P R V I D E L : PRAVDNI POSTOPEK1. PRAVOSODNI SISTEM

a) Splošno o sodstvu in sodni funkcijiSodišča ne ustvarjajo zakonov kot splošno veljavnih predpisov. Materialne norme vsebujejo predvsem zakoni in podzakonski predpis in splošni akti. Sodišče ugotovi dejansko stanje, poišče ustrezno pravno normo in napravi sklep o tem, ali se konkretno dejansko stanje ujema z abstraktnim dejanskim stanjem pravne norme, ter izreče predvideno zakonsko sankcijo. Abstraktno formulirano sodnikovo sklepanje imenujemo tudi sodniški silogizem. Sodišče torej ne določa vsebine pravne norme, temveč jo le ugotavlja in skrbi za njeno uveljavitev.

Sodišča pa so tudi ustvarjalec pravnih pravil. To funkcijo izvršujejo predvsem v primerih zakonskih praznin, v primeru odločanja o vsebini standardov in deloma v primeru uporabe temeljnih pravnih načel, razsodišča pa predvsem pri odločanju po načelu pravičnosti. Za naš pravni sistem so bile do nedavnega posebej značilne neprave pravne praznine, saj npr. cela področja civilnega prava niso bila urejena z zakoni (večji del odškodninske prava, obveznega prava, izvršilni postopek) – ZOR in ZIP sta na civilnem področju v glavnem izpolnila te pravne praznine.

Drug primer oblikovanja pravnih pravil so določbe, ki dajejo vsebino splošnim pojmom (nedoločeni pojmi) se pa običajno imenujejo pravni standardi. PRAVNI STANDARD-pravni pojmi, ki so nedoločeni na abstraktni ravni in določljivi na konkretni ravni.Primer: v obveznostnem pravu velika nehvaležnost kot razlog za razveljavitev darila. Pravni standard po vsebini niso določeni ( manjkajo elementi abstraktnega dejanskega stanja).

Sodišča uporabljajo splošna pravna pravila za primere, ki jih zakonodajalec ni mogel predvideti, ali pa jih uporabljajo kot korektor pozitivne pravne norme. Primer: sodišče lahko odkloni sicer v zakonu predvidena procesna dejanja, ki pomenijo zlorabo procesnih pravic.

Arbitraža v primeru dogovora strank lahko presodi ves spor na podlagi pravičnosti, pri čemer jo vežejo le kogentne (prisilne) pravne norme in norme javnega reda.

b) Sodišča splošne in posebne pristojnostiPravosodje je mogoče opredeliti kot sistem sodišč ter drugih organov in služb, ki so trajno povezani z delovanjem sodne funkcije. Sestavljajo ga sodišča, skupaj z drugimi pravosodnimi organi. V pravosodni sistem uvrščamo vse organe zunaj parlamenta in izvršilno-upravnih organov.1. Sodišča splošne pristojnostiSodišča so organizirana tako, da se v vseh zadevah na prvi stopnji sodi na okrajnih in okrožnih sodiščih. - OKRAJNO SODIŠČE:44 okrajnih sodiščPristojnosti: 30. člen ZPP- OKROŽNO SODIŠČE:11 okrožnih sodišč (MB, LJ, CE, KP, N, KK, KR, MS, NM, PU, SG)Pristojnosti: 32. člen ZPP- VIŠJE SODIŠČE:4 višja sodišča ( MB, LJ, CE, KP)Pristojnosti: 35. člen ZPP- VRHOVNO SODIŠČE:

1

Pristojnosti: 37. člen ZPPNajvišje sodišče v državi. - USTAVNO SODIŠČE:Najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

2. Upravno sodstvoUpravno sodišče ima svoj sedež LJ, zunanje oddelke pa v CE, NG, MBNa prvi stopnji v pravnem sporu odloča upravno sodišče, vrhovno sodišče pa odloča o pritožbah proti sodbam upravnega sodišča v senatu 5 sodnikov o pritožbah proti sklepom upravnega sodišča pa v senatu 3 sodnikov. V sporih o pristojnosti med upravnim in vrhovnim sodiščem, odloča vrhovno sodišče v senatu 5 sodnikov. V sporih o pristojnosti med upravnim sodiščem in sodiščem splošne pristojnosti oz specializiranim sodiščem pa odloča vrhovno sodišče v senatu 3 sodnikov.

3. Delovna in socialna sodiščaDelovno in socialna sodišča so pristojna za odločanje v individualnih in kolektivnih sporih ter v socialnih sporih.Individualni spori – npr. spori med delavci in delodajalci, spor o prenehanju delavnega razmerja, spori iz pogodb o deluSocialni spori – spori iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, in zdravstvenega zavarovanja, z. za primer brezposelnosti, o družinskih in socialnih prejemkihKolektivni spori –spori v zvezi s sklenitvijo in izvrševanjem kolektivnih pogodb

c) OdvetništvoOdvetništvo kot del pravosodja je samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon. Odvetnik v okviru opravljanja odvetniškega poklica pravno svetuje, zastopa in zagovarja stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavlja listine in zastopa stranke v njihovih pravnih razmerjih. Pred sodiščem lahko stranke proti plačilu zastopa samo odvetnik, če zakon ne določa drugače.Glavna vloga odvetnika civilnem pravdnem postopku je zastopanje strank na podlagi pogodbe o mandatu. Odvetnik je lahko, kdor izpolnjuje naslednje pogoje:1. da je državljan Republike Slovenije,2. da je poslovno sposoben,3. da ima v Republiki Sloveniji pridobljen naslednji strokovni naslov ali je končal enakovredno izobraževanje v tujini, priznano v skladu z zakonom, ki ureja priznavanje in vrednotenje izobraževanja:

- strokovni naslov univerzitetni diplomirani pravnik, - strokovna naslova diplomirani pravnik (UN) in magister prava,- strokovni naslov magister prava na podlagi enovitega magistrskega študijskega programa,

4. da je opravil pravniški državni izpit,5. da ima štiri leta praktičnih izkušenj kot univerzitetni diplomirani pravnik, od tega najmanj eno leto po opravljenem pravniškem državnem izpitu pri odvetniku ali odvetniški družbi, na sodišču, državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali notariatu, v rednem delovnem razmerju, sklenjenim s pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom,6. da aktivno obvlada slovenski jezik,7. da je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica,8. da ima opremo in prostore, ki so potrebni in primerni za opravljanje odvetniškega poklica,

2

9. da je opravil preizkus iz poznavanja zakona, ki ureja odvetništvo, odvetniške tarife in Kodeksa odvetniške poklicne etike pri Odvetniški zbornici Slovenije.

Tuj odvetnik, ki je v matični državi pridobil pravico do opravljanja odvetniškega poklica, lahko pod pogoji, ki jih določa ta zakon, v Republiki Sloveniji opravlja:- odvetniške storitve,- odvetniški poklic pod poklicnim nazivom iz svoje matične države,- odvetniški poklic pod nazivom "odvetnik".Matična je tista država, v kateri ima odvetnik pravico opravljati odvetniški poklic pod poklicnim nazivom, pridobljenim po predpisih te države.Odvetnik iz druge države, ki je država članica Evropske unije, je po tem zakonu odvetnik, ki ima pravico opravljati odvetniški poklic v kateri izmed držav članic Evropske unije pod poklicnim nazivom, pridobljenim po predpisih te države.

č) NotariatNotariat je javna služba, katere delovno področje in pooblastila določa zakon.Notarji kot osebe javnega zaupanja sestavljajo po določbah tega zakona javne listine o pravnih poslih, izjavah volje oziroma dejstvih, iz katerih izvirajo pravice; prevzemajo listine v hrambo, denar in vrednostne papirje pa za izročitev tretjim osebam ali državnim organom; opravljajo vse oblike alternativnega reševanja sporov; izvajajo po nalogu sodišč opravila, ki se jim lahko odstopijo po zakonu in izvajajo druga opravila, za katera jih pooblašča zakon.Notarske listine so: notarski zapisi, notarski zapisniki in notarska potrdila.Notarske listine in njihovi odpravki so javne listine, če so bile upoštevane pri njihovem sestavljanju oziroma odpravljanju vse bistvene formalnosti, določene v tem zakonu.Notarski zapis, v katerem je določena obveznost nekaj dati, storiti, opustiti ali trpeti, glede katere je dovoljena poravnava, je izvršilni naslov, če zavezanec soglasje za njegovo neposredno izvršljivost izjavi v istem ali posebnem notarskem zapisu in če je terjatev zapadla.

V obliki notarskega zapisa morajo biti sklenjeni naslednji pravni posli:1. pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema,2. pogodbe o razpolaganju s premoženjem oseb, ki jim je odvzeta poslovna sposobnost,3. sporazumi o odpovedi neuvedenemu dedovanju,4. drugi pravni posli, za katere zakon določa, da morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa.

d) Državno tožilstvoPregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj, za katere je tako določeno z zakonom, izvajajo državne tožilke oziroma državni tožilci (v nadaljnjem besedilu: državni tožilci).Državni tožilec opravlja svoje naloge na podlagi ustave in zakona.

Državni tožilec vlaga in zastopa kazenske obtožbe ter opravlja druga procesna dejanja tožilca v kazenskem postopku, kolikor zakon ne določa drugače.Državni tožilec vlaga predloge za pregon in pravna sredstva v zadevah prekrškov, če tako določa zakon.Državni tožilec vlaga procesne akte v civilnih in drugih sodnih postopkih ter v upravnih postopkih, če tako določa zakon.Državni tožilci so dolžni brez nepotrebnega odlašanja reševati zadeve, ki so jim dodeljene v delo.

3

Njegova funkcija je trajna. V RS deluje 10 okrožnih državnih tožilstev. Najpomembnejše funkcije v civilnem pravdnem postopku ( sodelovanje v revizijskem postopku in vlaganje zahtev za varstvo zakonitost) opravlja Državno tožilstvo RS.

Državni tožilec nastopa v civilni pravdi v 3 vlogah – kot:(1) vlagatelj zahteve za varstvo zakonitosti;(2) državni organ, ki se lahko izjavi o vsaki vloženi reviziji;(3) stranka.Državni tožilec lahko v 3 mesecih od pravnomočne sodne odločbe vloži zoper njo zahtevo za varstvo zakonitosti. Z njo skrbi za enotno prakso sodišč glede uporabe zakonov in drugih predpisov, kadar sodna praksa višjih sodišč glede uporabe posameznih zakonov ali zakonskih določb. Zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži tudi, kadar meni, da je posamezna sodna odločba nezakonita ali izdana v nezakonitem postopku.Državni tožilec se lahko izjavi o vsaki vloženi reviziji. Sodnik sodišča I. stopnje pošlje izvod vsake revizije državnemu tožilstvu, ki se lahko v 30 dneh od vročitve o njej izjavi. V tem primeru ima tožilstvo le 30-dnevni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.Državni tožilec lahko izjemoma nastopa kot stranka – vloži lahko tožbo za razveljavitev zakonske zveze, če je bila zakonska zveza sklenjena v nasprotju z zadržki v javnem interesu.

e) Državno pravobranilstvoDržavno pravobranilstvo je zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodišči in upravnimi organi.Državno pravobranilstvo pred sodišči zastopa državo , njene organizacije in organizacije v sestav upravnih organov, ki so samostojne pravne osebe. Pred sodišči je državni pravobranilec zakoniti zastopnik države in omenjenih subjektov. Pred upravnimi organi zastopa državno pravobranilstvo naštete subjekte na podlagi pooblastila, tako zastopanje pa je dolžno prevzeti.Pri zastopanju vseh navedenih subjektov opravlja državni pravobranilec vsa procese dejanja, kot jih je v postopku upravičena opravljati stranka ali udeleženec. Državno pravobranilstvo zastopa državo tudi pred tujimi in mednarodnimi sodišči. Kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa državno pravobranilstvo, mora predhodno predlagati državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka.Državno pravobranilstvo mora čim prej, najkasneje pa v 30 dneh, ustrezno ukrepati in predlagatelja obvestiti o stališču do njegovega predloga. V primeru doseženega sporazuma državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca sklene izvensodno poravnavo. Tako sklenjena izvensodna poravnava je izvršilni naslov, če je terjatev iz poravnave zapadla.Sodišča in upravni organi morajo v zadevah, v katerih državno pravobranilstvo zastopa subjekte iz 7. člena tega zakona, vročati vsa pisanja državnemu pravobranilstvu, ki je po 19. členu tega zakona pristojno za zastopanje.Vročitev, ki ni opravljena po prejšnjem odstavku, nima pravnega učinka.

Stroški zastopanja državnega pravobranilstva se v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.Sredstva iz prejšnjega odstavka so prihodek proračuna Republike Slovenije.

2. SPLOŠNI POJMI CIVILNEGA PRAVDNEGA POSTOPKA

I. NAMEN CIVILNEGA PRAVDNEGA POSTOPKA

4

je razrešiti civilni spor = doseči avtoritativno odločitev o spornem pravnem razmerju oz. sporni pravici. Med sporna razmerja spadajo vsa razmerja, o katerih odločajo redna sodišča: premo-ženjska razmerja in druga civilnopravna razmerja ter osebna in družinska razmerja (čeprav osebnostno in družinsko pravo sistematično ne spadata med civilno pravo). Odločanje o pre-moženjskih in drugih civilnopravnih razmerjih predstavlja večji del.Civilnopravne pravice so dispozitivne narave – gre za pravne možnosti, ki jih daje pravni red posamezniku. Ta jih lahko izvršuje ali ne. Izvršuje jih v obliki, ki jo daje na voljo pravni red. Zato ima pravdni postopek individualističen značaj, ki se izraža v 2 bistvenih načelih:(1) načelo dispozitivnosti – pravda je v celoti v rokah strank. Po njihovi volji se

postopek začne, teče in konča.(2) načelo razpravnosti – dominacija strank pri zbiranju procesnega gradiva (= vse,

kar je lahko podlaga sodbe).

V modernih državah civilni pravdni postopek nima izključno individualističnega značaja. To je vidno v sporih, v katerih se prepletajo zasebnopravni in javnopravni elementi. Če se v civilnem sporu uveljavlja javni interes, se to kaže v oficioznih (= uradnih) pooblastilih sodišča.Načelo oficialnosti = v določenih primerih odloča sodišče po uradni dolžnosti ne glede na voljo strank. Potem ko stranke začnejo postopek, je nadaljnji tek postopka v rokah sodišča. Sodišče je aktivno pri zbiranju procesnega gradiva, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (§ 7 ZPP) – v takih primerih lahko sodišče ugotovi dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvede dokaze, ki jih stranke niso predlagale. Sodišče brez posebnega predloga strank uporablja izkustvena pra-vila, pravila znanosti in strok ter pravila logičnega mišljenja. Sodišče samo uporablja pravna pravila, pri čemer ni vezano na pravno kvalifikacijo in pravne trditve strank.V slovenskem civilnem procesu sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje predpisom in moralnim pravilom.V javnem interesu sta hitro reševanje sporov in reševanje sporov s poravnavo. Materialno procesno vodstvo – predsednik senata mora s postavljanjem vprašanj in na drug primeren na-čin skrbeti, da stranke med obravnavo: navedejo vsa odločilna dejstva; dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih; ponudijo ali dopolnijo dokazila glede njihovih navedb; in dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev dejanskega stanja in spornega pravnega

raz-merja.

II. CILJ CIVILNEGA PRAVDNEGA POSTOPKA je dvojen:(1) ponuditi strankam uspešno obliko za varstvo njihovih materialnih pravic =

zaščititi indivi-dualne interese, in(2) zagotoviti uveljavitev pravnega reda družbenoekonomske ureditve = zagotoviti

uveljavi-tev javnih interesov.

III. PRAVNA NARAVA CIVILNEGA PRAVDNEGA POSTOPKA OZIROMA CIVILNEGA PROCESNEGA RAZMERJA

Pravdni postopek je sestavljen iz procesnih dejanj procesnih subjektov (= sodišče, stranke in drugi udeleženci), ki imajo za cilj odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka.3 glavne skupine teorij o pravni naravi pravdnega postopka so:● kontraktualne (pogodbene) teorije = teorije o pravdi kot poslu civilnega prava;● čiste procesne teorije = teorije o pravdi kot samostojnem procesnem razmerju;

5

● teorije o pravdi kot pravni situaciji.(1) Kontraktualne teorije – pravda je izpolnjevanje obveznosti iz določenega

pravnega posla. Podlago ima v rimskem procesu (litis contestatio). Danes nima pomena, ker stranke niso dolžne sodelovati v procesu. Procesno razmerje obstaja samostojno ne glede na obstoj materialnega razmerja.Kontraktualna teorija se uporablja za opredelitev pravne narave arbitražnega postopka (pogodba o arbitraži).

(2) Čiste procesne teorije – pravda je čisto procesno razmerje javnopravne narave. Za nastanek razmerja morajo biti izpolnjene procesne predpostavke. Glede subjektov obstajajo 3 koncepcije:1) civilistična koncepcija – procesno razmerje obstaja le med eno in drugo

stranko,2) publicistična koncepcija – razmerje obstaja le med obema strankama in

sodiščem,3) koncepcija o tristranskem procesnem razmerju – razmerje obstaja med

eno in dru-go stranko ter med obema strankama in sodiščem.Šibkost čiste procesne teorije je, da konstruira procesno razmerje kot pravno razmerje, v katerem za stranke ne obstajajo dolžnosti – imajo le možnost sodelovati v procesu.

(3) Teorije o civilni pravdi kot pravni situaciji – proces ne pomeni pravnega razmerja, ker ne obstajajo medsebojne dolžnosti. V pravdi obstajajo le elementi razmerja, ki lahko pripe-ljejo do izoblikovanja razmerja. Pravnomočna sodba ustvari med strankama pravno raz-merje.

Slovenska teorija zastopa procesno teorijo in koncepcijo o tristranskem procesnem razmerju.

IV. POJEM IN VSEBINA CIVILNEGA PRAVACivilno procesno pravo je sistem pravnih pravil, ki urejajo sodno uveljavljanje varstva civilnih pravic. Najbolj pomembna pravila so:● temeljna načela civilnega procesa,● pravila o procesnih subjektih,● pravila o procesnih dejanjih (ki jih opravljajo procesni subjekti).

Civilno procesno pravo sestavljata 2 vrsti pravil:(1) organizacijska pravila – vsebujejo določbe, ki urejajo položaj sodišč v političnem

sistemu, ustanavljanje, notranjo organizacijo in poslovanje sodišč, letni razpored in dodeljevanje itd.

(2) pravila funkcionalnega procesnega prava = vsa pravila o postopku: pravila o procesnih predpostavkah, temeljnih načelih, procesnih subjektih, vsebini, obliki in učinkih procesnih dejanj, poteku pravdnega postopka in posebnih postopkih.

a) Razmerje med materialnim in procesnim pravom

I. SPLOŠNO O RAZMERJU MED MATERIALNIM IN PROCESNIM PRAVOMProcesno pravo je odvisno od materialnega civilnega prava. Stvarna pristojnost se določa po normah materialnega prava – civilna sodišča sodijo: ● v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij; ter ● v sporih iz osebnih in družinskih razmerij, če spor ni po zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča.Specializirana sodišča so:● sodišča za delovne in socialne spore – sodijo:

○ v individualnih in kolektivnih delovnih sporih; ter ○ v sporih socialne varnosti.

● upravna sodišča.

6

V premoženjskih in drugih civilnopravnih sporih so pravice dispozitivne. Stranke lahko prosto razpolagajo z zahtevki, se odpovejo zahtevku, priznajo zahtevek nasprotnika in se poravnajo. Dopustne so materialne in procesne dispozicije z zahtevkom. Sodišču ni treba uporabljati kogentnih (prisilnih) norm.Za pravna razmerja družinskega in osebnostnega prava veljajo določbe kogentne narave. Npr. sodišče mora otroku, ki je dopolnil 15 let ter je sposoben razumeti pomen in posledice svojih dejanj, omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja. V delovnem pravu je poudarjeno varstvo šibkejše stranke = delavca. Delavec ni dolžan posta-viti določenega zahtevka, sodišče na zahtevek ni vezano. Oficiozna pooblastila delovnega in socialnega sodišča so večja kot v pravdi.V upravnem sporu odloča sodišče o razmerjih z zasebnimi in javnimi elementi. Upravna sodi-šča presojajo zakonitost dokončnih posamičnih aktov državnih organov (upravnih odločb).

II. PRAVOVARSTVENI ZAHTEVEKUveljavljeni sta 2 teoriji:(1) materialnopravna teorija – pravovarstveni zahtevek ne obstaja zunaj

konkretnega civil-nega razmerja.(2) procesna teorija – zahtevati pravno varstvo je individualna javna pravica, ki se

razlikuje od pravice materialnega prava. Pojavlja se v 2 variantah:1) koncepcija o abstraktnem pravovarstvenem zahtevku – vsakemu

pravnemu sub-jektu pripada, neodvisno od pravice materialnega prava, abstraktna pravica zahtevati izdajo sodbe.

2) koncepcija o konkretnem pravovarstvenem zahtevku – pravica zahtevati pravno varstvo pripada subjektu, ki v trenutku vložitve tožbe izpolnjuje materialne in pro-cesne predpostavke. Subjekt ima pravico zahtevati zase ugodno odločbo konkretne vsebine.

Sodobna teorija uveljavlja monistično sintetično koncepcijo (materialno in procesno), po kateri je bistvo pravovarstvenega zahtevka:(1) je strukturalni del pravice materialnega prava;(2) je konstitutivni del tožbe.Vsako pravno urejeno razmerje vsebuje 2 pooblastili:(1) pooblastilo zahtevati od pogodbenika izpolnitev obveznosti,(2) pooblastilo zahtevati od državnih organov varstvo svoje pravice.V delovnih sporih zahtevek ni bistvena sestavina zahteve za sodno varstvo. Vendar se posto-pek pred delovnim in socialnim sodiščem začne samo na zahtevo prizadetega nosilca pravice.

b) Razmerje med pravdnim postopkom ter drugimi postopki

I. RAZMERJE MED PRAVDNIM IN NEPRAVDNIM POSTOPKOMTeorije o razmejitvi med pravdnim in nepravdnim postopkom so:● teorija spora – v pravdo spadajo le med strankama sporne zadeve, v nepravdnih

postop-kih sodišče rešuje nesporne zadeve;● teorija prevencije in represije:

○ prevencijo predstavlja nepravdni postopek – namen je preprečevati pravne kršitve;

○ represijo predstavlja pravdni postopek – namen je sankcionirati nastale kršitve.

● teorija strank – v pravdi stranke nosijo nasprotujoče interese, v nepravdnem postopku stranke predlagajo izdajo odločbe v skupnem interesu;

7

● teorija o različni naravi odločb:○ v nepravdnem postopku gre za konstitutivne odločbe – ustanavljajo, ukinjajo

ali spre-minjajo pravna razmerja;○ v pravdi gre za deklaratorne odločbe – avtoritativno ugotavljajo (ne)obstoj

pravic in razmerij.● teorija upravnega delovanja – delovanje sodišč v nepravdnem postopku je

podobno upravnemu odločanju, ker je njegov namen varovati družbene interese.

Nobena teorija ni pravilna, zato se uporablja pozitivistična ali pragmatična razmejitev = ali gre za pravdno ali nepravdno zadevo, je odvisno od tega, ali je zakonodajalec za njeno reševanje predpisal pravdni ali nepravdni postopek. Za odločanje v civilnih zadevah je vedno pristojno pravdno sodišče, razen če zakon določa pristojnost nepravdnega. Zakon o nepravdnem postopku predpisuje, da se nepravdni postopek uporablja tudi v drugih zadevah, ki jih obravnavajo redna sodišča in za katere ni izrecno določen nepravdni postopek, če zadev ni možno uvrstiti v noben drug postopek.

Razlike med pravdnim in nepravdnim postopkom so:● norme pravdnega so bolj stroge od norm nepravdnega postopka;● pravdni postopek se vedno začne na predlog strank (dispozitivno načelo),

nepravdni pos-topek se pogosto začne po uradni dolžnosti (oficialno načelo oficiozni postopek);

● v nepravdnem postopku je bolj poudarjeno preiskovalno načelo – nepravdno sodišče ima možnost raziskovati dejstva, ki jih stranki nista navajali;

● v pravdi sta bolj poudarjeni načelo ustnosti in načelo neposrednosti ● v pravdi nastopata 2 stranki:

○ tožnik – zahteva pravno varstvo od sodišča,○ toženec – proti njemu se zahteva pravno varstvo.V nepravdnem postopku ni strank, temveč le udeleženci = tisti, ki se jih odločba tiče ali uveljavljajo pravni interes.

● drugačna ureditev pravnih sredstev – v nepravdnem postopku pogosto odloča o pritožbi sodišče iste stopnje, možno je spremeniti celo formalno pravnomočno sodno odločbo.

Če pravdno sodišče ugotovi, da je treba postopek voditi po pravilih nepravdnega pos-topka, s sklepom ustavi pravdni postopek. Po pravnomočnosti sklepa se postopek nadaljuje pred pristojnim nepravdnim sodiščem.Če nepravdno sodišče ugotovi, da je treba postopek voditi po pravilih pravdnega postopka, s sklepom ustavi nepravdni postopek. Po pravnomočnosti sklepa se postopek nadaljuje pred pri-stojnim pravdnim sodiščem.Primeri nepravdnega postopka:● zapuščinski postopek;● postopek za ureditev razmerij med solastniki;● postopek za delitev skupnega premoženja;● postopek za ureditev meje;● zemljiškoknjižni postopek;● postopek ekspropriacije;● postopek o razglasitvi pogrešanih za mrtve;● postopek za omejitev, odvzem in vrnitev poslovne sposobnosti;● postopek za podaljšanje, odvzem in vrnitev roditeljske pravice.

II. RAZMERJE MED PRAVDNIM IN IZVRŠILNIM POSTOPKOMČe odločba v pravdi ne učinkuje sama po sebi (deklaratorna odločba) ter nalaga tožencu daja-tev, storitev, opustitev ali dopustitev, pravnega varstva ni možno v

8

celoti zagotoviti v pravdi. Če toženec ne izvrši izpolnitvenega naloga (= naložena obveznost), sledi prisilna izvršitev.Izvršilni postopek je samostojen nasproti pravdnemu. Izvršbo potrebujejo le dajatvene sodbe, kadar toženec prostovoljno ne izpolni izpolnitvenega naloga. Ostali izvršilni naslovi so:● odločba v upravnem postopku, če se glasi na izpolnitev denarne obveznosti;● verodostojna listina (faktura, menica, ček);● arbitražna odločba;● poravnava, sklenjena med arbitražo.

III. RAZMERJE MED PRAVDNIM IN UPRAVNIM POSTOPKOM RAZMEJITEV MED SODNO JURISDIKCIJO IN UPRAVNO PRISTOJNOSTJO

Po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP) postopajo upravni in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih stvareh neposredno uporabljajo predpise ter odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb ali drugih strank. Upravna stvar je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni kori-sti fizične ali pravne osebe oz. druge stranke na področju upravnega prava. Upravna stvar je določena s predpisom, da se o njej vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali iz-da upravno odločbo. Upravna stvar je tudi, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz nara-ve stvari. Iz tega izhaja, da je upravna pristojnost opredeljena pozitivistično.Upravna zadeva je zadeva, v kateri gre za kolizijo zasebnih in javnih interesov.V civilnem sporu gre za kolizijo med interesi fizičnih ali pravnih oseb. Osebe javnega prava (npr. država in lokalne skupnosti) nastopajo v civilnem sporu vedno kot subjekti in nikoli kot oblast.V upravnem postopku se odloča o pravicah ali pravnih razmerjih, kadar tako predpisuje zakon. Če zakon posebej ne predpiše upravne pristojnosti, je treba uveljaviti varstvo pravice pred civilnim sodiščem.Zakonodajalec pri predpisovanju upravnega postopka upošteva pravnopolitične razloge. Upravni postopek je predpisan, kadar je potrebna večja hitrost in enostavnost postopka ter odločanje zahteva posebno strokovno znanje.

ODLOČANJE O PRISTOJNOSTI (KOMPETENCA O KOMPETENCI)pomeni, da so sodišča pristojna odločati, ali zadeva spada v sodno ali upravno pristoj-nost. Pri nas ima pravico odločati v sporu zaradi pristojnosti (kompetenčni spor) med uprav-nimi organi in sodišči

Ustavno sodišče.Pravdno sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali spada spor v sodno pristojnost. Če ugotovi, da ni pristojno (temveč je pristojen upravni organ), se izre-če za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo. Če sodišče odloči v sporu iz upravne pristojnosti, je podana absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka, zoper katero je dovoljeno tudi izredno pravno sredstvo revizija.Če upravni organ izda odločbo v zadevi iz sodne pristojnosti, je odločba nična po samem zakonu. Za nično jo je možno razglasiti kadarkoli po uradni dolžnosti, na predlog stranke ali na predlog državnega tožilca.

REŠEVANJE PREDHODNIH VPRAŠANJ IN VEZANOST NA MEDSEBOJNE AKTE

Če je odločba pravdnega sodišča odvisna od upravne rešitve predhodnega vprašanja o obstoju pravice ali pravnega razmerja, lahko sodišče: ● samo reši to vprašanje; ali

9

● se odloči, da ne bo reševalo predhodnega vprašanja, prekine postopek in počaka na odločitev upravnega organa.

Odločitev sodišča o predhodnem vprašanju ima učinek le v pravdi ter ne vpliva na upravni postopek in odločanje upravnega organa.Primer: rušitev črne gradnje – graditelj zahteva v pravdnem postopku odškodnino od države, ker naj ne bi imela pravne podlage za rušenje (najprej je treba v upravnem postopku ugotoviti, ali sploh gre za črno gradnjo).Enako je urejeno reševanje predhodnih vprašanj v upravnem postopku, če upravni organ naleti na vprašanje, ki spada v pristojnost pravdnega sodišča.Če je o predhodnem vprašanju že odločil upravni organ, je pravdno sodišče na odločitev vezano. Upravni organ je vezan na pravnomočno sodbo pravdnega sodišča.

UPRAVNI SPORProti odločitvam in dejanjem upravnih organov ter nosilcev javnih pooblastil je zagotovljeno sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij (§ 120 Ustave). Sodno varstvo zagotavlja upravno sodišče v postopku upravnega spora, če za zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodišče. Upravno sodišče odloča tudi v sporih o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika.V upravnem sporu sodita Upravno sodišče RS in Vrhovno sodišče RS. V "običajnih" upravnih sporih Vrhovno sodišče odloča o pritožbi zoper sodbe Upravnega sodišča. Na I. stopnji odloča Vrhovno sodišče:● o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v Državni zbor, Državni svet in

volitve predsednika države;● v sporih, ki se nanašajo na zakonitost kandidiranja, izvolitve, imenovanja in

razrešitve oseb s strani predsednika države, Državnega zbora, Državnega sveta ali vlade;

● zakonitosti upravnih aktov, ki so jih izdali državni organi ali nosilci javnih pooblastil na ravni države.

Upravni spor je spor polne jurisdikcije = možno je uveljavljati čisto vse napake upravnih organov pri odločanju.

IV. RAZMERJE MED PRAVDNIM IN KAZENSKIM POSTOPKOM REŠEVANJE PREDHODNIH VPRAŠANJ IN MEDSEBOJNA VEZANOST NA PRAVNOMOČNE ODLOČBE

Če je odločba civilnega sodišča odvisna od prehodne rešitve kazenskega sodišča, civilno sodišče lahko:(1) samo reši vprašanje;(2) prekine postopek in počaka na odločitev kazenskega sodišča.

Problem domneve nedolžnosti – domneva nedolžnosti naj bi se širila izven meja kazenskega postopka. Dosledna uveljavitev domneve nedolžnosti civilnemu sodišču onemogoča odločitev, ali je bila škoda napravljena s kaznivim dejanjem in ali je šlo za identično dejansko stanje. ZPP teh stališč pravne teorije ne upošteva.

Odločba civilnega sodišča o predhodnem vprašanju ima učinek le v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno, in nima vpliva na odločanje kazenskega sodišča.

10

Tudi kazensko sodišče je pristojno odločati o predhodnih vprašanjih. Njegova odločitev velja le za kazenski postopek.

Če je kazensko sodišče že odločilo o vprašanju, ki pomeni za civilno sodišče predhodno vpra-šanje, je civilno sodišče na tako odločitev vezano, če gre za obsodilno ali oprostilno sodbo. Če gre za obsodilno sodbo, uporabi civilno sodišče po OZ daljši rok za zastaranje, ker je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Po večinskem stališču pravne teorije civilno sodišče ni vezano na zavrnilno sodbo kazenskega sodišča, ker je zavrnilna sodba izdana zaradi procesnih razlogov.Kazensko sodišče ni vezano na pravnomočno odločbo civilnega sodišča, četudi je civilno sodišče odločilo o vprašanju, ki se nanaša na določen bistven znak kaznivega dejanja. Npr. če civilno sodišče razveljavi pogodbo zaradi prevare, kazensko sodišče na takšno odločitev ni vezano pri ugotavljanju, ali je šlo za goljufijo ali ne.

IDENTIČNO DEJANSKO STANJECivilno in kazensko sodišče obravnavata isti historični dogodek (npr. prometno nesrečo). Civilno sodišče je vezano samo na obsodilno sodbo kazenskega sodišča, vendar samo gle-de obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. V takem primeru civilno sodišče sploh ne more zavrniti odškodninskega zahtevka. Vprašanje obstoja kaznivega dejanja se v civilni pravdi obravnava v okviru vzročne zveze med ravnanjem povzročitelja škode in nastalo škodo.Kazenska odgovornost se v civilni pravdi obravnava pri odločanju o krivdi in odškodninski odgovornosti.

Civilno sodišče NI vezano na oprostilno sodbo kazenskega sodišča, ker je obstoj odškod-ninske odgovornosti po OZ povsem neodvisen od obstoja kaznivega dejanja. Civilno sodišče ni vezano na ugotovitve kazenskega sodišča o vprašanjih, ki se ne nana-šajo na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Vendar je na takšne ugotovitve vezano, če pomenijo bistven kvalifikatoren element določenega kaznivega dejanja. Npr. civilno sodišče ne more ugotoviti, da je poškodovanec lahko telesno poškodovan, če kazensko sodišče ugotovilo hudo telesno poškodbo (četudi se je kazensko sodišče zmotilo).Kazensko sodišče pri obravnavanju istega dejanskega stanja, kot ga je že obravnavalo civilno sodišče, na pravnomočno sodbo civilnega sodišča ni vezano v nobenem elementu.

ADHEZIJSKI POSTOPEKV adhezijskem postopku kazensko sodišče obravnava premoženjske zahtevke, nastale zaradi izvršitve kaznivega dejanja. Zahtevki se lahko nanašajo na:● povrnitev škode;● vrnitev stvari;● razveljavitev določenega pravnega posla.Premoženjski zahtevek v adhezijskem postopku lahko uveljavlja, kdor ga je pooblaščen uvel-javljati v pravdi. To je večinoma oškodovanec.Če dajejo podatki kazenskega postopka dovolj podlage za popolno ali delno odločitev o pre-moženjskem zahtevku, ga kazensko sodišče oškodovancu v celoti ali deloma prisodi. Če mu ga prisodi deloma, oškodovanca za uveljavljanje preostanka zahtevka napoti na pravdo.Če podatki kazenskega postopka ne dajejo dovolj podatkov za odločanje o premoženjskem zahtevku, kazensko sodišče oškodovanca napoti na pravdo.Kazensko sodišče oškodovanca napoti na pravdo tudi v primeru:

11

● oprostilne sodbe,● zavrnilne sodbe,● ustavitve kazenskega postopka.Adhezijska odločba kazenskega sodišča se izvršuje v civilnem izvršilnem postopku.

V. RAZMERJE MED PRAVDNIM IN USTAVNIM POSTOPKOM ABSTRAKTNA KONTROLA USTAVNOSTI IN ZAKONITOSTI PREDPISOV

Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo, zakon, splošna načela medna-rodnega prava ter ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Ustavne določbe o človeko-vih pravicah in temeljnih svoboščinah mora sodnik uporabljati neposredno.Kadar sodnik pri odločanju uporablja zakon, za katerega meni, da je protiustaven, mo-ra (pravdni) postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem – sprožiti mo-ra ustavni spor. Postopek pred pravdnim sodiščem se nadaljuje po odločitvi US.Če sodnik pri odločanju uporablja splošni podzakonski predpis, za katerega meni, da je proti-ustaven ali protizakonit, je pooblaščen, da takega predpisa sploh ne uporabi – exceptio ilegalis. Lahko sicer tudi sproži ustavni spor, vendar ga to pri odločanju ne ovira.Če ustavno sodišče razveljavi sporni zakon, pravdno sodišče po odločitvi US postopek nada-ljuje in ne upošteva razveljavljenega zakona. Če nastane z razveljavitvijo zakona pravna praz-nina, jo mora pravdno sodišče "napolniti" z analogijo. Če niti to ni možno, se mora US odzvati z "začasnim kreiranjem prava".Razveljavitev zakona začne učinkovati takoj po objavi odločbe US ali v roku, ki ga določi US – za naprej (ex nunc). V nedokončanem pravdnem postopku razveljavitev posredno učinkuje za nazaj (ex tunc), ker je treba razveljavitev zakona upoštevati pri izdaji sodne odločbe. Raz-veljavitev zakona nima nobenega pomena za pravnomočno zaključene spore.

USTAVNA PRITOŽBAUstavno sodišče odloča tudi v ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti. Sem spadajo tudi sodne odločbe v civilnih sporih. O ustavni pritožbi se odloča le, če je bilo izčrpano pravno varstvo.Ustavna pritožba je hkrati izredno pravno sredstvo in posebno pravno sredstvo, namenjeno odstranjevanju kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vsakdo lahko ob zakonskih pogojih vloži pri US ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega orga-na, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina. V praksi so ustavne pritožbe skoraj vedno vložene proti pravnomočnim sodnim odločbam po izčrpanju vseh ostalih izrednih pravnih sredstev.US ne presoja, ali so redna sodišča v postopku pravilno uporabila materialno pravo ali pravilno ugotovila dejansko stanje. US ne presoja korektnosti postopka. V primeru ustavne pritožbe zaradi pravnomočne sodbe v civilnem sporu US presoja predvsem:● ali je bilo kršeno enako varstvo pravic (§ 22 Ustave) – to se ugotavlja, če je redno

sodišče v pravnomočno končanem postopku brez prepričljive obrazložitve odstopilo od uveljav-ljene sodne prakse;

● ali je bila kršena pravica do sodnega varstva (§ 23 Ustave) – pomembno je načelo obojestranskega zaslišanja (= kontradiktornosti);

● ali je bila kršena pravica do pravnega sredstva (§ 25 Ustave).

c) Prostorske, osebne in časovne meje civilnega sodstva

I. PROSTORSKE MEJE CIVILNEGA SODSTVA

12

SPLOŠNE DOLOČBE O MEDNARODNIH PRISTOJNOSTIH SLOVENSKIH SODIŠČ

Sodišča izvršujejo sodno funkcijo na ozemlju RS. Če je treba opraviti procesno dejanje v tujini, se mora slovensko sodišče obrniti za pravno pomoč na pristojno tuje sodišče, če obstaja med RS in tujo državo vzajemni (bilateralni ali multilateralni) dogovor o pravni pomoči. Zaprosila za pravno pomoč se pošiljajo preko ministrstva za pravosodje.Sodišče RS je pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost v sporu z mednarodnim ele-mentom izrecno določena z zakonom ali mednarodno pogodbo. Če izrecne določbe o medna-rodni pristojnosti za določeno vrsto spora ni, je sodišče RS pristojno iz določb o krajevni pri-stojnosti. Mednarodno pristojnost za sojenje določa Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP). Po njem je sodišče RS pristojno, če ima toženec stalno prebiva-lišče ali sedež v Sloveniji. Če toženec sploh nima stalnega prebivališča, je sodišče RS pristojno, če ima toženec v Sloveniji začasno bivališče.

Materialni sosporniki – če je z isto tožbo toženih več tožencev, ki so v pravni skupnosti ali se njihove obveznosti opirajo na isto pravno ali dejansko podlago, je sodišče RS pristojno, če ima eden izmed tožencev stalno prebivališče ali sedež v RS. Če sta tožena glavni dolžnik in porok, je sodišče RS pristojno za sojenje poroku le, če je pristojno za sojenje glavnemu dolžniku. Sodišče RS je pristojno tudi za nasprotno tožbo.

Retorzija ali povračilna ureditev – sodišče RS je pristojno tudi za sojenje v sporih zoper državljane tuje države, če je sodišče iste tuje države pristojno za sojenje v sporih zoper državljane RS po kriterijih pristojnosti, ki sicer pri nas niso uveljavljeni (npr. če pakistansko sodišče lahko sodi v civilnem sporu Slovencu, ki se nahaja v Pakistanu, vendar tam nima niti stalnega niti začasnega prebivališča, lahko tudi slovensko sodišče sodi v civilnem sporu Paki-stancu, ki se nahaja v Sloveniji, čeprav tu nima niti stalnega niti začasnega prebivališča).Če je pristojnost sodišča RS v sporu odvisna od državljanstva, so osebe brez državljanstva, ki imajo pri nas stalno prebivališče, pravno izenačene s slovenskimi državljani.

IZKLJUČNA PRISTOJNOST SLOVENSKEGA SODIŠČATuja sodna odločba se ne prizna, če je za zadevo izključno pristojno slovensko sodišče.Če je ena izmed strank tuj državljan ali tuja pravna oseba, se lahko stranki sporazumeta za pristojnost tujega sodišča, razen če je določena izključna pristojnost slovenskega sodišča.Priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe se zavrne, če sodišče ugotovi, da po pravu RS o sporni zadevi ne more razsojati arbitraža.Izključna pristojnost sodišča RS mora biti določena v zakonu. Pristojnost slovenskega sodišča pa je izključEna, če obstaja med sporno zadevo in tujo državo enaka zveza, kot jo določa zakon za izključno pristojnost slovenskega sodišča.

Izključna pristojnost je uveljavljena v naslednjih sporih:(1) statusni gospodarski spori (= spori o ustanovitvi, prenehanju in spremembah

gospodarske družbe), če ima gospodarska družba sedež v Sloveniji;(2) spori o veljavnosti vpisov v javne registre (npr. sodni register, zemljiška

knjiga), ki se vodijo v Sloveniji;(3) spori glede prijav in veljavnosti izumov, če je prijava vložena v Sloveniji;(4) spori med izvršilnim in stečajnim postopkom, če se postopek vodi pred

slovenskim sodiščem;

13

(5) nepremičninski spori (= spori o stvarnih pravicah, motenju posesti, zakupu in najemu), če se nepremičnina nahaja na ozemlju Slovenije.

(6) potrošniški in zavarovalni spori, če je potrošnik ali zavarovanec fizična oseba in ima stal-no prebivališče v Sloveniji (takšna izključna pristojnost ni izrecno določena, vendar se v takih primerih stranki ne moreta dogovoriti za pristojnost tujega sodišča).

Določbe o izključni pristojnosti sodišča RS poleg ZPP vsebuje tudi pomorski zakonik.

DRUGE DOLOČBE O MEDNARODNI PRISTOJNOSTI SLOVENSKIH SODIŠČ

Sodišče RS je pristojno tudi v naslednjih sporih, vendar v njih prizna in izvrši tudi odločbe tujih sodišč:● spori o nepogodbeni odškodninski odgovornosti, če je bilo škodno dejanje

storjeno v Sloveniji ali je tam nastopila škodljiva posledica (to pravilo se uporablja tudi v sporih zo-per zavarovalnice zaradi povračila škode);

● spori iz pogodbenih razmerij, če je predmet spora obveznost, ki jo je treba izpolniti v Sloveniji;

● individualni delovni spori, če se delo opravlja v Sloveniji;● spori o premoženjskopravnih zahtevkih, če je v Sloveniji predmet tožbe;● spori, v katerih ima toženec v Sloveniji kakšno premoženje (tožnik mora imeti

stalno (ali začasno) prebivališče ali sedež v Sloveniji);● spori zoper pravne osebe s sedežem v tujini, ki imajo v Sloveniji

podružnico, pri čemer spori izvirajo iz poslovanja podružnice;● spori zaradi motenja posesti premičnin, če je prišlo do motenja v Sloveniji;● spori o stvarnih pravicah na ladji ali letalu, če se v Sloveniji vodi vpisnik ladje

ali letala.

MEDNARODNA PRISTOJNOST SLOVENSKIH SODIŠČ V ZAKONSKIH IN OČETOVSKIH SPORIH

Pomembne okoliščine pri določanju pristojnosti so:● državljanstvo strank,● stalno prebivališče strank,● zadnje skupno stalno prebivališče strank.

Izključna pristojnost slovenskega sodišča v zakonskih in očetovskih sporih je določena, če: je toženi zakonec slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Sloveniji (zakonski

spori); je toženi otrok slovenski državljan s stalnim / začasnim prebivališčem v Sloveniji

(očetov-ski spori), sta toženi zakonec in otrok slovenska državljana s stalnim prebivališčem v

Sloveniji (spori o vzgoji in varstvu otrok).

Slovensko sodišče je pristojno:● če toženec nima stalnega prebivališča v Sloveniji, vendar:

○ v zakonskih sporih: gre za spore o premoženjskih razmerjih med zakoncema, če se skupno

premo-ženje ali njegov del nahaja v Sloveniji (za spore glede (deleža) skupnega premo-ženja v tujini je slovensko sodišče pristojno le, če toženec v njegovo pristojnost privoli); ali

sta oba zakonca slovenska državljana; ali je tožnik slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Sloveniji; ali ima tožnik stalno ali začasno prebivališče v Sloveniji in sta imela zakonca

zadnje skupno stalno prebivališče v Sloveniji.

14

○ v sporih za ugotovitev in izpodbijanje očetovstva: sta obe stranki slovenska državljana; je tožnik slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Sloveniji.

○ v sporih o varstvu in vzgoji otrok: sta oba starša slovenska državljana; je otrok slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Sloveniji.

○ v sporih o zakonskem preživljanju otrok: sta tožnik in toženec slovenska državljana; je tožnik otrok s stalnim prebivališčem v Sloveniji; je tožnik mladoleten slovenski državljan; je tožnik slovenski državljan s stalnim prebivališčem v Sloveniji.

● če toženec ni slovenski državljan, vendar:○ v zakonskih sporih:

je tožnik slovenski državljan in zahteva razvezo zakonske zveze, ki ni mogoča po pravu države toženca (npr. Iran, Afganistan);

sta imela zakonca zadnje skupno stalno prebivališče v Sloveniji in toženec privoli v pristojnost slovenskega sodišča, pri čemer pravo njegove države to pristojnost dopušča;

○ v sporih za ugotovitev in izpodbijanje očetovstva ima tožnik stalno prebivališče v Slo-veniji in toženec privoli v pristojnost slovenskega sodišča, pri čemer pravo njegove države to pristojnost dopušča.

Slovensko sodišče je pristojno v sporih o preživljanju med (bivšima) zakoncema, če: ● sta imela zadnje skupno prebivališče v Sloveniji in ima tožnik stalno prebivališče v

Slove-niji,● se v Sloveniji nahaja premoženje, iz katerega se lahko poravna preživnina.

DOGOVOR O MEDNARODNI PRISTOJNOSTI SODIŠČAStranki se lahko sporazumeta o pristojnosti sodišča RS, če je vsaj ena državljan Slove-nije ali pravna oseba s sedežem v Sloveniji.Stranki se lahko sporazumeta o pristojnosti tujega sodišča, če: je vsaj ena tuj državljan ali pravna oseba s sedežem v tujini; IN ne gre za spor z izključno pristojnostjo slovenskega sodišča. Ni možen dogovor o pristojnosti tujega sodišča v sporih iz potrošniških in zavarovalnih razme-rij, če je potrošnik ali zavarovanec fizična oseba in ima stalno prebivališče v Sloveniji.

Dogovor o pristojnosti sodišča ni možen v zakonskih, očetovskih in materinskih sporih.Toženec privoli v pristojnost slovenskega sodišča, če: o vloži odgovor na tožbo; ali o na prvem naroku za glavno obravnavo ne uveljavlja ugovora nepristojnosti.

POMEN JURISDIKCIJE SLOVENSKEGA SODIŠČAPristojnost oz. jurisdikcija slovenskega sodišče je procesna predpostavka. Če za sojenje ni pristojno sodišče RS, se mora sodišče, pri katerem je vložena tožba, po uradni dolžnosti izreči za nepristojno, razveljaviti mora opravljena pravna dejanja in zavreči tožbo.

To ne velja, če: je pristojnost sodišča odvisna od privolitve toženca; in je toženec privolil v slovensko pristojnost.Na mednarodno pristojnost pazi predsednik senata pri predhodnem preizkusu tožbe.

15

Pomanjkanje slovenske pristojnosti je absolutna bistvena kršitev postopka. Kršitev juris-dikcije je revizijski razlog in razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

II. MEJE CIVILNEGA SODSTVASlovenskemu civilnemu sodstvu so podrejene vse osebe na ozemlju Slovenije (tudi tujci, če je sodišče pristojno na podlagi pravil o mednarodni pristojnosti). Dolžne so se odzvati na vabilo sodišče in pričati. Proti njim se lahko opravi izvršba.Slovenska sodišče ne morejo soditi v pravdah, v katerih je tožena stranka tujec in uživa imuni-teto (vodje tujih držav, šefi diplomatskih misij, člani organov OZN). Osebe z imuniteto lahko tožijo pred slovenskim sodiščem. Imuniteta se izjemoma ne upošteva v: sporih glede stvarnih pravic na nepremičninah v Sloveniji; sporih glede motenja posesti na nepremičninah v Sloveniji; sporih o zakupu ali najemu nepremičnin v Sloveniji; primeru nasprotne tožbe.

Pomembna pravila za položaj tujcev v pravdi:● tujci se obravnavajo enako kot slovenski državljani;● sposobnost biti stranka ima vsaka fizična ali pravna oseba (zadostuje pravna

sposobnost) – pravna sposobnost tujca se presoja po zakonu njegove države;

● pravdna oz. procesna sposobnost tujca se presoja po zakonu njegove države, pri čemer po zakonu svoje države pravdno nesposoben tujec, ki je pravdno sposoben po na-šem zakonu, lahko sam opravlja pravdna dejanja. Če jih ne, jih opravlja zakoniti zastop-nik tujega državljana. Tuji državljan lahko izjavi, da sam prevzema vodenje spora.

● pravdno upravičenje (legitimatio ad processum) se presoja po materialnem pravu, v po-štev prideta domača in tuja zakonodaja;

● tuji državljan ali oseba brez državljanstva morata dati tožencu na njegovo zahtevo varščino za pravdne stroške, iz katere se toženec lahko poplača, če bo tožnikov zahte-vek zavrnjen. Varščine ni treba dati, če:○ velja vzajemnost z državo tujca,○ ima tožnik v Sloveniji pravico pribežališča (azilanti),○ gre za terjatev iz delovnega spora,○ gre za zakonski ali očetovski spor,○ gre za menično ali čekovno tožbo,○ gre za nasprotno tožbo,○ gre za izdajo plačilnega naloga.

● tujci imajo pravico na narokih in drugih ustnih procesnih dejanjih uporabljati svoj jezik, zato jim je treba zagotoviti ustno prevajanje prek tolmača. Sodna pisanja se vročajo v slovenščini ali v drugem jeziku v uradni rabi pri sodišču (= jezik italijanske ali madžarske narodne skupnosti na njunih območjih). Tujci morajo vročati svoje vloge v slovenščini ali v drugem jeziku v rabi pri sodišču.

● tuje državljane je možno oprostiti plačila stroškov postopka, če velja vzajemnost z njihovo državo;

● tuje javne listine imajo enako dokazno moč kot domače javne listine ob pogoju vzajemno-sti (če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno);

● forum reciprocum – če je v državi tujca državljan RS lahko tožen pri sodišču, ki po naših zakonih (= ZPP) ni pristojno za sojenje v civilnopravni zadevi, velja enaka pristojnost slo-venskega sodišča za sojenje tujemu državljanu;

16

● stranke se lahko sporazumejo, da jim sodi tuje sodišče, če je vsaj ena stranka tuja fizična ali pravna oseba in ne gre za zadevo, v kateri ima slovensko sodišče izključno pristojnost;

● stranke lahko sklenejo pogodbo o arbitraži, če je vsaj ena stranka tuja fizična ali pravna oseba in gre za spor o pravicah, s katerimi stranke prosto razpolagajo.

III. ČASOVNE MEJE CIVILNEGA SODSTVAV civilnih pravdah se uporabljajo pravila, ki veljajo v času opravljanja posameznih procesnih dejanj. Če pride do spremembe predpisov, se upoštevata naslednji pravili: če se je postopek končal na I. stopnji pred novim ZPP (= 1999), se nadaljuje po

starih predpisih; če je prišlo do razveljavitve odločbe I. stopnje po letu 1999, se postopek nadaljuje

po novem ZPP.

č) Procesne predpostavke

I. POJEM IN RAZVRSTITEV PROCESNIH PREDPOSTAVKProcesne predpostavke so okoliščine ali lastnosti, ki morajo biti ali ne smejo biti podane, da je sojenje dopustno. Če procesne predpostavke niso dane, je vsebinsko (meritorno) odlo-čanje sodišča o spornem predmetu nedopustno.

PROCESNE PREDPOSTAVKE GLEDE NA SODIŠČE, STRANKE IN SPORNI PREDMET (1) Predpostavke glede na sodišče:

1) slovenska jurisdikcija = pristojnost slovenskih sodišč v sporih z mednarodnim ele-mentom;

2) sodna pristojnost – zadeva ne sme biti v upravni pristojnosti;3) stvarna in krajevna pristojnost sodišča;4) pristojnost rednega ali specializiranega sodišča.

(2) Predpostavke glede na stranke:1) obstoj stranke in sposobnost biti stranka = sposobnost biti nosilec

procesnih pravic in obveznosti;2) pravdna (procesna) sposobnost;3) pravilno zastopstvo procesno nesposobnih strank;4) obstoj procesnega pooblastila za vodenje pravde.

(3) Predpostavke glede na sporni predmet:1) visečnost pravde ali litispendenca = med pravdo se ne more o istem

zahtevku med istima strankama začeti nova pravda (negativna predpostavka);2) res iudicata = prepoved nove pravde v pravnomočno razsojeni stvari (neg.

pred.);3) res transacta = prepoved nove pravde v stvari, o kateri je bila sklenjena

sodna porav-nava (negativna predpostavka);4) pravni interes za sodno varstvo materialne pravice.

POZITIVNE IN NEGATIVNE PROCESNE PREDPOSTAVKE Pozitivne predpostavke morajo biti podane, da je pravda dopustna.Negativne predpostavke ne smejo biti podane, da je pravda dopustna.

SPLOŠNE IN POSEBNE PREDPOSTAVKESplošne predpostavke se nanašajo na ves potek pravde. Obstajati morajo ves čas spora.Posebne predpostavke se nanašajo na posamezna procesna dejanja ali posamezne faze postopka. Od njih je odvisna (ne)dopustnost posameznega procesnega dejanja ali procesnega instituta. Primeri posebnih predpostavk:

17

● obstoj intervencijskega interesa – kdor se želi kot pomočnik pridružiti stranki v postopku, mora imeti pravni interes;

● obstoj verodostojne listine za izdajo plačilnega naloga;● pravočasnost tožbe, če je določen prekluzivni rok za vložitev.

● ABSOLUTNE ALI PRAVE PROCESNE PREDPOSTAVKE IN RELATIVNE ALI NEPRAVE PROCESNE PREDPOSTAVKE

Na absolutne predpostavke pazi sodišče po uradni dolžnosti. To so skoraj vse.Relativne predpostavke upošteva sodišče le na ugovor stranke. To sta samo: sklenjena pogodba o arbitraži; in tožniška varščina (ki jo mora za pravdne stroške toženca položiti tožnik tuji

državljan ali oseba brez državljanstva).

II. RAZPRAVLJANJE IN ODLOČANJE O PROCESNIH PREDPOSTAVKAHSodišče pazi na prave predpostavke po uradni dolžnosti. Stranka lahko sodišče opozori na (ne)obstoj predpostavke. Opozorilo ni pogoj za upoštevanje predpostavke s strani sodišča, razen če gre za nepravo predpostavko.Preizkusu podanosti predpostavk je najprej namenjen preizkus tožbe, ki ga opravi predsednik senata. V tej fazi se tožba zavrže, če (ni)so izpolnjene določene predpostavke (glej § 274 ZPP).Na obstoj predpostavk pazi sodišče med glavno obravnavo in v pritožbenem postopku. Neupoštevanje predpostavk pomeni absolutno kršitev procesa. Pomanjkanje predpostavk je podlaga za vložitev izrednih pravnih sredstev.

Na določene procesne predpostavke pazi sodišče le do določene faze postopka:o na ugovor stranke se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno le do razpisa

glavne obravnave;o po uradni dolžnosti se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno le do

preizkusa tožbe;o ugovor sklenjene pogodbe o arbitraži lahko stranka uveljavlja najkasneje na

prvem naroku.Sodišče praviloma najprej razpravlja o predpostavkah, katerih (ne)obstoj bi najprej pripeljal do zavrženja tožbe. V praksi se najprej pazi na dopustnost sodne poti in pristojnost.

Če niso podane (pozitivne) predpostavke, je treba tožbo zavreči. Pomanjkanje določenih predpostavk je možno odpraviti – če nastopa v pravdi procesno nesposobna stranka: se v pravdo pritegne njen zakoniti zastopnik; ali ji sodišče postavi začasnega zastopnika, če nima zakonitega zastopnika.Če sodišče ni stvarno, krajevno ali specializirano pristojno, pride do sklepa o ustavitvi pos-topka in odstopitve zadeve (stvarno, krajevno ali specializirano) pristojnemu sodišču.

d) Pravna pomočSodišča si lahko med seboj dajejo tako pravno pomoč, da opravijo posamezna procesna dejanja sodišča, ki sicer v zadevi ne odločajo. Gre za izvedbo načela ekonomičnosti postopka. Oprava posameznega procesnega dejanja naj ne bi povzročila višjih stroškov od vrednosti spora.Pravna pomoč se nanaša na izvajanje dokazov ter pošiljanje spisov in listin.Predmet pravne pomoči so lahko posamezna procesna dejanja, razen glavne obravnave.

18

Za pravno pomoč se sodišče obrne na drugo sodišče z zaprosilom. V zaprosilu za izvedbo dokaza opiše stanje po poteku glavne obravnave in navede okoliščine, na katere je treba paziti pri izvedbi.Vsako sodišče opravlja pravdna dejanja na svojem območju. Če je nevarno odlašati, opravi so-dišče posamezna dejanja tudi na območju sosednjega sodišča, vendar ga mora o tem obvestiti.

Mednarodna pravna pomoč – sodišča dajejo pravno pomoč tujim sodiščem, če je tako pred-pisano z mednarodnim dogovorom, multi– ali bilateralnim sporazumom ali obstaja dejanska vzajemnost pri nudenju pravne pomoči. Če sodišče dvomi o vzajemnosti, da pojasnilo ministr-stvo za pravosodje.

Sodišče odkloni pravno pomoč tujemu sodišču, če zaprosi za dejanje, ki nasprotuje jav-nemu redu RS. O tem dokončno odloči Vrhovno sodišče.Procesno dejanje, za katerega prosi tuje sodišče, se lahko opravi na način, ki ga tuje sodišče želi, če tak način ne nasprotuje javnemu redu RS.

Sodišče vzame v postopek prošnjo tujega sodišča pod pogoji, da: je poslana po diplomatski poti; so prošnja in priloge sestavljene v slovenščini ali je priložen overjen prevod v

slovenščino.Prošnje domačih sodišč se tujim sodiščem pošiljajo po diplomatski poti in mora jim biti prilo-žen overjen prevod v ustrezen tuj jezik, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno.Za vsako pravno pomoč je bistveno, kako je dogovorjena v mednarodnem dogovoru.

3. TEMELJNA NAČELA.

a) Načelo zakonitostiZakonitost v širšem pomenu je vezanost sodišč na ustavo in zakon.Zakonitost v procesnem smislu – sodišče ravna po procesnem redu, ki ga ureja zakon. Pro-cesna dejanja strank so urejena z zakonom. Sodišče in stranke imajo diskrecijsko pravico oblikovati proces v zakonskih mejah:● sodišče oblikuje proces na glavni obravnavi – izvajanje dokazov ne poteka po

predpisanem vrstnem redu (sodišče pri določitvi vrstnega reda upošteva načelo smotrnosti);

● avtonomija strank pri oblikovanju procesa:○ sklenitev pogodbe o arbitraži (izključi pristojnost rednega sodišča);○ dogovor o krajevni pristojnosti (prorogatio fori) – stranki se dogovorita, da

jima bo sodilo po zakonu krajevno nepristojno sodišče (to ni možno, če je predvidena izključ-na pristojnost sodišča);

○ mirovanje postopka na podlagi izrecnega sporazuma strank.

b) Načelo dispozitivnosti in oficialnostiNačelo dispozitivnosti – postopek se začne po volji strank, teče po volji strank in se zak-ljuči po volji strank. Stranke so dominus litis procesa – ne procedat iudex ex oficio (= sod-nik naj NE začne procesa po uradni dolžnosti). Sodišče nudi strankam pravno varstvo le na nji-hovo zahtevo. Sodišče je vezano na zahtevke strank – ne eat iudex ultra et extra petita par-tium (sodnik naj NE gre preko in izven zahtevka strank).

19

§ 3 ZPP: Stranke prosto razpolagajo z zahtevki, ki so jih postavile v postopku, se lahko svojemu zahtevku odpovejo, priznajo nasprotnikov zahtevek in se poravnajo.

Pravdni postopek se vedno začne s tožbo. Tožnik lahko: ● umakne tožbo; ● se ob umiku tožbe odpove tožbenemu zahtevku; ● do konca glavne obravnave spremeni tožbo; ● umakne pravno sredstvo; ali ● se odpove pravnemu sredstvu.Toženec lahko: o pripozna zahtevek; o umakne pravno sredstvo; o se odpove pravnemu sredstvu; o s svojo neaktivnostjo povzroči izdajo zamudne sodbe.Obe stranki lahko skleneta o spornem predmetu sodno poravnavo.

Materialne dispozicije = stranke razpolagajo z zahtevkom materialnega prava. To so: odpoved tožbenemu zahtevku; pripoznava tožbenega zahtevka; sklenitev sodne poravnave; neaktivnost toženca.

Procesne dispozicije = stranke razpolagajo le z zahtevo za pravno varstvo. To sta: umik tožbe; in umik pravnega sredstva.

Sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Sodišče lahko odkloni le razpolaganje strank z materialnimi zahtevki.Sodišče vedno odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Tožniku ne more prisoditi nekaj drugega ali več, kot je zahteval, četudi to izhaja iz procesnega gradiva. Sodišče ne sme odkloniti odločanja o postavljenem zahtevku.

Načelo oficialnosti – postopek se začne, teče in se zaključi po uradni dolžnosti.Sodišče po uradni dolžnosti ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim pred-pisom ali moralnim pravilom.

V pritožbenem postopku mora sodišče II. stopnje po uradni dolžnosti preveriti nekatere abso-lutne bistvene kršitve ZPP (vendar ne vseh) in pravilno uporabo materialnega prava.Revizijsko sodišče (= sodišče, ki sodi pri uporabi izrednega pravnega sredstva revizije) po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Prof. Ude se zavzema, da bi ta preizkus še zožili, ker obstaja izredno pravno sredstvo zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo lahko vloži državni tožilec in v njej uveljavlja kršitev materialnega prava. Državni tožilec jo vloži, če oceni, da je praksa sodišč glede uporabe določenega zakona različna – z zahtevo za varstvo zakonitosti se skuša doseči poenotenje sodne prakse.

V zakonskih in očetovskih sporih zahtevki niso v popolni dispoziciji strank . Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo, po uradni dolžnosti odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skup-nih otrok. O tem odloči ne glede na zahtevke strank.

20

Odloči tudi, če zahtevki strank sploh niso bili postavljeni. Načelo oficialnosti je uveljavljeno zaradi posebnega pravnega varstva otrok.

Če sodišče opre odločbo na nedovoljena razpolaganja strank, je podana absolutna bistve-na kršitev postopka, ki jo pritožbeno sodišče upošteva po uradni dolžnosti.

Prekoračenje zahtevka je kršitev postopka, ki jo pritožbeno sodišče upošteva le na predlog strank.

c) Razpravno in preiskovalno načeloNačeli se nanašata na vprašanje, kdo zbira procesno gradivo.Procesno gradivo je vse, kar pomeni podlago sodne odločbe. Vanj spadajo:● trditve o dejstvih;● dokazi;● pravila znanosti, strok, izkustvena pravila in pravila logičnega mišljenja;● pravna pravila.

Razpravno načelo – stranke priskrbijo procesno gradivo. Sodišče ne sme upoštevati proces-nega gradiva, ki ga niso predložile stranke. Povezuje se z načelom dispozitivnosti.Preiskovalno (inkvizicijsko) načelo – sodišče samo zbira procesno gradivo in ga uporabi za podlago svoje odločbe. Povezuje se z načelom oficialnosti.

Razpravno načelo velja za trditve o dejstvih in dokaze. Sodišč ne sme: upoštevati dejstva, ki ga nobena stranka ni navajala; in izvesti dokaza, ki ga nobena stranka ni predlagala.

Izjeme od razpravnega načela (sodišče lahko upošteva tudi dejstva, ki jih ni zatrjevala nobe-na stranka):● splošno znana dejstva,● domnevna dejstva (npr. slaba vera sopogodbenika, ki je dobil plačano terjatev 3

mesece pred uvedbo stečajnega postopka);● dejstva, ki jih sodišče izve med postopkom, čeprav jih ni nobena stranka

zatrjevala – tukaj so mnenja deljena: ○ pravni teoretiki pravijo, da sodišče lahko upošteva ta dejstva; ○ sodna praksa pravi, da ne smejo. Pogosto se zgodi, da stranke dejstva med postopkom dodatno navedejo – po ZPP je nova dejstva možno navajati le, če jih stranka brez lastne krivde ni mogla navesti na prvem naroku.

Omilitev razpravnega načela je materialno procesno vodstvo – predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na primeren način, da se med obravnavo:o navedejo vsa odločilna dejstva; o dopolnijo nepopolne navedbe o dejstvih; o ponudijo in dopolnijo dokazila glede navedb strank; in o dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev dejanskega stanja.

Omejitev razpravnega načela določa § 7 ZPP – sodišče lahko ugotovi dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvaja dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo raz-polagati. Pri tem sodišče odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost izjave – zagotovljena je kontradiktornost postopka.

21

ZPP iz 1999 uveljavlja čisto razpravno načelo. Ni izvajanja dokazov po uradni dolžnosti.Načelo iura novit curia – pravil znanosti in strok, izkustvenih pravil, pravil logičnega mišljenja in pravnih pravil strankam ni treba dokazovati, ker jih sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Sodišče mora po uradni dolžnosti poznati domače in tuje pravo. Če je treba uporabiti tuje pravo, ga sodišče po uradni dolžnosti ugotovi. O vsebini tujega prava lahko sodi-šče zahteva obvestilo od ministrstva za pravosodje. Stranke lahko o vsebini tujega prava pred-ložijo javno listino pristojnega tujega organa.Če nikakor ni možno ugotoviti vsebine tujega prava, se uporabi pravo RS.

POVZETEK – za civilni pravdni postopek velja čisto razpravno načelo s posebej oprede-ljenimi izjemami pri: zatrjevanju dejstev; in izvajanju dokazov.Preiskovalno načelo velja pri ugotavljanju vsebine: pravil znanosti in strok, izkustvenih pravil in pravil logičnega mišljenja; in pravnih pravil.Stranke lahko opozorijo sodišče na posamezna splošno veljavna pravila in posredujejo inter-pretacijo teh pravil.V zakonskih in očetovskih sporih sodišče zaradi varstva otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese, ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale, ter izvaja dokaze, potrebne za odločitev. Osebe in organizacije, ki razpolagajo s podatki, potrebnimi za odločitev (= skrbstveni organi), so dolžne dati zahtevane podatke tudi proti volji osebe, na katero se podatki nanašajo.Preiskovalno načelo velja pri ugotavljanju procesnih dejanskih stanj = dejstva, pomembna za uporabo posameznih procesnih norm. Sodišče mora po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva, pomembna za določitev slovenske jurisdikcije, sodne pristojnosti, stvarne pristojnosti in krajev-ne pristojnosti.

d) Načelo proste presoje dokazovV procesnem pravu sta možna 2 dokazna sistema:● sistem dokaznih pravil – vrednost določenega dokaza je vnaprej ocenjena (npr. za

res-nično je treba šteti dejstvo, ki ga potrdita 2 zapriseženi priči). Sodnik ne ocenjuje preprič-ljivosti izpovedb, temveč to stori zakonodajalec. Sodnik ugotavlja, ali so dokazi v skladu s procesnimi normami (zakonskim vrednotenjem) – zakonsko ali legalno vrednotenje dokazov. Tako ugotovljena resnica je formalna resnica.

● sistem proste presoje dokazov – sodniku je prepuščeno, da na podlagi ocenjevanja posa-mičnega dokaza (v zvezi z drugimi dokazi) in na podlagi celotnega dokaznega postopka sklepa, katera dejstva so (ne)resnična. Sodnik si ustvarja subjektivno sliko o objektivni realnosti. Sodnik ni vezan na formalna dokazna pravila, temveč ugotavlja individualne last-nosti posameznih dokazov in na njihovi podlagi sklepa o (ne)obstoju določenih dejstev. Tako ugotovljena resnica je materialna resnica.§ 8 ZPP – sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega pos-topka, katera dejstva je treba šteti za dokazana.Načelo proste presoje dokazov zahteva od sodnika popolno nepristranost pri ocenjevanju dokazov, določene življenjske izkušnje in sposobnost logičnega sklepanja.

22

Korekcija proste presoje dokazov je pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejan-skega stanja.Edino dokazno pravilo v ZPP je resničnost javne listine. Javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Enako dokazno moč imajo druge listine, ki so po po-sebnih predpisih izenačene z javnimi listinami. Dovoljeno je dokazovati, da so dejstva v javni listini neresnično ugotovljena ali je listina nepravilno sestavljena.

Pogoji za javno listino:● izda jo lahko le državni organ oz. fizična ali pravna oseba, ki ji je poverjeno

izvrševanje javnih pooblastil,● izdati jo je treba v okviru pristojnosti organa.

e) Načelo obojestranskega zaslišanja [NAČELO KONTRADIKTORNOSTI]Sodišče mora dati vsaki izmed strank možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (audiatur et altera pars = naj se sliši trudi druga stran). S tem se uveljavlja ustavno zagotovljeno enako varstvo pravic – enake pravice pred sodiščem imata stranki, če je obema dana možnost sodelovanja v postopku.Sodišče nudi strankam možnost sodelovanja v postopku. Dolžnost strank sodelovati v pravd-nem postopku ne obstaja (kazenski postopek lahko neposredno prisili stranke k sodelovanju).Z načelom kontradiktornosti stranke postanejo subjekt postopka.

Sistemi v primeru pasivnosti stranke:● sistem afirmativne ali pozitivne litiskontestacije – stranka, ki se o trditvah

nasprotne stranke ni izjavila, je take trditve priznala (fikcija priznanja trditev). Pri nas imamo tak sistem v primeru zamudne sodbe – v pritožbi je ni možno izpodbijati zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

● sistem negativne litiskontestacije – stranka, ki se ne izjavi o trditvi nasprotne stranke, trditev zanika.

● sistem upoštevanja pozitivnih procesnih dejanj – sodišče upošteva le aktivna dejanja.

Načelo obojestranskega zaslišanja se realizira s kontradiktorno glavno obravnavo. Stran-ki se vedno mora dati možnost, da se izjavi o trditvah nasprotnika.Procesni instituti, ki uveljavljajo načelo kontradiktornosti:● vse pomembnejše vloge je treba vročiti nasprotniku;● na vse naroke je treba vabiti stranke in jim dati dovolj časa za pripravo na narok;● pravila o poteku glavne obravnave (začne se s podajanjem tožbe, nato toženec

odgovarja na tožbene navedbe).

Omejitev načela kontradiktornosti je izdaja plačilnega naloga s strani sodišča na podlagi verodostojne listine (ne opravi se kontradiktorna obravnava) – ne gre za izjemo, ker toženec lahko plačilnemu nalogu ugovarja. V primeru pravočasnega in dopustnega ugovora je treba razpisati narok za glavno obravnavo.Izjemi načela kontradiktornosti sta:● vrnitev v prejšnje stanje, če so dejstva, na katera se predlog opira, splošno znana;● začasno zavarovanje dokazov – izvajanje dokazov se lahko začne pred vročitvijo

sklepa nasprotniku, če bi zavlačevanje povzročilo neizvedbo dokaza.

Kršitev načela kontradiktornosti je absolutna bistvena kršitev postopka. Če stranki z nezakonitim ravnanjem (npr. opustitev vročitve) ni bila dana možnost

23

obravnavanja pred sodi-ščem, je sodba absolutno neveljavna – kršitev upošteva pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.Kršitev kontradiktornosti je revizijski in obnovitveni razlog v postopku izrednih pravnih sredstev. Revizijsko sodišče na kršitev NE pazi po uradni dolžnosti, ker to počne le glede pra-vilne uporabe materialnega prava.

f) Načelo ustnosti, pismenosti in neposrednostiI. Načelo ustnostisodišče lahko vzame za podlago odločbe le gradivo, ki ga stranke predložijo sodišču ustno na glavni obravnavi.

II. Načelo pismenosti Sodišče lahko vzame za podlago odločbe le gradivo, ki ga stranke predlo-žijo sodišču pisno.ZPP načeli kombinira. Sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obrav-navanja. Centralni stadij postopka (= glavna obravnava, v nad. g.o.) se opravlja ustno.Sodišče odloči, če zakon tako določa, o tožbenem zahtevku na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj in posredno izvedenih dokazov (v fazi priprav na glavno obravnavo).

Stranke opravljajo posamezna pravdna dejanja izven naroka pisno in na naroku ustno, če ni z zakonom drugače določeno. Tožbo, odgovor na tožbo, pravna sredstva in druge izja-ve, predloge in sporočila, ki se dajejo zunaj obravnave, je treba vlagati pisno.Priprave za glavno obravnavo potekajo pisno.

Na glavni obravnavi se procesna dejanja opravljajo ustno.Pritožbeni postopek in postopek izrednih pravnih sredstev sta pisna, razen če odloča pritož-beno sodišče na pritožbeni obravnavi. Sodišče razpravlja ustno na naroku, kadar odloča o ob-novi postopka.

Priča izpoveduje ustno, izvedenci dajo mnenje ustno. Na naroku za g.o. stranke ustno po-dajo tožbo oz. odgovor na tožbo.Sodišče upošteva pisne vloge odsotne stranke in opravi narok za g.o. brez navzočnosti ene stranke. V sporih majhne vrednosti in gospodarskih sporih sodišče izda sodbo brez obravnave, če iz odgovora na tožbo ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje. Sodišče izda plačilni nalog brez naroka za g.o., čim je terjatev dokazana z verodostojno listino.

Kršitev načela ustnosti je absolutna bistvena kršitev postopka le, če sodišče ni opravilo glavne obravnave, čeprav bi jo moralo. Drugače gre za relativno bistveno kršitev = pritožbeno sodišče jo upošteva le na predlog stran-ke in pri tem ugotavlja, ali je kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

III. Načelo neposrednostiSodno odločbo izdajo sodniki, ki so sodelovali na glavni obravnavi. Med strankama in sodiščem ter med sodiščem in dokaznim gradivom ne sme biti posrednika. Sodijo naj sodniki, ki so s svojimi čutili zaznali naravo in vsebino dokaznih sredstev.Načelo neposrednosti se povezuje s prosto presojo dokazov. Sodnik prosto presoja vrednost dokazov le, če sam neposredno sodeluje pri izvajanju.

24

Načelo posrednosti je sistem, v katerem dokaze izvaja posebej pooblaščen organ (posrednik), ki poroča sodnemu senatu.

Kršitev načela neposrednosti – če je pri sojenju sodeloval sodnik ali porotnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi, gre za absolutno bistveno kršitev postopka (in revizijski razlog). Enako velja, če je sodišče sodbo izdalo brez glavne obravnave (kršitev načela ustnosti). Kršitvi se lahko uveljavljata tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti, vendar NISTA obnovitveni razlog. Načelo neposrednosti je uveljavljeno na I. stopnji pri sprejemanju navedb strank in izvajanju dokazov. Najbolj se upošteva na naroku za g.o.Pred sodiščem II. stopnje načelo neposrednosti ni uveljavljeno, razen če je razpisana pritožbena obravnava. Sodišče II. stopnje odloča o pritožbi brez obravnave. Senatu, ki izda pritožbeno odločbo, poroča o navedbah strank in izvedbi dokazov sodnik poročevalec.V postopku izrednih pravnih sredstev ni uveljavljeno načelo neposrednosti. O izrednih pravnih sredstvih se odloča na internih sejah. Izjema je obnova postopka – obvezno se razpiše narok za obravnavanje obnovitvenega predloga.

Sodišče II. stopnje ne sme spremeniti dejanskih ugotovitev sodišča I. stopnje. Iudex facti (= sodnik, ki ugotavlja dejansko stanje) je sodnik I. stopnje. Njemu je pridržano sklepanje o pravno relevantnih dejstvih.

Pomembnejše norme, ki zagotavljajo uveljavitev načela neposrednosti:● dokazi na glavni obravnavi se izvajajo pred senatom;● v primeru preložitve naroka se novi narok izvede pred istim senatom, če je to

mogoče;● sodbo izda predsednik in člani senata, ki so sodelovali na končnem naroku, Izjeme od načela neposrednosti:o iz tehtnih razlogov lahko senat sklene, da se izvedejo dokazi pred predsednikom

senata ali sodnikom zaprošenega sodišča (v postopku nudenja pravne pomoči);o oprava naroka za g.o. kljub odsotnosti stranke;● če se narok opravlja pred spremenjenim senatom, se na izjavo strank ta lahko

odloči, da se zaslišanja prič in izvedencev ter ogled ne opravijo znova, temveč se preberejo le zapisniki.

g) Načelo pravnega interesaPravni interes kot procesna predpostavka – sodni organi nudijo pravno varstvo samo, če pravne koristi, ki jo stranka pričakuje, ni možno doseči na drug način.Pravnega interesa ni treba dokazati. Treba ga je priznati stranki, ki le zatrjuje, da je njena pravica kršena ali ogrožena.Po ZPP je pravni interes posebna procesna predpostavka pri: ● ugotovitveni tožbi, in● stranski intervenciji – stranki se lahko v postopku kot njen pomočnik pridruži,

kdor ima pravno korist od tega, da stranka zmaga (materialnopravna zveza med spornim pravnim razmerjem in položajem stranskega intervenienta).

Vprašanje procesne legitimacije – ima jo nosilec spornega razmerja oz. kdor zatrjuje določeno pravico (= materialnopravno legitimacija ali njeno zatrjevanje).

h) Načelo ekonomičnosti in pospešitve postopkaCivilni pravdni postopek mora opraviti sodišče brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Hitrost pravnega varstva je pomembna za stranke, da pridejo do hitrega varstva svojih pravic. Cena pravnega varstva mora biti v sorazmerju z vrednostjo zaščitnega interesa.

