k preiskovalnemu sodniku, da ta izloči

nedovoljene dokaze.

Šugmanova meni, da zgoraj navedeni primeri so neprimerni. Navaja:« kaj nam

pomaga načelo izločanja dokazov, če jih izloča tisti, ki o zadevi razsoja? Kajti ko

se sodnik seznani z dokazom, jih zavestno ali pa nezavestno uporabi pri

sojenju«.

Zakon pa dopušča še nekaj možnosti, kdo lahko vse izloča dokaze. V primeru, da

izvensodni senat v ugovornem postopku ugotovi, da so v spisih zapiski ali

obvestila, ki bi se morala po 83. členu ZKP izločiti iz spisa, jih mora izločiti sam.

Prav tako pa velja tudi za predsednika sodečega senata in sodišča II. stopnje v

pritožbenem postopku. Načeloma je v rednem postopku za izločanje pristojen

preiskovalni sodnik, v skrajšanem pa sodnik posameznik (Šugman, 2000).

Faza sojenja je ločena od faze odkrivanja in faze preiskave. Za fazo sojenja

velja, da lahko sodnik v skladu z načelom neposrednosti sodbo opre samo na

dejstva in dokaze, ki so bila na glavni obravnavi. Skratka, razpravljajoči sodnik

se ne sme seznaniti z obvestili, danimi v prvi fazi postopka. Zato tretji odstavek

83. člena nalaga preiskovalnemu sodniku, da more ob koncu preiskave izločiti

vsa obvestila iz kazenskega spisa. Funkcija sodišča na glavni obravnavi je

ugotavljanje dejanskega stanja in uporaba zakonov. To pomeni, sklepanje o

obstoju ali neobstoju odločilnih dejstev. Sodnik odloča na podlagi tako

imenovanega načela proste presoje dokazov, ali se določeno dejstvo šteje za

dokazano. Če se sodnik seznani z gradivom, ki se ne sme uporabiti, lahko pride

do nevarnosti, ki bi lahko vplivalo na njegovo odločitev. Ta mora svojo odločitev

obrazložiti, kar zmanjšuje nevarnost, vendar ne v celoti. Zato zgolj prepoved

opiranja sodne odločbe na obvestila, ne zadošča, da bi se dosegla njegova

odločitev. Prepoved preprečuje sodišču, da se nebi sklicevalo na takšna

obvestila. Treba je preprečiti, da se sodnik z njimi ne seznani, kajti to vpliva na

procesno odločitev – zato je potrebna dejanska izločitev iz procesnega gradiva

(Gorkič s sodelavci;2007).

34

6.2 UREDITEV IZLOČITVE DOKAZOV PO ZAKONU O KAZENSKEM

POSTOPKU

Dežman (2003) navaja, da sodišče lahko izloči nedovoljene dokaze po uradni

dolžnosti ali na predlog stranke. Vrhovno sodišče v fazi sojenja razlikuje med

pozitivnim in negativnim sklepom. Pozitivni sklep je sklep, s katerim je bil sklep

izločen in je zoper njega dopustna pritožba. Drugi, negativni sklep, pa je sklep s

katerim je bil predlog za izločanje zavrnjen. Zoper ta sklep pa ni posebne

pritožbe, temveč se sme izpodbijati samo v pritožbi zoper sodbo (tretji odstavek

399. člena ZKP).

Temeljna določba za izločanje dokazov je 83. člen ZKP. Ta določa dva pravna

temelja, na podlagi katerih se dokazi izločajo. Prvi je opredeljen v prvem

odstavku tega člena in je splošni. Ta nam pove, da je treba izločiti dokaze, za

katere določa zakon, da se sodna odločba nanje ne sme opreti. Drugi temelj pa

predstavlja četrti odstavek tega člena, ki predstavlja eksplicitno navedene

primere. Po prvem odstavku 83. člena ZKP se izločajo izjave z zakonom

določenih oseb – obdolženec, priča in izvedenec pod pogojem, da zakon vsebuje

izrecno odločbo, da se sodna odločba ne more opirati na njihove izpovedbe. Po

četrtem odstavku tega člena pa se izločajo tudi materialni dokazi – zapisnik o

hišni in osebni preiskavi in predmeti, posnetki, sporočila in druga dokazila, ki so

bila pridobljena s 155. In 219. člena ZKP (Šugman; 2001).

Razlika med prvim in četrtim odstavkom 83. člena ZKP je v tem, da gre v prvem

odstavku za izjave v četrtem odstavku pa za materialne dokaze. Skupno tema

dvema temeljnima pa je sicer, da zakon že sam v »matičnih« členih določa, da

se na teke dokaze sodna določba ne sme opreti (Šugman; 2001).

Prav tako pa velja za drugi odstavek 18. člena ZKP, ki prav tako vsebuje prvi

temelj za izločanje dokazov »sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaz…«,

le da bo ocena o tem, kateri je tisti dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno

določenih človekovih pravic in temeljih svoboščin, prepuščena sodniku. Sodniki

imajo odprto pot presojanja, kjer lahko sami, na podlagi ustavnih določb,

ustvarijo nove kriterije za izločanje dokazov (Šugman; 2001).

35

Tretji odstavek 83. člena ZKP se razlikuje od drugih odstavkov tega člena.

Drugačna je njegova pravna narava in izvor dokazov. Gre za izjave oseb, ki so

bile pridobljene v predkazenskem postopku. Ta odstavek nima posebne določbe,

da se nanje sodna odločba ne sme opreti. Dokazi niso bili pridobljeni na

nezakoniti način, temveč v skladu z zakonom v času zbiranja podatkov s strani

policije v predkazenskem postopku. (Šugman; 2001).

Zakonodajalec je za 83. in 18. člen ZKP uvedel dve tehniki sankcioniranja.

Dokazi navedeni v prvem in četrtem odstavku 83. člen ZKP ter drugem odstavku

18. člena ZKP je v »matičnih« členih navedeno, da se sodna odločba ne sme

opreti na te dokaze, ter da jih je potrebno izločiti. Za tretji odstavek 83. člena

ZKP pa je sankcija samo izločitev dokazov.

