UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR

DELO DIPLOMSKEGA SEMINARJA

Uravnavanje likvidnosti bank Bank liquidity management

Kandidatka: Mojca Čerpnjak Študentka rednega študija Številka indeksa: 81648135 Program: visokošolski strokovni Študijska usmeritev: Poslovne finance in bančništvo Mentor: dr. Mejra Festić Študijsko leto: 2008/2009

Lipovci, junij, 2009

2

PREDGOVOR Likvidnost banke je njena sposobnost, da pravočasno zagotovi likvidna sredstva za sprotno financiranje zapadlih obveznosti. Banka je torej likvidna, ko je sposobna poravnati vse svoje obveznosti, ko le-te zapadejo v plačilo. Njena primarna obveznost je torej, da v dogovorjenem roku vrne sredstva komitentom, ki so le-te vanjo vložili, zagotoviti pa mora tudi pravočasno koriščenje že odobrenih posojil in zadovoljiti novo povpraševanje po posojilih. Banka lahko posluje uspešno le, če je sposobna zagotoviti primerno likvidnost, vendar pa se ob tem sooča tudi z raznimi problemi, še posebej z likvidnostnim tveganjem. Skrb za likvidnost torej predstavlja temelj bančnega poslovanja, saj likvidnostno tveganje v svoji ekstremni obliki ne povzroči samo izgube, temveč lahko pripelje do nesolventnosti in stečaja banke. Ker je torej za vsako banko pomembno, da zagotovi in tudi ohrani svojo likvidnost v zadostni količini, je zelo pomembno uravnavanje likvidnosti vsake banke. Namen uravnavanja likvidnosti je skrb, da banka v celoti izpolnjuje svoje pogodbene obveznosti. Za uravnavanje likvidnosti obstajajo tri strategije, ki jih lahko uporabijo banke. To so strategija naložb, strategija uravnavanja likvidnosti z izposojanjem in uravnotežena strategija zadolževanja. Za banke pa je pomembno tudi, da znajo vnaprej oceniti svoje potrebe po likvidnosti. S tem lahko načrtujejo svoje zadolževanje oziroma odprodajo naložb ter si tako zagotovijo nižje stroške pridobivanja likvidnih sredstev ob morebitnem primanjkljaju le-teh, in zmanjšanje zneska presežnih rezerv, ki bi ga morale vzdrževati, če bi imele preveč likvidnih sredstev kot jih dejansko potrebujejo. Tudi pri ocenjevanju likvidnostnih potreb obstaja nekaj pristopov, ki jih lahko uporabijo banke. Ti pristopi so pristop virov in uporabe sredstev, pristop strukture sredstev in pristop likvidnostnih kazalnikov. Poleg teh pristopov pa mora banka upoštevati tudi nekatere signale s trga, od katerih dobi odgovor ali izvaja svojo politiko in prakso uravnavanja likvidnosti ustrezno ali ne. Ker obstajajo določena pravila za izračun likvidnostnih zahtev, mora banka upoštevati tudi ta pravila. Ko se banka sooči s primanjkljajem likvidnih sredstev, mora ukrepati dokaj hitro, da zagotovi primerno količino teh sredstev, saj lahko drugače zaide v likvidnostne težave. Pri izbiranju, katere vire rezerv uporabiti za pokritje ugotovljenega primanjkljaja obveznih rezerv, pa morajo bančniki pazljivo upoštevati številne dejavnike, ki vplivajo na izbiro teh virov rezerv. Ti dejavniki se razlikujejo od banke do banke. Upravitelj likvidnosti pa mora previdno presoditi vsakega izmed teh dejavnikov, saj lahko le tako ustvari racionalno izbiro med alternativnimi viri rezerv. Diplomski seminar je sestavljen iz štirih poglavij. Prvo poglavje je uvodna predstavitev, kjer je predstavljen namen diplomskega seminarja oziroma opis problema, ki sem ga skušala raziskati, ter teze, ki sem jih dokazovala skozi delo. Drugo poglavje zajema splošne opredelitve likvidnosti in likvidnostnega tveganja, vrste in dejavnike obeh ter predstavitev ponudbe in povpraševanja po bančni likvidnosti. V tretjem poglavju bom predstavila uravnavanje likvidnosti banke, ki se lahko izvaja s pomočjo treh strategij. Vsako izmed teh strategij bom tudi podrobneje predstavila. Ker obstajajo pri zagotavljanju likvidnosti banke tudi nekatere posebnosti, bom le-te v okviru

3

tega poglavja tudi predstavila. To poglavje pa zajema tudi smernice, ki so v pomoč upraviteljem likvidnosti banke. Četrto poglavje je namenjeno predstavitvi ocenjevanja bančnih likvidnostnih potreb, kjer lahko banke uporabijo tri pristope. Vsak pristop bom predstavila bolj podrobno, poleg teh pristopov pa bom predstavila tudi signale s trga, ki so prav tako pomembni pri ocenjevanju likvidnih potreb banke. To poglavje zajema še predstavitev obveznih rezerv ter uravnavanje denarne pozicije in dejavnike, ki vplivajo nanjo. V sklopu tega poglavja pa bom predstavila še pravila, ki veljajo pri izračunu zahtev po obveznih rezervah in dejavnike, ki vplivajo na izbiro različnih virov rezerv, ko v banki pride do primanjkljaja likvidnih sredstev.

4

KAZALO: 1 UVOD...................................................................................................................................................... 6

1.1 OPREDELITEV OZIROMA OPIS PROBLEMA ........................................................................................ 6 1.2 CILJI IN TEZE ................................................................................................................................... 6 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE ....................................................................................... 7 1.4 UPORABLJENE METODE DELA.......................................................................................................... 7

2 OPREDELITEV LIKVIDNOSTI IN LIKVIDNOSTNEGA TVEGANJA ..................................... 8 2.1 POJEM LIKVIDNOSTI IN LIKVIDNOSTNEGA TVEGANJA TER NJUN POMEN .......................................... 8

2.1.1 Pojem likvidnosti ....................................................................................................................... 8 2.1.2 Pojem likvidnostnega tveganja ................................................................................................ 11

2.2 VRSTE LIKVIDNOSTI IN DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NANJO ................................................................ 13 2.3 VRSTE IN DEJAVNIKI LIKVIDNOSTNEGA TVEGANJA ....................................................................... 14 2.4 POVPRAŠEVANJE PO BANČNI LIKVIDNOSTI IN PONUDBA LE-TE...................................................... 16

3 STRATEGIJE ZA URAVNAVANJE LIKVIDNOSTI .................................................................... 19 3.1 STRATEGIJA NALOŽB..................................................................................................................... 19 3.2 STRATEGIJA ZADOLŽEVANJA......................................................................................................... 22 3.3 URAVNOTEŽENA STRATEGIJA ZADOLŽEVANJA.............................................................................. 23 3.4 NEKATERE POSEBNOSTI PRI ZAGOTAVLJANJU LIKVIDNOSTI BANK ................................................ 24 3.5 SMERNICE ZA UPRAVITELJE LIKVIDNOSTI...................................................................................... 26

4 OCENITEV BANČNIH LIKVIDNOSTNIH POTREB ................................................................... 27 4.1 PRISTOP VIROV IN UPORABE SREDSTEV ......................................................................................... 27 4.2 PRISTOP STRUKTURE SREDSTEV .................................................................................................... 28 4.3 PRISTOP LIKVIDNOSTNIH KAZALNIKOV ......................................................................................... 31 4.4 KONČNI STANDARDI ZA OCENITEV URAVNAVANJA LIKVIDNOSTI: SIGNALI S TRGA ....................... 32 4.5 OBVEZNE REZERVE IN URAVNAVANJE DENARNE POZICIJE............................................................. 33 4.6 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA DENARNI POLOŽAJ BANKE................................................................. 34 4.7 PRAVILA ZA IZRAČUN ZAHTEV PO OBVEZNIH REZERVAH .............................................................. 35 4.8 DEJAVNIKI PRI IZBIRI RAZLIČNIH VIROV REZERV........................................................................... 37

5 SKLEP .................................................................................................................................................. 39 6 POVZETEK ......................................................................................................................................... 41 7 SUMMARY .......................................................................................................................................... 41 8 LITERATURA IN VIRI...................................................................................................................... 43

5

KAZALO SLIK: Slika 1: Prikaz strukture naložb in obveznosti ter strukturnega likvidnostnega razmika.........15 Slika 2: Bančni neto likvidnostni položaj.................................................................................17 Slika 3: Povprečna struktura naložb bank v Sloveniji za leto 2007 .........................................21 Slika 4: Povprečna struktura obveznosti bank v Sloveniji za leto 2007...................................23 Slika 5: Pravila Federalnih rezerv za izračunavanje zahtev po bančnih zakonitih rezervah....37 KAZALO TABEL: Tabela 1: Viri povpraševanja in ponudbe za likvidnost znotraj banke.....................................16 Tabela 2: Glavne možnosti ohranjanja likvidnosti v bančnih sredstvih...................................20 Tabela 3: Glavne možnosti za izposojanje likvidnosti .............................................................22 Tabela 4: Dejavniki, ki vplivajo na denarni položaj banke ......................................................35

6

1 UVOD

Opredelitev oziroma opis problema Osnovno vodilo vsake banke je zagotavljati nemoteno poravnavanje vseh obveznosti, ki zapadejo v plačilo, poleg tega pa mora banka zagotavljati tudi zadostno količino virov, kateri nastanejo zaradi povečanih potreb na strani naložb. To pa pomeni, da je temeljni cilj banke zagotavljati svojo likvidnost. Banka mora nenehno opazovati, analizirati, načrtovati in skrbeti za svojo likvidnost v statičnem in tudi dinamičnem smislu, saj se s pojmom likvidnostnega tveganja srečuje vsakodnevno na vseh področjih poslovanja. Če tega ne opravlja, lahko nelikvidnost banko privede do nesolventnosti in stečaja, kar pa v končni fazi negativno vpliva tudi na gospodarstvo. Centralna banka zato s svojimi predpisi strogo nadzoruje to področje, saj želi zaščititi tako komitente kot tudi vlagatelje ter doseči optimalno raven likvidnosti celotnega bančnega sistema v državi. Predmet diplomskega dela je bil preučevati likvidnost banke in likvidnostnega tveganja, s katerim se banka srečuje ob nepravilni skrbi za svojo likvidnost. Glavni poudarek pa je na preučevanju uravnavanja likvidnosti bank, za katero pa centralna banka predpisuje predpise, katere morajo poslovne banke upoštevati, če želijo ohraniti svojo likvidnost ter s tem tudi svoj obstoj. Skozi diplomsko delo sem skušala predstaviti strategije za uravnavanje likvidnosti banke, ki so se razvile skozi leta, da bi se z njihovo pomočjo upravitelji lahko uspešno soočili z likvidnostnimi težavami. Prikazala pa sem tudi različne pristope za ocenjevanje bančnih potreb po likvidnosti, saj je ocenjevanje dejanskih zahtev po likvidnosti banke zelo pomembno za njene upravitelje, saj lahko le tako pravilno načrtujejo obseg potrebnih likvidnih sredstev v prihodnosti. Na koncu pa sem predstavila še dejavnike, ki vplivajo na odločitve pri izbiri različnih virov rezerv.

Cilji in teze Namen in cilj diplomskega dela je bil predstaviti pomen likvidnosti in uravnavanje likvidnosti bank, saj je le-ta za banke zelo pomembna. Kako pomembna je, kaže že dejstvo, da lahko nelikvidnost ene banke sproži celo verigo nelikvidnosti drugih bank ter finančnih institucij in pa tudi gospodarskih subjektov, ki poslujejo preko banke. To pa lahko privede do hudih posledic za celotno narodno gospodarstvo. Zato je pomembno, da banke posvečajo veliko pozornosti uravnavanju svoje likvidnosti, saj ji le-to omogoča uspešno poslovanje, nadaljnji obstoj in razvoj. Ker pa je likvidnost pomembna, ne le za banko samo, temveč tudi za celotno gospodarstvo, ureja področje likvidnosti bank centralna banka s svojimi predpisi, katere mora poslovna banka upoštevati, da ne zaide v likvidnostne težave.

Cilji diplomskega dela: - predstaviti uravnavanje likvidnosti bank, - predstavitev različnih strategij za uravnavanje likvidnosti banke, - predstaviti pristope ocenjevanja potreb banke po likvidnosti, - predstaviti kaj je likvidnost in njen pomen za banke,

7

- predstaviti likvidnostno tveganje s katerim se banke soočijo, če ne skrbijo pravilno za svojo likvidnost.

Teze, ki sem jih skušala dokazati v diplomski nalogi: - za banke je zelo pomembno, da skrbijo za svojo likvidnost in jo pravilno uravnavajo, - vzroki za likvidnostno tveganje so lahko notranji in zunanji, - banke lahko uspešno uravnavajo svojo likvidnost tudi z upoštevanjem predpisov

centralne banke - za banke je zelo pomembno, da ocenijo svoje potrebe po likvidnosti v prihodnosti.

Predpostavke in omejitve raziskave V diplomski nalogi je poudarek predvsem na preučevanju likvidnosti bank ter uravnavanju le-te, saj sem mnenja, da je likvidnost ena izmed pomembnih lastnosti, ki jih mora zagotavljati vsaka banka, če želi ohraniti zaupanje svojih komitentov. Raziskava tega področja je temeljila predvsem na znanju iz domače in tuje strokovne literature ter virih, ki obravnavajo področje likvidnosti v poslovnih bankah. Vendar pa se pri tem pojavi omejitev, saj obstaja bolj malo literature, ki bi obravnavala problem uravnavanja likvidnosti v poslovnih bankah.

Uporabljene metode dela Za zbiranje, analizo ter interpretacijo podatkov v raziskovalnem procesu lahko uporabimo različne metodološke pristope. Pri izdelavi diplomskega seminarja sem uporabila predvsem deskriptivno metodo s proučevanjem domače in tuje literature. Poleg tega sem uporabila tudi članke v strokovnih in znanstvenih revijah ter literaturo, ki je dostopna na internetu.

8

2 OPREDELITEV LIKVIDNOSTI IN LIKVIDNOSTNEGA TVEGANJA

Pojem likvidnosti in likvidnostnega tveganja ter njun pomen Denarna politika (monetary policy) je v rokah centralne banke kot denarne institucije. Nad centralno banko je država, vendar mora biti odnos med njo in državo (vlado) takšen, da je centralna banka vsaj relativno neodvisna od nje. V dvostopenjskih denarnih in bančnih sistemih ureja centralna banka denarni obtok v veliki meri že s tem, da ima v svojih rokah količino svojega, tako imenovanega primernega denarja. Pokazalo se je, da to ni dovolj, saj mora centralna banka še dodatno vplivati na obseg kreditov bank in preko tega na količino denarja v obtoku. To pa ni edini nadzor centralne banke nad bankami. Dandanes postaja vedno pomembnejši nadzor nad preudarnim, smotrnim in varnim poslovanjem bank, ki naj prepreči nesolventnost in s tem stečaj bank (Hazel, 1993, 223). V urejenih bančnih sistemih imajo težave z likvidnostjo tiste poslovne banke, ki so nesolventne ali pa zelo blizu tega, da postanejo nesolventne. Ker potencialni upniki slutijo, da je banka v težavah, dvigajo vloge in ji ne dajejo posojil. S tem seveda banko spravljajo v nelikvidnost. Zato je zelo pomembno, da obstaja nadzor nad poslovanjem poslovnih bank.

