Brajkovic EVA (De)Konstrukcija znanstvene vednosti na primeru konceptov hormonov in klimakterija
-
Upload
neva-bin-simpl -
Category
Documents
-
view
282 -
download
0
description
Transcript of Brajkovic EVA (De)Konstrukcija znanstvene vednosti na primeru konceptov hormonov in klimakterija
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER
Eva Brajković
(DE)KONSTRUKCIJA ZNANSTVENE VEDNOSTI NA
PRIMERU KONCEPTOV HORMONOV IN KLIMAKTERIJA
DIPLOMSKO DELO
Mentorica: doc. dr. Alenka Janko Spreizer
Študijski program: Kulturni študiji in antropologija
Koper, julij 2008
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisana Eva Brajković, z vpisno številko 92032012, vpisana na študijski program
Kulturni študiji in antropologija, rojena 2. 10. 1975 v Postojni, sem avtorica diplomskega
dela z naslovom: (De) Konstrukcija znanstvene vednosti na primeru konceptov
hormonov in klimakterija
S svojim podpisom zagotavljam, da je predloženo diplomsko delo izključno rezultat mojega
lastnega raziskovalnega dela. Prav tako se zavedam, da je predstavljanje tujih del kot mojih
lastnih kaznivo po zakonu.
V Kopru, dne 2. 7. 2008 Podpis avtorice:_______________________________
2
ZAHVALA
Mami in očetu – za sponzorstvo za življenje v preteklem letu (in še kaj) Teti Mirni Duraković – za velikodušno pomoč pri pridobivanju kontaktov Teti Aniti Brajković – za to, ker mi je posodila stanovanje za teden dni, da sem lahko napisala prvo polovico naloge Bratu Gregorju – za vzdrževanje računalnika in krizne intervencije Sanji in Mateju – za posteljo in večerjo ob intervjujih v Ljubljani Alenki Janko Spreizer – za zaupanje, za vso podporo, kritične premisleke in večurno večkratno potrpežljivo korigiranje mojih napak; za razmejevanje obzorij pri predmetu »Kulturne študije znanstvene vednosti« (in še kaj) Taji Kramberger – za pomoč in kritične opombe pri mojem članku o klimakteriju za Monitor ZSA, ki sem jih s pridom uporabila tudi pri pisanju pričujočega besedila Bracu Rotarju in Taji K. – za razmejevanje obzorij pri predmetih »Antropološke študije družbene konstrukcije spolov v medkulturni perspektivi« in »Antropologija meja in mejnosti« Ireni Rožman – za možnost sodelovanja v terenski raziskavi znotraj njenega projekta “Rodnostno vedenje žensk v Sloveniji” Maji Bratož – za pomoč pri razumevanju kemijske terminologije C. M. K. – za kontakt z Leno Žigon Milanu Medenu – za kontakt s Heleno Meden Vrtovec Posebna zahvala vsem Ženskam, ki so sodelovale v moji raziskavi.
3
IZVLEČEK
Besedilo poskuša pokazati, kako se konstruirata dva večja korpusa vednosti o
hormonih in klimakteriju – biomedicinski in feministični. Pod drobnogled je najprej vzet
izvor in razvoj koncepta spolnih hormonov, ki mu lahko sledimo v konec 19. stoletja, ko so
znanstveniki biomedicinske stroke in biokemiki pričeli odkrivati delovanje in lastnosti
kemijskih substanc, ki pretežno izvirajo iz spolnih žlez, za katere so verjeli, da so sedež spola
– t.i. »moškosti« in »ženskosti«. Sodobni biomedicinski diskurz je prvotni pomen spolnih
hormonov spričo novih odkritij v toku časa le malo spremenil, spolni hormoni pa ostajajo
koncipirani kot ključni generatorji biološkega spola in spolno diferenciranega ter seksualnega
vedênja.
Biomedicinski diskurz s pomočjo koncepta spolnih hormonov reproducira
razumevanje spolne razlike kot antagonističnega nasprotja ženska-moški, na osnovi definicije
klimakterija kot »pomanjkanja hormonov« pa ta pojav reprezentira kot nekaj, kar ni
»naravno«, prinaša zgolj nevšečnosti in kar je potrebno zdraviti z dodajanjem »manjkajočih«
hormonov.
Feministične raziskave ponujajo alternativni pogled na ta edinstven proces v ženskem
življenju in pokažejo na možnost, da ima klimakterij za ženske tudi pozitivne konotacije ter
da žensko telo le ni tako zelo neobvladljivo, kot se znotraj medicine nenehno kaže,
medikalizacijo ženskih reproduktivnih procesov pa identificirajo kot posledico vsesplošne
potrebe po discipliniranju ženske in njenega telesa.
Oba diskurza, tako biomedicinski kot feministični, pa velikokrat funkcionirata kot
zaprta ideološka miselna sistema, med katerima ni nikakršnega dialoga, do česar so nekatere
avtorice (Kaufert, Wei Leng, Coupland in Williams) odkrito kritične. Skladno s tem nekatere
iščejo načine boljšega komuniciranja med njima in rešitve za odpiranje ideoloških zaprtij.
Antropološka komparativna študija razlik v doživljanju klimakterija pri ženskah iz
različnih družb pokaže na raznolikost izkušnje klimakterija in pritrjuje ugotovitvi, da ima
družben kontekst velik vpliv nanjo, najbolj pozitivno (ali nevtralno) pa jo ženske opisujejo v
tistih družbah, kjer je koncipirana v smislu rituala prehoda.
Zaključna etnografska analiza terenske raziskave med 12 ženskami v Sloveniji ponuja
dodatne argumente v prid ugotovitvi o subjektivnosti in raznolikosti izkušnje klimakterija in
menopavze ter pokaže, da menopavzne ženske nikakor ne morejo biti vir ene same »Resnice«
o klimakteriju in da enotna teorija o tem pojavu enostavno ni mogoča.
4
Ključne besede: hormoni, estrogeni, androgeni, menopavza, klimakterij, biološki spol,
družbeni spol, spolna razlika, ženskost, medikalizacija, feminizem, biomedicina, študij
znanost, konstrukcija vednosti
ABSTRACT
The text will try to demonstrate how two major corpuses of knowledge about
hormones and climacteric – the biomedical and the feminist one – are being constructed. The
origin and the development of the concept of hormones which we can follow back into the
late 19th century will be closely revised. It was then when the scientists of biomedicine and
biochemistry first started to discover the functions and the characteristics of these chemical
substances which predominantly originate in the sex glands which at that time were thought to
be the agents of sex difference – the so called “femininity” and “masculinity”. In spite of new
discoveries in the field in the course of time the biomedical discourse changed very little of
the meaning of hormones. They remain conceptualized as the key generators of sex, and
gendered, and sexual behavior.
Using the concept of sex hormones the biomedical discourse reproduces the concept of
sex difference as sex antagonism: female-male. Based on the definition of the climacteric as
hormone deficiency the biomedical discourse represents this event as something “unnatural”,
unpleasant, and which should be treated with the administration of the “missing” hormones.
The feminist researches offer an alternative view on this unique event in a woman’s
life and show that the climacteric can also have positive connotations for women and that
female body is not as uncontrollable as the medicine portraits it. The medicalization of the
female reproductive processes is identified as the consequence of the omnipresent need to
discipline the woman and her body.
Both discourses – the biomedical and the feminist one – often function as closed
ideological thought systems between which no dialog is possible. While some researchers
(Kaufert, Wei Leng, Coupland & Williams) are openly critical about this, they also try to find
better ways of communication between the two and better solutions for the opening of the
ideological closures.
An anthropological comparative study of the differences in the experience of the
climacteric among women from different societies reveals the variety of the menopausal
experience and acknowledges the assumption that the social contexts plays a crucial role in
5
the construction of the menopause experience. Women from societies where menopause is
regarded as a rite of passage tend to experience it most positively (or at least neutrally).
The final ethnographic analysis of the field research among 12 women in Slovenia
offers additional arguments in favor of the assumption of the subjectivity and variety of the
menopause experience and thus shows that menopausal women cannot be the source of the
ultimate Truth about the climacteric and that a single theory about it is not possible.
Keywords: hormons, estrogens, androgens, menopause, climacteric, sex, gender, sex
difference, femininity, medicalization, feminism, biomedicine, science studies, construction
of knowledge
6
KAZALO
IZJAVA O AVTORSTVU............................................................................................... 2 ZAHVALA......................................................................................................................... 3 IZVLEČEK ........................................................................................................................ 4 ABSTRACT....................................................................................................................... 5 KAZALO ........................................................................................................................... 7 1. UVOD ............................................................................................................................ 9 1.1. Metodologija terenske raziskave............................................................................... 13 2. HORMONI................................................................................................................... 16 2.1. Medicinski diskurz o hormonih: Medicinske definicije pojma hormon – dva primera.......................................................................................................................................... 16 2.2. Izvor osnovnih endokrinoloških konceptov .............................................................. 21 2.2.1. Vpeljava koncepta spolnih hormonov.................................................................... 22 2.3. Spolni hormoni kot določevalci biološkega spola in »spolni« značaj spolnih hormonov ......................................................................................................................... 24 2.4. Spolni hormoni in »spolno« vedênje......................................................................... 26 2.4.1. Biomedicinski in biološki pogled ter feministična kritika ..................................... 26 2.4.2. Primer obravnave istospolne usmerjenosti............................................................. 28 2.4.3. Iskanje spolne razlike ............................................................................................. 31 2.4.4. Paradigma spolnega antagonizma in njen vpliv na oblikovanje imen za spolne hormone............................................................................................................................ 34 2.5. Arheologija razvoja vednosti o hormonih in spolnih žlezah konec 19. in v začetku 20. stoletja ........................................................................................................................ 37 2.5.1. Gonade kot sedež spola .......................................................................................... 37 2.5.2. Spolna endokrinologija .......................................................................................... 38 2.5.3. Kemijska ekstrakcija žlez....................................................................................... 40 2.5.4. Koncept spolnih hormonov kot kemijskih glasnikov »moškosti« in »ženskosti« . 40 2.5.5. Heteroseksualni hormoni........................................................................................ 41 2.5.6. Poskusi sprememb koncepta spolnih hormonov .................................................... 42 2.6. Spolni hormoni v vsakdanjem govoru ...................................................................... 44 2.6.1. Primeri medijskega diskurza spletnih strani........................................................... 44 2.6.2. Razumevanje koncepta hormoni pri informatorkah iz terenske raziskave ............ 49 3. KLIMAKTERIJ ........................................................................................................... 51 3.1. Biološko-medicinski diskurz o klimakteriju ............................................................. 51 3.1.1. Definicija in izvor poimenovanja........................................................................... 51 3.1.2. Fiziologija menopavze in klimakterija................................................................... 52 3.1.3. Ženska cikličnosti proti moški stabilnosti.............................................................. 53 3.1.3. Klimakterij kot pomanjkanje hormonov ................................................................ 53 3.1.5. Hormonsko-nadomestno zdravljenje...................................................................... 56 3.1.6. Modeli razumevanja biologije menopavze: biomedicinski vs. širši biološki model.......................................................................................................................................... 61 3.2. Feministični diskurz o klimakteriju........................................................................... 65 3.2.1. Kritika medikalizacije menopavze ......................................................................... 65 3.2.2. Feministični model razlage menopavze ................................................................. 67 3.2.3. Menopavza kot prehod med družbeno skonstruiranimi vlogami ženskosti ........... 70 3.3. Kritike diskurzov o klimakteriju ............................................................................... 73 3.3.1. Klimakterij kot mit ................................................................................................. 73 3.3.2. Kritika feminističnega modela in diskurza o naravnosti ........................................ 75
7
3.3.3. Kibernetični feminizem.......................................................................................... 78 3.3.4. Ne dva, trije diskurzi o klimakteriju: od biomedicinskega in feminističnega k alternativnemu diskurzu ................................................................................................... 79 3.4. Pomeni in doživljanja menopavze in klimakterija v medkulturni perspektivi.......... 80 4. KLIMAKTERIJ V SLOVENIJI................................................................................... 88 4.1. Slovenski ginekološki diskurz o klimakteriju v praksi ............................................. 88 4.2. Analiza etnografije o terenski raziskavi med izbranimi ženskami v Sloveniji ......... 98 5. SKLEP........................................................................................................................ 120 6. SEZNAM LITERATURE IN VIROV....................................................................... 123 Priloga 1: Vprašanja za polstrukturiran intervju z ženskami o izkušnjah klimakterija.. 131 Priloga 2: Vprašanja za polstrukturiran intervju z ginekologinjama.............................. 133 Priloga 3: Intervju z Leno Žigon .................................................................................... 135 Priloga 4: Intervju s Heleno Meden Vrtovec ................................................................. 139
8
1. UVOD
In tako sem pri koncu svoje naloge, pripravljena, da zapišem nekaj o njenem začetku.
S kritično idejo o problematičnosti koncepta hormonov sem se prvič srečala v 4. letniku
študija, ko sem pri predmetu Alenke Švab »Študije spolov« za seminarsko nalogo prebirala
članek Celie Roberts (2003) »Drowning in the Sea of Estrogens: Sex Hormones, Sexual
Reproduction and Sex«. V njem se avtorica spoprijema z danes zelo popularno paranojo pred
estrogenizacijo populacije, ki naj bi bila posledica hormonskih motilcev ali
estrogenomimetikov, snovi, ki so pomemben del pesticidov (predvsem kloriranih
oglikovodikov, npr. DDTja), ki preko uporabe v kmetijstvu prehajajo v podtalnico in nato v
našo (ne)pitno vodo ter naposled v naše »krhke« organizme, ki jim nenehno grozijo
hormonska neravnovesja. Ena ključnih posledic teh hormonskih neravnovesij naj bi bil razvoj
reproduktivnih rakastih obolenj, zato pesticidi veljajo za ene najnevarnejših karcinogenih
substanc. Ta okoljevarstvena teorija je izjemno popularna že vse od sedemdesetih let, še
dodatno pa so jo okrepila nova dognanja biokemikov, ki hormonske motilce imenujejo za
»lopove na avtocesti bioloških informacij, ki sabotirajo vitalne komunikacije«. Sledeč
metafori hormonov kot glasnikov, ki prenašajo informacije, trdijo, da hormonski motilci
zmotijo ali celo preslepijo hormone, zamešajo njihova sporočila in povzročajo generiranje
napačnih kemičnih informacij. Avtorji omenjene metafore (Colborn idr., v: Roberts, 2003:
202) pa poudarek pravzaprav od kancerogene nevarnosti preusmerijo v nevarnost, ki preži na
sam reproduktivni proces. Hormonski motilci naj bi namreč »zmešali sporočila« spolnim
hormonom, ki so ključni pri nastanku biološkega spola zarodka in nasploh vplivali na
reproduktivno sposobnost človeških in živalskih organizmov. Neplodnost, vedno pogostejši
primeri preredke in nekakovostne semenske tekočine pri moških1, primerki aligatorjev s
premajhnimi penisi in primeri »lezbičnih« galebov naj bi dokazovali nevarnost
estrogenizacije oz. feminizacije populacije (Roberts, 2003: 201—202). Branje o tej pereči in
kontroverzni problematiki2 je v meni vzbudilo neznansko zanimanje za te kemijske
1 Tu moram podati alternativno možno razlago za tovrsten pojav »nekakovostne« sperme pri moških, ki mi jo je v intervjuju podala ginekologinja Lena Žigon. Po njenem mnenju je namreč bolj verjeten razlog za to večletna uporaba sodobnih plenic (kot so npr. Pampers), pri dojenčkih. Te plenice imajo namreč v izogib prepuščanju urina všito najlonsko plast, prav ta pa povzroči, da se temperatura znotraj plenice dvigne za kar nekaj stopinj in je naposled enaka ali celo večja kot je dojenčkova telesna temperatura, kar že takoj v prvih letih življenja kvarno vpliva na razvoj testisov. Lena Žigon je povedala, da sicer raziskave, ki bi to tezo potrjevale, še niso bile izvedene, zato tudi trdnih dokazov zanjo ni. 2 Tematiko imenujem za kontroverzno zato, ker strah pred estrogenizacijo oz. feminizacijo populacije pravzaprav pomeni strah pred »poženščenjem« ljudi. Ljudje, ki so pri tem v nevarnosti, pa so v prvi vrsti pravzaprav – kako zelo znano to zveni – moški. Sam koncept »poženščenja« oz. »feminizacije« povsem
9
substance, ki jih je znanost poimenovala hormoni in ki naj bi v človeškem organizmu igrale
tako pomembne vloge, kot so npr. formiranje spola (t.i. spolni hormoni), počutja in
razpoloženja (npr. t.i. hormoni sreče – endorfini, dopamin itd.), vedenja v kriznih situacijah
(npr. adrenalin) in tako naprej. Tovrstni medicinski diskurz je seveda del redukcionističnih in
determinističnih razlag delovanja človeka, ki je na splošno inherentna materialistično
usmerjeni biomedicinski znanosti, ta pa pomemben in povečini nepredvidljivi del delovanja
človekovega telesa in psihe skonstruira kot odklon od pričakovane »normalnosti«3 in
naposle
omedicinskega diskurza o klimakteriju pa predstavljajo osrednji
vzrok o
d bolezen.
Osrednji temi moje diplomske naloge sta povezali štiri interese oz. štiri področja, ki
me posebej zanimajo in mi predstavljajo izziv, tudi za prihodnost. Prva je moja fascinacija
nad biološkimi teorijami razvoja človeka in njegovih atributov (posebej v točki, ko človekovo
psihološko in miselno delovanje razlagajo izključno kot posledico kemičnih reakcij in/ali
električne aktivnost možganov in živčnega spleta), ki se je združila z mojim zanimanjem za
načine konstrukcije družbenega in biološkega spola, spolne identitete in spolnega vedenja, in
našla idealno tarčo v pojavu, ki je del življenja vsake ženske, ki uspe živeti dovolj dolgo, da
doživi konec svoje reproduktivne sposobnosti – klimakteriju4. Skladno s tem se je moje
raziskovanje pomenov hormonov osredotočilo na raziskovanje pomenov t.i. spolnih
hormonov, ki so v medicinskem diskurzu razumljeni kot ključni konstitutivni elementi
formiranja spola, znotraj bi
bstoja tega pojava.
Pomemben del mojega zanimanja za ta pojav je tudi dejstvo, da je klimakterij kot
proces ne le povezan s hormonskimi in spremembami reproduktivnega sistema, temveč je tudi
nekritično predpostavlja idejo spolne razlike kot antagonističnega nasprotja, strah pred zabrisanjem te meje pa se izkaže kot njegov predpogoj. Nasploh se »poženščenje« kot koncept navezuje na seksualno vedénje (»poženščen« moški naj bi bil navadno homoseksualec), v najbolj skrajni verziji »mutacije« pa vključuje še neplodnost, ki predstavlja pomemben potencialni vir človekove tesnobe, zato so tovrstni argumenti tako zelo uporabni za generiranje paranoje. 3 Naj že takoj na začetku pojasnim koncept »normalnosti«, ki ga bom v nadaljevanju na več mestih problematizirala. Definicijo zanj sem si sposodila pri Georgesu Canguilhemu, ki je v svoji knjigi Normalno in patološko (1987) podrobno raziskal pomene izrazov »normalno«, »nenormalno«, »patološko« in »anomalija«. Med drugim citira Lalandov Vocabulaire technique et critique de la philosophie, ki opozarja na precejšnjo dvoumnost izraza »normalno«. »Normalno« je definirano kot tisto, kar mora biti, tisto, kar srečamo v večini primerov določene vrste ali tisto, kar predstavlja bodisi povprečje, bodisi mersko enoto kakšne izmerljive značilnosti, vendar je pomen besede dvoumen, ker hkrati označuje neko dejstvo in neko vrednost, ki jo temu dejstvu pripisuje tisti, ki govori, in to na podlagi lastne presoje. Ta dvoumnost je jasno izražena tudi v povezavi z biološko normativnostjo. Obstajajo namreč biološke norme zdravja in patološke norme, toda druge niso kvalitativno identične prvim. Življenje samo in ne medicinska presoja, meni Canguilhem, naredi iz biološke normalnosti vrednostni pojem, vendar to hkrati že ni več pojem, ki označuje statistično realnost (Canguilhem, 1987: 87, 90—92). 4 Pri tem moramo omeniti tudi, da je pomembno na mojo odločitev vplivalo tudi dejstvo, da sem živela ob ženski (moji mami), ki je bila v tistem času v postmenopavznem obdobju in je doživljala take in drugačne spremembe na telesu in – če hočete ali ne – v duši.
10
znanilec in del staranja. Staranje (in čas, ki teče za vse) človeka pa je moja tretja fascinacija,
najbrž tista, ki je v pričujoči nalogi najmanj izražena, pa vendar zame osebno izrednega
pomena, saj je v funkciji znanilca prihodnosti, katerega pomen mi bo najbrž zares postal jasen
šele retrogradno, nekoč v prihodnosti. Poleg že naštetih sem z izbiro pričujoče teme
zadovoljila in dala polet še četrtemu – zanimanju za kritične študije vednosti. To je področje,
ki je v Sloveniji, kot sem lahko doslej ugotovila, precej teoretsko »podhranjeno«, saj je
slovenskih avtorjev, ki bi se ukvarjali s kritičnim preučevanjem znanstvenih teorij morda
zgolj za peščico. Mednje vsekakor sodijo nekateri moji predavatelji, kot so Drago Braco
Rotar Taja Kramberger in nenazadnje tudi moja mentorica Alenka Janko Spreizer, ki me je pri
predmetu Kulturne študije znanstvene vednosti uvedla v to področje prek kritične študije
slovenske romologije. Pomemben del literature, ki sem jo v svojem raziskovanju prebrala,
prihaja iz tega interdisciplinarnega področja preučevanja, katerega cilj je družbeno,
zgodovinsko, antropološko in filozofsko kontekstualizirati različne tipe vednosti in razgaliti
odnos med znanostjo in družbo oz. opozoriti na družbeno skonstruiranost vsake vednosti. V
pričujočem tekstu se bom referirala predvsem na tiste avtorje s področja študij medicinskih,
humanističnih in družbenih znanosti, ki so se in se ukvarjajo z vprašanji, ki zadevajo
razume
vanje in formiranje spola in spolne razlike.
Klimakterij in hormoni sta tako temi, v katerih so se združile moje osebne fascinacije
in interesi, moj osnovni namen pa je skladno z njimi raziskati, kako in na kakšen način
obstajajo, so se in se še oblikujejo različne vednosti o hormonih, menopavzi in klimakteriju,
na kakšne načine sta obe temi povezani in kje se prepletata – v konstrukciji pomenov
»ženskosti5«, telesa in njegovih procesov, spola nasploh in spolnosti ali seksualnega vedênja.
Pri preučevanju literature o hormonih in klimakteriju sem tako identificirala dva nasprotujoča
si diskurza – prvi je medicinski, ki se ukvarja predvsem z materializirano platjo delovanja
telesa, ki zreducira telo na biološko funkcioniranje, drugi pa feministični, ki je v marsikaterem
5 »Ženskost« se v tem primeru nanaša predvsem na biološke družbene reprezentacije, v katerih je ženska razumljena kot zapeljiva, plodna, s poudarjenimi sekundarnimi spolnimi znaki, in na kulturne družbene reprezentacije, v katerih je ženska prikazana kot šibka, čustvena, intelektualno nedorasla in nestabilna. Za komentar se zahvaljujem Taji Kramberger. Družbene reprezentacije razumem v smislu Denise Jodelet, ki jih opredeli kot oblike družbene vednosti, ki si jih delijo ljudje, ki pripadajo partikularni skupnosti in ki pristajajo na določeno konstrukcijo realnosti. So interpretativni sistemi, ki oblikujejo naše razmerje s svetom in z drugimi ljudmi in ki obenem organizirajo obnašanja in družbene komunikacije. S pomočjo družbenih reprezentacij se prilagajamo svetu, ki nas obdaja, da bi z njim mogli »rokovati«. Ta svet si delimo z drugimi ljudmi – včasih skozi sožitje, drugič skozi konflikt. Vodijo nas skozi vsakdanje življenje na način poimenovanja in definiranja skupkov različnih aspektov naše realnosti, ki nam jo pomagajo interpretirati – so torej interpretativna orodja naše realnosti, s pomočjo katerih si prilaščamo zunanji svet (Jodelet, 1989: 31, 36—37, prevod: T. Kramberger). V pričujočem besedilu se zaradi zamejenega obsega terminološkim in epistemološkim razsežnostim tega pojma nisem podrobneje posvetila.
11
pogledu pravzaprav odgovor in predstavlja neposredno kritiko prvega. Vsak po svoje sta v
nekaterih pogledih odkrito agresivna in nasprotna ter zato generirata odkrit boj za izključno
oblast nad vednostjo ter, kot bomo še videli, velikokrat funkcionirata kot zaprta miselna in
vrednostna sistema, po drugi strani pa je nujno dodati, da nista vedno homogena – tam, kjer
nista, se odpirajo številne možnosti za interdisciplinarno obravnavo problemov in dialog.
Povedati moram, da so viri za mojo raziskavo pretežno besedila avtorjev iz anglo-ameriškega
sveta, delno zato, ker so mi bila ta najlažje dostopna in (zaradi znanja jezika) razumljiva,
delno pa tudi zato, ker je to svet, kjer je bil koncept hormonov pravzaprav odkrit in ustvarjen,
skladno s tem pa mu je lastno tudi specifično razumevanje klimakterija v smislu hormonskih
sprememb. Kar se medicinskega diskurza tiče, sem se za njegovo analizo, kjer se je le dalo,
skušala držati slovenskih virov, slovenske feministične literature na to temo pa v Sloveniji na
žalost praktično ni, zato so avtorice pretežno z anglo-ameriškega sveta (čeprav ne vse).
Pomembno področje, kjer se medicinski in feministični diskurz uspešno srečujeta in
komunicirata, je (predvsem v ZDA) področje zdravstvene nege, ki je v zadnjih desetih letih
zelo očitno pridobilo na akademski pomembnosti. Avtorice in avtorji, strokovnjakinje in
strokovnjaki za zdravstveno nego in zdravstveno psihologijo (Derry, 2002; Im in Meleis,
2000; Hall, Callister, Berry in Matsumura, 2007; Will in Fowles, 2003; Wood, Mansfield in
Koch, 2007) v svojih kvalitativnih raziskavah uspešno združujejo feministično kritiko in
dognanja biomedicinske vednosti ter oblikujejo programe in napotke za izobraževanje
delavcev zdravstvene nege s poudarki na splošni in medkulturni raznolikosti razumevanja in
doživljanja klimakterija. Ta direktna aplikativna uporabnost dialogiziranja obeh, na prvi
pogled zaprtih diskurzov, pa je po mojem mnenju še kako pomembna in dodatno legitimira in
osmišlja cilje znanstvenega preučevanja.
Moja naloga je razdeljena na tri večje vsebinske sklope. Prvi se ukvarja s konceptom
hormonov, posebej spolnih hormonov, njegovimi izvori, genezo razvoja tega koncepta, ki je
nastal in bil direktno uporabljen za postuliranje in dokazovanje spolne razlike kot
antagonističnega nasprotja na osnovi redukcionističnih biologističnih argumentov, ki –
številnim in tehtnim kritikam navkljub – še vedno vztrajno ostajajo v splošni rabi. Šele s
podrobno obravnavo razvoja in pomenov koncepta hormonov bomo namreč lahko razumeli,
kdaj, zakaj in na kakšen način je nastala medicinska definicija klimakterija kot »pomanjkanja
hormonov«, ki se je izkazala hkrati tudi kot ključni argument za medikalizacijo tega pojava
znotraj biomedicinske vednosti. V drugem delu naloge se posvečam podrobni obravnavi
medicinskega in feminističnega diskurza o menopavzi in klimakteriju ter naposled kritiki
12
obeh, o
di feminističnih diskurzov), ampak
pripove
prav to je tudi razlog, zaradi
katerega se mi področje študij vednosti kaže kot najbolj idealna točka vstopa v pričujočo
mojega besedila.
1.1. M
b koncu pa podajam še komparativno antropološko študijo pomenov menopavze in
klimakterija v različnih, predvsem t.i. »ne-zahodnih« družbah.
Tretji del je posvečen etnografski analizi moje terenske raziskave, ki je vključevala
intervjuje z 12 ženskami v klimakteriju in 2 ginekologinjama. Etnografski analizi sem, kljub
začetnim pomislekom, namenila posebno poglavje ob koncu besedila. Na ta način sem
ženskam iz raziskave dala zaključno besedo, njihova pričevanja pa bodo pokazala, da je
klimakterij v prvi vrsti subjektivna izkušnja, ki ne ponuja nobene ultimativne »Resnice« (kot
jo ponujajo nekatere/i avtorice in avtorji medicinskih, pa tu
duje o posamezni ženski, času, v katerem živi, njenem življenju, družbi, okolju in
sistemu, katerega del je in kjer udejanja svojo eksistenco.
Osrednji del besedila se sicer ukvarja z vprašanjem, kako se konstruira znanstvena
vednost o hormonih in klimakteriju, kako različni avtorji konstruirajo različne tipe vednosti o
določenem pojavu, kakšne te vednosti so in kako med seboj komunicirajo ter naposled – na
kakšen način si te vednosti jemljejo moč in oblast nad objekti svoje obravnave. S terensko
raziskavo sem hotela ugotoviti, koliko in kako so intervjuvane ženske seznanjene s
posameznimi pojmi, kot so klimakterij, menopavza, hormoni in drugi, ki jih analiziram;
koliko so ti koncepti internalizirani. Namen moje terenske raziskave ni bil pokazati na
morebitno njihovo »nepoučenost«. Pač pa pokazati, da nekatere akterke svojo pozicijo vidijo
zelo različno. Pripovedi so v veliko aspektih so namreč zelo oddaljene od pojmov in izkušenj,
ki jih opisujejo nekatere študije. njihov diskurz se razlikuje, četudi se ponekod zdijo podobne,
če so izražene s terminologijo, ki se reprezentira kot znanstvena. Ko namreč posameznice
spregovorijo o svojih individualnih izkušnjah, subjektivna realnost posameznic postane
objektivna relativnost, na drugi pa odpremo vrata možni novi teoriji, ki izhaja iz vsote
partikularnih izkušenj. Po navedbi Wikipedie uporaba termina študije v nasprotju z uporabo
termina teorija še posebej poudarja namen raziskovalcev študij vednosti (knowledge; ali študij
znanosti, science), da določen pojav preučujejo, ne da bi favorizirali določeno teorijo oziroma
ne da bi se podredili enemu partikularnemu pogledu nanj. Sama nisem v poziciji, ko bi si
upala postavljati kakršnokoli teorijo, to tudi ni moj namen in
diplomsko nalogo. To je tudi pomemben cilj
etodologija terenske raziskave
13
Ob pregledu znanstvene vednosti o klimakteriju me je seveda zanimalo tisto, kar je za
antropološko terensko preučevanje najpomembnejše – kako klimakterij doživljajo ženske v
Sloveniji, kako svoje izkušnje opisujejo in se o pojavu izrekajo, kakšne so njihove izkušnje s
predstavnicami in predstavniki medicinske stroke (ginekologi/njami), kakšnih rešitev in
blaženja morebitnih težav se poslužujejo ipd. Analizirala sem 12 globinskih polstrukturiranih
intervjujev (glej prilogo 1 – spisek vprašanj za polstrukturirani intervju z ženskami v
klimakteriju) z ženskami iz različnih krajev v Sloveniji, od katerih sem jih deset izvedla sama,
enega pa Alenka Janko Spreizer6. Med njimi je bila skoraj polovica (pet) žensk iz Primorske
(iz Kopra in okolice), štiri ženske iz Koroške, dve iz osrednje Slovenije (iz Ljubljane, pri
čemer se je ena pravkar preselila na Primorsko, vendar je večino življenja preživela v
Ljubljani) in ena iz Štajerske (Celja). Informatorke sem izbirala na različne načine. Eden od
teh je bil preko moje sorodnice, ki je tudi ena od informatork, in se je hkrati izkazala kot
odlična sponzorka, saj mi je priskrbela nekaj odličnih kontaktov. Štiri ženske iz Koroške so
bile zajete v raziskavi »Rodnostno vedenje žensk v Sloveniji«, ki pod vodstvom Irene
Rožman7 poteka pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča v Kopru, intervjuje z njimi
pa sva izvedli z Alenko Janko Spreizer na terenu na Koroškem, nekaj žensk pa je bilo mojih
osebnih znank ali prijateljic. Osnovna kriterija izbire sta bila srečanje s klimakterijem in
pripravljenost za sodelovanje. Večina žensk je starih od 55 do 57 let (8), tri so starejše od 60
let (61, 62 in 79 let), ena pa ima 53 let. Vse, razen slednje, so že doživele menopavzo in so v
perimenopavznem ali pomenopavznem obdobju, 53-letnica pa je v predmenopavznem
obdobju (ki je v medicinskem diskurzu, kot bomo videli, klasificirano kot del klimakterija).
Intervjuji so po predhodnem dogovoru večinoma potekali na njihovih domovih, le en intervju
sem opravila po elektronski pošti in delno tudi po telefonu. Deset intervjujev sem posnela na
diktafon in jih kasneje transkribirala, ena informatorka pa izrecno ni želela, da pogovor
snemam, zato sem si njene odgovore med intervjujem zapisovala. Posnetke in transkripcije
nim
hra pri sebi in jih zaradi zagotavljanja anonimnosti informatork ne bom objavila. V njih je
namreč veliko podatkov, po katerih bi bilo informatorke kljub zakodiranju osebnih imen
mogoče prepoznati.
Drugi del etnografije predstavlja analiza intervjujev z dvema predstavnicama
medicinske stroke. To sta ginekologinji Lena Žigon, ki dela v Zdravstvenem domu Bežigrad
6 Za pomoč se ji še enkrat iskreno zahvaljujem, obenem tudi za možnost, ki mi jo je ponudila, da sem se ji lahko pridružila pri terenskem delu na Koroškem. 7 Na tem mestu se Ireni Rožman še enkrat zahvaljujem, ker mi je omogočila sodelovati v omenjenem raziskovalnem projektu, znotraj katerega sem pridobila nekaj pomembnih kontaktov in skupaj z Alenko Janko Spreizer opravila štiri intervjuje z ženskami na Koroškem, ki so bistveno obogatili rezultate moje terenske raziskave.
14
in Helena Meden Vrtovec, ki je strokovna direktorica ljubljanske Ginekološke klinike in
redna profesorica na Medicinski fakulteti. Kontakta z ginekologinjama sta mi priskrbela
prijatelj in ena od informatork, za kar sem jima zelo hvaležna. Z Leno Žigon sem intervju
opravila v ljubljanskem lokalu Zvezda. Ker je izrazila pomisleke do snemanja pogovora, sem
si njene odgovore zapisala. S Heleno Meden Vrtovec sem intervju posnela v njeni pisarni na
Ginekološki kliniki in ga kasneje transkribirala. Osrednji cilj teh dveh intervjujev je bil
ugotoviti kakšna so stališča slovenske ginekologije do klimakterija in menopavze ter
V poglavju, ki sledi, bomo za nekaj časa zapustili etnografske metode raziskovanja in
si s pomočjo podrobne analize literarnih virov o hormonih ogledali, kako so te substance
»prišle na svet« in kakšne so vzroki in posledice njihove konceptualizacije.
odgovoriti na vprašanje, ali slovenski/e ginekologi/nje poznajo kritične premisleke o
biomedicinskih konceptih hormonov in klimakterija ter kako nanje odgovarjajo. Oba
omenjena intervjuja tudi objavljam v prilogah 3 in 4.
15
2. HORMONI
2.1. Medicinski diskurz o hormonih: Medicinske definicije pojma hormon – dva primera
Za začetek pričujočega poglavja si bomo najprej ogledali dva primera medicinskih
definicij koncepta hormoni. Razlog za potrebo po podrobnejši obravnavi tovrstnih definicij je,
kot sem povedala že v uvodu, v tem, ker je natančnejše poznavanje razvoja vednosti o teh
kemijskih substancah nujno za globlje razumevanje razvoja definicij in pomenov klimakterija,
poleg tega pa je to zgodba o konstruiranju znanstvene vednosti, ki je, kot bomo videli, v
marsičem presenetljiva in kontroverzna.
Medicinske definicije hormonov so običajno zelo zapletene. Razlog za to je izredno
zapleten preplet funkcij in načinov delovanja teh kemičnih substanc v organizmu, ki so jih
endokrinologi, pa tudi drugi znanstveniki biomedicinskih in biokemijskih ved postopoma
odkrivali skozi celo 20. stoletje (in jih še vedno). Skladno s tem so se medicinske definicije in
pomeni ves čas dopolnjevali in spreminjali. Posebno avtoriteto za preučevanje hormonov ter
podeljevanje njihovih pomenov in oblikovanje definicij si lasti veja biomedicinske znanosti,
imenovana endokrinologija. To je veda, ki se ukvarja s preučevanjem sistema notranjega
izločanja organizmov. Od tu tudi etimološki izvor termina iz grških besed endon (v, znotraj),
krinein (ločiti) in logos (govor, misel, razum, razumevanje, govoriti)8. Posebej zanimivo in s
stališča antropološke perspektive (kot bomo videli) kontroverzno področje endokrinologije je
področje t.i. spolnih hormonov ter diskurzi, ki iz njega izhajajo. V tem poglavju si bomo
najprej ogledali kakšen je danes medicinski govor o spolu9, ki se artikulira predvsem prek
diskurza o spolnih hormonih, na kakšen način se je v preteklem stoletju razvijala vednost o
njih ter si na koncu ogledali še na kakšne načine se koncept spolnih hormonov danes
uporablja v vsakdanjem govoru in v medijskem diskurzu spletnega novinarstva ter kakšni
pomeni se ob tem (re)producirajo.
Za začetek si oglejmo dve medicinski definiciji termina hormon, ki ju podajata dva
zdravnika. Prva opredelitev je iz knjige »Endokrinologija« (1974) Borislava Božovića in
pravi:
8 Vir za izvor poimenovanj je spletni slovar Dictionary (www.dictionary.com) 9 Videli bomo, da ta medicinski govor temelji predvsem na mnogih zdravorazumskih pojmih, ki zadevajo konstrukcijo spola.
16
»Za hormone se danes smatrajo substance različnih kemijskih struktur, ki se izločajo v
medcelične prostore oz. neposredno v krvni sistem v zelo majhnih koncentracijah in so
proizvod fiziološke metabolične aktivnosti specializiranih celic in tkiv. (...) Osnovno merilo za
to, da se nek biokatalizator10 uvrsti v skupino hormonov, je danes prvenstveno njegov način
delovanja v organizmu, veliko manj odločilen je njegov izvor oz. mesto, kjer se sama aktivna
substanca izloča11« (Božovič, 1974: 15).
Drugi primer je definicija Andreje Kocijančič, ki je v knjigi z enakim naslovom
»Endokrinologija« (1987) (ta velja za prvo slovensko knjigo o klinični endokrinologiji,
namenjena pa je študentom medicine), nekoliko bolj pedagoška. Potem, ko najprej navede tri
klasične »vprašljive« definicije hormonov12 in jih nato popravi oz. dopolni13, konča z dokaj
preprosto definicijo, ki se glasi: »Hormoni so kemični glasniki, ki uravnavajo delovanje
sosednjih ali oddaljenih celic« (Kocijančič, 1987: 9). Beseda glasnik je v tem primeru prevod
angleškega termina messenger; lahko bi mu rekli tudi sporočevalec ali sel. V uporabi
navedenih besed lahko prepoznamo izraz, značilen za sodobne t.i. informacijske družbe, ki
temeljijo na izmenjavi informacij. Ključni za izmenjavo informacij so mediji, ki le-te
prenašajo; v tem smislu so hormoni koncipirani kot nekakšni kemični mediji, ki po telesu
nosijo informacije in ukaze, kaj naj se v določenih celicah, tkivih zgodi. Če si ogledamo
zapleteno shemo izločanja, delovanja in učinkovanja določenega hormona (glej sliki 1 in 2,
Vir: Kocijančič, 1987), ugotovimo, da je sistem, ki ga ponazarja, dejansko reprezentiran kot
posebna informacijska mreža, pri kateri vsak element vedno vpliva na več drugih hkrati ter
ima obenem ciljno in povratno funkcijo. 10 Katalizatorji so snovi, ki spremenijo hitrost kemične reakcije, ne da bi se pri tem spremenile ali postale sestavni del produkta reakcije; biokatalizatorji so katalizatorji, ki nastajajo in delujejo v organizmih (predpona bio izvira iz gr. besede bios, ki pomeni življenje) (Viri za izvor poimenovanj: spletni slovar Etymonline www.etymonline.com in Slovar slovenskega knjižnega jezika (nadaljevanju SSKJ) na http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html) 11 Tako so poleg substanc, ki jih izločajo endokrine žleze, v skupino hormonov uvrščene tudi nekatere druge snovi, npr. thyreocalcitonin, nekateri peptidi centralnega živčnega sistema, stimulatorji hipotalamusa in inhibitorji adenohipofize RF, metaboliti, ki vplivajo na izločanje inzulina,… (Božovič, 1974: 15). 12 Trije segmenti »vprašljive« klasične definicije so: (1) hormoni so kemične snovi, ki jih tvorijo določene endokrine celice in nato spuščajo v krvni obtok, (2) po katerem potujejo do oddaljenih celic, kjer (3) sprožijo za določen hormon značilen biokemični učinek (Kocijančič, 1987: 9). S pripombo, da so te definicije vprašljive Kocijančič meri na njihovo netočnost, popravek njihove »netočnosti« pa sledi v opombi št. 4. Obe definiciji Andreje Kocijančič navajam, ker se mi zdi zanimivo pokazati, da tudi zdravniki komunicirajo s preteklimi zmotami lastne vednosti. 13 Klasično definicijo Kocijančič nadgradi z naslednjimi pojasnili [ki se nanašajo na opombo 12]: (1) kompleksne hormone so odkrili tudi v primitivnih, enoceličnih organizmih; specifične oblike hormonov so sposobne tvoriti tudi možganske celice; reproduktivni hormoni lahko nastajajo v celicah prebavnih poti; maligne celice lahko tvorijo dolgo vrsto peptidnih hormonov; nekateri hormoni nastajajo v celicah perifernih tkiv iz prohormonov (npr. testosteron pri ženskah) ali v krvnem obtoku; (2) hormoni lahko delujejo povsem lokalno na mestu, kjer nastajajo, ali prek sinaps ali tako, da vstopajo v medprostor (intersticijski prostor) in učinkujejo na sosednje celice (t.i. parakrino (bližnje) delovanje); (3) delovanje hormonov ni na vseh ciljnih organih enako; specifičnost hormonskega delovanja določajo hormonski receptorji v celicah tkiv, kjer hormon deluje, celični odgovor na hormon pa uravnavajo geni (Kocijančič, 1987: 9).
17
Slika 1: Delovanje steroidnih hormonov v celici in kroženje soudeleženih sestavin Legenda: H: steroidni hormon, Rc: receptor v citoplazmi, HRN–DNA: kompleks hormon-receptor-vezalno mesto na kromatinu
Vir: Endokrinologija, Kocijančič A., 1987: 19
Slika 2: Uravnavanje izločanja androgenov Legenda: T: testosteron, C: holesterol, LH: luteinizirajoči hormon, FSH: folikle stimulirajoči hormon14
Vir: Endokrinologija, Kocijančič A., 1987: 240
14 LH in FSH sta hormona, ki ju izloča hipofiza. Pri ženski večja količina hormona LH (t.i. LH val) sproži ovulacijo, pri moškem pa stimulira nastajanje testosterona. FSH pri ženskah sproži zorenje jajčnih celic (t.i. Graafovih foliklov, od tu tudi njegovo ime), pri moških je pomemben za nastajanje sperme (Vira: spletna enciklopedija Wikipedia - http://en.wikipedia.org/wiki/Follicle-stimulating_hormone, http://en.wikipedia.org/wiki/Luteinizing_hormone).
18
Ob tem je potrebno upoštevati še dejstvo, opozarja Kocijančič v svoji knjigi, da sta
endokrini in živčni ustroj v organizmu med seboj funkcionalno povezana in je težko reči, kje
se neha živčno in kje prične endokrino uravnavanje15. Mišljenje, da v človeškem telesu
delujeta dva ločena sistema – živčni in endokrini, postaja vprašljivo, pravi (Kocijančič, 1987:
8). To sklicevanje na »vprašljivo mišljenje« je povezano z zgodovinskim razvojem vednosti o
delovanju človeškega telesa: na prelomu stoletja je namreč »staro«, nevrološko fiziologijo,
zamenjala »nova«, biokemijska fiziologija, in kar nekaj desetletij je nato moralo preteči, da so
znanstveniki odkrili kompleksne povezave obeh sistemov, ki so pokazale, da je oba načina
razumevanja delovanja in regulacije človeškega telesa pravzaprav potrebno združiti in ju ne
obravnavati ločeno. Andreja Kocijančič v tem smislu domneva, da verjetno obstaja en sam
sistem, ki ga najbolje opredeljuje skupni naziv nevroendokrinološki sistem16 (Kocijančič,
1987: 8).
Dejstvo, da Andreja Kocijančič na več mestih navaja in opozarja na »vprašljiva
mišljenja«, »ne povsem točna klasična pojmovanja«, »ne dovolj točne« ali »ne povsem
absolutne trditve«, ki jih nadomešča s sodobnejšimi dognanji in ustreznejšimi definicijami ali
zgolj domnevami, kaže na to, da avtorica aktivno komunicira s preteklostjo in zgodovinskim
razvojem vede, ki jo obravnava (endokrinologije), kar je s stališča študij znanosti zelo
pozitivno in konstruktivno. Na žalost je ta kritičnost in refleksivnost omejena na »druge« in
na nedefinirano preteklo vednost, kar se nazorno izkaže v njenem uvodu k omenjeni knjigi,
kjer lahko preberemo naslednji stavek: »V obdobju razcveta biokemičnih ved so večino
znanih hormonov izolirali in sintetizirali, endokrinologija pa je postala eksaktna veda«
(Kocijančič, 1987: 6). Lastnost eksaktnosti si zelo rade lastijo predvsem naravoslovne
znanosti in je velikokrat zelo problematičen17. Po navedbi spletne enciklopedije Wikipedia se
termin eksaktne znanosti nanaša na: polja znanosti, ki naj bi bila sposobna producirati točne
15 Nevrotransmitor, npr. adrenalin, ki nastaja v endokrinih celicah, potuje po krvi in deluje kot hormon, obratno pa živčni dražljaji lahko direktno spodbudijo tvorbo in sproščanje nekaterih hormonov, npr. inzulina. (Kocijančič, 1978: 8) 16 Živčna in endokrina celica sta si namreč v marsičem podobni. Obe izločata kemične glasnike, ki izvabljajo odgovore v drugih celicah, in imata električno aktivnost, ki se povečuje s sekretorno aktivnostjo žleze med sproščanjem kemičnih glasnikov. Obe tvorita hormone, ki preidejo v krvni obtok, pogosto celo izločata enake kemične glasnike. Če se take snovi sproščajo iz nekaterih drugih nevronov, se obnašajo kot nevrohormoni; kadar jih tvorijo endokrine celice, pa kot klasični hormoni. (Kocijančič, 1987: 8) 17 O problematični »eksaktnosti« na področju ginekologije in porodničarstva (to sta veji medicine, ki sta na področju spolnih hormonov tesno povezani z endokrinologijo) piše tudi Ann Oakley v knjigi Experiments in Knowing: Gender and Method in the Social Sciences (2000), Cambridge Polity Press. Oakley navaja primer škotskega zdravnika Archieja Cochrana, ki je leta 1979 medicini zastavil pomemben izziv. Menil je, da je hud problem, da zdravniško delo ni osnovano na kritičnih pregledih vseh naključno nadzorovanih poskusov, ki so organizirani po področjih, njihova spoznanja pa so redno posodobljenih. Cochrane je rangiral medicinska področja po pozornosti, ki jo namenjajo znanstvenim dokazom – področje tuberkuloze je prišlo na vrh, porodničarstvo in ginekologija pa na rep seznama (Oakley, 2000: 312—314).
19
kvantitativne izraze ali natančne napovedi, ki uporabljajo rigorozne metode testiranja hipotez,
eksperimente, ki jih je mogoče ponoviti in ki vsebujejo merljive napovedi in meritve; ali
drugače: na matematiko in druge vede, ki slonijo na računskih operacijah
(http://en.wikipedia.org/wiki/Exact_science, http://www.omegawiki.org). Avtorji
antropologije znanosti so pokazali, da so takšne opredelitve ideološke (npr. Oakley, 2000;
Nader, 1996). Izhajajoč iz perspektive konstruktivistov, je vsaka znanost zgodovinsko
umeščena in družbena dejavnost, ki jo je moč razumeti le v odnosu do konteksta, iz katerega
izhaja, pri čemer je po mnenju filozofa znanosti Iana Hackinga potrebno upoštevati še
distinkcijo med razumevanjem znanosti kot dejavnosti (značilno še posebej za humanistične
in družboslovne znanosti) in na drugi strani kot zbirke univerzalnih resnic (npr. fizika)
(Hacking, 2000: 66). Biomedicinska znanost se že zaradi dejstva, da so pojavi v živem svetu
preveč kompleksni, da bi bili zvedljivi na matematične formule ali univerzalne zakone, k
eksaktnim znanostim ali zbirkam univerzalnih resnic na noben način ne more in ne sme šteti.
Atribut »eksaktnosti« si – podobno vprašljivo in neupravičeno – rada lasti tudi
biokemija, veda, ki proučuje kemične snovi in procese, ki se odvijajo v živih organizmih –
živalih, rastlinah in mikroorganizmih – in je tudi ena od ved, ki so (skupaj z endokrinologijo,
ginekologijo in farmacijo) odkrivale in soustvarjale sodobne medicinske pomene hormonov
(in jih še vedno). Po molekularni strukturi omenjene vede hormone delijo na štiri večje
skupine: amine, aminokisline (npr. adrenalin, noradrenalin), proteine (npr. rastni hormon,
inzulin, eritropoetin, prolaktin,…) in lipide (npr. estradiol, progesteron, testosteron,…), po
načinu sinteze in nastanka pa na t.i. peptidne hormone in steroidne hormone. V skupino
slednjih spadajo tudi androgeni, estrogeni in progestageni (Kocijančič, 1987: 10, 12), ki jih je
biomedicinska znanost v zapletenem procesu odkrivanja in preučevanja poimenovala tudi t.i.
spolni hormoni in so za namen moje raziskovalne naloge še posebej pomembni.
Kot ostali steroidni hormoni, tudi androgeni, estrogeni in progestageni (ali progestini)
nastajajo iz holesterola, za sintezo slednjega do aktivnega hormona pa je potrebna še cela
vrsta encimov, vendar nas natančnejši kemijski procesi nastanka teh snovi ne bodo zanimali.
Te podatke navajam zgolj zato, ker so pomembni za razumevanje razvoja vednosti o
hormonih, saj je biokemijska znanost vstopila v aktivno soustvarjanje slednje šele v obdobju
večjih odkritij in z razvojem lipidne kemije18 (Long Hall, v: Oudshoorn, 1994: 22).
18 Diana Long Hall piše, da so bili v začetku 20. stoletja biokemiki zaposleni predvsem s preučevanjem proteinov. Šele v dvajsetih letih 20. stoletja se je konstituiralo novo polje proučevanja – lipidna kemija, znotraj katere so bili spolni hormoni prvič klasificirani kot steroidi – substance, ki jih je mogoče izločiti s pomočjo istih topil kot maščobe. To je biokemikom ponudilo tako informacije kot orodje, da so lahko začeli s preučevanjem spolnih hormonov (Long Hall, v: Oudshoorn, 1994: 22).
20
V nadaljevanju si bomo ogledali, kje lahko najdemo izvore idej, ki so bile podlaga za
razvoj osnovnih endokrinoloških konceptov (notranje izločanje, endokrine žleze, hormoni).
2.2. Izvor osnovnih endokrinoloških konceptov
Začetkom odkrivanja sistema notranjega izločanja organizmov lahko sledimo daleč v
preteklost. Zanimivo je, da so izvori osnovnih endokrinoloških konceptov predmet
radovednosti tudi za predstavnike medicine. Tako endokrinolog Borislav Božović v svojem
ekskurzu v preteklost omenja zapise egipčanskega, kitajskega, staroindijskega in biblijskega
izvora o obstoju »sokov« različnih notranjih organov. Nekateri od teh zapisov govorijo o
uporabi jeter volka, osla ali bika za zdravljenje bolezni tega organa pri ljudeh. Proti bolezni
ledvic, piše Božović, naj bi zdravilci priporočali uživanje zajčjih ledvic, proti impotenci in
sterilnosti pa moda ovna, osla ali drugih živali. Hipokratova šola (460—377 p.n.š.) naj bi
vzroke bolezni pripisovala kvalitativnim in kvantitativnim spremembam osnovnih sokov v
telesu, kot so kri, sluz, žolč, in je za zdravljenje predpisovala uživanje raznih organov,
pripravljenih na različne načine. Tudi Paracelsus (1488—1541) naj bi po Božoviću verjel, da
se v krvi različnih organov nahajajo duše, ki se lahko, če zbolijo, pozdravijo le s pomočjo
podobnih duš. V 17. stoletju naj bi seciranje trupel živali in ljudi omogočilo nova spoznanja
na področju anatomije, med njimi tudi o žlezah, ki svoje produkte izločajo neposredno v kri.
Mednje so šteli jetra, vranico in nadledvične žleze. Že takrat naj bi Villis (1622—1675)
menil, da določeni organi proizvajajo posebne snovi - »fermente«, ki povzročajo spremembe
v organizmu (tako naj bi t.i. »fermenti« spolnih žlez delovali na zorenje mlade osebe ipd.)
Kljub vsem tem idejam, naj bi se – kot meni Božović – pravilna predstava o endokrinih
žlezah kot specializiranih organih, prvič pojavila šele v Müllerjevem učbeniku fiziologije iz
leta 1830, ki že jasno razlikuje med izločanjem (ekskrecijo) »sokov« skozi posebne odvodne
kanale in ločenjem (sekrecijo) aktivnih substanc neposredno v kri, ter vpliv teh metabolnih
proizvodov vranice, ščitnice, nadlevičnih žlez, timusa in placente na vse metabolne procese v
telesu. Kot prvi dokaz za notranje izločanje organizma Božović navaja Bertholdov
eksperiment iz leta 1849. Berthold je namreč kastriranim petelinom pod kožo na raznih
mestih implantiral odstranjene testise in trdil, da se pri njih niso pojavile posledice kastracije.