6.3 NAČIN SANKCIONIRANJA

Šugmanova poudarja, da imamo glede na različne pravne ureditve in na splošno

tri načine sankcioniranja ( Dežman s sodelavci, 2003):

1. Materialno pravno sankcioniranje, ki pomeni, da doleti kazen tistega, ki je

prekršil neko dokazno prepoved. Posledica te kršitve so kazenskopravne,

disciplinske ali civilnopravne oziroma odškodninske. Taka kazen zadane

kršitelja in ima specialnopreventivni pomen. Na sam postopek, v katerem

je bila kršitev storjena pa nima nikakršnega vpliva (Dežman s sodelavci,

2003:610).

a. Šugmanova (2000) predstavi pozitivno stran takega kaznovanja in

pravi, da je opomin kršitelju dokazne prepovedi, kar deluje specialno-

preventivno. Prav tako pa poudari negativno stran takega kaznovanja,

za katero država kršiteljica nima nikakršnih posledic.

b. Ne glede na to, da je bil dokaz pridobljen nezakonito, bo lahko

uporabljen na sojenju.

2. Procesnopravno sankcioniranje preprečuje, da bi država zoper obdolženega

uporabila dokaze, zbrane na nezakonit oziroma protiustaven način (Dežman

36

s sodelavci; 2003).Slaba stran te vrste sankcioniranja je v tem, da ne

učinkuje neposredno na samega kršitelja. Kršitelj navadno sploh ne ve, kaj

se je z dokazom zgodilo v kazenskem postopku (Šugman; 2000).

3. Pritožbeni razlogi, kot tretja vrsta sankcioniranja, ima vpliv na konkretni

postopek, ne more pa preprečiti, da bi nedovoljeni dokaz sploh vstopil v

dokazni sistem, prav tako pa tudi nima specialnopravnega učinka (Dežman s

sodelavci; 2003).Dobra stran tega postopka je ta, da ga lahko uporabijo obe

stranki že v rednem postopku in da ima tudi učinke v konkretnem postopku.

Slaba stran tega načina je v tem, da se stranki lahko pritožita šele po

končanem prvostopenjskem sojenju. Nedovoljeni dokazi pa so bili že

uporabljeni (Šugman; 2000).

7 DOKTRINA SADEŽEV ZASTRUPLJENEGA DREVESA V

SODNI PRAKSI AMERIŠKEGA VRHOVNEGA SODIŠČA

Pri doktrini sadežev gre za širitev ekskluzije ne samo na tiste dokaze, ki so bili

neposredno pridobljeni na nezakoniti način, temveč tudi na dokaze, ki so bili

pridobljeni v vednosti o teh, nezakonitih dokazih. Najpreprosteje povedano

izločijo se tudi dokazi, ki vzročno-posledično izhajajo iz nezakonito pridobljenih

dokazov, čeprav sami po sebi niso pridobljeni nezakonito (Gorkič; 2007).

Gre za popolnoma zakonit dokaz, ki je bil pridobljen iz nezakonitega dokaza.

Sekundarni dokaz (zakoniti dokaz) je lahko do take mere okužen z primarnim

dokazom (nezakoniti dokaz), ki izhaja iz nezakonitega delovanja policije ali

drugih državnih organov. To so dokazi, ki so zakonito pridobljeni, vendar policija

brez nezakonitega delovanja nebi prišla. V tem primeru je treba natančno

preučiti, v kolikšni meri je ta dokaz »okužen« s prvotno nezakonitostjo (Dežman

s sodelavci; 2003).

37

Doktrina opozarja tudi na to, da ni pomemben samo način, kako so dokazi

pridobljeni (npr. s sodno odločbo za preiskavo), ampak je pomemben tudi vir, ki

nas je pripeljal do tega (izsiljevanje priznanje ali nezakonita aretacija). Če med

nezakonitim delovanjem državnih organov in pridobljenim dokazom obstaja

zveza, ki kaže na to, da sta si nezakonitost in dokaz v razmerju vzroka in

posledice, je treba tak dokaz izločiti (Zupančič s sodelavci; 2001).

Primer:

Vodilni primer za doktrino sadežev zastrupljenega drevesa je primer Wong Sun v.

United States, 371. U.S. 471 (1963). Gre za primer, ko policija na podlagi

obvestila, da Toy prodaja mamila, brez naloga vdre v njegovo pralnico in jo

preiščejo. V pralnici niso našli ničesar. Toy je med zaslišanjem priznal vpletenost

v prodajo mamila, ter ovadil še Yeeja. Policija se je odpravila k Yeeju, kjer je

našla mamila. Ta pa je krivdo zvalil nazaj na Toya in še na Wong Suna, ki ga je

policija takoj za tem aretirala. Nekaj dni po tem, ko so izpustili Wong Suna in

Yeeja iz pripora, sta na lastno pobudo podala na policiji priznanje o lastni

vpletenosti. Tožilstvo je na sojenju Toy in Wong Sunu zaradi razpečevanja in

prekrivanja mamil predložilo dokaze: Toyevo izjavo ob aretaciji, mamila, ki so

jih našli pri Yeeju, in izjavi priznanja Yeejy in Wong Suna.

Izvor vseh dokazov je Toyeva aretacija, za katero je sodišče ocenilo, da je

nezakonita. Ni bilo utemeljenega suma niti kakšne druge izjeme od pravil, da je

za aretacijo potreben nalog. Pri obravnavi Toya in Wong Suna je prišlo do razlike

v sojenju. Pri Tonyu je sodišče izločilo dokaz - mamila, pri Wong Sunu pa ne.

Razlika je bila v povezanosti obeh obtoženih s tem dokazom. V premeru Toya je

prišlo do kršitve do pravice do zasebnosti, ter kasneje najdena mamila na

podlagi njegovih izjav, pridobljene s kršitvijo njegove zasebnosti, so

inkriminirala Toya samega. Pri Wong Sunu je prav tako prišlo do kršitve

zasebnosti, vendar kršitve zasebnosti tretje osebe (Toya). Ker je Toyeva izjava

pomenila samoinkriminiranje in ker je v nasprotju z določbo V. Amandmaja, so

zoper Toya izločili dokaze, zoper Wong Suna pa ne. Prišlo pa je tudi do druge

razlike pri obravnavanju obeh obdolžencev, in sicer zaradi različne ocene moči

povezave med zakonitim delovanjem policije in dokazom, ki iz tega izhaja

(Gorkič s sodelavci; 2007).

