Diploma Uroš Sajko.doc · matična knjiga, Poročna matična knjiga in Mrliška matična knjiga...

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Uroš Sajko

Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

PREBIVALSTVO KOBILJA NA PODLAGI

CIVILNIH MATIČNIH KNJIG MED LETI 1895

in 1919

Mentor: red. prof. dr. Franc Rozman Kandidat: Uroš Sajko

Somentor: doc. dr. Andrej Hozjan

Maribor, 2010

Lektorica: Marija Domonkoš, predmetna učiteljica slovenščine in srbohrvaščine

ZAHVALA

Zahvaljujem se somentorju doc. dr. Andreju Hozjanu za strokovne nasvete in

vodenje pri pisanju diplomskega dela. Enaka zahvala velja tudi mentorju red.

prof. dr. Francu Rozmanu.

Iskrena hvala tudi staršema, ki sta mi omogočila študij in mi stala ob strani.

Posebej pa se zahvaljujem Klavdiji za njeno pomoč in potrpežljivost.

IZJAVA

Podpisani Uroš Sajko, rojen 5.01.1983, študent Filozofske fakultete Univerze v

Mariboru, smer enopredmetna nepedagoška zgodovina, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Prebivalstvo Kobilja na podlagi civilnih matičnih

knjig med leti 1895 in 1919 pri mentorju red. prof. dr. Franc Rozmanu, avtorsko

delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯¯(podpis študenta)

Maribor, 22.11.2010

POVZETEK

Kobilje kot obmejna vas ob madžarski meji je v svoji preteklosti doživela veliko

sprememb. V svoji nalogi sem skušal te spremembe prikazati. V prvem delu

naloge sem predstavil zgodovino ter upravno in cerkveno ureditev Kobilja.

Dotaknil sem se tudi priključitve Prekmurja h kraljevini SHS in narodnega

življenja pred priključitvijo. Drugi del naloge pa v petih poglavjih obravnava

popis prebivalstva v Kobilju med leti 1895 in 1919 na podlagi civilnih matičnih

knjig. Najbolj podrobno sem pregledal rojstva, poroke in smrti. Na podlagi

pridobljenih podatkov iz rojstne matične knjige sem lahko ugotovil, katerega

leta, meseca je bilo rojenih največ otrok; spol novorojenčkov, število

nezakonskih otrok in najpogostejša imena novorojencev. Iz poročne matične

knjige je bilo mogoče ugotoviti število porok, starost mladoporočencev, katerega

meseca je bilo največ porok, izvor krajev mladoporočencev. Iz podatkov,

pridobljenih iz mrliške matične knjige, sem ugotovil, katerega leta je umrlo

največ ljudi in kdaj najmanj, v katerih mesecih so največkrat umirali, koliko so

bili stari, kaj je bil vzrok smrti. V Kobilju se je med leti 1895 in 1919 rodilo 830

otrok, umrlo pa 511 ljudi. V petindvajsetih letih je bilo tudi 236 porok.

Ključne besede: Kobilje, prebivalstvo, civilne matične knjige, rojstva, poroke,

smrti, 1895, 1919.

ABSTRACT

Kobilje, a village that lies near the Hungarian border, has experienced a lot of

changes in its past, which I tried to show in my diploma. In the first part, I

presented its history, administrative and church settlement. I also mentioned the

annexation of Prekmurje to the Kingdom of SHS and the national life before it.

The second part consists of five chapters and deals with count of population in

Kobilje between 1895 and 1919, based on the civil registers. I also looked up

the births, marriages and deaths in greater detail. Based on the given

information from civil register of births, I was able to find out in which year and

month the most children were born, gender of the new-borns, the number of

illegitimate children and the most frequent names. Civil registers of marriages

helped me to find the number of marriages, age of the newlyweds, in which

month the most marriages were sealed, and from which places the newlyweds

came from. From given information in the civil registers of deaths, I discovered

in which year and month most people died and when the least, what was their

age and the cause of death. Between years 1895 and 1919, 830 children were

born and 511 people died in Kobilje. In these twenty-five years, there have also

been 236 marriages.

Key words: Kobilje, civil register, population, births, marriages, deaths, 1895,

1919.

Kazalo vsebine

UVOD................................................................................................................. 1

1 KRATKA ZGODOVINA KOBILJA............................................................... 4

1.1 PREDVOJNO KOBILJE V CERKVENOUPRAVNEM IN ETNIČNEM POGLEDU .......... 91.2 ŠOLA V KOBILJU ......................................................................................................... 101.3 RAZVOJ LONČARSTVA V KOBILJU ........................................................................... 111.4 DEMOGRAFSKA STRUKTURA KOBILJA ................................................................... 131.5 IZSELJEVANJE IN KOLONIZACIJA LENDAVSKEGA OBMOČJA .............................. 151.6 NARODNO ŽIVLJENJE PREKMURCEV...................................................................... 201.7 PRIKLJUČITEV PREKMURJA K JUGOSLAVIJI .......................................................... 24

2 ROJSTVA V KOBILJU MED LETI 1895 IN 1919 ...................................... 28

2.1 ROJSTNE MATIČNE KNJIGE ...................................................................................... 282.2 ŠTEVILO ROJENIH OTROK ........................................................................................ 292.3 NEZAKONSKI OTROCI ................................................................................................ 312.4 SPOLNA IN RELIGIOZNA STRUKTURA NOVOROJENIH .......................................... 33

3 POROKE V KOBILJU MED LETI 1895 IN 1919........................................ 36

3.1 POROČNE MATIČNE KNJIGE..................................................................................... 363.2 SKLEPANJE ZAKONSKE ZVEZE ................................................................................ 373.3 STAROSTNA STRUKTURA ŽENINOV IN NEVEST .................................................... 383.4 ŠTEVILO POROK ......................................................................................................... 45

4 MORTALITETA V KOBILJU MED LETI 1895 IN 1919 ............................. 50

4.1 MRLIŠKE MATIČNE KNJIGE ....................................................................................... 504.2 ŠTEVILO UMRLIH V KOBILJU MED LETI 1895 IN 1919.............................................. 514.3 STAROST UMRLIH ...................................................................................................... 56

5 ŠTEVILO ROJENIH IN UMRLIH................................................................ 59

6 ŽIVA PODOBA KOBILJA MED LETI 1895 IN 1919.................................. 61

7 SKLEP ....................................................................................................... 65

8 PRILOGE ................................................................................................... 68

VIRI IN LITERATURA...................................................................................... 71

SEZNAM TABEL, DIAGRAMOV IN SLIK ....................................................... 73

Prebivalstvo Kobilja na podlagi civilnih matičnih knjig med leti 1895 in 1919 Uroš Sajko

1

UVOD

Vsaka stvar ima svoj rok trajanja in prav tako ima tudi vsako človeško življenje

svoj začetek in svoj konec. Rojstvo in smrt povezujeta življenjsko pot, ki jo mora

vsak prehoditi in na tej poti, v svojem življenju, marsikaj prestati, bodisi dobrega

ali pa slabega. Pomislimo kdaj, koliko je bilo rojstev, smrti oz. koliko ljudi,

generacij, rodov se je zvrstilo v kraju, kjer živimo. Kakšno je bilo njihovo

življenje, se je za nekatere prehitro končalo, ali pa smrt predstavlja konec neke

zgodbe. Podatki o tem, kakšno je bilo življenje posameznika, v starih matičnih

knjigah niso zapisani; tu so le podatki kot dokaz o življenju.

Matične knjige so se pojavile s krščanstvom, že takrat so zapisovali imena

krščencev in njihovih botrov. Se pravi, da nas evidentirajo že ob samem rojstvu.

Naša dejanja so tista, ki so pomembna in lahko pustijo trajen pečat, da ne

ostanemo samo številka v knjigi. Skozi celotno življenje kujemo različne načrte,

se veselimo rojstva, gradimo domove, planiramo poroke ter tudi pokopavamo

svoje najbližje. Včasih se nam zdi, da ne vidimo izhoda in nas preplavi

pesimizem, a se nam nato spet pokaže upanje in življenje spet zadihamo s

polno sapo.

Danes gledamo na svet precej drugače, kot so gledali ljudje v preteklosti.

Včasih je bilo življenje bistveno preprostejše, ni bilo nenehne bitke s časom, s

sosedom, s prijatelji. Beseda je bila preprostejša, pomembne so bile male

stvari, veseliti se je bilo lažje. Danes poteka življenje bistveno drugače, hitreje, z

neskončnimi možnostmi, a samo od nas samih je odvisno, ali ga sprejmemo kot

izziv in pustimo za sabo zapuščino, ki bo iz naših podatkov za statistiko naredila

imena, ki se jih bodo spominjali naši potomci. Ob vsem tem pa ne smemo

pozabiti še na vse nesreče, ki so jih prinesle vojne, potresi, poplave ter druge

naravne nesreče, na katere človek nima vpliva. Vse to in še več je spremenilo

svet ter življenje na njem, a eno je ostalo neizpodbitno in to je, da je z vsakim

rojstvom dano življenje in smrt.

Za to nalogo sem v prvi vrsti odločil zato, ker me je na splošno zanimala

analitična vrsta raziskovalnega dela. Danes, ko je vse digitalizirano in se veliko

stvari najde na svetovnem spletu, je brskanje po starih knjigah nekaj posebnega


2

in edinstvenega. Edino težavo mi je povzročala madžarščina, v kateri so knjige

napisane, vendar mi jih je s tujo pomočjo uspelo prebrati. Poseben izziv pa je bil

moj kraj bivanja–Kobilje, ki leži ob slovensko-madžarski meji, vendar je

presenetljivo to, da v vasi danes skoraj ni madžarske populacije. To se mi je že

od nekdaj zdelo izredno zanimivo in na nek način nepredstavljivo. Sama

zgodovina Kobilja pa nam pove, da je že od vsega začetka, po ponovni naselitvi

Kobilja v 18. stoletju, bila večina novo naseljenih po rodu in jeziku Slovencev in

tako je ostalo vse do danes.

Nalogo sem pisal v dveh delih. V prvem delu sem pisal o zgodovini ter

upravni in cerkveni ureditvi Kobilja. Eno podpoglavje sem posvetil tudi

priključitvi Prekmurja, ki se je zgodila ravno ob koncu obravnavanega obdobja.

Dotaknil sem se tudi narodnega življenja Prekmurcev in opozoril na elemente

madžarizacije ter izseljevalnega vala. Drugi del pa je delo na podlagi civilnih

matičnih knjig, ki sam ga razdelil na pet poglavij. Posamično sem obdelal

rojstno, poročno in mrliško matično knjigo.

Glavni vir za mojo nalogo so bile tri civilne matične knjige, in sicer Rojstna

matična knjiga, Poročna matična knjiga in Mrliška matična knjiga

državnega/civilnega matičnega urada Dobrovnik/Dobronak. Te knjige so

vsebovale podatke za trg Dobrovnik in sosednje vasi (Genterovci, Kobilje,

Radmožanci, Žitkovci, Kamovci, Bödehaza ter Gáborjánháza), ki so sodile v ta

urad. Ker sem sam doma v Kobilju, sem se odločil obdelati podatke samo za

Kobilje med leti 1895 in 1919.

Civilne matične knjige so javne listine, ki pravno veljavno dokazujejo rojstvo,

poroko in smrt. Madžarska kraljevska uprava je predpisovala vodenje dvojnikov

cerkvenih matic vseh na Madžarskem uradno priznanih veroizpovedi, sprva v

dveh, nato pa v treh izvodih, od katerih je prvi šel na pristojni škofijski sedež,

drugi v predpisan županijski arhiv in tretji za centralne urade v Budimpešto. Leta

1894 je kraljevska uprava ustanovila civilne matične okraje, imenovala matičarje

in odredila vodenje civilnih matičnih knjig v originalih in dvojnikih z uradnim

začetkom pisanja leta 1895. Originali so nastajali v matičnih uradih, dvojnike pa

so oddajali v predpisan županijski arhiv. Za današnje Prekmurje je bilo do leta

1918 ustanovljenih in je delovalo 29 civilnih matičnih uradov, od teh štirje na

ozemlju današnje republike Madžarske.*


3

Zakonski člen iz leta 1904 je določil, da tvori matični okraj vsaka velika občina in

vsak okrožni notariat. Sedež matičnega urad je bil v istem kraju kot sedež

občinskega ali okrožnega notarja. Vodja matičnih knjig je bil notar. Vsak matičar

je vodil rojstno in mrliško knjigo, praviloma pa tudi poročno. Delo matičarja so

nadzirali župani, okrajni sodniki ter v zadnji pristojnosti notranji minister.

Narodni svet za Prekmurje je 2. oktobra 1919 sklenil ukinitev javnih matičnih

uradov, s tem pa hkrati tudi vodenje civilnih matičnih knjig. Matične knjige so

odslej vodili cerkveni matični uradi. Tako so bile vse 3 knjige zaključene še pred

iztekom leta 1919. Po priključitvi Prekmurja so Madžari 15. avgusta 1941 spet

začeli voditi civilne matične knjige. Vpisi so bili izvršeni v iste knjige, ki so jih

zaključili leta 1919, le na naslednji strani. Ti matični uradi so prenehali z

delovanjem z osvoboditvijo Prekmurja, aprila 1945.**

Krajevna imena sem pisal v tedanji veljavni uradni obliki. Osebna imena sem

izpisoval v slovenski obliki, čeprav so v matičnih knjigah brez izjem vsa

zapisana izključno v madžarskih imenskih oblikah, kar je bil le eden od mnogih

očitnih kazalcev načrtne madžarizacije slovenskega prebivalstva.

* Andrej Hozjan, Matične knjige in dvojniki v Škofijskem arhivu Maribor, v: Andrej Hozjan, KatjaGeršak, Vodnik po matičnih knjigah Škofijskega arhiva Maribor, Maribor 1998, str. 9.** Vodnik po matičnik knjigah za območje SR Slovenije, III. knjiga, Ljubljana 1974, izdala

skupnost arhivov Slovenije v Ljubljani (dalje: Vodnik po matičnih knjigah), str. XV–XVI in XXI.


4

1 KRATKA ZGODOVINA KOBILJA

Na ozemlju Kobilja so ljudje živeli že v rimskih časih. To potrjujeta dva odkrita

rimska groba, kar pomeni, da je nekje blizu morala biti rimska naselbina. To ni

nič nenavadnega, saj so tudi v Dobrovniku našli rimske izkopanine. V bližini so

bile pomembne rimske ceste in Halicanum je bilo križišče takih cest. Verjetno je

tudi, da je bilo Kobilje naseljeno v času sv. Cirila in Metoda. Ime kraja Kobilje

izhaja iz imena potoka Kobila (danes: Kobiljski potok). V srednjem veku je bilo

kobiljansko območje zelo obsežno. Obsegalo je naslednje vasi: Kobiljanski Sv.

Martin (Kebeleszentmárton), Motvarjevci (Kebeleszentlászló), Barača

(Baracsaháza), Lada (Ladaföldü) in Borovje (Fenyyvesföldü). Že takrat pa naj bi

po mnenju madžarskega zgodovinarja Štefana Kniezse tu bivali Slovani.1

V 13. stoletju je bilo kobiljansko območje v rokah Žida. Od 14. do 17. stoletja

je bilo v lasti dolnjelendavskih grofov Baničev (madž. Bánffy)2, ki so se nekdaj

imenovali Haholdi. Ko so leta 1645 Baniči izumrli, so se za njihovo posestvo

potegovali sorodniki iz rodovin Esterházy in Nádasdy. Posestvo so naposled

dobili knezi Esterházyji3, ki so ga imeli do najnovejših časov. Že v tem času naj

bi stalo na Kobiljanskem potoku deset mlinov.4

1P. Pavel Berden DJ, Kobilje nekdaj in danes, 2. dopolnjena izdaja, Ljubljana 1995 (dalje:

Berden, Kobilje), str. 2–5.2

Rodbina Banič/Bánffy je približno 450 let vladala na širšem ozemlju današnjega Prekmurja.Njeni člani so bili večkrat imenovani za bane Slavonije in Hrvaške. Dolnjelendavska vejaBaničev je postala najpomembnejša srednjeveška rodbina v županiji Zala. Janez VI. Banič jekot prvi med dolnjelendavskimi Baniči prevzel protestantsko vero. Njegov vnuk Nikolaj je v duhusvojih verskih prizadevanj v Dolnjo Lendavo povabil tiskarja Rudolfa Hoffhalterja, ki je leta 1573tu ustanovil tiskarno, ki je bila prva v širši regiji. V njegovem času in v času njegovega sinu,zadnjega uglednega Baniča, grofa Krištofa (1577–1644), je Dolnja Lendava veljala zapomembno kulturno in izobraževalno središče. S smrtjo njegovega šele 17-letnega sina Štefanaje ta družina, že leto po Krištofovi smrti, izumrla.Pridobljeno 3.10.2010 iz http://www.gml.si/index.php?id=3.3

Rodbina Esterházy, madžarska plemiška družina, kateri člani so od 17. stoletja daljezavzemali vidna mesta, predvsem v politiki in diplomaciji avstrijskega cesarstva in bivše Avstro-Ogrske. Do leta 1945 so bili največji posestniki na Madžarskem. Mala splošna enciklopedija (A–G), izdala založba Slovenije, 1973, Ljubljana, str. 456.4

Darja Matjašec, Kobilje, Preureditev in preusmeritev podeželskega območja v prihodnosti(dalje: Matjašec, Preureditev), str. 5.


