DIPLOMATSKA ZAŠČITA PRAVNIH OSEB

Univerza v Ljubljani

Pravna fakulteta

Katedra za mednarodno pravo

Diplomska naloga

DIPLOMATSKA ZAŠČITA PRAVNIH OSEB

Jan Primec

Mentorica:

as. dr. Vasilka Sancin

Ljubljana, februar 2011

II

POVZETEK

DIPLOMATSKA ZAŠČITA PRAVNIH OSEB

Avtor: Jan Primec

Mentorica: as. dr. Vasilka Sancin

Potreba po diplomatski zaščiti pravnih oseb je nastala sočasno z razvojem mednarodne trgovine,

komunikacijskih poti in svetovne mreže prevoza blaga. Podjetni posamezniki so ustanavljali

gospodarske družbe po svetu in poslovali z državami v razvoju. Kmalu so se pojavili tudi prvi

spori glede obravnavanja tujcev in njihove lastnine ter njihovih družb v tujih državah.

Diplomatska zaščita lahko poteka na mnogo načinov, z uporabo različnih diplomatskih in

pravnih sredstev. Primeroma: mediacija, pogajanja, diplomatsko posredovanje, ekonomskimi

pritiski, pogovori med vladami držav, pa tudi z vložitvijo zahtevka proti državi na

Meddržavnemu sodišču (v nadaljevanju: Sodišče) ali drugemu arbitražnemu tribunalu. Stanje

običajnega mednarodnega prava na področju diplomatske zaščite pravnih oseb je Sodišče

pojasnilo v primeru Barcelona Traction leta 1970. Splošno pravilo o državljanstvu pravnih oseb

pravi, da je pravna oseba državljan države kjer je ustanovljena in vpisana v register. Sodišče je

poudarilo, da obstajajo tudi izjeme, npr. pravilo o pristni zvezi, kjer je pravni osebi pripisano

državljanstvo države s katero ima najbolj občutno in dejansko povezavo. Drugo jabolko spora je

predstavljalo vprašanje ali država lastnikov (delničarjev) družbe lahko izvaja diplomatsko zaščito

za družbo kot posledica oškodovanja interesov njenih državljanov. Sodišče je odgovorilo

negativno in poudarilo, da je edino država ustanovitve upravičena ščititi družbo. Zopet pa je

priznalo možnost izjem od tega splošnega pravila, vendar se vprašanje ali so izjeme sestavni del

običajnega prava, ni pojavilo. Problem diplomatske zaščite družbe s strani domače države njenih

delničarjev se je pojavil v primeru Elettronica Sicula leta 1989 in nazadnje še v primeru

Ahmadou Sadio Diallo, katerega sodba je bila izdana leta 2010 (odgovor na predhodne ugovore

je bil izdan 2007). Slednji primer predstavlja najnovejši vpogled v stanje običajnega

mednarodnega prava v zvezi z diplomatsko zaščito. Zelo pomembno in temeljito delo je opravila

tudi Komisija ZN za mednarodno pravo, ki je leta 2006 pripravila Osnutke členov o diplomatski

zaščiti.

III

Mednarodni skupnosti se, mnogim poskusom navkljub, do sedaj še ni uspelo zediniti in skleniti

multilateralne pogodbe o zaščiti investicij in investitorjev pri poslovanju v tujih državah. Razlog

za neuspeh gre iskati v preveliki razliki med interesi razvitih držav (izvoznic kapitala) ter držav v

razvoju (uvoznic kapitala). Posledično so države začele medsebojne odnose na področju

investicij urejati bilateralno. Drugi del diplomskega dela je tako namenjen pojavu bilateralnih

investicijskih sporazumov (BIT-ov). Danes se število sklenjenih BIT-ov vrti okrog 2800, opazna

pa je tudi uniformnost njihovih določb in klavzul. To pomeni izredno velik korak naprej v

razvoju zaščite investicij in investitorjev, neodvisno od običajnega mednarodnega prava. Kljub

temu pa običajno mednarodno pravo na tem področju še vedno služi (i) zapolnjevanju pravnih

praznin, (ii) kot vir prava kjer BIT-a ni, in (iii) vir za razlago prava, kjer se BIT izrecno sklicuje

na običajno pravo.

Ključne besede: diplomatska zaščita, državljanstvo, pravna oseba, gospodarska družba, delničar,

družbenik, bilateralni investicijski sporazum, investicija, investitor.

ABSTRACT

DIPLOMATIC PROTECTION OF LEGAL PERSONS

Author: Jan Primec

Mentor: as. dr. Vasilka Sancin

The need for diplomatic protection of legal persons arose together with the swift evolution of

international trade, communications and global transport network. Enterpreneurs from developed

states have travelled the world, created new ventures and companies, invested and conducted

business in developing states. First disputes as to what rights do foreigners posess and what

treatment to be accorded to them and their property emerged soon thereafter. Diplomatic

protection can be conducted in different ways, making use of an array of diplomatic and legal

means. For example: mediation, negotiations, diplomatic intervention, high-level talks, economic

pressure, and also by filing a claim against the wrongdoing State at the International Court of

Justice (hereinafter: the Court) or another arbitral tribunal. The state of customary international

IV

law in the field of diplomatic protection has been put forward by the Court in the Barcelona

Traction case in 1970. The general rule on the nationality of legal persons is that the legal person

is the national of the State in which it is incorporated and entered into the relevant registry. The

Court, however, noted that there are exceptions to the general rule, such as the genuine link

exception, where the legal person is accorded the nationality of the State with which it has the

most significant and manifold connection. The second important issue was whether the State of

the owners (shareholders) of the company has standing to exercise diplomatic protection over the

company on account of damage done to the shareholders' (its nationals') interests. The Court

answered in the negative and stipulated that only the State of incorporation has standing to

diplomatically protect the company. Again, the Court noted the possibility of certain exceptions

to its dictum, but the factual setting in which such exceptions may be used was not present in the

case of Barcelona Traction, therefore it did not feel the need to elaborate on whether these

exceptions form part of customary international law. The issue of diplomatic protection for the

company by the State of its shareholders arose again in the Elettronica Sicula case in 1989 and

lastly in the Ahmadou Sadio Diallo case in 2007 and 2010 (judgment). The latter case represents

the most recent authority of the Court on this subject and offers a fresh perspective on the

condition and development of customary international law on the subject since Barcelona

Traction. The International Law Commission has done important work on the issue and its Draft

Articles on Diplomatic Protection from 2006.

The international community has not yet managed, despite many efforts, to negotiate and

conclude a multilateral treaty on the protection of investment and investors when conducting

business in foreign countries. The principal reason for this lack of sucess is to be sought in the

huge difference between interests of developed (capital exporting) states and developing (capital

importing) states. Consequently, states have resorted to other means and began to regulate their

mutual relations in the field of foreign investment bilaterally. The second part of my thesis is

thus devoted to the subject of bilateral investment treaties (BITs). Today, the total number of

concluded BIT-s revolves areound 2800, all the while their clauses and provisions being visibly

uniform. This possibility represents an extraordinary leap forward in investment (and investor)

protection, independently of customary international law. Nevertheless, customary law is still

viable in the field of foreign investment as (i) a gap-filling source, where there is a lacunae in

V

foreign investment law; (ii) as a source of law where there is no BIT concluded; and (iii) as a

source of law where the BIT is directly referring to customary international law.

Keywords: diplomatic protection, nationality, legal person, corporation, shareholder, bilateral

investment treaties, investment, investor.

VI

Zahvala

Iskrena hvala moji družini ter mentorici, as. dr. Vasilki Sancin, za vso podporo, nasvete, pomoč

in navdih pri delu, študiju in…v življenju.

Hvala tudi vsem mojim kolegom in kolegicam, zaradi katerih mi bodo študijska leta na Pravni

fakulteti ostala v lepem spominu.

VII

OKRAJŠAVE

BIT Bilateral investment treaty (bilateralni investicijski sporazum)

DADP Draft Articles on Diplomatic Protection (Osnutki členov o diplomatski

zaščiti)

DARSIWA Draft Articles on Responsibility of States for Internationally Wrongful

Acts (Osnutki členov o odgovornosti držav za mednarodno protipravna

dejanja)

DKDO Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih

DKPP Dunajska konvencija o pogodbenem pravu

DRK Demokratična republika Kongo

ECHR European Court of Human Rights (Glej ESČP)

ESČP Evropsko sodišče za človekove pravice

GATT General Agreement on Tariffs and Trade (Splošni sporazum o carinah in

trgovini)

GS OZN Generalna Skupščina OZN

ICCPR International Covenant on Civil and Political Rights (Glej MPDPP)

ICJ International Court of Justice (Meddržavno sodišče)

ICSID International Centre for the Settlement of Investment Disputes

(Mednarodni center za reševanje investicijskih sporov)

ILA International Law Association (Združenje za mednarodno pravo)

Iran-US CTR Iran-US Claims Tribunal (Stalni arbitražni tribunal za investicijske

zahtevke Iran-ZDA)

VIII

KMP Komisija ZN za mednarodno pravo

MPDPP Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah

OECD Organization of Economic Cooperation and Development (Organizacija

za ekonomsko sodelovanje in razvoj)a

OZN Organizacija Združenih Narodov

PCA Permanent Court of Arbitration (Stalno arbitražno sodišče)

PCIJ Permanent Court of International Justice (Stalno meddržavno sodišče)

UL OZN Ustanovna listina Organizacije združenih Narodov

UN RIAA United Nations Reports of International Arbitral Awards (Poročila o

mednarodnih arbitražnih odločbah OZN)

UNCTAD United Nations Conference on Trade and Development (Konferenca

združenih narodov za trgovino in razvoj)

VCLT Vienna Convention on the Law of Treaties (Glej DKPP)

WTO World Trade Organization (Svetovna trgovinska organizacija)

IX

Stvarno kazalo

1. UVOD ......................................................................................................................................... 1

2. POJEM DIPLOMATSKE ZAŠČITE ......................................................................................... 3

3. ZGODOVINSKI RAZVOJ DIPLOMATSKE ZAŠČITE .......................................................... 6

3.1. Začetki razvoja ..................................................................................................................... 6

3.2. Diplomacija vojaških ladij ................................................................................................... 7

3.3. Doktrina Calvo ..................................................................................................................... 7

3.4. Razvoj v 20. in 21. stoletju .................................................................................................. 8

4. DRŽAVLJANSTVO................................................................................................................. 10

4.1. Državljanstvo fizičnih oseb ................................................................................................ 10

4.2. Državljanstvo pravnih oseb................................................................................................ 11

5. SODNA PRAKSA MEDDRŽAVNEGA SODIŠČA ............................................................... 13

5.1. Primer Barcelona Traction, Light and Power Company (Belgija proti Španiji) ................ 13

5.2. Primer Elettronica Sicula SpA (ELSI), (ZDA proti Italiji) ................................................ 17

5.3. Primer Ahmadou Sadio Diallo (Republika Gvineja proti Demokratični Republiki Kongo)................................................................................................................................................... 18

5.3.1. Dejanske okoliščine primera ....................................................................................... 18

5.3.2. Odločitev Sodišča o predhodnih ugovorih .................................................................. 20

6. UGOTOVITVE IZ PRAKSE MEDDRŽAVNEGA SODIŠČA .............................................. 24

7. OSNUTKI ČLENOV KOMISIJE ZN ZA MEDNARODNO PRAVO ................................... 27

7.1. Osnovna načela .................................................................................................................. 27

7.2. Možnost zaščite v primeru prenehanja družbe –10. člen DADP ....................................... 28

7.3. Zaščita družbe s strani države delničarjev –11. člen DADP .............................................. 29

7.4. Zaščita v primeru neposredne škode delničarjem – 12. člen DADP ................................. 31

X

8. IZČRPANJE NOTRANJIH PRAVNIH SREDSTEV .............................................................. 33

8.1. Pojem in namen.................................................................................................................. 33

8.2. Izjeme od splošnega pravila ............................................................................................... 34

8.3. Kršitev neposrednih ali posrednih pravic države ............................................................... 35

8.4. Dokazno breme .................................................................................................................. 36

9. BILATERALNI INVESTICIJSKI SPORAZUMI IN NJIHOV VPLIV NA PODROČJE DIPLOMATSKE ZAŠČITE: NOVO UPANJE ALI ZGOLJ ISTA STVAR V DRUGEM OVITKU? ..................................................................................................................................... 37

9.1. Zgodovina BIT-ov ............................................................................................................. 37

9.2. Namen in vsebina BIT-ov .................................................................................................. 39

9.3. Reševanje sporov po BIT-ih .............................................................................................. 40

9.4. Razlike med reševanjem sporov po BIT-ih ter pravilih diplomatske zaščite .................... 42

9.5. Zaščita delničarjev v BIT-ih .............................................................................................. 44

9.6. Vpliv BIT-ov na običajno mednarodno pravo in na diplomatsko zaščito ......................... 46

9.6.1.) Zakaj BIT-ov ne moremo enačiti z običajnim mednarodnim pravom ...................... 47

9.6.2.) BIT-i pripomorejo k utrditvi in razjasnitvi norm običajnega mednarodnega prava .. 48

9.6.3.) Ali na področju mednarodnih investicij še obstaja potreba po običajnem pravu? .... 49

10. ZAKLJUČEK ......................................................................................................................... 51

10.1. Diskrecija diplomatske zaščite ......................................................................................... 51

10.2. BIT-i ali ne BIT-i, to je zdaj vprašanje ............................................................................ 52

LITERATURA ............................................................................................................................. 54

PRILOGE ...................................................................................................................................... 60

Priloga 1 .................................................................................................................................... 60

Diplomatska zaščita pravnih oseb Uvod

1

1. UVOD

Diplomatska zaščita je pravni institut, v okviru katerega država sproži postopek za zaščito svojih

državljanov, katerih pravice so bile domnevno prizadete zaradi ravnanja neke druge države, ki je

s tem kršila svoje mednarodnopravne obveznosti.1 Diplomatska zaščita se lahko izvaja na zelo

raznovrstne načine: konzularne dejavnosti, protestne note, pogajanja, mediacija, vlaganje

zahtevkov pri mednarodnih razsodiščih, povračilni ukrepi, prekinitev diplomatskih odnosov ter

izvajanje ekonomskih pritiskov, izsiljevanja, grožnje, ipd.2

Vsi omenjeni »postopki«, ki jih lahko država uporabi, da doseže popravo krivice, storjene

svojemu državljanu z mednarodno protipravnim dejanjem, teoretično spadajo pod okrilje pojma

diplomatske zaščite. Seveda pa tovrstnih, »neuradnih« načinov ne ureja mednarodno pravo, zato

se bom v diplomskem delu osredotočil predvsem na »formalno« obliko diplomatske zaščite, ko

država sproži postopek proti drugi državi pred mednarodnim sodiščem ali tribunalom.

Najpomembnejšo vlogo v sferi mednarodnega prava tu igra Meddržavno sodišče v Haagu (v

nadaljevanju: Sodišče). V tem primeru Sodišče uporablja splošno priznane formalne vire

mednarodnega prava, kot so urejeni v 38. členu Statuta Meddržavnega Sodišča.3

Koncept diplomatske zaščite obsega tako fizične kot pravne osebe. Pri slednjih lahko država

diplomatsko zaščito načeloma nudi le podjetjem, ki so ustanovljena in registrirana na njenem

ozemlju. Ker pa smo v zadnjih desetletjih priča bliskovitemu procesu globalizacije ter pojavu

kompleksnih multinacionalnih korporativnih struktur z močno razdeljeno lastniško udeležbo ter

delovanjem v več državah hkrati, se je razvila problematika možnosti nudenja diplomatske

zaščite s strani države pravnim osebam, ki sicer niso ustanovljene v tej državi, imajo pa z njo

neko dejansko zvezo.

V svoji diplomski nalogi se bom posvetil vprašanju kakšne so možnosti držav pri izvajanju

diplomatske zaščite nad pravnimi osebami. Sodišče se je prvič temeljito opredelilo do te tematike

v sodbi v primeru Barcelona Traction, Light and Power Company, Limited (Belgija proti

Španiji) leta 1970, kjer je poudarilo, da je najpomembnejši kriterij, po katerem je dovoljeno

1 ILC Draft Articles on Diplomatic Protection (DADP), 1. člen. 2 Malcom N. Shaw, International Law, 2008, str. 809; Božo Cerar, Diplomatska zaščita, 2001, str. 168. 3 Prvi odstavek 38. člena Statuta Meddržavnega sodišča.

Diplomatska zaščita pravnih oseb Uvod

2

presojati možnost diplomatske zaščite, država inkorporacije podjetja. Večina držav v svetu

pogojuje delovanje podjetij na njihovem ozemlju z njihovo inkorporacijo v državi oziroma

ustanovitvijo podružnice. Iz tega razloga so v praksi zelo pogosti primeri, ko je država kršiteljica

ter država inkorporacije (ki bi lahko diplomatsko ščitila podjetje) ena in ista. V tem primeru

lahko pravna oseba ostane brez zaščite, kar bi negativno vplivalo na pripravljenost držav

izvoznic kapitala za investiranje v države v razvoju. Sodišče je v primeru Barcelona Traction

sicer pripoznalo tudi možnost, da lahko diplomatsko zaščito podjetju nudi država, katere

državljani so delničarji ali družbeniki prizadetega podjetja, vendar pa koncepta ni razvilo, saj se

problem v tem primeru ni pojavil. V zadevi Ahmadou Sadio Diallo iz leta 2007-2010 je Sodišče

sicer dodatno razdelalo predvsem možnost zaščite delničarjev v družbah, vendar pa se v

splošnem ni odmaknilo od svojih stališč iz Barcelona Traction.

Komisija ZN za mednarodno pravo (ILC) je problematiko osvetlila leta 2006 v Osnutkih členov

o diplomatski zaščiti (Draft Articles on Diplomatic Protection). Problem členov je, da se njihova

vsebina (v celoti) še ne šteje za običajno mednarodno pravo. Temu navkljub pa predstavljajo

uporabno vodilo in nakazujejo smer v katero bo najverjetneje potekal prihodnji razvoj običajnega

prava na tem področju.

V zadnjem delu se bom osredotočil še na vedno bolj razširjen pojav sklepanja bilateralnih

investicijskih sporazumov (BIT). Potreba po zaščiti pravnih oseb se najpogosteje pojavlja prav v

gospodarskem sektorju, saj kot investitorji v tujih državah nastopajo družbe in ne posamezniki.

BIT-i večinoma določajo možnost, da oškodovana stranka sama sproži spor pred mednarodnim

tribunalom (običajno je to Mednarodni center za reševanje investicijskih sporov - ICSID), brez

potrebe po izčrpanju notranjih pravnih sredstev ter vpletanja svoje države v postopek. V tem se

BIT-i tudi razlikujejo od drugih sporazumov, sklenjenih v okviru Svetovne Trgovinske

Organizacije (WTO), npr. GATT4, ki ne zagotavljajo postopkov za zaščito investitorjev, temveč

zgolj postopek med državami pogodbenicami, če ena od njih ravna v neskladju z določbami

sporazuma. V tej luči bom skušal odgovoriti na vprašanje, v kolikšni meri je institut diplomatske

zaščite še relevanten. Sklenitev BIT-a je namreč najpreprostejša rešitev, ki si jo države lahko

izberejo kot odgovor na morebitne investicijsko obarvane spore.

4 General Agreement on Tariffs and Trade, dostopno na http://www.wto.org/english/docs_e/legal_e/final_e.htm.

Diplomatska zaščita pravnih oseb Pojem diplomatske zaščite

3

2. POJEM DIPLOMATSKE ZAŠČITE

Pravni institut diplomatske zaščite izhaja iz suverenosti držav kot temeljnega načela

mednarodnega prava, urejenega v 2. členu UL OZN,5 tesno pa je povezan z sfero mednarodnega

prava ki ureja odgovornost držav za mednarodno protipravna dejanja.6 Bistvo procesa

diplomatske zaščite je, da država A intervenira pri državi B in s tem ščiti svojega državljana,

katerega pravice so bile z ravnanjem države B prizadete.7 Da bo izvajanje diplomatske zaščite

doseglo svoj namen – prenehanje nedopustnih dejavnosti ter restitucijo in/ali satisfakcijo

posameznika – bo v večini primerov treba državi dokazati protipravnost njenega ravnanja.