38

7.1 IZJEME OD DOKTRINE SADEŽEV ZASTRUPLJENEGA DREVESA

V nadaljevanju opredeljene izjeme so predvsem v ameriški sodni praksi. Pri nas

jih še ne poznamo. Te so:

• Doktrina neodvisnega vira (Independent source doctrine)

Po tej doktrini, dokaza ni potrebno izločiti, ker se ga pridobi iz drugega

neodvisnega vira. Čeprav bi ga bilo potrebno izločiti zaradi nezakonitosti v

zvezi z njegovo pridobitvijo. Pri tem policija ne sme aktivno izkoriščati

prvotne nezakonitosti, tožilstvo pa mora z veliko verjetnostjo dokazati, da

je do dokazov res prišlo brez izkoriščanja prvotne nezakonitosti (Dežman s

sodelavci;2003).

• Doktrina neizogibnega vira (inevitable discovery doctrine)

V tej doktrini je dopusten nezakoniti dokaz, če tožilstvo z veliko

verjetnostjo hipotetično dokaže, da bi lahko prišli do dokaza tudi po

zakoniti poti (Dežman s sodelavci; 2003).V veliki meri se to uporablja, ko so

nezakonito pridobljeni dokazi orožje ali truplo (Zupančič s sodelavci; 2001).

• Doktrina zbledelega madeža, purget taint doctrine, attenuated connection

doctrine)

Je najbolj uporabna izjema, ki dopušča dokaze, pri katerih je vzročna

zveza med prvotno zakonitostjo in končnim odkritjem obremenilnega

dokaza, tako oslabljena, da madež prvotne nezakonitosti zbledi (Dežman s

sodelavci; 2003).

• Izjeme dobre vere

Dokazi, ki jih je policist pridobil v objektivni dobri veri, so dopustni, ne

glede na to, da se kasneje izkaže, da je bil temelj njegovega delovanja

nezakonit oziroma protiustaven.

39

7.2 SLOVENSKA PRAVNA UREDITEV DOKTRINE ZASTRUPLJENEGA

DREVESA IN 18. ČLEN ZKP-JA

Doktrino sadežev zastrupljenega drevesa je v našem ZKP mogoče razbrati iz

drugega odstavka 18. člena, ki določa: «sodišče ne sme opreti sodne odločbe na

dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in

temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo

določb postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna določba nanje

ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega

dokaza.«

Naš zakon ustvarja temelj za precej široko uporabo, kot ga opredeljuje sam 83.

člen ZKP. Ta člen poleg dokaznih prepovedi ustvarja namreč še pojmovno mnogo

bolj ohlapno opredeljeno kategorijo dokazov. Glede na pomen jih lahko

razdelimo v tri kategorije:

• Dokaze, pridobljene s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in

temeljnih svoboščin

83. člen predstavlja zahtevo po razširitvi ekskluzije tudi na dokaze,

pridobljene s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih

svoboščin in ne samo na tiste, za katere ZKP izrecno določa, da se sodna

odločba na njih ne more opreti. To pa pomeni, da se lahko sklicuješ na

kršitev v ustavi zagotovljenih pravic, ne glede na to ali jih ZKP izrecno

omenja ali ne. Pred tem smo se znašli v paradoksalni situaciji, da ZKP

nekaterih zelo hudih kršitev ni sankcioniral z izločitvijo, posameznik pa ni

imel nobenih pravnih sredstev za uveljavljanje svojih pravic. 18. člem ZKP

postaja poleg ustavne pritožbe ena od poti za sankcioniranje kršitev

ustavnih pravic.

• Dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je

zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opirati

Sodba se ne sme opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi

nedovoljenega dokaza. Te dokaze je potrebno izločiti, prav tako pa je

40

potrebno izločiti dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nezakonito

pridobljenega dokaza. Dikcija drugega odstavka 18. člena onemogoča

sodišču opiranje sodne odločbe na kateri koli dokaz, ki krši ustavno

zagotovljene pravice, ne glede na to, zoper koga so bile kršene in ne glede

na to, kdo jih je kršil. Določba tudi določa, da je treba izločiti dokaze, ki so

bili nezakonito ali proti pravno pridobljene od tretje osebe.

• dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi nedovoljenega dokaza iz prve ali

druge alineje (Šugman;2000).

Šugmanova (2000) navaja problem naše sodne prakse, da skorajda ni sodnih

odločb, ki bi problematizirale institut ekskluzije in da ni sodnih odločb, ki bi se

sklicevale na drugi odstavek 18. člena. Poda dva morebitna razloga, zakaj je

tako:

• prvi morebitni razlog je ta, da pri nas ni problemov z uporabo

ekskluzijskega pravila;

• drugi morebitni razlog pa je ta, da niti slovenski sodniki, niti zagovorniki,

niti tožilci niso senzibilizirani na te vrste problemov.

8 SPORNA IZHODIŠČA ZKP-1

V drugem sklopu moje diplomske naloge se bom dotaknila ZKP-1. Novi osnutek

ZKP-1 prinaša veliko sprememb za naše sodstvo, prav tako pa tudi dileme.

Osredotočila se bom na dileme prihajajočega osnutka, ter poskušala povzeti

različna menja avtorjev.

Načrtovana reforma posega globoko v izoblikovan sistem iz dveh načelnih

razlogov. Prvi način, ki ga Dežman (2008) navaja v svojem članku je,

heterogenost, kompleksnost in večplastnost predkazenskega postopka.

Kazenski postopek je heterogen, saj predpisi, ki jih ureja predkazenski postopek,

deli na:

41

1. Zbiranje podatkov oziroma poizvedbe;

2. zavarovanje sledov in

3. procesna dejanja za usklajeno delovanje različnih organov: policije,

državnega tožilca in preiskovalnega sodnika, ki imajo jasna zakonska

pooblastila.

Zaradi potrebe po jasnem razlikovanju med procesnimi in predprocesnimi

dejanji je kazenski postopek kompleksen.

Na njegovo večplastnost pa opozarjajo naslednji predpisi:

1. postopek s kazensko ovadbo,

2. odločanje o kazenskem pregonu po načelu legalitete in oportunitete in

3. postopek z ukrepi, ki pomenijo poseg v ustavne pravice zaradi

zagotavljanja navzočnosti, neoviranega poteka postopka in zaradi varnosti

ljudi ter izvedbe nujnih preiskovalnih dejanj, ki jih opravi preiskovalni

sodnik z namenom anticipiranega zagotavljanja dokazov, če grozi le tem

uničenje.

