Devetdnevnica v čast Brezmadežni

Devetdnevnica v čast Brezmadežni

Slovenska Cerkev v letu socialne pravičnosti z geslom: Pravičnost v ljubezni

Kaj je laţje

reči? (Lk 5,23)

Devetdnevnica v čast Brezmadežni Stran 2

Zdraviti duhovno krizo človeka

29. 11. do 7. 12. 2011

* Dragi molivec, draga molivka!

Misli za molitev devetdnevnice v čast Brezmadežni so nastale zato, da bi se spomnili čudovitih del, ki

jih Marija Pomagaj na Brezjah vsak dan vrši za naš narod. Marijina brezjanska dela so tudi najlepši

socialni nauk Cerkve. Navedki iz okrožnice papeža Benedikta XVI. želijo pokazati, da je sodobni

socialni nauk del osebne vere in najiskrenejše pobožnosti vsakega kristjana. Moje teološko

razglabljanje s čudovitimi zgodbami poglablja g. Janez Resman. Prav vsaka zgodba je človeški odraz

življenja v veri. Hvala za prečudovit dar in obenem opozorilo, da mora biti vera preizkušena in živeta.

Upam, da bodo te vrstice vsaj majhen vzgib za osebno poglobljeno vero in molitev v teh devetih dneh

ter za poglobljeno doživet praznik Marije Brezmadežne. Molivca vabim, da se o tem Božjem in

Marijinem delovanju pogosto prepriča. Vsak dan v svojem domu, ob nedeljah v svoji župnijski cerkvi,

nekajkrat na leto pa na Brezjah pri Mariji Pomagaj.

p. Bogdan Rus, Brezje 2011


Uvod:

Marija, naše upanje,

vsa si vdana v Božje roke.

Na Božjo izvolitev se odzoveš s čistim srcem.

Veš, da to, kar si, dolguješ Bogu,

zato hrepeniš po njem in ga v svojem življenju upodabljaš.

Brezmadežna, tako daleč smo od tvojega srca,

a ti nam postajaš blizu.

Ti pohitiš k vsakemu človeku,

kajti Bog te tja pošilja.

Na vsakem koraku želiš biti podoba evangelija,

telo Božje besede.

Vse to pa ne zaradi sebe,

ampak zaradi Njega, ki po tebi prihaja na svet.

Zato si v Jezusu Kristusu majhna,

v dejanjih in pogumu velika,

v besedi preudarna.

Čista si in popolna,

srce, célo za Boga.

Vodi tudi nas po tej poti lepote življenja.

Hrepenenje po Bogu je v človeku bolj pristno kot vse drugo, kar doţivlja. Nobeno drugo

veselje ni tako dolgotrajno, nobena bolečina tako ostra. Človek hrepeni po tem, da bi bil

Boţji prijatelj in bi to prijateljstvo v njem raslo in se krepilo. To pa zato, ker človek doţivi

resnico samega sebe šele, ko spozna Boga in v njegovi luči vidi v globino svojega srca.

Na svetu ni človeka, ki ne bi bil močno zaznamovan s tem Boţjim pogledom in milostjo.

Začetek vsakega človeka je nedeljivo zaznamovan z Boţjo zamislijo. Vsak izmed nas je

»izdelek« dobre Boţje roke; naša koţa in duhovna podoba nosita v glini našega telesa

prstni odtis tega velikega kiparja ţivljenja. In to je trenutek naše celovitosti, trenutek, ko

smo bili popolnoma Boţji in je bil tudi odgovor na naše stvarjenje popolnoma svoboden in

svet. Toda upornost človeka nas globoko zaznamuje. V sebi ne nosimo samo Boţje

podobe, ampak tudi propadanje in omahovanje.


Edini človek, ki je v celoti odgovoril Bogu s popolnim odgovorom, je bila Jezusova Mati,

brezmadeţna devica Marija. Bog jo je vnaprej izvolil in ji podelil milost, da je mogla v celoti

udejanjati evangeljsko svobodo. Marija Brezmadeţna, ki jo je Bog vnaprej določil in izvolil

(Ef 1,4), pa ne uresničuje samo zasluţenja te čistosti. Čistina njenega srca in telesa

pomeni, da je bila popolnoma prosta za Boga. To izraţa njeno veselje, njena milina in njen

korak, kadar stopi k bratom in sestram, da bi jim po Boţjem navdihu prinesla Boga. Marija

doţivi to izvolitev in očiščenje, vsak dan znova ga potrjuje z dejanji; na poti skozi ţivljenje

postaja vedno manjša zaradi Jezusa Kristusa, ki je edini smisel njenega bivanja. V svojem

ţivljenju izpričuje, da se je treba odločati za to, kar je Boţje in resnično. Njeno ţivljenje je

po Boţji volji zgled, da skladnost našega telesa, namenov, duha, čustev, razuma, tišine in

delovanja ni utvara, ampak je mogoča. Zato Marijin zgled tudi nas usmerja k njemu, ki to

skladnost vsakemu človeku lahko daje in preustvari, obnovi.

Marija niti en sam trenutek ne da slutiti, da bi bila ona izvor te skladnosti in svobode v

odločitvah, ampak je popolnoma usmerjena k Bogu. Brezmadeţna je po dejanjih. Niti za

trenutek ne skrene s te večne smeri. Evangelij je zanjo svoboda, a svoboda v Bogu, ki

človeku daje vse dobro in lepo. Brezmadeţnost se pri Mariji kaţe kot celovitost. Ona ne

stori napake, kot jo dela sodobni človek, da bi izpostavljal le posamezne dele samega

sebe, Marija je vedno cel človek.

Naša dejanja pa nimajo te celovitosti. Ţe najmanjši greh pokaţe, da smo zaznamovani tudi

z zlom, nepopolnostjo, ki po nas ţeli prevladati. Namesto ljubezni in popolnosti večkrat

izberemo sebičnost, ker niti ne znamo več ubirati popolnih Gospodovih poti. Bogu bi morali

verovati, da lahko »zdrţijo« tudi poti, ki si jih sami nismo zamislili in izbrali. Vedeti bi

morali, da so njegova pota varna tudi, če mi nismo njihovi tvorci. »Blagor ji, ki je verovala,«

zasliši Brezmadeţna iz ust sorodnice Elizabete. Ravno vera pa je tisto, kar jo naredi

drugačno in popolno, a obenem tako blizu nas. To preprosto dejanje zaupanja v Boga

lahko vedno storimo tudi mi, tudi sami smo deleţni tega daru. Ne bo mi treba zanikati

samega sebe, z Bogom bom moral pritrditi temu, kar sem. Učiti se hoditi z Bogom, ne

sam, po poti ţivljenja, pa pomeni bliţati se skrivnosti čistega srca. Nemogoče je namreč,

da bi zaţiveli popolno ljubezen brez tistega, ki je Ljubezen sama. Ne morem biti celovit, če

v celoti ne sprejmem Boga, ki je me je ustvaril in v čigar zamisli sem zaţivel.

Bog je del nas. Brez tega smo lupine, četudi bi svoje ţivljenje še tako dobro zastavili ali

imeli zanj vse moţne pogoje. V okroţnici »Ljubezen v resnici« papeţa Benedikta XVI.

beremo: »Druga resnica pa je, da pravi človekov razvoj zadeva človeka kot enovito osebo


v vseh njenih razseţnostih (Pavel VI., Okroţnica o delu za razvoj narodov). Brez vizije

večnega ţivljenja je človeški napredek na tem svetu brez sape. Ujet je v zgodovino in

izpostavljen tveganju, da se osredotoči le na golo imetje; človeštvo tako izgublja

dovzetnost za višje dobrine, za velike in nesebične pobude, h katerim ga spodbuja splošno

veljavna ljubezen do bliţnjega.« Celota človeka je tista, ki jo ţelimo zasledovati in po njej

hrepeneti. Brez Boga je ni. Marija Brezmadeţna to celoto upodablja, jo nedvomno

uresničuje vse svoje ţivljenje in v to polnost ţivljenja vključi tudi svoje bliţnje.

Jezus se je v svojem ţivljenju večkrat srečal s trpljenjem in z bedo, preden ju je sam v

polnosti izkusil. Spomnimo se dogodka, ko predenj prinesejo hromega človeka. Ta

dogodek se zgodi po veri tistih, ki so ga nosili, saj Jezus pohvali njihovo vero in izreče

besede: »Človek, odpuščeni so ti tvoji grehi!« (Lk 5,20). Jezusa gane usmiljenje in

ljubezen tistih, ki so hromega nosili. In to je dejanje ljubezni, ki še globlje razodene

skrivnost Boţjega bliţanja človeku. Ker farizeji godrnjajo, da govori bogokletno, ko

odpušča grehe, jih vpraša: »Kaj je laţje: reči: ″Odpuščeni so ti tvoji grehi″ ali reči: ″Vstani

in hodi″? Da pa boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na zemlji odpuščati grehe«, je

dejal hromemu, »tebi pravim: Vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi na svoj dom!« (Lk 5,23-

24). Kakšno velikansko dejanje ljubezni! Bog se sreča s človekovo ljubeznijo in

preustvarja, kar je negibno in hromo!

Ker smo zaznamovani z grehom, se ravno tu odcepimo od prave poti. Ker Boţje delovanje

zahteva trdno vero, »vero štirih«, se odločamo za laţje in na prvi pogled manj zahtevne

poti. Ne znamo videti tistega, kar je pred nami, ampak iščemo rešitve drugje, kjer jih

navadno ni.

Včasih si ljudje niso mogli misliti, da bi lahko nekatere bolezni ozdravili v kratkem času.

Bolezen, ki je pomenila slepoto in temo za posameznika, je danes lahko stvar

nekajminutnega posega. Preprosta okuţba, ki je nekoč pomorila cele narode, je danes

lahko izkoreninjena med nekajdnevnim zdravljenjem. Človeštvo je naredilo velik korak v

razvoju in prav mogoče je, da kar si danes teţko zamišljamo, bodo ljudje lahko v

prihodnosti zdravili »z besedo« in v trenutku. Eno pa je resnično: v odpuščanju in veri

nismo napredovali niti za ped! Človek, ki se vedno znova ne odloči za vero in ne shodi

pogumno kot Boţji prijatelj, bo vedno ostal nerazvit ali pa bo celo nazadoval. Enako

presenečeni smo nad Jezusovim dejanjem kot tisti, ki so stali okrog njega v onem trenutku

ozdravljenja. A to je tisti resnični napredek, h kateremu nas Bog kliče. To so dejanja, v

katerih nam Marija, Brezmadeţna, govori »Karkoli vam poreče, storite!« Svoboda ni v tem,


da prehodim vse stranpoti. Svoboda je v tem, da po poti pridem čim prej do Tistega, ki ga

ljubi moja duša. (Vp 3,1)

Odlomek Jezusovega ozdravljenja hromega nam bo struktura. Veliko človeške ljubezni in

vere se mora srečati z boţjo. Samo tako bomo lahko doţiveli resnično Gospodovo bliţino.

Marija, ki je bila tako blizu Bogu, da je znala brati to ţivo Boţjo besedo, napisano pred

njenimi očmi, naj nam bo začetek našega hrepenenja po Bogu in moč naše prenovljene

odločitve za Boga.

Marija Pomagaj z Brezij ţe stoletja ţivi med našim ljudstvom. Blagoslavlja nas, nam daje

moč za ţivljenje in nas vodi k Jezusu. Koliko solz je ţe obrisala; pa ne le solz ţalosti,

ampak tudi sreče, ko se je človek vrnil na pravo pot. Marija Pomagaj je kraljica našega

naroda zato, ker je kraljica naših src, ker si Slovenci ţelimo postajati pred njo drugačni.

Evangeljski pogum, preţarjen z upanjem, je prava pot, ki nam jo kaţe ona. Prelepa

bogosluţja in poboţnosti pred njenim oltarjem vlivajo upanje, zgodovinski pomen Marijo

Pomagaj dela prepoznavno. Toda v svojih sedanjih uslišanjih je pri Njej še vedno navzoč

pogum, kakor je opisan na straneh evangelija.

Marija, brez madeţa spočeta! Prosi za nas, ki se k Tebi zatekamo.


Prvi dan: 29. november 2011, torek prvega adventnega tedna

Evangeljski odlomek: »Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in

rekel: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim

in razodel malim. Da, Oče, tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče. Nihče ne ve,

kdo je Sin, razen Očeta, in kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin

razodeti.« (Lk 10,21-22)

+ (Lk 1,48) ... kajti ozrl se je na nizkost svoje služabnice.

Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.

Velike zgodbe so vedno oblikovale tok zgodovine in so se zapiane hotele tudi ohraniti.

Toda kar je bilo resnično, se je dogajalo spodaj, med ljudmi. Na vseh straneh evangelija

nas preseneča zanimanje, ki ga doţivijo mali in poniţni. Jezus se zanima zanje in jim

posveča prvo pozornost in največ svojega časa. Tudi majhnost Marije Brezmadeţne, te

Boţje sluţabnice, zgovorno uči, da veliki ljudje ne odločajo o ničemer, ampak je tok

zgodovine v rokah tistih, ki so bili pripravljeni v poniţnosti sprejeti Boţji načrt. Marija je

čista v srcu, veruje, zato se ji ni treba poveličevati nad drugim človekom. Na ta način Bogu

izroči svoje ţivljenje in odločilno vpliva na zgodovino. Skrivnost majhnosti je v tem, da

človek ne vidi sam v sebi izvora svoje veličine, ampak mu jo zagotavlja Bog. Ker je Marija

čista v srcu, se nikoli ne poteguje za to, da bi bila mogočna. Ljubezen, ki jo izkazuje

svojemu Sinu in našemu Gospodu, je njeno največje plačilo. Marija je spočeta brez

madeţa izvirnega greha. Njeno ţivljenje je popolna čistina in polnost. Ţe od vsega začetka

je tista, ki na deset talentov človeškega dostojanstva (prim. Mt 25,28) prejme še enega,

kajti polnost njenega ţivljenja jo odpre za Boţje darove. A kakor da njena izvoljenost ni

dovolj. V tišini Nazareta ţivi in čaka. Čaka na trenutek, ko bo angel v svetlobi stopil k njej.

Dekla je, majhna in preprosta, da bo lahko angelu z vso pristnostjo povedala razlog

sprejetja Boţjega Sina v svoje srce. »Glej, dekla sem Gospodova« (Lk 1,38). Marija je

Bogu popolnoma predana. Ker je ţena čistega srca, se lahko njena ţivljenjska daritev v

popolnosti dovrši.