2.1.1 Pojem likvidnosti Sama beseda likvidnost izhaja iz latinske besede »liquidus«, kar pomeni tekočina ali tekoče stanje. Likvidnost banke je sposobnost banke, da nemoteno opravlja vse plačilne naloge, ki jih izdajajo njeni komitenti v breme svojih denarnih sredstev v banki ter da vrača kredite, ki jih je najela ter tako nemoteno opravlja finančne obveze, ki izhajajo iz njenega poslovanja. Banka je torej likvidna, ko je sposobna poravnati vse svoje obveznosti, ko le-te zapadejo v plačilo. Njena primarna obveznost je, da v dogovorjenem roku vrne sredstva komitentom, ki so le-te vanjo vložili. Zagotoviti pa mora tudi pravočasno koriščenje že odobrenih posojil in zadovoljiti novo povpraševanje po posojilih. Crnković (1984, 143) pa pravi, da je likvidnost pogoj za uspešno delovanje banke in celo pogoj za njen obstoj. Banka je likvidna, v kolikor je sposobna pravočasno izpolnjevati vse svoje obveznosti, bodisi zaradi zahteve svojih vlagateljev, da jim izplača v banko vložena sredstva, bodisi zaradi zagotavljanja sredstev iz naslova že odobrenih posojil. Likvidna je torej tista banka, ki drži v svojem portfelju zadostno količino likvidnega (naložbe kratke zapadlosti enega ali dveh dni) in prenosljivega (finančne oblike naložb, ki se lahko prenašajo na nove imetnike) finančnega premoženja. Likvidnost je poleg bančnega kapitala, stabilnosti dobička, kvalitete informacij o bančnem poslovnem izidu in vrednosti naložb, ena osnovnih spremenljivk zaupanja v banko. Likvidnost in varnost poslovanja sta cilja, ki jima banka mora slediti v enaki meri, kot sledi cilju maksimiziranja vrednosti premoženja svojih delničarjev (Dimovski in Gregorič, 2000, 115). Obvladovanje likvidnosti v banki je torej nujen in osnovni pogoj za delovanje in razvoj banke, saj ji omogoča njeno temeljno aktivnost in zmožnost posredovanja likvidnih sredstev. S problemom likvidnosti se poslovna banka sooča na vseh področjih poslovanja. Vsak njen posel oziroma transakcija ima specifičen vpliv na likvidnost. Gre za problem, ki je v bančnem poslovanju vedno aktualen, saj predstavlja nujen pogoj, da banka doseže

9

zastavljene cilje. Skrb za likvidnost torej predstavlja temelj bančnega poslovanja, saj likvidnostno tveganje v svoji ekstremni obliki ne povzroči samo izgube, temveč lahko pripelje do nesolventnosti in stečaja banke. Pomen likvidnosti banke se pogosto zdi samoumeven in se ga običajno zavemo šele v primeru nelikvidnosti ali propada kakšne banke (Basel Commitee on Banking Supervision, 2000, 4). Ena najpomembnejših nalog vodstva katerekoli banke je torej zagotoviti primerno likvidnost. Banka je obravnavana kot likvidna, če ima na voljo takoj potrošna sredstva, v razumnih stroških in v času, ko so ta sredstva potrebna. Likvidna banka naj ima pravilno količino teh sredstev v času, ko so le-ta potrebna ali možnost, da lahko hitro poveča likvidna sredstva s sposojanjem ali prodajo sredstev. Pomanjkanje zadostnega obsega likvidnosti je eden izmed prvih znakov, da je banka v resnih finančnih težavah. Banka, ki se znajde v težavah, običajno začne izgubljati depozite, kar zmanjša njeno zalogo gotovine in jo prisili, da začne še bolj zmanjševati svoja likvidna sredstva. Ostale banke postajajo čedalje bolj nenaklonjene za posojanje sredstev tem bankam brez dodatne varnosti ali višje obrestne mere, kar zmanjša zaslužke bank (v težavah) in jih vodi do neuspeha. Mnogo bank predpostavlja, da si je možno potrebna likvidna sredstva izposoditi brez omejitve časa. Zato vidijo majhno potrebo po ohranjanju likvidnosti v obliki sredstev s stabilnimi cenami, ki se zlahka prodajo. Velika gotovinska pomanjkanja, ki so jih banke v težavah doživele v zadnjih letih, so dala jasno vedeti, da likvidnostnih potreb nikakor ne smemo ignorirati. Uravnavanje likvidnosti je pomembnejše kot si lahko predstavljamo, ker banke, ki ne morejo povečati likvidnosti, lahko propadejo, čeprav so tehnično gledano še vedno plačilno sposobne. Na primer, leta 1991 je banka Federalnih rezerv zahtevala zaprtje banke Southeast v Miamiju, ker ni imela dovolj likvidnih sredstev, da bi poravnala posojila, ki jih je prejela od Federalnih rezerv. Torej je likvidnost zelo pomembna za poslovno banko, njene komitente in za gospodarstvo kot celoto, saj če banka nima na razpolago likvidnih sredstev, ne more poravnati svojih obveznosti. S tem banka onemogoča tudi poslovanje svojih komitentov, ker ti ne morejo opravljati transakcij. To pa pomeni, da se nelikvidnost banke prenaša tudi na njene komitente in preko tega tudi na gospodarstvo. Banka lahko zagotavlja likvidnost bodisi z zmanjševanjem ali prestrukturiranjem naložb, bodisi z zadolževanjem oziroma s pridobivanjem dodatnih virov. Premajhne likvidnostne rezerve pomenijo nevarnost, da ne bo uspela pravočasno poravnati obveznosti. Na drugi strani, pa vzdrževanje prevelikih likvidnostnih rezerv pomeni breme z vidika donosnosti. V sodobnem bančništvu je zato ena najpomembnejših nalog analiziranje in postavitev ustreznih modelov optimiranja likvidnosti z upoštevanjem specifičnosti posamezne banke (Lenardič, 2002, 36). Likvidnost banke pa je ustrezna, če pričakovani denarni pritoki, hitro unovčljive naložbe in sposobnost izposojanja banke zadoščajo za pokritje denarnih odtokov, ki izvirajo iz izpolnjevanja obveznosti. Zaradi nerednega poravnavanja posojilnih obveznosti nekaterih komitentov, nepričakovanih črpanj posojil, izplačil vlog in predčasnih vračil posojil, je napovedovanje časovnega razporeda in točnih zneskov denarnih tokov oteženo. Ob

10

upoštevanju te negotovosti mora skrbna in varna likvidnostna politika določati natančno spremljanje dospelosti sredstev in zagotavljati zadosten obseg hitro unovčljivih naložb ter virov izposojanja. V Sloveniji za optimalno raven likvidnosti bančnega sistema skrbi Banka Slovenije. Le-ta v skrbi za splošno likvidnost bank in hranilnic (Počivavšek, 1992, 10): o predpisuje obvezne okvire rokovne strukture naložb bank in hranilnic, o predpisuje način uporabe obvezne rezerve, o določa bankam in hranilnicam okvire za opravljanje garancijskih poslov in za izdajo

lastnih vrednostnih papirjev, o določa pogoje oblikovanja posebne rezerve hranilnic za zagotavljanje likvidnosti v

plačilih iz naslova hranilnih vlog, o predpisuje višino, roke za uporabo in vračanje ter druge pogoje za dajanje kratkoročnih

kreditov za zagotavljanje dnevne likvidnosti bankam, na podlagi določenih vrednostnih papirjev,

o predpisuje minimalne splošne pogoje za kreditno sposobnost bank in hranilnic in o ugotavlja datum, od katerega je banka ali hranilnica nelikvidna. Za likvidnost bank v območju evra skrbi dovolj skrbno ECB, vendar daje praviloma bankam predvsem kratkoročna posojila. Zato je v času sedanje gospodarske krize država prevzela posebno vlogo finančnega posrednika med tujimi bankami in investitorji na tujih finančnih trgih na eni strani in našimi bankami na drugi strani. Pomoč države je bodisi samo jamstvo za zadolžitev banke doma ali v tujini ali depozit države pri njej. Države namreč lahko pridejo do denarja, če seveda niso tudi one problematične kot dolžnice. Tako država bankam pomaga, če na primer ne bodo mogle obnoviti posojil, ko jih bodo ob njihovem dospetju vračale tujim bankam. Omenjena pomoč držav bankam ni za njihovo likvidnost, ampak za to, da bi banke lahko prišle do dolgoročnejših sredstev, ki jih potrebujejo, da bi lahko dajale dolgoročnejša posojila podjetjem in gospodinjstvom, kar sicer navadno delajo (Zupanič, 2009, 4). Za slovenski bančni sistem je bilo v minulih letih značilno, da se je razlika med depoziti in posojili bistveno povečala in da znaša okrog 11,7 mrd evrov. Pereče vprašanje v svetu je, kako čimprej premagati finančno krizo. Nekateri strokovnjaki pravijo, da mednarodni finančni trgi še nekaj časa ne bodo normalno delovali, da bodo centralne banke še naprej vzdrževale likvidnost komercialnih bank in da se bodo morale banke posluževati državnih garancij pri financiranju različnih poslov. Za evropske in slovenske banke je dobro, da lahko povečujejo tekočo likvidnost s pomočjo operacij glavnega refinanciranja ECB, do katerih imajo dostop na podlagi zastave primernih vrednostnih papirjev. Za našo državo lahko ugotovimo, da smo v minulih letih gospodarski razvoj financirali predvsem s pomočjo tuje akumulacije, pri čemer se sedaj zmanjšuje ročnost obveznosti bank do tujine. To pomeni, da gre predvsem za kupovanje časa za nujne prilagoditve bank novim okoliščinam. Razveseljivo pa je, da se je t.i. sekundarna likvidnost v lanskem zadnjem trimesečju povečala, da slovenski medbančni trg dobro deluje, da so depoziti državne zakladnice pripomogli k izboljšanju razmerja med bančnimi posojili in depoziti, zadovoljiva je tudi kapitalska ustreznost bank in višina njihovih rezervacij. Toda po drugi strani so nekatere banke pretiravale z višino obrestnih mer na določene depozite, pa tudi višje obrestne mere in krajše ročnosti kreditov, ki jih potrebujejo bančni dolžniki, bankam

11

na dolgi rok ne bodo veliko pomagale. Banke bodo morale začeti bolj kreditirati tudi realni sektor, ne pa le druga drugo (Lah, 2009, 51-52).

2.1.2 Pojem likvidnostnega tveganja Nestanovitno okolje, v katerem delujejo banke, izpostavlja pomembne okoliščine, ki jih banka prepoznava ne le kot omejitve v poslovanju, temveč tudi kot potencialno konkurenčno prednost pred ostalimi, na trgu finančnega posredništva, sodelujočimi subjekti. Če pustimo ob strani zelo pomemben vpliv poslovnih odločitev poslovodstva banke in upoštevamo zgolj vplivne dejavnike zunanjega okolja, potem velja, da finančno poslovanje, ki se posredno odraža preko kreditnih bonitet komitentov, nihanj tržnih valutnih tečajev in obrestnih mer, izpostavlja banko različnim finančnim tveganjem. Pri tem velja, da je likvidnost zgolj simptom in ne vzrok za neuravnoteženost denarnih tokov preko premoženjske bilance, torej trenutno likvidnostno stanje banke odraža vsa, iz bančnega poslovanja izhajajoča, poslovno-finančna tveganja (Pfeifer, 1999, 107). Likvidnostno tveganje je trenutno in potencialno tveganje za večanje vrednosti premoženja delničarjev. Gre za tveganje, da banka ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti pravočasno in z nizkimi stroški. Le-to je lahko posledica težav pri pridobivanju virov sredstev ali pri prodaji naložb na trgu. Likvidnostno tveganje je največje, ko banka ne more predvideti novih zahtev po posojilih ali zahtev po črpanju depozitov in nima dostopa do novih virov sredstev (Koch in MacDonald, 2000, 125). Pfeifer (1999, 108) pa pravi, da je likvidnostno tveganje banke tveganje dosegljivosti likvidnostnega premoženja po primerni ceni, ki v vsakem trenutku v celoti zagotavlja takojšnje izpolnjevanje vseh dospelih finančnih obveznosti do komitentov. Na operativni ravni zrcali bodisi relativno (z)možnost likvidacije (monetizacije) pozicij ali pa pridobivanje likvidnih sredstev po primerni ceni. Za razliko od solventnosti, likvidnostno tveganje ni nujno neposredno povezano z izgubo ali odpisi terjatev, temveč je največkrat posledica neuravnoteženosti med pritoki in odtoki denarnih tokov preko premoženjske bilance. Dimovski in Gregorič (2000, 117) pravita, da je banka stalno izpostavljena likvidnostnemu tveganju, in sicer zaradi nepričakovanih nihanj v vlogah in posojilih ter z njimi povezanimi odlivi denarnih sredstev. Banke se torej pogosto soočajo z velikimi likvidnimi težavami. Pomembna izpostavljenost bank likvidnostnim pritiskom nastane zaradi različnih virov. Eden izmed teh virov je ta, da si banke izposodijo velike količine kratkoročnih depozitov in rezerv od posameznikov, podjetij in drugih institucij, ter potem ta sredstva preoblikujejo v dolgoročna in jih dajo na razpolago svojim kreditnim strankam. Dolgoročne naložbe namreč prinašajo v normalnih pogojih sorazmerno višje obresti kot kratkoročne, zato je v interesu vsake banke, da najema kratkoročne vire sredstev in jih posoja na čim daljši rok. Tako se večina bank sooči z neravnovesjem med datumom zapadlosti njihovih sredstev in datumom zapadlosti njihovih obveznosti. Le redko bo pritekel denarni tok iz aktive ravno takrat, ko se bo iztekel denarni tok za pokritje obveznosti. Težava, ki se nanaša na situacijo, ko se dospelost ne ujema, je v tem, da banke držijo visoko razmerje obveznosti, ki so podvržene takojšnjemu plačilu, kot so na primer vloge na vpogled, transakcijski

12

računi in izposojanje na denarnem trgu. Tako morajo biti banke vedno pripravljene zadovoljiti gotovinsko povpraševanje, ki je lahko v nekaterih obdobjih precejšnje, še posebej ob koncu tedna, prvi dan vsakega meseca in med nekaterimi sezonami v letu. Drug vir likvidnostnih težav je v občutljivosti banke na spremembe obrestnih mer. Ko se obrestne mere zvišajo, nekateri vlagatelji umaknejo svoja sredstva, zaradi iskanja višje donosnosti kje drugje. Veliko strank lahko odloži svoje prošnje po novih posojilih ali pospeši dvigovanje na tistih kreditnih linijah, ki imajo nižje obrestne mere. Tako spreminjanje obrestne mere vpliva na oboje, tako na stranke, ki povprašujejo po depozitih, kot na stranke, ki povprašujejo po posojilih, vsak od njih pa ima močan vpliv na likvidnostno pozicijo banke. Poleg tega, gibanja obrestnih mer vplivajo na tržne vrednosti sredstev, ki jih banka morebiti potrebuje, da bi jih prodala in s tem zagotovila dodatna likvidnostna sredstva, in neposredno povzročijo stroške izposojanja na denarnem trgu. Poleg teh dejavnikov, mora banka dati prednost predvsem zadovoljevanju zahtev po likvidnosti. Z neuspehom na tem področju, lahko izgubi javno zaupanje. Lahko si zamislimo reakcijo bančnih komitentov, če bi morala biti bančna okenca in bankomati en dopoldan zaprti, ker bi bila banka začasno brez denarja (gotovine) in ne bi mogla nadzorovati denarja ali zagotoviti dvigov depozitov (kot se je zgodilo banki v Montani nekaj let nazaj). Ena najpomembnejših nalog pri uravnavanju bančne likvidnosti je ohranjanje stikov z največjimi vlagatelji in imetniki velikih neuporabljenih kreditnih linij, saj lahko na ta način banke določijo če in kdaj bodo komitenti ta sredstva dvignili, ter se tako pripravijo, da bodo imele na razpolago tem dvigom primerna sredstva. Bančne naložbe so načeloma bolj nelikvidne od bančnih obveznosti, saj banka izvaja transformacijo ročnosti finančnih sredstev, banka pa se dodatno izpostavlja likvidnostnemu tveganju z izdajanjem finančnih oblik, ki povzročajo neregularne denarne tokove (imetniki bančnih vlog lahko na primer v vsakem trenutku zahtevajo izplačilo svojih prihrankov, določene oblike posojil pa dajejo upravičencu možnost koriščenja odobrenih denarnih sredstev v skladu s tekoče nastalimi potrebami) (Dimovski in Gregorič, 2000, 117). Dimovski in Gregorič (2000, 118) pravita, da ima likvidnostno tveganje dve plati, in sicer cenovno in količinsko. Cenovno plat predstavlja tveganje, vezano na previsoko ceno, ki jo mora banka plačati za izposojo likvidnih sredstev oziroma za prenizko ceno, po kateri je banka primorana prodati svoja sredstva, da bi prišla do denarja. Količinsko plat likvidnostnega tveganja pa predstavlja možnost, da banka ne bo imela na razpolago zadostno količino naložb, ki jih lahko proda, oziroma, da si ne bo mogla izposoditi zadostne količine sredstev na denarnem trgu, da bi zadostila likvidnostnim zahtevam svojih strank. Likvidnostno tveganje je tesno povezano z drugimi tveganji v banki (npr. s kreditnim, obrestnim, valutnim) in je običajno rezultat transformacijske funkcije, ki jo opravlja banka, ko zbrane vloge s krajšo ročnostjo nalaga v dolgoročnejše naložbe. Likvidnost je pomembna komponenta v poslovanju banke, saj izravnava pričakovana in nepričakovana gibanja v bilanci stanja ter zagotavlja rast (Banka Volksbank, 2007).