Drugi način globokega posega v izoblikovani sistem je preiskava. Zanjo je

značilno, da vsebuje številne kontradiktorne elemente, kot korektivom

inkvizitorne maksime.

8.1 ZAKAJ POTREBNE SPREMEMBE NAŠEGA PREDHODNEGA

POSTOPKA?

Dežman (2008) v svojem članku postavi vprašanje, katera so tista idejna

izhodišča, zaradi katerih zdaj veljavni model naj nebi bil več ustrezen. V

nadaljevanju pa nadaljuje z obrazložitvijo, da je naš sedanji zakon potreben

prenove, in sicer iz različnih razlogov, te so:

1. ker je predlagani model utemeljen na večji akuzatornosti oz. adversarnosti

kazenskega postopka;

42

Tukaj se postavlja vprašanje ali je model preiskovalnega postopka bolj

akuzatoren oziroma bolj adversaren? Dežman v svojemu članku navaja, da

ne temelji na adversarnem postopku, saj ni utemeljen na participativni

vlogi obeh strank pri zbiranju dokazov v preiskovalnem postopku, ki pa je

značilnost adversarnega postopka. Prav tako pa pravi, da novi osnutek prav

tako ne temelji k akuzatorenmu postopku, saj akuzatorni postopek je

akuzatoren, če je tudi v svoji predhodni fazi kontradiktoren.

2. ker predstavlja za to predlagani predhodni preiskovalni postopek model

tožilske preiskave;

Dežman navaja dve dilemi in sicer: porazdelitev procesnih vlog med

državnim tožilcem in policijo, ter omejene možnosti obdolženca za

obrambo. Vloga državnega tožilca in policije pri preiskovalnih dejanjih je

alternativno določena. Tukaj pa se ne sprašujemo samo o njuni

koordinaciji, temveč tudi o tem, kateri je pristojen za posamezno

preiskovalno dejanje, kajti delata lahko oba vse ali pa nič. Nadvlada

državnega tožilca je določena v prvem odstavku 161. členu ZKP-1, kar

policiji onemogoča začeti oziroma niti nadaljevati nadaljevalnega

postopka, zaradi nasprotnih želja državnega tožilca. Na podlagi

predlaganega modela ni razvidno ali gre za tožilsko ali za policijsko

preiskavo.

Na koncu Dežman zaključi z vprašanjem, ali nebi bilo potrebno državnemu

tožilcu zagotoviti stopnjo institucionalno neodvisnost, kot jo imajo sodniki,

policiji pa večjo organizacijsko samostojnost?

3. ker je postala zakonska koncepcija kazenskega postopka zaradi številnega

vnašanja kontradiktornih elementov v njegovo tradicionalno inkvizitorno

zasnovo nedosledna;

Naš sedanji sistem naj bi bil nedosleden predvsem zaradi odločb Ustavnega

sodišča, saj ne zagotavlja dovolj zakonitih načinov, ki naj bi bile

obdolžencu zagotovljene po Ustavi. Prav tako pa je za sistemsko

43

neskladnost zakona razlog tudi ta, da se je v kontinentalni mešani model s

posameznimi novelami vnašalo vse več kontradiktornih elementov.

4. ker ocenjujeta javno mnenje in politiko delovanje našega kazenskega

pravosodja »kot izrazito počasno«; in

Dežman (2008) meni, da prenašanje preiskovalne funkcije na policijo in

tožilstvo obuja staro dilemo, ali je prava pot do hitrega, učinkovitega,

zanesljivega, cenejšega ter naprednejšega kazenskega postopka? Avtor

odgovarja, da je osnutek že na prvi pogled sporen, saj prevladuje stališče,

da je kontradiktornost predhodnega kazenskega postopka glavna ovira

hitrejšemu in učinkovitejšemu postopku. Opozori, da bodo kazenski

postopki zanesljivi pri ločevanju krivega od nedolžnega samo, če bodo

preiskovalna dejanja opravljena tako dobro kot jih opravlja preiskava

sedaj.

Slabost sedanje prakse je, da se breme dokazov zbira na glavni obravnavi, tam

kjer bi že moralo biti zbrano dokazno gradivo, le še predmet sodniške presoje.

Raziskava o poteku in trajanju kazenskih postopkov v Sloveniji navede še nekaj

slabosti na področju sodne prakse, in sicer3:

• Tožilstvo obtožnih aktov ne utemeljuje dovolj prepričljivo;

• So obtožni akti slabo obrazloženi, njihova kontrola pa premalo selektivna;

• Obramba zaradi slabo pripravljenih obtožnih aktov v predhodnem postopku

ni dovolj motivirana in da manipulira z dokazi;

• Se za to tudi ne čuti dovolj odgovorna, če ne zagotovi zadosti

razbremenilnih dokazov že v predhodnem postopku;

• Se obe stranki pri dokazovanju sorazmerno malo trudita;

• Bi bilo treba zato povečati ustrezno zavest strank o tem, da so

utemeljenega pričevanja, da tudi same zagotovijo dokaze;

• 3 Dežman, Z. (2008), O nekaterih spornih izhodiščih ZKP-1, Pravna praksa27(29/30), str.

priloga V-VIII.

44

• Bi bilo mogoče vnesti več adversarnosti v zdaj veljavi kazenski postopek že,

če bi državni tožilec, sodniki in zagovorniki spremenili svojo miselnost.

5. z dvomljivimi rezultati

Ustrezni izid kazenskega postopka ne sme oceniti javnost ali politika, zato

tudi ne presoja ali se je postopek končal z dvomljivimi rezultati.

Objektivno presoja lahko le racionalni diskurz v sodni praksi, ali so

odločitve na sodišču v dejanskem pogledu pravilne, s stališča prava pa

zakonite (Dežman, 2008).

9 PREDLOGI NOVEGA MODELA ZKP-1

Pri nas se že kar nekaj časa sprašujejo in razmišljajo o tem, ali je potrebno v

celoti spremeniti obstoječi mešani koncept kazenskega postopka in prevzeti

adversarni model, ali pa spremeniti sedanji model. Številni zagovorniki

adversarnega modela navajajo različne razloge za korenite spremembe. Menijo,

da je sedanji ZKP protisloven in nenačelen, da je sporen s pravom in sojenjem,

da ni pozoren na človekove pravice in temeljne svoboščine, ter da je počasen in

neučinkovit. Zagovorniki sedanjega modela poudarjajo praktično neizvedljivost

in v anglosaških pravnih sistemih izkazane nevarnosti adversarnega modela,

poudarjajo relativno dobro utečenost sedanjega modela, ter njegove notranje

rezerve (Bošnjak, 2005).