Ni mogoče, da bi se Bog razodeval njim, ki so napuhnjenega srca. Tem ljudem bi mirno

lahko rekli, da so duhovno slepi. Ko se človek povišuje, pozabi na drugega in brezobzirno

tepta njegovo dostojanstvo. Trenutek, ko je Bog vstopil v Marijino srce, lahko prepoznamo

kot najvišjo obliko razodevanja Boga. In Ona je bila tega vredna, saj je v sebi mogla od


začetka do konca uresničevati to majhnost ţivljenja. Tudi nam se Bog razodeva, tudi mi

lahko postajamo boţji. Toda spoznavamo, kako ovire našega napuha Bogu ne dajo

moţnosti, da bi se v našem srcu popolnoma naselil. Marija, čista, a tudi majhna

Gospodova dekla, je prvi tabernakelj, ki Bogu daje zatočišče. V njej Jezus ţe slavi svojega

Očeta; ona ob oznanjenju ţe doţivi boţansko veselje, kakor ga zapoje v hvalnici

Magnificat.

Videti malega človeka ni samo zahteva pravičnosti, ampak tudi odraz tega, koliko hočemo

v sebi nositi podobo Boga. Če hočemo delovati kot Boţja beseda, ki si lahko utre pot v

človekovo srce, potem bomo iskali pot do majhnih in ubogih. Ni večje solidarnosti, kot je

ta, da Bog postane človek, in ni večjega dostojanstva človeškega dejanja, kot je ta, da

človek deluje tako, kot bi ravnal Bog na njegovem mestu in z njegovim dejanjem.

Pogosto umevamo svet kot velik časopis, popisan z najrazličnejšimi naslovi. Govorijo nam

o dogodkih, odločitvah, katastrofah ali pa nas le prepričujejo. Kar nekako navadili smo se,

da se v mislih postavljamo nad vse to. Smo kakor odmaknjeno boţanstvo, ki spričo svoje

moči nad vsem skupaj zamahne z roko in neprizadeto lista od strani do strani. Naše

odločitve zaradi poplave dogodkov postajajo vse bolj neprizadete, naše zanimanje otopi.

Pozabljamo, da je za vsako sliko človek, za vsakim naslovom nekdo, ki trpi. Celo za tanko

borzno krivuljo so tisoči in tisoči, ki nosijo na svoje domove vsakdanji kruh ali obleko za

človeka vredno ţivljenje. Kako presenetljivo je, da v odločitvah, kjer postajamo mi bolj

sočutni, bodisi ko usmerjamo gospodarsko dejavnost ali pa ko se seznanjamo s stanjem

druţbe, postajamo blizu človeški bedi, če delamo z vero. Tukaj se srečajo Bog in ubogi.

Če stvarnosti okrog sebe ne doţivljamo le kot naslove v časopisu, ampak kot stvaritev, ki

si jo je v ljubezni Bog zamislil, postanemo blizu in koristni za tiste, ki so potrebni naše

pomoči. V okroţnici »Ljubezen v resnici beremo: »Poleg tega zahteva takšen razvoj

preseţen pogled na človeka, potrebuje Boga: brez njega razvoj zanikamo ali pa ga

izročamo le v roke človeka, ki ga prevzame domišljavost samoodrešitve, zato se zateka k

spodbujanju razvoja, ki razčlovečuje.« Prosimo Boga za nov občutek za svet, poln ljubezni

do resnice!

Marija svojega veselja ne skriva in ga tudi ne pestuje, ampak v svojem veselju pomisli na

razvrednotene in poniţane. Brezmadeţna, ki trdno veruje, ve, da bo Bog našel pot tudi do

najbolj ubogih in razvrednotenih.

Koliko oči za bliţnjega je ţe odprla Marija Pomagaj na Brezjah. Ljudje, ki so se sovraţili,

so se spravili; marsikdo, ki je sovraţil samega sebe, se je sprejel kot Boţji dar. Hvala Njej,

da je tako očitno znamenje evangeljske svobode in notranjega miru. V našem narodu je

tudi danes Mati upanja. Ob Njej lahko doţivimo lepoto in preseţnost, ki sta zaţiveli v Njej


in po Njej. Ta preseţnost nas navda z zavedanjem, da smo Boţji otroci, vredni Boţje

dobrote.

~

V zakristiji si je gospod Joţef po liturgičnem slavju umival roke, ko je k njemu spoštljivo

pristopil novinar: »Eminenca, Vas smem prositi za kratek intervju, samo nekaj vprašanj bi

Vam postavil, ko boste utegnili.« Gospodu Joţefu je godilo. Ţe peto leto je bil škof in

kazalo mu je še naprej, morda še više. Na največji Marijin praznik je vsako leto slovesno

maševal v tem svetišču, ki so ga romarji vedno radi obiskovali. Na šmaren pa se jih je

nabralo, da je bila cerkev polna do zadnjega kotička; pol jih je bilo zunaj, mnoţica z vseh

strani deţele.

Svečanost je bila, kot se spodobi, je razmišljal gospod Joţef. Ducat somaševalcev, vsi v

zlatu, kup ministrantov, dve kadilnici in tudi zbor se je potrudil, za praznik so vedno

povabili še kakšnega priznanega solista.

»Pri pridigi so vsi napeli ušesa. Všeč jim je moja iskrivost, govorec sem bil ţe od nekdaj,

šole se pa tudi poznajo. In sem jih še tistim brezvercem, ki sem hodijo samo ušesa

nastavljat, nekaj nadrobil, bo imel tisk jutri kaj premlevati! Le prelat Tone je dremal tako

med pridigo kot med obhajilom. Star je in beteţen. In gluh, da je prezgodaj začel svoj del

kánona. Bo treba za vnaprej najti mlajšega ...« Ko so se gospodje slekli in je tudi

ministrantski ţivţav v zakristiji ţe pojenjal, sta gospod škof in novinar za njim zavila proti

ţupnišču.

Stara Marjeta in šepava Minka pa kar nista mogli iz cerkve. Vse je dišalo po kadilu, sveče

so še gorele in kar vse luči.

»Si videla, kaj, koliko zlata, koliko lepote! In gospod škof so tako lepo povedali, saj je bilo

lepše kot v nebesih!« »Daj no, Marjeta, nikar ga ne lomi, ne more biti lepše kot v nebesih!

Ampak peli so pa res tako lepo, da je moja duša poromala v mladost, na kajţo, ko so bili

še mati ţivi. Ej, takrat je bilo lepo v naši bajti ... Ţe leta mi ni bilo tako lepo, bova še prišli,

kaj?« Potem je odloţila palico, se počasi spravila na kolena ter oddrsala okrog čudodelne

podobe.

»Ej, Ti Mamka Boţja, prosi no svojega Jezuščka za vse naše, ki danes niso utegnili sem –

saj veš, tako zahtevne sluţbe imajo, da redkokdaj utegnejo, zdaj so pa še na počitnicah ...

Pa za zdravje Te prosim še za naprej, da bi vsaj ne bilo slabše, kot mi gre.« Med zadnjimi

sta prišli iz cerkve in jo počasi mahnili proti vasi, kjer ju je zjutraj odloţil avtobus. Ju bo ţe


pobral, če ne prvi, pa naslednji. Ampak za takole nebeško doţivetje bi šli tudi peš, celo

pot, če treba ...

Počasi sta stopali čez polje šepava Minka in stara Marjeta, od sreče in vročine ter napora

so jima ţarela zgubana lica in kot bi jima namesto pisanih zakmašnih rut okrog glave sijali

avreoli ...

Marija, Jezusova Mati.

K tebi prihajamo, da bi lahko doživeli lepoto Boga.

To pa se bo zgodilo samo, če bomo spoznali,

kakšno bogastvo je On že položil v nas.

Marija Pomagaj, na milostni podobi objemaš Jezusa,

objemi tudi nas. Amen.



Drugi dan: 30. november 2011, praznik sv. apostola Andreja

»Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.« (Mt 4,19)

+ (Lk 1,47) »Moja duša poveličuje Gospoda

in moj duh se raduje v Bogu, mojem Odrešeniku.

Bog pa ni Marije izvolil, kakor da bi bila nadčlovek, izvzeta in obvarovana človeškega

okolja. Njena izvolitev je popolnoma osebna in pomeni osebno bliţino. Marija ni bila

izvzeta iz tega, da je bila človek; obvarovana je bila madeţa izvirnega greha in zato

kasneje tudi vsakega osebnega greha. To se je lahko zgodilo samo po Boţji odrešujoči

milosti, ki človeka vidi v njegovi celoti. Bog je Marijo vnaprej izbral in jo je vnaprej posvetil

(prim.: Ef). Marija kljub vsemu ostane popolnoma človeška in deli z ljudmi vso dramo

človeškosti. Marija ostane človek, ki zre Boga. Ni ţe vnaprej izvzeta, odnesena v nebo. To

se je zgodilo na koncu njenega ţivljenja, verjetno tudi v povezavi s tem. Dejstvo, da

izpolnjuje svoje krščansko poslanstvo najprej s trdno vero, potem kot Bogorodica, kot

Jezusova učenka in na koncu kot enakovredna članica Cerkve, nam pove, da Marija ni

tista, pri kateri je Bog naredil izjemo s podelitvijo kakšnega privilegija, ampak s tem, da se

je Boţja ljubezen v njej ţe dovršila v začetku njenega ţivljenja. Marija Brezmadeţna s

svojo preudarno ţivljenjsko potjo izkazuje, kako je Bog v njej duhovno in telesno upodobil

svojega Sina, čistega in popolnega, in ker se je to zgodilo v takšni meri, greh ni imel mesta

v Njej. Reklo pravi, da kjer je Bog navzoč, gotovo ni prostora za zlo in tudi ne za greh.

Marija je ikona te misli.

Ko pa gledamo svoja človeška dejanja, vidimo, da se v nas vrine tudi druga, temačna

miselnost. Vemo, da greh nima mesta v vernem človeku, da se je treba zlega izogibati na

vseh področjih. Toda ko razmišljamo o drugih, ali ko po kakšnem neuspehu gledamo na

svoje ţivljenje, se nam zdi, da sta greh in nepopolnost ugnezdena v našem ţivljenju. Celo

naša ţivljenjska posebnost – individualnost naj bi bila vzrok naše nepopolnosti. Tako se

nam pogosto zdi. Zato potrebujemo Marijo, ki je v svojih izrazih vere tako svobodna in

iskrena, da jo lahko občudujemo v njeni zanimivosti in jo hočemo posnemati, celo kopirati

njene posamezne odločitve. Toda Marija je samosvoja, čeprav na njej ni nepopolnosti, še

manj pa na njej zasledimo sledi greha. Marija je človek, v katerem se je Boţja ljubezen

globoko uresničila. v veri nam kaţe pot, kako odkrivati sebe in v čistosti svojega srca

hrepeneti po spoznanju samega sebe. Kar na glas si moramo izgovoriti: »Greh ni del


mene. Je dodatek, ki se ga smem in moram znebiti. In ko bo od mene odsekan in vrţen

proč, me ne bo nič manjkalo, ampak me bo več!« Marija je posebna po tenkočutnosti

svojega srca. Ţivi polno ţivljenje, le pot, ki jo odpira do svoje enkratnosti in samosvojosti,

nam je pogosto neznana in nenavadna. Ko se izročim Bogu, odkrijem samega sebe; ko se

prepustim, se ne izgubim, ampak se najdem. Marijino čisto srce, zgled Brezmadeţne,

potrebuje pri meni vedno znova to razlago: Bog je vir moje zanimivosti, in ko me pokliče po

imenu, je to zato, ker se me veseli in me vedno znova ţeli osebno spoznati, čeprav o meni

ve prav vse. To je rast in izmenjavanje ljubezni, ki hrepeni po novih in novih izrazih. Marija

se vsa izroči Bogu in danes jo občudujemo kot pravi mejnik v zgodovini. Še danes pri

svojih oltarjih deli milosti, predvsem pa njen zgled krepi našo vero. Marijina duša

poveličuje Gospoda in to je zanjo največje uresničenje. Če bi bilo njeno srce le v drobceni

meri zaznamovano z grehom, ne bi mogla popolnega veselja čutiti v iskanju Gospoda,

ampak bi iskala sebe.

Kaj je laţje reči? Čemu je laţje prisluhniti? Kakšen ribič je laţje biti? Kdor je kdaj lovil ribe,

ve, da je prvi ulov vedno tišina, čakanje, potem mraz, ki gre do kosti, in veter, ki te prešiba,

da si ţeliš pobegniti. Ulov je le redko bogat in največkrat se je treba nahraniti z

razočaranjem. Toda ljudje se raje podajamo na tak lov. Raje se drţimo svojih pičlih ulovov

kakor velikega ulova vere in ljudi, ki jih prejmemo v veri in trdni človeški skupnosti.

Drugačen ulov pa je ulov vere. Ta se ne začne v čolnu, ampak z vero v Boţjega Sina, ki

nagovori. Ko se zatečemo k Njemu, Boţjemu Sinu, je to prava pot, pot vere in darovanja.

Moje ţivljenje dobi smisel. Še vedno je prvi ulov razočaranje, še vedno se krepimo s

preprostim kruhom, ki nas ne naredi veličastnih pred drugimi, ampak nas še bolj sili v

poniţnost. Toda ulov se zgodi v bliţini iz oči v oči. Moje poslanstvo dobi smisel in moje

ţivljenje se oblikuje, kot je prav.

Marija je z veseljem postala ribič ljudi in ulov obenem. Dala se je popolnoma posvetiti, da

bi lahko popolnoma nagovorila. Nagovarja pa ne o sebi, ampak o Bogu. Čista je, nobene

ovire ni v Njej. Marija ve, kaj je laţje reči, kaj je njen deleţ, ki ga je treba izpolniti: Najlaţje

je, kadar je Bog moja resničnost in On moje veselje. Najlaţje ni takrat, ko se oklenem

tistega, kar je blizu, temveč tistega, kar je prav in Boţje. Tako svobodna je! Svobodna pa

tako, da se ne ujame v mreţe človeških ideologij, kratkorajnih zamisli in tehnike reševanja

teţav, ampak se preda v roke Boga, ki so dobre roke. Papeţ Benedikt XVI. v okroţnici

Ljubezen v resnici piše: »Tehnološki razvoj lahko človeka privede do prepričanja o

samozadostnosti tehnike, če se sprašuje samo kako, spregleduje pa številne zakaj, ki ga


spodbujajo k delovanju. Zato ima tehnika dvoumen obraz.« Marija se ne ustavi samo ob

vprašanju kako, preseţe tudi vprašanje zakaj, zanjo je odločilno vprašanje za koga. Od tod

izvira vse njeno veselje, ko se odloča za Boga. Kaj je laţje reči? Najlaţje je odgovoriti na

klic. Kakor apostoli in kakor Kraljica Apostolov.