21
Nekaj let kasneje (1855) je Claude Bernard dokazal glikogensko19 funkcijo jeter in jo označil
za endokrino sekretorno aktivnost tega organa, izločanje žolča prek odvodnih kanalov v
dvanajsternik pa za njegovo eksekretorno funkcijo (Božović, 1974: 4), vendar je za predmet
pričujočega besedila veliko pomembnejši Bertholdov eksperiment. Tiče se namreč tistih
substanc, ki so jih znanstveniki v stoletju po Bertholdovem poskusu poimenovali spolni
hormoni.
2.2.1. Vpeljava koncepta spolnih hormonov
Prvo uporabo besede hormon najdemo, piše feministična biologinja in raziskovalka
študij znanosti Nelly Oudshoorn v svojem delu »Beyond the Natural Body – an Archeology of
Sex Hormones« (1994), pri britanskem profesorju fiziologije Ernestu Henryju Starlingu, ki je
v začetku 20. stoletja opisal kemične glasnike ali hormone, ki po njegovem mnenju s pomočjo
krvnega obtoka potujejo od organa, ki jih proizvaja, v organ, na katerega vplivajo
(Oudshoorn, 1994: 16). Spletni slovarji20 in Veliki slovar tujk Cankarjeve založbe kot izvor
besede hormon navajajo gr. besedo horman, ki pomeni poganjati, spodbujati, poljudna
definicija termina iz Velikega slovarja tujk pa se glasi: »organska snov, ki jo v obtočila
izločajo žleze z notranjim izločanjem in ki uravnava procese v organizmu« (Tavzes idr., 2002:
472).
Nelly Oudshoorn razkriva, da je uvedba tega koncepta učinkovite substance, ki naj bi
regulirala fizične procese v organizmu, v začetku 20. stoletja prinesla drastično spremembo v
fiziološki paradigmi – »stara« fiziologija je namreč temeljila na razumevanju razvoja in
delovanja organizma na osnovi živčnega sistema, »nova« fiziologija pa v smislu kemičnih
procesov in kemijske regulacije21. Kemijske glasnike, za katere so verjeli, da izvirajo v
spolnih žlezah (gonadah), so tako poimenovali spolni hormoni. Znanstveniki so tedaj začeli
verjeti, da so našli ključ do razumevanja tega, kar naj bi moškega naredilo za biološko
19 Glikogen je osnovna oblika uskladiščene glukoze v celicah človeka in živali. Zaužita hrana se ob vstopu v telo s pomočjo inzulina razgradi, glukoza, ki iz nje nastane, pa se kot glikogen uskladišči v jetrih, kamor pride s krvjo. Največ glikogena je v jetrih, nekaj pa tudi v mišicah, ledvicah, možganih in drugih tkivih. Jetrni glikogen je vir energije za celo telo (http://sl.wikipedia.org/wiki/Glikogen). 20 Viri za izvor poimenovanja: spletni slovarji Your Dictionary (http://www.yourdictionary.com), Etymonline (http://www.etymonline.com), Merriam Webster (http://www.merriam-webster.com) in Dictionary (http://dictionary.reference.com). 21 Sodobna medicinska dognanja, kot že omenjeno, oba sistema povezujeta v soodvisni nevro-endokrini sistem.
22
»moškega« in žensko za biološko »žensko«22. Spolni hormoni so bili tako konceptualizirani
kot kemijski glasniki »moškosti« in »ženskosti« (Oudshoorn, 1994: 16—17, poudarek je
moj). Prav v omenjenem paradigmatskem premiku lahko zasledimo začetek sodobnega
medicinskega diskurza, ki vse dogajanje v človeku (pa tudi ostalih živalskih organizmih)
drastično zvede na kemično delovanje in, kot bomo videli, spol in spolne karakteristike ter
celo spolno vedenje redukcionistično razlaga kot posledico točno določenega delovanja
kemijskih reakcij in živčnega spleta.
Da bi odgovorila na vprašanje, kateri idejni svetovi so pravzaprav navdahnili
znanstvenike k vpeljavi koncepta spolnih hormonov, Oudshoorn uporabi Fleckov koncept
»predznanstvenih idej23«. Dokaze za predznanstvene ideje za kasnejši koncept spolnih
hormonov najde že pri Aristotelu, ki je pisal o tem, da odstranitev jajčnikov pri svinjah
povzroči izgubo spolne sle in stimulira rast in debelost. Ta navada odstranjevanja jajčnikov
pri domačih živali je bila razširjena po vsej Evropi še skozi ves srednji vek, pa vse do 19.
stoletja, ideja, da so jajčniki povezani z žensko seksualnostjo, pa je vse do začetka razvoja
ginekologije ostala omejena zgolj na področje agrikulturnih praks (Oudshoorn, 1994: 17).
Ideja, da so testisi sedež »moškosti«, je prav tako zelo stara. Že zelo zgodaj so jih
povezovali z moško spolno aktivnostjo, dolgim življenjem in hrabrostjo. Grki in Rimljani so
uživali pripravke iz kozlovih ali volčjih testisov kot spolne stimulanse, Paracelsus je
pripravke iz testisov uporabljal kot zdravilo proti imbecilnosti. V 17. stoletju je uradna
londonska farmakopeja vsebovala napotke za odstranjevanje živalskih reproduktivnih
organov za izdelovanje zdravila proti številnim boleznim in za spolne stimulanse. V 18.
stoletju pa se je verovanje v testis kot sedež »moškosti« preselilo v domeno ljudskega
verovanja in mazaštva. Do začetka 19. stoletja so ekstrakti iz testisov sicer izginili iz uradnih
evropskih farmakopej, verovanje pa je ostalo še naprej živo v popularni kulturi in ostalo
popularno med zdravilci in drugimi ljudmi (Oudshoorn, 1994: 11, 17—18). Če te ugotovitve
primerjamo z navedbami endokrinologa Borislava Božovića, postane očitno, da slednji do teh
predznanstvenih konceptov iz zgodovine vednosti ne vzpostavi distance.
22 Na tem mestu moram opozoriti na antropološko distinkcijo med biološkim in družbenim spolom. Biomedicina se navadno ukvarja z biološkim spolom, a kot bomo videli v nadaljevanju, v zadnjem času vse bolj posega tudi na polje konstrukcije družbenega spola, predvsem preko preučevanja možganov in redukcionističnih razlag človekovega vedenja. Antropologi že dolgo vemo, da je konstrukcija družbenega spola odvisna od kulture in da nekatere lastnosti, ki v določenih kulturah veljajo za »ženske« lastnosti, v drugih kulturah pomenijo atribut »moškosti«. 23 Ludwik Fleck z vpeljavo koncepta predznanstvenih idej prikaže kulturno pogojen značaj znanstvene vednosti. Meni, da znanstveniki kulturne ideje uporabljajo kot kognitivne vire. V svoji knjigi »Genesis and Development of Scientific Fact« trdi, da so znanstvena dejstva neodtujljivo povezana s predznanstvenimi idejami, ki obstajajo v kulturi, včasih celo več stoletij preden se utelesijo v znanstvenih konceptih (Fleck, v: Oudshoorn, 1994: 11).
23
Razvoj znanstvene vednosti o spolnih hormonih in njene začetke si bomo podrobneje
ogledali v nadaljevanju, prej pa si oglejmo še, na kakšen način medicinski diskurz obravnava
»spolni« značaj spolnih hormonov.
2.3. Spolni hormoni kot določevalci biološkega spola in »spolni« značaj spolnih hormonov
Nelly Oudshoorn (1994: 42) meni, da je najbolj revolucionaren aspekt koncepta
spolnih hormonov ravno ideja, da spol ni omejen le na svet živih organizmov: od začetka 20.
stoletja naprej postane spol tudi lastnost kemičnih substanc. Znanstveniki v svojih zapisih
razpravljajo o hormonih, ki naj bi bili »moški«, hormonih, ki naj bi bili »ženski«, in o
»heteroseksualnih« spolnih hormonih kot o realnosti, ki naj bi obstajala v »naravi«24. Celo
danes je naturalistična realnost spolnih hormonov pogosto razumljena zelo samoumevno.
Nekritično sprejemanje »ženskih« in »moških« hormonov kot da bi šlo za »naravna« dejstva
je povezano s pozitivistično idejo, da znanost opisuje svet tak, kakršen je. Konstruktivistični
pristop k študijam znanosti pa je pokazal, da znanstveniki ne opisujejo realnosti, ampak jih
ustvarjajo. V tem konstruktivističnem smislu spolnih hormoni ne obstajajo preprosto v
tistemu, kar naj bi predstavljalo »naravo« (saj je tudi posamično razumevanje narave hkrati že
družben konstrukt), temveč so dobesedno ustvarjeni s strani laboratorijskih znanstvenikov oz.
so produkt njihove vednosti (ki je včasih predznanstvena), v veliko ozirih pa tudi produkt
znanstvene ideologije25.
Ian Hacking celo meni:
»Hormonov nismo našli nekje v nekem izgubljenem kotu kot zapuščenega otoka v megli,
temveč smo mi sami spolne hormone priklicali v obstoj« (Hacking, v: Oudshoorn, 1994: 43).
Podobno so raziskovalci priklicali v obstoj tudi njihovo t.i. »spolno naravo«.
24 »Narava« je eden od problematičnih konceptov, ki se velikokrat reprezentira kot da je »tam zunaj«, neodvisen in prisoten nekje izven vpliva človekovega delovanja. V resnici je vsak koncept »narave« za človeka hkrati že tudi kulturna oz. družbena konstrukcija. Kot pravi Eriksen, obstajata dva načina razumevanja odnosa med naravo in kulturo. Na eni strani lahko raziskujemo, kako je narava in odnos med naravo in kulturo konceptualiziran v določeni družbi, ali pa lahko raziskujemo, na kakšen način narava (okolje in to, kar naj bi bile vrojene značilnosti ljudi) vpliva na družbo in kulturo. »Narava« torej obstaja hkrati kot kulturna reprezentacija narave in kot nekaj izven kulture in družbe, ki vpliva na način, kako ljudje živij(m)o (Eriksen, 2001: 48), vendar je potrebno poudariti tudi, da je ta vpliv med »naravo« in človekom vedno recipročen. 25 Alenka Janko Spreizer (2002) navaja, da so za znanstveno ideologijo značilni diskurzi z znanstveno pretenzijo, ki jih oblikujejo ljudje, ki so na tem področju šele dozdevni ali domišljujoči si znanstveniki (Canguilhem, v: Janko Spreizer, 2002: 50), ali drugače – zgolj psevdoznanstveniki.
24
Na tem mestu moram razjasniti terminološko zagato, na katero sem naletela ob pisanju
tega besedila, povezana pa je z domnevno spornostjo izrazov spolni hormoni, ženski hormoni
in moški hormoni. Izraz spolni hormoni je sporen le delno. Označuje sicer substance, ki po
medicinskih razlagah, sodelujejo pri formiranju in razvoju biološkega spola, vendar so ob tem
poimenovanju prezrte njihove preostale funkcije, ki s formiranjem in razvojem bioloških
spolnih karakteristik nimajo neposredne zveze, npr. vpliv na delovanje žlez lojnic, vpliv na
rast tkiv, ki niso povezana s spolom in reprodukcijo ipd. Zelo problematična pa sta izraza
moški spolni hormoni in ženski spolni hormoni, saj implicirata, da imajo omenjene substance
svoj lasten spol ter da so hkrati specifične za le enega od spolov. To seveda ni res, saj imajo
tako biološko moški kot biološko ženski organizmi obe vrsti hormonov, pomembno pa se
razlikujejo njihova razmerja. O tem bo še govora, v nadaljevanju pa se bom na omenjene
substance raje referirala z njihovimi strokovnimi imeni26, prilastka »moški« in »ženski« v
omenjenih besednih zvezah pa bom v nadaljevanju v ilustracijo njune problematičnosti vselej
zapisovala med navednicami.
Med spolne hormone se, vse od njihovega odkritja ali točneje – iznajdbe, po splošnem
prepričanju uvršča skupino steroidov, ki po izsledkih endokrinoloških raziskav sodelujejo pri
reproduktivnih procesih in oblikovanju tistih karakteristik človeka, ki jih opredeljujejo za
spolno specifične. Endokrinolog Borislav Božović v knjigi Endokrinologija (1974) uporablja
termin spolni steroidi, čeprav jih kasneje ne poimenuje s predponama moški ali ženski,
temveč jih skladno s specifičnim strokovnim izrazoslovjem imenuje s strokovnimi imeni, ki
so uveljavljena za poimenovanje teh kemičnih substanc in so delno sestavljena iz predpon in
pripon (estr-, andro-, testo-, proge-, -gen), ki izvirajo iz grščine ali latinščine, delno pa iz
standardiziranih kemijskih poimenovanj po IUPAC nomenklaturi27 (npr. končnice –on, -ol
ipd.). O natančnejšem etimološkem izvoru strokovnega poimenovanja »moških« in »ženskih«
hormonov (estrogeni, androgeni) bo govora še v nadaljevanju.
V novejši literaturi o endokrinologiji (Kocijančič, 1987; Nussey in Whitehead, 2001)
avtorji ne uporabljajo terminov spolni hormoni, ženski hormoni ali moški hormoni, zato so
tudi poglavja v njihovih besedilih strukturirana drugače. Medtem ko Božović celotno poglavje
v knjigi nameni spolnim steroidom in jih nato enega za drugim opiše, sodobnejši avtorji
knjige strukturirajo tako, da poglavje namenijo posameznim endokrinim žlezam (npr. 26 Strokovna imena za moške hormone so androgeni, za ženske pa estrogeni. Več o etimološkem izvoru imen v nadaljevanju besedila. 27 IUPAC nomenklatura je sistem poimenovanja kemičnih zmesi ter opisovanja kemijske znanosti na splošno. Razvija in posodablja se pod okriljem organizacije International Union of Pure and Applied Chemistry (http://en.wikipedia.org/wiki/International_Union_of_Pure_and_Applied_Chemistry_nomenclature, http://www.iupac.org/).
25
nadledvičnim žlezam, testisom, ovarijem,…) in se na ta način izognejo uporabi imena spolni
hormon ali spolni steroid. Po moji prvotni domnevi, da to pomeni, da vendarle upoštevajo
kritiko podeljevanja spolnega značaja kemijski substanci, sem po pogovoru z eno od soavtoric
knjige Endokrinologija (1987), ginekologinjo Heleno Meden Vrtovec ugotovila, da gre
verjetno bolj za slučaj. V intervjuju, ki sem ga izvedla z omenjeno ginekologinjo, je bilo
namreč očitno, da v terminu spolni hormon ne vidi nič spornega, saj:
»... sex steroids se jim reče…po celem svetu. (…) Zato, ker to so steroidi, ki usmerjajo razvoj
spola, a ne (…) in tudi primarne, sekundarne spolne znake in je oznaka primerna« (H.M.V.,
intervju posnet 22. 4. 2008).
Ko sem jo opozorila na težavo v povezavi s podeljevanjem spola kemijski substanci, mi je
odgovorila, da »je to finesa« ter:
»Mislim, jaz nisem še opazila, da bi to blo kaj pomembno (…), pa sem kar tega brala…«
(H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).
Ginekologinja Helena Meden Vrtovec s tovrstno problematiko torej ni bila seznanjena in se ji
je zato zdela nepomembna in obrobna. Očitno je tudi, da sodobnih razprav s področja študij
spola in študij znanosti ne bere. To se mi zdi problematično, posebej zato, ker pripada tisti
veji znanosti, ki najbolj intenzivno producira oblastno vednost, ki nato neposredno učinkuje
na življenja velikega števila ljudi.
2.4. Spolni hormoni in »spolno« vedênje
2.4.1. Biomedicinski in biološki pogled ter feministična kritika
Endokrinologinja Andreja Kocijančič in ginekolog Primož Reš se v poglavju o testisih
iz že omenjene knjige ne moreta izogniti stereotipni in neargumentirani navedbi in ob
številnih fizioloških učinkih androgenov28 (rasti semenovoda, semenskih vezikul, prostate,
penisa, skeletnih mišic, poraščenosti itd.) zatrdita, da naj bi androgeni opredeljujevali tudi
posebno moško vedênje (Kocijančič in Reš, 1987: 240), pri čemer seveda ne razložita, kaj naj
bi »posebno moško vedênje« sploh bilo. Tu naletimo na dvojni problem nekritičnega
sklicevanja na vedênje, ki naj bi bilo značilno za določen spol. Izraz »posebno moško
vedênje« namreč implicitno namiguje na družbeno vedênje, ki naj bi bilo značilno za določen
spol v vsakdanjih situacijah. Komparativne antropološke in antropološko-zgodovinske
28 Izraz androgeni se v biomedicini uporablja kot sinonim za t.i. »moške spolne hormone«.
26
raziskave so že večkrat jasno pokazale in dokazale, da je vedênje ljudi odvisno od kulturno-
socialnega, zgodovinskega in povsem individualnega konteksta, zato iskanje spolno
specifičnega vedênja (za moške ali ženske) pomeni le iskanje potrditev trenutnega družbenega
stereotipa. Druga implikacija izraza »spolno vedênje« pa se nanaša na vedênje, ki je povezano
s človekovo seksualnostjo, ki je prav tako povsem relativna kategorija. Kocijančič in Reš se
teh distinkcij očitno ne zavedata, implikacije njune mimogrede navržene neargumentirane
trditve pa so širše kot na prvi pogled izgledajo. Da bi terminološko ločila oba pomena, bom v
nadaljevanju uporabljala sintagmo »spolno vedênje«, ko se bo pomen nanašal na družbeno
vedênje in »seksualno vedênje«, ko se bo pomen nanašal na vedênje povezano s
seksualnostjo.
Kot je pokazala feministična biologinja in raziskovalka študij spola Anne Fausto-
Sterling (2000), je v biomedicini in biologiji preučevanje nastanka spolnih značilnosti teles
tesno povezano s preučevanjem spolnega in seksualnega vedênja. Pri preučevanju živali se
npr. v prvi vrsti vse vrti okrog vprašanja, kako naj bi spolni hormoni vplivali na seksualno
vedênje. Laboratorijski znanstveniki so v preteklosti preučevali vedênje morskih prašičkov in
dokazovali preprosto povezavo med spolnimi hormoni, biološkim spolom in seksualnim
vedênjem. »Moški« hormoni naj bi tako povzročali »moškost«, pomanjkanje [sic!] »moških«
hormonov pa »ženskost«29. Ko so brejim samicam morskega prašička vbrizgali moške
hormone, so bile genitalije njihovih ženskih potomcev »maskulinizirane«, vedênje živali pa se
je kazalo kot povečano »moško« seksualno vedênje (vzpenjanje na samice) z agresivnostjo. V
drugih primerih so podganjim samcem s kastracijo ali anti-androgenim zdravilom odvzeli
androgene, kar je povzročilo manifestacijo seksualnega vedênja, ki so ga opredeljevali za
žensko – t.i. lordozo – žensko pozicijo30 med spolnim odnosom, ki je pokazatelj ženskega
seksualnega vedênja pri podganjih samicah (Fausto-Sterling, v: Roberts, 2003: 198).
Tudi pri primatih so znanstveniki dokazovali, da so spolni hormoni povezani tako s
seksualnim vedênjem, kot s spolno reprodukcijo31. Kot pri podganah in morskih prašičkih, so
tudi pri primatih uporabljali seksualno vedênje (vzpenjanje in receptivnost) kot indikator
spola in prisotnosti spolnih hormonov (Adkins-Regan, 1988; Sperling, 1991, v: Roberts,
2003: 198).
29 To je zanimiva sprevržena interpretacija dejstva, da je človeški zarodek v osnovi biološko ženskega spola in se šele pod vplivom androgenov razvije v moškega. 30 Pri uporabi termina »žensko« v povezavi s tovrstnimi eksperimenti je potrebno opozoriti, da ga ne smemo aplicirati na področje človeškega seksualnega vedenja. 31 Kako zelo družbeno skonstruirana so lahko dejstva in ugotovitve, do katerih prihajajo preučevalci primatov, je briljantno pokazala Donna Haraway v knjigi »Primate visons: Gender, Race and Nature in the World of Modern Science« (1992)
27
2.4.2. Primer obravnave istospolne usmerjenosti
V sedemdesetih letih je preučevanje v nevroendokrinologiji in vedenjski psihologiji
razširilo sklepanja o povezavi med spolnimi hormoni ter spolnim in seksualnim vedênjem tudi
na človeka. Tu se zdaj srečamo s pomembnim problemom. Kot sta pokazali feministični
teoretičarki Anne Fausto-Sterling (2000) in Bernice Hausman (2000), je večina teh raziskav
neupravičeno povezovala odnose med hormoni in spolno determiniranim vedênjem. Večina
literature o hormonih in spolnem vedênju pri človeku preučuje otroke in ljudi, ki so bili v
maternici izpostavljeni visokim količinam hormonov (posebej še deklice, ki so bile
izpostavljene večjim količinam androgenov zaradi genetske bolezni, imenovane prirojena
hiperplazija nadledvične žleze ali CAH – congenital adrenal hyperplasia), predmet
preučevanja pa so tudi homoseksualni moški in lezbične ženske (Roberts, 2000, 2003). V teh
študijah merijo določene vedenjske značilnosti – od likovnih in glasbenih sposobnosti otrok
do otroške igre in levičarstva – in skušajo odkriti korelacijo med izpostavljenostjo hormonom
pred rojstvom in vedênjem. Družbeni spol in spolna orientacija, pravi feministična
teoretičarka Celia Roberts, sta v večini teh študij prepletena, implicitno ali eksplicitno, to pa
naj bi izhajalo iz razumevanja antagonistične nasprotnosti spolov in razumevanja
homoseksualnosti kot oblike vmesne pozicije v tej opoziciji moški/ženska. Problem teh študij
je tudi definicija vedênja kot tipično ženskega ali moškega. Žensko vedenje naj bi vključevalo
zanimanje za igro s punčkami, zanimanje za izgled, obleke in pričesko ter zanimanje za
poroko in materinstvo, moško pa grobo igro, agresijo, zanimanje za gledanje športnih oddaj
na TV in udeležba pri športu. Raziskovalcev pri tem sploh ne moti, da te definicije
domnevnega s spolom določenega vedênja odsevajo in so pogojene z zgodovinskim in
socialnim kontekstom32 in nikakor niso splošno veljavne. Brez večjih pomislekov tako
nekateri raziskovalci preprosto zaključujejo, da je za spremembe v spolnem vedênju kriv
vpliv spolnih hormonov na otroka (Roberts, 2003: 198—200). V kontekstu (ne)vednosti, ki jo
producirajo tovrstne raziskave gre torej razumeti tudi zgoraj omenjeno navedbo Andreje
Kocijančič in Primoža Reša o tipično moškem vedenju.
Pri raziskavah vpliva spolnih hormonov na spolno diferencirano vedênje vedno lahko
naletimo tudi na vprašanje homoseksualnosti (Roberts, 2000: 5), pri čemer gre predvsem za 32 Ideje o idealni »ženskosti« in »moškosti« se skozi čas in glede na razredno pripadnost nenehno spreminjajo tudi znotraj posamezne družbe. Tako je npr. nega otrok, ki je bila še nekaj desetletji nazaj percepirana kot tipično žensko opravilo, danes povsem sprejemljiva in zaželjena tudi za moške v Sloveniji. Še več – isti moški, ki niso sodelovali pri negi svojih otrok, danes celo negujejo svoje vnuke in se pri tem ne počutijo nič manj »moške«.
28
težnjo k postuliranju njene biološke determiniranosti. Tako so že v začetku 20. stoletja
nekateri iskali vzrok zanjo v »nepravilnih« nivojih spolnih hormonov. Temeljna predpostavka
teh raziskav je bila hipoteza, da naj bi bili homoseksualni moški bolj »ženstveni« – njihovo
spolno usmerjenost pa so povezovali z »ženskimi« spolnimi hormoni: v nasprotju s
heteroseksualnimi moškimi naj bi homoseksualci imeli obrnjeno razmerje spolnih hormonov
– pri njih naj bi prevladovali »ženski« hormoni. Dunajski anatomist Eugen Steinach je razvil
teorijo homoseksualne žleze ter celo trdil, da je s transplantacijo tkiva testisov
heteroseksualca v telo homoseksualca mogoče homoseksualnost »pozdraviti«. Med leti 1916
in 1921 je Steinach to operacijo izvedel na najmanj dvanajstih homoseksualnih moških.
Kasneje so zaradi vpeljave hormonskih merilnih testov tovrstne operacije zamenjali s
hormonskimi zdravljenji, homoseksualnost pa definirali kot hormonsko neravnovesje. V
tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja so predvsem v ZDA zdravniki homoseksualnim
pacientom merili vsebnost hormonov v urinu in jim nato predpisovali testosteronsko terapijo,
da bi jih »ozdravili« homoseksualnosti (Oudshoorn, 1994: 57, 85). Petdeset let kasneje, leta
1990, so McCormick, Witelson in Kingstone spričo številnih dokazov o nesmiselnosti teorije
o hormonski »drugačnosti« homoseksualcev sicer priznali, da nivoji spolnih hormonov pri
odraslih ne morejo razložiti spolne orientacije, zato pa menili, da je koristneje preučevati
možgane, ki so pravi »organ vedênja« (McCormick idr., v: Roberts, 2000: 5). Vendar pa cilj
Cheryl McCormick, Sandre Witelson in Edwarda Kingstonea ni spet nič drugega kot dokazati
biološki vzrok homoseksualnosti. Trdijo namreč, da so prednatalni endokrini dogodki
pomembni za razvoj človekove spolne orientacije. Prednatalni33 hormoni naj bi namreč
učinkovali na možgane (in tako na vedênje) na način, ki je ločen od učinka hormonov na telo
preko spolnih žlez. Ta ideja, da so možgani sami zaradi hormonov spolno diferencirani v
posebnem, od spolne diferenciacije spolnih žlez in telesa ločenem procesu, je med
biomedicinci danes močno popularna (Roberts, 2000: 5—6). Nevropsihiatrinja Louann
Brizendine je leta 2006 izdala uspešnico »The Female Brain«, ki je v slovenskem prevodu
izšla takoj naslednje leto34, v kateri trdi, da je verjetnost, da se bodo ženski možgani naravnali
33 Prednatalni hormoni so tisti, ki vplivajo na razvoj zarodka. 34 V Sloveniji se očitno raje kot argumentirane in verodostojne raziskave in knjige prevajajo psevdoznanstvene študije, ki bi jih z Evo Bahovec lahko opredelili kot reprodukcije neumnosti vsakršne sorte (Eva Bahovec, predavanje maj 2008).. Louann Brizendine je jezikoslovni blog Language log leta 2006 podelil nagrado »The Becky Award«, ki jo podeljujejo ljudem ali organizacijam, ki uspejo najbolj neverjetno prispevati k dezinformiranju javnosti. Dobila jo je zato, ker je v prvi izdaji knjige »Ženski možgani« citirala število besed, ki naj bi jih v enem dnevu izrekla moški in ženska, navedba pa je izvirala iz nekega priročnika za samopomoč in je bila dokazano nepravilna. V naslednjih izdajah je to navedbo umaknila. Njena knjiga je kljub temu prevedena v kar 24 jezikov (Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/Louann_Brizendine). Avtorica zdaj piše naslednjo knjigo z naslovom Moški možgani. Težko jo pričakujemo [lol].
29
na istospolno usmerjenost kar za polovico manjša kot pri moških možganih, zato naj bi bilo
dvakrat bolj verjetno, da bo homoseksualec moški. Avtorici se ne zdi vredno, da bi to trditev
podkrepila z navedbo kake, pa čeprav zgolj statistične raziskave, pove pa, da so si
znanstveniki pozorneje začeli ogledovati ženske možgane šele pred kratkim. Pravi, da ni
videti, da bi bila spolna usmerjenost stvar zavestne samoopredelitve, temveč je posledica
ustroja možganov. Trdi namreč, da so ugotovili, da se lezbijke na strah odzovejo podobno kot
naj bi se moški, kar v miselnem svetu Brizendine pomeni agresivneje, to pa naj bi potrjevalo
razlike v možganskih »nastavitvah« med heteroseksualnimi in homoseksualnimi ženskami.
Brizendine navaja tudi raziskavo, ki naj bi pokazala, da imajo lezbijke manj občutljive slušne
odzive, kar naj bi bil znova tipično moški vzorec35. To pa še ni vse – heteroseksualke naj bi v
testih govorne spretnosti dosegale boljše rezultate kot lezbijke, pri vprašanjih, ki so
ocenjevala tipično »moško« in »žensko« vedenje pa naj bi istospolno usmerjene ženske
dosegale rezultate, ki so bili nekje med moškim in ženskami (Brizendine, 2007: 197—198).
Kot vidimo, je diskurz, ki homoseksualce razume kot biološko determiniran, poseben, ločen,
nekakšen tretji spol, še vedno zelo vitalen, le da je svoje lovke v zadnjem času razširil še na
najmanj razumljeni človekov organ - možgane. Dejstvo, da bi nekateri tako zelo radi dokazali
drugačnost možganov homoseksualcev, se na prvi pogled kaže kot zelo nedolžno, celo kot del
boja za pravice homoseksualcev. Med navdušenimi zagovorniki teorije homoseksualnih
možganov je tudi nevrobiolog Simon LeVay36, ki je tudi sam homoseksualec. Meni namreč,
da bi sprejetje ideje, da specifično hormonsko okolje v maternici povzroči homoseksualnost,
pomenilo konec domnev, da je homoseksualnost ozdravljiva, da je svobodna odločitev
posameznika ali celo grešna. Obenem LeVay priznava, da ta ideja s seboj prinaša tudi
nevarnost razumevanja homoseksualnosti kot napake, ki se jo, če je pravočasno odkrita, lahko
prepreči z abortusom ali popravi s hormonsko terapijo (LeVay, v: Vines, 1993: 113—114).
Poleg že zgoraj omenjenih primerov oseb z boleznijo prirojene hiperplazije
nadledvične žleze (CAH), so predmet preučevanja povezav med specifičnim hormonskim
okoljem v maternici in kasnejšim spolnim vedenjem tudi osebe s t.i. sindromom androgenske
35 Ženske naj bi imele večjo sposobnost za poslušanje, komunikacijo in empatijo in naj bi že kot dojenčki znale brati čustvena sporočila z obrazov ljudi – vse to naj bi bile posledice hormonov, saj »hormoni ženske dobesedno silijo v povezovanje in komunikacijo« (Brizendine, 2007: 27, 37). 36 Simon LeVay je med drugim teorijo homoseksualnih možganov dokazoval s preučevanjem možganov moških, ki so umrli zaradi aidsa. Domneval je, da so bili to homoseksualci in rezultate primerjal z izsledi raziskave možganov moških, ki so umrli zaradi drugih bolezni, s predpostavko, da so bili slednji heteroseksualci. Dokaz nesmiselnosti te raziskave, meni Celia Roberts, je že sam obstoj moških, ki prakticirajo homoseksualno spolnost, vendar živijo in umrejo brez aidsa in se ne identificirajo kot homoseksualci. Roberts sklene, da je nezmožnost razlikovanja med spolno identiteto in spolno prakso ena od večjih napak te in podobnih bioloških raziskav (Roberts, 2003: 200).
30
neobčutljivosti. Otroci s to boleznijo, se rodijo z zunanjimi genitalijami, ki izgledajo kot
ženske ali z genitalijami, ki so nejasno razvite, čeprav imajo kombinacijo kromosomov xy, ki
je v diskurzu genetike pripisana »moškemu« spolu. Največkrat jih vzgajajo kot deklice in jih
medicinska stroka »odkrije« šele v najstniških letih, ker ne dobijo menstruacije. Imajo
trebušne testise, ki proizvajajo testosteron, vendar so njihova tkiva nanj povsem neobčutljiva.
Izgledajo feminilno, v puberteti se jim razvijejo dojke, ker ohranijo običajno biokemijsko
sposobnost, ki omogoča celicam, da testosteron spreminjajo v estradiol. Raziskovalca John
Money in Anke Erhardt sta take otroke preučevala vse od petdesetih let 20. stoletja naprej in
ugotovila, da razvijejo »žensko« spolno identiteto in spolno usmerjenost k moškim. Njihove
»ženstvenosti« se po njunem mnenju ne da na noben način izpodbijati. Čeprav so nekateri
raziskovalci poskušali sklepati, da v teh primerih pomanjkanje androgenov (oz. njihovega
vpliva) v prednatalnem okolju povzroči njihovo spolno usmerjenost v odraslosti, pa so
obenem morali priznati, da so učinki vzgoje in hormonov pri teh osebah pomešani. Jasno je
le, da se o vplivu prednatalnega hormonskega okolja ali vzgoje na kasnejšo spolno identiteto
ali spolne usmerjenosti ne da preprosto sklepati (Vines, 1993: 96—97), temveč so relacije
med temi faktorji bistveno kompleksnejše in specifične glede na posamezen primer.
2.4.3. Iskanje spolne razlike
Louann Brizendine vzrok za vse človekovo vedênje kratko malo pripiše vplivu
hormonov na možgane. Hormoni so po njenem mnenju edini pravi generatorji človekovega
delovanja. Tako pravi:
»Odkrili smo, da hormoni tako močno vplivajo na možgane žensk, da v resnici ustvarjajo
njihovo resničnost. Oblikujejo vrednote in želje žensk ter jim iz dneva v dan sporočajo, kaj je
pomembno. Ženske njihovo navzočnost čutijo v vseh življenjskih obdobjih od rojstva naprej.
Vsako hormonsko obdobje – deklištvo, adolescenca, leta zmenkov, materinstvo in menopavza
– je kot kemijsko gnojilo za različne nevrološke povezave, ki so odgovorne za nove misli,
čustva in interese. Ker se nihanja začnejo že pri treh mesecih starosti in trajajo vse do obdobja
menopavze, ženska nevrološka resničnost ni tako stalna kot moška. Moška resničnost je kot
gora, ki jo skozi tisočletja komaj opazno spodkopljejo ledeniki, vreme in globoki tektonski
premiki v zemlji, ženska resničnost pa je bolj podobna vremenu, ker se nenehno spreminja in
jo je težko napovedovati.« (Brizdendine, 2007: 23)
31
Ta odstavek povzema večino sodobnih stereotipov o ženskah in moških iz t.i. zahodnih kultur.
Ženska je reprezentirana kot tista, ki je nestalna, muhasta (kot vreme), in nepredvidljiva,
moški pa je njeno nasprotje – trden (kot gora), zanesljiv in skorajda večen v svoji
nespremenljivosti. Tovrstne stereotipne metafore pa so mlajše kot bi morda predvidevali.
Nekateri raziskovalci spola so namreč pokazali, da je spolna razlika v smislu antagonističnega
nasprotja, kot jo poznamo danes, plod znanstvene misli 18. stoletja. Študija Thomasa
Laquerja »Making sex: body and gender from the Greeks to Freud« (1992) dokazuje, da je
bila vse od antike do poznega 18. stoletja splošno priznana ideja, da sta si žensko in moško
telo strukturno podobna, le da so moške genitalije locirane zunaj telesa, ženske pa v njem. To
dokazujejo tudi številne risbe sekundarnih spolnih organov, ki prikazujejo to strukturno
podobnost (glej sliki 3 in 4).
Slika 3: Na levi so penisu podobni ženski organi, na desni pa maternica in vagina v prerezu, avtor slik je Georg Bartisch (Kunstbuche, 1575)
Vir: Making sex: body and gender from the Greeks to Freud, Laqueur T., 1992, 88
32
Slika 4: Levo – vagina upodobljena kot penis, avtor: Vesalius (Fabrica); Desno – Vagina in uterus,
Avtor: Vidus Vidius (De anatome corporis humani, 1611)
Vir: Making sex: body and gender from the Greeks to Freud, Laqueur T., 1992, 82
Ženska je bila skladno s tem razumljena kot pomanjšana verzija moškega. Čeprav se je
razumevanje anatomije skozi čas spreminjalo, so medicinski znanstveniki vse od antike do 17.
stoletja verjeli, da so ženski interni spolni organi analogni moškim eksternim. Imena za dele
ženskih spolnih organov, kot jih poznamo danes, še niso obstajala, ženski spolni organi so bili
poimenovani v referenci na moške. Tako jajčniki, npr. še niso imeli posebnega imena, ampak
so jih opisovali kot ženske testise, imen kot so vagina in klitoris pa še niso poznali (Laqueur,
1992: 5, 96). Poudarjanje podobnosti in reprezentiranje ženskega telesa kot le gradacije
osnovnega moškega tipa, je po mnenju Laqueurja tesno povezano s patriarhalno logiko, ki
odseva vrednote pretežno moškega javnega sveta, v katerem je moški merilo vseh stvari in
ženska kot ontološko distinktivna kategorija ne obstaja (Laqueur, 1992: 62). Model
razumevanja spola kot enotnega torej še zdaleč ni pomenil večje enakopravnosti med moškim
in žensko, temveč le odsotnost razlike in pravzaprav zanikanje obstoja neenakosti.
Biološki spol, kot ga poznamo danes, je bil odkrit nekje v 18. stoletju, piše Laqueur.
Organi, ki jih prej niso razločevali (npr. jajčniki in moda), so postali tudi lingvistično
prepoznani kot različni, tisti, ki prej niso imeli imena (npr. vagina, sicer latinska beseda za
nožnico za meč), pa so ime dobili (Laqueur, 1992: 149). Londa Schiebinger (1989) poroča, da
se je iskanje razlike začelo z anatomskim preučevanjem razlik okostij. Medtem ko slike
skeletov iz 16. stoletja reprezentirajo isto obliko človeškega okostja tako za žensko kot za
33
moškega, so anatomi v 18. stoletju že začeli risati spolno diferencirane skelete – ženski so
imeli širše kolke, manjše lobanje in bolj stisnjena rebra (Schiebinger, v: Roberts, 2002: 9). V
19. stoletju se je seksualizacija razširila na vse možne dele telesa – kosti, ožilje, celice, dlake
in možgane37 (Schiebinger, v: Oudshoorn, 1994: 7). Medicinski diskurz se je tako odločilno
premaknil od iskanja podobnosti k iskanju razlik. Ženska in moška telesa so tako postala
koncipirana kot nasprotna telesa z neprimerljivo različnimi organi, funkcijami in občutki
(Laquer, v: Oudshoorn, 1994: 7).
V 19. stoletju se je iskanje razlik nadaljevalo v obliki vede, imenovane kraniologija, ki
je z merjenjem prostornine človeških lobanj obupno38 poskušala dokazati inferiornost žensk
in Neevropejcev. V splošni teoriji biološkega determinizma so namreč »manjvredne« skupine
medsebojno zamenljive, pravi Stephen Jay Gould (2000: 128). Vprašanje biološke spolne
razlike tako tesno sovpada tudi z vprašanji t.i. rasnih razlik. Nancy Leys Stepan meni, da je
fokus 19. stoletja na iskanje spolne razlike pravzaprav omogočila ta analogija med spolno in
»rasno« razliko, po kateri so iskali pomanjkljivosti tako pri evropskih ženskah kot pri ne-
evropskih ljudeh obeh spolov (Stepan, v: Roberts, 2002: 10), da bi dokazali večvrednost
evropskega moškega nad moškimi, ki so veljali za Neevropejce, pač pa tudi njegovo
superiornost nad ženskami. Ta razlaga tudi pojasnjuje izvor tako obsežne spremembe v
razumevanju spola. Vprašanja spolne razlike v 19. stoletju so bila tudi del novega
osredotočenja na spolnost, telo ter na razvoj in uporabo znanstvenih modelov normalnosti in
zdravja. Pojav endokrinologije je po mnenju Celie Roberts prav tako del tega razvoja
(Roberts, 2002: 10).
2.4.4. Paradigma spolnega antagonizma in njen vpliv na oblikovanje imen za spolne hormone
Vrnimo se zdaj ponovno k vprašanju hormonov in človekovega vedenja in si oglejmo
vpliv paradigme spolnega antagonizma na oblikovanje imen za spolne hormone. Tudi ta
namreč odsevajo stereotipno in pristransko razumevanje tipičnega vedenja, ki naj bi bilo
značilno za bodisi za »ženski«, bodisi za »moški« spol. Spolne hormone biomedicinska
37 Le oči – kaže – nimajo spola (Honegger, v: Oudshoorn, 1994: 7). 38 Obupno zato, kot je pokazal Stephen J. Gould (2000), ker se je tovrstno dokazovanje izkazalo kot niz napačnih sklepanj, pristranskih meritev in laži. Za podrobnejšo razlago glej: Stephen Jay Gould – Za-mera človeka, 2000, Založba Krtina Ljubljana
34
znanost deli na tri večje skupine – estrogene39 (med njimi: estradiol estriol, estron),
progestagene ali progestine (progesteron, pregnandiol) in adrogene (testosteron,
androstendion, androstandiol) (Meden Vrtovec, 1987: 259—260).
Različni slovarski viri pokažejo, da že ime40 samo pove, so androgeni identificirani
kot moški spolni hormoni. Predpona andro- namreč prihaja iz grške besede aner, ki pomeni
mož, moški, pa tudi ime (povezava med moškim in imenom očitno ni naključna). Ime
testosteron je podobno enostavno sestavljeno iz predpone testos-, ki prihaja iz besede testis, ki
pomeni moška spolna žleza, in končnice -steron, ki označuje tip kemične substance. Louann
Brizendine ga v svojem narativnem slogu opiše, v skladu s svojimi stereotipnimi predstavami
o t.i. tipičnem moškemu, kot »hitrega, nepopustljivega, zbranega, neobrzdanega moškega,
prepričljivega zapeljivca, agresivnega, brezčutnega, ki nima časa za ljubkovanje« (Brizendine,
2007: 15). Nanizani pridevniki seveda zgoščeno povzemajo stereotipne mačistične lastnosti in
predstave in kemični substanci zelo nepremišljeno podeljujejo človeške lastnosti.
Imena za ženske spolne hormone (estrogeni in progestini) pa imajo, kot bomo videli,
veliko bolj pomenljivo etimologijo. Ime estrogen je skovano iz korena latinske besede estrus,
ki prihaja iz grške besede oistros, ki pomeni brencelj, pa tudi nemirnost, divjost, in končnice -
gen ki prihaja iz grške besede gennan in pomeni proizvajati, povzročiti. Beseda estrus (ali
oestrus) se od sredine 19. stoletja v angleščini uporablja v smislu »divje strasti«, od konca 19.
stoletja pa je prevzela pomen »spolne razdraženosti živalske samice« oz. »obdobja živalskega
gonjenja ali parjenja«. Ti pomeni naj bi bili povezani z dejstvom, pišeta Tarín in Gómez-
Piquer, da brenclji (obadi) s svojim brenčanjem okrog goveda te živali razdražijo in pri njih
povzročajo divje in hiperaktivno vedenje, podobno tistemu, ki ga kažejo samice med
obdobjem parjenja. Termin estrus je bil skovan tudi za označevanje ovulacijskega ciklusa
(estrusni ciklus), in za poimenovanje posebne stopnje v tem ciklusu, ko nastopi ovulacija
(faza estrusa). Estrusna faza v ciklusu je namreč tista faza, ko nastopi vedenjski estrus, saj
večina samic sesalcev le v tistem obdobju samcem dovoli spolno združitev (Tarín in Gómez-
Piquer, 2002: 2243).
Termin estrogen je bil, kot je videti, najprej skovan v povezavi s poskusi, ki so jih
fiziologi delali na živalih in opazovanjem njihovega vedênja; delovanje estrogenov pa je v
bioloških teorijah vedno tesno povezano s seksualnim vedênjem. Estrogen tako tudi
dobesedno pomeni – »delati estrus«, »delati seksualno razdraženost«. 39 Estrogeni je ime za družino strukturno podobnih molekul. Njihove morebitno različne biološke vloge še vedno niso jasno znane (Fausto-Sterling, 1985: 115). 40 Viri za izvor poimenovanja hormonov so spletni slovarji Your dictionary (http://www.yourdictionary.com), Etymonline (http://www.etymonline.com) in Merriam Webster (http://www.merriam-webster.com).
35
Dandanes nekateri še vedno skušajo odgovoriti na – kakor to sami imenujejo –
»kontroverzno« vprašanje, ali imajo tudi ženske – podobno kot večina samic sesalcev41 – v
menstrualnem ciklusu »skrito« obdobje estrusa, z drugimi besedami, ali so tudi ženske v
določenem obdobju ciklusa (domnevno v povezavi z spremenjenim nivojem estrogenov) bolj
dovzetne za spolne odnose42. Tako se biomedicinska raziskovalca Juan J. Tarín in Vanessa
Gómez-Piquer v iskanju odgovora namenita opisati vzorec spolnega vedenja pri ženskah, pri
čemer se osredotočita na preučevanje ženskih vizualnih in vohalnih percepcij ter navajata, da
naj bi študije kazale, da ženske na sredini ciklusa izražajo povečano spolno motivacijo. Dokaz
za to vidita v tem, da naj bi ženskam v obdobju ovulacije neprijetni vonj substance
androstenona43 manj smrdel [sic!] in naj bi kazale večjo všečnost do »vonja in oblik
maskuliniziranih, fizično privlačnih in simetričnih moških« (Tarín in Gómez-Piquer, 2002:
2243). Kakšni naj bi »maskulinizirani in fizično privlačni« moški bili, raziskovalcema – razen
tega, da zapišeta, da so simetričnih oblik – ne pride na misel razložiti, ob tem pa pozabljata
tudi na dejstvo, da sta ti dve »vrlini« odvisni od niza povsem osebnih preferenc
posameznice/ka, kulturnih norm, vrednot in (vsaj še) zgodovinskega konteksta. Želja, da bi
človeško vedenje pojasnili z biološkimi vzroki, ostaja neizmerna in z zatisnjenimi očmi za
stvarnost še naprej rine v eksperimentiranje in teoretiziranje predpostavkah t.i. zdravega
razuma, ki so seveda napačne ali vsaj pomanjkljive.
Etimologijo termina estrogen je mogoče razumeti tudi kot odraz odnosa, ki ga moški
vedež (ne le tisti, ki JE ime, temveč tudi tisti, ki poimenuje) zavzema do ženske in njenega
telesa kot nečesa neobvladljivega, nemirnega, muhastega, animaličnega – kakršen naj bi bil
brencelj. Ime očitno namiguje tudi na domnevno tipično žensko vedenje – neobvladljivo in
muhasto, pa strastno in za razplod namenjeno. Podobne, z maskulino dominacijo44
informirane konotacije reproducira tudi Louann Brizendine, ki gre v svoji poljudnem in
stripovskem slogu tako daleč, da estrogen krsti za »močno kraljico, ki ima vse pod nadzorom, 41 Izjemo po splošnem mnenju zoologov predstavljajo le t.i. opice Starega sveta, hominoidne opice in človek. Opice Starega sveta so iz družine t.i. Cercopithecidae, in naj bi izvorno živele v Afriki in Aziji. Hominoidne opice so iz družine opic, ki so najbolj podobne človeku (Vir: Spletna enciklopedija Wikipedia –http://en.wikipedia.org/wiki/). Poskus biologov, da bi v menstrualnem ciklusu ženske našli skrito estrusno fazo torej lahko razumemo tudi kot poskus, da bi ženske še bolj potisnili v animalično sfero. 42 V ljudskem jeziku bi temu najbrž rekli »bolj potrebne«. 43 Androstenon je steroidna substanca, ki je prisotna tako v ženskem kot moškem znoju in urinu in jo uvrščajo med t.i. feromone, snovi, ki naj bi med pripadniki iste vrste sporočale določene informacije in sprožale določene vedenjske vzorce v povezavi s spolnim vedenjem. Androstenon je v velikih količinah prisoten v slini prašičev in ga prašičerejci uporabljajo pri umetnem osemenjevanju svinj, saj naj bi v času estrusa pri samici povzročal tipično spolno držo pripravljenosti na parjenje (tako rejci vedo, kdaj naj uspešno osemenijo žival). Študije, ki bi potrjevale, da bi feromoni kakorkoli podobno učinkovali na ljudi, niso znane, okoli 30 odstotkov ljudi pa naj ne bi imelo sposobnosti vonjanja te substance (Vir: Spletna enciklopedija Wikipedia – http://en.wikipedia.org/wiki). 44 Za podrobnejši uvid v problematiko moške dominacije glej: Pierre Bourdieu (2002): La domination masculine, Pao, Editions du Seuil, Normandie Roto Impression.
36
je neobrzdana, včasih strogo poslovna, včasih agresivna zapeljivka« (Brizendine, 2007: 15), v
čemer ponovno lahko prepoznamo niz človeških lastnosti, poosebljenih v organski kemijski
spojini.
Imena tretje skupine spolnih hormonov – progestin, progestagen in progesteron pa
imajo preprostejši izvor. Izvirajo namreč iz korena latinske besede progerere, ki pomeni
roditi, označujejo pa hormon, ki ga izločata rumeno telesce in placenta in je direktno povezan
predvsem s sposobnostjo zanositve in nosečnostjo. Brizendine ga imenuje za »močno sestro
estrogena, ki se pojavi včasih kot nevihtni oblak, ki učinke estrogena obrne na glavo, spet
drugič pa deluje kot blažilo«. Tudi ta opis pa, kot je videti, reproducira lastnost
nepredvidljivosti, ki ga medicinski diskurz nenehno podeljuje ženski in njenemu telesu. Kot
bomo videli kasneje, so z biološko determiniranostjo »ženskosti« v medicinskem diskurzu še
posebej povezani prav estrogeni, katerih izločanje v jajčnikih se v obdobju menopavze
bistveno zniža45.
V nadaljevanju si bomo ogledali na kakšen način se je vednost o spolnih hormonih
začela in kako se razvijala konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja ter kdo so bili
najvidnejši akterji, ki so jo pomagali ustvarjati.
2.5. Arheologija razvoja vednosti o hormonih in spolnih žlezah konec 19. in v začetku 20. stoletja46
2.5.1. Gonade kot sedež spola
Ključni akter za vpeljavo ideje gonade kot sedeža spola je francoski fiziolog Charles-
Edouard Brown-Séquard, ki je leta 1889 poročal o samozdravljenju z injiciranjem pripravka iz
zdrobljenih gonad morskih prašičkov in psov, da bi revitaliziral svoj spolni gon, življenjsko
moč in duševno bistrino47. Brown-Séquard je domneval, da testis proizvaja izloček, ki nadzira
razvoj moškega organizma, ta notranja izločanja pa bi lahko odkrili tako, da bi ekstrakte
uporabili za zdravljenje različnih bolezni. Njegova teorija je spodbudila razvoj t.i.
45 Čeprav ne popolnoma, poleg tega jajčniki tudi niso edini vir estrogenov, le-ti v manjših količinah in še posebej v primeru odpovedi funkcije jajčnikov, nastajajo tudi v nadledvični žlezi (Božović, 1974: 107). 46 V nadaljevanju tega poglavja bomo povzemala predvsem po knjigi Nelly Oudshoorn, Beyond the Natural Body – an Archeology of Sex Hormones (1994). 47 Brown-Séquard je o rezultatih svojih poskusov na sebi poročal svojim kolegom iz pariškega Biološkega društva (Sociéte de Biologie) in obenem pripovedoval tudi o zdravljenju neke pariške babice, ki je bolnicam dajala filtriran sok iz jajčnikov morskega prašička kot zdravilo zoper histerijo, različna maternična vnetja in starostno demenco (Oudshoorn, 1994: 18).
37
organoterapije – uporabe živalskih ekstraktov kot terapevtskih substanc (Oudshoorn, 1994:
18; Roberts, 2003: 197).
Predznanstvena ideja jajčnika kot sedeža »ženskosti« se je v moderno znanost
inkorporirala preko sprememb v zdravstveni praksi. K temu, ugotavlja Oudshoorn, je
pomembno prispevala institucija ginekološke klinike kot osrednjega centra za preučevanje
ženskega telesa in ženske reproduktivnosti48. V sredini 19. stoletja se je pozornost iz
maternice postopoma preusmerila v jajčnike, ki so prevzeli vlogo sedeža »ženskosti«;
preučevanje tega organa pa naj bi vodilo k razumevanju ženske kot celote, vključno z vsemi
njenimi boleznimi. V začetku vloge jajčnikov še niso opisovali v smislu kemičnih substanc,
temveč v tedaj veljavnih terminih regulacije s strani živčnega sistema. Prav ginekologi so bili
prvi, ki so sprejeli idejo, da jajčniki izločajo kemične substance, ki regulirajo razvoj ženskega
telesa, torej prvi, ki so prepoznali relevantnost Brown-Sequardove teorije notranjega izločanja
ženskih spolnih žlez. Zaradi pogoste prakse odstranjevanja jajčnikov49 so v 19. stoletju
namreč že zelo dobro poznali spremembe telesa, ki so bile posledica odstranitve teh žlez.
Posebej jih je privlačila ideja spolnih hormonov zaradi obetov boljšega razumevanja in
posledično boljšega nadzora nad boleznimi njihovih ženskih pacientk, ki so jih največkrat
povezovali z jajčniki, kot so npr. motnje v menstruacijskem ciklusu in razne bolezni, ki so v
medicinski literaturi opisane kot živčne bolezni. Poleg tega so s povezavo teh bolezni s
spolnimi hormoni ženske težave ostale v domeni ginekologov (Oudshoorn, 1994:19).
2.5.2. Spolna endokrinologija
Preučevanje spolnih hormonov se je v prvem desetletju 20. stoletja razvilo v
pomembno polje raziskav pod imenom spolna endokrinologija. Koncept spolnih hormonov
kot agensov »moškosti« in »ženskosti« je funkcioniral kot paradigma, ki je prej razdrobljeno
preučevanje združila okrog splošno sprejete teorije, da je spolna žleza sedež biološkega spola.