13

Vrste likvidnosti in dejavniki, ki vplivajo nanjo Ker obstaja več definicij oziroma razlag za likvidnost, poznamo tudi več vrst likvidnosti in sicer: 1. PRIMARNA LIKVIDNOST – primarno likvidnost sestavljata gotovina v blagajni in

sredstva banke pri centralni banki. Ker gre za sredstva, ki so uporabljiva vsak trenutek, jih banke lahko uporabljajo za poravnavanje svojih obveznosti in to brez izgub. Vsaka banka mora potrebni obseg sredstev primarne likvidnosti ugotoviti zase, v odvisnosti od okoliščin v katerih posluje. Potrebni obseg sredstev je optimalen takrat, ko banke poravnavajo vse svoje obveznosti v roku ter zagotavljajo maksimalni obseg kreditov prebivalstvu in gospodarstvu.

2. SEKUNDARNA LIKVIDNOST – sestavljajo jo primarna likvidnost, povečana za vrednostne papirje z dospelostjo do enega leta, ponudbe BS, najemanje likvidnostnega kredita na medbančnem denarnem trgu. Banke potrebujejo sredstva sekundarne likvidnosti takrat, ko imajo v kratkoročnih časovnih razmakih primanjkljaj v primarni likvidnosti.

3. TERCIARNA LIKVIDNOST – sestavljajo naložbe, ki se ne morejo spremeniti v denarno obliko pred njihovo dospelostjo (npr. predčasno vračilo kredita).

4. OPTIMALNA LIKVIDNOST – je definirana kot racionalno razmerje med likvidnostjo in donosnostjo, ko sta združeni potrebna likvidnost in največji možni dobiček. Pri optimalni likvidnosti se v politiki banke upirata dva dejavnika. Prvi, ki ima tendenco zniževanja likvidnih sredstev pod raven optimalne likvidnosti, je gospodarski interes banke, kajti s povečanim dajanjem kreditov povečuje svojo rentabilnost. Drugi dejavnik, ki ima tendenco povečevanja likvidnih sredstev nad raven optimalne likvidnosti, pa je strah pred nelikvidnostjo in sankcijami, ki zadanejo banko, če postane nelikvidna.

Glogovšek (2008, 154) pravi, da so dejavniki, ki vplivajo na likvidnost lahko zunanji oziroma tržni dejavniki in notranji oziroma ukrepi politike emisijske banke. Zunanji ali eksogeni dejavniki so tisti, na katere banka ne more vplivati. Mednje spadajo: o ukrepi centralne banke (obvezna rezerva, politika odprtega trga, diskontna politika), o gibanje vlog komitentov, o učinki deviznih transakcij na likvidnost banke. Notranji ali endogeni dejavniki pa so tisti dejavniki, s katerimi lahko banka vpliva na svojo likvidnost. Mednje spadajo: o kratkoročni kreditni potencial: Na kratkoročni kreditni potencial vplivajo depoziti na

vpogled, hranilne vloge na vpogled, kratkoročni krediti, ki jih banka prejme od centralne banke in drugih bank, odstotek obvezne rezerve ter odstotek likvidnostne rezerve. Bobek (1992, 47) pravi, da banka oblikuje svoj kratkoročni kreditni potencial predvsem iz raznih sredstev na vpogled (to je takih, ki jih komitenti lahko vsak trenutek dvignejo). Vendar po tej poti zbranih sredstev ne more v celoti plasirati v kredite. Najprej mora na ta zbrana sredstva obračunati obvezno rezervo in jo izločiti iz svojega rednega računa pri centralnoemisijski banki na poseben račun. Odstotek obvezne rezerve je spremenljiv in se rabi za instrument monetarno kreditni politiki centralnoemisijske banke. Poleg tega pa mora banka oblikovati določen odstotek na

14

svojem rednem računu pri centralnoemisijski banki kot likvidnostno rezervo. To likvidnostno rezervo mora imeti zato, ker so depoziti in hranilne vloge v kratkoročnem kreditnem potencialu a vista značaja, kar pomeni, da mora banka vsak trenutek računati s tem, da bodo dvignjene ali predisponirane. Zato pa oblikuje likvidnostno rezervo, da ne bi prišla v položaj, ko ne bi mogla izpolniti svojih obveznosti.

o Dolgoročni kreditni potencial: Na dolgoročni kreditni potencial vplivajo lastna sredstva banke, vezani depoziti, določen odstotek vpoglednih depozitov in hranilnih vlog, dolgoročni krediti, ki jih banka prejme od drugih bank ter odstotek obvezne rezerve. Bobek (1992, 48) pravi, da pri dolgoročnem kreditnem potencialu banka sicer ne oblikuje posebnih likvidnostnih rezerv, vendar pa mora pri tem skrbeti, da ostane likvidna. Obvezna rezerva, ki jo pri dolgoročnih sredstvih predpisuje centralnoemisijska banka, nima namena uravnavati količine denarja v obtoku.

Vrste in dejavniki likvidnostnega tveganja Konvencionalna analiza likvidnostnega tveganja razlikuje med (Sharma, 2004): o Tržnim likvidnostnim tveganjem (market liquidity risk) – tveganje, da banka ne bo

sposobna prodati želene količine likvidnostnih naložb po tržni ceni, zaradi distorzij na trgu kapitala in posledično neprimerne likvidnosti trga.

o Sredstvenim likvidnostnim tveganjem (funding liquidity risk) – tveganje, da banka ne bo uspela pravočasno poravnati svojih obveznosti, zaradi nezmožnosti refinanciranja.

Glede na naravo in strukturo lahko opredelimo tri komponente likvidnostnega tveganja (Matz, 2005, 1-15): o Tveganje likvidnostne vrzeli (liquidity mismatch risk) – predstavlja pričakovano

likvidnostno tveganje na podlagi razlike med denarnimi pritoki in odtoki. o Potencialno likvidnostno tveganje (liquidity contingency risk) – pomeni tveganje, da

bodo prihodnji dogodki zahtevali več likvidnostnih kapacitet kot običajno. To tveganje nastane zaradi različnih pogodbenih možnosti, ki dajejo komitentom možnost poljubnega črpanja sredstev. Ker banka ne more opredeliti, kdaj in v kolikšnem obsegu bodo te opcije koriščene, predstavlja ta komponenta najbolj nepredvidljiv potencial likvidnostnega tveganja banke.

o Tržno likvidnostno tveganje (market liquidity risk) – je tveganje, da banka ne bo zmogla prodati želene količine likvidnih naložb po tržni ceni, zaradi neprimerne tržne globine ali motenj na trgu.

Uravnavanje likvidnostnega tveganja je tesno povezano s številnimi dejavniki. Integracija, poglabljanje in boljša likvidnost denarnega trga ter nove tehnologije in finančne inovacije so dejavniki, ki so v zadnjih letih precej vplivali na obvladovanje likvidnostnega tveganja. Razdelimo jih lahko na notranje in zunanje dejavnike. Notranji dejavniki likvidnostnega tveganja izhajajo iz poslovanja banke, kar se odraža v strukturi naložb in obveznosti, ročnostni neusklajenosti denarnih tokov ter preveliki koncentraciji in odvisnosti od posameznih upnikov. Zato lahko razdelimo vpliv notranjih dejavnikov, ki se pojavijo na posamezni strani bilance stanja bank (Saunders, 2000, 358).

15

Slika 1: Prikaz strukture naložb in obveznosti ter strukturnega likvidnostnega razmika Vir: Prirejeno po Matz, 2005, 6-15 Slika 1 prikazuje poenostavljeno strukturo bilance banke. Naložbe in obveznosti so razdeljene na dve skupini glede na njihovo likvidnost oziroma volatilnost. Razlike med likvidnimi naložbami in volatilnimi obveznostmi predstavljajo strukturni likvidnostni razmik. Ta je pozitiven, če so likvidne naložbe večje od volatilnih obveznosti in obratno, če je negativen. Večja kot je vrednost strukturnega likvidnostnega razmika, nižje je likvidnostno tveganje in obratno. Posamezni elementi znotraj naložb in obveznosti predstavljajo specifične notranje dejavnike likvidnostnega tveganja. Za obvladovanje likvidnostnega tveganja mora banka obvladovati vsak posamezen specifični dejavnik. Financiranje volatilnih obveznosti lahko pokrije bodisi s prodajo likvidnih naložb bodisi s povečanjem obveznosti. Glede na to razlikujemo notranje dejavnike likvidnostnega tveganja, ki izhajajo s strani naložb oziroma obveznosti. Obstajajo pa še zunanji dejavniki, saj na likvidnost banke pomembno vpliva okolje, v katerem deluje. Pri tem so še posebej pomembni stabilnost gospodarskega okolja, zaupanje v bančni sistem in velikost ter razvitost finančnih trgov. Pri zagotavljanju likvidnih sredstev so banke vse bolj odvisne od finančnih trgov, kjer lahko prodajo ali zastavijo svoje naložbe. Zato morajo več pozornosti namenjati spremljanju in ocenjevanju likvidnosti finančnih trgov in povezavam med trgi. Saj namreč naložbe, katerih vrednost in likvidnost je odvisna od razmer na finančnih trgih, lahko močno vplivajo na likvidnostno moč banke.

Likvidne naložbe: Gotovina, denar pri drugih bankah, likvidni vrednostni papirji, kratkoročne terjatve iz posojil,…

Nelikvidne naložbe: Dolgoročna posojila, osnovna sredstva, kapitalske naložbe, obvezna rezerva,…

Strukturni likvidnostni razmik

Volatilne obveznosti: Vpogledne vloge, najeti likvidnostni krediti, depoziti na odpoklic,…

Stabilne obveznosti: Vezane vloge, del vpoglednih vlog, kapital, izdane obveznice,…

16

Na likvidnostno pozicijo posamezne banke in celotnega bančnega sistema imajo pomemben vpliv tudi regulatorne zahteve, kot so zagotavljanje likvidnostne strukture in obsegov, sistem zajamčenih vlog, davčna pravila, pravila reinvestiranja in obvezne rezerve. Kot zunanji dejavnik pa je pomembna tudi struktura bančnega sektorja, saj velikost banke pomembno vpliva na dostop do tujih trgov. Načeloma imajo večje banke boljši dostop do raznih finančnih oblik, kar pomembno vpliva na ceno zadolževanja. Ne glede na velikost pa je prvenstvenega pomena pri najemanju virov kreditna sposobnost in zdravje banke.

Povpraševanje po bančni likvidnosti in ponudba le-te Potrebo bank po likvidnosti oziroma po likvidnih sredstvih si je mogoče ogledati znotraj okvirja ponudbe in povpraševanja.

Tabela 1: Viri povpraševanja in ponudbe za likvidnost znotraj banke

Zaloga (ponudba) likvidnih sredstev nastane zaradi:

Povpraševanje po bančni likvidnosti praviloma nastane zaradi:

Depoziti komitentov Dvigi depozitov komitentov Prihodki iz naslova ponudbe nedepozitnih storitev

Povpraševanje po posojilih komitentov z visoko boniteto in drugi sprejemljivi obseg posojil

Povračila posojil komitentov Povračila nedepozitnih posojil bank Prodaja premoženja banke Stroški poslovanja in davki Posojila z denarnega trga Izplačila dividend delničarjem Vir: Prirejeno po Rose, 2004, 347 Za večino bank izhajajo najpomembnejša povpraševanja po likvidnih sredstvih iz dveh virov, in sicer: (1) dvig denarja, ki ga komitenti dvignejo iz svojih depozitov in (2) povpraševanje po posojilih komitentov, ki jih banke hočejo obdržati, bodisi v obliki prošnje za odobritev novih posojil, obnove obstoječih posojilnih pogodb ali dvigi gotovine na obstoječi kreditni liniji. Drugi viri povpraševanja po likvidnosti vključujejo plačilo obveznosti, ki izhajajo iz bančnega izposojanja, kot so na primer posojila, ki jih banke lahko dobijo od drugih bank ali od centralne banke. Podobno tudi plačilo dohodnine ali izplačilo dividend v gotovini delničarjem banke periodično poveča povpraševanje po takoj potrošnem denarju. Za dosego zahtevane likvidnosti, lahko banke uporabijo številne potencialne vire iz zaloge. Najpomembnejši vir je običajno prejem depozita od nove stranke, in sicer iz na novo odprtega računa in iz novega depozita, nameščenega v obstoječ račun. Ti prilivi depozitov se preverjajo prvega dne vsakega meseca, ko so poslovne plačilne liste porazdeljene, in lahko dosežejo sekundarni vrh v sredini vsakega meseca , ko so računi plačani in plačilne liste poravnane. Še en pomemben element za zalogo bančne likvidnosti izhaja iz vračila posojil strank, kar zagotovi nova sredstva za dosego potreb po likvidnosti, kot tudi iz prodaje bančnih sredstev, še posebej prodajnih vrednostnih papirjev iz bančnega naložbenega portfelja. Likvidnost bank se prav tako poveča z dohodki, ki izhajajo iz prodaje nedepozitnih storitev ter z izposojanjem na denarnem trgu.

17

Ti razni viri likvidnostnega povpraševanja in ponudbe se zberejo, da bi lahko kadarkoli ugotovili neto likvidnostni položaj. Neto likvidnostni položaj (net liquidity position) je razlika med celotno zalogo likvidnostnih tokov v banko in povpraševanjem te banke po likvidnosti.