Diplomatsko zaščito uvrščamo pod področje »obravnavanja tujcev«8, ki se deli na primarna in

sekundarna pravila. Primarna pravila razlagajo kako država sme in ne sme ravnati s tujci in

katera dejanja ali opustitve pomenijo kršitev mednarodnega prava. Sekundarna pravila pa

vsebujejo pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da lahko neka država izvaja diplomatsko zaščito.9 Ti

pogoji so vsebovani v 44. členu Osnutka členov o odgovornosti držav za mednarodno

protipravna dejanja (Draft Articles on Responsibility of States for Internationally Wrongful Acts,

sprejeti kot priloga k resoluciji GS OZN,10 v nadaljevanju: DARSIWA): (1) pravila o

»državljanstvu zahtevka« ter (2) pravila o izčrpanju notranjih pravnih sredstev.11

Najizčrpneje v novejši dobi je tematiko diplomatske zaščite obdelala KMP, ki je leta 2006

sprejela Osnutke Členov o diplomatski zaščiti (Draft Articles on Diplomatic Protection)12 (v

nadaljevanju: DADP), katerih vsebina bo najverjetneje s časom prešla v običajno mednarodno

pravo. Prvi člen DADP definira diplomatsko zaščito takole: »Diplomatska zaščita sestoji iz

poziva države, preko diplomatskih dejavnosti ali drugih načinov mirnega reševanja sporov,

drugi državi da prevzame odgovornost za škodo, ki jo je z mednarodno protipravnim dejanjem

5 DaniloTürk, Temelji mednarodnega prava, 2007, str. 208. 6 Cerar, B., op. cit., str. 8. 7 Türk, D., op. cit., str. 208. 8 ILC Draft Articles on Diplomatic Protection (DADP) s komentarjem, str. 22. 9 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 22. 10 UN GA Resolution A/RES/56/83, 2001. 11 ILC Draft Articles on Responsibility of States for Internationally Wrongful Acts (DARSIWA), 44. člen. 12 ILC DADP, op. cit.

Diplomatska zaščita pravnih oseb Pojem diplomatske zaščite

4

povzročila fizični ali pravni osebi, ki je državljan prve države, z namenom uveljavitve takšne

odgovornosti.«13

Velja omeniti, da izvajanje diplomatske zaščite ni dolžnost države, temveč zgolj pravica.14

Mednarodno pravo ne vsebuje nobene obveznosti države v tej smeri. Lahko pa rečemo, da imajo

državljani pravico od svoje države zahtevati, da jih diplomatsko zaščiti, ter da je država dolžna

njihovo zahtevo preudariti.15 Ne bo pa z zavrnitvijo zagrešila nobenega mednarodno

protipravnega dejanja.

Prva in najpomembnejša predpostavka da lahko država sploh izvaja diplomatsko zaščito nad

nekom je, da se ta fizična ali pravna oseba šteje za njenega državljana.16 Kakšna so pravila o

določanju državljanstva, je predmet 3. poglavja.

Druga predpostavka za dopustnost zahtevka države za diplomatsko zaščito je izčrpanje notranjih

pravnih sredstev.17 Vendar, ker se diplomatska zaščita velikokrat izvaja po neuradnih kanalih, in

preko neformalnih poti, se pravilo o izčrpanju notranjih pravnih sredstev nanaša le na situacijo,

ko hoče država sprožiti uradni postopek proti drugi državi pred določenim mednarodnim

tribunalom, ki sodi po mednarodnem javnem pravu. Institut izčrpanja notranjih sredstev je

vnesen v 42. člen DARSIWA18, njegovo bistvo pa je, da je državi dana priložnost da popravi

krivico katero je sama zakrivila, brez takojšnjega poseganja v njeno suverenost.19 Za več

podrobnosti o tem institutu glej 4. poglavje.

13 ILC DADP, op. cit., 1. člen (prevod avtorja). 14 Shaw, M. N., op. cit., str. 809. 15 Shaw, M. N., op. cit., str. 810; Van Zyl v. Government of the Republic of South Africa, SCA 109, 2007, §6. 16 ILC DADP, op. cit., 1. člen. 17 Shaw, M. N., op. cit., str. 819; ILC DADP, op. cit., 14. člen; Interhandel case (Switzerland v. USA), I.C.J. Reports 1959. 18 ILC DARSIWA, op. cit., 42. člen. 19 Shaw, M. N., op. cit., str. 819.

Diplomatska zaščita pravnih oseb Zgodovinski razvoj diplomatske zaščite

6

3. ZGODOVINSKI RAZVOJ DIPLOMATSKE ZAŠČITE

3.1. Začetki razvoja

Institut diplomatske zaščite se je začel razvijati v poznem 18. ter v začetku 19. stoletja. Prvi

akademik, ki ga je eksplicitno omenil, je bil Emmerich Vattel, ki je v svojem delu The Law of

Nations, or the Principles of Natural Law (1758) zapisal: »Kdorkoli prizadane državljana, s tem

neposredno škodi njegovi državi, ki mora svojega državljana zaščititi. Suveren prizadetega

državljana mora maščevati dejanje ter, če je mogoče, prisiliti storilca krivice, da zagotovi polno

odškodnino ali pa ga kaznovati. V nasprotnem primeru državljanu ne bo zagotovljena

najpomembnejša pravica v civilni družbi – pravica do varnosti.«20

V 19. stoletju se je s polnim zagonom začel razvoj prava na mednarodni ravni, ki ureja ravnanje

s tujci v državi ter njihove pravice. Ta razvoj je tlakoval pot uporabi diplomatske zaščite, saj je

status tujcev v državah naenkrat dobil široke razsežnosti.21 Potreba po tovrstnem pravu ter

diplomatski zaščiti je izhajala iz okoliščin hitrega razvoja komunikacijskih poti, transporta ter

industrializacije. Posledično je vedno več ljudi potovalo v različne kraje sveta v iskanju surovin

ter možnosti za uspeh in dobičkonosne posle.22 Države ki so bile destinacije takšnih potovanj, so

štele tuje investicije za dobrodošle iz različnih razlogov – investicije so vzpodbujale ekonomsko

rast, predstavljale so vir tujega kapitala, znanja in informacij, stimulirale so lokalno ekonomijo in

nudile delovna mesta.23 Vendar pa tujci, ki so investirali svoj denar v nepremičnine in druge

stvari ali pa ustanovili podjetje in začeli poslovati, seveda niso mogli iz tuje države oditi kar čez

noč. Njihova zaveza državi je bila bolj dolgoročne narave. Zaradi tega je nastala potreba, da se

takšne investicije zaščiti ne samo na ravni državnega prava, temveč mednarodnega. Notranje

pravo je namreč – še posebej v manj stabilnih režimih nerazvitih držav – preveč občutljivo na

spremembe režimov in trenutnih teženj v politiki, medtem ko država ne more enostransko

spremeniti običajnega mednarodnega prava ali pa enostavno odstopiti od meddržavne pogodbe.24

20 Chittharanjan F. Amerasinghe, Diplomatic Protection, 2008, str. 10. 21 Ian Brownlie, Principles of Public International Law, 2008, str. 522. 22 Amerasinghe, C. F., op. cit., str. 13. 23 Surya P. Subedi, International Investment Law: Reconciling Policy and Principle, 2008, str. 83. 24 Subedi, S. P., op. cit., str. 83.


7

Tujci so prihajali večinoma iz razvitejših, bogatih evropskih držav, ki so želele zaščititi svoje

državljane ter njihovo imetje, države v razvoju pa so hotele, kljub vsem pozitivnim stranem tujih

investicij, zaščititi svoja naravna bogastva ter preprečiti, da bi prišla v roke tujim državljanom in

njihovim suverenom. S tem je nastajalo vedno več tujih interesov, konfliktov, ter sporov o tem

kdo ima jurisdikcijo v primeru tujcev in katero pravo naj se uporabi.25 Spori pa so terjali

izvajanje diplomatske zaščite.

3.2. Diplomacija vojaških ladij

Zanimivost v razvoju diplomatske zaščite je bila tudi t.i. diplomacija vojaških ladij (»Gunboat

diplomacy«26).V času razvoja instituta diplomatske zaščite se je mnogo vplivnih in bogatih

podjetij ter tudi posameznikov za zaščito svojih interesov v tujini posluževalo tega, običajno

precej učinkovitega načina. Prepričali so vlade svojih držav, da so odposlale manjši kontingent

topniških ladij in rušilcev, ki so se zasidrale ob obali držav gostiteljic. Že sama prisotnost takšnih

»gostov« in grožnja uporabe orožja je običajno povzročila, da so države gostiteljice hitro

izplačale zahtevane odškodnine oškodovanim tujcem. Takšna praksa je bila običajna v zunanjih

odnosih večjih evropskih držav. Zadnja tovrstna “diplomacija” se je zgodila leta 1902, ko so

Velika Britanija, Nemčija ter Italija skupno poslale floto vojaških ladij pred obalo Venezuele ter

njihov umik pogojile z izplačilom odškodnin njihovim državljanom zaradi neplačila državnega

dolga.27

3.3. Doktrina Calvo

Posebej veliko primerov izvajanja diplomatske zaščite se je pojavilo s strani evropskih držav

proti državam Latinske Amerike, ki so bile takrat večinoma pravno neurejene ter podvržene

vladnim režimom, ki niso bili sposobni vzpostaviti zanesljivega pravnega sistema, ki bi dosledno

varoval pravice tujcev. Zato ni čudno, da se je ravno v državah Latinske Amerike razvilo močno

nasprotovanje izvajanju diplomatske zaščite, saj so v tem videli zgolj izgovor razvitejših, 25 Amerasinghe, C. F., op. cit., str. 13. 26 Subedi, S. P., op. cit., str. 12. 27 Ibid.


8

močnejših držav, da posegajo v njihovo suverenost ter si prisvajajo njihova ozemlja pod pretvezo

zaščite svojih državljanov ter njihovega imetja.28 Leta 1868 je tovrstna miselnost pripeljala do

sprejetja t.i. “doktrine Calvo”, katere avtor je – v tistem času zelo eminenten – argentinski

pravnik Carlos Calvo.29 Osrednja ideja doktrine Calvo je, da so tujci upravičeni do enake stopnje

zaščite njihovih interesov kot državljani države gostiteljice in ne uživajo nobenih dodatnih

privilegijev. Prav tako je postalo nujno, da tujci, ki so zatrjevali, da so bili oškodovani, najprej

izčrpajo vsa pravna sredstva, ki so jim na voljo v državi gostiteljici, preden zaprosijo za pomoč

svojo matično državo oziroma vložijo zahtevek na mednarodno arbitražno sodišče.30 Doktrina, ki

je bila osredotočena okrog ideje, da nobena tuja entiteta ne more imeti v trajni lasti zemlje ali

naravnih bogastev v neki državi, se sicer ni obdržala, je pa pomembno prispevala k nadaljnjemu

razvoju institutov razlastninjenja tuje lastnine, zahtevane kompenzacije ter tudi diplomatske

zaščite. V določeni meri je vsebovana v ustavnih ureditvah mnogih latinsko-ameriških držav.31

3.4. Razvoj v 20. in 21. stoletju

V dvajsetem stoletju, še posebej pa po drugi svetovni vojni je bil institut diplomatske zaščite

sprejet kot del sistema običajnega mednarodnega prava.32 Leta 1924 je Stalno meddržavno

sodišče v zadevi Mavrommatis Palestine Concessions izjavilo: »Osnovno načelo mednarodnega

prava je, da je država upravičena ščititi svoje subjekte, kadar so le-ti oškodovani zaradi dejanj

drugih držav, ki pomenijo kršitev mednarodnega prava, v kolikor ni bilo možno dobiti

zadoščenja preko drugih načinov. Ko država podvzame zahtevek svojega subjekta in se posluži

diplomatskega delovanja ali sprožitve mednarodnega sodnega postopka v njegovem imenu, s tem

država dejansko brani svoje lastne pravice – pravice da zagotovi, v imenu svojih subjektov,

spoštovanje pravil mednarodnega prava.«33 Vsebina tega odstavka je bila potrjena in ponovljena

v drugih sodbah Stalnega meddržavnega sodišča ter njegovega naslednika, Meddržavnega

28 Amerasinghe, C. F., op. cit., str. 15. 29 Ibid.; Cerar, B., op. cit., str. 92. 30 Subedi, S. P., op. cit., str. 14. 31 Ibid., str. 15. 32 Amerasinghe, C. F., op. cit., str. 16. 33 Mavrommatis Palestine Concessions case, P.C.I.J., Series A, 1924, str. 12; Subedi, S. P., op. cit., str. 12-13.


9

sodišča v Haagu34. Dotično mnenje izraža miselnost, ki je sprejeta v mednarodnem pravu in

sicer, da posameznik ne more tožiti države v zadevah, ki so povezane s suverenostjo držav in

načelom nevmešavanja v notranje zadeve. Posledično, ko država začne izvajati diplomatsko

zaščito, zahtevek njenega državljana postane zahtevek same države. Kršitev pravic zasebnega

subjekta se tako prelevi v kršitev pravic države.35

Reči, da je kršitev pravic posameznika hkrati kršitev pravic države je sicer pravna fikcija, a

logična s stališča mednarodnega prava v času, ko posameznik ni imel nobenih pravic v

mednarodnem pravu.36 Danes je situacija drugačna, saj je posameznik subjekt mnogih pravic, ki

jih priznava mednarodno pravo. Temu navkljub pa ima malo pravnih sredstev, če pride do

kršitev teh pravic, zato predstavlja diplomatska zaščita s strani njegove države pomembno

sredstvo za zaščito osebkov, ki so bili oškodovani na tujem ozemlju.37 Če država vloži zahtevek

v imenu svojega subjekta pri nekem mednarodnem tribunalu ali razsodišču, je s stališča

slednjega država eden in edini tožnik.38 Iz tega sledi, da izvajanje diplomatske zaščite ne more

biti videno kot intervencija države, neskladna z mednarodnim pravom,39 implicitno pa pomeni

tudi, da lahko država ščiti le entitete, ki pripadajo njej (so njeni državljani). O tem, kakšni so

pogoji da se pravna oseba šteje za državljana neke države, več v nadaljevanju.

Delno je pravica do diplomatske zaščite vsebovana tudi v 3. členu Dunajske konvencije o

diplomatskih odnosih iz leta 1961, ki opisuje eno od funkcij diplomatskih misij: »zaščita

interesov države pošiljateljice ter njenih državljanov v državi gostiteljici, v okviru mednarodnega

prava.« Poleg interesov države je naloga odposlancev ščititi tudi interese državljanov države

pošiljateljice.40 V kolikor ta določba pokriva dejanja diplomatskih in konzularnih misij s

katerimi se ščiti in pomaga oškodovanemu ali prizadetemu državljanu, se nanaša na institut

diplomatske zaščite.41

34 Reparation for Injuries suffered in the Service of the United Nations, Advisory Opinion, I.C.J. Reports 1949; Case concerning Barcelona Traction, Light and Power Company, limited, I.C.J. Reports 1970; Nottebohm case, I.C.J. Reports 1955; Case concerning Ahmadou Sadio Diallo, Preliminary objections, I.C.J. Reports 2007. 35 Amerasinghe, C. F., op. cit., str. 23. 36 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 25. 37 Ibid. 38 Shaw, M. N., op. cit., str. 810. 39 Ibid. 40 Bohte, Sancin: Diplomatsko in konzularno pravo, 2006, str. 95. 41 Amerasinghe, C. F., op. cit., str. 24.

Diplomatska zaščita pravnih oseb Državljanstvo

10

4. DRŽAVLJANSTVO

Državljanstvo pravnih oseb je postavljeno na temeljih principov državljanstva fizičnih oseb, zato

je prav da najprej omenimo slednje.

4.1. Državljanstvo fizičnih oseb

Državljanstvo je popkovina med posameznikom in njegovo državo. Pravilo običajnega

mednarodnega prava je,42 da lahko država izvaja diplomatsko zaščito samo nad svojimi

državljani, kadar so njihove pravice prizadete z dejanji drugih držav43 (z izjemo apatridov in

beguncev).44 Res pa je, da so države svobodne v tem, da podelijo državljanstvo komurkoli želijo,

razen kadar takšna podelitev kolidira s pravicami drugih držav.45 Prvi člen Haške Konvencije o

nekaterih vprašanjih v zvezi z konfliktom zakonov o državljanstvu (Hague Convention on

Certain Questions relating to the Conflict of Nationality Laws) iz leta 1930 pravi: »Vsaka država

lahko s svojimi zakoni določi kdo vse bo veljal za njenega državljana. Takšne zakone morajo

druge države priznati in spoštovati, v kolikor so skladni z mednarodnimi konvencijami,

mednarodnim običajnim pravom ter splošno priznanimi in veljavnimi načeli mednarodnega

prava v zvezi z državljanstvom…«46.

Vprašanje je, kaj se zgodi v primeru, da ima oseba več državljanstev. V znanem primeru

Nottebohm47 se je Meddržavno sodišče v Haagu soočilo s tem problemom, ki implicira da vsaka

država, katere državljanstvo oseba ima, lahko vloži zahtevek proti katerikoli tretji državi, ne pa

tudi proti drugi državi, katere (tudi) državljan je taista oseba.48 V primeru Nottebohm je

Liechtenstein vložil tožbo proti Gvatemali in zahteval odškodnino – zaradi neupravičene

deportacije in zasega premoženja – v imenu svojega državljana, g. Nottebohma. Slednji je imel

nemško državljanstvo, leta 1939 pa je zaprosil za državljanstvo v Liechtensteinu. G. Nottebohm

je že od leta 1905 (do 1943, ko je bil deportiran zaradi vojne) stalno prebival v Gvatemali in tam 42 Amerasinghe, C. F., op. cit., str. 129; ILC DADP, op. cit., 4. člen. 43 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 30; ILC Draft Articles on Responsibility of States for Internationally Wrongful Acts s komentarjem, str. 304. 44 ILC DADP, op. cit., 3. člen. 45 Shaw, M. N., op. cit., str. 812. 46 League of Nations, Convention on Certain Questions Relating to the Conflict of Nationality Law, 1930, League of Nations, dostopno na: http://www.unhcr.org/refworld/docid/3ae6b3b00.html [22 Januar 2011]; Nationality Decrees in Tunis and Morocco, P.C.I.J., Series B, 1923, str. 24. 47 Nottebohm case, op. cit., str. 4. 48 Shaw, M. N., op. cit., str. 815.


11

vodil svoje posle, z Liechtensteinom pa ni imel nobene dejanske povezave. Osrednji problem je

bil, ali je Gvatemala dolžna pripoznati državljanstvo, ki je bilo podeljeno s strani Liechtensteina.

Sodišče je oprlo svojo odločitev na teorijo »efektive/dejanske povezave«49 in odločilo, da

Gvatemala ni dolžna pripoznati državljanstva Liechtensteina, saj g. Nottebohm nima z

Liechtensteinom nobene dejanske, pristne povezave, za naturalizacijo pa je zaprosil le z

namenom da bi se lahko izvajala diplomatska zaščita, medtem ko je v Gvatemali prebival skoraj

30 let.50 Ta rešitev Meddržavnega sodišča je bila deležna precej kritik in prevladujoče mnenje v

mednarodni sferi je, da se za izvajanje diplomatske zaščite ne zahteva neka realna, efektivna

povezava z državo – posedovanje državljanstva je dovolj.51 Vendarle pa se je pristop presoje

dejanske, realne povezave posameznika z neko državo ohranil v tem smislu, da mednarodno

pravo v primeru, ko ima oseba dvojno državljanstvo, utemeljenost zahtevka države nasproti

drugi (katere državljanstvo oseba prav tako ima) presoja po tem, katero državljanstvo je

»dominantno«,52 se pravi s katero državo ima oseba močnejšo vez (prebivanje, delo, plačevanje

davkov, ipd.). V tej obliki je teorija povzeta tudi v DADP, katerih 7. člen pravi: »Država ne more

izvajati diplomatske zaščite za svojega državljana nasproti drugi državi, če je njen državljan

hkrati tudi državljan te druge države, razen v primeru, ko je državljanstvo prve države

prevladujoče, tako v času nastanka škode kot v času vložitve zahtevka.«53

4.2. Državljanstvo pravnih oseb

V diplomskem delu sem se osredotočil predvsem na pravne osebe v obliki gospodarskih družb,

čeprav nastopajo v mednarodni sferi tudi druge vrste pravnih oseb. V členu 13 DADP je izrecno

omenjeno, da se v primeru drugih pravnih oseb mutatis mutandis uporabljajo pravila ki veljajo za

gospodarske družbe.54

49 »genuine connection« (Nottebohm case, op. cit., str. 23). 50 Shaw, M. N., op. cit., str. 814. 51 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 42; Salem case, 2 RIAA, 1932, str. 1188; Dallal v. Iran case, Iran-US CTR, vol. 3, 1983, str. 23. 52 Shaw, M. N., op. cit., str. 815; Islamic republic of Iran v. USA, Iran-US CTR, vol. 5, str. 251. 53 ILC DADP, op. cit., 7. člen. 54 ILC DADP, op. cit., 13. člen.