~

Sestra Marta je poklicala naslednjega bolnika in pogledala na uro. Šlo bo, danes bo

končala pred drugo in lahko bo pravočasno prišla v vrtec in šolo po oba otroka. Mora,

sinoči po pravljici jo je starejša, prvošolka Lucija, še enkrat opomnila: »Mami, glej, da

prideš, učiteljica je naročila za vse starše, gotovo bo kaj vaţnega!« Izpolni recepte in

pokliče še zadnjega. Po hodniku se je plaho pribliţala starejša ţenica. Sključena,

zbegana, s palico v desnici, v drugi šop ivanjščic, ţe na daleč so smrdele.

»Gospa sestra, prosim, kje tule leţi Vornova Neţa, Pretnar se piše?

Veste, ţe dolgo je tega, kar sva skup sluţili, zdaj je reva v domu, pred dnevi pa je morala v

bolnico, menda je pljučnica. Da je slaba, so rekli, pa sem jo prišla pogledat. Kje pa leţi?«

»Ja, mamica, interni oddelek je v drugi zgradbi, tisti rumeni za vratarnico, boste morali ...«

Tedaj se je spomnila, katera Neţa Pretnar je to bila. Uboga, zaleţana starka, vročično in

hropečo so jo pripeljali ponoči pred tremi dnevi. Nič ni znala povedati, le Matevţka je

klicala med hropenjem in vse svetnike. Dobila je zdravila, infuzijo, kisik – a je šlo na slabše

in sestre z oddelka so vedele, da je nocoj izdihnila.

Obvestili so glavno sestro v dom, od svojcev se ni nihče oglasil. »Neţa je bila hudo bolna,

zdravniki ji kljub vsej skrbi niso mogli pomagati. Davi je izdihnila. Prepozni ste, mamica,

kar domov pojdite!« »A umrla je, pravite? Bog ji daj nebesa. Saj je bila reva zadnja leta, se

je vsaj rešila. Pa bi jo vseeno rada videla, roţe sem ji prinesla.

Veste, sva skupaj sluţili, v mladosti ...« Sestra Marta je ošinila uro v čakalnici. Ampak ona

bi morala, čisto zadnji čas je, obljubila je ...

Potem je prijela tisti ubogi šopek ivanjščic, ţenico pod roko in počasi sta jo mahnili proti

dvigalu. Preden se je pogovorila z deţurnim in oddelčno sestro, pa dobila v sprejemni ključ

od prosekture, je minilo pol ure.

Vstopili sta v mrtvašnico. Na nosilih ob hladilniku drobno, zveriţeno truplo, zavito v sveţo

rjuho. Na palcu listek: NEŢA PRETNAR, rojena ..., umrla ... Na mizici v kotu je brezdušno

meţikala elektronska svečka, čez rob je visel molek, ki so ga očitno komunalci nekomu

pozabili dati med prste.


Odgrnila je rjuho in obstala ob glavi. Spet je zamudila, otroka bo pobral moţ na poti iz

sluţbe. Pa obljubila je!

Ampak potem je videla Neţino prijateljico, kako je neţno poboţala upadla lica in prekriţala

bledo čelo, na ivanjščice ob vzglavju je padlo nekaj solz. Šele pri Čast bodi je tudi sestra

Marta odprla usta in potiho pritegnila: »Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, kakor je bilo v

začetku ...

In je vedela, da je v šolo sicer zamudila, a da je prav tako.

Brezmadežna,

ker si človek ti, morem biti Božji tudi jaz.

Danes se zahvaljujem Bogu za tvojo človeškost.

Kako vztrajno človeška si,

nobenega koraka nisi naredila stran od človeške preprostosti,

da bi se mi vedno zavedali, kako nam je odrešenje blizu.

Hvala ti, Brezmadežna, smisel našega življenja si,

polnost naše vere. Amen.



Tretji dan: 1. december, četrtek prvega adventnega tedna

»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, ki mi pravi: 'Gospod, Gospod,'

ampak kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.« (Mt 7,21)

+ (Lk 1,49) kajti velike reči mi je storil Mogočni

in njegovo ime je sveto.

Kadar se fant zaroči z dekletom in si ţeli, da bi postala njegova ţena in mati njunih otrok,

navadno izbere poseben kraj, primeren čas in lepo darilo. Včasih se kdo v svoji iznajdljivi

ljubezni spomni še kakšnega nenavadnega načina, kako bi sporočil svoji bodoči ţeni, da jo

ima neskončno rad in da ţeli preţiveti z njo vse svoje ţivljenje. Ta trenutek je poseben

trenutek. Čas, ko se odločajo velike stvari. Nobena nevesta pa ne bo rekla, da se je v

tistem trenutku odločila, da bo izrekla da samo zato, ker bi ji bilo nerodno pokvariti lepo

vzdušje. Gre za globlje stvari, kot je cena prstana, in bolj izbrane, kot so lahko izbrane

roţe v šopku. Vse to se ne zgodi, da bi se človek manj zavedal resnosti trenutka, ampak

bolj.

Verujemo, da Marijin »Zgodi se« ni samo trenutek, še manj podpis pogodbe ali celo

trenutek slabosti. Kakor v posmehu bi nam lahko prišlo na misel, da bi se odrešenje lahko

zgodilo celo po pomoti, ker bi bila Marija vsa presenečena od časti, ki ji jo je izkazal angel,

in se pač ni mogla drugače odločiti. Marija sicer ne ve, kaj se bo zgodilo v njenem

ţivljenju. Verjetno razmišlja o teţavah, ki bodo nastopile. Gotovo se zaveda, da potrebuje

Joţefa za to, da bo lahko Jezusa pripeljala v skupnost ljudi. Toda ali jo bo Joţef razumel?

Bo moški razumel njo, ki je kot ţenska sprejela tako vzvišeno povabilo? Marijine tegobe so

v tem trenutku velike, a prav nič ne da slutiti, da to vodi njeno odločanje. Njen odziv je

veselje, odločenost za Boga. Vse, kar nasprotuje privolitvi, je zelo očitno, a Marija

Brezmadeţna je blagrovana zaradi svoje vere. Mi bi se v trenutkih take stiske zatekli k

preverljivemu in stvarnemu, Ona k njemu, ki ji je od začetka njenega ţivljenje na zemlji

pomenil vse. Kdor je ţe kdaj doţivel Marijino materinsko roko, ta ve, da ni moglo priti do

tega, da bi zavrnila Boţjo ponudbo. Če je vse ţivljenje ţe hotela in hrepenela po Bogu,

kako bi ga mogla sedaj zavrniti? Ne vemo, kakšne podobne dogodke je doţivljala v

svojem hrepenenju, a po drugi strani vemo, da je Marija kasneje v evangeliju znova in

znova sprejemala Boga, da bi ga dajala človeku. Nenazadnje, tisoči dokazov so še danes,


ko Marija posreduje za nas in nas sprejema. Ko ne najdemo poti do Boga, preko Nje

ponovno zaţivimo odnos z Bogom. Marija, vsa človeška, nas vodi k Bogu.

Učenec je lahko učenec, če je učljiv. Če je pripravljen sprejemati zgled in znanje od

drugega človeka ali celo od stvari. Če se človeka zgledi in stvari ne dotaknejo, potem ne

more biti učenec, ga ni mogoče ničesar naučiti. Učenec mora biti sposoben prepuščanja in

obenem vedeti, da je večji tisti, ki poučuje, kot on sam. Učiti se, pomeni poslušati besedo

in jo sprejeti táko, kot je, potem pa morebiti v sebi z dano besedo sodelovati, jo prenesti na

svoje ţivljenje. Brez te tenkočutnosti ni učenja. Biti učenec Jezusa Kristusa pa je še nekaj

globljega. Bolj ko je učitelj popoln in več kot daje znanja in novosti, bolj mu mora biti človek

odprt in več ţrtev zahteva učenje. Toda kako se učiti popolnosti, biti učenec nekoga, ki je

popoln, še več: učiti se od Boga? Marijina drţa je tukaj postala še posebno izrazita.

Čeprav Boga hvali, da je majhna, dekla, pred njim, na katero se je on uzrl, je nič ne moti,

da je njegov dotik ni napravil mogočne in močne. Njegov dotik je zanjo kratkotrajno

nekoristen. Toda kljub temu, da ne prejme takojšnjega plačila, sodeluje s tem klicem, ki je

ni povzdignil, in krepi v sebi Boţjo besedo, ki je ni poplačala. Le tam je. Biva v njej in raste.

In ko se na boţič rodi, Beseda v njej raste naprej. Ona pa krepi svojo vero v poniţnosti

matere, v tišini Nazareta, na koncu pa učenke, ki hodi za Jezusom. Kakor je bila vsa čista

in neţna do njega, ko je devet mesecev rastel pod srcem, tako je sedaj vsa neţna in

odprta, ko oznanja tudi njej. Z drţo učenke nam Marija daje več, kakor če bi Bog zaradi

kakršnega koli razloga po Mariji izvedel kakšno druţbeno revolucijo in zlomil takratne

strukture. Marija je učenka. Čaka in se navdušuje. Bog ji pomeni vse, saj je njeno srce

čisto in iskreno. Če bi ji izkazal milost in jo poplačal ţe na tej zemlji, ne bi storil napak.

Toda Marija in Bog sta »istih misli«. Marijo zanima samo najboljši del, nikoli kompromis.

Izbrati plačilo je pravično, izbrati Boţjo voljo pa je preseţno in Boţje. Marija izbere slednje,

ker ve, da bo s tem zaţivela Boţjo solidarno ljubezen. To pa ne pomeni samo »ostati brez

plačila«. Pomeni kot povračilo sprejeti Gospodov kriţ poniţanja in krvavega poveličanja.

S tem se do neskončnosti razširi naš pogled na stvari. V našo vero in ljubezen so vključeni

tudi vsi bratje in sestre, ki so poslani na našo ţivljenjsko pot. Odnos do Boga ni preseţna

osamljena religiozna izkušnja, ampak območje vere in Boţje ljubezni, v kateri je prostor

tudi za najbolj uboge. Papeţ Benedikt XVI. v okroţnici Ljubezen v resnici pravi: »Na

pomoč nam prihaja beseda Jezusa Kristusa, ki nam da vedeti: ″Brez mene ne morete

storiti ničesar″ (Jn 15,5) in nas opogumlja ″jaz sem z vami vse dni do konca sveta″ (Mt

28,20). Ob obilici dela, ki ga moramo opraviti, naj nas s tistimi, ki se zdruţujejo v njegovem

imenu in si prizadevajo za pravičnost, podpira vera v Boţjo navzočnost. Pavel VI. nas je v


okroţnici O delu za razvoj narodov spomnil, da človek ne more usmerjati svojega

napredka, ker ne more sam utemeljiti svojega humanizma. Le če menimo, da smo kot

posamezniki in kot skupnost poklicani v Boţjo druţino kot njegovi otroci, bomo sposobni

razvijati nove misli in porajati nove moči v sluţbi pravega celostnega humanizma.

Najmočnejša sila v sluţbi razvoja je torej krščanski humanizem, ki naj poţivi ljubezen in se

pusti voditi resnici ter eno in drugo sprejema kot trajni Boţji dar. Odprtost za Boga nas

odpira za brate in za ţivljenje, ki ga razumemo kot solidarno in veselo nalogo.«(78)

Največji brezjanski čudeţi so tisti, ki se zgodijo ob sodelovanju človeka. Ko človek po

Marijini pomoči končno zasliši Boţji glas in dokončno zahrepeni po odrešenju; ko Marija s

svojo neţnostjo in milino v našem srcu naredi prostor za to, česar sploh nismo nikoli

poznali. Kako teţko je biti spoštljiv, če mene niso spoštovali; kako teţko odpustim, če sam

ne čutim, da mi je odpuščeno. Brez Boţjega posega ne bo šlo. Tak Boţji poseg se je ţe

mnogokrat zgodil pred Marijinim oltarjem na Brezjah. Marijino čisto srce ve, kaj je

stvariteljska moč. Ona iz te moči ţivi vse svoje ţivljenje. Kliče nam, naj podobno zaţivimo

tudi mi.

~

Nekako na sredi poti je začel avto čudno pokašljevati. Ni bilo dolgo, ko je nehal tudi to in

nedeljskega izleta je bilo konec. Mamica je z najmlajšo v naročju kar obsedela zadaj,

fantička sta splezala čez sedeţ.

»Oči, oči, kaj boš pa zdaj? Pa rekla ti je mami, da ne kupuj te stare kište, ko imamo plače

komaj za sproti!« Očka Klemen je zlezel iz avta in skupaj so avto potisnili v senco.

Privzdignil je pokrov motorja, prinesel orodje iz prtljaţnika in se lotil brskanja po drobovju

rabljenega konjička, ki ga je pred kratkim kupil in pripeljal domov s takim ponosom. Kar

nekaj stvari je poskusil, odvil, očistil in spravil v red – a avto je trmasto molčal.

Mamica je pobrala malčke, poniţno dahnila: »Zgodi se tvoja volja!« in potepli so se v

bliţnje polje, da Klemenu fantička vsaj ne bosta v napotje.

Ko so se upehali, so se vrnili. Malčica je ţe sitnarila – vsebino svoje stekleničke je spila,

zdaj je bil čas za opoldansko spanje. Oči Klemen je ves zamazan in preznojen obupal. Z

dvignjenim palcem se je, kljub redkemu prometu, postavil ob cesto.

»Glej ga no, lasača zanemarjenega, a takegale naj vzamem v avto, saj človek danes še

na cesti ni varen. Pa ţe tako sva pozna, deseta maša je bila slovesna in daljša, pa še ti si

se tako obirala z malico. Ne, na izlet greva in onile bo šel kar lepo peš!« »Ampak, Janez,


za potom je še ţena in trije otroci, morda jim je le zmanjkalo bencina, vsaj ustavi in jih

pobaraj, pa ga potegni do prve črpalke ...«

»Nič, ves teden sem garal v sluţbi in danes grem na izlet in pika. Tri otroke praviš? Pa

takole mlad in lasat, morda še poročena nista! Jaz naj pa skrbim še zanje, koruznike

neodgovorne! Polna jih je deţela, kmalu nam še dihati ne bodo dali, nam, poštenim

ljudem.« In je odbrzel proti Jezerskemu ...

Drugi dan je bila ţe v jutranjem časopisu novica o hudi nesreči, malo pred Jezerskim sta

sezapletla osebni avtomobil in neregistriran traktor.

Gospoda Janeza in ţeno so domov pripeljali šele čez štiri dni, avta pa nikdar, ga ni skoraj

nič ostalo ...

Marija, Brezmadežna.

Kjer je praznina, lahko samo Bog ustvari.

Ti nas vedno vabiš, da bi hrepeneli po tem Božjem stvariteljskem delu.

Kako težko je razumeti obzorja, ki jih nikoli nismo videli.

Hrepeneti po tem, česar ne poznamo.

Ti nam s svojim zgledom govoriš, da vsi ti darovi obstajajo in Bog nam jih lahko

podeli.

Hvala ti Brezmadežna, da je tvoje življenje polno upanja.