Slika 2: Bančni neto likvidnostni položaj Zaloga likvidnosti, ki priteče v banko Bančni neto Depoziti Prihodki iz naslova Povračila Prodaja Posojila z likvidnostni = komitentov + prodaje nedepozitnih + posojil + premoženja + denarnega položaj(Lt) storitev komitentov banke trga - Povpraševanje banke po likvidnosti

Dvigi Velikost Povračila Drugi Izplačilo - depozitov - sprejemljivih - posojil - stroški - dividend zahtev po bankam poslovanja delničarjem posojilih

Vir: Prirejeno po Rose, 2004, 347

Ko celotno bančno povpraševanje po likvidnosti preseže njegovo celotno likvidnostno zalogo ( Lt<0) se mora management pripraviti na likvidnostni primanjkljaj (deficit), in se odločiti kdaj in kje priskrbeti dodatna likvidnostna sredstva. Po drugi strani pa, če v kateremkoli času celotna likvidnostna zaloga preseže njeno celotno likvidnostno povpraševanje (Lt>0), se mora management pripraviti na likvidnostni presežek (suficit), in se odločiti kdaj in kje donosno investirati presežek teh likvidnostnih sredstev, dokler le-ta niso potrebna za pokritje prihodnjega likvidnostnega povpraševanja. Likvidnost ima kritične časovne razsežnosti. Nekatere potrebe bank po likvidnosti so takojšnje. Na primer, nekaj velikih potrdil o vlogah lahko zapade jutri in stranke lahko raje že prej opozorijo banko na to, da nameravajo dvigniti te depozite, kot pa, da jih preprosto preoblikujejo v nov depozit brez kakršnegakoli opozorila. Viri sredstev do katerih imamo takojšen dostop, kot je na primer izposojanje sredstev od drugih bank, se mora uporabiti za pokrivanje kratkoročnih likvidnostnih potreb. Dolgoročnejše likvidnostno povpraševanje nastane zaradi sezonskih, cikličnih in trendnih dejavnikov. Na primer, povpraševanje po likvidnih sredstvih je običajno večje v jesenskem in poletnem času, zaradi šole, dopustov in načrtov za potovanja strank. Zaradi predvidevanja teh dolgoročnih likvidnostnih potreb, lahko bančniki načrtujejo širšo vrsto alternativnih virov teh sredstev za takojšnje likvidnostne potrebe, kot v realnosti. Tako lahko na primer prodajajo zbrana likvidna sredstva, bolj močno oglašujejo trenutne depozite, ki jih ponujajo in njihove druge storitve ali pa se pogajajo za dolgoročno izposojanje rezerv od drugih bank. Seveda pa banka ne more zadovoljiti vsega povpraševanja po likvidnosti s prodajanjem sredstev ali izposojanjem denarja. Časovno

18

načrtovanje je kritičnega pomena za uravnavanje likvidnosti: bančniki morajo namreč previdno načrtovati kako, kdaj in kje lahko dvignejo sredstva, potrebna za dosego likvidnosti. Veliko likvidnostnih težav v bančništvu pride iz zunanjosti banke, kot rezultat finančne dejavnosti njenih strank. Likvidnostne težave strank se posledično prenesejo tudi v njihove banke. Dramatičen primer tega pojava se je zgodil neposredno za sesutjem svetovnega trga vrednostnih papirjev oktobra leta 1987. Investitorji, ki so se močno zadolžili, da bi kupili delnice, so bili prisiljeni zagotoviti dodatna sredstva za zaščito svojih delniških posojil. Zato so šli v velikem številu k svojim bankam, in s tem preusmerili likvidnostno krizo na kapitalskem trgu v likvidnostno krizo bank. Bistvo težav za banke pri upravljanju z likvidnostjo je možno opisati v dveh strnjenih izjavah: 1. Le redko je v določenem trenutku povpraševanje po bančni likvidnosti enako njeni

likvidnostni zalogi. Banka se torej mora vedno ukvarjati, bodisi z likvidnostnim primanjkljajem, bodisi z likvidnostnim presežkom.

2. Obstaja povezava med bančno likvidnostjo in donosnostjo. Več bančnih virov je uporabljenih, da bi banka zadovoljila pričakovanja po likvidnosti, manjša je pričakovana donosnost (drugi dejavniki ostanejo pri tem nespremenjeni).

Tako bo zagotavljanje primerne likvidnosti stalen problem pri uravnavanju likvidnosti, ki bo vedno imelo velike posledice za donosnost banke. Odločitve o uravnavanju likvidnosti se zato ne smejo sprejemati ločeno od ostalih oddelkov v banki. Poleg tega, reševanje likvidnostnih težav povzroči banki tudi stroške, kot so obrestne mere za izposojena sredstva, transakcijski stroški za čas in denar, potreben za iskanje primernih likvidnostnih sredstev in oportunitetni stroški v obliki prihodnjih zaslužkov, ki se jim morajo odpovedati, zaradi prodaje sredstev, s katerimi bodo lahko zadovoljili likvidnostne potrebe. Seveda mora vodstvo banke pretehtati te stroške v primerjavi z aktualnimi potrebami po likvidnosti institucije. Če banka kadarkoli razpolaga s presežno likvidnostjo, mora biti njeno vodstvo pripravljeno takoj vložiti ta presežna sredstva, da bi se izognilo oportunitetnim stroškom, ki bi jih ta sredstva povzročila, ker jih ne bi uporabljali, in tako z njimi banke ne bi dosegale nobenega zaslužka. Lahko bi torej rekli, da je upravljanje z bančno likvidnostjo povezano s tveganjem, da se bodo obrestne mere spremenile (tveganje obrestne mere) in s tveganjem, da likvidna sredstva ne bodo na razpolago v količinah, ki jih banka potrebuje (tveganje razpoložljivosti). Če se obrestne mere povečajo, se bo finančnim sredstvom, kot so na primer državne obveznice, ki jih banka namerava prodati, da bi povečala svoja likvidnostna sredstva, zmanjšala vrednost, in banka jih bo morala prodati z izgubo. Ne le, da bo banka s prodajo teh sredstev bistveno manj povečala likvidnostna sredstva, s tem bo tudi povzročila zmanjšanje svojih zaslužkov. Potem bo povečevanje likvidnih sredstev z izposojanjem stalo več kot povečanje obrestnih mer in nekatere oblike izposojenih sredstev banki ne bodo več na razpolago. Če bodo tisti, ki posojajo likvidna sredstva zaznali, da je posojanje določeni banki bolj tvegano kot prej, bo le-ta prisiljena plačati višje obrestne mere za izposojena sredstva, nekateri pa bodo preprosto zavrnili posojanje teh sredstev tej banki.

19

3 STRATEGIJE ZA URAVNAVANJE LIKVIDNOSTI Upravljanje z likvidnostjo v banki bi lahko označili kot proces zagotavljanja denarnih sredstev za izpolnitev denarnih pogodbenih ali relacijskih obveznosti banke v vsakem trenutku in ob racionalnih cenah. Banka mora imeti torej vedno na razpolago določena likvidna sredstva in mora z njimi tudi razumsko upravljati. Ne smemo namreč pozabiti, da likvidna sredstva ne prinašajo donosov in da torej prevelik obseg likvidnih sredstev, glede na dejanske potrebe, znižuje donosnost banke. Pri upravljanju z likvidnostjo mora zato banka tehtati med stroški nelikvidnosti in izgubo donosov zaradi presežnih likvidnih sredstev ter tako doseči optimalno razmerje med donosnostjo in likvidnostjo, to je med donosnostjo in tveganjem (Dimovski in Gregorič, 2000, 116). Namen uravnavanja likvidnosti je skrb, da banka v celoti izpolnjuje svoje pogodbene obveznosti. Odločilne prvine učinkovitega uravnavanja likvidnosti v bankah so: dober informacijski sistem, osrednja kontrola likvidnosti, preučevanje potreb po denarnih sredstvih po več različnih scenarijih, razpršenost virov denarnih sredstev in načrtovanje vseh naštetih prvin (Borak, 1998, 27). Scenarij upravljanja z likvidnostjo je na notranjih in zunanjih predpostavkah ocenjena likvidnostna pozicija banke in na tej podlagi sprejeti ukrepi z namenom zagotavljanja ustrezne likvidnostne pozicije, ki vključujejo najmanj: - osnovni scenarij upravljanja likvidnosti je scenarij, katerega predpostavke odražajo

pričakovano smer in pogoje poslovanja banke in za katere se z gotovostjo predvideva, da bodo vplivali na likvidnost banke ob upoštevanju normalnega teka poslovanja;

- scenarij izjemnih situacij pomeni scenarij upravljanja z likvidnostjo, katerega predpostavke odražajo drugačne smeri in pogoje poslovanja kot v osnovnem scenariju oziroma katerih predpostavke vsebujejo pomembne spremembe dejavnikov, ki vplivajo na likvidnost banke v smeri poslabšanja (2. člen Sklepa o minimalnih zahtevah za zagotavljanje ustrezne likvidnostne pozicije bank in hranilnic, Ur. List RS, št. 28/07).

Skozi leta so izkušeni upravitelji likvidnosti razvili nekaj strategij za soočanje z bančnimi likvidnostnimi problemi: (1) pridobivanje likvidnosti iz naložb (naložbeno uravnavanje likvidnosti), (2) zanesti se na izposojeno likvidnost za zadovoljitev povpraševanja po gotovini (upravljanje z obveznostmi) in (3) uravnoteženo (sredstva in obveznosti) uravnavanje likvidnosti.

3.1 Strategija naložb Najstarejši pristop za zadovoljitev potreb banke po likvidnosti je poznan kot premoženjsko uravnavanje likvidnosti. Ta strategija se uporablja na tak način, da se likvidnost hrani v obliki holdingov likvidnih sredstev, pretežno v gotovini in prodajnih vrednostnih papirjih. Ko so likvidna sredstva potrebna, se izbrana sredstva prodajo za denar, dokler niso zadovoljene vse potrebe banke po likvidnosti. To strategijo običajno imenujemo tudi pretvorba premoženja, ker se likvidnostna sredstva povečajo s preoblikovanjem negotovinskih sredstev v gotovino.

20

Premoženjsko uravnavanje likvidnosti (Asset liquidity management) pomeni zanašanje na likvidna sredstva, ki bodo lahko zlahka prodana za gotovino, da bi s tem zadovoljili potrebe banke po likvidnosti. Likvidno premoženje (liquid asset) je premoženje, ki se zlahka proda, in ki ima razmeroma stabilne cene ter se da preoblikovati (torej lahko imetniki popolnoma preoblikujejo sredstva prvotno vložena v premoženje). Imeti mora tri značilnosti, in sicer: 1. Likvidno premoženje mora imeti na razpolago pripravljeno tržišče, tako da se lahko

preoblikuje v gotovino brez zamude. 2. Mora imeti smiselne in stabilne cene, tako da je trg, ne glede na to, kako hitro mora biti

premoženje prodano ali kako velika je prodaja, sposoben in pripravljen absorbirati to prodajo brez znatnega zmanjševanja cene.

3. Mora biti vračljivo, tako da lahko prodajalec povrne njeno začetno naložbo, z majhnim tveganjem izgube.

Tabela 2: Glavne možnosti ohranjanja likvidnosti v bančnih sredstvih

Glavne možnosti bank, za ohranjanje likvidnosti, so naslednje oblike sredstev, ki so lahko prodane takrat, ko je potrebna dodatna količina gotovine:

1. Zakladne menice – neposredna obveznost države, izstavljena z odbitkom in kompenzirana na nominalno vrednost ko dospe v plačilo. Zakladne menice imajo običajno dospelost 3, 6 ali 12 mesecev, z možnostjo prodaje pred zapadlostjo.

2. Posojila iz bančnih rezerv s kratkim (običajno čez noč) časom dospelosti. 3. Nabava likvidnih vrednostnih papirjev z začasnim odkupom (repo posli) – uporaba

visoko kvalitetnih vrednostnih papirjev kot poroštvo za pridobitev posojil od trgovcev in drugih ustanov, ki posojajo sredstva.

4. Namestitev ustreznih vlog s pomočjo drugih bank – te notranje vloge bank so lahko izposojene ali posojene v minuti preko telefona ali nakazila.

5. Obveznice in zapisi lokalnih skupnosti – terjatve vrednostnih papirjev izdane s strani države ali vlade, ki imajo čas dospelosti od nekaj dni do nekaj let.

6. Vrednostni papirji zveznih organov – kratkoročni in dolgoročni dolžniški instrumenti, ki so bili prodani s strani zveznih jamstvenih agencij, kot je na primer FNMA (Fannie Mae)

7. Bančni menični akcepti 8. Komercialni papirji – kratkoročne terjatve, ki jih izdajo velike korporacije z odlično

kreditno boniteto. 9. Eurodepoziti

Vir: Prirejeno po Rose, 2004, 352 Med najbolj priljubljenimi likvidnimi sredstvi bank so zakladne menice, posojila iz bančnih rezerv, depoziti drugih bank, obveznice in zapisi lokalnih skupnosti, državni vrednostni papirji, bančni akcepti in eurodepoziti. Čeprav banka lahko okrepi svoj likvidnostni položaj z držanjem več likvidnih sredstev, ne bo zaradi tega nujno tudi likvidna ustanova, ker na bančni likvidnostni položaj vplivajo tudi zahteve po likvidnosti, ki pa tega ne dopuščajo. Treba je vedeti, da je banka likvidna le, če ima dostop, ob smiselnih stroških, do ravno tolikšne količine likvidnih sredstev, kot je potrebno v določenem času.

21

Strategija premoženjskega uravnavanja likvidnosti se v glavnem uporablja v manjših bankah, pri katerih je za uravnavanje likvidnosti ta pristop manj tvegan kot zadolževanje. Toda pretvorba sredstev ni pristop brez stroškov. Prvič, prodaja premoženja pomeni, da banke izgubijo prihodnje zaslužke, ki bi jih to premoženje ustvarilo, če ne bi bilo prodano. Tako torej obstajajo oportunitetni stroški. Ti nastanejo zaradi sredstev, ki morajo biti prodane, da bi zadovoljili likvidnostne zahteve. Večinoma prodaja premoženja vključuje tudi transakcijske stroške (komisijske stroške), ki so plačani borznim posrednikom. Razen tega, bo premoženje, ki je v negotovosti, morda moralo na trgu biti prodano po nižji ceni, kar banki povzroči precejšnje kapitalske izgube. Vodstvo mora poskrbeti, da se tisto premoženje, ki ima najmanj možnosti, da ustvari dobiček, proda prvo. Tako se lahko banka izogne oziroma zmanjša oportunitetne stroške, ki izhajajo iz izgube prihodnjih zaslužkov. Prodajanje premoženja, zaradi povečanja likvidnosti, pa povzroča tudi slabši izgled bančne bilance stanja, saj so predmet prodaje običajno manj tvegani vladni vrednostni papirji. Le-ti pa namreč dajejo vtis, da je banka finančno močna. Navsezadnje pa likvidna sredstva prinašajo najnižje stopnje donosa med vsemi finančnimi sredstvi. Bančniki se morajo zaradi vlaganj v likvidna sredstva odpovedati višjim donosom, ki bi jim ga prinesla vlaganja v druga sredstva, v katera bi raje vlagali, če jim ne bi bilo treba biti tako dobro pripravljeni na likvidnostno povpraševanje.

Slika 3: Povprečna struktura naložb bank v Sloveniji za leto 2007

Vir: Letno poročilo 2007, Banka Slovenije Dospelost blagajniških zapisov Banke Slovenije in s tem občutno zmanjšanje deleža naložb v dolžniške vrednostne papirje (s 24,7% na 18,5%) je vplivalo predvsem na zmanjšanje strukturnih deležev naložb v finančna sredstva, razpoložljiva za prodajo in v posesti do zapadlosti, in še pospešilo že tako živahno kreditiranje nebančnega sektorja. To se je odrazilo tudi v nadpovprečni 6,4-odstotni rasti deleža kreditov nebančnega sektorja v povprečni strukturi naložb, ki tako zajema že skoraj dve tretjini vseh naložb bank, medtem

22

ko je delež drugih postavk ohranil skoraj enake deleže kot v preteklem letu (Banka Slovenije, 2007, 47).

Strategija zadolževanja V 1960-em letu je veliko bank, vodenih s strani največjih v panogi, začelo povečevati svoja likvidnostna sredstva z izposojanjem na denarnem trgu. Ta strategija izposojene likvidnosti -pogosto imenovana tudi uravnavanje likvidnosti z nakupom ali obveznostjo - deluje na tak način, da si banka izposodi ravno tolikšno količino likvidnih sredstev, da lahko z njimi pokrije pričakovano povpraševanje po likvidnosti. Upravljanje z obveznostmi (liability management) pomeni uporabo izposojenih sredstev za pokrivanje bančnih likvidnostnih potreb. Izposojanje likvidnostnih sredstev ima številne prednosti. Banka se lahko odloči za izposojo takrat, ko sredstva dejansko potrebuje, za razliko od hranjenja likvidnosti v obliki sredstev, kjer mora, vsaj za nekatera sredstva, biti ves čas na razpolago tudi skladišče, poleg tega pa se zniža tudi potencialen donos, saj imajo likvidna sredstva običajno zelo nizke donose. Uporaba izposojenih sredstev omogoča banki tudi to, da pusti velikost in sestavo portfelja svojih sredstev nespremenjenega, če je zadovoljna s sredstvi, ki jih trenutno ima. Če banka potrebuje več sredstev, preprosto poveča svojo stopnjo ponudbe, dokler ne pridobi potrebne količine teh sredstev. Če pa potrebuje manj sredstev, lahko svojo stopnjo ponudbe zniža.