12

»Državljanstvo« pravne osebe (oz. pripadnost neki državi) je zaradi različnih faktorjev včasih

težko ugotoviti. To se predvsem nanaša na večje gospodarske družbe, ki so prisotne na več trgih

in poslujejo multinacionalno. Na primer: podjetje (predpostavljamo da gre za delniško družbo) je

formalno ustanovljeno (inkorporirano) v državi A, medtem ko ima vse prostore, upravo in

proizvodne obrate v državi B, kjer tudi posluje, vsi delničarji pa so iz države C. Kaj je torej

najpomembnejši faktor, po katerem ugotavljamo državljanstvo gospodarske družbe?

V primeru, ko ima gospodarska družba svoje različne bistvene komponente v različnih državah,

je možnih več različnih testov državljanstva družbe: »Pravilo ustanovitve« (inkorporacije) bi

pomenilo enostavno to, da ima družba državljanstvo države, kjer je pravno registrirana. »Pravilo

sedeža« (siege social) bi pomenilo da je družba državljan države v kateri se nahaja njen sedež

oziroma centralna uprava. »Pravilo lastniških deležev« (majority/substantial ownership) pa bi

družbo naredilo za državljana države, katere državljani so imetniki družbenih deležev (delničarji,

družbeniki,…) oz. največji del njenih delničarjev, če niso vsi iz iste države.55 Večina držav

zastopa tradicionalno stališče inkorporacije, med njimi tudi Slovenija56, in štejejo družbe, ki so

ustanovljene na njihovem teritoriju, za njhove pravne osebe. Ostaja pa dilema, ali je zgolj

ustanovitev dovolj za izvajanje diplomatske zaščite, ali se zahteva še kaj več.57

Pri vseh teh možnostih izbire je prevladujoče mnenje v mednarodnem pravu, da mora obstajati

neka opredmetena, realna in efektivna povezava58 med družbo ter državo, ki bi rada izvajala

diplomatsko zaščito nad to družbo.59 Različni primeri so se nagibali k različnim faktorjem, od

države ustanovitve družbe, države kjer se nahaja administrativni sedež in uprava družbe, ali pa

države katere državljani imajo večinski delež v lastniški strukturi družbe.60

55 Lawrence Johnson Lee: »Barcelona Traction in the 21st Century: Revisiting its Customary and Policy Underpinnings 35 years later«, 42 Stan. J. Int’l L. 237, str. 246-247. 56 Cerar, B., op. cit., str. 134. 57 Ibid., str. 135. 58 V izvirniku: »tangible link« (Shaw, M. N., op. cit., str. 815). 59 Shaw, M. N., op. cit., str. 815. 60 Ibid., str. 816.

Diplomatska zaščita pravnih oseb Sodna praksa Meddržavnega sodišča

13

5. SODNA PRAKSA MEDDRŽAVNEGA SODIŠČA

Najbolj odmeven primer pred Meddržavnim sodiščem v Haagu s tematiko diplomatske zaščite

pravnih oseb – šlo je za kapitalsko delniško družbo – je bil Barcelona Traction, Light and Power

Company61, katerega sodba je bila izdana leta 1970.

5.1. Primer Barcelona Traction, Light and Power Company (Belgija proti Španiji)

V zadevi Barcelona Traction je Belgija vložila zahtevek proti Španiji v zvezi s podjetjem pod

tem imenom, ki je bilo ustanovljeno leta 1911 v Kanadi. Podjetje se je ukvarjalo s proizvodnjo in

distribucijo električne energije v Španiji, večina njenih delničarjev pa je bila belgijskega

državljanstva. Po drugi svetovni vojni je španska vlada sprejela serijo finančnih ukrepov, ki so

precej oklestili možnosti podjetja za poslovanje in nazadnje je bila Barcelona Traction leta 1948

prisiljena razglasiti stečaj.

Belgija je po stečaju podjetja vložila zahtevek proti Španiji za plačilo odškodnine belgijskim

delničarjem, ker so bili zaradi dejanj in finančnih ukrepov španske vlade oškodovani. Španija je

na to ugovarjala, da Belgija ni upravičena do vložitve zahtevka, saj je bilo z ukrepi oškodovano

podjetje, ne pa delničarji.

Sodišče je zavrnilo zahtevek Belgije z utemeljitvijo, da ne zasleduje nobenega njenega pravnega

interesa in je kot tak nedopusten. Zavrnitev je utemeljilo s sledečimi besedami: »Gospodarska

družba poseduje državljanstvo tiste države, po zakonih katere je ustanovljena ter v katere

teritoriju ima registriran sedež, ne pa država, katere državljanstvo imajo delničarji.62

Ustanovitev predstavlja realno, efektivno povezavo med družbo in državo, ki je potrebna za

možnost izvajanja diplomatske zaščite.«63

Postavljena sta bila torej dva pogoja, da lahko država izvaja diplomatsko zaščito nad družbo: (1)

ustanovitev po zakonih te države ter posledično (2) lokacija registriranega sedeža v tej državi.64

61 Barcelona Traction, op. cit. 62 Barcelona Traction, op. cit., §70; ILC DADP, op. cit., 9. člen. 63 Barcelona Traction, op. cit., §70. 64 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 53.


14

Vendar pa se sodišče ni zadovoljilo z ustanovitvijo kot edinim kriterijem za možnost

diplomatske zaščite. Čeprav je zavrnilo možnost analogije s primerom Nottebohm65 (kjer je

zavrnilo relevantnost državljanstva ter utemeljilo sodbo povsem na dejanski/realni povezavi), je

v isti sapi tudi potrdilo, da: »na specifičnem področju diplomatske zaščite, še noben test

"dejanske/realne povezave" ni bil splošno sprejet«66. Sodišče je predlagalo, da mora poleg

ustanovitve družbe obstajati še neka »stalna in bližnja povezava« z državo ustanovitve.67 Iz

dejstev primera je sledila ugotovitev, da obstaja takšna povezava med družbo Barcelona Traction

ter Kanado zaradi ustanovitve družbe v tej državi in lokacije sedeža ter bančnih računov, preko

50 let dolgo obdobje delovanja v Kanadi, srečevanja uprave podjetja tam, ter splošnega

priznavanja Barcelone Traction s strani drugih držav kot kanadskega podjetja.68 Vse to je vodilo

sodišče k odločitvi, da je povezava Barcelona Traction s Kanado dovolj oprijemljiva69 ter

zavrnilo zahtevek Belgije.

Povzetek razmisleka, ki je sodišče vodilo do odločitve v zadevi je torej ta, da v kolikor je država

z svojimi mednarodnopravno nedopustnimi dejanji oškodovala družbo, so bile s tem prizadete le

pravice družbe, ne pa tudi pravice delničarjev. Družba in njeni delničarji so ločene entitete z

različnimi pravicami in upravičenji, in vse dokler družba ne preneha obstajati, nimajo delničarji

nobene pravice do sredstev in kapitala družbe.70 Sodišče je izjavilo, da je za delniške družbe

»značilna jasna ločnica med družbo in imetniki delnic. Kadar je zaradi škode ki jo je utrpela

družba prizadet interes delničarja, se mora le-ta obrniti na družbo samo, ne pa na svojo

državo.«71 Čeprav sta tako družba kot delničar utrpela škodo, so bile neposredno kršene le

pravice družbe, ne pa pravice delničarja.72 Zato lahko diplomatsko zaščito za družbo izvaja le

država ustanovitve družbe. Četudi so zaradi izgube vrednosti njihove investicije posredno

prizadeti tudi delničarji, to ne pomeni, da so bile kršene njihove pravice. Zato ne more na

njihovo mesto stopiti država, temveč morajo sami sprožiti potrebne postopke proti družbi.

65 Barcelona Traction, op. cit., §70. 66 Ibid. 67 Ibid., §71. 68 Ibid., §§71-76; ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 53-54. 69 Barcelona Traction, op. cit., §71. 70 Ibid., §41. 71 Ibid., §41. 72 Ibid., §44.


15

Poudariti je treba, da imajo tudi delničarji pravico, da uporabijo pravna sredstva (se poslužijo

diplomatske zaščite svoje države) proti državi, ki je dejanje zakrivila, vendar samo in zgolj v

primeru, kadar so bile z mednarodno protipravnim dejanjem prizadete njihove direktne,

neposredne pravice. (»direct shareholder rights«).73 To se lahko zgodi npr. v primeru zaplembe

delnic tujih državljanov, prepovedi izplačil dividend, preprečevanje udeležbe na skupščini

podjetja, kršitev pravice glasovanja ali imenovanja direktorjev, ipd.74 Pomembna je ločnica med

pravicami družbe in pravicami, ki pripadajo delničarjem/družbenikom.

Na to možnost ne smemo gledati kot na izjemo od splošnega pravila – v tem primeru namreč

država ne ščiti več same družbe, temveč svoje državljane – delničarje, katerih pravice so bile

kršene. Zelo pomembno precedenčno izjavo je Sodišče podalo tudi glede opredelitve pravnih

virov, po katerih naj bi se presojalo ali ima v določenem primeru družba svojo neodvisno pravno

subjektiviteto (in ima posledično svoje lastne pravice) – poudarilo je, da to določajo relevantna

pravila notranjega prava držav, ne pa mednarodno pravo.75

K zgoraj omenjeni možnosti je Sodišče dodalo še dve izjemi, ko lahko tudi država državljanstva

delničarjev izvaja diplomatsko zaščito (pa ne gre za njihove neposredne pravice):

1.) Domača država delničarjev izvaja diplomatsko zaščito, če je družba prenehala obstajati v

državi katere državljanstvo ima (državi ustanovitve)

Izjema je postavljena zato, da investitorji v družbo ne bi ostali brez zaščite, saj država družbe

svojih pravic po mednarodnem pravu z prenehanjem obstoja družbe ne more več uveljavljati.

Sodišče v zadevi Barcelona Traction ni izrecno izjavilo, da mora družba prenehati v državi

ustanovitve, vendar pa je iz okoliščin primera jasno, da je imelo v mislih prenehanje v državi

ustanovitve, in ne v državi, kjer ji je nastala škoda. Sodišče je bilo pripravljeno sprejeti dejstvo,

da je družba Barcelona Traction uničena v Španiji76, a hkrati poudarilo, da to ni imelo učinka na

njen obstoj v Kanadi (državi ustanovitve). Družba je »rojena« v državi ustanovitve, ko se

ustanovi in registrira, ter obratno, družba »umre« ko se izbriše iz registra in preneha obstajati v

73 Barcelona Traction, op. cit., §47. 74 Cerar, B., op. cit., str. 139. 75 Barcelona Traction, op. cit., §40; Ahmadou Sadio Diallo, op. cit., §61. 76 Barcelona Traction, op. cit., §65.


16

državi ustanovitve.77 Odgovor na vprašanje ali je družba prenehala obstajati, in torej ni več

zmožna nastopati kot pravna oseba ali biti subjekt pravic in obveznosti, je torej odvisen od

njenega statusa v državi ustanovitve.78

2.) Država delničarjev lahko izvaja diplomatsko zaščito če je država ustanovitve družbe tista, ki

je kršila njene pravice.

Izjema je namenjena situaciji, ko domača država družbe krši njene pravice, saj v temu primeru

seveda ne bo nudila diplomatske zaščite proti sami sebi. V Barcelona Traction Španija – tožena

stranka – ni bila država ustanovitve, zato ta izjema ni prišla v poštev, vendar pa jo je Sodišče

omenilo: »Razvita je bila teorija po kateri lahko domača država delničarjev izvaja diplomatsko

zaščito, če je država ustanovitve družbe hkrati tudi država, ki je odgovorna za protipravno

dejanje in nastanek škode. Kakršnakoli je že splošna veljavnost te teorije, vsekakor ni relevantna

v tem primeru.«79 Sodniki Jessup80, Fitzmaurice81 in Tanaka82 so v ločenih mnenjih k sodbi

izrazili podporo takšni možnosti diplomatske zaščite. Poudariti je treba da tu ne gre za kršitev

pravic delničarjev, temveč pravic družbe.

Obe izjemi bosta obravnavani v poglavju o Osnutkih členov o diplomatski zaščiti KMP.

Sodišče je svoj negativen odnos do možnosti držav delničarjev, da sprožijo postopek

diplomatske zaščite za družbo obrazložilo s tem, da bi dopustitev takšnih postopkov ustvarila

ozračje negotovosti, zmede in nevarnosti v mednarodnih ekonomskih odnosih.83 Delničarji

velikih družb so velikokrat razpršeni po vsem svetu, delnice pa so: »Zelo razpršene in pogosto

menjajo lastnike« 84. S tem bi družbo ter državo, kjer podjetje posluje, izpostavili možnosti cele

množice tožb iz vseh koncev sveta, to pa bi negativno vplivalo na pripravljenost držav sprejeti

tuje investicije ter posledično na razvoj in mednarodno trgovino.

77 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 61. 78 Ibid. 79 Barcelona Traction, op. cit., §92. 80 Barcelona Traction, op. cit., str. 191-193. 81 Barcelona Traction, op. cit., str. 72-75. 82 Barcelona Traction, op. cit., str. 134. 83 Shaw, M. N., op. cit., str. 816; Barcelona Traction, op. cit., §96. 84 Barcelona Traction, op. cit., §96.


17

5.2. Primer Elettronica Sicula SpA (ELSI), (ZDA proti Italiji)

Sodišče je zopet dobilo priložnost da se dotakne tematike diplomatske zaščite leta 1989 v zadevi

ELSI. 85 Šlo je predvsem za problem kršitve neposrednih pravic delničarjev in možnosti države,

da izvaja diplomatsko zaščito nad družbo v takšnih situacijah.

Šlo je za zahtevek, ki so ga ZDA vložile proti Italiji zaradi domnevno nezakonitih dejanj

italijanskih oblasti. Elettronica Sicula je bilo italijansko podjetje s proizvodnim obratom na

Siciliji, ki se je ukvarjalo s proizvodnjo katodnih cevi, rentgenskih cevi ter drugih komponent

elektronskih naprav. Ameriški družbi Raytheon Company in Machelett Laboratories, Inc., sta

bila 100-odstotna lastnika delnic ELSI. Leta 1968 sta se lastnika odločila, da bosta zaradi slabega

poslovanja ELSI likvidirala. Ocene so kazale, da bi likvidacijska masa ELSI bila tolikšna, da bi

se lahko doseglo ugodno poplačilo upnikov. Ko so se novice o zaprtju ELSI razširile, so

italijanske oblasti začele izvajati pritisk na ELSI, da ne bi zaprla svojih vrat, župan Palerma pa je

1. aprila 1968 celo ukazal začasno zaplembo proizvodnih obratov ELSI in vseh njenih sredstev

za obdobje 6 mesecev. ELSI je sprožil postopke na italijanskih sodiščih za odpravo odredbe o

zaplembi. Po razpletu situacije se je ELSI prodal za občutno nižjo ceno, kot bi se lahko, če bi se

sredstva likvidirala takrat kot je bilo prvotno načrtovano,86 s tem pa sta bila lastnika družbe,

Raytheon Company in Machelett Laboratories, oškodovana. Sodišče je sicer v sodbi odločilo, da

Italija ni kriva nobene kršitve mednarodnega prava in je zavrnilo zahtevek ZDA, vendar je

bistveno to, da je dovolilo ZDA, da so izvajale diplomatsko zaščito za svoje državljane –

delničarje v italijanski družbi.

ZDA so vložile zahtevek proti Italiji in trdile da so italijanske oblasti ravnale nezakonito in v

nasprotju s svojimi mednarodnimi obveznostmi iz Sporazuma o prijateljstvu, trgovini in plovbi

(Treaty of Friendship, Commerce and Navigation). Podjetji Raytheon in Machelett sta bili

ustanovljeni v ZDA in tako imeli njeno »državljanstvo« , hkrati pa sta bili delničarja v ELSI. Šlo

je torej za situacijo, ko je država izvajala diplomatsko zaščito za delničarje v gospodarski družbi

– ZDA so trdile, da je bila kršena njuna neposredna pravica »organizirati, nadzirati in voditi

podjetje«. Vendar pa je primer ELSI imel drugačno podlago kot Barcelona Traction. Pravice in

85 Case concerning Elettronica Sicula (S.p.A.) (ELSI), (United States of America v. Italy), I.C.J. Reports 1989, str. 15. 86 Elettronica Sicula, op. cit., str. 15.


18

obveznosti držav namreč niso izhajale iz običajnega mednarodnega prava, temveč iz prej

omenjenega Sporazuma med ZDA in Italijo, ki ga je moralo Sodišče razložiti. Omenjeni

Sporazum je neposredno zagotavljal državljanom, družbam in drugim pravnim entitetam držav

pogodbenic določene pravice v zvezi z sodelovanjem in udeležbo v pravnih osebah, ki se štejejo

za državljane druge države pogodbenice. Iz tega razloga je Sodišče tudi poudarilo, da se

izvajanje diplomatske zaščite s strani ZDA v korist Ratyheon-a in Machelett-a ne more šteti v

podporo kateremukoli pravilu običajnega mednarodnega prava. Šlo je torej za pravilo lex

specialis derogat legi generali.

5.3. Primer Ahmadou Sadio Diallo (Republika Gvineja proti Demokratični Republiki

Kongo)

Meddržavno sodišče od primera Barcelona Traction dolgo časa ni imelo priložnosti, da bi se

zopet dotaknilo področja diplomatske zaščite pravnih oseb in uporabilo ali razjasnilo svoja tam

sprejeta stališča in odločitve. Leta 1998 je dobilo takšno priložnost v primeru Ahmadou Sadio

Diallo in leta 2007 izdalo sodbo o predhodnih ugovorih, leta 2010 pa končno sodbo, ki

predstavlja najnovejšo avtoriteto Sodišča na področju diplomatske zaščite pravnih oseb.

5.3.1. Dejanske okoliščine primera

Gospod Ahmadou Sadio Diallo, državljan Gvineje, se je leta 1964 naselil v Demokratični

Republiki Kongo (ki se je v letih 1961-1970 imenovala »Kongo« in med leti 1971-1997 »Zair«).

Tam je leta 1974 po Zairskem pravu ustanovil izvozno-uvozno družbo, imenovano Africom-

Zaire v statusni obliki družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o.), jo registriral v registru mesta

Kinšasa ter postal njen poslovodja. Leta 1979 je razširil svoje poslovanje ter z še dvema

družbenikoma ustanovil ter registriral še eno družbo, imenovano Africontainers-Zaire, tudi v

obliki d.o.o., ki se je ukvarjala s kontejnerskim prevozom blaga. Po umiku njegovih dveh so-

družbenikov leta 1980 so bili lastniški deleži v družbah sledeči: Africom-Zaire je bila v celoti v

lasti g. Dialla, Africontainers-Zaire pa 60-odstotkov v lasti družbe Africom-Zaire ter 40-


19

odstotkov v lasti g. Dialla osebno. Hkrati je g. Diallo postal tudi poslovodja družbe

Africontainers-Zaire.

Proti koncu 80-ih let prejšnjega stoletja so se začeli odnosi med Africom-Zaire in Africontainers-

Zaire ter njunimi poslovnimi partnerji slabšati. Obe podjetji sta sprožili razne sodne in druge

postopke za izterjavo dolgov od svojih poslovnih partnerjev.

Dne 31. oktobra leta 1995 je premier takratne države Zair izdal Ukaz o izgonu za g. Dialla. Iz

ukaza je bila razvidna naslednja podlaga za izgon: »Prisotnost in obnašanje g. Dialla sta kršila

in kršita javni red v Zairu, še posebej na ekonomskem, finančnem in monetarnem področju.« G.