Amen.



Četrti dan: 2. december, petek prvega adventnega tedna

»Ko je Jezus odhajal od tam, sta šla z njim dva slepa in vpila: »Usmili se naju,

Davidov sin!« Ko je stopil v hišo, sta slepa prišla k njemu.

Jezus jima je rekel: »Ali verujeta, da morem to storiti?« (Mt 9,27-28)

+ (Lk 1,50) Njegovo usmiljenje je iz roda v rod

nad njimi, ki se ga bojijo.

Tudi mi smo deleţni usmiljenja. Kakor slepa, tako tudi mi večkrat tavamo in ne vemo, kako

naprej. Toda slepota ni edina resničnost, ki jo poznamo v ţivljenju. Tako je z vsako stisko,

ki jo doţivimo. Kristjani se ob njej ne razbijemo in utrudimo, ne izgubimo upanja in veselja

do ţivljenja, ampak je to le preizkušnja. Marija, Brezmadeţna, ta verna ţena naše vere, je

pravi zgled človeka, ki ima svoj temelj v Bogu. Kolikor globoka je naša stiska, vedno je še

bolj temeljno to, kar nam daje Bog, vedno je Bog še resničnejši in biva na dnu našega

srca.

Neka mlajša ţenska je odšla na romanje z molitveno skupino. Bila je invalidka. Ni se

mogla premikati drugače kot s pomočjo drugih in ti prijatelji so ji bili v veliko pomoč. Bila je

na invalidskem vozičku, a se ni nikoli pritoţevala, čeprav je čutila vso teţo te ovire. Dnevi

so tekli v ustaljenem programu romanja. Z globoko vero je doţivljala vse dogodke in

molitve ter srečevanja z ljudmi. Najbolj ganljivi so bili zanjo trenutki pred Marijinim oltarjem,

ki ji je pomenil res osrednjo podobo Boţje milosti. Veliko je molila in se priporočala Mariji,

da bi se izpolnila Boţja volja, gledala je z veseljem v prihodnost in svetloba njenega srca

je bila vse močnejša. Čutila je veliko Boţjo milost, ki jo je objela in ji dajala moč za nove

napore in za srečno ţivljenje. Luč Boţjega usmiljenja je bila v njej vse močnejša.

Vsakodnevna evharistija, sveto obhajilo, ji je pomenilo srečanje z ţivim Bogom. Česa

večjega si ni mogla misliti; to je bilo vse, kar si je ţelela doţiveti. Proti koncu romanja stopi

k njej mlad duhovnik in jo vpraša, kako se počuti. Pove, da zelo dobro in da čuti veliko

Boţjo milost. In jo vpraša: »Je ţe kaj novega?« Ona ga začudeno pogleda, kaj da bi naj

bilo novega? In on ji reče: »Vsa naša skupina ţe vse tri dni, kar smo tukaj, moli in prosi

Boga in Marijo, da bi ti ozdravela, da bi lahko spet hodila in bila kot mi!« Dekle se

nasmehne in na njenem obrazu je videti velik in poglobljen mir. Odgovori mu: »Jaz pa ne

molim po tem namenu. Ves čas, ko smo tukaj, nisem niti pomislila, da bi se to zgodilo. Ves

čas pa prosim Boga za to, da bi lahko sprejela svoje trpljenje in še posebej za to, da bi

znala biti hvaleţna vsakomur, ki mi pomaga.«


Vemo, da je Bog večji in mogočnejši kot naše srce. Ko nas obiskuje s svojo milostjo in

nam daje moč za ţivljenje, ga prepoznavamo kot vsemogočnega. Ni je stvari, ki je ne bi

mogel narediti. Ničesar ni, kar bi mu ne bi bilo mogoče. Toda trenutki stiske nas ne

sprašujejo po tem. Boţja vsemogočnost je vedno dejstvo. V trenutkih stiske se vprašamo,

ali je Bog bolj resničen zame in ali ga imam resnično bolj pred očmi kot druge stvari, tudi

stisko. »Blagor ji, ki je verovala!« Marija, Brezmadeţna, je v celoti človeška, zato je

presenetljivo to, da se tako veliki darovi lahko podelijo preprostemu človeku. In to je

najlepši del Boţjega delovanja. Marija ne ravna tako, ker jebi bila nadčlovek. Marija tako

ravna zato, ker je čista, ker je povsem človek. Ona med stvarmi, ki okrog nje obstajajo,

enakovredno izbere kot najbolj resničnega Boga. Bog je zanjo prvi in večen. Bog je zanjo

prečudovit in izvir vseh milosti. Pogosto se nam zgodi, da se na to prvo mesto vrivajo

druge stvari. Kadar smo srečni, vera, kadar kupimo kaj velikega in ugodnega, kupljena

stvar; kadar trpimo, bolečina; kadar izgubimo, nič. Toda Marija vztraja, krepi se, s tem pa

krepi tudi nas. Ko bi pri njej pričakovali boţansko moč, najdemo enovitost in vztrajnost ter

popolno vero in bliţino. To so sledovi Boga. Bog se Marije dotakne v srcu in ona ţivi iz te

vere. Kako nekaj čudovitega je, ko spoznamo Marijo, Brezmadeţno, kot človeka, ki je

podoben nam. Čeprav je vsa čista in lepa, se ne odloča drugače in ne hodi po drugih

stopinjah skozi ţivljenje kakor mi. O kristjanih so ţe od prvih rimskih časov govorili, da to

ljudstvo ţivi enako, vendar ni enako drugim ljudem. Od vsega pa je najbolj presenetljivo to,

kako se ljubijo med seboj. To ni samo nadnaravno dejanje. Ljubim lahko kadarkoli.

Temeljno ljubezen lahko obudim kadarkoli, celo ko berem te vrstice, da bi lahko kasneje

stopil do bliţnjih in jim bil pomoč in zgled.

Marija zajame najgloblje iz posode ţivljenja, ker je čista. Uţiva polnost in neskončnost.

Ona lahko dostopa do Boga prijazno in domače. Ravno tako pristopa tudi do človeka. Bog

potrebuje prostor za to, da bi nam lahko oznanjal, ker ga sicer ne bomo prepoznali.

Potrebuje čisto dušo in eno samo čisto srce. Ko se Abraham pogaja za Sodomo, pristane

Bog na to, da bo ohranil celotno mesto zaradi desetih pravičnih. Ko se angel pogovarja z

Marijo, se Bog odloči: ne bo obsodil sveta zaradi ene čiste ţene, ki je postala prostor,

kamor bo lahko stopil na svet. Vendar to ni prostor, ki ne bi bil človeški. Marija je

popolnoma človeška. Brezmadeţna je del nas.

V zmedi današnjega sveta se zdi, da smo resnično osamljeni in izgubljeni. Toda ni tako.

Bog še vedno deluje, še vedno kliče in še vedno rešuje. Marija je prelep zgled, da smo

poklicani k temeljitemu delu za milost in da kličemo usmiljenje na vse ljudi, da se damo na

razpolago, da Bog pošlje po nas svojega Sina ponovno v svet. Kristjani vemo, da se to ne

bo zgodilo brez priznanja, da je človek preseţen in da je vera nujno osebna, da je Bog naš


oče in vodnik. Papeţ Benedikt XVI. v svoji okroţnici Ljubezen v resnici pravi: »Razvoj

vsebuje duhovno ţivljenje, resno zaupanje v Boga, duhovno bratstvo v Kristusu, se

zanaša na previdnost in Boţje usmiljenje, na ljubezen in odpuščanje, se odpoveduje

samemu sebi, sprejema bliţnjega, se zavzema za pravičnost in mir. Vse to je nujno, če

hočemo spremeniti ″kamnito srce″ v ″meso″ (Ezk 36,26), da bi tako ţivljenje na zemlji

″poboţanstvili″ in zato počlovečili. Vse to je človeško, ker je človek subjekt lastnega

bivanja; in je hkrati Boţje, ker je Bog začetek in konec vsega, kar velja in odrešuje: ″…

svet, ţivljenje in smrt, sedanjost in prihodnost. Vse je vaše, vi Kristusovi, Kristus pa Boţji″

(1 Kor 3,22-23).«

Kaj je torej laţje reči? Kaj je laţje narediti? Upati v Boga v tem svetu je delo brez takojšnjih

dokazov in rezultatov. Toda narediti vsak dan znova resnično to, kar je dobro, to je velik

privilegij kristjana. Če smo kristjani tisti, ki Jezusa prepoznamo, ko pride mimo, je to za nas

velika sreča. Kakor Marija, tudi mi danes vodimo ljudi k njej. Vsakdo izmed nas, laik ali

duhovnik, lahko to stori. Nihče ni nesposoben pričevati o Bogu.

Tudi pri Mariji na Brezjah je tako. Vračamo se spet in spet. In naše ţivljenje ni nič

čudeţnega. Spreleti nas, kako negibna je Marija. Še tako lepa slovesnost nas navda z

milino in novim zagonom, a počasi shlapni. V ţivljenju smo navajeni takojšnjega rezultata.

Toda naše srce se spreminja. Neprestano in nazadrţno. Ko doţivimo veselje nad

ţivljenjem, ko sveto ţivljenje v sebi obujamo pogosto, ni drugega rezultata kot samo to, da

čutimo, kaj nam manjka. Namesto veselja v nas vznikne ţalost. Toda iz te ţalosti vzklije

hrepenenje po nečem neznanem, boljšem. Marija Pomagaj nas ne krepi iz svoje moči,

ampak nas vodi k Bogu. Dobro, ki se v nas uresničuje na skrit način kakor ţivljenje, ki se v

drevesni veji nakopiči tik preden poţene zelenje, je v Marijinem pogledu ţe rezultat. Marija

nas uči gledati s srcem. In po njej postane zgodovina drugačna, bolj svetla in bolj polna

Boga.

~

Vera je zasopla sedla na zaplato trave med skalami. Ko se je nadihala, je začela

občudovati stvarstvo okoli sebe. Ţe davno je pozabila, kako čudovito je v gorah, dvajset let

jih ţe ni videla od blizu. Strme, oţarjene stene nad njo, v temno zelenem rušju je

poţviţgaval veter, iz doline se je od daleč oglasil zvon, vlak je zdrdral čez most. Tule nekje

nad njo se je moralo zgoditi. Vsaj tako so ji povedali gorski reševalci, ko so pred leti na

takle čudovit pozno poletni dan z gora prinesli Gašperja, njenega edinega sina.

Rodil se je pred četrt stoletja. Kot po pomoti, oče se mu je odrekel in njeni starši so ji, tedaj

še študentki, tako zamerili, da so se razrahljale druţinske vezi, in dom, prej tako topel in


prijazen, ni bil kar nič več dom. Toda Gašper, njen mali princ, ji je nadomestil vse, iz

vsakega dne ji je naredil praznik. Študirala je ponoči, kasneje delala doma, da sta bila kar

največ skupaj. Fantiček, najbolj zvedav kodrolašček, je kar prehitro rastel in kmalu je bil

najbolj prijazen šolarček. Ljubezen učiteljic, tiha simpatija malih sošolk, prijatelj vsem ...

Učenje mu je šlo, matematik je bil po nepoznanem očetu, pesniška duša po mami Veri. Še

pred maturo je pobral nekaj najpomembnejših priznanj v deţeli. Potem je odkril gore in ni

ga bilo več moč ustaviti.

Vse knjige o alpinizmu je poznal, vsak konec tedna ga je neslo v Kamniške ali Julijce.

Sprva s prijatelji, potem z alpinisti iz odseka, potem vse pogosteje samega. Večkrat ji je

domov prinesel pušeljc, da je še cel teden ţivela od njegovih barv in vonja; včasih ji je s

takim zanosom pripovedoval o plezariji – najboljši in najlepši sin v deţeli je bil, kar pomisliti

ni smela, da ga bo kdaj morala deliti z drugo, mlajšo ...

Po maturi je bil izbran za člana odprave na Everest, jeseni bodo krenili. Potem pa je prišel

tisti četrtek v zadnjem tednu avgusta in Vera je izgubila vero v Boga. Bog, ki je doslej kot

edini prijatelj iz otroštva še ni razočaral, ji je vzel sina, ji je vzel vse.

Zdaj, na sedmo obletnico, je skoraj starka, obupana in zagrenjena, komaj prilezla do sem,

da bi obračunala z Njim, ki je dopustil sinovo smrt. Ki ji je ubil Gašperja. A začuda so bile

skale tako lepe kot nikoli v njeni mladosti. Iz razpoke nad njo so se pele zvončice, med

rušjem se je tu in tam skrival pozabljen cvet sleča. Ko je iz nahrbtnika potegnila kos kruha

in sir, je od nekod priţviţgala svileno črna kavka z ţivo rumenim kljunom in oranţnimi

nogami in zaplula na kamen na robu, hip za njo pa še njen par in nato so skupaj

pomalicali.

Ko je zvečer poloţila šopek na gomilo za vaško cerkvico, je prvič po sedmih letih ni tiščalo

v prsih. In ko je na koncu očenaša poprosila – Gospod, daj mu večni mir, je vedela, da je

njen Gašper ta mir dosegel ţe mnoga leta pred njo. Da ga ţe davno ni več v tisti gomili, da

zdaj pleza nekje neskončno više kot je Everest, in večno mu pojo skale. Pogledala je

kovinskega bogca nad zvitkom vrvi in prvič je videla, da se ji, pribit na kriţ, prijazno

smehlja ...

Marija, velika si v sprejemanju resnice.

Resnica je zate nekaj, kar nosi pečat Boga.

Okrašena je z ljubeznijo,

prežarjena z daritvijo.

Hvala ti za tvoj zgled ljubezni.

Tolikokrat nam je težko priznati,


da mislimo, čustvujemo, se borimo in delamo

v imenu vere v Boga.

Vse drugo prej razglasimo za naš smisel.

Ti si Devica verna, pomagaj

nam pogumno pričevati za Boga. Amen.



Peti dan: 3. december, sobota prvega adventnega tedna

»Ko pa je zagledal množice, so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene

kakor ovce, ki nimajo pastirja.« (Mt 9,36)

+ (Lk 1,54) Zavzel se je za svojega služabnika Izraela

in se spomnil usmiljenja,

Zdi se, da smo ljudje današnjega sveta vse bolj osamljeni. Celo tehnični napredek in izumi

sodobnega sveta ne skrivajo ţelje po tem, da bi bil človek sposoben vse opravljati sam. To

drugo ni samo slabo; saj ni nič narobe, če izginejo med nami opravila, v katerih človek ni v

polnosti uresničen. Toda tukaj se poraja še bolj pomembna zahteva, da čas, ki smo ga

tako prihranili, namenimo nečemu, kar je še bolj človeško, kar nas in druge še bolj

počlovečuje. To je velika zahteva današnjega sveta. Ko je II. vatikanski koncil z nekim

idealizmom zrl v prihodnost in tehnični napredek, je bilo to upanje, da se bo svet razvijal

harmonično in da bodo vse človeške sile uporabljene za počlovečevanje oseb. Zanimivo

je, da je ta idealizem, ki je bil sprejet gotovo v dobri veri, a se je šele kasneje izkazal za

nezadostnega v svoji uresničitvi, do konca izčrpal ravno pri vprašanju ţivljenja. To je bil

trenutek streznitve, iz katerega črpamo moč in evangeljsko veselje do današnjega dne.