5

V Kobilju se je, kakor tudi po drugih krajih, prebivalstvo po narodnosti mešalo.

Urbarialni zapis kmetov na posestvih grofov Baničev iz leta 1524 navaja

sledeča imena:

Blaž Büki, Matej Berkeš, Simon Bóth, Blaž Nagy, Gregor Nagy, Demetrij

Büki, Štefan Büki, Martin Büki, Benedikt Büki, Peter Fölsö, Jakob Fölsö, Blaž

Sabo, Tomaž Santo, Blaž Varó, Martin Ivan, Tomaž Barla, Urban Fekete, Peter

Ivan, Mihael Šebeštyén, Urban Poršec, Jurij Fejer, Mihael Kebelei, Benedikt

Kuti, Benedikt Süči, Sebastijan Buza, Mihael Kacor, Jurij Čacok, prazna kmetija,

Jakob Kuti, prazna kmetija.

Kot kočarje – želarje (inquilini) navaja popis sledeče:

Nikolaj Vargha, Peter Büki, Andrej Märton, Mihael Fejer, Jurij Büki, Gregor Kuti,

Franc Büki, Peter Böth, Janez Fejer, Valentin Süči, Nikolaj Mihöc in Janez

Buza.

Za naselje na bregu Sv. Martina so navedeni kot kmetje:

Blaž Sabo, Peter Süči, Mihael Nagy, opuščena kmetija, Barnaba Varó,

opuščena kmetija. Kot kočarja pa sta navedena Gregor Sabo in Tomaž Sabo.

Po Baničevem popisu bi bilo leta 1524 na Kobilju 53 hiš, od tega 4 prazne.

Zakaj so bile prazne, ni znano. Če računamo na eno hišo 6–7 ljudi, bi to

pomenilo okrog 350 prebivalcev, morda še več. Takšno stanje je trajalo do

uničenja naselja v času tridesetletne vojne (1618–1648).5

Turki so po zavzetju Velike Kaniže (Nagykanizsa) napadali naše kraje in se

usmerili proti Dunaju. Ledinsko ime Töröktemetés spominja na pohod Turkov

skozi dolino. Turki so požgali vse hiše v bližnjih naseljih ter porušili tudi cerkev.

Iz urbarjev je moč razbrati, da so Turki uničili vsa naselja, tudi naselbino pri Sv.

Martinu. To območje si ni opomoglo in se je poslej imenovalo Kebele puszta.6

V 18. stoletju, po končani turški nevarnosti, so se obetali boljši časi. Po

nastopu kraljice Marije Terezije (1740–1780) je v gospodarstvu zavladal

fiziokratizem, ki je naglaševal, da je moč države odvisna od kmeta. Država je

močno pospeševala kmetijstvo in uvajala nove kulture, kot sta krompir in

koruza. Prav zaradi tega se je zopet zbudilo zanimanje za vnovično poselitev

kobiljanske pustinje. Pogoji za vnovično naselitev so zapisani v ustanovni listini

5Berden, Kobilje, str. 11–13.

6Matjašec, Preureditev, str. 5.


6

novega naselja in v Kobilje se je naselilo 37 družin. Ti so postavili lesene hiše,

strnjene na obeh straneh potoka. 7

Slika 1: Stara prekmurska hiša v županiji Zala, pred letom 1914

Ustanovna listina pove še, da so bili novonaseljenci že prej podložniki

dolnjelendavskega veleposestva Esterházyjevih. Ljudsko izročilo pravi, da so

prišli iz Bukovnice, Bogojine, Filovcev in Strehovcev, torej iz vasi v sklopu

gospostva in jih je zemljiški gospod preprosto koloniziral semkaj, da so pričeli

obdelovati dotlej neobdelane površine. Nedvomno je, da je bila velika večina

novo naseljenih po rodu in jeziku Slovencev. Popis iz leta 1770 navaja, da ima

od 40 rodbin večina slovenski priimek. V popisu krajev iz leta 1773 je zapisano:

Kebele pagus slavonica (Kobilje – slovenska vas). V 19. stoletju se je Kobilje

mirno razvijalo. Število prebivalcev je naraščalo, krčili so gozdove, širili njive.

Lesene hiše so počasi zamenjale zidane, mnogi so si sami žgali opeko za hišo.8

7Berden, Kobilje, str. 20–24.

8Prav tam, str. 30–35.


7

Slika 2: Izdelava opeke v Kobilju

Vas je imela svojega svinjskega pastirja (kanasa), ki je vsako jutro z velikim

volovskim rogom šel po vasi in trobil ter zbiral svinje v čredo. Vsak dan je dobil

od ene hiše dečka ali deklico, ki mu je pomagal vračati svinje.9

Posestvo na Kobilju je imelo veliko gozdov, ki so bili zreli za izsekovanje.

Strokovnjaki za sekanje gozdov so bili Kranjci (imenovani goščarji), zato so jih

poklicali na Kobilje. Proti koncu 19. stoletja je prišlo deset ali več mož. Nekateri

so bili poročeni, drugi so bili samski. V gozdu so si napravili barake, kjer so

živeli, na Kobilje pa so prihajali po hrano in pijačo. Med Kobiljančarji in Krajnci

so nastajali pristni stiki, kar je privedlo do porok med njimi. Nekaj Kranjcev je

tako ostalo v Kobilju. Leta 1901 se je kar osem Kranjcev poročilo s kobiljanskimi

dekleti. Kranjci so Kobiljančarje preusmerili od lončarstva k tesarstvu. To delo je

bilo donosnejše in se je lahko opravljalo tudi pozimi.10

9Berden, Kobilje, str. 36, 37.

10Prav tam, str. 47.


8

Slika 3: Tesarji na Kobilju


9

1.1 PREDVOJNO KOBILJE V CERKVENOUPRAVNEM IN ETNIČNEMPOGLEDU

Madžarski kralj je po letu 1000 razdelil državo na županije, imena pa povzel

med drugim tudi po slovanskih staroselcih. Staroselci zahodnega in

severovzhodnega dela Prekmurja, z Mursko Soboto in Monoštrom

(Szentgotthárd), so pripadli k Železni županiji (Vasvarmegye), Slovenci

vzhodnega dela Prekmurja z Dolnjo Lendavo (danes Lendava/Lendva)

(vključno s Kobiljem) pa k županiji Zala (Zalavarmegye), kamor so bili priključeni

do konca madžarske vladavine. Ko je leta 1094 kralj Ladislav ustanovil škofijo v

Zagrebu, je bilo Kobilje priključeno zagrebški škofiji. Tako je ostalo vse do leta

1777, ko je kraljica Marija Terezija ustanovila škofijo v Sombotelu

(Szombathely). Po ponovni naselitvi Kobilja so naseljeni Kobiljančarji hoteli

imeti cerkveno oskrbo v župniji Bogojina, čeprav je bilo do Bogojine dve uri

hoda, do Dobrovnika pa 3/4 ure manj. Na Bogojino jih je vezalo domače lokalno

narečje, tam so bili pokopani njihovi predniki. Šele, ko je prišel na svet četrti rod

prvotnih naseljencev, so bili priključeni v župnijo Dobrovnik, kjer so ostali celih

99 let, do obnovitve svoje prafare. Ko je bilo leta 1839 Kobilje priključeno župniji

Dobrovnik, so na Kobilju, poleg vnaprej določenih dni, imeli mašo tudi na

velikonočni ponedeljek, na binkoštni ponedeljek, na Štefanovo in na dan

celodnevnega češčenja.11.

Posebej zanimivo je, zakaj je bilo Kobilje odvzeto Bogojini. Odgovora naj bi

bila dva. Prvi je ta, da je razdalja med Kobiljem in Dobrovnikom krajša, drugi še

bolj pomemben razlog pa je bil, da bi prek asimilacije izginil slovenski otok v

madžarskem morju. V Bogojini se je molilo slovensko, po priključitvi v pretežno

madžarsko župnijo pa se je veliko spremenilo. Pridige so bile dolgo samo

madžarske, enako je bilo z molitvami in petjem, vendar si zaradi tega

Kobiljančarji niso delali preglavic. Tako je ostalo tudi po prvi svetovni vojni, ko

so prišli pod Jugoslavijo, nekako vse tja do leta 1935, ko je dobrovniški kaplan

postal Štefan Lejko, doma iz Murske Sobote. Ta je na Kobilju uvedel pridige v

slovenskem jeziku.12

11Franc Halas, Kobilje od nekdaj do danes, Kobilje 1995 (dalje: Halas, Kobilje), str. 39–42.



10

V vasi so živeli tudi Judje. Jud Eppinger je bil trgovec, Švarc pa je na Kobilju

zgradil opekarno.13

Slika 4: Kobilje z glavnim trgom in cerkvijo

1.2 ŠOLA V KOBILJU

Kobiljanski otroci so že leta 1851 zanesljivo obiskovali šolo. V omenjenem

letu je v osnovno šolo v Dobrovniku hodilo 23 kobiljanskih otrok, 16 šolobveznih

otrok je tja hodilo iz vasi Bödeháza, 28 iz Gáborjánháze, iz Szijártóhaze 10, iz

vasi Szombatfa 14, iz Radmožancev (Radamos) 26, iz Žitkovcev (Zsitkóc) 15 in

iz Kamovec (Kámaháza) 8. Leta 1872 je dobrovniški župnik pisal škofijskemu

ordinariatu v Sombotelu, da bi na Kobilju ustanovili šolo. Iz arhiva župnije

Kobilje pa zvemo, da je bilo prizadevanje za osnovno šolo na Kobilju nekoliko

starejše. Zaradi razdalje Kobilje–Dobrovnik in neprijetne poti skozi gozd so

verjetno Kobiljančarji začeli s prizadevanji za samostojno šolo kmalu po letu

1851.14

Konec 19. stoletja je Kobilje dobilo lastno šolo; najprej leseno (leta 1873),

potem zidano (leta 1893).V šoli so se otroci učili v madžarskem jeziku.15

13Berden, Kobilje, str. 48.

14Halas, Kobilje, str. 68, 69.



11

Slika 5: Prva zidana šola v Kobilju, zgrajena leta 1893.

1.3 RAZVOJ LONČARSTVA V KOBILJU

V vasi se je širilo tudi lončarstvo. Skoraj vsak moški v vasi je znal delati lonce.

Bilo je kakih deset lončarskih peči, v katerih so žgali posušene glinaste lonce.

Te lonce so vozili na sejme, tako v bližnje kot tudi v bolj oddaljene vasi.16

Prve lončarje v Kobilju zasledimo že v 18. stoletju. Odločitev nekaterih

Kobiljančarjev za lončarstvo je pomenila dvig življenjskega standarda. Večina,

ki se je v tem času ukvarjala z lončarstvom, je posedovala konje, da so lažje

razvažali svoje izdelke po sejmih. Leta 1804 je bilo na Kobilju med 48

gospodarji kar 19 takih, ki so se ukvarjali tudi z lončarstvom. Vsi pa so bili všteti

med tretjerazredne lončarje (slabše vrste). Pomemben podatek za kobiljansko

lončarstvo najdemo v letnem popisu prebivalstva za leto 1846, ko jih 13

naštejejo kot lončarje. Lončarji so imeli tudi svoj ceh, ki ga je vodil Franc

Berden. Županijstvo pa je kmalu odločilo, da so se dajatve pobirale tudi od

lončarjev. Po pričevanju naj bi bil vsak lončar ob smrti deležen svojevrstnega



12

obreda. Njegovi stanovski prijatelji so ga nosili na ramenih, s strani pa so mu

izkazali posebno spoštovanje s štirimi lučkami. Podobno navada je bilo mogoče

zaslediti tudi v Dobrovniku. Lončarstvo je začelo počasi izumirati, predvsem ko

so se začele pojavljati cenene kovinsko-pločevinaste posode. Mojstri lončarji so

imeli vedno manj lončarskih pomočnikov. Bolj znani mojstri so imeli v tem času

tudi svoj monogram. V drugi polovici 19. stoletja so nekateri delali posode za

vino in plaviš s posebnim napisom. Leta 1900 sta na Kobilju zapisana le dva

lončarja, kar pa ne pomeni, da so prenehali z lončarstvom. Istega leta se je

namreč 82 kobiljanskih moških še vedno priložnostno ukvarjalo z lončarstvom.

Na prekinitev lončarstva na Kobilju naj bi nekoliko vplival razvoj gozdarstva po

letu 1876. Lončarji na Kobilju so izdelovali naslednje izdelke: majhne lončke,

dolge lonce za kisanje mleka, vrče za prenašanje vode, cedila, motilnice za

izdelavo masla, pokrove za lonce in druge izdelke.17

17Halas, Kobilje, str. 24–26.


13

1.4 DEMOGRAFSKA STRUKTURA KOBILJA

Tabela 1: Gibanje števila prebivalcev skozi čas:18

Leto število

prebivalcev

Leto število

prebivalcev

1869 690 1948 989

1880 752 1953 997

1890 921 1971 812

1900 1045 1981 720

1910 1109 1985 650

1921 1080 1994 643

1931 1005 2009 570

Pogled na tabelo nam pove, da je število prebivalcev naraščalo približno do

konca prve svetovne vojne, potem pa se je začelo zmanjševati. Razlog za

naraščanje prebivalstva je predvsem visoka rodnost in izboljšanje življenjskih

razmer. Ko se je leta 1919 Prekmurje priključilo k Jugoslaviji, je tudi Kobilje

prešlo v drugo državo in z vzpostavitvijo meje z Madžarsko postalo zaprto s te

strani. Od tega časa nekako sovpada zmanjševanje števila prebivalcev v

Kobilju. Drug razlog za zmanjševanje prebivalstva je gotovo še izseljevanje, ki

tudi to vas ni zaobšlo. Predvsem po obeh vojnah so se mnogi odpravili s

trebuhom za kruhom, za kar so bile krive slabe gospodarske razmere.

Od leta 1910 do danes se je število prebivalcev v Kobilju prepolovilo. Ta

podatek je strah vzbujajoč. Razloge za tako drastično zmanjšanje prebivalstva

je moč iskati v nizki nataliteti, slabih gospodarskih razmerah, kar posledično

vpliva na izseljevanje ter tudi temu, da se večina mladih po končanem študiju

ne vrne v rodni kraj.



14

Slika 6: Pogled na Kobilje z Brega Sv. Martina

Slika 7: Skupinska fotografija v Kobilju po končanem kmečkem opravilu


15

1.5 IZSELJEVANJE IN KOLONIZACIJA LENDAVSKEGA OBMOČJA

Z ukinitvijo fevdalnih privilegijev in odpravo tlačanstva v času po letu 1848 so

bili dani pogoji za kapitalistično preoblikovanje kmetijstva. Vendar pa to ni bilo

zagotovilo, da bi vso kmečko prebivalstvo enako uživalo nov sistem. Pri delitvi

zemljiške posestvi sta se pojavili dve skrajnosti. Eno skrajnost so predstavljala

maloštevilna in zelo velika veleposestva, drugo pa množica malih kmetov z

majhnimi zemljišči ter ljudje brez posesti. S povečanjem števila prebivalstva so

se posestva drobila še naprej. Na prelomu 19. in 20. stol. se je močno povečalo

število ljudi z negotovo eksistenco. Nizke mezde v kmetijstvu, sezonski značaj

kmetijskih del, boj za preživetje so mnoge iz agrarnega sloja prisilili v iskanje

boljšega življenja v tujini. V zalski županiji so bili razlogi podobni. Nesorazmerna

porazdelitev posestev, njihova razdrobljenost in zadolževanje je revne kmete iz

županije Zala enako močno prizadelo kot ostale po državi. Val izseljevanja iz

županije Zala je dosegel svoj vrh leta 1907 in eden najbolj prizadetih okrajev je

bil dolnjelendavski. Zaradi obsega Esterházyjevih posestev, izročenih v varstvo,

so se posestva okoliških malih kmetov le težko razvijala. Ljudje so se izseljevali

v Ameriko in bližnjo Slavonijo na Hrvaškem. Nekateri so se vrnili nazaj v rodni

kraj, drugi pa svojih sorodnikov nikdar več niso videli.19

Agrarna reforma in z njo povezana kolonizacija, ki je potekala med obema

svetovnima vojnama, je imela na lendavskem območju tri temeljne cilje:

vzpostavitev družbeno pravičnejše posestne strukture, uveljavitev nacionalnih

pravic nasproti dotlej dominantnim narodom in njihovim veleposestnikom ter

kolonizacijo območij, kjer so živele narodne manjšine. Agrarna reforma in

kolonizacija sta prinesli največje spremembe v posestni strukturi in nacionalni

sestavi prebivalstva ter na oblikovanje madžarsko-slovenske jezikovne meje.20

19Viri za zgodovino Prekmurja: zbirka dokumentov, izdala Arhiv županije Vas in Arhiv županije

Zala, Szombathely-Zalaegerszeg 2008, zv. 2: 1850–1921 (dalje: Viri za zgodovino Prekmurja ),str. 263.20

Kovács Attila, Földreform és kolonizáció a Lendva-vidéken a ket világháború között,Lendava/Lendva 2004 (dalje: Kovács, Földreform), str. 379.