Diallo je bil nemudoma aretiran in 31. januarja 1996 deportiran iz Zaira v Gvinejo. Odstranitev

g. Dialla iz Zaira je bila formalizirana v obliki obvestila o zavrnitvi vstopa v državo (v izvirniku:

»refoulement«) zaradi ilegalnega prebivanja v državi. Obvestilo je bilo sestavljeno isti dan na

letališču v Kinšasi.87

Državi v sporu se glede mnogo dejstev nista strinjali, npr. glede okoliščin aretiranja in pridržanja

g. Dialla, okoliščin ustanovitev podjetij ter sporov med Africom-Zaire in Africontainers-Zaire ter

njunimi poslovnimi partnerji.88 Vendar te okoliščine niso predstavljale ovire za Sodišče, da je

odločilo o možnostih izvajanja diplomatske zaščite s strani Gvineje za g. Dialla ter družbi,

katerih edini družbenik in lastnik je bil. Gvineja je v imenu g. Dialla zahtevala plačilo

odškodnine s strani Demokratične Republike Kongo v višini dobrih 31 milijard (!) ameriških

dolarjev (natančneje: USD$ 31,334,685,888), kolikor naj bi znašali skupni dolgovi Zairskih

poslovnih partnerjev podjetjema Africom-Zaire in Africontainers-Zaire. V tistem času je to

znašalo več kot 3-kratnik kongoškega celotnega zunanjega državnega dolga.

Gvineja je utemeljevala dopustnost svojega zahtevka na treh različnih pravnih temeljih:

(a) kršitev pravic g. Dialla kot fizične osebe, predvsem po Mednarodnem paktu o državljanskih

in političnih pravicah89, ker je bil arbitrarno deportiran brez sodnega postopka ter mu niso bile

omogočene možnosti po Dunajski konvenciji o diplomatskih odnosih90;

87 Ahmadou Sadio Diallo, op. cit., §§14, 15. 88 Ibid., §§16-20. 89 International Covenant on Civil and Political Rights, 19. december 1966, 999 U.N.T.S. 171.


20

(b) kršitev njegovih neposrednih pravic kot družbenika v družbah Africom-Zaire in

Africontainers-Zaire, še posebej pravice nadzirati in voditi podjetja;

(c) kršitev pravic njegovih družb »z substitucijo«, torej diplomatska zaščita družbe s strani

države njenega družbenika, ker je bila za kršitve odgovorna država državljanstva (ustanovitve)

družbe91.

5.3.2. Odločitev Sodišča o predhodnih ugovorih

(a) Glede upravičenja Gvineje do izvajanja diplomatske zaščite za g. Dialla kot fizične osebe

Sodišče ni imelo pomislekov, saj je šlo za povsem običajen primer zaščite fizične osebe s strani

njegove domače države zaradi kršitev njegovih mednarodno priznanih pravic.

(b) V drugem delu sodbe o predhodnih ugovorih je Sodišče odločalo o dopustnosti izvajanja

diplomatske zaščite s strani Gvineje zaradi domnevnih kršitev neposrednih pravic g. Dialla kot

družbenika (v izvirniku: »associé«).

V dotedanjih primerih diplomatske zaščite pravnih oseb (Barcelona Traction, ELSI) je sicer šlo

za delniške družbe in pravice delničarjev, v primeru Ahmadou Sadio Diallo pa za zaščito

družbenika oz. lastnika deleža v družbi z omejeno odgovornostjo, vendar Sodišča to ni zmotilo.92

Implicitno je torej mogoče trditi, da za namene diplomatske zaščite med delničarji v delniških

družbah in družbeniki v drugih kapitalskih družbah ni nobenih razlik. Razlike je seveda mogoče

najti v vrsti in številu pravic, ki jih imajo eni ali drugi v odnosu do njihove družbe, vendar to ni

stvar mednarodnega prava, temveč, kot že omenjeno, prava posameznih držav.

Tožena stranka, DRK, je priznala obstoj pravice držav, da diplomatsko ščitijo svoje državljane,

ki so delničarji/družbeniki v družbah ustanovljenih v drugi državi, če so kršene njihove

neposredne pravice. Vendar je poudarjala, da v tem primeru ni šlo za kršitev takšnih neposrednih

pravic.93 Na splošno sta obe stranki namenili veliko prostora v njunih memorandumih

90 Vienna Convention on Diplomatic Relations, 18. april 1963, 500 U.N.T.S. 95. 91 Ahmadou Sadio Diallo, op. cit., §§28-30. 92 Ibid., §25. 93 Ibid., §50, 51.


21

dokazovanju tega ali je šlo za kršitev pravic, ki pripadajo neposredno g. Diallu kot družbeniku v

družbah Africom-Zaire in Africontainers-Zaire, ali so bile prizadete le pravice družb samih.94 Iz

tega je razvidno, da je tovrstna presoja izredno zapletena in mora biti v vsakem posameznem

primeru izvedena skrbno in previdno. Gvineja je trdila, da relevantna zakonodaja v DRK glede

družb podeljuje g. Diallu celo vrsto »lastniških pravic«, med drugim: pravico do prejetja

dividend, določene funkcionalne pravice, npr. pravico do vodenja, nadziranja in upravljanja

poslovanja, ter druge »dodatne« pravice v zvezi z njegovimi podjetji.95 Sodišče je zavrnilo

ugovor DRK, ki je trdila da lahko pridejo v poštev le pravice, ki jih je Sodišče navedlo v

Barcelona Traction in potrdilo, da tamkajšnji seznam pravic ni izčrpen.96 Temu navkljub pa

Sodišče v odločitvi o predhodnih ugovorih ni odločilo o tem, ali je g. Diallo takšne pravice imel

ali ne. To odločitev je pustilo za končno sodbo v zadevi ter poudarilo, da je za presojo o

dopustnosti tožbe dovolj da obstaja možnost, da je g. Diallo takšne pravice imel.97

Sodišče je torej v predhodnih ugovorih nedvomno potrdilo obstoj možnosti v mednarodnem

pravu, da domača država delničarja/družbenika v družbi (najsi bo le-ta fizična ali pravna oseba)

izvaja diplomatsko zaščito nad njim, če so kršene njegove neposredne pravice. Pravzaprav v tem

primeru dejansko ne gre za izjemo od splošnega pravila o diplomatski zaščiti, kot je razvidno iz

dikcije Sodišča: »kar se šteje za mednarodno protipravno dejanje, v primeru delničarjev ali

družbenikov, je kršitev njihovih neposrednih pravic v odnosu do družbe katere

delničarji/družbeniki so – neposrednih pravic, ki so definirane v pravu države, kjer je družba

ustanovljena. Na tej podlagi diplomatske zaščite neposrednih pravic delničarjev v delniški družbi

ali družbenikov v d.o.o. ne gre šteti za izjemo od splošnega pravnega režima diplomatske zaščite,

kakor izhaja iz običajnega mednarodnega prava.«98

(c) zahtevku Gvineje za diplomatsko zaščito »z substitucijo« se pravi, ko je nameravala Gvineja

zaščititi družbo katere lastnik je bil g. Diallo, neodvisno od kršitev njegovih neposrednih pravic,

je DRK ugovarjala, da v teh okoliščinah ni bila kršena nobena pravica nobenega državljana

94 Ahmadou Sadio Diallo, op. cit., §§51-58. 95 Ibid., §55; Stephen J. Knight, »Case Note on Ahmadou Sadio Diallo«, Melbourne Journal of International Law, 2008, str. 15. 96 Ahmadou Sadio Diallo, op. cit., §52. 97 Knight, S. J., »Case Note on Ahmadou Sadio Diallo«, op. cit., str. 15. 98 Ahmadou Sadio Diallo, op. cit., §64.


22

Gvineje ter tudi, da bi se priznanje takšne možnosti diplomatske zaščite raztezala čez vse okvire

mednarodnega običajnega prava.99

Od primera Barcelona Traction naprej Sodišče ni imelo priložnosti dokončno odločiti ali res

obstaja izjema od splošnega pravila, da upravičenje do izvajanja diplomatske zaščite nad družbo

pripada njeni državi državljanstva (v večini primerov bo to, kot že omenjeno, država

ustanovitve). V primeru ELSI, je bila situacija res točno taka, vendar je pravna podlaga za takšno

zaščito izhajala iz bilateralnega sporazuma med ZDA in Italijo, ne pa iz običajnega

mednarodnega prava. Argument Gvineje je bil, da je široka uporaba te možnosti v praksi dokaz,

da je nastalo pravilo običajnega mednarodnega prava, ki to možnost dovoljuje. Gvineja je v

podporo svoji trditvi navajala arbitražne sodbe, odločitve ESČP, prakso tribunala ICSID100, ter

uporabe klavzule, ki dovoljuje tovrstno zaščito v raznih bilateralnih sporazumih med državami

za spodbujanje in zaščito investicij.101

Sodišče je zavrnilo argumente Gvineje in poudarilo, da praksa na katero se navezuje, ni dovolj,

da bi lahko nakazovala na obstoj pravila običajnega mednarodnega prava s to vsebino.102

Večinoma so to posebni dogovori med dvema ali več državami, ki vsebujejo tudi tisto, ki je

zagrešila domnevno kršitev (npr. posebni sporazum sklenjen med ameriško, britansko in

portugalsko vlado v primeru Delagoa Bay Railway).103

Zanimivo je, da je Sodišče kljub temu naredilo zelo ozko nianso v svoji odločitvi ter poudarilo,

da čeprav morda še ne obstaja pravilo običajnega mednarodnega prava, ki bi dovoljevalo takšno

zaščito »z substitucijo«, to še ne pomeni, da ne obstaja bolj omejena izjema – v smislu člena

11.b.) DADP104 – ki bi dovoljevala izvajanje diplomatske zaščite nad družbo državi

državljanstva delničarja/družbenika v primeru, da je ustanovitev družbe v državi gostiteljici

nujen predpogoj da lahko družba tam posluje.105 Sodišče ni niti potrdilo niti zanikalo obstoja

takšne omejene izjeme od splošnega pravila. Odločitev je bila, da v okoliščinah primera g. Dialla

99 Ahmadou Sadio Diallo, op. cit., §77. 100 International Centre for the Settlement of Investment Disputes, podrobneje o ICSID glej poglavje 9.3. 101 Ahmadou Sadio Diallo, op. cit., §78. 102 Ibid., §89. 103 Ibid., §90. 104 Glej 7. poglavje. 105 Ahmadou Sadio Diallo, op. cit., §91.


23

ni mogoče reči, da je bila ustanovitev družb Africom-Zaire in Africontainers-Zaire v Zairu nujen

predpogoj za to, da bi družbi lahko tam poslovali. Iz tega razloga se vprašanje, ali v običajnem

mednarodnem pravu obstaja izjema v smislu člena 11.b.) DADP, v tem primeru ne zastavi in je

irelevantno.106

106 Ahmadou Sadio Diallo, op. cit., §§92-93.

Diplomatska zaščita pravnih oseb Ugotovitve iz prakse Meddržavnega sodišča

24

6. UGOTOVITVE IZ PRAKSE MEDDRŽAVNEGA SODIŠČA

Kakšne zaključke torej lahko potegnemo iz dosedanjih sodb na področju diplomatske zaščite?

- Skozi dosedanjo judikaturo Sodišča na področju diplomatske zaščite podjetij se je pokazalo,

da mednarodno pravo za temelj državljanstva podjetij šteje ustanovitev, se pravi državo kjer

je podjetje pravno registrirano. Vendar je dovoljeno od tega odstopiti, kjer je povezava z

državo ustanovitve minimalna (zgolj ustanovitev, t.i. »brass plate companies«), medtem ko

obstajajo močne dejanske povezave z neko drugo državo.

- Nedvomno je, da imajo imetniki lastniških deležev v podjetjih možnost, da jih njihova

domača država diplomatsko zaščiti, vendar le v primeru, da je država kršiteljica kršila

njihove neposredne pravice. Ni dovolj, da so bile njihovi interesi oškodovani posredno,

preko oškodovanja same družbe. Obstajati je morala direktna kršitev njihovih pravic kot

delničarjev/družbenikov. Za ugotovitev, katere so te pravice, je treba pogledati v vsakem

posameznem primeru v pravo držav, ker mednarodno pravo teh pravic ne more določati.

- Običajno mednarodno pravo ne vsebuje pravila, po katerem bi lahko država, ki ni država

državljanstva družbe (po ustanovitvi ali dejanski povezavi), ščitila družbo zaradi kršitev

njenih pravic, če je država državljanstva tista, ki je kršila pravice podjetja. V takem primeru

je podjetje torej brez možnosti diplomatske zaščite.

- Ni jasno, ali je izjema v 11.b) členu DADP (da lahko država državljanstva delničarjev ščiti

družbo zaradi kršitev njenih pravic, če je država kršiteljica in država državljanstva družbe

ena in ista) dosegla nivo običajnega mednarodnega prava. Sodišče se v primeru Ahmadou

Sadio Diallo o tem ni izreklo.

Postavlja se vprašanje, zakaj Sodišče po eni strani sprejema dejstvo, da pravice delničarjev

narekuje notranje pravo držav, po drugi strani pa šteje, da morajo pravila o pripisu državljanstva

pravnim osebam izhajati iz mednarodnega prava. Čemu ne bi prepustili državam tudi možnosti,

da same štejejo neko podjetje za svoje in ga diplomatsko ščitijo, ali pa tega ne storijo? V vsakem

primeru je diplomatska zaščita v diskreciji držav. Bojazen Sodišča v zadevi Barcelona Traction

je bila, kot že omenjeno, da je enotno pravilo – ustanovitve – potrebno zato, da ne bi držav

gostiteljic družb izpostavili poplavi zahtevkov od vseh držav katerih državljani so bili delničarji


25

v podjetju.107 Vendar je ekonomska realnost pokazala, da je strah pred odprtjem takšne

»pandorine skrinjice« odveč. Tudi izvajanje diplomatske zaščite po drugih kanalih in pred

drugimi (arbitražnimi) sodišči, ko države niso nujno vezane na mednarodno javno pravo, je

dokazalo, da države nikakor niso zainteresirane za izvajanje diplomatske zaščite za vsakega

njenega državljana, ki tako zahteva. Izvajanje diplomatske zaščite namreč zahteva določeno

mero finančnega in tudi političnega kapitala. Država bo torej v vsakem primeru najprej naredila

računico, kaj lahko pridobi z zasledovanjem interesa svojega državljana, in kaj lahko izgubi – pri

čemer izračun še zdaleč ne bo zgolj finančni.108

Iz tega vidika je bolj verjetno pričakovati dva drugačna problema v zvezi z diplomatsko zaščito:

(1.) neaktivnost držav ter (2.) zloraba zahtevkov.

Prvi problem lahko ilustriramo takole: družba X je ustanovljena v ZDA, ima tam sedež in je v

100-odstotni lasti ameriških državljanov (torej je po vseh pravilih ameriška družba), a posluje v

Rusiji. Rusija razlasti družbo na očitno protipraven način, in družba zaprosi ZDA za diplomatsko

zaščito in vložitev zahtevka za povračilo škode v višini 50 milijonov USD. Vendar, če sta ZDA

in Rusija ravno sredi pogajanj o sklenitvi mednarodne pogodbe, ki bo ZDA v naslednjih letih

prinesla 500 milijonov USD, bo vlada ZDA gladko zavrnila prošnjo družbe X zaradi bojazni, da

bi to lahko odvrnilo Rusijo od sklenitve pogodbe. Možnost družbe, da dobi zaščito je še manjša

če, recimo, delničarji niso ameriški državljani.109

Drugi problem pa je ravno nasproten od prvega. Države lahko izvajajo diplomatsko zaščito nad

družbo, ki je po pravilu ustanovitve njen državljan in za dobrobit katere nimajo nobenega

interesa, a to možnost izrabijo za izvajanje pritiska na državo gostiteljico, da bi dosegli nekaj kar

sploh ni v zvezi s to situacijo. Primer: družba X je ustanovljena v ZDA, je v 100-odstotni lasti

ruskih državljanov in posluje v Franciji. Francija protipravno razlasti družbo. Rusija, če bi lahko

vložila tožbo, bi zahtevala odškodnino. ZDA, ki sicer nima nobenega interesa v ščitenju družbe v

ruski lasti, ima pa pravico do izvajanja diplomatske zaščite po pravilu ustanovitve, uporabi

zahtevek kot grožnjo, da bi Francija ustregla drugemu interesu ZDA: Francija naj plača 50

milijonov USD v sklad za obnovo Iraka, ali pa bo ZDA zahtevala 100 milijonov odškodnine za 107 Barcelona Traction, op. cit., §96. 108 Johnson, L. L..: »Barcelona Traction…«, op. cit., str. 256. 109 Ibid., str. 257.


26

razlastninjenje družbe X. Ko Francija plača v sklad, ZDA opusti tožbo in pusti družbo X brez

pravnih sredstev.110

Iz tega vidika bi bilo morda bolj ustrezno pravilo dejanske pristne zveze (»genuine link«), kot pa

zgolj pravilo ustanovitve, res pa je tudi, da v večini primerov eno sovpada z drugim. Ne glede na

to katero pravilo se uporablja, bodo vedno možnosti zlorabe instituta diplomatske zaščite kot so

opisani zgoraj. Vendar to ni toliko posledica neučinkovitosti pravil o državljanstvu družb,

temveč bolj posledica dejstva, da je izvajanje diplomatske zaščite, ne glede na vse ostalo, na

bridkem koncu še vedno v diskreciji držav. Država bo izvajala diplomatsko zaščito zgolj in samo

v primeru, če se ji bo to tako ali drugače »izplačalo«.111

110 Johnson, L. L..: »Barcelona Traction…«, op. cit., str. 257. 111 Cerar, B., op. cit., str. 243.

Diplomatska zaščita pravnih oseb Osnutki členov KMP

27

7. OSNUTKI ČLENOV KOMISIJE ZN ZA MEDNARODNO PRAVO

7.1. Osnovna načela

Osnutki členov KMP sicer izhajajo iz temeljev Barcelona Traction, vendar tematiko nadgradijo

in obrazložijo. Komisija za Mednarodno Pravo je v DADP v 9. členu prevzela splošno pravilo iz

Barcelona Traction ter kot primarni kriterij za določitev države ki ima pravico izvajati

diplomatsko zaščito za gospodarsko družbo, določila ustanovitev (inkorporacijo).112 Vendar pa je

v drugem odstavku 9. člena določena tudi izjema od splošnega pravila: »V primeru ko je družba

pod nadzorom državljanov druge države ali držav (kot je država ustanovitve, op.p.) in nima

nobene pomembnejše poslovne dejavnosti v državi ustanovitve, in je njen sedež uprave ter

finančnega nadzora v drugi državi, se bo štelo da ima družba državljanstvo slednje države.«113

Dotična izjema torej služi rešitvi situacije, ko ni med družbo in državo, kjer je ustanovljena,

nobene druge povezave razen formalne ustanovitve in registracije, obstajajo pa očitne in realne

povezave z neko drugo državo. V takem primeru se bo torej (za namene diplomatske zaščite)

družbi pripisalo državljanstvo te druge države, in ne države v kateri je ustanovljena.114

Preden pa se to lahko zgodi, mora biti zadoščeno trem pogojem: (1) družba mora biti pod

nadzorom (posedovanje delnic) državljanov druge države, (2) v državi ustanovitve ne sme imeti

nobene vidnejše poslovne dejavnosti, ter (3) sedeža uprave in finančnega nadzora družbe morata

biti v drugi državi (ne v državi ustanovitve). Šele, ko so pogoji kumulativno izpolnjeni, je možno

da slednja država izvaja diplomatsko zaščito nad družbo.115 Uradni komentar DADP poudarja,

da ta izjema ne ustvarja možnosti nastanka množice zahtevkov, pred katerim je svarilo Sodišče v

primeru Barcelona Traction116, ker člen 9. omejuje nudenje diplomatske zaščite ALI na državo

ustanovitve ALI pa državo sedeža uprave in finančnega nadzora, ne pa na državo/države

državljanstva delničarjev ali druge države v katerih družba posluje.117

112 ILC DADP, op. cit., 9. člen. 113 Ibid. 114 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 54. 115 Ibid. 116 Glej zgoraj, str. 16. 117 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 55.


28

Izjema od splošnega pravila v 9. členu odseva realnost globalnih gospodarskih razmer, kjer ni

redek pojav, da ima družba z državo ustanovitve zgolj minimalno povezavo – tam ima npr. zgolj

registracijo, naslov in poštni nabiralnik, celotno poslovanje, upravo in storitve pa ima locirano

drugje. V takšnem primeru je pravilno, da podelimo možnost izvajanja diplomatske zaščite tej

drugi državi, saj država ustanovitve v večini primerov ne bo zainteresirana za nudenje zaščite. To

pa lahko pomeni, da bo družba, ki je bila z mednarodno protipravnim aktom oškodovana, ostala

brez pravnih sredstev.