Tabela 3: Glavne možnosti za izposojanje likvidnosti

Ko se pomanjkanje likvidnosti poveča, si banka lahko običajno izposodi sredstva iz katerega od naslednjih virov:

1. Izposoja sredstev – rezerve iz bank in drugih posojevalcev denarnih sredstev, do katerih je omogočen takojšen dostop.

2. Prodaja likvidnih, nizko tveganih vrednostnih papirjev na podlagi začasnega odkupa (RP) bankam in drugim institucijam, ki imajo presežek sredstev. Repo posli imajo običajno fiksne obrestne mere in zapadlosti, čeprav veljavnost pogodbe repo poslov obstaja, dokler izposojevalec ali posojevalec ne prekine pogodbe.

3. Izdaja večjih potrdil o vlogah ključnim korporacijam, vladnim enotam in premožnejšim posameznikom za obdobje od nekaj dni do nekaj mesecev po dogovorjeni obrestni meri med banko in njeno stranko.

4. Izdaja vlog v euro valuti po obrestni meri, določeni na podlagi ponudbe in povpraševanja po tem kratkoročnem depozitu.

5. Izposojanje sredstev z operacijami diskontiranja - po navadi je na razpolago v manj kot nekaj minutah, zagotavlja pa, da ima banka na voljo garancijo (tipični vladni vrednostni papirji) in potrjeno dovoljenje za izposojo sredstev pri centralni banki. Večina teh velja le nekaj dni. Vir: Prirejeno po Rose, 2004, 353

Ključni viri za banke pri izposojanju likvidnosti so običajno velika prenosna potrdila o vlogi (CDs), izposojanje sredstev, reodkupni sporazumi (pri katerih so vrednostni papirji prodani začasno z dogovorom, da bodo odkupljeni nazaj), euro obveznice in izposojanje pri centralni banki znotraj države ali regije. Te strategije uravnavanja z obveznostmi so

23

najbolj uporabljane s strani večjih bank, ki si pogosto izposodijo skoraj 100 odstotkov vseh svojih likvidnostnih potreb. Izposojanje likvidnosti pa je tudi najbolj tvegan pristop za reševanje bančnih likvidnostnih težav (obenem pa prinaša tudi največji pričakovani donos), zaradi spremenljivosti obrestne mere na denarnem trgu in zaradi hitrosti, s katero se lahko spremeni razpoložljivost kreditov. Pogosto morajo banke nabaviti likvidna sredstva, ko je to najbolj težko, tako zaradi stroškov, kot tudi zaradi razpoložljivosti. Pri izposojanju so za banko stroški vedno negotovi, kar poveča tudi negotovost za neto zaslužek banke. Poleg tega, je banka, ki se znajde v finančnih težavah, običajno bolj odvisna od izposojenih sredstev, zlasti ker se novica o bančnih težavah širi in vlagatelji začnejo dvigovati svoja sredstva. Hkrati pa so tudi druge finančne institucije zaradi tveganja, ki je prisotno, manj pripravljene posoditi sredstva banki, ki se znajde v težavah.

Slika 4: Povprečna struktura obveznosti bank v Sloveniji za leto 2007

Vir: Letno poročilo 2007, Banka Slovenije Z intenzivnim zadolževanjem bank pri bankah se že več let veča delež obveznosti do bank, ki je leta 2007 predstavljal že skoraj 35% vseh virov. Samo v zadnjem letu se je njihov delež povečal za 4,7 odstotne točke, kar pa je manj kot v predhodnih letih, ko se je izboljšanje gibalo okrog 6 odstotnih točk. Premik strukture v korist obveznosti do bank gre skoraj v celoti na račun zmanjšanja obveznosti do nebančnega sektorja, katerih delež se je v preteklem letu ponovno zmanjšal za dobrih 5 odstotnih točk in tako ne dosega več 50-odstotnega deleža (Banka Slovenije, 2007, 46).

Uravnotežena strategija zadolževanja Uravnoteženo uravnavanje likvidnosti (balanced liquidity management) pomeni kombinirano uporabo likvidnih sredstev (uravnavanje sredstev) in izposojanja likvidnosti (uravnavanje obveznosti) za zadovoljitev bančnih potreb po likvidnosti.

24

Zaradi tveganja, ki se običajno pojavi pri zanašanju samo na izposojanje likvidnosti, in zaradi stroškov, ki se pojavijo pri ohranjanju likvidnosti v obliki sredstev, se večina bank odloči za kombinirano uporabo teh dveh strategij uravnavanja likvidnosti (uravnavanje sredstev in uravnavanje obveznosti). Pri strategiji uravnoteženega uravnavanja likvidnosti so zahteve po likvidnosti dosežene tako, da ima banka nekaj likvidnosti v obliki sredstev (večinoma v obliki likvidnih vrednostnih papirjev in depozitov pri drugih bankah), medtem ko ima preostalo količino likvidnostnih potreb zadovoljeno z vnaprej dogovorjenimi linijami posojil pri ustreznih bankah in drugih, ki ji lahko zagotovijo potrebna sredstva. Nepričakovane potrebe po gotovini pa so zadovoljene s kratkoročnimi zadolžitvami. Dolgoročne likvidnostne potrebe so lahko načrtovane in sredstva za njihovo zadovoljitev so lahko v obliki kratkoročnih in srednjeročnih posojil in vrednostnih papirjev, ki se bodo preoblikovali v gotovino, ko se bodo te potrebe pojavile. Uspešno uravnavanje likvidnosti kratkoročno zahteva uravnavanje denarnih sredstev v banki, dolgoročno pa poleg analiziranja nastalih likvidnostnih razmikov tudi ustrezno planiranje likvidnosti. Banka mora biti sposobna pravilno oceniti svoje potrebe po likvidnih sredstvih in si tako zagotoviti potrebna sredstva po razumnih stroških (Dimovski in Gregorič, 2000, 117).

Nekatere posebnosti pri zagotavljanju likvidnosti bank 1 Med faktorji, ki vplivajo na likvidnost so najmočnejši zunanji. Le-ti se pojavljajo hitro in iznenada v obliki večjih odlivov denarnih sredstev in ukrepov centralnoemisijske banke. To so posebnosti, ki jih gospodarske organizacije nebančnega sektorja ne poznajo. Zato je tudi likvidnostna politika banke specifična; in to ne samo kar se tiče sredstev, s katerimi disponira, temveč tudi iz nekaterih drugih vidikov, kot je razpoložljivi čas reagiranja, tveganja, dohodkovni učinek itd. Banka brez upoštevanja teh specifičnosti ne more učinkovito zagotavljati svoje likvidnosti. Kvantitativni in rokovni vidik. Da bi banka dosegla izravnavo neuravnoteženosti odliva in priliva sredstev na svojem rednem računu pri centralnoemisijski banki, mora to storiti predvsem z ustreznim zneskom – torej je pri tem pomemben kvantitativni vidik. Pri primanjkljaju likvidnih sredstev mora z ustreznimi dispozicijami mobilizirati sredstva v taki višini, kot je potrebno, da pokrije primanjkljaj; pri presežku likvidnih sredstev pa plasira sredstva v taki višini, ki presegajo optimalno likvidnost. Izbor dispozicije je torej odvisen od višine sredstev, potrebnih za finančno izravnavo. Če ima torej banka na voljo več možnosti, bo izbrala tisto, ki glede na višino sredstev najbolj ustreza potrebam. Najemanje in plasiranje denarnih sredstev je v banki vedno povezano z določenimi roki. Torej mora banka tudi tej okoliščini pri vodenju likvidnostne politike posvečati pozornost. Namreč, najemanje denarnih sredstev na primer ne vpliva samo v trenutku x na njihovo povečanje sredstev na rednem računu pri centralnoemisijski banki, temveč bo po x + 30 dni (če je banka kredit najela za 30 dni) prišlo do odliva sredstev, kar lahko takrat ogrozi likvidnost, če banka v tem času ne računa normalizacijo likvidnostnega stanja. Pri najemanju in plasiranju denarnih sredstev mora torej banka posvečati pozornost temu,

1 Povzeto po Bobek, 1992, 67-69

25

kakšna bo situacija v trenutku x + 1. Če obstaja namreč v trenutku x presežek likvidnih sredstev, a banka računa, da bo ta presežek obstajal do trenutka x + 1, potem mora ta presežek plasirati na rok x + 1, in ne na primer na rok x + 2; ker bi v tem primeru po roku x + 1 prišla v likvidnostne težave. Iz tega sledi, da mora banka med ukrepi izbrati tistega, ki bo tudi v poznejših razdobjih preprečil presežek ali primanjkljaj likvidnih sredstev. Upoštevanje stopnje mobilnosti. Likvidnostno neravnotežje nastopi v banki zelo hitro in iznenada, zato mora biti banka sposobna hitro reagirati. Sposobnost banke, da na nastalo neravnotežno situacijo hitro reagira, se lahko poveča s tem, da predčasno spreminja sklenjena dolžniško-upniška razmerja. Najeta denarna sredstva se lahko v tem primeru predčasno vrnejo, plasirana pa se lahko pred rokom vnovčijo. Povedano drugače, dana mora biti sposobnost, da se roki menjajo. Stopnja mobilnosti je visoka, če se roki terjatev ali obveznosti lahko vsak trenutek spreminjajo. Stopnja mobilnosti pa je majhna, če je to možno doseči z znatno izgubo časa. Če je dolžniško-upniški odnos, ki se sploh ne more pred rokom spremeniti, po svoji stopnji mobilnosti enak ničli, takrat govorimo o imobilnosti. Tveganje in rentabilnostni učinek. Bančni posli so povezani s celo vrsto tveganj. Tveganje, ki je povezano z likvidnostjo banke, je predvsem v tem, da komitent, ki mu je banka dala kredit, tega ne bo vrnil v roku ali pa ga sploh ne bo vrnil. Banka mora zato med možnimi kreditnimi plasmaji izbrati tistega, kjer je tveganje najmanjše. Neuravnoteženo likvidnostno stanje pa ima svoje posledice tudi za rentabilnost banke. Izbor napačne dispozicije lahko zmanjša rentabilnost, predvsem, če so časovna nihanja sredstev in dispozicije neusklajene. Informacijski temelji. Glede na pogoje, v katerih se v bankah izvaja likvidnostna politika, je bistvenega pomena, da ima banka organizirane ustrezne informacijske temelje, brez katerih ne more spremljati gibanja sredstev svojih komitentov, kot tudi gibanja tistih sredstev, ki so pod nadzorom centralnoemisijske banke. Sodobni informacijski sistemi omogočajo bankam popoln pregled nad vsemi sredstvi in njihovim gibanjem, tako da je možno planiranje likvidnostne situacije za vsak trenutek. Najpomembnejše pri tem je, da se banka odloči, katera sredstva bo spremljala in kako jih bo v svojem informacijskem sistemu zajela. Banka mora težiti k čim popolnejšemu pregledu nad vsemi denarnimi tokovi, to ji sicer popolnoma ne uspeva, in to zaradi tega ne, ker ji niso znani vsi finančni tokovi komitentov, katerih denarna sredstva obsegajo večino vseh denarnih sredstev v banki. Ne glede na to stanje pa mora banka težiti za tem, da s statističnim spremljanjem gibanja denarnih sredstev komitentov ugotovi zakonitosti in oscilacije v teh gibanjih, ker edino tako lahko z ustreznimi ukrepi odpravi likvidnostno neravnotežje, še preden to nastopi. Učinkovitost spremljanja gibanja denarnih sredstev komitentov je zelo odvisna od samega obsega plačilnega prometa v banki. Poleg tega je pomembno tudi, da banka spremlja vsakodnevne spremembe denarnih sredstev, in da ima pregled nad potrebo po izločanju v obvezno rezervo. Hitrost reagiranja. Ker je za odpravo likvidnostnega neravnotežja običajno zelo malo časa, je potrebno, da banka hitro reagira. V sposobnosti banke, da hitro reagira, je bistveni temelj za ohranitev optimalne likvidnosti. Kajti če banka ni sposobna hitro reagirati, potem bo likvidnostno neravnotežje, ki grozi, tudi nastopilo, če pa je že nastopilo, bo zaradi počasnega reagiranja ogrožalo celotno poslovanje banke in grozilo z ukrepi

26

centralnoemisijske banke. Hitrost reagiranja je v komplementarni povezavi z oblikovanjem sekundarne in terciarne likvidnostne rezerve. Ob zaznavi neravnotežja banka, glede na razpoložljivi čas, aktivira svoje likvidnostne rezerve; čim hitreje lahko reagira, tem ustreznejše rezerve lahko pri tem uporabi.

Smernice za upravitelje likvidnosti Skozi leta so upravitelji bančne likvidnosti razvili nekaj pravil, ki jih vodijo pri njihovih dejavnostih. Prvič, upravitelj likvidnosti mora ohranjati znotraj banke vse dejavnosti oddelka, ki se ukvarja z uporabo sredstev, in oddelka, ki se ukvarja s povečanjem sredstev, ter usklajevati vse njihove dejavnosti s svojimi. Kadarkoli oddelek komercialnih posojil odobri novo kreditno linijo komitentu, se mora upravitelj likvidnosti pripraviti na možne dvige gotovine na tej kreditni liniji. Če se na vezanem in varčevalnem računu pričakuje, da bodo prejeli nekaj velikih potrdil o vlogi v naslednjih nekaj dneh, mora biti o tem obveščen tudi upravitelj likvidnosti. Drugič, upravitelj likvidnosti bi moral, če je to možno, vnaprej vedeti, če največji kreditni ali depozitni komitent načrtuje dvig gotovine ali vplačilo gotovine. To omogoča managerjem, da vnaprej načrtujejo učinkovitejše soočanje z nenadnimi likvidnostnimi primanjkljaji ali presežki. Tretjič, upravitelj likvidnosti mora poskrbeti, da so prioritete in cilji, v zvezi z uravnavanjem likvidnosti, jasni. V bližnji preteklosti je bila bančnemu likvidnostnemu položaju pogosto namenjena večja prednost, ko je prišlo do alokacije (razdelitve) sredstev. Tipična predpostavka je bila, da je banka imela malo ali celo nič nadzora nad svojimi viri sredstev (v glavnem depoziti) - ti so bili določeni s strani javnosti - lahko pa je nadzorovala uporabo teh sredstev. Ker zakon običajno od vsake banke zahteva, da ima likvidna sredstva nameščena tudi pri centralni banki, in ker banka mora biti ves čas pripravljena obvladovati dvige gotovine, je uravnavanju likvidnosti in preoblikovanju zadostne količine sredstev v likvidna sredstva namenjena največja prednost. Danes ima uravnavanje likvidnosti, poleg najvišje prioritete, v glavnem vlogo nudenja podpore. Banka bi morala odobriti vsa donosna posojila in prepustiti upraviteljem likvidnosti nalogo, da najde zadostno količino denarja za njihovo financiranje. Četrtič, bančne potrebe po likvidnosti in likvidnostne odločitve morajo biti analizirane na podlagi naslednjih izhodišč, da bi se izognile presežku ali primanjkljaju likvidnosti. In sicer, presežna likvidnost, ki ni reinvestirana na isti dan kot se pojavi, povzroči izgubo donosa za banke, medtem ko mora biti likvidnostni primanjkljaj obravnavan hitro, da bi se izognili nevšečnostim, zaradi hitrega izposojanja ali prodaje sredstev, ki povzročijo prekomerne izgube za banko.