16

Leta 1921 je bilo v Prekmurju popisanih 9 madžarskih veleposestnikov ter po en

veleposestnik nemške in nizozemske narodnosti. Po sklepu iz leta 1932, ki ga

je izdal minister za kmetijstvo je Esterházyevo veleposestvo v okolici Dolnje

Lendave merilo 15.959 katastrskih oralov in 626 kvadratnih sežnjev.

Razprostiralo se je v katastrskih mejah 24 krajev in zajemalo naslednja naselja:

Bogojino, Filovce, Strehovce, Bukovnico, Kobilje, Dobrovnik, Žitkovce,

Kamovce, Genterovce, Radmožance, Mostje, Banuto, Dolgo vas, Dolnjo

Lendavo, Dolnji Lakoš, Gornji Lakoš, Gaberje, Kapco, Kot, Hotizo, Petišovce,

Pince, Dolino in Čentibo. Omeniti pa moramo, da Kobilje ni spadalo k

lendavskem območju. Izračun, ki ga je izdalo ministrstvo za kmetijstvo istega

leta, kaže, da je Esterházyjevo veleposestvo na lendavskem območju merilo

11.499 katastrskih oralov in 626 kvadratnih sežnjev, od tega 9.283 katastrskih

oralov in 848 kvadratnih sežnjev v katastrskih občinah: Dobrovnik, Žitkovci,

Kamovci, Genterovci, Radmožanci, Mostje, Banuta, Dolga vas, Dolnja Lendava,

Dolnji Lakoš, Gornji Lakoš, Gaberje, Kapca, Kot, Hotiza, Petišovci, Pince,

Dolina in Čentiba. Preostali del veleposestva na lendavskem območju, tj. 2.215

katastrskih oralov in 697 kvadratnih sežnjev, ki je pripadel Jugoslaviji, je spadal

pred priključitvijo h katastrskim občinam madžarskih naselij: Rédics, Szemenye,

Kerkaszentkirály, Lendvaújfalu, Kis Csernec in Szíjártóháza, ter k površinam ob

reki Muri. 4.459 katastrskih oralov in 681 kvadratnih sežnjev Esterházyjevega

veleposestva, ki je ležalo izven lendavskega območja, se je nahajalo v naseljih

Bogojina, Filovci, Strehovci, Bukovnica, Kobilje in Hotiza oziroma znotraj

katastrskih meja naštetih naselij.21

Podatki popisa prebivalstva iz leta 1910 kažejo, da je 93,6 % lastnikov in

najemnikov na lendavskem območju razpolagalo s posestvom, manjšim od 10

katastrskih oralov. Mali kmetje z nekaj orali zemlje so se ukvarjali tudi z

živinorejo, vendar pa so bili prisiljeni opravljati tudi sezonska dela. Torej smo

imeli na eni strani obsežno Esterházyjevo posestvo na drugi strani pa veliko

število malih posestnikov, s posestmi manjšimi od 10 katastrskih oralov.

Kolonizacija pa je v veliki meri vplivala tudi na narodno sestavo oz. materni jezik

prebivalcev lendavskega območja. Pred kolonizacijo se je večina prebivalcev

lendavskega območja izrekla za Madžare, oziroma so za materni jezik navedli

21Kovács, Földreform str. 380.


17

madžarski jezik. Podatki popisa prebivalstva iz leta 1910 v kraljevini Madžarski

kažejo, da je 90,4 % prebivalstva za svoj materni jezik navedlo madžarski jezik,

8,6 % prebivalstva je za svoj materni jezik navedlo slovenščino, ostali odstotek

pa se je izrekel za Nemce oziroma Hrvate. Jugoslovanska agrarna reforma se

je začela na temelju proklamacije, ki jo je regent Aleksander izdal 6. januarja

1919. To leto je bil tudi čas, ko so jugoslovanske politične stranke predstavljale

svoje zamisli in poglede na reševanje agrarnega vprašanja. Zmagovalci pa so

postali tisti, ki so podpirali sistem malih posesti oziroma politične sile, ki so

sistem gospodarjenja na malih posestih želeli razširiti po celi državi. Do zemlje z

agrarno reformo so bili upravičeni le tisti, ki sploh niso imeli kmetije oziroma

manj kot 10 katastrskih oralov površin. Najsiromašnejši so zemljo dobili prvi,

odškodnino za razdeljeno zemljo pa so morali plačati upravičenci agrarne

reforme. Organi, ki so izvajali agrarno reformo, so veleposestniško zemljo dali

najprej v najem za 4 leta, šele nato je postala njihova last. Kljub temu da uredbe

o agrarni reformi niso vsebovale diskriminacijskih elementov, so bile narodne

manjšine v Jugoslaviji popolnoma izključene iz delitve agrarnih zemljišč.22

Med obema vojnama je kolonizacijo in agrarno vprašanje v jugoslovanski

državi reševala in urejala tristopenjska izvršna mreža. Sedež oziroma najvišja

izvršna raven je bilo Ministrstvo za agrarno reformo. Njeni izvršilni organi so bile

agrarne direkcije, ustanovljene v sedmih mestih v državi. V Sloveniji je bila za

agrarno reformo in kolonizacijo pristojna Agrarna direkcija v Ljubljani. Najnižjo

izvršilno raven so predstavljali okrožni agrarni uradi, ki so bili podrejeni agrarnim

direkcijam. Agrarna direkcija je imela v Ljubljani tri okrožne urade, in sicer v

Ljubljani, Mariboru, in Murski Soboti – ta je bil 16. maja ukinjen, njegovo

pristojnost pa je prevzel Okrožni agrarni urad v Mariboru.23

Leta 1921 so v 18 naseljih na lendavskem območju popisali 12.920 oseb, v

naslednjem popisu, ki je bil leta 1931, pa 13.047 oseb, čeprav je bilo na tem

območju ustanovljenih pet kolonij s 1.149 osebami. Vzrok minimalni rasti

števila prebivalstva kaže iskati predvsem v izseljevanju. Medtem ko so se ljudje

v dvajsetih letih 20. stoletja izseljevali predvsem v Južno Ameriko (Argentina,

Brazilijo), se je v tridesetih letih istega stoletja začela nova oblika izseljevanja v

22Kovács, Földreform, str. 381, 382.



18

zahodnoevropske države. Večina izseljencev z lendavskega območja je izhajala

iz vrst tukajšnjih Madžarov. Iz obeh popisov pa dobimo še bolj presenetljive

podatke, če primerjamo podatke o maternem jeziku. Iz teh podatkov je namreč

razvidno, da se je število in delež Madžarov na lendavskem območju

prepolovilo. Leta 1921 je 82 % prebivalstva na lendavskem območju navedlo

kot materni jezik madžarski (10.587 oseb), 16 % slovenski (2.056 oseb), 2 %

(277) pa je svoj materni jezik uvrstilo v kategorijo ostali. Deset let pozneje je

madžarski jezik kot materinščino navedlo le 39,6 % (5.171 oseb) prebivalcev,

55,6 % (7.257 oseb) pa je kot materni jezik navedlo slovenski jezik, 4,8 % (619

oseb) pa so popisovalci uvrstili v kategorijo ostali. Poudariti je potrebno, da je

na izbiro jezika v veliki meri vplivalo dejstvo, da se je agrarno vprašanje

povezovalo s pripadnostjo jeziku oziroma pripadnostjo k državotvornim

narodom. To pa je zagotovo vplivalo, da se je ob popisu prebivalstva leta 1931

izreklo za Slovence 3.000 do 4.000 oseb, ki so leta 1921 za svoj materni jezik

navedle madžarščino.24

Tabela 2: Delež prebivalcev madžarske, slovenske in drugih narodnosti na

lendavskem območju med leti 1910–193125

1910 1921 1931

Madžari 90,3 % 81,9 % 39,3 %

Slovenci 8,6 % 15,9 % 56,4 %

Drugi 1,1 % 2,2 % 4,3 %

Skupaj 100 % 100 % 100 %

24Kovács, Földreform, str. 394.



19

SEZONSTVO

Premalo zemlje je Prekmurce sililo, da so odhajali na delo v tujino. Doma se več

niso mogli preživljati na premajhnih obdelovalnih površinah, razkosanih na

številne njivice. Razdrobljenost zemljišč je bila posledica tradicionalnega

madžarskega dednega prava, po katerem so imeli vsi otroci pravico do enakega

deleža. Zaradi težkih razmer tudi nihče od dedičev ni mogel prevzeti celotnega

posestva, kajti ni bilo denarja, da bi lahko izplačal ostale. Teh težav pa niso

imeli evangeličanski posestniki, saj niso imeli tako veliko otrok. V začetku so se

na sezonsko delo odpravljali le moški, kasneje pa so se jim pridružila še

dekleta. Prekmurski delavec in delavka sta bila povsod cenjena kot delavna in

spretna. Na začetku so delavci hodili na delo le za časa žetve in mlačve. Plačo

so dobivali v zrnju, pšenici ali rži; razen tega so dobivali hrano in plačan prevoz

zasluženega po železnici. Okrog leta 1905 so začeli odhajati tudi na druga

poljska opravila, ki so trajala od pomladi do jeseni.26

Na začetku 20. stoletja so tudi Kobiljančarji začeli hoditi na sezonsko delo.

Veleposestnikom so šli žet rž in pšenico, v jeseni pa pobirat repo. Po prvi

svetovni vojni se je meja proti Madžarski zaprla in sezonsko delo se je

preusmerilo v jugoslovansko Bačko in Baranjo. Začelo se je tudi izseljevanje v

Severno in Južno Ameriko, kasneje pa še v Francijo, Nemčijo in Avstrijo. Zaradi

tega je padlo število prebivalcev s 1109 (leta 1910) na 865 (leta 1968).27

26Miroslav Kokolj, Prekmurski Slovenci 1918–1941, Murska Sobota 1984, str. 609.

27Halas, Kobilje, str. 38–40.


20

Slika 8: Delo z mlatilnico28

1.6 NARODNO ŽIVLJENJE PREKMURCEV

Prekmurski Slovenci so imeli v narodnem oziru zelo težko stališče. Odkar so

prišli pod madžarsko oblast, nikoli niso imeli politične samostojnosti in ne

pravega ljudskega šolstva. Le redko so rabili slovenske slovnice in berila v

ljudskih šolah. Madžarska vlada je predvsem skrbela, da so se učili madžarski

jezik. Slovenščina je bila še naprej izključena iz vseh uradov. Madžarščina je

bila uradni jezik. Slovenska beseda je bila prisotna le še v cerkvi. V zadnjih

desetletjih 19. stoletja, ko je bila nevarnost za slovenstvo Prekmurja zelo velika,

si je za njo pridobil velike zasluge dr. Franc Ivanócy29, kanonik in dekan na

Tišini. Dejstvo je, da so prekmurski dijaki obiskovali samo madžarske šole, kjer

je bilo oteženo narodno mišljenje. Dr. Ivanócy je zbiral okoli sebe prekmurske

dijake in jih spodbujal ter navduševal za narodno mišljenje in delovanje.

Njegovo delo je po njegovi smrti (leta 1913) nadaljeval njegov učenec in tudi

28Mlatilnica (mlatilnik) je poljedelski stroj za mlatenje in čiščenje žit. Želen produkt, ki ga stroj

proizvede je ločitev semen ali zrnja, stranski produkt pa je slama. Proti koncu 20. stoletja somlatilnice zamenjali kombajni. Leksikon Cankarjeve založbe (dalje: LCK), 1988, str. 651.29

Franc Ivanócy (1857–1913), pod pravim imenom Franc Kodila, se je rodil v Ivanovcih. Kotduhovnik je bil posvečen v Györu na Madžarskem. Pozneje so ga hoteli postaviti za dvornegakaplana na Dunaju. Ivanócyjeva velika želja pa je bila delo župnika na Tišini. Že na začetkusvojega delovanja na Tišini je začel iskati sodelavce za svoje močnejše pastoralno delovanje.Izkažimo čast slavnim možem, našim očakom po njihovih rodovinah, str. 22–24.


21

župnik Jožef Klekl st.30. Kleklovo najznamenitejše delo je bilo od leta 1913

izdajanje slovenskega tednika Novine.31 Izhajale so kot pobožen, družbeni,

pismeni list za madžarske Slovence. V Prekmurju ga niso hoteli tiskati, zato so

ga tiskali v škofijski tiskarni v Sombotelu. List se ni ukvarjal s slovensko politiko,

veliko je že bilo to, da so Prekmurci imeli vsaj nekaj slovenskega čtiva.32

Slika 9: Jožef Klekl st.

Novine so imele v začetku madžarski črkopis, šele čez nekaj let je Jožef

Klekl st. uvedel slovenskega.33

30Jožef Klekl st. (1874–1948), slovenski katoliški duhovnik, politik, pisatelj, urednik. Študij

bogoslužja je končal na Madžarskem v Sombotelu. Kot kaplan je opravljal duhovniško službo vveč krajih. Decembra leta 1904 je začel izdajati katoliški mesečnik Marijin list. Leta 1913 jeustanovil in izdajal tednik Novine. V letih 1920 do 1929 je bil poslanec SLS za dolnjelendavskiokraj. Proti koncu 1. svetovne vojne je v Prekmurju sodeloval v agrarni reformi. Klekl in večinaPrekmurcev je nasprotovalo Murski republiki, ki jo je razglasil Vilmoš Tkalec. Izkažimo častslavnim možem, našim očakom po njihovih rodovinah, str. 28, 29.31Časopis Novine je začel izhajati 8. decembra 1913. Najprej je izšel kot priloga mesečnika,

nato pa od 25. januarja 1914 začel izhajati kot samostojni časopis. Eden od poglavitnih ciljev jebilo vzdrževanje stikov s prekmurskimi katoliškimi izseljenci po svetu. Novine so nehale izhajati3. aprila 1941. Peter Štumpf, Jožef Klekl st. (1874–1948) kot publicist v prizadevanju zaohranitev katoliške vere v Slovenski krajini (Prekmurju), Ljubljana 2006, str. 138, 139.32

Matija Slavič, Narodno življenje prekmurskih Slovencev, v: Naše Prekmurje, izdala Pomurskazaložba, Murska Sobota 1999 (dalje: Slavič, Naše Prekmurje: zbrane razprave in članki), str.34–36.33

Slavič, Naše Prekmurje: zbrane razprave in članki str. 36.


22

Zakon iz leta 1868 je določal, da morajo uradniki v nemadžarskih pokrajinah

obvladati materni jezik ljudstva, od najnižjega do najvišjega uradnika, vendar so

se le malo kje držali tega zakona.34

Ob koncu 19. stoletja je večina vodilnih madžarskih politikov soglašala s

tem, da je treba etično in jezikovno mešano Madžarsko preoblikovati v enotno

madžarsko narodno državo. Vzor je bila nacionalna država zahodnoevropskega

tipa. Menili so, da je potrebno pozicijo madžarstva krepiti tudi znotraj monarhije,

ne le zunaj nje.35

Nosilec madžarske narodne zavesti je bilo srednje in nižje plemstvo in ne

malomeščanstvo, kakor pri drugih narodih. Madžarizacijo v Prekmurju so začeli

in vodili do prve svetovne vojne trije bakovski plemiči. Voditelji asimilacijske

politike v Prekmurju so izhajali iz vrst kmečkega plemstva. Madžarizacija se je

začela s tem, da so v Prekmurju nameščali na uradniška mesta samo trdne

Madžare. Z razvojem industrije in trgovine na Madžarskem pa je nastala močna

plast malomeščanstva, močan predstavnik madžarske narodne zavesti.36

Po madžarskem popisu iz leta 1890 so bili Slovenci vpisani pod posebno

rubriko, medtem ko so leta 1910 bili vpisani pod rubriko ostali. Leta 1890 je bilo

po madžarskem štetju v pokrajini 68.741 Jugoslovanov in 24.529 Madžarov,

leta 1910 pa 72.459 Jugoslovanov in 33.623 Madžarov. Madžarski element

Prekmurja, ki ga sestavljajo predvsem uradniki, se je najmanj povečal. Očitno

je, da je madžarski pritisk najbolj škodil drugim narodnostim, predvsem

slovenski, ki je imela največ rojstev. Verjetno je, da sta bili obe statistiki narejeni

pristransko. Razlagamo pa si jo tako, da je uslužbenec, ki je opravil štetje leta

1890, bil po naključju Slovenec in je beležil stvari, kot so bile, medtem ko je

madžarski uslužbenec leta 1910 vpisal vse Slovence v Madžare.37

34Ivan Jerič, Zgodovina madžarizacije v Prekmurju, Murska Sobota 2001, (dalje: Jerič,

Zgodovina madžarizacije), str. 17.35

Viri za zgodovino Prekmurja: zbirka dokumentov, str.173.36

Jerič, Zgodovina madžarizacije str. 7.37

Slavič, Naše Prekmurje, str. 135.