7.2. Možnost zaščite v primeru prenehanja družbe –10. člen DADP

Težava nastane tudi v primeru, da družba izgubi svojo pravno subjektiviteto in preneha obstajati

po zakonu države kjer je bila ustanovljena, saj običajno mednarodno pravo ne vsebuje nobenega

pravila, ki bi urejalo tovrstno situacijo. Država katere državljanstvo je družba imela ob obstoju,

namreč ne more izvajati diplomatske zaščite, saj družba v času vložitve zahtevka ne obstaja več

(in s tem preneha biti državljan). Tako sploh nobena država ne more izvajati diplomatske zaščite

in zahtevati povrnitve škode ki je nastala.118 S tem problemom se je ukvarjalo že Sodišče v

primeru Barcelona Traction.119

KMP je problem prenehanja družbe uredila v 10. členu DADP, ki pragmatično pravi, da država,

katere državljan je bila družba takrat, ko ji je nastala škoda (kot posledica mednarodno

protipravnega dejanja), ostane upravičena izvajati diplomatsko zaščito nad družbo, ki je

prenehala obstajati zaradi tega dejanja.120 Da bi lahko izvajala diplomatsko zaščito nad družbo,

ki je prenehala obstajati, mora država dokazati, da je (družba) prenehala obstajati ravno zaradi

tega škodnega dogodka, zaradi katerega vlaga zahtevek.121

118 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 57. 119 Barcelona Traction, op. cit., ločena mnenja sodnikov Jessup, Gros, Fitzmaurice; ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 57. 120 ILC DADP, op. cit., 10. člen. 121 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 57.


29

7.3. Zaščita družbe s strani države delničarjev –11. člen DADP

Kot že zgoraj omenjeno, je Sodišče v primeru Barcelona Traction zavrnilo možnost, da bi

domača država/države delničarjev v družbi izvajala diplomatsko zaščito nad družbo.

Temu splošno negativnemu odnosu pa je Sodišče dodalo dve izjemi122, ko lahko domača država

delničarjev vendarle izvaja diplomatsko zaščito tudi zaradi dejanja, s katerim so bile kršene

pravice družbe, ne pa pravice delničarjev.123 Sodišče teh dveh izjem ni natančneje preučilo in

razložilo, saj nista prišli v poštev glede na okoliščine primera Barcelona Traction. Vsebovani pa

sta v 11. členu DADP, ki pravi:

»Če je bila s protipravnim dejanjem prizadeta družba, potem država katere državljanstvo imajo

delničarji v družbi, ni upravičena do uveljavljanja diplomatske zaščite v zvezi z delničarji, razen

v primeru:

(a) če je družba, zaradi škode ki ni povezana s protipravnim dejanjem (zaradi katerega naj bi se

izvajala diplomatska zaščita, op.p.) prenehala obstajati po zakonih države kjer je ustanovljena;

ali

(b) če je družba ob času nastanka škode imela državljanstvo države, ki je domnevno odgovorna

za nastanek škode, in je bila ustanovitev družbe v tej državi nujen predpogoj za poslovanje

družbe v tej državi.124

Na tem mestu velja omeniti, da tako Barcelona Traction, kot DADP, govorijo predvsem o

delničarjih v družbi z statusom delniške družbe. Nobenih virov ni, ki bi urejali pravico do

uveljavljanja diplomatske zaščite državam katerih državljani so druge vrste investitorji v družbo,

npr. imetniki obveznic ali družbeniki v družbah z omejeno odgovornostjo. Ni pa nobenega

tehtnega razloga zakaj za njih ne bi veljala enaka pravila kot za delničarje.125

Odstavek (a) v členu 11 DADP zahteva, da družba »preneha obstajati«, preden lahko domača

država delničarjev izvaja diplomatsko zaščito. Pred Barcelona Traction so razni tribunali in

122 Glej zgoraj, str. 15. 123 Barcelona Traction, op. cit., §§65-68, 92. 124 ILC DADP, op. cit., 11. člen. 125 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 60.


30

arbitraže v podobnih primerih uporabljali nižje standarde, npr. ko je bilo podjetje »praktično

nefunkcionalno«.126 Sodišče je v Barcelona Traction poudarilo, da tovrstni standardi ne

posedujejo nobene pravne točnosti in izjavilo da je relevanten samo pravni status podjetja, ne pa

dejanske razmere.127 Ergo, družba mora statusnopravno prenehati obstajati, preden lahko država

delničarjev izvaja kakršnekoli ukrepe v smislu diplomatske zaščite.128 Razlog za to je jasen: v

primeru, da družba preneha obstajati, delničarji nimajo nobenih možnosti, da sprožijo postopek

za odškodnino proti sami družbi. V takšnem primeru torej nastane pravica njihove domače

države, da zaščiti njihove interese in vloži zahtevek.129 Podporo tej možnosti je kasneje izrazilo

tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.130

Stavek »zaradi škode, ki ni povezana s protipravnim dejanjem« je namenjen zagotovitvi, da ne bi

država/države državljanstva delničarjev imele pravice uveljavljati diplomatske zaščite zaradi

mednarodno protipravnega dejanja, ki je povzročilo propad družbe. Ta pravica pripada, po členu

10, državi ustanovitve.131

Odstavek (b) v členu 11 ureja izjemo, ko je država državljanstva delničarjev v družbi upravičena

izvajati diplomatsko zaščito za dejanje, ki ni neposredno škodilo njim, če je sama država

ustanovitve tista, ki je domnevno zagrešila mednarodno protipravno dejanje in povzročila družbi

škodo. Izjema je omejena na situacije, ko je ustanovitev v neki državi predpogoj, da lahko družba

tam posluje.132 Podporo tovrstni izjemi lahko najdemo v praksi držav, arbitražnih sodbah in

teoriji. Najočitnejša podpora je izražena v treh arbitražnih sodbah, kjer je bila situacija takšna, da

so bile družbe prisiljene ustanoviti se v državi gostiteljici: Delagoa Bay Railway, Mexican Eagle

126 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 60; Delagoa Bay Railway Co. case, B. J. Moore, Digest of International Law, vol. VI (1906), str. 648; El Triunfo claim; B. J. Moore, Digest of International Law, vol. VI (1906), str. 649; Baasch & Romer case, Netherlands-Venezuelan Mixed Commission, 10 RIAA, 1903, str. 723. 127 Cerar, B., op. cit., str. 138. 128 Barcelona Traction, op. cit., §66; Case concerning Ahmadou Sadio Diallo, Judgment, I.C.J. Reports 2010, §113; ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 60-61. 129 Barcelona Traction, op. cit., §66. 130 Agrotexim case, ESČP, (1995), §68; ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 61. 131 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 61. 132 Ibid.


31

in El Triunfo.133 V besedilu teh razsodb sicer ni razbrati, da naj bi bila takšna praksa omejena na

tovrstne situacije, jasno razvidno pa je, da je v takšnih primerih najbolj potrebna.134

Pravni razvoj na področju diplomatske zaščite v povezavi s to možnostjo zaščite v obdobju po

Barcelona Traction je bil omejen na različne mednarodne pogodbe. Mnenja v mednarodni stroki

glede vprašanj ali in koliko praksa držav in arbitražne odločitve pripoznavajo to izjemo, so bila

močno deljena.135 Čeprav so mnoge arbitražne sodbe uporabile koncept, urejen s to izjemo, so

njihove razsodbe v glavnem temeljile na posebnih bilateralnih ali multilateralnih sporazumih

med državami v sporu. Posledično tovrstnih razsodb ne moremo obravnavati kot dokaz obstoja

pravila običajnega mednarodnega prava.136 Obiter dictum iz Barcelona Traction ter zgoraj

omenjena ločena mnenja so nedvomno pomembna avtoriteta v prid obstoja te doktrine, trend pa

se je nadaljeval (in se še nadaljuje) v obliki klavzul v mednarodnih pogodbah.137

Še nekaj besed o predpostavki iz 11. člena, da je za možnost izvajanja diplomatske zaščite v tem

primeru potrebno, da obstaja zahteva države v kateri namerava družba poslovati, da se le-ta tam

ustanovi. Niti Sodišče niti KMP nista dosledno razvila kaj točno pomeni ta predpostavka.

Komentar omeni le, da ni nujno, da zakon države gostiteljice predpisuje splošno zahtevo po

ustanovitvi tujih družb, tovrstna »zahteva« lahko izhaja tudi iz dejanskih okoliščin138 (npr. da se

podjetje ukvarja z dejavnostjo, za katero v državi gostiteljici potrebuje neko dovoljenje, takšna

dovoljenja pa lahko dobijo le pravne osebe z registracijo v tej državi).

7.4. Zaščita v primeru neposredne škode delničarjem – 12. člen DADP

DADP v 12. člen pravi: »V kolikor so z mednarodno protipravnim dejanjem kršene neposredne

pravice delničarjev v družbi, ki se razlikujejo od neposrednih pravic družbe, je država

državljanstva delničarjev upravičena izvajati diplomatsko zaščito za svoje državljane.«139

133 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 61; El Triunfo case, 15 RIAA, 1902, str. 467. 134 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 62. 135 Ibid., str. 65. 136 Ibid. 137 Ibid. 138 Ibid. 139 ILC DADP, op. cit., 12. člen.


32

Možnost delničarjev, da so v primeru kršitve svojih pravic deležni diplomatske zaščite svoje

države/svojih držav, je sprejelo Sodišče v Barcelona Traction: »Dobro znano je, da države lahko

z zakoni podelijo delničarjem pravice, ki so ločene od pravic same družbe, kot npr. pravica do

dividend, pravica do udeležbe in glasovanja na skupščinah delničarjev ter pravica do udeležbe

na likvidacijski/stečajni masi. Ko je kršena katera izmed neposrednih pravic delničarja, ima le-ta

neposredno pravico do tožbe.«140 Ker je Belgija izjavila, da svoje tožbe ne utemeljuje na podlagi

kršitev neposrednih pravic delničarjev, Sodišče ni imelo potrebe po bolj natančni razlagi ali

opredelitvi te možnosti.

Nadalje, v primeru Agrotexim141 je ESČP priznalo obstoj možnosti zaščite delničarjev, kadar so

kršene njihove neposredne pravice, vendar poudarilo, da v tem primeru tovrstne pravice niso bile

kršene, pa tudi tožnik se ni skliceval neposredno na takšno kršitev.142

DADP v 12. členu ne poskušajo navesti celostnega seznama neposrednih pravic delničarjev, ki

se ločijo od neposrednih pravic družbe. V primeru Barcelona Traction je Sodišče omenilo le

najbolj tipične pravice delničarjev vendar hkrati jasno poudarilo da obstajajo tudi druge.143

Presoja za kakšne pravice gre in ali le-te spadajo v domeno družbe ali njenih delničarjev, je torej

prepuščena sodiščem na podlagi preučitve okoliščin vsakega posameznega primera. Kot že

omenjeno, je treba pri tem izhajati iz notranjega prava držav, ne iz mednarodnega prava.

Potrebna pa je velika mera pazljivosti pri razmejevanju med tovrstnimi pravicami, še posebej, če

imamo opraviti s pravico do sodelovanja v vodenju podjetja. Komentar DADP izrecno poudarja,

da je treba 12. člen razlagati restriktivno, kar je razvidno tudi že is same dikcije 12. Člena, ki

omenja »neposredne pravice delničarjev« in »ki se razlikujejo od pravic družbe«.144

140 Barcelona Traction, op. cit., §46-47. 141 Agrotexim case, op. cit. 142 Agrotexim case, op. cit., §62; ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 67. 143 Barcelona Traction, op. cit., §47; ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 67. 144 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 67.

Diplomatska zaščita pravnih oseb Izčrpanje notranjih pravnih sredstev

33

8. IZČRPANJE NOTRANJIH PRAVNIH SREDSTEV

8.1. Pojem in namen

DARSIWA v 44. členu ureja, da ni mogoče uveljavljati odgovornosti države, če se na zahtevek

nanaša pravilo o izčrpanju notranjih pravnih sredstev in katerakoli učinkovita pravna sredstva, ki

so na voljo, še niso bila izčrpana.145 DADP v 14. členu poudarja pravilo običajnega

mednarodnega prava,146 da nobena država ne more vložiti zahtevka v imenu svojega državljana

na mednarodne institucije, če njen državljan ni prej izkoristil notranjih pravnih sredstev147.

Slednja so definirana kot: »vse sodne in/ali upravne institucije ali sodišča, splošne ali posebne

narave, ki so na voljo v državi, domnevno odgovorni za kršitev.«148

Pravilo ima dva namena: prvič, da ima država v kateri se je kršitev pravic zgodila možnost, da

njen pravni sistem popravi situacijo in odpravi kršitev; in drugič, da se zmanjša število

mednarodnih zahtevkov, ki jih države lahko vložijo na pristojne mednarodne institucije.149

Posameznik mora vložiti vse tožbe, zahtevke, ipd. na vseh sodnih in/ali upravnih organih, ki bi

lahko nastalo situacijo odpravili oziroma popravili. Šele, ko se ves postopek (vključno s

pritožbeno stopnjo) izkaže za neuspešnega, lahko njegova država stopi na njegovo mesto in vloži

tožbo na mednarodni ravni.

Splošno pravilo o izčrpanju notranjih pravnih sredstev lahko ponazorimo s primerom

Ambatielos150, kjer je tribunal odločal o tožbi Grčije proti Veliki Britaniji zaradi domnevne

kršitve pogodbe med Veliko Britanijo in g. Ambatielosom. Tribunal je zavrgel sodbo iz razloga,

da g. Ambatielos ni izčrpal vseh sredstev, ki so bila na voljo v angleškem pravu. V sodnem

postopku je pozabil poklicati ključno pričo, poleg tega bi se lahko na odločitev Pritožbenega

sodišča pritožil na House of Lords, pa tega ni storil.151

145 ILC DARSIWA, op. cit., 44. člen. 146 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 71. 147 ILC DADP, op. cit., 14/1 člen. 148 ILC DADP, op. cit., 14/2 člen. 149 Shaw, M. N., op. cit., str. 819; Amerasinghe, C. F., op. cit., str. 142-143. 150 Ambatielos case, 12 RIAA, 1956, str. 83. 151 Shaw, M. N., op. cit., str. 820.


34

8.2. Izjeme od splošnega pravila

V določenih primerih notranjih pravnih sredstev ni treba izčrpati.

Izjeme od splošnega pravila so podane v 15. členu DADP, ki pravi, da notranjih pravnih sredstev

ni treba izčrpati, če:

- ni na voljo nobenih razumno dostopnih notranjih sredstev s katerimi bi bilo možno doseči

popravo krivice in/ali odškodnino, ali pa notranja sredstva sicer obstajajo, a ni razumno

pričakovati da bo uporaba le-teh vodila do poprave krivice in/ali odškodnine;152

- se postopek odvija z neupravičeno zamudo oziroma počasnostjo,153 pa je to zamudo mogoče

pripisati državi ki naj bi bila odgovorna za kršitev;

- ni nobene relevantne povezave med posameznikom, katerega pravica je bila kršena ter

državo, ki je domnevno kriva za kršitev;

- je posamezniku izraba notranjih pravnih sredstev očitno onemogočena;

- če se je država, domnevna kršiteljica, odpovedala pogoju izčrpanja notranjih pravnih

sredstev.154

Meddržavno sodišče je v primeru Ahmadou Sadio Diallo poudarilo, da: »edina pravna sredstva

upravne narave, ki jih lahko upoštevamo pri presoji ali je bilo pravilu o izčrpanju notranjih

pravnih sredstev zadoščeno, so tista ki lahko omogočijo potrditev neke pravice (v izvirniku:

»vindicating a right«), ne pa zgolj pridobitev usluge…«155 To pomeni, da je posameznik dolžan

sprožiti npr. postopek na upravnem sodišču, če ta možnost obstaja, ni pa dolžan npr. zaprositi

najvišjega državnega organa za odpust domnevnega prestopka, čeprav bi mu le-ta mogoče

ugodil.156

152 Shaw, M. N., op. cit., str. 820; Amerasinghe, C. F., op. cit., str. 152; ILC DADP, op. cit., 15. člen. 153 Amerasinghe, C. F., op. cit., str. 157; El Oro Mining and Railway Co. case, 5 RIAA, 1931, str. 191. 154 Shaw, M. N., op. cit., str. 820; ILC DADP, op. cit., 15. člen. 155 Ahmadou Sadio Diallo, op. cit., §47. 156 Alberto Alvarez-Jimenez, »Foreign Investors, Diplomatic Protection And The International Court Of Justice's Decision On Preliminary Objections In The Diallo Case«, 33 N.C.J. Int’l L. & Com. Reg, 2007, str. 447.


35

Striktna uporaba pravila o »efektivnosti« notranjih pravnih sredstev lahko včasih privede do –

vsaj na videz – nepravične odločitve. Tako je bilo recimo v primeru Interhandel, kjer je Švica

vložila tožbo proti ZDA na Meddržavno sodišče zaradi domnevno neupravičenega zasega

sredstev švicarske družbe, ki je poslovala v ZDA. Družba Interhandel je sprožila postopke na

ameriških sodiščih, a zadeva se je ustavila na Vrhovnem Sodišču ZDA in po dobrih 9 letih še

vedno ni bilo končne odločitve. Ko je Švica vložila tožbo na Meddržavno sodišče, pa je Vrhovno

Sodišče ZDA nemudoma nadaljevalo postopek za Interhandel. Zato je Sodišče zavrglo tožbo

Švice z razlogom, da pravna sredstva v ZDA še niso izčrpana.157 Na sodbo so letele mnoge

kritike v smislu da postopek, trajajoč skoraj 10 let pač ne more biti obravnavan kot »efektivno«

pravno sredstvo. Dejstvo pa ostaja, da je pravni sistem ZDA še vedno ponujal možnost ugodnega

razpleta situacije za švicarsko družbo.158

8.3. Kršitev neposrednih ali posrednih pravic države

Pravilo o izčrpanju notranjih pravnih sredstev se uporablja le, kjer je bila tožeča država prizadeta

»posredno«, preko njenega državljana. Če država vloži zahtevek zaradi kršitve neke direktne,

neposredno njene pravice159, notranjih pravnih sredstev ni treba izčrpati.160 Vendar pa je v praksi

včasih zelo težavno ločiti ali je nek zahtevek »neposreden« ali »posreden«, ker vsebuje tako

kršitev pravice državljana, kot tudi kršitev pravice države. V primeru Tehran Hostages161 je bilo

Sodišče soočeno z takšnim »mešanim zahtevkom« 162, tj. kršitvijo neposredne obveznosti Irana

do ZDA, da bo ščitil njene državljane na svojem ozemlju, ter hkrati tudi kršitvijo pravic njenih

državljanov, ker so bili le-ti vzeti za talce. V primeru Interhandel je Švica zatrjevala kršitev

njene neposredne pravice zaradi kršitve mednarodne pogodbe, ter posredno kršitev pravice

njenega državljana – družbe katere sredstva v ZDA so bila zasežena.163

157 Shaw, M. N., op. cit., str. 821, Interhandel case, op. cit., str. 26-29. 158 Shaw, M. N., op. cit., str. 821. 159 Amerasinghe, C. F., op. cit., str. 172. 160 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 74. 161 Case concerning United States Diplomatic and Consular Staff in Tehran (USA v. Iran), I.C.J. Reports 1980, str. 3. 162 ILC DADP s komentarjem, op. cit., str. 74. 163 Ibid.


36

V takšnih situacijah se Sodišče odloči glede na to, katera kršitev je »težja«, oziroma katera

prevladuje v zahtevku. Primer Hostages je bil obravnavan kot kršitev neposredne pravice države

(zato prizadetim državljanom ZDA ni bilo treba vlagati tožb na iranskih sodiščih), v primeru

Interhandel pa je Sodišče označilo kršitev pravic družbe za dominantno in odločilo, da mora

družba izčrpati pravna sredstva preden lahko Švica zasleduje njene interese preko Sodišča.164

8.4. Dokazno breme

Praviloma leži dokazno breme pri izčrpanju pravnih sredstev na tožeči stranki – se pravi, država

katere državljan je bil prizadet, mora dokazati, da je slednji izkoristil vsa pravna sredstva, ki so

na voljo v državi kršiteljici. Če tožena država nasprotuje tej trditvi, mora le-ta dokazati, da

obstajajo pravna sredstva, ki jih državljan tožnika ni izčrpal in da so »efektivna«.165

Pravilo o izčrpanju notranjih pravnih sredstev onemogoča, da bi se vplivni posamezniki in

podjetja posluževali pomoči svojih držav, ne da bi prej poskušali odpraviti kršitve svojih pravic

preko rednih sodnih in drugih poti v državi gostiteljici. Ne smemo pa pozabiti, da se diplomatska

zaščita pogosto dogaja po neformalnih kanalih, mimo mednarodnih arbitražnih tribunalov ter

Sodišča. V tem primeru seveda to pravilo, kot tudi druga, ne pride v poštev.