Ministrstvo za pravosodje že, kar nekaj časa pripravlja novi osnutek Zakona o

kazenskem postopku (ZKP-1). Konec leta 2007 je na svoji spletni strani objavilo

ministrstvo za pravosodje del tega osnutka, in sicer: splošni del, preiskovalni

postopek ter omejevalni ukrepi (členi od 1 do313). Dobrih devet mesecev

kasneje leta 2008, pa je prišel v razpravo še četrti del z naslovom »Obtožni

45

postopek« (členi od 317 do 343), skupaj s spremenjenim in dopolnjenim delom

prej objavljenega osnutka.4

9.1 PREISKOVALNI POSTOPEK

Med najpomembnejšimi novosti, ki ga prinaša novi osnutek je odprava preiskave.

Posledično pa bi se spremenil sedanji dvofazni predhodni postopek v enofazni

preiskovalni postopek, v katerem naj bi preiskovalno funkcijo opravljal državni

tožilec in policija, preiskovalni sodnik pa bi imel vlogo garanta oziroma varuha

obdolženčevih pravic (Dežman, 2008).

Novi predlog prav tako postavlja razmerje med procesnimi subjekti predhodnega

postopka, prenavlja ureditev preiskovalnih dejanj in omejevalnih ukrepov, ter

postavlja podlago za uvajanje skrajšanih postopkov. Šugmanova (2004) pa

nadaljuje ter pravi, da so bolj sistematično urejeni omejevalni ukrepi in

preiskovalna dejanja, ter da se osnutek opira na pomembna ustavna načela.

Prva ter velik sprememba v novem ZKP-1 je odprava preiskave. Ta odločitev ima

vsaj tri razloge, te pa so:

1. Teorija je že dalj časa opozarjala na nezdružljivo dvojno vlogo

preiskovalnega sodnika in zakonodajalec je že od zdaj zmanjševal pomen

preiskave,

2. preiskovalnega sodnika so odpravili v veliki večini evropskih držav,

3. preiskave praviloma podaljšujejo postopanje (Šugman, 2009).

4 Ministrstvo za pravosodje. (2008). Drugi osnutek zakona o kazenskem postopku (ZKP-1, členi 1-343) Pridobljeno 20.3.20011 na http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/zakonodaja/2008_09_26_drugi_osnutek_ZKP-1.pdf

46

9.1.1 OBDOLŽENČEV POLOŽAJ V PREISKOVALNEM POSTOPKU

Šugmanova (2009) navaja v svojem članku, da je naš predlagatelj postavil tožilca

kot osrednjega nosilca preiskovalnega postopka. Njegove naloge bojo

preiskovalna dejanja, odgovornost za nadzor in usmerjanje dela policije, s tem

pa bo prevzel v celoti preiskovalno vlogo. Šugmanova se ne strinja z našim

predlagateljem, saj pravi, da je že na prvi pogled vidno neravnotežje med

obema strankama. Meni, da je že iz osnutka razvidno, da obramba ne more

izvajati svoje lastne poizvedbe, pač pa lahko svoje dokazne predloge v

predhodnem postopku naslovi na tožilstvo, izjemoma na sodišče. Nerealno pa je

pričakovati, da bo obramba, ki je nasprotna stranka postopka, se obračala na

nasprotno stranko (tožilstvo).

Šugmanova (2009) navede pri taki ureditvi dva problema, in sicer:

Prvi izpostavljen problem je, da obdolženec nima možnosti izvajati svoje

dokazne aktivnosti, med tem ko tožilstvo, ki nima samo možnost pregleda in

kontrole nad vsemi dokaznimi dejanji obdolženca, temveč tudi to, saj zanj lahko

policija pridobiva izjave in materialne dokaze, ki se bodo izvajali na sodišču.

Drugi izpostavljeni problem je, da taka ureditev niti ne odpravlja problema

dolgotrajnega postopka.

Dežman (2008) je prav tako nezaupljiv glede položaja obdolženca v

preiskovalnem postopku. Avtor obrazloži, da se manevrski prostor obdolženca po

ZKP-1 močno oži, ter da je predlagani preiskovalni postopek bistveno manj

komunikabilen. Dežman (2008) nadaljuje in pravi, da bistvena problematika

novega ZKP-1 je v tem, da obdolženčev položaj ni urejen v skladu z d. točko III.

odstavka 6. člena5 Konvencije o varstvu človekovi pravic ter z 296. členu Ustave.

Prav tako pa bo obdolženec na slabšem, ker se mu omejuje vpogled v spis.

5Določba d. točke III. ods. 6. člena EKČP pravi:« da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič, in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče…« 6 Določba 29. Člena Ustave pravi: » Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, morajo biti ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice: -da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe; -da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom;

47

Zakonjšek (2008) meni, da je povsem nerealno, da bo obramba lahko vsebinsko

vplivala na potek policijsko-tožilske preiskave. Policija in tožilstvo že imata

izdelano tezo, ki jo bosta želela v nadaljevanju potrditi z določenimi dokazi,

zato ne bosta dovzetna za predloge obrambe. Prav tako avtor meni, da je

obramba v podrejenem položaju, ker mora predlog nasloviti na policijo oziroma

tožilstvo in, če ga sodišče zavrne odloča sodišče. Tožilstvo lahko zavlačuje in s

tem izigra obrambo.

Zakonjšek (2008) pa nas opozori predvsem na to, da je nerealno, da bi

neizobraženi obdolženec brez zagovornika lahko izrabil pravico do izvedbe

dokaza, kot to določa 172. člen ZKP-1, ter tudi postopek zavarovanja dokazov, ki

je določeno v 169. In 170. člena ZKP-1.

Zaradi enostranskega izvajanja dokazov avtor meni, da bo prišlo do konfliktnih,

zapletenih in dolgotrajnejših postopkov, saj se bo v preiskovalnem postopku

izločilo dokaze iz nadaljnje obravnave. Posledično pa se bo vse več dokazov

obravnavalo na glavni obravnavi (Zakonjšek, 2008).