25

Načelo ekonomičnosti postopka je v nasprotju z načeloma materialne resnice in zakonitosti. Sodišče mora čim hitreje in s čim manjšimi sodnimi stroški izdati pravno in dejansko pravilno odločbo.Uveljavljanje načela:● mandatni postopek = postopek za izdajo plačilnega naloga;● postopek v sporih majhne vrednosti;● določbe o ustalitvi krajevne pristojnosti (perpetuatio fori);● omejitev možnosti navajanja novih dejstev in dokazov:

○ na glavni obravnavi – dejstva in dokazi se lahko navedejo najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, nova dejstva in dokazi se lahko pozneje navedejo le, če jih stranka na prvem naroku ni mogla navesti brez lastne krivde;

○ v pritožbenem postopku – pritožnik lahko navaja nova dejstva in dokaze le, če izkaže, da jih brez lastne krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave.

Eventualna maksima = koncentracija dejanskih navedb na fazo prvega naroka za glavno obravnavo.

Oblikovanje novega ZPP (1999) sloni na ugotovitvi, da so sodni postopki pri nas preveč dolgotrajni in premalo učinkoviti.

i) Načelo javnostiNačelo javnosti je ustavno načelo sodstva. Sodne obravnave so javne, izjeme določa zakon.Načelo javnosti omogoča, da družba kontrolira delo sodišč. Ločimo 2 vrst načela javnosti:(1) načelo splošne javnosti – ima 2 elementa:

1) vsaka polnoletna oseba je lahko navzoča na naroku za glavno obravnavo;2) vsakdo lahko poroča o dogajanju na sodni obravnavi in jo komentira.

(2) načelo javnosti za stranke – stranke lahko sodelujejo na glavni obravnavi tudi, kadar je splošna javnost izključena. Stranke lahko pregledujejo in prepisujejo spise pravde. Izključitev javnosti ne velja za stranke, njihove zastopnike, pooblaščence in

interveniente.

Načelo javnosti velja za glavno obravnavo, naroke zunaj glavne obravnave in pritožbeno obravnavo. Ne velja za interne seje, na katerih odločata sodišče II. stopnje ali Vrhovno sodišče o pritožbi ali izrednih pravnih sredstvih.

Izključitev javnosti je možna:(1) po samem zakonu – v zakonskih in očetovskih sporih ter v nepravdnih postopkih o

odvzemu in vrnitvi poslovne sposobnosti, postopku izdaje dovoljenja za sklenitev zakonske zveze, postopku za sprejem v bolnišnico za duševne bolezni,...

(2) po sklepu sodišča, če to zahtevajo:1) uradna, poslovna ali osebna skrivnost,2) koristi javnega reda,3) razlogi morale.

Sodišče lahko izključi javnost tudi, če z ukrepi za vzdrževanje reda ne more zagotoviti neoviranega poteka obravnave. Senat lahko dovoli, da so na obravnavi, kjer je javnost izključena, navzoče posamezne uradne osebe ter znanstveni in javni delavci, če ima to pomen za njihovo službo, znanstveno ali javno delovanje.Če je v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave, gre za absolutne bistveno kršitev postopka. Kršitve ni možno uveljavljati z izrednimi pravnimi sredstvi.

j) Načelo pomoči neuki stranki

26

Sodišče opozori stranko, ki iz nevednosti ne uporablja svojih zakonitih pravic, na to, katera pravdna dejanja lahko opravlja. Gre za izpeljavo načela enakega varstva pravic. Pred sodiščem uživa enako varstvo le, kdor pozna svoje pravice.

Obstajata 2 interpretaciji tega načela:● ožja interpretacija – stranko je treba poučiti le o njenih procesnih pravicah,● širša interpretacija – stranko je treba poučiti o njenih procesnih pravicah in

pravicah materialnega prava.V našem pravdnem sistemu velja materialno procesno vodstvo, zato velja širša interpretacija. Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način (= opozarjanje na pravice materialnega prava), da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe strank o odločilnih dejstvih ter dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev dejanskega stanja.Profesor Ude se zavzema za ožjo interpretacijo – sodišče je dolžno poučiti stranko, ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic in nima pooblaščenca, le o njenih procesnih pravicah. ZPP 1999 je zožil obveznosti sodišča, da pomaga strankam pri opravljanju procesnih dejanj.Pri dajanju pravnega pouka mora sodišče delovati nepristransko. V praksi se bo nudilo več pomoči stranki, ki nima pooblaščenca.

Uveljavljanje načela:● če sodišče ugotovi, da pooblaščenec, ki ni odvetnik, ni sposoben za zastopanje,

mora stranko opozoriti na škodljive posledice, ki lahko nastanejo zaradi nepravilnega zastopanja;

● stranke in udeleženci v postopki morajo biti opozorjeni, da lahko spremljajo ustni postopek v svojem jeziku po tolmaču;

● sodišče opozori stranko, da mora popraviti nerazumljivo vlogo;● sodišče opozori pričo, da lahko ne odgovori na vprašanje, če obstajajo zakoniti

pogoji;Kršitev načela pomeni relativno bistveno kršitev postopka – pritožbeno sodišče jo upošteva le na predlog stranke. Pri tem ugotavlja, ali je kršitev vplivala oz. bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe.

k) Načelo prirejenosti postopkovCivilna in druga sodišča ter ostali državni organi, kadar odločajo o pravicah in pravnih razmerjih, so med seboj v položaju prirejenosti in vsak organ odloča v mejah svojih pristojnosti. Načelo prirejenosti se kaže v:● sistemu reševanja predhodnih vprašanj,● vezanosti na pravnomočne odločbe drugih organov.

1. Reševanje predhodnih vprašanjPredhodno vprašanje je vprašanje, ki: ● samo ni predmet civilne pravde, vendar je od njega odvisna odločitev v glavni

stvari. Npr. od vprašanja, ali je bilo škodno dejanje povzročeno s kaznivim dejanjem, je odvisen zastaralni rok;

● spada v civilni postopek, vendar ni predmet spora;● se nanaša na pravice in pravna razmerja, v katerih se odloča v drugih postopkih.Če predhodno vprašanje ni rešeno na matičnem področju, ga lahko sodišče reši samo, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Sodišče lahko sklene, da ne bo reševalo predhodnega vprašanja, prekine postopek in počaka, da matični organ odloči o pravici (pravnem razmerju).Če sodišče samo reši predhodno vprašanje, velja odločitev le v konkretni civilni pravdi ter nima pravnih učinkov v drugih zadevah in postopku, v katerem o matični

27

pristojni organ odloča o vprašanju. Odločitev o predhodnem vprašanju ima le značaj dejanske ugotovitve.Kot predhodnih vprašanj ni možno reševati statusnih vprašanj = (ne)obstoj zakonske zveze, (ne)veljavnost zakonske zveze, razveza, očetovstvo.Tožnik lahko z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom doseže, da postane odločitev o predhodnem vprašanju pravnomočna = veljavna v vseh drugih sporih. Tožnik lahko uveljavlja poleg obstoječega zahtevka tudi tožbeni (ugotovitveni) zahtevek, naj sodišče ugotovi, da (ne) obstaja kakšno pravno razmerje, ki je postalo med pravdo sporno – pod pogojem, da je sodišče za takšno ugotovitev stvarno pristojno.

2. Vezanost na pravnomočne akte drugih organovČe je matični organ o predhodnem vprašanju že odločil, je civilno sodišče na tako odločitev vezano – posledica pravnomočnosti sodnih in upravnih odločb. Vezanost velja med civilnim pravdnim in upravnim postopkom ter civilnim pravdnim in kazenskim postopkom. Kazensko sodišče NI vezano na pravnomočno sodbo civilnega sodišča glede vprašanja, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje (= vprašanje, ki pomeni zakoniti znak kaznivega dejanja).Pri obravnavanju identičnega dejanskega stanja je civilno sodišče vezano le na obsodilno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Vprašanje, ali je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za civilno odgovornost ni odločilno.

l) Načelo vesti in poštenja v civilnem procesuStranka lahko izkoristi vse svoje procesne pravice zaradi varstva svojih interesov. Nihče ne more izkoristiti svojih pravic samo, da bi drugemu škodoval. Stranka mora nastopati tudi v skladu z moralnimi normami.Načelo vesti in poštenja obsega 2 podnačeli:● načelo resnicoljubnosti in popolnosti,● prepoved zlorabe procesnih pravic.(1) Načelo resnicoljubnosti in popolnosti

Stranke morajo pred sodiščem govoriti resnico. Ne smejo govoriti neresnice in zamolčati pravno relevantnih dejstev. Od stranke se zahteva navajanje subjektivne resnice. Stranka ne sme navajati dejstev, za katera ve, da niso resnična, vendar lahko navaja dejstva, za katera je v dvomu. Odvetnik ne sme vede zatrjevati neresnice, vendar lahko verjame stranki, ne da bi preverjal njene trditve.Sankcija za neresnico je neupoštevanje strankinih navedb. Neresnico je težko dokazati.

(2) Prepoved zlorabe pravicStranka mora pošteno uporabljati pravice iz ZPP. Ne sme uporabljati pravic, da bi škodovala nasprotniku (npr. ni dovoljeno uveljavljati zahtevka po plačilu 1'000'000 SIT z 10 ločenimi tožbami po 100'000 SIT).Sodišče mora onemogočiti vsako zlorabo pravic. Sankcija za zlorabo – če sodišče nedvomno ugotovi, da stranka procesne pravice zlorablja, odkloni strankino ravnanje in njene predloge zavrŽe. Če dejansko stanje zlorabe ni nedvomno izkazano, sodišče ne upošteva strankinih dejanj in zavrNe njene predloge.Predvidene so stroge denarne kazni za stranke, interveniente, zakonite zastopnike in pooblaščence, če zlorabljajo procesne pravice (do 300'000 SIT za fizično osebo ter do 1'000'000 SIT za pravno osebo, s.p. in odvetnika). Neplačane kazni se spremenijo v zapor (do 30 dni za fizične osebe in do 100 dni za s.p. in odvetnika). Prof. Ude meni, da je to v nasprotju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu, ker elementi zlorabe procesnih pravic v zakonu niso dovolj natančno opredeljeni (= dejanja, ki jih storijo subjekti z namenom škodovati

28

drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem). Kazni so preostre.

m) Pomen materialne resnice v pravdnem in drugih civilnih postopkihMaterialna resnica je subjektivna predstava objektivnih dejstev. Sodišče se mora truditi, da si ustvari subjektivno sliko o odločilnih dejstvih, ki se bo čim bolj ujemala z objektivno stvarnostjo.Elementa materialne resnice sta:(1) resničnost pravno relevantnih dejstev; in(2) popolnost odločilnega dejanskega stanja.

Materialno resnico ugotovimo le, če smo ugotovili vsa pravno relevantna dejstva.§ 286 ZPP – stranka mora najkasneje na 1. naroku za glavno obravnavo: navesti vsa dejstva, potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, potrebne za ugotavljanje njenih navedb, se izjaviti o navedbah in dokazih nasprotne stranke.

Na poznejših narokih lahko stranka navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na 1. naroku.Pritožnik lahko v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogel predložiti do konca glavne obravnave.Po razveljavitvi sodbe I. stopnje lahko stranke na 1. naroku za novo obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze.Sodišče mora, kadar je odločitev v sporu odvisna od ugotovitve pravno relevantnih dejstev, zagotoviti tak postopek, da je možno ugotoviti materialno resnico. Če stranke z dispozitivnimi dejanji izključijo potrebo po ugotavljanju materialne resnice, je ni treba ugotavljati.

Stopnje materialne resnice:(1) dvom – razlogi za obstoj določenega dejstva so v ravnovesju z razlogi proti

obstoju;(2) verjetnost – razlogi za obstoj določenega dejstva so močnejši od razlogov proti

obstoju;(3) prepričanje – o resničnosti določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek;(4) gotovost – popolna skladnost subjektivne predstave z objektivno stvarnostjo. Za vsebinsko (meritorno) odločanje potrebujemo prepričanje o pravno relevantnih dejstvih – sodnik mora biti prepričan o dejstvu, ki je podlaga sodne odločbe. Pomembno je, kdo nosi do-kazno breme.Za procesne sklepe o vmesnih vprašanjih zadostuje verjetnost. Sodnik uporabi določeno pro-cesno pravilo, če so pravno relevantna dejstva verjetno izkazana, vendar ni potrebno, da bi bil o njihovem obstoju prepričan (npr. vrnitev v prejšnje stanje, če stranka zamudi narok in izkaže upravičen razlog za zamudo).

Načela, namenjena uveljavitvi materialne resnice:● načelo proste presoje dokazov;● načelo obojestranskega zaslišanja oz. kontradiktornosti;● načelo ustnosti in neposrednosti;● načelo javnosti;● načelo resnicoljubnosti (< načelo vesti in poštenja).

Procesni instituti, namenjeni uveljavitvi materialne resnice:● sistem dokazovanja:

○ dolžnost pričevanja;○ dolžnost podati izvid ali mnenje.

29

● izpodbijanje s pritožbo zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja;

● navajanje novih dejstev in dokazov (ius novorium) v pritožbi (z omejitvijo);● obnova postopka zaradi novih dejstev in dokazov.

Če ne pride do zaključka pravde z dispozitivnimi dejanji ali stranki dejstev ne ugotovita kot nespornih, mora sodišče ugotoviti dejstva do stopnje prepričanja.Načela materialne resnice ne moremo uveljaviti brez izjem, ker potem postopka nikoli ne more-mo pravnomočno zaključiti (prim. težave v kazenskem postopku). Glavna izjema od načela materialne resnice je sistem pravnomočnosti. Sodba, ki se ne more več izpodbijati s pri-tožbo, je pravnomočna. Sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti pazi, ali je stvar pravnomočno razsojena. Če je začeta pravda o pravnomočno razsojenem zahtevku, sodi-šče tožbo zavrže.

Druge izjeme od načela materialne resnice:● sodba na podlagi pripoznave – če toženec tožbeni zahtevek pripozna, sodišče

ne ugo-tavlja, ali so trditve tožnika o dejstvih resnične in ali je tožbeni zahtevek utemeljen;

● zamudna sodba – sodišče vzame za podlago tožnikove trditve o dejstvih in ne preverja, ali so resnične;

● nasprotna stranka prizna dejstva – sodišče ne preverja resničnosti takšnih dejstev;

● zakonske presumpcije – npr. presumpcija resničnosti javne listine z možnostjo proti-dokaza (sodišče vzame za resnično, kar se v javni listini potrjuje);

● nasprotovanje javnega interesa – kot priča ne sme biti zaslišan, kdor bi z izpovedbo pre-kršil dolžnost varovanja uradne ali vojaške skrivnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti.

4. PROCESNI SUBJEKTI

POJEM IN VRSTE PROCESNIH SUBJEKTOVProcesni subjekti so organi in osebe, ki so v civilnem procesu nosilci z zakonom določenih pravic in dolžnosti. Bistveno je, da so nosilci pravic in dolžnosti v samem procesu, ne v materialnopravnem razmerju.Vrste procesnih subjektov glede na njihov položaj v civilni pravdi:● glavni procesni subjekti – njihova dejanja so usmerjena v izdajo sodbe, s svojimi

dejanji oblikujejo postopek. Glavnih procesnih subjektov je več vrst:○ primarni procesni subjekti:

odločajo v sporu = sodišče, ali opravljajo dejanja, da bi sodišče rešilo njihov spor = stranke (tožnik in

toženec zatrjujeta, da sta v sporu nosilca materialnih pravic in obveznosti, njuna dejanja učinkujejo v korist sebi in proti nasprotniku). Poleg strank sem spadajo tudi državni tožilec, družbeni pravobranilec in državni pravobranilec, če so stranka v civilni pravdi.

○ sekundarni procesni subjekti – opravljajo procesna dejanja zaradi razrešitve tujega spora (= stranski intervenienti, zakoniti zastopniki in pooblaščenci).

● pomožni procesni subjekti – ne opravljajo procesnih dejanj, njihov namen je seznaniti sodišče s procesnim gradivom. To so priče in izvedenci.

a) Ustavna načela o sodiščiha) Načelo delitve oblasti (

30

na zakonodajno, izvršilno in sodno. Sodna funkcija je samostojna in neodvisna funkcija oblasti.b) Načelo neodvisnosti (pomeni, da so sodniki pri odločanju v konkretnih civilnih sporih neodvisni. Nihče ne more narekovati sodišči, kako naj v konkretnem sporu odloči.c) Načelo zakonitosti delovanja sodišč Sodniki so pri sojenju vezani na ustavo in zakon. Pravice civilnega prava podrobneje opredeljuje zakon, zato bodo sodniki v civilnem sporu redko sodili na podlagi ustave.d) Načelo javnosti sojenja Sodne obravnave so javne, sodbe se izrekajo javno, izjeme lahko določa le zakon. S tem se uveljavlja kontrola družbe (javnosti) nad delom sodišč. Tisk in druga sredstva javnega obveščanja lahko obveščajo javnost o poteku civilnih sporov.e) Načelo enakega varstva pravic Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, kadar slednje odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V pravdnem postopku se načelo uveljavlja prek načela kontradiktornosti.f) Ustavna pravica do sodnega varstva Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče ter mu sodi sodnik, izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom (zakoniti sodnik). Proti odločbam upravnih organov je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.g) Ustavna pravica do pravnega sredstva Vsakdo ima pravico do pritožbe proti odločbam sodišč, drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Proti odločbi sodišča je treba zagotoviti vsaj pravno sredstvo pritožbe.h) Pravica do uporabe lastnega jezika in pisave Na sodiščih območij, kjer živita italijanska ali madžarska narodnostna skupnost, je jezik narodnostne skupnosti poleg slovenščine uradni jezik sodišča. Pravico uporabljati svoj jezik in pisavo pred sodiščem imajo vsi tujci.i) Udeležba državljanov pri sojenju (Zakon ureja primere in oblike neposredne udeležbe državljanov pri izvajanju sodne oblasti. Sodniki porotniki so pri sojenju enakopravni s sodniki. V civilni pravdi sodelujejo sodniki porotniki na I. stopnji pri odločanju okrožnega sodišča.j) Volilnost sodnikov Sodnike voli državni zbor na predlog sodnega sveta (11 članov – 5 članov izvoli državni zbor na predlog sodnega sveta izmed univerzitetnih profesorjev prava, odvetnikov in drugih pravnikov, 6 članov izvolijo sodniki izmed sebe).k) Trajnost sodniške funkcije zagotavlja neodvisnost sodnikov. Zakon določa starostno mejo in druge pogoje za izvolitev ter starostno mejo, pri kateri se sodnik upokoji.

b) Sodniki in sodniki porotniki ter izločitev sodnikovI. SplošnoZakon o sodniški službi: za sodnika je lahko izvoljen, kdor je dopolnil 30 let. Sodniku preneha sodniška funkcija z upokojitvijo, vendar najkasneje, ko dopolni 70 let starost. V funkcijo sodnika je lahko izvoljen državljan Slovenije, ki aktivno obvlada slovenski jezik, je poslovno sposoben, ima splošno zdravstveno zmožnost, ima v Sloveniji pridobljen naziv univerzitetni diplomirani pravnik ali v Sloveniji nostrificirano diplomo tuje pravne fakultete, je opravil pravniški državni izpit in je osebnostno primeren za opravljanje sodniške funkcije.

"Osebna primernost" se nanaša na moralne kvalifikacije sodniškega kandidata. Pri tem ni dopustno upoštevati kandidatove politične pripadnosti ali ideološke

31

usmerjenosti. Ni osebnostno primeren, kdor se je ali se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja sklepati, da sodniške funkcije ne bo opravljal vestno in pošteno.

Lustracijska določba: pogojev za izvolitev v sodniško funkcijo ne izpolnjujejo sodniki, ki so pred osamosvojitvijo Slovenije sodili ali odločali v preiskovalnih in sodnih postopkih, v katerih so bile s sodbo kršene temeljne človekove pravice in svoboščine.

Sodniška funkcija preneha, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon:● z upokojitvijo,● z izgubo slovenskega državljanstva,● z izgubo poslovne sposobnosti ali zdravstvene zmožnosti,● z odpovedjo sodniški službi,● z odpravo sodišča, če sodniku ni možno zagotoviti službe na drugem sodišču,● če sodnik sprejme funkcijo, začne opravljati dejavnost, sklene delovno razmerje

ali kljub prepovedi opravlja delo, nezdružljivo s sodniško funkcijo,● če iz ocene sodnikove službe izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi.

Sodnik je lahko razrešen s strani državnega zbora:● če stori naklepno kaznivo dejanje zlorabe sodniške funkcije,● če je obsojen na zaporno kazen, daljšo od 6 mesecev (če je sodnik obsojen na

krajšo kazen ali neprostostno kazen, sodni svet predlaga DZ, naj razreši sodnika, če gre za kaznivo dejanje, zaradi katerega je sodnik osebnostno neprimeren za opravljanje sodniške funkcije).

Funkcija sodnika ni združljiva s funkcijami v drugih državnih organih, organih lokalne samouprave, organih političnih strank, odvetništvom, notarstvom, gospodarsko ali pridobitno dejavnostjo ter članstvom v upravnem odboru ali nadzornem svetu gospodarske družbe. Sodnik ne sme sprejeti nobene zaposlitve ali dela, ki bi ga oviralo pri opravljanju službe, bi nasprotovalo ugledu sodniške službe ali bi zbujalo vtis, da je sodnik pristranski. Sodnik lahko opravlja pedagoška, znanstvena, publicistična in raziskovalna dela v pravni stroki.Mandat sodnikov porotnikov traja 5 let in se lahko ponovi. Za sodnika porotnika je lahko imenovan državljan Slovenije, ki:● je dopolnil 30 let starosti,● ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti,● je zdravstveno in osebnostno primeren za izvajanje sodne oblasti,● aktivno obvlada slovenski jezik.

Nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. Sodnik ne sme biti priprt. Zoper sodnika se brez dovoljenja DZ ne sme začeti kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije.

II. IZLOČITEV SODNIKAPogoj za zakonito in pravilno odločanje sodišč je nepristranskost. Sodnik ne sme opravljati sodne funkcije, če obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti.Razlogi, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju, so:● izključitveni razlogi (iudex inhabilis),● odklonitveni razlogi (iudex suspectus).Razlike med njimi so:● izključitveni razlogi so našteti v zakonu taksativno, odklonitveni razlogi so

opredeljeni z generalno klavzulo,

32

● izključitvene razloge mora upoštevati sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, odklonitvene razloge mora upoštevati le na predlog strank ali samega sodnika,

● pri izključitvenih razlogih se ne ugotavlja, ali vplivajo na nepristranskost sodnika, pri odklonitvenih razlogih je treba ocenjevati, ali so razlogi takšni, da vzbujajo dvom o nepristranskosti sodnika.

Izključitveni razlogi – sodnik ali sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če:(1) 1) je sam stranka, njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec;

2) je s stranko v razmerju soupravičenca, sozavezanca ali regresnega zavezanca;3) je bil v zadevi zaslišan kot priča ali izvedenec.

(2) 1) je stalno ali začasno zaposlen pri stranki;2) je družbenik v d.n.o., d.o.o., komanditni družbi ali tihi družbi, ki je stranka v

postopku.(3) je stranka ali njen zakoniti zastopnik z njim v:

1) krvnem sorodstvu ravne črte do kateregakoli kolena,2) krvnem sorodstvu stranske črte do 4. kolena,3) v (bivši) zakonski zvezi ali svaštvu do 2. kolena.

(4) je skrbnik, posvojitelj ali posvojenec stranke, njenega zakonitega zastopnika ali poobla-ščenca;

(5) je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim sodiščem, arbitražo ali drugim organom.

Odklonitveni razlogi (generalna klavzula) – sodnik ali sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če so podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranosti. To so okoliščine osebne narave: prijateljstvo, sovraštvo, daljno sorodstvo do strank, zakonitih zastopnikov in pooblaščencev. Ne more biti odklonitveni razlog pravno mnenje sodnika (npr. v članku), ki je za stranko neugodno.

Postopek za izločitev sodnika:● kadar sodnik ali sodnik porotnik izve za kakšen izključitveni razlog, mora

prenehati z delom in to sporočiti predsedniku sodišča, ki mu določi namestnika.● če sodnik ali sodnik porotnik meni, da je podan odklonitveni razlog, sporoči to

predsed-niku sodišča, da odloči o izločitvi. Sodnik lahko nadaljuje z opravljanjem pravdnih dejanj, vendar ta v primeru izločitve nimajo pravnega učinka od trenutka, ko je izvedel za odklonitveni razlog.

● izločitev lahko zahtevajo stranke takoj, ko izvejo, da je podan razlog – najkasneje do konca glavne obravnave pred pristojnim sodiščem. Stranka mora v zahtevi navesti okoliščine, na katere opira zahtevo. O zahtevi odloča predsednik sodišča. Če stranka zahteva izločitev predsednika sodišča, odloča predsednik neposredno višjega sodišča. O zahtevi za izločitev predsednika Vrhovnega sodišča odloča občna seja VS.

● preden izda predsednik sodišča sklep o izločitvi, je treba dobiti izjavo sodnika, katerega izločitev se zahteva, in po potrebi opraviti druge poizvedbe.

Dejanja sodišča, ki jih je opravil sodnik, ki bi moral biti izločen, nimajo učinkov in jih je treba ponoviti.Če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izključen ali je bil s sklepom sodišča izločen, je podana absolutna bistvena kršitev postopka. V postopku izrednih pravnih sredstev jo je možno uveljavljati z revizijo, zahtevo za varstvo zakonitosti in predlogom za obnovo postopka.

33

c) Sestava sodiščaV sporih iz pristojnosti okrajnih sodišč sodi sodnik posameznik.V sporih iz pristojnosti okrožnih sodišč sodi sodnik posameznih, razen če zakon določa, da sodi senat. Senat okrožnega sodišča sestavljata 1 sodnik kot predsednik in 2 sodnika porotnika. Senat sodi:(1) v sporih iz intelektualne lastnine:

1) spori iz avtorskih pravic,2) spori, ki se nanašajo na varstvo ali uporabo izumov in znakov razlikovanja ter

pravico do uporabe firme.(2) v sporih v zvezi z varstvom konkurence;(3) v zakonskih in paternitetnih sporih:

1) zakonski spori,2) spori o ugotavljanju ali izpodbijanju očetovstva oz. materinstva,3) spori o varstvu in vzgoji otrok.

Gre za spore, ki so pravno zelo zahtevni ali so izjemnega pomena za stranke v postopku.Višja sodišča odločajo v postopku pritožbe zoper sodbe okrajnih in okrožnih sodišč v senatu 3 poklicnih sodnikov.

Vrhovno sodišče odloča:● v postopku pritožbe zoper sodbe višjih sodišč v senatu 3 poklicnih sodnikov,● v postopku revizije ali zahteve za varstvo zakonitosti v senatu 5 poklicnih

sodnikov.Kadar odloča senat, so pooblastila razdeljena med predsednika in celoten senat.

Predsednik senata:● vodi priprave na glavno obravnavo:

○ opravi predhoden preizkus tožbe,○ pošlje tožbo tožencu, da nanjo odgovori,○ razpiše narok za glavno obravnavo,○ med pripravami lahko:

izda sodbo na podlagi pripoznave, izda sodbo na podlagi odpovedi, izda zamudno sodbo, sprejme na zapisnik sodno poravnavo.

● ima pooblastila na glavni obravnavi:○ začne glavno obravnavo in razglasi predmet obravnave,○ glavno obravnavo tehnično vodi,○ opravlja materialno in procesno vodstvo.

Senat sprejema procesne sklepe na glavni obravnavi, sklene obravnavo in izda sodbo.Če senat med postopkom po uradni dolžnosti po uradni dolžnosti ali na ugovor strank s skle-pom ugotovi, da bi moral v sporu soditi sodnik posameznik, se postopek po pravnomočnosti sklepa nadaljuje pred sodnikom posameznikom (če je le mogoče, pred predsednikom istega senata). Glede na stanje postopka lahko senat tudi odloči, da sam opravi postopek. Taka odločba se ne more izpodbijati zaradi tega, ker je ni izdal sodnik posameznik.Če sodnik posameznik med postopkom po uradni dolžnosti ali na predlog strank spozna, da bi moral v sporu soditi senat, izda sklep o nepristojnosti, zoper katerega ni pritožbe. Postopek se nadaljuje pred senatom.

34

Če je sodišče nepravilno sestavljeno (= v sporih iz pristojnosti senata je sodil sodnik posameznik), je podana bistvena kršitev pravdnega postopka, ki je hkrati revizijski razlog in razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

d) Sistemi pristojnosti sodišč v pravdnem postopkuPristojnost v objektivnem smislu so vse zadeve, o katerih odloča določeno sodišče. Pristojnost v subjektivnem smislu je pravica in dolžnost sodišča, da postopa v določenem sporu in v njem odloči.

Vrste pristojnosti:● absolutna pristojnost – vprašanje sodne juriskdikcije (ali zadeva sploh spada v

pristojnost sodišča ali je za odločanje pristojen drug organ);● relativna pristojnost – razmejitev delovnega področja sodišč:

○ stvarna pristojnost – ali je pristojno okrajno ali okrožno sodišče,○ funkcionalna pristojnost – razmejuje področje dela med sodišči iste vrste v

istem sporu (odločanje na I. stopnji, odločanje v pritožbenem postopku, odločanje v postopku izrednih pravnih sredstev),

○ krajevna pristojnost – katero izmed sodišč določene stopnje in določene vrste je pristojno odločati v posameznem sporu.

f) Stvarna pristojnostSodna pristojnost (sodna jurisdikcija)Gre za vprašanje, ali je možno zahtevati varstvo določene pravice pred sodiščem. Zastavlja se v razmerju med sodnim in upravnim postopkom. Upravni organi odločajo o pravnih razmerjih, kadar zakon posebej opredeljuje določeno zadevo kot upravno zadevo (pozitivistična razmeji-tev).V sodno pristojnost spadajo tudi pravila o slovenski jurisdikciji. Slovensko sodišče je pristojno v sporu z mednarodnim elementom, če je njegova pristojnost izrecno določena z mednarodno pogodbo ali pristojnost izvira iz določb ZPP o krajevni pristojnosti.v civilnih sporih na I. stopnji se deli na okrajna in okrožna sodišča. Za razmejitev sta odločilna 2 kriterija:● vrednost spornega predmeta (competentia ratione valoris);● pravni temelj spornega razmerja (competentia ratione causae).

Na splošno okrožna sodišča sodijo v sporih, ki imajo za stranke večji pomen ali so pravno izredno zahtevni.

Okrajna sodišča so pristojna za sojenje v sporih, v katerih je premoženjskopravni zahtevek manjši od 2'000'000 SIT. Ne glede na vrednost spornega predmeta so pristojna tudi v sporih:● o zakonitem preživljanju, če se NE rešujejo skupaj z zakonskimi ali paternitetnimi

spori;● zaradi motenja posesti;● o služnostih in realnih bremenih;● iz najemnih in zakupnih razmerij.V pristojnost okrajnih sodišč spadajo tudi vsi spori, za katere po zakonu niso pristojna okrožna sodišča. Okrajna sodišča opravljajo zadeve pravne pomoči, za katere po zakonu niso pristojna druga sodišča. Zaradi smotrnosti in ekonomičnosti so pristojna tudi za spore glede zemljiško-knjižnih razmerij.

Okrožna sodišča so pristojna za sojenje v sporih, v katerih je premoženjskopravni zahtevek večji od 2'000'000 SIT. Ne glede na vrednost spornega predmeta so pristojna tudi v sporih:

35

● o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva (paternitetni spori);● o zakonski zvezi (zakonski spori);● o zakonitem preživljanju, če se rešujejo skupaj z zakonskimi ali paternitetnimi

spori;● o varstvu in vzgoji otrok;● iz intelektualne lastnine (avtorske pravice, varstvo in uporaba izumov, uporaba

znakov razlikovanja, pravica do uporabe firme);● o varstvu konkurence;● o gospodarskih razmerjih (gospodarski spori);● o stečajnem postopku.Okrožna sodišča so pristojna za opravljanje zadev pravne pomoči pri odločanju o priznanju tujih odločb ter za opravljanje mednarodne pravne pomoči.

3. Vrednost spornega predmetaČe je odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame le vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pogodbena kazen, pravdni stroški in druge postranske terjatve se ne upoštevajo. Če tožnik zahteva plačilo denarnega zneska, se za vrednost spornega predmeta šteje glavnica. Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je vrednost spornega predmeta tolikšna, kot jo je tožnik navedel v tožbi.Če je stranka namesto izpolnitve pripravljena sprejeti denarni znesek (facultas alternativa), se vzame kot vrednost spornega predmeta znesek, ki ga tožnik ponudi kot nadomestno izpolnitev (datio in solutum).Če tožnik navede očitno previsoko ali prenizko vrednost (da bi se izognil plačilu višjih pravdnih stroškov), se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. Gre za oficiozno pooblastilo sodišča, vendar prof. Ude meni, da lahko tudi toženec ugovarja vrednosti spornega predmeta, pri čemer mora sodišče odločiti o toženčevem ugovoru.Če tožnik ne navede vrednosti spornega predmeta ter je od tega odvisna stvarna pristojnost in pravica do revizije, je vloga nepopolna. Sodišče zahteva od tožnika, da vlogo v določenem roku dopolni z navedbo vrednosti. Če tožnik tega ne stori, sodišče tožbo zavrže.

Določbe o ugotovitvi vrednosti v posebnih procesnih situacijah:● bodoče ponavljajoče se terjatve (npr. izplačilo mesečne rente) – za vrednost

spornega predmeta se vzame seštevek dajatev do največ dobe 5 let (npr. mesečna renta 100'000 SIT/mesec se lahko uveljavlja od vrednosti 200'000 SIT do 6'000'000 SIT);

● tožba zoper istega toženca obsega več zahtevkov (objektivna kumulacija) – vrednost spornega predmeta se določi:○ po seštevku vseh zahtevkov, če se opirajo na isto dejansko in pravno podlago

(npr. odškodninski zahtevek, sestavljen iz zahtevka po vrnitvi premoženjske škode in zahtevka po vrnitvi nepremoženjske škode, pri čemer sta bili obe škodi povzročeni z istim škodnim ravnanjem);

○ po posameznem zahtevku, če se opirajo na različno podlago (npr. tožba za izplačilo kupnine iz večih različnih prodajnih pogodb).Enako velja, če se zahtevki uveljavljajo nasproti večim tožencem.

● spori iz najemnih in zakupnih razmerij, spori o uporabi stanovanjskih ali poslovnih prostorov – vrednost spornega predmeta je enoletna najemnina oz. zakupnina, če ni bilo razmerje sklenjeno za krajši čas.

● zahteva po zavarovanju terjatve ali ustanovitvi zastavne pravice – vrednost spornega predmeta se določi po znesku terjatve, razen če ima zastavni predmet

36

manjšo vrednost. V tem primeru se vrednost določi po vrednosti zastavnega predmeta.

g) Funkcionalna pristojnostI. Pojem funkcionalne pristojnostiPravila o funkcionalni pristojnosti porazdelijo v isti sporni zadevi pooblastila za opravljanje posameznih procesnih dejanj (faz postopka) med različna sodišča. Funkcionalna pristojnost nam pove, katero sodišče postopa in odloča o pravnih sredstvih.

II. Funkcionalna pristojnost sodišč splošne pristojnostiZa odločanje o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč so pristojna višja sodišča.Vrhovno sodišče je pristojno za odločanje o: ● pritožbah zoper odločbe višjih sodišč,● reviziji,● zahtevi za varstvo zakonitosti.Ustavno sodišče odloča o ustavnih pritožbah proti pravnomočnim sodbam sodišč splošne pristojnosti.

h) Krajevna pristojnost (pojem, splošna, posebna in pomožna,izključna)I. Pojem krajevne pristojnostiPravila o krajevni pristojnosti nam povedo, katero izmed več stvarno pristojnih sodišč je pooblaščeno odločati v konkretnem sporu. Krajevna pristojnost porazdeli zadeve I. stopnje med stvarno pristojna sodišča.

Splošni načeli za določanje krajevne pristojnosti:(1) personalni ali subjektivni kriterij – pristojnost sodišča se določa po toženčevem

prebiva-lišču ali sedežu.(2) realni ali objektivni kriterij.Določbe o krajevni pristojnosti so kogentne narave. Vendar ZPP pogosto dovoljuje izbiro med več krajevno pristojnimi sodišči in dogovor o krajevni pristojnosti.

II. Sistemi krajevne pristojnostiZPP pozna:● splošno krajevno pristojnost (forum generale), in● posebne krajevne pristojnosti (forum speciale) – delimo jih na:

○ izbirne krajevne pristojnosti (forum electivum),○ izključne krajevne pristojnosti (forum exclusive),○ podrejene ali subsidiarne krajevne pristojnosti.

Če ni v zakonu predpisana izključna posebna krajevna pristojnost, je treba vložiti tožbo pri sodišču splošne pristojnosti:● toženec je fizična oseba – sodišče, kjer ima toženec stalno prebivališče (forum

domicili),● toženec je pravna oseba – sodišče, kjer se nahaja sedež pravne osebe.Pri izbirni krajevni pristojnost ima tožnik možnost, da vloži tožbo pri sodišču splošne pristojnosti ali pri sodišču posebne pristojnosti.Pri izključni krajevni pristojnosti tožnik NIMA izbire – posebej določena pristojnost izključuje splošno pristojnost.Pri pomožni (subsidiarni) pristojnosti ima tožnik možnost vložiti tožbo pri sodišču posebne pristojnosti, če po pravilih o splošni krajevni pristojnosti ni možno ugotoviti pristojnega sodišča.

37

III. Splošna krajevna pristojnostTožnik mora slediti tožencu na njegovo območje (actor sequitur forum rei). Fizično osebo mora tožiti pri sodišču, kjer ima toženec stalno prebivališče.

Stalno prebivališče opredeljujeta 2 elementa:● dejansko nahajanje v kraju bivanja (corpus),● volja v kraju stalno prebivati (animus manendi).

Če ima toženec tudi začasno prebivališče, se ga lahko toži tudi pri sodišču tega območja (izbirna krajevna pristojnost). Začasno prebivališče pomeni, da se toženec dalj časa mudi v določenem kraju, vendar nima namena tam prebivati.

Če je podana slovenska jurisdikcija zaradi začasnega prebivališča toženca v Sloveniji, je splošno krajevno pristojno sodišče, kjer ima toženec začasno prebivališče (subsidiarna splošna krajevna pristojnost).Za sojenje zoper pravne osebe je splošno krajevno pristojno sodišče, kjer je njihov sedež. Če nastane dvom, velja za sedež kraj, kjer so njihovi organi upravljanja.Za sojenje zoper tuje pravne osebe, če spor izvira iz njenega poslovanja, je splošno krajevno pristojno sodišče, kjer je podružnica tuje pravne osebe.

IV. Izbirne krajevne pristojnostia) Pristojnost za sospornikeČe je z isto tožbo toženih več oseb, ki so glede na sporni predmet v pravni skupnosti oz. se njihove pravice in obveznosti opirajo na isto dejansko in pravno podlago (= materialni sosporniki), je krajevno pristojno katerokoli sodišče, ki je pristojno za enega izmed tožencev. Če so med sosporniki glavni in stranski zavezanci (npr. glavni dolžnik in poroki), je pristojno katerokoli sodišče, ki je pristojno za glavnega zavezanca.

b) Pristojnost v sporih za zakonito preživljanjeČe je tožnik preživninski upravičenec, je pristojno poleg sodišča splošne krajevne pristojnosti tudi sodišče, kjer ima tožnik stalno ali začasno prebivališče.To NE velja, če je tožnik preživninski zavezanec.

c) Pristojnost v odškodninskih sporihPoleg sodišča splošne krajevne pristojnosti je pristojno tudi sodišče, kjer je bilo storjeno škodno dejanje ali je nastala škodljiva posledica (forum delicti commissi).Če nastane škoda zaradi smrti ali hude telesne poškodbe, je pristojno tudi sodišče, kjer ima tožnik stalno ali začasno prebivališče (zaščita oškodovanca).To velja tudi v sporih zoper zavarovalnice za povračilo škode 3. osebam po predpisih o neposredni odgovornosti zavarovalnice.

d) Pristojnost v sporih za varstvo pravice na podlagi proizvajalčeve garancijeSplošno pristojno je sodišče, kjer je sedež PROIZVAJALCA. Poleg tega je pristojno tudi sodišče, kjer je sedež PRODAJALCA, ki je kupcu izročil pisno garancijo.

e) Pristojnost v zakonskih sporihPoleg sodišča splošne krajevne pristojnosti je pristojno tudi sodišče, kjer sta imela zakonca zadnje skupno prebivališče.

f) Pristojnost v sporih o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstva

38

Mladoletni otrok lahko vloži tožbo tudi pri sodišču, kjer ima stalno ali začasno prebivališče.

g) Pristojnost v sporih o nepremičninah ali zaradi motenja posestiV nepremičninskih sporih je izključno pristojno sodišče, kjer leži nepremičnina. Izbirana pristojnost – če leži nepremičnina na območju več sodišč (zemljišče), je pristojno katerokoli izmed teh sodišč.V sporih zaradi motenja posesti je poleg sodišča splošne pristojnosti pristojno tudi sodišče, kjer je bila posest motena.

h) Pristojnost po kraju, kjer je podružnica pravne osebeČe ima tožena pravna oseba podružnico zunaj svojega sedeža in spor izvira iz pravnega razmerja s podružnico, je pristojno tudi sodišče, kjer se nahaja podružnica (poslovni prostor).

i) Pristojnost v sporih iz dednopravnih razmerijDokler zapuščinski postopek ni pravnomočno končan, je pristojno tudi: ● okrajno sodišče, ki vodi zapuščinski postopek, oziroma● okrožno sodišče, kjer je sodišče, ki vodi zapuščinski postopek.

j) Pristojnost po plačilnem krajuV sporih zoper imetnika menice ali čeka zoper podpisnika je pristojno tudi sodišče plačilnega kraja (forum solutionis).

k) Pristojnost v gospodarskih sporihPristojno je tudi sodišče kraja, kjer bi morala tožena gospodarska družba izpolniti pogodbo (forum solutionis), če gre za spore o (ne)obstoju pogodbe, izpolnitvi ali razvezi pogodbe ter odškodninske spore zaradi neizpolnitve pogodbe.

V. Izključne krajevne pristojnostia) Pristojnost v sporih o nepremičninah ali zaradi motenja posesti nepremičninNepremičninski spori so spori o stvarnih pravicah na nepremičninah ter spori iz zakupa in najema nepremičnin. V teh sporih in sporih zaradi motenja posesti nepremičnin je izključno pristojno sodišče, kjer se nahaja nepremičnina. Izključne pristojnosti ni, če gre za spor o veljavnosti pogodbe o prenosu nepremičnine, ker sodišče odloča o obligacijskem zahtevku.

b) Pristojnost v sporih o letalu in ladji Izključno je pristojno sodišče, kjer se vodi vpisnik, v katerega je vpisana ladja ali letalo.c) Pristojnost za spore v izvršilnem in stečajnem postopkuIzvršilni in stečajni postopek pritegneta vse druge spore, ki nastanejo med njima, zato je izključno pristojno sodišče, ki opravlja izvršilni ali stečajni postopek oz. na območju katerega se opravlja upravna izvršba (forum attractionis).

VI. Pomožne (subsidiarne) krajevne pristojnostiomogočajo določanje krajevne pristojnosti, kadar temeljno pravilo o pristojnosti ne pride v poštev. Predpisane so, kadar je po mednarodnem zasebnem pravu (ZMZPP) podana slovenska jurisdikcija, vendar po ZPP ni možno določiti slovenskega sodišča.a) Krajevna pristojnost, kadar ima toženec začasno prebivališče v SlovenijiSlovenska jurisdikcija je podana zaradi začasnega prebivališča toženca v Sloveniji. Splošno krajevno pristojno je sodišče, kjer ima toženec začasno prebivališče.

b) Pomožna pristojnost v sporih za zakonito preživljanje

39

Slovenska jurisdikcija je podana, ker:● ima tožnik otrok (= preživninski upravičenec) stalno prebivališče v Sloveniji –

krajevno pristojno je sodišče, kjer ima tožnik otrok stalno prebivališče;● ima toženec v Sloveniji premoženje, iz katerega se lahko poplača preživljanje –

krajevno pristojno je sodišče, kjer se nahaja premoženje.c) Pomožna pristojnost v sporih iz pogodbenih razmerijSlovenska jurisdikcija je podana, ker je v Sloveniji kraj izpolnitve obveznosti. Krajevno pristojno je sodišče, kjer je treba izpolniti obveznost,

d) Pomožna pristojnost v zakonskih sporihSlovenska jurisdikcija je podana, ker:● sta imela zakonca zadnje skupno prebivališče v Sloveniji – krajevno pristojno je

sodišče, kjer sta imela zakonca zadnje skupno prebivališče;● ima tožnik stalno prebivališče v Sloveniji – krajevno pristojno je sodišče, kjer ima

tožnik stalno prebivališče.

e) Pomožna pristojnost v sporih o premoženjskih razmerjih med zakoncemaSlovenska jurisdikcija je podana, ker:● je premoženje zakoncev v Sloveniji, ali● ima tožnik ob vložitvi tožbe stalno ali začasno prebivališče v Sloveniji.V obeh primerih je krajevno pristojno sodišče, kjer ima tožnik stalno ali začasno prebivališče.

f) Pomožna pristojnost v sporih o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva ali materinstvaSlovenska jurisdikcija je podana, ker ima tožnik stalno prebivališče v Sloveniji. Krajevno pristojno je sodišče, kjer ima tožnik stalno prebivališče.

g) Pomožna pristojnost v sporih zaradi motenja posesti na ladjah in letalihSlovenska jurisdikcija je podana, ker se v Sloveniji vodi vpisnik ladje ali letala. Krajevna pristojnost je pomožna in izbirna – pristojno je sodišče, kjer:● se vodi vpisnik ladje ali letala,● je bila posest motena.

h) Pristojnost za osebe, za katere ni splošne krajevne pristojnosti v Republiki SlovenijiSlovenska jurisdikcija je podana, ker:● je v Sloveniji predmet tožbe – krajevno pristojno je sodišče, kjer je predmet;● je v Sloveniji premoženje toženca – krajevno pristojno je sodišče, kjer se nahaja

premoženje.

VII. Vzajemna pristojnost za tožbe zoper tuje državljaneČe je v tuji državi državljan Slovenije lahko tožen pri sodišču, ki po določbah ZPP ne bi bilo pristojno za sojenje, velja enaka pristojnost za sojenje državljanu te tuje države pred slovenskim sodišče (retorzija). Vzajemna pristojnost velja le za določanje krajevne pristojnosti, ne za določanje stvarne pristojnosti.

VIII. Določitev krajevne pristojnosti po višjem sodiščupride v poštev, če je težko ali nemogoče ugotoviti, katero sodišče je krajevno pristojno za odločanje v sporu.a) Nujna delegacijaČe pristojno sodišče zaradi izločitve sodnika ne more postopati, to sporoči neposredno višjemu sodišču, ki določi, da naj postopa v zadevi drugo stvarno sodišče z njegovega območja. Nujna delegacija pride v poštev, če nobeden izmed sodnikov

40

pristojnega sodišča ne more postopati v sporu (npr. eden izmed sodnikov na sodišču je pravdna stranka).

b) Delegacija iz razlogov smotrnostiVrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi, da naj postopa v zadevi drugo stvarno pristojno sodišče, če:● je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek (npr. vsa dokazila in priče se

nahajajo na območju drugega sodišča), ali● so podani drugi tehtni razlogi (npr. okoliščine na območju krajevno pristojnega

sodišča, ki onemogočajo nepristranost sodnega odločanja).

c) Določitev krajevno pristojnega sodišča (forum ordinatum)Če je po mednarodnem zasebnem pravu podana slovenska jurisdikcija in po ZPP ni možno ugotoviti krajevno pristojnega sodišča, odloči Vrhovno sodišče na predlog stranke, katero stvarno pristojno sodišče naj bo krajevno pristojno.

d) Generalna delegacijaČe je v sporih potrebno poznavanje posebnih pravnih panog, zakonodajalec kot pristojno predpiše sodišče, kjer je največ pravnih strokovnjakov iz te panoge.Za vse spore glede ladij in plovbe po morju, glede pomorskega prava ter glede izkoriščanja morja in morskega dna je pristojno Okrožno sodišče v Kopru, ker njegovo sodno območje obsega teritorialno morje Slovenije.Za spore iz intelektualne lastnine je na I. stopnji krajevno izključno pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani (razen za spore med delodajalci in delavci v zvezi z izumi, oblikami teles, slikami, risbami in tehničnimi izboljšavami).

IX. Sporazum o krajevni pristojnosti (prorogatio fori ali forum prorogatum)Pravila ZPP so prisilne narave (ius cogens) in jih ni mogoče sporazumno spreminjati. Vendar dopušča ZPP na področju določanja krajevne pristojnosti sodišč tudi dogovorno določanje krajevno pristojnega sodišča. Z dogovorom NI možno spreminjati stvarne pristojnosti.Stranke se lahko sporazumejo, da jim sodi na I. stopnji stvarno pristojno sodišče, ki ni krajevno pristojno. Dogovor o krajevni pristojnosti NI dovoljen, če zakon določa izključno krajevno pristojnost.Sporazum o krajevni pristojnosti mora biti sklenjen v pisni obliki, nanašati se mora na določen spor ali več sporov, ki izvirajo iz določenega pravnega razmerja. Listino o sporazumu mora tožnik priložiti tožbi. Ni veljaven sporazum, da bo vse spore med strankama reševalo določeno stvarno pristojno sodišče.

Do prorogacije lahko pride na 2 načina:(1) izrecna prorogacija (prorogatio expressa) – med strankama obstaja izrecen

sporazum o krajevno pristojnem sodišču;(2) tiha prorogacija (prorogatio tacita) – do prorogacije pride na podlagi

konkludentnih dejanj: tožnik vloži tožbo pri nepristojnem sodišču, toženec pa ne vloži ugovora krajevne nepristojnosti.

i) Preizkus pristojnosti in spor o pristojnostiI. Preizkus pristojnostiSodišče presodi po uradni dolžnosti takoj po prejemu tožbe, ali je pristojno in v kakšni sestavi je pristojno. Pristojnost se presodi na:● podlagi navedb v tožbi, in● podlagi dejstev, ki so sodišču splošno znana.

41

Če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojnost sodišča, ali tožnik zmanjša tožbeni zahtevek, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno tudi naprej, razen če je zaradi sprememb pristojno drugo sodišče iste vrste – institut perpetuatio fori (= institut ustalitve pristojnosti). Če tožnik pred okrajnim sodiščem zViša tožbeni zahtevek, ustalitve pristojnosti ni možno uporabiti.

Sodišče mora paziti na sodno jurisdikcijo, na pristojnost sodišč splošne pristojnosti in stvarno pristojnost ves čas postopka (tudi v pritožbenem in revizijskem postopku). Če sodišče odloči v sporu, ki ne spada v sodno pristojnost, je podana bistvena kršitev pravdnega postopka.Če sodišče odloči o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste (= specializirano sodišče), je podana bistvena kršitev postopka.

Na sodno jurisdikcijo mora sodišče paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti. Če ugotovi, da je za odločitev pristojen upravni organ, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena dejanja in zavrže tožbo. Če ugotovi, da ni podana slovenska jurisdikcija, naredi enako, razen če je slovenska jurisdikcija odvisna od privolitve tožene stranke, ki je v to privolila.

Sodišče mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti na stvarno pristojnost. Okrožno sodišče se lahko izreče za stvarno nepristojno (če gre za zadevo iz pristojnosti okrajnega sodišča) le na ugovor toženca, ki ga lahko poda od odgovora na tožbo do razpisa glavne obravnave.

Sodišče se po uradni dolžnosti izreče za krajevno nepristojno, če je drugo sodišče izključno krajevno pristojno. To lahko sodišče stori le ob predhodnem preizkusu tožbe.Toženec mora ugovarjati krajevno pristojnost najkasneje v odgovoru na tožbo. Sodišče se lahko izreče za krajevno nepristojno najkasneje do razpisa glavne obravnave.

II. Spor o pristojnosti (kompetenčni konflikt)Po pravnomočnosti sklepa o nepristojnosti odstopi sodišče zadevo pristojnemu sodišču. Pred tem po potrebi zahteva izjavo tožene stranke. Novo pristojno sodišče nadaljuje postopek, kot bi se postopek začel pred njim. Pravdna dejanja nepristojnega sodišča veljajo.Če sodišče, ki mu je bila zadeva odstopljena, meni, da je pristojno sodišče, ki je zadevo odstopilo, ali drugo sodišče, pošlje zadevo za odločanje v kompetentnem konfliktu pristojnemu sodišču. Če sodišče spozna, da mu je bila zadeva odstopljena očitno pomotoma, odstopi zadevo pravemu sodišču in ga o tem obvesti.

V kompetenčnih konfliktih med okrajnimi in okrožnimi sodišči svojega območja odloča višje sodišče. O kompetenčnih konfliktih med okrajnimi in okrožnimi sodišči z območij večih višjih sodišč odloča Vrhovno sodišče. O kompetenčnih konfliktih med sodišči različne vrste odloča Vrhovno sodišče. O kompetenčnih konfliktih med sodišči in državnimi organi odloča Ustavno sodišče.Poznamo le negativni kompetenčni konflikt – do spora pride, kadar vsa sodišča trdijo, da niso pristojna. Do pozitivnega kompetenčnega konflikta (= vsa sodišča trdijo, da so pristojna) ne more priti zaradi insitutov pravnomočnosti in litispendence.

III. Ustalitev pristojnosti (perpetuatio fori)

42

Pristojnost sodišča se določa po okoliščinah v času vložitve tožbe. Če se te okoliščine kasneje spremenijo, to ne vpliva na pristojnost – ustalitev pristojnosti (perpetuatio fori).Perpetuatio fori velja brez izjeme za krajevno pristojnost. Za stvarno pristojnost:● velja, če stranka pred okrožnim sodiščem zniža tožbeni zahtevek (iz zneska,

višjega od 2'000'000 SIT, na znesek, nižji od 2'000'000 SIT) – še vedno je pristojno okrožno sodišče;

● NE velja, če stranka pred okrajnim sodiščem zviša tožbeni zahtevek (iz zneska, nižjega od 2'000'000 SIT, na znesek, višji od 2'000'000 SIT) – okrajno sodišče mora izdati sklep o nepristojnosti in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopiti okrožnemu sodišču.

j) Pojem stranke v pravdiCivilni pravdni postopek je zgrajen na sistemu 2 strank: tožnika in toženca. Stranki upravljata postopek (sta dominus litis procesa), zato je temeljno načelo dispozitivnosti ter glavna obravnava kontradiktorna.Koncepciji o pojmu stranke:(1) materialnopravna koncepcija – stranka je nosilec pravic in obveznosti v

materialno-pravnem razmerju.(2) procesna koncepcija – stranka je tudi, kdor le zatrjuje materialnopravno

upravičenje, čeprav ga v resnici nima, ter tudi, kdor materialnopravnega upravičenja sploh ne zatrjuje, temveč ima le procesno upravičenje (legitimatio ad processum). Stranka je tudi tisti, proti kateremu se zahteva pravno varstvo, čeprav sploh ni zavezan v materialnopravnem razmerju.

Stranka je:● tisti, ki zahteva od sodišča pravno varstvo določene vsebine = TOŽNIK; in● tisti, proti kateremu tožnik zahteva pravno varstvo = TOŽENEC.Bistven element definicije stranke je zahteva po konkretni zaščiti (v nepravdnem postopku predlagatelj ni dolžan konkretizirati zahteve po pravnem varstvu, zato ni stranka).

Zahtevo po pravnem varstvu uveljavlja stranka v lastnem imenu. Izjeme od tega so stranke, ki zahtevajo varstvo širših družbenih interesov: državni tožilec, družbeni pravobranilec, državni pravobranilec.

Položaj stranke se pridobi: ● z vložitvijo tožbe – toženec postane stranka proti lastni volji;● z nasledstvom:

○ na aktivni (= tožnikovi) strani, ali○ na pasivni (= toženčevi) strani.Do procesnega nasledstva lahko pride: zaradi materialnopravnega nasledstva – pri fizičnih osebah pride do

univerzalnega nasledstva s smrtjo zapustnika, pri pravnih osebah pride do nasledstva s statusnimi spremembami (spojitev, razdružitev);

neodvisno od materialnopravnega nasledstva – glej § 43.

Tožnik praviloma zatrjuje, da je materialnopravno legitimiran in da je toženec zavezan iz materialnopravnega razmerja (= pasivno legitimiran).Stranka ima 3 vrste sposobnosti:(1) sposobnost biti stranka (= sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v

civilnem pravd-nem postopku);(2) pravdna ali procesna sposobnost (= sposobnost veljavno in samostojno

oblikovati pro-cesna dejanja);

43

(3) postulacijska sposobnost (= sposobnost dati svojim procesnim dejanjem pravno rele-vantno obliko).

k) Sposobnost biti strankaSposobnost biti stranka je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Pomeni sposobnost nastopati v vsaki pravdi kot tožnik ali toženec.Sposobnost biti stranka je v tesni povezavi s pravno sposobnostjo. Vsaka fizična ali pravna oseba lahko nastopa v civilni pravdi. Sposobnost pravnih oseb je neomejena (ne velja ultra vires teorija).

Sposobnost biti stranka je širši pojem od pravne sposobnosti. V civilnem procesu lahko poleg vsake fizične in pravne osebe nastopajo:● nerojen otrok (nasciturus) – če gre za njegove interese, pod resolutivnim

pogojem, da se bo živ rodil (pravilo: Nasciturus pro iam nato habetur, quotiens do commodis eius agitur);

● organi in organizacije, ki jim je podeljena sposobnost biti stranka s posebnimi predpisi:○ državni tožilec – po ZZZDR lahko vloži tožbo za razveljavitev zakonske zveze,○ oblike združevanja, ki nimajo pravne osebnosti – pravdno sodišče jim lahko

izjemoma s pravnim učinkom le v konkretni pravdi prizna lastnost stranke, če izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev lastnosti stranke (= imajo premoženje, na katerega je možno poseči s prisilno izvršbo).

Sposobnost biti stranka je procesna predpostavka, na katero mora sodišče paziti ves čas postopka. Če sodišče ugotovi, da nastopa kot stranka oblika združevanja, ki nima pravne osebnosti, mora preizkusiti, ali je možno to pomanjkljivost odpraviti:● če je možno pomanjkljivost odpraviti, sodišče zahteva od tožeče stranke, naj

popravi tožbo tako, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je pravdna stranka;● če pomanjkljivosti ni možno odpraviti, sodišče s sklepom razveljavi vsa pravdna

dejanja in tožbo zavrže.Kršitev sposobnosti biti stranka je absolutna bistvena kršitev ZPP, ki jo je treba upoštevati v pritožbenem, revizijskem in obnovitvenem postopku.

l) Pravdna in postulacijska sposobnostI. Pravdna sposobnostje sposobnost stranke samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja. Stranka lahko procesna dejanja opravlja:● sama, ali● prek pooblaščenca.

Pravdna sposobnost je odvisna od poslovne sposobnosti. Stranka, ki je poslovno sposobna, lahko samostojno opravlja pravdna dejanja. To so polnoletne osebe, ki nimajo omejene ali odvzete poslovne sposobnosti.

Stranko brez pravdne sposobnosti zastopa zakoniti zastopnik. To so pri fizičnih osebah starši ali skrbnik.

Polnoletna oseba z omejeno poslovno sposobnostjo je pravdno sposobna v mejah poslovne sposobnosti = pravdno sposobna je, če gre za razmerja, ki jih lahko po materialnem pravu veljavno oblikujejo (npr. alkoholik, ki ne more veljavno odtujevati nepremičnin, nima pravdne sposobnosti v takih sporih).Mladoletnik, ki še ni pridobil popolne poslovne sposobnosti (s polnoletnostjo ali sklenitvijo zakonske zveze), je pravdno sposoben v mejah, v katerih mu je priznana

44

poslovna sposobnost. Mladoletne otroke zastopajo starši. Mladoletne otroke, ki nimajo staršev ali starši zanje ne skrbijo, zastopa skrbnik. Mladoletnik, star 15 let, je omejeno poslovno sposoben, zato ima pravdno sposobnost v sporih iz delovnih razmerij in iz razpolaganja z osebnim dohodkom. V sporih iz pravnih poslov, za katere je potrebna odobritev staršev, ga zastopajo starši ali skrbnik. Mladoletnik v takih sporih ne more učinkoviti opravljati pravdnih dejanj, ker naknadna odobritev zakonitega zastopnika ni možna – civilno procesno pravo ne pozna procesnih dejanj, vezanih na pogoj.

Delno preklicana oseba je polnoletna oseba, ki ima delno omejeno poslovno sposobnost. Takšna oseba ima enak položaj, kot mladoletnik med 15. in 18. letom. Lahko sama sklepa vse pravne posle, vendar mora določene pravne posle odobriti skrbnik. Za pravne posle, ki jih tudi skrbnik ne more sklepati, je dovoljena odobritev pristojnega skrbstvenega organa. V sporih iz pravnih poslov, za katere je potrebna ena ali druga odobritev, delno preklicana oseba nima pravdne sposobnosti. Naknadna odobritev pravdnih dejanj s strani skrbnika ni možna.

Pravdna sposobnost državljana tuje države se presoja po zakonu njegove države (lex patriae). Če je pravdno sposoben po slovenskem zakonu, lahko samostojno opravlja pravdna dejanja, četudi ni pravdno sposoben po zakonu njegove države.Pravne osebe so poslovno in pravdno sposobne. Zastopajo jih zakoniti in statutarni zastopniki. Statutarni zastopniki so določeni v ustanovitvenih aktih. Prokuristi niso zastopniki, temveč pooblaščenci.Če državni organi nastopajo kot stranke v civilnem procesu, jim je treba priznati pravdno sposobnost, čeprav kot državni organi ne morejo imeti poslovne sposobnosti.

II. Pomen procesne sposobnosti v civilni pravdiProcesna (pravdna) sposobnost je procesna predpostavka, ki se nanaša na stranke. Sodišče mora med rednim postopkom ves čas paziti, ali:● je stranka pravdno sposobna,● zastopa pravdno nesposobno stranko zakoniti zastopnik,● ima zakoniti zastopnik posebno dovoljenje, kadar je to potrebno.

Če sodišče ugotovi, da stranke ne zastopa zakoniti zastopnik, zahteva, da organ, pristojen za socialno skrbstvo, postavi pravdno nesposobni osebi zakonitega zastopnika.Če sodišče ugotovi, da zakoniti zastopnik nima posebnega dovoljenja, zahteva od njega, naj si priskrbi posebno dovoljenje.Sodišče ukrene vse, kar je potrebno, da bi bila pravdno nesposobna oseba pravilno zastopana.Dokler ne pride do pravilnega zastopstva nesposobne stranke, se lahko opravijo le procesna dejanja, zaradi odlašanja katerih bi lahko za stranko nastale škodljive posledice. Če do pravilnega zastopstva ne pride (v roku, ki ga sodišče določi), se vsa opravljena procesna dejanja razveljavijo. Če pomanjkljivosti onemogočajo nadaljnjo pravdo (npr. skrbstveni organ ne dovoli vložiti tožbe), je treba tožbo zavreči.

Kršitev pravil o procesni sposobnosti je:● absolutna bistvena kršitev postopka – v pritožbenem postopku je treba nanjo

paziti po uradni dolžnosti;● revizijski razlog – revizijsko sodišče je NE upošteva po uradni dolžnosti, temveč le

na predlog strank;● razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

45

III. Postulacijska sposobnostje sposobnost dati procesnim dejanjem pravno relevantno obliko. Po ZPP je sposobnost stranke, da sama brez pooblaščenca neposredno opravlja učinkovita procesna dejanja.

Obvezno zastopanje po odvetnikih (= pooblaščenci) je predpisano v postopku izrednih pravnih sredstev – to so:● revizija,● zahteva za varstvo zakonitosti,● tožba za razveljavitev sodne poravnave,● obnova postopka.

Takšna omejitev postulacijske sposobnosti je predpisana, ker so izredna pravna sredstva namenjena odstranjevanju pravnih napak materialnega in procesnega prava. Obvezno zastopanje je tudi v javnem interesu, ker omogoča bolj učinkovite in hitrejše sodne postopke.

Če stranke v postopku izrednih pravnih sredstev ni zastopal odvetnik, gre za absolutno bistveno kršitev postopka, ki je:● revizijski razlog,● razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti,● razlog za obnovo postopka.Obvezno zastopanje po odvetnikih ne velja, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen državni pravniški izpit.

m) Zastopanje v pravdiI. Splošno o zastopanju v pravdiZastopnik v civilni pravdi je oseba, ki v imenu in na račun stranke opravlja procesna dejanja. Opravlja aktivna dejanja in sprejema dejanja nasprotnika.Dejanja zastopnika imajo neposreden učinek za samo stranko in proti njej.

Za zastopanje sta pomembni 2 razmerji:● notranje razmerje – oblikuje se med stranko in zastopnikom na temelju:

○ zakona (= zakoniti zastopnik), akta državnega organa, ustanovitvenega akta ali drugega splošnega akta pravne osebe (= statutarni zastopnik) – določajo zastopanje procesno nesposobnih oseb in zastopanje pravnih oseb;

○ pogodbenega razmerja (= naročilo /mandat/) med stranko in zastopnikom (= poobla-ščencem) – določajo zastopanje procesno sposobnih oseb in zastopanje pravnih oseb (= pogodbeno zastopstvo).

● zunanje razmerje – oblikuje se med zastopnikom, sodiščem in nasprotno stranko:○ pri zakonitih in statutarnih zastopnikih na temelju zakona, akta državnega

organa, ustanovitvenega akta ali drugega splošnega akta pravne osebe;○ pri pogodbenem zastopstvu na temelju enostranske izjave volje, naj sodišče in

nasprotna stranka sprejmeta dejanja pooblaščenca kot strankina – enostranski akt mora biti sestavljen kot listina, imenuje se pooblastilo.

Zastopnik je lahko le popolnoma poslovno in procesno sposobna oseba.Zastopnik zastopani stranki odgovarja za skrbno opravljanje svojih nalog. Skrbnik je dolžan vestno skrbeti za osebnost, pravice in koristi varovanca ter skrbno upravljati

46

njegovo premoženje. Pri tem mora ostati v mejah pooblastila in v vsem paziti na strankine interese, ki mu morajo biti vodilo. Če zastopnik ne pokaže potrebne skrbnosti, odgovarja za škodo, ki jo s tem povzroči.Zakoniti zastopnik namesto zastopanega oblikuje pravo voljo, ker je zastopani ni sposoben oblikovati – ni sposoben razumeti pomena svojega ravnanja. Pooblaščenec voljo zastopanega le izraža nasproti tretjim – oblikuje jo v skladu z navodili zastopanega. Možno je, da poda zastopani pooblaščencu tako široko pooblastilo, da pooblaščenec v postopku oblikuje tudi voljo zastopanega.

II. Zakoniti zastopnikia) Zakoniti zastopniki pravdno (procesno) nesposobnih osebPravdno nesposobne osebe morajo imeti zakonitega zastopnika, ki črpa pravico zastopanja iz zakona ali akta državnega organa. Mladoletne otroke zastopajo starši. Starši zastopajo tudi polnoletnega otroka, če imajo nad njim podaljšano roditeljsko pravico, ker otrok zaradi telesne ali duševne prizadetosti ni sposoben skrbeti za svoje koristi in pravici. Otroka, ki nima staršev ali starši zanj ne skrbijo, zastopa skrbnik. Skrbnik zastopa tudi osebo, ki ji je popolnoma ali delno odvzeta poslovna sposobnost. Zakoniti zastopnik je tudi začasni zastopnik.

Zakoniti zastopnik lahko opravlja v imenu stranke vsa procesna dejanja. Vendar potrebuje dovoljenje za: ● dejanja, ki pomenijo razpolaganje z zahtevkom (= dispozitivna dejanja):

○ vložitev tožbe,○ umik tožbe,○ pripoznanje tožbenega zahtevka,○ odpoved tožbenemu zahtevu,○ sklenitev poravnave.

● dejanja, za katera je v posebnih predpisih to določeno.Dovoljenje je potrebno imeti za razpolaganja z zahtevki, kadar teče spor o pravnem poslu, za sklenitev katerega potrebuje zastopnik po pravilih materialnega prava odobritev skrbstvenega organa:● odsvojitev ali obremenitev nepremičnin iz otrokovega ali varovančevega

premoženja,● odtujitev varovančevih premičnin večje vrednosti,● razpolaganje z varovančevimi premoženjskimi pravicami večje vrednosti.Zakoniti zastopnik opravlja procesna dejanja z neposrednim učinkom za stranko. Če pravdno nesposobna stranka sama opravi procesno dejanje, takšno dejanje sploh ne velja, dokler ga naknadno ne odobri zakoniti zastopnik – takrat pa se šteje, da ga je opravil zakoniti zastopnik. Sodišče lahko vede pravdno nesposobni stranki dovoli opravljanje nujnih procesnih dejanj.

b) Zakoniti in statutarni zastopniki pravnih osebGospodarske družbe zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona. Zastopnik lahko opravlja vsa dejanja, ki spadajo v pravno sposobno družbo.Pravniki s pravniškim državnim izpitom, ki niso zakoniti ali statutarni zastopniki, ne morejo biti pooblaščenci pravnih oseb v postopku izrednih pravnih sredstev.Prokura je vrsta pooblastila. Upravičuja vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen odsvajanja in obremenjevanja nepremičnin družbe, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen. Prokurist, ki hoče nastopati pred okrožnim, višjim ali Vrhovnim sodiščem, mora imeti opravljen državni pravniški izpit. V postopku izrednih pravnih sredstev prokurist ne more zastopati družbe, temveč jo lahko le odvetnik.

47

Če gre za spor o pravnem razmerju, ki je bilo sklenjeno zunaj gospodarske dejavnosti, vpisane v register (ultra vires teorija), ali o pravnem razmerju, ki je nastalo s prekoračitvijo zastopnikovih pooblastil, to NIMA vpliva na sposobnost pravne osebe, da nastopa kot stranka v pravdnem postopku. Pravno osebo lahko v tem sporu zastopa tudi zakoniti ali statutarni zastopnik, ki je sam prekoračil pooblastilo.Zakoniti zastopnik potrebuje posebno dovoljenje (soglasje) družbe za opravljanje dispozitivnih procesnih dejanj v sporih iz pravnih poslov, za sklepanje katerih sicer potrebuje zastopnik soglasje družbe (= odsvajanje in obremenjevanje nepremičnin). Tovrstna procesna dejanja, opravljena brez soglasja, so neveljavna. Soglasje je možno dati naknadno.Zakoniti zastopnik države v civilni pravdi je državni pravobranilec. Zastopnike društev določajo njihovi statuti.

c) Začasni zastopnikiSodišče lahko postavi tožencu začasnega zastopnika, če:● se med postopkom pred sodiščem I. stopnje pokaže, da bi reden postopek s

postavitvijo zakonitega zastopnika predolgo trajal; in● bi lahko zaradi tega nastale škodljive posledice za eno ali obe stranki.Procesne situacije, v katerih se lahko tožencu postavi začasnega zastopnika, so:(1) tožena stranka NI pravdno sposobna in NIMA zakonitega zastopnika;(2) koristi toženca in zakonitega zastopnika si nasprotujejo (kolizijski zastopnik);(3) obe stranki imata istega zakonitega zastopnika;(4) prebivališče ali sedež toženca sta neznana in stranka nima pooblaščenca;(5) toženec ali njegov zakoniti zastopnik je v tujini in nima pooblaščenca, zato se ne

more opraviti vročitev.

V teh pogojih se lahko postavi začasnega zastopnika tudi tožniku na predlog in stroške toženca.Začasnega zastopnika postavi sodišče med notarji, odvetniki in drugimi strokovno usposobljenimi osebami. V postopku ima vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika, dokler ne pride do vzpostavitve zakonitega zastopnika (npr. organ za socialne zadeve postavi skrbnika).

d) Pomen zakonitega zastopanja v civilni pravdiKdor nastopi kot zakoniti zastopnik, mora na zahtevo sodišča dokazati, da je zakoniti zastopnik. Če se zahteva za določeno pravdno dejanje posebno dovoljenje, mora zakoniti zastopnik vedno (tudi brez zahteve sodišča) dokazati, da tako dovoljenje ima.Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na pravilno zastopanje, ker to pomeni stalno procesno predpostavko. Če je zastopanje nepravilno ali pomanjkljivo, mora sodišče narediti vse, da bi ga odpravilo (glej § 41.2. Pomen procesnega zastopanja v civilni pravdi). Pri tem lahko strankam postavi rok.

Absolutna bistvena kršitev postopka je podana, če:● pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik,● zakoniti zastopnik ni imel dovoljenja za pravdo ali posamezna pravdna dejanja in

ta dejanja niso bila niti naknadno odobrena.

Ta kršitev je:● revizijski razlog,● razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti,● obnovitveni razlog – ni vezan na prekluzivni rok 5 let.

48

II. PooblaščenciPooblaščenec je oseba, ki v imenu in na račun stranke v mejah pooblastila opravlja pravdna dejanja. Najpogostejši pooblaščenci so odvetniki.V postopku izrednih pravnih sredstev je uveljavljeno obvezno zastopanje – pooblaščenec mora biti nujno odvetnik, razen če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen državni pravniški izpit.Pooblaščenec pred okrajnim sodiščem je lahko vsaka popolnoma poslovno sposobna oseba.V postopku pred okrožnim, višjim in Vrhovnim sodiščem je lahko pooblaščenec le odvetnik ali oseba z opravljenim državnim pravniškim izpitom.

Poslovno sposobna stranka sama (brez pooblaščenca) lahko v rednem in pritožbenem postopku pred vsemi sodišči nastopa samostojno, četudi nima nikakršne pravne izobrazbe. V postopku izrednih pravnih sredstev pa mora imeti državni pravniški izpit ali odvetnika.Za zastopanje je možno pooblastiti tudi odvetniško družbo, vendar pooblaščenec ne more biti kakšna druga pravna oseba.

Če tožnik pri okrožnem sodišču vloži tožbo po nekvalificiranem pooblaščencu (= brez d.p. izpita), mu sodišče naloži, da v roku največ 15 dni, imenuje pooblaščenca z d.p. izpitom ali izjavi, da se bo zastopala sama. Če tožnik tega ne upošteva, sodišče tožbo zavrže kot nedovoljeno. Pravdna dejanja, ki jih je nekvalificirani pooblaščenec že opravil, se štejejo, da niso bila opravljena.Če je bil pooblaščenec stranke pred okrajnim sodiščem oseba brez d.p. izpita, mora okrajno sodišče v pravnem pouku zoper sodbo stranko poučiti, da lahko pritožbo vloži le sama ali po pooblaščencu, ki ima d.p. izpit ali je odvetnik.Ob vročitvi tožbe pri okrožnem sodišču se opozori toženca, da mora biti njegov morebitni pooblaščenec oseba z d.p. izpitom ali odvetnik.Če stranka brez d.p. izpita vloži izredno pravno sredstvo po pooblaščencu, ki ni odvetnik, sodišče sredstvo zavrže kot nedovoljeno.

Zunanje razmerje (= razmerje pooblaščenca proti sodišču, nasprotni stranki in drugim udeležencem) se ustanovi z izdajo pooblastila = enostranka izjava volje, naslovljena na sodišče in nasprotno stranko, naj sprejmeta dejanja pooblaščenca kot strankina in naj na račun stranke proti pooblaščencu opravljata procesna dejanja.

Pooblastilo mora biti pisno. Stranka, ki ne zna ali ne more pisati, se podpiše s prstnim odtisom kazalca. Pooblastilo osebi, ki ni odvetnik, morata podpisati 2 priči. Če sodišče dvomi o pristnosti pooblastila, s sklepom odredi predložitev overjenega pooblastila.Obličnost je pomembna zaradi ugotovitve obsega pooblastila. Ustno pooblastilo ni možno.Notranje razmerje se zasnuje na podlagi pogodbe o naročilu (mandat), družbene pogodbe ali enostranskega pravnega posla. Za veljavnost procesnih dejanj ni pomembno.

b) Položaj pooblaščenca v pravdiDejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka sama. Sodišče in nasprotna stranka se lahko zaneseta na obseg pooblastil, navedenih v pisnem pooblastilu.

Obseg pooblastila določi stranka. Pooblaščenca lahko pooblasti le za določena pravdna dejanja ali za vsa pravdna dejanja. Če pooblastilo natančno ne določa pravic pooblaščenca, ki je odvetnik, ta lahko na podlagi splošnega pooblastila:

49

● opravlja vsa dispozitivna pravdna dejanja (= dejanja, ki pomenijo razpolaganje z zahtev-kom);

● zahteva izvršbo ali zavarovanje in opravlja vsa dejanja v tem postopku;● sprejme od nasprotne stranke vse prisojene stroške (za sprejem glavnice je

potrebno specialno pooblastilo);● prenese pooblastilo na drugega odvetnika ali pooblasti drugega odvetnika za

posamezna pravdna dejanja (= postavitev substituta).

Za vložitev izrednih pravnih sredstev mora imeti odvetnik novo pooblastilo.V rednem in pritožbenem postopku lahko odvetnika pred okrožnim, višjim in Vrhovnim sodiščem nadomešča pri njem zaposleni odvetniški kandidat. V postopku pred okrajnim sodiščem in v gospodarskih sporih do 2'000'000 SIT lahko odvetnika nadomešča odvetniški pripravnik, ki dela v njegovi pisarni.Če pooblastilo natančno ne določa pravic pooblaščenca, ki NI odvetnik, ima ta pravico opravljati vsa pravdna dejanja, razen dispozitivnih dejanj – za njih je potrebno izrecno pooblastilo.

Generalno pooblastilo je pooblastilo, na podlagi katerega se lahko pooblaščenec pojavi kot zastopnik stranke pred vsakim sodiščem v Sloveniji. Generalno pooblastilo je treba deponirati pri predsedstvu sodišča, ki o tem izda potrdilo.Če si nasprotujeta istočasno opravljeni procesni dejanji stranke in pooblaščenca, učinkuje strankino dejanje. Stranka lahko spremeni ali prekliče izjavo pooblaščenca na naroku. Lahko spremeni ali prekliče priznanje dejstva, ki ga je dal pooblaščenec na naroku, kjer stranke ni bilo ali v vlogi. Pomen preklica priznanja presodi sodišče po prostem prepričanju.Stranka lahko prekliče preklicljiva dispozitivna dejanja pooblaščenca.Kasnejše enako procesno dejanje pooblaščenca, opravljeno v okviru pooblastila, razveljavi prejšnje procesno dejanje stranke (z drugačno vsebino).

c) Prenehanje pooblastilaPooblastilo preneha s koncem postopka. Če gre za pooblastilo za opravo posameznih pravdnih dejanj, preneha z izvršitvijo teh dejanj.Pooblastilo preneha s smrtjo ali izgubo poslovne sposobnosti pooblaščenca.Smrt stranke, smrt zakonitega zastopnika, izguba poslovne sposobnosti stranke in izguba poslovne sposobnosti zakonitega zastopnika ne povzročijo prenehanja pooblastila – pooblaščenec naprej opravlja pravdna dejanja, vendar lahko dedič ali novi zakoniti zastopnik pooblastilo prekliče.Pooblastilo vedno preneha s prenehanjem pravne osebe ali razglasitvijo stečaja (= ko je sklep o začetku stečajnega postopka razglašen na sodni deski).Pooblastilo preneha, če ga stranka prekliče ali pooblaščenec odpove. Za preklic ali odpoved ni treba navajati razloga, vendar ga je treba pisno ali ustno naznaniti razpravnemu sodišču. Preklic ali odpoved veljata za nasprotno stranko od trenutka naznanitve.Če je treba odvrniti škodo, ki bi lahko nastala za stranko, je pooblaščenec še 1 mesec po preklicu ali odpovedi zanjo dolžan opravljati pravdna dejanja (kljub preklicu ali odpovedi mora vložiti pritožbo, da ne bi stranka zamudila pritožbenega roka).

d) Procesni pomen pooblastilaPooblaščenec mora predložiti pooblastilo ali izkazati pooblastilo, dano pravni osebi, pri prvem pravdnem dejanju. Sodišče lahko dovoli, da začasno opravlja pravdna dejanja oseba, ki ni predložila pooblastila – osebi brez pooblastila naloži, da:● predloži v določenem roku pooblastilo, ali

50

● izkaže odobritev stranke za opravljena pravdna dejanja.

