Brstnice

1. Razvoj brstnic

2. Zgradba telesa brstnic

3. Deblo PRAPROTNICE (pteridophyta)

4. Deblo SEMENKE (Spermatophyta)

Razvoj brstnic

• Pojav prvih brstnic pred približno 440 miljoni let, v silurju.

Vir: Shematski prikaz razvoja rastlin: 6. 1. 2013;

http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7639

Zgradba telesa brstnic

Vegetativni del brstnic:

• listi,

• korenine,

• steblo.

List- funkcija

• fotosinteza (izgradnja glukoze in kisika iz

ogljikovega dioksida in vode ob prisotnosti

svetlobe);

• transpiracija (oddajanje vode), čemur so

tudi anatomsko prilagojeni;

• izmenjave plinov;

• shranjevanja, prebave, opore, zaščite in celo

hlajenja.

List - zgradba

List brstnic je zgrajen iz:

• zgornje povrhnjice s kutikulo, voščeno prevleko,

• stebričastega (palisadnega) asimilacijskega tkiva,

• gobastega asimilacijskega tkiva (v stebričastem in palisadnem tkivu poteka fotosinteza),

• spodnje povrhnjice z listnimi režami, skozi katere se izmenjujejo plini,

• žil, po katerih priteka voda in odteka hrana,

• celic zapiralk, ki odpirata in zapirata listno režo.

Anatomska zgradba lista

1) kutikula 2) zgornja povrhnjica 3) palisadni mezofil ali stebričasto tkivo

4) gobasti mezofil ali gobasto tkivo 5) spodnja povrhnjica 6) listna reža 7) celice

zapiralke 8) ksilem 9) floem 10) žila

Vsa listna tkiva, razen povrhnjice in prevodnih thiv, sestavljajo mezofil ali

listno sredico.

Vir: Anatomska zgradba lista; pridobljeno 6. 12. 2012;

http://sl.wikipedia.org/wiki/List_%28rastlina%29#.2Asestava_lista

1) kutikula; kutikula najbolj zunanja plast, ki prekriva listno povrhnjico; sestavljena iz kutina.

1) zgornja povrhnjica; iz ene ali dveh plasti celic, zmanjšuje izgubo vode (ali s kutikulo ali z epidermalnimi laski, ki zadržujejo vlago in odbijajo svetlobo), ščiti pred okužbami, tako da je notranjost lista sterilna; propustna je za svetlobo; sestavljena je iz neobarvane plasti celic, ki ležijo tesno druga ob drugi.

2) palisadni mezofil ali stebričasto tkivo; v zgornji plasti listne sredice in je pri večini listov tik pod zgornjo povrhnjico; vsebuje kloroplaste v katerih poteka fotosinteza; zaradi prisotnosti kloroplastov, v katerih je klorofil, tako tkivo imenujemo tudi korenhim.

4) gobasti mezofil ali gobasto tkivo; celice

različnih oblik med katerimi so večji zračni

prostori skozi katere difundirajo plini, ki se

izmenjujejo skozi listne reže v spodnji

povrhnjici; s površine teh celic izhlapeva voda;

so rahlo zeleno obarvane, ker vsebujejo malo

klorofila.

5) spodnja povrhnjica; spodnja povrhnjica ima

podobno zaščitno funkcijo kot zgornja; kutikula

je tu običajno tanjša; sestavljena iz neobarvane

plasti celic, ki ležijo tesno druga ob drugi.

6) listna reža; odprtine na spodnji povrhnjici;

7) celice zapiralke;

8) ksilem; ksilemska cev prinaša vodo iz stebla v liste in jo razporeja po stebričastem tkivu; močno olesenele celične stene pomagajo pri opiranju listne ploskve.

9) floem; sitaste cevi v floemu sprejemajo produkte fotosinteze (predvsem saharozo) in jih prenašajo v steblo.

10) žila; 8) in 9)

Filotaksija

Listi nastajajo na rastlini v pravilnem vzorcu –

filotaksija, ki:

• določa, kako so na steblu nameščeni listi,

• je značilnost rastlinske vrste in nam pove,

koliko listov je v posameznem kolencu in

kje v njem so pritrjeni.