V preučevanje so se kmalu vključili tudi fiziologi in kasneje, v dvajsetih letih 20. stoletja, še
biokemiki ter naposled tudi farmacevtska industrija. Nelly Oudshoorn je v svoji analizi
identificirala tri pomembnejše veje preučevalcev hormonov s specifičnimi interesi: prvič,
laboratorijske znanstvenike, drugič, zdravnike, med njimi predvsem ginekologe (tudi zato je 48 Ob tem je treba opozoriti, da tudi danes ne obstaja nobena posebna institucija, ki bi primerljivo ginekološki kliniki preučevala moško telo in moške bolezni. 49 Od sedemdesetih let 18. stoletja naprej je bila v Angliji, Nemčiji in ZDA ovariektomija rutinski poseg za zdravljenje menstrualnih težav ali nevroz, katerih vzrok so pripisovali jajčnikom (Oudshoorn, 1990: 9, 28).
38
področje preučevanja androgenov ostalo dolgo zapostavljeno; Oudshoorn pojasnjuje, da naj bi
bil razlog za to predvsem v težji dostopnosti do raziskovalnih materialov50) in tretjič,
farmacevtsko industrijo (Oudshoorn, 1990; 1994).
Ginekologe so spolne žleze zanimale iz že omenjenih razlogov, fiziologi pa so se po
začetnem obotavljanju (tudi zaradi povezanosti spolnih žlez s človeško seksualnostjo in
reprodukcijo, področjem, ki je prej znotraj biomedicinskega preučevanja veljalo za tabu)
začeli zanje zanimati, ker so ponujale (skupaj s konceptom hormonov) nov model za
razumevanja fiziologije telesa. Za razliko od ginekologov, katerih interes se je omejeval na
nadzor nad različnimi »ženskimi« boleznimi, so imeli fiziologi širši interes za preučevanje
vloge jajčnikov in testisov pri razvoju telesa. Tako so s pomočjo kastracij in transplantacij pri
živalih pričeli iskati kemične substance v spolnih žlezah (Oudshoorn, 1994: 20).
Sprejetje hormonske teorije v biološki znanosti je sovpadalo tudi z debato o spolnem
razvoju organizmov, poroča Oudshoorn. V drugem desetletju 20. stoletja je bila tema
kontroverzna, predvsem med spolnimi endokrinologi in genetiki. Prvi so domnevali, da
spolne karakteristike določajo okoljski in fiziološki pogoji med razvojem zarodka. Frank
Lillie je leta 1916 ponudil razlago, da spol zarodka določajo tako spolni hormoni kot spolni
kromosomi (preučeval je primere medspolnikov pri govedu – freemartine, t.i. »jalove
krave51«). Ta razlaga je endokrinologom in genetikom ponudila orodje za razmejitev polja
preučevanja na podlagi konceptov spolne determiniranosti in spolne diferenciranosti. Genetiki
so se osredotočili na študijo spolne determiniranosti, ki jo je Lillie definiral kot »osnovo
notranjih pogojev, ki vodijo k razvoju niza enih ali drugih spolnih karakteristik«, spolni
endokrinologi pa so svoje raziskave omejili na preučevanje spolne diferenciacije, definirane
kot »razvoj spolnih karakteristik v toku posameznikove življenjske zgodovine«.52 V zgodnjih
desetletjih 20. stoletja je tako spolni razvoj postal definiran kot rezultat dveh procesov –
spolne determiniranosti (regulirane z genetskimi faktorji) in spolne diferenciacije (pod
vplivom spolnih hormonov) (Oudshoorn, 1994: 21—22). 50 Estrogene so omenjene tri skupine raziskovalcev v začetku pridobivale predvsem iz odstranjenih jajčnikov (ovariektomija je bila pogosta praksa, izvajali pa so jo na ginekoloških klinikah), kasneje pa tudi iz živalskih žlez (predvsem iz žlez goveda, saj so do materiala tako zlahka dostopali v klavnicah), urina nosečih žensk (te so po navodilih njihovih ginekologov sistematično zbirale svoj urin in ga nosile v klinike) in brejih kobil (pri tem se je farmacevtska industrija povezala s konjerejci, ki so urin svojih kobil prodajali po ceni, ki je bila podobna ceni mleka, tovrstni urin naj bi bil najbogatejši »naravni« vir estrogenov). Iskanje raziskovalnega materiala za pridobivanje androgenov je bilo bistveno težje, meni Oudshoorn, klinike za moške niso obstajale, pa tudi sistematično zbiranje moškega urina ni bilo enostavno (živalski urin naj namreč ne bi vseboval dovolj androgenov, zato tudi ni bil dober vir), testisi pa so bili nedostopni. Pomembnejše raziskave o androgenih so stekle šele po tem, ko so znanstveniki sintetizirali testosteron (Oudshoorn, 1990; 1994) 51 Prevedeni izraz v Angleško-slovenskem slovarju je več kot pomenljiv. 52 V prvem primeru gre za kromosomsko določenost spola, v drugem pa za mehanizme spolne diferenciacije, ki jih sprožajo spolni hormoni (Oudshoorn, 1994: 21).
39
2.5.3. Kemijska ekstrakcija žlez
V dvajsetih letih 20. stoletja so se v raziskave vključili še biokemiki. Kirurški pristop
iz začetka stoletja je zamenjala kemijska ekstrakcija žlez. Ta vstop kemijske tehnologije je bil
nekoliko pozen, predvsem zaradi tehničnih težav. Biokemiki so bili v začetku 20. stoletja
zaposleni s preučevanjem proteinov in niso imeli ne interesa, ne pogojev, da bi vstopili v
polje preučevanja hormonov. V dvajsetih letih se je s pojavom lipidne kemije situacija
spremenila, saj so bili spolni hormoni takrat klasificirani kot steroidi, razred substanc, ki jih je
mogoče izločiti s pomočjo enakih topil kot lipide, kar je ponudilo orodje za vstop na področje
raziskav spolnih hormonov (Long Hall, v: Oudshoorn, 1994: 22). Poleg naštetih (kliničnih
zdravnikov in laboratorijskih znanstvenikov) je področje endokrinologije kmalu privabilo tudi
tretjo skupino – farmacevtsko industrijo. Proizvodnja izvlečkov iz spolnih žlez je namreč
obetala novo proizvodno linijo. Farmacevtske družbe so pričele s proizvodnjo pripravkov iz
jajčnikov in testisov, ne brez uspeha. Oglasne strani medicinskih revij so v tistem obdobju
glasno priporočale predpisovanje teh preparatov pod raznoraznimi imeni; veliko
raziskovalcev je delalo v tesnem sodelovanju s farmacevtskimi podjetji (Oudshoorn, 1994:
22).
2.5.4. Koncept spolnih hormonov kot kemijskih glasnikov »moškosti« in »ženskosti«
Do leta 1910 se je predznanstvena ideja gonad kot agensov spolne razlike spremenila
v koncept spolnih hormonov kot kemijskih glasnikov »moškosti« in »ženskosti«, ugotavlja
Oudshoorn. Spolni endokrinologi so se osredotočili na izločanje spolnih žlez in ne več na
same žleze, znanstvena koncepcija spola pa je še naprej ostala zelo tesno povezana s splošnim
zdravorazumskim mnenjem o »ženskosti« in »moškosti«. V zgodnjem obdobju spolne
endokrinologije je bil koncept spolnih hormonov jasen in preprost – obstajala sta le dva
hormona, po en na spol. V obdobju med leti 1905 in 1920 so jih znanstveniki definirali kot
ekskluzivno specifične za biološki spol po izvoru in funkciji. S to koncepcijo so spolni
endokrinologi potrjevali mnenje, da je spol striktno dualističen koncept – to je bilo v sozvočju
tako s starimi predznanstvenimi idejami, kot s takratnimi kulturnimi pomeni »moškosti« in
»ženskosti« (Oudshoorn, 1994: 22—23). Dominantna kulturna ideja spola je bila določena z
»doktrino dveh spolov« – konceptom, ki se je razvil v viktorijanski dobi in ostal prevladujoč
40
še v začetku 20. stoletja. Skladno s to doktrino so bile aktivnosti ženske v čim več ozirih
nasprotne moškim. Žensko in moško sta bili dve nasprotni kategoriji (ne pa dve neodvisni in
komplementarni dimenziji) (Lewin, v: Oudshoorn: 1994: 23). Ta ideja je bila še okrepljena s
strani endokrinologov, ki so zagovarjali spolni antagonizem53. Dunajski ginekolog Steinach je
to koncepcijo apliciral na področje spolnih hormonov in trdil, da ženske in moške gonade
izločajo nasprotne, antagonistične hormone. Za starejše raziskovalce, npr. Brown-Sequarda, je
bila funkcija spolnih hormonov zgolj skladna s spolnimi karakteristikami, nova koncepcija pa
je okrepila antagonizem – estrogeni zdaj niso bili le skladni z ženskimi karakteristikami,
temveč naj bi tudi zatirali nasprotne, torej »moške« spolne značilnosti (in obratno)
(Oudshoorn, 1994: 23—24).
2.5.5. Heteroseksualni hormoni
V dvajsetih letih 20. stoletja je dunajski ginekolog Fellner »presenetljivo« odkril, da
izvlečki testisov pri zajkljah povzročajo podobne učinke kot tisti iz jajčnikov, kar je kazalo na
prisotnost estrogena v testisih. Kar nekaj let je preteklo, preden je to odkritje zares povzročilo
reakcijo med znanstveniki. Povzročilo je namreč nemalo težav in zmedlo poskuse opisovanja
ženskega in moškega spola kot popolnoma nasprotnih entitet. S težavo so se spopadli novinci
v polju endokrinologije – biokemiki. Analize novega vira spolnih hormonov – urina – so
pokazale, da so v njem (prav kakor v testisih) prisotni tako estrogeni koz androgeni54.
Zanimivo je, ugotavlja Nelly Oudshoorn, da so ta odkritja v začetku poimenovali za
paradoksna in se spraševali o t.i. normalnosti vzorcev oz. ob tem še posebej poudarjali, da so
uporabljali vzorce »zdravih, normalnih moških« (Laqueur idr., v: Oudshoorn, 1994: 25).
Poskusi, da bi te rezultate povezali s homoseksualnostjo in tako razložili tovrstne »anomalije«
so se namreč izkazali za neuspešne. Ta odkritja so znanstvenike postopoma prisilila, da so se
odmaknili od predznanstvene ideje o sedežu »moškosti« in »ženskosti« v pripadajočih spolnih
žlezah ter povzročila svojevrsten prelom z več stoletij staro dualistično kulturno idejo
»moškosti« in »ženskosti«. Soočeni s tako nepričakovanimi dejstvi so tako preučevalci
53 Med njimi je bil denimo britanski fiziolog Walter Heape, ki je zagovarjal idejo, da je ženska biološka usoda nasprotna moški. Zavrnil je feministične zahteve za enake pravice žensk in moških z argumentom, da biologija omejuje žensko usodo na vlogo matere. Evolucijski biolog J. Arthur Thomson je ob tem poudaril, da je koristnost ženske odvisna od njene različnosti od moškega. S tem so seveda moški znanstveniki dokazovali, da družbena vloga ženske temelji v biologiji in je nasprotna vlogi moškega (Oudshoorn, 1994: 23). 54 Urin in testisi žrebcev so se izkazali za najbolj bogat vir estrogenov, kasneje so potrdili prisotnost estrogenov tudi v moškem urinu (Oudshoorn, 1994).
41
hormonov začeli iskati kako verjetno teorijo, ki bi razložila izvor in identiteto teh
heteroseksualnih hormonov55 (Oudshoorn, 1994: 24—26). Tako so v tridesetih letih, da bi
ubranili dualistično koncepcijo spola, predlagali kar nekaj teorij, ki so skušale razložiti ta
pojav. Robert Frank je menil, da estrogenov ne proizvaja moško telo, temveč jih moški dobi
preko hrane. To domnevo so drugi sicer kritizirali kot neverjetno, vendar je ostala priljubljena
(opravljali so celo poskuse, pri katerih so moške dali na dieto brez estrogenov, kar naj bi
posledično povzročilo padec nivoja teh hormonov v urinu) (Frank, 1929; Allen idr., 1939, v:
Oudshoorn, 1994: 27). Britanski znanstveniki so se zadeve lotili drugače in so poskušali
pokazati, da so moški organizmi sicer sposobni proizvajanja estrogenov, vendar naj bi jih
proizvajala nadledvična žleza. Ta razlaga se je še vedno skladala s teorijo spolne dvojnosti
(spolne žleze po njej še vedno izločajo zgolj »spolno pripadajoče« spolne hormone!)
(Oudshoorn, 1994: 27).
2.5.6. Poskusi sprememb koncepta spolnih hormonov
Prvi, ki je prelomil z dualističnim konceptom, je bil leta 1934 Zondek. Njegova teorija
žleze je namreč predpostavila, da je prisotnost estrogenov pri moških organizmih posledica
pretvorbe androgenov v estrogene. To idejo so zagovarjali predvsem biokemiki (tudi zaradi
izredne podobnosti molekularne sestave obeh vrst hormonov, ki je kazala na tesen
medrelacijski odnos med njimi) in tako uspeli doseči splošno sprejetje ideje, da žleze
proizvajajo oba tipa hormonov. Po letu 1937 so spolne in nadlevične žleze pričele veljati za
sedeže proizvodnje tako estrogenov kot androgenov. To je povzročilo tudi spremenjeno
konceptualizacijo spola, ki pa je bila še vedno utemeljena na kemijskih substancah in
pripisovanju spolnih značilnosti:
1) Kategoriji moškega in ženske nista bili več razumljeni kot med seboj izključujoči si. Od tu
naprej je postalo jasno, da organizmi proizvajajo tako estrogene kot androgene, kar je
pomenilo, da sta se kategoriji »moškega« in »ženskega« prvič pričeli kombinirati v enem
spolu.
2) Biokemiki so spolne hormone definirali kot zelo sorodne kemične zmesi, ki se med seboj
razlikujejo le v eni hidroksi (OH) skupini56 – tudi ta ugotovitev je prelomila z dualističnim
55 Tako so poimenovali estrogene, prisotne v moških organizmih, in androgene, prisotne v ženskih. 56 Po kemijski razlagi to pomeni, da so si molekule estrogenov in androgenov izredno podobne; razlikovale naj bi se le v različnem številu OH skupin.
42
konceptom »ženskega« in »moškega« kot dveh med seboj izključujočih se kategorij
(Oudshoorn, 1994: 28—29).
Spremembe v koncepciji spolnih hormonov so vplivale tudi na njihovo poimenovanje.
V tridesetih letih 20. stoletja je veliko znanstvenikov izražalo nezadovoljstvo nad
terminologijo in klasifikacijo spolnih hormonov. V teh debati je pomembno vlogo igrala
Amsterdamska šola57 s kritiko uporabe imena »moški« in »ženski« spolni hormoni.
Pripadniki te šole so izrazili dvom, da je mogoče te substance sploh klasificirati kot spolne
hormone, saj jih je mogoče najti pri organizmih obeh spolov, obenem pa so njihove funkcije
veliko bolj raznovrstne. Laqueurova skupina je zato predlagala, da bi te substance pravilneje
klasificirali kot katalizatorje, kar bi bolje povzelo te njihove raznovrstne funkcije. S kemijske
perspektive so predlagali, da bi popolnoma opustili koncept spolnega hormona. Temu so
mnogi iz vrst biologov nasprotovali in se zavzemali za ohranitev starega koncepta, ki
implicira nadzor nad spolnimi značilnostmi. Iz te debate je mogoče videti, ugotavlja Nelly
Oudshoorn, kako je poklicno ozadje določene discipline vplivalo na oblikovanje različnih
koncepcij spolnih hormonov. Koncept biokemikov je bistveno različen od koncepta biologov;
prvi jih vidijo kot kemične substance, katalizatorje, spolno nespecifične po izvoru in funkciji,
ki v organizmu izvajajo raznovrstne aktivnosti; drugi pa jih razumejo kot spolno specifične
dejavnike, ki nadzirajo spolne karakteristike. Sodobni koncept spolnih hormonov je
kompromis med tema dvema razumevanjema. V tridesetih letih 20. stoletja lahko zasledimo
pogosto rabo bolj specializirane tehnične terminologije: substance, ki so jim biologi rekli
»ženski spolni hormoni« so postale znane kot estrin in estrogeni; za »moške hormone« pa so
pričeli uporabljati imena androsteron in testosteron ter androgeni. Ta nova terminologija pa ni
nadomestila starih izrazov »moški« in »ženski spolni hormon«. Kljub temu, da so odkrivali
vedno nove lastnosti teh substanc, sta ta dva izraza vztrajno ostala v uporabi (Oudshoorn,
1994: 35—37).
57 Amsterdamska šola je bila skupina znanstvenikov, zbrana okoli Ernsta Laqueurja v Farmacevtsko-terapevtskem laboratoriju (Pharmaco-Therapeutic Laboratory) Univerze v Amsterdamu.
43
2.6. Spolni hormoni v vsakdanjem govoru
2.6.1. Primeri medijskega diskurza spletnih strani
Mediji pomembno in velikokrat odločilno prispevajo k oblikovanju vsakdanjega
govora in (ne)razumevanja ljudi. Preko medijskih tekstov smo dnevno izpostavljeni številnim
medicinskim, psevdo-medicinskim in medikaliziranim razlagam spola in njegovih atributov,
ki velikokrat vključujejo tudi koncept hormonov. S krajšo analizo besedil, objavljenih na
medijskih internetnih portalih in objav na nekaterih spletnih forumih sem poskušala ugotoviti,
kako se koncept hormonov uporablja v vsakdanjem govoru in kako je reprezentiran v
diskurzu medijev.
Z vpisom besede hormoni v spletni iskalnik Google (http://www.google.si) sem dobila
približno 78.200 zadetkov. Že ta visoka številka pove, da se beseda hormoni očitno zelo na
široko in pogosto uporablja. Za svojo analizo sem pregledala prvih deset strani seznama
zadetkov in iz stotih spletnih naslovov izbrala 20 besedil, ki večinoma izvirajo iz spletnih
verzij običajnih revij in časopisov (npr. Viva, Osebnost, Mladina, Men's Health, Demokracija,
Žurnal24, Smrklja, Mama, Večer), iz spletnih časopisov in informacijskih portalov
(Lifestyle.enaa.com, Zanimivo.si, Siol.net, Student-info.net, Eetaq.si) ali portalov obeh naših
največjih televizij (Rtvslo.si, 24ur.com). Pri izbiranju sem upoštevala predvsem ciljno
publiko, ki jo članki oz. medij sam nagovarja in se osredotočila na članke iz razvedrilnih,
poljudnih, splošno-informativnih in svetovalnih revij, spletnih portalov ali forumov, saj so ti
namenjeni najširšemu občinstvu, ki za njihovo prebiranje ne potrebuje posebnega znanja ali
izobrazbe. Ta kriterij po mojem mnenju zadosti najširšemu razumevanju termina »vsakdanji
govor«.
Odnos oz. stališče, ki ga teh 20 besedil zavzema do koncepta hormona, ni v nobenem
od primerov nevtralen, temveč variira od ekstremno pozitivnega do ekstremno negativnega.
Tako lahko v člankih, ki aludirajo na negativno ali nevarno moč hormonov preberemo
naslednje stavke:
»Hormoni - nevidni vladarji – Utrujeni? Razdražljivi? Napihnjeni? Hormoni lahko
povzročijo pravo opustošenje v našem telesu«.
(http://www.osebnost.si/clanki/preglej.php?id=281)
44
»[Jessici Albi] … nagajajo hormoni, zaradi česar so različni izbruhi vsakdanja stvar.«
(http://www.demokracija.si/index.php?sekcija=clanki&clanek=2335)
»Si velikokrat utrujen/-a, razdražljiv/-a ali imaš občutek napihnjenosti? Za vse to so
lahko krivi hormoni, ki imajo v tvojem telesu pomembno vlogo…«
(http://www.smrklja.si/zdravje/zdravo_zivljenje/7326)
Takšno sklicevanje na hormone v povezavi z razdražljivostjo in jezo postaja očitno vse
popularnejše. Najbrž je tako priljubljeno prav zato, ker daje nekakšno razlago za neprijetna
čustvena in telesna stanja in odgovornost zanje prelaga na kemične substance, nad katerimi
nimamo nadzora, torej tudi odgovornosti ne. Tako lahko v spletnem forumu revije Mama
zasledimo klic na pomoč nosečega dekleta, ki toži:
»Podivjani hormoni – V zadnjih 3T [treh tednih, op.a.] sem ugotovila da imam
probleme z obvladovanjem jeze. Sicer sem zelo mirna in mi stvari ne pridejo tako hitro
do živega. Zdaj pa me razjezi že vsaka malenkost, sploh če se pogovarjam z fantom.«
(http://mama.si/forum/viewtopic.php?t=22422)
Drugi sklop načinov uporabe besede hormoni se nanaša na še nekoliko »usodnejše«
teme. Hormoni so obtoženi kot krivci za težave z zdravjem, vedenjem, plodnostjo in celo za
spolno usmerjenost.
»Za pozno bedenje najstnikov krivi hormoni.«
(http://www.siol.net/svet/znanost_in_okolje/2008/04/za_pozno_bedenje_najstnikov_kr
ivi_hormoni.aspx)
»Estrogen kriv za ženske kapi? Znanstveniki so ugotovili, zakaj ženske pogosteje
umirajo za boleznimi srca. Glavno vlogo pri tem naj bi imel hormon estrogen.«
(http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_men
u=9&c_id=83237)
»Hormoni v govedini poškodujejo spermije moških potomcev«
(http://lifestyle.enaa.com/prikaziCL.asp?ClID=10651)
45
»Hormoni ogrožajo sluh – Ženske, ki so že prešle menopavzo in so na nadomestni
hormonski terapiji, bi lahko imele težave s sluhom«
(http://24ur.com/servisi/vizita/hormoni-ogrozajo-sluh.html)
»Mesojedi homoseksualci – Vegetarijanci imajo manj možnosti, da bi postali
istospolno usmerjeni«
http://www.mladina.si/tednik/200433/clanek/uvo-manipulator--sebastijan_ozmec/
Z izjemo zadnjega članka, ki ironizira izjave nekega, najbrž samooklicanega, praktika in
»svetovalca naravnega zdravja« o tem, da je vzrok homoseksualnosti uživanje
hormoniziranega mesa kastriranih bikov in prašičev, so ostali štirje članki psevdo-povzetki
domnevnih raziskav, katerih avtorji v dveh primerih niti niso navedeni. Skupni imenovalec
navedenih člankov je psevdo-znanstveni diskurz in aludiranje na neslutene in skrite
sposobnosti hormonov, ki naj bi bili krivi za celo serijo nevšečnosti, neprijetnosti in bolezni.
Hormonom je tudi v teh primerih podeljena posebna moč, da delujejo izven našega nadzora in
mimo naše volje.
V člankih, ki se sklicujejo na bolj pozitivne vplive in moči hormonov, lahko
zasledimo naslednje naslove:
»Hormoni v življenju ženske: Čudovita moč hormonov«
(http://www.viva.si/clanek.asp?id=3495)
»Hormoni v življenju ženske: Kontracepcija za vsako žensko«
(http://www.viva.si/clanek.asp?id=3492)
»Uglasite svoje telo s hormoni – Da bi bili ob koncu dneva vitkejši, močnejši in
pametnejši, izkoristite moč hormonov«
(http://www.menshealth.si/zdravje/uglasite_svoje_telo_s_hormoni-10902.aspx)
Ti trije članki opisujejo različne funkcije spolnih hormonov, dva se posvečata ženski in
njenemu biološkemu razvojnemu ciklu oz. reguliranju plodnosti, drugi pa moškemu svetuje,
kako naj si organizira dan, da bo bolje obvladal in izkoristil skrito moč svojih hormonov. Oba
članka, namenjena ženski publiki se – zanimivo – dotikata (zasebnega) seksualnega življenja,
medtem ko tisti, namenjen moškim, svetuje na področju (javne) poslovne kariere. Stara
46
distinkcija med žensko sfero, ki je zasebna in moško, ki je javna, je tu povsem očitna in zelo
živa. Vsi trije članki hormone predstavljajo kot ključne igralce v razvoju in delovanju
človeka, ki jih z velikim trudom lahko celo razumemo in morda nekoliko obvladamo ali
prelisičimo, da delujejo nam v prid, še vedno pa ohranjajo lastnosti skrivnostnosti in
nepredvidljivosti.
Drugi sklop iz zbirke »hormonom prijaznih« člankov se ukvarja predvsem s
poročanjem o domnevnih novo odkritih lastnostih in vplivih hormonov. Tako lahko
preberemo:
»Estrogen vzpodbuja potrebo po dominaciji – Estrogen pri ženskah spodbuja občutke
moči in tekmovalnosti na enak način, kot testosteron to počne pri moških«
(http://www.zurnal24.si/cms/zstil/zdravjefitness/index.html?id=46847)
»Je strah ozdravljiv s hormoni? – Švicarski znanstveniki preizkušajo nove metode
hormonskega zdravljenja fobij, pri katerih zdravljenci pozabijo na strah«
(http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_men
u=9&c_id=104787#1143723842)
»Odkrili hormone za apetit – Znanstveniki so odkrili nov hormon, ki lahko poveča ali
zmanjša človekov apetit. Revolucija na področju hujšanja?«
(http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_men
u=9&c_id=93035)
»Hormon, ki varuje pred rakom dojke – Hormon, ki ga tvori posteljica med
nosečnostjo, bi lahko varoval pred razvojem raka dojke, trdijo ameriški znanstveniki.«
(http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_men
u=1&c_id=74167)
»Ena izmed skrivnosti večne mladosti – V želji po večni mladosti so strokovnjaki
izumili umetno narejen hormon DHEA, ki naj bi nadomestil zmanjšano vrednost
naravnega hormona«
(http://www.zanimivo.si/tag/hormoni)
47
Tudi ti članki hormone predstavljajo kot magične snovi, ki jih sodobni alkimisti –
znanstveniki – odkrivajo za izboljšanje našega življenja in rešitve naših težav. Niti eno od teh
besedil ne navaja avtorjev domnevnih raziskav, niti kraja ali institucije, kjer naj bi se
raziskave izvajale. Ta psevdo-znanstveni novinarski diskurz hormone vseskozi reprezentira
kot skrivnostne substance, njihovo v resnici zelo zapleteno delovanje pa poenostavlja s
pomočjo navajanja navadnih vzročno-posledičnih relacij. Sklepanja se odvijajo nekako tako
kot pri zgoraj omenjenem samooklicanem praktiku in »svetovalcu naravnega zdravja« – če
moški poje preveč »ženskih« hormonov, postane feminiziran in se naposled spremeni v
homoseksualca. Vprašanje pa je, ali je tovrstno sklepanje posledica novinarskega (ali
»svetovalčevega«, sic!) poenostavljanja zapletenih in težko razumljivih podatkov, ali gre pri
tem za reproduciranje izjav in sklepov senzacionalnih odkritij in slave željnih znanstvenikov
samih. Kot dokazujejo konstruktivisti, je vsako odkritje hkrati tudi družbeno dejanje in vsaka
vednost proizvod družbenega, zgodovinskega in interesnega konteksta.
Posebej zanimiva primera vsakdanjega govora o hormonih sta tudi naslednja:
»Zakaj se nam pogosteje zgodi, da se zaljubimo prav poleti? – Hormoni so krivi za
poletne romance«
http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/2006/07/31/2006-07-31_STR-16-16_MX-
01_IZD-01-02-03-04-05-06_PAG-MI-MED-SEB.PDF
»Poletje, izpitno obdobje in hormoni – Mene pa zanima, če še komu v telih toplih
(vročih) dneh, ko imamo ravno največjo gužvo z izpiti na faksu (in bi se blo treba bl
kot ne skos učit), delajo probleme hormoni (oz če še koga kej razganja) in mislte na
seks ko bi moral študirat... a ma še kdo tak problem al sm jaz res edina??«
http://www.student-info.net/index.php/vf/forum/ID/35447/Poletje-izpitno-obdobje-in-
hormoni
Obe objavi seveda namigujeta na povezavo med toplim letnim časom, hormoni, ljubeznijo in
spolno slo. Vendar bralcu članek iz Financ na to temo hitro razblini tovrstne romantične ideje:
»Vloga hormonov pri zaljubljenosti – Spolni hormoni niso ljubezenski hormoni in pri
zaljubljenosti ne igrajo pomembnejše vloge, lahko vplivajo le na spolnost«
http://www.finance.si/40911
48
Nasploh lahko iz osebnih izkušenj navedem, da so tovrstne uporabe termina hormon
predvsem med mladimi zelo popularne. »Divjajo hormoni«, »me mečejo hormoni«,
»razganjajo me hormoni« so izjave, s katerimi se ljudje velikokrat referirajo (predvsem) na
mladostno nekontrolirano seksualno slo. Podobno uporabo lahko zasledimo tudi v izjavi
»testosteron mu gleda iz oči«58, ki se včasih v vsakdanjem govoru uporablja za označevanje
domnevno pohotnih moških. Povezave med spolnimi hormoni in spolnim vedenjem so v teh
primerih popolnoma jasne, obenem pa slednji primer nakazuje, da lahko kemična substanca
funkcionira tudi kot krivec ali opravičilo za promiskuitetno vedenje, v zadnjem primeru
moškega59.
2.6.2. Razumevanje koncepta hormoni pri informatorkah iz terenske raziskave
Večina žensk iz moje terenske raziskave60 je termin hormoni povezovala zgolj s
hormonskim nadomestnim zdravljenjem. Ker so bile, razen ene že v klimakteriju ali so ga že
dale skozi, so o tem največ slišale predvsem od svojih ginekologinj ali ginekologov61,
večinoma pa podrobnosti o delovanju in učinkovanju hormonskega nadomestnega zdravljenja
niso poznale. Na vprašanje, kaj vedo o hormonih, so odgovarjale tako:
»Strokovno vam ne bi nič razlagala. Mislim, kar se tiče prav tistih – o hormonih pa to… V
glavnem, jaz jih nikol nisem jemala, ker jaz namenoma nisem hotla jemat, ne« (Jana, intervju
posnet 24. 4. 2008).
»Ma jaz nekih posebnih, razen teh valov, ki sem jih imela v menopavzi, da bi karkoli vedla o
hormonih, da so mi nagajali tako al drgače, ne. Lahko da so mi, pa se tega nisem niti
zavedala« (Irena, intervju posnet 25. 2. 2008).
»Nič kaj dosti« (Ema, intervju posnet 23. 4. 2008).
Večinoma jih medicinski diskurz o hormonih, razen v zelo blagih obrisih, (še) ni zajel oz. ga
niso ponotranjile. Večina med njimi se tudi ni strinjala s trditvijo, da je estrogen določevalec
»ženskosti«. Nekatere so sicer poznale medicinsko konceptualizacijo klimakterija kot
pomanjkanja hormonov, vse pa so poudarile, da se po menopavzi ne počutijo nič manj
58 Za navedbo tega primera se zahvaljujem mentorici Alenki Janko Spreizer. 59 Podobnega opravičila za žensko promiskuitetno vedenje še nisem zasledila. 60 Etnografijo terenske raziskave podajam v predzadnjem poglavju. 61 Kot bomo še podrobneje spoznali v naslednjem poglavju, je klimakterij v medicinskem diskurzu koncipiran kot pomanjkanje hormonov, zato jih nekateri ginekologi ženskam predpisujejo v obliki hormonske nadomestne terapije. Tudi o tem več v nadaljevanju.
49
»žensko«. Tudi kontracepcije večinoma niso povezovale s hormoni, najbrž zato, ker se o njej
redko govori kot o hormonskem posegu v telo, čeprav ta v resnici to je.
Na sklicevanje na hormone, povezano z vedênjem (tudi seksualnim), sem naletela tudi
pri eni svojih informatork. Dora (57 let) je dobro poznala medicinski diskurz o hormonskih
spremembah v puberteti in menopavzi. Zapisala je:
»v puberteti število hormonov narašča in nekontrolirano preveva telo, v obdobju menopavze
pa se prisotnost hormonov v telesu začne zmanjševati« (Dora, intervju zapisan 15. 11. 2007).
Po njenem mnenju tudi:
»Njihova prisotnost pomeni izgradnjo, reprodukcijo, obnovo. Ko se njihovo število v starosti
zmanjšuje, moramo poskrbeti, da telo kompenzira hormonski primanjkljaj s pravilnim
načinom življenja (Dora, intervju zapisan 15. 11. 2007).
Na hormone v povezavi z vedênjem, pa se je Dora sklicevala, ko je govorila o svojem
razmerju do bivšega (drugega) moža. »Ker nimam več hormonov, nisem več ljubosumna«, je
dejala (Dora, intervju zapisan 15. 11. 2007). To se ji je zdelo zelo pozitivno, saj je svojo
mladost in odnos s prvim možem opisala kot čustveno zelo buren, strast in ljubosumje pa je
tesno povezovala ravno s hormoni.
Kot smo lahko videli, pomeni koncepta hormoni tako v biomedicinskem diskurzu, v
biokemiji, biologiji, kot v medijskih tekstih in vsakdanjem govoru ostajajo kontroverzni in
velikokrat tudi kontradiktorni. Odvisno od konteksta in namena jim različni avtorji pripisujejo
čudežne ali pogubne moči, pri čemer se ne ozirajo na problematično sklepanje in
pomanjkljivo argumentiranje. Najpomembnejši generator tovrstnih pomenov so znanstveniki
biomedicine in biokemije sami, ki v veri v (namišljeno) eksaktnost svoje stroke želijo in
poskušajo vse procese, delovanje in vedenje človeka razložiti s pomočjo kemijskih reakcij in
fizikalnih zakonov. Hormoni tako, kljub številnim kritičnim študijam raziskovalcev s
področja študij znanosti, ostajajo skrivnostni akterji, ki uravnavajo, ukazujejo in določajo
človekov (in živalski) spol, delovanje in vedênje.
Posebno zanimivo in kontroverzno polje, na katerem hormoni znotraj biomedicinskega
diskurza igrajo pomembno vlogo in kjer pridobivajo nove pomene, o katerih doslej
podrobneje še nisem razpravljala in sem jih v tem poglavju le bežno omenila, pa predstavljata
menopavza in klimakterij. Ti dve področji – obdobji življenja – bosta v središču obravnave v
naslednjem poglavju, kjer si bomo podrobneje ogledali še več praktičnih primerov
učinkovanja medicinskega diskurza o hormonih in spolu na ženske, koncipiranje »ženskosti«,
»normalnosti« in zdravja.
50
3. KLIMAKTERIJ
3.1. Biološko-medicinski diskurz o klimakteriju
3.1.1. Definicija in izvor poimenovanja
Oglejmo si zdaj, kaj besedi menopavza in klimakterij sploh pomenita. Leta 1976 se je
v južni Franciji pod pokroviteljstvom Ameriške zveze za geriatrijo (American Geriatric
Society) in medicinske fakultete Univerze v Montpellieru zbral Prvi mednarodni kongres o
menopavzi. Ob tej priložnosti je izšel tudi zbornik, v katerem so se znanstveniki in klinični
zdravniki s celega sveta dogovorili o standardni definicij terminov menopavza in klimakterij.
Menopavza označuje zadnjo menstruacijo, ki se zgodi v obdobju klimakterija. Klimakterij je
torej tisto obdobje v procesu staranja, ki označuje prehod od plodnosti k neplodnosti. V tem
smislu je menopavza enkraten dogodek, klimakterij pa proces, ki traja nekaj let. (Fausto-
Sterling, 1992: 113—114)
Beseda menopavza je sestavljena iz grških besed menos (genitiv od men, ki pomeni
mesec, od tod tudi menses in menstruacija – vsakomesečno krvavenje ženske v rodni dobi) in
besede pausis (iz pauein, ki pomeni povzročiti prenehanje). Termin menopavza torej pomeni
prenehanje menstruacije in je kot dogodek vedno ugotovljiv le retrogradno – ko ženska eno
leto ni dobila menstruacije, lahko ve, da je ob zadnji menstruaciji doživela menopavzo. Tudi
beseda klimakterij izvira iz grščine in sicer iz besede klimakter, ki pomeni prečko na lestvi,
klimakterikos pa v grški astrologiji kritično točko oz. obdobje v človekovem življenju62.
Andreja Kocijančič v »Knjigi o klimakteriju« (1995) piše, da se spremembe, ki opozarjajo na
približevanje menopavzi, lahko kažejo nekaj mesecev ali let pred izostankom menstruacije –
to obdobje imenujemo perimenopavzalno ali predklimakterično, obdobje po zadnji
menstruaciji pa imenujejo tudi postmenopavzalno. Klimakterij traja običajno od enega do treh
let, posamezni simptomi pa so lahko navzoči tudi 20 let po zadnji menstruaciji.
(Kocijančič,1995:13). Poleg besede klimakterij v slovenščini kot sopomenko uporabljamo
tudi besedo mena, večkrat (predvsem v pogovornem jeziku) pa v enakem smislu zasledimo
napačno uporabo besede menopavza (v smislu označevanja obdobja). Tudi feministične
sociologinje (Dillaway, Elson, Pirie, Roberts, Winterich, Wei Leng), feministične biologinje
62 Vir za izvor poimenovanja je spletni slovar Etymonline (http://www.etymonline.com).
51
(Fausto-Sterling, Oudshoorn), sociologinje in antropologinje (Kaufert, Lock, Lupton) ter
druge teoretičarke in raziskovalke študij spolov povzemajo to medicinsko terminologijo.
3.1.2. Fiziologija menopavze in klimakterija
Med menstrualnim ciklusom se nivo številnih hormonov v krvi redno dviguje in pada
(od tod cikličnost kot atribut »ženskosti«). Ob koncu mesečnega ciklusa nizka raven
estrogenov in progesterona sproži izločanje folikle-stimulirajočega hormona (FSH) ter
luteinizirajočega hormona (LH) v hipofizi. FSH vpliva na celice jajčnikov, da pričnejo
izločati velike količine estrogenov in progesterona in povzroči rast in zorenje nekaj jajčnih
celic, od katerih navadno prevzame vodilno vlogo in dozori ena na ciklus. Hormon LH v
točno določenem trenutku povzroči ovulacijo in spodbudi določene jajčne celice, da tvorijo
rumeno telesce (ali corpus luteum, od tu tudi ime hormona), ki začne izločati progesteron in
estrogene. V primeru, da ni zanositve, je življenjska doba rumenega telesca omejena; ko
propada, se raven steroidnih hormonov zniža, kar ponovno sproži izločanje hormonov FSH in
LH v hipofizi in ciklus se ponovi. Čeprav levji delež steroidnih hormonov producirajo
jajčniki, celice nadledvične žleze prav tako prispevajo določeno količino in ta prispevek je še
posebej pomemben po menopavzi (Fausto-Sterling, 1992: 114). Kaj se v resnici dogaja s
kompleksnim ravnovesjem hormonskega ciklusa v letih pred menopavzo, je slabo znano, kaže
pa, da nastopijo postopne spremembe v ravnovesju med delovanjem hipofize (produkcijo
hormonov FSH in LH) ter sintezo estrogenov (Utian, v Fasto Sterling, 1992: 114). Zelo jasno
pa je, meni Anne Fausto Sterling, da menopavza ne pomeni odsotnosti ali pomanjkanja
estrogena, temveč postopno zmanjševanje razpoložljivosti ovarijskega estrogena. Pomembno
je poudariti, da: 1) po menopavzi telo proizvaja različen tip estrogenov (predvsem manj
estradiola, estron in estrin ostaneta na približno enakem nivoju kot v začetku ovulacijskega
ciklusa), 2) se v jajčnikih sintetizira manj, v nadledvični žlezi pa več teh hormonov ter 3) da
mesečnih nihanj hormonov po menopavzi ni več, ampak ima telo ves čas na voljo približno
enako količino hormonov (Fausto-Sterling, 1992: 15).
52
3.1.3. Ženska cikličnosti proti moški stabilnosti
Redukcija delovanja človeka in nastanka spola na fiziologijo in kemijske reakcije je
dvorezen meč. Tako kot je na eni strani s seboj prinesla biološko determiniranost, je na drugi
strani povzročila opazno zabrisanje meja med spoloma. Kemijski model spola, o katerem je
bilo govora v poglavju 2.4., je bil precej radikalen, saj je spolne razlike zreduciral na eno
hidroksi (OH) skupino – po njem so se ženske in moški razlikovali le po relativnih količinah
spolnih hormonov. Da bi ta model dopolnili in ohranili razumevanje spolne različnosti, so
biologi in ginekologi ponudili model, po katerem so spolne razlike postale koncipirane na
osnovi dinamike proizvajanja hormonov. Ta t.i. kvantitativna teorija spolne razlike temelji na
ideji, da se moško in žensko telo razlikujeta po načinu reguliranja proizvodnje hormonov. S
pomočjo testov, ki so jih v tridesetih letih 20. stoletja razvili za merjenje nivoja hormonov v
krvi, so žensko telo označili v smislu cikličnega hormonskega uravnavanja, moško pa v
smislu stabilne hormonske regulacije. V tem biološkem kontekstu je bila »naravna« spolna
razlika tako konceptualizirana kot cikličnost nasproti stabilnosti (Oudshoorn, 1994: 146—
167). To razumevanje pa je povzročilo konceptualne probleme v povezavi z izgubo
menstruacije oz. menopavzo, ko se cikličnost pri ženski preneha, kar lahko pomeni tudi, da se
takrat zaključi »naravna« razlika med spoloma. Vprašanje, zakaj se to zgodi, je bilo znotraj
kvantitativne teorije spola težko rešljivo. Feministična teoretičarka študij znanosti Bernice
Hausman meni, da je prav to vprašanje zahtevalo in povzročilo razumevanje menopavze kot
motnje, ne pa spremembe v funkciji ali prenehanje nepotrebne funkcije. (Hausman, v:
Roberts, 2004: 32) Do sredine 20. stoletja je tako menopavza postala razumljena kot
nepotrebna in patološka prekinitev »naravne« spolne razlike (Roberts, 2004: 32).
3.1.3. Klimakterij kot pomanjkanje hormonov
Medicinsko dejstvo, nas poučujejo zdravstveni strokovnjaki, je, da je klimakterij tisto
obdobje v življenju ženske, ko njeni spolni žlezi – jajčnika – postopoma prenehata proizvajati
spolna hormona estrogen in progesteron, kar v prvi meri povzroči prenehanje ovulacije in s
tem menstruacije, torej konec rodne dobe za žensko, obenem pa povzroči tudi t.i.
klimakterijski sindrom, ki je skupek simptomov, ki se, kot pišejo Borko idr. (1998), pojavi pri
53
40 do 60 odstotkih žensk. Ti simptomi so lahko psihični in/ali organski. Med psihičnimi znaki
Borko idr. (1998) navajajo: slabost, težave s koncentracijo, občutek manjvrednosti,
neodločnost, pozabljivost, spremembe razpoloženja, agresivnost, strah, utrujenost,
depresivnost, celo samomorilne misli itd. Organski simptomi na prvi pogled izgledajo manj
grozljivo, Borko idr. (1998) pa pišejo, da so lahko zgodnji ali pozni; med prve uvrščajo
predvsem vročinske valove, znojenje, rdečico in razbijanje srca (drugače imenovani tudi
predmenopavzni vazomotorni simptomi), med pozne pa sodijo suha in uvela koža, suha
nožnica, povešene dojke (sic!) V kasnejšem postmenopavzalnem obdobju se tanjšanju
sluznice v genitalnem aparatu pridruži še tanjšanje sluznice v urinarnem sistemu, t.i.
urogenitalni sindrom, ki se kaže v ponavljajočih se vnetjih zunanjega spolovila, neprijetnem
srbenju nožnice in spolovila, spremljata pa ga tudi pogosto uriniranje in urinska inkontinenca.
(Borko idr., 1998: 77)
Druge avtorice (Stoppard, 1996; Kocijančič, 1985), kakor Borko idr (1998). tudi one
predstavnice biomedicinske stroke, med tipične simptome poleg že naštetih uvrščajo še:
nespečnost, nalaganje dodatnih kilogramov, osteoporozo, izgubo zanimanja za spolnost,
bolečine pri spolnih odnosih, krvožilne bolezni, bolečine v kosteh in mišicah, tanjšanje las in
kože itd.
Vsi ti simptomi so, po mnenju medicinskih strokovnjakov, lahko kratkotrajni ali
dolgotrajni. Kot meni slavna britanska zdravnica Miriam Stoppard, so nekateri nenevarni,
drugi pa: »prave bombe, za katere ne vemo, kdaj bodo eksplodirale« (Stoppard, 1996: 6). Med
slednje spadajo predvsem osteoporoza in krvno-žilne bolezni, pri katerih naj bi bil estrogen
ključnega varovalnega pomena. Tudi Borko idr. (1998) trdijo, da danes vemo, da imajo spolni
hormoni pomembno zaščitno delovanje, zato se po menopavzi, ko ta zaščitni učinek preneha,
pri ženskah povečajo vrednosti holesterola in maščob v krvi ter se hitro pričnejo razvijati
degenerativna obolenja (Borko idr., 1998: 77). Zelo podobno mi je v pogovoru zatrdila tudi
ginekologinja Helena Meden Vrtovec (glej prilogo št. 1).
Strokovnjaki s področja biomedicine velikokrat trdijo, da naštete klimakterijske
simptome občuti in doživlja kar 75 do 85 odstotkov vseh žensk v obdobju srednjih let (okrog
50. leta starosti) (Rubin in Quine, 1999; Uršič-Vrščaj, 2004, Stoppard, 1994). Ocene
ginekologinje Andreje Kocijančič so nekoliko drugačne – pravi, da naj bi imelo težave v
klimakteriju le polovica žensk, druge pa naj ga sploh ne bi občutile. Borko idr. (1998)
navajajo delež 40 do 60 odstotkov, obenem pa zapišejo, da se simptomi pogosteje pojavljajo
pri civiliziranih [sic!], redkeje pa pri fizično aktivnih in psihično stabilnih ženskah (Borko
idr., 1998: 77). Ali s tem menijo, da fizično aktivne in psihično stabilne ženske niso
54
»civilizirane«, ni jasno. Domnevam, da se omenjene pripombe nanašajo na medkulturne
variacije klimakterijske simptomatike, ki jih bom podrobneje predstavila v nadaljevanju,
vsekakor pa gre za napačno in rasistično uporabo termina »civiliziran«. Na žalost je takih
medicinska literatura polna.
Nekatere raziskave (Goodman, 1980; Frey, 1981) so tudi jasno pokazale, da so visoke
ocene deležev žensk s klimakterijskim sindromom večinoma močno pretirane, tudi ko so
predstavljene kot rezultati raziskav, saj vključujejo večinoma prostovoljke, ki so svoje težave
že identificirale kot klimakterijske simptome in zaradi njih iskale pomoč (Fausto-Sterling,
1992: 116—117).
Miram Stoppard, ki v svojem priročniku za ženske v menopavzi sicer zelo korektno
predstavi tudi dejstva o odvisnosti doživljanja klimakterijskih težav od kulture ter
problematiko medikalizacije klimakterija v družbah, kjer le-ta ni percepiran kot bolezen
(Stoppard, 1994: 25—28), kljub temu skoraj v isti sapi odločno zavrne utemeljevanje, da je
mena naravna in jo je treba kar pustiti pri miru. Pravi celo:
»Mena ni naravna. Tudi če bi bila, je ne bi smeli odriniti kot nepomembno. In vse, kar je
naravno, nikakor ni dobro. Mena je napaka narave. Nikoli ni bil namen, naj bi se ženske
odrekle estrogenu« (Stoppard, 1994: 7).
Po njenem namreč nikoli ni bilo mišljeno, da bi ženske preživele rodno obdobje, saj vse do
konca prejšnjega stoletja ženska ni živela dovolj dolgo, da bi dočakala menopavzo. V tem
smislu je mena posledica odpovedi jajčnikov in tudi ni del naravnega procesa staranja
(Stoppard, 1994: 7). Stoppard je tudi zagovornica hormonskega nadomestnega zdravljenja, ki
klimakterij popolnoma medikalizira – zanjo je to bolezen, ki jo je treba zdraviti.
Anne Fausto-Sterling v knjigi »Myths of Gender: Biological Theories about Women
and Men« (1992) te trditve postavi pod vprašaj. Pravi namreč, da so hormonske spremembe,
ki so povezane z menopavzo in klimakterijem precej bolj kompleksne63 in nato skuša
pojasniti, zakaj so se znanstveniki v iskanju krivca osredotočili predvsem na estrogene. Eden
od razlogov je, da raziskovalci največkrat iščejo preprosto povezavo med vzrokom in
posledico. Na ta način so predpostavili, da so estrogeni vzrok in pričeli meriti njihove učinke.
Estrogene so si po njenem mnenju izbrali zato, ker ti hormoni igrajo pomembno vlogo v
menstrualnem ciklusu, kakor tudi v razvoju značilno ženskih karakteristik, kot so prsi in
telesne obline, ter so zato razumljeni kot tipično ženski hormoni. Odločitev, da so ravno ti
63 Medtem, ko raven estrogenov v času pred menopavzo postopoma upada, raven hormonov FSH in LH narašča. Ob času menopavze in še kar nekaj let po njej je koncentracija FSH v krvi ženske tudi do štirinajskrat večja koncentracija LH pa do trikrat večja kot v času rednih menstruacij. Postopoma se kasneje v postmenopavznem obdobju raven teh dveh hormonov zmanjša za polovico (Fausto Sterling, 1992: 115)
55
hormoni krivci vsega hudega, je torej povezana z razumevanjem menopavze kot izgube
»ženskosti«. (Fausto-Sterling, 1992: 116)
Določene fizične spremembe se v klimakteriju dejansko zgodijo, vprašanje pa je, pravi
Fausto-Sterling, katere, če sploh, so posledica spremenjenega hormonskega ravnovesja.
Raziskave o menopavzi so namreč polne pasti (Goodman, v: Fausto-Sterling, 1992: 116).
Najbolj očitna je dejstvo, da je postmenopavzna populacija tudi starajoča se populacija in ni
zaradi tega mogoče zatrdno vedeti, ali so emocionalne in fizične spremembe pri
postmenopavznih ženskah posledica hormonskih sprememb ali so povezane z ostalimi aspekti
staranja. Poleg tega je bilo večino raziskav opravljenih na v naprej izbrani populaciji, na
ženskah, ki so se prostovoljno javile, ker so že menile, da imajo klasične simptome
klimakterija, kot so npr. vročinski valovi. Take raziskave ne povedo ničesar o povprečnih
spremembah v celotni populaciji, ne ponudijo namreč nič, s čemer bi lahko podatke primerjali
in ugotovili, ali je težava določene ženske tipična ali zgolj posebna. Kot bomo videli kasneje,
so številne, predvsem feministične raziskovalke, prišle do drugačnih rezultatov, ki kažejo na
to, da uveljavljena biomedicinska doktrina, ki klimakterij obravnava kot bolezen, ni povsem
pravilna. (Fausto-Sterling, 1992: 116)
Tako Miriam Stoppard, kot Andreja Kocijančič menopavzo in klimakterij primerjata
tudi z menarho in puberteto (Stoppard, 1996: 11; Kocijančič, 1995: 9) kot enkratnim
biološkim dogodkom (menopavza, menarha) oz. procesom (puberteta, klimakterij). Tudi
puberteta velja za fizično in psihično precej težavno obdobje v življenju človeka – ženske ali
moškega – saj gre za obdobje biološkega in psihološkega prehoda – odraščanja, zorenja in
prehoda med različnimi družbenimi vlogami (deklice v žensko in fantka v moškega), pa
vendar to nikakor ni indikacija, da bi ga bilo potrebno terapevtsko lajšati ali – »bog-ne-daj« –
celo hormonsko zdraviti.
3.1.5. Hormonsko-nadomestno zdravljenje
Nelly Oudshoorn piše, da so prve estrogenske hormonske preparate farmacevtske
družbe v sodelovanju z biokemiki pričele izdelovati in promovirati v dvajsetih letih 20.
stoletja. Sprva so jih tržili brez natančnejših opisov indikacij, priporočali pa so jih za
zdravljenje menstrualnih težav, predvsem amenoreje64. Na mednarodnem kongresu leta 1927
64 Amenoreja je izostanek menstruacije.
56
so zdravniki poročali, da so klinični poskusi pokazali, da preparati niso bili dovolj učinkoviti,
kazalo je, da zato, ker v njih ni bilo dovolj aktivnih učinkovin, tj. hormonov estrogenov.
Nizozemsko farmacevtsko podjetje Organon, ki ga je ustanovil Ernst Laqueur, tudi vodja
Amsterdamske šole, je zato v odgovor na kritike že istega leta izdelalo nov preparat z večjo
koncentracijo hormonov, imenovan Menformon65, ki so ga prvič opremili s seznamom in
opisom medicinskih indikacij. V naslednjih letih so se medicinske indikacije za estrogensko
terapijo razširile s področja zdravljenja menstrualnih težav najprej na zdravljenje menopavze,
neplodnosti in težav z genitalnimi organi, nato pa, z uvajanjem terapij izven ginekoloških
klinik, tudi na zdravljenje psihiatričnih bolezni (shizofrenije, melanholije), epilepsije,
izpadanja las, bolezni oči, diabetes, hemofilijo in celo – ozebline (Oudshoorn, 1994: 29—92).
Ideja, da se simptome menopavze lahko zdravi s pomočjo estrogenov, ni bila nova. Že
na prelomu stoletja so bile klimakterijske težave najpogostejša indikacija za zdravljenje z
ovarijskimi preparati (tudi zdravnica Anne E. Perkins v članku iz leta 1910 navaja, da so
ovarijski in ščitnični ekstrakti včasih v pomoč pri menopavznih simptomih (1910: 946),
vendar so ginekologi tako zdravljenje diskreditirali, ker se ni izkazalo za dovolj učinkovito.
Laqueur je zato leta 1927 predlagal ponovno uvedbo tovrstnega zdravljenja z novim
preparatom in se v zameno za brezplačno dobavo zdravila dogovoril za klinične poskuse z več
nemškimi in nizozemskimi ginekološkimi klinikami ter amsterdamskim Inštitutom za
fizioterapijo, ki se je sicer ukvarjal predvsem z revmatičnimi obolenji. Prav sodelovanje
Organona s tem inštitutom je odigralo pomembno vlogo pri ustoličenju estrogenske terapije
kot posebnega zdravljenja za ženske v klimakteriju. Pacientke, predvsem ženske v srednjih
letih z revmatičnimi obolenji, ki so jih pred tem zdravili s pomočjo fizioterapije, so zdaj
pričeli zdraviti še s hormonsko terapijo in na ta način povezali menopavzo z ostalimi
starostnimi boleznimi. V tridesetih letih so tako vedno več starostnih bolezni žensk pripisovali
nizki ravni estrogenov. Ko so nizko raven estrogenov definirali kot pomanjkanje, so
simptomi, ki prej niso bili smatrani za bolezenske, postali predmet medicinske obravnave. V
poznih tridesetih letih je podjetje Organon menopavzne težave že naštevalo kot eno
pomembnejših indikacij za hormonsko terapijo (Oudshoorn, 1994: 94—95).