Pred potekom roka za predložitev pooblastila sodišče odloži izdajo odločbe. Če poteče rok brez uspeha, sodišče nadaljuje postopek brez upoštevanja pravdnih dejanj, ki jih je opravila nepooblaščena oseba.Sodišče mora med postopkom ves čas paziti, ali je pooblaščenec upravičen za zastopanje. Če ni, sodišče razveljavi opravljena pravdna dejanja, razen če jih stranka pozneje odobri.

Absolutna bistvena kršitev postopka je podana, če:● pravdne stranke ni zastopal pooblaščenec, čeprav bi jo moral;● pooblaščenec ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo oz. posamezna pravdna

dejanja (razen če je prišlo do poznejše odobritve).

Ta kršitev je:● pritožbeni razlog,● revizijski razlog,● razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti,● obnovitveni razlog – NI vezan na prekluzivni rok 5 let.

r) Stvarna in procesna legitimacija ter pravno nasledstvo v pravdi1. Stvarna in procesna legitimacijaStranka je stvarno legitimirana (legitimatio ad causam), če je nosilec pravic in obveznosti iz materialnopravnega razmerja, na katero se nanaša civilni spor. Za nastopanje v pravdi NI treba izkazati stvarne legitimacije – stvarno legitimacijo mora TOŽNIK samo zatrjevati. Tožnik trdi, da je AKTIVNO legitimiran. Za toženca mora tožnik zatrjevati, da je zavezanec iz materialnopravnega razmerja = PASIVNO legitimiran.

Stvarna legitimacija se nanaša na vprašanje utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če se izkaže, da je tožnik res aktivno legitimiran in toženec res pasivno legitimiran, je treba zahtevku ugoditi.Procesna legitimacija (legitimatio ad processum, PRAVDNO UPRAVIČENJE) pomeni, da pripada stranki upravičenje sprožiti konkretni spor. Procesno legitimacijo ima vsakdo, ki zatrjuje stvarno legitimacijo, razen pri ugotovitvenih tožbah, kjer je treba izkazati pravni interes.

Procesno legitimacijo ima v določenih primerih tudi oseba, ki niti ne zatrjuje, da je nosilec materialnopravnega razmerja – stvarna in procesna legitimacija sta ločeni. Do tega pride:● pri odtujitvi stvari ali pravice, o kateri teče pravda – z odtujitvijo se izgubi stvarna

legitimacija, zato vsaj ena stranka ni več nosilka materialnopravnega razmerja, vendar to ni ovira za dokončanje pravde, ker stranki ostane procesna legitimacija;

● če avtorska agencija vodi postopke za uveljavljanje avtorskih pravic pred sodišči in drugimi organi – avtorska agencija po ZASP vodi takšne postopke v svojem imenu in na svoje stroške, vendar mora avtorju o njih položiti račun.

● s prenosom terjatve v izterjavo po Zakonu o izvršbi in zavarovanju pridobi novi upnik (= izterjevalec) le procesno legitimacijo – njegova naloga je izterjati dolgovano in to izročiti staremu upniku.

Obstoj procesne legitimacije je procesna predpostavka. Če stranka nima procesne legitimacije, je treba tožbo zavreči. Ne gre za absolutno kršitev postopka, če sodišče prezre obstoj procesne legitimacije.

51

II. Pravno nasledstvo v civilni pravdiDo pravnega nasledstva lahko pride:● na aktivni strani, ali● na pasivni strani.

Do nasledstva pride zlasti, ko pride do nasledstva v materialnopravnem razmerju, na katerega se civilni spor nanaša:(1) univerzalno nasledstvo:

1) dedovanje pri fizičnih osebah – pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Predmet dedovanja so vse stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom. Dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja (tudi procesna razmerja). S smrtjo zapustnika postane dedič stranka v procesu pod resolutivnim pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini.

2) statusne spremembe pri pravnih osebah = spojitev ali pripojitev. Če zaradi statusnih sprememb pride do prenehanja pravne osebe, se pravdni postopek prekine in nadaljuje, ko ga prevzamejo nasledniki pravne osebe.

(2) singularno nasledstvo – odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče spor (npr. odstop /cesija/ terjatve) lahko pripelje tudi do procesnega nasledstva. Pridobitelj stvari ali pravice lahko vstopi v pravdo namesto stranke odsvojitelja (= tožnik ali toženec), če v to privolita obe stranki.

Materialnopravno in procesno nasledstvo nista vedno povezana – lahko pride do materialno-pravnega nasledstva brez vstopa naslednika v procesno razmerje. Možno je tudi singularno procesno nasledstvo brez materialnopravnega.

5. Procesna dejanja.

a) Pojem in vrste procesnih dejanj:Procesno dejanje je ravnanje ali opustitev procesnega subjekta, ki ima z zakonom predvidene procesne učinke.I. procesna dejanja strankProcesno dejanje stranke je ravnanje ali opustitev stranke, ki ima z zakonom predvidene procesne učinke.

Neposredna procesna dejanja so dejanja, ki učinkujejo sama po sebi – sodišču ni treba dodati svoje aktivnosti (npr. umik tožbe, sodna poravnava, umik pravnega sredstva).Posredna procesna dejanja nimajo neposrednih procesnih učinkov, temveč izzovejo aktivnost sodišča, ki nato pripelje do učinkov v procesu (npr. tožba, pripoznava zahtevka, odpoved zahtevku).

Enostranska procesna dejanja so veljavna ne glede na voljo nasprotne stranke. Takšnih je večina procesnih dejanj.

Dvostranska procesna dejanja so veljavna le, če jih storita obe stranki ali opravi ena stranka in druga vanje privoli.

Napadalna (ofenzivna) procesna dejanja – z njimi želi stranka realizirati pravno varstvo zatrjevane pravice (= tožnikova dejanja in nasprotna tožba toženca).

Defenzivna procesna dejanja – z njimi želi stranka preprečiti realiziranje nasprotnikovega zahtevka.

52

Procesna dejanja so nepogojna – njihov učinek ni odvisen od nastopa izvenprocesnega negotovega dogodka. Izjemoma se lahko učinek določenih procesnih dejanj veže na nastop negotovih dogodkov v procesu samem – to sta eventualna objektivna kumulacija (eventualno kopičenje zahtevkov) in eventualna subjektivna kumulacija (eventualno sosporništvo).

Preklicljiva procesna dejanja lahko stranka do določene faze postopka z enostransko izjavo prekliče (če so bila opravljena pod vplivom zmote, sile ali zvijače). To so vsa posredna procesna dejanja. Sodbo na podlagi pripoznave ali odpovedi je možno izpodbijati, če je bila pripoznava ali odpoved dana pod vplivom zmote, sile ali zvijače.

Nepreklicljiva procesna dejanja so neposredna procesna dejanja. Vendar je možno s posebno tožbo izpodbijati sodno poravnavo, če je bila sklenjena pod vplivom zmote, sile ali zvijače. Procesna dejanja so veljavna, če jih opravlja procesno sposobni udeleženec v obliki, ki jo predpisuje procesno pravo.

II. Procesna dejanja sodiščaSodišče opravlja procesna dejanja, katerih končni cilj je izdaja odločbe o vsebini spora = (ne)utemeljenosti tožnikovega zahtevka.Glavna procesna dejanja sodišča so:● pripravljalna dejanja:

○ sprejemanje in protokolacija (zapisovanje) dejanj strank,○ pravdno vodstvo,○ dokazovanje,○ vročanje.

● sodne odločbe:○ sodbe – odločajo o vsebini spora,○ sklepi – odločajo o:

vmesnih procesnih vprašanjih (tehnično spadajo med pripravljalna dejanja);

zaključku postopka zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk.

b) Jezik strank in sodišča v postopkuI. Ustavna in zakonska urediteva) Pravica do uporabe lastnega jezika pripadnikov italijanske in madžarske narodnostiSodišča poslujejo v slovenskem jeziku. Na območjih, kjer živi italijanska narodna skupnost, poslujejo sodišča v italijanskem jeziku, če ga uporablja stranka, ki živi na tem območju. Na območjih, kjer živi madžarska narodna skupnost, poslujejo sodišča v madžarskem jeziku, če ga uporablja stranka, ki živi na tem območju. V pritožbenem postopku iz sporov, v katerih nastopajo take stranke, izda višje sodišče odločbo tudi v prevodu. Če višje sodišče opravi pritožbeno obravnavo, uporablja italijanski ali madžarski jezik kot uradni jezik.

b) Pravica tujcev do uporabe lastnega jezikaPripadnik tujega naroda ima na narokih in drugih ustnih procesnih dejanjih pred sodiščem na območju Slovenije uporabljati svoj jezik. Sodišče mu zagotovi: ● ustno prevajanje navajanja na naroku, in● ustno prevajanje listin, ki se uporabljajo na naroku za dokazovanje.Pripadniki tujega naroda morajo biti obveščeni o pravici do prevoda. Lahko se ji odpovedo.Prevajanje se opravi s pomočjo sodnih tolmačev.

53

Pripadnikom tujih narodov vročajo slovenska sodišča vabila, odločbe in druga pisanja v slovenskem ali drugem uradnem jeziku (italijanski ali madžarski, če se sodišče nahaja na takšnem območju). Pripadniki tujih narodov morajo dati slovenskim sodiščem vloge v slovenskem ali drugem uradnem jeziku. Če vloži stranka vlogo v drugem jeziku, ravna sodišče po določbah, ki veljajo za nerazumljive vloge.

II. Procesni pomen pravice do uporabe lastnega jezikaPouk o pravici do prevoda in morebitna odpoved tej pravici se zapišeta v zapisnik. Pripadniki italijanske ali madžarske narodne skupnosti se na območjih, kjer je z zakonom ali občinskim aktom zagotovljena njihova jezikovna enakopravnost, sploh ne morejo odpovedati pravici do uporabe lastnega jezika.Če sodišče stranke ni poučilo o pravici do uporabe lastnega jezika, je podana relativna bistvena kršitev pravdnega postopka. Višje sodišče jo upošteva le na predlog stranke v pritožbi in pri tem presodi, ali je kršitev vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.Če se stranka pritoži, ker je sodišče protizakonito zavrnilo predlog za uporabo njenega jezika in spremljanje postopka v njenem jeziku, je podana absolutna bistvena kršitev postopka, ki jo sodišče upošteva po uradni dolžnosti.

c) Vloge, zapisniki in vročanjeI. Vloge strankČe ni z zakonom drugače določeno, opravljajo stranke procesna dejanja na narokih ustno in izven narokov pisno.Vloge so pisni sestavki, ki vsebujejo procesna dejanja strank ali drugih procesnih udeležencev. To so:● izjave volje:

○ izjave o dispozitivnih dejanjih,○ izjave o vsebinskih in procesnih predlogih.

● izjave vednosti = pravne in dejanske trditve.

Tožba, odgovor na tožbo, pravna sredstva in druge izjave, predlogi in sporočila, ki se vlagajo zunaj obravnave, se vlagajo pisno.

Vsaka enostavna vloga mora vsebovati:(1) navedbo sodišča,(2) ime, poklic in stalno ali začasno prebivališče strank (ter ime, poklic in stalno ali

začasno prebivališče morebitnih zakonitih zastopnikov ali pooblaščencev),(3) navedbo spornega predmeta,(4) vsebino izjave,(5) podpis vložnika.

Enostavno vlogo lahko sodišče prejme preko telekomunikacijskih sredstev, pri čemer se šteje, da jo je podpisala oseba, ki je na vlogi navedena kot podpisnik.

Pripravljalni spisi so vloge, s katerimi stranka seznanja sodišče s svojimi dispozitivnimi dejanji. Poleg sestavin enostavne vloge mora pripravljalni spis vsebovati tudi:(6) dejstva, na katera se zahteva opira,(7) dokaze, kadar je to potrebno.

Vloge in priloge vlog, ki jih je treba vročiti nasprotni stranki, se vročijo sodišču v tolikšnem številu, kot so potrebne za sodišče in nasprotno stranko. Vloge morajo biti

54

vročene v takšni obliki, da jih sodišče lahko vroči vnaprej. Večim osebam, ki imajo istega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se lahko vroči le en izvod vloge ali priloge.Če je vloga nerazumljiva ali nepopolna, sodišče zahteva od vložnika, da vlogo popravi ali dopolni ter mu v ta namen določi rok. Če je vloga popravljena v roku, se šteje, da je bila vložena na dan, ko je bila prvič vložena.Če vložnik vloge ne popravi v roku, jo sodišče zavrže. Enako ravna sodišče, če vložnik vloge po pozivu sodišča ne predloži zadostnega števila izvodov vloge ali prilog.

II. ZapisnikiZapisnik je javna listina, ki jo sestavi sodišče o procesnih dejanjih strank, sodišča in drugih udeležencev v postopku. Običajno se v njem zapisujejo dejanja, opravljena na narokih.Zapisnik sestavlja predsednik senata tako, da ga narekuje zapisnikarju. Simultani zapisnik – predsednik senata po opravi posameznih procesnih dejanj povzame v zapisnik njihovo bistveno vsebino (tako je pri nas).

tranka lahko prebere zapisnik ali zahteva, naj se ji prebere. Stranka lahko ugovarja zoper vsebino zapisnika. To pravico ima vsaka oseba, čigar izjava je zapisana v zapisnik.Če kdo ugovarja zapisniku, lahko sodišče zapisnik dopolni ali popravi. Popravek ali dopolnitev se vpiše v zapisnik. Če sodišče ne ugodi ugovoru, lahko ugovarjajoči zahteva, da se zavrnjeni ugovor zapiše v zapisnik.

Modernejše vodenje zapisnikov – predsednik senata lahko odredi, da se zapisnik vodi s pomočjo ustreznih tehničnih sredstev ali stenografira. Prepis takšnega zapisnika mora biti izdelan v 3 dneh, če ni bil zapisnik hkrati voden v pisni obliki. V 3 dneh od prepisa ima stranka pravico vpogleda v zapisnik in pravico ugovora zoper morebitni nepravilni prepis.

Zapisnik podpišejo:● predsednik senata,● zapisnikar,● stranke (zakoniti zastopniki, pooblaščenci),● tolmač.

Če stranka ne podpiše zapisnika, se to zabeleži na koncu zapisnika in navede razlog.

Zapisnik o posvetovanju in glasovanju vsebuje potek glasovanja in sprejeto sodno odločitev. Podpišejo ga vsi člani senata in zapisnikar. Drugačno stališče člana senata od večinskega stališča je treba zapisati v zapisnik ali priložiti ločeno mnenje.

Za vsebino zapisnika velja presumpcija, da so podatki o posameznih procesnih dejanjih resnični. Možno je dokazovati, da podatki v zapisniku niso resnični ali je zapisnik nepravilno sestavljen.

III. Vročanjea) Splošna pravilaZ vročitvijo se stranka seznanja s potekom procesa ter procesnimi dejanji nasprotnika in sodišča. Praviloma se vročanje izvaja po pošti. Možno je opraviti vročitev na samem sodišču.

55

Stranke se v pravdnem postopku pogosto izmikajo vročitvi, kar ogroža učinkovitost pravnega varstva. Zaradi tega lahko sodišče na predlog in stroške nasprotne stranke odredi, da se opravi vročitev po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje kot registrirano dejavnost na podlagi posebnega dovoljenja ministra za pravosodje (vročevalec).Vroča se podnevi od 6. do 20. ure. Vroča se:● v stanovanju naslovnika,● na delovnem mestu naslovnika,● na sodišču, če je naslovnik tam.Pravnim osebam se vroča na naslovu, vpisanem v register (sodni register, register društev,...).

b) Način vročanja, fikcija vročitveČe vročevalec naslovnika ne najde v stanovanju, vroči spis polnoletnemu članu njegovega gospodinjstva, ki ga je dolžan sprejeti. Če tega ni, se spis vroči hišniku ali sosedu, če v to privolita. Če vročevalec naslovnika ne najde na delovnem mestu, lahko vroči spis tam zaposleni osebi, če ta v vročitev privoli.Če takšna vročitev ni možna, velja:● pri poštni vročitvi – vročevalec pusti v nabiralniku naslovnika sporočilo, kje se

nahaja pisanje. Naslovnik mora pisanje dvigniti v roku 15 dni. Če ga ne, se šteje, da je bila vročitev opravljena na dan obvestila – fikcija vročitve. O tem je treba obvestiti sodišče.

● pri osebni vročitvi – če vročevalec ne najde naslovnika, poizve, kdaj in kje bi ga lahko našel, ter mu pusti pri polnetnemu članu gospodinjstva (hišniku ali sosedu, če v to privoli), sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju ali na delovnem mestu. Če to ne deluje, ravna vročevalec enako kot pri neuspeli poštni vročitvi (fikcija vročitve) in o tem obvesti sodišče. Osebno se vročajo:○ tožba,○ sodna odločba, zoper katero je dovoljena pritožba,○ izredno pravno sredstvo,○ opomin za plačilo sodne takse,○ druga pisanja, če tako določa zakon,○ druga pisanja, če sodišče presodi, da je potrebna previdnost zaradi priloženih

listin.

Fikcija vročitve predpostavlja, da stranka pisanja sploh ni prejela. Zaradi nje lahko nastanejo za stranko zelo težke posledice. Zato je možna obnova postopka, če je bila opravljena fikcija vročitve namesto osebne vročitve prve vloge zaradi vsaj 3-mesečne nepretrgane strankine odsotnosti, pri čemer stranki ni treba izkazati opravičljivega razloga za odsotnost. Krajša odsotnost se lahko uveljavlja kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Pri tem mora stranka izkazati upravičen razlog za zamudo.

Če ima stranka zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, se pisanja vročajo njemu. Pri tem se šteje, da je pisanje vročeno stranki osebno.Če se ugotovi, da je naslovnik odsoten ter mu polnoletni član gospodinjstva, hišnik, sosed ali oseba na delovnem mestu pisanja ne morejo pravočasno vročiti, se pisanje vrne sodišču z navedbo, kje je naslovnik.

c) Posebna pravila o vročanjuDržavnim organom, pravnim osebam in podjetnikom posameznikom se vroča prek osebe, upravičene za sprejem (recepcija) ali delavca v pisarni, v poslovnem prostoru ali na sedežu.

56

Vročanje v posebnih situacijah:● vojaškim osebam in policijskim uslužbencem se vroča po njihovem poveljstvu ali

neposrednem predstojniku;● osebam in ustanovam v tujini in tujcem z imuniteto se vroča po diplomatski poti,

če zakon ali mednarodna pogodba ne določata drugače;● državljanu Slovenije v tujini se, če privoli, vroča po konzularnem ali diplomatskem

predstavništvu Slovenije – če NE privoli, se opravi vročitev po diplomatski poti: naše Ministrstvo za pravosodje posreduje sodno pisanje tujemu ministrstvu za pravosodje, ki preko tujega sodišča opravi vročitev;

● osebam, ki jim je odvzeta prostost, se vroča po upravi zavoda za prestajanje kazni (zapora).

d) Odsotnost naslovnikaČe vročevalec ugotovi, da je naslovnik odsoten in mu osebe, ki lahko sprejmejo pisanje, tega ne morejo pravočasno izročiti, vrne pisanje sodišču z navedbo, kje je naslovnik.

e) Odklonitev sprejemaČe naslovnik ali zakonsko obvezani sprejemnik brez zakonitega razloga noče sprejeti pisanja, ga vročevalec pusti v stanovanju, delovnem mestu, nabiralniku ali pritrdi na vrata ter na vročilnico zapiše dan, uro, razlog odklonitve sprejema in kraj, kjer je pustil pisanje. S tem je vročitev opravljena – fikcija vročitve.

f) Sprememba stanovanjaČe stranka ali njen zakoniti zastopnik mora takoj sodišču sporočiti vsako spremembo stalnega prebivališča ali stanovanja pred pravnomočnim zaključkom postopka. Če tega ne naredi, se vse vročitve opravljajo po sodni deski. Vročitev je opravljena v 8 dneh od pritrditve pisanja na sodno desko.Če pooblaščenec ne sporoči sodišču spremembe prebivališča, se šteje, da ni bil postavljen. Če tako ravna začasni zastopnik, postavi sodišče novega.

g) Pooblaščenec za sprejemanje pisanjTožnik v tujini, ki nima pooblaščenca v Sloveniji, mora ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Sloveniji. Če tega ne stori, imenuje sodišče začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj ter naloži tožniku v tujini, naj v določenem roku imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Če tožnik v tujini tega še vedno ne stori, sodišče tožbo zavrže in sklep o tem vroči začasnemu zastopniku.Tožencu v tujini, ki nima pooblaščenca v Sloveniji, naloži sodišče ob prvi vročitvi pisanj, naj imenuje pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Sloveniji. Če tega ne stori, imenuje sodišče na njegove stroške začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj in ga po njem obvesti o imenovanju.Če stranka pooblaščencu za sprejemanje pisanj prekliče pooblastilo in ne imenuje novega, se vročitve opravljajo po sodni deski.Če pooblaščenec za sprejemanje pisanj odpove pooblastilo in stranka ne imenuje novega, imenuje sodišče na strankine stroške začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj in po njem naloži stranki, naj imenuje novega pooblaščenca. Če tega stranka ne stori, se vročitve opravljajo po začasnem zastopniku.Če je tožnikov ali tožencev več in nimajo skupnega pooblaščenca, jim sodišče lahko naloži, naj imenujejo v določenem roku skupnega pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Če ga ne, jim sporoči, katerega bo štelo za skupnega pooblaščenca za sprejemanje pisanj.

h) Ugotovitev naslova

57

Upravljalec zbirke podatkov je dolžan stranki, ki izkaže pravni interes, sporočiti naslov osebe, ki ji je treba vročiti pisanje. Pravni interes se izkaže s potrdilom o vložitvi tožbe ali obstoju pravde.

i) Vročilnicaje posebno potrdilo, ki se sestavi o vročitvi. Prejemnik nanjo z besedami zapiše dan prejema.Če prejemnik noče podpisati vročilnice, to vročevalec zapiše in z besedami na vročilnico zapiše dan vročitve – s tem je vročitev opravljena.Če prejemnik ne zna ali ne more pisati, vročelec zapiše njegovo ime in priimek ter z besedami dan prejema. Poleg tega zapiše opombo, zakaj se prejemnik ni mogel podpisati.Če se opravi vročitev osebno, je treba na vročilnico zapisati, da je bil naslovnik pred vročitvijo pisno obveščen. Če je pisanje vročenu komu, ki ni naslovnik, navede vročevalec na vročilnici njuno medsebojno razmerje.

Vročilnica je javna listina. Netočnosti v njej je potrebno dokazovati. Če se vročilnica izgubi, se vročitev dokazuje drugače.Če stranki z nepravilno vročitvijo ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, gre za absolutno bistveno kršitev postopka. Ta kršitev je:● pritožbeni razlog,● revizijski razlog,● razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti,● obnovitveni razlog.

Pri tem je treba vedno ugotavljati, ali stranka zaradi napačne vročitve ni bila seznanjena s sodnim dejanjem. Če je stranka popolnoma in pravilno seznanjena z vsebino sodnih pisanj kljub nepravilni vročitvi, ne gre za absolutno bistveno kršitev.

d) Pomen časa v procesu:I. RokiRok je časovno obdobje z začetkom in koncem, v katerem je možno opraviti procesno dejanje. Izjemoma se določeno dejanje v roku ne more opraviti.

Vrste rokov:● materialni in procesni roki:

○ materialne roke določajo predpisi materialnega prava,○ procesne roke določa ZPP.

● zakonski in sodni roki:○ zakonske roke določa ZPP,○ sodne roke določa sodišče – npr.

rok za odpravo pomanjkljivosti sposobnosti biti stranka in procesne sposobnosti,

rok za predložitev pooblastila, rok za popravo ali dopolnitev nerazumljive ali nepopolne vloge, rok za imenovanje pooblaščenca za sprejemanje pisanj.

● podaljšljivi in nepodaljšljivi roki:○ podaljšljivi so sodni roki na predlog stranke, če so za to opravičeni razlogi,○ nepodaljšljivi so zakonski roki.

● subjektivni in objektivni roki:○ subjektivni roki se računajo od trenutka, ko je upravičena oseba:

zvedela za dogodek, od katerega dalje teče rok, ali dobila možnost opraviti procesno dejanje.

58

○ objektivni roki tečejo od pomembne okoliščine, ne glede na to, kdaj je upravičenec zanjo zvedel.

● prekluzivni in instrukcijski (nepravi) roki:○ po poteku prekluzivnega roka procesnega dejanja ni več možno opraviti,○ po poteku instrukcijskega roka je procesno dejanje še vedno možno opraviti –

takšni so vsi roki, ki so predpisani za sodišče.

Štetje rokov je civilno štetje – od dneva do dneva (a die ad diem).Roki se računajo po dnevih, mesecih in letih. Dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, se ne šteje v rok – za začetek roka se vzame naslednji dan. Roki v mesecih se končajo na dan, ki ima isto številko kot dan začetka roka (npr. 6-mesečni rok, ki se začne 14. februarja, poteče 14. avgusta). Če dneva v zadnjem mesecu ni, se konča rok zadnji dan v mesecu (npr. 3-mesečni rok, ki se začne 31. januarja, poteče 30. aprila). Roki v letih se končajo na datum, ki se ujema z dnem, ko je rok začel teči (npr. 5-letni rok, ki se začne 14. februarja 2000, poteče 14. februarja 2005). Če se rok začne v prestopnem letu na 29. februar, se konča v neprestopnem letu na 28. februar.

Če je zadnji dan roka sobota, nedelja ali praznik, se izteče rok prvega naslednjega delavnika.Vloga, ki je vezana na rok, je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Če je vloga poslana priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve.

Če vloga prispe pravočasno na nepristojno sodišče in zamudi na pristojno sodišče, se šteje, da je bila vložena pravočasno, če je to možno pripisati:● nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca z državnim pravniškim izpitom ali

odvetnika;● očitni pomoti vložnika.

II. NarokiNarok je časovno in krajevno opredeljen sestanek sodišča in strank, namenjen opravljanju procesnih dejanj. Najbolj pomemben je narok za glavno obravnavo.Naroki se opravljajo v sodnem poslopju. Sodišče lahko sklene, da opravi narok zunaj sodnega poslopja, če se tako prihranijo čas ali stroški postopka.Sodišče mora na narok povabiti stranke in druge osebe, za katere misli, da je potrebna njihova navzočnost. Skupaj z vabilom pošlje sodišče stranki vlogo, ki je povod za določitev naroka. V vabilu se navede kraj, prostor in čas naroka. Če se vloga ne pošlje, se navedejo stranke, sporni predmet in dejanje, ki se bo opravilo na naroku. Sodišče mora v vabilu opozoriti na zakonite posledice izostanka na naroku.Sodišče opravi vsa procesna dejanja na čim manjšem številu narokov. Po možnosti naj bo narok za glavno obravnavo le eden.

Sodišče lahko preloži narok, če:● je to potrebno za izvedbo dokazov,● so za to drugi upravičeni razlogi.Če se narok preloži, sodišče takoj naznani navzočim ustno kraj in čas novega naroka.

III. Zamuda roka in izostanek z naroka

59

Civilni pravdni postopek ne pozna sistema prisiljenja strank k sodelovanju.Posledica zamude roka je prekluzija – stranka več ne more opraviti na rok vezanega procesnega dejanja.Zakon lahko na zamudo roka veže fikcijo, da je stranka opravila procesno dejanje. Pri mirovanju postopka se šteje, da je tožnik umaknil tožbo, če nobena stranka v 4 mesecih od dneva, ko je nastalo mirovanje, ni predlagala nadaljevanja postopka.V določenih primerih zamuda roka nima vpliva (instrukcijski rok).Če stranka zamudi narok, se narok opravi kljub izostanku stranke. Ker izostala stranka nima možnosti odgovarjati na navedbe in trditve nasprotnika, njegove trditve močneje učinkujejo.V določenih primerih zaradi izostanka na naroku nastopi mirovanje postopka.Če tožnik ne pride na glavno obravnavo v sporih majhne vrednosti, pride do fikcije odpovedi tožbenemu zahtevku in sodišče izda sodbo na podlagi odpovedi.

IV. Vrnitev v prejšnje stanjeČe stranka zamudi rok ali narok iz upravičenega razloga, ji sodišče na njen predlog dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Predpostavke za vrnitev v prejšnje stanje so:(1) stranka je zamudila rok ali narok,(2) stranka je prekludirana:

● pri zamudi roka ne more več opraviti določenega procesnega dejanja,● pri zamudi naroka so zanjo nastale škodljive posledice.

(3) stranka je zamudila iz upravičenega razloga,(4) stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje v predvidenem roku,(5) stranka skupaj z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje opravi zamujeno

procesno dejanje.

Za upravičen razlog se lahko upoštevajo subjektivne ali objektivne okoliščine glede stranke, zakonitega zastopnika ali pooblaščenca.Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je treba vložiti pri sodišču, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje, v 15 dneh od dneva prenehanja vzroka zamude (subjektivni rok) in 3 mesecih od dneva zamude (objektivni rok).

Če stranka zamudi rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ali ne pride na narok, na katerem sodišče odloča o vrnitvi v prejšnje stanje, potem vrnitev v prejšnje stanje ni možna (restitutio restitutionis non datur).

Če so razlogi za zamudo verjetni, se sodišče lahko odloči za prekinitev postopka do pravno-močnosti sklepa o vrnitvi v prejšnje stanje.

Prepozne in nedovoljene predloge za vrnitev v prejšnje stanje zavrže predsednik senata. Če je predlog pravočasen in dovoljen, predsednik senata razpiše poseben narok, na katerem se odloča o vrnitvi v prejšnje stanje. Poseben narok ni potreben, če se predlog opira na splošno znana dejstva. Zoper ugoditveni sklep o vrnitvi v prejšnje stanje ni pritožbe. Pritožba je možna, če je sodišče ugodilo nedovoljenemu ali prepoznemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Pritožba je možna tudi, če je sodišče ugodilo predlogu kljub temu, da predlagatelj ni prišel na poseben narok.

Če sodišče predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, se pravda vrne v stanje, v katerem je bila pred zamudo. Sodišče razveljavi vse odločitve, ki jih je izdalo zaradi zamude.

6. Procesna dejanja tožnika.

60

a) Pojem tožbeTožba je tožnikova zahteva za pravno varstvo. S tožbo tožnik zahteva od sodišča, naj mu nasproti tožencu nudi pravno varstvo določene vsebine.S tožbo se začne pravdni postopek. Z vložitvijo tožbe se vzpostavi procesno razmerje med tožnikom in tožencem. Z vročitvijo tožbe se vzpostavi procesno razmerje med sodiščem in tožencem ter med tožnikom in tožencem.Za dopustnost tožbe morajo biti izpolnjene procesne predpostavke. Posebna predpostavka je pravni interes tožnika za tožbo.

b) Vrste tožb Glede na vsebino zahtevkov:● dajatvene ali kondemnatorne tožbe,● ugotovitvene ali deklaratorne tožbe,● oblikovalne ali konstitutivne tožbe.

a) Dajatvena tožbaZ dajatveno tožbo zahteva tožnik od sodišča, naj toženca obsodi, da v korist tožnika nekaj da, stori, opusti ali dopusti. Vsebina tožbenega zahtevka je obligacija.Pravni interes pri dajatvenih tožbah se predpostavlja in ga ni treba dokazovati.Uspeh dajatvene tožbe je odvisen tudi od tega, ali je tožbeni zahtevek zapadel. Nezapadli tožbeni zahtevek je treba zavrniti, razen preživninskega zahtevka, zahtevka po plačevanju mesečne rente ter zahtevka po izročitvi ali prevzemu stvari, dane v najem ali zakup. V tem primeru se sodba izvrši po zapadlosti zahtevka.Dajatvena sodba, ki sledi dajatveni tožbi, sama po sebi ne daje pravnega varstva. Če toženec ne opravi naložene obveznosti, je potrebna prisilna izvršba v izvršilnem postopku.

b) Ugotovitvena tožbaZ ugotovitveno tožbo tožnik zahteva, da sodišče le ugotovi (ne)obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja oziroma (ne)pristnost listine. Ugotovitveni sodbi ne sledi izvršilni postopek. Z ugotovitveno tožbo ni možno zahtevati ugotovitve spornih dejstev, razen (ne)pristnosti listine. Možno je zahtevati le ugotovitev sedaj obstoječe pravice. Ni možno zahtevati ugotovitve bodoče pravice.

Pravni interes je treba pri ugotovitveni tožbi posebej dokazati, razen če:● lahko vloži tožnik ugotovitveno tožbo na podlagi posebnega predpisa:

○ tožbe v zvezi s stečajnim postopkom – npr. v pravdi zaradi prerekane terjatve se dokazuje obstoj terjatve brez dokazovanja pravnega interesa;

○ tožbe v zvezi z zapuščinskim postopkom;○ služnostna konfesorna in negatorna tožba, če tožnik zahteva ugotovitev

(ne)obstoja služnosti.● se z ugotovitveno tožbo zahteva ugotovitev (ne)pristnosti listine.

Če je zahtevek zapadel in je možna dajatvena tožba, ugotovitvena tožba ni dopustna, ker zanjo ni pravnega interesa.Pravni interes pred zapadlostjo zahtevka je podan, če dolžnik s svojim ravnanjem spravlja upnika v pravno negotovost.

Vmesna ugotovitvena tožba – če je odločitev v sporu odvisna od vprašanja o (ne)obstoju kakšnega pravnega razmerja, lahko tožnik z vmesno ugotovitveno tožbo poleg obstoječega zahtevka uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek o (ne)obstoju tega pravnega razmerja, če je razpravno sodišče zanj pristojno. Gre za odločitev o predhodnem vprašanju. Ko je rešeno, ima učinke pravnomočnosti in velja tudi za druge postopke. Najpogosteje se vmesni ugotovitveni zahtevek uveljavlja, ko se z

61

glavnim zahtevkom uveljavlja dajatveni (izpolnitveni) zahtevek, ki temelji na pogodbenem razmerju, vendar med pravdnim postopkom postane sporna veljavnost pogodbe. Vsebina vmesnega ugotovitvenega zahtevka ne more biti ugotovitev spornega dejstva, temveč le pravica ali pravno razmerje, katerega ugotovitev bi lahko predstavljala vsebino samostojne ugotovitvene tožbe.Privolitev toženca ni potrebna, če tožnik spremeni tožbo tako, da uveljavlja poleg dajatvenega tudi ugotovitveni zahtevek.

c) Oblikovalna tožbaZ oblikovalno tožbo zahteva tožnik ustanovitev, prenehanje ali spremembo (preoblikovanje) določenega pravnega razmerja. Tožnikov zahtevek temelji na materialnopravnem oblikoval-nem upravičenju. Oblikovalno upravičenje se uveljavlja zunaj pravde z enostransko izjavo – npr. odstopno upravičenje.Izpodbojni zahtevek za razveljavitev pogodbe (zaradi omejene poslovne sposobnosti stranke ali napak v volji) je po stališču Vrhovnega sodišča možno uveljavljati le z oblikovalno tožbo. Če se toženec brani proti izpolnitvenemu zahtevku s trditvijo, da pogodba ni veljavna, mora trditev dokazati z nasprotno tožbo – ugovor ne zadostuje.

Pogoste so oblikovalne tožbe iz zakonskih in družinskih razmerij – tožba za razvezo ali razveljavitev zakonske zveze, tožba za ugotovitev očetovstva (= oblikovalna, PAZI, ker se z njo vzpostavi pravno razmerje med otrokom in domnevnim očetom).Pravni interes se pri oblikovalnih tožbah predpostavlja.

VSEBINA TOŽBE IN SPORNI PREDMETI. Vsebina tožbe Tožba mora vsebovati – obligatorne sestavine tožbe:(1) sestavine, ki jih mora imeti vsaka vloga;(2) določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev;(3) 1) dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, in

2) dokaze, s katerimi se dejstva ugotavljajo;(4) kompetenčno dejansko stanje.Tožba lahko (ne nujno) vsebuje pravno kvalifikacijo zahtevka – npr. odškodninski zahtevek, neupravičena pridobitev. Sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano. Fakultativna sestavina tožbe so tudi razni procesni predlogi.

Tožbeni zahtevek mora biti določen:● subjektivno – z natančno opredelitvijo strank, in● objektivno – z natančno opredelitvijo pravnega varstva, ki ga tožnik želi = tožbeni

predlog:○ natančen opis stvari (nadomestne stvari), storitve, opustitve ali dopustitve pri

dajatveni tožbi,○ natančen opis vsebine pravice ali pravnega razmerja, ki se ugotavlja, pri

ugotovitveni tožbi,○ opis pravnega razmerja ter njegove ustanovitve oz. ukinitve pri oblikovalni

tožbi.Poleg glavne stvari lahko tožba vsebuje zahtevke glede stranskih terjatev.Tožnik mora navesti v tožbi dejstva, na katera opira zahtevek = dejansko stanje (historični dogodek), iz katerega pri pravilni uporabi pravnih pravil izvira pravna posledica.

Katera dejstva je tožnik dolžan navajati v tožbi? 2 teoriji:● teorija individualizacije – v tožbi je treba navesti znake, ki omogočajo

individualizacijo spora (pravna kvalifikacija), ni treba navajati dejanskih okoliščin;

62

● teorija substanciranja – v tožbi je treba navesti dejstva, ki so nujna za utemeljitev tožbenega predloga. Ni treba navesti vseh dejstev, temveč le dejstva, nujno potrebna za konkretizacijo in določitev spornega predmeta.

Tožnik mora v tožbi navesti tudi dokaze, na podlagi katerih je možno ugotoviti zatrjevana dejstva.Kompetenčno dejansko stanje so okoliščine, pomembne za določitev stvarne (vrednost spornega predmeta) in krajevne pristojnosti sodišča (npr. prebivališče toženca).

II. Sporni predmetje tožbeni zahtevek. Pomembno je vprašanje identitete spornega predmeta.Teorije o identiteti spornega predmeta:(1) civilistična (materialnopravna) teorija – sporni predmet je identičen z zahtevkom

materialnega prava,(2) modificirana civilistična teorija – sporni predmet je zatrjevanje pravice

materialnega prava. Število zahtevkov je odvisna od števila pravovarstvenih zahtev – sporni predmet je pravovarstvena zahteva.

(3) procesna ekvivalenčna teorija – sporni predmet je tožbeni predlog in dejansko stanje. Če je iz enega dejanskega stanja možno izpeljati več zahtevkov, gre za kljub temu za en sporni predmet.

(4) čista procesna teorija – za identiteto spornega predmeta je odločilen tožbeni predlog, kar velja do izdaje sodbe. Od izdaje sodbe je sporni predmet celoten izrek sodne odločbe.

(5) novejša civilistična teorija – za opredelitev spornega predmeta je odločilno, kdaj predstavlja več materialnopravnih zahtevkov predmet razpolaganja.

(6) teorija o tričlenski opredelitvi spornega predmeta – sporni predmet opredeljujejo 3 elementi: 1) zatrjevanje pravice materialnega prava, 2) zahteva po določeni obliki procesnega varstva, 3) dejansko stanje.

(7) sintetična opredelitev spornega predmeta – sporni predmet je tožnikova zahteva, naslovljena na sodišče, naj odloči o postavljenem tožbenem predlogu, ki je vsebinsko povezan z materialnopravnim zahtevkom.

Pri nas je uveljavljena čista procesna teorija. Tožbeni predlog (v njem formulirana zahteva za sodno varstvo določene vsebine) je sporni predmet. Pri pravnomočnosti nadomesti tožbeni predlog izrek sodbe. Izrek sodbe se nanaša na dejansko stanje. Po pravnomočnosti postanejo dejanske ugotovitve statične, kot jih vsebuje obrazložitev sodbe. Objektivne meje pravnomoč-nosti veljajo za sklop dejstev, ki so obstajala ob zaključku glavne obravnave. Npr. po zavrnitvi zahtevka za razveljavitev pogodbe zaradi čezmernega prikrajšanja je možno uveljavljati nov zahtevek po razveljavitvi pogodbe zaradi napake v volji.

c) Učinki vložene in vročene tožbe I. Učinki vložene tožbeProcesni učinki:(1) z vložitvijo tožbe se izčrpa pravica tožnika izbrati krajevno pristojno sodišče,(2) za določitev krajevne pristojnosti so pomembne okoliščine ob vložitvi tožbe – če

se te okoliščine kasneje spremenijo, to nima vpliva na pristojnost sodišča (perpetuatio fori),

(3) dopustnost tožbe se presoja glede na obstoj procesnih predpostavk v času vložitve tožbe.

Materialnopravni učinki:(1) z vložitvijo tožbe so varovani prekluzivni roki, zastaralni roki se pretrgajo – učinki

pretrganja odpadejo, če:1) tožnik tožbo umakne,

63

2) sodišče tožbo zavrže,3) sodišče zavrne tožbeni zahtevek.

(2) od neplačanih obresti je možno zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo;

(3) pravica izbire se z vložitvijo tožbe konzumira, če pripada pri alternativnih obveznostih pravica izbire upniku in ta izbire prej ni opravil.

II. Učinki vložene tožbePravda začne teči z vročitvijo tožbe tožencu – nastopi LITISPENDENCA. Najpomembnejši procesni učinek litispendence je procesna posledica, da se v isti stvari med istimi strankami ne sme začeti nova pravda (ne bis in idem). Na litispendenco mora sodišče paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti. Če se pravda kljub obstoju litispendence začne, mora sodišče tožbo zavreči.

Na litispendenco pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Kršitev litispendence je absolutna bistvena kršitev postopka – pritožbeno sodišče sodbo I. stopnje razveljavi in tožbo zavrže.Če pride v pravdi, ki se je začela pozneje, prej do pravnomočne sodbe, te sodbe ni možno napasti z revizijo ali obnovo postopka, temveč je treba zavreči prej vloženo tožbo ali napasti poznejšo pravnomočno sodbo z izrednimi pravnimi sredstvi.

Po nastopu litispendence odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istimi strankami ne konča.

Ali je treba odtujitev stvari (pravice) upoštevati pri oblikovanju tožbenega zahtevka? 2 teoriji:● relevenčna teorija – odtujitev stvari je treba upoštevati pri oblikovanju zahtevka,

zahtevati je treba izpolnitev v korist pridobitelja. Relevenčna teorija je večinska.● irelevenčna teorija – odtujitev stvari ne vpliva na oblikovanje tožbenega predloga.

Relevenčna teorija ne pride v poštev, če toženec odtuji stvar (pravico), o kateri teče pravda.Izpolnitev je nemogoča v primeru uničenja stvari – v takem primeru je nujno spremeniti tožbeni zahtevek po izročitvi stvari in ga nadomestiti z odškodninskim zahtevkom.

Materialni posledici vročene tožbe:(1) dobroverni posestnik po vročitvi tožbe pride v položaj nedobrovernega glede

stroškov, plodov in nevarnosti uničenja;(2) dolžnik mora izpolniti obveznost solidarnemu upniku, ki prvi terja, sicer lahko

sam izbere upnika.

d) Objektivna kumulacija zahtevkov ZDRUŽEVANJE ALI KOPIČENJE ZAHTEVKOVI. Pojem in predpostavke objektivne kumulacijeIsti tožnik uveljavlja proti istemu tožencu v eni tožbi več različnih tožbenih zahtevkov. Za objektivno kumulacijo gre le, če se združujejo glavni zahtevki.Kumulacija zahtevkov je vedno dovoljena, če izvirajo zahtevki iz iste dejanske in pravne podlage.Če zahtevki ni temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi, je kumulacija dovoljena le, če je isto sodišče stvarno pristojno za vse zahtevke ter je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka.

II. Vrste objektivne kumulacije

64

Začetna kumulacija – tožnik že v tožbi proti istemu tožencu uveljavlja več zahtevkov.

Naknadna kumulacija – tožnik med postopkom poleg prvotnega zahtevka uveljavlja še novega. To je sprememba tožbe, zato morajo biti podane tudi predpostavke za spremembo tožbe.

Eventualna kumulacija – tožnik uveljavlja 2 zahtevka tako, da predlaga, naj sodišče ugodi drugemu, če spozna, da prvi ni utemeljen.

Kumulativno združevanje – tožnik uveljavlja več zahtevkov tako, da predlaga, naj sodišče ugodi vsakemu izmed teh zahtevkov.

Alternativno združevanje – temelj zahtevka je alternativna obligacija materialnega prava (duae res in obligatione, una in solutione) = obligacija, pri kateri mora dolžnik opraviti eno ali drugo izpolnitev. Do alternativne kumulacije pride, če ima pravico izbire dolžnik (= vedno, če ni drugače dogovorjeno). Sodišče obsodi toženca na alternativno izpolnitev. V izvršilnem postopku mora upnik označiti izpolnitev, ki se prisilno izvrši. Dolžnik ima pravico izbire do konca izvršilnega postopka.

Nadomestno upravičenje (facultas alternativa = una res in obligatione, duae in solutione) – dolžnik je dolžan izpolniti le eno dajatev. Tožnik pogosto ponudi, da sprejme namesto izpolnitve nadomestno izpolnitev (datio in solutum). Upnik mora v tožbenem zahtevku zajeti dogovorjeno izpolnitev, dolžnik se lahko te izpolnitve s plačilom denarnega zneska oprosti.

SPREMEMBA TOŽBEI. Pojem spremembe tožbeZa spremembo tožbe gre, kadar zaradi spremembe posameznih elementov tožbe (strank ali tožbenega zahtevka) spremenjena tožba ni več istovetna s prvotno.II. Objektivna sprememba tožbea) Opredelitev objektivne spremembe tožbeTožba je spremenjena, če tožnik:(1) poveča obstoječi zahtevek;(2) uveljavlja drug zahtevek poleg obstoječega;(3) spremeni istovetnost zahtevka.

Po stališču civilnopravne teorije gre za spremembo tožbe, kadar tožnik:● spremeni tožbeni temelj,● spremeni tožbeni predlog = spremeni formulacijo pravnega varstva, ki ga

zahteva,● spremeni tožbeni temelj in tožbeni predlog.

Ne gre za spremembo tožbe, če tožnik:● spremeni le pravno kvalifikacijo = tožbeni zahtevek drugače opredeli,● zmanjša tožbeni zahtevek (delni umik),● spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da se tožbeni zahtevek ne

spremeni.

b) Predpostavke za dopustnost spremembeNačelo ekonomičnosti zahteva, da se dovoli sprememba, če postopek na podlagi nespremenje-nega zahtevka ni tik pred zaključkom. Tožnik lahko spremeni tožbo le do konca glavne obravnave. Od vročitve tožbe tožencu je za dopustnost spremembe tožbe potrebna privolitev toženca, vendar lahko sodišče kljub neprivolitvi dovoli

65

spremembo, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama.Kadar se toženec brez posebne izjave o (ne)privolitvi v spremembo spusti v obravnavanje glavne stvari na podlagi spremenjene tožbe, se šteje, da je v spremembo tožbe privolil.Tožencu je treba dati dovolj časa, da se pripravi na obravnavanje na podlagi spremenjene tožbe.c) Privilegirana spremembaje sprememba tožbe, za katero ni potrebna privolitev toženca. Do nje pride, če tožnik:(1) spremeni tožbo tako, da zahteva zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, iz iste

dejanske podlage drug predmet ali denarni znesek (npr. uničenje individualno določene stvari med pravdo);

(2) pred pravdo postavi vmesni ugotovitveni zahtevek.

III. Subjektivna sprememba tožbeTožnik lahko spremeni tožbo tako, da namesto prvotnega toženca toži koga drugega. Taka sprememba je umik tožbe proti prvotnemu tožencu – možna je, če vanjo privolita prvotni in novi toženec. Privolitev prvotnega toženca je potrebna le, če se je že spustil v obravnavanje.Privolitve prvotnega in novega toženca sodišče ne sme nadomestiti s svojim sklepom. Kdor vstopi v pravdo namesto prvotnega toženca, mora prevzeti pravdo v stanju, v katerem je, ko stopi vanjo.

g) Umik tožbe in odpoved zahtevkuI. Umik tožbeTožba je tožnikova zahteva za pravno varstvo, ki jo lahko tožnik umakne. V primeru umika odpadejo vsi učinki vložene in vročene tožbe za nazaj (ex tunc). Šteje se, kot da sploh ni bila vložena, zato se lahko znova vloži.Izjava o umiku tožbe ima neposreden učinek. Pravda je z umikom končana, sodišče izda sklep o ustavitvi postopka. Umika tožbe ni možno preklicati. Možen je delni umik tožbe.Tožnik lahko umakne tožbo brez privoljenja toženca, dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari. Do konca glavne obravnave lahko tožnik umakne tožbo, če toženec v to privoli – v primeru umika je toženec še vedno izpostavljen nadlegovanju tožnika, ki lahko tožbo znova vloži. Interes toženca je doseči zavrnilno sodbo in se tako izogniti ponovnemu nadlegovanju.

Presumpcija umika tožbe:● če nobena od strank v 4 mesecih od uvedbe mirovanja postopka ne predlaga

njegovega nadaljevanja,● če tožnik ne plača takse za tožbo niti po opominu sodišča,● če obe stranke izostaneta z 2 zaporednih narokov (v gospodarskih sporih).

II. Odpoved zahtevkuje izjava tožnika, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Če se tožnik do konca glavne obravnave odpove tožbenemu zahtevku, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja zavrnilno sodbo = sodba na podlagi odpovedi.

Ko postane sodba o odpovedi pravnomočna, gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata). Na pravnomočnost sodbe o odpovedi pazi sodišče po uradni dolžnosti.Za dopustnost odpovedi zahtevku ni potrebna privolitev toženca, ker ni izpostavljen nevarnosti nove tožbe. V primeru odpovedi toženec v postopku uspe. Odpoved zahtevku je možna do konca glavne obravnave.

66

Če sodišče odloči o zahtevku, ki se mu je tožnik odpovedal, gre za absolutna bistveno kršitev postopka, ki se lahko uveljavlja:● v pritožbenem postopku,● v revizijskem postopku,● v zahtevi za varstvo zakonitosti s strani državnega tožilca.

Sodbo na podlagi odpovedi je možno izpodbijati, če je bila izjava o odpovedi dana pod vplivom zmote, sile ali zvijače.Presumpcija odpovedi zahtevku – v sporih majhne vrednosti izda sodišče sodbo na podlagi odpovedi, če tožnik ne pride na 1. narok, čeprav je bil v redu povabljen.

7. Procesna dejanja toženca.

a) Obramba toženca:II. Splošno o toženčevih procesnih dejanjihToženec se lahko v pravdnem postopku:● brani, ali● se z izrecno izjavo oz. konkludentnimi dejanji strinja s tožnikovimi navedbami in

tožbenim zahtevkom.Toženec lahko prizna trditve tožnika in pripozna zahtevek. V primeru priznanja trditev sodišče ne raziskuje nespornih dejstev, na katera se trditve nanašajo.V primeru pripoznanja zahtevka sodišče izda sodbo na podlagi pripoznave brez ugotavljanja resničnosti dejanskega stanja in brez odločanja o pravni utemeljenosti zahtevka.Toženec se brani s tem, da predlaga zavrnitev zahtevka ter uveljavlja procesne in materialne ugovore. Z vložitvijo nasprotne tožbe toženec preide v napad.

II. Materialni ugovori tožencaNajbolj pogosti so:● ugovor nenastale pravice – toženec zatrjuje, da so določene okoliščine preprečile

nastanek zatrjevane pravice (npr. zmota, sila, zvijača povzročijo neveljavno pogodbo);

● ugovor ugasle pravice – toženec priznava, da je zatrjevana pravica nastala, vendar je kasneje zaradi določenega pravno pomembnega dejstva prenehala obstajati;

● samostojni ugovori – toženec zatrjuje, da ni dolžan izpolniti tožbenega zahtevka, ker je nosilec samostojne pravice, ki izključuje tožnikov zahtevek.

Materialni ugovori se lahko nanašajo na ves zahtevek ali le na del zahtevka.

III. Procesni ugovori Najpomembnejši procesni ugovor je zatrjevanje toženca, da je materialno odločanje zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk nedopustno – toženec sodišču predlaga, naj tožbo zavrže. Ker sodišče pazi na (ne)obstoj procesnih predpostavk po uradni dolžnosti, imajo ugovori le značaj opozorila, razen: ● ugovora tožniške varščine, in● ugovora sklenjene pogodbe o arbitraži.Ugovor krajevne pristojnosti je možen le v odgovoru na tožbo.

b) Pobotanje v pravdi

67

Toženec priznava, da tožnikova denarna terjatev (= terjatev za izročitev določene količine nadomestnih stvari) sicer obstaja, vendar trdi, da se je v celoti ali deloma srečala s toženčevo istovrstno terjatvijo proti tožniku ter je zato prenehala obstajati.

Za uspešni pobotni dogovor morajo obstajati naslednji pogoji:(1) vzajemnost obeh terjatev,(2) istovrstnost obeh terjatev,(3) dospelost (zapadlost) obeh terjatev,(4) iztožljivost obeh terjatev.

Pobot nastane, ko poda ena izmed strank pobotno izjavo. Po podani pobotni izjavi se šteje, da je pobot nastal takrat, ko se stekli pogoji zanj – pobotna izjava učinkuje ex tunc.

Predpravdno pobotanje – pobotna izjava je bila dana pred vložitvijo tožbe. Toženec v pravdi le zatrjuje, da je že dal pobotno izjavo, zaradi katere je tožnikova terjatev prenehala obstajati, ter predlaga zavrnitev zahtevka.

Procesno pobotanje – toženec da pobotno izjavo šele v procesu. Za procesno pobotanje veljajo posebna pravila:● izrek sodbe je tričlenski – sodišče:

○ ugotovi obstoj tožnikove terjatve,○ ugotovi obstoj toženčeve terjatve,○ izreče pobotanje in zavrne tožbeni zahtevek:

v celoti, ali deloma, če je toženčeva terjatev nižja od tožnikove.

● odločba o (ne)obstoju toženčeve terjatve postane pravnomočna;● toženec mora pobotni ugovor uveljaviti do konca postopka na 1. stopnji (= do

konca glavne obravnave). Ni dovoljeno uveljavljati pobotnega ugovora v pritožbi ali na pritožbeni obravnavi. Možno je uveljaviti pobotni dogovor, če pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča 1. stopnje in vrne zadevo v novo sojenje.

Toženec lahko uveljavlja pobotni ugovor podrejeno za primer, če z materialnimi ugovori ne bi uspel. Pravna narava procesnega pobotanja:● civilistična teorija – pobotna izjava, dana šele v pravdi, ima procesne in

materialnopravne posledice. Za pobotanje velja, da je nastopilo z dnem, ko so stekli pogoji pobotanja.

● procesna teorija – pobotna izjava, dana v pravdi, nima materialnopravnega učinka. Ugasnitev obeh terjatev odredi sodišče s sodbo.

ZPP zastopa procesno teorijo.

c) Priznanje dejstev in pripoznava zahtevkaI. Sodno priznanjePriznanje je izjava stranke, da je nasprotnikova trditev o pravno relevantnih dejstvih resnična. Toženec lahko prizna tožnikove trditve v tožbi. Tožnik lahko prizna trditve v toženčevih ugovorih.

Priznanega dejstva ni treba dokazovati. Priznanje ni dovoljeno, če je stranka priznala dejstvo z namenom, da bi nedovoljeno razpolagala z zahtevkom. Npr. sodišče ne upošteva priznanja dejstev, na katerih temelji tožnikov zahtevek po priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, če ugotovi, da se stranki s tem želita izogniti prisilnim predpisom o prepovedi in omejitvah prometa z nepremičninami.

68

Sodno priznanje je dano pred sodiščem. Iz priznanja zunaj procesa sodišče lahko le sklepa na resničnost pravno relevantnega dejstva.

Stranka lahko dejstvo prizna v postopku I. stopnje in pritožbenem postopku. Nasprotnikovo trditev je možno priznati z izjavo na naroku, pripravljalnem spisu in odgovoru na tožbo.Neprerekanih dejstev ni treba dokazovati – molk stranke pomeni priznanje nasprotnikovih trditev (sistem afirmativne litiskontestacije).

Priznanje dejstva je možno preklicati. Sodišče presodi po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine, ali naj se šteje dejstvo za priznano, če ga je stranka pozneje zanikala ali omejila priznanje z dodajanjem drugih dejstev. Priznanje dejstva je možno preklicati tudi v pritožbenem postopku.Priznanje dejstev se nanaša na relevantna dejstva = praemissa minor sodniškega silogizma.

II. Pripoznava tožbenega zahtevkaPripoznava je izjava toženca, da je tožnikov zahtevek po pravnem varstvu utemeljen. Pripoznava se nanaša na pravno posledico, za katero tožnik zatrjuje, da izhaja iz zatrjevanega dejanskega stanja = praemissa maior sodniškega silogizma.Pripoznava je posredno procesno dejanje – sodišče v primeru pripoznave izda sodbo na podlagi pripoznave.Pripoznava je toženčeva izjava volje – dispozicija z zahtevkom. Sodišče v primeru pripoznave ne ugotavlja: ● ali je dejansko stanje resnično, in● ali iz zatrjevanega dejanskega stanja izhaja pravna posledica, obsežena v

tožbenem zahtevku. Četudi je pripoznava dana na podlagi očitno neresničnega dejanskega stanja ali pravna posledica, ki jo zatrjuje tožnik, nikakor ne izhaja iz dejanskega stanja, je pripoznava veljavna, če je dana na področju dispozitivnih pravic.Sodišče ne upošteva pripoznave, če spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Pripoznavo, dano na naroku ali v pisni vlogi, lahko toženec prekliče do izdaje sodbe.

d) Nasprotna tožbaToženec lahko vloži proti tožniku nasprotno tožbo v naslednjih primerih:(1) zahtevek nasprotne tožbe je v zvezi z zahtevkom iz tožbe – npr. oba zahtevka

izvirata iz istega historičnega dogodka; ali(2) zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe se lahko pobotata;(3) z nasprotno tožbo se zahteva ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, od

(ne)obstoja katerih je odvisna odločba o tožbenem zahtevku (vmesni ugotovitveni zahtevek).

Nasprotna tožba je dopustna le, če je isto sodišče stvarno pristojno za zahtevek iz tožbe.Toženec vloži nasprotno terjate, ko je njegova terjatev višja od tožnikove – z nasprotno tožbo dobi izvršilni naslov na presežek terjatve. Če je terjatev enaka ali nižja, jo toženec uveljavlja s pobotnim ugovorom.

8. Sodelovanje več oseb v pravdi.a) Sosporništvo:I. Pojem sosporništvaSosporništvo je nastopanje več oseb v civilni pravdi na strani tožnika ali toženca.

69

Sosporništvo je subjektivna kumulacija = združevanje procesnih subjektov na strani strank.

II. Materialno in formalno sosporništvoMaterialni sosporniki so že pred pravdo med seboj v materialnopravnem razmerju.Za materialno sosporništvo gre, če:(1) so sosporniki glede na sporni predmet v pravni skupnosti (skupni lastniki,

solastniki, družbeniki);(2) se pravice in obveznosti sospornikov opirajo na isto dejansko in pravno podlago

(idem factum, idem ius);(3) gre za solidarne terjatve ali solidarne obveznosti.Formalno sosporništvo je dovoljeno:(1) kadar so predmet spora zahtevki oz. obveznosti iste vrste, ki se opirajo na

istovrstno ali dejansko ali pravno podlago (simile factum, simile ius);(2) če velja stvarna ali krajevna pristojnost istega sodišča za vsak zahtevek in

vsakega toženca.

Formalni sosporniki med seboj niso v nobeni materialnopravni zvezi, le njihove pravice in obveznosti so podobne, temeljijo na podobni dejanski in pravni podlagi.Pri materialnem sosporništvu je možno tožiti vse materialne sospornike pri sodišču, ki je pristojno za enega izmed njih (forum attractionis). Za formalno sosporništvo je stvarna in krajevna pristojnost sodišča procesna predpostavka.

III. Navadno in enotno sosporništvoZa navadno sosporništvo gre, če se lahko izda za vsakega sospornika različna sodba. Vsak navadni sospornik v civilni pravdi je samostojna stranka. Njegova procesna dejanja učinkujejo le zanj. Možno je upoštevati zatrjevanje dejstva, skupnega za vse sospornike, v korist drugih navadnih sospornikov.Za enotno sosporništvo gre, če je možno zoper vse sospornike izdati le enako sodbo. Vsi enotni sosporniki so pravdna stranka. Učinek za vse sospornike imajo le aktivna in najbolj koristna procesna dejanja. Dejanja sospornikov učinkujejo tudi za sospornike, ki so kakšno procesno dejanje zamudili. V primeru nasprotovanja med dejanji sospornikov obvelja najbolj koristno dejanje. Koristnost dejanje je treba presojati glede na končni cilj v pravdi (npr. obsodilna sodba je končni cilj enotnih sospornikov tožnikov, zavrnilna sodba je končni cilj enotnih sospornikov tožencev).

Sodna praksa in pravna teorija štejeta nerazdelne (solidarne) dolžnike vedno za navadne sospornike. Za navadna sospornika se štejeta tudi povzročitelj prometne nesreče in zavarovalnica, ki odgovarja za povzročitelja na podlagi obveznega zavarovanja.

Če se iztečejo roki za opravo določenega procesnega dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času, lahko vsak enotni sospornik opravi to procesno dejanje, dokler se ne izteče rok za zadnjega enotnega sospornika.

Posamezen enotni sospornik lahko umakne tožbo. Umik ne učinkuje za druge enotne sospornike. Sospornik, ki je umaknil tožbo, s tem izstopi iz procesnega razmerja. Sodba ima učinek tudi zoper njega.Formalno sosporništvo je vedno navadno. Materialno sosporništvo je lahko navadno ali enotno. Enotno sosporništvo je podano pri materialnih sospornikih, ki so glede na sporni element v pravni skupnosti.

IV. Nujno sosporništvo

70

Za nujno sosporništvo gre, kadar morajo vsi sosporniki nastopati v procesu na aktivni ali pasivni strani, ker sicer v procesu ne nastopa aktivno ali pasivno legitimirana stranka. Materialno pravo pove, kdaj je več oseb tako povezanih, da lahko le skupaj nastopajo kot stranke. Primeri nujnega sosporništva:● zakonca glede sporov v zvezi s skupnim premoženjem,● sodediči pred delitvijo zapuščine, ● solastniki, če kdo uveljavlja nedeljivo stvarno pravico na nepremičnini, ki je v

njihovi solastnini,● mati in otrok v pravdi zaradi izpodbijanja očetovstva.

V. Zakonito sosporništvoZa zakonito sosporništvo gre, če ZPP ali drug zakon določa, da lahko na aktivni ali pasivni strani nastopa v pravdi le več oseb in so te osebe sosporniki. V tem primeru ni treba ugotavljati, ali so podani pogoji za materialno ali formalno sosporništvo.a) Glavna intervencijaKdor v celoti ali deloma zahteva stvar ali pravico, o kateri že teče pravda med drugimi, lahko toži pri sodišču, pri katerem teče pravda, obe stranki z eno tožbo, dokler ni postopek pravnomočno končan. Tožnik in toženec sta nasproti novemu tožniku (glavni intervenient) zakonita sospornika.b) Tožba proti glavnemu dolžniku in poroku

Glavni dolžnik in porok sta lahko skupaj tožena, če to ne nasprotuje pogodbi o poroštvu. Gre za zakonito sosporništvo na pasivni strani.Porokova obveznost je subsidiarna. Obveznost je dolžan izpolniti šele, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, določenem v pisni zahtevi. Pri solidarnem poroštvu upnik lahko zahteva izpolnitev od glavnega dolžnika, od poroka ali od obeh hkrati. V teh primerih zakonsko sosporništvo ni potrebno, ker lahko upnik toži dolžnika in poroka kot materialna sospornika.Če se glavni dolžnik in porok dogovorita, da odgovarja porok za obveznost glavnega dolžnika, ko bo upnik terjatev sodno uveljavljal. Tu je potrebno zakonsko sosporništvo, ker upnik ne more tožiti dolžnika in poroka kot materialna sospornika.

VI. Podrejeno (eventualno) sosporništvoZa eventualno sosporništvo gre, če tožnik uveljavlja svoj zahtevek proti več tožencem tako, da zahteva, da naj sodišče ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu, če bi bil pravno-močno zavrnjen zahtevek proti prejšnjemu tožencu.Eventualno sosporništvo je dovoljeno, če:● uveljavlja tožnik proti vsakemu tožencu isti zahtevek, ali● uveljavlja tožnik proti posameznim tožencem različne zahtevke, ki so v

medsebojni zvezi, pri čemer je isto sodišče stvarno in krajevno pristojno za vsak zahtevek.

Eventualno sosporništvo uporabi tožnik, kadar dejansko ali pravno ni jasna pasivna legitimacija (npr. ni jasno, kdo je zakrivil prometno nesrečo).Procesna dejanja ne smejo biti vezana na izvenprocesne pogoje, vendar so lahko vezana na negotova dogajanja v samem procesu.

VII. Začetno in naknadno sosporništvoZa začetno sosporništvo gre, če v začetku pravde nastopa na aktivni ali pasivni strani več oseb.Za naknadno sosporništvo gre, če se do konca obravnave:● priključi tožniku nov tožnik, ali● se tožba razširi na novega toženca, ki v to privoli.

71

Nakdnadno sosporništvo je dovoljeno le, če obstajajo pogoji za materialno ali formalno sosporništvo.Če vstopi na strani tožnika nov tožnik, nista potrebni privolitev toženca in prvotnega tožnika.Pri razširitvi tožbe na novega toženca je potrebna njegova privolitev, ker mora prevzeti pravdo v stanju vstopa vanjo. Privolitve novega toženca sodišče ne more nadomestiti s sklepom.

b) Stranska intervencija:I. Pojem stranke intervencije Stranski intervenient se med potekom civilne pravde pridruži eni od strank, ker ima pravni interes, da stranka v pravdi zmaga. Predpostavka stranke intervencije je poseben intervencijski interes, ki ga mora intervenient izkazati.Pravni interes je podan, kadar je intervenient s stranko v materialnopravnem razmerju, tako da lahko sodba (ne)posredno vpliva na njegov pravni položaj.

Sosporniški intervenient ima neposredni pravni interes – nanj se razteza pravnomočnost sodbe.Podlaga za posredni pravni interes so razna materialnopravna razmerja: solidarni dolžnik, ki ni tožen, ima interes, da zmaga toženi solidarni dolžnik, odstopnik terjatve (cedent) ima pravni interes, da zmaga prevzemnik terjatve (cesionar), itd.Za intervencijo v civilnem sporu ne zadostuje ekonomski ali emocialni interes.

Intervencijski spor – do njega pride, če intervenientu stranka izpodbija pravico intervencije.Stranski intervenient se lahko pridruži stranki ves čas postopka – med postopkom na I. stopnji, v pritožbenem postopku, vse do pravnomočnosti. Prijava intervencije je možna že ob sami vložitvi tožbe (pred nastopom litispendence). Stranski intervenient se lahko pridruži stranki tudi v postopku izrednih pravnih sredstev ali vloži izredno pravno sredstvo, če je sodeloval v rednem postopku pred pravnomočnostjo. Če ni sodeloval, lahko izredno pravno sredstvo vloži le sosporniški intervenient.

II. Položaj intervenienta v pravdiIntervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo.Intervenient ima pravico podajati vse predloge in opravljati vsa procesna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka. Intervenientova dejanja imajo pravni učinek za stranko, če niso z njimi v nasprotju. V tem primeru učinkujejo strankina dejanja, čeprav so intervenientova dejanja bolj koristna.

Pasivna dejanja stranke ne učinkujejo.Intervenient lahko opravlja procesna dejanja le v rokih, ki veljajo za stranko.Intervenient lahko opravlja le pozitivna procesna dejanja. Vsa druga dejanja mora opravljati v skladu z interesi stranke. Ne more razpolagati z zahtevkom, umakniti tožbe, se odpovedati zahtevku, pripoznati zahtevek, spremeniti tožbe, priznati določenih dejstev.

III. Intervencijski efektIntervenient se udeležuje pravde, ker utegne sodba (ne)posredno učinkovati na njegov pravni položaj. Smisel intervencije je, da intervenient pomaga stranki glede razčiščevanja dejanskega stanja in obravnavanja pravnih vprašanj, da bi stranka uveljavila vse možne trditve, predloge in ugovore.Stranka mora intervenienta obvestiti o pravdi. Z obvestilom o pravdi omogoči intervencijo.

72

Intervencijski efekt = položaj, ko intervenient po zaključku pravde ne more očitati stranki, da se je slabo pravdala (exceptio mali procesus), tako da je sodba dejansko in pravno zanjo neugodna. Tega ugovora intervenient nima, če ga je stranka pravočasno obvestila o pravdi in ni opravljala procesnih dejanj v nasprotju z intervenientovimi.Če stranka intervenienta o pravdi ni obvestila ali je opravljala procesna dejanja v nasprotju z njegovo voljo, jo lahko intervenient toži in ji očita, da ne bi izgubila prejšnje pravde, če bi uporabljala vse možne trditve in ugovore.

IV. Sosporniški intervenientČe se pravni učinek sodbe razteza neposredno na intervenienta, ima intervenient pravo enak položaj kot enotni sospornik. Vendar pri enotnem sosporništvu ni vedno predpisano nujno sosporništvo. V pravdi lahko nastopa le eden ali več potencialnih enotnih sospornikov, drugi so intervenienti. Ti lahko vlagajo tudi izredna pravna sredstva, četudi se niso udeleževali postopka do pravnomočnosti. Sosporniški intervenient lahko opravlja dispozitivna dejanja. V primeru nasprotja med dejanji stranke in dejanji sosporniškega intervenienta velja pozitivno in najbolj koristno dejanje.

c) Obvestilo o pravdi in imenovanju prednikaI. Obvestilo o pravdi (litis denuntiatio)Če želi stranka doseči proti določeni osebi določene materialnopravne učinke, jo mora obvestiti o tekoči pravdi. To stori preko pravdnega sodišča z vlogo, v kateri navedi razlog obvestitve in stanje, v katerem je pravda. Obvestilo je možno, dokler se pravda pravnomočno ne konča.Stranka obvesti o pravdi tistega, ki ima pravni interes, da stranka v pravdi zmaga. S tem omogoči naslovljencu, da se ji pridruži kot stranski intervenient. Obvestilo o pravdi ima intervencijski efekt – naslovljenec stranki, ki ga je o pravdi obvestila, ne more očitati, da se je slabo pravdala.

II. Imenovanje prednika (nominatio auctoris)Prednika lahko imenuje le toženec, kadar je posestnik stvari ali imetnik pravice ter trdi, da ima stvar v posesti ali da izvršuje pravico v imenu nekoga drugega. Toženec pozove prednika, da namesto njega stopi v pravdo.Poziv predniku je mogoč najkasneje na glavni obravnavi, preden se toženec spusti v obravnavanje glavne stvari. Kaj lahko stori imenovani prednik – 3 možnosti:(1) lahko vstopi v pravdo namesto prvotnega toženca. Privolitev tožnika v tako

spremembo ni potrebna, razen če uveljavlja zoper toženca zahtevke, ki niso odvisni od tega, ali ima toženec stvar v posesti oz. izvršuje pravico v prednikovem imen

(2) lahko ne vstopi v pravdo kljub pozivu – prvotni toženec se ne more upirati, da bi se spustil v pravdo. Vendar nastopi intervencijski efekt – prednik ne more trditi, da se je toženec slabo pravdal in ni uveljavil vseh možnih ugovorov. Toženec mora kljub temu storiti vse, kar je v okviru poznavanja dejanskega in pravnega položaja sposoben storiti, sicer predniku odgovarja za škodo.

(3) lahko ne nadomesti toženca, vendar nastopi kot stranski intervenient.

9. Stroški pravdnega postopka. 73

I. Pojem pravdnih stroškovPravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. To so:● sodni stroški,● stroški strank.Sodni stroški so stroški, povezani z delom sodišč kot državnih organov. Stranke jih delno krijejo s plačilom sodnih taks. Posebej morajo stranke plačati stroške v zvezi s samim potekom postopka: stroški za izvajanje posameznih dokazov, stroški za dnevnice in potni stroški za sodnike v primeru opravljanja sodnih dejanj zunaj sodnih zgradb.

Med strankine stroške spadajo:● potni stroški,● izguba osebnega dohodka,● poštnine,● sodne takse,● nagrajevanje odvetnikov.

II. Pravila o plačevanju pravdnih stroškova) Obveznost vnaprejšnjega plačila pravdnih stroškovVsaka stranka predhodno krije sodne in svoje stroške, ki jih povzroči s svojimi dejanji. Vsaka stranka je dolžna vnaprej plačati polog sodne takse, predpisane za posamezna procesna dejanja. Kadar predlaga stranka izvedbo dokaza, mora po nalogu sodišča založiti znesek, potreben za stroške, nastale z izvedbo dokaza. Če predlaga izvedbo dokaza sodišče, se izplačajo stroški za izvedbo dokaza iz sredstev sodišča.

b) Temeljna pravila o povrnitvi pravdnih stroškovVeljata 2 temeljna kriterija:(1) kriterij uspeha v pravdi – stranka, ki v pravdi v celoti propade, mora nasprotni

stranki in njenemu intervenientu povrniti pravdne stroške. Če stranka le delno zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh:● določi, da krije vsaka stranka svoje stroške,● naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ali intervenientu sorazmeren del

stroškov.(2) kriterij krivde – stranka mora ne glede na izid pravde povrniti stranki stroške, ki

jih je povzročila po svoji krivdi ali naključju, ki se je njej primerilo. Krivdna povzročitev stroškov je podana, če stranka: ● zlorablja procesne pravice, ali● poskuša s procesnimi dejanji zavlačevati postopek.Nekrivdni primer povzročitve stroškov je bolezen stranke, zaradi katere je prišlo do preložitve naroka, vrnitve v prejšnje stanje,...

c) Posebna pravila o plačilu pravdnih stroškovTožnik mora kriti pravdne stroške, če:● toženec ni dal povoda za tožbo in je pripoznal zahtevek:

○ v odgovoru na tožbo, ali○ preden se je spustil v obravnavanje glavne stvari.

● je umaknil tožbo, razen če jo je umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek.Stranka, ki umakne pravno sredstvo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, nastale zaradi pravnega sredstva.Če se pravda konča s sodno poravnavo, krije vsaka stranka svoje stroške, če ni v poravnavi drugače dogovorjeno.

74

Sosporniki krijejo stroške po enakih delih. Sodišče lahko določi drugačno razmerje, če je med njimi razlika glede deleža na spornem predmetu. Nerazdelno (solidarno) odgovorni sosporniki so nerazdelno odgovorni za stroške. Za stroške, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s posebnimi pravdnimi dejanji, drugi sosporniki niso odgovorni.Državni organ ima pravico do povračila stroškov, vendar nima pravice do nagrade.Stroške postopka za zavarovanje dokazov krije stranka, ki je predlagala zavarovanje. Pozneje lahko stroške uveljavlja kot del pravdnih stroškov glede na uspeh v pravdi.

III. Obseg pravdnih stroškovPri določitvi povrnitve stroškov sodišče upošteva le stroške, potrebne za pravdo, o čemer odloči po skrbni presoji vseh okoliščin. Stroški za nagrade odvetnikov se določijo po posebni tarifi.

IV. Odločanje o povrnitvi pravdnih stroškovSodišče oprosti plačila postopkov stranko, ki po splošnem premoženjskem stanju ne zmore stroškov brez škode za nujno preživljanje same sebe in svoje družine. Oprostitev plačila stroškov je lahko:● delna – oprostitev plačila sodnih taks,● popolna – oprostitev predujma za stroške prič, izvedencev, ogledov in sodnih

oglasov.Sodišče lahko stranki plačilo taks odloži do izdaje odločbe ali dovoli obročno plačilo.

Pri odločanju o oprostitvi stroškov mora sodišče upoštevati vse okoliščine, zlasti:● vrednost spornega predmeta,● število oseb, ki jih stranka preživlja,● dohodke in premoženje, ki ga imajo stranka in njeni družinski člani.Podjetnik posameznik in pravne osebe ne morejo biti oproščeni plačila stroškov v sporih v zvezi s svojo dejavnostjo. Prof. Ude meni, da je določba sporna, ker so številni podjetniki posamezniki v slabem premoženjskem stanju.

Sodišče odloči o oprostitvi plačila stroškov na predlog stranke. Pri tem je dolžna priložiti:● potrdilo pristojnega upravnega organa o svojem premoženjskem stanju,● potrdilo o premoženjskem stanju članov gospodinjstva,● potrdilo o svojih dohodkih,● potrdilo o dohodkih članov gospodinjstva,● zadnjo odločbo o dohodnini,● morebitne druge dokaze, s katerimi dokazuje svoje premoženjsko stanje in

premoženjsko stanje članov gospodinjstva.

Podatke o premoženjskem stanju si lahko priskrbi sodišče po uradni dolžnosti.V primeru popolne oprostitve stroškov postavi sodišče stranki na njeno zahtevo, če je to nujno za varstvo njenih pravic, pooblaščenca odvetnika. Stranka odvetnika ni dolžna sprejeti in lahko vedno prekliče pooblastilo. Pooblaščenec odvetnik je dolžnost dolžan sprejeti ter ne sme enostransko odpovedati pooblastila ali se razrešiti svoje funkcije. Lahko le iz upravičenih razlogov predlaga svojo razrešitev.

V primeru popolne oprostitve stroškov se plačajo predujmi za stroške prič, izvedencev, tolmačev, ogledov, sodnih oglasov ter dejanski izdatki in nagrada postavljenega pooblaščenca odvetnika iz sredstev sodišča. To so pravdni stroški, ki jih mora plačati nasprotnik oproščene stranke, če v pravdi propade ali sam zakrivi te stroške.

75

Sklep o oprostitvi plačila stroškov in postavitvi pooblaščenca odvetnika lahko sodišče I. stopnje med postopkom razveljavi, če ugotovi, da stranka zmore stroške postopka. Pri tem odloči, ali naj stranka popolnoma ali delno vrne oproščene stroške.

Če je nasprotnik stroškov oproščene stranke obsojen na povrnitev pravdnih stroškov in tega niti on ne zmore, lahko sodišče, da mora vse ali del stroškov plačati stroškov oproščena stranka iz tega, kar ji je bilo v pravdi prisojeno.

VI. Tožniška varščina (cautio auctoris)Kadar začne tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima stalnega prebivališča v Sloveniji, pravdo pred slovenskim sodiščem, mora dati tožencu na njegovo zahtevo varščino za pravdne stroške. Toženec mora to zahtevati najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari.

Toženec nima pravice do varščine, če:(1) velja dejanska reprociteta – slovenski državljani v tožnikovi državi niso dolžni

dajati varščine;(2) uživa tožnik v Sloveniji pravico prebivališča;(3) se tožnikov zahtevek nanaša na terjatev iz delovnega razmerja v Sloveniji;(4) gre za zakonski, paternitetni ali preživninski spor;(5) gre za menično, čekovno ali nasprotno tožbo ter tožbo za izdajo plačilnega

naloga.