Glavne vrste namestitve listov

• premenjalna ali spiralasta;

• dvoredna;

• pritlična;

• nasprotna;

• navzkrižna;

• vretenasta.

a = spiralasta razvrstitev,

b = navzkrižna razvrstitev,

c = nasprotna razvrstitev,

d = razvrstitev v obliki rozete oziroma vretenca

Razvrstitev listov

Vir: Razvrstitev listov; pridobljeno 6. 12. 2012; http://sl.wikipedia.org/wiki/List_%28rastlina%29

Premenjalna ali spiralasta– v vsakem kolencu je samo en

list, ki je v sosednjem kolencu pod kotom, ki je manjši od

180º (ni na nasprotni strani stebla).

Dvoredna – premenjalni listi (v vsakem vretencu po en list)

so na nasprotnih straneh stebla, tako da so vsi isti le v 2

vrstah.

Pritlična – vsi listi izraščajo pri dnu stebla in sestavljajo

listno rozeto.

Nasprotna – v vsakem kolencu sta drug nasproti drugemu po

2 lista.

Navzkrižna – nasprotna lista sta nameščena pravokotno na

lista sosednjega kolenca, tako da skupaj tvorijo križ.

Vretenčasta – v vsakem kolencu so trije ali več listov.

Osnovna delitev lista

• Listna ploskev je večinoma sploščena,

včasih tudi valjasta ali cevasta.

• Listni pecelj je nosilec listne ploskve.

• Listno dno je običajno odebeljen spodnji

del lista.

Morfološke značilnosti zelenih

listov

• Oblike listne ploskve

• Oblike listnih robov

• Razporeditev žil

a=špičasti, b=igličasti, c=črtalasti ,d=suličast, e=koničasti,

f=jajčast, g=podolgasti, h=narobejajčasti, i=lopatičasti,

j=eliptični, k=okrogli, l=ledvičasti, m=narobesrčasti,

n=srčasti, o=rombasti, p=krpati, r=kopjasti, s=puščičasti,

t=trikotni

Oblike listne ploskve

Vir: oblika listne ploskve; pridobljeno 6. 12. 2012; http://sl.wikipedia.org/wiki/List_%28rastlina%29

Oblike listnih robov

A=celi, B=resast, C=grobo napiljeni, D=drobno napiljeni,

E=napiljeni, F=škrbinasto napiljen, G=nazobčani,

H=narezani, I=nazobčani,J=trnato nazobčani

Vir: oblike listnih robov; pridobljeno 6. 12. 2012; http://sl.wikipedia.org/wiki/List_%28rastlina%29

Razporeditev žil

Ožiljenje: a=pernato mrežasto žilnati, b=pernato

mrežasto žilnati, c=progasto lokasto žilnati,

d=dlanasto mrežasto žilnati, e=vilasto ali

pahljačasto žilnati Vir: razporeditev žil; pridobljeno 6. 12. 2012; http://sl.wikipedia.org/wiki/List_%28rastlina%29

Preobraženi listi Opravljajo drugačno nalogo kot zeleni listi:

- dnični listi; ščitijo zalistne brste v času

mirovanja;

- ovršni listi; ščitijo socvetja v času njihovega

razvoja;

- čašni listi;

- venčni listi;

- listna vitica;

- listni trn;

- listi mesojedih rastlin.

Korenina - funkcija

• srkanje in transport vode in mineralnih

snovi;

• pritrditev rastline v tla;

• shranjevanje založnih snovi;

• pomoč pri vzpenjanju poganjka;

• vegetativno razmnoževanje.

Korenina - anatomska zgradba

• Rastni vršiček (koreninski vršiček oz. apikalni meristem korenine) je področje tik za vrhom korenine, kjer se celice delijo in korenina raste.

• Cona rasti in diferenciacije je področje celic, ki je naredil koreninski lasek in leži tik za njim. Celice sprejemajo vodo in se podaljšujejo, ker njihove celične stene še niso trdne. To podaljševanje poriva vrh korenine naprej v zemljo.

• Srkajoči del ali absorbcijska cona (cona koreninskih laskov) je najmlajše področje povrhnjice na korenini, ki tvori koreninske laske. Leži tik za cono rasti.