23

Tabela 3: Popis narodnosti v vaseh:38

Madžarov Slovencev LetaKobilje 38 870 1890

1.057 41 191041 1.029 1921

Turnišče 67 1.138 1890961 261 191019 1.118 1921

Bogojina 37 736 1890157 651 19107 859 1921

Tukaj vidimo, da so kar 900 ljudi iz rubrike Slovencev prestavili v rubriko

Madžarov, kakor je prikazalo ljudsko štetje leta 1921. Iz tega lahko sklepamo,

da uradna madžarska statistika ni točna, in da se je število Madžarov povečalo

samo zaradi tega, ker Slovenci niso bili zabeleženi kot Slovenci. Po vsej

verjetnosti so se madžarski uradniki samovoljno igrali s številkami. Vendar je

tudi po tej statistiki bila številčna premoč Slovencev tako velika, da Prekmurje

nedvomno pripada Slovencem oz. jugoslovanski državi.39

Madžari pa so stalno spreminjali čista slovenska imena, da bi izbrisali sledi

Slovencev in pomadžarili slovensko deželo. Tako so Kobilje (Kebele) leta 1909

preimenovali v Kebeleszentmárton, Dobrovnik (Dobronak) pa v

Lendvavásárhely.40

38Slavič, Naše Prekmurje, str.135.


40Matični urad Dobrovnik/Dobronak, Rojstna matična knjiga za Dobrovnik, Genterovci, Kobilje,

Radmožanci, Žitkovci, Kamovci, Bödehaza, Gáborjánháza 1.10.1895–27.9.1919, (dalje: RMK),3.10.1895–26.6.1919.


24

1.7 PRIKLJUČITEV PREKMURJA K JUGOSLAVIJI

Prva svetovna vojna je terjala veliko žrtev, največ v tedanji zgodovini človeštva.

Na različnih bojiščih je sodelovalo tudi okoli 20.000 Prekmurcev. V tem času je

na območju današnjega Prekmurja živelo okoli 92.000 prebivalcev, od katerih je

bilo 80 % Slovencev, 17 % Madžarov, 2,5 % Nemcev ter 1 % ostalih. Razpad

Avstro-Ogrske monarhije in nastajanje novih držav na podlagi samoodločbe je

tudi med Slovenci v madžarskem delu monarhije zanesel narodni nemir.

Prekmurski Slovenci so že slišali za majniško deklaracijo41 ter program

Zedinjene Slovenije, toda za razliko od Slovencev, ki so živeli v avstrijskih

deželah, niso imeli nobene narodno politične organizacije ali društva. Imeli pa

so nekaj zavednih domačih duhovnikov, ki so vzdrževali pristne stike s

štajerskimi kolegi. 20. oktobra 1918 so na velikem shodu Madžarskega

prosvetnega društva za slovensko krajino v Murski Soboti navzoči začeli

vzklikati za Jugoslavijo. Združitve z novo državo SHS, proglašeno 29. oktobra

1918, so zahtevali tudi na ljutomerski slovesnosti, 3. novembra, in na shodu v

Radgoni, 26. decembra. Med tem časom je nova madžarska vlada ponudila

Slovencem avtonomijo v obliki samostojne županije s sedežem v Murski

Soboti.42

V Kobilju se narodno gibanje ni širilo tako hitro kot drugod po državi, v prvi

vrsti zato, ker so bili odmaknjeni od vasi (Črenšovci, Bogojina), v katerih je bilo

narodno prebujenje dejavno.43

Država SHS se je 1. decembra združila s Kraljevino Srbijo v kraljevino

Srbov, Hrvatov in Slovencev. General Rudolf Maister44 je zaradi zapletenih

41Majniška deklaracija je državnopravna izjava Jugoslovanskega kluba, ki so jo podali

slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem parlamentu. Z njo so zahtevali samostojnodržavo jugoslovanskih narodov v Avstro-Ogrski. V slovenskih deželah se je septembra leta1917 začelo močno deklaracijsko gibanje, ki se je sčasoma usmerilo popolnoma proti avstrijskoter bistveno pomagalo pri nastanku Jugoslavije. LCZ, str. 597.42

Metka Fujs, Slovenci smo s priključitvijo dokončno rešili vprašanje kulturnega in narodnegapreživetja: 80. obletnica priključitve Prekmurja. Lipnica: občasni informativni list občineMoravske Toplice (dalje: Fujs, Slovenci smo s priključitvijo), št. 25, str. 12, 13.43

Berden, Kobilje, str. 48.44

Rudolf Maister (1874–1934), slovenski pesnik, general in borec za severno mejo. Ponedokončani gimnaziji se je šolal v dunajski kadetnici ter kot častnik služboval v Ljubljani,Celovcu in Mariboru. Leta 1918 je prevzel vojaško poveljstvo nad mestom in vso SpodnjoŠtajersko. Od leta 1921 do leta 1923 je bil predsednik komisije za razmejitev z Italijo. Leta 1923so ga prisilno upokojili kot divizijskega generala in ga odlikovali z redom belega orla z mečemIII. stopnje. Veliki splošni leksikon, izdala DZS, Ljubljana, 2006 (dalje: VSL), str. 2503.


25

razmer na Koroškem ter nepremišljene vojaške operacije hrvaškega kapetana

Jurišića, ki jo je madžarska vojska ustavila, moral začasno opustiti zamisel o

vojaškem posegu v Prekmurju. Slovenski katoliški duhovniki so pod vodstvom

Jožefa Klekla pripravili načrt avtonomije Prekmurja, ki bi jim dala možnost za

pridobitev čim več narodnih pravic. Prav tako pa še niso opustili možnosti

priključitve k Sloveniji. Jugoslovanska stran se je prav tako odločila za

pridobitev Prekmurja po diplomatski poti. Dr. Matija Slavič45 je za mirovno

konferenco v Parizu pripravil memorandum, s katerim je jugoslovanska

delegacija zahtevala priključitev celotnega slovenskega ozemlja med Muro in

Rabo.46

Medtem ko so v Parizu potekala pogajanja o usodi Prekmurja, so Prekmurci

preživeli kratko obdobje rdečega gardista Vilmoša Tkalca. Imenovan je bil za

posebnega komisarja prekmurskega območja, vendar si je kmalu prilastil

številne pristojnosti in 29. maja razglasil samostojno Mursko republiko. Toda ta

primer ene in edine socialistične tvorbe na slovenskih tleh je trajal do 4. junija.

Po tem dogodku so oblasti postale bolj previdne, mnogi izpostavljeni Slovenci

pa so se zaradi varnosti umaknili na štajersko stran in tam čakali sklepe

mirovne konference. 9 julija 1919 je varnostni svet sprejel predlog teritorialne

komisije o novi meji po razvodnici med Muro in Rabo ter dovolil, da 1. avgusta

dovoli redni jugoslovanski vojski, da zasede ozemlje do tako določene

demarkacijske črte.47

Dne 12. avgusta 1919 je redna vojska kraljevine SHS pod poveljstvom

generala Krste Smiljanića vkorakala v Prekmurje. Od Radgone so prišle čete

pod poveljstvom podpolkovnika Vladimira Uzorinca, a ljubljanski in zagrebški

vojaški oddelki so napredovali od Ljutomera in Murskega Središča. Zasedanja

iz Murskega Središča proti Kobilju so se udeležile tudi prekmurska, hrvaška in

primorska prostovoljska legija. 13 avgusta so jugoslovanske čete zasedle

ozemlje do črte, ki ga je določil Vrhovni svet v Parizu. Prekmursko prebivalstvo

je mirno sprejelo jugoslovanske vojake, v nekaterih vaseh celo slovesno in

45Matija Slavič (1877–1958), leta 1919 je kot znan narodnoobrambni delavec na mirovni

konferenci v Parizu pripomogel k temu, da je Prekmurje ostalo Sloveniji. Leta 1921 je bil članmednarodne komisije za razmejitev med kraljevino SHS in Madžarsko. Med drugim je kot prviskoraj v celoti prevedel Sveto pismo Stare zaveze iz hebrejščine. VSL, 4026, 4027.46

Fujs, Slovenci smo s priključitvijo, str. 12, 13.47

Prav tam, str. 13.


26

gostoljubno. Prekmurje pa še ni imelo dokončnih meja in je začasno ostalo pod

vojaško upravo. 25. avgusta 1919 je bilo prvo zborovanje prekmurskega

narodnega sveta. Protestirali so proti cepitvi Prekmurja na slovenski in hrvaški

del ter zahtevali odstranitev hrvaške uprave v dolnjelendavskem delu

Prekmurja. V tem smislu je izvršni odbor Slovenske ljudske stranke 26. avgusta

pozval osrednjo vlado v Beogradu, da Prekmurje dodeli upravnemu ozemlju

Slovenije. 29. avgusta pa je odšla deputacija Prekmurcev z Dolinskega v

Beograd, da bi zagotovili enotno slovensko upravo v Prekmurju. Tam so jih

podprli poslanci katoliškega jugoslovanskega kluba in liberalni poslanec dr.

Vekoslav Kukovec, notranji minister Svetozar Pribićević48 pa jim je obljubil, da

bo upošteval njihove želje. Zadeva je bila rešena 2. septembra, ko je minister

Pribićević odredil, da ostane vso zasedeno Prekmurje do ustavne ureditve

upravna enota pod vodstvom civilnega komisarja, ki ga je imenovala deželna

vlada za Slovenijo.49

Ko je jugoslovanska vojska po mirovni določbi zasedla Prekmurje in

osvobodila tamkajšnje Slovence, je tam ostalo še precej domačinov, ki so

nasprotovali jugoslovanski zasedbi. Madžari so živeli strnjeno v 26 vaseh ob

vzhodni prekmurski meji in v Dolnji Lendavi, drugod le posamezniki. Večina njih

se je že pri ljudskem štetju opredelila za Madžare. Po priključitvi k Jugoslaviji so

Prekmurce vznemirjali vpadi madžarskih vojakov. Eden izmed takih vpadov se

je zgodil med 23. in 24 novembrom, ko je skupina 30 madžarskih vojakov pri

Kobilju prekoračila razmejitveno črto in vdrla v bivališče finančnih stražnikov; ob

umiku so domačinom pretili, da se bodo Jugoslovani morali umakniti do Mure.

Takih vdorov je bilo proti koncu leta 1919 po Prekmurju še več. Za zagotovitev

miru ob meji je oblast aretirala 40 sumljivih Dolnjelendavčanov, ker naj bi širili

protijugoslovansko gibanje.50

48Svetozar Pribićević (1875–1936), srbski politik pred 1. svetovno vojno in med njo dejanski

voditelj hrvaško-srbske koalicije. Novembra 1918 se je zavzemal za brezpogojno združitev sKraljevino Srbijo. Po letu 1925 se je razšel s kraljem in se 1927 odpovedal unitarizmu.Konfiniran je umrl v emigraciji v Pragi. LCZ, str. 847.49

Miroslav Kokolj, Prekmurski Slovenci 1918–1941, Murska Sobota 1984 (dalje: Kokolj,Prekmurski Slovenci 1918–1941), str. 3450

Prav tam, str. 36.


27

Mirovna pogodba je bila podpisana 4. junija 1920, madžarski parlament pa jo je

ratificiral šele 15. novembra istega leta. Več kot leto dni od zasedbe do

ratifikacije je madžarska stran upala v preklic pariškega sklepa. Zanašala se je

predvsem na spore med hrvaško in slovensko vlado glede upravne razdelitve

Prekmurja, na slabo gospodarsko in politično situacijo ter širila govorice, da bo

ponovno prišlo določeno število krajev k Madžarski. Vse to so zavestno širili

vodilni madžarski politični krogi, ki so si vsa leta Horthyjeve vlade prizadevali za

revizijo trianonske pogodbe.51 52

51Trianonska pogodba, po 1. svetovni vojni leta 1920 sklenjena mirovna pogodba med

Madžarsko in antanto. Madžarska je po tej pogodbi izgubila 2/3 ozemlja. Jugoslavija je dobilaPrekmurje, Medmurje/Međimurje in južno Baranjo. Prekmurje so po privolitvi vrhovnega svetapariške mirovne pogodbe že 12. 8. 1919 zasedle jugoslovanske čete. Mejna črta trianonskepogodbe je danes slovensko-madžarska državna meja.VSL, str. 4558.52

Metka Fujs, Značilnosti madžarske okupacijske uprave v Prekmurju. Kronika: časopis zaslovensko krajevno zgodovino, (Ljubljana) 39 (1991), št. 1–2, str. 64.


28

2 ROJSTVA V KOBILJU MED LETI 1895 IN 1919

2.1 ROJSTNE MATIČNE KNJIGE

Rojstva so prijavili matičarju rojstnega kraja. Kobiljančarji so prijavili rojstva

matičarju v Dobrovniku. Rojstva so morali prijaviti v roku enega tedna, rojstvo

mrtvorojenih otrok in otrok umrlih med porodom pa so morali prijaviti naslednji

dan. V rojstno knjigo so vpisovali naslednje podatke: priimek, ime, poklic in

bivališče prijavitelja, kraj, leto, mesec, dan, uro rojstva otroka; spol, ime,

priimek, vero, poklic, bivališče, kraj rojstva in starost staršev oziroma

nezakonske matere. Nezakonskega očeta so vpisali le, če je sam pred

matičarjem to dovolil ali pa je bilo to priznanje njegovega očetovstva v javni

listini. Leta 1904 so bili obrazci spremenjeni.53

Rojstne matične knjige so imele 10 rubrik, v katere so zapisovali:54

1. zaporedno številko,

2. datum vpisa v rojstno knjigo,

3. rojstni datum,

4. ime, spol in vero otroka,

5. priimek in ime staršev, bivališče in poklic očeta,

6. vero staršev,

7. starost staršev,

8. kraj rojstva, če se to ni zgodilo na domu matere,

9. podpisa prijavitelja in matičarja,

10.naknadne opombe, kamor so vpisovali spremembe otrokove vere, datum

in kraj smrti, predvsem pa pri nezakonskih otrocih kasnejše priznanje

njihovih pravih ali domnevnih očetov.

Vpis v rojstno knjigo so prisotni prebrali, podpisala sta ga matičar in

prijavitelj, če je bil prijavitelj nepismen, je naredil znamenje.55

53Vodnik po matičnik knjigah, str. XVI.

54RMK, 3.10.1895–26.6.1919.

55Vodnik po matičnih knjigah str. XVI.


29

2.2 ŠTEVILO ROJENIH OTROK

V petindvajsetih letih se je v Kobilju rodilo 830 otrok.56

Tabela 4: Število in delež rojenih otrok med leti 1895 in 191957

leto

številorojenihotrok

deležrojenih

otrok (%) leto

številorojenihotrok

deležrojenih

otrok (%)

1895 10 1,2 1908 37 4,5

1896 43 5,2 1909 44 5,3

1897 51 6,1 1910 43 5,2

1898 26 3,1 1911 41 4,9

1899 31 3,7 1912 34 4,1

1900 44 5,3 1913 32 3,9

1901 51 6,1 1914 37 4,5

1902 53 6,4 1915 19 2,3

1903 38 4,6 1916 17 2

1904 40 4,8 1917 11 1,3

1905 15 1,8 1918 17 2

1906 35 4,2 1919 21 2,5

1907 40 4,8

Diagram 1: Število rojenih otrok med leti 1895 in 1919

0

10

20

30

40

50

60

1895

1896

1897

1898

1899

1900

1901

1902

1903

1904

1905

1906

1907

1908

1909

1910

1911

1912

1913

1914

1915

1916

1917

1918

1919

leto

šte

vilo

roje

nih

otr

ok

število rojenih otrok

Iz diagrama je razvidno, da se je največ otrok, kar 53, rodilo leta 1902, kar

predstavlja 6,4 % vseh rojenih otrok. Sledita leti 1897 in 1901 z 51 rojenimi otroki.

56RMK, 3.10.1895–26.6.1919.

57Prav tam.


30

Najmanj otrok pa se je rodilo leta 1917 in sicer 11, kar je le 1,3 % od skupnega

števila rojenih otrok. Povprečno se je rodilo 33 otrok na leto.

Med prvo svetovno vojno se je delež rojenih otrok zmanjšal s 4,5 % na samo 2

%. Vzrok za upad števila rojenih otrok lahko pripišemo vojnemu stanju na našem

ozemlju. Po končani prvi svetovni vojni je delež rojenih otrok začel zopet

naraščati.