9.1.2 TOŽILSKA ALI POLICIJSKA PREISKOVA

Dežman (2008) na začetku poudari problem pomena vlog ob prihodu novega

modela kazenskega postopka. Nadaljuje, da preiskovalna dejanja lahko opravlja

tako državni tožilec, kakor policija. O problemu porazdelitve vlog med državnim

tožilcem in policijo je razvidno po tekstu temeljnih določb, in sicer:

• odstavku 2. člena ZKP-1, ko policija ali državni tožilec začneta opravljati

posamezna preiskovalna dejanja zoper znano ali neznano osebo zaradi

razjasnitve suma kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po

uradni dolžnosti…7

-da mu je zagotavljano izvajanje dokazov v njegovo korist; -da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivde. 7 Ministrstvo za pravosodje. (2008). Drugi osnutek zakona o kazenskem postopku (ZKP-1, členi 1-343) Pridobljeno 20.3.20011 na http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/zakonodaja/2008_09_26_drugi_osnutek_ZKP-1.pdf

48

• 19. člen ZKP-1, ki pravi, da policija in državni tožilec morata v kazenskem

postopku skrbno, z največjo profesionalnostjo raziskati kaznivo dejanje. Pri

iskanju resnice sta dolžna ugotavljati ter preverjati ne samo dejstva, ki

obdolženca obremenjujejo, temveč tudi taka, ki so mu v korist… 8

• Po 57. In 157. členu ZKP-1 vodita državni tožilec in policija vsak svoj spis,

ter obdolžencu neodvisno dovoljujeta vpogled vanj.

• Razlikujeta se samo po 163. členu, ki pravi, da državni tožilec usmerja in

nadzoruje preiskovalni postopek, ter da odloča o njegovem poteku in

končanju.

Dežman (2008) zaključi ter pravi, da tak način določanja funkcionalne

pristojnosti je nadzorstvena funkcija državnega tožilca težko uresničljiva,

policija pa je zavezana k opravljanju preiskovalnih dejanj po lastni presoji tudi,

če tožilec ostane nezainteresiran za nadaljnji potek preiskovalnega postopka.

Kovačič Mlinar (2008) je mnenja, da bi ob uveljavitvi preiskovalnega postopka,

postopek trajal še dlje, zaradi neizkušenosti policistov in državnih tožilcev.

9.2 VMESNA FAZA

Obtožni postopek kot vmesna faza med preiskovalnim postopkom in glavno

obravnavo je iz

več vidikov zelo pomemben del kazenskega postopka. Kazenski postopek se

začne z vložitvijo obtožnice pred sodiščem. V postopku imata stranki (državni

tožilec in obdolženec) položaj nasprotnih, enakopravnih strank. Sodišče v vmesni

fazi nima samo garantne funkcije, temveč ima tudi pravico in dolžnost, da na

kontradiktoren način preizkusi ali je obtožnica sestavljena v skladu z zakonom,

ali je utemeljena z zadostnimi dokazi in ali so bili ti dokazi v preiskovalnem

8 Ministrstvo za pravosodje. (2008). Drugi osnutek zakona o kazenskem postopku (ZKP-1, členi 1-343) Pridobljeno 20.3.20011 na http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/zakonodaja/2008_09_26_drugi_osnutek_ZKP-1.pdf

49

postopku zbrani na zakonit način. Če obdolženec v vmesni fazi prizna krivdo,

sodišče priznanje sprejme. Ta mu izreče kazensko sankcijo po skrajšanem

postopku, brez oprave glavne obravnave. V primeru, da obdolženec ne prizna

krivde, pa se bo v obtožnem postopku ugotavljalo, kaj je spornega med

strankama in kateri dokazi se bodo izvajali na glavni obravnavi, prav tako pa se

bo odločalo o procesnih predlogih strank. Namen tega je, da bodo glavne

obravnave potekale hitreje, ter bolj ekonomično. Sodišče bo med obtožnim

postopkom opravil enega ali več kontradiktornih narokov z obema strankama,

posledično pa bo izvedba postopka časovno daljša. To pa naj bi vplivalo na

nadaljnji postopek ter posledično na skrajšanje kazenskega postopka (Ministrstvo

za pravosodje, 2008).

Velike spremembe prinaša tudi vmesna faza. V tej fazi se dogaja naslednje:

1. Tožilec mora predložiti obtožni akt,

2. obdolženec se mora izreči o krivdi,

3. taka izjava mora biti sodno preverjena,

4. urejeni morajo biti alternativni izhodi iz kazenskega postopka,

5. urejena mora biti vsaj prima faciae sodna kontrola obtožnega akta,

6. osredotočen mora biti spor, kar pomeni, da se morajo stranke izjasniti o

predloženih dokazih, in

7. očistiti se mora spis, kar pomeni, da morajo biti v tej fazi izločeni

nezakoniti in nedovoljeni dokazi (Šugman, 2009).

Vmesna faza je v nekaterih pogledih zelo dobro zamišljena, kar pomeni, da

lahko predvideva alternativne postopke, kot je priznanje krivde oziroma se

strinja z obtožno tezo (Šugman, 2008). Ta novost je predlagana v našem novem

zakonu in sicer v 22. poglavju osnutka. Poglavje opredeljuje dogovor med

državnim tožilcem in obdolžencem, pod kakšnimi pogoji bo obdolženec pred

sodiščem krivdo priznal (novi osnutek ZKP-1).

Šugmanova (2009) pa opozarja, da so nekatere rešitve v vmesni fazi potrebne

dodatnega premisleka, in sicer:

50

• sodni preizkus obtožnega akta, bi moral vsebovati minimalno sodno kontrolo

vsebine obtožnice (na ravni utemeljenega suma),

• nejasnost vlog, ki naj bi jih mela državni tožilec in sodnik…

Šugmanova (2009) nadaljuje ter pravi, da delovanje novega sistema bo uspešno

le, če bo sistem narokov v vmesni fazi delovalo tekoče. Za to pa bojo potrebi

strogi ukrepi za zagotavljanje navzočnosti in drugih disciplinskih ukrepov, kajti

če ne bo tako Šugmanova meni, da se bo sistem narokov zavlekel in postal glavni

del zavlačevanja postopkov. V tej fazi se mora vedeti, kaj je predmet spora in

kako se bo dokazovalo na glavni obravnavi. Šugmanova pa še dodaja, da se

tožilcu na glavni obravnavi nebi smelo dopuščati odstopanja od smeri (npr.

spreminjanje fokusa, dodajati dokaze..), zastavljene v tem delu postopka, saj

nebi imelo smisla.