• Prevajalna cona

Vzdolžni prerez korenine

Vir: vzdolžni prerez korenine; pridobljeno 6. 12. 2012; http://sl.wikipedia.org/wiki/Korenina

Prečni prerez korenine

Vir: prečni prerez korenine: pridobljeno 6. 12. 2012; http://sl.wikipedia.org/wiki/Korenina

Vrste korenin • glavna korenina; je osrednja ali primarna

korenina, večja od drugih, stranskih ali sekundarnih korenin, ki izraščajo iz nje

• stranska korenina; poganjajo iz glavne in stranskih korenin; pogosto so tanke in nitaste;

• nadomestna korenina; poganjajo iz stebla, debla, vej, redkeje iz listov in so zlasti pogoste pri enokaličnicah, kjer radikula (koreninska zasnova v semenu) kmalu zakrni, in pri praprotnicah (Pteridophyta); večinoma so tanke in šopasto zgoščene.

Različni tipi korenin

nitasta (1), korenasta (2), repasta (3), šopasta (4)

Vir: Korenina: pridobljeno 6. 12. 2012;http://sl.wikipedia.org/wiki/Korenina

Steblo - funkcija

Osnovne naloge:

• nosi liste in cvetove;

• prevaja vodo in anorganske snovi iz korenin

v liste;

• prevaja pri fotosintezi nastale organske

snovi iz listov v druge rastlinske organe.

Steblo – oblike debelitve

• primarna debelitev nastane zaradi rasti in

'debeljenja' rastnih celic v širino in dolžino,

• sekundarna debelitev pa je razvita samo

pri iglavcih in dvokaličnica; pri tem

sodeluje posebna plast krožno nameščenih

celic v steblu, ki ga imenujemo kambij;

Steblo - vrste

• Po videzu ločimo zelnata in lesnata stebla;

• Lesnata stebla so olesenela, imenujemo jih

debla, stranske poganjke pa veje. Steblo

oleseni tako, da se v njem nakopiči veliko

trdnih celuloznih vlaken.

1. Deblo PRAPROTNICE

(pteridophyta)

• Praprotnice so najstarejše kopenske rastline.

Imajo razvito prevajalno tkivo, oporno tkivo

in povrhnjico.

• Metageneza praprotnic

• Zgradba praprotnic

• Skupine praprotnic

Zgradba praprotnic

• Telo gradijo vsi trije glavni vegetativni

organi rastlin: listi, steblo in korenine;

• Po biokemijski zgradbi so praprotnice enake

mahovom.

Skupine praprotnic

• LISIČJAKOVCI

• PRESLICE

• PRAPROTI

Lisičjakovci (Lycopodiatae)

• Značilnosti:

- listi so majhni (mikrofili);

- steblo vilasto razraslo in po večini plazeče;

- uspevajo v kislih tleh (barjih, iglastih

gozdovih);

- sporangiji se razvijejo na dnu mikrofilov;

• Nekatere vrste lisičjakovcev (npr. drežice) tvorijo

različne spore (imenujemo jih heterosporne

praprotnice);

• Pri nas imamo predstavnike dveh družin:

lisičjakovke (Lycopodiaceae) in drežičevke

(Selaginellaceae);

• Nekateri lisičjaki (Lycopodium) in dvoredniki

(Diphasiastrum) imajo sporangije nameščene v

klasasto podaljšanih poganjkih. Njihov gametofit

je vezan na glivo s katero tvori mikorizno sožitje;

• Veliko vrst je močno ogroženih in zato zaščitenih.

• Pri drežicah je sporofit nekoliko drugačen

kot pri lisičjakih;

• Spore drežic so dveh tipov. Nastajajo v

manjših mikrosporangijih (moške spore), ter

večjih megasporangijih (ženske spore);

• Drežice so pogostejše v tropih, pri nas sta

znani le dve vrsti: alpska drežica

(Selaginella selaginoides) in švicarska

drežica (Selaginella helvetica), obe sta

redki in ogroženi vrsti.

Lisičjakovci

Vir: lisičjakovec: pridobljeno 6. 12. 2012; http://sl.wikipedia.org/wiki/Lisi%C4%8Djakovci

Lycopodium annotinum L.

Vir: Lycopodium annotinum L. ; pridobljeno 6. 12. 2012; http://mnhnl.lu/cgi

bin/baseportal.pl?htx=/atlas/pterido/atlas&newId=44&class=Lycopsida&srt=fam

Švicarska drežica (Selaginella

helvetica):.

mlad sporofit odrasel sporofit s sporangiji

• Vir: Švicarska drežica (Selaginella helvetica): odrasel sporofit s sporangiji; pridobljeno 6.