Tabela 5: Število in delež rojenih otrok po mesecih med leti 1895 in 191958

mesecštevilo

rojenih otrokdelež rojenih

otrok (%)

Januar 78 9,4

Februar 76 9,1

Marec 90 10,8

April 83 10

Maj 70 8,4

Junij 62 7,4

Julij 65 7,8

Avgust 56 6,7

September 73 8,8

Oktober 72 8,7

November 52 6,3

December 53 6,4

Diagram 2: Število rojenih otrok po mescih med leti 1895 in 1919

40

50

60

70

80

90

100

Ja

nu

ar

Fe

bru

ar

Ma

rec

Ap

ril

Ma

j

Ju

nij

Ju

lij

Av

gu

st

Se

pte

mb

er

Ok

tob

er

No

ve

mb

er

De

ce

mb

er

mesec

šte

vilo

roje

nih

otr

ok

število rojenih otrok

58RMK, 3.10.1895–26.6.1919.


31

Iz podatkov vidimo, da se je največ otrok rodilo marca, in sicer 90, kar je 10,8

%, najmanj pa novembra, ko se je rodilo 52 otrok, kar znaša 6,3 % od skupnega

števila. Izstopajo še meseci april, januar in februar, ko je bila rodnost okoli 9 %,

kar pomeni, da se je rodilo med 76 in 83 otrok. V poletnih mesecih število

rojenih ni preseglo 8 %, kar znaša okoli 60 otrok. Diagram lepo prikazuje, kako

se je število rojenih otrok postopno zmanjševalo, od pustnega časa naprej.

2.3 NEZAKONSKI OTROCI

Tabela 6: Število in delež nezakonskih otrok med leti 1895 in 191959

leto

številonezakonskih

otrok

deležnezakonskih

otrok (%) leto

številonezakonskih

otrok

deležnezakonskih

otrok (%)

1895 0 0 1908 1 2,7

1896 2 4,6 1909 0 0

1897 5 9,8 1910 4 9,3

1898 1 3,8 1911 0 0

1899 0 0 1912 2 5,8

1900 3 6,8 1913 1 3,1

1901 1 1,9 1914 1 2,7

1902 4 7,5 1915 0 0

1903 2 5,2 1916 1 5,8

1904 1 2,5 1917 0 0

1905 0 0 1918 0 0

1906 2 5,7 1919 0 0

1907 2 5

Nezakonske matere so bile ponavadi dekleta, ki so bile večinoma dekle in so

pomagale pri hišah. Stara so bila približno med 20 do 25 let. V vseh primeri je

bilo v rojstno knjigo napisano materino polno ime in vsi njeni podatki.

59RMK, 3.10.1895–26.6.1919.


32

Diagram 3: Število nezakonskih otrok med leti 1895 in 1919

0

1

2

3

4

5

61

89

5

18

96

18

97

18

98

18

99

19

00

19

01

19

02

19

03

19

04

19

05

19

06

19

07

19

08

19

09

19

10

19

11

19

12

19

13

19

14

19

15

19

16

19

17

19

18

19

19

leto

šte

vilo

ne

za

ko

ns

kih

otr

ok

število nezakonskih otrok

V vseh petindvajsetih letih ni bilo veliko nezakonskih otrok; vseh skupaj jih je

bilo samo 33, kar znaša poprečno 1,32 otroka na leto. Največ nezakonskih

otrok je bilo leta 1897, in sicer 5, kar je petina vseh nezakonskih otrok. Izstopata

še leti 1901 in 1919, ko so se rodili 4 nezakonski otroci. Med prvo svetovno

vojno je bilo število nezakonskih otrok majhno, saj je opažena tudi nižja rodnost.

Nasploh pa velja omeniti posamezna leta 1899, 1905, 1909, 1911, 1915, 1917,

1918 in 1919, ko v vasi sploh ni bilo nezakonskih otrok.

Za primerjavo, kako je bilo drugod po Sloveniji v začetku 20. stoletja, pa

vzemimo Remšnik na Kobanskem, kjer je bilo število nezakonskih otrok med

letoma 1897 in 1919 od 10 % do 15 %. Po prvi svetovni vojni pa število

nezakonskih otrok doseže celo 33 %.60

V Dolnji Lendavi pa je bilo v obdobju od 1909 do 1909 rojenih 78

nezakonskih otrok, kar je v povprečju pomenilo 7,1 otrok, ki so se rodili izven

zakona.61

60Jože Hudales, Od zibeli do groba, revija Borec, Ljubljana 1996 (dalje: Hudales, Od zibeli do

groba), str. 85.61

Šövegeš, G.(2000). Prebivalstvo Lendave na podlagi matičnih knjig med leti 1909–1919.Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Maribor, Pedagoška fakulteta (dalje: Šövegeš,Prebivalstvo), str. 45.


33

2.4 SPOLNA IN RELIGIOZNA STRUKTURA NOVOROJENIH

Tabela 7: Število rojenih otrok glede na spol med leti 1895 in 1919 62

leto

številorojenihdečkov

številorojenihdeklic leto

številorojenihdečkov

številorojenihdeklic

1895 9 1 1908 24 13

1896 26 16 1909 27 17

1897 28 23 1910 25 18

1898 8 18 1911 22 19

1899 19 12 1912 16 18

1900 18 26 1913 17 15

1901 24 27 1914 22 16

1902 30 23 1915 9 10

1903 21 17 1916 10 7

1904 20 20 1917 9 2

1905 8 7 1918 9 8

1906 14 21 1919 10 11

1907 24 16

Diagram 4: Število rojenih otrok glede na spol med leti 1895 in 1919

0

5

10

15

20

25

30

35

18

95

18

96

18

97

18

98

18

99

19

00

19

01

19

02

19

03

19

04

19

05

19

06

19

07

19

08

19

09

19

10

19

11

19

12

19

13

19

14

19

15

19

16

19

17

19

18

19

19

leto

šte

vilo

roje

nih

otr

ok

število rojenih dečkov število rojenih deklic

V petindvajsetih letih se je v Kobilju rodilo 449 dečkov in 381 deklic. V odstotkih

je to 54 % dečkov in 46 % deklic.

62RMK, 1.10.1895–27.9.1919.


34

Že prvi demografi so ugotovili, da se povsod rojeva precej več dečkov kot deklic

(tudi 6 do 7 % več), vendar pa je umrljivost dečkov večja pa tudi rodi se več

mrtvorojenih dečkov. Tudi kasneje je bila smrtnost moških večja od žensk.63

V Kobilju se je rodilo več dečkov kot deklic, vendar se je razmerje manjšalo

zaradi večje smrtnosti moških. V Dolnji Lendavi pa se je med leti 1910 in 1919

rodilo več deklic kot dečkov.64

Število deklic je bilo le v šestih letih večje od števila dečkov. Največ dečkov,

kar 30, se je rodilo leta 1902, največ deklic pa leta 1901, ko se jih je rodilo 27.

Leta 1898 se je rodilo kar 50 % več deklic kot dečkov. Iz diagrama je opazno,

da je število dečkov oziroma deklic z leti padlo tudi za 50 % in potem zopet

naraslo. Izstopa leto 1905, ko se je rodilo le 8 dečkov in 6 deklic.

Tabela 8: Število rojenih otrok glede na veroizpoved med leti 1895 in 191965

leto RK L J leto RK L J

1895 10 0 0 1908 36 0 1

1896 43 0 0 1909 44 0 0

1897 51 0 0 1910 43 0 0

1898 26 0 0 1911 40 1 0

1899 30 1 0 1912 33 0 1

1900 43 1 0 1913 32 0 0

1901 49 1 1 1914 37 0 0

1902 47 5 1 1915 19 0 0

1903 37 1 0 1916 17 0 0

1904 39 0 1 1917 11 0 0

1905 15 0 0 1918 17 0 0

1906 34 0 1 1919 21 0 0

1907 39 1 0

Legenda: RK – rimokatoličan,L – luteran,J – jud

Število rojenih otrok rimokatoliške vere je bilo kar 813 (98,8 % vseh otrok),

luteranskih je bilo 11 otrok (1,3% vseh otrok), judovskih pa le 6 otrok (0,7 %

vseh otrok). Posebej izstopa leto 1902, ko je bilo rojenih 47 otrok rimokatoliške

63Hudales, Od zibeli do groba, str.109.

64Šövegeš, Prebivalstvo, str. 47.

65RMK, 1.10.1895–27.9.1919.


35

vere, kar 5 od 11 otrok evangeličanske in 1 otrok judovske vere. V vseh ostalih

letih je bil delež rimokatoliških otrok skoraj 100 %. Tudi dandanes živi v Kobilju

velika večina rimokatoličanov, zato tudi ne čudi podatek, da je bilo tu v

preteklosti le malo ljudi luteranske vere.

Kot zanimivost lahko dodam, da sem pri pregledu matičnih knjig zasledil

priimek Eppinger, ki je pripadal judovski veri. Danes ta priimek več ni prisoten.


36

3 POROKE V KOBILJU MED LETI 1895 IN 1919

3.1 POROČNE MATIČNE KNJIGE

Matičar, pred katerim je bil sklenjen zakon, ga je vpisal tudi v poročno knjigo.

Vpis je moral vsebovati: ime, priimek in uradni naziv uradnika, pred katerim je

bil zakon sklenjen. Vpis v poročno knjigo so podpisovali matičar, poročenca in

priče. Če je bil zakon proglašen za neveljavnega, razvezanega ali ločenega, je

sodišče prve stopnje obvestilo matičarja, da je to vpisal v poročno knjigo. V

poročne knjige se je vpisovalo: dan, mesec, leto poroke, ime, priimek ženina,

prebivališče, vera , starost, stan (ločen, samski, vdovec), ime in priimek

neveste, vera, starost, stan, imena in priimek prič ter njihov poklic. Poroka je

bila po izbiri pred duhovnikom ženina ali neveste. Če sta se poročila drugje, je

bila tam vpisana poroka pod zaporedno številko pri domačem župniku. Če sta

bila različnih ver, je bil dovoljen vpis pri obeh. Leta 1904 so bile rubrike

spremenjene. 66

Poročne matične knjige so imele 9 rubrik, in sicer:67

1. zaporedna številka,

2. kraj in datum sklenitve zakonske zveze,

3. ime in priimek, poklic, veroizpoved, starost in bivališče ženina,

4. ime in priimek ženinovih staršev,

5. ime in priimek, poklic, veroizpoved, starost in bivališče neveste,

6. ime in priimek nevestinih staršev,

7. ime in priimek ter bivališče obeh prič,

8. ime in priimek matičarja, podpisi mladoporočencev, prič in matičarja,

9. kasnejši vpisi, opombe, kamor so ponavadi vpisovali datum rojstva

neveste in ženina, pri mešanih porokah veroizpoved otroka in tudi

bivališče ženina in neveste ob sklenitvi zakonske zveze.

66Vodnik po matičnih knjigah, str. XVII–XVIII.

67Matični urad Dobrovnik/Dobronak, Poročna matična knjiga za Dobrovnik, Genterovci, Kobilje,

Radmožanci, Žitkovci, Kamovci, Bödehaza, Gáborjánháza (dalje: PMK), 23.11.1895–4.8.1919.


37

3.2 SKLEPANJE ZAKONSKE ZVEZE

V zahodnem tipu družine je sklenitev zakonske zveze hkrati vedno pomenila

tudi nastanek novega, samostojnega gospodinjstva, medtem ko za

srednjeevropske dežele to ni bilo tako značilno. Zelo običajna predstava o

družini v svetu evropske predindustrijske dobe je podoba rodovne ali velike

družine, s številnimi otroki in vsaj tremi generacijami družinskih članov. Tako

podobo družine je zarisal Frederic Le Play na osnovi izročila o družinah, ki so

se ohranile v nekaterih delih Evrope, ki jih je industrijski razvoj zaobšel. Vsi

nadaljnji rodovi družine so živeli v isti hiši, ki se je prenašala iz roda v rod. Oče

jo je ob svoji smrti predal nasledniku, običajno najstarejšemu že poročenemu

sinu. Vsi ostali sinovi in hčere, ki se niso poročili ali osnovali novega rodu so

ostali doma ter sprejeli oblast in avtoriteto novega poglavarja in delali na

družinskem posestvu. 68

Vzgoja otrok je potekala doma in je temeljila na tradicionalnih moralnih

normah, bogaboječnosti, upoštevanju hierarhije, spoštovanju starejših in

zagotavljala stabilnost ter trdnost družine in družbe. Temelje rodovne družine in

družbe je zamajala družbena in industrijska revolucija. Napoleonski Code civilie

je uzakonil nujne dedne deleže in vse se je spremenilo. Sinovi so odhajali od

hiše, si ustvarjali svoje družine, nič več jih ni vezalo na tradicionalno domačo

zemljo. Posledično so velike družine razpadle v male. Družine s petnajstimi ali

dvajsetimi otroci so bile izjema v 19. stoletju. Povprečna velikost družine v

zahodnoevropskih državah je v glavnem štela okrog pet članov, se pogosto

povzpela nad 5,5 članov na družino, kar pomeni, da je bilo povprečno število

otrok v družinah med dva in tri.69

68Hudales, Od zibeli do groba, str. 130.

69Prav tam.


38

Slika 10: Poroka v Kobilju

3.3 STAROSTNA STRUKTURA ŽENINOV IN NEVEST

Starost zakoncev ob poroki je eden najpomembnejših kriterijev, ki opredeljujejo

zahodnoevropsko družino in jo ločujejo od vzhodnoevropskih in neevropskih

vzorcev poročanja. Običajno in dokaj uveljavljeno je bilo, da so se včasih

poročali v zelo mladih letih, vsekakor pa prej kot danes.

Evropski podatki kažejo, da je bila starost mladoporočencev od 15. stoletja

dalje že precej visoka in je dosegla pri fantih 25 let, pri dekletih pa 22 let. V

kasnejših letih je še močno naraščala pri obeh spolih, na kar je vplivalo

povečanje demografske rasti in slabšanje življenjskih razmer. Starosti

slovenskih ženinov in nevest so glavnem višje od povprečij v Angliji ali severni

Franciji.70

70Hudales, Od zibeli do groba, str. 95, 96.


39

Slika 11: Poročna slika dvojne poroke v Dobrovniku leta 1919

Mladoporočenci so morali počakati na priložnost za zakon. Fantom je tako

priložnost ponudila smrt očeta ali matere, ali pa vdova, ki je ostala sama na

kmetiji in brez moške pomoči ni mogla gospodariti. Za dekleta oz. ženske so

bile priložnosti bolj omejene, če niso uspele dobiti naslednika na kmetiji, so

morale čakati na vdovca. Slovenski podatki o starosti mladoporočencev kažejo,

da so starosti ženinov in nevest pri nas zelo visoke. Še bolj pa so starosti

slovenskih ženinov in nevest naraščale proti koncu 19. stoletja. V tem pogledu

se lahko primerjamo z Nemčijo in še z nekaterimi drugimi evropskimi

državami.71

71Hudales, Od zibeli do groba,str. 96.


40

Tabela 9: Povprečna starost ženinov in nevest med leti 1895 in 191972

leto

povprečnastarostženinov

povprečnastarostnevest leto

povprečnastarostženinov

povprečnastarostnevest

1895 24 17 1908 24,5 19,6

1896 27,7 20,1 1909 27,5 22,3

1897 26,3 20,6 1910 28,2 21,5

1898 27,1 20,6 1911 26 19,7

1899 21,7 19,3 1912 30,9 22,5

1900 33,2 19,8 1913 30,2 22,2

1901 30,4 23,5 1914 33,6 26,1

1902 26 19,7 1915 26 21

1903 35,3 22,3 1916 32,6 23,8

1904 26,7 22,3 1917 28 27

1905 27 21,2 1918 32,6 26,5

1906 26 20,3 1919 26 21,6

1907 25,3 20

Diagram 5: Povprečna starost ženinov in nevest med leti 1895 in 1919

0

5

10

15

20

25

30

35

40

18

95

18

96

18

97

18

98

18

99

19

00

19

01

19

02

19

03

19

04

19

05

19

06

19

07

19

08

19

09

19

10

19

11

19

12

19

13

19

14

19

15

19

16

19

17

19

18

19

19

leto

po

vp

reč

na

sta

ros

t

povprečna starost ženinov povprečna starost nevest

Že hiter vpogled v starostno strukturo mladoporočencev nam nakaže, da so se

v preteklosti ljudje ženili mlajši kot danes. Predvsem neveste so bile precej

mlajše od ženinov.

72PMK, 23.11.1895–4.8.1919.