10 ŠE NEKATERI USTAVNOPRAVNI PROBLEMI V ZVEZI Z

ZKP-1

Mnogi teoretiki in praktiki ocenjujejo, da je sedanji ZKP nemoralen, tog,

nekonsistenten, neučinkovit, ter ustavnopravno sporen. V obrazložitvi novega

osnutka ZKP-1, so navedeni osnovni razlogi za sprejetje novega ZKP-1, cilji, ter

novosti. Glavni cilj reforme kazenskega postopka je sestaviti boljši zakon od

veljavnega. Ta pa je lahko le, če bo zagotavljal ustavne pravice in temeljne

svoboščine obdolženca pri izvajanju kazenskega postopka. Postopki pa bi se

končali v razumnem roku (Horvat, 2008).

Horvat (2008) poudari, da se s kazenskim postopkom posega v številne človekove

pravice in temeljne svoboščine obdolženca, ter da je meja med ustavno

dopustnimi in nedopustnimi posegi zelo tanka in sporna. Zato se Horvat (2008)

glede številnih odločb novega ZKP-1 sprašuje ali so predlagane rešitve v skladu z

Ustavo ter merili Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice,

saj poseg v človekove pravice in svoboščine mora biti zakonit,legitimen, nujen

ter sorazmeren.

51

Horvat (2008) v svojem članku navedel nekaj ustavnopravnih problemov v zvezi z

ZKP-1, te pa so:

• izbira modela kazenskega postopka

Pri izbiri tipa kazenskega postopka se postavlja vprašanje, ali je Ustavo

skladno samo z adversarnim (akuzatornim) ali tudi mešanim postopkom.

Horvat (2008) pravi, da izbira tipa postopka vpliva na to, koliko sta obe

stranki v postopku uravnoteženi.Če je mešani postopek v skladu z Ustavo,

pa Horvat postavlja vprašanje, kdaj je potrebno odstopiti od adversarnega

postopka, da lahko govorimo o poštenem sojenju.

• obrambne poizvedbe

Obrambnih poizvedb naj ne bi opravljal obdolženec sam, temveč le njegov

zagovornik. Večina obdolžencev si zagovornika ne more privoščiti9,

posledično pa bi se uzakonitev obvezne obrambe z zagotovitvijo

zagovornika povečalo proračun, ki so potrebna za vodenje postopka. Zaradi

tega v osnutku ZKP-1 obrambne poizvedbe niso predvidene (Horvat, 2008).

Horvat (2008) izpostavi vprašanje, ali je v preiskovalnem postopku načelo

enakopravnosti strank?

Horvat (2008) meni, da zakon ne bi zagotovil enakih pravic vsem

obdolžencev, kot to zahteva Ustava, ter navede, da preiskovalni postopek

ni v skladu z 29. členom Ustave.Kajti taka ureditev bi pomenila dva različna

postopka, in sicer za bogate, ki bi si lahko plačali obdolženca in revne, ki te

pravice nebi mogli uresničiti.

• Dopustnost nadaljevanja kazenskega postopka, ko je bil preiskovalni

postopek ustavljen s sklepom državnega tožilca

9 Ustava obdolžencu zagotavlja pravico, da se brani z zagovornikom, ne zagotavlja ko pa mu, vsaj ne izrecno, pravice do brezplačne pomoči z zagovornikom. Po 14. členu MPDPP, ter 6. členu EKČP ima obdolženec pravico brezplačno dobiti zagovornika po uradni dolžnosti, če ga ne more plačati sam, kadar to zahteva interes pravičnosti. Primeri, ko obdolženec mora imeti zagovornika, so v 63. členu osnutka ZKP-1 predpisani v bistvu enako kot v veljavnem zakonu.

52

Horvat (2008) v svojemu članku navede, da je ZKP-1 zasnovan tako, da

kazenski postopek ni samo postopek pred sodiščem, temveč da se ta

postopek začne takoj ko je policija ali državni tožilec osredotočen na

določeno osebo zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje, ali

pa ko je osumljencu vzeta prostost.

Glede na to Horvat (2008) postavi vprašanje, ali določba 31. člena10 Ustave

prepoveduje nadaljevanje kazenskega postopka, če je državni tožilec s

sklepom ustavil postopek, kasneje pa bi lahko, zaradi pridobitve novih

dokazov vložitev obtožnico? Avtor odgovarja, da je to odvisno ali je z

Ustavo skladna samo rešitev, ki je v 265. členu ZKP-1 predlagana kot

variantna rešitev, tj. ne glede na to, ali je izdalo sklep sodišče ali državni

tožilec, se preiskovalni postopek, ki je bil končan s pravnomočni sklepom,

ne more nadaljevati; ali pa je v skladu z Ustavo tudi predlagana osnovna

rešitev, da se prepoved nadaljevanja nanaša le na sklep sodišča o

nadaljevanju postopka. Horvat (2008) meni, da se določba nanaša samo na

sodno odločbo.

• policijsko pridržanje in pripor

Na podlagi 292. člena ZKP-1 bo morala policija oziroma državni tožilec

obdolženca, preden ga izroči sodišču, zaslišati o kaznivem dejanju in

pripornih razlogih v navzočnosti zagovornika, ki ga bo postavilo sodišče. To

bi opravičilo trajanje policijskega pridržanja. Vendar zaradi 20. člena

Ustave trajanja pripora, ki določa 24 urno pridržanje in le izjemoma 48 ur,

nastaja dilema, saj ga bosta policija oziroma državni tožilec morala predati

sodišču, ne glede na to ali ga bosta uspela zaslišati. To pa pomeni, da bo

moral predobravnavni sodnik zaslišati obdolženca, ne le glede pripornega

razloga, temveč tudi o kaznivem dejanjem, saj je po prvem odst. 20. člena

Ustave obstoj utemeljenega sume pogoj za odreditev pripora. (Horvat,

2008).