164 Ibid. 165 Ahmadou Sadio Diallo, op. cit., §44.

Diplomatska zaščita pravnih oseb Bilateralni investicijski sporazumi

37

9. BILATERALNI INVESTICIJSKI SPORAZUMI IN NJIHOV VPLIV NA

PODROČJE DIPLOMATSKE ZAŠČITE: NOVO UPANJE ALI ZGOLJ

ISTA STVAR V DRUGEM OVITKU?

Na področju mednarodnih investicij – kjer so v igri največje vsote denarja – so se že zgodaj

začeli pojavljati drugi načini za zaščito investitorjev in njihove lastnine. Kljub poskusom v

mednarodni sferi (npr. v okviru UNCTAD166 ali OECD167), da bi se sprejel nek splošen,

multilateralni sporazum, ki bi celostno uredil področje zaščite tujih investicij, standarde

obravnavanja tujcev in njihove lastnine ter sistem reševanja sporov, tega cilja mednarodna

skupnost zaenkrat še ni dosegla. Problem je predvsem v tem, da se interesi razvitih držav

(izvoznic kapitala) in nerazvitih držav (uvoznic kapitala) glede tega področja močno razlikujejo.

Države so se zato začele že zgodaj posluževati druge rešitve in odnose med seboj urejati

bilateralno, s t.i. bilateralnimi investicijskimi sporazumi (v nadaljevanju: BIT).

9.1. Zgodovina BIT-ov

Nastanek BIT-ov je posledica 200 let dolgega obdobja prerekanj med državami v razvoju in

razvitimi industrializiranimi državami o standardih obravnavanja tujih investicij in investitorjev

– državljanov tujih držav. Če je tujemu državljanu (fizični ali pravni osebi) država gostiteljica

kršila njegove pravice, je lahko najprej poskušal doseči odpravo kršitve na sodiščih v državi

gostiteljici, vendar je vedno obstajala možnost, da so bila notranja pravna sredstva neučinkovita

ali pa enostavno nepoštena. Alternativno je lahko zaprosil za pomoč svojo domačo državo za

diplomatsko zaščito. Včasih je s tem dosegel želeno, včasih pa se je tudi intervencija njegove

države izkazala za neučinkovito, ali pa je država odklonila pomoč.168

Vprašanja in problemi v povezavi s tujimi investicijami s strani velikih mednarodnih korporacij

se dotikajo zelo občutljivih tem, kot so npr suverenost, izkoriščanje naravnih virov in notranje

166 United Nations Conference on Trade and Development, http:// www.unctad.org. 167 Organization for Economic Cooperation and Development, http:// www.oecd.org/home. 168 Stephen M. Schwebel, »The Overwhelming Merits of Bilateral Investment Treaties«, 32 Suffolk Transnat’l L. Rev., 2008, str. 263.


38

ekonomske politike držav.169 Države izvoznice kapitala so zatrjevale, da morajo vsi tujci in

njihova lastnina biti obravnavani po nekem splošnem, mednarodno veljavnem minimalnem

standardu, nadalje so zahtevale pošteno in enakopravno obravnavanje ter pravično in takojšnjo

odškodnino v primeru razlastninjenja. Države uvoznice kapitala pa so zatrjevale, da takšen

splošen standard v mednarodnem pravu ne obstaja, ter da so tujci izenačeni z državljani države

gostiteljice, torej podvrženi standardom ravnanja, ki veljajo v državi, zagovarjale so popolno

suverenost nad vsemi svojimi naravnimi viri in standard »primerne« odškodnine za

razlastninjenje.170 Prepad med interesi razvitih in nerazvitih se je še povečal z dogodki kot npr.

podržavljenje vsega domačega in tujega imetja brez vsakršne kompenzacije v Sovjetski zvezi

med Revolucijo; Mehika je v 30-ih letih 20. stoletja podržavila vso naftno industrijo in

oškodovala na tisoče tujih delničarjev tamkajšnjih naftnih družb, po drugi svetovni vojni pa je

enako naredilo še nekaj naftno-bogatih držav, med drugim Iran in Libija.171

Poskus OZN premostiti različne težnje razvitih in nerazvitih držav se je manifestiral leta 1962 v

Resoluciji Generalne skupščine 1803 (XVII) o Trajni suverenosti nad naravnimi viri172, ki je bila

kljub začetnemu odobravanju kasneje nadomeščena z drugimi resolucijami,173 ki so izključile

uporabo mednarodnega prava in posledično tudi izgubile podporo razvitih držav. Trend se je

obrnil v prid standardu držav gostiteljic ter izključitvi minimalnega mednarodnega standarda in

dosegel višek leta 1974, ko je bila sprejeta Listina o ekonomskih pravicah in obveznostih

držav174. Listina je izključevala mednarodno pravo in kot edini standard obravnavanja tujih

investicij/investitorjev uveljavila pravo držav gostiteljic, kakor ga razlagajo njihova sodišča.

Listini so na seji Generalne skupščine nasprotovale vse razvite države. Listina sicer ni imela

namena (pre)oblikovati običajnega mednarodnega prava, in ga s tolikšnim nasprotovanjem na

GS tudi ne bi mogla.175

169 Muthucumaraswamy Sornarajah, The International Law on Foreign Investment, 1996, str. 232. 170 Schwebel, S. M., »The Overwhelming Merits…«, op. cit., str. 263. 171 Ibid. 172 GA Resolution 1803 (XVII) on Permanent Sovereignty over Natural Resources, 1962. 173 GA Resolutions 2158 (1966), 2386 (1968), 3171 (1973) on Permanent Sovereignty over Natural Resources. 174 GA Resolution 3281, Charter of Economic Rights and Duties of States, 1974. 175 Schwebel, S. M., »The Overwhelming Merits…«, op. cit., str. 265.


39

Dotična nezmožnost skupnosti držav vzpostaviti enoten sistem varovanja tujih državljanov in

njihove lastnine je botrovala nastanku prvih bilateralnih investicijskih sporazumov.176 Interese

dveh držav je veliko lažje uskladiti kot pa interese vseh držav, prisotnih na mednarodnem trgu.

Najprej so se BIT-i sklepali predvsem med razvitimi državami Zahodne Evrope ter nerazvitimi

državami tretjega sveta, saj so prve želele zaščititi svoje investicije. Na splošno se je z BIT-i

trend zopet obrnil v prid razvitih držav, ker so le-te lahko bolj »narekovale« vsebino pogodb,

države v razvoju pa so nujno potrebovale priliv kapitala in so bile pripravljene v zameno

ponuditi marsikatero ugodnost. Prvi BIT je bil podpisan že 25. novembra 1959 med Nemčijo in

Pakistanom,177 ko so države uvidele njihovo učinkovitost, pa je sledila prava poplava BIT-ov.

Do sedaj je bilo sklenjenih že več kot 2800 BIT-ov, večinoma v zadnjih dveh desetletjih.

Približno 1700 jih še vedno velja. Poleg tega se ne pojavljajo samo med razvitimi in nerazvitimi

državami – več kot 600 BIT-ov je sklenjenih med državami v razvoju.178

BIT-i so, kot pove že njihovo ime, namenjeni urejanju področja tujih investicij, zato se v z njimi

povezani literaturi pojavljata v glavnem le izraza »investitor« in »investicije«. Ker pa so

investitorji v veliki večini v obliki pravnih oseb, lahko za namene diplomatske zaščite izenačimo

pojma »investitor« in »gospodarska družba«.

9.2. Namen in vsebina BIT-ov

Pomembna lastnost BIT-ov je tudi njihova uniformnost. Kljub več tisoč do sedaj sklenjenih BIT-

ov je njihova vsebina v veliki meri enaka. Njihov namen je pokriti 5 vsebinskih področij: (a)

definicijo »investicije« in »investitorja«; (b) ureditev dopustitve vstopa tujim investitorjem; (c)

določitev standardov poštenega in enakopravnega obravnavanja investitorjev; (d) kompenzacija

v primeru razlastninjenja; (e) metode reševanja sporov.179 Čeprav se natančna narava in vsebina

BIT-a lahko od enega do drugega razlikuje, velika večina BIT-ov sledi določenemu vzorcu in

vsebuje zelo podobne klavzule. Večina BIT-ov nudi investitorjem in njihovim investicijam 176 Sornarajah, M., op. cit., str. 232. 177 Daniel A. Krawiec, »Sempra Energy International v. the Argentine Republic: Reaffirming the Rights of Foreign Investors to the Protection of ICSID Arbitration.«, 15-SPG L. & Bus. Rev. Am., 2009, str. 312. 178 Schwebel, S. M., »The Overwhelming Merits…«, op. cit., str. 266. 179 Subedi, S. P., op. cit., str. 84.


40

standard poštenega in enakopravnega obravnavanja (»fair and equitable treatment«) brez

diskriminacije, polno zaščito in varnost (»full protection and security«) ter standarde enakega

obravnavanja kot državljane te države ter klavzulo »države z največjimi ugodnostmi« (»most-

favoured-nation clause«). Nadalje BIT-i ščitijo tuje investicije pred razlastninjenjem brez

kompenzacije ter pred kakršnimkoli ravnanjem, ki bi bilo v nasprotju z določili BIT-a, ter

zagotavljajo možnost pravnih sredstev, če do takšnih ravnanj pride. Pravna sredstva v BIT-ih so

običajno mednarodne arbitraže, ne samo med državami, temveč tudi neposredno med

investitorjem ter državo gostiteljico.180

V tem poglavju se bom osredotočil predvsem na slednje, torej na to kakšne metode in načine

reševanja sporov nudijo BIT-i, saj le-ti predstavljajo neposredno »konkurenco« diplomatski

zaščiti s strani držav investitorjev.

9.3. Reševanje sporov po BIT-ih

Metode reševanja sporov po BIT-ih lahko razdelimo na dve vrsti:

1.) »INVESTITOR-DRŽAVA« Prvi način hkrati velja tudi za največjo prednost BIT-ov pred

klasičnim izvajanjem diplomatske zaščite s strani domače države posameznika. To je možnost

investitorja, da vloži zahtevek neposredno proti državi gostiteljici na Mednarodni Center za

reševanje investicijskih sporov181 (v nadaljevanju: ICSID). ICSID je avtonomna institucija, katre

glavni namen je zagotavljati strokovno pomoč in izvajanje mediacije ter arbitražnega sojenja v

investicijskih sporih.182 Ustanovljen je bil v okviru Svetovne banke leta 1965 s t.i. ICSID

Konvencijo (imenovano tudi »Washingtonska Konvencija«), ki ima trenutno 157 držav

pogodbenic.183 Stranke spora lahko s sporazumom vedno prepustijo rešitev spora tribunalu

ICSID, pri čemer ni treba, da so hkrati tudi pogodbenice Washingtonske Konvencije. ICSID je

specializiran za reševanje investicijskih sporov in njegovi sodniki so visoko specializirani za to

področje prava. To pomeni visok nivo kvalitete sodb in pravično razsojanje, hkrati pa tudi

180 Subedi, S. P., op. cit., str. 84. 181 International Centre for Settlement of Investment Disputes, http://icsid.worldbank.org/ICSID. 182 http://icsid.worldbank.org/ICSID. 183 Ibid.


41

možnost hitrega in učinkovitega prilagajanja spreminjajočim se razmeram v svetovnem

gospodarstvu. Sodbe tribunala ICSID so končne in zavezujoče in imajo učinek inter partes.

Veliko število BIT-ov vsebuje klavzulo, ki daje investitorjem v državah pogodbenicah BIT-a

možnost, da se v primeru kršitev določil BIT-a obrnejo neposredno na ICSID. Pravica

posameznika, da privede državo neposredno pred tribunal katerega odločitve so pravno

zavezujoče in se na njih ni mogoče pritožiti, je izrednega pomena na področju zaščite

posameznikov. Institucionalizacija takšne pravice v Washingtonski Konvenciji ter v BIT-ih je po

mnenju nekaterih eden izmed najpomembnejših progresivno-razvojnih korakov v mednarodnem

pravu v vsej zgodovini.184 Center ICSID je do sedaj razsodil že v 214 primerih, 118 pa jih je

trenutno v postopku.185

Mnogi BIT-i terjajo, da se, preden lahko investitor prinese zadevo pred ICSID, izčrpajo notranja

pravna sredstva oziroma se morata stranki spora poskušati poravnati ali drugače rešiti spor.186

Bistvo pa je, da možnost arbitraže obstaja. S tem investitorju ni treba prositi za pomoč svoje

države, prihranjena pa mu je tudi negotovost ali bo slednja sploh hotela izvajati diplomatsko

zaščito ali ne. Poleg tega ni izpostavljen možnosti nepravičnega, skorumpiranega sistema v

državi gostiteljici, ki je lahko pod vplivom politike. Pravimo tudi, da možnost neodvisne

arbitraže »depolitizira« postopek reševanja sporov.187

Poleg centra ICSID ima pomembno vlogo v reševanju sporov investicijske narave tudi Stalno

arbitražno sodišče (Permanent Court of Arbitration – PCA). Ustanovljeno je bilo s prvo in drugo

haaško konvencijo o mirnem reševanju sporov iz leta 1899 in 1907,188 ki imata preko 100 držav

podpisnic.189 PCA je v zadnjem času z novimi pravili ki omogočajo dostop do sodišča ne le

državam, temveč tudi drugim entitetam kot so npr. organizacije ali družbe, postalo učinkovit

184 Schwebel, S. M., »The Overwhelming Merits…«, op. cit., str. 267; Patrick Dumberry, »Are BITs representing the new customary international law in international investment law?«, 28 Penn St. Int’l L. Rev., 2010, str. 679; glej tudi Sornarajah, M., op. cit., str. 266. 185 http://icsid.worldbank.org/ICSID/ [21.2.2011]. 186 Npr. UK - Argentina BIT. 187 Sornarajah, M., op. cit., str. 266. 188 Mihevc, D. “Diplomatska zaščita pravnih oseb”, Magistrska naloga, 2010, str. 80. 189 http://www.pca-cpa.org [21.2.2011].


42

forum za strokovno in, kar je še posebej pomembno na področju investicij, hitro reševanje

sporov med investitorji in državami gostiteljicami.190

2.) »DRŽAVA-DRŽAVA« Druga možnost reševanja investicijskih sporov v okviru BIT-ov je

tista, ki je še najbližje tradicionalnemu pojmovanju diplomatske zaščite. BIT-i odpirajo možnost,

da države pogodbenice neposredno rešijo spor glede razlage in uporabe določb BIT-a. Obe

stranki v sporu sta torej državi, ne pa investitor in država. Najprej je kratko obdobje namenjeno

pogajanjem; če le-ta spodletijo, ima katerakoli država pravico zahtevati, da se spor predloži

neodvisnemu arbitražnemu telesu. BIT-določa roke za pogajanja in predložitev spora arbitraži,

kakor tudi sestavo arbitražnega telesa, včasih celo z določitvijo predsednika Meddržavnega

sodišča kot osebe, ki naj izbere predsedujočega temu arbitražnemu telesu (t.i. »appointing

authority«), če se državi v sporu glede tega ne moreta dogovoriti.191

Postopka pod 1.) in 2.) nista medsebojno izključujoča. Šele v primeru, da se dopolnjujeta,

postane sistem zaščite po BIT-u podoben klasični diplomatski zaščiti. Kadar je postopek

»investitor-država« podkrepljen z določili v BIT-u, ki ustanavljajo pravico države pogodbenice,

da sproži postopek proti drugi državi, če je prišlo do kršitev določb BIT-a, s tem država

pravzaprav priskoči na pomoč njenemu državljanu – investitorju – pri zasledovanju odprave

kršitev v njegovo škodo. Posameznik (investitor) se tako lahko zanese na svojo državo, če bi

postopki, ki jih lahko sam sproži (pred sodišči države gostiteljice ali pa pred neodvisno

mednarodno arbitražo) iz kakršnegakoli razloga spodleteli.192

9.4. Razlike med reševanjem sporov po BIT-ih ter pravilih diplomatske zaščite

Nekaterim podobnostim navkljub pa metode reševanja sporov po BIT-ih niso enake tistim, ki so

na voljo preko diplomatske zaščite. Najbolj pomembna razlika je v tem, da se z začetkom

postopka za razrešitev spora po BIT-u izključi možnost izvajanja diplomatske zaščite, razen, če

država ne spoštuje odločitve arbitražnega sodišča. Z vstopom v BIT se države odpovejo pravici

190 http://www.pca-cpa.org/showpage.asp?pag_id=1027. 191 Juliane Kokott, »Interim report on the role of Diplomatic Protection in the field of protection of foreign investment«, ILA New Delphi Conference, str. 24. 192 Ibid., str. 24-25.


43

do izvajanja diplomatske zaščite (na področju, ki ga pokriva BIT) in jo zamenjajo z prej

omenjenimi, alternativnimi možnostmi reševanja sporov.193

Zakaj govorimo o »odpovedi« pravice do izvajanja diplomatske zaščite? Washingtonska

konvencija namreč v prvem odstavku 27. člena izrecno izključuje možnost diplomatske zaščite s

strani domače države investitorja, če je investitor predložil spor pred ICSID.194 Konvencija

določa, da je arbitražna odločba končna in se je ne da izpodbijati, ne samo pred domačimi sodišči

države gostiteljice, temveč tudi pred Meddržavnim sodiščem. Današnji BIT-i večinoma

vsebujejo klavzule, ki so zelo podobne zgoraj omenjenemu členu. Državam pogodbenicam

Washingtonske konvencije niti ni treba vključiti te klavzule v BIT. Cilj takšnih določb je jasen:

tovrstni spori se morajo rešiti strokovno in predvsem hitro, saj bi med dolgimi postopki

diplomatske zaščite, še posebej, če bi se primer znašel pred Meddržavnim sodiščem, lahko

nastala ogromna gospodarska škoda tako investitorjem kot tudi državi gostiteljici. Poleg tega se

na ta način izognemo političnim aspektom diplomatske zaščite. Tak sistem popolnoma izključuje

možnost klasične diplomatske zaščite, razen v skrajnem primeru, ko država ne implementira in

spoštuje odločitve tribunala ICSID.195

Postopek »država-država« po BIT-ih na prvi pogled spominja na diplomatsko zaščito – država

investitorja stopi v akcijo z namenom podpore svojemu državljanu, pri tem pa zasleduje svojo

pravico (ki je bila kršena s tem ko druga država ni upoštevala določb BIT-a), ne pa neposredno

investitorjeve. Argument države bo verjetno nekaj v smislu, da je dejanje države gostiteljice, ki

je povzročilo investitorju škodo, v nasprotju z določili BIT-a.196 Šlo bi torej za spor med

državama glede razlage mednarodne pogodbe.

Vendar pa se postopek iz prejšnjega odstavka, kljub temu, da spominja na diplomatsko zaščito,

od nje pomembno razlikuje. Pri »klasični« diplomatski zaščiti ima država namreč na voljo celo

vrsto različnih ukrepov, posluži se lahko praktično vsakega formalnega in neformalnega načina,

razen neposredne uporabe sile. Če pa izvaja postopek iz določil BIT-a, je država omejena na

193 Kokott, J., »Interim report…«, op. cit., str. 25. 194 ICSID konvencija, 27(1) člen. 195 Kokott, J., »Interim report…«, op. cit., str. 25. 196 Ibid.


44

vložitev zahtevka na mednarodno arbitražo, katere razsodba bo dokončna in zavezujoča197 za obe

stranki. V primerjavi s sredstvi, ki jih dovoljuje običajno mednarodno pravo v sklopu

diplomatske zaščite, ima država tu precej omejene možnosti. Drugih sredstev se lahko posluži

šele kot »last resort«, se pravi šele ko arbitražno sodišče izda odločbo, pa je druga stranka ne

spoštuje. Vendar pa v takšnem primeru niti ne bi šlo za diplomatsko zaščito, ker posameznik ne

bi bil več – vsaj ne neposredno – vključen v proces.198

9.5. Zaščita delničarjev v BIT-ih

V Barcelona Traction Meddržavno sodišče ni potrdilo obstoja pravice delničarjev, da njihova

država sproži postopek v njihovem imenu (če ni šlo za kršitev njihovih direktnih pravic). V ELSI

je Sodišče dovolilo takšno zaščito, vendar je poudarilo da je bil v ELSI pravni temelj Sporazum o

prijateljstvu, trgovini in plovbi, ne pa običajno mednarodno pravo (kot v Barcelona Traction).