Kljub temu je preteklo vsaj dvajset let, preden so hormonski preparati postali širše
uporabljena in predpisovana terapija. Da bi se to lahko zgodilo, je medicinska znanost
klimakterij morala definirati za bolezensko stanje. Sara M. Rosenthal, ki se ukvarja z bioetiko
in razvijanjem kulture osveščenega potrošništva v medicini, v knjigi »Hormonsko
65 Ime »Menformon« so skovali iz latinskih besed mensis (mesec) in formare (narediti, oblikovati, nastati) in aludira na pomen »narediti menstruacijo«
57
nadomestno zdravljenje – alternativni pristop« odstira, kako je klimakterij postal bolezen. V
kulturi Zahoda66, pravi, je vse podvrženo medicini in patologiji – od maternice do groba.
Temu očesu se ne izmakne nič – še več, vsa normalna dogajanja v človeškem telesu postanejo
»patološka«, še posebej žensko telo pa je vse bolj predmet množičnega trženja preventivnih
zdravil (Rosenthal, 2005: 14).
Leta 1960 je ginekolog in eden ključnih akterjev v procesu medikalizacije klimakterija
Robert Wilson objavil članek, v katerem je opozarjal na »resne posledice« pomanjkanja
estrogenov: bolezni srca in ožilja, povišan krvni tlak, osteoporozo, suho, luskasto in neprožno
kožo, ohlapne dojke in skrčenje sramnih usten – zadnji udarec menopavzi pa je zadal z izjavo,
da je to »pohabljenje celega telesa in da nobena ženska ne more ubežati grozi razkrajanja pri
živem telesu« (Wilson, v: Rosenthal, 2005: 15—16). Tako se je rodila nova bolezen, poroča
Rosenthal (2005: 6).
Wilsonove pa niso bile metode kliničnega opisovanja, temveč metode oglaševanja,
promocije in predpisovanja, opozarja genetičarka in raziskovalka študij spolov Madeleine
Goodman. Robert Wilson (kasneje tudi s pomočjo svoje žene Thelme Wilson) in drugi so
patološki sindrom napihnili in iz njega naredili kulturni stereotip. Invencija je postala mati
potrebe. Farmacevtske družbe, ki so želele estrogen množično prodajati, so pričele ustvarjati
zahteve tržišča. Wilson in drugi so ji priskrbeli bolezen, pomanjkanje estrogena, ki so jo
hormonski preparati domnevno ublažili ali vsaj simptomatično olajšali (Goodman, 1980:
741). Pomanjkanje estrogena so na ta način izenačili s pomanjkanjem kateregakoli hormona,
npr. inzulina – če se manjkajoči hormon lahko nadomesti, je to tudi potrebno. Tako je
razmišljal Wilson v šestdesetih letih 20. stoletja, popolnoma enake argumente pa uporablja
tudi Miriam Stoppard več kot 30 let kasneje (Stoppard, 1996: 7). Medicina torej more in mora
popraviti tudi ta »spodrsljaj narave«. In ženska mora to »popravilo« s hvaležnostjo sprejeti.
Zaradi vsega omenjenega Miriam Stoppard zagovarja hormonsko nadomestno zdravljenje67
(HNZ) kot zelo koristno varovalno zdravljenje pred nevšečnostmi klimakterija.
Robert Wilson in njegova žena Thelma sta se v obtoževanju pomanjkanja estrogena
(ali pravilneje: v poveličevanju estrogenske terapije) podala tudi na področje socialnih
odnosov in omenjeno »pomanjkanje« okrivila še za »vso mizerijo alkoholizma, odvisnosti od
drog, ločitve in razbite domove« – ki so po njunem mnenju vse posledice estrogenske 66 Avtorica je Kanadčanka, zato je bolj ali manj jasno, da s kulturo Zahoda najbrž misli na skupne poteze kultur severne Amerike in Evrope. 67 Hormonsko nadomestno zdravljenje običajno vključuje jemanje hormonov estrogenov ali kombinacije estrogenov in progestinov (npr. progesterona). Včasih ženskam z izrazitimi motnjami v spolnem življenju (libidu) predpišejo tudi zdravljenje z dodatkom androgenov (testosterona, prasterona) (Meden-Vrtovec, Pinter, 2001:23-25)
58
sestradanosti žensk (Wilson in Wilson, v: Fausto-Sterling, 1992: 110). Težko je danes brati te
besede brez sarkazma. To je namreč še eden od primerov, ki nazorno kaže, kako so si v
preteklosti (in si pravzaprav velikokrat tudi dandanes) pripadniki medicinske stroke zlahka in
brez slabe vesti lastili avtoriteto razsojanja na raznoraznih področjih, največkrat tudi na tistih,
o katerih so dejansko zelo malo vedeli.
Ob vsem tem pa je treba poudariti, da ne v »daljnih« šestdesetih, ne dandanes, med
strokovnjaki biomedicinske stroke glede »resnosti« klimakterijskih težav o ni bilo in ni
pravega konsenza. Albert C. Lammert je leta 1962 v reviji The American Journal of Nursing
(v času torej, ko je Wilson že strašil z grozljivimi posledicami menopavze) objavil članek, v
katerem je sicer naštel nekaj tipičnih simptomov menopavze, vendar izrazil mnenje, da že
običajno pravilno informiranje žensk v večini primerov odvrne potrebo po hormonskem
nadomestnem zdravljenju, ki je po njegovem potrebno le v redkih primerih (Lammert, 1962:
57).
Pa si oglejmo, katere klimakterijske težave hormonsko nadomestno zdravljenje
odpravlja in kako. Prvi so najbolj tipični – vročinski valovi. Anne Fausto-Sterling piše, da
danes poznamo neposredni vzrok zanje – to je nenaden dotok večje količine krvi v podkožje.
Tehnični termin za ta pojav – vazomotorna nestabilnost – pove le to, da živčne celice
signalizirajo razširitev krvnih žil, kar omogoči dotok večje količine krvi v periferne dele
telesa. Čeprav ni popolnoma jasno, kako se to zgodi, je za zdaj najbolj verjetno, da to
povzročajo visoke koncentracije hormonov FSH in LH, estrogenska terapija pa je trenutno
edini znani način, ki vročinske valove ustavi, najbrž zaradi povratnega mehanizma, ko z
zdravili umetno zvišana raven estrogenov hipofizi »ukaže«, naj preneha izločati hormona
FHS in LH. Čeprav estrogenska terapija ustavi vročinske valove, so njeni učinki le začasni;
takoj ko s terapijo prenehamo, se valovi vrnejo. Če ga »pustimo pri miru«, se telo sčasoma
navadi na spremenjene koncentracije hormonov. Ženske v klimakteriju imajo tako dve
možnosti – ali pričnejo permanentno jemati estrogene in, z besedami Roberta Wilsona,
»začnejo veliko pustolovščino ohranjanja polne ženskosti« (Wilson, v: Fausto-Sterling, 1992:
118), ali se soočijo z začasnimi nevšečnosti in pustijo »naravnemu« procesu, da opravi svoje.
Ob tem je treba upoštevati, da je dolgoročno jemanje estrogenov povezano z večjo
nevarnostjo nastanka hormonsko-odvisnih karcinomov, predvsem raka na dojkah (Fausto-
Sterling, 1992: 117—118)
Poleg vročinskih valov je drugi simptom, ki ga začasno uspešno lahko zdravijo s
hormonskim nadomestnim zdravljenjem, še vaginalna atrofija oz. zmanjšana vlažnost
vaginalne sluznice, ki lahko povzroča bolečine pri spolnih odnosih. Ker so v nožnični steni
59
prisotni receptorji za estrogene, naj bi lokalna terapija z estrogensko kremo ali jemanje
estrogenov v obliki tablet začasno odpravljala tudi to nevšečnost. Tudi za to težavo pa
obstajajo alternativne rešitve, denimo neestrogenske vaginalne kreme in geli, ki so prav tako
učinkovite in predvsem varnejše (Fausto-Sterling, 1992: 118).
Kar se tiče osteoporoze, bolezni krhkih kosti, se estrogenska terapija ni izkazala kot
pretirano učinkovita, tudi zato, ker so vzroki za njen razvoj precej kompleksni. Enotne teorije
še ni, med vzroke pa štejejo: sedentarni način življenja (predvsem veliko sedenja), genetsko
predispozicijo, hormonsko neravnovesje, pomanjkanje vitaminov, visoko-proteinsko prehrano
in kajenje. Estrogenska terapija to bolezen v nekaterih primerih začasno ustavi, vendar
sčasoma njena učinkovitost preneha (Fausto-Sterling, 1992: 118—119). Kljub vsem tem
naštetim različnim možnim vplivom in vzrokom za osteoporozo, veliko ginekologov še vedno
trdi, da hormonska nadomestna terapija to bolezen ne le zaustavi, temveč – prepreči. To mi je
v pogovoru zatrdila tudi ginekologinja Helen Meden Vrtovec, prav tako so o takem stališču
svojih ginekologinj/ov poročale tudi nekatere informatorke iz moje terenske raziskave.
Nekateri zdravniki (med njimi tudi ginekologinja Helena Meden Vrtovec) hormonsko
nadomestno zdravljenje promovirajo tudi kot zaščito pred kardiovaskularnimi boleznimi. V
tem smislu naj bi raziskava The Heart and Estrogen/progestin Replacement Study (t.i.
»HERS«), ki je potekala v devetdesetih letih na pobudo ameriškega združenja Women's
Health Initiative (WHI) v kateri so prvič uporabili metodologijo randomiziranih dvojno-slepih
in s placebom kontroliranih poskusov, da bi ugotovili, ali hormonska terapija zmanjšuje
možnosti smrti zaradi kardiovaskularnih bolezni, pokazala, da naj bi hormonska nadomestna
terapija v prvem letu jemanja sicer ne povzročala nobene koristi – v skupini, ki je bila na
hormonski nadomestni terapiji, so v prvem letu celo zabeležili več kardioloških zapletov –
kasneje pa naj bi se njihovo število zmanjšalo – kar naj bi pomenilo, da je tovrstna terapija
dolgoročno koristna. Zdravstvena psihologinja Paula S. Derry pa v članku Time Trends in the
HERS Secondary Prevention Trial: Much Ado About Nothing? (2002) s pomočjo natančnega
branja poteka in rezultatov omenjene raziskave dokazuje, da njen končni sklep ni pravilen.
Kot poroča Derry, podroben pregled pokaže, da pri ženskah, ki so ali niso jemale hormonsko
nadomestno terapijo na splošno ni nobenih razlik med številom ne-usodnih kardioloških
zapletov ali številom smrti zaradi srčno-žilnih bolezni, da pa so imele ženske, ki so jemale
hormone, več problemov v prvem letu jemanja (Derry, 2002b: 215—216). To torej pomeni,
da hormonsko nadomestno zdravljenje v tem smislu ne učinkuje preventivno, v prvem letu
60
jemanja pa celo škoduje. S tem se mora68 strinjati tudi ginekologinja Branka Žegura, ki
zapiše:
»HNZ ni za preprečevanje SŽB [srčnožilnih bolezni, op.a.]. Nasprotujoči so si zaključki
observacijskih in randomiziranih študij (WHI). Nakazuje se zaščiten učinek pred SŽB pri
starostni skupini 50 do 59 let, pri starejših HNZ poveča tveganje. HNZ lahko predpisujemo pri
urejeni hipertenziji«. (Žegura, 2005: 51)
Podatke o še bolj negativnem medicinskem stališču glede vplivov hormonov na srčne bolnike
pa sem dobila od informatorke Fani, ki mi je pripovedovala, da so ji kardiologi zaradi tega,
ker je srčni bolnik, popolnoma prepovedali jemanje kakršnihkoli hormonov (tako tudi
kontracepcijskih tablet ni smela jemati), ker naj bi »grozno vplivali na ožilje« (Fani, intervju
posnet 24. 4. 2008). Iz navedenih informacij je jasno predvsem to, da enotnega mnenja med
zdravniki ni. Medtem, ko kardiologi hormone odsvetujejo zaradi očitno slabega vpliva na
ožilje (čeprav natančnejše biomedicinske razlage tega »slabega vpliva«69 nisem uspela
zaslediti), nekateri ginekologi še vedno trdijo, da ima hormonska nadomestna terapija zaščitni
učinek na ožilje (da »varuje pred aterosklerozo«) (Meden Vrtovec, intervju posnet 22. 4.
2008; Keber, http://med.over.net/literatura/knjiga_zdravila_za_srce/stran_157.htm) ali pa se
le nekoliko omejijo in trdijo, da ima tak učinek samo »morda« (Uršič-Vrščaj, 2003: 15).
Britanska raziskava iz leta 1999 je pokazala, da so vprašane ženske upale, da jim bo
hormonska terapija rešila celo vrsto težav, od fizičnih do psihičnih, v resnici pa se je
hormonsko nadomestno zdravljenje izkazalo za učinkovito zgolj proti vročinskim valovom in
nočnemu potenju. Avtorici raziskave sta predpostavili, da je preveliko pričakovanje posledica
preveč optimističnih in nerealnih napovedi, ki izvirajo predvsem iz medijev (Rubin in Quine,
1999).
3.1.6. Modeli razumevanja biologije menopavze: biomedicinski vs. širši biološki model
Paula S. Derry opozarja, da je nezanesljivost vednosti o klimakteriju med drugim
posledica pomembnega dejstva, da se kompetentni strokovnjaki med seboj ne strinjajo o
68 Uporabila sem besedo »mora«, saj sem skozi pregled člankov omenjene zdravnice opazila, da je v začetku (Žegura, 2001, v Večerovi prilogi Zdravo) poskušala kritizirati raziskavo HERS in ubraniti tezo, da hormonska terapija varuje pred srčno-žilnimi boleznimi. 69 Zanimalo me je npr., zakaj se v prvem letu jemanja hormonskega nadomestnega zdravljenja poviša možnost za nastanek kardiovaskularnih zapletov, vendar odgovora na to nisem zasledila nikjer. Ne vem tudi čisto natančno, ali obstaja še kakšen drugi indic, da kardiologi tovrstno terapijo tako kategorično zavračajo.
61
osnovnih vprašanjih, obenem pa se navadno držijo določenega osnovnega modela razlage
tega pojava, ki njihovo védenje in mišljenje organizira v koherenten okvir in hkrati
predstavlja osnovo za njihovo delovanje. Zaradi tega najbrž pričnejo verjeti, da so tisti
modeli, ki se od njihovega razlikujejo, preprosto napačni. Teoretski modeli, razlaga Derry, so
pravzaprav ogrodja, znotraj katerih mislimo. Ti modeli pa v resnici ne morejo zaobjeti
kompleksnosti realnosti, zato so nujno selektivni. Realnost poenostavljajo, vanje so namreč
vključene le spremenljivke, ki so za razumevanje pojava najpomembnejše, vse ostale pa so
izključene ali spregledane. Problem nastane, ko se na to dejstvo pozabi in se model razlage
zamenja za realnost samo (Derry, 2002a: 13).
Derry v svojem članku »What Do We Mean by the 'Biology of Menopause'?« (»Kaj
mislimo, ko govorimo o 'biologiji menopavze'?«) predstavi dve različni paradigmi (modela)
razumevanja biologije klimakterija70 – biomedicinsko in širše-biološko – in pokaže, katera so
vprašanja, ki si jih strokovnjaki znotraj vsakega od modelov zastavljajo in na kakšen način ta
vprašanja usmerjajo in omejujejo raziskovanje ter ključno prispevajo k produciranju različnih
vednosti o istem pojavu. Ob soočenju obeh modelov oz. paradigem Derry pokaže na
pomanjkljivosti biomedicinskega modela in opozori na prednosti širše-biološkega. Prvi je
namreč zastavljen predvsem v smislu iskanja in definiranja bolezni ter iskanja učinkovite
intervencije zoper njo, pri tem išče preproste mehanizme in navadno predpostavlja linearni
koncept spremembe – bolezen se pozdravi, napreduje in povzroči smrt ali ostane kronična.
Ciklične spremembe in samo-zdravilni procesi tega modela ne zanimajo. Poleg tega je
biomedicinski model navadno redukcionističen, saj se zanima zgolj za fiziologijo organizmov
in ne upošteva nefizioloških procesov (npr. družbenih in psiholoških izkušenj) (Derry, 2002a:
14—17).
Biomedicinski model predpostavlja, da imajo ženske redne menstruacije vse dokler ob
približevanju menopavzi menstrualni ciklus ne postane nereden in neučinkovit. Širši biološki
model pa predpostavlja, da je menopavza eden od aspektov človekovega življenjskega poteka.
Fizični razvoj človeka je namreč edinstven. Večina sesalcev ima kontinuirano rast71 (rasejo
ves čas približno enako hitro dokler ne odrasejo). Le ljudje imamo tri različne stopnje rasti,
zadnja ima vrhunec v hitri rasti v adolescenci. Spolna zrelost pri ljudeh je razvojno gledano
relativno pozna, človekova življenjska doba pa je za sesalca te velikosti izrazito dolga, piše 70 Podobna koncepta razvije tudi Nancy Fugate Woods, ki ju imenuje adaptivni in neadaptivni model razumevanja klimakterija, pri čemer prvi poudarja pomembnost adaptacije na novo, spremenjeno fiziološko in psihološko stanje, drugi pa propagira boj proti spremembam v obliki HNZ in drugih terapij (Fugate Woods, 1998). 71 Le še ne-človeški (non-human) primati rasejo nekoliko počasneje v »mladostniškem« obdobju (tik preden spolno dozorijo).
62
Paula Derry. Človekova plodnost je v marsičem podobna plodnosti ne-človeških (non-human)
primatov, hkrati pa se v marsičem tudi razlikuje. Človeška plodnost je nizka takoj po menarhi,
zatem narašča in nato upada. Menstruacija, ta adaptacija primatov, ki je pri drugih sesalcih ne
poznamo, ima potek, ki odseva te vzpone in upade plodnosti. Neredne menstruacije,
anovulacijski cikli72 in velike razlike v regularnosti ciklusov med adolescentnimi dekleti se
dogajajo kar nekaj let po menarhi, najbrž zato, ker se reproduktivni sistem še razvija in
spreminja. Povprečni menstruacijski cikel ženske se lahko skrajša, značilnosti menstrualnega
toka spremenijo, nivoji njenih hormonov se lahko spreminjajo in njena plodnost lahko upada
že v njenih tridesetih letih starosti. Porast anovulacijskih ciklusov ter spremembe v dolžini
ciklusa ter njegovi regularnosti so tipične tudi za leta pred menopavzo. Na drugi strani
plodnost nečloveških primatov s starostjo sicer upada, vendar je človek edina vrsta, ki v
življenjskem poteku doživi univerzalno menopavzo (Derry, 2002a: 19—20).
Biomedicinski model tudi predpostavlja, da je menopavza sosledje degenerativnih
učinkov staranja. Širši biološki model pa vidi postreproduktivno obdobje srednjih let kot
»naravno« in pomembno obdobje ženskega življenja. Dosedanji dokazi podpirajo sklep, da je
človeška menopavza univerzalna, edinstvena in uravnavana z geni (Pavelka in Fedigan, 1991,
v: Derry, 2002a: 20). V primerjavi z drugimi vrstami sesalcev, pri katerih se plodnost s
starostjo sicer zmanjšuje, se človeška menopavza zgodi veliko pred bistvenim starostnim
propadanjem organizma ali drugih telesnih sistemov (pri ne-človeških primatih se menopavza
zgodi kvečjemu v zelo pozni starosti, primerljivi s človeškimi osemdesetimi ali devetdesetimi
leti, pri katerih nobena ženska ne ovulira več). V takem obsegu, kot je ugasnitev celega
reproduktivnega sistema, se sprememba pri drugih vrstah ne zgodi (Derry, 2002a: 20).
En način, da se zgodi evolucijska sprememba, je sprememba določenega procesa.
Paula Derry meni, da menopavza pomeni prav tak evolucijski premik. Ni res namreč, pravi,
da foliklov (ovarijskega vira jajčec in estrogena) ženski preprosto zmanjka (ker bi vse
porabila). Folikli se namreč samo-uničujejo skozi celoten življenjski potek, tudi v otroštvu
(kljub temu, da je takrat reproduktivnih hormonov malo), vse dokler se zaloga ne izčrpa.
Stopnja samo-uničevanja začne naraščati v začetku tridesetih let starosti, brez tega porasta pa
bi zaloga foliklov ne pošla do 70. leta starosti. Ta stopnja propadanja je pod strogim
genetskim nadzorom. Derry pravi, da je povprečna starost ob menarhi v zadnjih desetletjih
padla zaradi sprememb v življenjskem stilu, kot je boljša prehrana, vendar naj bi povprečna
starost ob menopavzi ostala enaka (Derry, 2002a: 20).
72 Anovulacija je odsotnost ovulacije v rodni dobi.
63
Veliko aspektov telesnega razvoja in rasti je pri ljudeh edinstvenih. Post-
reproduktivno obdobje se tako kaže kot en aspekt edinstvenega življenjskega poteka. Po
mnenju avtorice lahko le špekuliramo o tem, kje iskati evolucijske prednosti take spremembe.
Med sodobnimi lovci in nabiralci najdemo številne ženske pri petdesetih in šestdesetih letih,
ki imajo v družbeni strukturi pomembno vlogo (Derry, 2002a: 20). Ob vseh teh dejstvih
argumentacija, da ženskam nikoli ni bilo namenjeno, da bi dočakale menopavzo, enostavno
ne zdrži. Če upoštevamo ob tem še dejstvo, da je življenjska doba ženske povprečno daljša
kot življenjska doba moškega (in to ne le v t.i. zahodnih kulturah), naletimo na paradoksalno
situacijo. Tisti del populacije, ki naj bi po menopavzi brez estrogenov, »propadal pri živem
telesu«, v resnici živi dlje.
Kot smo že videli, biomedicinski pogled predpostavlja, da lahko klimakterij najbolje
razumemo v smislu biologije bolezenskih mehanizmov. Širši biološki model razume
menopavzo kot normalen dogodek, ki ga določa kompleksna biologija smotrnih sistemov.
Težave in simptome v klimakteriju tako razume kot del normalnega poteka klimakterija,
patologije (hude težave) pa le kot odklon od tega normalnega poteka, pri čemer je potrebno
upoštevati specifične mehanizme, kot so psihološki, okoljski in psihosociokulturni kontekst,
ki vplivajo na njihovo funkcijo. Širši biološki model ponuja konceptualne povezave z modeli
klimakterija, ki raziskujejo družbene, kulturne in psihološke izkušnje, ki vplivajo na
doživljanje žensk v klimakteriju. Derry meni, da je nekatere klimakterijske težave sicer
mogoče najbolje razumeti in obravnavati biomedicinsko, vendar gre tu za omejeno
podskupino primerov, ki jih je treba jasno identificirati (Derry, 2002a: 20—21).
Biomedicinski pogled na menopavzo predpostavlja propad jajčnikov. Folikli se na
kemijske glasnike ne odzivajo več na običajen način in naposled se zaloga izčrpa. Širši
biološki model pa predpostavlja spremembo osnovnih sistemov nadzora. Odnosi med
različnimi hormoni in telesnimi sistemi se spremenijo; to pomeni, da se spremeni tudi celoten
sistem, katerega del so. Ko se organizacija v kompleksnih sistemih spremeni, ni nenavadno,
da premik zaznamujejo nerednosti in nepredvidljivosti. Klimakterijske pojave, kot je neredna
menstruacija, lahko opišemo v smislu časovno omejene tranzicije. Tako je po mnenju Paule
Derry tudi nekatere hormonske spremembe najbolje opisati v smislu povečane
nepredvidljivosti pred fazo premika (Derry, 2002a: 21).
Medtem ko biomedicinski model usmerja pozornost k iskanju enega samega
najpomembnejšega faktorja, širši biološki model predpostavlja, da imajo spremenljivke
povezovalne vloge in variirajo med različnimi ljudmi. Če so hormoni povezani v bolj
kompleksen sistem, se te povezave lahko razlikujejo pri različnih ljudeh v različnih situacijah.
64
Individualne razlike zato niso presenetljive. Širši biološki model se denimo sprašuje, ali
obstaja razlog, da toliko žensk v nekaterih kulturah doživlja neprijetne vročinske valove,
medtem ko večina žensk v drugih kulturah ne. Ukvarja s z vprašanjem, ali imajo vročinski
valovi le en fiziološki način nastanka in ali so odvisni od kombinacije fizioloških in
psiholoških dogodkov. Širši biološki model zanima tudi ali mehanizmi obvladovanja ali
družbeni kontekst vplivajo na doživljanje vročinskih valov (Derry, 2002a: 21).
Po mnenju Paule Derry biomedicinski model sicer proizvaja ključne prispevke k
zdravju in bolezni, posebej še prek identificiranja mehanizmov in zdravljenja, vendar
precenjuje središčnost bolezni pri razumevanju menopavze. Njegova predpostavka, da je
menopavza kronična bolezen, je povzročila široko uporabo hormonskega nadomestnega
zdravljenja za nedoločen čas brez definitivnih dokazov o njegovi varnosti in učinkovitosti.
Ženske spodbuja, da neprijetnosti doživljajo kot nesprejemljive simptome in tako ovira
aktivno spopadanje z njimi. Koncept menopavze kot življenjskega obdobja v tem modelu
nima prostora. Širši biološki model na drugi strani priznava visoko stopnjo nevednosti o
menopavzi in skuša razvijati pogled na menopavzo kot del življenjskega poteka, hkrati tudi
zajema in upošteva dimenzijo kulturnih diverzitet. Neprijetne izkušnje in simptomi se lahko
pojavijo in zahtevajo medicinsko intervencijo, vendar je treba upoštevati, da je menopavza
več kot le medicinski dogodek. Ta ugotovitev pa je tudi ključna predpostavka korpusa
vednosti, ki ga o menopavzi producirajo feministke, antropologi/nje, kulturologi/nje in
sociologi/nje in ki ga bom podrobno predstavila v naslednjem poglavju.
3.2. Feministični diskurz o klimakteriju
3.2.1. Kritika medikalizacije menopavze
Bryan Turner medikalizacijo v foulcaultovskem smislu definira kot »racionalno
aplikacijo medicinske vednosti in prakse v produkcijo zdravih, zanesljivih, učinkovitih in
sposobnih teles« (Turner, v: Lock, 1998: 36), ta proces racionalizacije pa poveže s
sekularizacijo kulture, v kateri je medicina sprejela velik del naloge moralne regulacije
prebivalstva73. Sodobni koncept dobrega počutja (wellnessa) – izogibanja bolezni in
obolenjem – je danes na široko razumljen kot vrlina, za nekatere posameznike pa ima celo
auro posvetne poti k odrešenju (Conrad, v: Lock, 1998: 36). Skupaj z medicinskim nadzorom
je vrlina wellnessa zlita v evfemistični koncept ohranjanja zdravja.
73 To je naloga, ki je prej pripadala Cerkvi (Lock, 1998: 36).
65
Kot ugotavlja Blanka Tivadar (1996), morata biti, da lahko govorimo o medikalizaciji
določenega področja človekovega življenja, izpolnjena dva pogoja: (1) za določeno vedenje
mora obstajati teoretični medicinski model, ki se tudi praktično uporablja in tako opredeljuje
in uokvirja posamezne človekove izkušnje. Ob tem (2) medicinska praksa, katere cilj je
zagotovitev konformnosti z družbenimi in medicinskimi normami, postane sredstvo za
izločitev ali nadzorovanje problematiziranih stanj in vedenj. Medikalizacija deluje na treh
ravneh – na konceptualni, na kateri medicinski besednjak definira problem, na institucionalni,
na kateri zdravniški poklic obvladuje posredovanje v probleme ljudi ter na interakcijski, kjer
je v pogovoru med zdravnico in pacientko (zdravnikom in pacientom) medicinsko mnenje
odločilnega pomena (Tivadar, 1996: 80).
Številne feministične kritičarke (Goodman, 1980; Pirie, 1988; MacPherson, 1995;
Chornesky, 1998; Shore, 1999; Roberts, 2004; Dillaway, 2005) za ključnega začetnika
medikalizacije klimakterija imenujejo Roberta Wilsona, ki je skupaj s svojo ženo Thelmo
žensko v klimakteriju opisal kot »kastrata (…), edinega sesalca, ki se po srednjih letih ne
more več reproducirati« (Wilson in Wilson, v: Chornesky, 1998: 36). Kot smo lahko videli v
poglavju o hormonih, Wilson v resnici ni izumil ničesar novega, osnova za njegovo teorijo se
je namreč razvijala že veliko prej, Wilson sam jo je le pograbil in na senzacionalističen in
vehementen način oznanjal svojo skorajda preroško vlogo pri »reševanju« »pohabljenih«
žensk s pomočjo hormonske nadomestne terapije, zaradi velikega odziva medijev74 pa
nedvomno pripomogel k hitrejši medikalizaciji klimakterija.
Za biomedicinski model razumevanja menopavze je medikalizacija ključnega pomena;
brez nje ne obstaja, do nje pa običajno tudi nima reflektiranega odnosa. Jasno se je to
pokazalo tudi v mojem pogovoru z obema ginekologinjama. Helena Meden Vrtovec je na
vprašanje, kako bi lahko komentirala kritiko medikalizacije procesov v ženskem življenju,
odgovorila, da meni, da to ni problem, da pa misli, da se nekatere ženske res preveč ukvarjajo
s svojim zdravjem in zato posledično postanejo hipohondri75. Njeno razumevanje pojma
medikalizacije se je izkazalo kot popolna projekcija, ki pripoveduje obratno zgodbo – niso
namreč zdravniki in medicina tisti, ki preveč posegajo v življenja žensk, temveč so
uporabnice/pacientke tiste, ki pretiravajo in same sebe medikalizirajo. Kar je seveda
velikokrat nedvomno res, vendar njen odgovor morda kaže na to, da zdravniki in medicina
vsakršno krivdo za ta pojav najraje zavračajo. Podobno stališče je imela namreč tudi druga
74 Deli njegove knjige »Feminine forever« (1966) so bili v šestdesetih letih objavljeni v različnih revijah in časopisih, sama knjiga pa je bila uspešnica (Klein in Dumble, v: Wei Leng, 1996: 36) 75 Več o izsledkih pogovora s Heleno Meden Vrtovec v poglavju 4.1.
66
ginekologinja, Lena Žigon, ki je menila, da je »medikalizacije odločno preveč (…), saj danes
ni več zdrave nosečnice, ker so vse preveč pod vtisom raznih informacij, ki krožijo po
spletnih forumih in so nato vse prestrašene« (L.Ž., intervju zapisan 25. 3. 2008). Tudi po
njenem mnenju so očitno pacientke/uporabnice kar same krive, saj se preveč informirajo, kar
rezultira v strahu pred vsakršnim možnim znanim zapletom ali boleznijo. Ali je to posebno,
»zdravniško« razumevanje medikalizacije nekakšna strategija prelaganja krivde ali zgolj
nerazumevanje, zame zaenkrat še ostaja vprašanje, najbrž pa gre za kombinacijo obojega.
Feministični pristop v sociologiji medicine, piše Blanka Tivadar, medikalizacijo
razume kot triplasten proces spolne diferenciacije, 1) kjer medicina postavi družbene meje
vedenja za posamezni spol tako, da podrobno določi, kaj je normalno in kaj deviantno
vedenje, 2) ki omogoča nastanek situacije, v kateri moški gospodujejo ženskam, te pa se
morajo pogajati za privilegije in resurse in 3) ki je prizorišče ohranjanja in spreminjanja
zavesti – praktično izvajanje medicinske vednosti pomeni njeno uporabo za potrebe oblasti, ki
omejuje ženske na družbeno determinirane in konstruirane vloge (Tivadar, 1996: 81). V tem
smislu je klimakterij medikaliziran kot »nenormalno«, »nenaravno« stanje – odpoved
jajčnikov in pomanjkanje estrogena, katerih posledica so lahko različna telesna in čustvena
stanja, ki so odklonska od »normalnega« stanja ženskega telesa. Ker se ženski ni potrebno več
bati zanositve, odpove hkrati s tem tudi ena od kontrol nad njenim spolnim vedenjem. Ker ji
ni potrebno več skrbeti za kontracepcijo, jo je pač nujno potrebno zamotiti s čim drugim –
denimo z jemanjem hormonskega nadomestnega zdravljenja – človek se danes zares zaveda,
da je bolan le, če ga zdravijo, mar ne?
3.2.2. Feministični model razlage menopavze
Feministična teorija opozarja, da je medicinska znanost vse (ne le klimakterija, tudi
menstruacijo, nosečnost, porod…) ženske reproduktivne procese skonstruirala kot patološke,
nenormalne in nenaravne ali vsaj potrebne nenehnega nadzora. Heather Dillaway denimo
omenja raziskavo v reviji U.S. News and World Report, ki klimakterij karakterizira kot
»hormonsko zagonetko« in navaja številne avtorje, ki ugotavljajo, da je klimakterij »skupek
simptomov, ki jih povzroča pomanjkanje spolnih hormonov« (Dickson, 1990; Rostosky in
Travis, 1996; Wilsbush, 1993, v: Dillaway, 2005a: 399). Ker je pozornost tako v kliničnem
kot kulturnem pogledu usmerjena zgolj na negativne simptome, je klimakterij percepiran kot
67
problem sam po sebi. Tako se tudi ženske težko uprejo tem vztrajnim negativnim definicijam
(Dillaway, 2005a: 399).
Sodobna feministična literatura o klimakteriju ponuja alternativno perspektivo. Več
feminističnih raziskovalk (Barbre, 1998; Gannon, 1999; Greer, 1993; Winterich, 2003;
Winterich in Umberson, 1999) ugotavlja, da veliko število žensk klimakterij doživlja kot
pozitivno ali vsaj nevtralno bio-socialno tranzicijo (Dillaway, 2005a: 399). Feministične
avtorice se – za razliko od zdravnikov – ukvarjajo tudi z vprašanjem klimakterija v smislu
reproduktivnega staranja – kaj torej konec rodne dobe pomeni za žensko poleg že tolikokrat
naštetih neprijetnih simptomov? Zastavljajo si vprašanje, kako izguba reproduktivne
sposobnosti sama po sebi vpliva na doživljanje ženske in (tudi) v duhu feministke Shulamith
Firestone, ki je v sedemdesetih letih trdila, da je za uspeh feminizma ključna ločitev
reprodukcije od spolnosti (Firestone, v: Roberts, 2003: 205), ugotavljajo, da za številne
ženske to pravzaprav pomeni razbremenitev. Tu se skriva tudi srčika pozitivnih izkušenj,
povezanih s klimakterijem. Ugotovitve Heather Dillaway so v marsičem presenetljive. Zaradi
relativno dobrega dostopa do sodobnih kontracepcijskih tehnologij skozi vse rodno obdobje
(govorimo o ameriških ženskah povojne baby boom generacije, ki so imele prvič v zgodovini
tako možnost) te ženske klimakterija ne dojemajo kot simboličnega konca reproduktivne
sposobnosti, temveč zanje pomeni zgolj konec uporabe kontracepcijskih metod in konec
menstruacije, konec neprijetnih zadev in nikakor ne žalovanja za reproduktivno sposobnostjo
kot morebitnim določevalcem »ženskosti«. Veliko žensk je raziskovalkam pripovedovalo, da
se je njihov spolni užitek povečal, tudi zaradi tega, ker se spolnosti lahko posvečajo brez misli
na kontracepcijo ali menstruacijo. Obdobje klimakterija so primerjale s puberteto in poročale,
da se počutijo, kot bi ponovno vstopale v dekliška leta, zaradi česar se počutijo prej mlajše kot
starejše. Poleg tega so intervjuvanke v raziskavi klimakterij ločile od ostalih procesov staranja
in ga v primerjavi z le-temi označile kot pozitivnega. Klimakterij je bil zanje v prvi meri del
reproduktivne izkušnje in šele nato del staranja (Dillaway, 2005a: 413). Tudi Monica Jerret in
Dona Lethbridge (1994) poročata, da so ženske iz njune raziskave izrazile le malo skrbi nad
tem, da se končuje njihovo plodno obdobje, nobena pa tudi ni tožila o občutku osamljenosti
zaradi »praznega gnezda«. Pomembnejša od biološkega prehoda k neplodnosti je bila zanje
sprememba socialne vloge in osebna rast, srednja leta pa so pomenila čas za refleksijo in
revizijo preteklega življenja (Jerret in Lethbridge, 1994: 382).
Pomembna negativna medicinska simptoma klimakterija naj bi bila tudi pomanjkanje
spolne sle in atrofija nožnice (suha sluznica nožnice). Podobno kot Dillaway, tudi Julie
Winterich, ki je raziskovala spolno življenje žensk v klimakteriju, ugotavlja, da veliko žensk
68
svoje spolno življenje po menopavzi opiše kot zadovoljujoče ter da je spolnost pri teh ženskah
v večji meri odvisna od kakovosti partnerskega odnosa, zdravja in preteklega spolnega
življenja kot pa od omenjenih menopavznih sprememb. Konec koncev, podobne simptome
velikokrat doživljajo tudi ženske v rodni dobi (torej z delujočimi ovariji), ki so v
nezadovoljujoči partnerski zvezi. Študija je tudi pokazala, da heteroseksualne ženske drugače
rešujejo omenjene težave v spolnosti kot homoseksualne. Lezbične ženske iz raziskave so se
večinoma veliko bolj odprto pogovarjale o spolnosti in posledično lažje zadovoljile svoje
potrebe. Heteroseksualne ženske, ki poročajo o večjih težavah v spolnosti, pripovedujejo o
tem, da pobudo prepuščajo moškemu, o seksu s partnerjem ne govorijo in/ali hlinijo orgazme
zato, ker razumejo pomembnost tega učinka na moško identiteto. Nekatere se morajo soočati
z moškim pritoževanjem nad tem, da suhost vaginalne sluznice zmanjšuje (moški) užitek,
medtem ko se lezbijkam s tem ni potrebno ukvarjati (Winterich, 2003: 640). Ženske v teh
heteroseksualnih razmerjih ostajajo v osnovi ujete v androcentrične družbene reprezentacije,
znotraj katerih je temeljna os odnosa gradnja pozitivne moške identitete, njihova lastna pa je
prvi podrejena.
Tu moram posebej omeniti tudi ženske, ki klimakterija ne doživijo postopoma in po
običajni poti kot posledico reproduktivnega in siceršnjega staranja, ampak se z menopavzo
zaradi odstranitve maternice (histerektomije) in/ali jajčnikov (ovariektomije) ali kot posledico
kemoterapije ali obsevanja zaradi rakastega obolenja76 soočijo naenkrat in pred običajno
menopavzno starostjo. Jean Elson (2003) v svoji raziskavi med temi ženskami ugotavlja, da je
to bistveno bolj travmatična izkušnja kot klimakterij, ki se zgodi po običajni poti. Še več,
ženske ga celo povezujejo z izgubo ženskosti. Tu je nedvomno na delu medicinski diskurz o
hormonih. »Ženskost« v tem smislu določa hormon estrogen in ker ženske, ki jim odstranijo
jajčnike vedo, da tega hormona njihova telesa ne proizvajajo več, se počutijo, kot da bi jim
odvzeli ženskost. Jean Elson piše, da ima v tem smislu jajčnik zelo simbolen pomen – ker je
to ženska spolna žleza, ki izloča ženske spolne hormone, določa torej »ženskost« in z
odvzetjem le-tega, je ženskam odvzeta simbolna ženskost. Presenetljiva je ugotovitev
avtorice, da te ženske ustvarijo pravo hormonsko hierarhijo, na vrhu katere so tiste, ki so jim
odstranili le maternico in imajo še oba zdrava jajčnika (ki še producirata estrogen), na dnu pa
tiste, ki so jim odvzeli vse notranje reproduktivne organe. Vmes se rangirajo ženske, ki imajo
le en jajčnik in tiste, ki so jim pustili vsaj košček tkiva jajčnika, ki je včasih dovolj, da telo še 76 Pri t.i. hormonsko odzivnih rakastih obolenjih zdravniki ženskam predpišejo posebno zdravilo, ki blokira estrogenske receptorje, to pa povzroči menopavzo. Pri obsevalni terapiji pa močno sevanje uniči zarodne celice, kar posledično prav tako povzroči menopavzo. Tovrstnim onkološkim bolnikom zato na njihovo željo pred terapijo odvzamejo zarodne celice in jih zamrznejo.
69
naprej producira hormone estrogene (Elson, 2003: 759—760). Ta primer nazorno kaže,
kakšno silovito moč hierarhizacije imajo družbene reprezentacije o »ženskosti« za tiste osebe,
ki vanje verjamejo77.
Feministke tudi ostro kritizirajo vključitev koronarnih bolezni in osteoporoze med
»menopavzne bolezni«. Menijo, da biomedicinska stroka z vključevanjem težkih bolezni
ženske le straši, da bi jih tako na lažji način pridobila za jemanje hormonske nadomestne
terapije. Nekatere menijo, da ima kampanja za HNZ pravzaprav cilj potisniti ženske nazaj v
sfero moškega nadzora in to v trenutku, ko ženske na novo zastavljajo svoj odnos do moških.
Germaine Greer celo pravi:
»Postmenopavzni ženski ni dovoljeno, da ne bi več potrebovala moškega. Diagnosticirajo jo,
da trpi za sindromom pomanjkanja in moški ponovno pokaže svojo superiornost tako, da
priskrbi zdravilo za njeno bolezen« (Greer, v Wei Leng, 1996: 37).
Značilnost večine feministične literature je tudi poudarjanje »naravnosti« menopavze
in klimakterija. Ker je menopavza dogodek, ki ga doživi vsaka ženska, ga je potrebno vzeti
kot povsem »naravnega« in (nekoliko v duhu new-age filozofije) poskusiti v njem uživati.
Fiona Mackie tako svoje vročinske valove opiše kot »fascinantne izkušnje« in pravi, da upa,
da se bodo ponovili, ker so tako zanimivi (Mackie, v: Lupton, 1996: 94). Podobno stališče
zavzema tudi že omenjena Germaine Greer, ki v svoji knjigi »The Change: Women, Ageing
and the Menopause« (1991) s poudarjanjem pozitivnih plati sprememb poskuša »pregnati«
negativne pomene klimakterija. Pravi, da bi se ženske v klimakteriju morale umakniti v svoj
lastni spiritualni svet, postati močne (skoraj magične) figure in ponovno vzpostaviti svoj
odnos do narave ter najti užitek v svojih starajočih se, aseksualnih telesih (Greer, v: Lupton,
1991: 95).
3.2.3. Menopavza kot prehod med družbeno skonstruiranimi vlogami ženskosti
Klimakterij pa ne pomeni le biološkega prehoda od mladega, plodnega telesa v
starajoče se, neplodno, temveč pomeni hkrati tudi prehod meje med dvema družbenima
vlogama in sicer med družbeno vlogo ženske v reproduktivni dobi – vlogo matere oz.
potencialne matere, ki je po patriarhalni logiki zahodnih kultur tudi edina, ki ženski zares
77 O tem, kako žrtve rasizma same ponotranijo in celo nadalje elaborirajo strategijo rasizma, glej: Alenka Janko Spreizer (2002): Vedel sem, da sem Cigan, rodil sem se kot Rom, ISH Ljubljana
70
pritiče in je brez nje pravzaprav njeno poslanstvo neizpolnjeno, in vlogo postmenopavzne78
ali starajoče se ženske, ki je svoje poslanstvo že izpolnila (ali ga ni in za to nima več
možnosti) in vstopa v zadnje obdobje svojega življenja.
Heather Dillaway pravi, da so si tako biomedicinske/i kot feministične raziskovalke/ci
edine/i, ko klimakterij opisujejo kot čas tranzicije in prehajanja meje (Dillaway, 2005b: 1). Ta
diskurz o spremembi pa, kot ugotavljata Lyons in Griffins, ponuja predstavo tega, kaj je
normativno za žensko v srednjih letih (Lyons in Griffins, v: Dillaway: 2005b: 1). Telesne
spremembe, ki jim posvečamo posebno pozornost, so tiste, ki še posebej motijo identiteto,
sistem in red (Rogers, v: Dillaway, 2005b: 4). Klimakterij torej prevzema večji pomen v
sodobni zahodni družbi ravno zato, ker moti stereotipizirane predstave in ideološke distinkcije
med ženskami (in njihovimi telesi) in moškimi (in njihovimi telesi). Menopavzne ženske
postanejo »različne« od ideološko definirane (reproduktivne, plodne, seksualne, privlačne)
ženske, saj se spremenijo v »nekaj drugega« (ne-repreduktivnega, neplodnega, aseksualnega,
neprivlačnega) – kategorijo, ki predstavlja nekaj »nenormalnega« in »nenaravnega« in to
mora biti popravljeno, če naj meje med spoloma ostanejo nedotaknjene. V namen boljše
ilustracije pomena te različnosti – drugosti, Dillaway citira Julio Epstein, ki je na primeru
drugosti/različnosti HIV/AIDS bolnikov pomagala razložiti, zakaj veliko žensk poskuša
nadzirati svoja telesa. Ljudje s HIV/AIDSom namreč izzovejo kulturno konstrukcijo tujega,
saj že sama ideja porušenega imunskega sistema izziva trdnost priznanih meja med
ideološkimi kategorijami »normalnega« in »nenormalnega« in ustvarja to, kar socialna
filozofinja Iris Marion Young imenuje »tesnoba meje« in literarna in kulturna kritičarka
Marjorie Garber razume kot »krizo kategorij«. Ta termina označujeta prepustnost,
zamegljevanje distinkcij in definicij in možnost prehajanja meja (v: Dillaway, 2005b: 4).
Ženske v klimakteriju, ki si na vso moč prizadevajo ohranjati mladostno telo z vsemi
njegovimi pritiklinami in delovanji, se torej v tem smislu ne odzivajo le na tesnobo, ki izvira
iz prehoda meje med mladostjo in starostjo ali iz prehoda meje med reproduktivno in ne-
reproduktivno dobo, temveč zaradi ideološko definiranih pomenov ženskosti, tudi na najbolj
tesno od tesnob, ki izvira iz meje med ideološko zasnovanim »normalnim« in
»nenormalnim«.
Lep primer kršenja oz. prehajanja teh meja med »normalnim« in »nenormalnim« pa
ponujajo primeri post-menopavznih nosečnosti in odzivi medijev nanje, ki jih je v svojem
78 Kot bomo videli v nadaljevanju, nekatere azijske in južno-ameriške družbe, ki so ravno tako patriarhalne, post-menopavznim ženskam omogočajo in zagotavljajo alternativne družbene vloge, ki pomenijo celo prehod v višji socialni status. Tudi zdraviteljice in vračke so praviloma le ženske v post-menopavznem obdobju.
71
članku obdelala Angela Wall (1997). V njem pokaže, da gre pri tej problematični meji med
»normalnim« in »nenormalnim« pravzaprav v bistvu za še bolj problematično mejo med
»naravnim« in »nenaravnim«. Medicina je tista, ki nenehno operira s konceptom
»naravnosti«, hkrati pa ravno medicina s razvojem novih tehnologij ponuja vedno več
možnosti za »ne-naravne« posege v telo – med njimi je denimo na eminentnem mestu umetna
oploditev. V ilustracijo licemernosti družbenih odzivov na post-menopavzne nosečnosti Wall
opiše dva različna primera take nosečnosti. Prvi je primer 59-letne Britanke (z uspešno
poslovno kariero, torej izobražene in bogate), ki je leta 1993 rodila dvojčka, potem ko je bila
umetno oplojena z darovanimi jajčeci in spermo svojega 45-letnega moža. Mediji so se na
primer odzvali kot na primer monstruozne ne-naravnosti, ki jih ponuja sodobna medicina.
Spraševali so se o tem, kako bo pri 69 zmogla krotiti dvojčka, pod vprašaj so postavili tudi
moralnost njene odločitve. Drug primer je 53-letna Američanka, ki je svojo maternico
»posodila« svoji neplodni hčerki in tako pravzaprav sama rodila svojega vnuka. V tem
primeru so se vse moralne sodbe umaknile hvaljenju materinega altruizma. Vendar to ni vse,
kar razkrije primerjava teh dveh zgodb. Angela Wall nadaljuje z ugotovitvijo, da odločitev
59-letne Britanke za otroka ni le izzivala medicinske in biološke konstrukte o telesu, temveč
je tudi jasno pokazala na starejšo žensko, ki kljubuje kulturno sankcioniranim in jasno
označenim vlogam za ženske njene starosti. Ta uspešna direktorica z veliko mlajšim možem
je potem, ko je svoja najbolj produktivna leta posvetila karieri, hotela še otroka! Ameriška
mati-babica pa je, na drugi strani, popolnoma podrejena tradicionalnim vlogam matere in
babice. Pravzaprav predstavlja ultimativno maternalno figuro – kot mati svoji hčeri in hkrati
mati svojim vnukom je dobesedno utelesila materinskost, njeno telo pa je bila popolnoma
»naravna« izbira za hčerino nadomestno nosečnost (Wall, 1997: 4).
Diskurz, ujet v vrednote prevladujoče in maskulizirane kulture, ki od žensk zahteva
nespreminjajoče se, mladostno telo, se v istem hipu zgraža nad primeri postmenopavznih
nosečnosti – kako perverzno. Hkrati morala tega diskurza legitimira medicinsko-tehnološko
pomoč pri oploditvi parom, ki po običajni poti, ki naj bi veljala za »naravno«, ne morejo imeti
otrok. Umetna oploditev je v tem primeru smatrana za »majhno pomoč naravi«, diskurz ljudi,
ujetih v to prevladujočo moralo, pa to pravico odvzema ženskam v postmenopavznem
obdobju in te redke primere označi za ne-naravne in zato monstruozne. Vse našteto jasno
vedno bolj spodkopava legitimnost medicinskih diskurzov o »naravnosti« in ruši te iste
koncepte, s katerimi se medicina nenehno skuša vpletati v moralo in etiko.
72
3.3. Kritike diskurzov o klimakteriju
3.3.1. Klimakterij kot mit
V smislu konstruktivističnega razumevanja znanosti in ob zavedanju družbene
skonstruiranosti vsakršne vednosti moram posebno poglavje posvetiti tudi avtoricam kritike
obeh (prevladujočih) diskurzov o klimakteriju – medicinskega in feminističnega. Patricia
Kaufert ta dva diskurza sooči in razgali kot dve reprezentaciji klimakterija. Pravi namreč, da
si tako medicinski strokovnjaki kot feministke lastijo pravico interpretirati ženskam njihove
telesne izkušnje. Oba diskurza želita biti sprejeta ekskluzivno, vsak pa se je pravzaprav razvil
v dodelan in tekmovalen mit o klimakteriju. Avtorica podrobno analizira oba diskurza, ne da
bi v njiju iskala pravilnosti ali nepravilnosti, temveč v smislu antropološkega proučevanja
mita, preko katerega lahko razumemo pogled na svet tistih, ki mit kreirajo oz. posedujejo
(Kaufert, 1982: 141). Kaufert torej obe interpretaciji klimakterija obravnava kot mita v smislu
Barthesove definicije, da je mit sistem vrednot, predstavljen na način, kot bi šlo za sistem
dejstev (Barthes, v: Kaufert, 1982: 143). V tem smislu je mit družbeni proizvod, moderni mit
pa je odsev meščanske družbe. Kaufert dokazuje, da oba mita o menopavzi vsebujeta obe
karakteristiki, o katerih govori Barthes – odtujitev in eksnominacijo (Kaufert, 1982: 144).
Barthes mit opiše kot »govor, ki je bil ukraden in prenovljen«. Vmes, med krajo in
prenovo pa se zgodi skrivno ponarejanje – tako je mit vedno nekaj spremenjenega, karkoli je
bilo uporabljeno, ni nikoli več enako, ko je prenovljeno v mit. Tako npr. mit o materinstvu od
žensk jemlje neposredno izkušnjo materinstva in jo spreminja. Materinstvo je ženskam
ukradeno in nato vrnjeno v obliki mita o materinstvu. Proces ustvarjanja mita je proces
odtujitve (Barthes, v: Kaufert, 1998: 148).
Menopavza ima, po mnenju Patricie Kaufert, karakteristike, ki to izkušnjo delajo še
posebej ranljivo in dostopno za intervencije. Poseben problem je namreč nejasnost
klimakterijskih simptomov in znakov, ki so v kliničnih epidemioloških raziskavah našteti
poljubno različno – od enega samega do štiridesetih. Relativni konsenz sicer velja, da so
vročinski valovi pravi klimakterijski simptomi, drugi simptomi (depresija, utrujenost,
glavoboli, zmedenost, razdražljivost) pa so tako splošni, da se lahko pojavijo v kateremkoli
življenjskem obdobju iz raznoraznih vzrokov. Tudi izguba menstruacije je včasih nejasen
znak, saj lahko pomeni, da je ženska noseča ali da gre za kakšen patološki vzrok amenoreje.
Ta nejasen značaj klimakterijskih znakov je razlog, zaradi katerega je diagnosticiranje ženske
kot menopavzne dovzetno za družbeno-kulturne interpretacije. Kaufert pravi, da kdorkoli
73
označi njene simptome (bodisi izurjen zdravnik ali ženska sama), ženski vrne – ne njene
subjektivne izkušnje – temveč svoj lastni mit. Z besedami Barthesa: proces diagnosticiranja je
»govor, ukraden in prenovljen«, dejanje definiranja menopavze pa je dejanje odtujitve.
Moderni miti so po Barthesu proizvod buržoazije, ki jih ustvari in kasneje odstrani razredno
označbo »buržoazno« in jih promovira kot univerzalne resnice. Barthes ta proces imenuje
eksnominacija. Primer tega je denimo poročni ritual – meščanski ritual, ki ga najbolj ceni
zgornji srednji sloj, ni predstavljen kot »buržoazna poroka«, temveč kot »tista prava poroka«.