Danes Marijo spoznavamo kot vodnico in tisto, ki nas zdruţuje v sebi. Škofje so leta 2000

Marijo Pomagaj razglasili za našo skupno Mater vseh Slovencev in ji tudi na Brezjah

posvetili ves slovenski narod. Gotovo se je to zgodilo zato, ker so Slovenci resnično čutili,

da jih Marija Pomagaj zdruţuje in zaradi vseh milosti, ki jih je delila skozi zgodovino.

Pogovor med Njo, ki je deleţna Boţjih obljub, in angelom, prinese Mariji veliko veselja.

Čisto srce Marije Brezmadeţne vzklikne, ker zahrepeni po Bogu. Ker je njeno resnično

čisto, zahrepeni tudi po drugih ljudeh. Veselje je pogosto osamitev, poglobitev krize

osamljenosti. Antični malik Dioniz je z vsem svojim gonom zazrt vase, v svoje čute in svojo

sebično naravo. Opijanjen je od ugodja in vina ter dobrot, ki prihajajo od zunaj. Gleda vase

in s tem nazaj, medtem ko sreča vanj prihaja od zunaj, kar je laţ. Marija pa pokaţe na

drugo srečo, na globlje veselje in na večjo polnost. Marija ima popolno srce, zato se sme

veseliti tega, kar je resnično, in tega, kar je lepo. Ko jo Bog ponovno obdari s svojo

prenovljeno prisotnostjo, se spomni drugih: ubogih, poniţanih, lačnih, razvrednotenih.

Marija gleda na človeka v vsej njegovi celoti in tudi sama čuti odrešenje, ki prihaja k njej po

veselju in upanju. To upanje pa lahko v njej ţivi tako močno, ker popolnoma jasno veruje,

da je to upanje ne bo osramotilo. Skrbi za druge, ker ji njeno čisto srce govori, da ni


ogroţena v svojem bivanju. Lahko postaja znova in znova prava vodnica in Mati. Čisto

srce ji daje veselje nad rešitvijo drugih. Veseli jo samo to, da se je Bog ozrl nanjo, to je

vse, kar v ţivljenju potrebuje in si ţeli. Usmiljenje in veselje sta njena ţivljenjska rešitev,

njen ţivljenjski program. Ona je vsa sveta in vsa popolna. In ko izrazi to veliko veselje in

upanje, ne ţeli zase nobenega daru več. V pesmi svojega veselja, v Magnifikatu, slavi

Boga, ki jo je odrešil in se nanjo ozrl, toda misli na rešitev drugih, tistih, ki trpijo v temeljnih

stiskah. S tem postane mati vseh ţivih. Njena vez je trdnejša kot vsaka fizična vez tega

sveta. Telo je očitno. Rdeča nit genetike tudi danes kaţe, da je to splet neskočnih

moţnosti, še bolj pa veriga določenosti in determinizma. Samo telesno omejuje. Eva je

postala mati vseh ţivih po telesnem nasledstvu, v Mariji pa je to telesno preustvarjeno. Ker

tako močno veruje, lahko sprejema za otroke vse ljudi. In prvi njeni otroci so, po pričevanju

nje same, v njeni hvalnici, ubogi. Po Jezusovi besedi sprejme Janeza pod kriţem za

svojega otroka. Po Svetem Duhu pa prejme vse nas kot otroke Cerkve. Evi da prvi Adam

ime zaradi upanja, ki je v njem, kljub kazni, ki jo je doţivel; Mariji pa da sposobnost

odkrivanja skritega upanja novi Adam, ki je utelešenje vsega upanja sveta in čisti dar od

Boga. Zato je Marija tudi mati skritega upanja v ljudeh.

Marija je vsa čista in je Brezmadeţna in to se vidi v njeni popolni svobodi, ki je nikoli ne

zlorabi zase, ampak vedno daruje za druge. Ni dovolj, da se človeka vera dotakne le

povrh. Biti mora najgloblje dejstvo človekovega ţivljenja, sicer se človeštvo lovi v

polovičnem pričevanju, ki je pogosto le mik brez končne polnosti. Papeţ Benedikt XVI. v

okroţnici Ljubezen v resnici piše takole: »Vprašati se moramo, zakaj so dosedanje

tehnične rešitve delovale le delno. Razlog moramo iskati globlje. Razvoja ne bodo nikoli v

celoti zagotavljale tako rekoč samodejne in neosebne sile, pa naj jih uveljavlja trg ali

mednarodna politika. Brez poštenih ljudi, brez gospodarstvenikov in politikov, ki v svoji

vesti ţivo začutijo klic po skupnem dobrem, razvoj ni mogoč. Potrebni sta poklicna

usposobljenost in moralna doslednost.« Marijina brezmadeţnost je zelo blizu celovitosti

bivanja. K tej nadnaravni celovitosti pa je poklican prav vsak izmed nas.

Kako se bomo zazrli v bistveno? Kaj je laţje reči takrat, ko je naše srce srečno in polno?

Začuda se je laţje obrniti vase in se zapreti v to, kar nas napolnjuje in pogosto celo duši

ter veselju samemu obrne peščeno uro, da bo kmalu in zanesljivo ustavljeno. Zato pa nas

Marija kliče k celovitosti našega človeškega poklica in če ne bo čistega, brezmadeţnega

srca, ne bomo mogli tega veselja v sebi večno ţiveti. Vsaka odločitev namreč mora skozi

šivankino uho čistega srca. Marijino srce je bilo čisto velikodušno.

Marija na Brezjah nas preseneča s svojo milino in neţnostjo. Morda zato toliko ljudi prihaja

k njej s tako jasno izraţeno vero, kakršne si ne upajo izraziti drugod. Marija ve, da se ne


more takoj spremeniti ves svet, vse okoliščine, vse kar doţivljamo; lahko se spremenimo

mi in to upanje nas povezuje z njo. Marija, Brez madeţa spočeta, ki je ohranila čistost in

devištvo, naj bo vse ţivljenje naša mati v svobodi in ljubezni.

~

Jesen se je prevesila v zimo, po golih vejah jagnjedi je vsako jutro navesilo več inja.

Moţ v dolgem, črnem talarju pozno v noč enakomerno meri korake po jedilnici, trska na

steni v kotu po sobi meče le pičlo svečavo.

Pripravlja nedeljsko pridigo. Le kaj naj pove svojim zgaranim Dolenjcem raz leco, ko ga

pridejo poslušat k sluţbi Boţji. »To ti povem, ljudstvo moje, ovce moje paše, da nas je Bog

Oča vse narode pred svojim obličjem ustvaril enako ljube, vsi ljudje smo otroci prvih

staršev, Adama in Eve, ki sta bila sicer v Ednu po kači zapeljana in sta zato morala na ta

bridki svet, med osat in trnje, kjer sta v potu svojega obraza delala za vsakdanji kruh in

skrbela za otroke, za vse enako. Šele hudi duh je prišepnil enim, naj si vzamejo več in več

in so zdaj bogataši, gosposka in odličniki, drugi pa so ţiveli vse teţje in so zdaj njih

podloţniki in tlačani. A Bog ni tako ukazal, njega volja je bila ...« Spet je kasna jesen,

moţa v dolgem, črnem talarju najdemo visoko na Nemškem, kamor so ga, dušo

puntarsko, pognali predstojniki. Tokrat se ne ukvarja s pridigo za bliţnjo prvo adventno

nedeljo, ampak prestavlja Ta prvi dejl tiga noviga Testamenta iz nemškega in latinskega

na kranjsko:

»Vsem Slovencom gnado, mir milost inu spoznane boţje skuzi Jezusa Kristusa prosim ...

Lubi moji Slovenci, le za vas in vaše izveličanje inu večno ţivlenje me skrbi. Zdej vam

pošljem natisnjeno besedo Boţjo, ki ostane tudi rodovom za vami, da bodo vsi vedeli, kaj

uči gospod Bog!« Mojster stavec mu ga natisne, številne izvode da natovoriti v sodove in

na konjih, mulah in vozeh, pod ponjavami in v okrilju noči mimo financarjev Slovencem

tovoriti po laškem trgovcu in njegovih hlapcih.

Hvala vam, moţje v dolgih, črnih talarjih ...

Marija Pomagaj,

brezmadežna mati čistosti in upanja.


Ko se ozreš na nas, se v nas zbudi upanje in pogum.

Spremljaš nas, vabiš nas k sebi.

V nas budiš tisto, kar smo že pozabili,

Božje darove, za katere smo mislili, da smo jih izgubili.

Marija Pomagaj, Brezmadežna.

Prosi za nas Jezusa, našega Boga. Amen.



Šesti dan: 4. december, 2. adventna nedelja

»Za menoj pride močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi se sklonil pred njim in

mu odvezal jermen njegovih sandal. Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s

svetim duhom.« (Mr 1,7-8)

+ (Lk 1,55) kakor je govoril našim očetom:

Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.«

Marija v evangeliju ni prisotna toliko po svojih dejanjih, ampak predvsem po svoji drţi

majhnosti. Večina njenega ţivljenja poteka v tišini Nazareta, v katerem ţivi in daruje Bogu

svoje ţivljenje. Mnogi filmi in domišljijske zgodbe prikazujejo Marijo kakor čisto običajno

mamo s skrbmi in teţavami, kakršne so imeli tudi drugi starši. Ko prebiramo take vrstice,

se nam to zazdi skoraj bogokletno. Marija je namreč v njih tako človeška, tako nepopolna.

Ne nadeva si podobe popolnosti, kot smo si jo mi ustvarili zanjo. Ta podoba popolnosti je

pogosto taka, da v njej ni prostora za ljubezen; pogosto je kakor dokazovanje svojih

sposobnosti. Toda Marija je človeška, majhna in preprosta. Navadila se je biti majhna,

tiha, druga v vrsti. Tista, ki je pripravljena ţiveti iz hvaleţnosti za vse, kar sprejema in kar

daje. Ne dela zaradi poveličevanja, ampak iz čiste ljubezni. Tudi Marijina vera je večkrat

na preizkušnji, a v teh preizkušnjah se pokaţe njeno čisto srce. Brezmadeţna je v

sprejemanju dogodkov popolnoma svobodna in ne postavlja Bogu pogojev za to, kako bo

v njej deloval in odreševal svet. Ko Jezus ostane v templju in ga z Joţefom ţalostna

iščeta, Marija z vsem srcem sprejme, kar se je zgodilo in kar ji mali Jezus reče.

Kakršnakoli sled sebičnosti in navezanosti na greh bi Marijo onesposobila za to, da bi ta

dogodek sprejela kot boţji prst in pričevanje. To je preizkušnja, ki razgali, presenečenje, ki

izpostavi vso človeško šibkost in bedo. Marija se v tem izkaţe majhna, ker je znala biti

majhna in ker je bilo njeno srce poniţno. To ni bila njena drţa zato, ker bi bila vanjo

kakorkoli prisiljena. Verujemo lahko, da je to sad njenega čistega srca. Ne povišuje se,

ampak ţivi svojo vero in poglobljenost v Boga. Blagor ji, ki je verovala. To je resničen opis

in vsa skrivnost njenega ţivljenja. Nekateri tako majhnost doţivijo ob koncu svojega

ţivljenja. Če so si v ţivljenju zelo prizadevali, da so se izpostavljali vsem mogočim

preizkušnjam, če so z mislijo ali trdim delom bistrili svoj razum in se niso vdajali grehu, ki

bi jih nepopravljivo omadeţeval; če so spoznanja in izkušnje delili z drugimi, a se zelo

varovali, da si ne bi nakopavali zaslug; potem so morda ob koncu ţivljenja znali v sebi

izpopolniti skromnost in poniţnost. Ljudje to relativno krepost poniţnosti in majhnosti


doţivimo na koncu ţivljenja po prestanih mnogih ovirah in preizkušnjah. Marija je to

poniţnost uresničevala ţe od začetka kot čisti Boţji dar. Marija je naša učiteljica v veri in

Mati upanja. Brezmadeţna je čisti dokaz, da je ţivljenje mogoče ţiveti kot Boţjo daritev in

da nam ni treba neprestano skrbeti za to, da bi si sami zagotovili moţnost svojega

duhovnega obstoja.

Majhnost pa je v svetu podoba vseh trpečih ljudi. Vso zgodovino je bilo tako, da je bil

majhen tudi ubog; kdor si je v druţbi nadel najteţji kriţ revščine in trpljenja. Piramida zla je

vedno pritiskala druţbe, da so v sebi skrivale teţo in bedo mnogih. V posmeh so se

pojavile celo ideologije, ki so poskušale to piramido brez kreposti obrniti na glavo, na silo

spremeniti tako, da bi revni postali oblastniki. Take ideologije so se končale krvavo in s še

večjim razvrednotenjem človeka, kakor bi ga lahko razvrednotil katerikoli drug sistem. Tudi

danes nam medijski sistemi in internet dajejo občutek, da smo lahko mi tisti, ki kljub

majhnosti spreminjamo svet in ga obvladamo. Vse to pa ostaja iluzija, saj si mnogi dobro

in premišljeno vzamejo oblast v svoje roke tam, kamor nimamo dostopa. Kar je mogoče

narediti le z veliko premišljenostjo, povezovanjem ter jasnim vztrajanjem na tistih stališčih,

ki so bistvena in govorijo o človekovemu dostojanstvu. Vsaka osvoboditev od bede je

laţna, če človeka ne poudari kot preseţno bitje, ki mu Bog daje temelj njegovega bivanja.

Marijina majhnost ni poveličevanje revščine, ampak v čistem srcu sprejeto ţivljenje v

hvaleţnosti. To je ţivljenje, ki ga Marija ţeli razumeti in videti z boţjimi očmi ljubezni in

resnice.