27

4 OCENITEV BANČNIH LIKVIDNOSTNIH POTREB V zadnjih letih je bilo razvitih nekaj metod za ocenjevanje bančnih likvidnostnih zahtev, in sicer (a) pristop virov in uporabe sredstev, (b) pristop strukture sredstev in (c) pristop likvidnostnih kazalnikov. Vsaka od teh metod vsebuje specifične predpostavke in prinaša samo ocene dejanskih likvidnostnih zahtev v kateremkoli danem času. Zatorej mora biti upravitelj likvidnosti vedno pripravljen uskladiti zahteve (ocene) po bančni likvidnosti, ko so nove informacije na voljo. Dejansko večina bank skrbi za to, da njihove likvidne rezerve vsebujejo planirano sestavino, ki jo sestavljajo rezerve, ustvarjene s pomočjo najnovejše likvidnostne napovedi, in varovalno sestavino, ki je sestavljena iz posebne marže likvidnih sredstev, ki jo narekuje najnovejša napoved. Varovalna likvidnostna sestavina je lahko velika ali majhna, odvisno od vodstvene filozofije in njegovega stališča do tveganja – ki je, koliko možnosti, da zmanjka gotovine, je vodstvo pripravljeno sprejeti.

Pristop virov in uporabe sredstev Metoda virov in uporabe sredstev (sources and uses of funds method) je postopek za ocenjevanje zahtev po bančni likvidnosti z osredotočenjem predvsem na pričakovane spremembe depozitov in posojil. Začne se z dvema preprostima dejstvoma: 1. Bančna likvidnost se povečuje s povečevanjem vlog in upadanjem (zmanjševanjem)

posojil. 2. Bančna likvidnost se zmanjšuje z zmanjševanjem vlog in povečevanjem (naraščanjem)

posojil. Kadar se viri in uporaba sredstev ne ujemajo, ima banka opravka z likvidnostno vrzeljo (liquidity gap), ki je ocenjena kot vrednost celotne razlike med viri in uporabo sredstev. Ko likvidnostni viri (povečevanje vlog in zmanjševanje posojil) presežejo uporabo likvidnih sredstev (zmanjševanje depozitov in povečevanje posojil), bo imela banka pozitivno likvidnostno vrzel. Ta presežek likvidnih sredstev mora biti hitro vložen v premoženje, ki prinaša zaslužek, dokler ni potreben za pokrivanje prihodnjih gotovinskih potreb. Po drugi strani, ko uporaba likvidnih sredstev preseže likvidnostne vire, se banka sooči z likvidnostnim primanjkljajem oziroma z negativno likvidnostno vrzeljo. Tedaj mora povečati likvidna sredstva z najcenejšimi in najbolj časovno ustreznimi viri, ki so na razpolago. Ključne stopnje pri pristopu virov in uporabe sredstev so naslednje: 1. Posojila in depoziti morajo biti predvideni (napovedani) za določeno obdobje

načrtovanja likvidnosti. 2. Te predvidene spremembe posojil in depozitov morajo biti za to isto obdobje tudi

izračunane. 3. Upravitelj likvidnosti mora oceniti za to obdobje bančna neto likvidnostna sredstva,

njihov presežek ali primanjkljaj, s primerjanjem ocenjenih sprememb posojil z ocenjenimi spremembami depozitov.

Banke uporabljajo za pripravo napovedi depozitov in posojil široko paleto različnih statističnih metod, dopolnjenih s presojo in izkušenostjo upraviteljev. Na primer, bančni

28

ekonomski oddelek ali upravitelji likvidnosti lahko razvijejo naslednje modele napovedovanja: o Ocenjena sprememba celote posojil za bližnje obdobje (To je funkcija načrtovane rasti

v gospodarstvu (na primer rast bruto domačega proizvoda (BDP) ali poslovnih prodaj); načrtovanih četrtletnih korporacijskih zaslužkov; trenutne ocene rasti narodne ponudbe denarja; načrtovane osnovne bančne stopnje posojil minus stopnje komercialnih papirjev in načrtovane stopnje inflacije.)

o Ocenjena sprememba celotnih depozitov za bližnje obdobje (To je funkcija načrtovane rasti osebnega dohodka v gospodarstvu; načrtovanih rasti prodaje na drobno; trenutne ocene rasti narodne ponudbe denarja; pričakovanega donosa depozitov na denarnem trgu in načrtovane stopnje inflacije.)

Uporaba napovedi posojil in depozitov, ustvarjenih na podlagi omenjenih modelov, omogoča upraviteljem, da ocenijo potrebo po likvidnosti banke z naslednjim izračunom: Ocenjen likvidnostni primanjkljaj (-) ali Ocenjena sprememba Ocenjena sprememba presežek (+) za = v celotnih - v celotnih bližnje obdobje depozitih posojilih Nekoliko preprostejši pristop za ocenjevanje prihodnjih depozitov in posojil je, da razdelimo napoved rasti prihodnjih depozitov in posojil na tri ključne komponente (sestavine): 1. Komponenta gibanja (trendna komponenta), katero lahko banka oceni s pomočjo

postavitve linije gibanja (stalna rast), kjer uporabi letno, četrtletno ali mesečno gibanje celote depozitov in posojil v najmanj zadnjih 10-ih letih (ali katero drugo obdobje, ki je dovolj dolgo za določitev gibanja ali povprečne stopnje rasti).

2. Sezonska komponenta, ki izmeri kakšno je pričakovano obnašanje depozitov in posojil, na podlagi sezonskih dejavnikov.

3. Ciklična komponenta, ki predstavlja pozitivna ali negativna odstopanja od celotnih pričakovanih depozitov in posojil (izmerjena z vsoto trendnih in sezonskih komponent), in je odvisna od prednosti in slabosti gospodarstva v tekočem letu.

Pristop strukture sredstev Še en pristop za ocenitev bančnih likvidnostnih zahtev je metoda strukture sredstev (structure of funds method). To je metoda za ocenitev bančnih likvidnostnih potreb z delitvijo njenih izposojenih sredstev na kategorije, ki temeljijo na verjetnosti dviga gotovine. V prvem koraku so bančni depoziti in drugi viri sredstev razdeljeni v kategorije na podlagi ocenjene verjetnosti, da bodo dvignjeni in tako izgubljeni za banko. Za ponazoritev, lahko razdelimo bančne depozitne in nedepozitne obveznosti v tri kategorije: 1. Obveznosti »tveganega denarja« – depoziti in druga izposojena sredstva (kot so

državna sredstva), ki so zelo interesno občutljiva, in za katere je management prepričan, da bodo dvignjeni med trenutnim obdobjem.

29

2. Ranljiva sredstva – depoziti komitentov, katerih precejšen delež, morda 25 do 30 odstotkov, bo po vsej verjetnosti odstranjen iz banke, med trenutnim časovnim obdobjem.

3. Stabilna sredstva (pogosto imenovana tudi bistveni viri sredstev ali bistvene obveznosti) – sredstva, ki jih management obravnava kot najmanj verjetne, da bodo odstranjeni iz banke (razen majhen odstotek celote).

Drugič, upravitelj likvidnosti mora razdeliti likvidna sredstva glede na nekatera želena operativna pravila, na vsako izmed teh treh vrst virov depozitov. Skupno pravilo za ranljive depozitne in nedepozitne obveznosti je, da se ohrani fiksen odstotek njihove celotne količine – recimo 30 odstotkov – v likvidnih rezervah. Za stabilne (bistvene) vire sredstev, se banka lahko odloči namestiti manjše razmerje njihove celote – mogoče 15 odstotkov ali manj – v likvidne rezerve. Potemtakem bo likvidna rezerva za bančne depozitne in nedepozitne obveznosti naslednja: Likvidnostna rezerva obveznosti = 0.95 x (depozitna in nedepozitna sredstva

»tveganega denarja« - držanje zakonske rezerve) + 0.30 x (ranljiva depozitna in nedepozitna sredstva – držanje zakonske rezerve) + 0.15 x (stabilna depozitna in nedepozitna sredstva – držanje zakonske rezerve)

V primeru posojila, mora biti banka ves čas pripravljena ustvariti dobra posojila – to je ustrezati zakonitim (legalnim) posojilnim potrebam tistih strank, ki zadovoljujejo bančne standarde kakovosti v zvezi s posojilom. Banka mora imeti na voljo zadostno količino likvidnih rezerv, ker ko odobri posojilo stranki, bo le-ta dohodek porabila v nekaj urah ali dneh, in ta sredstva bodo prešla k drugim bankam. Kakorkoli že, banka noče zavrniti nobenega dobrega posojila, saj posojilne stranke prinesejo v banko nove depozite in običajno so ravno te stranke glavni viri bančnih zaslužkov iz naslova obresti in pristojbin. Sedanje razmišljanje o bančništvu v precejšnji meri predlaga, da bi banka morala odobriti vsa dobra posojila, računajoč na svoje zmožnosti posoditi likvidna sredstva, in če je potrebno, kriti neodložljive potrebe po gotovini. To je znano kot doktrina razmerja strank: management se mora truditi odobriti vsa dobra posojila, ki so mu na voljo, ter s tem doseči dolgotrajno razmerje s stranko, ki se bo nadaljevalo v ustvarjanje depozitov in posojil tudi v prihodnosti. Današnji pojem bančnega razmerja pravi, da ko je stranki enkrat odobreno posojilo, lahko banka prodaja tej stranki tudi druge bančne storitve in s tem ustvari večdimenzionalen odnos, ki bo prinesel banki dodatni dohodek iz naslova pristojbin ter povečal odvisnost stranke od te institucije. To sklepanje predlaga, da mora management poskušati oceniti največjo možno količino posojil in nato držati v obliki likvidnih rezerv ali izposojenih kapacitet celotno količino (100 odstotkov) razlike med dejansko količino pomembnih posojil in maksimalnimi potencialnimi posojili.

30

S kombinacijo obeh, posojilnih in depozitnih zahtev, bi bila celota bančnih likvidnostnih zahtev naslednja: Celota likvidnostnih zahtev za banko = 0,95 x (»tvegan denar« – zahtevane obvezne

rezerve poleg depozitov »tveganega denarja«) + 0,30 x (ranljiva depozitna in nedepozitna sredstva – zahtevane obvezne rezerve) + 0,15 x (stabilna depozitna in nedepozitna sredstva – zahtevane obvezne rezerve) + 1,00 x (potencialna pomembna posojila – dejanska pomembna posojila)

= depozitne in nedepozitne likvidnostne zahteve in posojilne likvidnostne zahteve Depozitne in posojilne likvidnostne zahteve, do katerih pridemo preko zgornje enačbe, so subjektivne ocene, ki se močno nanašajo na presojo vodilnih, na njihovo izkušenost in odnos do tveganja. Veliko bank rado uporabi verjetnosti pri odločanju, koliko likvidnosti imeti v obliki depozitov in posojil. V okviru pristopa strukture sredstev upravitelj likvidnosti želi definirati najboljšo in najslabšo možno likvidnostno pozicijo, ki jo lahko ima banka in dodeliti verjetnosti čim več tem situacijam. Na primer: 1. Najslabši možen likvidnostni položaj za banko. Predpostavimo, da rast depozitov

močno pade pod pričakovanja upraviteljev, tako da je dejanska celota depozitov pod najnižjo točko minimalnih depozitnih rasti. Poleg tega predpostavimo, da se povpraševanje ustreznih kreditnih komitentov znatno poveča nad pričakovanja upraviteljev, tako da je povpraševanje po depozitih večje od najvišje točke bančne rasti. V tem primeru bi se banka soočila z maksimalnim pritiskom na njene razpoložljive likvidne rezerve, ker rast depozitov ne bi bila zmožna financirati vseh posojil po katerih povprašujejo stranke. V tem najhujšem položaju bi se upravitelj likvidnosti moral pripraviti na precejšen likvidnostni primanjkljaj in izdelati načrt za povečanje količine likvidnostnih sredstev.

2. Najboljši možen likvidnostni položaj za banko. Predpostavimo, da je rast depozitov močno presegla pričakovanja upraviteljev, tako da doseže najvišjo točko rasti depozitov. Poleg tega predpostavimo, da je povpraševanje po posojilih znatno pod pričakovanji managementa, tako da povpraševanje po posojilih raste minimalno in doseže najnižjo točko bančne rasti posojil. V tem primeru, se bo banka soočila z minimalnim pritiskom na njene likvidne rezerve, ker bo rast depozitov najverjetneje lahko financirala skoraj vsa kvalitetna posojila. V tem najboljšem položaju je najverjetneje, da se bo pojavil likvidnostni presežek. Upravitelj likvidnosti mora imeti načrt za takšno investiranje teh presežnih sredstev, ki bo povečalo bančni donos.

Seveda, niti najboljši niti najslabši možen izid ni verjeten za nobeno, ne za depozitno in ne za posojilno rast. Najverjetnejši izid bo nekje vmes med tema dvema ekstremoma. Veliko bank rado izračuna njihovo pričakovano likvidnostno zahtevo, na podlagi verjetnosti, ki jih sami predpišejo različnim možnim izidom.

31

Pristop likvidnostnih kazalnikov Veliko bank oceni svoje likvidnostne potrebe na podlagi izkušenj in povprečja dejavnosti. To pogosto pomeni uporabo nekaterih finančnih koeficientov ali kazalnikov likvidnosti. Kazalniki likvidnosti (liquidity indicators) so koeficienti ali druge mere sprememb v bančnem likvidnostnem položaju. Ti kazalniki so lahko naslednji: 1. Kazalnik gotovine: gotovina in vpogledne vloge + celotno premoženje (aktiva); večji

delež gotovine kaže na to, da je banka v boljšem položaju za zadovoljevanje takojšnjih gotovinskih potreb..

2. Kazalnik likvidnih vrednostnih papirjev: državni vrednostni papirji + celotno premoženje (aktiva), ki primerja najbolj prodajane vrednostne papirje, ki jih banka lahko ima v celotni vrednosti svojega premoženjskega portfelja; večji je delež državnih vrednostnih papirjev, bolj likviden je bančni položaj.

3. Položaj neto državnih vrednostnih papirjev: (prodani VP – kupljeni državni VP) + celotno premoženje (aktiva), ki izmeri sorazmerno pomembnost posojil čez noč z izposojenimi rezervami čez noč; likvidnost bo večja, ko bo večji ta kazalnik.

4. Koeficient zmogljivosti: neto posojila in zakupi + celotno premoženje (aktiva), ki je negativen likvidnostni kazalnik, ker so posojila in zakupi pogosto med najbolj nelikvidnimi sredstvi, ki jih lahko banka ima.

5. Kazalnik vrednostnih papirjev: večje kot je razmerje med (bančnimi) dolžniškimi vrednostnimi papirji in vrednostnimi papirji portfelja premoženja, manj je na voljo vrednostnih papirjev, ki bi jih lahko prodali, ko se povečjo potrebe po likvidnosti.

6. Kazalnik tveganega denarja: Sredstva denarnega trga + obveznosti denarnega trga = [gotovina + kratkoročni državni vrednostni papirji + repo vrednostni papirji] + [dolgoročna potrdila o vlogi (CD) + depoziti v evro valuti + reodkupni posli]. To je razmerje, ki odraža, če ima banka uravnotežena izposojena sredstva na denarnem trgu z povečanjem njenih sredstev na denarnem trgu, ki so lahko hitro prodane za kritje teh obveznosti denarnega trga.

7. Kazalnik depozitov borznega posredništva: depoziti borznega posredništva + celotni depoziti, kjer depoziti borznega posredništva sestojijo iz paketov sredstev, danih z vrednostnimi papirji borznih posrednikov za njihove stranke. Depoziti borznega posredništva so zelo obrestno občutljivi in so lahko hitro dvignjeni; več kot jih banka ima, večja je možnost, da pride do likvidnostne krize.

8. Koeficient stabilnih virov sredstev: stabilni depoziti + celotno premoženje (aktiva), stabilni depoziti veljajo za malo verjetne, da bodo odstranjeni v kratkem roku in zato prinašajo nižje likvidnostne zahteve.

9. Koeficient sestave depozitov: depoziti na vpogled + vezane vloge, kjer so depoziti povpraševanja predmet takojšnjega dviga preko čekovnih zahtev, medtem ko imajo vezane vloge fiksno zapadlost, s plačilom penalov (kazni) za prezgodnji dvig.