Na ta način je odstranjena razredna označba. Vsak mit, ki je sprejet kot model, ki naj ga
oponašajo člani vseh družbenih razredov, je že eksnominiran (Kaufert, 1982: 148—149).
Kaufert piše, da je tako v medicinski, kot v feministični verziji mita o menopavzi
predstavljena nacionalna in razredno-specifična podoba ženske v klimakteriju. Kljub temu se
oba predstavljata kot univerzalno veljavni pripovedi o menopavzni izkušnji. Medicinski
diskurz, ki ga opisuje Patricia Kaufert79, navadno predpostavlja, da ženska ni ne samska, ne
vdova, ne ločena. Njenega moža, ki je takrat na vrhuncu svoje kariere, in njenih otrok
večinoma ni doma. Svoje dneve preživlja tako, da briše prah, igra bridge in hodi na kosila s
prijateljicami. Kaže dovzetnost za pridobivanje kilogramov in depresijo in se zaradi tega
počuti krivo. Počuti se, da ima vse, pa je vendar nezadovoljna. Zdravniški nasvet za tako
žensko je, naj se zaposli, začne študirati, prostovoljno delati ipd., da ne bo imela časa
premišljevati o svojih simptomih in se smiliti sama sebi. Tam, kjer zdravniki vidijo
nedelovanje, ki vodi v hipohondrijo, pa bi feministke videle žensko, ki je sprejela buržoazni
mit o poroki in materinstvu. Taka ženska ima po medicinskem mitu vse, po feminističnem pa
nič, saj njeno življenje ne more biti definirano z žrtvovanjem za moža in otroke (Kaufert,
1982: 149—150).
Proces eksnominacije v feministični verziji mita ni tako očiten. Kljub tendencam
feministk, da se njihov diskurz vzdrži rasnih in razrednih označevanj in uveljavlja skupno
identiteto ženske, se izkaže, da je tudi ta skupna identiteta v bistvu identiteta bele ženske
srednjega razreda. Buržoazni značaj feministične verzije menopavznega mita se odraža tudi v
politično radikalni naravi njenega napada na estrogensko terapijo. Ta problem je namreč v
ZDA bolj ali manj rezerviran za ženske srednjega razreda, ki si lahko privoščijo svojega
ginekologa/injo, ki seveda prav rad/a svojim pacientkam predpiše hormonsko nadomestno
terapijo. Tudi nasveti feminističnih aktivistk, naj ženske težave rešujejo z zdravo prehrano, 79 Seveda moram pripomniti, da gre tu za ameriški medicinski diskurz, ki se nekoliko razlikuje od medicinskega diskurza v Sloveniji. V diskurzu, ki ga opisuje Patricia Kaufert, je v središču ideološka predstava ženske kot ameriške gospodinje iz srednjega razreda, katere glavno delo naj bi bilo skrb za dom, moža in otroke (ne nujno v tem vrstnem redu).
74
prehranskimi dopolnili, vitamini, telovadbo ipd. so naslovljeni bolj ali manj na ženske
srednjega razreda, ki si to lahko privoščijo, ugotavlja Kaufert. Namen teh nasvetov je, da bi
koristili vsem ženskam, ne glede na razredno pripadnost ali nacionalnost ali barvo kože, v
resnici pa producirajo mit, oblikovan za belo Američanko srednjega razreda. Proces
eksnominacije je tako karakteristika obeh verzij mita. Oba se predstavljata kot univerzalni
resnici, ključno vprašanje je le, kdo nadzira klimakterij – medicinska stroka ali feministke
(Kaufert, 1982: 150—151).
3.3.2. Kritika feminističnega modela in diskurza o naravnosti
Tudi Kwok Wei Leng (1996) podobno identificira dva nasprotna modela –
biomedicinskega in feminističnega. Prvi, kot smo že večkrat poudarili, klimakterij definira v
smislu hormonov oz. pomanjkanja le-teh. Nasproti mladi ženski s polno delujočimi ovariji
postavi žensko v klimakteriju, katere jajčniki so »pokvarjeni« in tako klimakterij ustoliči kot
bolezen s posebnimi simptomi, ki jo je mogoče zdraviti z dodajanjem hormonov, ki naj bi ji
primanjkovali. Feministični model menopavze pa se prične v točki, ko se postavi nasproti
biomedicinskemu in tega poveže s patriarhalnim odnosom do ženske. Za feministke
medikalizacija menopavze označuje zadnjo mejo »naravnih« in »normalnih« procesov in
ženske izkušnje, ki jo hoče moški osvojiti ter pomeni ultimativni trud, da bi moški nadziral
vse aspekte ženskega življenja in ji tako preprečil vsako upanje v avtonomno »naravno«
eksistenco. V konstruiranju biomedicinskemu modelu alternativne perspektive feministični
model predpostavi najbolj dostopno in nedolžno izkušnjo – izkušnjo »narave«. »Naravo«
predpostavi kot nekaj samoumevnega, ta samoumevnost pa generira serijo binarnih nasprotij,
ki so nato iz feministične pozicije izločena. »Narava« je tako zoperstavljena kulturi,
zdravilom, visoki tehnologiji in ostalim oblikam patriarhalnega vsiljevanja, feministično
zavedanje »naravnega« telesa pa postane edini protistrup takim intervencijam. Qwok Wei
Leng ugotavlja, da ta izkušnja »naravnosti« obstaja kot nekaj temeljnega, kar feministični
model konstruira kot miselni sistem, zasnovan na neizpodbitnem temelju »narave«,
»naravno« telo pa pridobi esenco »Resnice«, nasproti kateri je definirano vse drugo (kultura,
zdravila, visoka tehnologija). Kot taka se feministična politika odcepi od teh izločenih drugih
kot od virov možne kontaminacije. Le feministični model tako ponuja »Resnico« o
klimakteriju, ki je ohranjena preko te serije binarnih nasprotij in izključitev (Wei Leng, 1996,
33—35).
75
Podobno kritiko feminističnega diskurza o naravnosti poda tudi Deborah Lupton, ki
piše, da je diskurz, v katerem je telo predstavljeno kot da je nenehno izpostavljeno napadom
od zunaj in mora braniti svoje notranje hormonsko ravnovesje in ritme pred invazijo zdravil,
na drugi strani pa zagovarja uporabo alternativnih terapij80, ki naj bi bile bolj »naravne« in ki
telesa ne obravnavajo kot sovražne entitete, kontradiktoren in selektiven v svojem gojenju
dihotomije med »naravnim« in »umetnim«. Velik del estrogena, ki ga uporabljajo v
hormonskem nadomestnem zdravljenju, izvira namreč iz urina brejih kobil. Zakaj ta tip
estrogena ne bi bil enako naraven kot tisti iz zelenjave in tofuja? Če so vsi simptomi
klimakterija razumljeni kot »naravni« in del staranja, ali ni potem vsaka intervencija proti
njim (alternativna ali katerakoli) pravzaprav »nenaravna«? Po mnenju Deborah Lupton je to
hrepenenje po »naravnem« pravzaprav iskanje nekega mitskega telesa (Lupton, 1996: 95).
Nekatere raziskovalke so preučevale metafore klimakterija, med njimi Emily Martin
(1992) in Geri Dickson (1990). Slednja je v biomedicinskih in feminističnih raziskavah o
klimakteriju analizirala metafore in metajezik81, ki so v njih uporabljeni, in ugotovila, da v
resnici to nista različna in ločena modela, temveč le dve plati iste medalje. Biomedicinski
model npr. uporablja poseben slog mišljenja, ki ni nevtralen, temveč je poln zavednih in
nezavednih predpostavk o tem, kakšen naj bi bil svet in kakšna naj bi bila narava stvari
(Dickson, v: Wei Leng, 1996: 39). Metafore reprezentirajo oblike mišljenja in ustvarjajo svoje
lastne pripovedi ali metajezike, ki jih je mogoče preučiti, analizirati in interpretirati – lahko
jih beremo simptomatično in v njih odkrivamo motive njenih ustvarjalcev. Tako denimo v
biomedicinskem diskurzu besede pomanjkanje, izguba, motnja in propadanje funkcionirajo
metaforično. Te besede nosijo s seboj močne konotacije, ki so povezane s prevladujočim
odnosom družbe do ženske in staranja. Toda, po mnenju Geri Dickson, tudi feministična
pozicija učinkuje kot pripoved ali metajezik – tako, da pozitivne metafore razvrsti nasproti
negativnim iz dominantne medicinske paradigme. Med te popularne metafore spadajo besede
prenova, odkritje in naravno. Na eni strani imamo torej redukcionistične ideje
biomedicinskega modela, ki žensko vidi kot vsoto njenih jajčnikov, na drugi pa podobno
problematičen način esencializiranja »naravne« ženske, ki naj bi edina ponujala resnico
izkušnje (Dickson, v: Wei Leng, 1996: 39—40).
80 Med te alternativne terapije spadajo npr.: redna vadba, posebna prehrana z več kalcija in manj živalskih maščob, uživanje naravnih hormonov – fitoestrogenov, ki jih najdemo v rastlinah, predvsem soji,… 81 Metajezik v lingivistiki in logiki je jezik, ki se ga uporablja za opisovanje ali analizo jezika. Formalni sintaktični modeli za opisovanje slovnice so en tip metajezika. Širše se lahko termin nanaša na katerokoli terminologijo ali jezik, ki se uporablja za razpravljanje o jeziku samem (Vira: Spletna enciklopedija Wikipedia – http://en.wikipedia.org/wiki/ in spletni slovar The free dictionary – http://www.thefreedictionary.com).
76
Wei Leng poudarja pomembnost kritike Geri Dickson in Patricie Kaufert za
zavedanje, da je vsaka vednost – tako še posebej tudi feministična – produkt, artefakt. Tako
biomedicinska kot feministična »resnica« ne obstajata v nekem akulturnem in ahistoričnem
vakuumu. Tega se je potrebno zavedati še posebej, ko govorimo o feminističnem modelu, saj
ta opozarja na skonstruiranost biomedicinskega modela, ob tem pa lastnemu diskurzu
omogoča, da ostaja zaprt, nekakšna »resnica«, ki temelji na prvem principu »ženske« telesne
izkušnje. »Resnica« pa, kdorkoli jo že izusti, je vedno skonstruirana, relacijska in parcialna
(Wei Leng, 1996: 42).
S tem razumevanjem monolitskosti obeh modelov pa se seveda vse/i ne strinjajo.
Margaret Lock (1998) mu nasprotuje, ker meni, da znotraj obeh diskurzov nemalokrat
naletimo na številna nestrinjanja in žgoče razprave (Lock, 1998: 37), Jacquelyn Zita, katere
kritiko navaja tudi Wei Leng, pa trdi, da se feminizem zaprtju lahko upre. Feministke, pravi
Zita, pretresajo avtoriteto biomedicinskega modela ter tako interpretirajo status in pomene
menopavznega telesa. Dokazujejo, da je retorika biomedicinskega modela o telesu povezana z
maskulino gerontokracijo, ki je vpletena v poskuse odvzemanja moči ženskemu spolu (Zita,
v: Wei Leng, 1996: 43). Feministke tako v odgovor ponujajo drugo interpretacijo telesa, ki
utrjuje vrednost ženske izkušnje menopavze. Zita meni, da to ni esencialistično, saj
feministična pozicija poudarja raznolikost in različnost možnih teles, izkušenj in glasov, ter se
tako izogne zaprtjem, ki so tako značilna za biomedicinski model. Zita torej zagovarja
mnenje, da je za feministično pozicijo manj možnosti, da postane zaprta pripoved o
menopavzi, saj nikoli ne predpostavlja, da je telesna izkušnja preprosto že v naprej dana.
Kljub Zitinem zagovoru pa Kwok Wei Leng ohrani dvom, saj pravi, da pregled feministične
literature govori drugače – kaže, da le-ta reproducira zgolj eno verzijo monolitskega telesa.
Ženske imajo po feminističnem modelu namreč le dve možnosti – da sprejmejo hormonsko
nadomestno zdravljenje (in se s tem podredijo biomedicinskemu modelu) ali pa se mu uprejo.
Te dve možnosti se zelo hitro skrčita na eno samo, saj je znotraj feminističnega modela edina
pravilna možnost zavrnitev hormonske terapije. Telo, ki se upre, postane nato privilegirano
mesto feminističnega diskurza in na ta način feministična politika sama postane totalizirajoča
pripoved o menopavzi. To menopavzno telo, nekontaminirano s strani patriarhalne
intervencije, pa ni nič manj skonstruirano kot biomedicinska definicija menopavze kot
pomanjkanja ali sindroma. Narava in normalnost, pravi Wei Leng, nista koncepta, ki jima gre
zaupati kot temelj česarkoli (Wei Leng, 1996: 43—44).
77
3.3.3. Kibernetični feminizem
Wei Leng trdi, da je koncept narave potrebno problematizirati, saj prvič – menopavzno
telo ni fiksen koncept, spreminja se skozi zgodovino in glede na kulturo, drugič – ni omejeno
na starajoče se ženske, obstaja namreč več možnosti, da klimakterij doživijo tudi zelo mlade
ženske, in tretjič – nedolžne »naravne« osnove, ki bi se jo dalo odkriti z opazovanjem ali
raziskovanjem, v resnici ni. »Naravno« telo ne obstaja, zato tudi »naravne« menopavze ni.
»Narava« je skonstruirana tako kot karkoli drugega v človeški misli, zato je po mnenju Qwok
Wei Leng najbolj verjetno, da je narava pravzaprav osnova, ki je kot taka dodana naknadno,
da bi omogočili – nič drugega kot skonstruiranost kulture. Podobno kot je Judith Butler
(1990) dekonstruirala distinkcijo med biološkim in družbenim spolom, se vprašanje narave
izkaže za vprašanje kulture, izkaže se, da distinkcije med obema konceptoma pravzaprav ni.
Da bi dokončno odstranila to razlikovanje med naravo in kulturo in pravzaprav tudi
onemogočila to distinkcijo, si Wei Leng sposodi koncept kiborga Donne Haraway. Za slednjo
je zameglitev razlike med naravo in kulturo osnova za rekonstrukcijo ontologije in politike, ki
je onkraj zaprtih miselni sistemov, tako tudi za rekonstrukcijo feminizma. V ta namen vpelje
koncept kiborga. Kiborg je mit sodobnega časa, mit stoletja, ki je zgrajeno na negotovosti o
naravi (Haraway govori o obdobju t.i. postmodernizma). Kiborgi se pojavljajo povsod, saj
živimo v svetu, kjer so vse mogoče meje postale vedno bolj zabrisane. Kiborg je kibernetični
organizem, križanec med strojem in organizmom, bitje družbene stvarnosti in hkrati fiktivni
stvor, bitje, ki najbolj jasno izraža realnost in izkušnjo poznega 20. stoletja, pravi Donna
Haraway (1999: 241). Človeško telo je zaradi svoje zmožnosti utelesiti družben, kulturni in
zgodovinski prostor, ki ga obdaja, vedno tudi že protetično bitje, torej kiborg,
postmodernistična vseprisotnost kiborgov82 pa označuje smrt vsake politike, ki je zgrajena na
konceptu narave, tako tudi politike klasičnega feminizma. Za Donno Haraway je mit o
kiborgu način gradnje nove politike na parcialnosti, hibridnosti, mnogoterosti in kontradikciji
(v: Wei Leng, 1996: 46). V času kiborgov ni več smiselno govoriti o čistih telesih, ki stojijo
nasproti maskulinim razvrstitvam zdravil in visoke tehnologije. Nedolžnost in vztrajanje na
žrtvovanju kot edini osnovi za vpogled, sta naredila dovolj škode. Za prevzem nadzora nad
odnosom med žensko in klimakterijem je potrebno problem rekonstruirati. Znebiti se je
potrebno razumevanja zdravil in tehnologije kot vedno tudi moških, faličnih in patriarhalnih
82 Na koncept kiborga se denimo sklicuje tudi Margaret Lock, ko govori o postmenopavzalnih ženskah, ki s pomočjo visoke tehnologije in zdravil postanejo matere (Lock, 1998: 38).
78
in vzajemno nasprotnih feministični politiki naravnega. Drugačen način razmišljanja o
znanosti in tehnologiji v relaciji do klimakterija tako lahko omogoči razvoj popolnoma nove
slike feministične politike do klimakterija, feministkam pa tako ne bo več potrebno a priori
stati proti zdravilom in tehnologiji. Feminizem bo sicer še vedno imel možnost, da nasprotuje
zdravilom in tehnologiji, vendar le v primeru, če bodo ta reproducirala metafizična zaprtja. Na
tak način, meni Wei Leng, zavrnitev hormonskega nadomestnega zdravljenja ne bo več enaka
zavrnitvi v klasičnem feminizmu. Zdravila in tehnologija so namreč lahko pomembna orodja
za nova utelešenja in razvoj prihodnjih subjektivnosti. Wei Leng zaključi, da je njen kiborški
model klimakterija pravzaprav nekakšen nezakonski potomec nenavadnega parjenja med
biomedicinsko in klasično feministično interpretacijo menopavze. Omogoča namreč idejo
menopavzne ženske, ki je vedno že v naprej kulturno, družbeno in zgodovinsko manipulirana,
kar pomeni, da njeno »naravno« telo ne more biti vir »resnice« ali »prave izkušnje«, prav tako
pa ne more več postati igrača biomedicine ali feminizma (Wei Leng, 1996: 47—49).
3.3.4. Ne dva, trije diskurzi o klimakteriju: od biomedicinskega in feminističnega k alternativnemu diskurzu
Britanski raziskovalki Justine Coupland in Angie Williams (2002) sta se lotili analize
različnih besedil o klimakteriju in v obsežnem korpusu le-teh identificirali kar tri različne
diskurze – poleg biomedicinskega in feminističnega, lahko po njunem mnenju najdemo še
tretjega, ki sta ga poimenovali »alternativni« diskurz. Prvega sta zasledili predvsem v letakih
in brošurah, ki so ženskam na voljo pri splošnih zdravnikih in v lekarnah, drugega
predstavljajo izseki iz člankov in popularnih knjig feminističnih avtoric, tretjega pa sta
identificirali v novinarskih člankih iz revij in časopisov, ki promovirajo »alternativne« izbire
zdravstvenih metod in življenjskega stila (Coupland in Williams, 2002: 420). Vsi trije
diskurzi se po mnenju avtoric na nekaterih mestih prepletajo, hkrati pa so si temeljno
nasprotni. V biomedicinskih in farmacevtskih tekstih in besedilih o alternativnih terapijah je
menopavza problematizirana, cilj je iskanje praktične rešitve za težave, feministični teksti pa
poskušajo s pomočjo ideoloških transformacij ženske prepričati o njihovi moči, klimakterij pa
ustoličiti kot (potencialno) osebnostno in duhovno osvobajajoči del življenja. Avtorici
pripominjata še, da je medkulturno preučevanje klimakterija pokazalo, da so njegovi pomeni
odvisni tudi od kulturnih praks in reprezentacij znotraj posamezne kulture (Coupland in
Williams, 2002: 442). Prav medkulturne variacije v pomenih in doživljanjih menopavze in
79
klimakterija pa so okna, ki odpirajo nove poglede na ta pojav, ki si jih bomo podrobneje bomo
ogledali v naslednjem poglavju.
3.4. Pomeni in doživljanja menopavze in klimakterija v medkulturni perspektivi
Doslej obravnavani koncepti in pomeni spolnih hormonov, menopavze in klimakterija
so značilni predvsem za tiste družbe, kjer kot uradni medicinski sistem prevladuje t.i. zahodna
biomedicina (saj je, kot smo videli, feministična verzija modela pravzaprav v veliko pogledih
odgovor na medicinsko). Ker sem že večkrat poudarila, da so vsi ti koncepti družbeno
skonstruirani in nam antropološka komparativna študija pravzaprav lahko ponudi najboljše
dokaze za to, bom v nadaljevanju poskušala odgovoriti na vprašanje, ali ženske v različnih
kulturah različno doživljajo in razumejo menopavzo in klimakterij in kako – če – sta ta pojava
v njihovih miselnih svetovih koncipirana.
Domnevamo lahko, da biomedicinski in feministični model razumevanja klimakterija
bistveno manj (ali pa sploh ne) obremenjujeta (ali, če hočete – osvobajata) ženske v t.i. ne-
zahodnih kulturah. Nekaj indicev za to lahko najdemo v izsledkih raziskav, ki so ta pojav
preučevale pri »ne-evropskih« oz. »ne-zahodnih« ljudstvih. Pregled teh raziskav pokaže
drugo, zanimivejšo in pestrejšo sliko pomenov klimakterija. Skupni imenovalec večine teh
drugačnih pomenov je razumevanje menopavze in klimakterija kot rituala prehoda83. Čeprav
je klimakterij kot biološki pojav univerzalen za vse ženske, so njegovi pomeni in simptomi
kulturno relativni in raznoliki, najpogosteje predvsem zaradi različnih odnosov do žensk in
staranja nasploh.
Hall, Callister, Berry in Matsumura (2007) pišejo, da je pozitivne percepcije
menopavze in klimakterija mogoče zaslediti v tistih družbah, kjer ta pojava pomenita prehod
na višji in bolj privilegiran družbeni status. Ob tem omenjajo nekaj primerov, med njimi
denimo muslimanske Tuarege iz Nigra, pri katerih menopavza za ženske pomeni možnost
sodelovanja v novih družbenih, ritualnih in zdravilskih aktivnostih. Ženske se s tem prehodom
ne odrečejo ženskosti in materinskosti, temveč sta ti vlogi redefinirani v novih vlogah – vlogi
tašče, babice, zdravilke ali svečenice (Rasmussen, v: Hall idr., 2007: 110).
83 Ritual prehoda je koncept, ki ga je v antropologijo prvič vpeljal Arthur van Gennep v knjigi Les Rites de passage (1909). Preko takih ritualov se družba reproducira, je zapisal. Ljudem so preko ritualov prehoda podeljeni novi statusi, ne da bi se spremenila struktura družbe (van Gennep, v: Eriksen, 2001: 137). V družbah, kjer je klimakterij razumljen v smislu rituala prehoda, se ženskam spremeni družbeni status.
80
Drug primer so Ameriške staroselke, kot so Lakota Sioux in Navajo, ki simptomov
klimakterija praktično ne poznajo. Alice Chornesky meni, da najbrž zato, ker v njihovih
kulturah klimakterij pomeni pomemben obred prehoda, ki zaznamuje napoved vstopa v
visoko spoštovano obdobje starosti in odprtje možnosti pridobitve novih družbenih vlog. Med
ženskami v plemenu Lakota Sioux je menopavza razumljena kot simbol modrosti in zrelega
sočutja; le po menopavzi lahko ženska postane babica ali zdravilka ter prevzame vloge v
plemenskih zadevah, ki so enake moškim (Starck, v: Chornesky, 1998: 39).
Podobno ugotavlja tudi Anne Wright (1982) v raziskavi med Navajo ženskami, v
kateri je primerjala vzorec žensk, ki so živele v odmaknjenih predelih, na tradicionalen način,
ki niso znale angleščine in nikoli niso hodile v šolo, s tistimi, ki so končale osnovno šolo, so
govorile angleško in so delale in/ali živele v mestih (avtorica slednje imenuje akulturirane).
Ugotovila je, da koncept menopavze za tradicionalne Navajo ženske v klasičnem smislu
pravzaprav ne obstaja oz. da se nekakšen njegov pomen lahko izlušči le v smislu spremembe
družbene vloge. Imena oz. besede, ki bi opisovala menopavzo, v Navajo jeziku ni, kar
polovica vprašanih o tem pojavu tudi nikdar ni z nikomer govorila, večina tudi nikdar ni
slišala o simptomih menopavze. Redke ženske so omenjale nekatere težave z zdravjem, kot so
vročina, bolečine in »kri, ki se zadržuje v telesu«, vendar so ti opisi del splošnih Navajo
izrazov za slabo zdravje in – kot kaže – ne odsevajo običajnih klimakterijskih simptomov.
Menopavza kot biološki dogodek sicer pomeni konec plodnosti, kar pa za Navajo ženske ne
pomeni nič presunljivega – zaradi rojevanja do konca reproduktivne dobe imajo ob času
menopavze še številne nedorasle otroke, za katere morajo skrbeti, njihove naloge in aktivnosti
v razširjeni družini pa se tako ne spremenijo. Zanje konec rodne dobe označuje konec
menstruacije, ki je povezana s številnimi tabuji84, kar pravzaprav pomeni konec bremena ter,
podobno kot pri Lakotah, možnost pridobitve novih vlog – saj šele po menopavzi lahko
postanejo hataalii (zdravilke). Na ta način menopavza prinaša le malo sprememb, večina le-
teh pa je pozitivnih (Wright, 1982: 60—62). Na drugi strani so pogovori z akulturiranimi
Navajo ženskami pokazali, da so le-te več vedele o menopavzi, se o njej tudi večkrat
pogovarjale in vedele za menopavzne simptome. Dostop do angleške besede menopavza je
pomenil izpostavitev akulturiranih žensk »anglo« konceptu tega pojava. Tako so bolj
pričakovale spremembe in so jih pripisovale menopavzi ter celo poročale o nekaterih 84 Menstrualni tabuji omejujejo vedenje ženske med menstruacijo. Najpomembnejši se nanašajo na ceremonialne zadeve – ženska med menstruacijo npr. ne sme videti peščenih slik, ne sme vstopiti v ceremonialni hogan (slavnostno Navajo kočo), ne sme prepevati Pesmi ali sodelovati pri slavnostnem plesu. Ženska med menstruacijo ne sme hoditi na polje, nositi vode, ne sme v potilnico, ne sme imeti stika z živino, prav tako pa so odsvetovani stiki z otroci in bolnimi, ker naj bi bili škodljivi. Ključni vzrok tabujev je menstrualna kri, ki je razumljena kot nečista in nevarna, zato se je treba stiku z njo na vsak način ogniti. (Chornesky, 1998: 56-57)
81
klasičnih menopavznih simptomih. Drugačen način življenja v enodružinskih skupnostih je
zanje pomenil tudi večjo frustracijo ob koncu rodne dobe. Ena od intervjuvank je doživljanje
simptomov direktno povezala s poznavanjem »anglo« konceptov, saj je dejala, da Navajo
ženske »nimajo problemov z menopavzo, razen če so jim oprali možgane z »anglo« idejami«
(Wright, 1982: 62—64). Videti je, da vdor »zahodnih« kulturnih konceptov postopoma
spreminja tudi fizično doživljanje Navajo žensk, predvsem pa njihov govor o menopavzi sicer
nedramatičnemu dogodku daje nove pomene in razsežnosti. Raziskava Anne Wright je bila
opravljena v začetku osemdesetih let in zelo zanimivo bi bilo videti, kako – če – se je
doživljanje menopavze pri Navajo ženskah spremenilo do danes.
Iz opisanih primerov je razvidno, da ženske Ameriških staroselcev menopavzo
tradicionalno razumejo kot del življenjskega ciklusa, ki označuje konec reproduktivne dobe in
začetek staranja. Ta indijanska kulturna tradicija tudi ne implicira, da postmenopavzna ženska
postane aseksualna. Njena seksualnost namreč pridobi transcendentno kvaliteto. Navajo
Indijanci denimo menijo, da stare ženske »hodijo v lepoti« (Starck, v: Chornesky, 1998: 39).
Ta koncept po mnenju Alice Chornesky odseva tako družbeno sprejemanje fizične,
emocionalne in duhovne lepote starejše ženske, kot njeno individualno odgovornost, da
ohranja svojo lepoto, zdravje, milino in empatijo (Chornesky, 1998: 39).
Yewoubdar Beyene je v svojem delu »From Menarche to Menopause: Reproductive
Lives of Peasant Women in Two Cultures« (1989) primerjala majevske in grške ženske in
njihovo doživljanje menopavze ter ugotovila velike razlike. Majevske ženske so se omožile
mlade in rodile veliko otrok, zato so komaj čakale na menopavzo, ki jim je pomenila neke
vrste osvoboditev in prehod na višji družbeni status – nobena od teh žensk ni poročala o
vročinskih valovih ali potenju. Grške kmečke ženske, ki so se poročile pozno in imele
povprečno po dva otroka, pa so doživljale menopavzo kot začetek staranja in tudi upadanja
pomembnosti družbene vloge – večina jih je poročala o vročinskih valovih in potenju (v:
Sokolovsky, 2004: 219), vendar za lajšanje teh simptomov niso iskale zdravniške pomoči.
Pomembno razliko je Beyene zasledila tudi v prehrani obeh skupin. Medtem, ko prehrana
majevskih žensk temelji na ogljikovih hidratih in vsebuje precej kalcija (in le malo mesa in
mlečnih izdelkov), imajo Grkinje prehrano, ki je bolj podobna ameriški (Beyene, v:
MacPherson, 1995: 354).
Marsha Flint je podobne raziskave opravila v Indiji. Tudi pri Indijkah iz kaste Rajput
je Flint ugotovila, da doživljajo le malo klimakterijskih simptomov. V njihovi družbi
verjamejo, da je ženska v rodni dobi med menstruacijo kontaminirana, zato ženske s koncem
menstruacije pridobijo na svobodi (Flint, v MacPherson, 1995: 345). Podobno je Theresa
82
George je v raziskavi med petdesetimi sikhovskimi ženskami v srednjih letih, ki so emigrirale
na zahodno obalo Kanade, ugotovila, da menopavzo razumejo kot pomemben pozitiven
dogodek, saj je to biološki znak, da je njihova dolžnost rojevati otroke končana, njihova vloga
v tradicionalni sikhovski družbi pa postane pomembnejša (George, v: Chornesky, 1998: 41).
V japonski kulturi se termin menopavza le redko uporablja. Namesto njega uporabljajo
termin kônenki, ki je navadno tolmačen kot sinonim za klimakterij, vendar njegov pomen ni
povsem ekvivalenten. Kônenki se namreč nanaša na obdobje, ki tako za ženske kot za moške
predstavlja naravni prehod k staranju, čeprav je za žensko bolj verjetno, da bo ob tem imela
težave. Najbolj osnovna razlika med kônenki in klimakterijem pa je ta, da Japonci fizičnih
sprememb in drugih težav, ki so značilne za to obdobje, ne pripisujejo prenehanju
menstrualnega ciklusa, temveč menijo, da so težave bolj verjetno povezane s stresnimi
situacijami, kot je npr. nesrečna družina (Chornesky, 1998: 40). Nekatere Japonke konca
menstruacije na splošno ne povezujejo s kônenki. V primerjalni raziskavi Margaret Lock85 je
kar 24 procentov vprašanih japonskih žensk v starosti od 45 do 55 let, ki že najmanj leto dni
niso imele več menstruacije, odgovorilo, da še nimajo nikakršnih znakov kônenki (Lock,
1998: 47). V Japonskem jeziku posebnega termina za konec menstruacije ni. Tudi termin
kônenki sam je nastal ob koncu 19. stoletja, ko naj bi ga japonski zdravniki skovali pod
vplivom nemške medicine, da bi izrazili pomen evropskega koncepta klimakterija
(Nishimura, v: Lock, 1998: 48). V japonskem diskurzu o staranju ženske niso razumljene
bistveno drugače od moških, fizični znaki staranja pa so enako značilni za oba spola. Znaki in
simptomi kônenki prav tako niso enaki klasičnim simptomom klimakterija. Med najbolj
značilne simptome spadajo trda ramena, glavoboli, lumbago, mrazenje, bolečine v sklepih in
občutek otopelosti, ženske pa teh simptomov ne povezujejo s koncem menstruacije, temveč s
stresom, povezanim s povečanimi zahtevami po negovanju ostarelih moževih staršev, kar je
tradicionalno naloga vsake poročene japonske ženske. Le 10 odstotkov vprašanih Japonk je
poročalo o vročini ali vročinskih valovih (v primerjavi z 31 oz. 35 odstotki med ženskami v
Manitobi in Massachusettsu). Med Japonkami, poroča Margeret Lock, je le 20 odstotkov
žensk kdajkoli doživelo vročinski val, medtem ko ga je med tistimi in Menitobe in
Massachusettsa kar 60 odstotkov. Japonke so zelo redko doživljale tudi nočna potenja (le 4
odstotki proti 20 odstotkom med Kanadčankami in 12 med Američankami). Več kot 40
odstotkov vprašanih Japonk se je strinjalo s trditvijo tovarniške delavke iz Kyota, da se
»kônenki začne pri različnih starostih, odvisno od človeka. Pri nekaterih začne že v poznih
85 Margaret Lock (1993, 1998) je primerjala izkušnje klimakterija oz. kônenki med ženskami iz Kanade (Manitoba), ZDA (Massachusetts) in Japonske.
83
tridesetih, drugi nikoli nimajo nobenih simptomov, sploh ne doživijo kônenki«. Večina
japonskih žensk prične razmišljati o simptomih, ki bi lahko bili neprijetni šele, če besedi
kônenki (»sprememba življenja«) dodajo še termin shôgai (»slab učinek«) (Lock, 1998: 47—
48).
Študija Nancy Datan idr. iz šestdesetih let 20. stoletja o psihološkem zdravju in
odnosu do menopavze pri 1148 srednjeletnih arabskih in judovskih ženskah petih subkultur v
Izraelu (od nomadskih plemen do sodobnih urbanih skupnosti), je pokazala, da so se vse
vprašane ženske veselile konca rodne dobe, kar je raziskovalce močno presenetilo, Datan celo
poroča, da jim sprva niso verjeli. Prav tako jih je presenetilo, da se je psihološko zdravje
izkazalo najboljše pri obeh »družbenih ekstremih«86 – na eni strani pri ženskah iz
muslimanskih arabskih plemen in na drugi pri tistih iz sodobnih urbanih naselij, najslabše pa
je bilo pri ženskah iz skupin v tranziciji. Datan idr. so to odkritje razložili tako, da naj bi pri
zadnjih šlo za ženske iz srednje Evrope, ki so se preselile v deželo, kjer so njihove vrednote
prevzele dominantno vlogo, zato večjih težav niso imele, pri prvih (ženskah iz arabskih
muslimanskih plemen) pa, da je šlo za ženske, ki so živele relativno varno življenje znotraj
malih kmečkih vasi, kjer so se kulturne vrednote sicer spreminjale, a le zelo počasi.
Imigrantske judovske ženske iz tranzicijskih kultur (iz Turčije, Perzije in severne Afrike), pri
katerih so raziskovalci odkrili največ težav, pa so odraščale v tradicionalnih kulturah in so se
nato s selitvijo v Izrael pravzaprav preselile tudi v času87, saj so pristale v novi dominantni
kulturi, kjer tradicionalnim vrednotam ni bilo več mogoče slediti, hkrati pa še niso znale
uporabljati prednosti modernih idej (Datan, 1995: 452—454).
Tudi korejske imigrantke v ZDA, katerih pomene klimakterija sta preučevali Eun-Ok
Im in Afaf Ibrahim Meleis (2000) so tudi zaradi svojega materialnega statusa del ranljive
tranzicijske skupine, svojo klimakterijsko izkušnjo pa so večinoma opisale v kontekstu svojih
večkratnih tranzicij – od imigrantske izkušnje do delovne tranzicije in šele naposled tudi
86 Ob tem moram pripomniti, da je uporaba beseden zveze »družbeni ekstrem« nekoliko sporna, česar se, tako kaže, zaveda tudi avtorica, ki v nadaljevanju članka poudari, da gre za interpretacijo iz preteklosti in da se danes zaveda, da so vse družbe pravzaprav nenehno v tranziciji (Datan, 1995:454). Kljub temu zatrdi, da je navedena razlaga v veliko pogledih smiselna, zato jo tudi navajam. 87 Ob tem je potrebno pripomniti da je postkolonialna antropologija prekinila s tovrstnim razumevanjem. Johannes Fabian v svojem delu Time and the other (2002) obravnava problematičnost odvzemanja Drugim (družbam, ljudstvom, ljudem) dimenzijo istočasnosti. Z vpeljavo koncepta coevalness (istočasnost) namreč Fabian združi koncepte sinhronosti/simultanosti in istodobnosti, pri čemer se s sinhronostjo navezuje na t.i. fizični (kronološki) čas, z istodobnostjo na t.i. tipološki čas (čas, razdeljen na obdobja). Termin coeval namreč pomeni tako »iste starosti, istega trajanja in iste dobe« (Fabian, 2002:31). Družbe, ljudstva, ljudje, ki živijo v istem času kjerkoli na planetu, tudi dejansko živijo v istem času in v tisti dobi. Ne glede na način njihovega življenja so naši sodobniki in ne »živijo v preteklosti«, kot včasih navajajo zdravorazumske razlage (v tem smislu bi lahko ti »Drugi« enakovredno rekli, da tistih, ki to zdravorazumsko logiko uporabljajo, pravzaprav sploh še ni, saj živijo v prihodnosti).
84
menopavze. Svojo izkušnjo menopavze so večinoma razložile v smislu prehoda od prve
menstruacije (menarhe) do menopavze. Tako menstruacija, kot nosečnost in menopavza so v
korejski kulturi tabu teme, menarha pa je navadno šokanten dogodek, ki ga deklice ne
pričakujejo in o njem nič ne vedo. Menstrualna kri vzbuja ambivalentne občutke – hkrati je
znak zdravja in simbol plodnosti, je pa tudi nečista, ogabna, nehigienska in neprijetna.
Korejski jezik pozna dva izraza, ki sta sorodna izrazoma menopavza in klimakterij. Izraz
gangnyunki je definiran kot sprememba življenja, pekyungki pa označuje obdobje menopavze.
Kljub temu pa se ob dobesednem prevajanju obeh terminov pokaže tudi širša dimenzija
pomenov menopavze. Termin ki iz obeh izrazov (gangnyun-ki in pekyung-ki) pomeni
časovno obdobje. Beseda gang pomeni ponovno, nyun pa leta. Termin gangnyunki torej
dobesedno pomeni »časovno obdobje, ko se življenje ženske ponovno začne«, kar poudarja
poseben družben pomen klimakterija. Beseda pe pomeni zaprto, kyung pa nespremenljivo
načelo – kar neposredno namiguje na menstruacijo. Tako termin pekyungki dobesedno
pomeni »časovno obdobje, v katerem se konča menstruacija« in se nanaša na fiziološki aspekt
klimakterija, ki pa ga korejske ženske ne povezujejo s simptomi. Ena od vprašanih žensk je
pomen obeh terminov razložila tako: »Pekyungki je proces, ki se zgodi med gangnyunki.
Obstaja več procesov v gangnyunki in pekyungki je le eden od njih.« Čeprav ima pekyungki
tudi negativne pomene – razumljen je npr. tudi kot znak staranja in konca ženskosti, kar naj bi
za ženske pomenilo tudi konec spolnih odnosov, vendar tega večina žensk ne upošteva –
nobena od vprašanih žensk menopavze ni povezovala z bolezenskim stanjem in težav ni
opisovala kot simptomov, ki bi jih bilo treba zdraviti ali odpraviti. Večina vprašanih je imela
do menopavze ambivalentne občutke, hkrati so se je veselile in so se je bale. Veselile so se
konca bremena menstruacije, nosečnosti in rojevanja, hkrati pa so nekatere občutile
obžalovanje (predvsem tiste, ki niso imele veliko otrok ali tiste, ki so imele le hčerke).
Nekatere so se bale občutka praznine in neobstoja (hurhmoo), ki ga prinaša staranje,
menopavza pa je njegov znanilec. Nasploh pa je raziskava pokazala, da v življenju korejskih
imigrantk menopavza ni nekaj zelo pomembnega ali ključnega, o čemer bi veliko razmišljale,
največkrat jih je presenetila sredi zaposlenega vsakdana, vse so tudi poudarjale, da je v
njihovih življenjih veliko drugih stvari, ki so zanje pomembnejše od klimakterijske izkušnje,
saj je na prvem mestu skrb za družino (Im in Meleis, 2000: 89—97).
Vse te raziskave jasno kažejo, da izkušnje klimakterija in menopavze zelo variirajo in
so očitno zelo odvisne od kulture. To pa ne pomeni, da se pri nekaterih ljudeh biološke
spremembe ne zgodijo, temveč, da je menopavza polje, na katerem se vplivi biologije in
kulture močno prepletajo, vključno z geni, prehrano, okoljskimi vplivi in rodnostnim
85
vedenjem (Lock, v: Chornesky, 1998: 41). Poleg tega na verjetnost pojavitve določenega
simptoma verjetno vpliva tudi to, ali ga ženska dojema kot nujen del procesa staranja. V tem
smislu je ženska izkušnja menopavze najbrž opazno povezana s pričakovanji tega dogodka.
Lahko tudi predvidevamo, meni Alice Chornesky, da se stopnja neugodja, ki ga ženske
doživljajo v povezavi z določenim simptomom, spreminja glede na pomen, ki ga le-temu
pripišejo. Če v določeni kulturi konec reproduktivne sposobnosti zaznamuje tranzicijo k
častni družbeni vlogi, bodo pomeni bolj verjetno pozitivni, če pa kultura ta dogodek razume
kot konec privlačnosti ženske in začetek propadanja, bodo pomeni najbrž negativni
(Chornesky, 1998: 42).
V različnih izkušnjah in pomenih fizioloških sprememb v menopavzi se torej kažejo
velike razlike med kulturami. To z drugimi besedami pomeni, da ravno različni kulturni
pogledi na staranje, ženskost, seksualnost, prokreativni potencial in duhovnost določajo in
oblikujejo načine, na katere določene ženske sploh doživljajo in se odzivajo na fiziološke
spremembe v klimakteriju. Tako je denimo pričakovana izguba ali zmanjšanje libida, ki jo
povezujejo z klimakterijem, tesno povezana s pričakovanji t.i. »zahodnih« kultur, da želi in
mora biti ženska spolno aktivna vse svoje življenje. Ta zamisel v številnih drugih kulturah
enostavno ni relevantna. V veliko krajih v Aziji in na Bližnjem vzhodu ženske smatrajo zaton
seksualne aktivnosti v srednjih letih za olajšanje. Srednja leta (midlife) ali staranje zanje
pomenijo dobo duhovnega romanja. Nič več jim ni potrebno toliko skrbeti za svoje ali
partnerjeve telesne zadovoljitve in se lahko posvetijo duhovnim ali družbenim ciljem
(Makhlouf-Obermeyer, v: Goldman, 1999).
Za konec tega poglavja pa se vrnimo spet k biološki razlagi menopavze, k hormonom
torej, ki so ponovno v središču v biološki razlagi variiranja doživljanja simptomov med
različnimi kulturami. Številne študije (med njimi tudi nekatere zgoraj opisane) so namreč
pokazale, da večina azijskih žensk klasičnih simptomov, kot so vročinski valovi in nočno
potenje, praktično skoraj ne pozna (Hall idr., 2007: 112) oz. se pri njih pojavljajo v izjemno
redkih primerih, česar pa zlahka ne gre pripisati zgolj vplivu kulture. Nekateri avtorji so našli
biološko razlago za ta pojav in ga pripisali prehrani, ki je bogata s fitoestrogeni (Zaserson, v:
Hall idr., 2007: 112). Podobne razlage je mogoče najti tudi na številnih spletnih portalih, ki
obravnavajo problematiko zdravja in menopavze ter nudijo nasvete za lažje spopadanje s
klimakterijskimi težavami (npr: http://www.menopause-online.com,
http://menopauseportal.com, http://www.aaaom.org/HPMENOPAUSE.htm). Fitoestrogeni oz.
rastlinski estrogeni (ki so v koncentriranih količinah prisotni v soji, ta pa je pomemben del
prehrane številnih azijskih ljudstev), naj bi v klimakterijskem obdobju pri ženskah delovali
86
kot odlični nadomestki za endogene estrogene. Vežejo se namreč na iste receptorje in tako
telesu zagotavljajo običajne doze potrebnega hormona88, ki ni sintetičen, kot je velikokrat tisti
iz nadomestne hormonske terapije, zato tudi ne pomeni nevarnosti za raka dojke oz. deluje
celo zaščitno ipd. V ta namen ženske v t.i. »zahodnih« kulturah danes pogosto raje kot po
hormonski nadomestni terapiji posegajo po prehranskih dopolnilih, ki vsebujejo fitoestrogene
– slednja so del »alternativnih« oz. komplementarnih metod89 za lajšanje klimakterijskih
težav. Constance Will in Willa Fowles sta v raziskavi o uporabi komplementarnih metod
ugotovili, da veliko žensk iz različnih razlogov poseže po teh »alternativnih« metodah
lajšanja težav, saj jim to daje občutek, da lahko nadzirajo svoja telesa in svoje počutje (Will in
Fowles, 2003), ne da bi se prepustile determinističnemu diskurzu biomedicinskih
strokovnjakov. Kljub temu pa biomedicinska stroka trdi, da so dokazani učinki fitoestrogenov
na postmenopavzne ženske sicer večinoma blagodejni, vendar šibki (Kurzer, 2002). Mindy
Kurzer poroča, da so nekatere raziskave pokazale, da jemanje fitoestrogenov za 10 do 20
odstotkov olajša število in moč vročinskih valov. Nekaj blagodejnih učinkov so zasledili tudi
na kostni metabolizem, učinki na dojke (morebitni zaščitni učinek pred rakom dojk) pa so še
vedno slabo razumljeni (Kurzer, 2003: 1983). Obe intervjuvani ginekologinji (Helena Meden
Vrtovec in Lena Žigon) sta mi v pogovoru zatrdili, da pri težkih menopavznih simptomih
jemanje rastlinskih estrogenov ne more pomagati, saj so veliko prešibki, ženskam pa da
največkrat dajejo zgolj občutek, da nekaj počnejo zase, kar ima po njunem mnenju bolj
psihološki kot biološki učinek. Domneva, da naj bi azijske ženske, ki v svoji prehrani vse
življenje uporabljajo veliko soje, klasičnih »zahodnih« klimakterijskih simptomov običajno
ne bi poznale, pa ostaja. Biomedicinske raziskave in klinični preizkusi običajno vključujejo
jemanje določene učinkovine za omejen čas in ugotavljanje njene učinkovitosti v tem času.
Da bi lahko raziskali učinek vseživljenjske prehrane, bogate z rastlinskimi estrogeni, na
fiziologijo menopavznih simptomov, so potrebne longitudinalne študije, ki pa jih zaenkrat še
nisem zasledila90.
88 Ob tem moram omeniti, da je ravno ta primer lep izziv veliki proti-estrogensko gonji, s katero nas na Zahodu eminentni biologi in ekologi strašijo že okoli 30 let – za podrobnejši uvid v problematiko glej: Celia Roberts: Drowning in a Sea of Estrogens: Sex Hormones, Sexual Reproduction and Sex (2003) 89 Med »alternativne« oz. komplementarne metode lahko uvrstimo spremembe prehrane, posebne diete, prehranska dopolnila (od vitaminov in mineralov do raznoraznih zelišč), homeopatska zdravila, akupunkturo, refleksologijo, aromaterapijo, različne masaže, telesne vadbe ipd. (Will in Fowles, 2003). 90 Kar seveda ne pomeni, da ne obstajajo. Zelo zanimivo bi bilo namreč odgovoriti na to vprašanje.
87
4. KLIMAKTERIJ V SLOVENIJI
Etnografsko analizo svoje terenske raziskovalne naloge bom začela s predstavnicama
medicinske stroke. Ginekologinji Lena Žigon in Helena Meden Vrtovec, s katerima sem
opravila intervju, predstavljata slovenski medicinski diskurz o menopavzi, zato bo zanimivo
videti, kako se razlikuje od diskurza, ki sem ga obravnavala v tretjem poglavju in je značilen
za literaturo o klimakteriju. Drugi, obsežnejši del etnografije, pa vsebuje izsledke intervjujev
z 12 ženskami, ki so mi pripovedovale o svojih osebnih izkušnjah in razumevanjih
klimakterija. Z njim se moje raziskovanje o klimakteriju tudi zaključi. Namenoma sem jim
glas dala čisto na koncu naloge, saj tako bralcu spomin na njihova pričevanja v toku branja ne
bo zbledel in bodo njihove izkušnje pokazale, koliko teorija pravzaprav prenese test življenja.
4.1. Slovenski ginekološki diskurz o klimakteriju v praksi
Da bi ugotovila, kako klimakterij v praksi obravnavajo ginekologi v Sloveniji, sem se
odločila izprašati nekaj predstavnikov te stroke pri nas. Nekaj informacij o tem sem dobila že
od žensk, ki so sodelovale v raziskavi, ena od njih pa je nato prevzela tudi vlogo mojega
sponzorja in mi priskrbela kontakt z ginekologinjo Leno Žigon iz ljubljanskega zdravstvenega
doma v Bežigradu, prijatelj Milan Meden pa kasneje še kontakt s strokovno direktorico
Ginekološke klinike v Ljubljani Heleno Meden Vrtovec. Vsi ti viri so mi pomagali
izoblikovati približno sliko uradnega stališča slovenske ginekologije do pojava klimakterija,
čeprav je potrebno poudariti, kar bo tudi razvidno iz analize, ki sledi, da tudi med zdravniki
obstajajo individualna odstopanja in raznolikosti v pogledih in prepričanjih.
Delno sem stališča slovenske ginekologije do klimakterija obravnavala že v tretjem
poglavju, zato bom tamkajšnje ugotovitve in omembe tu le dopolnila, predvsem z etnografsko
analizo pogovorov z obema ginekologinjama.
Kontakt s prvo ginekologinjo mi je prijazno priskrbela ena od mojih informatork. Lena
Žigon je namreč njena prijateljica, zato jo je poklicala in povprašala, ali bi sodelovala v moji
raziskavi. Pristala je, nato sva se po telefonu dogovorili za sestanek v Ljubljani. Prvi sestanek
sva zaradi vremenskih nevšečnosti prestavili, nato sva se dobili 25. 3. 2008 v ljubljanski
kavarni Zvezda. Prejšnji dan, ko sva se slišali po telefonu, sem ji omenila, da rabim mirno
okolje, da jo posnamem, vendar je bila začudena in ji ni bila všeč ideja, da bom pogovor
88
snemala. Ko sva se srečali, me je najprej vprašala, če bo ta intervju kje objavljen, ker je baje
pri njih (v Zdravstvenem domu) neka druga zdravnica zadolžena za stike z javnostjo, zato ni
bila navdušena nad idejo, da bi to bil intervju za medije. Očitno je diktafon naredil precejšen,
vendar napačen vtis. Razložila sem ji, da gre za diplomo in da potrebujem posnetek, ker bom
tako veliko bolj verodostojno citirala njene besede, vendar je nisem prepričala, dejala pa je, da
pa se lahko zmeniva za drugič oz. da jo lahko še kadarkoli pokličem, če bom imela še
vprašanja. Tako sem torej morala zapisovati, kar mi je povedala. Kontakt s Heleno Meden
Vrtovec, strokovno direktorico Ginekološke klinike v Ljubljani, pa mi je priskrbel prijatelj
Milan Meden. Poklicala sem jo in zmenili sva se, da se dobiva pri njej na kliniki. Intervju je
potekal v njeni pisarni v stavbi stare porodnišnice v Ljubljani. Helena Meden Vrtovec je bila
nahodna oz. je razložila, da ima neko alergijo, zato je proti koncu pogovoru na trenutke zaradi
kašlja težko govorila. Poleg tega se ji je mudilo, saj jo je čakalo kup obveznosti, med
pogovorom so jo dvakrat klicali in je nekdo prišel na vrata osebno. To so tudi razlogi, da mi
pogovora ni uspelo izpeljati čisto tako, kot sem si želela, saj mi zaradi časovne stiske ni
uspelo postaviti vseh vprašanj. Kljub temu so v prilogi 2 – »Spisek vprašanj za strukturiran
intervju z ginekologinjo« objavljena vsa vprašanja, tudi tista, ki jih nisem nikoli zastavila,
transkripciji obeh pogovorov pa sta za branje na voljo v prilogah 3 in 4.
Na splošno lahko rečem, da so se odgovori ginekologinj nekoliko razlikovali iz dveh
razlogov – zaradi generacijske razlike oz. razlike v letih in zaradi avtoritetnega statusa, ki ga
oz. ga ne posameznica uživa. Helena Meden Vrtovec velja za avtoriteto v slovenski
ginekologiji, posebej še za področji menopavze in neplodnosti, poleg tega nedvomno spada v
starejšo generacijo zdravnikov, ki biomedicino še vedno vidi kot izključno pristojno za
diagnosticiranje in zdravljenje. Na drugi strani Lena Žigon kot mlada ginekologinja brez
posebnega statusa predstavlja nekakšen »novi val« slovenske ginekologije, ki vrata
zdravstvene oskrbe že odpira tudi komplementarnim metodam zdravljenja.
Lena Žigon mi je povedala, da se zdravniški poklic v Sloveniji močno feminizira.
Vedno bolj so zanj zainteresirana predvsem dekleta, ki so že nekaj časa tudi v veliki večini
med vpisanimi v 1. letnik. Ko se je Lena Žigon vpisala na fakulteto, je bilo vpisanih le petina
fantov, na žalost je nisem povprašala, kako si to razlaga. Odgovor na to vprašanje mi je
kasneje podala Helena Meden Vrtovec. Povedala je, da poklic zdravnika ni več privlačen za
moške – tako finančno ne, kot tudi statusno, saj:
»Status zdravnika danes ni več tist, k je bil včasih. Medijsko smo izpostavljeni preveč.
Kar se tiče kritik, pa tega… Vse več je tožb in zato ni več to atraktiven posel kot je bil včasih.
Tud spoštovanje je manjše… pa pacienti si vzamejo včasih tud pravice, da odločajo o tem, al
89
so pravilno zdravljeni al ne, čeprav so laiki, a ne in je treba tud na vse te stvari bit pripravljen
in previdno in pravilno odreagirat« (H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).
Helena Meden Vrtovec se je za specializacijo iz ginekologije odločila iz dveh razlogov
– prvi je bil pragmatičen:
»Jaz sem bila že usmerjena kar v času študija in sicer je bila takrat tista možnost, je bil še
profesor Novak predstojnik, da smo lahko študentje v 4. in 5. letniku prišli sem [na
ginekološko kliniko] tud že dežurat. In smo delal tudi ambulante. Smo dobil tud neki
honorarja, tko da sem jaz potem v 5. letniku, ko je bla ginekologija, praktično mi sploh ni blo
treba nč več študirat… Mislim, študirat – vsaj praktično ne, ne… Študij… seveda je blo treba
pol… ampak sam izpit ginekologije in porodništva pa vem, da ni bil noben problem, takrat v
času študija, ne. Tako da sem že dve leti prej takrat dežurala, delala ambulante, potem pa
seveda me je to intrigiralo, znala sem že velik tega, poznala… in potem sem se v to usmerila«
(H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).