41

V vseh petindvajsetih letih so bili ženini starejši od nevest. V povprečju je to

znašalo za 6,56 let. Največja razlika je bila leta 1900, ko so bili ženini za 13,4 let

starejši od nevest, saj so bili ženini v povprečju stari 33,2 let, neveste pa 19,8

let. Prav tako so bile velike razlike med njimi še leta 1903. Če zanemarimo leto

1917, ko je bila le ena poroka, je bila najmanjša razlika v letih ženina in neveste

leta 1899, in sicer 2,4 leta. Takrat so bili v povprečju ženini stari 21,7 let,

neveste pa 19,3 let. Povprečna starost ženinov za obravnavano obdobje je

znašala 28,1 let, nevest pa 21,6 let. V Dolnji Lendavi je bila povprečna starost

ženinov 31,5 let, nevest pa 26,4 let.73

Tabela 10: Število porok in deleži glede na razliko v letih med leti 1895 in 191974

letostarejšeženske

deležstarejšihžensk(%)

starejšimoški

deležstarejših

moških (%)

oba istihlet

delež istih let(%)

1895 0 0 1 100 0 0

1896 1 9,1 10 90,9 0 0

1897 1 9,1 10 90,9 0 0

1898 0 0 9 100 0 0

1899 0 0 11 91,7 1 8,3

1900 0 0 5 100 0 0

1901 2 8,3 22 91,7 0 0

1902 0 0 7 100 0 0

1903 0 0 6 100 0 0

1904 0 0 8 100 0 0

1905 0 0 11 100 0 0

1906 0 0 10 90,9 1 9,1

1907 1 7,7 12 92,3 0 0

1908 1 6,25 13 81,25 2 12,5

1909 0 0 8 88,9 1 1,1

1910 1 6,7 14 93,3 0 0

1911 1 11,1 8 88,9 0 0

1912 0 0 10 100 0 0

1913 1 14,3 6 85,7 0 0

1914 1 16,7 5 83,7 0 0

1915 0 0 1 100 0 0

1916 0 0 4 100 0 0

1917 0 0 1 100 0 0

1918 0 0 5 83,3 1 16,7

1919 3 13 17 74 3 13


74PMK, 23.11.1895–4.8.1919.


42

Diagram 6: Število porok glede na razliko v letih med leti 1895 in 1919

0

5

10

15

20

251

89

5

18

96

18

97

18

98

18

99

19

00

19

01

19

02

19

03

19

04

19

05

19

06

19

07

19

08

19

09

19

10

19

11

19

12

19

13

19

14

19

15

19

16

19

17

19

18

19

19

leto

šte

vilo

po

rok

starejše ženske starejši moški oba istih let

Neveste so bile v le 13 primerih (od 236) starejše od ženinov, kar je samo 5,6%.

Ženin in nevesta sta bila samo v 8 primerih istih let. Večinoma je bil ženin

starejši od neveste, in sicer kar v 215 porokah, kar je 91 %. V drugi polovici 19.

stoletja in vse do konca 19. stoletja je bil v Zahodni Evropi delež nevest,

starejših od ženinov, višji (med 20 % in 25 %); pri nas pa 20 % v mestnih

naseljih in več kot 30 % v kmečkih naseljih.75

Na lendavskem območju je bil za primerjavo delež nevest starejših od

ženinov okoli 15 %.76




43

Tabela 11: Povprečne starostne razlike med mladoporočencema med leti 1895

in 191977

leto

povprečnoženskastarejša

povprečnomoškistarejši leto

povprečnoženskastarejša

povprečnomoškistarejši

1895 0 7 1908 1 5,3

1896 2 7,6 1909 0 5,2

1897 1 6,4 1910 3 7,4

1898 0 6,5 1911 1 7,1

1899 0 2,3 1912 0 7,6

1900 0 13,4 1913 1 10

1901 4 7,2 1914 3 9,6

1902 0 6,3 1915 0 5

1903 0 13 1916 0 9,7

1904 0 4,4 1917 0 1

1905 0 5,8 1918 0 6,1

1906 0 5,7 1919 1,4 5,2

1907 2 5,8

Diagram 7: Povprečne starostne razlike med mladoporočencema med leti 1895

in 1919

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

95

18

96

18

97

18

98

18

99

19

00

19

01

19

02

19

03

19

04

19

05

19

06

19

07

19

08

19

09

19

10

19

11

19

12

19

13

19

14

19

15

19

16

19

17

19

18

19

19

leto

raz

lika

let

povprečno ženska starejša povprečno moški starejši

77PMK, 23.11.1895–4.8.1919.


44

Med porokami, kjer so bile neveste starejše, so bile v povprečju starejše za 1,94

let, moški pa za 6,86 let. V primerjavi z Dolnjo Lendavo so bile neveste med leti

1909 in 1919 v povprečju starejše za 5,32 let in ženini za 6,82 let.78

Iz diagrama je razvidno, da neveste niti v enem letu niso bile v povprečju

starejše od ženinov. Najbolj izstopata podatka iz leta 1900 in leta 1903, ko so

bili ženini starejši od nevest za 13 let. Zanimiv je tudi podatek, kjer izstopajo

poroke, ko je bila starostna razlika med mladoporočencema nenavadno velika.

Leta 1896 je bila starostna razlika med mladoporočencema 34 let, saj je bila

nevesta stara 21, ženin pa 55 let. Pri tem izstopa tudi leto 1903, ko je bil ženin

star 62, nevesta pa 29, pri čemer je starostna razlika 33 let. Takšni primeri s

tako veliko starostno razliko med mladoporočencema niso bili pogosti, saj sem

v vseh obravnavanih letih zasledil le ta dva.

Mladoporočenci so si partnerje največkrat iskali v domačem kraju, Kobilju ali

v sosednjih vaseh. Bili pa so tudi primeri, ko sta si ženin oziroma nevesta

poiskala partnerja v bolj oddaljenih krajih, tudi na Madžarskem.



45

3.4 ŠTEVILO POROK

V Kobilju je bilo med leti 1895 in 1919 236 porok. V pustnem času jih je bilo kar

162 kar je približno 2/3 vseh porok, v adventnem času pa 74, kar znaša 1/3.79

Tabela 12: Število in delež porok po mesecih med leti 1895 in 191980

mesec število porok delež porok (%)

Januar 70 29,7

Februar 88 37,3

Marec 4 1,7

April 3 1,3

Maj 16 6,8

Junij 5 2,1

Julij 14 5,9

Avgust 8 3,4

September 6 2,5

Oktober 7 3

November 14 5,9

December 1 0,4

Diagram 8: Število porok po mesecih med leti 1895 in 1919

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

Ja

nu

ar

Fe

bru

ar

Ma

rec

Ap

ril

Ma

j

Ju

nij

Ju

lij

Av

gu

st

Se

pte

mb

er

Ok

tob

er

No

ve

mb

er

De

ce

mb

er

mesec

šte

vilo

po

rok

število porok

79PMK, 23.11.1895–4.8.1919.

80Prav tam.


46

Največ porok je bilo februarja, in sicer več kot ena tretjina vseh porok. Visok

delež porok je bil še v januarju. V tema mesecema je bila več kot polovica vseh

porok. Najmanj porok je bilo v decembru, v vseh petindvajsetih letih je bila le

ena sama poroka. Tudi marca, aprila, junija, septembra in oktobra je bilo porok

manj od povprečja, saj jih je bilo od 3 do 7. Med leti 1895 in 1919 je bila

povprečno le ena poroka na mesec. Iz diagrama je razvidno, kako je število

porok skozi mesece variiralo, vendar ni nikoli doseglo deleža kot meseca

januarja in februarja. Medtem ko je bilo v enem mesecu 88 porok, je v

naslednjem mesecu njihovo število padlo na 4.

Podobno je bilo tudi na lendavskem območju, saj je bila v pustnem času, ki

obsega 3 mesece, 1/3 vseh porok; v adventnem času pa 2/3.81

Omeniti velja, da so se porok, sklenjenih v prvih dveh mesecih, bolj držali na

podeželju kot pa v urbanih okoljih.

Slika 12: Nevesta v Kobilju s svojo žensko družbo



47

Tabela 13: Število porok na leto in mesečno povprečje porok med leti 1895 in

191982

leto število porok

mesečnopovprečje

porok leto število porok

mesečnopovprečje

porok

1895 1 0,1 1908 16 1,3

1896 11 0,9 1909 9 0,8

1897 11 0,9 1910 15 1,3

1898 9 0,8 1911 9 0,8

1899 12 1 1912 10 0,8

1900 5 0,4 1913 7 0,6

1901 24 2 1914 6 0,5

1902 7 0,6 1915 1 0,1

1903 6 0,5 1916 4 0,3

1904 8 0,7 1917 1 0,1

1905 11 0,9 1918 6 0,5

1906 11 0,9 1919 23 1,9

1907 13 1,1

Diagram 9: Število porok na leto in mesečno povprečje porok med leti 1895 in

1919

0

5

10

15

20

25

18

95

18

96

18

97

18

98

18

99

19

00

19

01

19

02

19

03

19

04

19

05

19

06

19

07

19

08

19

09

19

10

19

11

19

12

19

13

19

14

19

15

19

16

19

17

19

18

19

19

število porok

leto

število porok mesečno povprečje porok

82PMK, 23.11.1895–4.8.1919.


48

Povprečno je bilo vsako leto okoli 9 porok, kar pomeni manj kot ena poroka na

mesec. Iz tabele 13 je razvidno, da je bilo največ porok leta 1901, in sicer 24.

To leto se je kar 8 Kranjcev poročilo s kobiljanskimi dekleti. Ta podatek sem

preveril tudi v poročni matični knjigi. Kranjci so prihajali iz sledečih vasi: Krištof

Franc s Hriba (Vrhnika), Kogolšek Mihael iz Gorčice (Preserje), Cirk Matija iz

Francdorfa (Borovnica), Juvan Franc iz Pekla (Breznica), Zular Matija iz Gornje

Otave (Postojna), Uljančič Mohar iz Topole, Mohar Gregor iz Malega Loga

(Breznica). Vsi so se poročili isti dan, in sicer 27.7.1901. V tem letu se je poročil

tudi Poljšak Valent iz Bukovja (Postojna).83

Veliko porok je bilo tudi leta 1919. Iz tabele lahko vidimo, da je bilo v času

prve svetovne vojne zelo malo porok, zato lahko sklepamo, da je vzrok za

povečanje porok leta 1919 prav konec prve svetovne vojne. V tem času je

namreč število porok drastično naraslo. Prav tako je iz tabele razvidno, da je ob

začetku prve svetovne vojne število porok drastično padlo; leta 1915 je bila le

ena sama poroka.

Tabela 14: Število porok glede na veroizpoved med leti 1895 in 191984

leto RK J L + RK leto RK J L + RK

1895 1 0 0 1908 16 0 0

1896 9 0 2 1909 8 0 1

1897 19 0 1 1910 15 0 0

1898 9 0 0 1911 9 0 0

1899 11 1 0 1912 10 0 0

1900 4 0 1 1913 7 0 0

1901 24 0 0 1914 6 0 0

1902 7 0 0 1915 1 0 0

1903 5 0 1 1916 4 0 0

1904 7 0 1 1917 0 0 1

1905 11 0 0 1918 6 0 0

1906 11 0 0 1919 23 0 0

1907 13 0 0

Legenda: RK – rimokatoličan,L – luteran,J – jud

83PMK, 23.11.1895–4.8.1919.

84Prav tam.


49

Diagram 10: Število porok glede na veroizpoved med leti 1895 in 1919

0

5

10

15

20

251

89

5

18

96

18

97

18

98

18

99

19

00

19

01

19

02

19

03

19

04

19

05

19

06

19

07

19

08

19

09

19

10

19

11

19

12

19

13

19

14

19

15

19

16

19

17

19

18

19

19

leto

šte

vilo

po

rok

RK J L + RK

227 porok je bilo, ko sta bila ženin in nevesta rimokatoliške vere, kar znaša 96

% vseh porok. Nevesta in ženin sta bila skoraj vedno iste vere. Le v redkih

primerih je bilo prisotno mešanje različnih ver. Še največkrat se je to zgodilo

med rimokatoličani in luterani (9 takih porok). Otrok naj bi v mešanem zakonu

prevzel vero matere. Ker v Kobilju ni bilo veliko Judov, tudi takih porok ni bilo. V

petindvajsetih letih sem zasledil le 1 samo poroko med ženinom in nevesto

judovske vere.


50

4 MORTALITETA V KOBILJU MED LETI 1895 IN 1919

4.1 MRLIŠKE MATIČNE KNJIGE

V mrliško knjigo se je vpisovalo leto, mesec in dan smrti, hišna številka, vera, ime,

priimek, spol in starost. Vanjo so vpisovali tudi mrtvorojene otroke, umrle nasilne

smrti, ponesrečence, obsojene in tiste, ki niso bili cerkveno pokopani. Smrtne

primere so vpisovali v kraju smrti, četudi je bil umrli pokopan drugje. V kraju smrti

je bil vpisan pod zaporedno številko, v kraju pokopa brez nje. Le v prvi je bilo

mogoče izdati mrliški list. Če so nekoga našli mrtvega, so kot datum smrti napisali

datum najdenja. Če je bil evangeličan pokopan na katoliškem pokopališču, ga je

pod zaporedno številko vpisal evangeličanski duhovnik, katoliški urad pa ne. 85

Vsak smrtni primer je moral biti najkasneje naslednji dan prijavljen matičarju

kraja, kjer je nastopila smrt. Mrtvorojene in otroke, umrle med porodom, so

vpisovali v mrliško knjigo le do leta 1904. Rubrike so vsebovale naslednje

podatke: ime, priimek, poklic in bivališče prijavitelja, kraj, leto, mesec, dan in uro

smrti, ime, priimek, vero, starost, bivališče, rojstni datum in zakonski stan

umrlega, priimek in ime še živečega, razvezanega, ločenega ali umrlega

zakonca, ime, priimek, poklic in bivališče staršev umrlega in vzrok smrti. Leta

1904 so spremenili rubrike.86

Mrliške matične knjige so imele 12 rubrik: 87

1. zaporedna številka,

2. datum vpisa,

3. datum in čas smrti,

4. priimek in ime, poklic, bivališče umrlega,

5. veroizpoved umrlega,

6. starost umrlega,

7. ime in priimek zakonca,

8. ime in priimek staršev umrlega,

85Vodnik po matičnih knjigah, str. XVIII.

86Prav tam, str. XVIII–XIX.

87Krajevni urad Dobrovnik/Dobronak, Mrliška matična knjiga za Dobrovnik, Genterovci, Kobilje,

Radmožanci, Žitkovci, Kamovci, Bödehaza, Gáborjánháza (dalje: MMK), 23.11.1895–4.8.1919.


51

9. kraj smrti, če se ta ni zgodila doma,

10. vzrok smrti,

11. podpisa prijavitelja in matičarja,

12. naknadne opombe.

Vpis smrti v mrliško knjigo sta podpisala matičar in prijavitelj. Datum smrti so

vpisali tudi na rob rojstne knjige.88

4.2 ŠTEVILO UMRLIH V KOBILJU MED LETI 1895 IN 1919

Med leti 1895 in 1919 je v Kobilju umrlo 511 ljudi.89

Tabela 15: Število in delež umrlih med leti 1895 in 191990

letošteviloumrlih

delež umrlih(%) leto

številoumrlih

delež umrlih(%)

1895 11 2,1 1908 20 3,9

1896 41 8 1909 24 4,7

1897 14 2,7 1910 22 4,3

1898 12 2,3 1911 19 3,7

1899 12 2,3 1912 15 2,9

1900 16 3,1 1913 7 1,4

1901 25 4,9 1914 28 5,5

1902 28 5,5 1915 31 6

1903 22 4,3 1916 14 2,7

1904 13 2,5 1917 31 6

1905 30 5,8 1918 23 4,5

1906 20 3,9 1919 13 2,5

1907 22 4,3

88Vodnik po matičnik knjigah, str. XIX.

89MMK, 3.10.1895–26.6.1919.

90Prav tam.


52

Diagram 11: Število umrlih med leti 1895 in 1919

0

5

10

15

20

25

30

35

40

451

89

5

18

96

18

97

18

98

18

99

19

00

19

01

19

02

19

03

19

04

19

05

19

06

19

07

19

08

19

09

19

10

19

11

19

12

19

13

19

14

19

15

19

16

19

17

19

18

19

19

leto

šte

vilo

um

rlih

število umrlih

Iz diagrama 11 in tabele 11 je razvidno, da je največ ljudi umrlo leta 1896, in

sicer kar 41. Tega leta je umrlo veliko dojenčkov in otrok mlajših od petega leta

starosti. Po letu 1986 je smrtnost začela padati in se leta 1902 ter 1905 spet

nekoliko dvignila, vendar ne tako visoko kot leta 1896. Leta 1902 je umrlo 28

ljudi, leta 1905 pa 30. Tudi v teh omenjenih letih je bilo opaziti povečanje števila

smrti pri dojenčkih in otrocih mlajših od pet let.

Velika smrtnost je bila tudi v letih 1914, 1915 in 1917, kar je posledica 1.

svetovne vojne. Najnižja smrtnost je bila leta 1913, ko je umrlo le 7 ljudi, kar je

znašalo 1,3 %; naslednje leto se je smrtnost zopet dvignila na 5,4 %.

Povprečno je vsako leto umrlo okoli 20 ljudi. Po 1. svetovni vojni je smrtnost

padla skoraj za polovico in čeprav se je v mrliško knjigo vpisovalo le do konca

junija, to najbrž ni bistveno spremenilo števila umrlih za leto 1919.