Plačilo tožniške varščine je procesna ovira. Sodišče varščino določi le na zahtevo toženca, nikoli po uradni dolžnosti. Toženec, ki je zahteval varščino, ni dolžan nadaljevati postopka o glavni stvari.Če tožnik ne dokaže, da je dal v določenem roku varščino, se šteje, da je tožbo umaknil. Če je toženec zahteval varščino v postopku s pravnimi sredstvi in tožnik ne dokaže, da jo je dal, se šteje, da je umaknil pravno sredstvo.

Tuji državljani imajo pod pogojem vzajemnosti pravico do oprostitve plačila pravdnih stroškov. Če nastane dvom, daje pojasnilo Ministrstvo za pravosodje. Če ima tuji državljan stalno prebivališče pri nas, nima pravice do oprostitve stroškov. Oseba brez državljanstva ima tako pravico v vsakem primeru, četudi ima pri nas stalno ali začasno prebivališče.

VII. Brezplačna pravna pomočIzredno visoki sodni stroški lahko ogrožajo pravico do sodnega varstva iz § 23 Ustave. Dostopnost sodnega varstva je element pravne in socialne države.Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ureja vse oblike brezplačne pomoči za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Sloveniji, pred Ustavnimi sodiščem ter vsemi organi, pristojnimi za izvensodno poravnavanje sporov.

Določbe ZBPP se uporabljajo le, če brezplačna pravna pomoč ni urejena s posebnim zakonom. Stranka, ki ji je brezplačna pravna pomoč priznana po posebnem zakonu, ne more pravice do brezplačne pravne pomoči uveljavljati po ZBPP v isti zadevi in za isto obliko pravne pomoči.Po ZBPP lahko upravičenec do brezplačne pravne pomoči dobi brezplačni pravni nasvet brez ugotavljanja pogojev za pomoč.Ugotavljanje premoženjskega stanja je po ZBPP bolj natančno.

ZBPP navaja več pogojev za pridobitev brezplačne pravne pomoči – okoliščine, da:● zadeva očitno ni nerazumna,

76

● zadeva je pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj,● pričakovani izid zadeve je za prosilca oz. njegovo družino življenjskega pomena,● zadeva ima verjetne možnosti za uspeh,● nerešena zadeva je razlog, da se je oseba znašla v življenjski stiski.

Brezplačno pravno pomoč nudijo odvetniki, odvetniške družbe in notarji v zadevah, ki jih opravljajo.O odobritvi brezplačne pravne pomoči po ZBPP odloča predsednik okrožnega oz. ustreznega specializiranega sodišča. Po ZPP o oprostitvi stroškov odloča senat ali predsednik senata.Prvostopenjski organ odloča o brezplačni pravni pomoči po ZUP. Zoper odločbo ni pritožbe, možen je upravni spor.Zakonita cesija povzročenih stroškov – terjatev upravičenca do brezplačne pravne pomoči, ki v pravdi zmaga, preide do višine stroškov pravne pomoči na Republiko Slovenijo.

10. Dokazovanje.

a) Splošni pojmiI. Dokazovanje kot aktivnost procesnih subjektov, vrste dokazovDokazovanje je zbir procesnih dejanj procesnih subjektov, ki naj ustvari pri sodišču prepričanje o resničnosti trditev strank, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva v civilnem sporu.

Sodišče mora biti prepričano o vseh dejstvih, na katera opira svojo odločitev. Pri prepričanju povprečen človek ne dvomi o (ne)obstoju določenega dejstva. Prepričanje je potrebno za izdajo vsebinskih (meritornih) sodnih odločb. Verjetnost določenega dejstva zadostuje za izdajo vmesnih procesnih sklepov.

Neposredno dokazi so dokazi za ugotovitev pravno relevantnih dejstev = dejstev, ki sestavljajo določeno civilno dejansko stanje.

Posredni dokazi (indici) so dokazi za ugotovitev dejstev, na podlagi katerih sklepamo na obstoj pravno relevantnih dejstev.

II. Trditveno in dokazno bremeStranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se dejstva dokazujejo. Stranka mora tudi navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.Tožnik mora dokazati pravotvorna dejstva (= dejstva, na katera opira svoj zahtevek).Toženec mora dokazati dejstva, na katera opira ugovore = dejstva, iz katerih izhajajo:● ugovor nenastale pravice,● ugovor ugasle pravice,● samostojni izključevalni ugovori.

Stranka ima:● onus preferendi = trditveno breme – zatrjevati mora dejstva, iz katerih izvirajo

zahtevki in ugovori,● onus probandi = dokazno breme – navesti mora dokaze, na podlagi katerih je

možno dejstva ugotoviti.

Posledice nedokazanosti zadanejo stranko, ki mora dejstvo zatrjevati.

77

Izvedejo se lahko le dokazi, ki jih predlagajo stranke. Sodišče izvede dokaze po uradni dolžnosti, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati. Materialno pravo nam pove, katera od strank je dolžna zatrjevati in dokazati določeno dejstvo.

III. Predmet dokazovanjaso: ● dejstva, na katera stranke opirajo svoje zahtevke oz. ugovore,● pravila znanosti in strok,● izkustvena pravila.Ni treba dokazovati pravnih pravil, ker jih sodišče pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia).

a) DejstvaPomembno je razlikovati dejanske od pravnih trditev. Problemi:● ali so dejanske ali pravne narave trditve o dogodkih notranjega življenja (krivda,

slaba vera) – gre za ugotavljanje dejstev. Pravne narave so opredeljevanja in ugotavljanja, za kakšno obliko krivde gre.

● ali so dejanske ali pravne narave trditve o ustrezanju ravnanja pravnemu standardu (npr. ravnanje dobrega gospodarja) – gre za pravno sklepanje.

● z izkustvenimi pravili, pravili znanosti in pravili strok ugotavljamo pravno relevantna dejstva, razen če je takšno pravilo del pravne norme;

● ugotavljanje višine denarne odškodnine za premoženjsko škodo je sklepanje o dejstvih;

● določanje odškodnine za nepremoženjsko škodo je pravno sklepanje;● ugotavljanje prave poslovne volje strank, kadar pogodba ni jasna, je dejansko

zaključe-vanje, ker sodišče ugotavlja, kaj sta se stranki dejansko ugotovili;

Dejstva, ki jih ni treba dokazovati, so:o priznana dejstva,o splošno znana dejstva.

Na dispozitivnem pravnem področju mora sodišče vzeti priznano dejstvo za podlago sodbe brez preverjanja njegove resničnosti. Priznano dejstvo se dokazuje le, če sodišče meni, da stranka priznava z namenom razpolagati z zahtevkom, s katerim ne more razpolagati.Splošno znana (notorna) so dejstva, ki so na določenem območju znana večjemu številu ljudi. To so historični dogodki, naravne katastrofe in politične okoliščine.

Neprerekana dejstva so dejstva, ki jih stranka ne zanika, vendar jih izrecno ne prizna. Ni jih treba dokazovati.Sodišče ne sme upoštevati dejstev, ki jih odkrije v dokaznem postopku in jih ni navajala nobena stranka, razen če gre za dejstva, ki kažejo na to, da imajo stranke namen nedopustno razpolagati z zahtevki. Pri zakonskih domnevah dokazujemo domnevno bazo = dejstva, na podlagi katerih zakon izpelje svojo domnevo.

b) Pravila znanosti in stroke ter izkustvena pravilaso splošna abstraktna pravila. Če so sodišču znana brez dokazovanja, jih upošteva na opozorilo strank ali na lastno pobudo. Če ta pravila sodišču niso znana, jih na predlog strank ali po uradni dolžnosti dokazuje z izvedencem.

78

c) Pravna pravilase ne dokazujejo. Sodišče jih pozna po uradni dolžnosti. To velja tudi za tuje pravo in podzakonske predpise.Če mora sodišče uporabiti tuje pravo, lahko:● zahteva obvestilo o tujem pravu od Ministrstva za pravosodje,● se o vsebini tujega prava prepriča na drug ustrezen način.Stranke lahko o vsebini tujega prava predložijo javno ali drugo listino pristojnega tujega organa. Če ni možno ugotoviti vsebine tujega prava, se uporabi pravo RS.Včasih se tudi dokazuje vsebina splošnih aktov, če so doživeli spremembe in dopolnitve.

b) Izvajanje, ocenjevanje in zavarovanje dokazovI. Izvajanje dokazovFaze izvajanja dokazov so:● predlaganje dokazov – dokazni predlog,● sklepanje o tem, katere dokaze bo sodišče izvedlo – dokazni sklep,● zbiranje dokazov,● izvajanje dokazov v ožjem smislu.Izvajanju sledi ocenjevanje dokazov.

a) Dokazni predlogIzvedbo dokazov predlagajo stranke ali sodišče po uradni dolžnosti, če meni, da imajo stranke namen razpolagati z nedopustnimi zahtevki. Splošnega pooblastila za izvajanje dokazov po uradni dolžnosti sodišče nima – razpravno načelo.

b) Dokazni sklepiKateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloči sodišče z dokaznim sklepom, s katerim: ● sprejme predloge strank, ali ● zavrne predloge strank, ali● po uradni dolžnosti odredi izvedbo določenega dokaza. Sodišče se mora izjaviti o dokaznih predlogih strank.Dokazni sklep izraža načrt sodišča, v katero smer bo raziskovalo dejansko stanje in katera pravna pravilo bo uporabilo.

V dokaznem sklepu sodišče navede:● sporno dejstvo, o katerem naj se izvede dokaz, in● dokazilo.

Za odločbo nepomembne predlagane dokaze sodišče zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnilo.Dokazni sklep izda senat na glavni obravnavi.Stranke lahko zavrnjene dokazne predloge ponovijo na glavni obravnavi.Proti dokaznemu sklepu ni posebne pritožbe. Stranka ga lahko izpodbija le skupaj s pritožbo proti končni odločbi.

Sodišče v nadaljevanju pravde ni vezano na dokazni sklep – lahko ga spremeni in:● izvede zavrnjene dokaze, in● odredi izvedbo novih dokazov.

c) Zagotovitev dokaznih sredstevOb razpisu naroka za glavno obravnavo predsednik senata odredi:● katere priče in izvedenci naj se povabijo na glavno obravnavo,

79

● kateri drugi dokazi naj se preskrbijo (pribava listin).

d) Izvajanje dokazov v ožjem smisluNačelo neposrednosti zahteva, da se dokazi izvajajo na glavni obravnavi pred senatom, ki v sporni zadevi izda končno odločbo.Izjema zaradi načela ekonomičnosti je izvajanje dokazov po predsedniku senata ali zaprošenem sodniku, če:● dokaza ni možno izvesti pred senatom,● je izvedba dokaza glede na vrednost spornega predmeta predraga.V zaprosilu za izvedbo dokaza se opiše stanje stvari po poteku glavne obravnave. Posebej se navede, na katere okoliščine je treba paziti pri izvedbi dokaza. O naroku o izvedbi dokaza pred predsednikom senata ali naprošenim sodnikom se obvestita stranki, razen če sta izjavili, da ne bosta prišli na narok. Pri izvedbi dokaza ima predsednik senata ali zaprošeni sodnik vse pravice senata pri izvedbi dokazov na glavni obravnavi.

Sodnik za izvedbo dokaza sme izvesti tudi druge dokaze, če meni, da je to smotrno, vendar ne sme izvesti dokazov, ki jih ni predlagala nobena stranka.Na glavni obravnavi izvaja dokaze predsednik senata. Ko konča zaslišanje priče, izvedenca ali stranke, jim lahko člani senata neposredno postavljajo vprašanja. Stranka in njen zastopnik (ali pooblaščenec) lahko z dovoljenjem predsednika senata neposredno postavljata vprašanja nasprotni stranki, pričam in izvedencem.

Zaslišane priče in izvedenci ostanejo v sodni dvorani. Predsednik senata jih lahko po izjavi strank popolnoma odpusti ali odredi, naj se začasno odstranijo iz dvorane. Zaslišane priče se lahko znova pokličejo ter se zaslišijo v (ne)navzočnosti drugih prič in izvedencev.Dokaze je možno izvajati tudi po končani glavni obravnavi.

II. Ocenjevanje dokazovTemeljno načelo je načelo proste presoje dokazov. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje:● vsakega dokaza posebej, in● vseh dokazov skupaj, in● uspeha celotnega postopka.

ZPP ne pozna dokaznih pravil, razen vrednotenja javnih listin. Vsebina javne listine velja za resnično. Možno je dokazati, da: ● so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali● je javna listina nepravilno sestavljena.

III. Zavarovanje dokazovse uporabi, če ni smiselno čakati na izvedbo dokaza na glavni obravnavi, ker se dokaz na glavni obravnavi ne bi mogel izvesti.Glavna predpostavka za zavarovanje dokazov je utemeljena bojazen, da:● se dokaz pozneje ne bo več mogel izvesti, ali● bo njegova izvedba težja.Zavarovanje dokazov izvede sodišče vedno na predlog stranke.

Stranka lahko predlaga zavarovanje:● pred pravdo,● med pravdnim postopkom,● po pravnomočnosti končne odločbe, če se zavaruje dokaz, pomemben za vložitev

izrednega pravnega sredstva ali odločanje o njem.

80

V vlogi za zavarovanje dokazov mora predlagatelj navesti:(1) dejstva, ki naj se dokažejo,(2) dokaze, ki naj se izvedejo,(3) razloge, zaradi katerih meni, da se pozneje dokaz ne bo mogel izvesti ali bo

njegova izvedba težja.Za zavarovanje dokazov med pravdnim postopkom je pristojno sodišče, pred katerim teče postopek.

Za zavarovanje dokazov pred uvedbo postopka ali med postopkom v nujnih primerih, je pristojno okrajno sodišče, kjer:● so stvari, ki si jih je treba ogledati, ali● prebiva oseba, ki jo je treba zaslišati.O predlogu odloča predsednik senata ali sodnik posameznik, ki vodi postopek.Če se izvaja zavarovanje dokazov zunaj postopka, o predlogu odloči sodnik posameznik pristojnega okrajnega sodišča.Vlogo za zavarovanje dokazov se vroči nasprotniku. Sodišče odloči o predlogu brez predhodne izjave nasprotnika, če je nevarno odlašati.

c) Posamezna dokazna sredstvaI. Ogled Z ogledom sodišče ugotavlja z neposrednim čutnim zaznavanjem lastnosti oseb ali stvari oz. resničnost dejanskih trditev strank.Ogled se opravi, če je za ugotovitev določenega dejstva ali okoliščine potrebno, da si sodišče stvar neposredno ogleda.Predmet ogleda so osebe in stvari. Stranke in priče niso dolžne trpeti ogleda na lastnem telesu.Ogled se opravi pred senatom. Ta lahko pooblasti predsednika senata za opravo ogleda, če stvari ni možno prenesti na sodišče ali je predrago.

II. ListineListina je vsak predmet, na katerem je izražena misel. Je najbolj zanesljivo dokazno sredstvo, ker je trajnega pomena, in so misli v njej rezultat tehtnega premisleka.Listine so:(1) javne listine – potrebni so 3 elementi:

1) izda jo državni organ ali (pravna/fizična) oseba, ki izvršuje javna pooblastila,2) izdana je v okviru pristojnosti organa ali organizacije,3) izdana je v predpisani obliki.

(2) zasebne listine – niso javne. Na njih lahko podpis overi pooblaščeni državni organ ali oseba, ki izvršuje javna pooblastila (notar). Overovitvena klavzula na javni listini ima javni pomen – takšna listina je javna listina.

Dokazna moč listin – javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa = domneva o resničnosti vsebine javne listine. Gre za praesumptio iuris, ker je dovoljen nasprotni dokaz.Tuje javne listine, overjene po predpisih, imajo ob pogoju vzajemnosti enako dokazno moč kot domače listine, če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno.Glede dokazne moči zasebnih listin ni nobenih pravil.

Edicijska dolžnost = dolžnost izročitve listine:(1) Izročitev listine predlagajoče stranke

Stranka mora sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb.(2) Edicijska dolžnost nasprotnika

Nasprotnik je dolžan izročiti listino, če:1) se je v pravdi sam nanjo skliceval v dokaz svojih navedb,

81

2) gre za listino, ki jo mora po zakonu izročiti (npr. ima jo v hrambi) – izročitev listine je možna s posebno tožbo (edicijski zahtevek),

3) velja listina glede na njeno vsebino skupno za obe stranki – izročitev listine je možna s posebno tožbo.

Če nasprotnik zanika, da bi bila listina pri njem, sodišče izvede postopek za ugotovitev tega dejstva. Stranke v izročitev listine ni možno prisiliti, četudi laže, da listine ni pri njej. Če stranka noče izročiti listine, sodišče presodi po prostem prepričanju, kakšnega pomena je listina zanjo. Običajno sodišče šteje, da je listina za stranko neugodna.Stranka lahko odreče predložitev listine, če lahko odreče pričanje ali odgovore na posamezna vprašanja.

(3) Izročitev listine državnega organaListina se nahaja pri državnem organu ali osebi, ki ji je poverjeno izvrševanje javnega pooblastila. Stranka ne more doseči, da se ji listina izroči ali pokaže. Sodišče si preskrbi listino po uradni dolžnosti.

(4) Edicijska dolžnost tretjih osebTretjemu se lahko s sklepom naroči/naloži izročitev listine. Sodišče to lahko naredi, če:1) mora 3. oseba listino po zakonu hraniti,2) gre za listino, ki je po vsebini skupna za 3. osebo in stranko, ki se sklicuje na

listino.Če 3. oseba zanika edicijsko dolžnost, o tem odloči pravdno sodišče s posebnim sklepom, ki je izvršilni naslov in se izvrši po pravilih izvršilnega postopka.

III. Pričea) Pojem priče, sposobnost biti pričaPriča je oseba, ki v postopku pred sodiščem izpove o svojih zaznavanjih preteklih in sedanjih dejstev, ki se v postopku dokazujejo.Priča je lahko vsaka oseba, ki je zmožna dati podatke o dejstvih, ki se dokazuje. Sposobnost biti priča ni odvisna od poslovne sposobnost. Vprašanje, ali je priča sposobna izpovedovati, presoja sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej.Priča ne more biti stranka ali njen zakoniti zastopnik. Priča je lahko pooblaščenec ali stranski intervenient.

b) Dolžnost pričevanjaKdor je povabljen za pričo, mora priti na povabilo in mora pričati, če ni z zakonom drugače določeno. Dolžnost pričevanja vsebuje:● dolžnost priti na sodišče,● dolžnost izpovedati o dejstvih vse, kar priča pomembnega ve,● dolžnost govoriti resnico.

c) Nedopustnost zaslišanjaKot priča ne sme biti zaslišan, kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne ali vojaške skrivnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti.

d) Oprostitev pričevanjaPriča sme odreči pričanje:(1) o tem, kar ji je stranka povedala kot svojemu pooblaščencu;(2) o tem, kar ji je stranka ali druga oseba izpovedala kot verskemu sposvedniku;(3) o dejstvih, za katera je zvedela kot odvetnik ali zdravnik.Sodišče presoja, ali so razlogi za odklonitev pričanja upravičeni. Če niso upravičeni, lahko uporabi proti priči prisilna sredstva.

e) Odklonitev odgovora na posamezna vprašanja

82

Priča lahko odkloni odgovor na vprašanje, če bi z njim sebe, svoje sorodnike (v ravni črti in v stranki črti do 3. kolena), svojega zakonca (in svaštvo do 3. kolena), skrbnika, posvojitelja in posvojenca:● spravila v hudo sramoto,● spravila v veliko premoženjsko škodo,● spravila v kazenski pregon.

Zaradi nevarnosti pred premoženjsko škodo lahko priča odreče pričanje:● o pravnih poslih, pri katerih je bila navzoča kot povabljena priča,● o dejanjih, ki jih je glede spornega pravnega razmerja opravila kot pravni prednik

ali zastopnik stranke,● o dejstvih glede premoženjskih razmerij, vezanih na rodbinsko ali zakonsko zvezo,● o dejstvih glede rojstva, sklenitve zakonske zveze ali smrti.Če priča odgovor odkloni, sodišče presodi, ali so opravičeni razlogi za odklonitev.

f) Postopek s pričamiStranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora navesti, o čem naj priča izpove, ter povedati pričino ime in priimek, poklic in prebivališče.Priče se na narok povabijo s posebnim vabilom. Opozori se jih na:● dolžnost pričevanja,● posledice neopravičenega izostanka,● pravico do povrnitve stroškov.Priče se zaslišujejo na glavni obravnavi. Priče, ki se zaradi starosti, bolezni ali hudih telesnih hib ne morejo odzvati vabilu, se zaslišijo v njihovem stanovanju.

Priče se zaslišijo vsaka zase brez navzočnosti kasneje zaslišanih prič. Predsednik senata opozori pričo, da je dolžna govoriti resnico in da ne sme ničesar zamolčati. Opozori jo na posledice krive izpovedbe. Najprej priča pove vse, kar o zadevi ve. Nato ji člani senata in stranke (prek zastopnikov ali pooblaščencev) postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preizkusijo, dopolnijo ali razjasnijo.Če se izpovedbe prič ne ujemajo, je možno priče soočiti.Prisege ZPP ne pozna.

Če v redu povabljena priča ne pride in izostanka ne opraviči, lahko sodišče odredi prisilno privedbo na njene stroške ali jo kaznuje s kaznijo do 300'000 SIT.Sodišče pričo kaznuje s kaznijo do 300'000 SIT, če priča noče pričati ali odgovoriti na posamezna vprašanja ter za to ni upravičenih razlogov. Če priča kljub kazni še vedno noče pričati, jo da sodišče zapreti. Zapor traja, dokler priča ni pri volji pričati – največ en mesec.

Priča ima pravico do povračila:● stroškov,● stroškov za prehrano in prenočišče,● izgubljenega zaslužka.

IV. IzvedenciIzvedenec je oseba, ki na podlagi svojega strokovnega znanja sestavi izvedensko mnenje o preteklih in sedanjih dejstvih ter s tem pomaga sodniku ugotoviti in razjasniti pravno relevantna dejstva.

Sodišče izvede dokaz z izvedenci, če je za ugotovitev ali razjasnitev določenega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

83

Izvedenci posredujejo sodišču zapažanja o pomembnih dejstvih. Na podlagi strokovnega znanja dajejo mnenja o preteklih dogodkih.

Strokovnjak, ki izpoveduje o dejstvih, ki jih je sam zapazil zaradi potrebnega strokovnega znanja, v procesu nastopa kot izvedena priča (npr. zdravnik) in NE kot izvedenec.Izvedenec ne izpoveduje ničesar, kar je sam v preteklosti ali sedanjosti čutno zaznal, temveč na podlagi pravil znanosti in stroke le sklepa na (ne)obstoj pravno relevantnih dejstev.

Izvedenca določi pravdno sodišče s posebnim sklepom. Pred postavitvijo o tem zasliši stranke. Lahko ga pooblasti predsednik senata ali zaprošeni sodnik, če je pooblaščen za izvedbo tega dokaza.

V zapletenih primerih se postavi več izvedencev. Postavijo se s posebne liste stalnih sodnih izvedencev. Izvedenstvo je možno zaupati tudi strokovnemu zavodu. Obstajajo specializirani zavodi za opravljanje izvedenskih del.

Kot izvedenci lahko nastopajo vedno le polnoletne in poslovno sposobne osebe, ki imajo potrebno znanje iz določene stroke oz. znanosti.Izvedenec je dolžan sprejeti dolžnost ter podati izvid in mnenje. Če v redu povabljeni izvedenec ne pride na narok ali brez upravičenega razloga noče opraviti izvedenskega dela, ga sodišče lahko kaznuje z denarno kaznijo do 300'000 SIT.

Na zahtevo sodišče oprosti izvedenca dolžnosti iz razlogov, zaradi katerih lahko priča odreče pričanje ali odgovor na vprašanje, ter iz drugih upravičenih razlogov (npr. preobremenjenost). Izvedenec nastopa kot pomočnik sodišča. V poštev pridejo vsi izločitveni razlogi. Kot izvedenec lahko nastopa oseba, ki je bila zaslišana kot priča. Predlog za izločitev mora dati stranka takoj, ko izve za razlog izločitve – najpozneje do začetka dokazovanja z izvedencem. Če stranka izve za izločitveni razlog po opravljenem izvedenskem delu, sodišče šteje, da je bila izločitev zahtevana pravočasno.

Izvedensko delo obsega:● izvid – v njem opiše izvedenec vse dejanske ugotovitve, do katerih je prišel na

temelju svojega strokovnega znanja,● mnenje – v njem izvedenec ocenjuje ugotovljena dejstva s stališča svoje stroke.

Sodišče odloči, kako izvedenec poda izvid in mnenje:● ustno na glavni obravnavi,● pisno pred glavno obravnavo (bolj pogosto).

Več izvedencev lahko poda izvid in mnenje skupaj, če se strinjajo. Če se ne strinjajo, da vsak izvedenec izvid in mnenje posebej. Če so med podatki izvedencev nasprotujoči, nejasni ali nepopolni in teh pomanjkljivosti ni možno odpraviti z novim zaslišanjem, se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci.Če obstajajo nasprotja v mnenju enega izvedenca ali nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, se zahteva mnenje drugih izvedencev.Izvedenci imajo pravico do enakega povračila stroškov kot priče. Upravičeni so tudi do nagrade za svoje delo.

V. Zaslišanje stranktudi spada med dokaze. Praviloma je treba zaslišati obe stranki. Če eni stranki niso znana sporna dejstva ali njeno zaslišanje ni možno, se zasliši le druga stranka.

84

Dokazovanje z zaslišanjem strank se izvede na glavni obravnavi pred senatom, ki izda končno odločbo. Izjemoma ga je možno izvesti po predsedniku senata ali zaprošenemu sodniku, če stranka zaradi nepremagljivih ovir ne more priti ali bi njen prihod povzročil nesorazmerne stroške.Namesto pravdno nesposobne stranke se zasliši njen zakoniti zastopnik. Za pravno osebo se zasliši oseba, zakonsko ali statutarno določena kot zastopnik.Za zaslišanje strank veljajo določbe o dokazovanju s pričami. Velja, da je stranka dolžna govoriti resnico in povedati vse, kar ve o zadevi.Zoper stranko niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi – ni je možno prisilno privesti na sodišče (kadar se ni odzvala sodnemu vabilu) in ni je možno prisiliti k izpovedbi. Sodišče le presodi, kakšen pomen ima takšno ravnanje.

11. Potek postopka na prvi stopnji.

PRIPRAVLJALNI POSTOPEKI. Splošni oris postopka na prvi stopnjiNamen postopka na I. stopnji je:● zbrati vse procesno gradivo – ugotoviti pravno relevantna dejstva (praemissa

minor sodniškega silogizma) s pomočjo:○ dokazov,○ pravil znanosti in strok,○ izkustvenih pravil.

● uporabiti na ugotovljeno dejansko stanje pravna pravila (praemissa maior sodniškega silogizma);

● izrečo sodbo o utemeljenosti tožnikovega zahtevka.Glavna procesna aktivnost strank in sodišča se odvija na glavni obravnavi, na kateri sodišče izvaja dokaze in ugotavlja pomembna dejstva. Po koncu obravnave sodišče izda odločbo.Glavno obravnavo je treba pripraviti.Pravdni postopek se začne s tožbo. Popolno procesno razmerje se vzpostavi z vročitvijo tožbe tožencu.

Po tožbi so faze postopka:(1) predhoden preizkus tožbe – namenjen je oceni:

1) ali je tožba pravilno sestavljena, in2) ali so podane procesne predpostavke.

(2) vročitev tožbe tožencu, da nanjo odgovori;(3) razpis glavne obravnave.

Priprave za glavno obravnavo vodi predsednik senata. Med pripravami stranke lahko pošiljajo vloge, v katerih navedejo:● dejstva, ki jih imajo namen zatrjevati na glavni obravnavi,● dokaze, ki jih nameravajo predlagati.

Med pripravami do naroka ima predsednik senata pravico sprejemati procesne sklepe in sklepe procesnega vodstva (npr. vstop prednika v pravdo, intervencija, zavarovanje dokazov, ustavitev postopka, itd.). Nekatere sklepe lahko izdaja strokovni sodelavec. To je še vedno v skladu z ustavno funkcijo sojenja, ki jo izvajajo sodniki, ker sprejemanje procesnih odločitev ne predstavlja sojenja, temveč gre za pripravljalna procesna dejanja.

Predsednik senata lahko med pripravami za glavno obravnavo:(1) izda sodbo na podlagi pripoznave,(2) izda sodbo na podlagi odpovedi,

85

(3) izda zamudno sodbo,(4) sprejme na zapisnik sodno poravnavo.

II. Vložitev tožbe in predhoden preizkus tožbePo vložitvi tožbe opravi predsednik senata obvezen predhodni preizkus tožbe. Pri tem presoja:● ali je tožba razumljiva in popolna, in● ali obstajajo procesne predpostavke, ki jih je možno ugotoviti v tej fazi procesa:

○ procesna sposobnost,○ sodna jurisdikcija,○ ali je bila tožba vložena prepozno,○ litispendenca,○ res iudicata,○ res transacta,○ ali je podana pravna korist tožnika za vložitev tožbe.

Predsednik senata odloča in postopa na podlagi:● podatkov iz tožbe, in● podatkov, ki so sodišču znani.

Izjemoma počaka z odločitvijo do prejema odgovora na tožbo.Predsednik senata tožbo zavrže, če:(1) ugotovi pomanjkanje procesnih predpostavk, ki ga ni možno sanirati, in(2) stranka kljub dodatnemu roku ne popravi oz. dopolni vloge.Sklep o zavrženju tožbe pomeni konec postopka na I. stopnji.

III. Vročitev tožbe tožencu zaradi odgovora na tožboTožba se vroči tožencu, če:(1) sodišče meni, da so podane predpostavke za pravdni postopek, in(2) je tožba popolna, in(3) je bila plačana sodna taksa.

Tožba se tožencu vedno vroči zaradi odgovora na tožbo – pisni pripravljalni postopek. Sodišče mora vročiti tožbo tožencu v 30 dneh od njene vložitve oz. v 30 dneh od oprostitve plačila sodnih taks. Toženec mora odgovoriti na tožbo v 30 dneh od njene vročitve, če ZPP ne določa drugače. Toženca se opozori, da bo sodišče v primeru neodgovora izdalo zamudno sodbo, s katero bo tožbenemu zahtevku ugodilo.

Pogoji za izdajo zamudne sodbe so:(1) tožencu je bila tožba v redu vročena,(2) ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati,(3) tožba je sklepčna = utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih

v tožbi,(4) dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju:

● z dokazili, ki jih je predložil tožnik, in ● s splošno znanimi dejstvi.

Odgovor na tožbo mora biti obrazložen. Iz obrazložitve mora izhajati, ali toženec nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali delno. Če nasprotuje delno, je treba obrazložiti, v katerem delu. Toženec mora odgovoru na tožbo priložiti listine in predlagati dokaze za ugotavljanje dejstva, navedenih v odgovoru. ZPP ne pove, kaj se zgodi z nepopolnimi odgovori. Prof. Ude meni, da izdaja zamudne sodbe v takšnih primerih izdaja zamudne sodbe ni upravičena.

86

Vsako vsebinsko upiranje zahtevku je treba razumeti kot odgovor na tožbo. Predpostavke za izdajo zamudne sodbe je treba razlagati čim bolj ozko.V tej fazi lahko izda predsednik senata vse sklepe, ki jih lahko izda med pripravami za glavno obravnavo.Odgovor na tožbo vroči sodišče tožniku v 30 dneh od prejema. Tožnik in toženec tako zavzameta svoja stališča o zahtevku, zatrjevanih dejstvih, predlaganih dokazih in pravnih vidikih spora.

IV. Razpis glavne obravnaveV civilnem pravdnem postopku je glavna obravnava obvezna. Narok za glavno obravnavo razpiše predsednik senata. Določiti ga je treba tako, da ostane strankam dovolj časa za pripravo – najmanj 15 dni od prejema vabila. Če sodišče opusti vročitev vabila na narok za glavno obravnavo, gre za absolutno bistveno kršitev postopka.Prepozna vročitev je relativna bistvena kršitev postopka. V postopku s pravnimi sredstvi se ocenjuje: ● ali je stranki glede na zapletenost dejanskega stanja in pravne problematike

ostalo dovolj časa za pripravo na glavno obravnavo, in● ali je prepozna vročitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe.Predsednik senata povabi na narok stranke ter priče in izvedence, za katere je odločil, da jih bo povabil na glavno obravnavo.

d) Glavna obravnavaI. Namen glavne obravnaveGlavna obravnava je najbolj pomemben stadij pravdnega postopka. Na njej sodišče na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere procesno gradivo, ki je podlaga odločbi o tožbenem zahtevku.Glavna obravnava je obvezna. Izjemoma je možno izdati sodbo brez glavne obravnave:(1) plačilni nalog,(2) zamudna sodba,(3) sodba na podlagi odpovedi,(4) sodba na podlagi pripoznave,(5) kontradiktorna sodba v sporih majhne vrednosti in gospodarskih sporih, če

predsednik senata ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo sodne odločbe.

II. Načela glavne obravnaveTemeljna načela postopka, ki pridejo na glavni obravnavi do izraza:● načelo javnosti,● načelo ustnosti,● načelo neposrednosti,● načelo kontradiktornosti.

Samostojna načela za glavno obravnavo:● načelo obligatornosti glavne obravnave,● načelo koncentracije glavne obravnave,● načelo enotnosti glavne obravnave,● načelo materialnega in formalnega procesnega vodstva.

Načelo koncentracije zahteva, da se opravi glavna obravnava na enem samem naroku, če je le mogoče. Senat lahko sklene, da se narok preloži.

87

Načelo enotnosti pomeni, da se šteje za celoto glavna obravnava, opravljena na več narokih. Če se preloži, se opravi narok pred istim senatom, če je to mogoče. Glavna obravnava se nadaljuje, predsednik senata pove na kratko potek prejšnjih narokov. Senat lahko sklene, da se glavna obravnava začne znova. Pred spremenjenim senatom se glavna obravnava MORA znova začeti – senat lahko odloči, da ne bo znova zaslišal prič in izvedencev ter opravil ogleda, temveč le prebere zapisnike o tem.

Materialno procesno vodstvo pomeni, da predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se med obravnavo:● navedejo vsa odločilna dejstva,● dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih,● ponudijo in dopolnijo dokazila glede navedb strank,● dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev dejanskega stanja.

Predsednik senata pri materialnem procesnem vodstvu razkrije svoje gledanje na dejanske in pravne elemente civilnega spora. Pri tem mora ostati strogo nepristranski. Ne sme upoštevati dejstev, ki jih nobena stranka ni zatrjevala (razpravno načelo).

Formalno procesno vodstvo se nanaša na zunanji potek postopka. Sodišče skrbi, da je postopek zakonit in smotrn. Predsednik senata:● vodi glavno obravnavo,● izprašuje stranke,● izvaja dokaze,● daje besedo članom senata in strankam (zakonitim zastopnikom in

pooblaščencem),● razglaša odločbe senata.

Sodišče ni vezano na svoj sklep glede vodstva obravnave. Zoper sklepe glede vodstva obravnave ni posebne pritožbe. Sklepe procesnega vodstva je možno izpodbijati le skupaj s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari.

V obdobju med razpisom glavne obravnave ima predsednik senata enaka pooblastila kot med pripravami na glavno obravnavo. Enako velja za strokovnega sodelavca.

III. Potek glavne obravnaveZačne jo predsednik senata z razglasitvijo predmeta obravnavanja. Nato ugotovi, ali so prišli vsi povabljeni. Če niso, se prepriča:● ali so bili v redu povabljeni, in● ali so opravičili svoj izostanek.

Če ne pride na prvi ali poznejši narok tožnik ali toženec, se glavna obravnava vseeno opravi. Prvi narok se prične s podajanjem tožbe. Toženec nato odgovarja na njene navedbe.Nato se obravnavajo predlogi, dejanske navedbe in ponujeni dokazi strank. Izvedejo se dokazi in obravnavajo uspehi dokazovanja.Stranke lahko podajo svoja pravna naziranja glede spornega predmeta. Sodišča nanje ni vezano.

Stranka mora:(1) navesti vsa dejstva, potrebna za ugotovitev njenih predlogov,

88

(2) ponuditi dokaze, potrebne za ugotovitev njenih navedb,(3) se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke.

Pravica navajanja novih dokazov (ius novorum) – stranka mora najkasneje na 1. naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, na poznejših narokih lahko navaja nova dejstva in nove dokaze le, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na 1. naroku. To okoliščino morajo zatrjevati in dokazati stranke.Tožnik lahko umakne tožbo brez privolitve toženca, dokler se toženec ne spusti v obravnavanje glavne stvari.

Do konca glavne obravnave lahko toženec:● zahteva od tujega tožnika položitev tožniške varščine, in● pozove svojega prednika, naj stopi namesto njega v pravdo kot toženec.

Razpravljanje o procesnem gradivu začne senat z dokaznim sklepom, v katerem:● opredeli sporna dejstva, o katerih naj se izvedejo dokazi, in● določi dokazna sredstva, ki se bodo izvedla na glavni obravnavi.Sodišče predlagane dokaze, za katere meni, da so nepomembni, zavrne.

Med glavno obravnavo lahko stranka postavlja vse materialne in procesne ugovore. Sodišče lahko obravnava in odloči o teh ugovorih skupaj z glavno stvarjo ali ločeno. V primeru zavrnitve ugovora vnese odločbo o ugovoru v odločbo o glavni stvari. Na procesne predpostavke mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Glavno dogajanje na obravnavi je izvajanje dokazov.

Predsednik senata lahko prepove vprašanje stranke ali odgovor na vprašanje, če:(1) se vprašanje ne tiče zadeve, ali(2) je v vprašanju že vsebovano, kako je treba nanj odgovoriti (kapciozno vprašanje).

IV Združitev pravdSodišče lahko združi pravde za skupno obravnavanje, če:● teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je

ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev; in● se s tem pospeši obravnavanje in zmanjšajo stroški.Izpolnjena morata biti oba pogoja. Posledica združitve je skupno obravnanje in skupen dokazni postopek. O združenih pravdah lahko sodišče izda skupno sodbo.Razdružitev pravd – pri objektivni kumulaciji lahko senat odredi ločeni obravnavanje zahtevkov in o njih izda ločene sodne odločbe.

V. Vzdrževanje reda na glavni obravnaviMed glavno obravnavo je dolžnost predsednika senata skrbeti za red v sodni dvorani in dostojanstvo sodišča.Če udeleženec postopka ali poslušalec žali sodišče ali druge udeležence postopka, ovira delo sodišča ali se ne pokori ukazom predsednika senata glede vzdrževanja reda, ga senat lahko odstrani iz sodne dvorane in kaznuje s kaznijo do 300'000 SIT za fizično osebo oz. do 1'000'000 SIT za pravno osebo, samostojnega podjetnika in odvetnika.Če se odstrani stranko, se opravi narok brez njene navzočnosti.Če se odstrani pooblaščenca, se narok na zahtevo stranke preloži. O odstranitvi odvetnika, odvetniškega kandidata ali odvetniškega pripravnika se obvesti Odvetniška zbornica.

89

VI. Preložitev in zaključek glavne obravnaveSenat lahko sklene, da preloži narok za glavno obravnavo, če: (1) se izkaže, da je treba raziskati še nekatera dejstva oz. izvesti še nekatere dokaze,

ali(2) tožnik spremeni tožbo, ali(3) je strankin odvetnik odstranjen z glavne obravnave.

Pri preložitvi naroka se predložijo za naslednji narok vsi novi dokazi. Novi narok se opravi po možnosti pred istim senatom, pri čemer se glavna obravnava nadaljuje in predsednik senata pove na kratko potek prejšnjih narokov. Senat lahko sklene, da se glavna obravnava začne znova.Pred spremenjenim senatom se MORA glavna obravnava začeti znova. Po zaslišanju strank lahko senat odloči, da se o zaslišanju prič in izvedencev ter opravi ogleda le preberejo zapisniki.

Ko senat meni, da je stvar zrela za presojo, predsednik senata naznani konec glavne obravnave. Pri tem senat lahko odloči, da:● se preskrbijo spisi, ki vsebujejo pomembne dokaze,● se poroča na zapisnik o dokazih, ki jih je izvedel zaprošeni sodnik.

Po zaključku obravnave se senat posvetuje in glasuje, da izda odločbo. Med tem lahko sklene, da se končana obravnava začne znova, če je potrebna dopolnitev postopka ali razjasnitev posameznih važnejših vprašanj.

Sodbo izdajo predsednik in člani senata, ki so sodelovali na končnem naroku za glavno obravnavo. Sodbo razglasi predsednik senata. V bolj zapletenih zadevah sodišče sodbo izda pisno. Pisna sodba se vroči strankam v 30 dneh od dneva končane glavne obravnave. Rok je instrukcijski in ga sodišča pogosto prekoračijo.

12. Zastoji v postopku. I. Prekinitev postopkaa) Pojem prekinitvePrekinitev je zastoj v pravdi, ki nastopi neodvisno od volje strank. Z njo preneha vsa procesna aktivnost. Prekinitev nastopi:(1) na podlagi samega zakona – zaradi dogodkov, ki jih taksativno našteva zakon (=

obligatorna prekinitev), sklep o prekinitvi je deklaratorne narave, ali(2) na podlagi sodne odločbe – po odredbi sodišča (fakultativna prekinitev), sklep o

prekinitvi je konstitutivnega (oblikovalnega) pomena.

b) Razlogi za prekinitevPostopek se na podlagi zakona VEDNO prekine, če:(1) stranka umre ali izgubi pravdno sposobnost in v pravdi nima pooblaščenca,(2) umre zakoniti zastopnik stranke ali preneha njegova pravica za zastopanje in

stranka nima pooblaščenca v pravdi,(3) stranka kot pravna oseba preneha obstajati ali ji pristojni organ pravnomočno

prepove delovanje,(4) nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka,(5) zaradi vojne ali drugih vzrokov sodišče preneha delati,(6) drug zakon tako določa.Pri nepodedljivih osebnih pravicah smrt stranke povzroči ustavitev pravdnega postopka (= več kot prekinitev).Pravne posledice stečaja nastopijo z dnem, ko je oglas o začetku stečajnega postopka pritrjen na sodno desko.

90

Sodišče lahko po lastni presoji ali na predlog prekine postopek, če:(1) sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja,(2) živi stranka na območju, ki je zaradi izrednih dogodkov odrezano od sodišča, (3) je odločitev o tožbenem zahtevku odvisna:

1) od tega, ali: je bil storjen gospodarski prestopek, je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni

dolžnosti; IN2) od tega:

kdo je storilec, in ali je storilec odgovoren.

Fakultativna prekinitev lahko nastopi tudi, kadar sodišče odloči, da bo prekinilo postopek do pravnomočnosti sklepa o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.Sodišče prekine postopek na podlagi § 156 Ustave in začne postopek pred Ustavnim sodiščem, če meni, da je zakon, ki ga mora uporabiti, protiustaven. Pravdni postopek se nadaljuje po uradni dolžnosti po odločitvi US.

c) Pravne posledice prekinitve in nadaljevanje postopkaGlavne posledice prekinitve so:(1) prenehajo teči vsi roki, določeni za procesna dejanja,(2) v času prekinitve sodišče ne more opravljati nobenih procesnih dejanj,(3) pravdna dejanja stranke med prekinitvijo nimajo nobenega učinka zoper

nasprotnika, učinkovati začnejo, ko se postopek nadaljuje.Če prekinitev nastopi po končani glavni obravnavi, lahko sodišče izda odločbo, ki nima učinka, dokler se postopek ne nadaljuje. Prekinjeni roki začnejo teči od dneva, ko sodišče stranke vroči sklep o nadaljevanju postopka.Postopek se običajno nadaljuje na predlog ali pobudo stranke. Novi zakoniti zastopni, stečajni upravitelj ali pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo postopek.V primeru fakultativne prekinitve se postopek nadaljuje po iniciativi sodišča.

II. Mirovanje postopkaMirovanje nastopi po volji strank. Volja je lahko izražena izrecno ali s konkludentnimi dejanji.Mirovanje nastopi, če:(1) se obe stranki tako sporazumeta,(2) nobena stranka ne pride na narok za glavno obravnavo ali se na naroku noče

spustiti v obravnavanje,(3) ena stranka ne pride na narok kljub v redu povabilu in druga predlaga mirovanje

(to ne velja, če odsotna stranka predlaga opravo naroka v njeni odsotnosti).Izostanek z naroku za izvedbo dokazov pred predsednikom senata ali zaprošenim sodnikom NE povzroči mirovanja postopka.Ko nastopijo pogoji za mirovanje, sodišče izda deklaratoren sklep, v katerem navede, kdaj je postopek začel mirovati.Med mirovanje nastanejo enake pravne posledice kot pri prekinitvi postopka, razen tega, da NE prenehajo teči zakonski roki. Stranka lahko opravi procesna dejanja, vezana na zakonske roke – takšna dejanja imajo učinek proti sodišču in nasprotniku.Postopek v mirovanju se nadaljuje na predlog katerekoli stranke. Stranka lahko predlaga nadaljevanje postopka po poteku 3 mesecev od dneva nastopa mirovanja. Če ga ne predlaga v 4 mesecih od dneva nastopa mirovanja, se šteje, da je tožba umaknjena.

III. Dejanski zastoji v postopku

91

ne vplivajo na potek rokov in učinkovanje procesnih dejanj strank in sodišča. Sodišče le dejansko ne nadaljuje procesne aktivnosti. Primeri dejanskih zastojev:● sodišče počaka s postopkom, če zakoniti zastopnik pri zastopanju ne kaže

potrebne skrbnosti (to sporoči skrbstvenemu organu, ki postavi novega zastopnika),

● sodišče počaka s postopkom do pravnomočnosti sklepa, s katerim ne dovoli sodne poravnave,

● sodišče počaka z obravnavanjem višine tožbenega zahtevka do pravnomočnosti vmesne sodbe.

13. Konec postopka na prvi stopnji.

SPLOŠEN PREGLED NAČINOV ZAKLJUČKA POSTOPKA NA PRVI STOPNJIPostopek na I. stopnji se konča:(1) z dispozitivnimi akti strank,(2) z odločbami sodišča:

1) procesne odločbe,2) meritorne odločbe.

(3) zaradi drugih dogodkov.

Dispozitivna akta strank sta:● umik tožbe, in● sodna poravnava.

Odpoved zahtevku s strani tožnika in pripoznava zahtevka s strani toženca tudi povzročita konec postopka, vendar sodišče na njuni podlagi izda sodbo. V primeru umika tožbe učinkujejo strankina procesna dejanja neposredno – sodišču ni treba dodati svoje procesne aktivnosti. Sklep sodišča o ustavitvi postopka na podlagi umika tožbe je deklaratorne narave.Pri sodni poravnavi sodišče sporazum strank le vpiše v zapisnik, ne da bi poravnavi dodalo odločitev.

Umik tožbe se v določenih primerih predpostavlja:(1) tuji tožnik ne dokaže, da je dal varščino za pravdne stroške,(2) nobena stranka ne predlaga nadaljevanja postopka od 4 mesecih od dneva, ko je

nastopilo mirovanje postopka,(3) tožnik po opominu sodišča ne plača takse za tožbo,(4) v gospodarskih sporih obe stranki izostaneta s prvih dveh narokov za glavno

obravnavo.

Procesne odločbe so SKLEPI – z njimi sodišče zavrže tožbo zaradi pomanjkanje procesnih predpostavk.Meritorne ali vsebinske odločbe so SODBE – z njimi sodišče odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi kontradiktorne javne obravnave. Sodišče zahtevku v celoti ali delno ugodi oz. ga v celoti ali delno zavrne.

Meritorne odločbe se izdajo kot sklepi v:● pravdah zaradi motenja posesti, in● postopku za izdajo plačilnega naloga.Med druge dogodke, ki povzročijo zaključek pravde, spada smrt stranke, če je predmet spora osebnostna pravica, ki je dediči ne morejo podedovati (npr. zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode).

a) Pojem sodne poravnave in pogoji za njeno sklenitev92

I. Pojem sodne poravnavePoravnava v obligacijskem pravu je dogovor strank, ki z vzajemnim popuščanjem prekine spor ali odpravi negotovost glede kakšnega pravnega razmerja med strankami ter določi vzajemne pravice in obveznosti strank.Bistveni elementi poravnave:(1) stranki s poravnavo uredita sporna ali negotova pravna razmerja,(2) stranki s poravnavo odstranita spor ali negotovost z vzajemnim popuščanjem,(3) stranki s poravnavo določita vzajemne pravice in obveznosti.

Nujno mora iti za vzajemno popuščanje. Če le ena stranka popusti drugi, ne gre za poravnavo.Sodna poravnava je poravnava, ki so jo sklenile stranke v pisni obliki med postopkom pred pravdnim sodiščem o spornem predmetu. Vsebuje vse elemente obligacijske poravnave (= poravnava materialnega prava) in dodatne:(4) med postopkom je sklenjena pred sodiščem,(5) nanaša se na sporni predmet,(6) sklenjena je v pisni obliki.

Možna je tudi poravnava pred začetkom sodnega spora, ki naj spor prepreči.Sodna poravnava, sklenjena med postopkom, se mora nanašati na celoten sporni predmet ali njegov del. Vanjo so lahko vključena tudi druga sporna pravna razmerja med strankama.

II. Dopustnost sodne poravnave, čas sklenitve in njeni pravni učinkiSodno poravnavo lahko sklenejo stranke le glede zahtevkov, s katerimi prosto razpolagajo (= dispozitivne pravice). Sodišče ne dovoli poravnave glede zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo prosto razpolagati.

Če sodišče meni, da je sodna poravnava dovoljena, vpiše v zapisnik sporazum o sodni poravnavi in ne izda nobenega sklepa. Poravnava je sklenjena, ko sodišče prebere zapisnik o poravnavi in ga stranki podpišeta.Če sodišče meni, da poravnava ni dovoljena, izda sklep, s katerim ne dovoli poravnave. Proti sklepu se stranki lahko pritožita.Sodno poravnavo je možno skleniti do pravnomočne odločbe v sporu. Vedno se sklene pred sodiščem I. stopnje, četudi teče pritožbeni postopek. Preventivna poravnava je poravnava pred začetkom sodnega spora.

Procesna učinka sodne poravnave sta:(1) spor med strankama je končan, poravnava ima učinek pravnomočne sodbe – ni

dovoljen nov sodni spor o predmetu, o katerem je bila sklenjena sodna poravnava (res transacta);

(2) pomeni izvršilni naslov – na njeni podlagi lahko stranke predlagajo prisilno izvršbo.

Na procesno predpostavke sklenjene sodne obravnave (res transacta) mora paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka.

III. Pravna narava sodne poravnaveCivilnopravna teorija – sodna poravnava je pogodba materialnega prava. Za njeno veljavnost morajo biti izpolnjeni vsi pogoji materialnega prava za veljavno sklepanje pogodb. Procesni učinek sodne poravnave je konec pravdnega postopka.Procesna teorija – sodna poravnava je pogodba procesnega prava. Za njeno veljavnost morajo biti izpolnjeni pogoji procesnega prava. Poravnava je možna tudi samo o koncu sodnega spora. Lahko ima materialnopravne učinke.

93

Mešana teorija – poravnava ima procesnopravne in civilnopravne učinke. Za njeno veljavnost morajo biti izpolnjeni vsi pogoji materialnega prava za veljavno sklepanje pogodb in vsi pogoji procesnega prava.Naš sistem uveljavlja mešano teorijo.

b) Pojem in vrste sodbI. Izrek sodbe in njena dejanska in pravna podlagaS sodbo sodišče avtoritativno odloči o utemeljenosti zahtevka glede glavne stvari in stranskih terjatev.Sestavine sodbe so:(1) UVOD,(2) IZREK – vsebuje odločitev sodišča o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka,(3) OBRAZLOŽITEV.

Pravnomočen postane le izrek sodbe. Če sodišče odloči o zahtevku v obrazložitvi, se šteje, da o njem sploh ni odločilo.V izrek se vnese tudi odločitev o zahtevku iz nasprotne tožbe in vmesnem ugotovitvenem zahtevku.

Del izreka sta tudi:● paricijski rok = rok, ki ga sodišče določi tožencu za prostovoljno izpolnitev

naložene dajatve;● izvršilna klavzula – z njo sodišče opozori toženca, da se bo izognil izvršbi le, če bo

izpolnil obveznost v postavljenem paricijskem roku.

V obrazložitvi sodišče obravnava dejansko in pravno podlago sodbe = vse procesno gradivo.Dejansko stanje sodbe predstavljajo dejstva, ki so po mnenju sodišča pomembna za razrešitev spora. V dejansko podlago sodbe spadajo poleg dejanskega stanja tudi dejstva, ki so jih stranke zatrjevale, vendar po mnenju sodišča za odločitev niso pomembna.Za sojenje je odločilno dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave. Pozneje nastalih dejstev sodišče ne upošteva. Stranka lahko navaja nova dejstva pozneje, če jih brez lastne krivde ni mogla navesti na 1. naroku za glavno obravnavo. Stanje nepremoženjske škode upošteva sodišče na dan izdaje sodbe.Pravna podlaga sodbe so pravila materialnega prava, ki jih sodišče uporabi za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

II. Izdaja in razglasitev sodbe ter njena pisna izdelavaIzdaja sodbe je določitev vsebine sodbe = odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka.Sodišče izdaja in razglaša sodbe v imenu ljudstva. Sodbo izdajo predsednik in člani senata, ki so sodelovali na končnem naroku za glavno obravnavo. Sodbo je treba izdati takoj po koncu glavne obravnave, razen če gre za zapleteno zadevo.

Če gre za zapleteno zadevo, se izdaja sodbe lahko odloži za 30 dni od dneva, ko je bila glavna obravnava končana. Takšna sodba se strankam vroči v prepisu. ZPP predpisuje takšno možnost kot izjemo, vendar je v sodni praksi pravilo.

Sodišče odloži izdajo sodbe tudi, če:● je treba priskrbeti spise, v katerih so za odločitev pomembni dokazi, ali● je treba počakati na zapisnik o dokazih, ki jih je izvedel zaprošeni sodnik.

V tem primeru je treba izdati sodbo v 30 dneh od prejema spisov oz. zapisnika.

94

Senat izda sodbo po posvetovanju in glasovanju. Navzoči so lahko le člani senata in zapisnikar. Odločbe o enostavnih vprašanjih lahko izda senat med zasedanjem.Posvetovanje in glasovanje vodi predsednik senata, ki skrbi, da se vsa vprašanja podrobno preučijo. Predsednik senata glasuje zadnji.

Člani senata ne smejo odkloniti glasovanja o vprašanjih, ki jih postavi predsednik senata.Senat odloča z večino glasov. Glasovanje se ponavlja, dokler se ne doseže večina.Če se glasovi pri določanju višine denarnega zneska razdelijo na več mnenj, se obravnavajo razlogi za vsako mnenje. Glasovi za najvišji denarni znesek se prištejejo glasovom za najbližji znesek, dokler se ne doseže višina.

Pred odločitvijo o glavni stvari sodišče odloči o dopolnitvi postopka in drugih predhodnih vprašanjih.Sodba se razglasi z javnim branjem izreka sodbe in kratko seznanitvijo navzočih z njenimi razlogi. Če je bila javnost izključena, se izrek sodbe vedno javno prebere. Sodišče odloči, ali se izključi javnost pri razglasitvi razlogov sodbe.

Revotacija je sprememba sodbe. Sodišče je vezano na svojo odločitev:● pri ustni sodbi od razglasitve dalje,● pri pisni sodbi od trenutka, ko je sodba izročena pošti zaradi dostave strankam =

od trenutka, ko je sodba "odpravljena".

Sodišče mora izdelati pisno sodbo v 30 dneh od izdaje. Rok je instrukcijski. Njegova prekoračitev nima pravnih posledic.Izvirnik sodbe podpiše predsednik senata. Strankam se vroči overjen prepis sodbe s poukom, da imajo pravico vložiti proti sodbi pravno sredstvo.

Pisna sodba mora vsebovati:(1) UVOD – sodba se izreka o imenu ljudstva, naslov sodišča, ime in priimek

predsednika in članov senata, ime, priimek in prebivališče strank, zastopnikov in pooblaščencev, kratka navedba spornega predmeta;

(2) IZREK – obsega odločbo o popolni ali delni ugoditvi oz. zavrnitvi zahtevka, lahko obsega tudi odločbo o (ne)obstoju terjatve, uveljavljane zaradi pobota;

(3) OBRAZLOŽITEV – obravnava vse elemente civilnega spora. Sodišče opredeli dejansko stanje in zavzame stališče do trditev, ki jih šteje za nepomembne. Pri obrazložitvi dejanskega stanja obravnava in oceni vse izvedene dokaze. Nato navede pravna pravila in izpelje sklep, conclusio.

(4) PRAVNI POUK – opisuje pravico do vložitve pravnega sredstva.

Absolutno bistveno kršitev postopka predstavljajo naslednje napake v sodbi:● nerazumljivost izreka sodbe,● nasprotje v samem izreku sodbe,● nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe,● pomanjkanje razlogov v sodbi,● pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih,● nejasni razlogi,● nasprotujoči si razlogi,● nasprotje med razlogi sodbe o vsebinah listin in samimi listinami.

III. Poprava sodbePredsednik senata lahko na predlog ali lastno pobudo vsak čas popravi:● napake v imenu in številkah,● pisne in računske pomote,

95

● pomanjkljivosti glede oblike,● neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom.Sodnih zmot (= napake sodišče pri odločanju) ni možno popraviti.O popravi izda sodišče poseben sklep, ki se v prepisu izroči strankam. Če se izvirnik in prepis sodbe ne ujemata, se vročijo strankam popravljeni prepisi, ki nadomeščajo prejšnje.O popravi sodbe lahko odloči sodišče brez zaslišanja strank.

Vrste sodbI. Splošna razvrstitev sodbSodbe se glede vsebine pravnega varstva delijo na:(1) dajatvene ali kondemnatorne sodbe,(2) ugotovitvene ali deklaratorne sodbe,(3) oblikovalne ali konstitutivne sodbe.Glede na izrek se sodbe delijo na:(1) ugoditvene sodbe,(2) zavrnilne sodbe,(3) mešane sodbe – sodišče zahtevku delno ugodi in ga delno zavrne.Glede na obseg odločitve se sodbe delijo na:(1) končne sodbe – z njimi sodišče odloči o vseh zahtevkih,(2) delne sodbe – z njimi sodišče odloči o delu zahtevka,(3) vmesne sodbe – z njimi sodišče odloči o temelju zahtevka,(4) dopolnilne sodbe – z njimi sodišče dopolni prejšnjo sodbo, ker v njej ni odločilo o

vseh postavljenih zahtevkih.Glede na postopek se sodbe delijo na:(1) kontradiktorne sodbe – v postopku sta sodelovali in prispevali procesno gradivo

obe stranki, sem spadata tudi sodbi na podlagi pripoznave in odpovedi;(2) enostranske sodbe – temeljijo na procesnem gradivo, ki ga je predložila le ena

stranka (npr. zamudna sodba).Glede na pravne posledice se sodbe delijo na:(1) materialne sodbe – temeljijo na uporabi materialnopravnih pravil in imajo

materialno-pravne posledice;(2) procesne sodbe – izdajo se na podlagi procesnih pravil in imajo procesne

posledice, to sta:1) sodba o razveljavitvi sodne poravnave,2) sodba o razveljavitvi arbitražne odločbe.

II. Dajatvena, ugotovitvena in oblikovalna sodbaa) Dajatvena sodbaZ dajatveno sodbo sodišče naloži tožencu, da v korist tožnika nekaj da, stori, opusti ali trpi (= vsebina obligacije).Dajatvena sodba vsebuje tudi deklaratorni (ugotovitveni) del o (ne)obstoju določene pravice oz. pravnega razmerja, zato je možen vmesni ugotovitveni zahtevek. Ugotovitvenega in dajatvenega zahtevka ni možno kumulirati (= združevati), zato po zapadlosti dajatvenega zahtevka ni dopusten ugotovitveni zahtevek iz istega pravnega razmerja.Dajatveno sodbo je možno izdati le, če je toženčeva obveznost do konca glavne obravnave zapadla. Izjemi sta:(1) obsodba na plačevanje preživnine ali mesečne rente,(2) obsodba na izročitev ali prevzem stvari, danih v najem ali zakup.V teh dveh primerih se lahko sodba izda pred prenehanjem pravnega razmerja in se izvrši po prenehanju.Dajatvena sodba mora v izreku vsebovati paricijski rok = rok, v katerem mora toženec izpolniti obveznost v izogib prisilni izvršbi. Če ni drugače določeno v

96

posebnih predpisih, znaša paricijski rok 15 dni (oz. 8 dni v meničnih in čekovnih sporih). Rok začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe tožencu. S potekom paricijskega roka postane sodba izvršljiva.

b) Ugotovitvena sodbaZ ugotovitveno sodbo sodišče izreče, ali (ne) obstaja določena pravica oz. pravno razmerje. Izjemoma je možno z ugotovitveno sodbo odločiti o obstoju spornih dejstev = ugotavljanje (ne)pristnosti listine.

c) Oblikovalna sodbaZ oblikovalno sodbo sodišče razveže, spremeni ali na novo oblikuje določeno pravno razmerje. Sodba temelji na oblikovalnem upravičenju stranke in učinkuje brez izvršbe s samim izrekom.

III. Končna sodbaS končno sodbo sodišče odloči o vseh zahtevkih, glavnih in stranskih. Je običajna sodba v procesu, zato se nanjo nanašajo vsa splošna pravila o sodbi.Če je prišlo do združitve pravd in je postala zrela za razsojo le stvar iz ene pravde, gre za končno sodbo.Bolj pravilen pojem je popolna sodba.

IV. Delna sodbaje sodba o količinskem (kvantitativnem) delu tožbenega zahtevka:● sodba o delu zahtevka, ali● sodba o enem izmed več postavljenih zahtevkov.

Delno sodbo je možno izdati, če:(1) so od večih zahtevkov (zaradi pripoznave ali obravnavanje) le nekateri zreli za

končno odločbo,(2) je samo del posameznega zahtevka zrel za končno odločbo,(3) je bila vložena nasprotna tožba in je zrel za odločbo le:

1) zahtevek iz tožbe, ali2) zahtevek iz nasprotne tožbe.

Delna sodba je možna pri objektivni kumulaciji in navadnem sosporništvu. Ni možna pri enotnem in nujnem sosporništvu.Delno sodbo lahko izda sodišče na predlog stranke ali po lastni presoji.

V. Vmesna sodbaje sodba o kvalitativnem delu tožbenega zahtevka = o podlagi oz. utemeljenosti tožbenega zahtevka. Toženec izpodbija podlago in znesek tožbenega zahtevka. Vmesno sodbo izda sodišče na predlog stranke ali po lastni presoji.Glavno vodilo je načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka. Po ZPP je vmesna sodba možna le pri zahtevkih, ki se glasijo na denarni znesek ali določeno količno nadomestnih stvari.Z vmesno sodbo sodišče le ugotovi, da je tožbeni zahtevek v celoti ali delno utemeljen. S pravnomočnostjo učinkuje le v okviru civilne pravde.Če se vmesna sodba nanaša na pravno razmerje, ki bi bilo lahko predmet posebne pravde (npr. veljavnost pogodbe), gre za delno sodbo, ki po pravnomočnosti učinkuje tudi v drugih sporih.Po izdaji vmesne sodbe sodišče počaka z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka, dokler ne postane vmesna sodba pravnomočna. Gre za dejanski zastoj v postopku.

VI. Dopolnilna sodba

97

je sodba, s katero sodišče odloči o tožbenih zahtevkih oz. delu zahtevka, o katerih bi bilo treba odločiti s sodbo, vendar jih je sodišče (nehote) prezrlo. Dopolnilno sodbo izda sodišče le na zahtevo stranke. Zahteva mora biti vložena v 15 dneh od prejema sodbe. Če je predlog prepozen ali neutemeljen, ga predsednik senata zavrže.Če je predlog utemeljen, predsednik senata razpiše glavno obravnavo pred senatom. Če dopolnilno sodbo izda isti senat, ni potrebna glavna obravnava. Če senat spozna, da je predlog neutemeljen, ga s sklepom zavrže.Če je s predlogom za dopolnitev sodbe vložena pritožba zoper sodbo, sodišče I. stopnje počaka in ne pošlje pritožbe sodišču II. stopnje, dokler ne odloči o predlogu za dopolnitev sodbe in dokler ne preteče pritožbeni rok zoper novo odločbo. Če se stranka pritoži tudi zoper odločbo o dopolnitvi sodbe, se obe pritožbi pošljeta na sodišče II. stopnje.Če se stranka pritoži, ker sodišče I. stopnje ni odločilo o vseh zahtevkih, se taka pritožba šteje kot predlog stranke za izdajo dopolnilne sodbe.

VII. Sodba na podlagi pripoznavePripoznava je enostranska izjava toženca, da je tožnikov zahtevek po pravnem varstvu utemeljen. Pomeni toženčevo dispozicijo z zahtevkom. V primeru pripoznave sodišče brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero tožbenemu zahtevku ugodi.Sodišče ne upošteva pripoznave, ki ni dana na področju dispozitivnih pravic = pripoznava v nasprotju s prisilnimi predpisi oz. pravili morale. Če sodišče o tem ni prepričano, izdajo sodbe odloži in si pridobi obvestila o okoliščinah. Če sodišče meni, da pripoznava ni dovoljena, o tem izda sklep, zoper katerega se lahko stranki pritožita.

Pripoznava mora biti izrecna in jasna. Nikoli se ne predpostavlja. Izjava o pripoznavi mora biti dana na naroku pred sodiščem ali v pisni vlogi. Pripoznavo je možno podati do konca glavne ali pritožbene obravnave.Do izdaje sodbe je možno pripoznavo preklicati, dokler sodišče ne izda sodbe.Pri izdaji sodbe na podlagi pripoznave sodišče ne ugotavlja dejanskega stanja in ne uporablja materialnega prava.

Zoper sodbo na podlagi pripoznave je manj pritožbenih razlogov. Pritožba je možna le zaradi:● bistvenih kršitev pravdnega postopka (= nepravilna uporaba procesnega prava),● napak volje pri pripoznavi – zmota, grožnja, sila, zvijača.

VIII. Sodba na podlagi odpovediVeljajo ista pravila kot za sodbo na podlagi pripoznave. Če se tožnik do konca glavne obravnave odpove tožbenemu zahtevku, izda sodišče brez nadaljnjega obravnavanja sodbo, s katero zavrne tožbeni zahtevek. Ni potrebna privolitev toženca. Po izdaji sodbe tožnik v isti zadevi ne more vložiti nove tožbe.

Fikcija odpovedi – če v sporih majhne vrednosti v redu povabljeni tožnik ne pride na narok, izda sodišče sodbo na podlagi odpovedi.Odpoved se mora nanašati na zahtevek, s katerim stranka lahko razpolaga. Sodišče odloži izdajo sodbe, če je treba predhodno pridobiti obvestila o okoliščinah glede (ne)dopustnosti odpovedi.Tožnik lahko odpoved prekliče do izdaje sodbe brez privolitve toženca.

Pritožba zoper sodbo na podlagi odpovedi je možna le zaradi: ● bistvenih kršitev pravdnega postopka,

98

● napak volje – zmota, grožnja, sila, zvijača.

IX. Zamudna sodbaa) Teoretična podlaga za izdajo zamudne sodbeKako ocenjevati popolno pasivnost toženca?● sistem negativne litiskontestacije – pasivnost toženca je zanikanje zatrjevanih

dejstev in upiranje tožbenemu zahtevku;● sistem afirmativne litiskontestacije – pasivnost toženca je priznavanje tožnikovih

dejan-skih navedb.

b) Predpostavke za izdajo zamudne sodbeZamudno sodbo sodišče izda zaradi nevložitve odgovora na tožbo. Predpostavke so:(1) toženec ni vložil odgovora na tožbo,(2) tožencu je bila tožba v odgovor pravilno vročena,(3) ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati,(4) utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev v tožbi,(5) dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju:

1) z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik,2) splošno znanimi dejstvi.

Tožba mora biti sklepčna. Zamudna sodba ni dovoljena pri tožbah iz nepremoženjske škode, če so zahtevki v njih očitno pretirani.

Če iz dejstev v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in tožnik v roku, določenem s strani sodišča, tožbe ne popravi, izda sodišče zavrnilno sodbo.Zamudna sodba pomeni dispozicijo z zahtevkom, zato ni dovoljena, če gre za zahtevka, s katerimi stranke v nasprotju s prisilnimi predpisi ne smejo razpolagati.

c) Izdaja zamudne sodbe in njeno izpodbijanjeČe so izpolnjene predpostavke, izda sodišče zamudno sodbo brez posebnega predloga tožnika. Pogosto je treba ugotavljati, ali je bila tožencu tožba pravilno vročena v odgovor.

Zamudno sodbo je v pritožbi možno izpodbijati le zaradi:● bistvenih kršitev pravdnega postopka, in● zmotne uporabe materialnega prava.Teoretiki se zavzemajo, da bi bilo možno zamudno sodbo izpodbijati tudi zato, ker je bil toženec pasiven zaradi napak volje (zmote, grožnje, sile, zvijače).

f) SklepVedno, kadar sodišče ne odloči s sodbo, odloči s sklepom. Sklepi so:● meritorni ali končni sklepi – odločijo o utemeljenosti tožbenega zahtevka:

○ končni sklep v pravdi zaradi motenja posesti,○ končni sklep v postopku za izdajo plačilnega naloga.

● procesni sklepi – rešujejo posamezna procesna vprašanja (sklepi pravdnega vodstva).

Na sklepe pravdnega vodstva sodišče ni vezano. Lahko jih spremeni.Sklepe je možno izdati brez obravnave, razen če zakon predpisuje drugače (npr. obvezen je razpis naroka za odločanje o vrnitvi v prejšnje stanje, če se predlog za vrnitev ne opira na splošno znana dejstva).Sklepe izda sodišče na naroku ali zunaj njega.

99

Sklepe na naroku razglasi predsednik senata. Razglašeni sklep se vroči strankam v overjenem prepisu, če:● je zoper sklep dovoljena posebna pritožba,● se lahko na podlagi sklepa zahteva izvršba,● to zahteva vodstvo pravde.

Sklep, ki se ne vroči pisno, učinkuje s trenutkom razglasitve.Sklepi zunaj naroka se strankam sporočijo z vročitvijo overjenega prepisa.Sklep mora obsegati uvod in izrek.

Sklep mora biti obrazložen, če sodišče z njim:● zavrne predlog stranke, ali● odloči o predlogih strank, ki si nasprotujejo.

14. Pravnomočnost I. Pojem pravnomočnostiPravni red zahteva, da se spor o vsebini pravice ali pravnega razmerja čim prej razreši z avtoritativno odločbo državnega organa, ki odstrani vsak dvom o medsebojnih pravicah in obveznostih.Institut pravnomočnosti:(1) izključuje nadaljnje razpravljanje o spornem razmerju, izključuje redna pravna

sredstva (= formalna pravnomočnost),(2) pomeni vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe (materialna

pravnomočnost).Pravnomočnost uveljavlja pravno varnost.

II. Odločbe, ki postanejo pravnomočne● vse sodbe in meritorni sklepi, ki se ne morejo več izpodbijati s pritožbo.

Neizpodbijana sodba postane pravnomočna, če je v njej odločeno o zahtevku iz tožbe ali nasprotne tožbe.

● dispozitivni akti strank – npr. sodna poravnava,● sklepi, ki pomenijo konec postopka (npr. zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja

procesnih predpostavk),Sklepi pravdnega vodstva ne postanejo pravnomočni. Možno jih je spremeniti, sodišče nanje ni vezano.

a) Materialna in formalna pravnomočnostFormalna pravnomočnost je neizpodbojnost sodne odločbe z rednimi pravnimi sredstvi.Materialna pravnomočnost je: ● vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe (res iudicata pro veritate

accipitur, res iudicata ius facit inter partes = pozitivna materialna pravnomočnost), in

● prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem = negativna materialna pravno-močnost).

Sodišče pazi na procesno predpostavko pravnomočnosti po uradni dolžnosti.Razlikovanje med formalno in materialno pravnomočnostjo je pomembno, ker je možna formalna pravnomočnost brez materialne (npr. v nepravdnem postopku je možno ponovno začeti postopek o isti stvari).

b) Začetek pravnomočnosti: deljena in enotna pravnomočnostOdločba I. stopnje postane pravnomočna:

100

(1) s potekom pritožbenega roka, če upravičene stranke ne vložijo pritožbe, ali(2) z dnevom odpovedi pritožbi, če se stranke pritožbi odpovedo, ali(3) z dnevom umika pritožbe, če stranka vloženo pritožbo umakne.Odločba sodišča II. stopnje postane pravnomočna z izdajo sodbe na II. stopnji.Sistem deljene pravnomočnosti – sodba ima nasproti strankam učinek šele od dneva, ko jim je dostavljena, zato neizpodbojnost sodne odločbe lahko nastopi pri strankah ob različnem času.Pri nas imamo sistem enotne pravnomočnosti – pravnomočnost je objektivna notranja kvaliteta sodne odločbe, zato je sodba lahko pravnomočna za vsakogar ali za nikogar.

c) Objektivne, subjektivne in časovne meje pravnomočnostiI.. objektivne meje pravnomočnostiSodba postane pravnomočna glede zahtevkov iz tožbe in nasprotne tožbe, o katerih je sodišče odločilo.Če sodišče ni odločilo o katerem izmed zahtevkov oz. delu kakšnega zahtevka, se pravno-močnost nanj ne razteza.Pravnomočnost zajema tudi odločitev o terjatvi, ugovarjani v pobot.Pravnomočen postane le izrek sodne odločbe. Ne postane pravnomočna obrazložitev oz. njeni razlogi.Ne postanejo pravnomočne odločbe o predhodnem vprašanju, razen če je bil postavljen vmesni ugotovitveni zahtevek. Ne postanejo pravnomočne dejanske ugotovitve in pravno mnenje v odločbi.Ne postane pravnomočna odločitev sodišča o ugovorih toženca, razen če gre za pobotne ugovore.Vprašanje identitete tožbenega zahtevka – treba se je vprašati, ali se v novi pravdi res uveljavlja identičen zahtevek. Isti tožbeni predlog ne zadostuje za ugotovitev identitete tožbenega zahtevka. Poleg tožbenega predloga je treba upoštevati tudi materialnopravno razmerje, na katerem tožbeni zahtevek temelji.

II. Subjektivne meje pravnomočnostiRes iudicata facit inter partes – pravnomočna sodba veže stranke spora in sodišče, ki je sodbo izdalo. Pravnomočnost se ne more raztezati na 3. osebe, ker v pravdi niso sodelovale in niso mogle sodelovati. Pravnomočna sodba učinkuje tudi proti:● pravnim naslednikom:

○ univerzalnim naslednikom: dedičem pri fizičnih osebah, in novo nastalim pravnim osebam pri združevanju gospodarskih družb.

○ singularnim naslednikom, če stranka med pravdo odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda.

Pravno nasledstvo mora biti izkazano z javno ali po zakonu overjeno listino.● intervenientom:

○ sosporniškim intervenientom = proti osebi, ki bi lahko v pravdi nastopala kot enotni sospornik, vendar je tožba ni zajela, ker ni šlo za nujno sosporništvo (npr. uspešna tožba za razveljavitev oporoke učinkuje za vse dediče, čeprav ni vložena proti vsem);

○ navadnim intervenientom v okviru intervencijskega efekta.Osebam, ki jih zajamejo subjektivne meje pravnomočnosti, je treba v čim večji meri zagotoviti sodelovanje v postopku.

● 3. osebam (erga omnes): ○ v zakonskih in paternitetnih sporih – takšne sodbe imajo oblikovalen učinek, ki

ustanavlja, spreminja ali razvezuje določeno pravno razmerje – takšna pravna razmerja morajo biti trdna.

○ na podlagi posebnih predpisov (npr. predpisov, ki urejajo prisilno izvršbo).

101

Če je obstoj pravnomočne sodbe element določenega civilnega ali kazenskega stanja, jo morajo upoštevati vsi.

III. Časovne meje pravnomočnostizajamejo dejstva, ki obstajajo ob koncu glavne obravnave. Dejstva, ki nastanejo po zaključku glavne obravnave in vplivajo na vsebino razsojenega pravnega razmerja, je možno uveljaviti v izvršilnem postopku z ugovorom ali posebno tožbo.Ob zaključku glavne obravnave zadane stranke prekluzija glede vseh dejstev, ki so takrat že obstajala. Pravnomočnost preneha le, če je pravnomočna sodba z izrednimi pravnimi sredstvi razveljav-ljena ali spremenjena.Uspešna tožba v zvezi z izvršilnim postopkom, ki trdi, da je razsojeno pravno razmerje prenehalo obstajati, doseže le nedopustnost izvršbe in NE odstranjuje pravnomočnosti.

15. Pravna sredstva

a) Pojem in značilnosti pravnih sredstevI. Namen pravnih sredstevV sodnih postopkih kljub obstoju institutov, ki naj zagotovijo pravilno in zakonito sodno odločbo, prihaja do napak pri ugotavljanju dejanskega stanja, uporabi materialnega prava in uporabi procesnih norm. Namen pravnih sredstev je: (1) omogočiti strankam, da se obrnejo na višje sodišče zaradi odprave napak pri

sojenju, in(2) zagotoviti enotno uporabo prava (uveljaviti pravni red) – sodišče z izdajo sodbe

uporablja in hkrati tolmači zakon, zato je potrebno enotno reševanje enakih pravnih vprašanj (načelo pravne varnosti).

II. Redna in izredna pravna sredstvaREDNA pravna sredstva so dovoljena proti nepravnomočnim sodnim odločbam. To so:(1) pritožba proti sodbi,(2) pritožba proti sklepu,(3) ugovor proti plačilnemu nalogu (po mnenju nekaterih teoretikov).

IZREDNA pravna sredstva so dovoljena proti pravnomočnim sodnim odločbam. To so:(1) revizija proti sodbi,(2) revizija proti sklepu,(3) zahteva za varstvo zakonitosti,(4) obnova postopka,(5) tožba za razveljavitev sodne poravnave,(6) tožba za razveljavitev arbitražne odločbe,(7) ustavna pritožba.

III. Značilnost pravnih sredsteva) Suspenzivnostodloži nastop pravnomočnosti in izvršljivost. Pritožba proti sodbi je vedno suspenzivna.Pritožba proti sklepu je suspenzivna, razen če ZPP določa drugače. Ugovor proti plačilnemu nalogu je suspenziven.Vsa izredna pravna sredstva so nesuspenzivna, ker jih upravičenec vlaga po pravnomočni odločbi. Upravičenec lahko predlaga le odložitev izvršbe.

102

b) Devolutivnostpomeni, da o pravnem sredstvu odloča višje sodišče. Pritožba proti sodbi in pritožba proti sklepu sta devolutivni. Ugovor proti plačilnemu nalogu ni devolutiven.Devolutivna izredna pravna sredstva so revizija in zahteva za varstvo zakonitosti (odloča Vrhovno sodišče) ter ustavna pritožba (odloča Ustavno sodišče). Ostala izredna pravna sredstva so nedevolutivna.

c) Enostranost in dvostranost pravnih sredstevPri enostranskem pravnem sredstvu se nasprotniku vlagatelja pravnega sredstva ne omogoči, da se o njem izjavi. Takšna je le pritožba proti sklepu.Pri dvostranskih pravnih sredstvih imata obe stranki možnost prispevati gradivo za odločanje o njem. En izvod pravnega sredstva se vroči nasprotniku, ki lahko nanj odgovori. Takšna so vsa ostala pravna sredstva.

d) Reformatičnost in kasatoričnostPri reformatičnem pravnem sredstvu ima sodišče pooblastilo spremeniti in razveljaviti izpodbijano sodno odločbo, če ugotovi, da so podani razlogi za izpodbijanje – revizijska (reformatična) pooblastila.Pri kasatoričnem pravnem sredstvu ima sodišče pooblastilo samo razveljaviti (kasirati) izpodbijano sodno odločbo, če ugotovi, da so podani razlogi za izpodbijanje – kasatorična pooblastila.Pri nas imajo vsa sodišča, ki odločajo o rednih in izrednih pravnih sredstvih, kasatorična in revizijska pooblastila.

e) Samostojna in nesamostojna pravna sredstvaSamostojna pravna sredstva je možno vložiti brez vložitve drugega pravnega sredstva.Nesamostojna pravna sredstva je možno vložiti le skupaj z drugimi pravnimi sredstvi. Včasih je takšna pritožba proti sklepu.