Njen drugi razlog pa je povezan s tem, da se ji je zdelo področje zanimivo, ker povezuje
interno medicino in kirurgijo:
»Se mi je zdelo zlo privlačno, kar se tiče poroda kot takega… se mi je zdel en tak veličasten
dogodek. Takrat je dr. Andolškova začela s temi materničnimi vložki in to je blo nekaj novga
za kontracepcijo... Skratka, taki izzivi so bli, kjer se je dal velik naredit in velik naučit, tako da
sem, da sem … to je nekak povezava med interno in kirurgijo. Nam pravijo kirurgoidi, ne, ker
operirat moramo, ampak v bistvu nismo pa kirurgi v pravem smislu besede…« (H.M.V.,
intervju posnet 22. 4. 2008).
Helena Meden Vrtovec je položaj žensk v medicini sicer ocenila kot primerljiv z
moškimi. Menila je, da ni kakšnih bistvenih razlik, niti po strokah, razen pri prav specifičnih
(tako recimo naj ne bi bilo prav veliko travmatologinj). Lena Žigon pa mi je zaupala, da
kirurgija kot specializacija še vedno ohranja status za ženske neosvojljive trdnjave, saj so
mesta za specializante pri nas (neuradno seveda) rezervirana za moške. Tudi sicer je z izbiro
specializacije problem, saj mora študent navadno vzeti to, kar mu ponudijo in je v resnici
izbire bolj malo. Ponudba seveda temelji na bolj ali manj realnih potrebah, zato mora bodoči
specializant navadno vzeti tisto, kar se mu ponudi, zato se je tudi ona za ginekologijo odločila
predvsem iz tega razloga.
Definicije menopavze
Lena Žigon je menopavzo definirala kot »normalen proces v življenju ženske, ki pa ga
lahko zakomplicirajo težave« (L.Ž., intervju zapisan 25. 3. 2008). Povedala je, da je
doživljanje menopavze pri različnih ženskah zelo različno, če pa se začne pred petdesetim
90
letom, je ženski po njenem mnenju potrebno dodajati hormone, predvsem zato, da bi
preprečili propad kostne mase. V ta namen kontrolirajo kostno maso in na podlagi izvidov po
potrebi predpišejo hormonsko nadomestno zdravljenje. V isti sapi z izjavo o »normalnem
procesu« je ginekologinja kot pomembno posledico menopavze navedla bolezen –
osteoporozo. Menopavza sama po sebi torej ni percepirana kot bolezen, če pa se ne pojavi ob
»pravem«91 času, pa je razumljena kot – znanilka težkih bolezni, npr. osteoporoze.
Menopavza je v tem smislu koncipirana tako, da je vedno na robu – med patološkim in
»normalnim« stanjem. Tudi Helena Meden Vrtovec je o tem, kako menopavzo razume
medicina povedala podobno:
»Večina zdravnikov, če govorimo zdaj o zdravnikih ne, ne samo ginekologov, ampak
zdravnikov na splošno, meni, da je menopavza naraven proces staranja, ki ne zasluži posebne
obravnave in se temu primerno do tega tud obnašajo. Tudi mnogi ginekologi, ne samo drugi
zdravniki. Načeloma, recimo, pri drugih specialnostih, razen pri internistih, endokrinologih, ki
se zlo strokovno z njo bl ukvarjajo, kakšnega posebnega poudarka tem, tem spremembam po
menopavzi ne dajejo« (H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).
Menopavza je torej s stališča slovenske medicine najprej povsem »naraven proces«
(staranja). Te besede nas na prvi pogled morda napeljejo k sklepu, da v Sloveniji menopavza
ni pretirano medikalizirana. Vendar pa ni povsem tako. Helena Meden Vrtovec je namreč v
nadaljevanju opisala, na kakšen način se različne medicinske specializacije le »morajo«
ukvarjati z ženskami v menopavzi in njihovimi težavami:
»V zadnjem času [se ukvarjajo z menopavzo, op.a.] mogoče malo več družinski zdravniki, ker
so oni tisti, ki so kot izbrani zdravniki prvi na potezi, da ukrepajo oz. da reagirajo kadar
zasledijo te težave. Čeprav so naše pacientke, s temi težavami, ki jih imajo, jih preusmerjamo
na vse konce in kraje oz. same iščejo pomoč. Ene, ki imajo te palpitacije nočne, grejo h
kardiologu… Potem, tiste, k se, k imajo druge težave, grejo – ali lahko k psihologu, al k
internistu zaradi drugih težav. Skratka, to je taka interdisciplinarna zadeva in ni nujno, da
vedno poiščejo ginekologa, ne, če majo težave…« (H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).
Problem te razdrobljenosti pa se po mnenju Helene Meden Vrtovec skriva v preprosti
ugotovitvi:
»Ženska, k je v menopavzi, zarad tega ne bo umrla, ne…« (H.M.V., intervju posnet 22. 4.
2008).
91 Pravi čas za menopavzo je seveda statistično gledano povprečna starost, pri kateri velika večina žensk doživi menopavzo.
91
Menopavza torej ni dovolj življenjsko ogrožujoča zadeva, da bi se medicina pri nas z njo
ukvarjala posebej podrobno. Osrednji cilj medicinske obravnave je po njenem še vedno golo
preživetje:
»In zato se pa fokusirajo zadeve vedno bl na taka področja, ki so vitalna, to se pravi, na
kirurgijo, na travmatologijo, nevrokirurgijo, nevrologijo, vse to so tiste dejavnosti, ki se
ukvarjajo z, v bistvu, človekovo eksistenco, ne… A boš, al ne boš preživu… Da ne govorimo
o onkologiji …« (H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).
Na omembo, da so v ZDA razmere in stališča medicine do menopavze nekoliko drugačni, je
ginekologinja Meden Vrtovec nemudoma pokimala in povzela:
»Ja, seveda… [v ZDA, op.a.] je pa menopavza pomembna. Zato ker je drug sistem življenja,
drug način, drug štandard, in seveda ženske tam so še bl emancipirane v tem smislu, da si
hočejo še več zborit zase, ne…« (H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).
Iz pogovora s Heleno Meden Vrtovec je bilo bolj ali manj jasno vidno, da sama menopavzo
smatra za pomemben proces, ki si zasluži posebno medicinsko obravnavo, nenazadnje je to
tudi pomemben segment njenega specialističnega dela. Med 70 do 80 odstotki njenih pacientk
je namreč žensk, ki so danes v menopavzi, preostanek pa so mlade ženske, ki imajo težave z
neplodnostjo:
»Tko je, moje pacientke se z mano starajo, ne. In zdej imam pretežno starejšo populacijo. Ko
sem bla mlajša, so ble mlajše, potem se pa s tabo starajo, ker so ene in iste več al manj. Edin
zdej, kaj jaz vem, mogoče, ene 20 do 30 odstotkov je pa mladih, tistih, ki so neplodne, ne.
Ostale so pa starejša populacija. Sem se ukvarjala vedno z zdravljenjem neplodnosti in pa z
menopavzo, tko da imam oba pola pokrita« (H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).
Prav klimakterij in neplodnost sta osrednji zanimanji njenega dela in če upoštevamo dejstvo,
da menopavza označuje konec ženskega plodnega obdobja, lahko ugotovimo, da se Helena
Meden Vrtovec pravzaprav na obeh polih ukvarja predvsem z neplodnostjo oz. z zdravljenjem
le-te. Najbrž je tudi s tem povezano njeno prepričanje, da si praktično vsaka ženska želi imeti
otroke – prepričanje, v katerem zlahka razberemo patriarhalno koncepcijo ženske, ki naj bi ji
bila prvenstveno namenjena vloga matere, ta vloga pa naj bi bila tudi njeno najbolj sveto
poslanstvo. Na vprašanje, ali morda opaža porast žensk, ki se odločijo, da ne bodo imele
otrok, je odgovorila:
»Načelno praktično lahko rečemo, da je tistih žensk, ki se namensko odločijo, da ne bodo
imele otrok, pa imajo partnerja, ne… Praktično jih… lahko rečemo, da je zanemarljivo. Da jih
ni. No, skoraj ne, no. Redko, redko se res to dogodi, tko da tko redko, da v bistvu lahko
rečemo, da to pr nas v Sloveniji ni problem, tovrstni, da bi rekli – zdej pa zaradi kariere al pa
92
zarad ne vem česa ne bo imela otrok, ne. Ene dve, tri sem jaz v 35 letih srečala take« (H.M.V.,
intervju posnet 22. 4. 2008),
vendar lahko rečemo, da dejstvo, da so njene pacientke na eni strani ženske v menopavzi, na
drugi pa ženske, ki imajo težave s plodnostjo in zaradi tega iščejo pomoč, kar pomeni, da si
otrok tudi zares močno želijo, njeno trditev postavlja pod vprašaj. Ker bi za odgovor na svoje
vprašanje potrebovala bolj verodostojne podatke (tj. pričevanja žensk iz prve roke, ki jih
omenjeno zadev), ki mi zdaj niso na voljo, naj zaenkrat ostane odprto.
Stališče do hormonskega nadomestnega zdravljenja
Helena Meden Vrtovec meni, da bi hormonsko nadomestno zdravljenje morale
uporabljati vse tiste ženske, ki imajo menopavzne težave, posebej pa ga morajo uporabljati
tiste, ki imajo »normalno spolno življenje«, saj:
»Mora [ženska, op. a.] vsaj met kakšno stvar za… (…) Mora uporabljat vsaj tiste stvari, ki so
pomembne za nožnico, ne… Ker težave se začnejo zarad suhe nožnice in vsaj to praktično …
Vse tiste, ki imajo partnerja in k spolno živijo, pa to uporabljat morajo, ne…« (H.M.V.,
intervju posnet 22. 4. 2008).
Tu naletimo na posebej zanimivo stališče, da ženska po menopavzi »normalnega« spolnega
življenja ne more imeti, če ne jemlje hormonskega nadomestnega zdravljenja. Vprašanja, kaj
pojmuje pod izrazom »normalno spolno življenje«, Heleni Meden Vrtovec nisem uspela
zastaviti, domnevam pa, da to pomeni nespremenjeno spolno življenje v primerjavi s tistim, ki
ga je imela ženska v rodni dobi. Če je moje razumevanje pravilno, pa si moramo priznati, da
so lahko pomeni tovrstne sintagme izjemno raznoliki, saj so načini spolnega življenja ljudi
zelo individualni in odvisni od številnih faktorjev, od spolne sle, razumevanja in ljubezni med
partnerjema, fizične kondicije, do veselja do spolnosti ipd., obenem pa spolno življenje skozi
vse življenje, četudi ga prakticiramo z istim partnerjem, najbrž ni povsem enako intenzivno.
Pričakovanje, da mora biti spolno življenje pri šestdesetih enako, kot je bilo pri tridesetih,
najbrž pri nekaterih samo po sebi lahko sproža tesnobne učinke. Nekatere moje sogovornice
iz raziskave so sicer res omenile, da se jim je po menopavzi zmanjšala spolna sla, druge pa so
svoje spolno življenje v klimakteriju še vedno opisale kot »normalno«. Za natančnejše
intimne razlage pomenov tovrstnih oznak, so rezultati moje raziskave žal premalo, tovrstna
vprašanja pa mi ostajajo v opomin za morebitno nadaljnje raziskovanje v tej smeri.
Po mnenju Helene Meden Vrtovec (oz. po uveljavljenih ginekoloških priporočilih)
lahko ženska hormonsko nadomestno terapijo brez nevarnosti jemlje pet let, kasneje pa
tveganje za karcinom dojk naraste. Estrogene je Meden Vrtovec označila za zaščitnike kosti,
93
ki sodelujejo pri njihovem metabolizmu, zato po njenem mnenju usihanje kostne gostote ne le
zaustavijo, temveč preprečijo, kar je argumentirala z naslednjo navedbo:
»Absolutno [estrogeni preprečijo usihanje kostne gostote, op.a.], zato ker v rodnem
obdobju… estrogen je najboljši zaščitnik kosti, hkrati pa tudi pomanjkanje estrogena, danes
vemo, povzroči neprimerne odnose med temi holesteroli, ta holesterol HDL, LDL92, je seveda
tist dobri in slabi… in v rodnem obdobju je ta odnos normalen, po menopavzi se pa sprevže.
In zato ob terapiji z estrogeni se pa zopet vrne v prejšnjo. Estrogeni uravnavajo te odnose in
preprečujejo nastajanje LDL holesterola, to je low density… In zaradi tega preprečujejo, če ga,
če jih pa ni, pa tega ne preprečujejo, zato poraste, a ne. HDL je pa high density, je pa tist, ki je
dober… in tega v pomenopavzi ni. Ampak to so že finese« (H.M.V., intervju posnet 22. 4.
2008).
Vprašanje oz. namig na to, da je za nastanek osteoporoze morda kriv način življenja (pretežno
sedeče delo, premalo gibanja, neuravnotežena prehrana), je Helena Meden Vrtovec namerno
ali nenamerno preslišala, na vprašanje, ali meni, da je osteoporoza univerzalen pojav, pa je
odgovorila:
»S starostjo že, vendar ni tak problem, kot se ga pri nas hoče prikazat, ravno prek
farmacevtskih firm. Zato, ker kostna masa je vedno opredeljena… In ljudje, ki se normalno, ki
so zdravi, ki ne jemljejo tistih zdravil, ki ste prebrala… takih, ki povzročajo… osteoporoza ne
more bit problem. Problem osteoporoza začne pri 70. letu, ko se začnejo lahko te spremembe
na vretencih, pa na kolkih pa tako naprej, ni pa to problem zdajle, ki ženske pr 45 leta stara, 50
let, pa bi si že kostno gostoto dala zmerit« (H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).
Tudi Lena Žigon mi je povedala, da je po splošnem mnenju ginekologije hormonska
nadomestna terapija uspešna oblika zdravljenja predvsem v boju proti osteoporozi, nujna je
po njenem mnenju v primeru, če menopavza nastopi predčasno (to je pred petdesetim letom),
predpisujejo pa jo okoli pet let po zadnji menstruaciji. Tudi ona je navedla, da veliko več kot
pet let ni priporočljivo jemati hormonov, zaradi povečanega rizika za razvoj raka na dojki,
skrajna meja naj bi bilo desetletno zdravljenje. Kar je več, je po mnenju Lene Žigon
škodljivo. Tovrstne terapije ne predpisuje pacientkam, ki so na hormonsko odzivnih
zdravljenjih (pri raku na dojki, jajčnikih, endometrijskem karcinomu, raku materničnega 92 LDL in HDL sta kratici za Low-Density Lipoprotein (lipoprotein nizke gostote) in High-Density Lipoprotein (lipoprotein visoke gostote). Izraz lipoprotein v kemiji pomeni biokemični sestav, ki vsebuje tako beljakovine kot maščobe. LDL je lipoprotein, ki prenaša holesterol in trigliceride iz jeter v periferna tkiva. Visoka raven tega lipoproteina v krvi lahko pomeni nevarnost za razvoj kardiovaskularnih bolezni, zato se v medicini nanj včasih referirajo kot na »slabi holesterol«. HDL pa je lipoprotein, ki prenaša maščobne kisline in holesterol iz telesnih tkiv v jetra (npr. ko porabljamo zaloge energije), zato je znan tudi po imenom »dobri holesterol«. Nizka raven HDL v krvi po medicinskih razlagah pomeni višje tveganje za nastanek kardiovaskularnih bolezni. Nizka raven HDL pa, kot navaja Helena Meden Vrtovec, vpliva tudi na slabši metabolizem kosti in s tem na usihanje kostne gostote (Viri: H.M.V., invtervju posnet 22. 4. 2008, http://en.wikipedia.org/wiki/Lipoprotein, http://en.wikipedia.org/wiki/High_density_lipoprotein, http://en.wikipedia.org/wiki/LDL).
94
vratu) oz. ga predpiše le zgolj izjemoma. Kar se tiče stališča slovenske ginekologije, je pri
predpisovanju hormonske terapije po njenem mnenju osnovno merilo to, da so koristi večje
od tveganj za komplikacije. Terapijo praviloma ponudijo ob zgodnji menopavzi in ob hudih
simptomih. Ob vprašanju, če lahko primerja način razumevanja in tretiranja menopavze pri
nas in v ZDA, je dejala, da gre predvsem za to, da je tempo življenja v ZDA bistveno hitrejši
in ne dopušča oddiha ali časa, da bi ženska v miru preživela drobne nevšečnosti klimakterija,
temveč mora biti nenehno v vrhunski formi. Prav zaradi tega je po njenem mnenju
predpisovanje hormonskega nadomestnega zdravljenja tam povsem običajna praksa.
V ilustracijo neenotnosti stališč do hormonskega nadomestnega zdravljenja v
slovenski ginekologiji moram navesti tudi nekaj informacij, ki sem jih o ginekologinjah in
ginekologih pridobila od svojih informatork. Njihovemu pričevanju bom sicer namenila
naslednje, predzadnje poglavju, na tem mestu zato povzemam le nekaj njihovih izkušenj z
ginekologi. Te so prav tako raznolike kot so raznolike njihove izkušnje klimakterija, gibljejo
pa se od takih, kot je Anina, katere ginekologinja je pristašica alternativnih metod in svojim
pacientkam povsem odsvetuje hormonsko nadomestno zdravljenje, pri čemer jim tudi jasno
pove, da ga sama nikoli ne bi jemala, do takih, kot jih imata Cilka in moja mama, ki sicer ni
bila vključena v raziskavo, vendar imata s Cilko zelo podobno izkušnjo, zato sem se odločila,
da jo omenim. Obema je namreč (isti) ginekolog pred kratkim, eni po dvanajstih, drugi po
šestih letih od menopavze ginekolog predpisal hormonsko nadomestno zdravljenje (kljub
temu, da ne ena, ne druga nista prej, v »kritičnem« obdobju nikoli jemali hormonov), svojo
odločitev pa je upravičil z obljubo, da »se jima ne bo treba več mučiti in jima bo s tem olajšal
in izboljšal življenje93«, pri čemer pa se nobena od njiju (po njunem pričevanju) ni pritoževala
nad posebnimi težavami. V Sloveniji sicer zelo priznani in priljubljeni ginekolog M. (na željo
Cilke njegovega imena ne bom objavila) očitno zastopa in uveljavlja popolnoma
amerikanizirano stališče o hormonskem nadomestnem zdravljenju za vse.
93 Ko mu je moja mama povedala, da ji je hčerka, ki pripravlja diplomo na temo menopavza, svetovala, naj hormonov ne vzame, je dejal, da ve, da so proti hormonski terapiji predvsem ženske – ginekologinje (najbrž je mislil, da delam diplomo na medicinski fakulteti, mama mu namreč podrobnosti ni povedala), ki pa po njegovem mnenju potem, ko se začnejo starati, hodijo k plastičnim kirurgom na pomladitvene posege. To izjavo lahko označim za avtoritaren in androcentričen poskus diskreditirati zdravnice, ki so kritične do hormonske nadomestne terapije. Ginekologa M. namreč argumenti proti hormonskemu nadomestnemu zdravljenju sploh ne zanimajo. Ko je o njih z njim spregovorila Cilka (predvsem v povezavi z povečanim rizikom za nastanek raka na dojki), ji je M. odgovoril, da med njegovimi pacientkami, ki so dobile raka, nobena ni jemala estrogenske terapije. Zanimivo bi bilo vedeti vsaj to, ali je bila njegova sodba podkrepljena z natančnim pregledom osebnih kartotek njegovih pacientk. V bistvu je obrnil argumentativno logiko tako, da je podcenil izsledke o povečanem riziku na statistično reprezentativnem vzorcu oseb, poleg tega pa medicina verjetno ne ugotavlja palete razlogov, zakaj različne ženske zbolijo za rakom. Več kot očitno je namreč, da ženske ne dobijo raka izključno zaradi jemanja estrogenov v klimakteriju Kot zdravnik, ki pripada stroki, ki sama sebe imenuje za »eksaktno«, si take ad hoc argumentacije po mojem mnenju ne bi smel dovoliti.
95
Stališče do komplementarnih metod zdravljenja
Lena Žigon hormonski nadomestni terapiji na splošno ni naklonjena. Raje ima
komplementarne metode zdravljenja, npr. homeopatijo ali biomagnetno resonanco. Povedala
je, da pacientke redko sprašujejo za nasvete o uporabi komplementarnih metod zdravljenja.
Po njenem mnenju se spraševati bojijo zaradi uradnega negativnega stališča medicine do tega
področja. Poudarila je, da bi morali zdravilci in ponudniki komplementarnih metod znotraj
svojega področja sami vzpostaviti nadzor in pri zdravljenju nato sodelovati z »lečečimi
zdravniki« (L.Ž., intervju zapisan 25. 3. 2008). Helena Meden Vrtovec je med
komplementarne metode uvrstila le »razne oblike t.i. fitoestrogenov, sojinih in podobno.«,
njihovo domnevno učinkovitost pa komentirala takole:
»Če ima ženska težave, potem … tiste ta prave … potem ji to ne bo pomagal, zato ker najbolj
aktiven in najbolj dejaven fitoestrogen je vsaj stokrat slabši kot najšibkejši estrogenski
preparat. (…) Tiste, k imajo res težave, ne bo pomagal, tiste, k pa to jemljejo za boljše počutje,
za občutek, da neki naredijo zase, tud za to placebo… tiste se dobro počutjo (H.M.V., intervju
posnet 22. 4. 2008).
Stališče do medikalizacije
Stališče do medikalizacije ženske in njenega življenja se pri obeh ginekologinjah le
nekoliko razlikuje. Lena Žigon je menila, da je:
»medikalizacije odločno preveč, preveč je tudi kontracepcije, čeprav je po drugi strani boljše,
da je, kot da se potem dogajajo neželene nosečnosti in splavi« (L.Ž., intervju zapisan 25. 3.
2008).
Menila je tudi, da je danes nosečnost sama zelo zmedikalizirana, kar se kaže v velikem številu
prestrašenih nosečnic, ki si želijo nosečnost preživeti na bolniškem dopustu in so preveč pod
vtisom raznoraznih informacij o možnih boleznih in zapletih, ki krožijo predvsem po spletnih
forumih. Dejala je, da se ji ti informacijski viri zdijo tako negativni, da bi jih včasih kar
prepovedala. Krivdo za medikalizacijo je Lena Žigon tako pripisala kar ženskam samim, saj
se pretirano informirajo, pri tem pa pozabila da so ključni vir tega »pretiranega informiranja«
velikokrat ravno predstavniki medicinske stroke in ustvarjalci medicinske vednosti, ki jim
tudi sama pripada (glej npr. spletni portal Med.over.net – www.med.over.net ali spletni servis
Vizita na spletnem portalu 24ur.com – www.24ur.com).
Tudi Helena Meden Vrtovec je pomen medikalizacije razumela na podoben način. Iz
njenih besed je razvidno, da se njen pomen termina nanaša na zasebno delovanje ljudi, ki
sami sebe medikalizirajo, t.j. na sebi uporabljajo in zlorabljajo razna zdravila in terapije.
96
Koncept medikalizacije kot procesa, skozi katerega medicinska vednost in medicinske teorije
(katerih soavtor in promotor je tudi sama), vstopajo v človeška življenja in tako producirajo
zaželena telesa, ki naj bi bila zdrava, zanesljiva in učinkovita, je Helena Meden Vrtovec
razumela na način, ki medicino samo, in implicitno tudi njo, popolnoma razbremenjuje
vsakršne krivde. Krivi za to, da imajo zmedikalizirana življenja, so po njenem kvečjemu
»egocentrični« ljudje sami. Kljub temu pa ginekologinja Meden Vrtovec meni, da
medikalizacija (v njenem smislu) pri nas ni prevelik problem:
»Ne vem … bi rekla, da to ni kritično, ne. Namreč, kritično v tem smislu, da bi rekli, da
ženska, da se pač pretirano danes, ne, ukvarja s tem. Čeprav so pa posamezniki, ne, al pa
posameznice, bi rekla, zlo egocentrično ali pa usmerjeni ljudje, ki na sebi opazujejo
najrazličnejše spremembe, če so al pa če niso, velikokrat je to beg v bolezen, ki je ni, ampak je
zarad psiholoških travm ali okolja ali partnerskih odnosov ali družinskih, karkoli, ne… In
potem se z begom v bolezen si ljudje pač nekako priborijo več pozornosti, ne, in postanejo
pomembni. Za določen čas, ne, ker potem se jih… potem jih družba odklanja, ker sitnih,
bolnih in starih ljudi noben ne mara, ne… To je dejstvo, ne. Tko da, načelno pa, bi rekla, da
kot za Slovenijo, da to je bolj problem, tako rekoč, bi rekla, posamezni, manjši… kakor da bi
bil to populacijski problem« (H.M.V., intervju posnet 22. 4. 2008).
To, da sta ženska in njeno telo veliko bolj podvržena medicinski obravnavi kot moški in
moško telo, je Helena Meden Vrtovec ocenila kot posledico privilegiranega statusa. S stališča
medicinskega diskurza je tako biti objekt podrobne medicinske obravnave privilegij in
posebna pravica, ženska pa si jo zasluži predvsem zaradi svoje pomembne reproduktivne
funkcije:
»Ženska je bla vedno privilegirana zaradi tega, zaradi nosečnosti in poroda, a ne … Ženska je
tista, ki je v bistvu center, tako rekoč, sveta, kar se tega tiče, ker ženska je tista, ki rodi. A ne?
In to je to. Zarad tega je ženska bolj … se ji posveča več pozornosti zdravstvene, tako v
nosečnosti, po porodu, pri otrokih, ne – a veste, tisto obdobje, kot otročnica … in tudi za
zdravljenje neplodnosti. Tam se vedno na žensko bolj fokusira kt na moškega … In seveda
potem je to že čist običajno, da je ženska navajena, da se nekako obrača, če ima težave, k
zdravnikom, moški pa so bolj asistenca, ne, tudi kot partnerji…« (H.M.V., intervju posnet 22.
4. 2008).
Kljub temu pa ginekologinja meni, da se danes stvari spreminjajo, saj se tudi moški
vključujejo v družinsko življenje. Seveda to še zdaleč ne pomeni, da so zaradi tega bolj
podvrženi medicinski obravnavi, ponavadi le bolj sodelujejo pri medicinski obravnavi svojih
partnerk. V primeru neplodnosti so namreč večinoma še vedno ženske tiste, ki poiščejo
pomoč, in ne moški, in to ne glede na to, kdo v paru je tisti, ki ima težave.
97
Kot je pokazalo poročilo, obe ginekologinji bolj ali manj zastopata enaka ali zelo
podobna prepričanja. Njune razlage in utemeljevanja sta del medicinskega diskurza o
ženskem telesu in klimakteriju in se tudi veliko ne razlikujejo od tistih, ki sem jih obravnavala
v poglavju 3.1. Zanimiva razlika je bila opazna le v (ne)odprtosti za alternativne oz.
komplementarne oblike zdravljenja in v oceni problematičnosti medikalizacije, vendar sta obe
predstavnici medicinske stroke medikalizacijo razumeli precej podobno. Nobena od njiju tudi
nikdar v pogovoru ni spregovorila s stališča ženske. Lena Žigon se je sicer izkazala za precej
odprto in v nekaterih pogledih celo kritično do stroke, ki ji pripada, vendar sama izkušnje
klimakterija še nima, zato o tem ni mogla govoriti povsem z lastne perspektive. Odgovori
Helene Meden Vrtovec pa so ves čas strogo vezani na medicinski diskurz in stroko in z
ničemer v nobenem trenutku ne izdajo, da je pravzaprav tudi ona ena izmed žensk, ki prehaja
(ali je morda že prešla) skozi obdobje klimakterija, da je morda tudi ona ena izmed tistih, ki
so imele take ali drugačne težave ali pa je ena izmed tistih, ki težav ni občutila. Ker sem imela
za pogovor z njo zelo na voljo malo časa (trajal je slabih 45 minut), ne morem povsem trditi,
da se njena bolj osebna plat ne bi pokazala ob daljšem in še bolj izčrpnem pogovoru.
Pomanjkanje časa pa ni oviralo dvanajstih pogovorov, ki sem jih opravila z ženskami
v klimakteriju. Te so mi velikodušno namenile svoj čas in z mano delile svoja osebna občutja
in misli. Naslednje, predzadnje poglavje, je tako namenjeno izsledkom teh pogovorov, ki so
nastali med novembrom 2007 in aprilom 2008.
4.2. Analiza etnografije o terenski raziskavi med izbranimi ženskami v Sloveniji
Svojo terensko raziskavo sem začela v novembru leta 2007 z intervjujem s prijateljico
(in sošolko) Doro94, ki sva ga opravili prek elektronske pošte, nato pa dopolnili še prek
telefonskih pogovorov. Za prvo informatorko sem jo izbrala zato, ker mi je o svojem življenju
pripovedovala že prej, zato sem nekaj informacij o njej že imela, poleg tega pa je nenehno
izražala posebno voljo in kljubovalen odnos do stereotipnih družbenih predstav o staranju in
ženskah (pri dvainpetdesetih letih se je denimo vpisala na fakulteto in bo letos diplomirala),
zato sem menila, da bo kot sogovornica najbrž zelo zanimiva. Z drugo potencialno
informatorko, Stanko, ki je doma iz istega kraja kot jaz, sva se za intervju dogovarjali kar
dolgo časa, vendar je kontakt nato dokončno preprečila njena nepričakovana bolezen 94 Navedeno ime je psevdonim.
98
(zdravniki so ji diagnosticirali raka na pljučih). Po dveh mesecih pretežnega branja literature
(feminističnih in medicinskih razprav in raziskav o klimakteriju) sem terensko raziskavo
nadaljevala konec januarja 2008. Moja teta Mirna Duraković se je pri tem izkazala za odlično
sponzorko, saj se je resno angažirala in mi priskrbela kontakte s tremi ženskami. Ostale
kontakte sem pridobila sama (4) predvsem med znankami – tistimi, ki so izrazile
zainteresiranost za sodelovanje, ko sem z njimi govorila o tematiki svoje diplomske naloge –
ter s pomočjo mentorice Alenke Janko Spreizer (4), ki me je povabila s seboj na terensko
raziskovalno delo na Koroško, ki ga je opravljala v okviru raziskovalnega projekta Irene
Rožman »Rodnostno vedenje žensk v Sloveniji«. V mojo terensko raziskavo je bilo tako
skupaj vključenih 12 žensk, starih od 53 do 79 let. Z enajstimi sem intervjuje opravila sama,
en pogovor pa je prispevala Alenka Janko Spreizer. Ženske iz moje raziskave so doma iz
Primorske (Kopra in okolice), Štajerske, Koroške in Ljubljane. Tri so stare več kot 60 let in že
v postmenopavznem obdobju (menopavzo so doživele pred več kot desetimi leti), osem jih je
starih med 50 in 60 leti in so bile v času pogovora sredi klimakterija ali pa le nekaj let po
njem, pri eni (najmlajši, stari 53 let) pa se je menopavza pravkar pričela napovedovati –
povedala je, da je njena menstruacija postala neredna, vendar še ni občutila nobenih težav, za
katere je slišala, da so značilne za klimakterij. Polovica informatork (6) je še zaposlenih,
polovica (6) pa jih je upokojenih, od tega mora ena delati tudi honorarno, da lahko preživi, saj
je njena pokojnina prenizka. Sedem informatork ima srednješolsko izobrazbo, tri imajo
visokošolsko ali univerzitetno izobrazbo, ena (že omenjena – Dora) bo kmalu diplomirala, ena
pa ima končano osnovno šolo. Devet žensk je poročenih, tri pa so samske (vse tri samske so
ločene, ena je bila poročena dvakrat). Vse imajo otroke, večina že odrasle in osamosvojene, le
tri (Dora, Čarna in Irena) še skrbijo za svoje otroke – Dora ima doma najstnika, Čarna in Irena
pa vsaka po dva študenta v zgodnjih dvajsetih letih.
Vprašanja za informatorke (glej prilogo 1) sem sestavila na samem začetku
raziskovalnega dela, tematsko pa so razdeljena v tri sklope – začetnim predstavitvenim
(demografskim) vprašanjem sledi prvi sklop o osebnem razumevanju in doživljanju
klimakterija, tako iz telesnega kot psihološkega vidika. Vprašanja drugega sklopa se dotikajo
družbenih odnosov – s partnerjem, družino, sodelavci in ostalim okoljem (vključno z oceno
vpliva medijev), tretji sklop vprašanj pa se nanaša na medicinski vidik menopavze –
poznavanje medicinskega diskurza, odnos z ginekologom/injo in odnos do hormonskega
nadomestnega zdravljenja. Med intervjuji so mi vprašanja služila kot izhodišče in vodilo,
vendar so pogovori v veliki meri potekali prosto po asociativnem nizu. Nekatere informatorke
so v pripovedovanju dajale prednost pripovedi o svojih zdravstvenih težavah in preteklih
99
boleznih, druge so podrobno razlagale svojo življenjsko filozofijo, pogled na svet in
medčloveške odnose, tretje pa so denimo od mene pričakovale nasvete glede raznih dilem,
npr. – pri odločitvi ali jemati hormonsko nadomestno zdravljenje ali ne.
Da bi svojim informatorkam ohranila anonimnost, sem njihova imena najprej
zakodirala s pomočjo črk abecede od A do K, pri čemer sem za vrstni red vzela abecedni red
njihovih pravih imen. V izogib suhoparnosti poročila sem se naposled odločila, da neosebnim
črkam kljub vsemu dodam še spremenjena imena – da bi ohranila logiko abecednega vrstnega
reda, se neprava imena začenjajo z zaporedno črko, s katero so bile informatorke prvotno
zakodirane. Za začetek sem se namenila vsako od sodelujočih na kratko predstaviti:
Informatorka A – Ana
Je stara 57 let, ima visoko izobrazbo in je zaposlena kot direktorica podjetja. Je
poročena in ima nezvestega moža. Ima dva odrasla otroka, rodila je brez težav, pri 45. letih pa
so ji naredili konizacijo95. Menopavzo je doživela v 51. letu, napovedala se je z močnimi in
nepredvidljivimi menstruacijami. Svoje klimakterijske simptome je opisala kot zmerne, imela
je vročinske valove. Je proti hormonskem zdravljenju, ker ga ne podpira tudi njena
ginekologinja. Pomemben aspekt menopavze pa je zanjo psihičen – to je obdobje
rekapitulacije življenja in postavljanja novih ciljev.
Informatorka B – Breda
Je stara 61 let, ima visoko izobrazbo, je upokojena, enkrat ločena in ponovno
poročena. Rodila je dva otroka, v 34. letu je imela konizacijo, ker so ji odkrili virus PAP 5, pri
devetintridesetih pa so ji zaradi številnih miomov odstranili maternico. Ne po odstranitvi
maternice, ne kasneje ob koncu delovanja jajčnikov ni občutila nobenih simptomov
menopavze, zato tudi nikoli ni jemala hormonskega nadomestnega zdravljenja. Ima zelo new-
age-ovski odnos do življenja, poudarjala je energetske nivoje in spominjanje na prejšnja
življenja.
Informatorka C – Cilka
Je stara 61 let, ločena, mati dveh otrok, ima srednjo izobrazbo in je upokojena, ampak
kljub temu še vedno honorarno dela. Prvi porod je opisala kot izjemno težak, sicer težav na
rodilih ni imela. Menopavzo je doživela pri petdesetih, vročinski valovi pa so jo napovedovali
95 Konizacija je izrezanje stožca (konusa) materničnega vratu zaradi diagnostičnih ali terapevtskih potreb (Borko idr, 1998: 299).
100
kar tri leta prej, od 47. naprej. Rešila jih je z domačim zdravilom iz prekuhane čebule – odkar
je po neke medicinske sestre en mesec pila ta prevretek, so se ji valovi ustavili in nikdar več
ponovili. Kasneje se ji je pojavil holesterol, omenjala pa je tudi precejšnje strese in živčnost,
kar pa ne pripisuje klimakteriju. 12 let po menopavzi ji je ginekolog ponudil hormonsko
nadomestno zdravljenje, ni čisto jasno zakaj – dejal je, da se ji bo z njim izboljšala kvaliteta
življenja. Sprejela ga je, jemala tablete okoli šest mesecev, vendar je v času intervjuja s
terapijo prekinila, ker je začela krvaveti in ni občutila nobenega pozitivnega učinka terapije,
bala pa se je tudi raka na dojkah.
Informatorka Č – Čarna
Je stara 55 let, poročena, mati dveh otrok. Ima srednjo izobrazbo, če vedno dela.
Boleha za hipotireozo, boleznijo ščitnice. Menopavzo je doživela pri 52. letih, obeležili pa so
jo zgolj blagi vročinski valovi. Ker je imela vse življenje boleče menstruacije, se je bala, da
bo imela težave tudi v klimakteriju, zato je bila vesela, ker temu ni bilo tako. Zaradi začetka
raka materničnega vratu so ji pri dvaindvajsetih naredil konizacijo, ki je povzročila
zabrazgotinjenje materničnega vratu, zaradi česar se je morala pred prvo nosečnostjo zdraviti
zaradi neplodnosti. Prvič je rodila pri triintridesetih, drugič pri petintridesetih, obakrat pa s
carskim rezom.
Informatorka D – Dora
Je stara 57 let, mati treh otrok in dvakrat ločena. Prva dva otroka je rodila v zgodnjih
dvajsetih letih, tretjega pa pri dvainštiridesetih. Menopavzo je doživela pri 46. letih, spremljali
so jo vročinski valovi, izguba libida in psihične spremembe. Meni, da ji je klimakterij olajšal
tretji otrok, ki je zanjo pomenil »eliksir mladosti«. Kljub temu je zaradi zgodnje menopavze
nekaj let jemala hormonsko nadomestno terapijo, dokler je ni opustila zaradi suma nastajanja
tvorb na dojkah. Poudarila je psihične spremembe v klimakteriju – rekapitulacijo življenja in
zastavitev novih ciljev. Je še zelo aktivna, pri dvainpetdesetih se je ponovno vpisala v šolo in
bo letos diplomirala.
Informatorka E – Ema
Je stara 53 let, poročena, mati dveh otrok. Ima srednjo izobrazbo in se ukvarja s
prodajo. Menopavze še ni doživela, pravi pa, da se počasi napoveduje z nerednimi
menstruacijami. Kljub bližanju menopavzi še ne občuti nobenih simptomov, za katere je
101
slišala, da so značilni za klimakterij. Jemlje prehranska dopolnila in na splošno ocenjuje, da
nima posebnih težav z zdravjem.
Informatorka F – Fani
Je stara 57 let, poročena, mati dveh otrok. Ima srednjo izobrazbo in je upokojena.
Menopavzo je doživela pri 51. letih, spremljale so jo neredne in močne menstruacije, ki jih je
bilo konec po čiščenju maternice. Ker je srčni bolnik, ni smela jemati nobenih hormonskih
pripravkov (kontracepcijskih tablet), zato se je pri 38ih dala sterilizirat. Kot simptom
menopavze je omenjala pekoč občutek od kolen navzgor v telesu in rokah, kar pa po njenem
ni vročinski val ali valunga, saj se pri tem ni potila.
Informatorka G – Gita
Je najstarejša v raziskavi, stara 79 let, ločena, samska od 35. leta naprej. Je mati enega
sina, rodila je pri 34ih letih in takoj po porodu začela čutiti blage vročinske valove.
Menopavzo je doživela pri 40. letih, pričela je hujšati, takrat pa so se tudi začeli hudi in
nevzdržni vročinski valovi, ki so se pojavljali vsake 15 minut. Ker ni zdržala, je zahtevala
zdravljenje in ginekolog ji je predpisal hormonske injekcije, ki jih je jemala celih 25 let,
dokler ji zaradi raka niso odstranili dojke. Vročinske valove čuti še vedno in se nikoli niso
nehali, so pa mnogo bolj blagi kot nekoč.
Informatorka H – Hermina
Je stara 57 let, poročena, mati dveh otrok. V 41. letu so ji zaradi miomov odstranili
maternico. Takrat je doživela menopavzo, ki so jo spremljali sunkoviti udari krvi v glavo v
času, ko bi morala dobiti menstruacijo, kar je trajalo dve leti. Ker ji niso odstranili jajčnikov,
ji niso dali hormonske terapije. Pri devetinštiridesetih je nato doživela še običajni klimakterij,
takrat so se ponovili vročinski valovi. Ginekolog ji je predpisal hormonske obliže, vendar so
valovi ponehali še preden je uporabila prvega, zato se je odločila, da jih ne bo uporabila.
Informatorka I – Irena
Je stara 57 let, poročena, mati dveh otrok (dvojčkov). Rodila je pri 36ih letih s carskim
rezom, zanosila je s pomočjo umetne oploditve. Menopavza se je začela napovedovat takoj po
porodu z nerednimi menstruacijami, napetostjo, živčnostjo in napihnjenostjo ter padcem
libida. Zadnjo menstruacijo je imela pri 39ih. Ker je ginekolog menil, da je nastopila
prezgodaj, ji je predpisal hormonske tablete, ki jih je jemala šest mesecev. Ker ji niso
102
pomagale, ampak so počutje še poslabšale, jih je prenehala jemati. Klimakterij so spremljali
tudi vročinski valovi in kar nekaj let po menopavzi tudi nervoznost v času, ko naj bi dobila
menstruacijo.
Informatorka J96 – Jana
Je stara 58 let, poročena, mati dveh otrok. Pri štiridesetih so ji zaradi mioma odstranili
maternico in en jajčnik. Takrat je doživela menopavzo, vendar ne simptomatično, ker je bil en
jajčnik dovolj aktiven. Ponudili so ji hormonsko nadomestno zdravljenje, vendar ga je
odklonila, zaradi strahu pred možnostjo raka na dojki in tudi zato, ker ne mara zdravil. Kot
menopavzne simptome je navedla potenje in vročinske valove ter izgubo poželenja, iz
pogovora pa ni bilo popolnoma jasno, kdaj je menopavza nastopila.
Informatorka K – Klara
Je stara 56 let, poročena in mati dveh otrok. Še vedno je zaposlena. Menopavzo je
doživela v 54. letu, spremljali so jo vročinski oblivi, ki so trajali eno leto in utrujenost, vendar
slednjo pripisuje letom. Zaradi težav s hrbtom je iskala pomoč pri alternativni medicini in
akupunkturna terapija je morda pomagala tudi pri lajšanju menopavznih simptomov, vendar
ni prepričana. Za lajšanje težav je nekaj časa jemala tudi tablete z rastlinskimi estrogeni,
vendar ni vedela, ali so imele kakšen učinek ali ne.
Splošno zdravstveno stanje informatork
Splošno zdravstveno stanje informatork je zelo različno. Kljub številnim opisanim
težavam so svoje zdravje večinoma ocenjevale kot zadovoljivo in »letom primerno«. Nekatere
so v pogovoru veliko časa posvetile podrobnemu opisu svojih preteklih in sedanjih bolezni.
Ena ženska je srčni bolnik, ena boleha za hipotireozo (boleznijo ščitnice), ena pa že 15 let živi
z rakom. Polovica informatork je doživelo kakšnega od posegov na rodilih, bodisi konizacijo
zaradi suma na ali začetka raka materničnega vratu (3), sterilizacijo (1) ali histerektomijo (3).
Slednje tri so zaradi odstranitve maternice doživele umetno inducirano menopavzo. Vse
vprašane ženske so rodile in so bolj ali manj redno hodile h ginekologu. Dve sta rodili s
carskim rezom, ena pa je imela izjemno težaven porod. Skoraj vse imajo po dva otroka, le
Dora ima tri, Gita pa le enega.
96 Pogovor z informatorko J je opravila Alenka Janko Spreizer.
103
Definicije menopavze
Način, kako ženske definirajo menopavzo kot pojav, običajno odseva ne le njihovo
razumevanje in poznavanje medicinske terminologije, pač pa predvsem njihovo lastno
izkušnjo. Tako je npr. Gita, ki je imela več kot 25 let hude težave z nevzdržnimi vročinskimi
oblivi na kratko dejala: »Klimakterij je… lahko bi rekla, da je neke vrste bolezen« (Gita,
intervju posnet 2. 1. 2008), na drugi strani pa je Ana filozofsko menila, da je »to obdobje, ko
ženska pravzaprav preneha biti ženska in postaja ženska«, to izjavo pa razložila takole:
»Ko pa se srečaš s klimakterijem, pa to pomeni – naenkrat vsi ti problemi [obremenjenost z
menstruacijo, ciklusi in spremljajočimi psihičnimi problemi] prenehajo in začneš živet super,
fajn, ker se nč več ne obremenjuješ s tem, ali bo menstruacija ali ne bo menstruacija. Ampak
hkrati pa veš, da si prenehala bit ženska. Tista ženska v tem smislu, da lahko rodiš, da imaš
neko funkcijo. Zdaj se pa soočaš z neko osebnostjo, ki je nekdo drug.« (Ana, intervju posnet
28. 4. 2008).
Nekatere od vprašanih so navedle katero od pogostih definicij:
»Menopavza je del staranja, del procesa življenja, ki se mu ne moreš izogniti« (Čarna, intervju
zapisan 21. 1. 2008).
ali »Menopavza je vmesno obdobje med obdobjem, ko je žensko telo usmerjeno v prokreacijo in
obdobjem, ko žensko telo popolnoma izgubi funkcijo prokreacije. Menopavza je nasprotje
pubertete. Ta pojav razumem kot nujno zlo. Menopavza je evidenten dokaz staranja« (Dora,
intervju zapisan 15. 11. 2007).
ali »Menopavza je nehanje delovanja jajčnikov, ko ženska ni več rodna, plodna in se potem začne
neko drugo obdobje, ki – mislim – to drugo obdobje, povzroča pri nekaterih ženskah zelo
velike težave, pri drugih manjše, pri nekaterih pa težav skoraj ni« (Cilka, intervju posnet 9. 4.
2008).
Dve informatorki sta namesto definicij enostavno opisali svojo izkušnjo menopavze,
npr.: »Jaz sem klimakterij občutila zelo zgodaj, v 39-ih letih oz. – ko sem bla stara 39 let, takrat sem
imela že določene težave, ki so mi čez nekaj časa dokazale, da je to klimakterij oz. da sem
izgubila to, kar pravijo ženske, da naj bi bilo ženstveno in žensko« (Irena, intervju posnet 25.
2. 2008).
Ali: »Bla sem stara 41 let takrat in po tem operativnem posegu, odstranitvi maternice, sem jaz ta
klimakterij lepo sprejela. Jaz nisem bla, kot sem pač slišala ženske, obremenjene s tem, da zdaj
pač niso ženske, da zdaj imajo možje do njih neke predsodke. Moj mož je to lepo sprejel.
Živela sem normalno seksualno življenje in brez nobenih obremenitev ne z njegove, ne z moje
strani. Pojavljali so se pa ob terminih, ko sem pač imela za dobit menstruacijo, tako, taki
sunkoviti udari krvi v glavo« (Hermina, intervju posnet 20. 1. 2008).
104
Zanimivo je, da definicije klimakterija, ki so jih informatorke navedle, pravzaprav nizajo celo
paleto njegovih različnih pomenov, o katerih nam poroča tudi znanstvena literatura – od
klimakterija kot bolezni ali skupka simptomov, konca plodnega obdobja, do menopavze kot
znanilca staranja ali obdobja prehoda.
Viri informacij o menopavzi in klimakteriju
Le štiri sogovornice so kot vir informacij o menopavzi navedle svojo mamo.
Najpogostejši vir informacij je različna literatura o ženskah in reprodukciji, drugi
najpogostejši vir pa so prijateljice in znanke. Ani se je zdelo izjemno pomembno, da se lahko
pogovarja s prijateljicami in tako primerja izkušnje:
»Imam srečo, da mogoče tudi zato, ker so ta skupina, recimo mojih prijateljic, s katerimi se jaz
družim … se … o tej zadevi se pogovarjaš, ne, ker ko se ti srečaš, se pogovarjaš – Kako pa
zdaj … Kako pa ti to prenašaš…«
»Sej to se pogovarjaš. Mislim, to je sestavni del življenja žensk, ne. Ko se ženske med sabo
dobimo, se začnemo tud takoj pogovarjat o tem, kaj pa zdej… A si ti že v meni, kako se pa ti
počutiš… Ja, jaz pa mam te pa te probleme… Super je, ne, to, da se v bistvu ti primerjaš. Ta
obrambni mehanizem primerjave, potem iskanja izkušenj, izmenjave mnenj, to je v bistvu
najboljša metoda, ne. Da se ti lahko z nekom pogovarjaš« (Ana, intervju posnet 28. 4. 2008).
Klara je ugotovila, da pogovor s prijateljicami, vrstnicami pomaga, saj:
»Potem ugotovimo, a imamo vse iste probleme, ene malo več, ene malo manj« (Klara, intervju
posnet 24. 4. 2008)
Tudi Hermina je veliko informacij po operaciji (histerektomiji) pridobila od žensk, s katerimi
je preživljala čas rehabilitacije v bolnišnici in zdravilišču.
Tretji najpogostejši vir informacij je ginekolog ali ginekologinja. Na splošno jim
ženske iz moje raziskave zaupajo. Ana je povedala, da se zaupanje v ginekologa gradi
postopoma skozi leta:
»Veš kaj, jaz mislim, da se to nekak zgradi, ne, ker me smo mlade rodile in ko si ti prišel h
ginekologu, pa če si si izbral pravga ginekologa, pa če si potem ob relativno kratkem času po
teh spolnih odnosih tudi zanosil, pa če je ta ginekolog te potem spremljal med nosečnostjo, pa
če je bil pri porodu zraven, potem ti enostavno temu človeku zaupaš. Jaz sem pa potem
kasneje imela srečo, da je ginekologinja bila ena moja sorodnica, tak da jo imam še zdej in je
potem to čist nekaj druzga. In potem tudi mogoče te vrednote, mislim, ta način, ti pristopi. Jaz
njej bolj verjamem« (Ana, intervju posnet 28. 4. 2008).
Nekatere sogovornice so opisale, da so se jim ginekologi posebej posvečali. Hermina je
povedala, da ji je pred operacijo predlagal, naj pride k njemu izven rednega delovnega časa:
105
»Je bil dežuren in sva bla tam, se spomnim, ne vem, ene dve uri, k mi je razlagal, da sej to ni,
da to je tak poseg… Mi je prou narisal, kaj mi bodo nardili, ob odstranitvi… Me je potolažu,
zelo potolažu… – Veste , sej je mal tko… ampak jaz sem prepričan, morva bit optimista, ne bo
nič hudga. Ja, zelo se mi je posvetil« (Hermina, intervju posnet 20. 1. 2008)
Irena pa je opisala poseben tretma s strani svojega ginekologa, ko je rodila dvojčka:
»In ob sedmih nula nula, tega se spomnim, je imel oba dva on v naročju. On. Oba dva. On kot
zdravnik. In je prinesel tako [pokaže, kako je ginekolog prinesel njena otroka, op.a.] (…) In
me je malo zbudil in je rekel – kaj vi veste, kaj se je danes ponoči dogajalo? Ja, sem rodila…
Ma kaj veste, kaj ste rodila? Ne, ne vem … Ma sem vam povedal ponoči … Ne vem. No, zdej
vam pa jaz povem. Imate sina in hčer. Zdej pa lepo prosim – poglejte, tle sta oba dva in
povejte – kdo je hči in kdo je sin. In za Marka sem rekla, da je hči in za Mojco, da je sin. In
pol mi on reče – no, to je dokaz, da niso vedno ženske najlepše kadar se rodijo, da so tudi
moški lepši od žensk. Nikoli tega ne bom pozabla« (Irena, intervju posnet 25. 2. 2008).
Med ostalimi viri informacij o menopavzi so sogovornice navedle še medije in delovno okolje
(dve med njimi sta namreč delali na področju zdravstva).
Konec menstruacije
Menopavzo v striktnem pomenu termina – torej prenehanje menstruacije – je večina
žensk, z izjemo dveh (Dore in Cilke) opisala kot pozitiven ali vsaj nevtralen dogodek. Tudi
tistim, ki so jo doživele predčasno zaradi histerektomije, se to ni zdel tragičen dogodek,
ampak olajšanje. Tako je Hermina dejala:
»Fino se mi je zdelo. Ja, moram priznat. Fino se mi je zdelo. Bl si čist, bl, ne vem, super. Pa da
sem malo humorist, vložkov ni blo treba več kupovat« (Hermina, intervju posnet 20. 1. 2008).
Posebej z olajšanjem so zadnjo menstruacijo pozdravile tiste, ki so imele močne in boleče
menstruacije (najbolj Čarna in Irena):
»… jaz tudi nisem jemala niti malo tragično, glede na to, da sem imela menstrualne težave
strašansko boleče in sem jih jemala, jaz sem takrat jemala to kot tragiko. Ko sem to zgubila, se
mi je zdelo, da sem se vsega tega rešla (…) in nikoli nisem o tem razmišljala, da sem manj
vredna, da nisem več ženska, da nisem več nekaj, ki nekatere mogoče razmišljajo, ko pridejo v
to menopavzo, da so manj vredne. Ne, niti najmanj ne. Jaz ne. Nikoli« (Irena, 25. 2. 2008).
Tudi nekatere druge so opisovale zadovoljstvo ob koncu neprijetnosti, povezanih z njo – od
kupovanja vložkov, skrbi, ali bo prišla ali je ne bo, predmenstrualnega sindroma, skrbi za
kontracepcijo, do bolečin in razdražljivosti.
Cilka je konec menstruacije doživela drugače. Njene menstruacije so bile
neproblematične, izguba pa je zanjo pomenila simbolni konec nekega bogatega obdobja in
106
začetek staranja, pri čemer je poudarila, da je to povezano z dejstvom, da se ona staranja zelo
boji. Tudi Dora je ob koncu menstruacije občutila obžalovanje. Povedala je, da se ji je zdelo
to, da je izgubila menstruacijo, naravnost grozno:
»Jaz sem imela rada menstruacijo, meni je pomenila življenje. Ko sem jo izgubila, je bla to
grozna izguba. To je pomenilo, da sem se začela starat, to pa zato, ker sem jaz imela tak odnos
do menstruacije – meni je, ko sem jo dobila, pomenlo to cel praznik. Jaz sem tekla k mami v
službo, in k očetu povedat – jaz sem dobila menstruacijo! Strašno sem bla ponosna, da sem
zdaj ženska. To pa zato, ker sem si od vedno želela postat mama in to je bil pogoj« (Dora,
intervju zapisan 15. 11. 2007).