53

Tabela 16: Število in delež umrlih po mesecih med leti 1895 in 191991

mesecšteviloumrlih

delež umrlih(%)

Januar 61 11,9

Februar 69 13,5

Marec 40 7,8

April 54 10,5

Maj 56 10,9

Junij 29 5,6

Julij 33 6,4

Avgust 27 5,2

September 30 5,8

Oktober 35 6,8

November 33 6,4

December 45 8,8

Diagram 12: Število umrlih in delež po mesecih med leti 1895 in 1919

0

10

20

30

40

50

60

70

80

Januar

Febru

ar

Mare

c

April

Maj

Junij

Julij

Avgust

Septe

mber

Okto

ber

Novem

ber

Decem

ber

meseci

šte

vilo

um

rlih

število umrlih

Največ ljudi je umrlo meseca februarja, ko je umrlo 69 ljudi, kar znaša več kot

13 %. Veliko ljudi je še umrlo meseca januarja, aprila ter maja, ko je v vseh

mesecih umrlo več ko 50 ljudi. Najmanj ljudi pa je umrlo avgusta, ko jih je umrlo

27, kar pomeni 2,7 %.

91MMK, 3.10.1895–26.6.1919.


54

V Dolnji Lendavi pa jih je med leti 1909 in 1919 največ umrlo meseca oktobra.92

Leta 1900 je v naši tedanji domovini umrlo skoraj 6 % več moških kot žensk,

v Nemčiji kar 10 % in v Srbiji 4 % več moških kot žensk. V obdobju od leta 1895

do 1919 je bilo v Avstro-Ogrski od skupnega števila umrlih 51 % moških.

Slovenski lokalni podatki kažejo podobno sliko. Na nacionalni ravni so se

lokalna razmerja med umrlimi moškimi in ženskami očitno omilila in ostala v

veljavi še v 20. stoletju. V nekdanji Jugoslaviji se je od leta 1918 do 1941 delež

moških v skupnem številu umrlih gibal od 50,5 % do 52 %. V povojni Jugoslaviji

je leta 1947 na 100 moških umrlo 82 žensk.93

Tabela 17: Število umrlih moških in žensk med leti 1895 in 191994

leto

številoumrlihmoških

številoumrlih žensk leto

številoumrlihmoških

številoumrlih žensk

1895 6 5 1908 11 9

1896 23 18 1909 17 7

1897 8 4 1910 9 13

1898 6 6 1911 6 13

1899 10 2 1912 10 5

1900 7 9 1913 7 0

1901 14 11 1914 18 10

1902 19 9 1915 16 15

1903 11 11 1916 9 5

1904 7 6 1917 16 15

1905 13 17 1918 18 5

1906 11 9 1919 9 4

1907 12 10



94MMK, 3.10.1895–26.6.1919.


55

Diagram 13: Število umrlih moških in žensk med leti 1895 in 1919

0

5

10

15

20

251

89

5

18

96

18

97

18

98

18

99

19

00

19

01

19

02

19

03

19

04

19

05

19

06

19

07

19

08

19

09

19

10

19

11

19

12

19

13

19

14

19

15

19

16

19

17

19

18

19

19

leto

šte

vilo

um

rih

število umrlih moških število umrlih žensk

V Kobilju je med leti 1895 in 1919 umrlo 293 moških in 218 žensk. V letih 1900,

1905, 1910, 1911 je umrlo več žensk kot moških. Leta 1898 in 1903 je umrlo

enako število žensk in moških, v vseh ostalih letih pa je umrlo več moških. Leta

1896 je umrlo največ moških, in sicer kar 23, žensk pa 18. Naslednje leto pa je

število padlo na 8 umrlih moških in 4 umrle ženske. Leto z večjo umrljivostjo je

bilo spet leto 1902, ko je umrlo 19 moških in 9 žensk, naslednje leto pa je umrlo

isto število moških in žensk, in sicer 11. Izstopa pa leto 1913, ko ni umrla

nobena ženska. Opazimo velika nihanja pri mortaliteti moških in žensk.

Povprečno je na leto umrlo približno 12 moških in 9 žensk.

Smrtnost moških je bila torej večja, kar so že ugotovili statistiki v 17. stoletju.

Zanimivo je tudi, da se je rodilo več moških kot žensk, vendar pa je bila

smrtnost dečkov večja od smrtnosti deklic. Podatki kažejo, da je v Avstriji umrlo

skoraj 6% več moških kot žensk, v Nemčiji 10 %, tudi podatki za Slovenijo

kažejo podobno stanje.95



56

4.3 STAROST UMRLIH

Tabela 18: Število in delež umrlih po starostnih skupinah med leti 1895 in

191996

starostneskupine

(leta)0–1 1–5 5–10 10–15 15–25 25–40 40–60 60–70 70–80

nad80

številoumrlih

146 91 22 13 23 38 71 58 37 14

deležumrlih

(%)28,5 17,7 4,3 2,5 4,5 7,4 13,8 11,3 7,2 2,7

Diagram 14: Število umrlih po starostnih skupinah med leti 1895 in 1919

0

20

40

60

80

100

120

140

160

0-1 1-5 5-10 10-15 15-25 25-40 40-60 60-70 70-80 nad 80

starostne skupine (leta)

šte

vilo

um

rlih

število umrlih

Umrljivost dojenčkov je bila zelo visoka, saj jih je umrla več kot četrtina. Velika

je bila tudi umrljivost otrok do petega leta starosti, skoraj petina otrok je umrla.

Po petem letu starosti se je delež umrlih začel zmanjševati. Smrtnost se je nato

zopet povečala pri skupini od štirideset do šestdeset let, kjer je znašala 13 %.

96MMK, 3.10.1895–26.6.1919.


57

Prav tako visoka smrtnost je bila tudi pri skupini od šestdeset do sedemdeset

let, in sicer 11 %. Nizka smrtnost je bila pri skupini nad osemdeset let, le 2, 7

%. Razlog temu je, da je le malo ljudi dočakalo tako visoko starost.

Tabela 19: Število in delež umrlih otok do 15. leta in starejših od 60 let med leti

1895 in 191997

letootroci do15. leta

delež (%)starejši od

60 letdelež (%)

1895 6 54,5 1 9,1

1896 25 61,0 4 9,8

1897 9 75,0 / /

1898 4 33,3 2 16,7

1899 2 16,7 5 41,7

1900 7 43,8 2 12,5

1901 11 44,0 6 24,0

1902 22 78,6 2 7,1

1903 12 54,5 2 9,1

1904 8 61,5 4 30,8

1905 17 56,7 8 26,7

1906 18 90,0 1 5,0

1907 16 72,7 2 9,1

1908 9 45,0 6 30,0

1909 15 62,5 6 25,0

1910 12 54,5 8 36,4

1911 6 31,6 6 31,6

1912 6 40,0 4 26,7

1913 5 71,4 1 14,3

1914 15 53,6 6 21,4

1915 15 48,4 7 22,6

1916 5 35,7 5 35,7

1917 15 48,4 10 32,3

1918 4 17,4 7 30,4

1919 8 61,5 3 23,1

97MMK, 3.10.1895–26.6.1919.


58

Diagram 15: Število umrlih otok do 15. leta in starejših od 60 let med leti 1895 in

1919

0

5

10

15

20

25

30

18

95

18

96

18

97

18

98

18

99

19

00

19

01

19

02

19

03

19

04

19

05

19

06

19

07

19

08

19

09

19

10

19

11

19

12

19

13

19

14

19

15

19

16

19

17

19

18

19

19

leto

šte

vilo

um

rlih

otroci do 15. leta starejši od 60 let

Iz tabele je razvidno, da je umrlo zelo veliko otrok do 15. leta starosti. V

posameznih letih delež presega celo več kot 70 %. Izpostavimo lahko leta 1897,

1902, 1906, 1907, 1913, ko je umrlo več kot 70 % otrok mlajših od 15. leta. Pri

starejših od 60. leta tako visokega deleža ni. Izstopajo leta 1899, 1910, 1916, ko

je bil delež umrlih starejših od 60 let, večji kot 35 %. V posameznih letih je umrlo

manj kot 10 % starejših od 60. leta starosti. Leta 1897 ni umrl v tej starostni

skupini nihče.


59

5 ŠTEVILO ROJENIH IN UMRLIH

V petindvajsetih letih se je v Kobilju rodilo 830 otrok, v istem obdobju pa je

umrlo 511 ljudi.98

Tabela 20: Primerjava podatkov števila rojenih in umrlih med leti 1895 in 191999

letoštevilorojenih

številoumrlih leto

številorojenih

številoumrlih

1895 10 11 1908 37 20

1896 43 41 1909 44 24

1897 51 14 1910 43 22

1898 26 12 1911 41 19

1899 31 12 1912 34 15

1900 44 16 1913 32 7

1901 51 25 1914 37 28

1902 53 28 1915 19 31

1903 38 22 1916 17 14

1904 40 13 1917 11 31

1905 15 30 1918 17 23

1906 35 20 1919 21 13

1907 40 22

Diagram 16: Primerjava podatkov števila rojenih in umrlih med leti 1895 in 1919

0

10

20

30

40

50

60

18

95

18

96

18

96

18

98

18

99

19

00

19

01

19

02

19

03

19

04

19

05

19

06

19

07

19

08

19

09

19

10

19

11

19

12

19

13

19

14

19

15

19

16

19

17

19

18

19

19

leto

šte

vilo

roje

nih

inu

mrl

ih

število rojenih število umrlih

98Rojstna matična knjiga za Dobrovnik, Genterovci, Kobilje, Radmožanci, Žitkovci, Kamovci,

Bödehaza, Gáborjánháza 1.10.1895–27.9.1919 in Mrliška matična knjiga za Dobrovnik,Genterovci, Kobilje, Radmožanci, Žitkovci, Kamovci, Bödehaza, Gáborjánháza 3.10.1895–26.6.1919.99

Prav tam.


60

Iz tabele in diagrama je lepo razvidno, da sta bili rodnost in smrtnost zelo visoki.

Na podlagi podatkov lahko izpostavimo leto 1913, ko je bila mortaliteta najnižja,

saj je umrlo le 7 ljudi. Leta 1896 je bila mortaliteta najvišja, ko je umrlo 41 ljudi,

kar je razvidno iz diagrama in tabele. Nataliteta je bila najvišja leta 1902, ko se

je rodilo 53 otrok, najnižja pa leta 1917, ko se je rodilo le 11 otrok.

Iz diagrama številka 16 je lepo razvidno, da je bilo med leti 1895 in 1919 več

novorojenih kot umrlih. Samo v letih 1895, 1897, 1905, 1915 in 1917 je več ljudi

umrlo, kot pa se jih rodilo. Pri tem bi izpostavil, da je leta 1905 umrlo 30 ljudi,

rodilo se jih je samo 19; leta 1917 pa jih je umrlo 31 in se jih rodilo le 11. V vseh

ostalih letih pa je bilo število novorojenih večje od števila umrlih. Zaradi tega je

raslo število prebivalcev v Kobilju. Leta 1880 je v Kobilju živelo 752 ljudi

medtem ko je leta 1910 živelo že 1109 ljudi.100 Število je naraščalo nekje tja do

konca prve svetovne vojne, potem pa je začelo upadati.

Leta 1910 je v Kobilju znašala nataliteta 3,88 %, mortaliteta 1,98 %, naravni

prirastek pa je bil 1,9 %. V Dolnji Lendavi je bil tega leta naravni prirastek 1,86

%.101

Tudi drugod na ozemlju sedanje Slovenije je bil naravni prirastek okrog 2 %,

kar je zelo visok odstotek in se je šele po letu 1900 znižal pod to vrednost.102





61

6 ŽIVA PODOBA KOBILJA MED LETI 1895 IN 1919

V zadnjem poglavju diplomske naloge sem se odločil, da bom nekoliko bolj

proučil zasebno stran takratnega življenja v Kobilju. Po pregledanem in

izpisanem kupu podatkov se je dalo izslediti marsikaj zanimivega, kar bo dalo

nalogi tudi nekaj več konkretnih življenjskih dejstev in jo bo poživilo.

V obravnavanem obdobju je bila mortaliteta zelo visoka, predvsem

dojenčkov in otrok. Po velikem številu umrlih izstopa leto 1896. Po podrobnem

pregledu podatkov sem ugotovil, da je to leto umrlo veliko otrok, mlajših od pet

let. Kot razloge za smrt navajajo oslovski kašelj, za katerim je umrlo 7 otrok ter

škrlatinko, za katero jih je umrlo 8.

Podobno je bilo leta 1906, ko je kar 14 otrok, mlajših od 15 let, umrlo za

škrlatinko. Predvsem v prvih desetih letih obravnavanega obdobja je bilo število

umrlih otrok zelo visoko. Otroci so umirali še za davico, tuberkulozo ter

prirojenimi šibkostmi. Velikokrat pa vzrok smrti ni bil znan in tudi ni bil zapisan.

Pri starejših vaščanih so kot vzrok smrti zapisane: nesreče, bolezni, kolera,

griža; dostikrat pa tudi vzrok ni bil znan. Najstarejši vaščan v Kobilju je dosegel

starost 91 let, najstarejša vaščanka pa 85 let. Nasploh je zelo malo vaščanov

preseglo mejo 80 let. Našel sem podatke za enega vaščana, ki je umrl pri 88.

letu, trije pa so umrli pri 85. Mejo 80 let je preseglo 9 vaščanov, medtem ko sta

isto mejo presegli le 2 vaščanki. Pri najstarejših vaščanih je bil kot vzrok smrti

navedena starost.

Zelo zanimivo je bilo stanje priimkov v Kobilju. Najbolj pogost priimek je bil

Bukovec, nato sledijo Ferencek, Gjerek, Smej, Seršen, Vugrinec, Puhan,

Miholič, Seršen, Trajber, Toplak, Šabjan, Horvat, Berden in ostali. Danes je

stanje priimkov v Kobilju podobno, vendar je bistveno manj družin s temi priimki.

Od ostalih priimkov, ki jih danes v Kobilju ni, sem izpisal naslednje: Völgy,

Söveges, Kizene, Meizl, Mittenbacher. Vsi ti priimki se pojavijo samo nekajkrat

in sčasoma izumirajo.


62

Po podrobnem pregledu poročne matične knjige sem ugotovil, da je največkrat

kot kraj rojstva pri ženinih in prav tako pri nevestah navedeno Kobilje, čeprav so

neveste in ženini prihajali tudi iz drugih krajev. Mlada dekleta in tudi fantje so si

večkrat poiskali zakonske partnerje v sosednjih krajih. Predvsem fantje iz drugih

krajev so si večkrat našli svojo bodočo nevesto v Kobilju in si tukaj ustvarili

družino. Tako so ženini prihajali iz naslednjih vasi: Dobrovnik (Dobronak),

Žitkovci (Zsitkoz), Motvarjevci (Szécsiszentlászló), Gáborjánháza, Bödehazá,

Velemér. Tudi dekleta iz drugih krajev so prišla iskat svojo srečo v Kobilje.

Neveste so tako prihajale iz vasi: Dobrovnik, Dolina (Völgyifalu), Radmožanci

(Radamos), Vučja Gomila, Nyákasháza. Omeniti pa moram, da so bili to kraji, ki

niso bili zelo oddaljeni od Kobilja.

Zanimivo pri porokah je, da so se pari velikokrat poročali na isti dan. Leta

1987 so bile 4 poroke na isti dan, dve leti kasneje jih je bilo 5, januarja leta 1901

pa celo 10 in vsi mladoporočenci so prihajali iz Kobilja. Julija istega leta pa se

je (kot sem omenil že pri poglavju porokah) poročilo kar 8 Kranjcev na isti dan.

V naslednjih letih se je zgodba ponavljala in tudi takrat je bilo moč zaslediti več

porok na isti dan. Razlogov, zakaj je bilo temu tako, je najbrž več. Če pomislimo

na takratno ekonomsko situacijo, si je bilo zagotovo lažje deliti stroške poroke

(gostüvanja). Drug možen razlog pa bi lahko bile prijateljske vezi med

mladoporočenci in njihovimi družinami, nasploh če gledamo na tedanje Kobilje

kot strnjeno obcestno vas, kjer so se vsi zelo dobro poznali.

Med prebiranjem priimkov mladoporočencev se je isti priimek velikokrat

ponovil, tako pri ženinih kot pri nevestah, vendar ne morem zagotovo trditi, da

so bili sorodniki – morda v prejšnjih generacijah/kolenih.

Po podatkih, ki sem jih pridobil, sta bila mesec januar ter februar najbolj

priljubljena pri mladoporočencih, zato tudi ne čudi podatek, da so bile te dvojne,

trojne… poroke ravno v teh dveh mesecih. Kakorkoli, danes je situacija bistveno

drugačna in takšne poroke so bolj ali manj redkost.

V matičnih knjigah se velikokrat pojavljajo ista imena in priimki, zato je bilo

nemogoče natančno določiti število družin. Poleg tega v matičnih knjigah ni bilo

zapisanih hišnih številk, ki bi pripomogle pri ugotavljanju.