IV. Dopustnost pravnih sredstevPravno sredstvo zoper sodno odločbo je dopustno, če:(1) je predvideno v zakonu – po Ustavi mora biti pravno sredstvo dovoljeno proti

vsaki sodni odločbi, zakon določa, katera pravna sredstva so dovoljena;(2) je pravočasno,(3) ga je vložila upravičena (legitimirana) oseba, ki se mu ni odpovedala ali ga

umaknila – zakon pove, kdo ima pravico vložiti (iz)redno pravno sredstvo;(4) ima vlagatelj pravni interes – pravni interes imata:

● stranka, ki v pravdi ni v celoti uspela, in● tisti, ki ga zakon izrecno pooblašča za vložitev izrednega pravnega sredstva.

(5) je popolno – vsebuje vse z zakonom predpisane minimalne sestavine.Nedopustno pravno sredstvo sodišče zavrže brez obravnavanja njegove utemeljenosti.

V. Odpoved pravnemu sredstvu in umik pravnega sredstvaOdpoved pravnemu sredstvu povzroči nastop pravnomočnosti. Smisel ima le pri rednih pravnih sredstvih. Stranka se lahko odpove rednemu pravnemu sredstvu po razglasitvi sodbe.Legitimirani upravičenec, ki je vložil pravno sredstvo, ga lahko umakne.Odpoved in umik pravnega sredstva se ne moreta preklicati.

PRITOŽBA PROTI SODBII. Splošni pojmi o pritožbi

103

Pritožba zoper sodbo je redno, suspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo. Pritožbeno sodišče ima kasatorična in revizijska pooblastila.Pritožba je dovoljena zoper vsako sodbo, izdano na I. stopnji.Pritožbo lahko vložijo:(1) stranka,(2) univerzalni ali singularni pravni naslednik stranke, če je stopil v pravdo,(3) stranski intervenient, če to ni v nasprotju s strankinim ravnanjem,(4) sosporniški intervenient proti volji stranke.V "običajnih" sporih je rok za vložitev pritožbe 15 dni od vročitve prepisa sodbe.Rok 8 dni od vročitve prepisa sodbe je določen v:● sporih zaradi motenja posesti,● sporih majhne vrednosti,● gospodarskih sporih.

b) Vsebina pritožbePritožba mora vsebovati:(1) nujni (obligatorni) sestavini:

1) navedba sodbe, zoper katero se pritožba vlaga,2) podpis pritožnika.Pritožba, ki vsebuje le nujni sestavini, je gola pritožba. Sodišče jo obravnava in o njej odloča. Če pritožba ne vsebuje nujnih sestavin, jo sodišče pošlje vložniku v dopolnitev ali popravo.

(2) dodatni sestavini – nista obvezni, vendar sta priporočljivi:3) pritožbeni razlogi,4) izjava, ali se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu.

Pritožbeni predlog je izjava pritožnika, da zahteva razveljavitev ali določeno spremembo sodbe. Spada med pritožbene razloge.

c) Pritožbeni razlogiSodišče I. stopnje lahko naredi:(1) errores in procedendo = kršitve pravil postopka, in(2) errores in iudicando = vsebinske napake pri sojenju:

1) napake pri ugotavljanju dejanskega stanja, in2) napake pri pravni presoji spora.

ZPP pozna 3 pritožbene razloge:(1) bistvene kršitve določb pravdnega postopka,(2) zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja,(3) zmotna uporaba materialnega prava.Zamudne sodbe ni možno izpodbijati zaradi dejanskega stanja.

Sodbi na podlagi pripoznave in odpovedi se lahko izpodbijata le zaradi:● bistvenih kršitev postopka, in● napak volje pri pripoznavi ali odpovedi = sile, grožnje, zmote ali zvijače.Sodb v sporih majhne vrednosti ni možno izpodbijati zaradi dejanskega stanja.

IV. Bistvene kršitve določb pravdnega postopkaso kršitve procesnih pravil, ki so vplivale ali bi lahko vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe.ABSOLUTNE bistvene kršitve postopka so kršitve, zaradi katerih je sodba absolutno nevel-javna, ne da bi pritožbenemu sodišču bilo treba ugotavljati, ali so kršitve vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Absolutne kršitve zakon taksativno našteva. Vpliv absolutnih kršitev na pravilnost in zakonitost sodne odločbe se vnaprej predpostavlja. Sodišče jih upošteva po uradni dolžnosti z nekaj izjemami.

104

RELATIVNE kršitve postopka so kršitve, zaradi katerih je sodba izpodbojna. Podane so, če je sodišče med postopkom nepravilno uporabilo določbo zakona ali je sploh ni uporabilo, čeprav bi moralo, in je to vplivalo ali bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Relativne kršitve zakon na splošno opredeljuje z generalno klavzulo. Njihov vpliv je treba ugotavljati. Sodišče jih upošteva le na predlog strank.

Absolutne bistvene kršitve so: (1)

1) sodišče je bilo nepravilno sestavljeno, ali2) pri izdaji sodbe je sodeloval sodnik (porotnik), ki ni sodeloval na

glavni obravnavi; (2)

pri izdaji sodbe je sodeloval sodnik (porotnik), ki: 1) bi moral biti izločen, ali2) je bil s sklepom sodišča izločen.

(3)

pomanjkanje sodne jurisdikcije – odločeno je bilo o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost;

(4)

kršitev pravil o stvarni in krajevni pristojnosti – sodišče je:1) odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno

višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste, ali2) na ugovor stranke nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno.

(5)

neupoštevanje ugovora sklenjene pogodbe o arbitraži – sodišče je nepravilno odločilo, da je pristojno;

(6)

kršitev načela oficialnosti – sodišče je oprlo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank;

(7)

sodišče je v nasprotju z zakonom izdalo zamudno sodbo, sodbo na podlagi odpovedi ali sodbo na podlagi pripoznave;

(8)

kršitev načela kontradiktornosti – stranki z nezakonitim ravnanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (npr. opustitev vročitve);

(9)

kršitev pravice do uporabe lastnega jezika – sodišče je v nasprotju z zakonom zavrnilo zahtevo stranke po uporabi lastnega jezika v postopku in spremljanju postopka v lastnem jeziku;

(10)

kršitev obligatornosti glavne obravnave – sodišče je izdalo sodbo brez glavne obravnave, čeprav bi jo moralo opraviti;

(11)

1) kršitev sposobnosti biti stranka – kot tožnik ali toženec se je postopka udeležil nekdo, ki ne more biti pravdna stranka,

2) kršitev pravil o zastopanju pravnih oseb – stranke pravne osebe ni zastopal, kdor jo je po zakonu upravičen zastopati,

3) kršitev pravil o obveznem zastopanju procesno nesposobnih oseb: 1. pravdno nesposobne osebe ni zastopal zakoniti zastopnik, ali2. zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo

ali posamezna pravdna dejanja 4) pomanjkljivosti pri zastopanju po pooblaščencu:

1. stranke ni zastopal pooblaščenec, čeprav bi jo po zakonu moral,

2. pooblaščenec ni imel pooblastila za zastopanje (razen če je stranka pozneje pravdo ali posamezna pravdna dejanja odobrila).

(12)

1) kršitev litispendence – sodišče je odločilo o zahtevku, o katerem že teče pravda,

2) kršitev rei iudicatae – sodišče je odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že razso-jeno,

105

3) kršitev rei transactae – sodišče je odločilo o zahtevku, o katerem je bila že skle-njena sodna poravnava;

(13)

kršitev načela javnosti – v nasprotju z zakonom je bila izključena javnost glavne obravnave;

(14)

kršitev pravil o sestavi in vsebini sodne odločbe – sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti:1) izrek sodbe je nerazumljiv,2) izrek sodbe nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe,3) sodba sploh nima razlogov,4) v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih,5) razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni ali nasprotujoči,6) navedbe o vsebini listin in zapisnikov v sodbi ter resnične listine

in zapisniki si nasprotujejo.

Nepravilna sestava sodišča je podana, če: ● je sodil sodnik posameznik, čeprav bi moral soditi senat, ali● je sodil senat v premalo številni sestavi.

Kršitev krajevne pristojnosti je podana le, če je stranka ugovarjala krajevno pristojnost sodišča in je sodišče nepravilno zavrnilo ugovor ter odločitev o zavrnitvi ugovora vključilo v izrek sodne odločbe.Po odločbi US sodišče prekrši pravico stranke do obojestranskega zaslišanja, kadar svojo odločbo opre na izvedensko mnenje, izdelano v drugem sodnem postopku, v katerem pritožnik ni bil stranka in ni imel možnosti sodelovati.Kršitev pravice do uporabe lastnega jezika je absolutna le, če je sodišče zavrnilo zahtevo stranke po uporabi lastnega jezika v postopku in spremljanju postopka v lastnem jeziku.Absolutna bistvena kršitev je tudi odločanje ultra petitum = prekoračitev tožbenega zahtevka. Na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi sodišče le na zahtevo stranke. Če jo ugotovi, mora sodbo I. stopnje razveljaviti ali spremeniti.

Absolutne bistvene kršitve je možno razvrstiti v 3 skupine:(1) kršitve temeljnih načel civilnega postopka:

1) kršitev načela neposrednosti in pravil o sestavi sodišča,2) kršitev ustavnega načela o nepristranosti sodišča,3) kršitev načela kolegialnega odločanja in kršitev načela neposrednosti,4) kršitev načela dispozitivnosti,5) kršitev načela kontradiktornosti,6) kršitev pravice do uporabe lastnega jezika,7) kršitev načela obligatornosti glavne obravnave,8) kršitev načela javnosti.

(2) kršitve procesnih predpostavk:1) pomanjkanje sodne jurisdikcije,2) kršitev pravil o pristojnosti,3) obstoj arbitražnega dogovora,4) kršitev sposobnosti biti stranka in procesne sposobnosti,5) kršitev litispendence, rei iudicatae in rei transactae.

(3) kršitev pravil o sestavi in vsebini sodne odločbe.

V. Zmotna uporaba materialnega pravaje podana, kadar:(1) sodišče uporabi nepravilno pravno normo,(2) sodišče uporabo pravilno pravno normo, vendar jo napačno interpretira,(3) sodišče uporabi napačno dejansko stanje pod pravno normo.

106

VI. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja in pravica navajanja novot (ius novorum)Dejansko stanje je napačno ugotovljeno, kadar:(1) sodišče napačno ugotovi odločilno dejstvo, ali(2) sodišče sploh ne ugotovi odločilnega desjstva.Običajno je nepopolna ugotovitev dejanskega stanja posledica uporabe napačne norme ali posledica zmotne razlage pravne norme.

Pravica navajanja novot (ius novorum) – stranka lahko v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, če dokaže, da jih brez lastne krivde ni mogla navesti oz. predložiti do konca glavne obravnave. Ko se sklicuje na nova dejstva, mora navesti dokaze, s katerimi naj bi se ta dejstva dokazala. Ko predlaga nove dokaze, mora navesti dejstva, ki jih želi z njimi dokazati.Možno je navajati le dejstva, ki so obstajala v času zaključka glavne obravnave, ker sodišče izda sodbo glede na dejansko stanje ob zaključku glavne obravnave. Ni možno upoštevati novot, nastalih po zaključku glavne obravnave. Če jih pritožbeno sodišče upošteva, lahko prizadeta stranka uveljavlja ugovor v izvršilnem postopku ter sproži pravdo o nedopustnosti izvršbe.Nova dejstva ne morejo pomeniti spremembe tožbe.

d) Postopek s pritožboPritožba se vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo na I. stopnji, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko.Prepozno, nedovoljeno ali nepopolno pritožbo zavrže predsednik senata sodišča I. stopnje brez posebnega naroka. Vendar nedovoljen pritožbeni razlog NE more biti podlaga za zavrženje pritožbe, ker mora sodišče vedno preizkusiti, ali obstajajo razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Izvod pravočasne, popolne in dovoljene pritožbe vroči sodišče nasprotni stranki. Ta lahko v 8 dneh od prejema poda odgovor na pritožbo, ki ga vroči sodišče pritožniku.Po prejemu odgovora ali poteku roka zanj, pošlje predsednik senata pritožbo z vsemi spisi sodišču II. stopnje. Če pritožnik zatrjuje kršitve pravdnega postopka, predsednik senata k navedbam v pritožba poda pojasnila in opravi poizvedbe.Na sodišču II. stopnje sodnik poročevalec pripravi poročilo za obravnavanje zadeve na pritožbenem senatu.

Sodišče II. stopnje odloča o pritožbi brez obravnave, razen če je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti izvedene dokaze – v tem primeru razpiše obravnavo. Nanjo se povabijo stranke, zakoniti zastopniki in pooblaščenci ter priče in izvedenci, za katere sodišče sklene, da jih bo zaslišalo. Obravnava se začne s poročilom poročevalca, ki brez mnenja razloži stanje stvari. Pritožnik razloži pritožbo in nasprotna stranka odgovor na pritožbo. Na obravnavi stranka ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov niti uveljavljati pobotnega ugovora.

e) Meje preizkusa izpodbijane odločbeSodišče II. stopnje preizkuso sodbo I. stopnje v delu, v katerem se ne izpodbija s pritožbo. Če iz pritožbe ni vidno, v katerem delu se izpodbija, se sodba izpodbija v delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu. Po uradni dolžnosti sodišče II. stopnje pazi na:(1) določene absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka, in(2) pravilno uporabo materialnega prava.

107

Na zahtevo stranke pazi sodišče II. stopnje na:(1) prekoračitev tožbenega zahtevka, in(2) določene absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka:

1) kršitev sodne jurisdikcije,2) kršitev stvarne in krajevne pristojnosti,3) kršitev obstoja arbitražnega dogovora,4) kršitev načela obligatornosti glavne obravnave,5) kršitev pravice do uporabe lastnega jezika,6) kršitev načela javnosti glavne obravnave.

IX. Odločitev pritožbenega sodiščaPritožbeno sodišče lahko:(1) pritožbo zavrŽe s sklepom kot prepozno, nepopolno ali nedovoljeno, če tega ni

storilo sodišče I. stopnje;Pritožbe ni možno zavreči zaradi neutemeljenih pritožbenih razlogov. Sodišče II. stopnje lahko samo odkloni razpravljanje o nedovoljenih pritožbenih razlogih.1) sodbo na podlagi pripoznave in odpovedi je treba preizkusiti glede bistvenih

kršitev postopka;2) zamudno sodbo je treba preizkusiti glede bistvenih kršitev postopka in zmotne

uporabe materialnega prava.(2) pritožbo zavrNe kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča I. stopnje, če:

1) niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in2) niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.

(3) razveljavi sodbo sodišča I. stopnje in jo pošlje sodišču I. stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da:1) je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka;2) je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva ali

izvesti nove dokaze (in pri tem oceni, da je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava).

3) je sodišče I. stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek.(4) razveljavi sodbo IN zavrže tožbo, če je bilo odločeno o zahtevku:

1) ki ne spada v sodno pristojnost,2) o katerem že teče pravda (litispendenca),3) o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno (res iudicata),4) o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava (res transacta).

(5) razveljavi sodbo I. stopnje in jo pošlje sodišču I. stopnje v novo sojenje, če:1) je možno odpraviti pomanjkanje procesnih predpostavk o sposobnosti biti

stranka in procesni sposobnosti, ALIrazveljavi sodbo in zavrže tožbo, če:2) ni možno odpraviti pomanjkanja procesnih predpostavk o sposobnosti biti

stranka in procesni sposobnosti.(6) s sodbo spremeni sodbo sodišča I. stopnje, če:

1) ugotovi na podlagi obravnave drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v sodbi I. stopnje;

2) je sodišče I. stopnje zmotno presodilo listine ali posredno izvedene dokaze ter se njegova odločba opira samo na te dokaze,

3) je sodišče I. stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev ter se sodba opira na ta dejstva,

4) je sodišče I. stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo,

5) je sodišče I. stopnje prekoračilo zahtevek (glede na posebno naravo zahtevka).

108

Načelo prepovedi spremembe sodbe v škodo pritožnika (prepoved reformatio in peuis) – sodišče II. stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila le ona.

X. Izdaja in sestava pritožbene odločbeV obrazložitvi mora sodišče II. stopnje presoditi vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Če se sodba I. stopnje razveljavi zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka, je treba v obrazložitvi navesti: ● katere določbe so bile kršene, in● v čem je kršitev.Če se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo sojenje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, je treba navesti: ● pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja, in● zakaj so nova dejstva in dokazi pomembni za pravilno odločbo, in● zakaj nova dejstva in dokazi vplivajo na pravilno odločbo.

Sodišče I. stopnje je dolžno opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče II. stopnje v razveljavitvenem sklepu. Vendar pri odločanju sodišče I. stopnje ni vezano na pravno stališče pritožbenega sodišča.Če opravi sodišče I. stopnje novo glavno obravnavo, lahko stranke na 1. naroku po razveljavitvi navajajo tudi nova dejstva in predlagajo nove dokaze. Veljajo enaka pravila kot za glavno obravnavo na I. sojenju.

f) Pritožba zoper sklepPritožba proti sklepu je redno, suspenzivno, devolutivno in enostransko pravno sredstvo proti sklepu sodišča I. stopnje. Pritožbeno sodišče ima kasatorična in reformatorična pooblastila.

Dopustnost pritožbe proti sklepu – zoper sklep sodišča I. stopnje je dovoljena pritožba, razen če ZPP določa, da ni pritožbe.

Samostojnost pritožbe proti sklepu – če ZPP določa, da ni posebne pritožbe, se lahko sklep sodišča I. stopnje izpodbija le v pritožbi zoper končno odločbo. Sodišče številnih sklepov ne vnese v izrek končne odločbe, zato mora pritožnik izpodbijati končno odločbo in pri tem trditi, da temelji na nepravilnih sklepih, ki predstavljajo procesne kršitve.

Suspenzivnost pritožbe proti sklepu – pravočasna pritožba zadrži izvršitev sklepa, razen če ZPP določa drugače. Sklep, proti kateremu ni pritožbe, se lahko takoj izvrši.V postopku pritožbe proti sklepu se uporabljajo določbe, ki veljajo za pritožbo proti sodbi. Odgovor nasprotne stranke na pritožbo proti sklepu ne obstaja. Ni možno razpisati pritožbene obravnave.

Kadar sodišče II. stopnje odloča o pritožbi proti sklepu, ima na voljo naslednje odločitve:(1) pritožbo zavrŽe kot prepozno, nepopolno ali nedovoljeno;(2) pritožbo zavrNe kot neutemeljeno in potrdi sklep sodišča I. stopnje;(3) pritožbi ugodi in:

1) sklep spremeni, ali2) sklep razveljavi in po potrebi vrne zadevo v nov postopek.

109

g) Tožba za razveljavitev sodne poravnaveI. Razlogi za izpodbijanjeTožba za razveljavitev se lahko vloži zaradi naslednjih razlogov:(1) sodna poravnava je sklenjena v zmoti, pod vplivom sile ali zvijače,(2) pri sklenitvi sodne poravnave je sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral

biti po zakonu izločen ali je bil izločen s sklepom sodišča,(3) kršitev pravil o sposobnosti biti stranka, procesni sposobnosti, zastopanju strank

in pooblaščencih:1) pri sklenitve poravnave je sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka,2) stranke pravne osebe ni zastopal zakonsko upravičeni zastopnik,3) pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik,4) zakoniti zastopnik ni imel posebnega dovoljenja za pravdo ali posamezna

pravdna dejanja,5) pooblaščenec stranke ni imel pooblastila za pravdo ali posamezna pravdna

dejanja, niti pozneje ni bila dana odobritev.II. Postopek s tožboTožbo za razveljavitev sodne poravnave lahko stranka vloži v 3 mesecih (subjektivni rok) od dneva, ko je zvedela za razlog razveljavitve. Po poteku 3 let (objektivni rok) od dneva sklenitve sodne poravnave se tožba ne more več vložiti.Tožbo je treba vložiti pri sodišču, pred katerim je bila sodna poravnava sklenjena.Uporabljajo se določbe o obravnavanju predloga za obnovo postopka.

h) Revizijski razlogi ter revizijski postopekI. Pojem in namen revizijeRevizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam II. stopnje. Revizijsko sodišče ima kasatorična in revizijska oz. reformatorična pooblastila.Namen revizije je zagotoviti pravilno in zakonito odločbo v konkretnem sporu. O reviziji odloča Vrhovno sodišče.

II. Dopustnost revizije in legitimacija za njeno vložitevRevizijo je možno vložiti le proti pravnomočnim sodbam, izdanim na II. stopnji.Dopustnost revizije je odvisna od 2 kriterijev:(1) vrednost spornega predmeta – mora presegati 1'000'000 SIT;(2) pravni temelj civilnega spora – četudi je vrednost spornega predmeta manjša od

predpisane, je revizija vedno dovoljena:1) v sporih o preživljanju, ko je preživnina prvič določena ali ukinjena,2) v odškodninskih sporih za izgubljeno preživljanje zaradi smrti preživninskega

zavezanca, ko je odškodnina prvič določena ali ukinjena,3) v sporih iz avtorskih pravic;4) v sporih iz pravic industrijske lastnine (varstvo in uporaba izumov, znakov

razlikovanja, pravica do uporabe firme) in v konkurenčnih sporih.

Revizijo lahko vložijo stranka, njen pravni (univerzalni ali singularni) naslednik, če je vstopil v pravdo, zakoniti zastopnik in pooblaščenci teh oseb. Stranski intervenient lahko vloži revizijo le s soglasjem stranke ob pogoju, da je sodeloval v rednem postopku. Sosporniški intervenient lahko vedno vloži revizijo, četudi se nikoli ni udeleževal rednega postopka.

III. Revizijski razlogiRevizija je izredno pravno sredstvo, namenjeno odstranjevanju pravnih napak. Revizijski razlogi so:(1) absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka, RAZEN:

110

1) kršitev krajevne ali arbitražne pristojnosti,2) izdaja sodbe I. stopnje brez obvezne glavne obravnave,3) kršitev litispendence = odločitev o zahtevku, o katerem že teče pravda,4) izključitev javnosti glavne obravnave v nasprotju z zakonom.

(2) relativne bistvene kršitve postopka pred sodiščem II. stopnje,(3) zmotna uporaba materialnega prava,(4) prekoračitev tožbenega zahtevka pred sodiščem II. stopnje.Izrecno je prepovedana revizija zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Stranke lahko v reviziji navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka.Če je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava, revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodno odločbo.Sodbo na podlagi pripoznave ali odpovedi in takšno potrditveno sodbo II. stopnje je možno izpodbijati le zaradi absolutnih in relativnih kršitev pravdnega postopka.

Razlikovanje med dejanskimi in pravnim vprašanji v sodni praksi – razmejitve so:● revizijsko sodišče ne sme preizkušati izkustvenih pravil, pravil znanosti in strok

ter pravil logičnega mišljenja;● okoliščine notranjega življenja (krivda, zmota) pomenijo dejansko ugotovitev o

človekovem miselnem svetu, zato jih revizijsko sodišče ne sme preizkušati;● podreditev dejanskih ugotovitev pod nedoločene pravne pojme oz. pravne

standarde pomeni pravno sklepanje, zato revizijsko sodišče lahko preizkuša pravilnost takih podreditev;

● določanje odškodnine za nepremoženjsko škodo je pravno vprašanje, zato revizijsko sodišče lahko ocenjuje in spreminja višino odškodnine;

● določanje odškodnine za premoženjsko škodo je dejansko vprašanje, zato revizijsko sodišče ne sme preizkušati ali spremeniti višine odškodnine;

● pravna narava pogodbe je pravno vprašanje, ugotavljanje prave pogodbene volje je dejansko vprašanje.

IV. Meje preizkusa pravnomočne sodne odločbeVeljata pravili:(1) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija

z revizijo;(2) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so v njej

navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na nepravilno uporabo materialnega prava.Dr. Ude se ne strinja s takšno ureditvijo in meni, da bi moralo revizijsko sodišče po uradni dolžnosti paziti na absolutne procesne kršitve, kar po sedanji ureditvi NE počne.

V. Postopek pred revizijskim sodiščemRevizijo je treba vložiti pri sodišču, ki je izreklo sodbo I. stopnje. Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča I. stopnje.Pogoji za nedovoljenost revizije so enaki kot pri pritožbi.Izvod VSAKE revizije pošlje sodišče I. stopnje nasprotni stranki in Državnemu tožilstvu:● nasprotna stranka lahko v 30 dneh od vročitve revizije poda odgovor nanjo,● Državno tožilstvo se o reviziji izjavi in lahko proti isti sodbi vloži zahtevo za

varstvo zakonitosti.Nato pošlje sodišče I. stopnje revizijo z morebitnim odgovorom nasprotne stranke in izjavo tožilstva preko sodišča II. stopnje revizijskemu sodišču.

111

Revizijsko sodišče odloča o reviziji brez obravnave. Sprejeto odločbo je treba poslati sodišču I. stopnje prek sodišča II. stopnje. Izvod odločbe je treba poslati pristojnemu državnemu tožilstvu.

VI. Odločbe revizijskega sodišča(1) s sklepom zavrže revizijo kot prepozno, nepopolno ali nedovoljeno, če tega ni

storilo v mejah svojih pravic že sodišče I. stopnje;(2) s sklepom ugodi reviziji ter v celoti ali delno razveljavi:

1) sodbo sodišča I. stopnje IN sodbo sodišča II. stopnje,2) SAMO sodbo sodišča II. stopnje,in vrne zadevo v novo sojenje pristojnemu sodišču, če ugotovi bistvene kršitve pravdnega postopka, zaradi katerih je dopustna revizija.

(3) s sklepom razveljavi izdane odločbe in zavrže tožbo, kadar ugotovi, da:1) je bilo odločeno o zahtevku, ki ne spada v sodno pristojnost, oziroma2) je bilo odločeno o zahtevku, o katerem:

je bilo že prej pravnomočno razsojeno (res iudicata), je bila sklenjena sodna poravnava (res transacta).

Če so bili kršeni procesni predpostavki sposobnost biti stranka in procesna sposobnost ter pravila o zastopanju, revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču v novo odločanje, če se pomanjkljivosti lahko odpravijo. Če pomanjkljivosti ni možno odpraviti, revizijsko sodišče sodbo razveljavi in sodbo zavrže.

(4) ugodi reviziji:1) s sodbo in spremeni izpodbijano sodbo, če ugotovi nepravilno uporabo

materialnega prava;2) s sklepom ter v celoti ali delno razveljavi obe ali višjo sodbo in vrne zadevo v

novo sojenje, če je prišlo zaradi zmotne uporabe materialnega prava do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

(5) v primeru prekoračenega tožbenega zahtevka:1) s sklepom razveljavi sodbo sodišča II. stopnje in vrne zadevo v novo sojenje,

ali2) s sodbo spremeni izpodbijano odločbo.

i) Revizija zoper sklepRevizija je dovoljena zoper sklep sodišča II. stopnje, s katerim je bila tožba zavržena zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk.Revizija zoper sklep je dovoljena le v sporih, v katerih je dovoljena zoper sodbo II. stopnje.Smiselno se uporabljajo določbe o reviziji zoper sodbo.

j) Zahteva za varstvo zakonitosti I. Pojem in glavne značilnostiZahteva za varstvo zakonitosti je izredno, devolutivno, nesuspenzivno in dvostransko pravno sredstvo državnega tožilca, določeno z zakonom, s katerim se izpodbijajo zaradi kršitve zakona vse pravnomočne sodne odločbe. Glavno vodilo pri njenem vlaganju je javni interes zagotoviti enotno uporabo zakonov.Zoper vsako pravnomočno sodno odločbo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti Državno tožilstvo v roku 3 mesecev od pravnomočnosti sodne odločbe.

II. Dopustnost zahteve za varstvo zakonitostiZahteva za varstvo zakonitosti je dovoljena zoper vse pravnomočne sodne odločbe z izjemo odločb Vrhovnega sodišča glede zahteve za varstvo zakonitosti in revizije.ZVZ je možno vložiti tudi zoper sodno odločbo, pravnomočno na I. stopnji.Rok za vložitev ZVZ se šteje:

112

● zoper odločbo I. stopnje, proti kateri ni bila vložena pritožba, od dneva poteka pritožbenega roka;

● zoper odločbo II. stopnje, proti kateri ni bila vložena revizija, od dneva vročitve stranki, ki je odločbo prejela pozneje.

Če stranka vloži revizijo, lahko državni tožilec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti od dneva vročitve revizije. Vrhovno sodišče bo v tem primeru revizijo in zahtevo za varstvo zakonitosti obravnavalo hkrati.

III. Razlogi za zahtevo za varstvo zakonitosti(1) absolutne in relativne bistvene kršitve pravdnega postopka, RAZEN:

1) kršitev krajevne pristojnosti in pristojnosti arbitraže,2) kršitev obligatornosti glavne obravnave,3) kršitev litispendence,4) izključitev javnosti glavne obravnave v nasprotju z zakonom.

(2) zmotna uporaba materialnega prava.Vsi ostali razlogi odpadejo.

IV. Postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti, obseg preizkusa in odločanje Vrhovnega sodišča Republike SlovenijeVrhovno sodišče odloča o obeh pravnih sredstvih z eno odločbo, če sta vloženi revizija in ZVZ hkrati. O seji, na kateri VS odloči o ZVZ, je treba obvestiti Državno tožilstvo.Obseg preizkusa kršitev se omeji na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državni tožilec. VS ne pazi na nobeno kršitev po uradni dolžnosti.Za postopek in odločanje se uporabljajo pravila o reviziji.

V. Zahteva za varstvo zakonitosti in izvršbaDržavni tožilec lahko vloži zahtevo za ustavitev izvršbe, če spozna, da je zaradi kršitve zakona ali mednarodne pogodbe dana podlaga za vložitev pravnega sredstva in bi z izvršitvijo nastale nepopravljive škodljive posledice. Zahteva za ustavitev izvršbe se vloži pri izvršilnem sodišču, ki je dolžno odložiti izvršbo brez preverjanja utemeljenosti razlogov. Odložitev izvršbe traja do odločitve o pravnem sredstvu državnega tožilca. Če tožilec ne vloži ZVZ, traja odložitev izvršbe 30 dni.

k) Obnova postopkaI. Pojem in glavne značilnostiObnova postopka je izredno, nesuspenzivno, nedevolutivno in dvostransko pravno sredstvo, s katerim stranke postopka zaradi taksativno naštetih zakonskih razlogov zahtevajo ponovno odločanje o pravnomočno končanem sporu.

Obnova postopka je dovoljena zaradi:● najtežjih absolutnih kršitev postopka,● kaznivih dejanj, ki so pripeljale do izdaje pravnomočne sodbe,● novih dejstev in novih dokazov.Obnova se nikakor NE more sklicevati na zmotno uporabo materialnega prava.

S predlogom za obnovo postopka je možno izpodbijati:● pravnomočne sodne odločbe – sodbe in sklepe, s katerimi se konča postopek,● pravnomočne plačilne naloge,● delne sodbe,● sodbo na podlagi pripoznave in zamudno sodbo.

S posebnim obnovitvenim predlogom ni možno izpodbijati vmesne sodbe, razen če stranka predlaga obnovo končne sodbe.

113

Za vložitev obnovitvenega predloga so legitimirani:(1) stranka,(2) univerzalni naslednik stranke,(3) singularni naslednik stranke, če je stopil v pravdo in postal stranka,(4) zakoniti zastopnik stranke,(5) pooblaščenci vseh omenjenih oseb – pooblaščenec odvetnik lahko vloži predlog za

obnovo postopka le, če predloži novo pooblastilo,(6) stranski intervenient s soglasjem stranke, če je sodeloval v rednem postopku,(7) sosporniški intervenient vedno.

II. Obnovitveni razlogia) Absolutne bistvene kršitve postopka(1) pri izdaji sodbe je sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi po zakonu moral biti

izključen ali je bil izključen s sklepom sodišča;(2) kršitev načela kontradiktornosti – stranki z nezakonitim ravnanjem, zlasti

opustitvijo vročitve ni bila dana možnost zaslišanja pred sodiščem;(3) uporaba fikcije vročitve zaradi nepretrgane strankine odsotnosti, daljše od 3

mesecev;(4) kršitev procesnih predpostavk sposobnosti biti stranka in procesne sposobnosti

ter pravil o zastopanju in pooblaščencih:1) postopka se je kot stranka udeležil nekdo, ki ne more biti stranka,2) stranke pravne osebe ni zastopal zakonsko upravičeni zastopnik,3) procesno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik,4) zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali posamezna

pravdna dejanja,5) stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z zakonom,6) pooblaščenec ni imel pooblastila, razen če je bila pravda (ali posamezna

pravdna dejanja) pozneje odobrena.

b) Kazniva dejanja kot razlog za obnovo postopka(1) sodba se opira na krivo izpovedbo priče ali izvedenca,(2) sodna odločba se opira na:

1) ponarejeno listino, ali2) listino, ki potrjuje neresnično vsebino;

(3) do sodne odločbe je prišlo zaradi kaznivega dejanja sodnika, sodnika porotnika, zakonitega zastopnika, pooblaščenca, nasprotne stranke ali koga drugega.

Kaznivo dejanje mora biti izkazano s pravnomočno sodno odločbo.

c) Nova dejstva in dokazi(1) sodba se opira na drugo pravnomočno odločbo kakršnegakoli drugega organa

(tudi sodišča) in je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oz. odpravljena – drugačna rešitev predhodnega vprašanja na matičnem področju;

(2) stranka zve za nova dejstva ali najde nove dokaze, zaradi katerih bi bila zanjo izdana bolj ugodna sodna odločba, če bi bila uporabljena v prejšnjem postopku – nova dejstva in dokazi so lahko podlaga za obnovo postopka, če:1) so obstajali v času odločanja v rednem postopku,2) jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljaviti, preden je bil prejšnji

postopek končan, ker zanje ni vedela in ni mogla vedeti;3) bi bila za stranko izdana bolj ugodna odločba, če bi bili vloženi v prejšnjem

postopku.

III. Rok za vložitev obnovitvenega predloga za obnovo postopkaSubjektivni rok znaša 30 dni od dneva obnovitvenega razloga. To je:● dan, ko je stranka zvedela za obnovitveni razlog,

114

● dan, ko je bila stranki vročena pravnomočna sodna odločba, ki uveljavlja drugačno rešitev predhodnega vprašanja na matičnem področju,

● dan, ko je stranka dobila možnost uveljaviti pravnomočno sodno odločbo.Če je začel subjektivni rok teči pred vročitvijo pravnomočne sodne odločbe, se šteje od: o pravnomočnosti odločbe, če proti njej ni bilo vloženo pravno sredstvo,o od vročitve pravnomočne odločbe višjega sodišča.Objektivni rok znaša 5 let od pravnomočnosti odločbe. Objektivnega roka sploh ni, če gre za:o kršitev načela kontradiktornosti,o kršitev procesnih predpostavk sposobnosti biti stranka in pravdne sposobnosti ter

kršitev pravil o zastopanju in pooblaščencih.

IV. Obnovitveni postopekPredlog za obnovo se poda pri sodišču, ki je izdalo odločbo na I. stopnji. V predlogu je treba navesti:(1) sestavine vsake vloge,(2) zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova,(3) okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku,(4) dokaze, s katerimi se podpirajo navedbe predlagatelja.Obnovitveni postopek ima 3 stadije:(1) pripravljalni postopek – preizkus, ali je obnovitveni predlog pravočasen, popoln in

dopusten;(2) razveljavitveni postopek (iudicium rescindens) – razveljavitev pravnomočne

sodne odločbe;(3) nadomestitveni postopek (iudicium restitutorium) – izdaja nove sodne odločbe.

a) Pripravljalni postopekPrepozen, nepopoln ali nedovoljen predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka. Če ga ne zavrže, ga vroči nasprotni stranki, ki ima v 15 dneh pravico do odgovora. Po preteku roka oz. prejemu odgovora določi predsednik senata narok za obravnavanje predloga.

b) Razveljavitveni postopekNarok za obravnavanje obnovitvenega predloga se opravi pred predsednikom senata I. stopnje, razen če je obravnavanje predloga združeno z obravnavanjem glavne stvari. Po naroku izda predsednik senata odločbo o predlogu.Če se obnovitveni predlog nanaša na odločbo višjega sodišča, pošlje predsednik senata I. stopnje po obravnavanju obnovitvenega predloga zadevo višjemu sodišču v izdajo odločbe.Predsednik senata s sklepom dovoli obnovo postopka in razveljavi prejšnjo odločbo.Če se zahteva obnova postopka zaradi novih dejstev in dokazov, lahko predsednik senata združi obravnavanje obnovitvenega predloga z obravnavanjem glavne stvari.

c) Nadomestitveni postopekPo pravnomočnosti sklepa o dovolitvi obnove postopka predsednika senata razpiše glavno obravnavo ali takoj začne obravnavanje glavne stvari. Če predsednik senata združi obravnavanje obnovitvenega predloga in glavne stvari, se sklep o dovolitvi obnove in razveljavitvi vzame v odločbo o glavni stvari.Višje sodišče odloča o obnovitvenem predlogu brez obravnave. Če ugotovi utemeljenost predloga, razveljavi svojo in nižjo odločbo ter izda novo odločbo o glavni stvari.

115

V. Razmerje med obnovitvenim postopkom in drugimi izrednimi pravnimi sredstviZaradi nekaterih enakih razlogov za vložitev revizije, zahteve za varstvo zakonitosti in obnovitvenega predloga, lahko pride do kolizije med različnimi izrednimi pravnimi sredstvi.Kolizijska pravila:● če stranka vloži obnovitveni predlog iz izključno revizijskega razloga, se vloga

obravnava kot revizijska;● če stranka vloži hkrati obnovitveni predlog iz kateregakoli razloga in revizijo

zaradi kršitve litispendence, rei iudicatae in rei transactae, se najprej obravnava revizija, četudi je obnovitveni predlog vložen po reviziji (v tem primeru se obnovitveni postopek prekine do konca postopka z revizijo);

● če stranka vloži hkrati revizijo iz kateregakoli razloga in obnovitveni predlog zaradi kaznivega dejanja v prejšnjem postopku, se najprej obravnava obnovitveni predlog, četudi je revizija vložena po obnovitvenem predlogu (v tem primeru se revizija prekine do konca obnovitvenega postopka);

● v vseh drugih primerih, ko vloži stranka hkrati revizijo in obnovitveni predlog, sodišče odloči, kateri postopek bo prekinilo. Večinoma se prekine revizija in konča obnovitveni postopek, razen če obstajajo resni razlogi za drugačno ravnanje.

16. Posebni postopki.

SPLOŠNA PRAVILA O POSEBNIH POSTOPKIH Fiziognomija postopka je odvisna od vsebine pravic in dolžnosti ter pravnih razmerij, o katerih naj sodišče v postopku odloči. Posebni postopki so:● postopek v zakonskih sporih ter v razmerjih med starši in otroki,● postopek v pravdah zaradi motenja posesti,● izdaja plačilnega naloga,● postopek v sporih majhne vrednosti,● postopek v gospodarskih sporih,● postopek pred arbitražami – ni ga možno uvrstiti med posebne postopke.

Arbitraže so zasebna (privatna) sodišča, ki odločajo o sporih na podlagi pogodbene volje strank. Postopek se odvija tako, kot se stranke dogovorijo. Državni civilni red se uporablja le podrejeno.

Posamezne institute, ki veljajo za civilne spore, urejajo tudi drugi zakoni:● Zakon o družinski zvezi in družinskih razmerjih,● Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih,● Zakon o medijih,● Stanovanjski zakon,● Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku.Za vse postopke, razen za postopek pred arbitražami, se uporabljajo določbe ZPP, če niso posamezni instituti v posebnih postopkih drugače urejeni.

a) Postopek v gospodarskih sporihI. Pojem gospodarskega spora

116

(1) Gospodarski spor po subjektivem kriteriju je spor, v katerem nastopajo kot stranke gospo-darski subjekti – po ZPP so takšni spori:1) spori, v katerih sta obe stranki gospodarska družba, zavod, zadruga, država

ali lokalna skupnost;2) spori med podjetniki posamezniki glede njihove pridobitne dejavnosti ter spori

med podjetniki posamezniki in gospodarskimi družbami, zavodi, zadrugami, državo ali lokalnimi skupnostmi.

Spori med temi osebami niso gospodarski, če gre za naslednje spore:○ spori glede stvarnih pravic na (ne)premičninah; in○ spori zaradi motenja posesti.Gospodarski spori po subjektivnem kriteriju so tudi:3) statusni gospodarski spori:

spori med družbami, družbeniki in člani upravljalnih organov družb, v katerih je treba uporabiti pravo gospodarskih družb;

spori med ustanovitelji zavodov glede ustanovitev, statusnih spremeb in likvidacij zavodov;

spori med zadrugami, zadružniki in člani upravljalnih organov družb, v katerih je treba uporabiti zadružno pravo.

4) spori med temi osebami ter državnimi organi in organizacijami z javnimi pooblastili, ki nastopajo v pravdi kot stranke na podlagi posebnega zakona.

(2) Gospodarski spor po objektivnem kriteriju je spor, ki se odvija glede gospodarskih poslov, ne glede na to, kdo so stranke – po ZPP so takšni spori:1) – spori glede ladij in pomorske plovbe,

– spori, za katere velja plovbno pravo = plovbni spori,razen sporov o prevozu potnikov.

2) spori glede vpisov v sodni register;3) spori iz koncesijskih pogodb;4) spori glede gospodarskih arbitraž:

spori zaradi razveljavitve pogodbe o arbitraži, in spori zaradi razveljavitve arbitražne odločbe.

5) spori glede industrijske lastnine in varstva konkurence (varstvo ter uporaba izumov in znakov razlikovanja, pravica do uporabe firme, spori glede varstva konkurence):

6) spori glede stečajnega postopka.Kdaj je spor gospodarski, če gre za sosporništvo? Če gre za materialno sosporništvo (sospor-niki so glede na sporni predmet v pravni skupnosti, njihove pravice in obveznosti se opirajo na isto pravno podlago, gre za solidarne terjatve ali solidarne obveznosti), je spor gospodarski, če je vsaj en sospornik gospodarska družba, zavod, zadruga, država, lokalna skupnost ali podjetnik posameznik pri opravljanju pridobitne dejavnosti.

II. Načela postopka● načelo ekonomičnosti in pospešitve postopka – pomembna je hitrost

reševanja sporov;● omejitev obligatornosti glavne obravnave – predsednik senata lahko brez

naroka izda odločbo, ko po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da med strankama ni sporno dejan-sko stanje in ni drugih ovir za izdajo odločbo;

● načelo pismenosti – stranke ne morejo dajati zunaj naroka ustnih izjav na zapisnik;

III. Druga pravila v gospodarskih sporiha) Posebna izbirna krajevna pristojnostPoleg sodišča splošne pristojnosti je pristojno tudi sodišče kraja, kjer bi moral toženec po sporazumu strank izpolniti pogodbo (forum solutionis), če gre za:

117

● spor o ugotovitvi (ne)obstoja pogodbe; ali● spor za izpolnitev ali razvezo pogodbe; ali● odškodninski spor zaradi neizpolnitve pogodbe.

b) Sestava sodiščaV gospodarskih sporih sodi sodnik posameznik, razen v sporih glede industrijske lastnine (varstvo ter uporaba izumov in znakov razlikovanja, pravica do uporabe firme) in sporih glede varstva konkurence.

c) Priprave na glavno obravnavoV nujnih primerih lahko sodišče takoj po predhodnem preizkusu tožbe razpiše glavno obravnavo. Narok lahko naroči po telefonu, brzojavno ali z uporabo telekomunikacijskih storitev.

d) Glavna obravnavaSodišče lahko brez naroka izda odločbo, če po prejemu odgovora na tožbo ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo odločbe.

e) Poskus poravnaveStranki lahko sporazumno predlagata preložitev naroka, da poskusita skleniti poravnavo.

f) Mirovanje postopka in fikcija umikaV gospodarskih sporih ni mirovanja postopka.Fikcija umika – če obe stranki izostaneta z 2 zaporednih narokov, se šteje, da je tožnik tožbo umaknil.

g) Posebnosti pri izdaji plačilnega nalogaVerodostoje listine v gospodarskih sporih ni treba preložiti v izvirniku ali overjenem prepisu. Zadošča overovitev pristojnega organa pravne osebe.V gospodarskih sporih ni možno izdati nedokumentiranega plačilnega naloga.

h) Roki● odgovor na tožbo = 15 dni (30 dni v rednem postopku);● predlog za vrnitev v prejšnje stanje = objektivni rok 30 dni (redno 3 mesece);● napoved pritožbe = 8 dni;● pritožba = 8 dni;● odgovor na pritožbo = 3 dni,● paricijski rok za prostovoljno izvršitev dajatve = 8 dni za denarne dajatve (za

nedenarne dajatve lahko sodišče določi daljši rok).

i) Dopustnost revizijeRevizija v gospodarskih sporih je dopustna le, če vrednost spornega predmeta presega 5'000'000 SIT. To ne velja za spore glede industrijske lastnine in varstva konkurence, v katerih je uveljavljen vsebinski kriterij dopustnosti revizije (competentia rationae causae).

j) Gospodarski spori majhne vrednosti, napoved pritožbeGospodarski spori majhne vrednosti so:(1) spori, v katerih vrednost spornega predmeta ne presega 200'000 SIT;(2) spori, v katerih vrednost nadomestne izpolnitve (facultas alternativa) ne presega

200'000 SIT;

118

(3) spori, v katerih v tožbi navedena vrednost premične stvari ne presega 200'000 SIT.

V teh sporih se izda posebna sodba, ki se imenuje sodba s skrajšano obrazložitvijo. Takšna sodba v obrazložitvi obsega le:● navedbo tožbenih zahtevkov, in● navedbo dejstev, na katere stranke opirajo svoje zahtevke,

Pravni pouk v sodbi s skrajšano obrazložitvijo obsega:● pouk o pravici do pritožbe, in● navedbo pravice do polne obrazložitve – sodišče bo izdelalo daljšo obrazložitev, če

stranka napove pritožbo.

Stranka mora pritožbo napovedati v 8 dneh.Zoper sodbo se lahko pritoži le stranka, ki je napovedala pritožbo.Fikcija umika napovedi pritožbe – šteje se, da je stranka umaknila napoved pritožbe, če niti po sodnem opominu ni plačala sodne takse za pritožbo.

b) Postopek za izdajo plačilnega nalogaI. Pojem plačilnega nalogaPlačilni nalog je dajatvena sodna odločba, ki jo izda sodišče na podlagi mandatne tožbe brez zaslišanja toženca. Po izkušnjah je v pravdah zelo težko izpodbiti verodostojne listine.Možnost napačnih sodnih odločb je majhna. Odstraniti jih je možno z izrednim pravnim sredstvom = ugovorom. Ko toženec vloži ugovor, postane obravnavanje kontradiktorno.Zakon o izvršbi in zavarovanju predvideva na podlagi verodostojne listine neposredno izvršbo. S tem postopek za izdajo plačilnega naloga izgublja pomen.

II. Predpostavke za izdajo plačilnega nalogaa) Dokumentiran plačilni nalog je izdan na podlagi verodostojne listine. Predpostavke so:(1) denarna terjatev,(2) zapadla terjatev,(3) priložena verodostojna listina, izdana v izvirniku ali overjenemu prepisu.

Za verodostojne listine veljajo:● javne listine,● zasebne listine z overjenim podpisom zavezanca,● menice in čeki s protestom in povratnimi računi,● izpiski iz overjenih poslovnih knjig,● fakture,● listine, ki imajo po posebnih predpisih pomen javnih listin.Plačilni nalog izda sodišče, četudi tožnik tega v tožbi ni predlagal, vendar so zanj izpolnjeni pogoji.

b) Nedokumentiran plačilni nalogje izdan brez predložitve verodostojne listine. Predpostavke so:(1) denarna terjatev,(2) zapadla terjatev,(3) znesek, nižji od 200'000 SIT,(4) v tožbi sta navedena podlaga in višina dolga ter predloženi dokazi, s katerimi se

lahko ugotovi resničnost tožbenih navedb.

119

III. Postopek za izdajo plačilnega nalogaPlačilni nalog izda strokovni sodelavec brez naroka in tožnikovega predloga po uradni dolžnosti. V nalogu je tožencu naloženo izpolniti tožbeni zahtevek skupaj s sodnimi stroški. Roki za izpolnitev tožbenega zahtevka ali vložitev ugovora so:● 3 dni v meničnih in čekovnih sporih,● 8 dni v ostalih sporih.Stranko se opozori, da bo sodišče prepozno vložene ugovore zavrglo.Plačilni nalog se vloži obema strankama. Tožencu se skupaj s plačilnim nalogom vroči tudi izvod tožbe s prilogami.Če sodišče ne ugodi predlogu za izdajo plačilnega naloga, se postopek nadaljuje s tožbo.Zoper sklep o neugoditvi plačilnemu nalogu ni pritožbe.

IV. Ugovor proti plačilnemu naloguToženec lahko izpodbija plačilni nalog z ugovorom.Plačilni nalog postane pravnomočen glede dela, ki se ne spodbija s plačilnim nalogom.Predsednika senata brez naroka zavrže prepozne, nepopolne ali nedovoljene ugovore.Na 1. naroku za glavno obravnavo lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze. Toženec lahko uveljavlja nove ugovore glede izpodbijanega dela plačilnega naloga.Kakšne ugovore lahko uveljavlja toženec? Večinsko stališče sodne prakse je, da se postopek z vložitvijo ugovora prevede v običajni kontradiktorni postopek, zato ima toženec na razpolago vse ugovore, tudi pobotnega. Toženec lahko vloži nasprotno tožbo.Če toženec ugovarja, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke za izdajo plačilnega naloga, sodišče najprej odloči o takem ugovoru. Če spozna ugovor za utemeljen, plačilni nalog razveljavi s sklepom ter po pravnomočnosti sklepa nadaljuje z obravnavanjem glavne stvari. Če ugovoru o neizpolnjenosti procesnih predpostavk ne ugodi, plačilnega naloga ne razveljavi ter takoj preide na obravnavanje glavne stvari.

c) Postopek v sporih zaradi motenja posestiI. Posebno varstvoPosest je dejanska oblast nad stvarjo:● neposredna posest – posestnik je vsak, ki neposredno izvršuje dejansko oblast nad

stvarjo;● posredna posest – posestnik je tudi, kdor izvršuje dejansko oblast nad stvarjo

prek drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova.

Poseg v posest se lahko pojavlja kot:(1) odvzem posesti – tožnik zahteva vrnitev stvari (interdictum recuperandae

possessionis);(2) motenje posesti – tožnik zahteva odstranitev motenj (interdictum retinendae

possessio-nis).Razlog posestnega varstva je prepoved samovolje.

II. Posestno varstvo in pravicaPosestno varstvo ščiti dejanska zunanja razmerja, ki so lahko skladna ali neskladna s pravnimi razmerji. Zaradi preprečevanja samovolje je v posestnih sporih izključeno obravnavanje pra-vice.

120

Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji na:(1) zadnje stanje posesti, in(2) nastalo motenje.Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika.Tudi nepošteni posestnik, ki pridobi posest s silo, na skrivaj ali zlorabo zaupanja (vi, clam, precario), ima pravico do posestnega varstva. Te pravice nima proti osebi, od katere nepošteno pridobi posest, če ta izvršuje samopomoč – ugovor nepoštene posesti (exceptio vitiosae possessionis). Posestnik ima pravico do samopomoči proti vsakomur, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame.Posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu.

III. Načela postopka● načelo pospešitve postopka – pri določanju rokov in narokov v pravdah zaradi

motenja posesti mora sodišče paziti, da je treba zadevo glede na naravo posameznega primera hitro rešiti.○ rok za pritožbo je 8 dni (sicer 15 dni),○ rok za odgovor na tožbo je 8 dni (sicer 30 dni).

● omejitev razpravnega načela – obravnavanje se omeji na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja.

Kljub omejitvam je seveda možna ustavna pritožba.

IV. Druga pravila postopka v pravdah zaradi motenja posestia) Začasne odredbeSodišče lahko med postopkom le na predlog strank izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da:● se odvrne preteča nevarnost; ali● prepreči nasilje; ali● odvrne nenadomestljiva škoda.

b) Končni sklep kot oblika odločbeSodišče odloči o tožbenem zahtevku s končnim sklepom. Izrek končnega sklepa sestavljajo:(1) ugotovitveni del, v katerem sodišče ugotovi, da je toženec motil tožnika v

njegovi mirni posesti;(2) opustitveni izrek, da je toženec dolžan opustiti motitvena dejanja;(3) restitucijski izrek, da je toženec dolžan vzpostaviti prejšnje stanje;(4) prepovedni izrek, ki tožencu prepoveduje bodoča motitvena dejanja.

c) Roki v postopku zaradi motenja posestiSodno varstvo pred motenjem / odvzemom posesti je možno zahtevati:● v subjektivnem roku 30 dni od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in

storilca; in● v objektivnem roku najpozneje 1 leto od dneva, ko je motenje nastalo.Paricijski rok za izpolnitev obveznosti toženca določi sodišče glede na okoliščine posameznega primera.Rok za odgovor na tožbo je 8 dni.Rok za pritožbo je 8 dni.Nesuspenzivnost pritožbe – iz tehtnih razlogov lahko sodišče odloči, da pritožba ne zadrži izvršitve.Zoper končni sklep v pravdah zaradi motenja posesti ni dovoljena revizija.Rok za izvršbo končnega sklepa je 30 dni. Izvršbo mora zahtevati tožnik, ki po preteku 30 dni izgubi to pravico.

Obnova postopka je dovoljena le zaradi 2 razlogov:

121

(1) kršitev kontradiktornosti postopka, ker stranki z nezakonitim ravnanjem, zlasti opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem; in

(2) kršitev procesnih predpostavk glede na stranko = kršitev sposobnosti biti stranka, kršitev procesne sposobnosti in kršitev pravil o pravilnem zastopanju.

Rok za obnovo je 30 dni od pravnomočnosti sklepa o motenju posesti.

d) Postopek v sporih majhne vrednostiI. Namen postopka in pojem spora majhne vrednostiZa spore majhne vrednosti veljajo:(1) spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, nižjo od 200'000

SIT;(2) spori, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, vendar je

tožnik namesto izpolnitve zahtevka pripravljen sprejeti denarni znesek, nižji od 200'000 SIT;

(3) spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na premično stvar, katere v tožbi navedena vrednost ne presega 200'000 SIT.

Za spore majhne vrednostni se ne glede na vrednost spora NE štejejo:● spori o nepremičninah,● spori iz intelektualne lastnine (avtorske pravice, varstvo in uporaba izumov,

znakov razlikovanja in firme),● spori zaradi varstva konkurence,● spori zaradi motenja posesti.V primeru ugovora zoper plačilni nalog, v katerem vrednost prerekanega dela plačilnega naloga ne presega 200'000 SIT, se opravi postopek v sporih majhne vrednosti.

II. Načela postopka● omejitev načela materialne resnice – sodbe ni možno izpodbijati zaradi zmotne ali

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja,● izjema od načela obligatornosti glavne obravnave – sodišče ne razpiše glavne

obravnave, če ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in ni drugih ovir za izdajo odločbe.

● načelo pismenosti – postopek poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. Tožnik mora navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi. Toženec mora vsa dejstva in dokaze navesti v odgovoru na tožbo. Za nova dejstva in dokaze lahko stranki vložita vsaka še po eno pripravljalno vlogo. Dejstva in dokazi, navedeni izven teh vlog, se ne upoštevajo. Na 1. naroku za glavno obravnavo stranki ne smeta navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov. Sodnik se mora omejiti na pravno obravnavanje spora. Kršitev prepovedi navajanja novih dejstev in dokazov je relativna bistvena kršitev postopka.

III. Druga pravila postopkaPostopek v sporih majhne vrednosti se opravi pred okrajnim sodiščem.Zapisnik o glavni obravnavi vsebujejo poleg zakonsko predpisanih podatkov (naslov, sestava sodišča, kraj, dan, ura dejanja, sporni predmet, imena navzočih strank in drugih oseb ter zastopnikov ali pooblaščencev) še:● izjave strank bistvenega pomena = izjave, ki razpolagajo z zahtevki (pripoznava,

odpoved, sprememba ali umik tožbe, odpoved pritožbi);● bistveno vsebino izvedenih dokazov;● odločbe z dovoljeno pritožbo, razglašene na glavni obravnavi;● navedba navzočnosti strank pri razglasitvi sodbe in v primeru navzočnosti

navedba pouka o pogojih pritožbe.Če tožnik v sporu majhne vrednosti med pravdo zviša vrednost spornega predmeta nad 200'000 SIT, se postopek konča po pravilih rednega postopka.

122

Če tožnik v rednem postopku pred koncem glavne obravnave zniža vrednost spornega predmeta pod 200'000 SIT, se postopek nadaljuje po pravilih sporov majhne vrednosti.

Fikcija odpovedi zahtevku – sodišče izda sodbo zaradi odpovedi, če v redu povabljeni tožnik ne pride na narok za glavno obravnavo.

Ostale posebnosti:● mirovanje postopka je izključeno;● sodišče v vabilu tožnika opozori na posebnosti postopka:

○ fikcija odpovedi,○ dolžnost navajanja dejstev in dokazov v vlogah,○ omejitev izpodbijanja sodne odločbe:

bistvene kršitve postopka, in zmotna uporaba materialnega prava.

● sodba se razglasi takoj po koncu glavne obravnave, pri čemer sodišče navzoče stranke pouči o pogojih pritožbe;

● obrazložitev sodbe obsega le: ○ kratek povzetek dejanskih ugotovitev, in○ navedbo procesnih in materialnih določb kot podlage za odločitev.

● omejitev izpodbijanja sodne odločbe:○ možno je izpodbijati le zaradi:

absolutnih bistvenih kršitev postopka, in zmotne uporabe materialnega prava.

○ ni možno izpodbijati zaradi: relativnih bistvenih kršitev postopka, in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

● rok za pritožbo, paricijski rok za prostovoljno izpolnitev zahtevka in rok za vložitev predloga za dopolnitev sodbe znašajo 8 dni (štetje roka se začne od razglasitve oz. vročitve sodbe);

● če je dejansko stanje nepravilno ugotovljeno zaradi zmotne uporabe materialnega prava in sodišče II. stopnje po razveljavitvi sodbe vrne sodišču I. stopnje zadevo v novo sojenje, stranki na 1. naroku za novo glavno obravnavo ne smeta navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov;

● obnova postopka ni dovoljena.

e) Arbitražni postopekI. Splošni pojmiArbitraža je nedržavno sodišče, ki odloča v sporu glede dispozitivnih pravic in pravnih razmerij, kadar sta jo stranki za odločanje pooblastili s posebno pogodbo. Pogodba se imenuje pogodba o arbitraži. Odločba arbitraže:● ima naravo pravnomočne sodbe; in● je izvršilni naslov.

Poznamo 2 vrsti arbitraž:(1) stalna ali institucionalna arbitraža – stranki se sporazumeta, da jima bo sodila

stalna arbitraža obstaja pri določenih organizacijah ali asociacijah. Pri nas:○ stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije;○ stalna arbitraža pri Zavarovalnici Triglav, d.d.;○ stalna arbitraža pri Borzi vrednostnih papirjev.

(2) priložnostna ali ad hoc arbitraža – stranki se sporazumeta, da bo njun spor rešila prav v ta namen ustanovljena arbitraža.

Prednost arbitraž je:

123

o hitrost postopanja – arbitraže so večinoma enostopenjske;o večja strokovnost pri odločanju – arbitre je možno izbrate izmed strokovnjakov za

pod-ročje spora.

Pravna narava arbitraže – obstajata 2 teoriji:● materialnopravna ali pogodbena teorija – arbitri izvršujejo pogodbeno voljo

strank, pri čemer črpa arbitražna odločba moč iz dogovora strank, da jo bodo spoštovale;

● procesna ali jurisdikcijska teorija – arbitraža ima sodno funkcijo, arbitražna odločba ima enake učinke kot sodba.

II Pogodba o arbitražia) Dopustnost pogodbe o arbitraži (arbitrabilnost spora) pristojnost domače arbitraže – stranke lahko za spore o dispozitivnih pravicah

določijo pristojnost domače arbitraže. Arbitrabilni so vsi spori o dispozitivnih pravicah, pri čemer ni pomembno, kdo je stranka spora.

pristojnost tuje arbitraže – v sporih z mednarodnim elementom (vsaj ena stranka ima stalno prebivališče oz. sedež v tujini) se lahko stranke dogovorijo za pristojnost tuje arbitraže, če ni določena izključna pristojnost slovenskega sodišča.Tuja arbitraža je: arbitraža s sedežem v tujini; in arbitraža s sedežem v Sloveniji, ki uporablja tuje procesno pravo.

b) Sklenitev pogodbe o arbitražiPogodba o arbitraži se lahko sklene:● glede (trenutnega) določenega spora; ali● glede bodočih sporov iz določenih pravnih razmerij.Ni dopusten dogovor o arbitraži glede vseh bodočih sporov med določenima strankama. Treba je opredeliti pravno razmerje.

Pogodba o arbitraži mora biti sklenjena pisno. Lahko je sklenjena z izmenjavo pisem, tele-gramov, teleksov ali drugih telekomunikacijskih sredstev, ki omogočajo pisni dokaz o sklenjeni pogodbi.Če se tožnik v tožbi sklicuje na sklenitev pogodbe o arbitraži in toženec tega v odgovoru na tožbo ne izpodbija, se to šteje za pisno sklenitev pogodbe o arbitraži.

Arbitražna klavzula – določba o pristojnosti arbitraže je vključena v splošne pogoje pogodbe. Arbitražno klavzulo lahko vsebuje tudi posamezno določilo pogodbe, ne nujno splošni pogoji. V praksi se tako najpogosteje sklepajo pogodbe o arbitraži.

III. Pristojnost arbitraže, kompetenca o kompetenciČe sta se stranki s pogodbo dogovorili za pristojnost arbitraže v določenem sporu, sodišče, pri katerem je vložena tožba v istem sporu med istima strankama, na ugovor toženca:● se izreče za nepristojno;● razveljavi opravljena procesna dejanja; in● zavrže tožbo.

Ugovor sklenjene pogodbe o arbitraži mora toženec podati najpozneje na glavni obravnavi, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari. Na sklenjeno pogodbo o arbitraži pazi sodišče le na ugovor stranke, kar je izjema od načela, da mora sodišče paziti na pristojnost po uradni dolžnosti.

124

Kompetenca o kompetenci – pri odločanju o ugovoru sklenjene pogodbe o arbitraži, mora sodišče presoditi veljavnost pogodbe.Stranka lahko v arbitražnem postopku ugovarja, da:o pogodba o arbitraži ni bila sklenjena; alio pogodba o arbitraži ni veljavna.O tem odloči arbitraža. Njeno odločitev v končni fazi kontrolira sodišče, ko odloča o morebitni tožbi za razveljavitev arbitražne odločbe.

IV. Prenehanje pogodbe o arbitraži(1) z izdajo arbitražne odločbe;(2) s sporazumno razvezo obeh strank;(3) z razveljavitvijo na podlagi vložene tožbe – sklenjena pogodba o arbitraži se

lahko razveljavi, če jo stranka uspešno izpodbija s tožbo. Do tega pride v naslednjih primerih: 1) ena stranka ne izrabi pravice do imenovanja arbitra – v tem primeru lahko

sama vloži tožbo za razveljavitev, če pa tega ne stori, lahko druga stranka: predlaga okrožnemu sodišču imenovanje arbitra; ali zahteva s tožbo razveljavitev pogodbe o arbitraži.

2) stranki se ne moreta poenotiti o izbiri skupnega arbitra;3) v pogodbi imenovani arbiter noče ali ne more prevzeti dolžnosti;4) pri arbitražnem glasovanju ni možno doseči potrebne večine glasov.

V. Imenovanje in izločitev arbitrovŠtevilo arbitrov mora biti vedno LIHO. Če v pogodbi ni določeno drugače, imenuje vsaka stranka enega arbitra in ta dva izvolita predsednika arbitraže.Koga je možno imenovati za arbitra? To določajo pravilniki stalnih arbitraž. Pravilnik Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici določa, da mora imeti arbiter posebno znanje in izkušnje s pravnega, ekonomskega ali drugega področja.

Razlogi za izločitev arbitra:● arbiter se mora sam izločiti, če so podani razlogi za izločitev sodnika; in● izločitev arbitra lahko zahtevata stranki, če so podani razlogi za izločitev sodnika.Izločitev od stranke izbranega arbitra in skupnega arbitra je možna le, če razlog za izločitev nastane ali zanj stranka zve šele po imenovanju arbitra. Arbiter mora o razlogu izločitve stranki le obvestiti (notificirati).

VI. Oblikovanje postopkaArbitrarno oblikovanje postopka = arbitri vodijo postopek, kot se jim zdi primerno.Glavna načela pri oblikovanju postopka so:(1) avtonomija strank;(2) načelo arbitrarnosti;(3) podrejena uporaba ZPP.Stalne arbitraže imajo svoja pravila o organizaciji in postopku. Z dogovorom o stalni arbitraži stranki privolita tudi v postopek. Stranki se pogosto lahko dogovorita drugače.

VII. Prisilna pravila o postopku pred arbitražoStranke ne morejo izključiti temeljnih načel sodnega postopka. Kogentna pravila obsegajo:(1) sestavo arbitraže:

1) upoštevati je treba pravila o izločitvi;(2) postopek:

2) spoštovati je treba načelo obojestranskega zaslišanja;125

3) upoštevati je treba prisilne predpise o zastopanju procesno nesposobnih oseb;4) zoper priče, stranke in druge osebe, ki sodelujejo v postopku, arbitraža ne

more upo-rabiti prisilnih sredstev in izrekati kazni;(3) arbitražno odločbo:

5) upoštevati je treba pravila o sestavi, podpisu in obrazložitvi arbitražne odločbe;

(4) izpodbijanje arbitražne odločbe:6) upoštevati je treba pravila o razveljavitvi arbitražne odločbe – stranki se ne

moreta vnaprej odpovedati izpodbijanju odločbe.

VIII. Izdaja in izdelava arbitražne odločbeStranki se lahko dogovorita, katero materialno pravo naj arbitraža uporabi (posebej v sporih z mednarodnim elementom). Če dogovora ni, se uporabi pravo države, kjer ima arbitraža sedež.

Neposredno odločanje po načelih pravičnosti (ex aequo et bono) = arbitri odločajo nepo-sredno po moralnih pravilih, ki vsebujejo merila, kaj je pravično in kaj ne. V tem okviru so arbitri vezani na pravila javnega reda. Stranki jih lahko pooblastita, da za odločanje uporabijo:● dobre poslovne običaje; ali● običajno pravo, ki se razvilo v okviru določenih gospodarskih asociacij (lex

mercatoria).

Arbitri odločajo z večino glasov. Pogodba o arbitraži lahko določi soglasno odločanje. Če ni možno doseči potrebne večine, arbitraža obvesti stranko, ki lahko od sodišča zahteva razvelja-vitev pogodbe o arbitraži.

Če se stranki drugače ne dogovorita, mora biti arbitražna odločba obrazložena. Podpišejo jo vsi arbitri. Arbiter lahko podpis odreče, kar se zapiše na odločbo.Prepisi odločbe se strankam vročijo na sodišču, koder ima arbitraža sedež. Stalne arbitraže vročajo same.Arbitražna odločba ima moč pravnomočne sodbe in je izvršilni naslov. Stranki se lahko dogo-vorita, da se odločba izpodbija pred arbitražo višje stopnje.

IX. Izpodbijanje arbitražne odločbeArbitražni postopek je večinoma enostopenjski, ker pravilniki stalnih arbitraž izključujejo pritožbo. Proti arbitražnim odločbam je vedno dovoljena tožba na razveljavitev. Na tožbo stranke se arbitražna odločba izreče za neveljavno.

Razlogi za izpodbijanje:(1) 1) pogodba o arbitraži ni bila sklenjena; ali

2) pogodba o arbitraži je bila neveljavna.(2) glede sestave arbitraže ali sprejema odločbe je bila kršena določba ZPP ali

pogodbe;(3) pri izdelavi arbitražne odločbe je sodeloval arbiter, ki:

1) bi po zakonu moral biti izločen; ali2) je bil s sklepom sodišča izločen.

(4) stranki z nezakonitim postopanje, zlasti opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravna-vanja pred sodiščem;

(5) 1) kršitev procesnih predpostavk o sposobnosti biti stranka; 2) kršitev pravil o zastopanju:

pravne osebe ni zastopal po zakonu upravičeni zastopnik; pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik;

126

zakoniti zastopnik ni imel posebnega dovoljenja za pravdo ali posamezna pravdna dejanja ter ni prišlo do poznejše odobritve;

pooblaščenec stranke ni imel pooblastila ter ni prišlo do poznejše odobritve.

(6) 1) arbitražna odločba ni bila obrazložena po določilih zakona; 2) izvirnik in prepisi arbitražne odločbe niso podpisani po določilih zakona.

(7) arbitraža je prekoračila meje svojih nalog;(8) izrek arbitražne odločbe nerazumljiv ali v nasprotju sam s sabo;(9) arbitražna odločba je v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije;(10)1) do arbitražne odločbe je prišlo zaradi kaznivega dejanja:

priče ali izvedenca; arbitra; stranke, zakonitega zastopnika ali pooblaščenca; ali drugega udeleženca v postopku.

2) arbitražna odločba se opira na ponarejeno listino ali listino s potrjeno neresnično vse-bino.

Med izpodbojnimi razlogi spada med kršitev materialnega prava le kršitev javnega reda RS. Sem spada ustava, ki prepoveduje dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco.Če arbitraža ni uporabila materialnega prava po volji strank, je odločbo možno izpodbijati zaradi kršitve pogodbe o arbitraži.

Kaj se zgodi po razveljavitvi arbitražne odločbe? Obstajata 2 stališči:● arbitražni senat je nalogo opravil, zato je za novo odločanje pristojno sodišče, ki

bi bilo pristojno brez sklenitve pogodbe o arbitraži (to stališče zastopa slovenska sodna praksa);

● arbitražni senat naloge ni opravil, ker je njegova naloga izdati veljavno odločbe – postopek je treba ponoviti pred arbitražnim senatom (to ni vedno možno, zato je treba odpraviti pomanjkljivosti arbitražnega postopka, zaradi katerih je prišlo do razveljavitve).

f) Postopek v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otrokiI. Urejanje zakonskih sporov in sporov iz razmerij med starši in otroki v ZPPBolje bi bilo, če bi bil postopek urejen v posebnem zakonu. Velja izhodišče, da mora sodišče po uradni dolžnosti ukreniti vse potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok ter drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese.

II. Pojem zakonskih sporov in sporov iz razmerij med starši in otrokiZakonski spori so spori o razvezi in razveljavitvi zakonske zveze.Spori iz razmerij med starši in otroki so: ● spori o ugotovitvi ali izpodbijanju očetovstva (paternitetni spori); ● spori o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok ter polnoletnih oseb, nad

katerimi je podaljšana roditeljska pravica, ne glede na to, ali se rešujejo samostojno ali skupaj z zakonskimi oz. paternitetnimi spori; in

● spori o varstvu in vzgoji otrok, kadar starši ne živijo skupaj.

III. Načela postopka v zakonskih sporihDružina je življenjska skupnost staršev in otrok, ki uživa zaradi koristi otrok posebno varstvo.a) Načelo dispozitivnosti in oficialnostiNačelo oficialnosti je uveljavljeno v večji meri. Načelo dispozitivnosti – :● zakonski spori se začnejo

127

○ na podlagi tožbe za razvezo ali predloga za sporazumno razvezo, ○ na podlagi tožbe za razveljavitev zakonske zveze.Možna so dispozitivna dejanja – umik tožbe ali predloga.

● spori med starši in otroki se začnejo na podlagi tožbe.Načelo oficialnosti se izraža v naslednjih institutih:(1) sodišče mora v zakonskih sporih ter sporih med starši in otroki po uradni

dolžnosti ukreniti vse potrebno, da se zavarujejo pravice in interesi otrok ter drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese.V sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok senat ni vezan na posamezne zahtevke. Lahko odloči tudi brez postavljenega zahtevka, če tako določa zakon.

(2) sodišče lahko po uradni dolžnosti izda:1) začasno odredbo o varstvu in preživljanju otrok; in2) začasno odredbo, s katero enemu ali obema staršema prepove osebne stike.

(3) NE uporabljajo se dejanja, ki predstavljajo materialno dispozicijo z zahtevkom:1) določbe o sodbi na podlagi pripoznave;2) določbe o sodbi na podlagi odpovedi; in3) določbe o sodbi na podlagi pripoznave – stranke lahko sklenejo sodno

poravnavo glede varstva, vzgoje in preživljanja otrok, vendar senat ne dovoli poravnave, če ugotovi, da ni v skladu z interesi otroka.

(4) pri razvezi zakonske zveze sodišče po uradni dolžnosti odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok, četudi ni bil postavljen ustrezen zahtevek (če je bil zahtevek postavljen, sodišče nanj ni vezano);

(5) pri sodbi o ugotovitvi očetovstva odloči sodišče po uradni dolžnosti tudi o preživljanju otrok brez ustreznega zahtevka, če je to potrebno glede na okoliščine (če je bil zahtevek postavljen, sodišče nanj ni vezano).

b) Razpravno in preiskovalno načeloBolj je uveljavljeno preiskovalno načelo. Senat lahko zaradi varstva otrok in drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese: ● ugotavlja tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale; in● zbere podatke, potrebne za odločitev – osebe in organizacije, ki razpolagajo s

temi podatki, so sodišču dolžne dati podatke tudi proti volji osebe, na katero se podatki nanašajo.

c) Načelo tajnostiJavnost je vedno izključena po samem zakonu.

d) Podrejena uporaba ZPPVeljajo določbe ZPP, če v posebnem poglavju (XXVII. poglavje) o zakonskih sporih ni posebnih določb. Pri tem je treba upoštevati izhodišče, da mora sodišče ukreniti vse potrebno za zavarovanje pravic in koristi otrok ter drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti zase.

IV. Potek postopka, posebnosti procesnih institutova) Procesna sposobnost in sodelovanje mladoletnika v postopkuKonvencija ZN o otrokovih pravicah vsebuje 2 pomembni določbi za nastopanje otroka:(1) če gre za postopek ločitve otroka od staršev, mora otrok imeti možnost

sodelovanja v postopku in izraziti svoje mnenje;(2) otrok, ki je sposoben oblikovati lastno mnenje, mora imeti pravico to mnenje

prosto izraziti v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku – otroku gre pravica do zaslišanja, ki je lahko neposredno ali prek ustreznega zastopnika.

128

Sodišče mora otroku, ki je dopolnil 15 let ter je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja. Zakoniti zastopnik lahko opravlja dejanja v postopku le, dokler otrok ne izjavi, da sam prevzema pravdo.

Otroku, starejšemu od 15 let, ki je v postopku izrazil svoje mnenje, sodišče vroči odločbo, proti kateri ima otrok pravico vložiti pritožbo.

Otroka, mlajšega od 15 let ali starejšega, ki je po presoji sodišča nesposoben razumeti pomen in posledice svojih pravnih dejanj, zastopa zakoniti zastopnik.Če je otrok dopolnil 10 let ter je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, ga mora sodišče na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in njegovi pravici, da izrazi mnenje. Glede na starost in druge okoliščine sodnik povabi otroka na neformalen razgovor s sodelovanjem Centra za socialno delo ali šolskega svetovalnega delavca. Na razgovoru je lahko navzoča oseba, ki si jo otrok sam izbere. O razgovoru se sestavi zapisnik (ali zvočni posnetek). Zaradi varstva otrokovih koristi lahko sodišče odloči, da se staršem ne dovoli vpogled v zapisnik (poslušanje posnetka).Sodišče na mnenje otroka ni vezano, temveč odloči po presoji njegovih koristi.

b) Legitimacija za tožboPostopek v zakonskih sporih se začne s tožbo. Postopek za razvezo se lahko začne tudi na podlagi predloga obeh zakoncev za sporazumno razvezo.

Tožbo za razveljavitev zakonske zveze lahko vložijo:(1) oba zakonca, če je bila zakonska zveza sklenjena v trenutku duševne prizadetosti

ali nerazsodnosti enega zakonca, ki je pozneje prenehala;(2) prizadeti zakonec, če je bila zakonska zveza sklenjena pod prisilo ali v zmoti;(3) oba zakonca, njuni dediči in druge zainteresirane osebe:

1) če pri sklenitvi zakonske zveze nista bila navzoča oba zakonca ali en zakonec in pooblaščenec drugega;

2) če zakonska zveza ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja.(4) oba zakonca, njuni dediči, druge zainteresirane oseb in državni tožilec:

1) če ni prišlo pred pristojnim organom (matičarjem) do soglasne izjave dveh oseb različnega spola, da sklepata zakonsko zvezo;

2) če je bila zakonska zveza sklenjena v trenutku duševne prizadetosti ali nerazsodnosti enega zakonca, ki pozneje NI prenehala;

3) če so zakonsko zvezo sklenili sorodniki, ki je ne smejo.V vseh zgornjih primerih pravica tožbe na razveljavitev ne zastara.Pravica do tožbe na razveljavitev ne preide na dediče (razen če imajo samostojno pravico do tožbe), vendar smejo dediči nadaljevati začeti postopek.

(5) starši ali skrbnik, če je zakonsko zvezo sklenila oseba, mlajša od 18 letPredlog za sporazumno razvezo lahko vložita le oba zakonca. Tožbo za razvezo lahko vloži le en zakonec. Pravica tožbe ne preide na dediče, vendar smejo dediči nadaljevati že začeti postopek, da bi dokazali utemeljenost tožbe, pri čemer je treba zahtevek iz konstitutivnega spremeniti v deklaratornega.Tožbo za ugotovitev očetovstva izvenzakonskega otroka lahko vložijo:(1) mati v otrokovem imenu, dokler izvršuje roditeljsko pravico;(2) otrokov skrbnik s privolitvijo Centra za socialno delo;(3) otrok v 5 letih od dneva polnoletnosti.Tožbo za ugotovitev očetovstva je možno vložiti tudi največ 1 leto po smrti domnevnega očeta.Tožbo za izpodbijanje očetovstva lahko vložijo:

129

(1) mož otrokove matere, za katerega velja presumpcija očetovstva, v roku 1 leta od dneva, ko je zvedel za okoliščine, ki vzbujajo sum, da otrok ni njegov, vendar najkasneje 5 let po rojstvu otroka;

(2) otrok v 5 letih od dneva polnoletnosti;(3) moški, ki misli, da je oče otroka, v roku 1 leta od dneva vpisa očetovstva v

matično knjigo.c) Predlog za sporazumno razvezo

Zakonca lahko predlagata sporazumno razvezo, če:● sta se dogovorila:

(1) o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok, in(2) o preživljanju nepreskrbljenega zakonca, ki nima sredstev za življenje, je

nesposoben za delo ali je nezaposlen brez možnosti zaposlitve; ter● predložita pisni po sodniku overjeni sporazum o delitvi skupnega premoženja.