Prvih pet prikazanih kazalnikov je osredotočenih v glavnem na sredstva (aktivo) oziroma na likvidnostno zalogo. Zadnji štirje kazalniki pa so osredotočeni v glavnem na bančne obveznosti oziroma kupljeno likvidnost. Vsak likvidnostni kazalnik je potrebno primerjati s povprečno vrednostjo tega kazalnika za banke s primerljivo velikostjo in podobno lokacijo.Ti kazalniki so močno občutljivi na določeno sezono v letu in na fazo poslovnega cikla. Likvidnostni kazalniki pogosto upadajo v obdobju razcveta, pod pritiskom velikega povpraševanja po posojilih. Vsaka bančna likvidnostna pozicija mora biti presojena relativno s primerjavo z drugimi institucijami, ki so podobne velikosti in poslujejo v

32

podobnem tržnem okolju. Poleg tega se bančni upravitelji običajno raje osredotočajo na spremembe v likvidnostnih kazalnikih institucije, kot na raven vsakega posameznega kazalnika. Oni namreč želijo vedeti, ali likvidnost narašča, ali upada in zakaj.

Končni standardi za ocenitev uravnavanja likvidnosti: Signali s trga Veliko finančnih analitikov verjame, da obstaja dokončna metoda za ocenjevanje bančnih likvidnostnih potreb. Ta metoda se osredotoča na disciplino finančnega trga. Na primer, upošteva naslednje vprašanje: Ali ima banka res zadostno količino likvidnih rezerv? Odgovor je odvisen od tega, ali se banka nahaja na trgu. Nobena banka ne more zanesljivo povedati ali ima zadostno likvidnost, dokler ne opravi test trga. Management mora biti še posebej pozoren na naslednje signale: 1. Javno zaupanje. Ali obstaja dokaz, da banka izgublja depozite, ker posamezniki in

institucije verjamejo, da obstaja nevarnost, da bo banka ostala brez denarja in ne bo zmožna poravnati svojih obveznosti?

2. Vedenje delniškega tečaja. Ali tečaj delnice banke upada, ker investitorji zaznavajo, da ima banka dejansko ali bo v prihodnje imela likvidnostno krizo?

3. Tveganje premije potrdil o vlogah in drugih izposojenih sredstev. Ali obstaja dokaz, da banka plačuje znatno višje obrestne mere za njeno ponudbo vezanih in hranilnih depozitov in za izposojanje na denarnem trgu, kot druge banke s podobno velikostjo in lokacijo? Z drugimi besedami, ali trg vsili tvegane premije v obliki višjih kreditnih stroškov, ker verjame, da se bo banka slej ko prej znašla v likvidnostni krizi?

4. Izguba pri prodaji premoženja. Ali je bila banka v zadnjem času prisiljena na hitro prodati svoje premoženje z velikimi izgubami, da bi zadovoljila povpraševanje po likvidnosti? Ali je to redek dogodek, ali pa je postal že pogost pojav?

5. Izpolnitev obveznosti do kreditnih strank. Ali je bila banka sposobna izpolniti vse smiselne in potencialno donosne prošnje po posojilih svojih strank? Ali so likvidnostni pritiski prisilili upravitelje, da zavrnejo nekatere sprejemljive prošnje po posojilih?

6. Izposojanje od centralne banke. Ali si je bila banka v zadnjem času na domačem ozemlju prisiljena večkrat in v velikih količinah izposoditi sredstva od centralne banke?

Če je odgovor na katero izmed teh vprašanj pritrdilen, mora biti management bolj pozoren na svojo politiko in prakso uravnavanja likvidnosti, da bi ugotovil, če so spremembe ustrezne.

33

Obvezne rezerve in uravnavanje denarne pozicije Obvezne rezerve (required reserves) so imetja ali aktiva v denarju centralne banke, ki jih morajo imeti banke. Centralna banka je tista, ki to zahteva. Velikost teh obveznih rezerv je praviloma odvisna od velikosti vlog, ki jih imajo banke na pasivi svoje premoženjske bilance. Včasih je lahko osnova tudi v postavkah leve strani premoženjske bilance bank. Velikost obveznih rezerv glede na bančne vloge, ali glede na kaj drugega v premoženjski bilanci bank, se določa z odstotkom obveznih rezerv (Ribnikar, 2003, 310, 311). Uravnavanje denarne pozicije (money position manager) je primarna odgovornost banke za njeno denarno pozicijo in za doseganje zahtev po obveznih rezervah. Uravnavanje bančnega likvidnostnega položaja je lahko zelo težko delo, ki zahteva hitre odločitve, ki imajo ključne dolgoročne posledice za donosnost banke. Nikjer znotraj banke to ni bolj razvidno kot v delu upraviteljev bančnega položaja. Le-ta je namreč odgovoren, da zagotovi, da ima institucija primerno količino obveznih rezerv, to je sredstev, ki jih zakon zahteva, da jih imajo banke za kritje svojih depozitov. Banka mora redno izračunavati likvidnostno pozicijo, le-to izračunava s količnikom likvidnosti. Količnik likvidnosti je razmerje med vsoto finančnih sredstev v domači in tuji valuti in vsoto virov sredstev v domači in tuji valuti, glede na preostalo zapadlost. V ta namen mora banka razvrstiti finančna sredstva in vire sredstev po preostali zapadlosti v dva razreda in sicer: - prvi razred: finančna sredstva in viri sredstev s preostalo zapadlostjo do 30 dni in - drugi razred: finančna sredstva in viri sredstev s preostalo zapadlostjo do 180 dni. Banka mora dnevno izračunati količnik likvidnosti za posamezni razred za pretekli delovni dan. Količnik likvidnosti prvega razreda mora biti najmanj 1, količnik likvidnosti drugega razreda pa je informativnega značaja. Če banka ne dosega teh zahtev mora v poročilu o količnikih likvidnosti navesti razloge za nedoseganje (3. člen Sklepa o minimalnih zahtevah za zagotavljanje ustrezne likvidnostne pozicije bank in hranilnic, Ur. List RS, št. 28/079). Tudi če ne bi bilo obveznih rezerv, ki jih predpisuje centralna banka, bi banke morale imeti rezerve v denarju centralne banke, ker sicer ne bi mogle zagotavljati zamenljivosti svojega denarja v denar centralne banke in prek tega v denar ali vloge drugih bank (Ribnikar, 2003, 311). Treba je namreč povedati, da vse centralne banke ne dajejo zahtev po obveznih rezervah bankam, ki jih regulirajo. Na primer, Britanska centralna banka ni osnovala zahtev po obveznih rezervah za svoje banke. Med centralnimi bankami po svetu obstaja trend, da se izloči, suspendira ali vsaj uporablja manj orodja za zahteve po obveznih rezervah, ker je to zelo težko nadzorovati. Vendar pa kljub temu, da če centralna banka sploh ne zahteva nobenih rezerv, bodo banke imele nekaj gotovinskih rezerv, ker jih potrebujejo za obvladovanje dvigov gotovine svojih komitentov, za izpolnjevanje novih povpraševanj po posojilih in za zadovoljitev drugih gotovinskih potreb. Odstotek obveznih rezerv je običajno enak za vse banke. Vendar pa ni vselej tako. Obstaja mnogo različnih ureditev sistema obveznih rezerv. Te razlike so predvsem izraz posebnosti različnih bančnih sistemov, razvitosti finančnih trgov in predvsem denarnega trga ter instrumentov denarne politike (Ribnikar, 2003, 315).

34

Če imajo banke več rezerv, kakor bi jih morale imeti, so to presežne rezerve (excess reserves). Lahko imajo seveda tudi manj rezerv, kakor bi jih morale imeti. Tega je precej, če banke ne vedo pravočasno, koliko znašajo njihove obvezne rezerve. V tem primeru naj ne bi bile penalizirane za ta primanjkljaj, če je le-ta relativno majhen – na primer do dveh odstotkov. Sicer pa so presežne rezerve pomembne, ker obstoj teh rezerv pomeni, da banke lahko povečajo obseg posojil. Končno centralna banka s tem, da povzroča, da pri bankah nastanejo presežne rezerve, tudi z negativnim predznakom, vpliva na spremembo velikosti bančnih posojil in prek njih količine denarja v obtoku (prav tam, 312, 313).

Dejavniki, ki vplivajo na denarni položaj banke Na denarni položaj banke, še posebej na velikost računa njenih zakonitih rezerv pri centralni banki, lahko vpliva veliko dejavnikov; nekateri izmed njih so prikazani v tabeli. Nekateri izmed teh dejavnikov so večinoma nadzorljivi s strani bančnih upraviteljev, medtem ko so drugi pogosto nenadzorljivi, upravitelji jih morajo predvideti in hitro reagirati na njih. Osnovna naloga upravitelja bančne denarne pozicije je uporaba nadzorljivih dejavnikov za izravnavo ali dopolnilo k nenadzorljivim dejavnikom, ki vplivajo na zakonite rezerve, tako da banka doseže njeno prioritetno pozicijo zakonitih rezerv v obdobju vzdrževanja teh rezerv, ki ga je določila centralna banka. Računovodstvo zakonitih rezerv (lagged reserve accounting - LRA) je metoda, ki se uporablja v ZDA, za določitev zahtev po bančnih zakonitih rezervah, kjer obdobje za držanje zakonitih rezerv sledi obdobju, uporabljenemu za računanje potrebne količine zakonitih rezerv.

35

Tabela 4: Dejavniki, ki vplivajo na denarni položaj banke

Nadzorljivi dejavniki, ki povečujejo bančne zakonite rezerve

Nadzorljivi dejavniki, ki zmanjšujejo bančne zakonite rezerve

• Prodaja VP • Prejem obresti od VP • Kupovanje sredstev od drugih bank • Prodaja VP z reodkupnim

sporazumom (RP) • Prodaja novih potrdil o vlogah,

depozitov v euro valuti ali drugih depozitov komitentom (z novimi sredstvi, ki prihajajo na bančni rezervni račun s čeki ali potrdili)

• Kupovanje VP • Plačilo obresti investitorjem, ki

imajo VP banke • Poplačilo posojila banki FED • Prodaja FED sredstev drugim

institucijam • Kupovanje VP z reodkupnim

sporazumom (RP) • Prejetje v bančni trezor pošiljko

bankovcev in kovancev od banke FED

Nenadzorljivi dejavniki, ki povečujejo bančne zakonite rezerve

Nenadzorljivi dejavniki, ki zmanjšujejo bančne zakonite rezerve

• Presežek v lokalni klirinški družbi zaradi pozitivnega razmerja med pologi in dvigi sredstev

• Krediti iz gotovinskih posojil, poslani Fed-u, prejeta menica banke

• Pologi iz državnih rezerv na davčne in posojilne račune banke

• Kredit za pregled, prejet od banke Federalnih rezerv in poslan predhodno za dvig

• Primanjkljaj v klirinški družbi zaradi negativnega razmerja med pologi in dvigi sredstev

• Sredstva na odpoklic • Bremenitev bančnih rezerv • Večji dvig gotovine z računa (kot

so potrdila o vlogah in eurodolarski depoziti)

Vir: Prirejeno po Rose, 2004, 370

Pravila za izračun zahtev po obveznih rezervah Obdobje za izračun rezerv (reserve computation period) je časovno obdobje, skozi katerega banka izračuna zahteve po obveznih rezervah. Obdobje vzdrževanja rezerv (reserve maintenance period) pa je časovno obdobje, skozi katerega mora banka držati zahtevano količino obveznih rezerv, ki jih zahteva zakon. Slika 3 prikazuje specifična pravila, ki jih je oblikovala banka Federalnih rezerv za vse ameriške depozitne institucije, ki imajo obveznosti v zvezi z rezervami. Kot prikazuje predstavitev, pod sedanjim sistemom računovodstva za obvezne rezerve, je dnevna povprečna količina transakcijskih depozitov računana skozi dvotedensko obdobje od torka do ponedeljka, 13 dni pozneje. To obdobje je poznano kot obdobje izračuna rezerv za transakcijske depozite. Dnevna povprečna količina netransakcijskih obveznosti v zvezi z rezervami je izračunana v dvotedenskem obdobju, in se konča 14 dni prej kot se začne obdobje izračuna rezerv za transakcijske depozite. Dnevna povprečna količina denarja v trezorju vsake banke je izračunana skozi to isto dvotedensko obdobje, uporabljeno za določitev povprečne količine transakcijskih depozitov.

36

Potem, ko je upravitelj denarnega položaja izračunal dnevne povprečne depozite in zahtevane obvezne rezerve za banko, mora te zahtevane obvezne rezerve depozitov tudi vzdrževati, skozi 14-dnevno obdobje od torka do srede. To je poznamo kot obdobje vzdrževanja rezerv. Iz slike 3 je razvidno, da se to obdobje začne 30 dni pozneje kot se začne obdobje izračuna rezerv za transakcijske depozite. Tako ima upravitelj denarnega položaja nekaj dodatnih dni (približno 2 dodatna tedna), v katerih lahko doseže ciljno raven zahtevanih rezerv, potem ko so bila določena vsa dnevna povprečja depozitnih ravni. Ključni cilj uravnavanja denarnega položaja je ohraniti obvezne rezerve na zahtevani ravni, brez presežka ali primanjkljaja rezerv, ki bi povzročil kazen. Če ima banka presežne rezerve, bo prodala ta sredstva drugim bankam, ki imajo premalo obveznih rezerv. Če pa se izkaže, da je ta presežek dolgotrajnejši, kupuje vrednostne papirje ali morda izda nova posojila. Če ima banka primanjkljaj obveznih rezerv, bo običajno kupovala sredstva ali si jih izposojala od banke Federalnih rezerv. Če se izkaže, da je primanjkljaj posebej velik ali dolgotrajen, lahko banka proda nekatere izmed svojih tržnih vrednostnih papirjev in pridobi nazaj svoja posojila.

37

Slika 5: Pravila Federalnih rezerv za izračunavanje zahtev po bančnih zakonitih rezervah Pravila Federalnih rezerv za računanje in ohranjanje zahtevanih rezerv (predpis D):

1. teden 2. teden 3. teden T S Č P S N P T S Č P S N P T S Č P S N P

Obdobje izračuna rezerv za netransakcijske obveznosti v zvezi z rezervami (neosebne

vezane vloge in eurodolarji): od torka do ponedeljka 4. teden 5. teden 6.teden T S Č P S N P T S Č P S N P T S Č P S N P T S Obdobje vzdrževanja Obdobje za izračun rezerv za transakcijske rezerv z začetkom depozite in gotovine v trezorju: od torka do 30 dni pozneje ponedeljka 2 tedna pozneje

Obdobje za izračun rezerv za dosego povprečne ravni zahtevanih rezerv vsake institucije: od četrtka do srede 30 dni pozneje

Prirejeno po Rose, 2004, 371

Dejavniki pri izbiri različnih virov rezerv Pri izbiranju, katere vire rezerv uporabiti za pokritje primanjkljaja obveznih rezerv, morajo bančniki pazljivo upoštevati številne vidike njihovih potreb po likvidnih sredstvih. Ti so lahko naslednji: 1. Aktualnost bančne potrebe. Če pride do primanjkljaja rezerv v nekaj minutah ali urah,

bo upravitelj likvidnosti običajno uporabil trg federalnih sredstev za posojila čez noč ali kontaktiral centralno banko za posojila iz njenega diskontnega okna. V nasprotju s tem, lahko banka doseže njene, ne tako nujne, potrebe po rezervah, s prodajo depozitov

38

ali aktive, kar lahko zahteva več časa za dogovor, kakor je običajno normalno pri takoj razpoložljivih izposojah.

2. Trajanje bančne potrebe. Če je pričakovano, da bo likvidnostni primanjkljaj trajal le nekaj ur, je trg federalnih sredstev ali diskontno okno centralne banke običajno najbolj uporabljen vir sredstev. Likvidnostni primanjkljaj, ki traja več dni, tednov ali mesecev, pa je, po drugi strani, običajno krit s prodajo premoženja ali z dolgoročnimi izposojami.

3. Bančni dostop do trga likvidnih sredstev. Nimajo vse banke enakega dostopa do vseh trgov sredstev. Na primer, manjše banke ne morejo dostopati do sredstev z eurovalutnega trga ali prodajati komercialne papirje. Upravitelji likvidnosti morajo omejiti njihov obseg izbire k tistim, do katerih njihove banke lahko dostopajo hitro.