Kako pa je z zaščito delničarjev in drugih udeležencev v lastništvu podjetja v BIT-ih?

Točka b drugega odstavka 25. člena Washingtonske Konvencije določa, da se lokalno

ustanovljena podjetja (v državi gostiteljici), če so pod nadzorom (!) tujih državljanov, štejejo za

investitorja po določilih Konvencije in imajo pravico sprožiti postopek pred ICSID (»nadzor« se

pri tem nanaša na lastniško strukturo, ne na management podjetja).199

Poleg tega večina BIT-ov omogoča tujim investitorjem okrilje njihove zaščite ter možnost vložiti

zahtevek na arbitražni tribunal, četudi nimajo kontrolnega deleža v lastništvu družbe,

ustanovljene v državi gostiteljici. To je posledica dikcije v BIT-ih, ki definira kot »investicijo«

za namene BIT-a tudi lastniški delež (ponavadi v obliki delnic) v lokalno ustanovljenem

podjetju. Nakup lastniškega deleža s strani tujca v podjetju se torej šteje kot »investicija« in

uživa zaščito BIT-a. Posledično lahko tuji lastniki deležev v lokalno ustanovljeni družbi vložijo

zahtevek proti državi gostiteljici neodvisno od družbe, če je država s svojimi dejanji oškodovala

podjetje in posredno njihove lastniške deleže.200 Dotična možnost predstavlja velik korak naprej

197 Nemčija-Filipini BIT, 10(5) člen. 198 Kokott, J., »Interim report…«, op. cit., str. 25. 199 ICSID konvencija, 25(2)(b) člen; Subedi, S. P., op. cit., str. 129. 200 Subedi, S. P., op. cit., str. 130.


45

v zaščiti delničarjev, saj izključi potrebo, uveljavljeno v običajnem mednarodnem pravu

diplomatske zaščite, da morajo biti prizadete neposredne pravice delničarjev, preden lahko

njihova država sproži postopek proti državi kršiteljici. V BIT-ih imajo delničarji povsem svojo

subjektiviteto in v primeru, da je vrednost njihovih deležev kakorkoli prizadeta, tudi posredno,

imajo pravico neposredno tožiti državo, brez, da bi se morali prej obračati na družbo201.

V primeru LG&E Energy Corporation v. The Argentine Republic202 je tribunal ICSID odločil, da

po Washingtonski konvenciji nadzor nad družbo ni pogoj za dopustnost zahtevka pred ICSID

tribunalom. Podobna je bila odločitev v zadevi Gas Natural SDG v. The Argentine Republic, kjer

je tribunal svojo odločitev poudaril z naslednjimi besedami: »standardna oblika tujih

neposrednih investicij, s katero imamo opraviti v tem primeru – in ki predstavlja veliko večino

mednarodnih transferjev zasebnega kapitala – je takšna, da je družba ustanovljena po zakonih

države gostiteljice, lastniški deleži v družbi pa so kupljeni s strani tujega investitorja, ali

alternativno, da tuji investitor pridobi delež že obstoječe družbe v državi gostiteljici. Cilj in

namen tako Konvencije ICSID kot tudi bilateralnih investicijskih sporazumov je, da v takšnih

okoliščinah tuji investitor pridobi vse pravice po Konvenciji ICSID ter BIT-u, vključno s pravico

sprožiti postopek mednarodne arbitraže.«203 Izhajajoč iz te dikcije je tribunal odločil, da je

investitor po relevantnih določilih BIT-a upravičen vložiti tožbo proti Argentini zaradi dejanj, ki

so imela za posledico zmanjšanje vrednosti njegovega lastniškega deleža v argentinskih

podjetjih.204

Prav tako je v mednarodnem pravu na področju tujih investicij uveljavljena pravica manjšinskih

delničarjev vložiti tožbo zaradi protipravnih dejanj, ki so prizadele vrednost njihove

investicije.205 To lahko prav tako storijo v povsem svojem imenu (enako kot večinski), ločeno od

družbe v kateri posedujejo deleže. Tako je odločil tribunal npr. v primeru International

201 Barcelona Traction, op. cit., §44. 202 LG&E Energy Corporation v. the Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/02/1, 2004, §50. 203 Gas Natural SDG v. The Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/03/10, 2005, §34; Subedi, S. P., op. cit., str. 130. 204 Subedi, S. P., op. cit., str. 130. 205 Engela C. Schlemmer, »Investmet, Investor, Nationality and Shareholders«, v: Muchlinski, Ortino, Schreuer (Eds.), Oxford Handbook of International Investment Law, 2008, str. 83-85.


46

Thunderbird Gaming Corporation v. The United Mexican States206, kjer je družba Thunderbird

imela v lasti pod 50-odstotkov mehiške družbe, a to ni oviralo njene možnosti vložiti tožbo proti

Mehiki. V primeru Maffezini207 je tribunal presodil, da so individualni investitorji, ki imajo

državljanstvo ene od držav podpisnic (BIT-a ali Washingtonske konvencije), upravičeni do

zaščite in načinov reševanja sporov, ki jih le-ta ponuja.208 V American Manufacturing v. Zaire209

je tožena stranka (Zair) izpodbijal tožbo ameriške družbe z razlogom, da je slednja samo

manjšinski delničar v Zairskem podjetju SINZA (ki je bilo neposredno oškodovano z dejanji

države Zair). Tribunal je zavrnil argumente Zair-a in presodil, da je družba American

Manufacturing upravičena po določilih BIT-a med ZDA in Zairom vložiti tožbo v svojem imenu,

ker nastopa kot tuj investitor, ki ima investicijo – delnice – v Zairski družbi.210

Edina omejitev za tožbe delničarjev-investitorjev je ta, da lahko investitor toži le za tolikšno

odškodnino, kolikor mu pripada glede na njegov delež v tuji družbi. American Manufacturing

tako ni mogla tožiti države za celotno škodo, ki jo je utrpela družba SINZA in njeni drugi

lastniki, ker je bila sama le manjšinski delničar.211

9.6. Vpliv BIT-ov na običajno mednarodno pravo in na diplomatsko zaščito

Obstoj in obseg zaščite tujih investitorjev v običajnem mednarodnem pravu je bil vedno

problematičen. Običajno mednarodno pravo je bilo brez jasnih smernic, ki bi jim bile voljne

slediti vse države, tako razvite kot nerazvite. Ravno zaradi tega so države začele sklepati

bilateralne sporazume, ki so vzpostavili manjkajočo zaščito. Ker pa so se BIT-i izkazali za

uporabne in jih je posledično sklenjena že cela množica, se je v mednarodni sferi razvila debata o

tem ali in koliko BIT-i vplivajo na običajno mednarodno pravo zaščite tujih investitorjev in

investicij. Je mogoče reči da so BIT-i oblikovali povsem novo običajno pravo na tem področju?

206 International Thunderbird Gaming Corporation v. The United Mexican States, (Award of the NAFTA tribunal under UNCITRAL rules), 2006. 207 Emilio Augustin Maffezini v. Kingdom of Spain, ICSID Case No. ARB/97/7, 2000. 208 Subedi, S. P., op. cit., str. 132. 209 American Manufacturing & Trading, Inc. v. Democratic Republic of the Congo, ICSID Case No. ARB/93/1, 1997. 210 Subedi, S. P., op. cit., str. 132. 211 Subedi, S. P., op. cit., str. 132; American Manufacturing case, op. cit.; glej tudi Impregilo v. Pakistan, ICSID Case No. ARB/03/03, 2005, §154.


47

Navkljub pomanjkanju konsenza je nemogoče zanikati, da so se v zadnjih desetletjih oblikovale

nekatere običajne norme na področju mednarodnega investicijskega prava. Na primer obveznost

držav gostiteljic, da obravnavajo tuje investitorje z najmanj »minimalnim standardom poštenega

in enakopravnega obravnavanja« je norma običajnega prava. Enako pravno naravo ima tudi

pravilo, da je v primeru razlastitve tuje entitete država zavezana plačati zadostno kompenzacijo,

poleg tega morajo biti za razlastninjenje izpolnjeni določeni pogoji.212 Vendar, medtem, ko ni

dvoma, da so tisoči BIT-ov vplivali na in morda celo delno oblikovali vsebino običajnega

mednarodnega prava na področju tujih investicij, je mnenje nekaterih avtorjev, da vsebina BIT-

ov dejansko sestavlja običajno mednarodno pravo, pretirano in neskladno z resničnostjo.213

9.6.1.) Zakaj BIT-ov ne moremo enačiti z običajnim mednarodnim pravom

Da lahko potrdimo obstoj določenega pravila kot običajno mednarodno pravo, morata biti

izpolnjena dva pogoja: (1) poenotena, konsistentna praksa relevantnih držav ter (2) opinio juris,

tj. sprejemanje določenega pravila s strani držav kot pravno obvezujočega.214

9.6.1.1.) BIT-i ne predstavljajo enotne prakse držav

Čeprav imajo večinoma podobne določbe, so si BIT-i med seboj vendarle preveč različni, da bi

jih lahko obravnavali kot celoto. Starejši BIT-i so vključevali le postopek »država-država«,

medtem ko novejši vsebujejo tudi postopke med državo in investitorjem. Nedavno delo

Združenja za mednarodno pravo (International Law Association – ILA) na tem področju kaže da:

»ne obstaja nobena predpostavka v smeri, da bi več zaporednih mednarodnih pogodb s podobno

vsebino imelo za posledico nastanek novega pravila običajnega prava z enako vsebino«.215

Analize BIT-ov so pokazale, da se, podobnostim navkljub, v podrobnostih enostavno preveč

212 Dumberry, P., »Are BITs representing…«, op. cit., str. 680; glej tudi Mondev International Ltd. V. United States, ICSID Case No. ARB(AF)/99/2, 2002, §121. 213 Dumberry, P., »Are BITs representing…«, op. cit., str. 682. 214 Lotus case (France v. Turkey), P.C.I.J. Series A, 1927, str. 18, 28; Asylum case (Colombia v. Peru), I.C.J. Reports 1950, §§276-277; North Sea Continental Shelf case (FR Germany v. Denmark), I.C.J. Reports 1969, §44. 215 Dumberry, P., »Are BITs representing…«, op. cit., str. 685.


48

razlikujejo, da bi lahko iz njih potegnili konsistentno, enotno prakso, ki je potrebna za nastanek

običajnega mednarodnega prava. Podobno je tudi mnenje držav samih.216

9.6.1.2.) BIT-i ne uživajo zahtevanega opinio juris

Sodišče je v zadevi North Sea Continental Shelf na temo nastanka običajnega prava razložilo:

»ne samo, da morajo dejanja držav preiti v ustaljeno prakso, temveč morajo biti izvršena na

način, ki dokazuje prepričanje držav, da je takšno ravnanje pravno obvezno«.217 Nasprotno BIT-

i niso sklenjeni zaradi prepričanja držav, da so k taki vsebini pravno zavezane. BIT-i so »kupčija

med državami, kjer se obljuba zaščite kapitala zamenja za še večji priliv kapitala v

prihodnosti«.218 Prevladujoče mnenje med akademiki in strokovnjaki na tem področju je, da so

BIT-i zgolj rezultat dejstva, da države v zasledovanju svojih ekonomskih interesov uporabljajo

»orodja« mednarodnega prava, ki so za to najbolj primerna. Njihova vsebina je odvisna od

pogajalske moči držav ter njihovih interesov, ne pa od običajnega mednarodnega prava. So

rezultat kompromisa med državami, v katerega so slednje vstopile prostovoljno, nikakor pa ne na

podlagi pravne obveze.219 Temu mnenju pritrjujejo, poleg držav samih,220 tudi arbitražni

tribunali v svojih sodbah: »čeprav je število BIT-ov veliko, je njihov doseg omejen/…/in v smislu

opinio juris ni nikakršne indikacije, da odražajo prepričanje držav o njihovi obveznosti«.221

9.6.2.) BIT-i pripomorejo k utrditvi in razjasnitvi norm običajnega mednarodnega prava

Kljub temu da BIT-i niso in ne morejo tvoriti običajnega mednarodnega prava, to ne pomeni, da

nanj nimajo nobenega vpliva. Nasprotno, tolikšno število BIT-ov bo nedvomno vplivalo na

vsebino in razlago obstoječih pravil in norm običajnega mednarodnega prava na področju

216 Ibid., str. 686-7. 217 North Sea continental shelf case, op. cit., §77. 218 Jeswald W. Salacuse, »The Treatification of International Investment Law: a Victory of Form over Life?«, 3 Transnat’l Disp. Mgmt., 2006, str. 17. 219 Dumberry, P., »Are BITs representing…«, op. cit., str. 691-2. 220 Ibid., str. 693. 221 United Parcel Service v. Canada, Dec. Jurisdiction (Award of the NAFTA tribunal under UNCITRAL rules), 2002, §97.


49

obravnavanja tujih investicij. Standardi in klavzule, ki se v enaki ali zelo podobni obliki

pojavljajo v mnogih BIT-ih so lahko odskočna deska za prakso držav, ki bo morebiti sčasoma

prerasla v običajno pravo.222

9.6.3.) Ali na področju mednarodnih investicij še obstaja potreba po običajnem pravu?

Velikemu številu BIT-ov navkljub, ima običajno mednarodno pravo še vedno pomembno vlogo

na področju mednarodnih investicij. Stalni arbitražni tribunal za investicijske zahtevke Iran-ZDA

(Iran-USA Claims Tribunal) je v zadevi Amoco223 presodil, da so pravila običajnega

mednarodnega prava uporabna za zapolnitev morebitne pravne praznine v pogodbah, za

razjasnitev nedefiniranih pojmov v pogodbah ter na splošno v pomoč pri razlagi in

implementaciji pogodbenih določil. Splošno lahko razdelimo razloge zakaj običajno pravo ni

izgubilo svoje vloge v mednarodnih investicijah na tri vrste:224

(a) običajno pravo je veljavno in obvezujoče v primerih, ko med državami ni sklenjenega BIT-a

Ne glede na številčnost BIT-ov in drugih mednarodnih investicijskih pogodb, le-te še

vedno ne pokrivajo celotnega spektra možnih bilateralnih odnosov med državami. Po nekaterih

ocenah BIT-i pokrivajo zgolj 13-odstotkov vseh možnih svetovnih bilateralnih odnosov med

državami po svetu. Medtem ko BIT-i zavezujejo inter partes, je običajno pravo zavezujoče za

vse države, ne glede na to ali so sklenile kakšen BIT ali ne. V primeru da je investitor iz države

A v državi B, pa A in B nimata sklenjenega BIT-a, se bodo spori presojali po običajnem pravu,

četudi je država A sklenila BIT-e z mnogimi drugimi državami.225

(b) številni BIT-i se v svojih določbah izrecno opirajo na običajno pravo

Mnogi BIT-i se izrecno sklicujejo na običajno pravo. Ko so arbitraži tribunali soočeni s

tovrstno klavzulo v BIT-u, morajo presoditi vsebino običajnega mednarodnega prava. Na primer,

klavzula v nedavno sklenjenem BIT-u med Kanado in Perujem pravi, da je investitor v državi

222 Dumberry, P., »Are BITs representing…«, op. cit., str. 696. 223 Amoco International Finance Corporation v. Iran, Iran-US CTR 198, 1987. 224 Dumberry, P., »Are BITs representing…«, op. cit., str. 696. 225 Ibid., str. 698.


50

pogodbenici upravičen do takšnega standarda obravnavanja, »kakršen obstaja v običajnem

mednarodnem pravu«. Podobne določbe vsebuje tudi ZDA-Model BIT-a (temeljni osnutek

pogodbe za vse BIT-e ki jih sklepajo ZDA), skupaj z drugimi sklicevanji na običajno pravo.226

(c) običajno pravo ima vlogo zapolnjevanja pravnih praznin

Kadarkoli BIT molči o določenem pravnem problemu ali institutu oziroma ne ponuja

njegove razlage, se bo odgovor iskal v običajnem mednarodnem pravu. Tribunali to počnejo

precej pogosto, še posebej na področju odgovornosti držav za mednarodno protipravna dejanja,

kjer se opirajo na DARSIWA. Na primer v zadevi Sempra227, kjer je imel tribunal opravka z

BIT-om ki ni določal pogojev za sklicevanje na nujo (»necessity«228), je odločil da: »bo pravila,

ki se nanašajo na to vprašanje poiskal v običajnem mednarodnem pravu.«229

Vprašanje vsebine običajnega mednarodnega prava na področju mednarodnih investicij je torej,

kljub vsej množici BIT-ov, še vedno daleč od zastarelosti in nepomembnosti.230

226 Dumberry, P., »Are BITs representing…«, op. cit., str. 698. 227 Sempra Energy International v. The Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/02/16, 2007. 228 ILC DARSIWA, op. cit., 25. člen. 229 Sempra Energy International v. The Argentine Republic, §378. 230 Dumberry, P., »Are BITs representing…«, op. cit., str. 700.

Diplomatska zaščita pravnih oseb Zaključek

51

10. ZAKLJUČEK

10.1. Diskrecija diplomatske zaščite

Kakšne možnosti torej imajo gospodarske družbe in druge pravne osebe, ki se med poslovanjem

v tujini srečajo z kršitvami njihovih pravic in protipravnimi dejanji držav gostiteljic?

En zaključek, ki ga lahko izvlečemo iz vsega zgoraj napisanega je, da je običajno mednarodno

pravo na tem področju precej nekonsistentno. Različni načini držav, kako pojmujejo

državljanstvo pravne osebe in kdaj jo štejejo za »svojo«, še dodatno zapletajo že tako težko

vprašanje ali določeno pravilo je ali ni običajno mednarodno pravo. Kljub vsem kritikam, ki so

nanjo letele, je 30 let stara sodba Meddržavnega sodišča v zadevi Barcelona Traction še vedno

veljavna dikcija obstoja običajnega prava na tem področju. Osnutki členov o diplomatski zaščiti

KMP sicer nudijo uporabne smernice, vendar jih še ne moremo v celoti šteti za običajno pravo.

Potrebna je torej nadaljnja praksa držav, podkrepljena z opinio juris ter še več jurisprudence

mednarodnih sodišč na tem področju.

Dandanes se večina mednarodnih investicij pojavlja v obliki nakupa lastniškega deleža s strani

tuje družbe v domači družbi. Tuji investitor tako postane lastnik deleža (delničar ali družbenik) v

družbi, ustanovljeni v državi gostiteljici. Posledično se moramo vprašati kakšna je zaščita

delničarjev v običajnem mednarodnem pravu? Možnost zaščite delničarjev je v mednarodnem

pravu nedvomno priznana, saj je Sodišče nedavno v primeru Diallo potrdilo, kar je nakazalo že v

Barcelona Traction, tj. da imajo delničarji pravico do diplomatske zaščite s strani svoje države,

če gre za kršitev njihovih neposrednih pravic v podjetju. Državno pravo določa kaj so in kaj niso

»neposredne oz. direktne pravice« delničarjev in kdaj so kršene. Od domačega prava je potem

odvisna možnost domače države delničarjev, da jim nudi diplomatsko zaščito. Poleg tega je

lahko eno dejanje države hkrati kršitev pravic družbe in pravic delničarjev. Kako potem poteka

diplomatska zaščita; bo država lahko tožila samo na takšno višino odškodnine kolikor je znašala

vrednost deleža v družbi? Običajno pravo ne nudi točnih odgovorov in jih prepušča nadaljnji

praksi.


52

Poleg tega ima postopek klasične diplomatske zaščite še eno nadvse neprijetno pomanjkljivost:

tudi če posameznik (pravna ali fizična oseba) zadosti vsem pogojem, ki jih postavlja običajno

mednarodno pravo, je še vedno soočen z velikim vprašajem v obliki diskrecije držav. Prav

nobenega zagotovila ni, da bo njegova država voljna sprožiti postopke za njegovo zadoščenje.

Premisleka države ali bo izvajala diplomatsko zaščito ali ne, ne bo narekovala moralna dolžnost

zadostiti pravici posameznika, temveč politični izračun prednosti in tveganj ki jih izvajanje

diplomatske zaščite prinaša v odnosih z državo kršiteljico.