63

Pri krstnih imenih sem prišel do naslednjih podatkov:

Tabela 22: Najpogostejša moška in ženska krstna imena med leti 1895 in 1919

v Kobilju103

Moškoime

številoimen

Ženskoime

številoimen

Pavel 69 Marija 88

Jožef 61 Rozalija 44

Ludvik 58 Marjeta 31

Štefan 45 Ana 26

Franc 31 Katarina 23

Med leti 1895 in 1919 je bilo najbolj pogosto moško krstno ime Pavel, ki ga

je dobilo 69 novorojencev, nato sledijo ostala imena kot so Jožef, Ludvik,

Štefan, Franc, Peter, Karel, Emerik in ostali. Skupno je bilo danih 17 različnih

moških imen, med katerimi so še Florjan, Geza, Jurij, Anton, Adolf. Pri ženskih

krstnih imenih je bilo prav tako danih 17 različnih imen. Daleč najbolj pogosto

ime je bilo Marija, ki jih je dobilo kar 88 novorojenk. Sledijo pa še ostala imena

kot so Rozalija, Marjeta, Ana, Katarina, Frančiška, Terezija, Irma in še druga.

Med manj pogosta ženska krstna imena pa spadajo Magdalena, Julijana,

Helena.

Med leti 1895 in 1919 so bile družine številne. Nemalokrat se je zgodilo, da

je imela družina ene generacije pet ali še več otrok. To ni bilo nič nenavadnega,

k temu pa moramo pripisati še dejstvo, da je veliko otrok umrlo že takoj po

rojstvu ali kmalu po tem. Zabeleženi so primeri, ko je v eni družini umrlo več

otrok. Najstarejša porodnica je imela 48 let, kar je za današnje pojme

nepredstavljivo, če gledamo za podeželje. Naslednji dve pa sta imeli 45 in 44

let. Najmlajše dekle, ki je postalo mama, je imelo 16 let, za njo pa sem naštel 4

dekleta, ki so imele otroka pri 17 letih. Dekleta oziroma žene so torej rojevale pri

zgodnjih in tudi pri poznih letih. Eden izmed posebnih primerov je, da je žena

pri 42 letih rodila trojčke, kar se je v vseh obravnavanih letih zgodilo samo

enkrat. So se pa večkrat rojevali dvojčki (5 takih primerov).

103PMK, 23.11.1895–4.8.1919.


64

Pri poklicni strukturi občanov v Kobilju med leti 1895 in 1919 se je velika večina

uvrstila med poljedelce. Več kot 90 % moških in tudi žensk se je ukvarjalo s

poljedelstvom. Ta podatek me niti ne preseneča, kajti zemlja je bila osnovni

pogoj za preživetje. Kobiljančarji pa se niso ukvarjali samo s poljedelstvom. Po

prihodu Kranjcev v Kobilje se je začelo širiti tudi gozdarstvo. Naštel sem čez 10

moških, ki so se ukvarjali z gozdarstvom ter posledično tudi s tesarstvom.

Pomembna dejavnost v 19. stoletju pa je bila tudi lončarstvo, a v začetku 20.

stoletja je začelo to počasi izumirati. Po podatkih, ki sem jih pridobil, sta se

samo dva v petindvajsetih letih opredelila med lončarje. Od ostalih vaških

poklicev sem zasledil še kovača, trgovca, mlinarja in strojnika.


65

7 SKLEP

Namen moje diplomske naloge je bil na kratko predstaviti zgodovino Kobilja in s

pomočjo civilnih matičnih knjig obdelati statistične podatke za Kobilje med leti

1895 in 1919. Kobilje leži na skrajnem severovzhodu Slovenije tik ob slovensko-

madžarski meji. Danes je občina, z enim samim naseljem, ima 570 prebivalcev

in leži na površini 19,7 km2. Kljub temu, da jo obdajajo vasi s pretežno

madžarsko govorečim prebivalstvom, govorimo v Kobilju skoraj izključno le

slovenski jezik.

To dejstvo, da jo obdajajo madžarsko govoreče vasi, nam zastavi vprašanje,

zakaj v Kobilju skorajda ni Madžarov oziroma jih je zelo malo. V preteklosti je

bila situacija skoraj enaka. Že res, da so madžarski popisi prebivalstva navajali

ravno obratno stanje, vendar temu ni bilo tako. Res, da je bilo v vasi nekaj

Madžarov, a zagotovo ne polovica. Če pogledamo zapise v matičnih knjigah,

najdemo v večini slovenske priimke in le posamične madžarske.

Nadaljnje brskanje po zgodovini Kobilja nam pove, da je bilo naselje uničeno

za časa tridesetletne vojne. Po ljudskem izročilu naj bi novi naseljenci prišli iz

Bukovnice, Bogojine, Filovcev, Strehovcev ter morda tudi od drugod.

Navezanost na Bogojino nam pove tudi podatek, da so novo naseljeni

prebivalci Kobilja želeli biti v fari (župniji) Bogojina, čeprav je bilo do Dobrovnika

precej bliže (v Dobrovniku živi pretežno madžarsko govoreče prebivalstvo).

Priimki Bukovec, Ferencek, Smej, Horvat so bili prisotni že v 18. stoletju, po

ponovni naselitvi Kobilja. Torej že v preteklosti Kobiljančarji niso bili vezani na

madžarski jezik, to pa še ne pomeni, da ga niso razumeli oziroma govorili.

Leta 1920 je prišla v vas mednarodna razmejitvena komisija. Vsa vas se je

zbrala na enem mestu. Po pričevanju P. Pavla Berdena je zastopnik komisije

vprašal Kobiljančarje: Kaj ste vi? Odgovor je bil: Mi smo ovak Vogri, gučimo pa

slovenski. Tako je povedal zastopnik občine Franc Gjerek/Györek in drugi so

mu pritrdili. Komisiji je to zadostovalo.104



66

Pri pregledu rojstne ter mrliške civilne matične knjige in obdelavi statističnih

podatkov sem prišel do rezultata, da se je med leti 1895 in 1919 v Kobilju rodilo

830 otrok, umrlo pa je 511 ljudi. Dekleta oziroma žene so rojevale večkrat kot

danes. V posameznih primerih tudi več kot petkrat, vendar moram tukaj

opozoriti na visoko mortaliteto pri dojenčkih. Družina ene generacija je štela 5-6

članov oziroma še več. Na podlagi tega podatka lahko sklepamo, da je število

prebivalcev v Kobilju naraščalo. To potrjuje tudi popisi prebivalstva, da je število

prebivalcev iz leta 1890, ko jih je bilo vsega skupaj 821, naraslo na število 1109

v letu 1910. Število prebivalcev je naraščalo še tja do konca prve svetovne

vojne, nakar je začelo upadati. Razloge za upadanje prebivalstva lahko iščemo

v izseljevalnem valu, sezonskem delu, slabšanju gospodarskih razmer ter tudi v

gosti naselitvi kobiljanske doline.

V obravnavanem obdobju se je v Kobilju rodilo več moških kot žensk, a je

bila smrtnost pri moških večja kot pri ženskah. Velika smrtnost je bila predvsem

pri dojenčkih, otrocih mlajših od 5 let ter pri osebah starejših od 60 let, kar pa je

povsem razumljivo glede na takratne zdravstvene in socialne razmere. V

nekaterih letih je umrlo veliko število dojenčkov ter mlajših otrok. Za smrt otrok

sta največkrat krivi za tisti čas neozdravljivi bolezni oslovski kašelj, škrlatinka.

Najnižja smrtnost je bila leta 1913, ko je umrlo le 7 ljudi in vsi so bili moški.

Naslednja leta se je smrtnost zopet dvignila. Povprečno je vsako leto umrlo

okoli 20 ljudi, rodilo pa se je 33 otrok na leto. Največ otrok se je rodilo meseca

marca, in sicer skoraj 11 % od vseh rojenih otrok v obravnavanih letih.

Glede verske opredeljenosti lahko mirno rečemo, da je bila večina

prebivalstva rimokatoliške vere. Prisotni sta bili še luteranska in judovska vera,

vendar v zanemarljivem odstotku. Za konzervativno kmečko okolje me niti ne

čudi podatek, da je bilo zelo malo nezakonskih otrok. V vseh petindvajsetih letih

je bilo zaslediti samo 33 otrok, ki so se rodili izven zakona.

Pri pregledu poročne civilne matične knjige in obdelavi statističnih podatkov

sem ugotovil, da so se v preteklosti ljudje navadno poročali v pustnem času, se

pravi od januarja do marca. V tem času je bilo največ porok med leti 1895 in

1919, ko je bilo kar 162 porok, kar znaša 68 % vseh porok. Najbolj izstopata

mesec januar in februar (158 porok). Povprečna starost ženinov je znašala 28,1

let, nevest pa 21,6. Kot zanimivost lahko navedem primer, ko je bila starostna


67

razlika med poročenima 34 let. Poleg tega sem ugotovil, da je bilo veliko porok

na isti dan, kar se mi je zdelo še kako zanimivo.

Pri pregledu civilnih matičnih knjig in podrobnejšem pregledu zgodovine

Kobilja sem dobil dragocene podatke iz preteklosti mojih rojakov.


68

8 PRILOGE

Slika 13: Stran iz rojstne matične knjige


69

Slika 14: Stran iz poročne matične knjige


70

Slika 15: Stran iz mrliške matične knjige


71

VIRI IN LITERATURA

VIRI

Neobljavljeni:

Krajevni urad Dobrovnik/Dobronak:

Mrliška matična knjiga za kraje Dobrovnik, Genterovci, Kobilje, Radmožanci,

Žitkovci, Kamovci, Bödehaza, Gáborjánháza 3.10.1895–26.6.1919.

Poročna matična knjiga za kraje Dobrovnik, Genterovci, Kobilje, Radmožanci,


Rojstna matična knjiga za kraje Dobrovnik, Genterovci, Kobilje, Radmožanci,


Objavljeni:

Viri za zgodovino Prekmurja: zbirka dokumentov, zv. 2: 1850–1921, izdala arhiv

županije Vas in arhiv županije Zala, Szombathely – Zalaegerszeg 2008.

Vodnik po matičnik knjigah za območje SR Slovenije, III. knjiga, Ljubljana 1974,

izdala skupnost arhivov Slovenije v Ljubljani.

LITERATURA

Andrej Hozjan, Matične knjige in dvojniki v Škofijskem arhivu Maribor, v: Andrej

Hozjan, Katja Geršak, Vodnik po matičnih knjigah Škofijskega arhiva Maribor,

Maribor 1998.

Attila Kovács, Fóldreform és kolonizáció a Lendva-vidéken a ket világháaború

között, Lendava 2004.

Darja Matjašec, Kobilje, Preureditev in preusmeritev podeželskega območja v

prihodnosti.

Donat Kranjec, Izkažimo čast slavnim možem, našim očakom po njihovih

rodovinah, Murska Sobota 1999.

Franc Halas, Kobilje od nekdaj do danes, Kobilje 1995.


72

Gordana Šövegeš (2000). Prebivalstvo Lendave na podlagi matičnih knjig med

leti 1909 in 1919. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška

fakulteta.

Ivan Jerič, Zgodovina madžarizacije v Prekmurju, Murska Sobota 2001.

Jože Hudales, Od zibeli do groba, revija Borec, Ljubljana 1996.

Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana 1988.

Miroslav Kokolj, Prekmurski Slovenci 1918–1941, Murska Sobota 1984.

Mala splošna enciklopedija (A–G), izdala DZS, Ljubljana 1973.

Matija Slavič, Naše Prekmurje, Zbrane razprave in članki, izdala Pomurska

založba, Murska Sobota 1999.

Metka Fujs, Slovenci smo s priključitvijo dokončno rešili vprašanje kulturnega in

narodnega preživetja: 80. obletnica priključitve Prekmurja. Lipnica: občasni

informativni list občine Moravske Toplice, št. 25 (2.9.1999).

Metka Fujs, Značilnosti madžarske okupacijske uprave v Prekmurju. Kronika:

časopis za slovensko krajevno zgodovino, (Ljubljana) 39 (1991), št. 1–2.

P. Pavel Berden DJ, Kobilje nekdaj in danes, 2., dopolnjena izdaja, Ljubljana

1995.

Peter Štumpf, Jožef Klekl st. (1874–1948), kot publicist v prizadevanju za

ohranitev katoliške vere v Slovenski krajini (Prekmurju), Ljubljana 2006.

Veliki splošni leksikon, izdala DZS, Ljubljana 2006.

INTERNETNI VIR

Rodbina Banič/Bánffy, pridobljeno 3.10.2010, iz

http://www.gml.si/index.php?id=3.


73

SEZNAM TABEL, DIAGRAMOV IN SLIK

Seznam tabel:

Tabela 1: Gibanje števila prebivalcev skozi čas 13

Tabela 2: Delež prebivalcev madžarske, slovenske in drugih narodnosti na lendavskem

območju med leti 1910–1931 18

Tabela 3: Popis narodnosti v vaseh 23

Tabela 4: Število in delež rojenih otrok med leti 1895 in 1919 29

Tabela 5: Število in delež rojenih otrok po mesecih med leti 1895 in 1919 30

Tabela 6: Število in delež nezakonskih otrok med leti 1895 in 1919 31

Tabela 7: Število rojenih otrok glede na spol med leti 1895 in 1919 33

Tabela 8: Število rojenih otrok glede na veroizpoved med leti 1895 in 1919 34

Tabela 9: Povprečna starost ženinov in nevest med leti 1895 in 1919 40

Tabela 10: Število porok in deleži glede na razliko v letih med leti 1895 in 1919 41

Tabela 11: Povprečne starostne razlike med mladoporočencema med leti 1895 in 1919 43

Tabela 12: Število in delež porok po mesecih med leti 1895 in 1919 45

Tabela 13: Število porok na leto in mesečno povprečje porok med leti 1895 in 1919 47

Tabela 14: Število porok glede na veroizpoved med leti 1895 in 1919 48

Tabela 15: Število in delež umrlih med leti 1895 in 1919 51

Tabela 16: Število in delež umrlih po mesecih med leti 1895 in 1919 53

Tabela 17: Število umrlih moških in žensk med leti 1895 in 1919 54

Tabela 18: Število in delež umrlih po starostnih skupinah med leti 1895 in 1919 56

Tabela 19: Število in delež umrlih otok do 15. leta in starejših od 60 let med leti 1895 in 1919 57

Tabela 20: Primerjava podatkov števila rojenih in umrlih med leti 1895 in 1919 59

Tabela 22: Najpogostejša moška in ženska krstna imena med leti 1895 in 1919 v Kobilju 63

Seznam diagramov:

Diagram 1: Število rojenih otrok med leti 1895 in 1919 29

Diagram 2: Število rojenih otrok po mescih med leti 1895 in 1919 30

Diagram 3: Število nezakonskih otrok med leti 1895 in 1919 32

Diagram 4: Število rojenih otrok glede na spol med leti 1895 in 1919 33

Diagram 5: Povprečna starost ženinov in nevest med leti 1895 in 1919 40

Diagram 6: Število porok glede na razliko v letih med leti 1895 in 1919 42

Diagram 7: Povprečne starostne razlike med mladoporočencema med leti 1895 in 1919 43

Diagram 8: Število porok po mesecih med leti 1895 in 1919 45

Diagram 9: Število porok na leto in mesečno povprečje porok med leti 1895 in 1919 47

Diagram 10: Število porok glede na veroizpoved med leti 1895 in 1919 49

Diagram 11: Število umrlih med leti 1895 in 1919 52


74

Diagram 12: Število umrlih in delež po mesecih med leti 1895 in 1919 53

Diagram 13: Število umrlih moških in žensk med leti 1895 in 1919 55

Diagram 14: Število umrlih po starostnih skupinah med leti 1895 in 1919 56

Diagram 15: Število umrlih otok do 15. leta in starejših od 60 let med leti 1895 in 1919 58

Diagram 16: Primerjava podatkov števila rojenih in umrlih med leti 1895 in 1919 59

Seznam slik:

Slika 1: Stara prekmurska hiša v županiji Zala, pred letom 1914 6

Slika 2: Izdelava opeke v Kobilju 7

Slika 3: Tesarji na Kobilju 8

Slika 4: Kobilje z glavnim trgom in cerkvijo 10

Slika 5: Prva zidana šola v Kobilju, zgrajena leta 1893. 11

Slika 6: Pogled na Kobilje z Brega Sv. Martina 14

Slika 7: Skupinska fotografija v Kobilju po končanem kmečkem opravilu 14

Slika 8: Delo z mlatilnico 20

Slika 9: Jožef Klekl st. 21

Slika 10: Poroka v Kobilju 38

Slika 11: Poročna slika dvojne poroke v Dobrovniku leta 1919 39

Slika 12: Nevesta v Kobilju s svojo žensko družbo 46

Slika 13: Stran iz rojstne matične knjige 68

Slika 14: Stran iz poročne matične knjige 69

Slika 15: Stran iz mrliške matične knjige 70

Diploma Uroš Sajko.doc · matična knjiga, Poročna matična knjiga in Mrliška matična knjiga...

Documents

Transcript of Diploma Uroš Sajko.doc · matična knjiga, Poročna matična knjiga in Mrliška matična knjiga...