Umetno inducirana menopavza zaradi histerektomije
Trem ženskam iz raziskave (Breda, Hermina in Jana) so ginekologi odstranili
maternico, vsem trem zaradi velikih ali številnih miomov in suma na rakasto obolenje. Jani so
poleg maternice odstranili tudi en jajčnik, pri vseh treh pa je preiskava pokazala, da je bilo
tkivo benigno97. Njihovo doživljanje ob odstranitve tega »ženskega organa par exellence« pa
je bilo zelo različno. Bredi so histerektomijo opravili pri 39. letih, sprejela pa jo je, kot je
povedala, brez težav in psihičnih pretresov, zaradi suma na raka se ji je zdela povsem
upravičeno in potrebna, za maternico tudi nikakor ni žalovala:
»… jaz sem bla ves čas bolj varovana z druge strani, ker je blo mišljeno tud takrat, kaj jaz
vem, na začetku, da je to huda rakasta zgodba, nadaljevanje in je blo takrat mislit, da tle sploh
ni, a veš, da je operacija v bistvu tako radikalno odstranjenje tega nevarnega terena, da je to
itak – karkoli pol še lahko pride, je minimalno, kar je zdajle blo treba« (Breda, intervju posnet
25. 1. 2008).
Breda tudi – ne takrat, ne kasneje, ob domnevnem usihanju delovanja jajčnikov – ni občutila
nobenih menopavznih simptomov, zato tudi ni znala povedati, kdaj je nastopila njena
»naravna« menopavza. Povedala je:
»Kako je zdaj to telo saniralo… a ne, ko je bla maternica odstranjena, samo telo ve, jaz sem
mu neizmerno hvaležna, ker – draga Eva – jaz pri svojih letih ne morem ti nič povedat o
kakršnihkoli problemih, ki, o katerih vem skozi pisanje ali pa kakšne besede mojih prjatelc.
Niti enega problema iz tega naslova menopavznih težav« (Breda, intervju posnet 25. 1. 2008).
Hermina je imela po drugem porodu, ko je rodila sina, ki je tehtal kar 4,5 kilogramov,
neprestano težave z mehurjem, ki se ji je zaradi napora pri porodu povesil. Zaradi te težave je
bila operirana kar trikrat, pri 41. letih pa so ji v maternici odkrili številne miome in ji po
97 Ko je v preiskavi odvzeto tkivo označeno za benigno, pomeni, da ni rakasto (ali maligno).
107
hitrem postopku zaradi suma, da so rakasti, odstranili celo maternico. Za ta sum svoji družini,
kljub velikemu strahu, ni povedala, ker jih ni želela obremenjevati:
»To je čez noč pršlo in js sm bla čist iz sebe, da nisem niti mojim povedala, da je pač sum na
rak. Sem rekla, ker – kaj čem zdaj govort možu, otrokom, to bojo znoreli…«
In: »Mislim, sej je blo hudo, ne. Sam jaz sem pač presodla. Sem rekla, ta moja familja, k sem tako
ljubljena in od moža in od otrok, to bojo šli vsi v tilt in če bo negativno, sem jim pač prišparala
tiste dva, tri tedne« (Hermina, intervju posnet 20. 1. 2008).
Zaradi histerektomije je doživela tudi umetno inducirano menopavzo, ki pa jo je, kot je
povedala, tudi zaradi moževe podpore, sprejela brez večjih psihičnih obremenitev:
»Bla sem stara 41 let takrat in po tem operativnem posegu, odstranitvi maternice, sem jaz ta
klimakterij lepo sprejela. Jaz nisem bla, kot sem pač slišala ženske, obremenjene s tem, da
zdaj pač niso ženske, da zdaj imajo možje do njih neke predsodke. Moj mož je to lepo sprejel.
Živela sem normalno seksualno življenje in brez nobenih obremenitev ne z njegove, ne z moje
strani« (Hermina, intervju posnet 20. 1. 2008).
Kljub temu je bilo obdobje okrevanja po odstranitvi maternice dolgo, pa tudi stresno, trajalo
je kar devet mesecev, vendar se je nato prisilila in se vrnila na delo:
»Mene so takrat že pri enainštiridesetih hoteli invalidsko upokojit … zaradi takrat maternice in
mehurja in sem bla res precej na tleh. Sem bla devet mescev na bolovanju in … ma sem rekla,
ma 41 … ma kaj bom js počela doma? Js sem tip za bit med ljudmi, za delat in to in moram
priznat, čeprav mi je zdravnica predlagala, naj štartam s štirimi urami, sem js kr, sem rekla – js
sem tako spočita, devet mescev doma, saj to, to, to je že ena porodniška. Js bom kar osem …
Je blo od začetka težko, ne. Ker vseeno mislim, ne, če bi mene tkrt upokojili, doma in otroci
so bli odrasli, hči v Ljubljani, sin v šolo, pa s prijatli okoli in tukaj sama doma… se mi zdi, pol
se uležeš in si začneš predstavljat, kako si bolan in ti si najbolj bolan in rataš tud po moje malo
hipohonder in moraš malo stvari rečt … Posebno, ko sem bla po teh zdraviliščih dosti, k sem
mela tudi težave s hrbtenico…« (Hermina, intervju posnet 20. 1. 2008).
Same odstranitve maternice kljub vsemu ni doživela tragično, saj je že imela otroke:
»Mislim, da bi bila več, dosti večja obremenitev, da bi se mi to zgodilo, ko nimam otrok, ker
sem si pač celo življenje želela bit mama in met eno lepo družino in met otroke. To bil zame
velik šok, da bi se mi zgodilo preden bi mela. Sem pa mela dva otroka, bla stara 41 let in
resnično nobenih obremenitev, nobenih« (Hermina, intervju posnet 20. 1. 2008),
a najbrž tudi zato, ker se je z možem o tem lahko pogovorila in ji nikoli ni dal vedeti, da bi
bila zaradi tega kaj drugačna:
»Mogoče tudi zato, ker je moj mož imel tako reakcijo, da mi sploh nikoli, nikoli ni dal vedet
… in ni imel nikoli nobenih zadržkov al da bi mi pokazal, rekel, pokazal… Nič, nikoli. In
108
resnično, js nisem bla s tem obremenjena nič, psihično. Nič.« (Hermina, intervju posnet 20. 1.
2008).
Ni ji bilo potrebno jemati hormonskega nadomestnega zdravljenja, saj ji jajčnikov niso
odstranili, da pa bi lažje prenesla izgubo organa, je vso zadevo transformirala v bolezen, ki jo
je bilo pač treba odstraniti:
»Js sem pač to sprejela kot neko bolezen, ne vem, kot bi mi, ne vem, vzeli žolč…« (Hermina,
intervju posnet 20. 1. 2008).
Tretjo informatorko, ki so ji odstranili maternico, Jano, je ta dogodek bistveno bolj obremenil.
Poleg maternice so ji pri 41. letih odstranili tudi en jajčnik, takrat je zato doživela tudi
menopavzo. Histerektomijo je občutila kot »izgubo organa«. Na vprašanje, ali misli, da
ženska z izgubo menstruacije postane manj ženska je odgovorila:
»Ja, to pa bi rekla, mislim, z izgubo menstruacije tolko ne, ker to je taki naravni pojav… ki se
meni ne bi zdel tak groza. Ampak z izgubo organa se mi je pa zdelo grozno takrat. To pa res.
Dočim z menstruacijo, izgubo menstruacije, ne vem, rečem, da je to naravno, narava in po vsej
verjetnosti je manj tistih čustev, manj, kaj jz vem, ampak ne gledam jz to, na to, kot da bi to
bla manj ženska. Jz lahko še vseeno delujem kot ženska, ne« (Jana, intervju posnet 24. 4.
2008).
O svoji težavi tudi ni veliko govorila z drugimi. Bilo jo je strah, da preostali jajčnik ne bo
zadostoval in bo morala jemati hormone:
»O menopavzi sami pa niti nisem dosti ne vem kak razglabljala. Malo me je blo res strah, ker
mam sam en jajčnik, da bi blo bolj grozno, ampak – super … ni blo slabše, ne. Zgleda, da je ta
jajčnik še tolko deloval, da…« (Jana, intervju posnet 24. 4. 2008).
»Izguba organa« jo je predvsem močno čustveno prizadela, skrbelo pa jo je tudi, kako bo to
vplivalo na odnos z možem:
»A, mene je čustveno zelo prizadelo, da sm jz zgubla maternico, ne. In sm tudi na vse drugač
gledala. Nekej let. Dočim zdej seveda to ne, ne več pozornosti ne posvečaš več temu, ker so že
drugi problemi, starostni problemi pri tebi, ne. Ampak takrat, ko sm pa to zgubila, je pa bil
obup. Obupno sm se počutla, ne Tudi glede na odnos z možem – strah pred tem, kaj bo on zdej
čutu, ne. A bom to… bom jz za njega enaka oseba al bom … al bo se drgač obnašal al kak. Tk
da takrat je blo grozno strahu, ne…« (Jana, intervju posnet 24. 4. 2008).
Čeprav je povedala, da ji je »mož takoj pokazal, da je še vedno ista«, je čutila velik psihični
pritisk, ob spominih na čas okoli histerektomije pa jo je med pogovorom tudi premagala
žalost.
109
Spolnost in klimakterij kot tabu
Sedem žensk od dvanajstih je povedalo, da so bili v času njihovih najstniških let vsi
procesi povezani s spolnim dozorevanjem in spolnostjo velik tabu, prav tako se ni govorilo o
klimakteriju in menopavzi. Tako jih vseh sedem v družini nikoli ni govorilo o menstruaciji, ne
o menopavzi. Nekatere so pripovedovale zgodbe o tem, da sploh niso vedele, kaj se dogaja,
ko so menstruacijo dobile in so mislile, da so zbolele, da bodo umrle ali kaj podobnega. Čarna
mi je tako pripovedovala, da se z mamo o menopavzi ni nikoli pogovarjala, mama pa se tudi
pritoževala ni nikoli o kakšnih težavah. To so bile namreč tabu teme. Čarna je glavni vzrok za
to pripisala cerkvi in njenem nauku, da je ženska umazana oz. nečista. Povedala je, da ji ne
mama, ne nona nista nič povedali o tem. O noni je Čarna govorila kot o tisti, ki je uravnavala
pretok informacij v družini – dokler je bila nona živa, v družini niso mogli govorit o zadevah,
povezanih s spolnostjo. Menstruacijo je Čarna dobila že pri 11. letih in ker o tem ni
popolnoma nič vedela, je mislila, da bo umrla. Nekaj dni je samo jokala, grozno jo je bilo
strah, potem pa je povedala mami. Pravi, da sta takrat nona in mama videli, da sta ravnali
narobe, ker sta ji to prikrivali (iz intervjuja s Čarno, zapisanega 21. 1. 2008). Tudi Irena mi je
pripovedovala podobno pretresljivo zgodbo o tem, kako se o zadevah, povezanih s spolnostjo
in spolnim dozorevanjem ni mogla z nikomer pogovoriti:
»[čutila sem, op.a.] Ful potrebo, da bi nekomu povedala, da bi rekla, da bi…. Jaz sem pri skor
sedemnajstih letih dobila menstruacijo, sem bla že v 2. letniku srednje šole, pa sem vzela
spodnjo majico od mojega brata, ker si nisem upala mami povedat, da sem pač določe … pač
te moje stvari dobila in sem s to majico hodila cel dan na stranišče in se gledala, kolko bo
daleč pač ta kri pritekla«
»Mama mi ni nič rekla – tukaj imaš neke stvari, glej, tukaj imaš, kaj jaz vem – od starih rjuh,
ker takrat so se stare rjuhe, al ne vem kaj, dajale na koščke, pa prale, pa sešile… Pa da bi mi
rekla – glej, si v letih, da danes, jutri to dobiš. Jaz sem vedla, da to moja mam ima, ampak se
nisem upala jo vprašat, ker mi nikoli o temu ni govorila.«
»Ampak nikoli doma se o temu … to je bla tabu tema. Tako, da ko je mene presenetlo, res, ko
sem šla v 2. letnik gostinske šole… Sem zjutraj vstala in ko sem bla vsa krvava, nisem vedla,
kaj naredit, sem šla in sem dobila eno majco spodnjo, kanotjero od mojga brata in jo zavila in
si jo dala pač tam, kamor je blo treba in cel dan sem bla v šoli s tem, da nisem vedla, kaj se
dogaja.«
»Šok je bil tisto jutro, ko si vstal. In ko si bil ves krvav in ko se nisi mel komu obrnit, da rečeš
– to in to se mi dogaja, kaj naj zdej naredim. Jaz sem imela sošolca, Josipa. B. – še zdaj je živ
(…) – ki me je spoznal… Tist dan jaz sem bla, sem imela podočnjake take, kakor da me je kdo
pretepel. In je rekel – kaj je s tabo, kaj te je kdo pretepel, da imaš take podočnjake? In edino
110
njemu – pa glej, ne ženski – njemu sem povedala… Ja, Josipu. B. sem povedala – Josip, glej,
jaz sem dobila to in to. In sem hodila vsak mali odmor, ki je bil vmes, na stranišče s tisto
kanotjero, da sem vidla, da mi ni šlo čez. Mami pa… In od takrat … od takrat naprej nikoli me
ni vprašala – imaš, nimaš, kdaj si dobila, kdaj imaš za dobit – nikoli, nikoli, nikoli. Ker pač je
bla za tiste čase njenega gledanja, je bla tabu tema« (Irena, intervju posnet 25. 2. 2008).
Irena se svojo materjo prav tako nikoli ni pogovarjala o menopavzi, pa tudi vedela ni, kdaj jo
je njena mama doživela. Vse sogovornice, ki so občutile tovrstno stisko, so zatrjevale, da
same s to prakso tabuiziranja ženskega telesa in njegovih reproduktivnih procesov pri svojih
hčerkah niso nadaljevale. Vse po vrsti so poudarjale, da so svojim otrokom natančno
razložile, kaj se dogaja v puberteti, dandanes pa s svojimi hčerkami govorijo tudi o svojem
doživljanju klimakterija. Svojih mater, kljub pretresljivim zgodbam, niso obsojale, saj so
nekako razumele, da so menstruacija, spolnost in menopavza v njihovem času veljale za
sramotne, nečiste zadeve. Opravičevale so jih, češ da si same niso mogle pomagati, da so pač
ravnale tako, kot so jih učile – oz. ne naučile – že njihove matere, obenem pa poudarile, da je
njihovo ravnanje drugačno:
»Ja, ne vem, ne vem, kdo jih je tako učil. Verjetno mojo mamo je njena mama. Ne naučila –
oziroma je ni in je to se nadaljevalo in nadaljevalo in jaz sem si potem zadala, ko bom imela
kdajkoli otroke, da se bom odkrito pogovarjala, ne spremljala zaradi radovednosti, ampak
zato, da jim dopovem, oz. da jim povem, da sem zraven v dobrem in v slabem in če se nekaj
zgodi, da me lahko vprašajo. In mislim, da sem to dosegla« (Irena, intervju posnet 25. 2.
2008).
Ostalih pet sogovornic, ki s tabuji v družini niso imele težav, je pripovedovalo o tem, da so se
od svojih mater veliko naučile in zato vedele, kaj lahko pričakujejo, ko bo nastopila
menopavza. Nekatere so moje vprašanje o tem sprejele s presenečenjem, kot da se ne bi
zavedale, da so v mnogih okoljih v njihovi mladosti še vedno obstajali trdo tabuji, zaradi
katerih so se zgodile marsikatere tragedije. V približno istem času, ko je Irena skrivaj zbirala
stare krpe namesto vložkov, je Dora 200 kilometrov stran od veselja, da je dobila
menstruacijo stekla k mami in očetu v službo, da jim je lahko povedala radostno novico.
Opisi menopavznih simptomov
Deset žensk od dvanajstih je kot pojavljajoči se simptom klimakterija navedlo
vročinske valove. Skladno z medicinskim diskurzom je to tudi med mojim sogovornicami
torej najpogostejši klimakterijski simptom. Nanj so se v pogovoru referirale s pomočjo
različnih terminov, od strokovnih, kot so »vročinski val« ali »valunga«, do opisnih, kot so
»potenje«, »vročina«, »oblivanje«, »pekoč občutek« ali »naval krvi v glavo«. Vse so
111
vročinske valove opisale kot precej neprijetno izkušnjo, največ težav z njimi so imele tiste, ki
so v času menopavze delale. Daleč najtežje vročinske valove je imela Gita, ki je kar 25 let
jemala hormonske injekcije, da je lahko delala in preživele nevzdržne napade, ki jih je opisala
tako:
»No, potem se je začelo tisto hudo, na vsako uro, je prišel val. In sem šla spet h ginekologu in
sem ga prosila – takrat so obstojale pa hormonske injekcije. Torej, so ble v lekarni, mislim na
recept, ne. No, in sem ga [ginekologa, op.a.] prosila, če mi zapiše te injekcije, da jaz tega ne
morem več prenašat, ker jaz delam s strankami in se mi tresejo roke in skratka, enostavno, da
mi je tolk hudo, da to presega že vse meje. In mi ni hotel dat, pač pa mi je dal neke tabletke za
pod jezik, ne… In to se je nadaljevalo, to je blo vedno hujše. Tko hudo je blo, da sem si šla
komolce močit vsakih 15 minut pod vodo mrzlo.«
in: »se je včasih dogajalo, da sem imela jaz … sem čutla kot potres v postelji, ne, tako je blo
hudo. Začelo se je pri palcu na nogi in je šlo s tako hitrostjo v glavo in to sem bla popolnoma
mokra naenkrat. Pol sem se odgrnla in sem se prehladila in sem se prehlajala in tako naprej…
To je blo res grozno. Celo za pultom, ko sem stregla, sem se sesedla od tega, ne« (Gita,
intervju posnet 22. 1. 2008).
Gita je po 25 letih jemanja hormonskih injekcij dobila raka na dojki, vendar ni nikoli dvomila,
da je bilo njeno ravnanje pravilno. Po njenem mnenju bi namreč brez hormonskega
nadomestnega zdravljenja težko dočakala pokojnino. Menila je celo, da so bili neznosni
simptomi menopavze bržkone tudi možni vzroki za samomore žensk v preteklosti:
»Včasih, to je blo takrat še … leta dva, pa tri, bi se lahko reklo, pa še se je dogajalo, še v
socializmu se je dogajalo, ko smo slišali – pa ta je skočila v vodnjak, pa tam tista se je obesla.
To se je dogajalo po vaseh. Te ženske so verjetno imele take muke s tem in niso ble
seznanjene in si niso pomagale in jih je verjetno tudi zato…« (Gita, intervju posnet 22. 1.
2008).
Tudi Irena je imela nekaj časa zelo hude napade valung:
»Včasih sem po desetkrat na dan šla ven, sred zime, pa burja je pihala, pa mi je blo vroče, pa
bi si najrajš kožo snela dol iz sebe… da bi se čez pet minut tresla in me je zeblo, čez deset
minut zopet mi je blo prevroče, da ne govorim v sobi, ko sem se pokrivala, pa odkrivala, pa
vstajala, pa … to je … to je trajalo, ampak res dobrih deset let, se pravi, od 39. do 49. leta«
(Irena, intervju posnet 25. 2. 2008).
Hermina je ob pojavu »nenadnega navala krvi v glavo« opisala tudi močan občutek strahu:
»In tisto je mene tako prestrašilo, ker sem se skozi bala, da bom dobila … da me bo kakšna
možganska kap. Mislim, to sem doživljala zelo težko. (…) Potem, ko so mi zagotovili, da ni
možno, da bi zaradi tega prišlo do kakšne možganske kapi, sem jaz spet malo zadihala in
112
sprejemala to kot nek naraven pojav, ne. Potem se je to zlo, zlo meni umirilo. Zlo umirilo«
(Hermina, intervju posnet 20. 1. 2008).
Poleg vročinskih valov je med pogosteje omenjanimi negativnimi simptomi tudi
izguba libida ali želje po spolnosti. Dora je to opisala takole:
»Spolnost postane zahtevnejša postavka, saj ni več ogromnega števila hormonov, ki ti
ukazujejo, da se moraš pariti. Poželenja ti ne vzbujajo več hormoni, pač pa spoštovanje in
ljubezen« (Dora, intervju zapisan 15. 11. 2007).
Ana je povedala, da z veseljem pogleda poučne dokumentarce na Discoveryju na temo
spolnosti v klimakteriju. Spremembe poželenja je opisovala bolj na splošno, svojih izkušenj v
spremembi na področju spolnosti ni povsem konkretizirala, temveč je spolnost povezala s
koncem rodnosti:
»… tudi na spolnost definitivno vpliva, ne, zaradi tega, ker se počutiš drugače. Se pravi, da kot
ženska si pravzaprav lahko reku – ok, svojo reproduktivno funkcijo sem opravil, ker to je
funkcija ženske, zdej se pa kot ženska lahko postavim zase. Zdaj pa lahko jaz začnem uživat
življenje tako kot si ga jaz sama nekje postavljam. Če znaš to izkoristit, ne, ker to je velka
prednost, da se ne rabiš soočat s to menstruacijo, pa s temi problemi, ki jih menstruacija
pomeni« (Ana, intervju posnet 28. 4. 2008).
Menila je, da zmanjšano poželenje predstavlja problem v tistih partnerskih odnosih, kjer je
ženska zgolj objekt nekega moškega. V teh primerih ženska, ki je popolnoma podrejena
moškemu, zmanjšanje libida razume kot izgubo lastne objektivirane pozicije, češ – zdaj niti
objekt nisem več, torej nisem več ženska. Jana, ki je potožila zaradi zmanjšanega libida, je
ugotavljala, da:
»Edino, kar sm dala na menopavzo krivdo, je pa odnos, ki se je poslabšal med mano in
možem, že zaradi spolnosti. Ker … imam … zdaj imava seveda občutno manj spolnih
odnosov in to sm jz dala bolj na menopavzo krivdo« (Jana, 24. 4. 2008).
Irena, ki je menopavzo doživela že pri devetintridesetih, pa je povedala, da je interes za
spolnost izgubila že takoj po porodu, saj:
»sem bla vsa srečna in presrečna, da živim za družino, za moža, za otroke brez nečesa, za kar
nekatere ženske ogromno dajo [spolnosti, op.a.]« (Irena, 25. 2. 2008).
Breda pa me je opozorila na zanimivo komponento, ki je bila v mojih intervjujih večinoma
zanemarjena. Gre namreč za problem, kako možje sprejemajo spremembe v spolnosti, ki se
zgodijo zaradi menopavze ali katerega od posegov na rodilih. Odstranitev maternice v
anatomskem smislu sicer na noben način ne vpliva na spolno življenje, vendar anatomija še
zdaleč ni vse. V času svoje histerektomije je bila Breda že drugič poročena, njen drugi mož pa
je deset let mlajši od nje (kar je označila za »zanimivo delikateso«). Svoj odnos z njim je
113
opisala kot odnos »dveh popolnoma avtonomnih individuumov«, omenila pa je naslednjo
anekdoto:
»Ko je bla ta histerektomija, je dobil [mož, op.a.] tri tedne bolniške za nego in mu je njegov
poveljnik – mož dela v vojski namreč – ga je vprašal – ja, pa boš ti to svojo žensko sploh
lahko še uporabljal?« (Breda, intervju posnet 25. 1. 2008).
Kaj natančno je njen mož svojemu poveljniku odgovoril, mi je ostalo neznano, Breda pa mi je
zatrdila, da je imela v njem »več kot podporo« in da tudi zato »že 25 let peljeta skupno
barko« in se ob tem nenehno učita.
Med ostalimi simptomi so ženske navajale še: neredne in močne krvavitve (pred
menopavzo), nervoznost, utrujenost in psihične spremembe. Slednje so posebej omenjale tri
ženske, vse tri pa v presenetljivo pozitivnem smislu – obdobje klimakterija jim je pomenilo
čas za rekapitulacijo življenja in postavitev novih ciljev, obenem pa so menile, da se zdaj
počutijo psihično bolj stabilne in močnejše, kot nekoč. Tako je Ana, ki je menopavzo
definirala kot »obdobje, ko ženska pravzaprav preneha biti ženska in postaja ženska«.
»Meni se zdi, da zdaj pa ženska lahko začne živet zase, na nek način si mora ustvarit novo
samopodobo, ne. Ne sme to jemat zdej kot prenehanje nečesa, ampak moraš jemat kot
prenehanje te reproduktivne sposobnosti, zdaj si pa neka ženska, v neki drugi podobi…« (Ana,
intervju posnet 28. 4. 2008).
Tudi Irena je ugotavljala, da se kot zrela ženska čuti veliko samozavestnejša, kot je bila
nekoč:
»Jaz se čutim zdej več vredna – Zakaj? Zato, ker sem v takih letih, da znam drugače razmišljat
… Da znam cenit sama sebe. Ko so sem bla mlada iz takih in drugačnih razlogov, ki jih ne bi
zdej rada govorila, mogoče sem sama sebe omalovaževala. Danes se čutim super. Jaz sem s
tem procesom dozorela. Pridobila. Dobesedno pridobila. Zaradi tega se sploh ne
obremenjujem. Dobro, obremenjujem se v toliko, da ne morem po stopnicah tolikokrat it na
dan kot sem nekoč, da me boli križ, ampak to jemljem kot del življenja« (Irena, intervju
posnet 25. 2. 2008).
Pozitivne psihične posledice menopavze je Dora pri sebi opisala z naslednjimi besedami:
»Psihično pa je menopavza nedvomno vplivala name bolj, kot se tega zavedam. Če pogledam
nazaj, vidim, da sem postala neverjetno željna sprememb v življenju. Vprašala sem se, kaj
želim doseči v svojem življenju. Verjetno je bila menopavza zame trenutek resnice, bilanca
dotedanjega poteka mojega življenja. Mislim, da mi je ta očitni simptom staranja dal moč, da
sem sprejela pomembne odločitve, v katere sem usmerila vso svojo energijo, rezultat tega pa
je več kot pozitiven« (Dora, intervju posnet 15. 11. 2007).
114
Odnos do hormonskega nadomestnega zdravljenja
Večina informatork (8) hormonskega nadomestnega zdravljenja nikoli ni poskusila –
bodisi zato, ker jim ginekolog/inja to ni predlagal/a, bodisi zato, ker menijo, da je škodljivo in
ga tudi, če bi jim to predlagali, ne bi sprejele. Posebej negativno so bile proti hormonski
terapiji nastrojene tri informatorke – Ana, Čarna in Jana. Ana se je ostro izrekla proti
tovrstnim posegom v telo in v argument svoje odločitve citirala mnenje svoje ginekologinje:
»Če ona meni kot ginekolog reče – jaz nikol ne bi jemala hormonov, potem se jaz
identificiram z njo. Pol se jaz ne identificiram s tistim, ki razlaga, da so hormoni fajn. Če men
moja prijateljca ginekologinja reče – jaz hormonov ne bi jemala, jaz jih ne bom jemala, jaz
delam to, pa to, pol jaz delam to, kar dela ona. Tu je identifikacija vedno prisotna, ne. In ta
argumentacija zdrži. Če imaš pa ti na nasprotni strani eno ginekologinjo, ko bo pa rekla – joj,
to pa tak, to bo pa tak fajn, dajte vi te … no, pol boš šel v hormone…« (Ana, intervju posnet
28 .4. 2009)
Čarna je izrazila mnenje, da:
»Hormonsko nadomestno zdravljenje umetno vzdržuje neko stanje mladosti, a vsega telesa ne
moreš držati umetno v stanju mladosti. Staranje je naraven proces, če ga sprejmeš, je lažje«
(Čarna, intervju zapisan 21. 1. 2008).
Jana je bila proti hormonski terapiji predvsem zaradi strahu pred rakom dojke, pa tudi zaradi
splošne naravnanosti proti vnašanju zdravil v telo. Prav tako se je Jana odrekla tudi uporabi
vaginalne kreme z estrogeni. Fani hormonskega zdravljenja, tudi tablet z rastlinskimi
estrogeni, ne sme jemati, ker je srčni bolnik, tovrstno zdravljenje pa naj bi »grozno vplivalo
na ožilje«, Breda se mu je prav tako zavestno odrekla, kljub histerektomiji in ponudbi
zdravnikov. Hermini ob histerektomiji niso ponudili hormonskih tablet, kasneje ob času
»naravne« menopavze pa ji je zaradi močnih vročinskih valov ginekolog predpisal hormonske
obliže. Vendar si jih Hermina nikoli ni nadela:
»Mi je pa dal neke obliže, ki naj bi mi te težave malo olajšali. Js sem te obliže šla dvignt v
lekarno in ko sem si misnla to dat, jst sem bla čez dva dni ko nova. In jih nisem, sem jih nesla
nazaj v lekarno in so rekli, da… Sem misnla, da bi dali komu drugmu, ker pač nisem niti
odprla jih, ne« (Hermina, intervju posnet 20. 1. 2008).
V trenutku, ko je dobila zdravilo, so torej vročinski valovi ponehali. Napol v šali je Hermina
rekla, da razmišlja, da bi svoje truplo darovala v raziskovalne namene, da se bodo študenti in
raziskovalci najbrž marsikaj naučili, ker so se ji podobne stvari (samoozdravitve) že večkrat
zgodile.
Med informatorkami so štiri poskusile hormonsko nadomestno zdravljenje, pri čemer
je pri treh hormone predlagal ginekolog sam, ena pa je zaradi hudih težav hormone zahtevala
115
in ker jih pri prvem ginekologu ni dobila, je šla k drugemu. Tako je Gita opisala svojo
izkušnjo:
»No, in potem sem izbrala drugega ginekologa in sem šla k njemu in sem mu povedala, v
kakšni situaciji sem. No, no, gospa, je rekel, sej vam bomo pomagali. Je rekel, boste dobila
hormonske injekcije, je rekel, in bo tako nekako za pet do šest mesecev dobro po vsaki
injekciji« (Gita, intervju posnet 22. 1. 2008).
Gita je hormonske injekcije jemala celih 25 let, vse dokler je niso operirali zaradi raka na
dojki in ji je onkolog svetoval, naj s tem, če le more, prekine. Prepričana je, da bi brez
hormonskih injekcij težko živela in je bila hvaležna, da jih je lahko jemala, saj so ji bistveno
olajšale življenje. Dori je ginekolog ponudil hormonsko terapijo zaradi prezgodnje
menopavze:
»Moj ginekolog mi je predlagal hormonske tablete, da je omogočil telesu normalno izgradnjo
kostne mase. Nekaj let sem jih jemala. Učinki so zelo blagodejni, saj sploh nisem vedela, da
sem v menopavzi« (Dora, intervju zapisan 15. 11. 2007)
Kljub temu je po dveh letih zaradi suma tvorb na dojkah jemanje hormonov opustila. Ko so ji
kasneje odkrili začetek osteoporoze, je krivdo za to pripisala prezgodnji menopavzi in pomanjkanju
hormonov. Tudi Ireni je ginekolog predpisal hormonsko terapijo zaradi prezgodnje menopavze.
Njegovo mnenje je bilo, da bi morala hormone jemati zaradi zaščite pred osteoporozo, vendar
sama meni, da ji niso pri ničemer pomagale. Jemala jih je šest mesecev, nato pa se odločila,
da bo prenehala:
»Ugotovila sem, da sem začela se redit, pa niti ne redit, ampak da sem zabuhla in sem jih
nenazadnje čist sama od sebe opustila, šla h ginekologu in rekla – jaz tega ne bom jemala več.
Takrat sem to opustila, se pravi, da sem jih manj al več šest mesecev jemala … devet … ne
vem zdaj točno. (…) No, in jaz sem sama od sebe to opustila, povedala mojemu zdravniku in
sem rekla, da jih ne bom več jemala. Najbolj me je pa, kar me je najbolj prizadelo … ne
prizadelo, česar sem se najbolj bala, je blo to, da ko sem jemala te hormonske tablete, bi mogla
vsake tri mesece hodit na določene preglede pač, ker baje naj bi te tablete vplivale tudi na
nevarnost rakastega obolenja, glede prsi in tega in tako naprej« (Irena, intervju posnet 25. 2.
2008)
Cilki je minilo že dvanajst let od menopavze, ko je zamenjala ginekologa in novi ji je kmalu
predpisal hormonske tablete ter hormonsko vaginalno kremo. Ker je bil to prvi ginekolog, ki
se ji je zares posvetil, je terapijo sprejela, čeprav ji ni bilo povsem jasno, zakaj:
»Jaz potem, ko sem pri njem, torej, resnično je bil edini ginekolog, ki sem ga imela do danes,
ki se mi je zelo posvetil, z vprašanji takimi in drugačnimi, s svetovanji takimi in drugačnimi,
ker do zdaj nisem doživela … Recimo, zdaj kadarkoli sem pač imela probleme, sem šla h
116
ginekologu in ja, dobro, me je pregledal, v redu, ne… Ampak, nič kaj, da bi te spraševal, da bi
ti svetoval. No, to sem pri dr. M. naletela na to in bila res zadovoljna. Nakar mi je po nekih, v
bistvu že takrat, ampak je rekel – bova o tem še kakšno dorekla – in potem čez, to je blo lani,
nekje septembra, oktobra mesca – svetoval, naj bi začela jemat hormonske tablete« (Cilka,
intervju posnet 9. 4. 2008)
Argumenti, ki jih je dr. M. navedel, pa Cilke niso povsem prepričali:
»Torej, vprašal je, kako se počutim, dobro, naredila sem gotovo tudi napako, ker tudi
ginekologu se moraš iz …, torej povedat mu po pravici vse, zato da ti on res lahko kaj dam
svetuje, tako, no. Jaz nisem pač povedala, da živim sama, da živim v bistvu ločeno že dolga
leta. In on seveda mi je razlagal o tej jeseni življenja, o tem času, o današnjem času, ko si
ženske lahko pomagamo tako in drugače, da nadomestimo to, kar je izgubljenega s
hormonskimi tabletami, da si … ker me je spraševal seveda, če sem napeta, živčna in vse to
sem, ampak jaz sem pač zaradi življenja, ki ga živim, ne, stresno življenje tako in drugačno…«
(Cilka, intervju posnet 9. 4. 2008).
Kljub temu je hormonske tablete jemala približno mesec dni, dokler ji niso nekoč zmanjkale
in je bila tri dni brez njih in je začela krvaveti. To je jo prestrašilo, zato je klicala ginekologa
in mu povedala, da bi raje prenehala s terapijo, vendar jo je prepričal, naj še nekaj časa
nadaljuje. Ker pa tudi v nadaljevanju ni prenehala krvaveti, se je ravno v času najinega
pogovora odločila, da bo s terapijo vseeno prenehala. Kasneje me je poklicala po telefonu in
mi povedala, da je nehala jemati hormone in takoj tudi nehala krvaveti. Spraševala me je celo
za nasvet, ali naj opusti tudi vaginalno kremo, saj se ji je zdelo, da je v resnici ne potrebuje.
Najbolj presenetljivo pri njeni zgodbi se mi zdi dejstvo, da je ginekolog predpisal hormonsko
zdravljenje ženski, ki je težave zaradi domnevnega »neravnovesja« hormonov že zdavnaj dala
skozi in se je njeno telo že navadilo na novo hormonsko ravnovesje, zgolj iz nekega
imaginarnega razloga, da naj bi se ji tako »izboljšala kvaliteta življenja«98. Zanimivo pri
nekaterih sogovornicah se mi zdi dejstvo, da sicer navajajo, da ginekologu popolnoma
zaupajo, vendar odločitve o svojem telesu in svojem zdravje v ključnih trenutkih vendarle
jemljejo v svoje roke.
Med njimi je po zagovarjanju stališča, da je svoje življenje potrebno vzeti v svoje
roke, najbolj izstopala Ana. Na nek način je izpostavila svoj priviligiran položaj, ki naj bi
izhajal iz njenega pogleda na svet, ki je »drugačen od pogleda kake povprečne ženske«, iz
dejstva, da je prepričana, da ima dober dostop do informacij (npr. pri njeni ginekologinji, ki ji
povsem zaupa) ter iz dejstva, da v klimakteriju ni imela posebej hudih težav. Ana se je tako
98 Kaj natančno je s tem mislil, ginekolog Cilki ni razjasnil.
117
negativno izrekala do tistih, ki se odločajo za hormonsko nadomestno zdravljenje. Po njenem
so to:
»Jaz zdej ne vem … mogoče so psihično bolj labilne osebe … ženske smo take in drugačne,
ne… Te to [simptomi menopavze, op.a.] spravi iz tira. To je problem. To je neka psihična
napetost, ki je v tebi, to je nekaj, proti čemur ne moreš, ne. In potem … dobro, lahko začneš
jemat naravna zdravila, ene ženske, ki tega sploh ne morejo prenest, vzamejo hormone. Ti pa,
če veš, da hormoni niso dobri, pa da lahko s samoobvladovanjem… To moraš imet avtogeni
trening, to moraš znat sam sebe obvladovat, da se posegaš po teh skrajnih merah, ne. Ker jaz
mislim, da po hormonih posegajo ženske, ki so sicer kar se samopodobe tiče, pa
samoobvladovanja šibkejše. In pa, če imajo take ginekologe, da to spodbujajo, ne. Ker zelo
velik ginekologov pa to zelo lahko jemlje, pa potem kar, v bistvu, ko pride ženska s prvimi
problemi, pa že kar reče – OK, bomo pa šli z eno hormonsko terapijo, pa ti to kar hormonsko
terapijo dajo…« (Ana, intervju posnet 28. 4. 2008).
In: »Mislim, da zelo velik žensk se pa s tem sploh ne ukvarja, sam tiste so ko neki motorji…«
(Ana, intervju posnet 28. 4. 2008)
Kljub izjavi, da je klimakterij priložnost, ki jo lahko ženska izkoristi, da se na novo spozna in
definira, je Ana povsem jasno povedala, da:
»Dobrega menopavza ne prinaša nič, zato ker se soočiš s problemom staranja, tako da nekaj je
dejstvo, ne. Tisti trenutek, ko ti prideš v menopavzo, se soočiš s problemom staranja« (Ana,
intervju posnet 28. 4. 2008).
Menopavza je zato za Ano priložnost za nekaj novega le, če ženska to zna izkoristit, če ne išče
mladosti, ki je ne more več dobiti. Zanjo je na pravi poti le tista ženska, ki se svoje starosti
zaveda in ji daje prosto pot, ključno za to pa je pravilna samopodoba:
»Se pravi, zopet je vprašanje samopodobe – kako ti ta problem začneš obvladovat. Pa s
problemom spolnosti, pa še s čem. Se pravi, da se moraš zopet znat organizirat, da lahko ti
izkoristiš to. Če jo to prednost ta, da veš, da ne moraš zanosit, pa tak naprej, je to lahka plus.
Da se pa ti staraš, je pa minus. Na tega pa ne moreš vplivat, ne. Se pravi, na koži se ti to
pozna, pozna se ti… na organizmu se ti to pozna. Se pravi, gre za zelo velko vprašanje, ne –
Kje pa sem jaz zdej, kaj pa sem jaz zdej?« (Ana, intervju posnet 28. 4. 2008).
In prav to slednje v vprašanje – »Kje pa sem jaz zdej, kaj pa sem jaz zdej?« se mi zdaj, ko
ponovno prebiram in poslušam teh dvanajst pogovorov z ženskami, ki so sodelovale v moji
raziskavi, izrisuje kot eno ključnih vprašanj, s katerim se soočajo ženske v času klimakterija,
pa četudi nekatere tega ne ubesedijo tako. Vednost namreč vedno deluje v dve smeri – na eni
strani probleme rešuje, na drugi ustvarja nove. Tako je tudi zame vednost, ki sem jo pridobila
s pomočjo raziskovanja o menopavzi in klimakteriju, hkrati ustvarila nova vprašanja in nove
118
dileme. Moje sogovornice so, kakor je – upam – pokazala pričujoča etnografija, izrazile
raznolikost pomenov, razumevanja, doživljanja in izkušenj menopavze in klimakterija, hkrati
pa je podrobnejše preučevanje njihovih izjav v meni pustilo grenak priokus, da sem od svojih
sogovornic pravzaprav izvedela zelo malo. Da bi lahko odgovorila na vprašanja, ki se mi
porajajo ob pisanju te etnografije, bi se s sogovornicami morala pogovarjati večkrat, si
pridobiti njihovo zaupanje, s pomočjo katerega bi mi – morda – lahko spregovorile o svojih
intimnih doživljanjih tega prelomnega obdobja življenja. Na splošno se dozdeva, da je
klimakterij najpogosteje percepiran kot del življenja, ki ga je potrebno »dati skozi«. Vendar je
ta ugotovitev po mojem mnenju zavajajoča. Klimakterij namreč za vse ženske pomeni uvod v
staranje, vprašanje odnosa do staranja pa se mi je – post-festum in prepozno – odkrilo kot
posebej pomembno, vendar sem ga zaradi ne-vednosti odkrila prepozno. To pomanjkljivost
danes na tem mestu posebej izpostavljam in jo jemljem predvsem kot izziv za nadaljevanje
svojega dela.
119
5. SKLEP
Odgovori na vprašanje »Kaj je ženska?« so v 20. stoletju v t.i. »zahodnih« kulturah
vznikali kot gobe po dežju, v borbi za odcepitev od temelja moškosti (t.i. emancipacijo) so jih
pripovedovale, zapisovale, pele, igrale ali slikale številne ženske in maloštevilni možje, v
borbi za ohranitev oblasti nad vednostjo o človeku, na nasprotni strani, številni moški in prav
tako veliko žensk. Odgovori na to temeljno vprašanje razlike izvirajo iz različnih področij
človekovega ustvarjanja in delovanja, od umetnosti, družbenih znanosti, znanosti o človeku
do naravoslovnih znanosti, biologije, kemije. Vsako od naštetih področij je ustvarilo svoj
poseben korpus znanja o objektu/objektih preučevanja, poseben tip vednosti in le-ti med seboj
največkrat zelo težko komunicirajo.
Klimakterij velja (poleg adolescence) za enega od pomembnejših prehodnih obdobij v
življenju človeka, ki je, prvenstveno zaradi posebnih telesnih značilnosti, zdaj lahko že v
maternici, še do nedavnega pa šele ob rojstvu, označen za žensko. To, da je beseda človek
moškega spola (poleg večine jezikov sveta, tudi v slovenščini), se v zgornjem stavku izkaže
za še kako problematično. Stavek »Človek, ki je označen za žensko« namreč namiguje, da je
ženska v resnici alieniran moški. Dodajmo k temu biblijski mit o Evi, ki je bila narejena iz
Adamovega rebra, in namig je še popolnejši. Razvoj jezika pa gre vštric z razvojem kulture.
Kljub temu, da zdaj vemo (ali spet le verjamemo?), da Eva ni bila narejena iz rebra, pa je
domneva, da je moški temelj človeštva, še vedno trdno usidrana v kulturi in jeziku. Slednje
stališče je še posebej značilno za feministično preučevanje spola v jeziku in kulturi, vendar ne
pomeni resignirane ugotovitve, temveč predstavlja temelj za kritično obravnavo
patriarhalnega značaja sistema, v katerega smo vpeti in ki se odraža na prej omenjenih
področjih življenja in preučevanja. Nova spoznanja na žalost še zdaleč ne preoblikujejo
kulture na način, kot bi si ga nekateri želeli. Danes denimo vemo, da je osnovna oblika
človeškega zarodka pravzaprav ženska (ko govorimo o biološkem spolu), poleg kombinacije
kromosomov xy so namreč za oblikovanje moškega zarodka potrebne tudi določene količine
hormonov androgenov, da se iz »ženske« zasnove oblikuje moški zarodek. Zgodba o
Adamovem rebru se s tem odkritjem obrne – Adam je namreč, kar se fizioloških procesov
tiče, tisti, ki je narejen iz Eve. Tisti hormoni, ki jih je medicina poimenovala spolni, v tem
procesu igrajo pomembno vlogo. Isti hormoni so pomemben dejavnik skozi vse človekovo
življenje, pomembno vlogo igrajo pri metamorfozi otroka v odraslo bitje v puberteti, pa tudi v
procesu, ki je bil ključni predmet obravnave v pričujočem tekstu – menopavzi in klimakteriju,
120
vendar so za oblikovanje našega predstavnega sveta odločilni le, če kot pripadniki neke
(domnevno katere od t.i. »zahodnih«) družbe sprejemamo vednost o njih in svoje
razumevanje in doživljanje svojega telesa oblikujemo v skladu z njo. Prav tako je sprejemanje
definicije klimakterija kot »pomanjkanja hormonov« za nekatere ženske pomembno. Posebej
tukaj mislim na tiste, ki zaradi hudih težav, ki so jih podrobno opisale, tovrstno definicijo
naposled – zaradi zdravila, ki jim življenje olajša – občutijo kot rešitev.
Žensko telo za biomedicinsko znanost (in seveda moškega!) še naprej ostaja
neobvladljiv organizem. Dejstvo je, da gre skozi čas to telo skozi več specifičnih
reproduktivnih razvojnih faz, ki močno vplivajo na delovanje in percepcijo ženske tako
znotraj njenega telesa, kakor tudi v razmerju do njene okolice in klimakterij je le zadnja od
ključnih faz ali vrh življenjske lestve, kot ime samo pove. Feministične raziskave so pokazale,
da je doživljanje klimakterija pri ženskah v veliki meri odvisno od kulturnega in socialnega
konteksta, prevladujoči medicinski diskurz, vključno z medikalizacijo ženskih reproduktivnih
procesov, ki preveva prostor vedenja »zahodnega« človeka, pa velikokrat močno vpliva na
percepcijo tega prehoda kot negativnega in odvečnega, celo »nenaravnega«. Kot smo lahko
videli, pa oba diskurza, ki sta bila identificirana kot ključna pri produkciji vednosti o
hormonih, ženskem telesu in klimakteriju, kljub vsemu nista homogena, s svojim kritičnim
premislekom pa feministični po mojih ugotovitvah večkrat ponuja širše polje za
samorefleksijo in samokritičnost morebitne lastne militantnosti.
Naravnost fascinanten, predvsem pa premalo preučen in nezadostno pojasnjen se mi
zdi tudi konstrukt pomenov, ki jih medicinski diskurz podeljuje spolnim hormonom kot
nosilcem spolne determiniranosti ženske in moškega. Ob tem se mi porajajo tudi vprašanja, ki
se tičejo natančnejše analize medicinskega védenja: Kaj zares vemo ali moremo vedeti o tem,
kako poteka kompleksno učinkovanje spolnih hormonov v človeškem telesu ter kako
medicina obravnava moško staranje99?
Zahodni miselni sistem zaradi vrtoglavega tehnološkega razvoja, ki ga individuumu
miselno ne uspe dohajati, poskuša na vse možne načine ohranjati status quo na navidezno
obvladljivih področjih kot je denimo telo – tudi tu gre iskati razloge za prizadevanje po večni
99 Andropavza je bil do nedavnega uveljavljen termin za poimenovanje moškega reproduktivnega staranja. Kot pa mi je povedala ginekologinja Helena Meden Vrtovec, se ta termin ne uporablja več. Zamenjal ga je termin »PADAM« (Partial Androgen Deficiency of the Aging Male ali Delni androgenski primanjkljaj starajočega se moškega), saj naj bi moški ne doživel »pavze« v izločanju hormonov, temveč se mu količina androgenov le postopoma zmanjšuje. Pri tem je potrebno opozoriti na očitno ignorirano dejstvo, da se niti v ženskem telesu nikoli povsem ne neha proizvodnja estrogenov, le njihova raven opazno upade. Pri tem se mi poraja vprašanje, ali ne sprememba poimenovanja za moško reproduktivno staranje pravzaprav pomeni le poskus simbolnega odmika moške »usode« staranja od ženske v času, ko proces medikalizacije vedno bolj pritiska tudi na moška telesa in tudi njihovo delovanje poskuša podvreči nadzoru in patologizaciji?
121
mladosti in nespremenljivem telesu. V tem smislu je klimakterij idealno bojišče različnih
vednosti in sistemov nadzora, zato ga je bilo kot takega potrebno tudi razkriti.
Ob koncu moram zapisati tudi to, da mi raziskovanje in razkrivanje mestoma grozljivo
fascinantnih metod, pogosto pa perfidnih in hipokrizijskih praks in učinkov nadzora
patriarhalnega sistema, v katerem živimo, čisto ničesar ne lajša. Pot do osvoboditve iz
primeža patriarhalnih miselnih okvirov in družbenih reprezentacij očitno vodi skozi »rušenje
podedovanih« mentalnih predstav, kar človek, ki raziskuje, včasih občuti kakor »sesutje
notranjega in zunanjega sveta«. Brez tega procesa – še tako bolečega – ostajamo ujeti v
odvisniški odnos med žensko in moškim, ki po definiciji – ker je odvisniški in ker vzpostavlja
razmerja nadrejenosti in podrejenosti – ne more nikdar biti enakopraven.
122
6. SEZNAM LITERATURE IN VIROV
LITERATURA
Borko, Elko (1998): Ginekologija. Visoka zdravstvena šola, Maribor.
Božovič, Borislav (1974): Endokrinologija. Medicinska knjiga, Beograd-Zagreb.
Brizendine, Louann (2007): Ženski možgani. Založba Modrijan, Ljubljana.
Butler, Judith (2001): Težave s spolom: feminizem in subverzija identitete. Založba Škuc,
Ljubljana.
Canguilhem, Georges (1987): Normalno in patološko. Škuc, Filozofska fakulteta Ljubljana.
Chornesky, Alice (1998): Multicultural Perspectives on Menopause and the Climacteric.
Affilia, L. 13, Št. 31, Sage Publications.
Coupland, Justine; Williams, Angie (2002): Conflicting discourses, shifting ideologies:
pharmaceutical, »alternative« and feminist emancipatory texts on the menopause. 2002,
Discourse Society, L. 13, Št. 419, Sage Publications.
Datan, Nancy (1995): Corpses, Lepers, and Menstruating Women: Tradition, Transition, and
the Sociology of Knowledge. Feminism Psychology, L. 5, Št. 449, Sage Publications.
Derry, Paula S. (2002a): What Do We Mean by »The Biology of Menopause«? 2002, Sex
Roles, L.46, Št.1/2, Plenum Publishing Corporation.
Derry, Paula S. (2002b): Time Trends in the HERS Secondary Prevention trial: Much Ado
About Nothing? Journal of the American Medical Women's Association, L. 57, Št. 4, AMWA.
Dillaway, Heather E. (2005a): Menopause is the Good Old, Women's Thoughts about
Reproductive Ageing. Gender & Society, L. 19. Št. 3, Sociologists for Women in Society.
Dillaway, Heather E. (2005b): (Un)Changing Menopausal Bodies: How Women Think ad
Act in the Face of a Reproductive Transition and Gendered Beauty Ideals. Sex Roles: A
Journal of Research, L. 53, Št. 1/2, Plenum Publishing Corporation.
Elson, Jean (2003): Hormonal Hiearchy, Hysterectomy and Stratified Stigma. 2003, Gender
& Society, L. 17. Št. 5, Sociologists for Women in Society.
Eriksen, Thomas Hylland (2001): Small Places, Large Issues. Pluto Press, London, Sterling,
Virginia.
Fausto-Sterling, Anne (1992): Myths of Gender: Biological Theories about Women and
Men. 1992, Basic Books, New York.
123
Goldman, Erik L. (1999): Culture, Ethnicity Share the Perceived Problems of Menopause.
OB/GYN News, International Medical News Group.
http://findarticles.com/p/articles/mi_m0CYD/is_24_34/ai_61621317 7.9.2007
Gould, Stephen Jay (2000): Za-mera človeka. Založba Krtina, Ljubljana.
Hacking, Ian (2000): The Social Construction of What? Harvard University Press,
Cambridge, Massachusetts / London, England.
Hall, Lisa; Callister, Lynn Clark; Berry, Judith A.; Matsumura, Geraldine (2007):
Meanings of Menopause: Cultural Influences on Perceptions and Management of Menopause.
Journal of Holistic Nursing, L. 25, Št. 106, Sage Publications.
Haraway, Donna (1992): Primate visons: Gender, Race and Nature in the World of Modern
Science. Verso, London, New York.
Haraway, Donna (1999): Opice, kiborgi in ženske, reinvencija narave. ŠOU, Študentska
založba, Ljubljana.
Im, Eun-Ok; Meleis, Afaf Ibrahim (2000): Meanings of Menopause to Korrean Immigrant
Women. Western Journal of Nursing Research, L. 22, Št. 84, Sage Publications.
Jodelet, Denise (1989): Les Représentations Sociales. Presses Universitaires de France.
Kaufert, Patricia (1982): Myth and menopause. Sociology of Health and Illness, L. 4, Št. 2,
Blackwell Publishing.
Kocijančič, Andreja (1987): Uvod. V: Kocijančič, A. (ur.): Endokrinologija. DZS,
Ljubljana.
Kocijančič, Andreja; Reš, Primož (1987): Testisi. V: Kocijančič, A. (ur.): Endokrinologija.
DZS, Ljubljana.
Kocijančič, Andreja (1995): Klima o klimakteriju. EWO, Ljubljana.
Kurzer, Mindy S. (2002): Hormonal Effects of Soy in Premenopausal Women and Men. The
Journal of Nutrition. Št. 132, The American Society of Nutritional Sciences.
http://jn.nutrition.org/cgi/content/full/132/3/570S 15.3.2008.
Kurzer, Mindy S. (2003): Phytoestrogen Supplement Use by Women. The Journal of
Nutrition. Št. 133, American Society for Nutritional Sciences.
http://jn.nutrition.org/cgi/content/full/133/6/1983S 1.6.2008
Lammert, Albert C. (1962): The Menopause… A Physiologic Process. The American
Journal of Nursing, L. 62, Št. 2, Lippincott Williams & Wilkins.
Laqueur, Thomas (1992): Making sex: body and gender from the Greeks to Freud. First
Harvard Universty Press, Cambridge, Massachussetts and London, England.