10 Določba 31. člena Ustave RS se glasi: »Nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen«.

53

11 ZAKLJUČEK

Naše kazensko procesno pravo doživlja pomembno prelomnico. Desetletja se je

naš sistem razvijal v smeri akuzatornosti z vedno večjim nagibom k

kontradiktornem kazenskem postopku. Novi osnutek pa je usmerjen k

inkvizitornosti. Ni dvoma o tem, da je novi osnutek prinesel različna mnenja ter

številna vprašanja. Opišemo ga lahko kot eno veliko spremembo v našem

sodstvu. Skratka sodniki varuha človekovih pravic, bi morali delovati kot čistilec

dokazov v vmesni fazi za lažji potek na glavni obravnavi. Zlasti pa bi morali biti

sodeči sodniki bolj opazovalci in razsojevalci kot pa aktivni akterji na glavni

obravnavi. Tudi državni tožilci bi morali postati bolj aktivni v zgodnji fazi

postopka, prav tako pa bi morali veliko več sodelovati s policijo. Posledično pa bi

te spremembe vplivale tudi na zagovornike, saj bi se morali bolj aktivno vključiti

že od samega začetka postopka. Ta sprememba pa nam je prinesla tudi veliko

dilem. Dileme, ki kažejo na nepovezanost med teoretičnimi in praktičnimi

postopki v našem novem konceptu. Kljub še ne dokončanemu osnutku pa se

pojavljajo različni pomisleki glede nekaterih izhodišč ZKP-1, ter o posameznih

procesnih situacijah.

Novi ZKP-1 pa prinaša razrešitev večne dileme med preiskovanjem in

razsojanjem tako kot pri preiskovalnih sodnikih kot pri sodečih sodnikih. Državni

tožilec bi prevzel celotno odgovornost za rezultat kazenske zadev, zagovorniki

pa bi lahko zbrano pripravljali obrambo.

Zaradi številnih predlaganih sprememb se odpira nevarnost. Vsaka sprememba za

nekaj časa upočasni delo, saj se ta mora prilagoditi novostim. Postavlja se

vprašanje, kakšne so možnosti za uvajanje v novi sistem in ali imamo dovolj

močno voljo, da zastavljeni cilj izpeljemo do konca. Zavedati pa se moramo, da

so v postopku udeleženi različni organi in inštitucije, ki imajo različna mnenja na

določeni postopek. Verjetno nikoli ne bo prišlo do enotnega mnenja oziroma

soglasja med organi.

54

12 LITERATURA IN VIRI

Članki in knjige:

• Bošnjak, M. (2005). Potek kazenskih postopkov v Sloveniji: analiza stanja in

predlogi za spremembe. Ljubljana, GV revije.

• Demšar, B. (2008). Izvedeniška mnenja in cenitev po naročilu stranke. Pravna

praksa, 27(9), str. 19-20.

• Dežman, Z. (2003). Kazensko procesno pravo. Ljubljana, GV založba.

• Dežman, Z. (2008). O nekaterih spornih izhodiščih ZKP-1. Pravna praksa,

27(29/30), str. priloga V-VIII.

• Dvoršek, A. in Selinšek, L. (2007). Problemi dokazovanja v zahtevnih kazenskih

postopkih. V M. Bošnjak, Dokazovanje in položaj strank v kazenskem postopku s

poudarkom na pravicah obrambe (st. 45-64). Maribor, Pravna fakulteta.

• Dvoršek, A. in Selinšek, L. (2008). Nekateri praktični problemi dokazovanja v

kazenskem postopku. V Z. Dežman, Ali bo novi ZKP-1 glede na osnutek

predlagane ureditve preiskovalnega postopka prispeval k zanesljivejšemu, hitremu

in lažjemu dokazovanju kaznivih dejanj ( st. 7-22). Maribor, Pravna fakulteta.

• Dvoršek, A. in Selinšek, L. (2008). Nekateri praktični problemi dokazovanja v

kazenskem postopku. V S. Murko, Načelo neposrednosti in položaj prič v

kazenskem postopku (st. 37-50). Maribor, Pravna fakulteta.

• Gorkič, P., Šugman, K. (2007). Praktikum za kazensko procesno pravo.

Ljubljana,GV založba.

• Horvat (2004). Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. Ljubljana: GV

založba.

• Horvat, Š. (2008). Nekateri ustavnopravni problemi v zvezi z ZKP-1. Pravna

praksa, 27(16/17), str. priloga II-IV.

• Kovačič Mlinar, B. (2008). Osnutek ZKP-1 s stališča reforme modela mešanega

kazenskega postopka. Pravna praksa, 27(16/17), str. priloga XI-XII.

• Murtič, S. (2006). Vloga priče v postopku reševanja pritožb. Pravna praksa,

25(34), str. 18.

• Šugman, K. (2000). Dokazne prepovedi v kazenskem postopku: meje

(samo)omejevanja države. Ljubljana, bonex.

55

• Šugman, K. (2001). Kritična predstavitev ureditve izločanja dokazov po zakon o

kazenskem postopku. Pravnik, 56(4/5), str. 199-216.

• Šugman, K. (2006). Izhodišča za novi model kazenskega postopka. Ljubljana,

Inštitut za Kriminologijo.

• Šugman, K. (2009). Koncept novega kazenskega postopka od inkvizitirnega k

adversarnemu: Kako modernizirati Slovensko pravosodje. Podjetje in delo, GV

založba.

• Tratar, B. (2001). Dokazovanje s pričami in izvedenci: sodna praksa Evropskega

sodišča za človekove pravice. Odvetnik, 3(2), str. I-IV.

• Zupančič, B.M. (2000). Ustavno kazensko procesno pravi. Ljubljana, Pasadena.

Pravni viri:

• Zakon o varnosti cestnega prometa, Uradni list RS, številka 83/2004.

• Zakon o sodiščih, Uradni list RS, številka 19/1994.

• Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, številka 63/1994.

Internetni viri:

• Ministrstvo za pravosodje. (2008). Predstavitev drugega osnutka novega Zakona o

kazenskem postopku. Pridobljeno 20.3.2011 na

http://www.mp.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/745/6025/

• Ministrstvo za pravosodje. (2008). Drugi osnutek zakona o kazenskem postopku

(ZKP-1, členi 1-343). Pridobljeno 20.3.20011 na

http://www.mp.gov.si/fileadmin/mp.gov.si/pageuploads/2005/PDF/zakonodaja/200

8_09_26_drugi_osnutek_ZKP-1.pdf

• Sodstvo Republike Slovenije. Odločba: VSC sodba PRp 153/2010. Pridobljeno

20.3.2011 na http://www.sodisce.si/visce/odlocitve/2010040815249164/ )