Treba je predložiti 1. sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok, in 2. sporazum o delitvi skupnega premoženja. Če predlogu za sporazumno razvezo nista priložena oba sporazuma, sodišče vrne vlogo v dopolnitev in zanjo postavi rok. Če rok za dopolnitev poteče brez uspeha, se šteje vloga za umaknjeno.Sodišče ne raziskuje dejanskega stanja, vendar preveri, ali je sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju sklenjen v korist otrok.

d) Druga pravila v postopkuSvetovalni razgovor ima namen pomagati zakoncema v veljavi obdržati zakonsko zvezo. Predlog oz. tožbo za razvezo pošlje sodišče Centru za socialno delo, ki opravi svetovalni razgovor v skladu z zakonom. Svetovalnega razgovora ni, če:● je en zakonec duševno bolan ali nesposoben za razsojanje,● živita en ali oba zakonca v tujini,● se zahteva razveza zaradi pogrešanosti zakonca,● zakonca nimata skupnih otrok pod roditeljsko pravico.

Če zakonec, ki je vložil tožbo za razvezo, ali zakonec, ki je vložil predlog za sporazumno razvezo, ne prideta na svetovalni razgovor, se šteja, da sta tožba oz. predlog umaknjena. Drugače sodišče nadaljuje postopek po prejemu poročila Centra za socialno delo o svetovalnem razgovoru.Če eden izmed zakoncev odstopi od predloga za sporazumno razvezo, sodišče ustavi postopek.

Začasne odredbe v zakonskih in družinskih sporih so:(1) začasna odredba o varstvu in preživljanju skupnih otrok,(2) začasna odredba o prepovedi stikov enega ali obeh staršev z otroki,(3) začasna odredba o preživljanju zakonca (samo v zakonskih sporih),(4) začasna odredba o izselitvi zakonca iz skupnega stanovanja, če je to potrebno, da

se prepreči nasilje (samo v zakonskih sporih).

O stroških postopka odloči senat po prostem poudarku.Ne obstaja nobena omejitev pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov – stranki lahko navajata dejstva in predlagata dokaze tudi po prvem naroku za glavno obravnavo ter v pritožbenem postopku.

Olajšava dispozitivnih dejanj:● tožbo za razvezo lahko tožnik umakne:

○ brez privolitve toženca do konca glavne obravnave,○ s privolitvijo toženca do pravnomočnega konca postopka.

130

● predlog za sporazumno razvezo lahko zakonca umakneta do pravnomočnega konca postopka.

Pravno nasledstvo – v zakonskih sporih lahko dediči v 6 mesecih nadaljujejo začeti postopek z zahtevkom, naj sodišče ugotovi utemeljenost tožbe za razvezo oz. razveljavitev.

Pritožbeni razlogi so omejeni – razvezna sodba na podlagi predloga za sporazumno razvezo se lahko izpodbija le:(1) zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka,(2) zaradi strankine vložitve predloga pod vplivom zmote, sile ali zvijače,(3) zaradi neizpolnjenosti zakonskih pogojev za sporazumno razvezo.

V zakonskih sporih ni dovoljena revizija. Ni možna razveljavitev ali sprememba sodbe o razvezi ali razveljavitvi zakonske zveze na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ali predloga za obnovo postopka. Izredna pravna sredstva so možna le glede drugih vprašanj – npr. preživljanje zakonca. Nikakor ni možno obnoviti postopkov odločanja o varstvu in vzgoji otrok, ker sodišče na zahtevo bivšega zakonca ali Centra za socialno delo, izda novo odločbo o varstvu in vzgoji, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka.

V sodbi, ki ugotovi očetovstvo, sodišče brez ustreznega zahtevka odloči tudi o preživljanju otroka. Če je zahtevek postavljen, sodišče nanj ni vezano.

131

D R U G I D E L : IZVRŠILNI POSTOPEK

1. Splošni pojmi sodnega izvršilnega postopka

a) Sodni izvršilni postopek in sodno izvršilno pravo:I. pojem sodnega izvršilnega postopkaIzvršilni postopek je sodni nepravdni postopek in sodišče v njem izdaja odločbe za katere veljajo ista splošna pravila kot za druge sodne odločbe. Poglavitna sodna odločba je sklep o izvršbi, sodišče pa sprejema tudi druge procesne sklepe, ki uravnavajo tek izvršbe.

V ožjem smislu pomeni izvršba delovanje za dokončno neposredno realizacijo upnikove terjatve na podlagi izvršljive listine. ZIZ posebej ureja postopek zavarovanja namenjen zavarovanju zahtevkov, ki še niso izvršljivi, s ciljem, da dolžnik ne bi predhodno onemogočil njihove poznejše izvršitve.

II. vrste izvršbe Specialna in generalna izvršbaPredmet specialne izvršbe je posamezen premoženjski predmet dolžnika, ki se lahko uporabi za poplačilo upnikove terjatve. Ta premoženjski predmet se poprej določi v predlogu za izvršbo. Če se pojavi več upnikov se ti poplačajo po vrstnem redu, kakor so se prijavili kot upniki. V nasprotju z upnikovim interesom, da bi se v čim večji meri poplačal iz celotnega dolžnikovega premoženja, je v specialni izvršbi treba dolžniku pustiti dovolj sredstev za nadaljnjo eksistenco. Temu namenu služijo omejitve izvršbe.

Zaradi nesolventnosti ali prezadolženost dolžnika so lahko izpolnjeni pogoji za uvedbo stečaja, ki pomeni generalno izvršbo. Predmet izvršbe v stečaju je namreč celotno dolžnikovo premoženje. Upniku so v takem primeru poplačani sorazmerno,kar pomeni enakopravnost upnikov – par conditio creditorum. Torej noben upnik nima neupravičene prednosti pri poplačilu svoje terjatve. Generalna izvršba tudi omogoča začetek sankcije dolžnika v stečajnem postopku, kar ne bi bilo mogoče,če bi bili upniki poplačani po vrstnem redu, kot so se priglasili kot upniki.

Realna in personalna izvršbaRealna izvršba se vodi zoper dolžnikovo premoženje, personalna pa zoper dolžnikovo osebo. Z uvedbo kazni zapora za dolžnika ZIZ ne uvaja personalne izvršbe v obliki dolžniškega zapora, temveč je to v bistvu boj procesna sankcija, ki jo sodišče dolžniku izreče zaradi nespoštovanja odločitev sodišča. Od klasičnega dolžniškega zapora se razlikuje po več značilnostih. Poglavitna razlika je subsidiarnost zaporne kazni, saj o spremembi denarne kazni v zaporno odloči sodišče, če je ni mogoče izterjati. Zaporna kazen iz ZIZ se izvrši po določbah zakona, ki ureja izvrševanje zaporne kazni. Nasprotno je dolžniški zapor primarno sredstvo, ki ga lahko izmed sredstev izbere in takoj predlaga upnik, ki je pripravljen založiti predujem za izvajanje zaporne kazni zunaj sistema drugih kazenskih sankcij.

Denarna in naturalna izvršbaPri denarni izvršbi lahko upnik v izvršilnem postopku prisilno izterja samo denarno izpolnitev, pri naturalni izvršbi pa dobi terjatev v nedenarni obliki, kot izvira iz izvršilnega naslova. Pri naturalni izvršbi razlikujemo med: neposredno ter posredno izvršbo.

Civilna in upravna izvršba132

Razmejitev med obema vrstama izvršbe je v prvi vrsti odvisna od tega, kdo je izdal odločbo ali sestavil listino, ki je izvršilni naslov, nato pa od predmeta izvršbe. Novela ZOZ možnosti izvršbe na podlagi upravnih odločb izrecno ne omenja več. Tudi pri naštevanju izvršilnih naslov in na drugih mestih novela ZIZ upravnih odločb in poravnav ne omenja več izrecno. Še vedno je upravna izvršba možna, če tako določa poseben zakon. Pravila ZIZ se v takem primeru uporabljajo za sodno izvršbo le glede vprašanj, ki s tem posebnim zakonom niso urejena. Subsidiarna uporaba pravil ZIZ za upravno izvršbo ni predvidena niti v ZIZ niti po predpisih, ki urejajo upravno izvršbo.

2. Subjekti izvršilnega postopka

a) Sodišča in drugi organiI. Sodišče in drugi organi postopkaprocesni subjekt, ki primarno vodi postopek izvršbe in zavarovanja je sodišče. Za odločanje je pristojen sodnik posameznik. Posamezna dejanja zunaj naroka pa lahko opravlja sodni referent. Sodni referenti so pristojni tudi za prvo odločanje v denarnih izvršbah. Na splošno za vse sodne postopke, tudi za izvršilnega velja, da je opravljanja določenega pravnega dela prepuščeno strokovnim sodelavcem. Določene pristojnosti v postopku izvršbe in zavarovanja pridobivajo tudi notarji, ki lahko a opravo posameznih dejanj pooblastijo izvršitelje.

Za izvedbo dejanj izvršbe in zavarovanja v posamezni izvršilni zadevi ali zadevi zavarovanja sodišče določa zasebne izvršitelje..V nekaterih primerih izvršbe ni mogoče opraviti brez policijske asistence.

II. Ureditev pristojnostiPristojnost v objektivnem smislu pomeni, da posamezna pravna zadeva sodi v delovno področje določnega organa. V subjektivnem smislu pa je pristojnost dolžnost določenega organa opravljati dejavnost v okviru pooblastil. Tej dolžnosti se državni organi ne morejo izogniti. Ker niso nosilci pravic, nimajo subjektivne pravice za odklonitev pristojnosti.

ZIZ za dovolitev in izvedbo izvršbe oz. zavarovanja določa pristojnost istega sodišča. Izjema je primer v postopku zavarovanja, ko začasno odredbo izda sodišče med pravdnim ali drugim sodnim postopkom (dovolilno sodišče). Sklep o začasni odredbi je namreč tud sklep o dovolitvi izvršbe, ki jo na podlagi tega sklepa opravi drugo sodišče.

Stvarna pristojnostPravilo o stvarni pristojnosti pove, kateri organ naj rešuje določeno vrsto pravne zadeve. K stvarni pristojnosti sodi tako razmejevanje med sodišči in upravnimi organi, med sodišči splošne pristojnosti in arbitražami ali drugimi specializiranimi sodišči kot razmejevanje med različnimi sodišči splošne pristojnost.Stvarno pristojnost lahko opredelimo na podlagi narave določene zadeve ali na podlagi vrednosti predmeta ali na podlagi izrecne določitve v zakonu, da je za določeno pravno zadevo ne glede na njeno naravo in vrednost predmeta pristojen določen organ. Za zadeve izvršbe in zavarovanja je načelno predvidena pristojnost okrajnega sodišča, kadar zakon ne določa drugače.

V sporih, ki nastanejo v zvezi z izvršilnim postopkom, se stvarna pristojnost določa po splošnih pravilih za pravdni postopek na podlagi vrednosti oz. vrste spora.

133

Funkcionalna pristojnostFunkcionalna pristojnost je podvrsta stvarne pristojnosti. Pravila funkcionalne pristojnosti urejajo, katera sodišča so pristojna za odločanje v posameznih procesnih fazah. Pravosodni organi lahko izvršujejo različne naloge, ki si medsebojno sledijo ali pa se izključujejo. Pravila funkcionalne pristojnosti razmejujejo ta razločna procesna opravila. Sodišča splošne pristojnosti so organizirana stopenjsko.

V izvršilnem postopku je uveljavljen poseben sistem pravnih sredstev. Kot poglavitno dolžnikovo pravno sredstvo je predviden nedevolutivni ugovor,o katerem odloča sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi. O pritožbi proti sklepi o ugovoru odloča višje sodišče. Pritožba je tudi v drugih primerih devolutivno redno pravno sredstvo.

Krajevna pristojnostPo določitvi stvarne pristojnosti je treba ugotoviti še, katero izmed več sodišč iste vrste naj rešuje konkretno zadevo. Pravila o krajevni pristojnosti v postopku izvršbe in zavarovanja temeljijo na načelu naj bo pristojno tisto sodišče,ki bo najlažje opravilo izvršbo. To je praviloma sodišče, na območju katerega so stvari ali pravice, ki so predmet izvršbe (forum rei sitae).Iz te navezne okoliščine je izpeljana rešitev, da je za izvršbo na nepremičnine pristojno sodišče, na območju katerega se zanje vodi zemljiška knjiga. Če se vodi izvršba na terjatve oz. na delež družbenika v gospodarski družbi, je pristojno tisto sodišče, ki je splošno krajevno pristojno za dolžnika po njegovem prebivališču ali sedežu. Izjema je izvršba na terjatev, da se izroči ali dobavi neka stvar za katero je pristojno sodišče po legi stvari.

V izvršilnem postopku poznamo tudi atrakcijo pristojnosti. Tako ZIZ odpravlja nejasnost glede krajevne pristojnosti, če je predlaganih več sredstev izvršbe z območja več sodišč. Torej če je predlaganih več sredstev izvrše z območja več sodišč je pristojno tisto sodišče, ki je krajevno pristojno za odločanje po prvem navedenem sredstvu.

Pristojnost je v izvršilnem postopku izključena, razen v primeru pomožne pristojnosti pri izvršbi na premičnine. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine veljajo pravila kot v pravdnem postopku.

Mednarodna pristojnostSlovensko sodišče kje izključno pristojni za dovolitev in izvedbo izvršbe, če se ta opravlja na območju RS

III. Sodnik in sodno osebje Sodnik posameznikSodnik posameznik na izvršilnem oddelku okrajnega sodišča vodi postopek na prvi stopnji in izdaja odločbe. Odloča tudi o ugovoru, ki je pravno sredstvo dolžnika proti sklepu o izvršbi oz. zavarovanju. O pritožbi odloča višje sodišče v senatu 3 sodnikov. Tudi za sodnika v izvršilnem postopku veljajo določbe ZPP o izločitvi.

Sodni referentZa vodenje postopkov in prvo odločanje v zadevah denarnih izvršb imajo sodišča prve stopnje določeno število sodnih referentov. Proti njihovi odločitvi je vselej dovoljeno pravno sredstvo, o katerem odloča sodnik istega sodišča. Sodni referent v izvršilnem postopku kot specializirani sodni uslužbenci opravljajo posamezna dejanja zunaj naroka. Zakon je nanje prenesel opravljanje določenih dejanj, vendar so pri tem vezani na navodila sodnika, ki je za zadevo pristojne po

134

dodelitvi kot zakoniti sodnik. Sodnik po lastni presoji v težjih zadevah sam opravi določena dejanja, ki bi jih sicer lahko opravil referent.

IzvršiteljiSodne izvršitelje so po uveljaviti ZIZ zamenjali zasebni izvršitelji, ki jih imenuje minister za pravosodje za območje okrajnega sodišča. V posamezni zadevi so postavljeni s sklepom izvršilnega sodišča. Podrobnejša pravila so predmet podzakonskega akta (pravilnik ) . ZIZ izvršiteljem podeljuje položaj javne službe. Listine, ki jih v okviru svoje pristojnosti izdaja, imajo naravo javnih listin.

Z vidika pravnoorganizacijske oblike delovanja pa so izvršitelji opredeljeni kot osebe, ki opravljajo samostojen poklic. Za vprašanja, ki niso posebej urejena, se smiselno uporabljajo pravila, ki veljajo za samostojne podjetnike. Izvršiteljev položaj temelji na odločbi o imenovanju in je razviden iz evidence pri ministru za pravosodje. Pri opravljanju dejavnosti se legitimira z identifikacijskimi znaki,določenimi z zakonom.

Izvršitelj odgovarja za svoje obveznosti sam, z vsem svojim premoženjem. Zato je dolžan skleniti zavarovalno pogodbo za morebitno škodo, za katero je odgovoren v zvezi z opravljanjem službe.

Izvršitelji v prvi vrsti opravljajo neposredna izvršilna dejanja.

Pogoji in naloge:Izvršitelj mora biti sposoben opravljati dejavnost in biti vreden javnega zaupanja, saj izvršuje javna pooblastila. Zato je zakonodajalec upravičen določiti objektivne in subjektivne omejitvene pogoje za imenovanje, kot so državljanstvo RS, poslovna sposobnost, zdravstvena zmožnost, izobrazba, delovno izkušnje, in oprema er prostori. Potrebna je tudi moralna primernost za opravljaje službe. Dodaten pogoje je strokovna izobrazba univerzitetnega diplomiranega pravnika.

b) Stranke in udeleženci izvršilnega postopka pojem strankePo ZIZ izraz stranka označuje upnika in dolžnika, izraz udeleženec pa osebo, ki v postopku izvršbe ali zavarovanja uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, pa ni stranka v postopku. V izvršilnem postopku nastopata dve stranki z nasprotujočimi si interesi, za kateri se v večini pravnih redov uporabljata izraza upnik in dolžnik. V nasprotju s pravdnim postopkom, v katerem je treba v določenih okvirih vsakomur priznati zatrjevano procesno legitimacijo, vprašanje stvarne legitimacije pa sodišče rešuje šele v okviru odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka, mora sodišče v izvršilnem postopku hkrati odločiti tako o procesni kot tudi o stvarni legitimaciji.

Upnikov je lahko več, kar se dogaja zlasti pri izvršbi na neprmeičnine. S tem niso mišljeni upniki, ki so že v izvršilnem naslovu navedeno kor sosporniki. Sodelovanje več upnikov omogoča institut pristopa k izvršbi. Po zaznambi sklepa o izvršbi sodišče ne more opraviti posebne izvršbe, ki jo je za kakšno drugo terjatev dovolilo na isto nepremičnino, temveč mora upnik druge terjatve stopiti v že začet izvršilni postopek. K že začeti izvršbi je mogoče pristopiti do pravnomočnosti sklepa o domiku nepremičnine kupcu. Poznejši upnik pa vstopi šele z izdajo sklepa o izvršbi, ne glede na to, kdaj je vložil predlog.

pojem udeležencevIzvršilni postopek pozna še udeležence, ki se od strank razlikujejo, ker ne morejo začeti postopka, temveč vstopijo v že začeti postopek, da bi zavarovali svoj pravni

135

položaj. To so udeleženci v materialnem smislu, ki lahko npr. vložijo ugovor zoper sklep o izvršbi, s katerim se posega v njihove pravice (ugovor tretjega) .

Pri izvršbi na nepremičnine je spet posebej urejen položaj drugih oseb, ki niso stranke v tem postopku. Poleg upnikov se namreč poplačajo tudi druge osebe, ki prav tako spadajo v kategorijo udeležencev.

Med udeležence spadajo še nekatere drug osebe, ki niso stranke niti upravičenci do poplačila, pa vendar uveljavljajo kakšno osojo pravico ali pravno korist. To so imetniki zakonite predkupne pravice, imetniki vknjižene pogodbene predkupne pravice, potencialni kupci (udeleženci dražbe), dejanski kupci nepremičnine in najemniki v prodanih nepremičninah.

sposobnost biti stranka, udeleženecBiti nosilec pravic in dolžnosti. -neobstoj stranke zaradi smrtiIzvršilni postopek ni dopusten, če ne obstajata obe stranki. Tudi če se postopek vodi po uradni dolžnosti in nimamo predlagatelja v procesnem smislu, obstaja stranka, v korist katere se izvršba vodi ( država).

Če zavezanec iz izvršilnega naslova v času vložitve predloga ni več živ, ni mogoče vložiti predloga proti osebi, ki ne obstaja, temveč le proti njenim dedičem, če je razmerje podedljivo.

procesno nasledstvoSmrti strankeKadar stranka umre med postopkom, pride do procesnega nasledstva in na njeno mesto morajo vstopiti njeni dediči, če se na predpisan način dokažem da je prišlo do nasledstva. Nov upnik ali dolžnik morata izvršbo prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopita vanjo. Prenehanje pravne osebePravne osebe prenehajo z izbrisom i registra, v katerem se vodijo ali na podlagi statusnega preoblikovanja. Izvršba proti osebno odgovornemu družbenikuMožnost izvršbe na podlagi izvršilnega naslov, izdanega proti družbi z neomejeno odgovornostjo ali komanditni družbi, neposredno proti družbeniku, ki je osebno odgovoren, če upnik z izbrisom iz sodnega registra dokaže, da je tisti, proti kateremu predlaga izvršbo še družbenik. Singularno nasledstvoPrehod terjatve ali obveznosti na nekoga, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot upnik ali dolžnik, se v izvršilnem postopku upošteva tudi, če temelji na singularnem naslovu. Pomembno je, da pravni posel ali odločba zajemata konkretno terjatev ali obveznost iz izvršilnega naslova. Dokaz prehoda je javna listina ali po zakonu overjena listina.Č tega dokaza ni mogoč epredložiti, ima naslednik možnost prehod dokazati s tožbo v pravdi.

Procesna sposobnost strank, udeležencevSmiselna uporaba ZPP o pravdni sposobnosti, ki pravi, da je stranka procesno sposobna v mejah svoje poslovne sposobnosti.

zastopanjeS pojmom zastopanje razumemo tako delovanje zakonitega zastopnika kot tudi pooblaščenca.Zakoniti zastopnik

136

Stranko, ki nima popolne poslovne sposobnosti ali ustrezne delne poslovne sposobnosti mora zastopati zakoniti zastopnik. Izvršilni sodnik pa mora po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti, ali je udeleženec procesno sposoben oz. ali procesno nesposobno stranko zastopa njen zakoniti zastopnik, in če je to potrebno, ali ima posebno dovoljenje. Skrbnik odsotne osebe ali neznanega lastnika premoženjaTa redna možnost v okviru skrbništva za posebne primere omogoča postavitev skrbnika nekomu. Čigar prebivališče je neznano. Postavi ga center za socialno delo, ko izve, da je to potrebno, torej lahko tudi na pobudo upnika. Začasni zastopnikTudi v izvršilnem postopku se lahko pojavi potreba po zastopanju stranke, bodisi zaradi procesne nesposobnosti, ker ni znano njeno prebivališče ali ker je v tujini. Postavitev začasnega zastopnika je izraz načela ekonomičnosti in pospešitve postopka. OD zakonitega zastopnika se razlikuje v tem, da je postavljen z odločitvijo sodišča, ni stalen in so njegove pristojnosti začasne in vezane na določen postopek. Pooblastilo začasnega skrbnika temelji na sklepu sodišča. Postulacijska sposobnostJe sposobnost stranke, da sama brez pooblaščenca neposredno opravlja procesno učinkovita dejanja. Stranka mora v postopku zaradi izredni pravnih sredstev zastopati odvetnik, razen v primeru, ko ima sama opravljen pravniški državni izpit. V izvršilnem postopku sta možni zahtevi za varstvo zakonitosti in izjemoma obnova postopka.

pooblaščencipred okrajnim sodiščem lahko strani po pooblastilu zastopa vsak, ki je poslovno sposoben. V postopku pred okrožni, višjim in vrhovnim sodiščem, če slednje ne odloča v postopku o izrednih pravnih sredstvih zadostuje, da je pooblaščenec pravnik z državnim izpitom. Če vrhovno sodišče odloča o izrednih pravnih sredstvih, velja obvezno odvetniško zastopanje. Tudi odvetniški kandidati in pripravniki so pri zastopanju omejeni, vendar lahko odvetnika v postopku pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem nadomešča odvetniški kandidat, ki je pri njem zaposlen, pred okrajnim sodiščem in v gospodarskih sporih pred okrožnim sodiščem do vrednosti 2.000000 SIT pa tudi odvetniški pripravnik, ki dela v njegovi pisarni. Glede na to lahko kandidat in pripravnik nadomeščata odvetnika tudi v izvršilnem postopku. V preostalem pa veljajo pravila ZPP.

3. Izvršilni naslov

a) Pojem in vrste izvršilnega naslovaI. Izvršilni naslovizvršilni naslov je kvalificirana javna listina, na podlagi katere je mogoče zahtevati prisilno izvršitev terjatve, ki je v njej ugotovljena.

Izvršilni naslov kot procesna predpostavka za dopustnost izvršbe predstavlja domnevo, da obstaja terjatev, ki je v njem ugotovljena, in da so v njem navedene stranke legitimirane za izvršbo.

Na obstoj izvršilnega naslova pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka. Tudi če je izvršilni naslov med postopkom pravnomočno odpravljen (upravna odločba), razveljavljen, spremenjen, izrečen za neveljavnega (razveljavitev sodne odločbe, poravnave, ugotovitev ničnosti pravnega posla iz notarskega zapisa) ali je razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti, sodišče ustavi izvršbo in razveljavi opravljena izvršilna dejanja, če s tem niso prizadete pridobljene pravice.

137

Če je bila izvršba že opravljena, lahko iz istih razlogov, dolžnik zahteva nasprotno izvršbo.

II. IzvršljivostIzvršljivost je lastnost listine, ki omogoča prisilno izvršitev terjatve, ki je ugotovljena v listini. Razlikovati moramo izvršljivost kot lastnost listine od izvršljivosti, ki je lastnost terjatve. Obe pa nastopita hkrati, saj je pogoj za izvršljivost terjatve, da je ugotovljena v izvršilnem naslovu.

Izvršilni naslov so lahko samo listine dajatvene narave. Izjema so davčne ugotovitvene odločbe. Ugotovitev obstoja dolga sicer ne zadostuje, če ni hkrati zavezancu naloženo, da je obveznost dolžan izpolniti. Pri davčnih odločbah se obveznost domneva.

Izvršljivost lahko pridobi tudi samostojni del listine, če v preostalem delu zahtevani pogoji še niso izpolnjen. Pri kumulaciii več zahtevkov ali pri deljivi obligaciji lahko izvršljivost nastopi tudi samo za posamezne dele odločbe ali druge listine. To pomeni, da se tudi izvršba opravi le za takšen samostojen izvršljiv del.

III. Meje preizkusa izvršilnega naslova v izvršilnem postopkuV zvezi z izvršilnim naslovom je sodišče dolžno ugotoviti le naslednje:- ali predložena listina predstavlja katero izmed v zakonu predvidenih listin, ki so lahko izvršilni naslov- ali je to avtentična javna listina, ki izpolnjuje pogoje za javno listino- ali izpolnjuje pogoje za izvršljivost- ali je izvršilni naslov primeren za izvršbo po vsebini- ali je dolžnikova obveznost možna in dopustna.

IV. Primernost izvršilnega naslova po vsebiniIzvršilni naslov je primeren za dovolitev in opravo izvršbe, če ima z zakonom določeno vsebino: navedeni obe stranki, navedene predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve obveznosti

V. Vrste izvršilnih naslovov- izvršljiva sodna odločba, sodna poravnava, arbitražna odločba in arbitraža poravnava - izvršljivi notarski zapis- druga izvršljiva odločba, seznam ali listina, za kateri zakon oz. ratificirana in objavljena mednarodna pogodba določa, da je izvršilni naslov- (SPZ)zemljiško pismo- (pomorski zakonik) razdelitvena osnova za likvidacijo skupne havarije)

4. Izvršba na podlagi verodostojne listineI. PojemIzvršba se ne dovoli samo na podlagi izvršilnega naslova, ki je rezultat nekega predhodnega postopka, v katerem je bila ugotovljena upnikova terjatev, temveč za denarne terjatve,tudi na podlagi verodostojne listine po razmeroma širokem taksativnem seznamu listin, na podlagi katerih je mogoče zahtevati izvršbo. To pomeni, da je listina verodostojna, če tako določa ZIZ.Lastnost verodostojnosti pa lahko listina pridobi tudi, če tako določa drug zakon. Tak drug zakon je SPZ, ki na novo določa, da je verodostojna listina poziv upravnika v

138

zgradbi z več etažnimi lastniki posameznemu izmed njih za plačilo stroškov upravljanja in v rezervni sklad.

Za presojo ali določena listina predstavlja katero izmed zakonsko predvidenih verodostojnih listin, ne zadostuje samo naslov listine, temveč mora listina imeti tudi vsebino, ki jo nakazuje naslov.

Na podlagi subsidiarne uporabe ZPP ugotovimo tudi, da mora biti predlogu za izvršbo priložena verodostojna listina v izvirniku ali v overjenem prepisu.

Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vsebuje tudi kondemnatorni del, v katerem sodišče dolžniku naloži, da v paracijskem roku (8 ali 3 dni) poravna terjatev, skupaj z odmerjenimi stroški, ter del, v katerem sodišče dovoli izvršbo za poplačilo teh terjatev. Temu je prilagojena tudi vsebina predloga za izvršbo. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine gre torej za 2 združena postopka v enega, in sicer se je postopek za izdajo plačilnega naloga prenesel pred izvršilno sodišče in združil s fazo dovolitve izvršbe.

II. Vrste verodostojnih listin:- faktura- menica in ček s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve- javna listina- izpisek iz overjenih poslovnih knjig- po zakonu overjena zasebna listina in- listina, ki ima po posebnih predpisih lahko tudi javna listina

5. Predmet izvršbe

a) Pojem predmeta izvršbeSo stvari in pravice, izjemoma tudi osebe na katere se nanašajo izvršilna dejanja. Izvršba se praviloma vodi zoper dolžnikovo premoženje. Velja načelo specijalne eksekucije. Upnik lahko predlaga izvršbo na kateri koli predmet (tudi, če je nesorazmerno vrednejši od terjatve), dolžnik pa sme ponuditi v izvršbo drug predmet, če ta zadošča za poplačilo.

b) Oprostitve in omejitve izvršbeZ njimi se uresničuje načelo varstva dolžnika, ali pa splošnega interesa (stvari izven prometa, stvari nujno potrebne za opravljanje dejavnosti,..).

Predmet izvršbe ne morejo biti:

1. stvari, ki niso v prometu;

2. rudno bogastvo in druga naravna bogastva;

3. objekti, naprave in druge stvari, ki so državi ali samoupravni lokalni skupnosti nujno potrebne za opravljanje njenih nalog ter premične in nepremične stvari, namenjene za obrambo države;

4. objekti, naprave in druge stvari, ki so dolžniku nujno potrebne za opravljanje javne službe;

5. druge stvari in pravice, za katere tako določa zakon.139

I. izvršba na premične stvari izvzete so:

a. stvari namenjene osebni rabi (obleka, hrana, kurjava, redi, medalje, invalidski pripomočki)b. predmeti za opravljanje poklica ali dela (delovna živina, kmetiski stroji, orodje, surovine in gorivo za tri mesece,...)c. gotovina, ki je po zakonu izvzeta iz izvršbe.č. poštne pošiljke dokler niso vročene dolžniku

II. izvršba na denarne terjatve izvzete so:

a. preživnineb. socijalne pomoči in nadomestilac. odškodnine zaradi porušenega zdravja, telesne poškodbeč. potni stroški in dnevnice

omejne so:a. osebni dohodek, nadomestilo OD, pokojnina poseči je moč po 1/3, za preživnino in odškodnino za porušeno zdravje do 1/2.b. zajamčeni dohodek do 1/4 oziroma do 1/3c. invalidnina samo za preživnino in odškodnino za zdravje do 1/2.č. dosmrtna renta in dosmrtno preživljanje na del, ki presega znesek najvišje stalne socialne pomoči na tistem območju, kjer oseba živi.

3. izvršba na nepremičnine:izvzete so:

a. kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta, če jih potrebuje za preživljanjeb. hiša z dvoriščem če v njej stanuje dolžnik

Te omejitve pa ni, če je na nepremičninah ustanovljena hipoteka.

Posebnosti za pravne osebe:izvzete so:

1. stvari zunaj prometa in naravna bogastva2. vojaška sredstva3. davščine

omejene so:1. sredstva družbeno političnih skupnosti, če so ta potrebna za opravljanje njihovih nalog2. premične stvari in pravice gospodarskih družb, v kolikor niso nujne za opravljanje dejavnosti.

6. Temeljna načela izvršilnega postopka

a.) Pregled temeljnih načelna podlagi subsidiarne uporabe določb ZPP v izvršilnem postopku veljajo temeljna načela pravdnega postopka, vendar so uveljavljena prilagojeno naravi izvršilnega postopka. V izvršilnem postopku so poleg teh uveljavljena še posebna načela, ki posegajo tudi na področje materialnega izvršilnega prava.

I. Načelo dispozitivnosti in oficialnosti- poudarjeno močneje kot v pravdnem postopku, čeprav se postopek praviloma začne na predlog upnika.

140

- Po uradni dolžnosti se uvede izvršilni postopek le v malo primerih:- za izvršitev odločb kazenskega sodišča o izrečenih denarnih kazni, o

odvzemu premoženjske koristi in predmetov, o stroških kazenskega postopka

- za izvršitev sklepov o izrečnih denarnih kaznih v civilnih postopkih- za izterjavo stroškov, ki so bili plačani iz sredstev sodišča, če tako določa

zakonko je postopek uveden, se dalje vodi po uradni dolžnosti in tak sodišče samo določa katera izvršilna dejanja bo opravilo.

V določenih primerih pa je oprava neposrednih izvršilnih dejanj še vedno odvisna od zahteve upnika. Pri izvršbi na premičnini lahko upnik predlaga samo rubež in sodišče ne sme samo postopati dalje. Šele na upnikovo zahtevo, ki jo mora sodišču posredovati najkasneje v 3 mesecih po opravljenem rubežu se opravita prodaja in poplačilo

V izvršilnem postopku ni mirovanja postopka. Sodišče opravi narok, čeprav stranke, ki so v redu povabljene nanj ne pristopijo. Pod posebnimi pogoji pa je možen odlog izvršbe. Začasno odloženi postopek sodišče nadaljuje po uradni dolžnosti.

Izvršilni postopek se konča po uradni dolžnosti z realizacijo upnikove terjatve oz. z uresničitvijo zavarovanja ali z ustavitvijo postopka. Konča pa se tudi po volji upnika, ki je umaknil predlog za izvršbo ali zavarovanje ali zaradi njegove pasivnosti, ko bi moral v roku predlagati izvršilna dejanja. Oficiozna narava izvršilnega postopka nalaga sodniku, da skrbi za ustrezno opravo izvršbe.

II. Razpravno in preiskovalno načeloV izvršilnem postopku je uveljavljena temu postopku prilagojena kombinacija preiskovalnega in razpravnega načela. Ker se uvedeni postopek vodi po uradni dolžnosti, ima preiskovalno načelo primarno vlogo.

Po preiskovalnem načelu sodišče ugotavlja dejstva, ki so povezana z uporabo kogentnih pravil in prisilnih sredstev na primer: razloge za ustavitev izvršbe, dejstva, od katerih je odvisna materialna realizacija izvršbe, kot je ugotavljanje vrednosti predmeta izvršbe. Čeprav se izvršilni postopek, potem ko je uveden, vodi po uradni dolžnosti, je vseeno v precejšni meri uveljavljeno razpravno načelo.

Nekatera dejstva sodišče ugotavlja le, če so se stranke nanje sklicevale, ne glede na to ali so ta dejstva sporna ali niso.

- katera dejstva in dokazi se upoštevajopoleg dejstev, ki so jih stranke navedle se brez posebnih omejitev upoštevajo udi dejstva,za katera je sodišče izvedlo med postopkom s poizvedbami po uradni dolžnosti.

- ugotavljanje spornih dejstevdo novele ZIZ-A je veljalo, da se v izvršbi niso mogla ugotavljati sporna dejstva, ki so se nanašala na utemeljenost opozicijskih in ekscindenčnih razlogov. V vseh teh primerih je sodišče postopek prekinilo in dolžnika ali tretjega napotilo na pravdo. Novela drugače nalaga sodišču, da o ugovoru v vseh primerih odloči in izda sklep.

141

Sodišče odloči, če je prepričano o obstoju ali neobstoju pravno odločilnih dejstev. Zato pa mora izvajati dokazni postopek in zavzeti dokazno oceno. Šele če iz predloženih dokazov ni mogoče sklepati s stopnjo prepričanja, odloči z uporabo pravil o dokaznem bremenu.

Še vedno pa sodišče ne ugotavlja spornih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o izpodbijanju terjatve posameznega upnika od drugega upnika, ki je zaradi izpodbijane terjatve prikrajšan pri poplačilu iz prodane neprmeičnine. Sodišče lahko izpodbijanju odloči le, če je med strankami zgolj spor o uporabi prava, dejstva pa niso sporna. V nasprotnem primeru upnika napoti, da v določenem roku vloži tožbo, sklep o poplačilu tistih, katerih terjatve so sporne, pa se odloži.

- dokazno bremebreme zbiranja dokaznega gradiva je pretežno na upniku

- ius novorumali pravica navajanja novih dejstev in dokazov je že po naravi izvršilnega postopka zelo omejena, saj dejstev v zvezi s terjatvijo, ki so obstajala do izdaje izvršilnega naslova, ni mogoče uveljavljati. Pravno relevantna dejstva za izvršbo in zavarovanje morajo stranke navesti v ugovoru ali v odgovoru na ugovor.

v nepravočasnem ugovoru je mogoče do konca izvršilnega postopka navajati dejstva, ki se nanašajo na terjatev in so nastopila po izvršljivosti, če jih dolžnik brez lastne krivde ni mogel uveljaviti v pravočasnem ugovoru. Razumljivo je dolžnik dolžan v takšnem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavlja v času vložitve. Pozneje se nanje ne more več sklicevat ( 55 ZIZ)

ziz za tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe ponovno uveljavlja tako imenovano eventualno maksimo-dolžnik ali tretji morata hkrati uveljavljati vse ugovore zaradi nedopustnosti izvršbe, ki jih je mogoče uveljavljati po ZIZ in zanje navesti vsa dejstva ter dokaze, sicer to pravico izgubita. Nova dejstva in dokaze upošteva sodišče., če jih je dolžnik ali tretji navedel najpozneje v pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki mu ga je dalo sodišče, da odgovori na upnikove trditve v odgovoru na tožbo 60 ZIZ).

III. Iskanje materialne resniceIzvršba temelji na izvršilnem naslovu,pri katerem ni več mogoče ugotavljati resničnosti dejstev glede same terjatve. Poleg tega v izvršilnem postopku pogosto zadošča za odločitev že verjetnost obstoja določenih dejstev npr. za izdajo začasne odredbe

IV. Načelo kontradiktornostiV izvršilnem postopku omejeno.V izvršilnem postopku izda sodišče sklep o izvršbi, ne da bi dolžniku predhodno vročilo predlog, , ki se ga dolžniku vroči skupaj s sklepom šele pri opravi prvega izvršilnega dejanja. Sicer bi obstajala nevarnost, da bi dolžnik izvršbo onemogočil. Načelo kontradiktornosti je vseeno varovano s pravnimi sredstvi.

V. Načelo formalne legaliteteNačelo stroge formalne legalitete se nanaša na pravila za izdajo sklepa o izvršboIzvršilno sodišče ni upravičeno presojati konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na temelju katerega je predlagana izvršba.Sodišče je vezano na rezultat predhodnih kvalificiranih postopkov iz katerih izvira izvršilni naslov. To načelo je tudi odraz prepovedi ponovnega odločanja o zadevi, ki jo

142

zajema učinek pravnomočnosti.. izvršilno sodišče mora upoštevati terjatev kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu.

VI.Načelo prioritete in sorazmernega poplačila upnikovVeč upnikov, ki uveljavljajo svoje denarne terjatve proti istemu dolžniku in na istem predmetu izvršbe proti istem dolžniku in na istem predmetu izvršbe se poplača po tistem vrstnem redu, po katerem so pridobili pravico do poplačila iz tega predmeta, razen v primerih ko zakon določa drugače ( privilegirane terjatve)ZIZ določa vrstni red najprej za poplačilo prednostnih in nato drugih terjatev, kjer je upoštevano načelo prioritete po nastanku pravice.

VII.Kritno načeloKritno načelo pomeni, da mora izvršba na predlagani predmet vsaj delno kriti upnikovo terjatev. ZIZ kritnega načela ne upošteva pri vseh vrstah izvršbe, temveč samo pri izvršbi za izterjavo denarne terjatve iz nepremičnine. - Tisti, ki ima pravico biti poplačan iz zneska dobljenega s prodajo nepremičnine, pa je po vrstnem red pred upnikom , ki je predlagal izvršbo, predlaga naj sodišče ustavi izvršbo če ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ne krije terjatve upnika, ki je predlagal izvršbo. Ustavitev izvršbe lahko predlaga v 8 dneh od vročitve odredbe o prodaji. Sodišče presodi glede na okoliščine primera, ali je glede na verjetno višino delnega poplačila upnika,ki je predlagal izvršbo, prodaja smotrna (180 ZIZ)

VIII.Načelo najnižje sprejemljive ponudbeNa prvi dražbi ali v prvem roku za prodajo z neposredno pogodbo ni dovoljeno stvari prodati pod ocenjeno vrednostjo. Če je bila prodaja neuspešna se smejo drugič stvari prodati pod ocenjeno vrednostjo, vendar ne pod tretjino te vrednosti, če je stvar nepremičnina pa ne pod polovico ocenjene vrednosti.ZIZ omogoča sporazumni odstop od tega načela. Z izjavo, ki jo dajo na zapisnik pri sodišču, pred katerim teče izvršilni postopek ali pri kakšnem drugem sodišču, se stranki in zastavni upniki oz. upniki zemljiškega dolga lahko sporazumejo , da sme biti nepremičnina prodana na dražbi tudi za ceno,nižjo od ugotovljene vrednosti, oz. nižjo od polovice te vrednosti.

IX.Uravnoteženo varstvo interesov upnika in dolžnikapo načelu enakosti pred sodiščem je treba zagotoviti uravnoteženo upoštevanje interesov upnika, ki mora imeti realne možnosti, da v izvršbi uspe, in interesov dolžnika, da se iz socialnih razlogov zavaruje njegova eksistenca. Ravnovesje je mogoče doseči z razporeditvijo procesnega bremena iskanja dolžnikovega premoženja – potencialnega predmeta izvršbe. Pomembno vlogo pri tem ima tudi uravnotežen sistem pravnih sredstev.

X.Načelo ekonomičnosti in pospešitve postopkaSodišče mora zagotavljati pravno varstvo v izvršilnem postopku brez nepotrebnega zavlačevanja, s čim manjšimi stroški ter onemogočati zlorabe procesnih pravic strank.

XI.Načelo ustnosti, neposrednosti in javnostiV izvršilnem postopku sme sodišče opraviti narok samo, če oceni, da je potreben. Narok mora opraviti v postopku nasprotne izvršbe, če je upnik pravočasno nasprotoval predlogu.

7. Predlog za izvršbo in sklep o izvršbi

143

Postopek izvršbe:-dovolitev izvršbe ( predlog z izvršbo)-sklep o izvršbi-pravnomočnost-pravna sredstva ( ugovor)

a) dovolitev izvršbeFaza dovolitve izvršbe je namenjena preučitvi predpostavk za izdajo sklepa o izvršbi. Začne se z vložitvijo predloga za izvršbo ali izjemoma po uradni dolžnosti in konča s pravnomočnostjo sklepa, če proti njemu ni bilo vloženo izredno pravno sredstvo (nepravočasen ugovor ali zahteva za varstvo zakonitosti)

I. Predlog za izvršboV predlogu za izvršbo morajo biti navedeni:

- upnik in dolžnik,- izvršilni naslov ali verodostojna listina,- dolžnikova obveznost,- sredstvo in predmet izvršbe - ter drugi podatki, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi.

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (23. člen) mora vsebovati tudi zahtevo, naj sodišče naloži dolžniku, da v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški. Dolžnikova obveznost mora biti navedena enako kot v vsakem izvršilnem naslovu.

- pri alternativni obveznosti po dolžnikovi izbiri mora upnik navesti obe stvari in v izvršbi dolžnik izbere, kaj bo izpolnil.

- Pri nadomestnem upravičenju sme upnik v predlogu zahtevati od dolžnika le predmet obveznosti, ne pa tudi drugi predmet, s katerim lahko dolžnik izpolni svojo obveznost, če hoče.

- Če je imel izbiro upnik in se je v tožbi odločil za alternativno kumulacijo, v izvršbi predlaga, katero stvar bo sprejel kot izpolnitev in s tem opravi izbiro. V predlogu mora biti praviloma natančno določen predmet izvršbe,. Izjema je izvršba na premičnine, pri kateri se ne zahteva natančnejša določitev premičnih stvari.

- Osrednji del predloga je zahtevek za sodno varstvo v izvršbi, s katerim upnik zahteva od sodišča, naj dovoli in opravi izvršbo proti dolžniku. Od tega procesnega zahtevka moramo razlikovati materialnopravni zahtevek, ki naj bi se v izvršilnem postopku uresničil. Zanj zakon uporablja izraz terjatev, ki je ugotovljena v izvršilnem naslovu.

II. Sklep o izvršbiPri odločanju o dovolitvi izvršbe sodišče izdaja sklepe, s katerimi:- predlog za izvršbo zavrže- predlogu v celoti ugodi- predlog zavrne- predlogu delno ugodi, delno ga zavrne Uvede izvršilni postopek po uradni dolžnosti

Z izrazom sklep o izvršbi označujemo sklep: - s katerim je v celoti ali delno ugodeno predlogu za izvršbo- s katerim je predlog za izvršbo zavrnjen- s katerim se uvede postopke po uradni dolžnosti

V sklepu o izvršbi, s katerim sodišče dovoli izvršbo, morajo biti navedeni: - upnik in dolžnik,

144

- izvršilni naslov oziroma verodostojna listina, - dolžnikova obveznost, - sredstvo in predmet izvršbe ter- drugi podatki, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi.

Pravna narava sklepa: je konstitutivna sodna odločba,ker se njo ustanavlja novo procesno pravno razmerje, v okviru katerega se postopke po uradni dolžnosti nadaljuje z izvedbo izvršbe. Sklep ima tudi ugotovitveno podlago, saj sodišče pred ugoditvijo predlogu ugotavlja obstoj predpostavk izvršbe.

V sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine naloži sodišče dolžniku, da v osmih dneh, v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh po vročitvi sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški ter dovoli izvršbo za poplačilo teh terjatev.

Sklep o izvršbi, s katerim sodišče predlog za izvršbo popolnoma ali delno zavrne, mora biti obrazložen.

III. Vročitev sklepa o izvršbiSklep o izvršbi, s katerim dovoli izvršbo, vroči sodišče upniku in dolžniku, sklep o izvršbi, s katerim zavrne predlog za izvršbo, pa samo upniku.Sklep o izvršbi na denarno terjatev vroči sodišče tudi dolžnikovemu dolžniku, sklep o izvršbi na sredstva na računu dolžnika pa tudi organizaciji za plačilni promet, banki ali hranilnici, pri kateri so ta sredstva.Sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vroči sodišče dolžnikovemu dolžniku, organizaciji za plačilni promet, banki ali hranilnici šele, ko postane pravnomočen.Sklep o izvršbi na premične stvari vroči sodišče dolžniku ob prvem izvršilnem dejanju, če ni v tem zakonu drugače določeno.

b) oprava izvršbeopravo izvršbe predstavljajo vsa izvršilna dejanja za izpolnitev upnikove terjatve, ki izhajajo iz sklepa o izvršbi in niso dovolitev izvršbe. Vročitev sklepa o izvršbi že predstavlja dejanje oprave izvršbe.

Izvršba se praviloma lahko opravi še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, vendar upnik do pravnomočnosti ne more biti poplačan. Izjema je izvršba na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku gospodarskih sporih, s katero se posega na denarna sredstva ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet. Razumljivo je, da v nobenem primeru izvršbe na podlagi verodostojne listine poplačilo ni možno pred pravnomočnostjo sklepa. Izvršba se opravi v obsegu, predvidenem v sklepu o izvršbi.

Pomembna značilnost faze oprave izvršbe je možnost porabe sile. Vendar mora uradna oseba ravnati pri neposrednih izvršilnih dejanjih z ustrezno obzirnostjo do dolžnika in članov njegovega gospodinjstva.

Pravni sredstvi v tej fazi postopka sta zahteva za odpravo nepravilnosti in predlog za odlog izvršbe. Omejeno je dolžniku na voljo tudi nepravočasni ugovor, tretjemu pa ugovor tretjega, vendar sta oba namerjena proti sklepu o izvršbi in ne neposredno proti dejanjem neposredne izvršbe.

Izvršitelj mora ravnati po navodilih sodišča in v sladu zakonom.

c) pravnomočnost odločb v postopku izvršb in zavarovanja

145

formalno pravnomočnost večinsko stališče poimenuje kot neizpodbojnost sodne odločbe z rednimi pravnimi sredstvi.Materialna pravnomočnost, pa zagotavlja notranjo, vsebinsko trdnost odločbe, določeno identiteto sodne odločbe, ki jo je treba upoštevati v smislu vezanosti strank in sodišča na odločitev sodišča in prepovedi ponovnega odločanja v isti zadevi.

I. odločbe, ki postanejo pravnomočneOdločbe v postopku izvršbe in zavarovanja izdaja sodišče v obliki sklepa ali odredbe. Razlikovanje je pomembno, ker proti odredb ni pravnega sredstva. Z odredbami sodišče odloča o vprašanjih procesnega vodstva.

Pravnomočni postanejo meritorni sklepi. V izvršilnem postopku je to sklep o izvršbi ali zavarovanju, ki odloča o utemeljenosti zahtevka za izvršbo ali za zavarovanje. Pravnomočnost pridobita sklep o odlogu in ustavitvi izvršbe.

Izjemoma tudi izvršilno sodišče samo določa o nekaterih materialnopravnih pravicah odločitev je lahko vsebina posebnega slepa o nasprotni izvršbi ali vsebina sklepa,s katerim se odloči o izvedbi izvršbe.

Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine sodišče z enim sklepom odloči o obstoju terjatve in o dovolitvi izvršbe.Vsak izmed obeh delov sklepa se lahko posebej izpodbija s pravnimi sredstvi. Pravnomočnost sklepa o dovolitvi izvršbe e možna le če nastopi pravnomočnost in izvršljivost odločitve od dajatvenem zahtevku na podlagi verodostojne listine.

II. objektivne meje pravnomočnosti sklepa o izvršbiObjektivna pravnomočnost v sklepu o izvrši obsega konkretne pravne posledice, ki se določajo v izreku. Učinki sklepa o izvršbo zajemajo le možnost uporabe prisilnih sredstev pod določenimi pogoji.

III. časovne meje pravnomočnostiV našem procesnem pravu velja sistem enotne pravnomočnosti. Pravnomočnost nastopi z iztekom roka za redno pravno sredstvo tiste stranke, ki je odločbo prejela najkasneje, če pravno sredstvo ni bilo vloženo.Pravnomočnost časovno obsega dejansko stanje do nastopa pravnomočnosti.Izvršilni postopek se ne konča s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, temveč večinoma z izvršitvijo upnikove terjatve. Če je pravnomočno dovoljena izvršba zaradi pravnih in dejanskih zadržkov neizvedljiva, jo je treba končati z ustavitvijo izvršbe. Izvršitev terjatve ali ustavitev postopka predstavljata trenutek prenehanja učinkov sklepa o izvršbi.

IV.subjektivne meje pravnomočnostiZaradi specifične konstitutivne narave sklepa o izvršbi se subjektivne meje pravnomočnosti raztezajo tudi na tretje osebe, ki v postopku do pravnomočnosti niso sodelovale. Kljub temu lahko tretji vloži nepravočasni ugovor kot izredno pravno sredstvo, če ugovarja nedopustnosti izvršbe zaradi svoje močnejše pravice na predmetu.

Poleg tega ZIZ za izvršbo, pri kateri so udeleženi otroci,posebej določa, da sklep o izvršbi poleg osebe, na katero se nanaša izvršilni naslov, veže tudi osebno, od katere volje je odvisna izročitev otroka, ter osebo,pri kateri je otrok v času izdaje tega sklepa. V sklepu o izvršbi sodišče izreče, da dolžnost izročitve otroka učinkuje tudi proti vsaki drugi osebi, pri kateri je otrok v času oprave izvršbe.

146

8. Pravna sredstva v izvršilnem postopku 9.

Glavni pravni sredstvi sta pritožba in ugovor. Pritožbo lahko vloži upnik proti sklepu o izvršbi, s katerim je bil predlog zavrnjen. Dolžnikovo edino pravno sredstvo proti sklepu o izvršbi pa je ugovor. Šele proti odločbi o ugovoru se dolžnik in tretji lahko tudi pritožita. Poznamo 3 vrste ugovora:- ugovor dolžnika proti sklep o izvršbi- ugovor dolžnika proti sklepu na podlagi verodostojne listine- ugovor tretjega

Revizije in obnove v izvršilnem postopku ni.Obnova je izjemoma dovoljena v primeru izvršbe na podlagi verodostojne listine zoper del sklepa, s katerim je sodišče odločilo o terjatvi in proti sklepu o obstoju terjatve za nasprotno izvršbo. Državni tožilec lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti.Med pravna sredstva uvrščamo tudi tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe, ki jo vloži dolžnik ali tretji, in zahtevo za odpravo nepravilnosti pri opravi izvršbe. Kot specifična pravna sredstva se uvrščajo še predlog za vrnitev v prejšnje stanje, tožba za izpodbijanje terjatve v postopku poplačila iz prodane stvari in predlog za nasprotno izvršbo.

a.) Ugovor dolžnika:I. pojem in razlogi PojemUgovor mora biti popoln, pravočasen, obrazložen in utemeljen.Ugovor je redno, dvostransko, nedevolutivno, remonstrativno in praviloma nesuspenzivno pravno sredstvo. Ugovor je po pretek roka v določenih primerih možen tudi kot izredno pravno sredstvo. - dvostranskost – to je njegova prednost pred pritožbo. Medtem, ko se pritožba ne vroča nasprotni stranki sodišče ugovor vroči upniku v odgovor. Opustitev odgovora ima učinek priznanja dejstev. - nedevolutivnost – ker o njem odloča isto sodišče, ki je izdalo izpodbijani sklepRemonstrativnost – isto sodišče pri obravnavanju ugovora samo ponovno preuči pravilnost svoje sodne odločbe. - nesuspenzivnost – niti ugovor niti pritožba v izvršilnem postopku ne zadržita izvršbe, če zakon ne dopušča, da se posamezna izvršilna dejanja opravijo šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbo.

RazlogiUgovor je mogoče vložiti iz vseh razlogov, ki preprečujejo izvršbo3 skupine razlogov:- razlogi, ki se nanašajo na predpostavke izvršbe- opozicijski razlogi – kljub veljavnemu izvršilnemu naslovu izvršba ni dovoljena, ker je upnikova terjatev prenehala ali je ovirana- impugnacijski razlogi ( nepravi opozicijski razlogi) – kljub veljavnemu izvršilnemu naslovu in kljub temu, da terjatev obstaja ni možnosti, da bi se izvršba opravila v sedanjem času oz. v korist ali breme osebe, ki je stranka v postopku.

Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, zlasti pa:

147

1. če sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, zanj ni bilo pristojno;2. če listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov ali verodostojna listina;3. če odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva;4. če je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena, odpravljena ali spremenjena;5. če je poravnava, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, razveljavljena ali izrečena za nično;6. če še ni pretekel rok za izpolnitev terjatve ali če še ni nastopil pogoj, ki je bil določen v poravnavi;7. če je izvršba dovoljena na stvari, denarno terjatev ali na druge pravice, ki so izvzete iz izvršbe, oziroma na katerih je možnost izvršbe omejena;8. če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave;9. če je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel;10. če je pretekel rok, v katerem je po zakonu mogoče predlagati izvršbo;11. če je nastopilo zastaranje terjatve, o kateri je bilo odločeno v izvršilnem naslovu;12. če terjatev ni prešla na upnika oziroma če obveznost ni prešla na dolžnika.Pri odločanju o ugovoru sodišče pazi po uradni dolžnosti na razloge iz 1. do 4. točke, pri razlogu iz 7. točke pa, če je izvršba dovoljena na predmetih, ki niso v prometu.

postopek z ugovorom. Izvršilno sodišče izda sklep o ugovoru, s katerim:- zavrže ugovor kot prepozen,nepopoln ali nedovoljen- zavrne ugovor in potrdi sklep prve stopnje- ugodi ugovoru in razveljavi sklep ter predlog zavrže- ugodi ugovoru, razveljavi sklep- ugodi ugovor in spremeni sklep prve stopnje ter ustavi izvršbo, če je zaradi spremembe to potrebno- ugodi ugovoru krajevne nepristojnosti, se izreče za krajevno nepristojno in odstopi zadevo krajevno pristojnemu sodišču, ki odloči tudi o drugih ugovorih zoper sklep o izvršbi

V sklepu o ugovoru, s katerim se ugodi, sodišče odloča tudi o ustavitvi izvršbe. Pri ustavitvi velja pravilo, da v pridobljene pravice drugih oseb ni mogoče posegati. Izjemoma je izvršba lahko končana pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. V primeru razveljavitve sklepa sodišče ne ustavi postopka, ker je že končan. Dolžnik ima na voljo nasprotno izvršbo.

Nepravočasen in nedopusten ugovor sodišče zavrže. Ugovor je nedopusten, če ga je vložil nekdo, ki nima te pravice,, ali če ga je vložil tisti, ki se je temu pravnemu sredstvu odpovedal.Sodišče zavrne ugovor kot neutemeljen, če sploh nima obrazložitve, enako kot če vsebuje neustrezni obrazložitev. Z neobrazloženim ugovorom ni treba ravnati kot z nepopolno vlogo.

Do zavrnitve pa pride tudi, če je ugovor sicer ustrezno obrazložen, vendar je vložen iz razloga, iz katerega sklepa o izvršbi ni mogoče izpodbijati, ali če dokazi po presoji sodišča ne dokazujejo obstoja dejstev,ki bi upravičila ugovorni razlog. Za zavrnitev je predpisan še dodatni pogoj, da je upnik pravočasno odgovoril na ugovor.

148

Pravočasen, popoln in dovoljen ugovor mora biti vročen upniku, ki mora v 8 dneh nanj odgovoriti. Sicer se šteje, da so navedbe v ugovoru resnične. ZIZ uveljavlja teorijo afimitivne litskontestacije, ko molk pomeni priznanje.

Če je ugovor obrazložen, sodišče ocenjuje dokaze le, če bo upnik pravočasno odgovoril na ugovor. Za primer neobrazloženega odgovora niso predvidene pravne posledice, čeprav si upnik s tem zmanjšuje možnost uspeha v zadevi. Sodišč namreč glede na konkretne okoliščine primera odloči, ali bo razpisalo narok, saj lahko sklep izda tudi brez naroka.

Pomožna pravda je kljub odločanju v izvršilnem postopku še vedno možna, če je bil ugovor s sklepom zavrnjen. Sodišče pa je odločitev sprejelo na podlagi spornih dejstev, ki so se nanašala na terjatev, in je ta dejstva mogoče uveljavljati v izvršilnem postopku, ker časovno izvirajo iz obdobja, ki ga ni bilo mogoče upoštevati v izvršilnem naslovu. Ne glede na to, kako je izvršilnemu sodišču uspelo razjasniti dejansko stanje, bo po sklepu o zavrnitvi ugovora pravdno sodišče štelo, da ima dolžnik pravni interes za ugotovitveno tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe.

Ugovor po poteku rokaUgovor po preteku roka in celo po pravnomočnosti sklepa je mogoče vložiti vse do konca postopka, če temelji na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev in tega dejstva dolžnik ali tretji brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

Dolžnik je dolžan v nepravočasnem ugovoru navesti vse razloge, ki jih lahko uveljavi v času vložitve. Sodišče zavrže krasnejši ugovor, če temelji na razlogih, ki bi jih dolžnik lahko uveljavil v prejšnjem ugovoru.

Ugovor zoper sklep na podlagi verodostojne listineDolžnik je upravičen sklep izpodbijati z ugovorom tako v delu, ki se nanaša na terjatev kot v delu o dovolitvi izvršbe. Če dolžnik z ugovorom izpodbija sklep v delu, ki se nanaša na terjatev oz. v celoti sodišče razveljavi samo sklep o dovolitvi izvršbe in pošlje zadevo pravdnemu sodišču, da o njem odloči kot po tožbi.

Ugovor tretjegaUgovor lahko vloži tudi tretji, ki trdi da ima na premetu izvršbe tako pravico, ki preprečuje izvršbo.Upnik mora meti možnost, da nanj odgovori.Zamudna sankcija za opustitev odgovora, ni le domneva o priznanju dejstev kot pri dolžnikovem ugovoru, temveč domneva, da je ugovor utemeljen. Enako velja če upnik na ugovor sicer odgovori, vendar izrecno izjavi, da mu ne nasprotuje. Sodišče le sledi upnikovi dispoziciji in ugovoru ugodi.

Ugovor tretjega ne zadrži izvršitve. Tretji pa ima možnost, da v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa o ugovoru (brez omejitve, da bi morala biti dejstva sporna, ki velja pri ugovoru dolžnika) vloži tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe.

Dolžnik lahko izpodbija pravico tretji osebi, takrat tretji z razširitvijo tožbe z ugotovitvenim zahtevkom na ugotovitev te pravice zajame še dolžnika. Predvidno sosporništvo omogoča, da se predhodno vprašanje o pravici do predmeta izvršbe reši z učinkom pravnomočnosti.

b.) Pritožba

149

I. Dovoljenost Proti sklepu prve stopnje je dovoljena pritožba, razen če zakon določa drugače. Drugače je določeno v primeru sklepa o izvršbi, kjer je kot edino dolžnikovo pravno sredstvo predviden ugovor. Pritožbo lahko dolžnik vloži proti sklepu o izvršbo le, če ga izpodbija samo v delu o stroških. Tudi tretji ima proti sklepu o izvršbi le pravico do ugovora tretjega. Pritožba je možna šele proti sklepu, izdanem na podlagi ugovora. Upnik ima pravico do pritožbe proti sklepu, s katerim je bil njegov predlog zavrnjen. Za pritožbo proti sklepu, s katerim je bilo njegovemu predlogu ugodeno, nima pravnega interesa.

ZIZ za določene slepe ne omogoča niti pritožne niti drugega pravnega sredstva. Tako npr. ni pravnega sredstva proti odredbam , s katerimi se odrejajo posamezna izvršilna dejanja.

II. Značilnosti366. člen ZPP, 335. člen ZPP, Rok za vložitev pritožbe je 8 dni

III. Upravičenci do pritožbePoleg strank je treba pravico do pritožbe priznati tudi drugim osebam, ki imajo status udeleženca, ker v postopku uveljavljajo neko svojo pravico. To so npr. osebe, ki izločujejo določene predmete iz izvršbe, kupci v postopku prodaje stvari, stvarnopravni upravičenci na prodani stvari, upniki, ki se poplačujejo iz prodane stvari. Zraven ne moremo šteti dolžnikovega dolžnika, ker je zanj izrecno določeno, da nima pravice do pritožbe proti sklepu o rubežu dolžnikove terjate.

IV. Razlogi za pritožboSmiselna uporaba določb ZPPRazlogi za pritožbo so v izvršilnem postopku:1. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka; 2. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; 3. zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Po smiselni uporabi ZPP pridejo po uradni dolžnosti v poštev naslednje absolutne kršitve procesnih določb: ( nanje pazi sodišče po uradni dolžnosti);2. če je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 6. če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona oprlo svojo odločbo na nedovoljena razpolaganja strank (tretji odstavek 3. člena); 8. če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem; 9. če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona zavrnilo zahtevo stranke, da bi uporabljala v postopku svoj jezik in v svojem jeziku spremljala postopek; 11. če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega

150

skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda 12. če je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda ali o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno ali o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava; niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju;14. če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena;

na relativne kršitve in kršitve pravila o uporabi jezika in o javnosti naroka pazi sodišče le na ugovor strank.Pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti na uporabo materialnega prava.

V. Odločitve pritožbenega sodiščaPritožbeno sodišče odloča v senatu treh sodnikov in lahko v svoji odločbi:- zavrže pritožbo kot prepozno, nepopolno, nedovoljeno- zavrne pritožbo in potrdi sklep prve stopnje- ugodi pritožbi in razveljavi sklep ter predlog zavrže- ugodi pritožbi in razveljavi sklep- ugodi pritožbi in spremeni sklep prve stopnje

d.) Izredna pravna sredstvaI. Tožba zaradi nedopustnosti izvršbe Opozicijski razlogiTožba se vloži z zahtevkom za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ker je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna in se nanašajo na samo terjatev. Na samo terjatev se nanašajo vsi opozicijski razlogi.

Tožba tretjega na podlagi izločitvenih razlogov izločitvena tožba Vložitev tožbe je možna tudi na podlagi izločitvenih (eksistenčnih) razlogov tretjega, ki uveljavlja svojo pravico na predmetu izvršbe, zaradi katere izvršba nanj ni dopustna.

Tretji lahko kot oviro za izvršbo uveljavlja zlasti naslednje pravice:- svojo izključno lastninsko pravico(npr. na podlagi pridržka lastninske pravice)- skupno lastnino zakoncev, sodedičev ali etažnih lastnikov na rezervnem skladu- solastnino, če njegov delež na premični stvar, ki je predme izvršbe, presega ½ njene vrednosti- užitek, če se užitkarju premična stvar odvzame in namerava v izvršbi prodati prosto bremen

Tretji ima možnost, da v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa ugovoru, v primeru spora o dejstvih glede njegove pravice, vloži tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe, s katero lahko zajame dolžnika kot sospornika z zahtevkom za ugotovitev sporne pravice. Zahtevek proti dolžniku kot zakonitemu sosporniku terja odločitev o predhodnem vprašanju, od katerega je odvisna odločitev o nedopustnosti izvršbe.

Vložitev tožbe tretjega ne zadrži izvršbe, možen je samo odlog. V postopku po tožbi tretjega smiselno veljajo ista pravila kot za tožbo dolžnika zaradi nedopustnosti izvršbe.

151

Če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih, odloči, da mora saka stranka pokriti svoje stroške.

Velik problem pri tožbi tretjega predstavlja okoliščina, da je tretjemu stvar prodana, ker tožba ne zadrži izvršbe. Zaradi učinkov prodaje v izvršbi tudi z nasprotno izvršbo stvari ne bi mogel zahtevati nazaj, ker bi lahko dobil le denar. Vendar je glavni problem, ali ima tretji sploh pravico do nasprotne izvršbe, saj je izrecno namenjena le dolžniku. kljub temu menim, da bi bilo po analogiji tudi tretjemu treba omogočiti nasprotno izvršbo, da ne bi po nepotrebnem narekovali novih pravd.

Položaj manjšinskega solastnikaTretji, katerega solastninski delež na premični stvari, ki je predmet izvršbe, ne presega ½ njene vrednosti, ne more zahtevati, da se izvršba glede njegovega deleža izreče za nedopustno. Iz zneska, dobljenega s prodajo stvari, pa ima pravico zahtevati izplačilo svojega deleža sorazmerno s ceno, doseženo s prodajo, vendar najmanj sorazmerno ocenjeni vrednosti, in sicer pred vsemi upniki in pred povrnitvijo stroškov izvršilnega postopka. Če se manjšinski solastnik ne strinja s cenitvijo, lahko predlaga novo. Ne trpi stroškov, če je bila s to novo cenitvijo ugotovljena cena višja od seštevka vrednosti predmeta po že opravljeni cenitvi in stroškov nove cenitve. Razen tega ima tudi pravico zahtevati, da se mu odstopi stvar, ki je predmet izvršbe, če položi znesek v vrednosti dolžnikovega deleža na tej stvari.

Tožba tretjega za ugotovitev obstoja solastninskega deležaČe manjšinskemu solastniku kdo izpodbija delež na stvar, ki je predmet izvršbe, lahko s tožbo zoper upnika zahteva ugotovitev obstoja svojega deleža. To je različica izločitvene tožbe.

Pravna narava tožbe in sodbe ter posebnosti postopka zaradi nedopustnosti izvršbeGre za ugotovitveno tožbo.Z ugotovitveno sodbo, s katero je sodišče ugotovilo nedopustnost izvršbe, ne razveljavi sklepa o izvršbi, temveč učinkuje samostojno kot močnejši pravni naslov, podobno kot sodba o dedni pravico po pravnomočnosti sklep o dedovanju. Izvršilno sodišče je na pravnomočno ugotovitveno sodbo vezano in mora v primer, da izvršba še ni končana izvršbo ustaviti.

Tožba je možna šele po pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil ugovor dolžnika ali tretjega zavrnjen. Pravni interes tožnika za tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe je izkazan s sklepom o zavrnitvi ugovora, če so bila med strankami sporna dejstva, od katerih je bila odvisna sama terjatev, in jih je mogoče uveljavljati v izvršilnem postopku, ker časovno izvirajo iz obdobja, ki ga ni bilo mogoče upoštevati v izvršilnem naslovu. Izvršilno sodišče je moralo samo odločiti o ugovoru in pri tem upoštevati pravila za iskanje materialne resnice. Ne glede nato, kako mu je uspelo razjasniti dejansko stanje bo po sklepu o zavrnitvi ugovora pravdno sodišče štelo, da ima dolžnik pravni interes za ugotovitveno tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe.

Omejitev navajanja novotZIZ za tožbe v izvršilnem postopku uveljavlja eventualno maksimo. Dolžnik mora v tožbi zaradi nedopustnosti izvršbe hkrati navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek. Nova dejstva in nove dokaze upošteva sodišče samo, če jih dolžnik navede v pripravljalni vlogi v roku, ki mu ga je sodišče

152

določilo za odgovor na upnikove navedbe, oz. upnik v vlogi, s katero odgovarja na dolžnikove navedbe. V pritožbenem postopku so novote izključene.

Pravna sredstva proti sodbi v postopku zaradi nedopustnosti izvršbeProti sodbam v tem postopku so dopustna vsa pravna sredstva, ki so sicer dovoljena v postopku po katerem se ta spor vodi.

Drug postopekZaradi nedopustnosti izvršbe je po ZIZ predvidena pravda. Možen je tudi drug postopek, kadar za odločanje o terjatvi zakon predpisuje tak potopek.

Napotitev na pravdoNapotitev na pravdo in odložitev izvršilnih dejanj pride v poštev le še v 1 primeru, ko je treba pred poplačilom upnikov po prodaji nepremičnine ugotoviti obstoj terjatve, ki naj se pri poplačilu upošteva. Tistega, ki izpodbija terjatev, sodišče napoti, naj v določenem roku začne pravdo, če je odločitev odvisna od spornih dejstev; sicer pa samo odloči o spornem dejstvu pri izpodbijanju.Sodišče odloži sklep o poplačilu tistih, katerih terjatve so sporne, dokler ni končana pravda.Znesek, ki se nanaša na sporno terjatev, ostane v hrambi pri sodišču.Če se pravda ne začne v določenem roku, ravna sodišče, kot da terjatev ni sporna.Določba četrtega odstavka tega člena ne posega v pravico tistega, ki izpodbija terjatev, da tudi po koncu postopka začne pravdo zoper tistega, čigar terjatev izpodbija.

II. Zahteva za odpravo nepravilnostiZaradi nepravilnosti pri oprav izvršbe je pri sodišču mogoče vložiti posebno pravno sredstvo – zahtevo za njihovo odpravo. Upravičeni vlagatelji:Zahtevo lahko vložijo stranke in tudi drug udeleženci postopka, ki so zaradi nepravilnega ravnanja pri izvedbi izvršbe prizadeti.

Osebe, ki storijo nepravilnost:Nepravilnost pri opravi izvršbe bo največkrat storil izvršitelj. Določenim osebam, kot so dolžnikovi dolžniki,organizacije za plačilni promet, klirinško depotna družba, komisionarji, cenilci, zakon nalaga določene obveznosti pri izvedbi izvršbe po nalogu sodišča. Stranke morajo imeti možnost pravnega sredstva,za primere, da se te osebe ne držijo dolžnega ravnanja, enako kot če nasprotju s svojo dolžnostjo ravna izvršitelj.

Postopek z zahtevo:O zahtevi sodišče ne odloči s sklepom, razen, če vložnik tega ni zahteval. Pritožba proti tem sklepu ni izključena, kar pomeni, da je dovoljena.

Ukrepi sodišča za odpravo nepravilnosti v zakonu niso posebej definirani, razen dolžnost obvestitve zbornice izvršiteljev in drugih organov, pristojnih za nadzor dela izvršiteljev. Fazo oprave izvršbe sodišče regulira z odredbami zato lahko z njo odredi tudi odpravo nepravilnosti. Izvršitelji so na navodila sodišča v odredbi vezani.Odredba je sodni akt, namenjen odločanju o vprašanjih postopka.Z odredbo ne more spremeniti sklepa o izvršbi , temveč lahko odloči le o postopku, ki naj pripelje do realizacije sklepa. Sklep o izvršbi lahko izvršilni sodnik spremeni le s sklepom na podlagi ugovora ne pa z odredbo.

153

Vložitev zahteve ni omejena z rokom, vendar je zahteva lahko učinkovita le do nastopa pravnih posledic grajanega dejanja, ki jih sodišče s tem pravnim sredstvom ne more odpraviti. Jasno je, da z odredbo ni mogoče razveljavit sklepov, sprejetih v fazi oprave izvršbe, kot so sklep o ugotovitvi vrednosti nepremičnine,, o domiku, čeprav so izdani na podlagi nepravilnega ravnanja izvršitelja ali druge osebe.

Drugačno situacijo predstavlja rubež. Končan rubež sicer vzpostavi določene pravne posledice, pridobitev vrstnega reda na podlagi zastavne pravice, vendar proti rubežu ni pravnega sredstva.Edino pravno sredstvo je torej zahteva za odpravo nepravilnosti. Če sodišče ugotovi, da je utemeljena, odredbo razveljavi nepravilni rubež, kljub temu da so že nastopile posledice tega dejanja. Z odredbo lahko odpravi nepravilno blokado denarnih sredstev na računu pri organizaciji za plačilni promet.

Ne more zahtevati vrnitve denarja, ki je bil nepravilno prenesen na upnika. V takem primeru je možna le nasprotna izvršba. Dolžnik jo lahko predlaga, če je bilo upniku nepravilno preneseno več, kot izhaja iz izvršilnega naslova, ali če pri izvršbi na plačo in druge denarne prejemke niso upoštevane določbe o omejitvi izvršbe.

Razlog zahteve bodo zlasti nepravilnosti, kot so:- neutemeljeno zavlačevanje- opustitev izvedbe s sklepom naloženega dejanja- neupoštevanje dovoljenega obsega izvršbe- kršitve pravic, ki jih imajo stranke in drugi udeležencu v izvršbi- neupoštevanje vrstnega reda plačil- neupoštevanje pravil za vodenje javne dražbe- oz. kršitve še drugih predpisanih dolžnosti, ki jih ima izvršitelj pri izvedbi izvršbe.

III. Revizija in obnova postopkaRevizije in obnove postopka v izvršilnem postopku praviloma ni. ZIZ omogoča obnovo postopka zoper tisti del sklepa o izvršbi, v katerem je odločilo o predlogu upnika za plačilo na podlagi verodostojne listine. Obnova postopka je prav tako možna proti pravnomočnemu sklepu, s katerim je sodišče predlogu za nasprotno izvršbo ugodilo ali ga zavrnilo.

IV. Zahteva za varstvo zakonitostiProti v izvršilnem postopku izdanim pravnomočnim sklepom prve ali druge stopnje lahko državni tožilec vloži zahtevo za varstvo zakonitosti. V pravdnem postopku je zahtevo mogoče vložiti le proti pravnomočnim odločbam, s katerimi je postopek končan. Tega pogoja v izvršilnem postopku ni treba upoštevati. Varstvo zakonitosti je možno za vse pravnomočne sklepe v izvršilnem postopku, ne glede na to, da se izvršba še opravlja ali da je že končana. Zahteva je največkrat vložena proti sklepu o izvršbi, izdanem v fazi dovolitve, kateremu praviloma sledi oprava izvršbe.Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoč vložiti le zaradi pravnih napak in sicer zaradi:- absolutnih bistvenih kršitev procesnih določb kot so bile navedene pri pritožbenih razlogih v poglavju o pritožbi razen kršitev predpostavke krajevne pristojnosti, obligatornosti naroka, visečnosti drugega izvršilnega postopka z identičnim izvršilnim zahtevkom in načela javnosti glavne obravnave.- zmotne uporabe materialnega prava, če uporaba materialnega prava sploh pride v poštev pri odločanju v izvršilnem posopku

154

Zaradi relativnih procesnih kršitev je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, samo če so se pripetile na drugi stopnji.

O zahtevo za varstvo zakonitosti odloča vrhovno sodišče, ki se pri odločanju omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi.

V. Predlog za vrnitev v prejšnje stanjeV izvršilnem postopku je vrnitev v prejšnje stanje dovoljena zelo omejeno, samo če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor.Vrnitev v prejšnje stanje torej ni možna zaradi zamude naroka ali kakšnega dejanja oprave izvršbe.

9. Zastoji in konec izvršilnega postopka

a) Prekinitev, odložitev in ustavitev izvršbeI. Prekinitev postopkaV izvršilnem postopku se smiselno uporabljajo določbe ZPP o prekinitvi postopka, razen če primer smrti stranke ureja ZIZ sam. Zaradi prekinitve postopka prenehajo teči vsi roki, določeni za procesna dejanja. V tem času sodišče ne more opravljati procesnih dejanj, dejanja stranke pa dokler traja prekinitev nimajo učinka proti drugi stranki. Do prekinitve preide po samem zakonu, če so pojavili zakonsko predvideni razlogi - 205. člen ZPP

Sodišče zaradi predhodnega vprašanja, ki vpliva na nedopustnost izvršbe, ne more prekiniti izvršbe in počakati, da bo o vprašanju odločilo drugo sodišče ali drug organ.

Smrt upnika ali dolžnika po vložitvi predloga za izvršboSodišče obvesti o prekinitvi izvršilnega postopka, ki je nastala zaradi smrti stranke ali njenega zakonitega zastopnika,njene dediče, če smo mu znani in če ve za njihovo prebivališče, ter nasprotno stranko. Prekinjeni postopek se nadaljuje, ko dedič kot univerzalni naslednik prevzame postopek. Če sodišču dediči niso znani ali če ne ve za njihova prebivališča, jim sodišče nemudoma postavi začasnega skrbnika.Če je dedičem v zapuščinskem postopku postavljen začasni skrbnik zapuščine po ZD, se izvršba nadaljuje z njim.

Prenehanje pravne osebe: do prekinitve pride tudi, če preneha pravna oseba. Postopek se nadaljuje z njenimi pravnimi nasledniki, ki jih sodišče enako kot dediče fizične osebe pozove, da v postopek vstopijo. Če se v izvršilnem postopku na predpisan način dokaže, da je terjatev ali obveznost prešla na naslednika, se slednji temu ne more upreti.

Pravne posledice začetka stečajnega postopkaPravne posledice stečaja nastopijo z oklicem. Postopek izvršbe in zavarovanja se prekine. Za nadaljevanje je potrebno, da stečajni upravitelj postopek prevzame. Stečajni upravitelj se temu ne more upreti. Pri tem je treba ločiti med položajem, ko je podjetje v stečaju dolžnik in položajem ko je upnik.Če je podjetje upnik, se izvršilni postopki po upraviteljevem prevzemu nadaljujejo brez omejitev. Za postopke, v katerih je dolžnik, pa posamezni upnik ne more individualno izvršbo konkurirati enakomerni porazdelitvi stečajnega premoženja med vse upnike. Zato od dneva začetka stečaja sodišče zoper dolžnika ne dovoljuje več

155

izvršbe niti ukrepov zavarovanja, čeprav obstaja izvršilni naslov ali verodostojna listina. Že začeti postopek izvršbe in zavarovanja, ki se prekinejo, se ne morejo nadaljevati. Če se postopki začnejo kljub začetku stečaja, se ob ugotovitvi tega dejstva prekinejo. Izjema so izvršilni naslovi, ki se nanašajo na izvršbo za stroke stečajnega postopka. Ti postopki se lahko izpeljejo.