4. Relativni stroški in tveganja alternativnih virov sredstev. Stroški vsakega posameznega vira rezerv se spreminjajo dnevno, in prav tako je tudi razpoložljivost presežka likvidnosti zelo negotova. Če so vse ostale stvari enake, bo upravitelj likvidnosti izbral najcenejše vire razpoložljivih sredstev, zato mora ohranjati stalne stike z denarnim in kapitalskim trgom, da bi imel pregled nad tem, kako se obrestne mere in stanje kreditov spreminjajo.

5. Ciljanje obrestne mere in oblika krivulje donosnosti. Kadar se v prihodnosti pričakuje likvidnostni primanjkljaj, želi upravitelj likvidnosti izbrati tiste vire sredstev, katerih pričakovana obrestna mera je najnižja. Pogosto, naraščajoča krivulja donosnosti pomeni izposojanje likvidnosti ceneje na kratkoročnem trgu in posojanje sredstev po višji dolgoročni obrestni meri. Upravitelj mora biti tukaj pazljiv, ker je pri tej strategiji banka izpostavljena dodatnemu tveganju obrestne mere.

6. Denarna politika centralne banke in vladno izposojanje. Operacije izposojanja od centralne banke in vlade morajo biti načrtovane pazljivo, da bi lahko določili v katero smer se gibajo kreditni pogoji in obrestne mere na finančnem trgu. Izdaten urnik izposojanja vlade ali omejevalna denarna in kreditna politika nakazujejo na višje obrestne mere in zmanjšano kreditno razpoložljivost in povzročajo dražje in težje povečevanje likvidnih sredstev za upravitelje likvidnosti banke.

7. Sposobnost hedginga. Banke, ki pogosto uporabljajo izposojene vire likvidnosti, se morajo spoprijeti s težavami negotovosti obrestnih stroškov. Te banke ne vedo, kakšni bodo njihovi prihodnji stroški izposojanja. Upravitelji, ki imajo zadostne spretnosti, lahko uporabijo hedging tehnike (kot so trgovanje z opcijami ali finančne terminske pogodbe) za zmanjšanje te negotovosti.

8. Veljavna pravila za vire likvidnosti. Viri likvidnosti ne morejo biti uporabljani neselektivno. Na primer, zahteve po rezervah na depozitih in omejitve izposojanja iz diskontnega okna centralne banke, lahko zmanjšajo pogosto izposojanje in omejijo bančne dvige iz teh virov ter tako prisilijo upravitelja likvidnosti, da te vire išče drugje.

Upravitelj likvidnosti mora previdno presoditi vsakega izmed teh dejavnikov, saj lahko le tako ustvari racionalno izbiro med alternativnimi viri rezerv.

39

5 SKLEP V današnjem času so banke zelo pomembne za gospodarstvo, saj je vsako podjetje in tudi posameznik na nek način povezan z banko. Zato je skrb za uspešno poslovanje banke ključnega pomena, saj s svojim morebitnim neuspešnim poslovanjem lahko negativno vplivajo na celotno gospodarstvo, kar pa lahko kasneje pripelje do hudih posledic. Banke zato nenehno skrbijo za svojo uspešnost, katere kazalnik pa je tudi njena likvidnost. Likvidnost banke je namreč njena sposobnost poravnavanja vseh obveznosti, iz naslova zahtev vlagateljev, da jim izplača v banko vložena sredstva, ali iz naslova zagotavljanja sredstev že odobrenih posojil. Banka je torej likvidna, če ima v svojem portfelju zadostno količino likvidnih sredstev. Tako kot stabilnost dobička, bančni kapital in kvaliteta informacij o bančnem poslovnem izidu in vrednosti naložb, je tudi likvidnost ena osnovnih spremenljivk zaupanja v banko. Če banka ni sposobna poravnavati obveznosti, ki jih ima do svojih komitentov, bodo ti kaj kmalu zapuščali banko in prenesli svoje vloge drugam, kar pa bo za banko lahko hitro usodnega pomena. Zato pravimo, da je banka izpostavljena likvidnostnemu tveganju, ki pomeni tveganje, da banka ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti pravočasno in z nizkimi stroški. Banka je stalno izpostavljena likvidnostnemu tveganju zaradi nepričakovanih nihanj v vlogah in posojilih ter z njimi povezanimi odlivi denarnih sredstev. Likvidnostno tveganje pa je največje, ko banka ne more predvideti novih zahtev po posojilih ali zahtev po črpanju depozitov in nima dostopa do novih virov sredstev. Namen diplomskega seminarja je bil preučiti, kako banke uravnavajo svojo likvidnost. Banka mora namreč imeti vedno na voljo določena likvidna sredstva, z njimi pa mora tudi razumsko upravljati, saj le-ta ne prinašajo donosov in lahko prevelik obseg teh sredstev zniža donosnost banke. Pri upravljanju z likvidnostjo mora zato banka tehtati med stroški nelikvidnosti in izgubo donosov zaradi presežnih likvidnih sredstev ter tako doseči optimalno razmerje med donosnostjo in likvidnostjo. Banka lahko uravnava likvidnost s tremi strategijami, in sicer s strategijo naložb, strategijo zadolževanja in z uravnoteženo strategijo zadolževanja. Namen uravnavanja likvidnosti pa je skrb, da banka v celoti izpolnjuje svoje pogodbene obveznosti. Uravnavanje likvidnosti je torej odgovorna naloga, ki temelji na hitrih odločitvah ter zahteva veliko stopnjo predvidevanja prihodnjih dogodkov. Ker je likvidnost posamezne banke pomembna za celoten finančni sektor, je pomembno tudi to, da banka pravilno oceni svoje likvidnostne potrebe. Nelikvidnost ene banke je lahko namreč vzrok za likvidnostne težave drugih bank, kar pa lahko, v končni fazi, pripelje do nezaupanja v celotni bančni sistem. Banka lahko oceni svoje likvidnostne potrebe s pristopi kot so pristop virov in uporabe sredstev, pristop strukture sredstev in pristop likvidnostnih kazalnikov. Prav tako pa je pomembno, da pri tem ocenjevanju upošteva razne signale s trga, ki so lahko zelo uporabni, saj se banka namreč nahaja in posluje na trgu. Za uspešno poslovanje bank in za njihovo ustrezno likvidnost v veliki meri skrbijo tudi centralne banke, saj je od bank odvisna uspešnost celotnega finančnega sistema. Zato določajo obvezne rezerve, ki jih morajo imeti banke. Velikost teh obveznih rezerv je praviloma odvisna od velikosti vlog, ki jih imajo banke na pasivni strani svoje

40

premoženjske bilance. Za doseganje zahtev po obveznih rezervah banke in za njeno denarno pozicijo je pomembno uravnavanje denarne pozicije. Uravnavanje bančnega likvidnostnega položaja je lahko zelo težko delo, ki zahteva hitre odločitve, ki imajo pomembne dolgoročne posledice na donosnost banke. Banka mora redno izračunavati likvidnostno pozicijo, le-to izračunava s količnikom likvidnosti. Količnik likvidnosti je razmerje med vsoto finančnih sredstev v domači in tuji valuti in vsoto virov sredstev v domači in tuji valuti, glede na preostalo zapadlost. Na denarni položaj banke pa vplivata dve vrsti dejavnikov, to so nadzorljivi in nenadzorljivi dejavniki. Osnovna naloga upravitelja bančne denarne pozicije je uporaba nadzorljivih dejavnikov za izravnavo ali dopolnilo k nenadzorljivim dejavnikom. Ko banka oceni obseg obveznih rezerv, mora pri izbiri virov za pokritje primanjkljaja teh rezerv, upoštevati tudi dejavnike, ki vplivajo na njeno izbiro. Te dejavnike mora skrbno preučiti in upoštevati vsakega izmed njih, saj lahko le tako dobro in racionalno izbere med različnimi viri, ki so mu na voljo.

41

6 POVZETEK Likvidnost banke pomeni sposobnost banke, da nemoteno opravlja vse plačilne naloge, ki jih izdajajo njeni komitenti v breme svojih denarnih sredstev v banki ter da vrača kredite, ki jih je najela ter tako nemoteno opravlja finančne obveze, ki izhajajo iz njenega poslovanja. Banka je torej likvidna, ko je sposobna poravnati vse svoje obveznosti takrat, ko le-te zapadejo v plačilo. To je tudi njena primarna obveznost ter pogoj za uspešno delovanje in obstoj. V svojem poslovanju pa se banka srečuje tudi z likvidnostnim tveganjem. V tem primeru gre za tveganje, da banka ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti pravočasno in z nizkimi stroški, kar je lahko posledica težav pri pridobivanju virov sredstev ali pri prodaji naložb na trgu. Zato je pomembno, da banka ves čas skrbi za svojo likvidnost, da ne bi zašla v težave. Ker mora imeti banka vedno na voljo določena likvidna sredstva ter mora znati z njimi tudi razumno razpolagati, so na voljo tri strategije za uravnavanje likvidnosti, ki so se razvile skozi leta pod okriljem izkušenih upraviteljev likvidnosti. Ena izmed teh strategij je strategija naložb, ki pomeni da se likvidnost hrani pretežno v gotovini in prodajnih vrednostnih papirjih. Uporablja se predvsem v manjših bankah, pri katerih je za uravnavanje likvidnosti ta pristop manj tvegan kot zadolževanje. Druga strategija je strategija naložb, ki deluje tako, da si banka izposodi ravno tolikšno količino likvidnih sredstev, da lahko z njimi pokrije pričakovano povpraševanje po likvidnosti. Tretja strategija, ki jo banke lahko uporabijo za uravnavanje svoje likvidnosti, pa se imenuje uravnotežena strategija zadolževanja, ki pomeni kombinirano uporabo likvidnih sredstev in izposojanja likvidnosti, za zadovoljitev bančnih potreb po likvidnosti. Da bi banka lahko zagotovila ravno toliko likvidnih sredstev kot jih potrebuje, je pomembno, da zna oceniti bančne likvidnostne zahteve. Pri tem lahko uporabi pristop virov in uporabe sredstev, ki se osredotoča predvsem na pričakovane spremembe depozitov in posojil. Drugi takšen pristop je pristop strukture sredstev, ki ocenjuje bančne likvidnostne potrebe z delitvijo njenih izposojenih sredstev na kategorije, ki temeljijo na verjetnosti dviga gotovine. Za ocenitev svojih likvidnostnih potreb pa lahko uporabi tudi pristop likvidnostnih kazalnikov. V tem primeru, primerja različne finančne kazalnike likvidnosti z njihovo povprečno vrednostjo v drugih bankah, in na ta način ugotovi svoj položaj likvidnosti in oceni potrebo po dodatnih sredstvih. KLJUČNE BESEDE: likvidnost, likvidnostno tveganje, neto likvidnostni položaj, strategija naložb, strategija zadolževanja, uravnotežena strategija zadolževanja, likvidno premoženje, pristop virov in uporabe sredstev, likvidnostna vrzel, pristop strukture sredstev, likvidnostni kazalniki, obvezne rezerve.

7 SUMMARY Bank liquidity means ability of bank to acomplish all orders of payment, which are issued by its customers against their deposit account in the bank, and that it returns hired credits and so accomplishes financial obligations from its business undisturbed. Therefore, the

42

bank is liquid, when it is capable of solving all its obligations at time when they mature into payment. This is also its primary obligation and condition for successful activity and existence. In its business the bank is also meeting with liquidity risk. This means risk, that the bank won't be able to level its obligations in due time and with low costs, which can be a result of difficulties with acquiring sources of financing or selling investments on market. That is why it is important that bank takes care of its liquidity all the time. At any given time, the bank must have certain liquid assets at hand, and it has to use them reasonably. For this reason, three main liquidity management strategies were developed by experienced liquidity managers. One of these strategies is asset liquidity management strategy, which means that liquidity is held mainly in cash and marketable securities. This strategy is used mainly by smaller banks which find it a less risky approach to liquidity management than relying on borrowings. Second strategy is borrowed liquidity management strategy, which works so that bank borrows enough immediately spendable funds to cover all anticipated demands for liquidity. Third strategy that banks can use to manage their liquidity is called balanced liquidity management strategy, which combines use of liquid asset holdings and borrowed liquidity to meet a bank's liquidity needs. If the bank wants to be able to ensure exact amount of liquid assets it needs, it is important that it knows to evaluate the bank liquidity demands. In this case it can use the sources and uses of funds approach, which is focusing primarily on expected changes in deposits and loans. The second such approach is the structure of funds approach, which estimates a bank's liquidity needs by dividing its borrowed funds into categories, based upon their probability of withdrawal. It can also use liquidity indicator approach to estimate its liquidity needs. In this case it compares different financial indicators of liquidity with the average value of the same indicator in other banks, so it can establish its liquidity position and evaluates the need for additional assets. KEY WORDS: liquidity, liquidity risk, net liquidity position, asset liquidity management strategy, borrowed liquidity management strategy, balanced liquidity management strategy, liquid asset, sources and uses of funds method, liquidity gap, structure of funds method, liquidity indicators, legal reserves.

43

8 LITERATURA IN VIRI

• Banka Slovenije. Letno poročilo 2007. • Banka Volksbank d.d. 2007. Likvidnostno tveganje. Upravljanje s tveganji

[online]. Dostopno na: http://www.volksbank.si/letno_porocilo_07/default.asp?Menu=7&Id=3&subId=2 [11. 4. 2009]

• Basel Committe on Banking Supervision. 2000 (februar). Sound Practices for Managing Liquidity in Banking Organisations.

• Bobek, Dušan. 1992. Organiziranje in poslovanje bank. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor

• Borak, Neven. 1998. Bazelska načela preudarnega bančnega poslovanja. Ljubljana: Zveza Ekonomistov Slovenije

• Crnković, Rudi. 1984. Finančni trg. Maribor: Obzorja • Dimovski, Vlado in Gregorič, Aleksandra. 2000. Temelji bančništva. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta • Glogovšek, Jože. 2008. Bančni menedžment. Maribor: Založba Pivec • Hazel, J. Johnson. 1993. Financial Institutions and Markets a Global

Perspective. New York: McGraw-Hill • Koch, Timothy W., MacDonald, s. Scott. 2000. Bank management. Fourth

Edition. Fort Worth: The Dryden Press. • Lah, Emil. 2009. Likvidnost bank je dobra, kreditna aktivnost še šepa. Bančni

vestnik. 58(5), 51-52. • Lenardič, Majda. 2002. Regulativa na področju likvidnosti bančnega sistema.

Ljubljana: bančni vestnik. 4. • Matz, M. Leonard. 2005. Liquidity Risk Management. Austin: Sheshunoff • Pfeifer, Ervin. 1999. Neto likvidna aktiva. V: Ravnanje s tveganji, urednik N.

Borak. Ljubljana: Narodna in univerzitetna knjižnica. • Počivavšek, Franc. 1992. Zbirka zakonov s področja denarnega in bančnega

sistema z uvodnimi pojasnili in izvedbenimi akti. Ljubljana: Center marketing • Ribnikar, Ivan. 2003. Monetarna ekonomija I. Ljubljana: Ekonomska fakulteta • Rose S. Peter. 2004. Commercial bank Management. Singapore: McGran-Hill

International. • Saunders, Anthony. 2000. Financial Institution Management a Modern

Perspective (third edition). New York: McGraw-Hill. • Sharma, Paul. 8. oktober 2004. Liquidity risk. [online] dostopno na:

http://www.fsa.gov.uk/Pages/Library/Communication/Speeches/2004/SP201.shtml [9. 4. 2009]

• Uradni list RS, št. 131/06. Zakon o bančništvu • Uradni list RS, št. 28/07, 55/07 in 83/07. Sklep o minimalnih zahtevah za

zagotavljanje ustrezne likvidnostne pozicije bank in hranilnic (neuradno prečiščeno besedilo)

• Zupanič, Jelka. 2009. Če verjamejo, se bodo banke morda odzvale. Večer 46, 4.