12. 2012; http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7665

Preslice (Equisetopsida)

• steblo preslic je kolenčasto;

• iz kolenc izraščajo stranski poganjki, kar

daje celotnemu sporofitu videz 'smrečice;

• listi so izjemno majhni, podobni

luskolistom;

• nekatere preslice razvijejo sporofile in

jalove poganjke na istem sporofitu;

• nekatere pa najprej poženejo rjave sporofile,

nato pa še zelene jalove poganjke;

• sporangiji se razvijejo na vrhu sporofilov in

sicer v obliki klaskov; podobni so majhnim

vrečkam, ki so nameščene na spodnji strani

mizicam podobnih mikrosporofilom;

• v njih se z mejozo tvorijo haploidne spore,

ki so med seboj enake;

• spore preslic imajo dolge izrastke, ki imajo

vlogo majhnih padalc;

• v steblu, ki je dostikrat votlo, se nahaja

osrednja žila;

• preslice vsebujejo veliko kremenastih

kristalov, kar jim daje trdnost, hkrati jih

ščiti pred škodljivci;

• nekatere med njimi imajo zdravilne učinke,

vse pa so blago strupene;

• preslice so prevladovale v obdobju

mezozoika, ko so lahko zrasle tudi do nekaj

metrov v višino.

Preslice v Sloveniji

Danes pa je znanih le 32 vrst preslic, med

katerimi uspeva devet vrst tudi v Sloveniji: • njivska preslica (Equisetum arvense),

• močvirska p. (E. palustre),

• vodna p. (E. fluviatile),

• gozdna p. (E. sylvaticum),

• travniška p. (E. pratense),

• zimska p. (E. hyemale),

• pisana p. (E. variegatum),

• velika p. (E. telmateia) in

• razrasla p. (E. ramosissimum).

Skica sterilnega in fertilnega

poganjka preslic

Vir: Skica sterilnega in fertilnega poganjka preslic; pridobljeno 6. 12. 2012; http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7666

Njivska preslica

(Equisetum arvense)

Vir: Njivska preslica (Equisetum arvense) ; pridobljeno 6. 12. 2012;

http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7666

Velika preslica (Equisetum telmateia)

Vir: Velika preslica (Equisetum arvense) ; pridobljeno 6. 12. 2012;

http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7666

Praproti (Polypodiopsida)

• od vseh praprotnic najbolj poznane in

najbolj tipični predstavniki;

• imajo večje liste, ki so najpogosteje pernato

deljeni;

• le redke praproti imajo cele liste; npr.

jelenov jezik (Phyllitis scolopendrium);

• praproti zmerno toplih območij imajo stebla

pod zemljo, tropske praproti pa nadzemna

in lahko zrastejo tudi do 4 m v višino;

• mladi listi so zaradi hitrejše rasti spodnjih

delov na vrhu tipično spiralasto zaviti;

• sporangiji pri praprotih se razvijejo na

spodnji strani listov;

• pri nekaterih vrstah pa se razvijejo posebej

na sporofilih, npr. pri kačjejezikovkah

(Ophioglossaceae), peruši (Matteucia) in

kraljevska praproti (Osmunda).

• iz spor, ki so lahko enake (izospore) ali pri

vodnih praprotih različne (heterospore), se

razvije preprost, protalijski gametofit.

Rjavi sršaj

(Asplenium trichomanes)

Vir: Rjavi sršaj (Asplenium trichomanes); pridobljeno 6. 12. 2012;

http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7666

Jelenov jezik (Phyllitis)

Vir: Jelenov jezik (Phyllitis); pridobljeno 6. 12. 2012;

http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7666

Peruša (Matteucia)

Vir: Peruša (Matteucia); pridobljeno 6. 12. 2012;

http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7666

Plavajoči plavček

(Salvinia natans)

Vir: Plavajoči plavček (Salvinia natans); pridobljeno 6. 12. 2012;

http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7666

Azola (Azolla sp.)

Vir: Azola (Azolla sp.); pridobljeno 6. 12. 2012;

http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7666

Štirilistna marziljka (Marsilea

quadrifolia)

Vir: Štirilistna marziljka (Marsilea quadrifolia); pridobljeno 6. 12. 2012;

http://www.svarog.si/biologija/index.php?page_id=7666