Prepoved tudi ne velja za izvršilne naslove, ki jih upnik pridobi v stečajnem postopku, npr. sklep stečajnega senata o izročitvi na podlagi izločitvene pravice, ki je priznana ali ugotovljena v pravdi, sklep o plačilu ugotovljen terjatve iz dela premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica, sklep o glavni razdelitvi.

Pravne posledice začetka postopka prisilne poravnavePostopki izvršbe in zavarovanja, ki že tečejo, se zaradi začetka postopka prisilne poravnave proti dolžniku prekinejo. Od tega trenutka dalje ni mogoče dovoliti izvršbe v poplačilo niti izvršbe v zavarovanje. To ne velja za postopke izločitvenih in ločitvenih upnikov, ki so dobili pravico do ločenega poplačila z izvršbo zaradi poplačila ali zavarovanja prej kot v zadnjih 2 mesecih pred začetkom postopka prisilne poravnave. (36 ZIZ)

II. Odlog izvršbe Odlog izvršbe predstavlja začasni zastoj izvršilnega postopka. Dokler traja, se izvršilna dejanja ne opravljajo. Pred vložitvijo opravljena dejanja praviloma ostanejo v veljav. Roki prenehajo teči in začnejo teči znova, ko se izvršba nadaljuje.

Odlog izvršbe smejo predlagati:- dolžnik- upnik- tretji

Odlog na predlog dolžnika:Dolžnik lahko predlog predlaga:- če je vložil izredno pravno sredstvo proti izvršilnemu naslovu- če je vložen predlog za vrnitev v prejšnje stanje v postopku, v katerem je bila izdana odločba, ki je bila podlaga za dovolitev izvršbe- če je vložena tožba za razveljavitev arbitražne odločbe, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba- če je vložena tožba za razveljavitev poravnave, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba- če je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil ugovor- če je dolžnik vložil predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti- če je izvršba odvisna od sočasne izpolnitve kakšne upnikove obveznosti, dolžnik pa je odrekel izpolnitev svoje obveznosti zaradi tega, ker upnik svoje ni izpolnil in tudi ni pokazal pripravljenosti , da jo sočasno izpolni- če je dolžnik ali udeleženec v postopku zahteval odpravo nepravilnosti, ki so bile storjene pri opravljanju izvršbe- če je dolžnik začel pravdo ali drug postopek zaradi nedopustnosti izvršbeOdlog na predlog upnika:- Upniku, ki predlaga odlog razlogov ni treba pojasnjevati-sodišče bo predlogu ugodilo brez soglasja dolžnika, če se izvršba še ni začela, po začetku izvršbe pa samo, če dolžnik odlogu ne nasprotuje-z odlaganjem izvršbe lahko upnik zasleduje določene interese, ki so v nasprotju z dolžnikovimi

156

Odlog na predlog tretjega:Tretji, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmeti zreče za nedopustno, lahko predlaga odlog glede tega predmeta, če izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo.-upnik lahko, tako v primeru dolžnikovega predloga, kot predloga tretjega, zahteva varščino, razen, če bi bilo s tem ogroženo preživljanje dolžnika oz. tretjega ali preživljanje njunih družinskih članov.

Odlog v izvršbi glede varstva in vzgoje otrok ter glede osebnih stikov z otrokiČe otok odklanja stike, lahko sodišče na predlog strokovne osebe ali osebe proti kateri se vodi izvršba, izvršbo odloži za največ 3 mesece. Odlog je možen udi na predlog CSD ali zavezanca, če je v teku postopek za spremembo odločbe o osebnih stikih.

Učinki odloga:- v času odloga ne tečejo ne zakonski ne sodni roki- sodišče ne more opravljati procesnih dejanj, dejanja stranke pa nimajo učinka proti drugi stranki

III. Konec izvršilnega postopka (ustavitev)V izvršilnem postopku ni preprosto določiti, kdaj je končan. Upoštevati moramo, da se postopek vodi v dveh fazah. Faza dovolitve izvršbe je končana s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, s katerim jo je sodišče dovolilo. Postopek pa s tem še ni končan. Normalno se zaključi s popolno izvedbo upnikove terjatve.

Postopek se lahko konča že v fazi dovolitve, če se predlog zavrže ali zavrne. V fazi oprave izvršbe pomeni neuspešen konec postopka tudi ustavitev izvršbe.

Pri umiku predloga ZIZ določa, da sodišče ustavi postopek in ne izvršbe, ker s tem nakazuje, da je umik možen, še preden je faza dovolitve prešla v fazo oprave izvršbe. Postopek se v tej fazi ustavi tudi, če se vodi po uradni dolžnosti in sodišče ugotovi, da za ta postopek ni pogojev.Razmejitev med obema fazama pa ni vedno popolna, ker se faza dovolitve izvršbe po pravnomočnosti sklepa lahko ponovno začne, če je vložen ugovor kot izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti, dokler še teče postopek izvedbe izvršbe.

Ustavitev izvršbeUstavitev pomeni, prenehanje tekočih aktivnosti in razvrednotenje že opravljenih aktivnosti, kolikor je to še mogoče.Če upnikove terjatve zaradi pravnih ali dejanskih zadržkov ni mogoče izvršiti, sodišče ustavi izvršbo. Postopek ustavi po uradni dolžnosti, v določenih primerih pa le na predlog upravičenca. Zakon loči med ustavitvijo izvršbe in ustavitvijo postopka. Sodišče izda sklep o ustavitvi postopka, če upnik predlog umakne. Umik je možen, še preden faza dovolitve preide v fazo oprave izvršbe. Takrat upnikovo dispozitivno dejanje učinkuje neposredno in je sklep sodišča deklaratoren. Če pa sodišče predlog umakne v fazi oprave izvršbe, mora izdati sklep o ustavitvi postopka, s katerim konstitutivno ustavi opravljanje izvršbe in razveljavi tudi opravljena dejanja.

primeri ustavitve:- Posledica uspešnega izpodbijanja sklepa., - Spremembe glede izvršilnega naslova, neuspešnost izvršbe ali pasivnost upnika,

157

- uveljavitev kritnega načela ( poleg dolžnika, lahko ustavitev predlaga tudi vsak, ki je pri poplačilu na vrsti pred predlagajočim upnikom, če predlagateljeve terjatve po ugotovitvi vrednosti iz neprmeičnine ne bi bilo mogoče niti delno pokriti. Ustavitev izvršbe lahko predlaga v 8 dneh od vročitve odredbe o prodaji).- Umik ( poleg tega je ustavitev vedno posledica upnikove procesne dispozicije –umika predloga za izvršbo, za kar ne potrebuje dolžnikovega soglasja. Predlog lahko umakne v vsaki fazi postopka, dokler je izvršilni postopek v teku, v nasprotju s pravdo, kjer lahko tožnik tožbo umakne le do konca glavne obravnave.

Odločanje o ustavitviO ustavitvi sodišče odloči s sklepom, s katerim tudi razveljavi opravljena izvršilna dejanja, razen, če ne bi bile s tem prizadete pridobljene pravice drugih oseb. Kupec stvari v izvršbo pridobi na njih lastninsko pravico na orignaren način. Zato ostane lastnik, čeprav se kasneje ugotovi, da je izvršba nedopustna in se ustavi, sklep o izvršbi pa razveljavi. Do ustavitve pride le, če izvršba še ni končana, npr. ker še ni bilo opravljeno poplačilo upnikov.

Učinki ustavitveUstavitev je lahko splošna ali delna., odvisno od tega, ali se nanaša na cel predmet izvršbe ali samo na njegov del. Ustavitev zaradi neuspešnosti izvršbe se nanaša le nad el postopka, v katerem izvršba ni bila uspešna. Če je bilo npr. uveljavljenih več izvršilnih sredstev, ustavitev ne zajema dela izvršbe, v katerem so bila nekatera sredstva za poplačilo samostojnega dela terjatve uspešno uveljavljena.

Z ustavitvijo in z odpravo pravnih posledic izvršbe se konča izvršilni postopek z učinkom ex tunc. Pri tem je treba upoštevati, da vseh posledic izvršbe ni mogoče odpravit. V pridobljene pravice drugih oseb ni mogoče posegat niti v primeri, ko je sodišče razveljavilo sklep o izvršbi.

V sklepu o ustavitvi je treba hkrati določiti možno razveljavitev vseh e izvedenih izvršilnih dejanj. ker z ustavitvijo prenehajo veljati vsa že izvedena dejanja, se ustavljeni izvršilni postopek ne more več nadaljevati niti po uradni dolžnosti niti na predlog udeleženca.

10. Nasprotna izvršba

a) Pojem, razlogi in postopek z nasprotno izvršboI. Pojemvodi jo dolžnik proti upniku, da bi dobil nazaj tisto, kar mu je bilo odvzeto v izvršbi, ker je bila izvršba opravljena brez pravne podlage. Nasprotna izvršba pomeni poenostavitev za dolžnika, ker mu ni treba voditi pravde da bi dobil nazaj tisto,kar mu je bilo neutemeljeno odvzeto. Izvršilno sodišče samo odloči o dolžnikovi materialni pravici o tem kaj se zahteva nazaj) s sklepom o nasprotni izvršbi, ki s pravnomočnostjo in s potekom paricijskega roka postane izvršilni naslov. Na podlagi tega izvršilnega naslova na predlog dolžnika, zdaj upnika, sodišče dovoli izvršbo.

Predlog za nasprotno izvršbo lahko vloži dolžnik v 3 mesecih od dneva ko je izvedel za razlog zanjo, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je bil končan izvršilni postopek. Če ta rok zamudi, mu še vedno ostane tožba zaradi neupravičene obogatitve. Pred iztekom roka za vložitev nasprotne izvršbe pa dolžnik te nasprotne terjatve ne more uveljavljati v pravdnem postopku.

158

Z nasprotno izvršbo je mogoče zahtevati le vrnitev tistega, kar je upnik dobil s prisilno izvršbo. Nasprotna izvršba ni možna, če izvršba še teče. Takrat pride v poštev le ustavitev postopka.

Vrnitev predmeta je v nasprotni izvršbi možna le, če niso nastale take stvarne ali pravne spremembe, da to ni več mogoče. Reeksekucija ni mogoča zlasti v primeru,če upnik predmet izvršbe odtuji, če je predmet uničen, predelan…

II. Razlogi: - dolžnikova izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova med izvršilnim postopkom- pravnomočna odprava, sprememba ali razveljavitev izvršilnega naslova ali ugotovitev neveljavnosti- pravnomočna delna ali popolna razveljavitev sklepa o izvršbi- pravnomočna sodba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki je že bila odpravljena- prejem izpolnitve ki presega njeno terjatev, ali oprava izvršbe na plačo in druge denarne prejemke, pri kateri niso bile upoštevane določbe o omejitvi izvršbe (67 ZIP)

III. Postopek s predlogom za nasprotno izvršboPredlog za nasprotno izvršbo vroči sodišče upniku v odgovor. Če upnik v predpisanem roku ne izjavi, da predlogu nasprotuje, predlogu sodišče ugodi. Postavljena je domneva, da upnikova pasivnost pomeni prepoznavo zahtevka, in se izda zamudni sklep. Upnik, po zamenjavi vlog dolžnik, lahko proti sklepu vloži ugovor. Na podlagi pravočasnega upnikovega odgovora, da predlogu nasprotuje mora sodišče obvezno razpisati narok za obravnavno spornih okoliščin. Postopek poteka v 2 korakih, če je predlogu treba ugoditi. Sodišče izda sklep, s katerim naloži upniku, da mora v 15 dneh vrniti dolžniku tisto, kar je z izvršbo dobil. Z nastopom pravnomočnosti in s potekom paricijskega roka postane sklep izvršilni naslov. Sodišče brez obravnavanja izda sklep o nasprotni izvrši, če upnik na predlog za nasprotno izvršbo pravočasno ne odgovori ( pasivnost) .Sodišče pa ne more izdati sklepa,če niso izpolnjene še preostale predpostavke, ki so predvidene sicer za zamudno sodbo, smiselno pa morajo veljati tudi pri sklepu o nasproti izvršbi. Če je predlog nesklepčen, ker iz dejstev ne izhaja utemeljenost zahteve, mora ob predhodnem preizkusu predloga sodišče predlagatelja pozvati, da pomanjkljivost odpravi. Če tega ne stori, njegov predlog zavrne. Šele sklepčen predlog sodišče pošlje nasprotni stranki, nekdanjemu upniku, da nanj odgovori.

Na temelju sklepa o nasprotni izvršbi sodišče na upnikov predlog dovoli izvršbo, glede nadaljnjega postopka se smiselno uporabljajo določbe, ki se nanašajo na izvršbo.

Proti pravnomočnemu sklepu, s katerim sodišče predlogu za nasprotno izvršbo ugodi ali ga zavarne, je dovoljen predlog za obnovo postopka po določbah zpp.

11. Izvršba za izterjavo denarnih terjatev

a) Izvršba na premične stvari in pravice:I. izvršba na premičnineStvari se zarubijo in ocenijo, nato prodajo in upnik se poplača iz kupnine. Če upnik zahteva le rubež in cenitev, se prodaja opravi le na dodaten predlog.

159

Rubež sodi izvršitelj popiše v zapisnik stvari, ki so zarubljene in označi, da so zarubljene. Zarubi se toliko stvari, kot je potrebno za poplačilo in povrnitev sodnih stroškov. (Če so stvari pri tretji osebi se zarubijo le s privolitvijo tretje osebe.) Gotovino, vrednostne papirje in dragocenosti vzame v hrambo sodišče. Če se ne najde stvari, ki jih je predlagal upnik, mora ta podati nov predlog. Cenitev se opravi hkrati z rubežem. Izjemoma se opravi cenitev z izvedencem.Posledice rubeža upnik pridobi zastavno pravico na stvareh. ČE stvari ostanejo pri dolžniku ta ne sme razpolagati z njimi. Prodaja stvari po pravnomočnosti sklepa in najmanj 15 dni po rubežu (iz opravičljivih razlogov takoj po rubežu). Cena na javni dražbi ali pod roko. Najmanj za ocenjeno vrednost. Če se ne proda na prvi prodaji se lahko cena spusti na najmanj 1/3 ocenjene vrednosti (ta nova dražba se opravi na predlog strank).Omejitve: kupec ne more biti sam dolžnik, sodnik, ali kdor koli drug, ki sodeluje pri prodaji.Poplačila sestavi se vrstni red upnikov glede na čas pridobitve zastavne pravice (pri enakovrednih terjetvah glede na čas vložitve predloga). /Določene terjatve imajo absolutno prednost (preživnine)./ Nato se poplačajo stroški IP za posamezno terjatev in sama terjatev. Če ima več upnikov enak vrstni red, pa kupnina ne zadošča za poplačilo vseh, se poplačajo sorazmerno.

II. izvršba na denarno terjatevki jo ima dolžnik proti tretjemu. Se opravi z rubežem in prenosom te terjatve na upnika. Delodajalec, banka ali SDK morata že samo na podlagi sklepa o izvršbi odkloniti izplačilo sredstev dolžniku. Po pravnomočnosti sklepa pa jih morajo prenesti na upnika. Rubež je opravljen z dnem vročitev sklepa o izvršbi dolžnikovemu dolžniku. (Vsebuje prepoved dolžnikovemu dolžniku, da poravna terjatev dolžniku in prepoved dolžniku, da terja svojega dolžnika (ali uveljavlja zastavo). Prenos v izterjavo : upnik dobi pravico, da namesto dolžnika izterja terjatev od dolžnikovega dolžnika. (Dobi le procesno legitimacijo: ne sme razpolagati s terjatvijo (odpust,...).) Upnik mora obvestiti dolžnika o tožbi zoper dolžnikovega dolžnika. Upnik je poplačan šele, ko terjatev dejansko izterja, presežek pa mora izročiti dolžniku.

Prenos namesto plačila terjatev preide na upnika z učinkom odplačne cesije. (Upnik pridobi procesno in mat. pravno legitimacijo.) Upnik je poplačan že s samim prenosom. V razmerju do dolžnikovega dolžnika je pravi upnik.

Administrativna prepoved je izjava dolžnika, da dovoljuje, da se del njegovega osebnega dohodka mesečno izplačuje upniku. S to prepovedjo se mora strinjati tudi delodajalec. Prepoved ima učinek sklepa o izvršbi. Prednost imajo le privilegirane terjatve (preživnina), tako, da mora v primeru premajhnih dohodkov terjatev iz administrativne prepovedi počakati. (Navadno se uporablja pri odplačevanju potrošnih kreditov).

V. izvršba na terjatev, da se izročijo stvari,Izroči premično ali nepremično stvar, ali dobavijo določene stvari. Smiselno se uporabljajo pravila za rubež denarne terjatve. Prenos terjatve ima učinek prenosa v izterjavo.

VI. izvršba na druge premoženjske praviceDolžniku se prepove s pravico razpolagati. Smiselno e uporabljajo določbe za prodajo nepremičnin

160

b.) Izvršba na delež družbenikaPredmet je poslovni delež družbenika v gospodarski družbi. Izvršba se opravi z rubežem, prodajo deleža in poplačilom upnika.

c.) Izvršba na nepremičnine se lahko predlaga ne glede na vrednost terjatve. Opravi se tako, da se da zaznamba (upnik pridobi poplačilno pravico = zastavni pravici) v zemljiško knjigo, opravi cenitev in prodaja. Načelo najmanjšega ponudnika nepremičnine se ne sme prodati pod določeno ceno. (Na drugi prodaji ne za manj kot 2/3 ocenjene vrednosti.)

Kritno načelo izvršba na nepremičnino se ne opravi, če znesek ne bo kril vsaj dela terjatve. Pravico do ustavitve postopka ima vsakdo, ki je lahko poplačan pred osebo, ki predlaga izvršbo na nepremičnino.

Prevzemno načelo kupec je dolžan prevzeti tudi vsa bremena, ki bremenijo nepremičnino. Izbrisno načelo kupec ni dolžan prevzeti bremen, ki bremenijo nepremičnino (ta se izbrišejo). Kombinacija Zastavne pravice ugasnejo, stvarne, realna bremena (vpisana), osebne služnosti (ki so vpisane v zemljiško knjigo) ne.

Sklep o vrednosti nepremičnine izda sodišče po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Proti sklepu se lahko pritoži vsakdo, ki je lahko poplačan iz nepremičnine.

Prodaja se opravi na javni dražbi. Pod roko (prek podjetja za promet z nepremičninami) le če se tako pisno sporazumejo.

Domik je sklep sodišča, da je najboljšemu ponudniku domaknjena nepremičnina. Ko kupec položi kupnino in postane sklep o domiku pravnomočen se kupcu nepremičnino izroči. Po pravnomočnosti sklepa o izročitvi postane kupec (skoraj) orignaren pridobitelj lastninske pravice.

Poplačilo Poplačajo se vsi upniki, ki so zahtevali izvršbo, vsi zastavni upniki (ne glede na zahtevek), osebe, ki imajo pravico do odškodnine, zaradi ugasnitve realnih bremen, osebnih služnosti; davki; privilegirane terjatve. Nezapadle terjatve (z zastavno pravico) se poravnajo le na predlog upnika. Najprej se poplačajo stroški izvršbe, davščine, nato privilegirane terjatve in nato upniki po vložitvi zahtev in nato (ne uveljavljeni zahtevki) zastavnih upnikov, glede na nastanek zastave.

Razdelilni narok se opravi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi. Na njem sodišče odloči o delitvi kupnine med upnike.

Izpodbijanje terjatev Oseba, ki ima pravico biti poplačana iz kupnine lahko izpodbija terjatev koga drugega (višina, vrstni red), če to vpliva na njeno terjatev. Če so sporna dejstva ga sodišče napoti na pravdo.

Sklep o poplačilu izda sodišč po razdelilnem naroku. V njem upošteva vse terjatve za katere je bil sklep o izvršbi pravnomočen. Proti temu sklepu se sme pritožiti vsak udeleženec.

12. Izvršba na uveljavitev nedenarnih terjatev

161

a) Izvršba za izročitve stvari ali izpolnitev dejanja: izročitev in dobava premičnih izpraznitev in izročitev nepremičnine

Uradna oseba najprej odstrani osebe in stvari, nato pa nepremičnino izroči upniku. Pri tem je rok za prostovoljno izpraznitev 8 dni od prejema sklepa o izvršbi. /Isto velja za izpraznitev stanovanja (deložacija)/

obveznost kaj storiti, opustiti ali dopustiti,

Nadomestna dejanja lahko na pooblastilo sodišča opravi sam upnik ali druga oseba, dolžnik pa plača stroške tega. (Upnik lahko zahteva predujem).

Nenadomestna dejanja se izsilijo z denarno kaznijo. Izvršilno sodišče določi nov rok za opravo dejanja in določi kazen, če to ne bo opravljeno. Sodišče to ponavlja tako dolgo, dokler dolžnik ne opravi dejanja oziroma dokler skupna kazen ne doseže 10 kratnika prve izrečene kazni.

Dopustitev in opustitev velja isto kot pri nenadomestnih dejanjih, le da ne velja omejitev desetkratnika kazni, temveč jih lahko sodišče izreka neskončnokrat.

Ponovno motenje posesti Če dolžnik moti posest na skoraj enak način, sme upnik na podlagi starega izvršilnega naslova zahtevati izvršbo, v roku 30 dni, od kar je izvedel za motenje ali najdlje v 1 letu od nastanka motnje.

Vrnitev delavca na delo se opravi z grožnjo in izrekom kazni delodajalcu. Delavec lahko zahteva, v izvršilnem postopku nadomestilo plače za čas od pravnomočnosti odločbe, do vrnitve na delo.

vrnitev delavca na delo.

b) Druge vrste izvršbe za izpolnitev nedenarnih terjatev: razdelitev stvari

Izvršba se opravi, če je treba razdeliti skupno nepremičnino, premoženje ali drugo stvar. O razdelitvi se odloča v nepravdnem postopku. Prednost ima fizična delitev, če ta ni mogoča se opravi civila. Prodaja se opravi tudi tedaj, ko se v izvršilnem postopku ugotovi, da fizična delitev ne bo mogoča.

izjave volječe bi bil dolžnik dolžan podati kakšno izjavo volje velja fikcija, da sodba nadomesti to izjavo.

sodni penaliUpnik ima pravico do plačila sodnih penalov, ne glede na škodo, če je bil dolžnik v zamudi z nedenarno izpolnitvijo in je tako določilo pravdno ali izvršilno sodišče(pri denarni zamudne obresti). Izterjava penalov Izvršilno sodišče (če ni prej pravdno) določi penale za vsak zamujen dan izpolnitve. Po pravnomočnosti tega sklepa (ki ima rok za prostovoljno izpolnitev) se od dolžnika izterjajo denarni zneski penalov

izvršba v zadevah glede otrok.

13. Zavarovanje

1. Je možno na podlagi izvršilnega naslova, če želi samo zavarovati svojo terjetev (pridobi zastavo) /samo rubež in cenitev, samo zaznamba v zemljiški knjigi/. 2. Na podlagi sporazuma strank. kot hipoteka na nepremičnini (se prenaša z nepremičnino) ali kot zastavna pravica na premičnini (dolžnik ne sme s stvarjo razpolagati). Ko terjatev zapade lahko sodišče na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova poseže na zastavljeno stvar. Pri tem ne veljajo splošne omejitev in oprostitve.

162

3. Predhodne odredbe (izvršba v zavarovanje) zavarovanje se opravi, če ima upnik izvršilni naslov, ki pa še ni pravnomočen ali izvršljiv in ob tem obstaja nevarnost, da se brez zavarovanja ne bo dalo izterjati terjatve, ko bo izvršljiva. Sodišče lahko opravi: rubež premičnin; rubež terjatve; prepoved dolžnikovemu dolžniku; predzaznambo zastavne pravice. Upnik pridobi s tem zastavno pravico. O predhodni odredbi odloča sodišče s sklepom. Traja pa najdlje 8 dni po nastopu pogojev za izvršljivost (če ne da predloga se zastava ukine).Prenehanje:

a. po uradni dolžnosti če v 15 dneh po poteku roka odredbe niso izpolnjeni pogoji za izvršboNa predlog dolžnika : če položi zavarovano terjatev z obrestmi in stroški; če je terjatev že plačana ali zavarovana; če je prenehala ali sploh ni nastala;

a) zastavna pravica za zavarovanje denarne terjatve na podlagi izvršilnega naslovaLočiti moramo med zastavno pravico, ki nastane kot posledica rubeža ali kot posledica zaznambe sklepa o izvršbi na nepremičnino v zemljiški knjigi v izvršilnem postopku na podlagi predloga za izvršbo in zastavno pravico, ki nastane v postopku zavarovanja denarne terjatve na podlagi predloga za zavarovanje.

V obeh primerih mora upnik imeti izvršilni naslov.Pravice, ki prisilno nastane v postopku izvršbe na podlagi zaznambe predloga za izvršbo na nepremičnino zakon sicer ne imenuje zastavna pravica, temveč uporabi izraz poplačilna pravica.Z zastavno pravico pa poimenuje pravico, ki je rezultat predloga za zavarovanje, ki ga vloži upnik s popolnim izvršilnim naslovom.

Kljub različnemu poimenovanju po vsebini upravičenj med obema načeloma ni razlike.Bistvena razlika je v trajanju. Poplačilna pravica, ki je vknjižena v zemljiški knjigi izgubi svojo veljavo, če je izvršba ustavljena. Zastavna pravica pa ostane, dokler terjatev ni plačana ali ne zastara.

Vendar v vseh primerih ustavitve izvršbe zastavna pravica ne ugasne.Zavarovanje denarne terjatve z novo obliko, t. j. z zastavno pravico na premičninah, pride v poštev le na podlagi izvršilnega naslova, zastavna pravica pa se pridobi z rubežem, tako da zarubljeno stvar hrani izvršitelj (248.čl. ZIZ).

Upnik, ki ima izvršilni naslov, lahko predlaga kar izvršbo na premičnine, v okviru katere z rubežem pridobi zastavno pravico.

Če upnik s predlogom za izvršbo zahteva le rubež in cenitev, mora v treh mesecih predlagati prodajo stvari, sicer sodišče ustavi izvršbo (2. odst. 81.čl. ZIZ). Sodišče izvršbo ustavi tudi iz drugih razlogov, če je npr. prodaja neuspešna. V primeru, da se izvršba ustavi, preneha tudi zastavna pravica.

b) zastavna pravica na podlagi sporazuma strankNotar lahko na podlagi predpisov, ki so veljali že pred novim ZIZ sestavi izvršljiv notarski zapis tako za terjatev kot za njeno zavarovanje z ustanovitvijo zastavne pravice. Dolžnik mora pristati na neposredno izvršbo tudi na predmetu zavarovanja v primeru neplačila zavarovane terjatve po njeni dospelosti.

163

I. Sporazumna ustanovitev zastavne pravice po ZIZSporazum o obstoju denarne terjatve in njenem zavarovanju z zastavno pravico se sklene pred notarjem v obliki izvršljivega notarskega zapisa. Zastavna pravica, ki je dogovorjena v notarskem zapisu nastane z vpisom hipoteke v zemljiško knjigo ali z rubežem premičnin, oz. nepremičnin, ki niso vpisane v zemljiški knjigi.

Zavarovanje na stvareh in pravicah, ki so iz izvršbe izvzete, ni dovoljeno. Omejitve pa ne veljajo za stvari, ki so bile zastavljene. Tudi po novem lahko zarubljene stvari ostanejo v hrambi pri dolžniku, če sta se z upnikom tako sporazumela.

II. Zavarovaje pogojnih in bodočih terjatevNovost ZIZ je še zavarovanje pogojne in bodoče terjatve na nepremičnini, ki se opravi s predznambo zastavne pravice. Terjatev po ZIZ pomeni pravico do dajatve, storitve ali opustitve (16.čl. ZIZ). Bodoče so terjatve, ki še niso nastale, vendar je mogoče z verjetnostjo pričakovati, da se bo to zgodilo. Pogojne terjatve so terjatve, ki so sicer šele v nastajanju, toda njihov temelj je že določen, največkrat tudi vsebina, le dogodek, od katerega je nastanek odvisen se še ni izpolnil.

Od tega pa je treba ločiti še nezapadle terjatve, ki so zvezane z rokom ter se npr. posamični obroki kredita plačujejo ob nastopu termina.

Zastavna pravica se torej lahko ustanovi tako za bodoče in pogojne terjatve. V tem primeru torej zastavna pravica nastane pred nastankom terjatve. Z nastankom terjatve pa nastane tudi morebitna možnost poplačila iz zastavljene stvari. Zastavna pravica, ki je bila konstituirana za bodočo ali pogojno terjatev preneha, ko se ugotovi, da terjatev ne bo nastala.

d) Predhodne odredbeI. Krajevna pristojnostZa odločitev o predlogu za zavarovanje s predhodno odredbo in za samo zavarovanje je krajevno pristojno sodišče, ki bi bilo pristojno za izvršbo na predmet, na katerega je predlagano zavarovanje.

II. Pogoji za predhodno odredboSodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev, in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.Prvi odstavek tega člena se uporablja tudi za poravnavo, sklenjeno pred domačim sodiščem ali upravnim organom, iz katere terjatev še ni zapadla, ali pred notarjem v obliki notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov.

III. Domnevana nevarnostŠteje se, da je podana nevarnost v smislu 257. člena tega zakona, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na katero od naslednjih odločb:1. na plačilni nalog in na sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice ali čeka, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor;2. na sodbo, izdano v kazenskem postopku, s katero je bilo ugodeno premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca, proti njej pa je vložen predlog za obnovo kazenskega postopka;

164

3. na odločbo, na podlagi katere bi bilo treba izvršbo opraviti v tujini, razen če naj bi se izvršba opravila v državi članici Evropske unije;4. na sodbo na podlagi pripoznave, zoper katero je vložena pritožba;5. na poravnavo, sklenjeno pred sodiščem ali upravnim organom, ki se izpodbija tako, kot določa zakon;6. na notarski zapis, ki je izvršilni naslov, o denarni terjatvi, ki še ni zapadla.

V primerih iz 4. in 5. točke prvega odstavka tega člena lahko sodišče na dolžnikov predlog določi za zavarovanje s predhodno odredbo pogoj, da upnik položi varščino za škodo, ki jo utegne zaradi predhodne odredbe utrpeti dolžnik.

IV. Zavarovanje še ne zapadlih občasnih dajatevZavarovanje s predhodno odredbo za še ne zapadle zneske zakonite preživnine, odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal in odškodnine za škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ali zmanjšanja oziroma izgube delovne zmožnosti dovoli sodišče samo za zneske, ki bodo zapadli v enem letu.

V primerih iz prvega odstavka tega člena se domneva, da je podana nevarnost, če je bilo treba zoper dolžnika že zahtevati izvršbo za izterjavo zapadlega zneska, ali če je bila taka izvršba predlagana.

V. Vrste predhodnih odredbSodišče odredi naslednje predhodne odredbe:1. rubež premičnin in vpis rubeža v register iz tretjega odstavka 81. člena tega zakona, če se ta vodi;2. rubež denarne terjatve ali terjatve, da se izročijo stvari;3. rubež drugih premoženjskih oziroma materialnih pravic;4. prepoved organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa denarnega zneska, za katerega je odredilo predhodno odredbo;5. vpis zastavne pravice v sodnem registru na deležu družbenika v družbi oziroma v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev na nematerializiranem vrednostnem papirju;6. predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali na pravici, vknjiženi na nepremičnini.

Sodišče lahko na upnikov predlog glede na okoliščine primera odredi dve ali več predhodnih odredb, če je to potrebno.

VI. Prepoved izplačila dolžnikovih denarnih sredstevZneska dolžnikovih denarnih sredstev na računu pri pooblaščeni organizaciji za plačilni promet, ki ga je sodišče prepovedalo izplačati, ni mogoče prenesti s tega računa, dokler traja prepoved, razen za poravnavo zavarovane terjatve.

VII. Prodaja zarubljenih stvari in prenos dolžnikove terjatveSodišče dovoli prodajo zarubljenih premičnih stvari, če se hitro kvarijo ali če je nevarnost, da bi njihova cena občutno padla.Prodaja zarubljenih stvari se opravi po določbah tega zakona o izvršbi na premičnine.Če je sodišče s predhodno odredbo zarubilo terjatev, lahko na upnikov ali dolžnikov predlog dovoli, da se prepovedana terjatev prenese na upnika v izterjavo, kadar je nevarnost, da se sicer zaradi zamude pri uveljavitvi ne bo mogla izterjati ali da bo izgubljena pravica do regresa proti komu drugemu.

Znesek, ki se dobi s prodajo stvari ali z izterjavo terjatve, hrani sodišče, dokler

165

predhodna odredba ne preneha ali dokler upnik ne predlaga izvršbe, vendar največ trideset dni od dneva, ko postane terjatev izvršljiva. VIII. Sklep o predhodni odredbiV sklepu, s katerim sodišče izda predhodno odredbo, morajo biti med drugim navedeni znesek zavarovane terjatve z obrestmi in stroški ter odrejeno zavarovanje in čas, za katerega jo sodišče dovoljuje.Predhodna odredba sme trajati največ še osem dni po nastopu pogojev za izvršbo.Če čas iz prvega odstavka tega člena poteče, preden postane odločba, na podlagi katere je bila izdana predhodna odredba, izvršljiva, ga sodišče na upnikov predlog podaljša, pod pogojem da se niso spremenile okoliščine, v katerih je bila izdana.

IX. Prenehanje predhodne odredbeSodišče na dolžnikov predlog ustavi postopek s predhodno odredbo in razveljavi opravljena dejanja:1. če dolžnik položi pri sodišču zavarovano terjatev z obrestmi in stroški;2. če dolžnik izkaže za verjetno, da je bila terjatev takrat, ko je bil izdan sklep o predhodni odredbi, že plačana ali dovolj zavarovana;3. če je pravnomočno ugotovljeno, da terjatev ni nastala ali da je prenehala.

Sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja, če v petnajstih dneh od dneva, ko izteče čas, za katerega je bila izdana predhodna odredba, niso izpolnjeni pogoji za izvršbo.

V primerih iz 2. in 3. točke prvega odstavka in iz drugega odstavka tega člena mora upnik povrniti dolžniku stroške, ki mu jih je povzročil s tem, da je bila dovoljena in izvršena predhodna odredba.

V teh primerih ima dolžnik pravico od upnika zahtevati tudi povrnitev prizadejane škode.

X. Ustavitev v primeru, če upnik ne zahteva izvršbeČe so pogoji za izvršbo izpolnjeni preden poteče čas, za katerega je sodišče izdalo predhodno odredbo, sodišče na dolžnikov predlog ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja, če upnik ne predlaga izvršbe v petnajstih dneh, odkar so nastopili ti pogoji.

e) Začasne odredbezačasna odredba je časovno omejeno sredstvo zavarovanja,katerega namen je ohranitev obstoječega ali ustvaritev novega začasnega stanja z namenom:-da se ne izjalovi uspeh sodnega postopka, v katerem upnik uveljavlja svojo terjatev oz. uspeh bodoče izvršbe (zavarovalne odredbe)-da se prepreči nastanek hujših škodljivih posledic in grozeče nasilje (regulacijske odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve).

To je tisti pravni institut, ki ne neposredno in takoj učinkuje proti nevarnosti, ki jo za kasnejšo izvršbo predstavlja časovni zamik, potreben za izdajo glavne odločbe.

I. Krajevna pristojnostV primeru, ko ni uveden pravdni ali kakšen drug sodni postopek, je za odločitev o predlogu za zavarovanje z začasno odredbo in za samo zavarovanje krajevno pristojno sodišče, ki bi bilo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo.Če je uveden pravdni ali kakšen drug sodni postopek, je za to odločitev pristojno sodišče, pred katerim teče postopek.

166

Sodišče, ki bi bilo pristojno za odločitev o predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v upravnem postopku, je pristojno tudi za odločitev o predlogu za začasno odredbo po koncu tega postopka.

II. Kdaj je mogoče izdati začasno odredboZačasno odredbo je mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom, kot tudi po koncu postopka, vse dokler ni opravljena izvršba.

III. Učinek sklepa o začasni odredbiKadar je sklep o začasni odredbi izdan v pravdnem ali kakšnem drugem postopku, ima učinek sklepa o izvršbi.

IV. Nedopustnost začasne odredbeZačasna odredba ni dopustna, če so dani pogoji za predhodno odredbo, s katero se da doseči enak namen

Začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve

V. Pogoji za začasno odredboSodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.Šteje se, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen, če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije.

VI. Vrste začasnih odredb Sodišče sme za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa:1. prepoved, da dolžnik ne sme razpolagati s premičninami, in hrambo teh stvari;2. prepoved, da dolžnik ne sme odtujiti ali obremeniti svoje nepremičnine ali stvarnih pravic, ki so v njegovo korist vknjižene na nepremičnini, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi;3. prepoved dolžnikovemu dolžniku, da dolžniku ne sme izplačati terjatve ali mu izročiti stvari, ter prepoved dolžniku, da ne sme sprejeti stvari, izterjati terjatve ali razpolagati z njimi;4. nalog organizaciji za plačilni promet, da mora dolžniku ali komu drugemu po dolžnikovemu nalogu odreči izplačilo denarnega zneska, za katerega je izdalo začasno odredbo, z dolžnikovega računa.Z začasno odredbo se ne pridobi zastavna pravica na predmetu zavarovanja.

3. Začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatveVII. Pogoji za začasno odredboSodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk:;nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena ־ da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko ־nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za ־

167

neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.Tretji in četrti odstavek 270. člena tega zakona se uporabljata tudi glede začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve.

VIII. Vrste začasnih odredbSodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa:1. prepoved odtujitve in obremenitve premičnin, na katere meri terjatev, ter hrambo teh stvari;2. prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine, na katero meri terjatev z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi;3. prepoved dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, ter prepoved, da ne sme nič spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev;4. prepoved dolžnikovemu dolžniku, da ne sme izročiti dolžniku stvari, na katere meri terjatev;5. plačevanje nadomestila plače delavcu, dokler traja spor o nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja, če je to potrebno za preživljanje delavca in oseb, ki jih je ta po zakonu dolžan preživljati.

V primeru iz 3. točke prvega odstavka tega člena določi sodišče s sklepom o začasni odredbi tudi denarno kazen za primer kršitve prepovedi v skladu z drugim odstavkom 226. člena tega zakona. V primeru kršitve prepovedi se smiselno uporablja določba tretjega odstavka 226. člena tega zakona.

Skupne določbeIX. Varščina namesto začasne odredbeUpnik lahko v predlogu za začasno odredbo ali pozneje izjavi, da se je namesto z začasno odredbo pripravljen zadovoljiti s tem, da dolžnik položi določen znesek kot varščino.Sodišče lahko dovoli položitev varščine namesto začasne odredbe tudi na predlog dolžnika.Če dolžnik položi varščino, ustavi sodišče postopek in razveljavi že opravljena dejanja.

X. Varščina kot pogoj za začasno odredboSodišče izda na upnikov predlog začasno odredbo tudi, kadar upnik ni izkazal verjetnega obstoja terjatve in nevarnosti, če upnik založi v danem roku znesek, ki ga sodišče določi kot varščino za škodo, ki bi jo dolžnik utegnil utrpeti zaradi izdaje in izvršitve začasne odredbe.Sodišče lahko na dolžnikov predlog glede na okoliščine primera določi kot pogoj za izdajo začasne odredbe, da upnik položi varščino, tudi če je upnik izkazal verjeten obstoj terjatve in nevarnosti.

XI. Več začasnih odredbSodišče lahko na upnikov predlog glede na okoliščine primera izda tudi več začasnih odredb, če je to potrebno.

XII. Čas, za katerega se izdaja začasna odredbaV sklepu, s katerim izda začasno odredbo, sodišče odloči, koliko časa naj odredba traja.Če izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka ali če izda začasno odredbo v zavarovanje terjatve, ki še ni nastala,

168

določi sodišče upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči. Sodišče določi upniku tudi rok, v katerem je to dolžan opraviti in o tem sodišču predložiti dokazilo ter ga opozori na posledice iz prvega odstavka 278. člena tega zakona.Sodišče lahko na upnikov predlog začasno odredbo podaljša.Predlog iz tretjega odstavka tega člena sme upnik vložiti le do izteka časa, za katerega je bila odredba izdana.

XIII. Prenehanje začasne odredbeČe upnik v določenem roku ne vloži tožbe, oziroma ne začne kakšnega drugega postopka za opravičilo začasne odredbe, če sodišču ne predloži dokazila iz drugega odstavka prejšnjega člena, ali če je čas, za katerega je bila začasna odredba izdana, potekel, sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja.

Sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja tudi na predlog dolžnika, če so se okoliščine, zaradi katerih je bila izdana začasna odredba, pozneje spremenile, tako da odredba ni več potrebna.Sodišče ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja tudi v primerih iz prvega odstavka 264. člena tega zakona.

XIV Povrnitev škode dolžnikuDolžnik ima pravico od upnika zahtevati povračilo škode, ki mu je bila prizadejana z začasno odredbo, ki je bila neutemeljena, ali je upnik ni opravičil.

14. Predpostavke izvršbe

Sodišče mora najprej preučiti ali formalne ( procesne) predpostavke sploh dopuščajo postopanje. Če namreč zahteva za pravno varstvo ni dopustna, vsebinsko odločanje o njej sodišče odkloni. Če pa je dopustna, jo mora vsebinsko obravnavati in z upoštevanjem materialnih (substančnih ) predpostavk odločiti o njeni utemeljenosti.

Posebnost izvršilnega postopka je, da so v istem zakonu urejene tako materialne kot specialne procesne predpostavke izvršbe. Razlikovanje med njimi pa ni tako preprosto kot v pravdnem postopku.

a) formalne predpostavke so:- obstoj izvršilnega naslova- pristojnost- formalna pravilnost in vsebina predloga za izvršbo- procesna legitimacija strank- nekateri procesni roki ( npr. za vložitev predloga za izvršbo v primeru ponovnega motenja posesti)- plačilo predujema za izvršilne stroške- pravni interes (kritno načelo – zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni mogoče prodati nepremičnine, če predlagajoči upnik ne bi il iti delno poplačan- splošne predpostavke po ZPP, ki se upoštevajo na podlagi njegove smiselne uporabe

b) materialne predpostavke So določene v materilanopravnih določbah v ZIZ in so pogoj za utemeljenost zahteve za pravno varstvo v izvršilnem postopku, nanašajo se na: -Terjatev (obstoj, veljavnost, zapadlost)- alternativnost obveznosti- obstoj ali neobstoj pogoja in izpolnitev vzajemnosti

169

- stvarna legitimacija strank (postopek je možen samo med strankami, ki so v izvršilnem naslovu določene kot nosilci pravic in obveznosti iz materialnega razmerja- sredstva izvršbe- dopustnost izvršbe na določen predmet - obseg izvršbe

I. Sredstva izvršbe:sredstva izvršbe so metode, s katerimi se prisilno izvrši upnikovo terjatev vključujejo različna procesna opravila za prisilno uveljavitev določen terjatve.zakon loči sredstva izvršbe glede na to ali upnik uveljavlja denarno ali nedenarno terjatev.

ZIZ izrecno določa le sredstva izvršbe za uveljavitev denarne terjatve. ta sredstva so našteta taksativno:- prodaja nepremičnin-prodaja premičnin-prenos denarne terjatve-unovčenje drugih premoženjskih oz. materialnih pravic in- prenos sredstev, ki so na računu pri organizacijah pooblaščenih za plačilni promet.

II. Denarna kazenSodišče lahko izreče denarno kazen dolžniku:;če v nasprotju z odločitvijo sodišča skriva, poškoduje ali uničuje svoje premoženje ־ če v nasprotju z odločitvijo sodišča opravlja dejanja, ki lahko upniku povzročijo ־nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo;;če izvršitelja ovira pri opravljanju posameznih dejanj izvršbe ali zavarovanja ־;če ravna v nasprotju s sklepom o zavarovanju ־.če ne dovoli ali ovira ogled nepremičnine ali njeno cenitev ־

V primerih iz prejšnjega odstavka lahko sodišče izreče denarno kazen fizični osebi do 1.000.000 tolarjev, pravni osebi in podjetniku pa do 10.000.000 tolarjev.

Sodišče izreče denarno kazen s sklepom. V sklepu določi rok, v katerem mora dolžnik kazen plačati. Rok za plačilo kazni ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od treh mesecev.

Če dolžnik, ki je fizična oseba ali podjetnik ne plača izrečene kazni v roku, ki ga določi sodišče, se kazen izterja po uradni dolžnosti, če to ni možno, pa izvrši tako, da se za vsakih začetih 10.000 tolarjev denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor za fizično osebo ne sme biti daljši od 30 dni, za podjetnika pa ne daljši kot 100 dni. Kazen zapora se izvrši po določbah zakona, ki ureja izvrševanje zaporne kazni.

O spremembi denarne kazni po prejšnjem odstavku odloči sodišče s posebnim sklepom.Če dolžnik, ki je pravna oseba, ne plača denarne kazni v roku, ki ga določi sodišče, izterja sodišče denarno kazen, povečano za 50%, po uradni dolžnosti. Sklep o tako določeni denarni kazni je izvršilni naslov.

Če ta zakon ne določa drugače, se določbe tega člena uporabljajo tudi v drugih primerih, ko sodišče dolžniku izreče denarno kazen.

Sodišče lahko izreče denarno kazen iz drugega odstavka tega člena upniku, ki je pridobil sklep o izvršbi na podlagi predloga za izvršbo, ki ga je vložil z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in

170

poštenjem. Sodišče pri odmeri denarne kazni upošteva vse okoliščine zadeve, zlasti pa višino zneska, na katerega se glasi sklep o izvršbi.V postopku iz prejšnjega odstavka se smiselno uporabljajo tretji, četrti, peti in šesti odstavek tega člena.

171

T R E T J I D E L : NEPRAVDNI POSTOPEK

SPLOŠNI DEL1. Obseg veljavnosti zakona

1. SPLOŠNO O NEPRAVDNEM POSTOPKU

I. . POJEM NEPRAVDNEGA POSTOPKANepravdni postopek je civilni sodni postopek odločanja. V to kategorijo spadata tudi pravdni postopek in postopek v delovnih sporih, ker se v njiju tudi odloča. Sem pa ne spadata izvršilni in stečajni postopek, v katerih gre za konkretno izvršitev pravic.

II. ZAKONI, V KATERIH JE UREJEN NEPRAVDNl POSTOPEKBistvene nepravdne postopke ureja Zakon o nepravdnem postopku (ZNP, 1986). ZNP ureja postopke, po katerih redno sodišče obravnava osebna stanja, družinska in premoženjska razmerja ter druge zadeve, za katere je s tem ali z drugim zakonom določeno, da se rešujejo v nepravdnem postopku.Splošni del zakona vsebuje samo procesne določbe, posebni del pa tudi materialne. Vendar v ZNP niso urejeni naslednji nepravdni postopki:1. Zakon o dedovanju - zapuščinski postopek.2. Zakon o zemljiški knjigi - zemljiškoknjižni postopek. 3. Zakon o sodnem registru - registrski postopek. 4. Zakon o gospodarskih družbah - postopek sodnega imenovanja člana nadzornega

sveta, če družbeniki o njem ne morejo doseči večine; postopek sodnega imenovanja člana uprave, če člani nadzornega sveta o njem ne morejo doseči večine; postopek za odvzem upravičenja za vodenje poslov ter postopek za posredovanje informacij.

5. Stvarnopravni zakonik – nastanek etažne lastnine s sodno odločbo; ureditev razmerij; delitev solastnine; mejni spor; ustanovitev nujne poti.

6. ZZZDR - odvzem roditeljske pravice; odvzem poslovne sposobnosti; konkretni ukrepi glede izvajanja roditeljske pravice; vzgoja, varstvo in preživljanje otrok. ko se odloča skupaj s stiki.

7. Stanovanjski zakon - imenovanje upravnika v večstanovanjski hiši; odločanje o tem, kateri najemnik ostane v stanovanju po razvezi zakonske zveze, prenehanju zunajzakonske skupnosti in smrti; nesoglasja glede plačila in vzdrževanja.

8. Zakon o urejanju prostora - postopek razlastitve (razlastitev poteka v 2 fazah; odločitev v upravnem postopku in določitev denarnega nadomestila v nepravdnem postopku).

9. Zakon o vračilu predmetov kulturne dediščine - če je protipravno odnesen, vrnitev po hitrem postopku.

10. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - postopek priznanja tujih sodnih in arbitražnih odločb.

11. Obligacijski zakonik - societeta.12. Zakon o denacionalizaciji - postopek odločanja o vrnitvi denacionaliziranega

premoženja, če je bilo le-to lastniku odvzeto na podlagi pravnega posla, sklenjenega pod vplivom sile, grožnje ali zvijače - postopek denacionalizacije je upravni postopek (!!!).

172

13.* sporno je, ali se stečajne zadeve ureja v pravdnem ali nepravdnem postopku. Po naravi je bolj primerna uporaba nepravdnega postopka (po ZPP velja glede stroškov načelo uspeha, po ZNP pa, da vsak krije svoje stroške).

Razlog za to je, da je ZNP iz leta 1986, ko je bilo urejanje temeljnih razmerij v pristojnosti federacije, ostalo pa v pristojnosti republik. Poleg tega pa se ZNP skozi čas ni noveliral, pač pa so ga drugi zakoni razveljavljali.

2. Temeljna načela nepravdnega postopka

I. NAČELO DISPOZITIVNOSTI IN OFICIALNOSTINačelo dispozitivnosti pomeni, da se postopek začne, teče in konča po volji strank, pri čemer stranke prosto razpolagajo z zahtevkom. Sodišče je na zahtevek strank v pravdnem postopku vezano. 2. člen: Nepravdni postopek se začne na predlog ali po uradni dolžnosti (po u.d. če tako določa zakon).V nepravdnem postopku poznamo 3 izjeme od načela dispozitivnosti:

1. začetek postopka po uradni dolžnosti - določeni nepravdni postopki se lahko začnejo na predlog stranke ali po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti se začnejo:1) postopek prisilne hospitalizacije duševno bolnega,2) zapuščinski postopek,3) registrski postopek,4) zemljiškoknjižni postopek (če npr. teče sodni postopek glede stvarnih pravic na nepremičnini)..Po uradni dolžnosti ali na predlog strank se začnejo:1) postopek za odvzem roditeljske pravice,2) postopek za odvzem poslovne sposobnosti,Postopek, začet po uradni dolžnosti, je z vidika nepristranskosti problematičen, saj sodišče lahko med udeleženci vzbudi videz pristranosti, ker je začelo postopek.Načelo dispozitivnosti je pomembno tudi z vidika obrambe. Sodišče o uvedbi postopka po uradni dolžnosti namreč ne izda sklepa in utemelji, na podlagi katerih okoliščin ga je uvedlo – stranka zato nima pravice do obrambe, dobi le vabilo na narok.

2. vezanost na tožbeni zahtevek - v nepravdnem postopku ni zahtevka (je predlog, ne tožba). Stranka ni dolžna postaviti zahtevka, če pa ga, sodišče nanj ni vezano. Stranka mora zgolj opisati stanje in sodišče mora ugotoviti, kakšne pravne posledice izhajajo iz tega stanja. Sodišče ni vezano na zahtevek, je pa omejeno na vrsto postopka ter na vrsto razmerja, katerega ureditev želi stranka.

3. razpolaganje z zahtevkom - v nepravdnem postopku ni zahtevka, zato tudi ni možnosti razpolaganja z zahtevkom (pripoznava, odpoved zahtevku). Vendar obstajata v nepravdnem postopku naslednji 2 možnosti: umik predloga, in

173

sodna poravnava (NE v urejanju osebnih in družinskih stanj!!).3. člen: V nepravdnem postopku se udeleženci lahko poravnajo, razen če:○ ne morejo razpolagati s svojimi pravicami - nedispozitivnost; npr. odvzem

poslovne sposobnosti, odvzem roditeljske pravice; ali ○ narava razmerja poravnavo izključuje - če je le en udeleženec, razglasitev

pogrešanca za mrtvega, postopek z listinami, sodni depoziti.Pri poravnavi v takem primeru sodišče izda sklep, da poravnave ne dovoli.Idealen za poravnavo pa je npr. mejni spor.

II. NAČELO ZAKONITOSTIV pravdnem postopku sodišče vodi postopek po procesnem redu, kot ga določa zakon. Sodišče nima možnosti lastnega urejanja postopka, stranke pa ne morejo odrejati poteka postopka, razen ko je to izrecno dogovorjeno. Pravdni postopek morda dopušča premalo možnosti sodniku, da prilagodi potek postopka okoliščinam primera.Nepravdni postopek je manj formalen od pravdnega (manj procesnih formalnosti). Manj je predhodnih zakonskih določb, ki bi točno opredeljevale potek postopka. FLEKSIBILNOST – sodišče ima več možnosti, da postopek prilagodi konkretnemu primeru.Takšna je ureditev je sprejeta, ker je upoštevanje formalnih pravil bolj pomembno pri odločanju o spornih zadevah.

III. RAZPRAVNO IN PREISKOVALNO NAČELOV pravdnem postopku velja skoraj v celoti razpravno načelo => sodišče ne sme ugotavljati dejstev, ki jih nobena stranka ni navajala.V nepravdnem postopku velja kombinacija obeh načel. Glede poznavanja prava velja načelo iura novit curia, glede dejstev in dokazov pa razpravno načelo.Veljata 2 izjemi od razpravnega načela. 6. člen: Sodišče lahko izvede tudi dokaze, ki jih ni navedla nobena od strank:1. v postopku, začetem po uradni dolžnosti;2. če je to potrebno zaradi koristi mladoletnikov oz. oseb, ki ne morejo

skrbeti za svoje pravice in interese.

To je v povezavi s 5. členom: Sodišče mora po uradni dolžnosti ukreniti vse, da se zavarujejo pravice in pravni interesi mladoletnikov in oseb, ki zaradi duševne bolezni ali drugih okoliščin niso sposobne, da bi same skrbele za svoje pravice in interese.Sodišče v teh dveh primerih lahko samo ugotavlja dejstva, le-ta pa se dokazujejo z dokazi.Ureditev glede dokazov: ZNP ne pove ničesar (v njem ne piše, da lahko sodišče samo izvaja dokaze), zaradi subsidiarne uporabe pa bi bilo treba uporabljati ZPP, v katerem velja izključno razpravno načelo - sodišče mora izvesti le dokaze, ki jih predložijo stranke. Takšna ureditev ni logična, ker je bil ZNP sprejet leta 1986, ko je še veljal stari ZPP, ki je določal, da mora sodišče tudi v pravdnem postopku izvesti vse potrebne dokaze po uradni dolžnosti. Leta 1999 pa je bil sprejet novi ZPP, ki je uvedel čisto razpravno načelo, vendar v prehodnih določbah ne določa, kakšno načelo velja za nepravdne postopke. Zato imamo glede izvajanja dokazov na področju

174

nepravdnega prava pravno praznino. Kljub temu sodišča v nepravdnem postopku uporabljajo preiskovalno načelo.

IV. NAČELO USTNOSTIV pravdnem postopku velja, da sodišče odloči na temelju ustne obravnave.7. člen: Sodišče opravi narok, če je to predpisano z zakonom (zakon izrecno določa), ali če oceni, da je to za postopek potrebno (diskrecija).V nepravdnem postopku je ustna obravnava obvezna le v primeru, če jo zakon izrecno določa. V tem primeru mora priti do naroka. Če narok ni predpisan, se o njem sodišče odloči samo - lahko ga razpiše ali pa tudi ne (diskrecijsko odločanje). Narok je predpisan skoraj povsod. Ni predpisan v postopku prisilne hospitalizacije duševno bolnih, redki pa so v zemljiškoknjižnem in registrskem postopku.Tu se zastavlja vprašanje, ali je narok koristen ali ne. Iz načela kontradiktornosti ne izhaja nujno možnost, da stranka pred sodiščem nekaj izjavi ustno, ker je kontradiktornost lahko tudi pisna. Po mnenju ESČP je lahko narava zahtevka takšna, da zahteva ustnost.

V. NAČELO JAVNOSTI7. člen: Naroki so javni, če zakon ne določa drugače. V nepravdnih postopkih je več omejitev kot v pravdnih. Javnost je izključena v nepravdnih postopkih glede osebnih stanj, glede odvzema roditeljske pravice in prisilne hospitalizacije. Javnost je načeloma izključena v vseh postopkih, ki niso ustni. Možno je tudi, da je javen neustni postopek. To pomeni, da gre lahko vsak državljan na sodišče in zahteva sodbo na vpogled.

VI. . NAČELO KONTRADIKTORNOSTI4. člen: Sodišče mora dati udeležencem v postopku možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka. To lahko izključi le zakon.Po sprejetju ZNP leta 1986 so bila zelo razširjena stališča, da naj načelo kontradiktornosti v nepravdnem postopku ne bi imelo takšnega pomena kot v pravdnem postopku. Najbolj pogosti argumenti, da načelo kontradiktornosti ne bi imelo take teže v nepravdnem postopku, so bili, da:a. v nepravdnem postopku v določenih primerih ne nastopajo stranke z

nasprotujočimi si interesi;b. v nekaterih nepravdnih postopkih sodeluje le en udeleženec;c. ZNP določa, da v nekaterih primerih lahko sodišče opusti zaslišanje udeležencev

(npr. v postopku za prisilno hospitalizacijo duševno bolnih, če bi zaslišanje lahko poslabšalo zdravstveno stanje duševno bolnega) - takšno stališče je popolnoma napačno, ker zaslišanje spada med dokazna sredstva. Dokaz zaslišanja stranke nima veze z načelom kontradiktornosti, saj stranki ne odtegne možnosti sodelovanja v postopku. V nekaterih nepravdnih postopkih pa je zaslišanje obvezno (npr. odvzem poslovne sposobnosti).

Namen načela kontradiktornosti je zagotovitev:○ enakosti strank pred zakonom – če ena stranka nekaj izjavi ali predloži kot dokaz,

se mora imeti druga stranka možnost o tem izjaviti; IN175

○ kvalitete razmerja med državo in posameznikom; sodiščem in stranko. Če bi veljala a. in b., drugi namen načela kontradiktornosti ne bi bil izpolnjen. Državni organ odloča o subjektu, ki mora imeti možnost vplivati na odločitev sodišča.Načelo kontradiktornosti velja tudi v nepravdnem postopku, ker je to ustavna zahteva.

VII. NAČELO MATERIALNE RESNICEZPP iz leta 1999 je to načelo črtal, ker je važno samo, da se spor reši (ni čisto res; sodišče resda presoja le dokaze, ki jih predlagajo stranke, vendar mora paziti na zakonitost). Učinkovitost sodnega varstva zagotavljajo hitrost postopka, procesna jamstva in vsebina postopka.V nepravdnem postopku je cilj rešitve zadeve še bolj poudarjen, ker je pogosto podan javni interes.

VIII. . NAČELO PROSTE PRESOJE DOKAZOVTudi v nepravdnem postopku sodišče ni vezano na nobeno formalno pravilo o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako se dokazi ocenjujejo. Vendar so v nekaterih nepravdnih postopkih določena obvezna dokazna sredstva - to so: izvedensko mnenje psihiatra (odvzem poslovne sposobnosti, prisilna

hospitalizacija duševno bolnih); izvedensko mnenje geodetske stroke (mejni spor).

IX. NAČELA O DEJSTVIH IN DOKAZIHV pravdnem postopku velja prekluzija dejstev in dokazov; stranka jih lahko navaja le na prvem naroku, kasneje pa le, če izkaže, da jih prej brez svoje krivde ni mogla navesti.Tudi v nepravdnem postopku po večinskem stališču velja prekluzija, kljub njegovi bolj neformalni naravi. Problematičen glede tega je le zapuščinski postopek, kjer je ius novorum zelo neprimeren. Kljub temu pa se ta problem da zaobiti s fleksibilno razlago pojma krivde.

X. NAČELO HITROSTI POSTOPKA in PRAVICA DO OBRAMBE 5/I ZNP: ''Sodišče si mora ves čas postopka prizadevati, da se pravice in pravni

interesi udeležencev čim prej ugotovijo in zavarujejo.'' Ni potreben sklep, da se postopek začne po uradni dolžnosti z utemeljitvijo

okoliščin. To pa ni dobro z vidika pravice do samoobrambe.

3. PRISTOJNOST

I. STVARNA PRISTOJNOSTStvarno pristojno je okrajno sodišče. Od tega pravila obstajajo tri izjeme; gospodarski spori, družinske zadeve in postopek priznavanja tujih sodnih odločb. O pritožbah pa odloča višje sodišče.

176

II. . KRAJEVNA PRISTOJNOST12. člen: Krajevna pristojnost se določi po stalnem prebivališču osebe, zoper katero je predlog vložen ali proti kateri se vodi postopek po uradni dolžnosti. Glede tega obstajata 2 posebnosti: pristojnost za zemljiškoknjižni postopek se določi po sodišču, na katerega

območju se nahaja nepremičnina; pristojnost za postopek prisilne hospitalizacije duševno bolnih se določi po

sodišču, na katerega območju se nahaja psihiatrična bolnišnica.14. člen: Udeleženci ne morejo s sporazumom spreminjati krajevne pristojnosti.15. člen: Če je bil predlog vložen pred več krajevno pristojnimi sodišči, je pristojno tisto sodišče, pred katerim je bil predlog najprej vložen; če se je postopek začel po uradni dolžnosti, pa je pristojno tisto sodišče, ki je prvo začelo postopek.16. člen: Sodišče se lahko izreče za krajevno nepristojno do izdaje odločbe na 1. stopnji.

4. ODLOČANJE V NEPRAVDNEM POSTOPKU

V nepravdnem postopku odloča sodnik posameznik. Določena procesna dejanja lahko izven naroka opravi strokovni sodelavec: postavi začasnega zastopnika; postavi pooblaščenca za sprejem pisanj oz. naloži tujcu, da si v Slo imenuje

takšnega poob.; izda sklep o zavarovanju dokazov; izda začasno odredbo (ne more pa zavrniti predloga za izdajo začasne

odredbe); zasliši pričo na domu.Zakon pravi, da lahko strokovni sodelavec opravi posamezna dejanja izven naroka, če zakon ne določa drugače. Pristojnosti strokovnih sodelavcev se širijo, s tem pa se razbremenjuje sodnike.

5. PREDHODNA VPRAŠANJA

8. člen: Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ (predhodno vprašanje), lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni z zakonom drugače določeno.Odločitev sodišča o predhodnem vprašanju ima pravni učinek samo v nepravdni zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno.9. člen: Če sodišče pri reševanju predhodnega vprašanja ugotovi, da so med udeleženci sporna dejstva, od katerih je odvisna rešitev predhodnega vprašanja, prekine postopek in jih napoti, da v določenem roku sprožijo postopek za rešitev tega vprašanja.

177

Sodišče napoti na pravdo oziroma upravni postopek praviloma tistega udeleženca, katerega pravico šteje za manj verjetno, lahko pa tudi drugega udeleženca glede na njegov interes za ureditev pravnega razmerja. 10. člen: Če udeleženec, ki ga je sodišče napotilo na pravdo ali upravni postopek, v določenem roku sproži pravdo oz. upravni postopek, se nepravdni postopek nadaljuje, ko se pravnomočno konča postopek pred sodiščem ali drugim pristojnim organom.Če udeleženec, ki ga je sodišče napotilo, ne sproži pravde oz. upravnega postopka v določenem roku, sodišče odloči ne glede na zahtevke, glede katerih je napotilo udeleženca.Če je nepravdno sodišče odločilo po drugem odstavku tega člena, kakor tudi če je odločilo, moralo pa bi napotiti udeleženca na pravdo oz. upravni postopek, pravnomočnost odločbe nepravdnega sodišča ni ovira, da se o zadevnem zahtevku ne bi mogla sprožiti pravda ali upravni postopek.

6. UDELEŽENCI NEPRAVDNEGA POSTOPKA

V pravdnem postopku nastopajo stranke, v nepravdnem postopku nastopajo udeleženci. Razlika je terminološka in vsebinska.Stranka v pravdnem postopku je: tisti, ki vloži tožbo (zahteva sodno varstvo); in čisti formalni oz. procesni pojem

stranke tisti, proti kateremu je tožba naperjena.Za to, da je nekdo v postopku priznan kot stranka, zadostuje zatrjevanje materialne legitimacije.V nasprotju s pravdnim postopkom nepravdni postopek temelji na vsebinskem (materialnem) razumevanju pojma stranka. 19. člen: Udeleženec v nepravdnem postopku je predlagatelj postopka, oseba, proti kateri je predlog vložen (nasprotni udeleženec), oseba, glede katere se vodi postopek oz. oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša, ter oseba, katere pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet.Udeleženci so tudi osebe in organi, ki jim zakon daje pravico, da se udeležujejo postopka.

V nepravdnem postopku ločimo 3 vrste udeležencev:1. FORMALNI UDELEŽENCI (opredelitev je formalnopravna) - to sta:

tisti, ki vloži predlog (predlagatelj postopka); in tisti, zoper katerega je predlog vložen (nasprotni udeleženec).

2. MATERIALNI UDELEŽENCI (materialnopravna povezanost z zadevo) - to so: tisti, na kogar se odločitev nepravdnega sodišča neposredno nanaša; in tisti, katerih pravni interes bi bil z odločitvijo nepravdnega sodišča neposredno

prizadet - tudi tretja oseba ima lahko status materialnega udeleženca, če utegne biti njen pravni interes z odločitvijo nepravdnega sodišča prizadet. Npr. v postopku razglasitve pogrešanca za mrtvega so materialni udeleženci tisti, ki se jim bo pravni položaj spremenil - dediči, zakonec, upniki; v postopku za določitev nujne poti je lahko udeleženec tudi užitkar.

178

3. ZAKONITI UDELEŽENCI - tisti, ki jih zakon izrecno (taksativno) našteva, da lahko sodelujejo v postopku. Npr. pri odvzemu roditeljske pravice lahko predlog za odvzem podajo Center za socialno delo, zakonec, skrbnik, otrok, itd.

Potrebno je ločevati med formalnimi udeleženci, ki so upravičeni dejansko začeti postopek (imajo aktivno legitimacijo za začetek postopka), in zakonitimi udeleženci, ki so zgolj upravičeni sodelovati v postopku (npr. CSD, skrbnik). Krog oseb, ki so legitimirane za uvedbo postopka je širši od oseb, ki so udeleženci postopka.

7. POTEK NEPRAVDNEGA POSTOPKA – PREDLOG, UMIK IN ZAKLJUČEK

Nepravdni postopek se začne: po uradni dolžnosti; ali na predlog.

21. člen: Predlog mora vsebovati opis razmerja oziroma stanje, o katerem naj sodišče odloči, dejstva, ki so pomembna za odločitev, dokaze za te navedbe ter druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga.22. člen: Če vloži predlog neupravičena oseba, sodišče predlog zavrže.Kadar so podani pogoji za začetek postopka po uradni dolžnosti, predlog za uvedbo postopka pa je vložila neupravičena oseba, začne sodišče postopek po uradni dolžnosti, predlog pa zavrže.

V primeru nepopolnega ali nerazumljivega predloga se le-ta vrne v popravo. Če oseba v roku ne popravi predloga, se predlog šteje za umaknjenega, če pa ga vrne nepopravljenega, sodišče predlog zavrže.

Institut umika predloga je v pravdnem postopku mogoč; tožbo je mogoče umakniti do konca postopka na 1. stopnji (do pravnomočnosti!). Tudi v nepravdnem postopku je umik mogoč, vendar z izjemo, da je umik predloga mogoč tudi po zaključku postopka na 1. stopnji (tudi med tekom pritožbenega roka) pod pogojem da:1. s tem niso kršene pravice drugih udeležencev, ki izvirajo iz te odločbe; ALI2. se z umikom strinjajo vse osebe, katerim so z odločbo sodišča prve stopnje

priznane določene pravice. V takem primeru sodišče svojo odločbo razveljavi.Vsak udeleženec lahko v 15. dneh od dneva, ko je bil obveščen o umiku, predlaga nadaljevanje postopka. Če gre za postopke po uradni dolžnosti, jih lahko nadaljuje tudi sodišče. Umik predloga nima učinka ne bis in idem.

V nepravdnem postopku poznamo tudi domnevo umika predloga (presumiran umik), če predlagatelj (kljub temu, da je bil v redu vabljen, ni poslal pooblaščenca in ni opravičil izostanka) ne pride na prvi narok - v tem primeru se šteje, da je predlog umaknil. Pravila o nadaljevanju postopka veljajo tudi v primeru presumiranega umika.

179

V nepravdnem postopku ni dokaznega sklepa. V pravdnem postopku je dokazni sklep akt, s katerim sodišče odloči, katere dokaze bo izvedlo. V nepravdnem postopku se lahko povabi priče in druge osebe, ki bi lahko dale relevantne podatke (podobno kot amicus curiae). V nepravdnem postopku ni mirovanja postopka. Prav tako ni odpovedi in pripoznave zahtevka.O dejanjih, ki jih sodišče opravi na naroku ali izven naroka, sodišče sestavi zapisnik. O manj pomembnih izjavah in obvestilih napravi sodišče uradni zaznamek v spisu.Nepravdni postopek se zaključi s sklepom (ki je meritorna odločba) in ne s sodbo. Sklep, zoper katerega je dopustna posebna pritožba in sklep sodišča 2. stopnje mora biti obrazložen.

8. PRAVNOMOČNOST V NEPRAVDNEM POSTOPKU 9.

Pravnomočnost po ZPP je:1. FORMALNA PRAVNOMOČNOST - neizpodbojnost sodne odločbe z rednimi pravnimi sredstvi;2. MATERIALNA PRAVNOMOČNOST, ki je hkrati:

pozitivna materialna pravnomočnost - vezanost strank in sodišča na vsebino sodne odločbe, IN

negativna materialna pravnomočnost - prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem)

V ZNP ni kakšnih posebnih določb, ki bi izključevala pravila o pravnomočnosti po ZPP. Zato se uporabljajo pravila ZPP. Možni protiargumenti so:1. v nepravdnem postopku je veliko odločitev, ki jih je kasneje možno spremeniti (npr. poslovna sposobnost, roditeljska pravica, itd.) - kritika: gre za časovne meje pravnomočnosti, sodišče sodi glede na stanje ob zaključku glavne obravnave. Če se kasneje kaj spremeni, tudi v pravdnem postopku ni ovire za novo tožbo. Sklep: v pravdnem postopku ni nobenih izjem od pravnomočnosti. 2. v določenih primerih je stranki pridržana pot pravde (npr. lastninska tožba za sporno površino) in od nepravdnega postopka ne ostane veliko, če sodba v pravdi spremeni pravnomočni sklep v nepravdnem postopku - kritika: odprto pot do pravde je treba šteti za izredno pravno sredstvo.3. v nepravdnem postopku je možno vložiti pritožbo po poteku pritožbenega roka, kar ni združljivo z institutom pravnomočnosti - kritika: v tem primeru je treba pritožbo po poteku pritožbenega roka šteti za izredno pravno sredstvo. Pomen pravnomočnosti je, da se stranke lahko zanesejo na odločeno. Kar je odločeno, tudi velja. Več ko je izrednih pravnih sredstev, manj ostane od pravnomočnosti. Če pogrešanca v nepravdnem postopku razglasimo za mrtvega in se potem pojavi, seveda ne moremo dosledno upoštevati instituta pravnomočnosti, zato se odločba izbriše. To je odstop od načela pravnomočnosti (edina izjema od pravnomočnosti). Učinki odločitve v nepravdnem postopku niso vedno dokončni (npr. ukrep prisilne hospitalizacije – max 1. leto).

9. PRAVNA SREDSTVA V NEPRAVDNEM POSTOPKU

180

I. PRITOŽBAPritožba v pravdnem postopku je praviloma:1. redno pravno sredstvo = dovoljena je samo proti nepravnomočnim sodnim odločbam;2. suspenzivno pravno sredstvo = odloži nastop pravnomočnosti in izvršljivosti;3. devolutivno pravno sredstvo = o njej odloča sodišče višje stopnje;4. dvostransko pravno sredstvo = obe stranki imata možnost prispevati gradivo za odločanje o pritožbi.

Kdor misli, da je s sklepom prizadet njegov pravni interes, lahko vloži pravno sredstvo tudi, če ni sodeloval v postopku na 1. stopnji. V tem primeru presodi sodišče 1. stopnje, ali je podan njegov pravni interes. Ta udeleženec mora vložiti pravno sredstvo v roku, ki velja za udeleženca, kateremu je bila izpodbijana odločba najkasneje vročena. Sodišče upošteva tako pravno sredstvo, čeprav je bilo vloženo po poteku roka, če ga je prejelo, preden je odločilo o pravočasno vloženem pravnem sredstvu drugega udeleženca.Rok za pritožbo je 15 dni od vročitve prepisa sklepa, za odgovor na pritožbo pa 8 dni.

PRITOŽBA KOT REDNO PRAVNO SREDSTVO V pravdnem postopku je pritožba vedno redno pravno sredstvo. Tudi v nepravdnem postopku je pritožba praviloma redno pravno sredstvo - dovoljena je samo proti nepravnomočnim sodnim odločbam. IZJEMA: Sodišče 2. stopnje lahko iz tehtnih razlogov upošteva tudi prepozno pritožbo, ki se šteje za izredno pravno sredstvo, če:1. s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep; ALI2. se te osebe strinjajo s spremembo ali razveljavitvijo sklepa. Pogoji so torej enaki kot za umik predloga po koncu postopka na 1. stopnji.Materialni udeleženci postopka imajo 2 možnosti, da se pritožijo; pritožijo se lahko v pritožbenem roku, ki velja za vse udeležence; pritožijo se lahko pozneje, če za postopek niso vedeli in v njem niso sodelovali –

npr. lahko se zgodi, da se materialni udeleženec postopka, na katerega tudi učinkuje odločba nepravdnega sodišča, najde šele kasneje. Zamujena pritožba mora prihajati od nekoga, ki v postopku ni sodeloval. Ti udeleženci nimajo samostojne pravice zahtevati, naj se jim sklep vroči.

Sodišče 2. stopnje prepozno pritožbo upošteva le, če še ni odločilo o pravnem sredstvu drugih udeležencev.

PRITOŽBA KOT SUSPENZIVNO PRAVNO SREDSTVOPritožba v pravdnem postopku praviloma zadrži izvršljivost in tudi v nepravdnem postopku je pritožba praviloma suspenzivno pravno sredstvo, razen če zakon ali sodišče ne določi drugače.IZJEMA: Sodišče odloči, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa, če: obstoji nevarnost, da bi zaradi odložitve izvršitve nastala znatna škoda, ali če je to potrebno zaradi varstva mladoletnikov ali oseb, ki ne morejo same skrbeti

za svoje pravice.Sodišče sprejme tako odločitev predvsem, ko gre za osebna in družinska stanja ter ko gre za otroke in za osebe, ki niso sposobne skrbeti zase, če presodi, da obstaja

181

nevarnost kršitve njihovih pravic, če bi z izvršbo odlašali (npr. roditeljska pravica se odvzame takoj). Sodišče lahko zahteva varščino, če bi zaradi izvršitve nastala nevarnost ali zaradi varstva družbenih interesov.

PRITOŽBA KOT DEVOLUTIVNO PRAVNO SREDSTVOO pritožbi v pravdnem postopku odloča sodišče višje stopnje (instančno sodišče). V nepravdnem postopku je pritožba praviloma devolutivno pravno sredstvo.IZJEMA: O (pravočasni) pritožbi v nepravdnem postopku lahko odloči nepravdno sodišče iste stopnje, če:1. je pritožba pravočasna!!! IN2. s tem niso prizadete pravice drugih oseb, ki se opirajo na sklep; ALI3. se te osebe strinjajo s spremembo ali razveljavitvijo sklepa. Pogoji so torej enaki kot za umik predloga po koncu postopka na 1. stopnji.

PRITOŽBA KOT DVOSTRANSKO PRAVNO SREDSTVO V nepravdnem postopku sodišče odloči s sklepom. Pritožba proti sklepu v pravdnem postopku je bila včasih enostransko pravno sredstvo, po odločitvi US pa temu ni več tako (v ZPP še vedno piše, da je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo). V nepravdnem postopku pa je sklep dvostransko pravno sredstvo in drugi udeleženci imajo možnost prispevati gradivo za odločanje o pritožbi, vsem udeležencem se vroči sklep.

II. REVIZIJARevizija v nepravdnem postopku načeloma ni dovoljena, razen če zakon določa drugače. Poseben primer glede dopustnosti revizije je zapuščinski postopek. Zakon o dedovanju (ZD) določa, da se uporablja ZPP glede vsega, kar z ZD-jem ni urejeno. V ZPP je revizija dovoljena. Vendar je treba opozoriti, da je zapuščinski postopek nepravdni postopek. V ZNP piše, da je revizija dovoljena le, če je to izrecno predvideno. ZD se sklicuje na ZPP, ki ureja revizijo, sam pa izrecno ne določa revizije za zapuščinski postopek. V sodni praksi je uveljavljena restriktivna interpretacija, po kateri revizija v zapuščinskem postopku ni dopustna.Dovoljena je v postopku: Ni dovoljena v postopku: prisilne hospitalizacije; ● odvzema roditeljske pravice delnega ali popolnega odvzema poslovne sposobnosti. ● ostalih nepravdnih

postopkov.

III. OBNOVA POSTOPKAObnova v nepravdnem postopku je načeloma dopustna, razen če zakon določa, da je ni. V postopkih za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij zakon določa, da obnova ni mogoča, razen če zakon določa drugače.Dovoljena je v postopku: delnega ali popolnega odvzema poslovne sposobnosti.

182

IV. . ZAHTEVA ZA VARSTVO ZAKONITOSTlTo pravno sredstvo je urejeno enako kot v pravdnem postopku, v poštev pa pride v vseh nepravdnih postopkih.

10. STROŠKI NEPRAVDNEGA POSTOPKA

V pravdnem postopku velja načelo uspeha - stroške nosi stranka, ki v pravdi ni uspela. V nepravdnem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Ta princip ima dva korektiva:1. načelo krivde – ne glede na izid postopka, nosi udeleženec stroške, ki so nastali

po njegovi krivdi ali po naključju, ki se je zgodilo njemu; 2. če je postopek v korist izključno enega udeleženca (npr. ustanovitev nujne

poti), potem sam nosi vse stroške. Načelo uspeha v nepravdnem postopku velja v: postopku za odvzem roditeljske pravice (stroški: komur je odvzeta roditeljska

pravica); postopku za določitev odškodnine; postopku za dovolitev nujne poti.Pravico do povračila stroškov ima udeleženec le, kadar zakon določa, da trpi stroške eden od udeležencev ali nekateri od udeležencev.Kadar sodišče ne more odločiti, ne da bi izvedlo dokaz z izvedencem ali cenilcem in predlagatelj v roku ne založi odrejenega predujma za stroške izvedbe tega dokaza, se šteje, da je predlog umaknil.Sodišče mora v sklepu o odreditvi predujma opozoriti predlagatelja na to posledico in mu dati ustrezen rok za izpolnitev.