10.2. BIT-i ali ne BIT-i, to je zdaj vprašanje

Ali BIT-i ponujajo rešitve na vsa vprašanja v zvezi z diplomatsko zaščito pravnih oseb? Ne,

vendar pa predstavljajo dobrodošel vzvod državam pri olajševanju pretoka kapitala in razvoju ter

spodbujanju mednarodnih odnosov na področju investicij in trgovine. Njihova bilateralnost

omogoča višjo stopnjo prilagajanja različnim interesom držav podpisnic ter zagotavlja, da bo

kompromis kar najbolj zadovoljiv. V smislu pravne zaščite, ki jo BIT-i nudijo mednarodnim

družbam, arbitražni postopek pred tribunali ICSID ali drugimi, ad hoc gospodarskimi tribunali,

vsekakor predstavlja veliko prednost tako za investitorje kot tudi za države gostiteljice.

Izključuje namreč vse negotovosti, povezane z diplomatsko zaščito ter se izogne politično

obarvanemu ozračju odnosov med državami. Spori so rešeni hitro in strokovno, sodbe pa so

zavezujoče. V skrajnem primeru, če država gostiteljica ne bi hotela izvršiti sodbe tribunala,

investitor še vedno lahko zaprosi svojo domačo državo za diplomatsko zaščito po običajnem

mednarodnem pravu.

Pretirano bi bilo reči, da se diplomatska zaščita ter režim BIT-ov popolnoma izključujeta.

Neizpodbitno dejstvo pa je, da imajo BIT-i ter druge pogodbe na področju mednarodnih

investicij velik vpliv tudi na metode in načine reševanja sporov. Ker se potreba po zaščiti pravnih

oseb v veliki večini pojavlja v tem spektru mednarodnega prava, je dejstvo da klasična

diplomatska zaščita ne igra (več) ključne vloge na področju reševanja sporov. To potrjujejo tudi

analize BIT režimov ter drugih multilateralnih sporazumov.231

231 Kokott, J., »Interim report…«, op. cit., str. 31.


53

Ergo, na področju tujih investicij so postopki reševanja sporov, ki temeljijo na bilateralnih/

multilateralnih pogodbah, v veliki meri nadomestili tradicionalno pravo diplomatske zaščite.

Za konec: prej omenjena negotovost držav in politična izračunavanja pri izvajanju diplomatske

zaščite delno odsevata problematiko, ki preveva celotno sfero mednarodnih odnosov. Le-ti

namreč prepogosto še vedno potekajo na precej osnovni, otroški ravni: kdor je močnejši, lahko

vzame igračo šibkejšemu. V prevodu to pomeni, da si lahko velike in močne države privoščijo

marsikaj, kar si druge države ne morejo, pa jim nihče ne more ničesar, saj bi verjetno s tem več

izgubil kot pridobil. Bistvo mednarodnega prava je ravno v izravnavanju teh neenakosti in

preprečevanju, blaženju ter sankcioniranju »izpadov« in izvajanja pritiskov močnih nad šibkimi.

Kot bi rekel Prof. Malcolm N. Shaw: »If international law is about anything, it is about the

mitigation of power, and respect for all, irrespective of strength.«232

232 Malcolm N. Shaw, webcast on »Territorial Disputes«, dostopno na: http://untreaty.un.org/cod/avl/ls/Shaw_BD.html [21.1.2011].

Diplomatska zaščita pravnih oseb Literatura

54

LITERATURA

Monografije, zbirke esejev in disertacije

• Amerasinghe, Chittharanjan F.: DIPLOMATIC PROTECTION, Oxford University Press,

New York 2008.

• Bohte, Borut; Sancin, Vasilka: DIPLOMATSKO IN KONZULARNO PRAVO,

Cankarjeva založba, Ljubljana 2006.

• Brownlie, Ian: PRINCIPLES OF PUBLIC INTERNATIONAL LAW, 7. izdaja, Oxford

University Press, New York 2008.

• Cerar, Božo: DIPLOMATSKA ZAŠČITA, samozaložba, Piran 2001.

• Mihevc, Damjan: DIPLOMATSKA ZAŠČITA PRAVNIH OSEB, Magistrska naloga,

Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2010.

• Schlemmer, Engela C.: “Investmet, Investor, Nationality and Shareholders”, in:

MUCHLINSKI, ORTINO, SCHREUER (EDS.), OXFORD HANDBOOK OF

INTERNATIONAL INVESTMENT LAW, Oxford University Press, New York 2008.

• Shaw, Malcolm N.: INTERNATIONAL LAW, 6. Izdaja, Cambridge University Press,

New York 2008.

• Sornarajah, Muthucumaraswamy: THE INTERNATIONAL LAW ON FOREIGN

INVESTMENT, Cambridge University Press, New York 1996.

• Subedi, Surya P.: INTERNATIONAL INVESTMENT LAW – RECONCILING

POLICY AND PRINCIPLE, Hart Publishing, Portland 2008.

• Türk, Danilo: TEMELJI MEDNARODNEGA PRAVA, GV Založba, Ljubljana 2007.

Periodika

• Alvarez-Jimenez, Alberto: “Foreign Investors, Diplomatic Protection And The

International Court Of Justice's Decision On Preliminary Objections In The Diallo Case”,

33 N.C.J. Int’l L. & Com. Reg 437, (2008).

• Dumberry, Patrick: “Are BITs representing the new customary international law in

international investment law?”, 28 Pen St. Int’l L. Rev. 675, (2010).


55

• Knight, Stephen J; O’Brien, Angus J.: “Ahmadou Sadio Diallo: Clarifying the Scope of

Diplomatic Protection of Corporate Shareholder Rights”, v: 9 Melb. J. Int’l L. 151

(2008).

• Krawiec, Daniel A.: “Sempra Energy International v. the Argentine Republic:

Reaffirming the Rights of Foreign Investors to the Protection of ICSID Arbitration.”, 15-

SPG L. & Bus. Rev. Am. 311, (2009).

• Lawrence, Johnson Lee: “Barcelona Traction in the 21st Century: Revisiting its

Customary and Policy Underpinnings 35 years later”, v: 42 Stan. J. Int’l L. 237, (2006).

• Salacuse, J.W.: “The Treatification of International Investment Law: a Victory of Form

over Life?”, 3 Transnat’l Disp. Mgmt. 7, (2006).

• Schwebel, Stephen M.: “The Overwhelming Merits of Bilateral Investment Treaties”, 32

Suffolk Transnat’l L. Rev. 263, (2008).

Mednarodni dokumenti

• Charter of the United Nations, 3 Bevans 1153 (1968).

• Statute of the International Court of Justice, 3 Bevans 1153 (1968).

• Charter of Economic Rights and Duties of States, GA Res 3281 (XXIX), UN GAOR,

29th Sess., Supp. No. 31, UN Doc. A/RES/29/3281 (1974).

• International Covenant on Civil and Political Rights, 19 December 1966, 999 U.N.T.S.

171.

• International Law Commission, Report on the Work of its 53rd Sess., Draft Articles on

Responsibility of States for Internationally Wrongful Acts with Commentaries, General

Assembly Resolution 56/10, UN GAOR, 56th Sess., Supp. No.10, UN Doc. A/56/10

(2001).

• International Law Commission, Report on the Work of its 58th Sess., Diplomatic

Protection, Draft Articles with Commentaries, UN GAOR, 61st Sess., Supp. No. 10, UN

Doc. A/61/10 (2006).

• League of Nations, Convention on Certain Questions Relating to the Conflict of

Nationality Law, 13 April 1930, League of Nations, Treaty Series, vol. 179, p. 89, No.


56

4137, dostopno na: http://www.unhcr.org/refworld/docid/3ae6b3b00.html [22 Januar

2011].

• Permanent Sovereignty over Natural Resources, GA Res. 1803(XVII), UN GAOR, 17th

Sess., UN Doc. A/RES/17/1803 (1962).

• Permanent sovereignty over natural resources, GA Res.2158(XXI), UN GAOR, 21th

Sess., UN Doc. A/RES/21/2158 (1966).

• Permanent sovereignty over natural resources, GA Res.2386(XXII), UN GAOR, 23rd

Sess., UN Doc. A/RES/23/2386 (1968).

• Permanent sovereignty over natural resources, GA Res.3171(XXVIII), UN GAOR, 28th

Sess., UN Doc. A/RES/28/3171 (1973).

• Vienna Convention on Diplomatic Relations, 18 April 1963, 500 U.N.T.S. 95.

Odločitve mednarodnih sodišč in tribunalov

Meddržavno Sodišče in Stalno Meddržavno Sodišče

• Asylum case, (Colombia v Peru), [1950], I.C.J. Rep. 266.

• Case concerning Ahmadou Sadio Diallo, (Guinea v. Democratic Republic of the Congo),

Preliminary objections, [2007], I.C.J. Rep. 103.

• Case concerning Ahmadou Sadio Diallo, (Guinea v. Democratic Republic of the Congo),

Judgment, [2010], I.C.J. Rep. 74.

• Case concerning Elettronica Sicula (S.p.A.) (ELSI), (United States of America v. Italy),

[1989], I.C.J. Rep.15.

• Case concerning the Barcelona Traction, Light and Power Company, Limited (Belgium

v. Spain), [1962], I.C.J. Rep. 162.

• Case concerning United States Diplomatic and Consular Staff in Tehran, (United States

of America v. Iran), [1980], I.C.J. Rep. 3.

• Interhandel case, (Swiss v. United States of America), [1959], I.C.J. Rep. 27.

• Lotus case, (France v. Turkey), P.C.I.J. Series A, No. 9, [1927].


57

• Nationality Decrees in Tunis and Morocco,(Advisory opinion) P.C.I.J., Series B, No. 4,

[1923].

• North Sea Continental Shelf cases , (FR Germany v. Denmark), [1969], I.C.J. Rep. 6.

• Nottebohm case (Lichtenstein v. Guatemala), Second phase, [1955] I.C.J. Rep. 4.

• Reparation for Injuries suffered in the Service of the United Nations (Advisory opinion),

[1949], ICJ Rep. 174.

• The Mavrommatis Palestine Concessions (Greece v. United Kingdom), P.C.I.J. (Ser. A),

No. 2., [1924].

ICSID

• American Manufacturing & Trading, Inc. v. Democratic Republic of the Congo, ICSID

Case No. ARB/93/1, 1997.

• Emilio Augustin Maffezini v. Kingdom of Spain, ICSID Case No. ARB/97/7, 2000.

• Gas Natural SDG v. The Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/03/10, 2005.

• Impregilo v. Pakistan, ICSID Case No. ARB/03/03, 2005.

• LG&E Energy Corporation v. the Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/02/1, 2004.

• Mondev International Ltd. V. United States, ICSID Case No. ARB(AF)/99/2, 2002.

• Sempra Energy International v. The Argentine Republic, ICSID Case No. ARB/02/16,

2007.

Drugi primeri

• Agrotexim, E.C.H.R., Series A, No.330-A, str. 25, [1995].

• Ambatielos, Award, 12 R.I.A.A. str. 83, [1956].

• Amoco Iran Oil Company v. The Government of the Islamic Republic of Iran, et al,

Partial Award, 15 Iran-US CTR 189, 1987.


58

• Dallal v The Government of the Islamic Republic of Iran, Award, 3 Iran-US CTR 23,

1983.

• El Oro Mining and Railway Co., 5 R.I.A.A., str. 191, [1931].

• El Triunfo, Award, 15 R.I.A.A. str. 467, [1902].

• International Thunderbird Gaming Corporation v. The United Mexican States, Award,

UNCITRAL, 26. Januar 2006, dostopno na:

http://ita.law.uvic.ca/documents/ThunderbirdAward.pdf [25. Januar 2011].

• Salem, Award, 2 R.I.A.A. str. 1165, [1932].

• United Parcel Service v. Canada, Dec. Jurisdiction, UNCITRAL, 22. November 2002,

dostopno na: http://www.naftalaw.org/disputes_canada_ups.htm [25. Januar 2011].

• Van Zyl & Others v. The Government of the Republic of South Africa & Others, TPD

Case No. 20320/2002, 2005, dostopno na:

http://www.legalbrief.co.za/filemgmt_data/files/Van%20Zyl%20J%20v%20State.pdf

[25. Januar 2011].

Razno

• Convention on the Settlement of Investment Disputes Between States and Nationals of

Other States, 1965, dostopno na http://icsid.worldbank.org/ICSID [25. Januar 2011].

• Kokott, Julianne: “Interim Report on the role of Diplomatic Protection in the field of

Foreign Investment”, ILA New Delphi Conference, str. 21, 2006.

Svetovni splet

• International Centre for the Settlement of Investment Disputes,

http://icsid.worldbank.org/ICSID.

• General Agreement on Tariffs and Trade, dostopno na

http://www.wto.org/english/docs_e/legal_e/final_e.htm.


59

• Organization for Economic Cooperation and Development, http://www.oecd.org/home.

• Permanent Court of Arbitration, http://www.pca-cpa.org.

• Shaw, Malcolm N.: webcast on »Territorial Disputes«, dostopno na:

http://untreaty.un.org/cod/avl/ls/Shaw_BD.html [21.1.2011].

• United Nations Conference on Trade and Development, http://www.unctad.org.

Diplomatska zaščita pravnih oseb Priloge

60

PRILOGE

Priloga 1 Osnutki členov o diplomatski zaščiti

Draft articles on Diplomatic Protection 2006

Copyright © United Nations 2006 Text adopted by the International Law Commission at its fifty-eighth session, in 2006, and submitted to the General Assembly as a part of the

Commission’s report covering the work of that session. The report, which also contains commentaries on the draft articles, appears in Official Records of the General Assembly, Sixty-

first Session, Supplement No. 10 (A/61/10).

Diplomatic Protection PART ONE

GENERAL PROVISIONS

Article 1

Definition and scope

For the purposes of the present draft articles, diplomatic protection consists of the invocation by a State, through diplomatic action or other means of peaceful settlement, of the responsibility of another State for an injury caused by an internationally wrongful act of that State to a natural or legal person that is a national of the former State with a view to the implementation of such responsibility.

Article 2

Right to exercise diplomatic protection

A State has the right to exercise diplomatic protection in accordance with the present draft articles.

PART TWO

NATIONALITY

CHAPTER I

GENERAL PRINCIPLES

Article 3


61

Protection by the State of nationality

1. The State entitled to exercise diplomatic protection is the State of nationality.

2. Notwithstanding paragraph 1, diplomatic protection may be exercised by a State in respect of a person that is not its national in accordance with draft article 8.

CHAPTER II

NATURAL PERSONS

Article 4

State of nationality of a natural person

For the purposes of the diplomatic protection of a natural person, a State of nationality means a State whose nationality that person has acquired, in accordance with the law of that State, by birth, descent, naturalization, succession of States or in any other manner, not inconsistent with international law.

Article 5

Continuous nationality of a natural person

1. A State is entitled to exercise diplomatic protection in respect of a person who was a national of that State continuously from the date of injury to the date of the official presentation of the claim. Continuity is presumed if that nationality existed at both these dates.

2. Notwithstanding paragraph 1, a State may exercise diplomatic protection in respect of a person who is its national at the date of the official presentation of the claim but was not a national at the date of injury, provided that the person had the nationality of a predecessor State or lost his or her previous nationality and acquired, for a reason unrelated to the bringing of the claim, the nationality of the former State in a manner not inconsistent with international law.

3. Diplomatic protection shall not be exercised by the present State of nationality in respect of a person against a former State of nationality of that person for an injury caused when that person was a national of the former State of nationality and not of the present State of nationality.

4. A State is no longer entitled to exercise diplomatic protection in respect of a person who acquires the nationality of the State against which the claim is brought after the date of the official presentation of the claim.

Article 6


62

Multiple nationality and claim against a third State

1. Any State of which a dual or multiple national is a national may exercise diplomatic protection in respect of that national against a State of which that person is not a national.

2. Two or more States of nationality may jointly exercise diplomatic protection in respect of a dual or multiple national.

Article 7

Multiple nationality and claim against a State of nationality

A State of nationality may not exercise diplomatic protection in respect of a person against a State of which that person is also a national unless the nationality of the former State is predominant, both at the date of injury and at the date of the official presentation of the claim.

Article 8

Stateless persons and refugees

1. A State may exercise diplomatic protection in respect of a stateless person who, at the date of injury and at the date of the official presentation of the claim, is lawfully and habitually resident in that State.

2. A State may exercise diplomatic protection in respect of a person who is recognized as a refugee by that State, in accordance with internationally accepted standards, when that person, at the date of injury and at the date of the official presentation of the claim, is lawfully and habitually resident in that State.

3. Paragraph 2 does not apply in respect of an injury caused by an internationally wrongful act of the State of nationality of the refugee.

CHAPTER III

LEGAL PERSONS

Article 9

State of nationality of a corporation

For the purposes of the diplomatic protection of a corporation, the State of nationality means the State under whose law the corporation was incorporated. However, when the corporation is controlled by nationals of another State or States and has no substantial business activities in the State of incorporation, and the seat of management and the financial control of the corporation are both located in another State, that State shall be regarded as the State of nationality.


63

Article 10

Continuous nationality of a corporation

1. A State is entitled to exercise diplomatic protection in respect of a corporation that was a national of that State, or its predecessor State, continuously from the date of injury to the date of the official presentation of the claim. Continuity is presumed if that nationality existed at both these dates.

2. A State is no longer entitled to exercise diplomatic protection in respect of a corporation that acquires the nationality of the State against which the claim is brought after the presentation of the claim.

3. Notwithstanding paragraph 1, a State continues to be entitled to exercise diplomatic protection in respect of a corporation which was its national at the date of injury and which, as the result of the injury, has ceased to exist according to the law of the State of incorporation.

Article 11

Protection of shareholders

A State of nationality of shareholders in a corporation shall not be entitled to exercise diplomatic protection in respect of such shareholders in the case of an injury to the corporation unless:

(a) The corporation has ceased to exist according to the law of the State of incorporation for a reason unrelated to the injury; or

(b) The corporation had, at the date of injury, the nationality of the State alleged to be responsible for causing the injury, and incorporation in that State was required by it as a precondition for doing business there.

Article 12

Direct injury to shareholders

To the extent that an internationally wrongful act of a State causes direct injury to the rights of shareholders as such, as distinct from those of the corporation itself, the State of nationality of any such shareholders is entitled to exercise diplomatic protection in respect of its nationals.

Article 13

Other legal persons


64

The principles contained in this chapter shall be applicable, as appropriate, to the diplomatic protection of legal persons other than corporations.

PART THREE

LOCAL REMEDIES

Article 14

Exhaustion of local remedies

1. A State may not present an international claim in respect of an injury to a national or other person referred to in draft article 8 before the injured person has, subject to draft article 15, exhausted all local remedies.

2. “Local remedies” means legal remedies which are open to an injured person before the judicial or administrative courts or bodies, whether ordinary or special, of the State alleged to be responsible for causing the injury.

3. Local remedies shall be exhausted where an international claim, or request for a declaratory judgement related to the claim, is brought preponderantly on the basis of an injury to a national or other person referred to in draft article 8.

Article 15

Exceptions to the local remedies rule

Local remedies do not need to be exhausted where:

(a) There are no reasonably available local remedies to provide effective redress, or the local remedies provide no reasonable possibility of such redress;

(b) There is undue delay in the remedial process which is attributable to the State alleged to be responsible;

(c) There was no relevant connection between the injured person and the State alleged to be responsible at the date of injury;

(d) The injured person is manifestly precluded from pursuing local remedies; or

(e) The State alleged to be responsible has waived the requirement that local remedies be exhausted.

PART FOUR

MISCELLANEOUS PROVISIONS

Article 16


65

Actions or procedures other than diplomatic protection

The rights of States, natural persons, legal persons or other entities to resort under international law to actions or procedures other than diplomatic protection to secure redress for injury suffered as a result of an internationally wrongful act, are not affected by the present draft articles.

Article 17

Special rules of international law

The present draft articles do not apply to the extent that they are inconsistent with special rules of international law, such as treaty provisions for the protection of investments.

Article 18

Protection of ships’ crews

The right of the State of nationality of the members of the crew of a ship to exercise diplomatic protection is not affected by the right of the State of nationality of a ship to seek redress on behalf of such crew members, irrespective of their nationality, when they have been injured in connection with an injury to the vessel resulting from an internationally wrongful act.

Article 19

Recommended practice

A State entitled to exercise diplomatic protection according to the present draft articles, should:

(a) Give due consideration to the possibility of exercising diplomatic protection, especially when a significant injury has occurred;

(b) Take into account, wherever feasible, the views of injured persons with regard to resort to diplomatic protection and the reparation to be sought; and

(c) Transfer to the injured person any compensation obtained for the injury from the responsible State subject to any reasonable deductions.

DIPLOMATSKA ZAŠČITA PRAVNIH OSEB

Documents

Transcript of DIPLOMATSKA ZAŠČITA PRAVNIH OSEB