Papeţ Benedikt XVI. v okroţnici Ljubezen v resnici svari: »Ko prevlada poveličevanje

tehnike, pride do zmešnjave med nameni in sredstvi; podjetnik bo videl edino merilo

proizvodnje v največjem moţnem dobičku, politik v utrditvi oblasti, znanstvenik v uspehu

svojih odkritij. Tako se pogosto dogaja, da pod preprogo gospodarskih, denarnih ali

političnih odnosov ostajajo nerazumevanja, stiske in krivice; mnoţijo se tokovi tehničnega

znanja, a seveda v korist gospodarjev, medtem ko so dejanske razmere ljudi, ki ţivijo v

senci teh tokov, večinoma še naprej nespremenjene, brez moţnosti za resnično

enakopravnost.« Vsak dar, ki ga prejemamo, bi moral biti tudi dar za skupnost. Marija to

pokaţe v hvalnici Magnificat, Janez Krstnik v svoji askezi, ki jo obrača v krst pokore za vse

ljudi. Vsaka dejavnost ali dar, ki je osamljen, tudi če je samo osamljeno razumljen, izvzet iz

celote in s tem okrnjen, predstavlja nevarnost za ta svet; predvsem pa v njem ni mogoče

doseči majhnosti, v kateri se odraţa čisto, svobodno srce.

Za kaj se je laţje odločiti? Pogosto bi se kar odločili za to, da sami zagotovimo svoj

duhovni temelj, da smo sami svoje sreče kovači. Da uresničimo svojo poklicanost sami in

brez drugih, ker se nam zdi, da imamo sami manj, če delimo. Ali čisto konkretno: ko grem


v trgovino, ali se vprašam, kaj potrebujem, ali kaj si lahko privoščim? Če grem samo po

tisto, kar potrebujem, bom navadno kupil nekaj malega. Svet pa gre v zadnjem času, kakor

ţe velikokrat v zgodovini, čez svoje zmoţnosti. Kot druţba se nismo sposobni vprašati, kaj

resnično potrebujemo, še manj, čemu se je dobro odpovedati. Zato se dogaja, da je v tkivu

druţbe vedno več takih, ki ne morejo dobiti niti tistega, kar nujno potrebujejo. Marijina drţa

je celovita. Ţivi kot majhna in sprejema ţivljenje z vsem srcem. Zato v njenih odločitvah ni

balasta, ki človeka razvrednoti. Ko se človek prepusti Bogu v vsem, kakor se je Marija,

vedno zasliši ljubeče besede: »Ti si moj ljubljeni sin, moja ljubljena hči; zelo sem te vesel!«

Namesto drobnih, trenutnih mikov se lahko odločimo za prvenstvo, prvorojenstvo, ki ga

uţivamo pri Bogu.

Marija Pomagaj z Brezij, Mati upanja, je tista, ob kateri so se v vsej zgodovini majhni in

preprosti prepoznali in ji zaupali svoje teţave ter izjokali svoje solze. Marijina drţa na

Brezjah je tako neţna in mila, da v ničemer ne zastira pogleda na Boga. Je kakor prosojno

okno, ki odseva Boţjo bliţino in usmiljenje. Njene oči in njen pogled, s katerim nas

spremlja na vsakem koraku, je tako intenziven in močan, da celo pravimo, da je Marija

Bogu »posodila« svoje oči, da nas z njimi gleda in izraţa vso Njegovo bliţino in milino.

Zlati oltar, v katerem prebiva, pa je kot goreči grm, ki gori, a ne zgori, čisto bivališče Boga,

temeljna in neokrnjena čistina Boga, pred katero si je treba sezuti sandale, kajti drugačni

kot majhni ga ne bomo mogli spoznati. Ubogi in majhni so vedno našli v Mariji z Brezij

svojo Mater. Obudimo majhnost, ko po njeni priprošnji hrepenimo po Bogu.

~

Stari ţupnik Vester je po evangeliju spoštljivo poljubil knjigo in potem, pred začudeno

cerkvijo, počasi, oprijemaje se zloščene hrastove ograje, po stopnicah zlezel na priţnico.

Vsaj trideset let tega ţe ni storil – pravzaprav še nikoli po tistem, ko so v Cerkvi zapihali

novi vetrovi, ko so oltar v prezbiteriju obrnili proti ljudstvu, zraven postavili ambon, nanj pa

mikrofon, pa naj je bila cerkvica še tako majhna.

Zdaj se je s teţavo pririnil na priţnico, se odsopel in pogledal po klopeh in v njih zbranih

faranih. »Hvaljen Jezus!« Cerkev je komaj še znala odzdraviti: »Na veke amen!« »Dragi

moji! Danes sem se vzpel sem gor, da si vas še zadnjič od tu ogledam. In da vam povem,

kar mi ţe nekaj časa leţi na duši. Postaral sem se, ţe davno sem zasluţil penzijon. Pa

sem še vztrajal, kajti vse manj pošilja Gospod delavcev v svoj vinograd. In vi, mala čreda,

ste vztrajali z menoj in tako smo se starali v molitvah in skupnem čaščenju Gospoda. Vse

vas poznam, poznam vašo dobroto in dareţljivost, poznam vaše poštene vaške grehe in


drobna pobalinstva. Polovico vas, ki zdaj sedite v teh zlizanih, častitljivih klopeh, sem sam

krstil pri tistemle kamnu – vse oči se obrnejo proti kotu, v katerem stoji krstni kamen in na

njen nerodna figura v raševino odetega Janeza Krstnika, ki zlija vodo na glavo klečečega

Jezusa, nad obema pa postrani visi ogromna prašna ptica nedoločljive sorte, kakor

kriţanec med jastrebom in galebom – in, ţal, vsaj polovica tistih, ki sem jih tamle krstil, ne

zaide več med tele klopi. Še več je tistih, katerih obrazov in govorice se še ţivo

spominjam, a njih imena zdaj omenjam le še v molitvi po povzdigovanju.

Včeraj pa mi je prišel povedat moj najstarejši še aktivni ministrant Lojze, ki, kot veste, ţe

nekaj let uspešno hodi v ljubljanske šole in mu do diplome iz geografije ne manjka dosti,

da se je dokončno odločil in prepisal na teologijo ter vstopil v bogoslovje.

In danes, potem ko je Vsemogočni uslišal moje in vaše dolgoletne molitve in v naši fari

obudil duhovni poklic, vam povem, da odhajam. Ker sem star in beteţen, da še zajtrk

komaj sam pogrejem, bom za pomoč na fari zaprosil soseda, dekana Joţeta. Odhajam v

novi bohinjski dom, kjer se vas bom še vedno spominjal v molitvi in bom še maševal, kar

bom še zmogel in kakor bo Boţja volja. Za menoj pa pride drugi, mlajši, in ne pozabite, ko

ga sprejmete, da ga pošilja On, ki je neskončen in čigar ljubezen je neizmerna. Moji farani

...«

Oko postane čisto,

ko je združeno z lučjo sonca,

in prejme moč od njegovega žarenja

in jasnost od njegovega bleščanja.

Izžarjati začne njegovo svetlobo

in oko je polno občudovanja njegove lepote …

V Mariji si je luč, kakor v očesu, našla bivališče in je očistila njenega duha,

prečistila njene misli, posvetila njen razum

in preustvarila njeno devištvo. (sv. Efrem Sirski)



Sedmi dan: 5. december, ponedeljek 2. adventnega tedna

Jezus je spoznal njihove misli in jim je odgovoril ter rekel: »Kaj premišljujete v

svojih srcih? Kaj je lažje: reči: ″Odpuščeni so ti grehi″ ali reči ″Vstani in hodi″?« (Lk

5,22-23)

+ (Lk 1,51) Moč je pokazal s svojo roko,

razkropil je tiste, ki so ošabni v mislih svojega srca.

Smrt in ţivljenje

sta se borila v čudnem dvoboju:

Gospodar ţivljenja je umrl,

zdaj kraljuje ţiv.

Tako beremo v pesmi slednici na vstajenjsko jutro. In prav je, da se tej logiki ţivljenja, ki se

daruje za vse nas v ljubezni, popolnoma predamo. Pogosto smo te največje daritve veseli,

pogosto se poskušamo po njej ravnati, a naše srce se še kar upira, da bi se ravnali po

stopinjah te največje daritve in najzvestejše ljubezni. Ko se ji predamo, ugotovimo, da je

naš svet postal svoboden in poln. Nihče ne more v resnici odpustiti, če ni doţivel občutka,

da lahko ţivljenje vstane iz groba; da je Jezus izbrisal največjo tragedijo našega časa, to je

smrt. Odpuščati grehe more samo nekdo, ki se je z Bogom srečal in je pripravljen zaradi

ljubezni do Boga in bliţnjega zaţiveti večno ţivljenje tukaj in sedaj.

Kako to, da ni nikogar v sodobnem svetu, ki bi lahko preroško spregovoril o tem, da v

okviru zgolj gospodarskega sveta za nas ni rešitve? Človek mora vsakih nekaj desetletij

občutiti polom samega sebe in svojega lastnega delovanja. Človek vedno krizo ustvari

sam in jo trmasto poglobi tako zelo, da privede do katastrofe. Metode in sredstva so tukaj

skoraj nepomembna. Zanimivo pa je, da se človek iz zgodovine ničesar ne nauči. Vsaka

druţbe doţivi svoj tok rojstva in uničenja. Civilizacije propadajo in druge zopet vzniknejo.

Toda Bog človeka ni namenil za propadljivost; po besedi apostola narodov.

Danes je nekaj človeških dejavnosti svet zelo spremenilo, in lahko rečemo, da je človek

izjemno napredoval. Medicina more reševati teţave, o katerih smo lahko včasih samo

sanjali. V eni minuti lahko ozdravimo bolezen očesa, zaradi katere so včasih ljudje leta

tavali v motnjavi in temi. V enem tednu lahko ozdravimo bolezen, ki je včasih opustošila

celo pokrajino in zdesetkala narod. K ţivljenju lahko obudimo celo nekoga, ki je doţivel

hudo nesrečo. Hude bolečine lahko lajšamo tako, da se človek dostojno poslovi s sveta.

Toda kljub tolikim uspehom so nove bolezni, pred katerimi človek obnemi. Med njimi so


najhujše tiste, ki so telesna podoba človekovega samouničenja, pravi samomor, brezup, ki

se ugnezdi v telo. Kot posmeh samozagledanosti v svoje lastne sposobnosti pa ljudje

umirajo celo zaradi bolezni, ki so nastale med procesom zdravljenja. Kar je človeško, ima

meje.

Bliţnjega še vedno ne gledamo celostno, ampak pogosto v njem vidimo samo svoje

koristi. Najbolj nas to razgali v posredovanju znanja in vrednot. Papeţ Benedikt XVI. v

okroţnici Ljubezen v resnici piše: »S tem v zvezi je treba opozoriti na nek problematičen

vidik: pri vzgoji je treba vedeti, kdo je človeška oseba, poznati njeno naravo. Uveljavljanje

relativističnega gledanja na takšno naravo postavlja jasna vprašanja o vzgoji, zlasti o

moralni vzgoji, ko vnaprej določa njeno univerzalno raven. S pogrezanjem v takšen

relativizem postajamo vsi revnejši, slabo pa je tudi za učinkovito pomoč najrevnejšim

ljudstvom, ki ne potrebujejo le gospodarskih, tehničnih sredstev, temveč pedagoške

moţnosti in sredstva za podporo ljudem pri njihovme polnem človeškem uresničevanju.«

Človek, kakor ga gleda Bog, bi moral biti vedno podoba in izhodišče našega delovanja.

Če smo v telesnem zdravju napredovali, pa je naše duhovno zdravje popolnoma odvisno

od tega, koliko smo se pripravljeni odpreti Bogu v danem trenutku. Če ne, smo vedno na

začetku, in nikoli ne bomo napredovali. Zdi se celo, da je bil čas, ki ga opisuje evangelij,

bolj napreden od našega, ker je v odnosih prinašal manj »novih bolezni«. Z grozo namreč

včasih obstanemo, ko primerjamo evangelij s svetom, kakršen je danes. Jezus je danes

postavljen na laţ, ko se spomnimo njegove besede, ki jo je izrekel: »Ljubi svojega

bliţnjega, kakor samega sebe!« Ko srečamo ljudi, ki se sovraţijo in zavračajo, ki so kakor

hodeči mrliči, celo mladi ljudje, ki bi morali ţivljenje izţarevati in obetati. Ne vemo več,

kako bi razumeli to Jezusovo misel. Ugotovimo lahko samo izmaličenost podobe

sodobnega sveta, iz katere se ne da ničesar sklepati in ne razumeti. In ravno Marija na

tem mestu srečuje človeka, ki se je v sebi ţe pokopal in zasovraţil. Kaj je laţje reči … To

je njen vsakdanji stavek; saj njeno brezmadeţno srce hrepeni po ljubezni do vseh ljudi, ki

so izgubili svojo podobo. Ko v evangeliju Jezus hodi po mestih in ozdravlja, ona ţe vnaprej

predvidi odziv človeka: »Vina nimajo!« Kar se lahko sliši kot »Prosite in se vam bo dalo!«

Marija to razume ţe vnaprej. Hoditi pred Boga zanjo ni sramoto, ampak priloţnost, da bi

potrebo spremenila v srečanje med Bogom in človekom. In ko reče: »Karkoli vam poteče,

storite!« nam sporoča, da bo Bog v svoji veliki usmiljeni ljubezni našel v nas pot, po kateri

bomo spet prišli do ţivljenjske polnosti in sreče. Toda Marija ne opozarja samo na vino,

simbol darovanja in veselja, ter na kamnite vrče, simbol očiščenja in sprave. Ona je tam

zato, da nam pove, kako moramo biti v ţivljenju mi domači z daritvijo Jezusovega ţivljenja

na kriţu. Vsak človek naj ţivi kot ţivo dogajanje svetega velikonočnega tridnevja, v


katerem dobimo odgovore na vsa vprašanja ţivljenja. Marija nas s svojim svetlim zgledom

vabi, naj ne rešujemo sami svojega ţivljenja, ampak odrešenje prepustimo Bogu. Naj ne

iščemo velikih zgodb, ampak v majhnih dejanjih ţivljenja najdemo bliţnjega in Boga.

Na svatbi v Kani galilejski Jezus napolni vrče z vodo tako spotoma, a na kriţu bo to prva in

največja preizkušnja. Odpuščati, kjer ni mogoče odpustiti, moliti za grešnike, ki v blaznosti

greha še tavajo. Kakor da bi rekel: »Da pa boste vedeli, da ima Sin človekov oblast na

zemlji odpuščati grehe …« Katera oblast se uresničuje tako, da se da pribiti na kriţ in

umre. Kateri oblastnik čuti za svoj privilegij, da je lahko zdrobljen, razgaljen in nemočen

pred ljudmi sveta? Samo ljubezen je to sposobna narediti. Samo ljubezen lahko tako

očitno spregovori o tem. Samo popolna ljubezen naredi srce tako čisto, kakor je bilo čisto

Marijino srce. In ona se tega zaveda. Brezmadeţna stopa v svet k svojim bliţnjim, da jim

to resnico evangelija podarja, ter s tem, kar je, govori, da je Bog neskončen in dober.