11. POSEBNI DEL: POSEBNI POSTOPKI

Posebni postopki zajemajo:1. postopke glede osebnih stanj in družinskih razmerij;2. postopke glede premoženjskih razmerij;3. postopke glede sodnih depozitovSplošni del ZNP velja za vse nepravdne postopke, tudi tiste, ki niso urejene z ZNP (razen če drug zakon ne določa drugače).

a) POSTOPKI ZA UREDITEV OSEBNIH STANJ IN DRUŽINSKIH RAZMERIJI. SPLOŠNE DOLOČBE GLEDE OSEBNIH IN DRUŽINSKIH POSTOPKOVTi postopki so nujni, odloča se na naroku, javnost pa je na obravnavi izključena.V nepravdnem postopku poznamo nekaj izjem glede postopkovnih pravil o procesni sposobnosti. Družinski postopki so strogo vezani na osebo; nihče ne more zastopati njihove volje zadovoljivo, zato nastopajo sami. Pogoj za sodelovanje v postopku ni procesna sposobnost, temveč razsodnost = sposobnost razumeti pomen in posledice svojih ravnanj. 39. člen: Sodišče dovoli, da udeleženec, ki ni poslovno sposoben, zaradi uveljavitve svojih pravic ali

183

interesov sam opravi posamezna procesna dejanja, če oceni, da je sposoben razumeti pomen in pravne posledice takih dejanj.Poslovna sposobnost se po definiciji veže na pravne posle. Ko je nekomu odvzeta poslovna sposobnost, se mu postavi skrbnika. Skrbnik pa nima nalog zgolj na poslovnem področju, ampak tudi na drugih področjih. Ko gre za neko osebno sfero, pa volje določene osebe sploh ni možno nadomestiti.Če se s sklepom spreminja osebni status ali družinsko razmerje, nastopijo pravne posledice z njegovo pravnomočnostjo. Sodišče lahko odloči, da nastopijo pravne posledice že pred pravnomočnostjo, če je to potrebno zaradi varstva mladoletnikov in oseb, ki niso sposobne, da bi same skrbele za svoje pravice in interese.

V postopkih iz razmerij med starši in otroci je krajevno pristojno tudi sodišče, ki je krajevno pristojno za otroka.

Obnova postopka je izključena, razen če je zakon izrecno ne dovoljuje (to je pri odvzemu poslovne sposobnosti in podaljšanju roditeljske pravice).Strogi pozitivistični kriterij - odloča se samo o tistih stanjih, za katere zakon to izrecno predvideva. Na splošno je na drugih področjih pozitivistični kriterij omiljen (npr. premoženjske, stanovanjske zadeve). Takšna določba je pomembna predvsem glede pravnega priznavanja zunajzakonske skupnosti. Zastavlja se namreč vprašanje, v katerem postopku se odloča o obstoju zunajzakonske skupnosti kot o glavnem vprašanju. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) na to ne daje odgovora, temveč pove samo, da se o obstoju zunajzakonske skupnosti vedno odloča kot o predhodnem vprašanju (npr. pri dedovanju je treba dokazovati, ali je bila ženska v zunajzakonski skupnosti z zapustnikom). Ker ZZZDR ne določa, da se o zunajzakonski skupnosti odloča v nepravdnem postopku, se o tem ne sme odločati po ZNP, ker moramo upoštevati strogi in izrecni pozitivistični pristop. Zunajzakonska partnerja zaenkrat nikjer ne moreta dobiti uradne listine o obstoju zunajzakonske skupnosti. Če želita listino, morata skleniti zakonsko zvezo (ni možna tožba na ugotovitev zunajzakonske skupnosti!).

Primer: Ali lahko roditelj, ki mu je odvzeta poslovna sposobnost, samostojno nastopa v postopku za odvzem roditeljske pravice?Da, če je razsoden. Pomembno vlogo ima razlog za odvzem poslovne spos., če je bila ta osebi odvzeta.

II. ODVZEM POSLOVNE SPOSOBNOSTINekatere države so opustile odvzem poslovne sposobnosti. Ta institut je sporen tudi z ustavnopravnega vidika.Prednosti odvzema poslovne sposobnosti sta dve:1. varstvo pravnega prometa;2. gre za ukrep v korist osebe, ki se ji poslovna sposobnost odvzame.

POJEM POSLOVNE SPOSOBNOSTI Poslovna sposobnost je ena temeljnih voljnih sposobnosti. Poslovna sposobnost je sposobnost oblikovati in izjaviti voljo za sklepanje pravnih poslov.V korist pravne varnosti so postavljene določene meje:

184

1. POSLOVNA NESPOSOBNOST - mlajši od 15 let. Pravni posli so nični, tudi če gre za neodplačne pravne posle (npr. darilo, tudi obdarjenca, mlajšega od 15 let je potrebno varovati), razen če gre za sklepanje vsakdanjih poslov, pri katerih se šteje, da je otrok le sel staršev (npr. nakup v trgovini);

2. OMEJENA POSLOVNA SPOSOBNOST - osebe, starejše od 15 let in mlajše od 18 let. Pravni posli manjšega pomena so veljavno sklenjeni, pravni posli večjega pomena pa so izpodbojni.

3. POSLOVNA SPOSOBNOST - domneva se za vse osebe, starejše od 18 let (presumpcija). Lahko pa konkretne okoliščine dokazujejo, da takšna domneva ni utemeljena. Npr. z osebo, mlajšo od 15 let ni možno veljavno skleniti darilne pogodbe, ker je poslovno nesposobna. Takšna pogodba je nična.

VRSTE ODVZEMA POSLOVNE SPOSOBNOSTI Poslovna sposobnost se lahko odvzame:1. v celoti - takšna oseba ima pravni položaj otroka, mlajšega od 15 let;2. delno - takšna oseba ima pravni položaj otroka, starejšega od 15 let in mlajšega

od 18 let. Lahko pa se ob odvzemu poslovne sposobnosti konkretno navede pravne posle, ki jih lahko takšna oseba sklepa sama (in jih otrok z omejeno poslovno sposobnostjo ne more sklepati). Pravni posli so izpodbojni.

Vrsta odvzema je odvisna od obsega in intenzivnosti napake pravnega posla ter učinka na poslovno sposobnost.

PREDLAGATELJI ZA ODVZEM POSLOVNE SPOSOBNOSTI Aktivno legitimirani za vložitev predloga so:1. sorodniki v ravni črti in v stranski do 2. kolena;2. zakonec in oseba, s katero živi v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti;3. oseba, o kateri se vodi postopek, če je sposobna razumeti pomen in pravne

posledice predloga;4. Center za socialno delo;5. državni tožilec.

Po uradni dolžnosti začne sodišče postopek, če izve za okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen razlog, zaradi katerega je potrebno določeni osebi odvzeti poslovno sposobnost.

Formalni udeleženci so predlagatelji postopka. Materialni udeleženec je oseba, ki naj bi se ji odvzela poslovna sposobnost. Zakonita udeleženca sta CSD in skrbnik osebe, ki se ji odvzame poslovna sposobnost. Tu se postavlja vprašanje, kako lahko že med postopkom operiramo s skrbnikom (ni enak zastopniku), če osebi še ni odvzeta poslovna sposobnost. Po ZZZDR gre za skrbnika za poseben primer, ki izjavlja voljo v korist osebe, za katero je postavljen. Oseba, ki se ji odvzema poslovna sposobnost, ima v postopku pravico izjavljati se kot samostojna oseba, skrbnik pa varuje njene interese in koristi.

Odvzem poslovne sposobnosti je ukrep, ki je izključno v korist osebe, ki se ji poslovna sposobnost odvzema in ne v korist bodočih dedičev, sorodnikov,…

185

POGOJI ZA ODVZEM POSLOVNE SPOSOBNOSTIVsebinski pogoji za odvzem poslovne sposobnosti so navedeni taksativno:1. duševna bolezen;2. duševna zaostalost; če zaradi teh vzrokov niso sposobne skrbeti zase, 3. odvisnost od alkohola ali mamil; za svoje pravice in koristi (bistvena predpostavka)4. drug vzrok, ki vpliva na psihofizično stanje;5.* značajske napake (kverulantstvo, zapravljivost) – ni določeno z zakonom.

Kverulantstvo je patološka nagnjenost k tožbarjenju. Vsebinsko pride v poštev zgolj pri delnem odvzemu poslovne sposobnosti na konkretnem področju glede uveljavljanja pravic pred sodiščem. Ne sme iti za ukrep za zavarovanje sodišča in nasprotnih strank, temveč je treba varovati predvsem osebo, ki se ji takšna sposobnost odvzame - takšen ukrep mora biti nujen za varstvo njenih pravic in koristi (plačevanje sodnih taks). Postopki delnega odvzema poslovne sposobnosti zaradi kverulantstva so zelo redki, ker so dolgi in zapleteni. Včasih se je poslovna sposobnost odvzemala tudi za primere hujših telesnih okvar. Kasneje je bilo ugotovljeno, da to ni potrebno, saj zadostujejo blažji ukrepi, kot je npr. postavitev skrbnika za posebne primere.

POTEK POSTOPKA ZA ODVZEM POSLOVNE SPOSOBNOSTI Oseba lahko med postopkom samostojno opravlja procesna dejanja; dokler ji ni odvzeta poslovna sposobnost velja za poslovno in procesno sposobno. Tudi če ima taka oseba postavljena začasnega skrbnika, je ta v postopku ne zastopa. V praksi sodišče postavlja izvedenca tudi, da se ugotovi, ali je oseba procesno sposobna (ker se to veže na poslovno sposobnost); torej ali se ji vroča vabila, zasliši,… Obstaja pa tudi vmesni hiter postopek, da se ugotovi (ne)obstoj sposobnosti.

V postopku je treba zaslišati tudi osebo, ki se ji odvzema poslovno sposobnost. ESČP pravi, da mora sodišče zaslišati stranko, kadar je odločitev o odvzemu poslovne sposobnosti odvisna od njene osebnosti. IZJEMA od tega se imenuje terapevtski privilegij (47. člen ZNP) - sodišče stranke v dokazne namene ne zasliši, če ugotovi, da: bi zaslišanje škodovalo njenemu zdravju; ALI glede na njeno zdravstveno stanje stranke ni mogoče.47. člen ZNP pa ne posega v pravico osebe, da se v postopku izjavi!!Če je uveden postopek zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil, ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, sodišče odredi, da osebo, ki naj se ji odvzame poslovna sposobnost, pregleda izvedenec medicinske stroke (obvezno dokazno sredstvo - izvedensko mnenje psihiatra). IZJEME od obveznega izvedenskega mnenja: če je oseba, v psihiatrični bolnišnici po odločbi sodišča in iz njenega poročila o

zdravljenju izhaja potreba, da se ji odvzame poslovna sposobnost; ali če sodišče že razpolaga z ustreznim mnenjem, ki ne sme biti starejše od 6.

mesecev.

186

Psihiatričnega izvedenskega mnenja včasih ni možno narediti, če stranka noče, da bi jo pregledal psihiater (se temu upira, itd) ali ker je potrebno daljše opazovanje za resnično diagnozo. To se reši s tem, da lahko sodišče odredi prisilno pridržanje stranke v psihiatrični bolnišnici do enega tedna (7 dni) z namenom izdelave izvedenskega mnenja, če je po mnenju zdravnikov to nujno potrebno za ugotovitev njenega zdravstvenega stanja. Gre za odvzem osebne svobode, zato je možna je pritožba v 3. dneh od vročitve sklepa. Sodišče 2. stopnje odloči o pritožbi v roku nadaljnjih 3. dni.Za ta ukrep ni potrebno dokazovati nevarnosti ali duševne bolezni, ampak le razloge za sum.To problematiko je že obravnavalo ESČP v zvezi s francoskim pravom, kjer imajo podobno ureditev. ESČP je menilo, da takšna ureditev ni v nasprotju z EKČP.

Kadar je razlog za delni odvzem poslovne sposobnosti odvisnost od alkohola ali mamil, se ta odvzem lahko odloži najdalj za eno leto, če se stranka podvrže zdravljenju v ustrezni zdravstveni ustanovi. Zoper ta sklep ni pritožbe. Če oseba samovoljno opusti zdravljenje, sodišče izda sklep o odvzemu poslovne sposobnosti. Vendar nepravdno sodišče stranke ne more napotiti na obvezno zdravljenje.

ZAZNAMOVANJE ODVZEMA POSLOVNE SPOSOBNOSTlUkrep odvzema poslovne sposobnosti se zaznamuje:1. v zemljiški knjigi, če ima nepremičnine (zaznam.: uvedba postopka in odločba o odvzemu ali vrnitvi);2. v matični knjigi;3. na Centru za socialno delo, ki nato stranki postavi skrbnika v upravnem postopku.Vpisi so deklaratorne narave.

PRAVNA SREDSTVAV postopku za odvzem poslovne sposobnosti so možna: pritožba revizija obnova - razlog za obnovo postopka so nova dejstva in dokazi (pravno sredstvo) vrnitev poslovne sposobnosti (nov postopek)Tu se zastavlja vprašanje, kdaj pride v poštev vrnitev poslovne sposobnosti in kdaj obnova: nova dejstva in novi dokazi, na katera se sklicujemo pri obnovi postopka, so

morala obstajati že v času prejšnjega postopka; nova dejstva in novi dokazi, na katera se sklicujemo v predlogu za vrnitev

poslovne sposobnosti, pa so objektivno nova - pojavila so se šele po zaključku prejšnjega postopka.

POSTOPEK ZA VRNITEV POSLOVNE SPOSOBNOSTlRazmere, ki so narekovale odvzem poslovne sposobnosti, se lahko tudi spremenijo. V tem primeru je treba začeti postopek za vrnitev poslovne sposobnosti (tudi vrnitev je lahko delna ali popolna) – smiselno se uporabljajo določbe postopka o odvzemu.

187

Predlog lahko vloži tudi oseba, ki ji je bila poslovna sposobnost odvzeta. Čeprav ni poslovno sposobna, se ji priznava procesna sposobnost za vložitev predloga. Procesna sposobnost je v tem postopku namreč odvisna od razsodnosti.Sodišče ima možnost določiti obdobje v trajanju največ 1 leto, po preteku katerega se šele lahko predlaga vrnitev poslovne sposobnosti, če v tem roku ni realno pričakovati ozdravitve ali bistvenega izboljšanja psihofizičnega stanja. Če je predlog za vrnitev poslovne sposobnosti vložen pred potekom tega obdobja, se ga vsebinsko ne presoja, temveč se ga zavrže. ESČP meni, da je določitev roka dopustno, vendar to obdobje ne sme biti daljše od 1 leta.

II. PODALJŠANJE RODITELJSKE PRAVICE (okrajno sodišče)Ta ukrep je po pogojih in učinku podoben odvzemu poslovne sposobnosti. Pogoji: Če oseba zaradi telesne ali duševne bolezni ni sposobna skrbeti zase, za svoje pravice in koristi.Postopek se lahko začne le na predlog. Predlog lahko poda:1. eden od staršev; ali 2. Center za socialno delo Udeleženci v postopku:1. otrok;2. starši (ni formalnega pogoja, po katerem bi se morali starši strinjati s podaljšanjem roditeljske pravice;Center za socialno delo.Če se kasneje razmere spremenijo, je ta ukrep možno odpraviti in sicer v postopku za prenehanje podaljšanja roditeljske pravice.Smiselno se uporabljajo določbe postopka za odvzem poslovne sposobnosti (zaslišanje, izvedenec, zadržanje v psihiatrični bolnišnici zaradi izdelave izvedenskega mnenja, pritožba, revizija, obnova, zaznamovanje, ponovno odločanje).

III. PRIDOBITEV POSLOVNE SPOSOBNOSTI MLADOLETNE OSEBE, KI JE POSTALA RODITELJ Na splošno se polna poslovna sposobnost pridobi s starostjo 18 let (polnoletnostjo). Pred 18. letom pa lahko oseba pridobi polno poslovno sposobnost, če: sklene zakonsko zvezo; postane roditelj. O podelitvi polne poslovne sposobnosti v obeh primerih odloča sodišče v nepravdnem postopku. Predlog za podelitev mora podati:1. mladoletna oseba, ki je postala roditelj; ali2. Center za socialno delo s soglasjem mladoletnika.Oseba pridobi poslovno sposobnost, če so za to pomembni razlogi.Udeleženci v postopku so:1. starši ali skrbnik;2. Center za socialno delo;3. mladoletni roditelj.

Zoper sklep, s katerim sodišče odobri predlog, se lahko pritožijo starši in Center za socialno delo.

188

Zoper sklep, s katerim sodišče zavrne predlog, se lahko pritožita mladoletnik in Center za socialno delo. Pravnomočen sklep, s katerim mladoletna oseba pridobi popolno poslovno sposobnost, pošlje sodišče pristojnemu matičarju (na matični urad).

IV. ODVZEM RODITELJSKE PRAVICE (okrožno sodišče)Vsebinski (materialni) razlogi za odvzem roditeljske pravice so najhujše kršitve otrokovih pravic, kot:1. zloraba otroka (fizična, spolna ali psihična);2. zapustitev otroka;3. hudo zanemarjanje otroka.Ti primeri so v zakonu navedeni primeroma (eksemplifikativno). Možni so tudi drugi primeri, v katerih prihaja do hudih kršitev otrokovih pravic. Zastavlja se vprašanje, zakaj se v tem odloča v nepravdnem namesto v pravdnem postopku, ker gre za zelo sporno zadevo. V pravdnem postopku bi namreč težko obravnavali: več udeležencev; močno poudarjen interes otroka.

Začetek postopka - sodišče lahko postopek začne: po uradni dolžnosti - kadar na katerikoli način izve, da obstojajo razlogi za

odvzem roditeljske pravice določeni osebi (pri tako drastičnem posegu je to pravno problematično);

na predlog enega od zakonsko legitimiranih predlagateljev:1.drugega od staršev, če ima roditeljsko pravico;2.otroka, če je že star 15 let in sposoben razsojanja;3.Centra za socialno delo;4.državnega tožilca.

Formalni udeleženci postopka torej so:1. predlagatelj;2. roditelj, ki se mu odvzema roditeljska pravica;3. drugi od staršev;4. Center za socialno delo.

Materialni udeleženec v postopku naj bi bil otrok in starš, ki se mu odvzame roditeljska pravica. Sodna praksa je dolgo štela, da otrok ni materialni udeleženec v postopku.

Zakonita udeleženca sta:1. drugi od staršev:2. Center za socialno delo.

Odločitev sodišča o odvzemu roditeljske pravice lahko postane pravnomočna že z izdajo sklepa sodišča 1. stopnje. Vložitev pritožbe ne zadrži pravnomočnosti. Tudi po odvzemu roditeljske pravice imajo starši pravico do stikov.

Sklep o odvzemu roditeljske pravice se pošlje:

189

1. na matični urad (vpis v rojstno matično knjigo) in 2. v zemljiško knjigo, če ima otrok kakšno nepremično premoženje.

Stroške postopka trpi oseba, ki ji je odvzeta roditeljska pravica. Če je predlog za odvzem roditeljske pravice zavrnjen, trpi stroške predlagatelj.

Odvzeto roditeljsko pravico je možno vrniti; smiselno se uporabljajo določbe postopka o odvzemu roditeljske pravice. Postopek za vrnitev lahko predlaga:1. oseba, ki ji je bila roditeljska pravica odvzeta;2. Center za socialno delo;3. sodišče po uradni dolžnosti. Roditeljske pravice ni možno vrniti, če je bil otrok v vmesnem času posvojen.

V. POSTOPEK ZA OMEJITEV PRAVIC STARŠEV GLEDE UPRAVLJANJA Z OTROKOVIM PREMOŽENJEMV postopku o predlogu, da naj imajo starši zaradi zavarovanja otrokovih premoženjskih koristi glede upravljanja otrokovega premoženja položaj skrbnika, se smiselno uporabljajo določbe postopka o odvzemu in vrnitvi roditeljske pravice.

VI. PRISILNA HOSPITALIZACIJA V PSIHIATRlČNI BOLNIŠNICI L. 2003 je Ustavno sodišče v odločbi (št. U-I-60/03-20) ugotovilo, da je celotno 7. poglavje ZNP neskladno z ustavo, zato je naložilo zakonodajalcu, da neskladje v 6. mesecih odpravi. Postavljen je bil tako kratek rok, ker je bil osnutek novega zakona že pripravljen (a potem ne sprejet na dnevni red), 7. poglavja pa Ustavno sodišče ni razveljavilo, ker bi bilo stanje potem še hujše.

Do prisilne psihiatrične hospitalizacije lahko pride v 2 primerih:1. KAZENSKA PRISILNA HOSPITALIZACIJA - to je varnostni ukrep kot kazenska

sankcija za neprištevnega storilca kaznivega dejanja. Lahko se izvaja na prostosti ali prek hospitalizacije v psihiatrični bolnišnici, v kateri pride do določene stopnje odvzema osebne svobode (odvisno od tega, ali gre za hospitalizacijo na odprtem ali zaprtem oddelku). Hospitalizirana oseba je morala pred tem storiti kakšno kaznivo dejanje.

2. CIVILNA PRISILNA HOSPITALIZACIJA - v izhodišču velja, da ni potrebno, da bi hospitalizirana oseba storila kakšno kaznivo dejanje. Zadošča že konkretna prognoza nevarnosti, ki naj jo bi bolnik povzročil. Ta ukrep poznajo tudi druge pravne ureditve. Po praksi ESČP je dopusten.

Ta tematika je zelo občutljiva, ker se v njej odvija konflikt med medicino in pravom. Argument zdravnikov proti pravni ureditvi tega področja je, da se pravo: vmešava v njihovo stroko ter poleg tega s postopkom še dodatno stigmatizira Ijudi. Po drugi strani pa pravo z natančno ureditvijo prisilne hospitalizacije zdravnike zavaruje pred možnostjo odškodninske tožbe. Gre za konflikt med 2 sklopoma vrednot:1. medicina varuje človekovo življenje in zdravje;

190

2. pravo varuje naslednje kategorije: svobodna volja, osebna svoboda, neodvisnost volje.

Prisilna hospitalizacija omejuje 2 pravici: pravica do osebne svobode (19. člen URS) – svoboda gibanja, svoboda

odločanja,…; pravica do zdravstvenega varstva (51. člen URS) – pravica do prostovoljnega

zdravljenja, pravica odkloniti zdravljenje (negativni vidik), pravica biti zdrav (pozitivni vidik).

Že sama Ustava določa, da ti pravici nista neomejeni; zakonodajalec lahko določi izjeme v skladu z načelom proporcionalnosti. Načelo proporcionalnosti: v širšem pomenu - poseg v človekovo pravico mora biti nujen, dopusten in

primeren za dosego namena, zaradi katerega je pravica omejena legitimnega cilja.

v ožjem pomenu - človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene z enako močnimi pravicami in svoboščinami drugih Ijudi, z izvajanjem ustavnih pravic ne smejo biti kršene ustavne pravice drugih oseb. Za poseg v določeno človekovo pravico je potrebno, da zaradi tega druga človekova pravica pridobi več, kakor prva človekova izgubi. V primeru prisilne hospitalizacije je potrebno odločiti v konfliktu enako močnih temeljnih pravic: pravica do osebne svobode in prostovoljnega zdravljenja psihiatričnega bolnika vs. pravica drugih Ijudi do življenja, varnosti in lastnine, ki jih psihiatrični bolnik ogroža.

Civilna prisilna psihiatrična hospitalizacija je dopustna v 2 primerih, kadar psihiatrični bolnik: ogroža življenje drugih oseb ali jim povzroča hudo škodo - na načelni ravni tu

ni nobenega problema, ker gre za ustavno varstvo pravic drugih Ijudi in je to v konkretnem primeru edini način, da se zagotovi varnost;

ogroža svoje življenje ali povzroča hudo škodo sebi - kakšen je razlog za prisilno hospitalizacijo v tem primeru? Razlog bi lahko bil zavarovanje življenja in zdravja bolnika (vsakdo ima pravico do življenja in zdravja), vendar je tak argument zelo napačen. Kot človekova pravica in standard medicinske etike velja, da človek lahko ravna na način, ki je za njegovo lastno zdravje in življenje škodljiv, če je takšno ravnanje rezultat njegove razumne, zavestne in svobodne odločitve. Če sta ravnanje, ki je zdravju škodljivo, ali zavrnitev zdravljenja posledica svobodne volje in zavestne odločitve, človeka ni možno prisiliti k drugačnemu ravnanju ali zdravljenju. Pravica do zdravstvenega varstva, zagotovljena z 51. členom URS, zajema tudi pravico o odklonitve zdravljenja. To pomeni tudi, da lahko bolnik poda privolitev za zdravljenje vnaprej, če je kasneje zaradi posebnih okoliščin (npr. koma, neprištevnost) ne bo več mogel dati.

70. člen: …sodišče odloča o pridržanju osebe v zdravstveni organizaciji v zaprtem oddelku, če je zaradi narave duševne bolezni ali duševnega stanja osebe nujno potrebno, da se ji omeji svoboda gibanja ali preprečijo stiki z zunanjim

191

svetom, ker ogroža svoje življenje ali življenje drugih ljudi, ali povzroča hudo škodo sebi ali drugim.Prisilna hospitalizacija psihiatričnega bolnika, ki ogroža sebe in sebi škoduje, je upravičena, ker:

je to nujno za varovanje njegovega življenja in zdravja, IN bolnik ni sposoben izoblikovati pravno relevantne volje o sprejemu ali

odklonitvi zdravljenja. Bolnik ne more podati odklonitve zdravljenja na pravno upošteven način (= izraziti svobodno, zavestno in razumno voljo).

Zaradi ostalih ustavnih pravic bolnika, njegovo voljo nadomestita država in zdravnik/psihiater. Nujni pogoj je nesposobnost odločitve bolnika, sicer država ni upravičena nadomestiti njegove volje. Domnevana volja bolnika – odločitev naj bo taka, da bi jo bolnik, če bi naknadno ozdravel, odobril.

V primeru nalezljive bolezni odvzem osebne svobode (omejitev svobode gibanja) ni sporen, ker že iz definicije nalezljive bolezni izhaja, kakšne posledice bodo nastale iz tega. Karantena je lahko tudi prisilna in brez sodnega posega (zagotovljeno pa je varstvo v upravnem sporu). V psihiatriji pa pogosto posledice bolezni niso znane, ker niso jasno predvidljive. Poseg brez privolitve v urgentni medicini se opravlja glede na domnevano voljo pacienta. Razlog za to je časovne narave in načelo v dvomu v korist življenja. Pri prisilni hospitalizaciji pa ne moremo govoriti niti o domnevani volji.

ODLOČANJE O PRISILNI HOSPITALIZACIJI Postavlja se vprašanje, ali je prisilna hospitalizacija medicinska odločitev ali odločitev sodišča. Argumenti za medicinsko odločitev so: gre za medicinsko vprašanje, zato naj o njem odloči zdravnik; zagotovi se avtonomna odločitev, ker bi sicer prišlo do nestrokovnega vpliva na

psihiatrično stroko; bolniki so stigmatizirani zaradi obravnavanja na sodišču.Argumenti za odločitev sodišča: gre za odločanje o človekovih pravicah. psihiatrija je nagnjena k zlorabam (nacizem, SZ) – slab argument, ker so tudi

sodišča in sodne procese v preteklosti zlorabljali.Prvi argument ni trden, saj je kljub 23. členu Ustave (ki določa, da je za odločanje o človekovih pravicah pristojno sodišče), pravici do sodnega varstva zadoščeno tudi, kadar na 1. stopnji odloča nesodni organ in na 2. stopnji sodišče. Ni torej nujno, da sodišče odloča že takoj. Enako je pri upravnem postopku – najprej odloča upravni organ, nato je zagotovljen upravni spor. Zadoščala bi zdravniška komisija in na 2. stopnji možnost spora.

EKČP omogoča odvzem svobode duševnim bolnikom. Tudi druge evropske ureditve izhajajo iz stališča, da bi se o tem moralo odločati v sodnem postopku. Na splošno prevladujejo sistemi, v katerih je določena sodna pristojnost in odločanje po uradni dolžnosti, izjeme od tega so Danska, Švedska in Velika Britanija, kjer odloča nesodni organ, možna pa je pritožba.Evropsko sodišče je v primeru Wintwerp vs. Nizozemska odločilo, da sta prisilno pridržanje in hospitalizacija psihiatričnih bolnikov možna le pod 3 pogoji:

192

1. v skladu z objektivnimi zdravstvenimi standardi je izkazana duševna bolezen;2. zaradi narave oz. stopnje te bolezni bolnik predstavlja resno nevarnost zase in

za druge Ijudi, pri čemer3. lahko odvzem prostosti traja le toliko časa, kot duševna motnja, ki ga je upravičila. Razlog za sodno pristojnost je, da pri prisilni hospitalizaciji ne gre le za vprašanje medicinske stroke, ampak tudi za pravno odločitev, ker je treba izvesti test proporcionalnosti, ki je tipičen pravni test. Ne ugotavlja se torej le bolezenskega stanja, ampak tudi nevarnost in tehtanje pravic.

Primer: Psihiatrični bolnik, ki boleha za srednjo težko paranojo, se ponoči zbudi in začne vpiti. Podan je predlog za prisilno hospitalizacijo, bolnik pa noče v bolnišnico. Sodišče mora pretehtati med 2 interesoma: pravica sosedov do odsotnosti zvočnih emisij vs. pravica človeka do osebne svobode in zavrnitve prisilnega zdravljenja. Ob uporabi testa proporcionalnosti se sodišče odloči proti prisilni hospitalizaciji. Gre torej za tipični pravni test.

VSEBINSKI POGOJI ZA PRISILNO HOSPITALIZACIJO Vsebinski pogoji so:1. duševna bolezen ali duševna motnja - gre za avtonomno odločitev medicinske

stroke. Sodišče je vezano na izvedensko mnenje. Obstajajo tudi mejna področja, kot so anoreksija, bulimija, itd.

2. nevarnost za druge Ijudi ali zase - bolnik mora ogrožati tuje ali lastno življenje, zdravje ali premoženje (tehtanje med pravico drugih ljudi in pravico bolnika do svobodne odločitve je pravna odločitev);

3. vzročna zveza med boleznijo in nevarnostjo;4. ozdravljivost = možnost zdravljenja. Npr. duševna zaostalost ali starostna

demenca ne utemeljujeta prisilne hospitalizacije, ker sta neozdravljivi. V poštev pride omejitev svobode v socialno-zdravstvenih zavodih, vendar le-ta pri nas ni pravno urejena.

5. nevarnost mora biti občutna - dovolj velika:○ intenzivnost; in (medicinska presoja)○ neposrednost nevarnosti

6. preizkus, ali obstajajo milejši ukrepi, s katerimi je možno doseči ta cilj; npr. zdravljenje na prostosti ali na odprtem oddelku.

7. preizkus, ali je bolnikova izjava, da ne želi zdravljenja, pravno relevantna (pravna presoja).8. preizkus, ali nevarnost odtehta omejitev pravic proti bolnikovi volji (pravna presoja).

Prisilno pridržanje je ULTIMA RATIO.

SOGLASJE

193

Prisilna hospitalizacija pride v poštev, če ni soglasja. Če soglasje je, ne gre za prisilno hospitalizacijo, vendar če se bolnik med prostovoljnim zdravljenjem premisli in ga ne spustijo iz psihiatrične bolnišnice, postane to prisilna hospitalizacija.2 posebnosti slovenske ureditve: po zakonu se šteje, da oseba, ki ni sposobna oblikovati pravno relevantne volje, ni

sposobna dati soglasja. Soglasje je torej možno samo, če ga poda oseba, ki lahko oblikuje pravno relevantno voljo;

mladoletnik ne more dati sam soglasja, niti ga ne morejo podati zanj starši. Po ZZDej lahko razsodni mladoletniki s 14. leti sami podajo soglasje k medicinskim posegom. V primeru prisilne hospitalizacije je specialni zakon ZNP, ki določa starost 18 let (sposobnost oblikovati pravno relevantno voljo).

V psihiatričnih bolnišnicah poznamo zaprte in odprte oddelke. Na zaprtih oddelkih je hospitalizacija obvezna ali prostovoljna, na odprtih oddelkih pa je vedno prostovoljna. 71. člen: Šteje se, da je oseba brez privolitve pridržana v zdravstveni organizaciji, če iz njenega vedenja, strokovnih spoznanj o njenem duševnem stanju in drugih okoliščin izhaja, da zmore izraziti svojo voljo in se dejansko ne želi zdraviti v zdravstveni organizaciji, ali če iz strokovnih spoznanj o duševnem stanju pridržane osebe izhaja, da ne more izraziti svoje volje, ali če gre za pridržanje mladoletnika ali osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost.Težava pri teh pacientih je, da niso sposobni oblikovati lastne pravno upoštevne volje. Četudi se ne upirajo, je še vedno potreben sodni preizkus. Enako velja pri otrocih in osebah z odvzeto poslovno sposobnostjo, ker starši oz. skrbnik ne morejo podati nadomestne volje, če gre za psihiatrično zdravljenje na zaprtem oddelku.

Zastavlja se tudi vprašanje, kako pacient sploh pride v psihiatrično bolnišnico, ker se ZNP nanaša samo na situacijo, ko je pacient že v bolnišnici. Glede tega je treba uporabljati Zakon o zdravstveni dejavnosti, ki je širši od ZNP - prvi stik z bolnikom ima splošni zdravnik, ki ga lahko napoti k specialistu-psihiatru ali izda napotnico za psihiatrično bolnišnico. Če bolnik napotnice ne upošteva, ima zdravnik na voljo ima institut asistence – policijo. Kljub temu pa policija potrebuje odredbo sodišča za vstop v bolnikovo stanovanje, ki uživa nedotakljivost.

POSTOPEK PRISILNE HOSPITALIZACIJE Po našem pravu nihče ne more zahtevati prisilne hospitalizacije - možna je samo na iniciativo bolnišnice, psihiatra. V tujih pravnih ureditvah pa postopek prisilne hospitalizacije lahko steče tudi na predlog (sorodnikov, državnega tožilca, župana, itd).

Postopek začne sodišče po uradni dolžnosti takoj, ko prejme obvestilo o pridržanju ali ko na kakšen drug način izve za pridržanje osebe v zdravstveni organizaciji brez njene privolitve.V primeru, ko je nekdo hospitaliziran, se lahko psihiatrična bolnišnica odloči, da ga bodo pridržali proti njegovi volji. Bolnišnica mora o pridržanju brez odlašanja, najpozneje pa v 48. urah obvestiti sodišče na območju katerega je bolnišnica. Obvestilo o pridržanju mora obsegati podatke o pridržani osebi, o njenem zdravstvenem stanju in o tem, kdo jo je pripeljal v zdravstveno organizacijo.

194

Poznamo 2 vrsti postopka:1. postopek v nujnih primerih - izvede se v primerih, ko je nevarnost neposredna

in je odvzem osebne svobode pacientu nujen. V tem primeru se redni postopek izvede naknadno. ZNP pozna le to možnost.

2. redni postopek - izvede se v primerih, ko nevarnost ni neposredna. Na začetku je treba podati predlog za uvedbo postopka. Sodišče na podlagi predloga razpiše narok in bolnik ima v postopku položaj, podoben položaju toženca v kazenskem postopku. V postopku nastopajo tudi izvedenci. Na koncu postopka sodišče odredi prisilno hospitalizacijo ali jo zavrne. Do končne odločitve je oseba lahko na prostosti.

Kateri postopek bo potekal, je odvisno od stopnje neposredne nevarnosti, ki jo bolnik povzroča.V naši pravni ureditvi pa je kar vsak postopek nujen postopek ne glede na to, ali so podani pogoji za redni postopek ali za postopek v nujnih primerih, saj ZNP ureja le nujni postopek.

Bolnika je potrebno obvestiti o razlogih za njegovo pridržanje. Na njegovo zahtevo se o pridržanju obvesti njegove bližnje.

Krajevna pristojnost sodišča se določa po kraju psihiatrične bolnišnice. Javnost je na obravnavah izključena.

Narok ni obvezen, edini stik z bolnikom je v bolnišnici. Sodišče mora v 3. dneh obiskati pridržano osebo in jo zaslišati, od tega pogoja pa lahko sodišče odstopi, če bi zaslišanje zgolj poslabšalo pacientovo zdravstveno stanje ali glede na njegovo zdravstveno stanje sploh ni mogoče (= terapevtski privilegij). O terapevtskem privilegiju odloča terapevtski kolegij. Sodnik pa mora bolnika vsakem primeru obiskati, da si ustvari osebni vtis o osebi, o kateri bo odločal. Zaslišanje tudi ni nujno dokazano sredstvo, temveč lahko služi temu, da si sodnik ustvari mnenje in ne odloča zgolj na podlagi spisa.V tujih zakonodajah je tudi določeno, da naj bi bil bolnik na zaslišanju v stanju, kot bi bil, če ne bi bil v psihiatrični bolnišnici (beri: bolnik naj ne bi bil pod vplivom pomirjeval). Do sodne odločitve je dopustno uporabljati le nujna zdravila in ukrepe, nujne za preprečitev neposredne nevarnosti, normalen postopek zdravljenja pa se ne sme začeti brez sodne odločbe (!!!). Po pregledu v psihiatrični bolnišnici sodišče že razpolaga z enim izvedenskim mnenjem (ko bolnišnica obvesti sodišče, obvestilu priloži medicinsko dokumentacijo).Kljub temu mora sodišče v postopku imenovati za izvedenca še psihiatra iz druge bolnišnice (t.i. second opinion) – nepristransko mnenje kot obvezno dokazno sredstvo.

Sodišče mora izdati sklep brez odlašanja, najpozneje pa v 30. dneh. S sklepom sodišče: odobri prisilno hospitalizacijo do 1 leta ali odloči, da ni razlogov za nadaljnje pridržanje (osebo se odpusti iz

195

bolnišnice). Sodišče ne naloži prisilne hospitalizacije, temveč jo samo odobri (!!!).

Po preteku 1 leta se lahko ukrep prisilne hospitalizacije izreče ponovno v novem nepravdnem postopku, pri čemer se prisilna hospitalizacija podaljša spet za 1 leto. To se lahko ponavlja brez časovne omejitve (kazensko pridržanje: 7 let, nato lahko pride v poštev civilna hospitalizacija). Duševno stanje bolnika, ki je razlog za pridržanje bolnika v psihiatrični bolnišnici, je namreč dinamične narave in zato je ponovno preverjanje upravičenosti pridržanja na določene časovne intervale nujno.

Bolnišnica lahko bolnika odpusti ali premesti v odprti oddelek pred potekom roka, če ugotovi, da so prenehali vzroki za pridržanje. Pri tem ji ni treba predlagati odpustitve (v kazenskem postopku pa mora ukrep trajati do konca) – odločitev sodišča o trajanju hospitalizacije ni zavezujoča za bolnišnico. Psihiatrična bolnišnica do poteka roka tudi ni dolžna obveščati sodišča o vrnitvi pridržane osebe v zaprti oddelek. Namreč: če bolnišnica bolnika odpusti pred potekom odobrenega roka in se bolnik povrne prav tako pred potekom roka (npr. bolnišnica bolnika odpusti po 6 mesecih, bolnik pa se vrne že po 1 tednu), v takem primeru še vedno velja odločba o prisilni hospitalizaciji.

Če bolnišnica ugotovi, da je potrebno nadaljevati zdravljenje po poteku roka, mora najmanj 15 dni oz. 30 dni pred potekom roka, če je bil čas pridržanja daljši kot 3 mesece, predlagati sodišču, da pridržanje podaljša. Sodišče mora o tem odločiti do poteka roka za pridržanje.

Bolnik lahko sam predlaga odpust iz zaprtega oddelka pred potekom roka in za to ni časovne omejitve. Predlagatelji so lahko tudi vse osebe, ki se lahko zoper sklep pritožijo in sodišče po uradni dolžnosti, če ugotovi, da so prenehali vzroki za pridržanje.

Za podaljšanje ali prenehanje pridržanja se smiselno uporabijo določbe o pridržanju.

Možna je pritožba, pritoži pa se lahko: pridržana oseba; njen skrbnik ali zakoniti zastopnik; Center za socialno delo; zakonec oz. zunajzakonski partner; sorodnik v ravni črti in v stranski do 2. kolena; bolnišnica.Pritožbeni rok je 3 dni, pritožba pa ne zadrži izvršitve. višje sodišče pa mora o pritožbi odločiti v nadaljnjih 3. dneh. Dovoljena je revizija.

Stroški postopka gredo v breme sodišča.

ZASTOPANJE BOLNIKAKer bolnik ni sposoben oblikovati pravno upoštevne volje, tudi ne more nikomur dati pooblastila, saj ne more pravilno skleniti pooblastilnega razmerja. Postavlja se

196

vprašanje, ali mora vsak udeleženec v postopku imeti kvalificirano pravno zastopanje ali gre lahko organizacijo civilne družbe. Zelo verjetno je, da osebe v postopku prisilne hospitalizacije ne bodo mogle učinkovito braniti svojih pravic. V naši ureditvi do odločbe Ustavnega sodišča nismo poznali obveznega zastopanja. Sedaj je obvezen zagovornik – po mnenju Ustavnega sodišča ga je potrebno postaviti po uradni dolžnosti.Argumenti, po katerih odvetnik ni primeren za zastopanje psihiatričnega bolnika, so naslednji: gre za kombinacijo pravnih in medicinskih vprašanj; treba je vzpostaviti zaupno razmerje; finančni razlogi (zajemajo predvsem finančne zmožnosti države); postopek bi tako preveč spominjal na kazenski postopek.Zastopnik je ustavnopravno nujen, ker služi za uveljavljanje ustavnopravnih pravic, kot so pravica do obrambe, pravica do izjavljanja, pravica do pritožbe. ESČP se nikoli ni izjasnilo na to temo.Če bo nov zakon to urejal, še vedno obstaja dilema med 2 konceptoma: obvezno odvetniško zastopanje, t.i. bolniški zagovornik (po avstrijskem vzoru) = posebna služba, za opravljanje

katere se nujno ne zahteva pravna izobrazba ter pri kateri sodelujejo nevladne organizacije in društva za pomoč duševnim bolnikom. Tako v Avstriji zakonodaja določa, da mora sodišče pacientu po uradni dolžnosti postaviti bolniškega zagovornika. Bolniški zagovorniki sicer delujejo v psihiatričnih bolnišnicah, vendar so zaposleni pri neodvisni organizaciji in zato neodvisni od uprave bolnišnice in državnih oblasti. Po poklicu so pravniki, psihologi, socialni delavci,…

PRAVIČE BOLNIKA V BOLNIŠNICIV času izvajanja ukrepa prisilne hospitalizacije, ima bolnik pravico do: osebnega dostojanstva, obiskov, komunikacije z zunanjim svetom,…

UKREPI MED BIVANJEM V PSIHIATRIČNI BOLNIŠNICIBivanje v psihiatrični bolnišnici je pravno gledano prisilno pridržanje.

Ločimo 2 vrsti ukrepov:1. UKREPI ZDRAVLJENJA - namen zdravljenja je odpraviti vzroke, ki so narekovali prisilno hospitalizacijo. Zastavlja pa se vprašanje, ali s tem ukrepom prisilne hospitalizacije sodišče dovoli tudi prisilne ukrepe zdravljenja. Možni sta 2 stališči: DA - argumenti za to naslednji:o pojem stvari - če zakon govori o pridržanju v psihiatrični bolnišnici, gre za

povezavo z zdravljenjem. Kajti če ne bi šlo za zdravljenje, bi to osebo lahko pridržali tudi kje drugje (npr. v zaporu).

o namen ukrepa je, da se odpravi nevarnost in razlogi, ki so narekovali prisilno hospitalizacijo,

o povsod, kjer je urejen ukrep prisilne hospitalizacije, je urejeno tudi prisilno zdravljenje.

NE - prevladujoče stališče: argument za to je, da prisilno zdravljenje ni 197

dopustno, ker zakon ne določa, da je dopustno. 51. člen Ustave določa, da je zdravljenje prostovoljno in da lahko izjeme določa le zakon. Splošno razlagalno pravilo pa je, da se izjeme razlaga restriktivno.

Zdravljenje brez privolitve je dopustno le pri nerazsodnih bolnikih.Na Nizozemskem imajo podobno ustavno določbo o prostovoljnem zdravljenju. Nizozemsko ustavno sodišče je določilo, da se prisilno zdravljenje ne dopusti, če zakon ne določa izjem od tega pravila. Ureditev v drugih državah: ureditev v Avstriji določa, da prisilno hospitalizirani bolnik ni sposoben samostojno

oblikovati odločitve o sprejemu in zdravljenju; ureditev v ZDA določa, da glede prisilno hospitaliziranega bolnika ni dopustno

domnevati, da ni sposoben oblikovati volje. Za vsak ukrep zdravljenja je zato potrebna dodatna privolitev sodišča.

2. UKREPI PRISILE IN OMEJITEV - namen teh ukrepov je kratkoročna odprava nevarnosti, ki jih bolnik povzroča sebi in drugim. Sem spadajo razni ukrepi fizične prisile (prisilni jopič, oblazinjena celica, sedativi, itd). Ti ukrepi ne spadajo med zdravljenje, temveč imajo učinkujejo kot kratkotrajno odpravljanje krize Po zakonu so dopustni brez privolitve bolnika, kadar so edini in neizogibni način, da se odpravi nevarnost bolnika zase ali za druge.

RAZVOJ UREDITVE V PRIHODNOSTIVčasih je tanka meja med življenjskim slogom, ki je za okolico pač moteč (zapravljivost, pijančevanje,…) in duševno boleznijo. Vprašanje je tudi, ali gre nekatere bolezni (bulimija, anoreksija) šteti za duševne motnje.V Sloveniji bo v prihodnosti sprejet poseben Zakon o duševnem zdravju. Ustavno sodišče je zaenkrat mnenja, da je predlog tega zakona protiustaven. Po mnenju Ustavnega sodišča so protiustavne tudi nekatere določbe ZNP, ki se nanašajo na prisilno hospitalizacijo. Doc. dr. Galič pravi, da bi bilo bolje govoriti o neprimernosti.

VI. RAZGLASITEV POGREŠANCA ZA MRTVEGA -znati samo, kdo ima pravni interes-Sodišče razglasi za mrtvega pogrešanca:1. če o njem v zadnjih 5. letih ni nobenega poročila, od njegovega rojstva pa je minilo 70 let;

2. če o njem v zadnjih petih letih ni nobenega poročila, pa je verjetno, da ni več živ;3. ki je izginil pri potopu ladje, prometni oziroma letalski nesreči, požaru, povodnji, potresu ali v kakšni drugi smrtni nevarnosti, pa o njem v šestih mesecih po prenehanju nevarnosti ni nobenega poročila;

4. ki je izginil med vojno zaradi vojnih dogodkov, pa o njem ni nobenega poročila eno leto po prenehanju bojevanja.

Postopek se začne na predlog.Predlog lahko vloži vsakdo, ki ima pravni interes in državni tožilec.

Po prejemu predloga sodišče opravi poizvedbe s tem, da si priskrbi potrebne podatke in poročila ter zasliši priče.Če so izpolnjeni pogoji za začetek postopka, sodišče:

198

obvesti o postopku CSD, da pogrešancu postavi skrbnika in izda oklic, v katerem navede bistvene okoliščine zadeve, pokliče pogrešanca, da se

oglasi in tudi vse, ki kaj vedo o njegovem življenju, da to sporočijo sodišču v treh mesecih po objavi oklica v Uradnem listu z opozorilom, da bo po poteku roka pogrešanca razglasilo za mrtvega.Oklic objavi sodišče v:

○ Uradnem listu RS, ○ razglasi na sodni deski in ○ v kraju, kjer je imel pogrešanec svoje zadnje stalno oziroma začasno

prebivališče.○ sodišče lahko odredi, da se oklic objavi tudi v drugih glasilih.

Če se tisti, ki je razglašen za mrtvega, zglasi pri sodišču, sodišče preizkusi, ali je on tisti, ki je pogrešan, nato pa brez nadaljnjega postopka razveljavi svojo odločbo.

O uvedbi postopka za razveljavitev ali spremembo odločbe o razglasitvi za mrtvega se obvesti sodišče, ki vodi zapuščinski postopek po pogrešancu. Sodišče prekine zapuščinski postopek, če še teče, če pa je že pravnomočno končan in so izvršeni vpisi v zemljiški knjigi, odredi, da se v zemljiški knjigi zaznamuje začetek postopka za razveljavitev oziroma spremembo odločbe o razglasitvi za mrtvega.Če sodišče ugotovi, da ni pogojev za razveljavitev ali spremembo sklepa, zavrne predlog. Pravnomočen sklep pošlje zapuščinskemu sodišču, da nadaljuje postopek oziroma izbriše zaznambo v zemljiški knjigi.Pravnomočno odločbo o razveljavitvi ali spremembi odločbe o razglasitvi za mrtvega pošlje sodišče matičarju in zapuščinskemu sodišču, odločbo o razveljavitvi pa tudi pristojnemu Centru za socialno delo.

b) POSTOPKI IZ PREMOŽENJSKIH RAZMERIJNepravdni postopki iz premoženjskih razmerij so materialnopravno gledano stvarnopravni. To so; ureditev razmerij med solastniki; delitev solastnine in skupne lastnine; postopek za ureditev mej - mejni spor; postopek za dovolitev nujne poti.

I. UREDITEV RAZMERIJ MED SOLASTNIKl112. člen: V postopku za ureditev razmerij med solastniki odloča sodišče, če med solastniki ni bilo doseženo soglasje o: poslu v zvezi z rednim upravljanjem, ki je nujen za redno vzdrževanje stvari v

solastnini, ali načinu upravljanja in uporabe stvari v solastnini.Postopek se začne na predlog solastnika. Sodišče opravi narok.Sodišče določi v sklepu tudi v kakšnem sorazmerju nosijo solastniki stroške vzdrževanja, upravljanja in uporabe.114. člen: Do izdaje odločbe lahko sodišče na predlog udeleženca izda začasno odredbo o ureditvi razmerij, če to zahtevajo okoliščine primera, zlasti zato, da bi se preprečila:

199

znatna premoženjska škoda, samovolja ali za posamezne solastnike oz. uporabnike. očitna krivica Stroške postopka nosijo udeleženci v razmerju z velikostjo njihovih idealnih deležev.Smiselno se uporabljajo določbe tega poglavja za ureditev razmerij med etažnimi lastniki in lastniki stvari v skupni lastnini.

Pred SPZ je ta institut urejal ZNP, ker so bili takšni postopki v pristojnosti posameznih jugoslovanskih republik, medtem ko je bilo stvarno pravo v pristojnosti federacije.Solastnina je lastnina več oseh na nerazdeljeni stvari, pri čemer je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto kot idealni delež (izraženo v odstotku). Če solastniški deleži niso določeni, se domneva, da so enaki.Vsak solastnik ima pravico:1. stvar imeti v posesti, IN2. stvar uporabljati in z njo razpolagati skupaj z drugimi solastniki sorazmerno

svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov.Vsak solastnik prosto razpolaga s svojim idealnim deležem.

Solastniki imajo skupno pravico upravljati stvar v solastnini - pri tem ločimo 2 vrsti poslov:1. POSLI REDNE UPRAVE = posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje

stvari, da se dosega njen namen. Za posle rednega upravljanja je potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži predstavljajo več kot polovico vrednosti stvari. Če se lastniki ne morejo sporazumeti in je posel nujen za redno vzdrževanje stvari, odloči o tem sodišče v nepravdnem postopku. Če pa posel ni nujen in se ne doseže 50% kapitalske večine, ni možno narediti ničesar.

2. POSLI IZREDNE UPRAVE = obsegajo: razpolaganje s celotno stvarjo (= odsvojitev); določitev načina rabe, postavitev upravitelja.

Potrebno je soglasje vseh solastnikov. Če tega soglasja ni, potem ni možno narediti nič. Če je podano soglasje vsaj 50% solastnikov, ti lahko predlagajo, da o poslu izredne uprave odloči sodišče v nepravdnem postopku. Če enega solastnika ne najdejo, se mu v nepravdnem postopku postavi skrbnika za poseben primer.Etažna lastnina je solastnina na skupnih delih stavbe in samostojna lastnina na posebnih delih stavbe. Pri etažni lastnini tudi za posle, ki presegajo redno upravo, ni potrebno soglasje vseh, ampak lahko polovica etažnih lastnikov predlaga, da sodišče odobri takšen ukrep. Sodišče lahko odobri vstop v stanovanje posameznega etažnega lastnika, ki se s popravilom ni strinjal, da se opravi popravilo. To je sporno z vidika nedotakljivosti stanovanja, ki ga določa Ustava. Sodišče na predlog solastnikov tudi imenuje upravnika večstanovanjske hiše.

II. DELITEV SOLASTNINE in SKUPNE LASTNINEPravica zahtevati delitev

200

Solastnik ima vedno pravico zahtevati delitev stvari razen ob neprimernem času. Pravni posel, s katerim se solastnik za daljši čas odreka pravici do delitve stvari, je ničen (možno pa se je odpovedati za določen čas).

Način delitve solastnineSolastniki sporazumno določijo način delitve stvari. Če se solastniki ne morejo sporazumeti, odloči o načinu delitve sodišče v nepravdnem postopku.Če v ničemer ni spora (ne o predmetu delitve, velikosti deležev, načinu delitve), potem sploh ni potreben sodni postopek, temveč zadošča notarsko overjeni sporazum (!!!) – sporazumna delitev. Če pa med strankama obstaja spor, sodišče nepravdni postopek prekine in stranke napoti na pravdo. Po končani pravdi se nepravdni postopek nadaljuje (tudi v pravdnem postopku se včasih odloči o načinu delitve). Za odločanje v nepravdnem postopku mora biti sporen način delitve!

Delitev solastnine se začne na predlog, solastniki pa imajo v postopku položaj sospornikov - nujni sosporniki oz. formalni udeleženci postopka.

Kriteriji, po katerih sodišče opravi delitev stvari v solastnini:1. FIZIČNA DELITEV - primarni način: solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za

katerega izkažejo upravičen interes;2. DENARNA IZRAVNAVA - tisti, ki dobi vrednejšo stvar, mora izplačati drugega, ki

je dobil manj (do tega pride, če popolna fizična delitev ni možna) 3. IZRECEN PREDLOG - lahko pa na izrecen predlog eden dobi vse in druge

izplača. Če to predlaga več solastnikov, ima prednost tisti, ki ga določi sodišče na podlagi njegove velikosti deleža, dosedanjega načina rabe in potrebe solastnikov. Solastniki imajo na nepremičnini zakonito zastavno pravico, na premičnini pa zakonito retencijsko pravico. Tisti, kateremu stvar pripade, pa jih mora izplačati v 3 mesecih. Včasih je upravičen solastnik stvar v naravi pridobil z izročitvijo ali intabulacijsko klavzulo, sklep pa je bil izvršilni naslov. Sedaj SPZ določa, da postane lastnik s pravnomočnostjo sklepa o delitvi, ko poplača ostale solastnike (pridržek lastninske pravice);

4. CIVILNA DELITEV - sodišče odloči, da se stvar proda in razdeli kupnina, če nista možni niti fizična delitev v naravi niti denarna izravnava oz. sta možni le ob znatnem zmanjšanju vrednosti ali spremembi stvari. Če sodišče odloči, da se opravi civilna delitev, se nepravdni postopek v tej točki zaključi s sklepom, da se solastnina deli s prodajo. Če vsi solastniki soglašajo, lahko delitev opravijo v novem nepravdnem postopku – postopek za cenitev in prodajo stvari. Če med lastniki ni soglasja, ima na podlagi sklepa vsak solastnik možnost zahtevati izvršbo.

Pri delitvi pod točko 3 in 4 veljajo pravila o jamčevanju za stvarne in pravne napake stvari.

V postopku za delitev stvari odloči sodišče po uradni dolžnosti tudi o ustanovitvi stvarne služnosti, če posamezni udeleženec dela stvari, ki so mu bile dodeljene, sploh ne more ali delno ne more uporabljati brez uporabe drugega dela razdeljene stvari.

Način delitve skupne lastnine

201

Sodišče odloči, kateremu udeležencu se dodelijo posamezne stvari, ki spadajo v skupno premoženje.Kadar se zahteva delitev skupnega premoženja zakoncev, ki ne obsega samo nepremičnin, je krajevno pristojno tudi sodišče na območju katerega imata zakonca skupno prebivališče, ali kjer sta imela zadnje skupno prebivališče.V postopku za delitev skupnega premoženja se smiselno uporabljajo določbe postopka za delitev stvari v solastnini.

III. POSTOPEK ZA UREDITEV MEJ – MEJNI SPOR Teorija spora razmejuje nepravdni postopek od pravdnega po merilu, da se v pravdnem postopku rešujejo sporne zadeve in v nepravdnem nesporne zadeve. Toda mejni spor je spor, zato se zastavlja vprašanje, zakaj je uvrščen v nepravdni postopek.Razlog za uvrstitev mejnega spora v nepravdni postopek je potreba po čim hitrejši rešitvi zadeve.

RAZMEJITEV MED NEPRAVDNIM IN UPRAVNIM POSTOPKOMMejni spor se lahko rešuje tudi v pravdnem ali upravnem postopku:- v pravdnem postopku se določajo meje, kadar so sporne;- v upravnem postopku se določajo meje, kadar niso sporne (na podlagi Zakona o evidentiranju nepremičnin) - npr. mejni kamen se izgubi in meje niso več razpoznavne (spora ni) -> v katastrskem postopku geodet napravi elaborat. Če se stranke z njim ne strinjajo, se meja kljub temu zabeleži in lahko se sproži nepravdni postopek (kadarkoli; ni časovne omejitve!).

Nevarnost upravnega postopka glede določanja mej je v tem, da gre lahko za prikriti promet z nepremičninami - nove meje zemljišč se namreč določijo z namenom, da bi se prodajalec in kupec izognila plačilu davkov. Zato zakon določa, da se izravnava meje v upravnem postopku dopusti do največ 5%. SPZ je razveljavil le pojem koridorja, izravnave pa ne. Če se izravnava meje naredi preko 5% zemljišča (sporni pas), se to avtomatsko šteje za promet z nepremičninami. Pogoj za spor je spornost meje. Če gre za obnovo meje (ni več razpoznavna zaradi izsekave gozda, erozije,…), se uredi v upravnem postopku.

Možno je, da geodet ne more potegniti meje, ker mu njegova stroka tega ne dopušča. V nepravdnem postopku je poravnava možna le v izjemnih primerih (3. člen ZNP). Če v konkretnem mejnem sporu pride do poravnave, nepravdno sodišče takšne poravnave ne sme upoštevati, ker je v nasprotju s prisilnimi predpisi. SPZ je razveljavil pravilo ZNP, ki je določalo, da ni možno sprožiti mejnega spora o meji, ki je bila določena v upravnem postopku in označena v katastru. Sedaj to več ne velja, po SPZ je vedno možno sprožiti mejni spor. Velja pa močnejša pravica tistega, v korist katerega je določena meja v upravnem postopku (to je izpodbojna domneva!)Če med mejašema obstaja spor, se lahko neposredno obrneta na nepravdno sodišče. Ni jima prej zahtevati upravni postopek - to ni nobena procesna predpostavka.

RAZMEJITEV MED NEPRAVDNIM IN PRAVDNIM POSTOPKOM

202

Če se pojavi spor o poteku meje in spor o tem, kdo je lastnik na tem vmesnem spornem področju, pride v poštev negatorna tožba, ker je po mnenju ene stranke njena lastnina na delu zemljišča ovirana; gre za spor glede lastninske pravice.Če pa stranki ne vesta, kako je treba potegniti mejno črto, o tem odloči nepravdno sodišče. V tem primeru je sporna dejanska mejna črta – v katastru je jasna, le fizično ne. Če se stranki sklicujeta na pravni naslov, na podlagi katerega naj bi kdo postal lastnik zemljišča, je potrebna tožba -> pravdni postopek.Tožba zaradi motenja posesti pride v poštev v primeru, da sta stranki v sporu, kdo ima zemljišče v posesti. V tožbi se zahteva vzpostavitev zadnjega mirnega posestnega stanja.V primerih mejnih sporov ne velja pravilo, da se stranka lahko sklicuje na napačno pravno kvalifikacijo in se zanaša na to, da bo pravno kvalifikacijo opravilo sodišče.Stranka mora biti pozorna na pravno kvalifikacijo. Za razmejitev med pravdnim in nepravdnim postopkom v primerih mejnih sporov je ključnega pomena navedba, kako in zakaj je prišlo do spora. Odvisno je od zahtevka/predloga: ''sodišče naj določi mejo'', ''stranka je dolžna posekati drevo''…

ODLOČANJE SODIŠČAV postopku mejnega spora sta obvezna:1. narok, ki se izvede na kraju samem;2. obvezno dokazno sredstvo - mnenje izvedenca geodetske stroke (takoj mora izdelati skico, ki je sestavni del zapisnika o naroku) – predlagatelj je dolžan založiti stroške.Na narok povabi udeležence, geodeta in po potrebi tudi priče. Sodišče si mora prizadevati za poravnavo.

Nato sodišče dokončno uredi mejo v nepravdnem postopku, pri čemer se upoštevata naslednji pravili: oceniti je treba vrednost spornega predmeta; oceniti je treba vrednost spornega pasu – ta je lahko:

○ nižja od 400'000 SIT (2x vrednost spora majhne vrednosti); ali○ višja od 400'000 SIT.

Vrednost je pomembna zaradi kriterijev presoje.

Kriteriji za odločitev so:1. kriterij močnejše pravice - zaporedoma si sledijo:

pravni naslov: odplačna pridobitev lastninske pravice: odločitev v upravnem postopku, v katerem velja domneva, da je določena meja

dokončna. Domneva se močnejša pravica po meji, dokončno urejeni v katastrskem postopku. Če sodišče ne more ugotoviti močnejše pravice, pride v poštev naslednji kriterij,

2. kriterij zadnje mirne posesti - če tudi te ni možno ugotoviti, pa pride v poštev:

203

3. kriterij pravične ocene - odvisna je od naravne konfiguracije terena, če pa to ni mogoče, gre sporna stvar na pol. Ni pa pravično, če kdo na delitev na polovico računa in zato postavi višji zahtevek.

Če je vrednost spornega dela (pasu) nižja od 400'000 SIT, je meja, ki jo sodišče določi v nepravdnem postopku, dokončna. Do pravdnega postopka sploh ne pride, kot pravnomočna obvelja odločitev v nepravdnem postopku.Če je vrednost spornega dela višja od 400'000 SIT, so možne naslednje rešitve: sodišče lahko odloči po kriteriju močnejše pravice, če stranki s tem soglašata, če stranki ne soglašata z ureditvijo meje po kriteriju močnejše pravice, sodišče

uredi mejo po kriteriju zadnje mirne posesti in sekundarno po kriteriju pravične ocene => nezadovoljna stranka ima možnost v 3 mesecih po pravnomočnosti sklepa o ureditvi meje vložiti lastninsko tožbo v pravdnem postopku in uveljaviti močnejšo pravico. Lastninska tožba šteje za izredno pravno sredstvo v mejnem sporu.

če stranki soglašata z ureditvijo meje po kriteriju močnejše pravice in sodišče kljub temu ne zna urediti meje po tem kriteriju, sodišče uredi mejo po kriteriju zadnje mirne posesti in po kriteriju pravične ocene => močnejše pravice ni možno uveljavljati v pravdi, ker tudi nepravdno sodišče ni znalo odločiti o njej. Do pravdnega postopka lahko namreč pride le, če se v nepravdnem postopku sploh ne odloča na podlagi močnejše pravice (v tem primeru se je odločalo, vendar ne uspešno).

Udeleženca postopka sta lahko samo lastnika zemljišč (mejaša).Sodno določena dokončna meja se vpiše v zemljiški kataster. To pomeni, da kasneje na tem kosu meje ne bo možen mejni spor. Ta odločitev veže tudi singularne in univerzalne pravne naslednike.

IV. POSTOPEK ZA DOVOLITEV NUJNE POTINujna pot je oblika zemljiške služnosti (= stvarna pravica na tuji stvari).Temelj za nastanek zemljiške služnosti je lahko:1. pravni posel (potrebna sta pogodba in vpis v zemljiško knjigo);2. priposestvovanje po SPZ – potrebnih je 10 let za dobrovernega posestnika;3. zakon4. odločba državnega organa - sodišča v nepravdnem postopku.

Postopek se začne na predlog: lastnika zemljišča, ki potrebuje pot; imetnika pravice uporabljati, razpolagati, upravljati. Predlogu je treba priložiti zemljiškoknjižne podatke, podatke o vrsti dejanske rabe zemljišča, podatke o lastnikih ter predlog načina uporabe nujne poti.Opravi se narok na kraju samem in napravi se skica, iz katere mora biti razviden potek nujne poti.Nasprotni udeleženec v postopku je lastnik služečega zemljišča.

Sodišče dovoli nujno pot: kadar gospodujoče zemljišče nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali

bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški;

204

če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba služeče nepremičnine – nujna pot se določi tako, da čim manj obremeni, prizadane služečo nepremičnino.

Sklep o določitvi nujne poti mora obsegati natančen potek nujne poti, način uporabe ter višino denarnega nadomestila. Skica o poteku nujne poti je sestavni del sklepa.Nujna pot NI neodplačna služnost, zato lahko sodišče ne glede na zahtevek določi tudi denarno nadomestilo, ki ga mora plačati predlagatelj - upravičenec. Če nadomestila ne plača, sledi prisilna izvršba.

Vpis v zemljiško knjigo je deklaratorne narave.Glede nujne poti veljajo vsa načela izvrševanja služnosti; služnost je pravica zahtevali določeno dopustitev od lastnika služečega zemljišča. služnost je treba izvrševali tako, da predstavlja čim manjše breme za tujo

nepremičnino (rimsko načelo servitus civiliter utendum est - služnost je treba izvrševati obzirno),

služnost ne more lastnika služečega zemljišča obvezovati k nekim dejanjem (rimsko načelo servitus in faciendo esse non potest - predmet služnosti ne more biti storitev). Lastnik služeče nepremičnine se mora ukloniti obremenitvi nujne poti. Sodišče mora pri odločitvi tehtati med interesi vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča in vsakokratnega lastnika služečega zemljišča.

Stroški: ker je postopek v interesu samo ene stranke, trpi vse stroške postopka predlagatelj.Za odpravo nujne poti se smiselno uporabljajo določbe za določitev nujne poti.Za nujna dela na nepremičnini ni potrebna odločba sodišča, saj ima mejaš v takih primerih pravico do uporabe sosednjega zemljišča (gradnja ograje, popravilo hiše,…).

Nujna pot NI zakonita služnost, čeprav jo določa ZNP. Zakonita služnost pomeni, da ima nekdo pravico uporabljati stvar nekoga tretjega na podlagi zakona. Npr. Zakon o gozdovih določa pravico do prevoza debel čez sosednje zemljišče. Nujna pot ni zakonita služnost, ker nastane (se ustanovi) šele z odločbo nepravdnega sodišča.Ustanovitev nujne poti pride v poštev pri delitvah in prodaji nepremičnin ter pri gradnjah novih cest.Praviloma velja, da nujna pot ne poteka prek dvorišča ali stanovanja, čeprav sodna praksa pozna tudi takšne primere. Določbe o nujni poti se smiselno uporabljajo tudi za priključitev na javna komunalna in druga omrežja, če lastnik nepremičnine, ki to zahteva, izpolnjuje pogoje za priklop. Vendar je nujna pot institut sosedskega prava. Le-to ureja odnose med lastniki prostorsko povezanih nepremičnin. Če govorimo o priključitvi na javna omrežja, ne gre za sosedska razmerja, temveč za posebno vrsto javne služnosti. V poštev pridejo različne možnosti za prenehanje nujne poti:1. prenehanje razlogov za nujno pot,2. združitev služečega in gospodujočega zemljišča:3. lastnik služečega zemljišča zahteva ter doseže prenehanje nujne poti;4. spremeni ali odpravi se, če nujna pot ni več potrebna.

205

Možna je tudi razširitev nujne poti – mišljeno je za trajno uporabo (npr. zaradi uporabljanja kmetijske mehanizacije). Enako je možna prestavitev služnosti - služnost se ustanovi drugje zato, ker prehod nujne poti po določeni trasi ni več mogoč (npr. ker lastnik ravno tam gradi hišo). Vendar tudi lastnik služečega zemljišča ne sme samovoljno graditi tam, kjer obstaja nujna pot.Sosed pa sme motiti sosedovo posest zaradi nujnega dela; za to ni potrebna odločba sodišča.SPZ ne govori več o posesti služnosti, še vedno pa je možno posestno varstvo stvari (= pot).

c) POSTOPKI ZA PRIZNAVANJE TUJIH SODNIH IN ARBITRAŽNIH ODLOČBRazlične ureditve: priznanju tuje sodne odločbe se odloči v posebnem postopku, ki se imenuje

delibacijski postopek, priznanje tuje sodne odločbe se obravnava kot predhodno vprašanje, tuja sodna odločba se sploh ne priznava - o stvari se še enkrat odloči.V Sloveniji po ZMZPP velja delibacijski postopek. Glede veljavnosti priznanja tuje sodne odločbe se sprejme poseben sklep. Ko postane sklep o priznanju pravnomočen, je tuja sodna odločba po učinkih izenačena z domačo. Poleg tega lahko vsako sodišče o priznanju tuje sodne odločbe odloča kot o predhodnem vprašanju. Takšna odločitev učinkuje samo v konkretnem primeru. Do tovrstnih odločitev najbolj pogosto prihaja v primerih neposredne izvršbe, pri katerih sodišče o tuji odločbi odloči kot o predhodnem vprašanju.Postopek za priznanje tuje sodne ali arbitražne odločbe se vedno začne samo na predlog. Če gre za priznanje tuje sodne ali arbitražne odločbe s statusnim vprašanjem, lahko to zahteva vsak, ki ima pravni interes.O priznanju tujih sodnih in arbitražnih odločb odloča sodnik posameznik okrožnega sodišča. O izvršitvi tujih sodnih in arbitražnih odločb odloča sodnik posameznik okrajnega sodišča.Krajevno pristojno je vsako stvarno pristojno sodišče. Za izvršbo tuje odločbe je pristojno tisto okrajno sodišče, na območju katerega je treba opraviti izvršbo.Ko stranke vložijo predlog za priznanje tuje odločbe, sodišče izda sklep o priznanju in ga vroči nasprotni stranki.Pravna sredstva zoper sklep o priznanju tuje odločbe: ugovor - vloži ga nasprotni udeleženec v roku 15 dni. 0 tem ugovoru odloča senat

sodišča 1. stopnje. pritožba - je pravno sredstvo zoper odločitev senata o ugovoru. Vložiti jo je treba

na Vrhovno sodišče v roku 15 dni. Pritožba se naslovi na Vrhovno sodišče, ker v postopku priznavanja tujih odločb ne poznamo pravnega sredstva revizije, ki je namenjena poenotenju sodne prakse.

Po priznanju je tuja sodna odločba izenačena s slovensko sodno odločbo. Sodna odločba je lahko tudi sklep sodišča, poravnava, itd. Ne gre nujno za sodbo. To pravilo je zelo pomembno z vidika procesne predpostavke ne bis in idem.

206

Praksa poteka takole: stranka poda zahtevek v Sloveniji, nasprotna stranka pa ugovarja, da je bila v tujini glede tega že izdana tuja sodna odločba. Slovenska sodišča so o zahtevku dolžna odločiti, razen če je bila tuja sodna odločba že priznana.

Potrebno je predložiti: tujo sodno odločbo v originalu in overjen prepis, overjen prevod, potrdilo o pravnomočnosti tuje sodne odločbe oziroma potrdilo o izvršljivosti, če

gre za izvršbo - 59. člen ZMZPP določa, da je način izdaje potrdila o pravnomočnosti odvisen od države, v kateri je bila odločba izdana

Priznanje tuje odločbe se lahko zavrne iz zelo omejenih razlogov:1. če oseba zaradi nepravilnosti ni mogla sodelovati v postopku (kršitev načela

kontradiktornosti, to je aktualno predvsem v totalitarnih režimih) - zlasti se šteje, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, če vabilo ali sklep nista bila osebno vročena. Obnova postopka pa ne pride v poštev, če je bilo pred tujim sodiščem kršeno zgolj kakšno minimalno pravilo.Sodba, vabilo in sklep morajo biti vročeni osebno, razen če se je stranka kljub nevročitvi spustila v obravnavanje. Ne zadoščajo zgolj navedbe o tem, da stranka pred tujim sodiščem ni mogla sodelovati - takšno navajanje mora biti dobro utemeljeno. Način vročanja tujih pisanj je pri nas pogosto urejen v meddržavnih pogodbah.

2. če je za odločitev o zadevi določena izključna pristojnost slovenskega sodišča – npr. stvarne pravice na nepremičninah, oprava izvršbe, razveza zakonske zveze (samo v določenih primerih).

3. če je pristojnost tujega sodišča temeljila izključno na eni naslednjih predpostavk:

državljanstvo tožnika, premoženje toženca, osebna vročitev.Če so bile to edine okoliščine, na podlagi katerih je bila določena pristojnost sodišča, se tuja sodna odločba ne prizna. Na podlagi teh okoliščin se zelo pogosto določa pristojnost ameriškega sodišča.

4. če je bila v zadevi dogovorjena pristojnost drugega sodišča (prorogatio fori) in ni bila upoštevana,5. če o isti zadevi že obstaja slovenska odločba;6. če bi učinek tuje sodne odločbe nasprotoval javnemu redu v Republiki

Sloveniji - vsaka kršitev slovenskega zakona še ne pomeni nasprotovanja javnemu redu. Poleg tega to načelo velja samo takrat, kadar ni sklenjena nobena mednarodna pogodba med Slovenijo in državo, v kateri je bila sprejeta tuja odločba. Če je sklenjena mednarodna pogodba, se bo le-ta uporabljala. Zato je treba vedno preveriti, če takšna mednarodna pogodba obstaja

Pravila za priznanje tujih arbitražnih odločb so zelo podobna. V praksi jih je manj.

207

Z vstopom v EU je začela za Slovenijo veljati Bruseljska uredba o pristojnosti, priznanju in izvršitvi sodnih odločb za civilne in gospodarske spore. Njene značilnosti so: uredba se neposredno uporablja, medsebojno priznavanje sodnih odločb med članicami EU, avtomatično priznavanje tujih odločb držav članic - možne so tudi nekatere izjeme,

kadar stranka posebej zahteva postopek za priznanje; razlogi za zavrnitev priznanja so ožji kot po ZMZPP; ne velja za priznanje tujih arbitražnih odločb.

Imamo torej 2 sistema za priznavanje tujih sodnih odločb:1. uporaba ZMZPP za nečlanice EU;2. uporaba bruseljske uredbe za članice EU.

d) POSTOPEK ZA DOLOČITEV ODŠKODNINEV tem postopku se odloča, kadar zakon določa, da se odškodnina določi v nepravdnem postopku.Postopek se začne na predlog ali po uradni dolžnosti (po obvestilu upravnega organa, da ni bil dosežen sporazum o višini odškodnine).Odloča se na naroku, postopek je nujen.Državni pravobranilec ima položaj udeleženca v postopku (razen če zastopa enega od udeležencev).Poravnava o odškodnini, sklenjena brez sodelovanja državnega pravobranilca, postane veljavna samo, če slednji v 15 dneh, odkar je bil obveščen o poravnavi, ne izjavi, da se z njo ne strinja.

e) POSTOPEK ZA CENITEV IN PRODAJO STVARIUvede se na predlog, kadar tako določa zakon. Pristojno je sodišče, na območju katerega so stvari, če pa je stvari več na območju več sodišč, je pristojno katerokoli od teh sodišč.Če predlagatelj zahteva, se dovoli prodaja tudi brez cenitve - vrednost navede predlagatelj.V tem postopku sodišče opravi samo en prodajni narok.Če zakon ne določa drugače, se v tem postopku smiselno uporabljajo določbe zakona o izvršilnem postopku.

f) POSTOPEK V STANOVANJSKIH ZADEVAHOpravi se narok.Dovoljena je revizija zoper odločitev 2. stopenjskega sodišča o stanovanjski pravici ali pravici uporabe stanovanja.

g) POSTOPKI Z LISTINAMI IN SODNI DEPOZIT

I. POSTOPEK ZA SESTAVO IN OVERITEV LISTINSodišče sestavi ali overi listino, kadar zakon tako določa.

208

Krajevno je pristojno vsako stvarno pristojno sodišče.Sodišče mora udeležence poučiti o pomenu in o pravnih posledicah sestavljene ali overjene listine. Če sodišče ugotovi nasprotje z ustavo, predpisi in moralnimi načeli ali pomanjkanje poslovne sposobnosti, ki se zahteva za sklenitev pravnega posla, na to opozori predlagatelja. V primeru, da predlagatelj vztraja pri sestavi oziroma pri določeni vsebini listine, sodišče predlog zavrne. Pismeni sklep o zavrnitvi predloga izda sodišče na zahtevo predlagatelja.

II. POSTOPEK ZA HRAMBO LISTINSodišče sprejme v hrambo listine zaradi zavarovanja premoženjskih in drugih pravic imetnika listine ali če je to z zakonom določeno. Postopek se začne na predlog imetnika listine.Za hrambo listin je krajevno pristojno vsako stvarno pristojno sodišče.Predlagatelju izda sodišče potrdilo o prejemu listine.

III. POSTOPEK ZA RAZVELJAVITEV LISTIN (AMORTIZACIJA LISTIN)V tem postopku se razveljavijo listine, s katerimi se neposredno ustanavljajo, spreminjajo ali ukinjajo premoženjske pravice, kadar tako določa zakon. Postopek se začne na predlog osebe, ki: je upravičena, da na podlagi listine uveljavi pravico ali ima kako drugače izkazan pravni interes za razveljavitev listine.Za postopek za razveljavitev listine, v kateri je naveden kraj izpolnitve, je pristojno sodišče, na območju katerega se nahaja kraj izpolnitve.Za postopek za razveljavitev listine, za katerega pristojnosti ni mogoče določiti, je pristojno sodišče, na območju katerega ima predlagatelj prebivališče oziroma sedež.Če so izpolnjeni pogoji za začetek postopka, sodišče zahteva od izdajatelja listine, da v določenem roku izjavi, ali je bila izdana listina, ki naj se razveljavi, in ali obstoje ovire za uvedbo postopka.Po prejemu izjave sodišče izda oklic, v katerem navede:○ ime predlagatelja in njegovega zastopnika,○ označbo vrste in opis listine, ki naj se razveljavi,○ rok, v katerem morajo sodišču priglasiti svoje pravice upravičenci iz listine

(priglasitveni rok) in v katerem se lahko ugovarja zoper predlog za razveljavitev,○ poziv, naj se listina v določenem roku predloži sodišču,○ opozorilo, da se bo listina razveljavila, če v določenem roku ne bo predložena

sodišču.O razveljavitvi listine sodišče odloči s sklepom, v katerem mora biti naveden tudi dan, od katerega se šteje, da je listina razveljavljena.Razveljavitev listine velja od dneva objave oglasa v Uradnem listu RS.

IV. SODNI DEPOZITV sodni depozit sodišče sprejme denar, dragocene kovine in izdelke iz teh kovin in vrednostne papirje, ki se lahko unovčijo, če je tako določeno s posebnim predpisom.Sodišče mora sprejeti v depozit tudi druge predmete, če je z zakonom določeno, da lahko dolžnik položi predmet svoje obveznosti pri sodišču.Postopek se začne na predlog.

209

Predlagatelj mora v predlogu opisati predmet depozita, navesti, v čigavo korist se depozit polaga in razloge, zaradi katerih se polaga.Pred izdajo sklepa o depozitu sodišče naloži predlagatelju, da v določenem roku položi predujem za kritje stroškov, ki nastanejo v zvezi z depozitom.V sklepu, s katerim sodišče ugodi predlogu, določi način hrambe stvari, ki jo sprejme v depozit, rok hrambe in opozori udeležence glede zastaranja pravice do dviga depozita.Kadar je depozit položen v korist določene osebe, sodišče povabi to osebo, da se izjavi o depozitu.V sklepu se navedejo tudi stroški, ki so nastali v zvezi z depozitom in kdo jih je dolžan trpeti.Če upravičenec depozita v roku petih let od pravnomočnosti sklepa o depozitu, deponiranega predmeta ne prevzame, sodišče izda sklep, v katerem ugotovi, da je pravica do dviga deponiranega predmeta zastarala in da pripade predmet, ki je bil dan v depozit, državi.

210