Marija Pomagaj na Brezjah je ţe mnogim druţinam postala Mati upanja, ko jim je dala

upanje in moč, da so se zopet vrnili drug k drugemu in si odpustili. Premnoga so

pričevanja, v katerih ljudje pripovedujejo, da jim je Marija povrnila dostojanstvo in srečo in

jih vodila k Bogu, ki jim je povrnil čisto ljubezen do sebe. Bodimo tudi mi njeni otroci, ki se

odlikujejo v ljubezni.

~

Tomaţ je začudeno gledal mlado zdravnico pred seboj. Saj ne more biti res, kar mu

pripoveduje: ... da ni bilo odstranjeno v zdravo, v robu da so našli celice, ki so pozitivne.

Poslali ga bodo na kliniko, no, na inštitut, kjer mu bodo izrezali širši pas koţe na ledjih,

tam, kjer mu je pred dvema tednoma ta zdravnica, vsa dobrovoljna in ţivahna, odstranila

znamenje. Danes je resna, nič več razigrana. Celice da so našli in ker so pozitivne, to ni

dobro. Tudi lokalne bezgavke bodo odstranili, na inštitutu. In povedali, kako za naprej ...

Ni vedel, kako se je znašel na hodniku. V rokah je tiščal kos zeleno-belega papirja.

Napotnico. Za na kliniko, so rekli. No, inštitut.

Onkološki. Bodo videli, kako bo ...

Tomaţ je vedel, kako bo. Kot pri Pepci, sosedi. Nekaj so našli in izrezali. In potem spet. In

potem so obsevali. Potem je postala čudna.

So rekli, da je ţe v glavi. In so odprli glavo. Potem je bila boljša. Še na morje je šla. A ni

bilo dolgo. Potem je bilo hudo. So videli obraze domačih, čeprav so skrivali.

Predvčerajšnjim je bila maša zanjo.

Trideseti dan. Ţe.


Zdaj pa tole. Pa meni! O ti moj Bog, kaj si mi pripravil, kaj nas še čaka. Saj takle ne morem

domov, nisem za na cesto, kaj šele, ko bo treba povedati doma!

Nekako je le našel v sosednjo zgradbo bolnice, kjer je bil bife in kapela. Samo na kavo

stopi. Pa ni. Z dvigalom, polnim šumečih obiskovalcev, ki so se v pritličju razšli po avli in

vsuli proti izhodu, se je zapeljal še niţe, v klet. Tam je bil sam, nekaj starih postelj in

nočnih omaric je čakalo na popravilo. Zavil je v kapelo in sedel v kot.

Pred njim skromen, čistò pogrnjen oltar, v nasprotnem kotu steklen tabernakelj, skozi

barvno steklo soj večne lučke. Na steni razpelo, čudovito trpeče lice Kristusovo, na drugi

strani podoba Matere z Jezuščkom, ki se smehlja, v naročju. Mir in tišina.

Tedaj se je sklonil razbičani Kristus, s trnjem, zapičenim v glavo, k Tomaţu in spregovoril,

razločno je slišal njegov tihi glas: »Glej, človek, tule te čakam, ţe dva tisoč let vas čakam,

da vam obrišem solze.

In doma te čakajo – ţeno skrbi in otroke in šest vnučkov, ki se kot ţivo srebro podijo po

hiši in vrtu, vsi veseli dedka. In zunaj je sončen dan in drevje je ravno obleklo svoje

najlepše zlate in rdeče ornate, da pozdravi svojega Stvarnika ... in na koncu te vedno

čakam, Tomaţ, da prideš, vsi te čakamo in veselimo se te in nikdar nismo otoţni, ţalostni

ali celo tečni, kot znate kdaj biti tam pri vas.«

In je šel Tomaţ lahkega srca domov – sonce je sijalo, nič ga ni bolelo, ţena ga je čakala s

kosilom in vedel je – če gre na inštitut in še dlje, na koncu ga vedno čaka njegov

Odrešenik. Tudi, če bi mu mlada zdravnica pozabila dati napotnico ...

Marija Pomagaj, kraljica Slovencev.

Pri tebi doživljamo milost sprave.

Daješ nam notranji mir,

v nas obnavljaš pogum,

da postajamo otroci upanja.

Hvala ti za tvojo veliko življenjsko daritev,

po kateri postajamo tudi sami oprani vsega,

kar nas omadežuje in zaradi česar vztrajamo v slabem. Amen.



Osmi dan; 6. december, torek 2. adventnega tedna

»Kaj se vam zdi? Če ima neki človek sto ovc in ena od njih zaide, ali ne bo pustil

devetindevetdesetih v gorovju in šel iskat tisto, ki je zašla?« (Lk 18,12-14)

+ (Lk 1,52) Mogočne je vrgel s prestolov

in povišal je nizke.

Preklet zvijačneţ, ki ima v svoji čredi samca, pa ga obljubi, potem pa daruje Gospodu kaj

poškodovanega! (Mal 1,14) Tako pravi prerok Malahija o tistih, ki so se izmikali darovati

Bogu, kar je najboljše. Daritev sama je bila izpraznjena, ker je človek koristoljubnost

postavil pred to, da bi se v resnici obljube Bogu uresničevale. Duhovno, ki dobi v mojem

srcu podobo, to je tisto pravo, kar moramo iskati v svojem srcu. Obljuba, duhovni svet in

učlovečenje je v Jezusovem delovanju najtesneje povezano. To, kar se zgodi v molitvi in

sklepih, to mora postati resničnost. Bog mora dobiti podobo med nami. Ovca, ki jo pastir

izgubil, je podoba polnosti, ki jo ţivi Bog v svoji zamisli. Medtem ko človek išče

kompromise, ko se pogaja o tem, kaj je primerno in kaj se splača, Bog ne pristaja na nič

drugega kot na polnost, v kateri je zaobseţeno prav vse. Ena ovca, ki jo pastir poišče, je

tista, ki manjka do polnega števila. Bog ni pripravljen izgubiti nikogar izmed nas, nobena

noč ni pretemna, da bi se vanjo Bog ne spustil in nas poiskal. Ko človek daruje okrnjeno,

mu Bog vedno odgovarja s polnostjo. Spomnimo se samo prilike o vinogradu in hudobnih

viničarjih. Tam se srečata človeška in boţja logika. Ko se viničarji ţe zdivjajo nad

sluţabniki Gospoda, ko delujejo po principu nasilja in moči, on pošlje svojega Sina. Na

dejanja sovraštva in nasilja odgovori z mislijo na spoštovanje in z ljubeznijo. Bog ni poslal

na svet svojega Sina, da bi svet pogubil, ampak da bi se svet po njem zveličal. Spričo

hudobije v svetu nam je ta neprestana in skoraj nora Boţja misel na odrešenje in

darovanje za človeka tuja, toda to je Bog v svojem bistvu. Ljubi vztrajno in neprenehoma.

Apostol Pavel celo pravi: »… če smo nezvesti, on ostaja zvest: samega sebe namreč ne

more zatajiti.« (2 Tim 2,13)

Ni potrebno grešiti, da se lahko vţivimo v vlogo izgubljene ovce. Bolj kakor izgubljenost,

morda grešnost, v izgubljeni ovci raste ţelja po tem, da bi jo pastir našel. To je njena

glavna resničnost. Ni dejanja, ki bi ga storili in zato lahko zahtevali Boţje plačilo. Naša

drţa pa je vedno lahko takšna, da smo kakor izgubljena ovca odprti za rešitev. Marijino

čisto srce je popolnoma pripravljeno sprejeti Gospoda. Ko jo je je obiskal Gospodov angel,

je bilo ţe vse odločeno. Taka čista duša, kot je bila Marijina, ne vidi druge svobode, kakor


je ta, da Bogu pritrdi z vso voljo, vso dušo in vso močjo. Premišljuje, kaj pomeni pozdrav,

poglobi se v angelovo povabilo. Začetek odrešenja hoče sprejeti v celoti. Podobno kot

takrat, ko stopimo na vrh gore, globoko začutimo oster zdravilen gorski zrak. Ustavimo se,

razširimo roke in z vso močjo vdihnemo. Kakor bi hoteli vsak kotiček svojih pljuč, vsak

kotiček svojega telesa napolniti s tem čistim zrakom. Smešno, bi rekel kdo. Vso pot smo

ga ţe vdihavali. Najprej je bilo več dolinskega, potem vedno več gorskega, čistega zraka

in na koncu popolnoma čist. Tudi Marija je doţivljala to polnost vsak trenutek. Prav

nobenega trenutka ni izpustila. Ko pa je nastopil trenutek, je sprejela v celoti, v polnosti.

Vedela je tudi, da bo ta odrešenik, ki ga sprejema v svoje brezmadeţno srce,spet postal

izgubljena ovca. Čeprav bo odrešenje samo, bo moral biti poniţan, poteptan in ubit. Hodil

bo sam zase v samotne kraje in molil, se pustil vedno znova najti svojemu Očetu. Trenutki

molitve bodo neprekinjeni, čisti, popolni. In zadnjič, ko bo sam, ga bo njegov ljubljeni Oče

našel in bosta eno – na Kriţu; eno v ljubezni, ki se daruje do konca. Bog Oče bo našel

Njega, ki ga je našel ţe davno in ki je bil vedno njegov in v to osamo kriţa ga bo

pospremila Ona, ki je ţe doţivela hrepenenje po Bogu.

Koliko ljudi je med nami, ki si ţelijo biti najdeni, pa jim tega ne dovolimo. V druţbi ne

vzpostavimo struktur, ki bi z vso spoštljivostjo govorile o človekovem dostojanstvu in ne

zavajale ljudi v še večjo izgubljenost. Zgodovina vedno znova priča, kako se ljudje med

nami razvrednoteni. Marija je odgovorila na vprašanje o dostojanstvu ţene in ţenske.

Zgodovina nas uči, da je bila ţenska tudi znotraj mnogih religij razvrednotena. Marija da s

svojim svetlim zgledom ţenski podobo novega dostojanstva. Marijino poslanstvo ni samo v

rojstvu, enakovredno s tem tudi v izrednem sočutju, sposobnosti prisluhniti, in dejanjih, ki

so lastna ţenski naravi. Ko se je drugim miselnim, socialnim in religioznim okoljem zdelo

vredno razvijati ţensko samo toliko, kolikor ugaja moškim in druţbi, pa Marija po Boţji

milosti razvija darove, ki jih ţe v začetku prejela kot ţenska. To je nova pot odrešenja.

Čistost srca je pot vere, ki je iz Marije naredila pravi mejnik zgodovine.

Ţalostno je, da v današnjem svetu, ki se ima za razvitega, ljudje še vedno trpijo zaradi

pogledov, naravnanih le na dobiček in na tisto, kar ugaja. Tudi delo in razvoj imata

vrednost sama v sebi, kadar nista samo v sluţbi dobička. Mnogo je dejavnosti, ki so na

prvi pogled nekoristne, a se čez dolgo časa razodenejo kot ključne. Poklic starša, ki

vzgaja, prostovoljca, ki lajša bolečine ali krajša čas, poklic posvečene osebe, ki se mora

zavzemati za vrednote, ki nimajo trenutnih koristi. Vsi ti nosijo podobo neskončnega

dostojanstva, ki ga Jezus vidi v izgubljeni ovci. Papeţ Benedikt XVI. v okroţnici Ljubezen

v resnici pravi: »Pred nami je velik izziv, s katerim se v času globalizacije soočamo zaradi

vprašanj razvoja, dodatno pa ga zaostruje gospodarska in finančna kriza: s svojo


miselnostjo in ravanjem moramo pokazati, da tradicionalnih druţbenih in etičnih načel, kot

so pregledanost, poštenost in odgovornost, ne bomo zanemarili ali skrčili, in da bomo v

trgovinskih odnosih kot izraz bratstva ohranili načela zastonjskosti in logiko daru ter pri njih

vztrajali. To je zahteva današnjega človeka, pa tudi zahteva same gospodarske pameti.

Gre za zahtevo, ki izhaja hkrati iz ljubezni in resnice.«

Kaj je laţje? Pojavlja se nam skušnjava, da bi vztrajali na tem, da bi zaradi ljubega miru

vedno sklenili kompromis. Morda je to stalna človekova usoda, ki je do smrti ne bo

presegel. Najpomembnejše pa je, da se zavedamo, da Bog glede nas ni pripravljen skleniti

nobenega kompromisa. Za nami gre, pa četudi bo v noči sam doţivel trpljenje in moral

umreti. Toda ta dvoboj bo čuden in ţiv. Po boţje.

Marija Pomagaj na Brezjah je znamenje te popolnosti. To je svet prostor, v katerega

Slovenec nikoli ni stopal na lahko in nepremišljeno. Vedno z jasnim zavedanjem, da pred

Marijo Pomagaj na more stopiti in ostati nespremenjen. Ko Marija kakor v sredi gorečega

grma prosi za nas Boga in nas vabi k njemu, nas navda z jasno vero, da Bog ne more

pozabiti človeka.

~

Ţupnik Andrej je bil nov, komaj nekaj mesecev na fari. Mladine je bilo v cerkvi več kot prej

pa tudi sicer smo ga radi imeli, mlad je bil, vesel in glasen in pel je, da ga je bilo veselje

poslušati.

Svojih ovčic še ni dobro poznal, še mesta si ni ogledal do zadnje ulice.

To nedeljo je bil po deseti maši povabljen na kosilo k druţini, katere tretjega otroka je

krstil, Laro. Dobre volje zaradi prijetnega pogovora in dobrega kosila jo je mahal nazaj

proti farovţu, da ne bo pozen za h krščanskemu nauku. Ta je bil v naši fari o pol treh

popoldne, kar ljudje pomnijo, in tako je to bilo. Ni se mu mudilo, do cerkve je bilo le še

mimo gostilne Pri Martinu in čez plac. Pred gostilno je stal lastnik, ravno je pozdravljal

avtobus gostov, ki so po običajnem kosilu krenili na svojo pot.

»Pozdravljeni, gospod ţupnik! Ravno prav, da vas vidim, oče je bolan in vas prosi, če bi

stopili k njemu.« Andrej je na videz poznal oba, s ceste, v cerkvi se še niso srečali ...

Zavil je v hišo, mati so mu pokazali po stopnicah in v sobo k bolniku.

Sprva sta govorila o vremenu in zdravju. Bolnik je moral večkrat po sapo, v prsih mu je

čudno škripalo in govor ga je utrujal. A je moral povedati: »Veste, gospod, takole mi vre ţe

nekaj dni in sapa je vse teţja. Še dobro, da vsaj boli ne – a dolgo ne bom več. Spovedal bi

se, če vam je prav. In je koj nadaljeval: »Saj veste, kot mlad fant sem bil v goši in tam ni


bilo vse tako, kot se govori. Ni bilo vse prav. Pa mlad sem bil, mlad in neumen. V štabu

sem bil, za kurirja. Ampak veste, po vojni sem bil na gradu in sem jih pomagal zasliševati.

Tepli smo – no ja, saj povedali niso nič, tisti siromaki, saj niso nič vedeli, ampak tepli smo

jih. Do konca. Potem smo jih tako vse pobili. Eni so tudi posiljevali. Jaz nisem. Potem so

me tiste uboge pare ob nočeh s polno luno hodile obiskovat v spancu – o, kako je znalo

včasih biti hudo! Saj bi prišel v cerkev, a naši pri zvezi niso bili za to, grozili so in kdaj je

kateri tudi izginil, če ni znal ubogati, včasih sem dal kaj denarja in tudi vbogajme sem rad

dal, pa to ni ...« Ko se je upehal, je omahnil nazaj na blazino. Brbotanje v pljučih je bil edini

zvok, ki je napolnjeval prostor. Ţupnik Andrej je videl njegovo izmučeno lice in ugašajoče

oči. Nagnil se je globoko nad bolnika in

odmolil: »Ego te absolvo...«

»Tudi jaz sem,« je vmes zašepetal Martin. »Tudi posiljeval sem. Saj potem, potem ...

potem sem jo tako pobil, o ti moj Bog!« Ko je ţupnik zapuščal oštarijo, se je ţe nočilo.

Pred vrati ga je mladi gospodar vprašal, koliko mu je dolţan. Zamahnil je z roko: »Saj je ţe

Martin plačal, vse je plačal, na mnoge načine je plačal ...« Drugo jutro je ţe navsezgodaj

zvonilo cinglet. Trideset udarcev.

Moškemu. In so se čudile ţenice po fari, kako da je zvonilo Martinu, saj je bil ja vedno

njihov, še volil je ta rdeče. In to, da je ţupnik Andrej pozabil na nedeljske litanije in je le

meţnar zmolil roţni venec, tega mu ne bodo pozabile, kaj takega se ni zgodilo še

nobenemu gospodu v naši fari doslej!

Jaz pa sem govoril z doktorjem Ferjanom, ki mi je naročil, kje naj skopljem in kolikšno

jamo. Tisto jutro so ga poklicali, da je rajnemu gospodarju napisal papirje. In je rekel, da še

svoj ţivi dan ni videl tako spokojnega lica pri bolniku, ki ga je stisnil pljučni rak. Še svoj ţivi

dan ne.

Marija Pomagaj, kraljica Slovencev

Mati upanja, ki ne osramoti.

Ko se oziramo k tebi, nas blagoslavljaš

in nas vabiš v Božjo bližino,

da bi jo začutili in da bi nas spremenila

in zopet upodobila po svoji podobi.

Si kakor krstni kamen, na katerem se izliva voda večnega življenja.

Si kakor morje, v katerem se pustimo uloviti dobrim ribičem Cerkve.

Si kakor izgubljena ovca, da bi nam le lahko vsak trenutke pokazala, kako Bog

hrepeni po nas. Amen.


Deveti dan: 7. december, sreda 2. adventnega tedna

»Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste

spočili.« Mt 11,28)

+ (Lk 1,53) Lačne je napolnil z dobrotami

in bogate je odpustil prazne.

Ime Jezus izhaja iz hebrejskega izvirnika in pomeni »Bog rešuje«. V evangeliju se Boţje

delovanje vrši na različne načine, a je to vedno nekaj osebnega. Bog ne obiskuje svojega

ljudstva samo z nauki in domislicami, ampak predvsem osebno. Mogoče se premalo

zavedamo, da je Bog poslal svojega Sina na svet. Ni videl rešitve sveta v kakšni tehnični

izpopolnitvi, ampak v ljubezni, ki jo lahko drugemu človeku izrazi samo človek in Bog, Boţji

Sin.

Pogosto si obetamo rešitev v izpopolnitvi sveta, v nečem, kar nas bo rešilo s samo po

sebi. V desetem pogavju Markovega evangelija najdemo čudovito pričevanje o Boţjem

odrešitvenem delu. Jezus sreča bogatega mladeniča in mu ţeli pomagati pri njegovem

vprašanju. Toda preden mu pove osrednjo resnico njegovega ţivljenja, ga pogleda in

vzljubi (prim Mr 10,21). Prav tako se dogaja tudi z vsakim izmed nas, tako se je zgodilo

tudi z Marijo. Boţje delovanje se dogaja vedno kot delovanje osebnega Boga. Če človeku

Bog da kakšno nalogo, mu da primerne darove, da bo to nalogo tudi izpeljal, pa naj bo to

poslanstvo za druge ali samo osebna spreobrnitev. To ni kako rekrutiranje v vojsko. To je

sled Boţje ljubezni v nas. Bog nas neskočno ljubi in nam daje svoje darove. V njem

ţivimo, smo del njegovega delovanja. Marijino brezmadeţno srce je podoba te ljubezni.

To je največji izmed darov. Marija ni le brez osebnega greha. Obdarovana je tudi s

popolno brezmadeţnostjo, ki v njej pomeni svobodo. Angel jo pozdravi: »Pozdravljena,

milosti polna, Gospod je s teboj!« (Lk 1,28). To je kakor predstavitev Marije same, ko

postaja Boţja Mati. To je tudi razlog, zaradi katerega se je Bog ozrl nanjo. Če je na Boţji

strani vedno "rešitev, ki ima obraz", pa Bog tako izbira tudi pri ljudeh. Mnogokrat se

sprašujemo, zakaj trpljenje na svetu, kaj je tisto, zaradi česar toliko ljudi trpi. Trpljenje

nedolţnih vendar ni Boţja volja. Seveda ne. Je pa Boţja volja to, da človek sodeluje prav

pri vsakem trenutku odrešenja. Človek je kakor sito, preko katerega se odrešenje dogaja.

Bolj kot je odprt in pripravljen, bolj lahko Bog vstopa med nas. Bog noče brez človeka

odreševati sveta in še ko stopi med nas, si ne nadene angelske, nadnaravne in


nedtotakljive podobe, pač pa človeško, ranljivo. Marija je bila popolna sodelavka

odrešenja, čisti prostor, ki je bil sposoben sprejeti Boga, da je Bog začel delovati v svetu.

Kljub Boţji vsemogočnosti pa se lahko čudimo Boţji ljubezni, da se je dala ujeti v okvire

tega sveta. Ko se je Bog razodel, je dal človeku moţnost, da se ponovno dvigne iz teme.

Občudujemo pa lahko veliko ljubezen, zaradi katere je Bog postal odvisen od človeka.

Rodil se je sicer v najboljši druţini, a to je še vedno človeška druţina. Mi tisto, kar je lepo,

nehote umaţemo in razvrednotimo, včasih tudi samo zaradi svojega omejenega

spoznanja. Marija, posredovalka milosti, je tista, ki vedno znova vabi človeka, da bi

hrepenel po čistosti in veselju v Gospodu. Marija je vzor brezmadeţnosti v človeku, vedno

pa čisto srce človek prejme od Boga. Ona je tista, ki Boga sprejme v imenu človeštva. Bog

je največji dar, ki ga ne zadrţi zase.

Rešitev je torej nekje v nas, toda vedno po vzoru Boga in v moči Boga. Človek se mora

vedno v zakramentih odpirati drugim ljudem, to je Cerkvi in Bogu.

Vedno znova se pojavlja dvom. Ko smo obteţeni in utrujeni, ţelimo, dokler si to lahko

privoščimo, ves prostor okrog sebe zapolniti s stvarmi, ki nas ne morejo ne pomiriti ne

osrečiti. Zdi se, da je hrepenenje po čistem srcu nekaj običajnega, a to je nagrada za tiste,

ki so se dobro odločili za Boga. Med tisočimi odločitvami, ki nas danes zaposljujejo,

prepoznati tisto, ki je drugačna od drugih – Boga, ki je edini izvir čistosti in miru. Namesto

Boga pa se včasih pojavlja sodobno potrošništvo, ki človeka razvrednoti in postavi pod

oblast ljudi, ki niso podvţeni nobeni vrednoti, razen dobičku, in je človek zanje trţno blago

in nič več. Papeţ Benedikt XVI. v okroţnici Ljubezen v resnici piše: »Dobro je, če se ljudje

zavedajo, da je nakupovanje ne le ekonomsko, ampak tudi moralno dejanje. Obstaja torej

natančno določena druţbena odgovornost porabnika, ki se povezuje z druţbeno

odgovornostjo podjetja. Porabnike je treba neprestano vzgajati za vlogo, ki jo dnevno

igrajo in v kateri morajo spoštovati moralna načela, ne da bi pri tem zanemarjali

gospodarnost, ki je povezana z nakupovanjem.« Vsako človeško dejanje je vpeto v celoto

človeka. Danes bolj kot kdajkoli prej vsaka odločitev postaja tudi moralna odločitev, ker je

vedno manj odločitev, za katere ne bi mogli reči, da nimajo predznaka dobro ali slabo. Bolj

kot se bomo ozirali na Boga, ki resnično gradi naše ţivljenje, bolj bomo ţiveli tudi v

sedanjih okoliščinah mirno. Papeţ na drugem mestu v okroţnici pravi:

»Razvoj potrebuje kristjane z rokami, dvignjenimi k Bogu, sklenjenimi v molitvi, kristjane, ki

jih priganja zavest, da ljubezni v resnici, caritas in veritate, iz katere prihaja pravi razvoj, ne

ustvarjamo mi sami, marveč nam je darovana. Zato se tudi v najteţjih in najbolj


zapeletenih trenutkih poleg tega, da se odzovemo zavestno, sklicujemo predvsem na

njegovo ljubezen.«

Marija Pomagaj na Brezjah je pogosto zatočišče ljudi, ki so se v ţivljenju izgubili. Posebna

oblika resnicoljubnosti je ta, da človek prizna svojo padlost in bedo in se zateče k Njej, ki je

vsa čista, po pomoč. To je tista milina Marije, ki sreča in okrepi, resnicoljubnost pa je prvi

korak pravega prenovljenja v Bogu. Marija Brezmadeţna nas napolnjuje z dobroto. Ona,

Mati Cerkve, z nami vztraja v molitvi, da bi se mi lahko v občestvu svetih bliţali Bogu.

~

Vzglavje visoko pridvignjeno, podloţena blazina. Nanjo nemirno oslonjena glava. Moţ je

srednjih let, premlad je še za smrt. Lasje ţe rahlo osiveli ob senceh, redki, štrleči – na

koncu vsakega potna kaplja.

Strnišče ruse brade je staro nekaj dni, vmes sive dlake. Ustne plave, razpokane, čeznje in

čez nos kisikova maska, ki reţe v čelo in trak v uhlja. Ţile na vratu napete, mišičje vratu se

divje napreza ob vsakem izdihu. Dihanje je vse hitrejše, hropeče. Oči prestrašeno

spremljajo zaskrbljena obraza dveh zdravnikov, ki opazujeta zelenkasti ekran nad

njegovim vzglavjem. Oči so sive, a se sivina komaj vidi, skoraj črne so, tako široko so

razprte zenice. Hudo mu je ţe od jutra, ko ga je zbudilo neznosno tiščanje za prsnico.

Bruhal je, pa ni odleglo. Spet je bruhal v avtu, nekdo mu je pod brado tiščal plastično

ledvičko, sirena je srhljivo zavijala po zgodnjih mestnih ulicah. Tesno mu je bilo, ko sta se

v urgenci poslovila z ţeno. Pa še toliko bi ji moral naročiti! Saj zadnje čase sta bila vse bolj

narazen, vse več vsak v svoji sluţbi, s svojimi skrbmi. Zdaj mu je tesno, ker zmanjkuje

zraka – ţe res, da je bolečina postala topa in kot nekje daleč, a bruhal je spet in to pred

vsemi!

Potem pa je kar naenkrat postal ves lahak, ni več mraza in ţeje. Začuden gleda sestro, ki

iz kota potegne voziček z rumenim zabojčkom in na prsni koš, ki se zdi njegov, nalepi dva

nenavadna roţnata kosa koţe. Eden od zdravnikov nekaj zavpije – zdi se mu kot:

adrenalin, pripravite za intubacijo! in drugi se nagne čezenj z električnima ročkama, tišči jih

na koš, pod njim leţeč, odmika se in zavpije: vsi stran! – izpod stropa začuden gleda telo,

ki je kot njegovo, mirno leţeče na postelji, vrţe ga potem udarec toka, in spet in še enkrat.

Vsi napeto opazujejo ekran nad njegovo glavo, sestre hitijo odpirat ampule in jih po

zdravnikovem ukazu dajejo v kanale. Nekdo mu s čudnim balonom piha v cevko v grlu,

dve mu menjaje se masirata koš. Čez čas zdravnik s tihim glasom oznani:

“Prenehamo!?”


Tonej je lebdel nekje nad vsem tem. Začudeno je gledal posteljo pod seboj, svoje

modrikasto negibno telo na njej in sestro, ki ga je čez glavo pokrila z rjuho. Starejši

zdravnik ga je pokriţal na čelo , potem sta oba pobešenih ramen in sklonjenih glav stopila

proti izhodu. Pri sestrskem pultu je dejal: “Sestra, pripravite papirje in številko, da pokličem

svojce. Obdukcija bo!« Sestre so potiho pospravljale infuzije, kateter in defibrilator ter

urejale reanimacijski voziček. In sobolniki! Njegov sosed pri zidu se je pokril z rjuho do

nosu, se obrnil v zid in se delal, da spi. Še dihal je komaj.

Ni mogel razumeti, kaj jim je. Namesto bi se veselili, kot se je Tonej.

Bolečina je povsem odnehala. Ne le ona v košu od zjutraj. Čutil je, kako ga je nehalo

pekliti in tiščati vse, kar je v ţivljenju hudega doţivel.

In tega ni bilo malo. Zdaj pa je bil lahak in miren, pred njim se je lesketal kot sneg bel dan,

od zgoraj je prihajalo čudovito petje, kakršnega še ni bil slišal. Ljudje boţji, le zarajajmo! –

in se je odvrtel vse dalje in više ko je bil, laţji je postajal in neskončna sreča mu je polnila

prsi – neizmerna radost tam, kjer mu je še maloprej leţal neznosen kamen.

Marija Pomagaj, mati Cerkve.

Ti si vzor molitve in popolnost našega hrepenenja.

Pri tebi smo, ker pri tebi najdemo Boga.

Molitev je v nas izvir resnice,

tudi tiste, ki jo o sebi težko sprejmemo.

Hvala ti za tvojo čistost,

ki si jo hranila vse življenje.

Vemo, da je človek blizu Bogu,

da se Bog zanima za človeka

da se Bog v tebi ozira na nas in nas sprejema.

Hvala ti za največji dar, Božjega Sina, ki ga podarjaš človeku. Amen.


Devetdnevnica v čast Brezmadežni

Documents

Transcript of Devetdnevnica v čast Brezmadežni