124
Leng, Kwok Wei (1996): On Menopause and Cyborgs: Or, Towards a Feminist Cyborg
Politics of Menopause. Body Society, 2/33; Sage Pubications.
Lock, Margaret (1998): Anomalous Aging: Managing the Postmenopausal Body. Body
Society, 4/35, Sage Publications.
Lupton, Deborah (1996): Constructing the Menopausal Body: The Discourses on Hormone
Replacement Therapy. Body Society, L. 2, Št. 91, Sage Publications.
MacPherson, Kathleen I. (1995): Review: Going to the Source: Women Reclaim
Menopause. Feminist Studies, L. 21, Št. 2, Feminist Studies Inc.
Martin, Emily (1992): The Woman in the Body: A Cultural Analysis of Reproduction.
Beacon press, Boston.
Meden Vrtovec, Helena (ur.) (2002): Zdravljenje s hormoni v ginekologiji in andrologiji.
Klinični center, SPS Ginekološka klinika: Slovensko društvo za reproduktivno medicino,
Ljubljana.
Meden Vrtovec, Helena (1987): Ovarij. V: Kocijančič, A. (ur.) Endokrinologija. DZS,
Ljubljana.
Nader, Laura (1996): Naked Science: Anthropological Inquiry into Boundaries, Power, and
Knowledge. New York, London: Routledge.
Nussey, Stephen; Whitehead, Saffron (2001): Endocrinology, An Integrated Approach. St.
George's Hospital Medical School, London UK, Bios Scientific Publishers Ltd.
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/bookshelf/br.fcgi?book=endocrin 20.3.2008
Oakley, Ann (2000): Experiments in Knowing: Gender and Method in the Social Sciences.
Cambridge Polity Press.
Oudshoorn, Nelly (1990): On the Making of Sex Hormones: Research Materials and the
Productions of Knowledge. Social Studies of Science. L. 20, Št. 5, Sage Publications.
Oudshoorn, Nelly (1994): Beyond the Natural Body, An Archeology of Sex Hormones.
Routledge, London and New York.
Perkins, Anne E. (1910): Dangers of the Menopause. The American Journal of Nursing, L.
10, Št. 12, Lippincott Williams & Wilkins.
Pinter, Bojana (2001): Biološki učinki spolnih hormonov. V: Zdravljenje s hormoni v
ginekologiji in andrologiji, Klinični center Ljubljana, Ginekološka klinika, Ljubljana:
Slovensko društvo za reproduktivno medicino.
Pirie, Marion (1988): Women and Illness Role: Rethinking Feminist Theory. Canadian
Review of Sociology and Anthropology, L. 25, Št. 4, Questia Media America.
125
Roberts, Celia (2000): Biological Behavior? Hormones, Psychology and Sex. NWSA
Journal, L. 12, Št. 3, Indiana University Press.
Roberts, Celia (2002): »A matter of embodied fact«: sex hormones and the history of bodies.
Feminist Theory, L. 3, Št. 7, Sage Publications.
Roberts, Celia (2003): Drowning in the Sea of Estrogens. Sexualities, L. 6, Št. 2, Sage
Publications.
Roberts, Celia (2004): Sex, Race and »Unnatural« Difference: Tracking the Chiastic Logic
of Menopause-Related Discourses. European Jorunal of Women's Studies, L. 11, Št. 27, Sage
Publications.
Romih, Janez; Žmitek, Andrej (ur.) (2000): Na stičiščih psihiatrije in ginekologije
(zbornik). Psihiatrična bolnišnica Begunje, Begunje.
Rosenthal, Sara M. (2005): Hormonsko nadomestno zdravljenje: Alternativni pristop. Ara
založba, Ljubljana.
Rubin, Rona; Quine, Lyn (1999): Women's symptoms at the menopause and their
expectations oh hormone replacement therapy, Nursing Time Research, L. 4, Št. 3, Sage
Publications.
Schrage, Rainer (1985): Ženska v meni. Nasveti in pomoč pri klimakteričnih spremembah in
težavah. Cankarjeva založba, Ljubljana.
Sokolovsky, Jay (2004): Aging. V: Ember, C.; Ember, M. (ur.): Encyclopedia of Medical
Anthropology: Health and Illness in the World's Cultures. Springer, New York.
Spreizer, Alenka Janko (2002): Vedel sem, da sem Cigan – rodil sem se kot Rom,
Znanstveni rasizem v raziskovanju Romov. ISH Ljubljana
Stoppard Miriam (1996): Mena, praktičen priročnik z odličnimi nasveti za boljše telesno in
duševno zdravje. Založba Mladinska knjiga, Ljubljana.
Tarín, Juan J.; Gómez-Piquer, Vanessa (2002): Do women have a hidden heat period?
Human Reproduction, L. 17, Št. 9, European Society of Human Reproduction and
Embryiology.
Tivadar, Blanka (1996): Medicinski govor o ženski. V: Bogovič, L.; Skušek, Z. (ur.): Spol:
Ž. Ljubljana: ISH.
Tavzes, Miloš idr. (2002): Veliki slovar tujk. Cankarjeva založba, Ljubljana.
Uršič-Vrščaj, Marjetka (2003): Hormonsko nadomestno zdravljenje in rak. Zdravniški
vestnik, L. 72, Št. 2, Slovensko zdravniško društvo.
Vines, Gail: Raging hormones: do they rule our lives?, 1993, University of California Press,
Berkeley, California.
126
Will, Constance I.; Fowles, Willa (2003): Woman to Woman: Complementary Therapy Use
in Menopause. Journal of Holistic Nursing, L. 21, Št. 368, Sage Publications.
Winterich, Julie A. (2003): Sex, Menopause and Culture, Sexual Orientation and the
Meaning of Manopause for Women's Sex Lives. Gender & Society, Vol. 17. Št. 4,
Sociologists for Women in Society.
Wood, Jill M.; Mansfield, Phyllis Kernoff; Koch, Patricia Barthalow (2007): Negotiating
Sexual Agency: Postmenopausal Women's Meaning and Experiences of Sexual Desire.
Qualitative Health Research, L. 17, Št. 189, Sage Publications.
Woods, Nancy Fugate (1998): Menopause: Models, Medicine, and Midlife, A Journal of
Women Studies, L. 19, Št. 1, University of Nebraska Press.
Wright, Anne (1982): An Ethnography of the Navajo Reproductive Cycle. American Indian
Quarterly, L. 6, Št. 1/2, Change and Continuity as Experienced by the Navajo Women,
University of Nebraska Press.
Žegura, Branka (2005): Klimakterij in hormonsko-nadomestno zdravljenje (zbornik). 7.
Fajdigovi dnevi, Kranjska Gora, 14 – 15. 10. 2005, Združenje zdravnikov družinske medicine
Ljubljana.
INTERVJUJI (posnetki in transkripcije):
Brajkovič, Eva: Intervju z Ano, posnet 28. 4. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici
Brajkovič, Eva: Intervju z Bredo, posnet 25. 1. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici
Brajkovič, Eva: Intervju s Cilko, posnet 9. 4. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici
Brajkovič, Eva: Intervju s Čarno, posnet 21. 1. 2008, zapis pri avtorici
Brajkovič, Eva: Intervju z Doro, posnet 15. 11. 2008, zapis pri avtorici
Brajkovič, Eva: Intervju z Emo, posnet 23. 4. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici
Brajkovič, Eva: Intervju s Fani, posnet 24. 4. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici
Brajkovič, Eva: Intervju z Gito, posnet 22. 1. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici
Brajkovič, Eva: Intervju s Hermino, posnet 20. 1. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici
Brajkovič, Eva: Intervju z Ireno, posnet 25. 2. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici
Brajkovič, Eva: Intervju z Jano, posnet 24. 4. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici
Brajkovič, Eva: Intervju s Klaro, posnet 24. 4. 2008, posnetek in transkripcija pri avtorici
Brajkovič, Eva: Intervju z Leno Žigon, zapisan 25. 3. 2008, zapis objavljen v Prilogi 3
Brajkovič, Eva: Intervju s Heleno Meden Vrtovec, posnet 22. 4. 2008 posnetek pri avtorici,
transkripcija objavljena v Prilogi 4
127
INTERNETNI VIRI:
Ažman, Mojca: Hormoni – nevidni vladarji, Revija Osebnost, Št. 14, junij 2007,
http://www.osebnost.si/clanki/preglej.php?id=281 5.6.2008
Neznani/a avtor/ica: Težave s hormoni, Demokracija, 3.4.2008,
http://www.demokracija.si/index.php?sekcija=clanki&clanek=2335 5.6.2008
J., Anja: Hormoni, Revija Smrklja, 15.2.2008,
http://www.smrklja.si/zdravje/zdravo_zivljenje/7326 5.6.2008
Klara&Dani: Podivjani hormoni, zapis na spletnem forumu revije Mama, 10.10.2007,
http://mama.si/forum/viewtopic.php?t=22422 5.6.2008
Sta novica: Za pozno bedenje najstnikov krivi hormoni, Siol.net, 3.4.2008,
http://www.siol.net/svet/znanost_in_okolje/2008/04/za_pozno_bedenje_najstnikov_krivi_hor
moni.aspx 5.6.2008
MMC RTV SLO: Estrogen kriv za ženske kapi?, Rtvslo.si, 24.7.2005,
http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=9&c_
id=83237 5.6.2008
TD: Hormoni v govedini poškodujejo spermije moških potomcev, LifeStyleŠpil, 5.4.2007
http://lifestyle.enaa.com/prikaziCL.asp?ClID=10651) 5.6.2008
STA novica: Hormoni ogrožajo sluh, 24ur.com, 8.9.2006,
http://24ur.com/servisi/vizita/hormoni-ogrozajo-sluh.html) 5.6.2008
Ozmec, Sebastijan: Mesojedi homoseksualci, Revija Mladina, Št. 33, Leto: 2004
http://www.mladina.si/tednik/200433/clanek/uvo-manipulator--sebastijan_ozmec/ 5.6.2008
Neznani/a avtor/ica: Hormoni v življenju ženske: čudovita moč hormonov, Revija Viva,
http://www.viva.si/clanek.asp?id=3495) 5.6.2008
Neznani/a avtor/ica: Hormoni v življenju ženske: kontracepcija za vsako žensko, Revija Viva,
http://www.viva.si/clanek.asp?id=3492) 5.6.2008
Dobrecovič, Srečko: Uglasite svoje telo s hormoni, Revija Men's Health, 19.10.2007,
http://www.menshealth.si/zdravje/uglasite_svoje_telo_s_hormoni-10902.aspx) 5.6.2008
Ti. V.: Estrogen vzpodbuja potrebo po dominaciji, Revija Žurnal24, 6.5.2208,
http://www.zurnal24.si/cms/zstil/zdravjefitness/index.html?id=46847) 5.6.2008
MMC RTV SLO: Je strah ozdravljiv s hormoni? Rtvslo.si, 30.3.2006,
http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=9&c_
id=104787#1143723842) 5.6.2008
128
MMC RTV SLO: Odkrili hormone za apetit, Rtvslo.si, 11.11.2005,
http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=9&c_
id=93035 5.6.2008
MMC RTV SLO: Hormon, ki varuje pred rakom dojke, Rtvslo.si, 21.4.2005,
http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=1&c_
id=74167 5.6.2008
Neznani/a avtori/ica: Ena izmed skrivnosti večne mladosti, Zanimivo.si, januar 2008,
http://www.zanimivo.si/tag/hormoni 5.6.2008
Neznani/a avtori/ica: Hormoni so krivi za poletne romance, Časopis Večer, 31.7.2006,
http://bor.czp-vecer.si/VECER2000_XP/2006/07/31/2006-07-31_STR-16-16_MX-01_IZD-
01-02-03-04-05-06_PAG-MI-MED-SEB.PDF 5.6.2008
Strela: Poletje, izpitno obdobje in hormoni, Spletni forum Študent-Info, 4.6.2007,
http://www.student-info.net/index.php/vf/forum/ID/35447/Poletje-izpitno-obdobje-in-
hormoni 5.6.2008
Simonič, Janja: Vloga hormonov pri zaljubljenosti, Časopis Finance, 13.2.2003,
http://www.finance.si/40911 5.6.2008
Keber, Irena: Hormonsko nadomestno zdravljenje po menopavzi za preprečevanje koronarne
bolezni, Spletni portal Med.Over.Net,
http://med.over.net/literatura/knjiga_zdravila_za_srce/stran_157.htm 21.6.2008
SPLETNI SLOVARJI:
Dictionary www.dictionary.com 15.3.2008
Etymonline www.etymonline.com 15.3.2008
Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) http://bos.zrc-sazu.si/sskj.htm 10.3.2008
My Dictionary http://dictionary.reference.com/ 15.3.2008
Your Dictionary http://www.yourdictionary.com/ 15.3.2008
The Free Dictionary http://www.thefreedictionary.com/ 15.3.2008
Merriam Webster http://www.merriam-webster.com/ 15.3.2008
SPLETNE ENCIKLOPEDIJE:
Wikipedia http://en.wikipedia.org
OmegaWiki http://www.omegawiki.org
129
OSTALI INTERNETNI VIRI:
Spletni portal Menopause On-line http://www.menopause-online.com 23.5.2007
Spletni portal Menopause portal http://menopauseportal.com 23.5.2007
Spletni portal American Academy of Acupuncture and Oriental Medicine –
http://www.aaaom.org/HPMENOPAUSE.htm 23.5.2007
Spletni portal IUPAC – International Union of Pure and Applied Chemistry –
http://www.iupac.org/ 24.4.2008
130
Priloga 1: Vprašanja za polstrukturiran intervju z ženskami o izkušnjah klimakterija
DEMOGRAFSKI PODATKI Podatki: ime, starost, stan, otroci, zdravje (samo-ocena) 1. KLIMAKTERIJ – OSEBNO DOŽIVLJANJE: Kako bi opredelile klimakterij? Kaj veste o menopavzi? Od kje ste pridobili informacije o menopavzi? S kom jih delite? Vam informiranost poveča občutek varnosti? Kakšen odnos imate do tega pojava? Mislite, da bo/je na vas močno vplival? Kako? Ste že doživele menopavzo – kako? Ste menopavzo pričakovale/razmišljale o njej? Ste se je bale? Bale česa? Če negativno: Kako/zakaj negativno – telesni simptomi – psihološko počutje? Kaj doživljate slabo in kako? Prinaša menopavza kaj dobrega? Kaj in kako? Kaj za vas pomeni ženskost? Kaj ženskost definira? Mislite, da ste z izgubo menstruacije manj ženska? Zakaj? Kako se počutite, ko govorite o tej temi? Vam je morda neprijetno ali nimate težav s tem? 2. KLIMAKTERIJ in ODNOSI Z DRUGIMI Kaj pa: socialni odnosi, služba, partnerski odnos, spolnost – so na teh področjih spremembe in če – kakšne? Se vaš partner odziva na spremembe? Kako? Jih sploh opazi? Se o tem pogovarjata? Ste o tem govorili z vašo materjo? S kom se pogovarjate o menopavzi? Kako po vaše na menopavzo gleda družba? Kakšen je odziv vaše okolice na ta pojav? Kako ocenjujete vpliv medijev na tem področju? 3. MEDICISKI VIDIK Kaj veste o hormonih?
131
Hodite h ginekologu/ginekologinji? Kako on/ona obravnava menopavzo? Mu zaupate? Ga/jo je zanimalo, kako se počutite, ko sta se pogovarjala o menopavzi? Kaj vam je o menopavzi povedal/a oz. razložil/a? Če ima otroke: Kdaj ste rodili? Morebitni medicinski posegi? Poznate HRT? Ste jemali HRT? Kakšne so vaše izkušnje z jemanjem HRT? Učinki in stranski učinki? Jemljete/ste jemali kaj drugega za lajšanje težav? (zeliščni preparati, fitoestrogeni, soja, ipd.) Ste uporabljali/uporabljate t.i. »alternativno« medicino? Katero? Kako? Učinki, stranski učinki?
132
Priloga 2: Vprašanja za polstrukturiran intervju z ginekologinjama
Ime, starost, specializacija, delovno mesto, delovne izkušnje Kako da ste se odločili, da se specializirate za področje ginekologije (endokrinologije)? Kje delate? Koliko pacientk imate? Starostna struktura (grobo)? Menite, da je nujno potrebno, da ženska redno hodi h ginekologu? Kdaj naj bi začela? Naj hodi vse življenje ali še posebej v posameznih obdobjih? Kako gledate na življenjski potek ženske? Se vam zdi primerljiv z moškim? Bi lahko izpostavili kakšne kritične točke v življenju ženske? Imate morda kritično stališče do medikalizacije ženskega življenja oz. življenja nasploh oz. kako bi to komentirali? Ali popolnoma zaupate v znanost in njena dognanja? Koliko in kako poteka izobraževanje zdravnika/ice po končani specializaciji? Kakšen odnos imate do farmacevtske industrije? Menite, da morda posredno s komercialnimi strategijami posega v vaše delo/odločitve? Kako bi definirali menopavzo? Se vam to zdi to normalen proces ali bi ga lahko definirali za bolezensko stanje, ki terja zdravstveno obravnavo? (skladno z doktrino pomanjkanja hormonov) Kako ženske, ki imajo težave v obdobju menopavze opisujejo svoje težave? Kaj od vas zahtevajo/pričakujejo? Kakšno stališče imate do hormonskega nadomestnega zdravljenja? Je po vaših izkušnjah to uspešna in varna oblika lajšanja težav? Kako pogosto ga predpisujete? Koliko dolgo se ga je priporočljivo posluževati? Kdaj ga ne smete predpisati? Mi lahko opišete, kakšno je po vašem mnenju stanje v slovenski medicini na splošno na področju menopavze (glede govora o tem, kroženja informacij znotraj medicinskih krogov) in ali ga lahko primerjate s stanjem v tujih državah? Kakšno je vaše stališče do komplementarnih metod zdravljenja? Vas pacientke o tem velikokrat sprašujejo? Kakšne nasvete oz. metode ali oblike zdravljenja lahko predpišete oz. svetujete za lajšanje menopavznih težav/simptomov, razen HRT? Kako komentirate teorijo estrogenizacije prebivalstva zaradi domnevno vedno večje prisotnosti pesticidov in ostalih hormonskih motilcev (hormone disrupters) v okolju, ki naj bi
133
domnevno vodili k »feminizaciji« moških (primeri aligatorjev z manjšimi penisi, manj spermijev v moškem semenu ipd.) Menite, da je biologija človeka univerzalna za vse človeštvo ali je po vaše pravilnejša trditev, da je kulturno relativna? Se strinjate z doktrino hormonov kot spolnih določevalcev? Se vam zdi poimenovanje spolni hormon pravilno? (kljub temu, da podeljuje spolni značaj kemični substanci) Kaj pa ugotovitve, da je za nastajanje sperme (oz. uravnavanje količine semenske tekočine) pravzaprav potreben tudi estrogen? [Eddy, E.M. 1996, Targeted disruption of the estrogen receptor gene in male mice causes alteration of spermatogenesis and infertility, Endocrinology 137, November; Hess, R.A, 1997, A role oestrogen in the male reproductive system, Nature 390, december; Sharpe, R.M.: 1997, Do males rely on oestropgens in the male reproductive system?, Nature 390] Zakaj je žensko staranje tako zelo problematizirano (v primerjavi z moškim), ko je v resnici življenjska doba žensk daljša od moških? Zakaj je daljša življenjska doba pravzaprav na koncu problematizirana kot nekaj slabšega? Kako bi razložili dejstvo, da se medicina veliko bolj ukvarja z žensko kot z moškim? Se vam zdi, da je žensko telo toliko bolj podvrženo težavam? Se vam zdi doktrina »odpovedi jajčnikov« oz. razumevanje menopavze kot pomanjkanja spolnih hormonov pravilna in povsem nesporna? Verjamete, da jemanje HRT podaljšuje in izboljšuje življenje žensk? Kako pa komentirate teorijo, da nizek nivo estrogenov pravzaprav funkcionira kot ščit pred nastankom raka dojk in drugimi starostnimi boleznimi? Kaj pa pri moških? Ali pri njih s starostjo prav tako ne upada izločanje »moških« spolnih hormonov? Kdaj se moške zdravi z dodajanjem hormonov in zakaj? Zakaj je po vašem mnenju propadel načrt iz 40ih, ko so nekateri verjeli, da bo testosteron zdravilo zoper staranje moških? (podobno kot estrogen za ženske) Kaj menite o tem, da bi morda bil razlog za osteoporozo tudi kje drugje – v načinu življenja in ne le v pomanjkanju estrogena? Kakšna je sploh povezava med osteoporozo in estrogenom? Obstajajo kakšne primerjalne študije med pojavnostjo osteoporoze med ženskami v drugih kulturah? Mislite, da je osteoporoza univerzalni pojav? Se vam zdi, da zdravnik lahko svojo odločitve o določenem zdravljenju pacientu ne argumentira oz. namesto argumentov izrazi svoje prepričanje, da on/a že ve, za kaj je/bo to dobro? Menite, da je to, da znanstveniki iz humanističnih strok ( študije znanosti) preučujejo razvoj medicine in ostalih naravoslovnih znanosti, koristno za vašo stroko ali od tega ne vidite koristi oz. se vam zdi moteče? Kakšen je po vašem mnenju položaj ženske v slovenski medicini?
134
Priloga 3: Intervju z Leno Žigon
Avtorica intervjuja: Eva Brajkovič Informatorka: Lena Žigon, ginekologinja, ZD Bežigrad Ljubljana Kraj intervjuja: Ljubljana Datum intervjuja: 25.3.2008 Dobili sva se v Ljubljani, v kavarni Zvezda ob 9.30 dopoldne. Dan pred tem sva se slišali po telefonu in sem ji omenila, da rabim mirno okolje, da jo posnamem, pa je bila precej začudena in ji ni bila všeč ideja, da bom pogovor snemala. Ko sva se srečali, me je najprej vprašala, če bo ta intervju objavljen v kakšnem mediju, ker da je pri njih (v Zdravstvenem domu) neka druga zdravnica zadolžena za stike z javnostjo, zato ni bila navdušena nad idejo, da bi to bil intervju za medije. Očitno je diktafon naredil tak vtis. Razložila sem ji, da gre za diplomo in za kaj potrebujem posnetek, vendar je snemanju kljub temu nasprotovala, ponudila pa mi je, da naj jo brez problema še kdaj pokličem, če bo rabila dodatna pojasnila. Poleg tega je bilo v Kavarni Zvezda kar hrupno, tako da bi verjetno imela težave pri snemanju, saj bi bilo preveč motečih zvokov. Tako sem torej morala zapisovati, kar mi je povedala. Sicer je Lena Žigon precej mladostna in prijazna ženska, vmes sem celo pomislila, da bi celo jaz morda hodila k taki ginekologinji. Povedala mi je, da se zdravniški poklic v Sloveniji močno feminizira, že interesa zanj je vedno več med dekleti, ki so že nekaj časa tudi v veliki večini med vpisanimi v 1. letnik. Ko se je Lena vpisala, je bilo vpisanih le petina fantov, na žalost je nisem povprašala, kako si to razlaga. Najbrž bi morala z njo govoriti še enkrat (op: zaradi pomanjkanja časa mi to ni uspelo). Legenda: V: vprašanje O: odgovor V: Ime, starost, delovno mesto, delovne izkušnje O: Lena Žigon, 43 let (ali 42, si nisem zapisala in nisem ziher), ginekologinja, dela v ZD Bežigrad; 3 leta ZD plus 8 let klinike (s specializacijo vred) V: Kako da ste se odločili, da se specializirate za področje ginekologije? O: Ni bila ravno izbira; v Sloveniji je precej odvisno od potreb, to možnost so ji ponudili; sicer jo je najbolj zanimala kirurgija, a ta je v Sloveniji rezervirana za moške; sicer ji je tudi delo ginekologinje všeč, saj se ji zdi ključno, da lahko pomaga ljudem. V: Delate v ambulanti? Koliko pacientk imate? Starostna struktura (na grobo)? O: Dela v ambulanti; ima 3500 pacientk, je najmlajša od sodelavcev v ZD Bežigrad, zato ima še malo pacientov, glavarina je 5500, ker je v Sloveniji 94 ginekologov glede potrebe na premalo, naj bi jo še zvišali, ginekologi pa želijo, da bi se zmanjšala na 4000 žensk na ginekologa, zato se bodo zvišanju definitivno uprli. Pravi, da je čutiti omejitve, predvsem s strani zavarovalnice in organizacije zdravstva (premalo ginekologov ipd.), Tujih zdravnikov v Sloveniji praktično ni, saj je standard previsok, plače pa prenizke, zato nismo zanimivi. Od ginekologov je v Ljubljani le en tujec. Starostna struktura je tretjina adolescentk, tretjina žensk v rodni dobi in tretjina menopavzalnih žensk.
135
V: Menite, da je nujno potrebno, da ženska redno hodi h ginekologu? Kdaj naj bi začela? Naj hodi vse življenje ali še posebej v posameznih obdobjih? O: Meni, da je nujno, da ženska hodi h ginekologu; začeti mora hoditi na preglede, ko začne s spolnim življenjem; v reproduktivni dobi je dovolj, če hodi na 3 leta (PAP brisi). Adolescentke so poseben problem – prihajajo le zaradi kontracepcije in različnih vnetij (posledica zelo aktivnega spolnega življenja brez ustrezne zaščite – kondoma); rizik za razvoj raka materničnega vratu sta HPV in kajenje; O cepljenju proti PAP virusu pravi, da gre za precejšen pritisk farmacevtov in določenega dela stroke (klinike); sama ne propagira cepljenja, saj se je v preteklosti že pokazalo, da so različna cepljenja vodila k odpornosti virusov na cepivo in niso bila uspešna; svojim pacientkam pove, da je cepljenje možnost, če za to sprašujejo, če se zanimajo, jih napoti na kliniko. Adolescentke bi po njenem morale na pregled enkrat letno, ko začnejo s spolnim življenjem; ženski sicer pripada ginekološki pregled do 75. leta. V: Kako gledate na življenjski potek ženske? Se vam zdi primerljiv z moškim? Bi lahko izpostavili kakšne kritične točke v življenju ženske? O: Adolescenca je problem, takrat so dekleta veliko bolj izpostavljena različnim okužbam kot fantje, zato bi morale hoditi na redne preglede (pove primer dekleta, ki so ji ugotovili hudo vnetje, ki se je razširilo na celo trebušno votlino, če bi redno hodila na pregled, se tako vnetje ne bi moglo razširit, saj bi ga prej odkrili in zdravili); naslednja pomembna faza je obdobje pred zanositvijo in nato menopavza. V: Koliko in kako poteka izobraževanje zdravnika/ice po končani specializaciji? O: Stroka organizira izobraževalne seminarje, ki prinesejo točke; vsako leto mora zbrati določeno število točk; odločitev o izbiri izobraževanja je v zdravnikovih rokah (glede na to, kaj najbolj potrebuje, kaj mu manjka) – sam izbira, potem pa mu ZD odobri povračilo določenih stroškov, odvisno od primera (ponekod le kotizacije, drugje tudi potni stroški in bivanje, odvisno; točke so vezane na licenco, ki jo je treba obnoviti vsakih pet let. V: Kakšen odnos imate do farmacevtske industrije? Menite, da morda posredno s komercialnimi strategijami posega v vaše delo/odločitve? O: Če samo predstavlja izdelke, zdravila, je farmacevtska industrija čisto OK, nekateri pa postanejo tudi bolj agresivni in to se ji ne zdi OK; sama se izogiba predpisovanju istih zdravil in poskuša predpisovati čim bolj različna, da je uravnoteženo; omeni, da so farmacevti še posebej agresivni prav na primeru cepljenja proti PAP virusu. V: Imate morda kritično stališče do medikalizacije ženskega življenja oz. življenja nasploh oz. kako bi to komentirali? O: Meni, da je medikalizacije odločno preveč; kontracepcije je preveč, čeprav je po drugi strani boljše, da je, kot da se potem dogajajo neželene nosečnosti in splavi; Pravi, da danes ni več zdrave nosečnice – preveč so pod vtisom raznih informacij, ki krožijo po spletnih forumih in so nato vse sparanojene, ona pravi, da bi jih kar prepovedala; skoraj vse nosečnice danes hočejo iti na bolniško; nosečnost je hudo zmedikalizirana. V: Ali popolnoma zaupate znanosti in njenim dognanjem?
136
O: Zaupa znanosti, vendar s pridržki; meni, da je premalo celostne obravnave; [stvari so zelo povezane, znanost jih velikokrat obravnava partikularno]. V: Hormoni – kako bi definirali hormone? Menite, da danes še vzdrži koncepcija estrogenov in androgenov kot spolnih hormonov? /Meni, da drži koncepcija estrogenov in androgenov kot spolnih hormonov. Navede primer mozoljavosti, ki naj bi jo povzročal androgen, vendar to nima nobene neposredne zveze s spolom – naslednjič moram poglobiti vprašanje, saj ni imela pravih argumentov, jaz pa nisem bila dovolj vztrajna. Premalo hormonov (estrogenov) je povezanih tudi z izgubo libida, pravi./ V: Kako bi definirali menopavzo? Se vam to zdi to normalen proces ali bi ga lahko definirali za bolezensko stanje, ki terja zdravstveno obravnavo? (skladno z doktrino pomanjkanja hormonov) O: Menopavza je normalen proces v življenju ženske, ki pa ga lahko zakomplicirajo težave; doživljanje menopavze je zelo različno; Če se začne pred 50im letom, je potrebno dodajati hormone, predvsem da bi preprečili propad kostne mase – kontrolira se kostno maso in na podlagi tega se potem predpiše HRT. V: Kako ženske, ki imajo težave v obdobju menopavze opisujejo svoje težave? Kaj od vas zahtevajo/pričakujejo? O: Težave so predvsem potenje, vročinski valovi, nekatere pravijo, da ne morejo funkcionirati, da so raztresene, niha jim razpoloženje, ene imajo zelo hude težave, tožijo za atrofijo nožnice, padcem libida ; težave se največkrat začnejo že v obdobjih nerednih menstrualnih ciklusov, povezane so z manjšo količino estrogenov. Ženske od nje pričakujejo preveč; poskuša jih potolažiti, svetuje jim, naj po skusijo s preparati, ki vsebujejo fitoestrogene, čeprav sama meni, da imajo večinoma le placebo učinek, saj so doze v pripravkih močno prenizke, da bi kemijsko delovale; pravi da ne gre za to, da bi zmanjšali simptome, ampak da jih ženske drugače doživljajo in jih zato lažje prenašajo; vsekakor ta količina ni dovolj za vzdrževanje kostne mase Ko jo vprašam o tem placebo učinku, mi navede še raziskavo med ženskami, ki so jemale kontracepcijo – razdeljene so bile na skupino, ki je jemala kontracepcijo in na kontrolno skupino, ki je če mislila, da jemlje kontracepcijo – odstotek žensk, ki so se zredile je bil enak tako v prvi skupini kot v kontrolni; razložila mi je, da kontracepcija dejansko ustavi delovanje jajčnikov, (nisva šle v podrobnosti, te zadeve mi pa še vedno niso povsem jasne – povsem kontracepcija ne zavre delovanje jajčnikov, saj ti še vedno izločajo estrogen, sicer bi po kontracepciji ženska doživela menopavzo), obenem pa vpliva tudi na metabolizem (izločanje inzulina), zato se veliko žensk zredi, ko jemljejo kontracepcijske tablete. V: Kakšno stališče imate do hormonskega nadomestnega zdravljenja? Je po vaših izkušnjah to uspešna in varna oblika lajšanja težav? Kako pogosto ga predpisujete? Koliko dolgo se ga je priporočljivo posluževati? Kdaj ga ne smete predpisati? O: HRT je uspešna oblika zdravljenja predvsem v boju proti osteoporozi; nujen je v primeru, da menopavza nastopi predčasno, pred 50im letom, predpisujejo ga okoli 5 let po zadnji menstruaciji, veliko več kot 5 let ni priporočljivo jemanje zaradi povečanega rizika za razvoj raka na dojki, skrajna meja je 10-letno zdravljenje; kar je več, je škodljivo. HRTja ne
137
predpisuje pri pacientkah, ki so na hormonsko odvisnih terapijah (pri raku na dojki, jajčnikih, endometrijskem karcinomu, raku materničnega vratu) oz. ga predpiše izjemoma, zelo redko; Ženske, ki se zdravijo za rakom, navadno doživijo menopavzo, saj kemoterapija in obsevanje uničita vse zarodne celice, kar povzroči menopavzo. V: Mi lahko opišete, kakšno je po vašem mnenju stanje/stališče v slovenski medicini na splošno na področju menopavze (glede govora o tem, kroženja informacij znotraj medicinskih krogov) in ali ga lahko primerjate s stanjem v tujih državah (če poznate)? O: Kar se tiče HRT, slovenska ginekologija gleda, da so koristi večje od tveganj za komplikacije. HRT praviloma ponudijo ob zgodnji menopavzi (pred 50im letom) in ob hudih simptomih. Meni, da ne drži, da so ženske bolj kritične kot moški; spol pri tem nima zveze, v slovenskem zdravstvu je veliko nekritičnih ritoliznikov obeh spolov (to so moje besede, ona je to izrazila na pol neverbalno). V: Kakšno je vaše stališče do komplementarnih metod zdravljenja? Vas pacientke o tem velikokrat sprašujejo? O: Je naklonjena komplementarnim metodam, predvsem homeopatiji. Alternativa [alternativna medicina] bi morala znotraj stroke vzpostaviti nadzor (nikakor ne s strani biomedicine), pri izvajanju pa bi morali zdravilci sodelovati z lečečim zdravnikom. Pacientke ne sprašujejo veliko po komplementarnih metodah, saj se očitno bojijo zaradi uradnega odnosa biomedicine do tega področja; temo načne sama, če vidi, da je ženska naklonjena takim metodam; svetuje homeopatijo, biomagnetno resonanco – to so metode, ki jih pozna V: Kakšne nasvete oz. metode ali oblike zdravljenja lahko predpišete oz. svetujete za lajšanje menopavznih težav/simptomov, razen HRT? O: Fitoestrogene v različnih pripravkih, ki se jih dobi v lekarnah brez recepta; sicer svetuje homeopatijo, biomagnetno resonanco [nisem je vprašala o prehrani – to jo moram naslednjič] V: Kako komentirate koncept estrogenizacije prebivalstva zaradi vedno večje prisotnosti pesticidov in ostalih hormonskih motilcev (hormone disrupters) v okolju, ki naj bi domnevno vodili k »feminizaciji« moških (primeri aligatorjev z manjšimi penisi, manj spermijev v moškem semenu ipd.) O: Večji problem kot zgoraj omenjeni vidi v kemičnih substancah, ki se kopičijo v živalskih beljakovinah (antibiotiki, različna zdravila); Sicer pa meni, da je vzrok za manjšo plodnost moških bolj v Pampers plenicah, ki jih imajo otroci nenehno na sebi prvih nekaj let življenja in so iz PVCja, ki vdržuje previsoko temperaturo v mednožju – moda so z namenom zunaj telesa, saj morajo biti zarodne celice na nekaj stopinj manj kot je telesna temperature, Pampers plenice pa jih pregrevajo) – Zdaj rase generacija Pampers otrok in pokazalo se bo, ali bodo ti otroci imeli težave pri plodnosti; zares pa raziskav in dokazov za to ni, zato tudi zdravniki še ne opozarjajo; verjetno do raziskav ne pride tudi zaradi lobiranja industrije, ki ji ni v interesu, da bi se to tveganje razkrilo. Drugi problem so tamponi pri najstnicah, še bolj pa Alldays vložki in tangice – vse to vpliva na vnetja in težave z glivicami v nožnici.
138
Priloga 4: Intervju s Heleno Meden Vrtovec
Avtorica intervjuja: Eva Brajkovič Informatorka: Helena Meden Vrtovec, strokovna direktorica Ginekološke klinike v Ljubljani Kraj intervjuja: Ljubljana Datum intervjuja: 22.4.2008 Dobili sva se njeni pisarni v stavbi stare porodnišnice v Ljubljani. Helena je bila nahodna oz. je razložila, da ima neko alergijo, zato je proti koncu pogovoru na trenutke zaradi kašlja težko govorila. Med pogovorom sojo dvakrat klicali in enkrat ji je nekdo prinesel ali prinesla neke papirje. Ker se ji je mudilo, ji tudi nisem uspela zastaviti vseh predvidenih vprašanj, saj je nisem želela preveč zadrževati. EB: Jaz študiram antropologijo. HMV: A antropologijo… EB: Ja. HMV: To je pa zanimivo… EB: Ja, pa me blazno zanima ta povezava med naravoslovnimi in družboslovnimi znanostmi. HMV: Aha… EB: Se mi zdi, da jo je premalo pri nas. HMV: Fino. Ja. EB: Ker so, ne, neke stvari, ki bi se mogli pogovarjat o njih. HMV: Mhm… No, kar začniva. EB: Tako. Ja. Najprej bom pač povedala vaše ime zaradi tega, da potem tega… pa čeprav ne bi, ne bom verjetno zamešala… (smeh) No, Helena Meden Vrtovec, ne? HMV: Mhm. EB: A… vi ste specializirana za ginekologijo in endokrinologijo? HMV: N-n. EB: Aha.. Ne? HMV: Mi imamo… mi imamo špecializacijo ginekologija in porodništvo. EB: Aha. OK.
139
HMV: Pri nas špecializacija… ni, ni druge možnosti. EB: Aha… ni… HMV: Pol pa lahko naredite specialistični izpit… EB: Ja… HMV: Po izpitu se pa lahko vsak, recimo, usmeri v določeno specialnost, ne… EB: Mhm… HMV: Ali se pretežno ukvarja s porodništvom ali se bolj z ginekologijo… EB: Mhm… HMV: Ali se pa z reprodukcijo, ampak vsi moramo povsod dežurat. EB: Razumem. HMV: Ne, to je vse prepleteno, ker… EB: Ja, ja… seveda, seveda… HMV: Ni ginekologije brez porodništva in porodništva ne brez tega, tako da je to ena specializacija. Jaz sem sicer tud redna profesorica na medicinski fakulteti. EB: Mhm. HMV: To je to. EB: Kaj pa predavate? HMV: Predmet ginekologija in porodništvo. EB: Aha… Ker sem gledala… sem zasledila, da ste doktorirala iz endokrinologije… al…? HMV: No, to ni endokrinologija… EB: To, to sem nekje zasledila, mogoče je napačno… HMV: Ja, magistrsko in doktorsko nalogo sem delala s področja hipofiznih hormonov oz. uravnavanja, ampak to ni, mislim, endokrinologija, no. EB: Mhm… HMV: Mislim… je do neke mere. To je ozek del tega. EB: Specializacija pa prav za endokrinolog…
140
HMV: Jo imajo pa na interni. EB: Aha… HMV: To pa majo. To pa je specializacija za endokrinologijo, imajo pa internisti. EB: OK. HMV: To je pa internistična zadeva, recimo, ko obravnavajo te bolezni ščitnice… EB: Ja. HMV: … nadledvične žleze, sladkorna bolezen. To je pa internistična specializacija. Se opravičujem… Mam tako… [nerazumljivo mrmranje] [Medtem v prostor vstopi ženska, ki prinese neke papirje. Helena vstane in jih vzame, nato se vrne] EB: Se pravi, v bistvu spolni hormoni so pa v domeni ginekologije? HMV: Spolni hormoni so od vseh. EB: A, od vseh? HMV: Aha. Spolne hormone pa… s temi se pa ukvarjajo tako internisti, endokrinologi, potem se ukvarjajo ginekologi, urologi, onkologi, dermatologi… kjer čte… EB: Ja. Ja… seveda. HMV:… morajo upoštevati hormonsko dejavnost, ne… EB: Ja. Me zanima zakaj ste se odločila, ko ste se specializirala za ginekologijo? HMV: Kaj jaz vem… Pravzaprav, jaz sem bila že usmerjena kar v času študija in sicer je bila takrat tista možnost, je bil še profesor Novak predstojnik, da smo lahko študentje v 4. in 5. letniku prišli sem tud že dežurat. EB: Mhm… HMV: In smo delal tudi ambulante. Smo dobil tud neki honorarja, tko da sem jaz potem v 5. letniku, ko je bla ginekologija, praktično mi sploh ni blo treba nč več študirat… Mislim, študirat, vsaj praktično ne, ne… EB: Ja, ja… HMV: Študij… seveda je blo treba pol… ampak sam izpit ginekologije in porodništva pa vem, da ni bil noben problem, takrat v času študija, ne. Tako da sem že dve leti prej takrat dežurala, delala ambulante, potem pa seveda me je to intrigiralo, znala sem že velik tega, poznala… in potem sem se v to usmerila.
141
EB: Mhm… HMV: Se mi je zdelo zlo privlačno, kar se tiče poroda kot takega… se mi je zdel en tak veličasten dogodek. Takrat je dr. Andolškova začela s temi materničnimi vložki in to je blo nekaj novga za kontracepcijo... Skratka, taki izzivi so bli, kjer se je dal velik naredit in velik naučit, tako da sem, da sem … to je nekak povezava med interno in kirurgijo. Nam pravijo kirurgoidi, ne, ker operirat moramo… EB: Ja… HMV: Ampak v bistvu nismo pa kirurgi v pravem smislu besede. EB: Ma delate tudi ambulantno? HMV: Kako? EB: Delate ambulantno? Mate svoje pacientke? HMV: Seveda. EB: Kolk pacientk pa imate? HMV: Ja… kolk mam opredeljenih, ne vem točno… EB: Aja… HMV: Ampak… ja… ne vem točno številko, ampak… velik, velik pacientk mam jaz. EB: Kakšna pa je starostna struktura recimo, če lahko na grobo? HMV: Različno… Ja, veste kaj… tko je, moje pacientke se z mano starajo, ne… EB: Mhm… HMV: In zdej imam pretežno starejšo populacijo. Ko sem bla mlajša, so ble mlajše, potem se pa s tabo starajo, ker so ene in iste več al manj. EB: Ja, ja, ja… HMV: Edin zdej, kaj jaz vem, mogoče, ene 20 do 30 odstotkov je pa mladih, tistih, ki so neplodne, ne. Ostale so pa starejša populacija. EB: Ok. Se pravi, vi ste… HMV: Sem se ukvarjala vedno z zdravljenjem neplodnosti in pa z menopavzo, tko da imam oba pola pokrita. EB: No, no, se pravi, imate v bistvu res potem veliko število menopavznih žensk? HMV: Velik, velik jih je…
142
EB: Mhm… Ja, potem me zanima – verjetno menite, da je nujno, da ženska hodi h ginekologu, ne? HMV: Ja… Brez nadaljnjega… EB: Ja, kdaj bi morala začet? HMV: Ja, veste kako je. Kadar… vsaj takrat, kadar ima kakšne menstrualne motnje al pa kadar se začne ukvarjat s spolnim življenjem, ne… Pol pa.. tukaj seveda nimamo nobenga administrativno določene, meje ne… EB: Ja, ja… HMV: Ja, to je tisto. Čeprav… EB: To priporočate? HMV: … uradno pač, socialno tud ne priznava, da recimo pri mladih… ampak tisto ima pol že otroška… pod pediatrijo sodi, ne, pri prav mladih. EB: Ja, ja… HMV: Ampak načeloma je predvsem pomembno to, da takrat, ko se začne s spolnim življenjem, da se primerno in pravočasno zaščiti, a ne in s tem se pa ogibamo pa tega, kar je zdaj najbolj pereče pri nas trenutno – to je, da je relativno visok delež prekinitev nosečnosti pri mladostnicah nad desetim tednom, ne… EB: Mhm… Aja? Pa tolko kontracepcije je na voljo… HMV: Ja, da ne pridejo do ginekologa, da na vejo, da so noseče in take stvari… EB: Ja, pa tolko prej začejo s spolnimi odnosi, ne? HMV: Ja. EB: Ja, kako gledate drugače na življenjski potek ženske? Se vam zdi, da je primerljiv z moškim al… oz. bi lahko izpostavili kakšne kritične točke? HMV: Pri ženskah? EB: Ja, v življenju ženske. HMV: Hja. Glejte, to so različna obdobja, ne… Pri ženski so značilna predvsem ta rodno obdobje, ki traja recimo, ne, od 18. tam do enega, kaj jaz vem, 45. leta. EB: Mhm. HMV: To klasično, optimalno.
143
EB: Ja… HMV: In za to obdobje je tud značilno, da pride so najrazličnejših … [kašlja] … sprememb v telesu in sicer zlasti v zvezi z nosečnostjo in dojenjem. No, in potem… mislim, da je to obdobje najbolj tako produktivno, pol pa seveda, kot mejnik, ne, sigurno je pomembno, kolikokrat je ženska rodila oz. če sploh je rodila, a ne, ker to predstavlja bistveno spremembo v kakovosti življenja vsake ženske, ne… vsi normativi, vse norme, prioritete se bistveno spremenijo, ko dobi otroka. EB: Mhm… HMV: No, in seveda, to je ta kategorija žensk, ki so rodile in potem tiste, ki so neplodne, ne… To je tud taka, ena hujših travm za žensko, če ne more zanosit, ne. EB: Kaj pa recimo, opažate, da je več žensk, ki se odločijo, da ne bodo imele otroka? HMV: Ne. EB: Ne? HMV: Za… načelno praktično lahko rečemo, da je tistih žensk, ki se namensko odločijo, da ne bodo imele otrok, pa imajo partnerja, ne… EB: Ja? HMV: Praktično jih… lahko rečemo, da je zanemarljivo. Da jih ni. No, skoraj ne, no. Redko, redko se res to dogodi, tko da tko redko, da v bistvu lahko rečemo, da to pr nas v Sloveniji ni problem, tovrstni, da bi rekli – zdej pa zaradi kariere al pa zarad ne vem česa ne bo imela otrok, ne. Ene dve, tri sem jaz v 35 letih srečala take. EB: A celo… Zanimivo… In aa… Kaj sem se hotela? Ja, nekaj sem hotela, zdej mi je zbežalo. Hm… Nič, gremo naprej… HMV: Kaj z moškimi, ste rekla, primerljivo? EB: Ne, ne… Ja, no, to je blo tudi vprašanje… HMV: Ja, seveda. Rodna sposobnost in pa fertilna sposobnost oz. sposobnost oploditve, ne. Je bistveno prej, koker se pri nas odločamo za to, že maksimalna, ne… To je pri nekako že 24. letih, 25. letih, ne… No, ampak pri nas se pa za prvo nosečnost odločajo zdaj že pri 28., šele takrat, ko je že, malo začne ta optimalna al pa maksimalna rodna sposobnost upadat, ne. To so pač dejstva, to je trend takšen, to je razvoj družbe. Tudi emancipacija žensk je tista, ki… ambicije, karierizem, potem pa tudi delno želja po, kaj jaz vem, bolj lagodnem življenju… [kašelj] … To je vse pripeljalo do tega in to so … [kašelj] … – se opravičujem – trendi po celem svetu, ne. Tega ne bomo mogli ne preskočit, ne zavret. Tako to je. EB: Ma, po čem se pa recimo meri tale plodnost, nekako – to kar ste rekli, da začne upadat z 28. letom? HMV: Ja, šteje se po tem, kakšna je kapaciteta oz. kakovost pri moškem…
144
EB: Aja, pri moškem… HMV: … semenskega izliva, pri ženski je pa kakovost celic tista, ki je najboljša v tem obdobju… EB: Zarodnih celic? HMV: Ja, jajčnih celic. EB: Ja, ja… HMV: Zaradi tega, ker takrat se začnejo… naj bi bile v bistvu redne ovulacije. Jajčna celica še ni okvarjena zaradi tega, ker pr 40ih, 50ih letih si lahko predstavljate, da ženska nosi to zalogo jajčnih celic celo življenje in v tem času preboli velik bolezni infekcijskih, dobi razna zdravila, so tudi rentgeni, pa obsevanja taka in drugačna, sevanje ozadja, potem je to okolje, prehrana, toksični vplivi iz okolja… EB: Ja, ja… HMV: … voda, kakšen je zrak… ne… in se to akumulira v jajčniku tudi. Ker jajčne celice so v jajčniku prisotne, tolk in tolk jih je, 400.000 od rojstva, skoz propadajo in je seveda možnost, da so okvare, je večja. Pri moškem pa vsakih 72 dni nastaja nova, nova kohorta spermijev in zato je to razlika med žensko in moškim, ne. EB: Koliko se recimo ginekologi z moškimi kaj ukvarjajo? HMV: A seveda se. EB: A se? HMV: Ja. Mi imamo androloge, naše, ki se ukvarjajo… EB: So? HMV: Seveda. Dva imamo pri nas v hiši … in sicer za zdravljenje moške neplodnosti… EB: Mhm… HMV: Urologi se pa še posebej ukvarjajo tudi še z impotenco. Pa tud pr ns se delno andrologi s tem ukvarjajo, kadar je impotenca povezana z neplodnostjo. EB: V tem najbolj plodnem obdobju… Kaj pa potem, ko se začnejo starat? Recimo andropavza, zdaj se je zače … počasi se začenja o tem govorit? HMV: Ja, ne, pa ni andropavza… EB: Ni?
145
HMV: Andropavza, ta terminus se zdaj že, je zdaj že passe', se ne uporablja več. Zdaj se uporablja padam – partial androgen deficiency of anging male. EB: Padam… HMV: Ja, to je ta nova terminologija, ker andropavze pri moškem ni. EB: Mhm… HMV: Namreč, ni je zato, ker je proizvodnja semenčic poteka globoko v starost. Saj veste, da imajo lahko tudi 80-letni otroke… EB: Ja, ja… To vem… HMV: Mislim… ni to običaj, ne, ampak se zgodi. Je kakovost semenčic je slabša, količina je manjša semenskega izliva, vendar ni pa, tko kot pri ženski, ko se z menopavzo prenehajo ovulacije, prenehajo ciklusi in se preneha [kašelj] možnost zanositve, pri moškem temu ni tako. EB: Ja, ja, ja… HMV: Pri moškem je ta zadeva ohranjena praktično lahko rečemo do smrti. S tem, da seveda je decline, da pada, ampak ni pa abruptno, hitro in popolno prenehanje rodnega obdobja, a ne… EB: Kaj pa v povezavi s tem, da je počasi, da so nivoji testosterona nižji? HMV: Ja, saj zato se pa moški debelijo, zato imajo, dobijo pa vsi trebuhe, pa dobi vsi tud mal dojk, prsa, se jim maščoba tle nabira, Tipično kopičenje mašče,… Vsi moški pri 45ih, razen tistih ekstremnih, tistih športnikov, pa takih, ki pazijo nase – vsi dobijo tole… To je pač posledica tega, da pada koncentracija androgenov, ampak ne pade do take mere… Seveda, zmanjša se število spolnih odnosov, količina ejakulata, količina… vse je slabše, ampak je. EB: Je. HMV: Medtem ko pri ženski ni. EB: Se pravi zato… HMV: To je razlika. EB: OK. Zdej me zanima, če imate mogoče kakšno kritično stališče do medikalizacije ženskega življenja oz. življenja nasploh? Oz. kako bi komentirali to teorijo, da je preveč zmedikalizirano? HMV: Ne vem… bi rekla, da to ni kritično, ne. Namreč, kritično v tem smislu, da bi rekli, da ženska, da se pač pretirano danes, ne, ukvarja s tem. EB: Mhm…
146
HMV: Čeprav so pa posamezniki, ne, al pa posameznice, bi rekla, zlo egocentrično ali pa usmerjeni ljudje, ki na sebi opazujejo najrazličnejše spremembe, če so al pa če niso, velikokrat je to beg v bolezen, ki je ni, ampak je zarad psiholoških travm ali okolja ali partnerskih odnosov ali družinskih, karkoli, ne… In potem se z begom v bolezen si ljudje pač nekako priborijo več pozornosti, ne, in postanejo pomembni. Za določen čas, ne, ker potem se jih… potem jih družba odklanja, ker sitnih, bolnih in starih ljudi noben ne mara, ne… To je dejstvo, ne. Tko da, načelno pa, bi rekla, da kot za Slovenijo, da to je bolj problem, tako rekoč, bi rekla, posamezni, manjši… kakor da bi bil to populacijski problem. EB: Mhm… HMV: Mislim, da ni. Ne vem… EB: Drugače se vam ne zdi, da medicina mogoče sama, oz. sploh naravoslovne znanost preveč vdirajo v…? HMV: Ne bi rekla… EB: Farmacija? HMV: No, farmacija. To ja… EB: V tem smislu… HMV: Predvsem gre za ta prehranska dopolnila, vitamine… EB: Ja, ja… HMV: … in te stvari… Za nekatere… torej, pridejo včasih ženske, ki jejo, toliko stvari jejo, da jaz ne morem verjet, ne… EB: [smeh] HMV: Namreč… kaj vse jedo… Ampak to je manjšina… EB: Aha… Se pravi… HMV: Od selena, kalcija, kombinacije teh, unih in tretjih stvari… EB: Ja, ja… HMV: Pač, za večno mladost, pa ne vem kaj še vse… ampak, to ni danes bi rekla, en tak večji problem. EB: Ni razširjen? HMV: Gre za absolutno v manjšini… V večini so danes ženske te, ki so starejše take, ki se recimo ukvarjajo z absolutno z nekim… z nekim… fizično aktivnostjo, pa naj bi to planinarjenje, pohodništvo, sprehodi, joga, fitnes… vse te variante, te oblike so pa postajale in postajajo zlo, zelo prisotne. Bolj kot amerikanizacija.
147
EB: Aha… Ok. HMV: Kar se tiče recimo odstotka ljudi, ki se s tem ukvarjajo. Tako da tisti, ki se prekomerno medicirajo, same, tistih je bistveno manj kot teh, ki prisegajo na to zdravo obliko življenja in pa rekreativnost. EB: Dobro. Kaj pa drugače bi popolnoma zaupate v znanost in njena dognanja? HMV: No, popolnoma… vedno je treba kritično ocenjevat stvari, ne glede na to, kakšne so, zato tudi zdaj karkoli sprejemamo teh stališč, vedno upoštevamo tudi hierarhijo dokazov. Kako je kakšna stvar dokazana, al gre za multicentrične raziskave al gre randomiziranja, dvojne slepe, al gre za take case reporte… itn. EB: Ja… Ja… HMV: Na temelju tega… EB: Metodologija… HMV: Ja, seveda, raziskave in pa tistih ugotovitev, a ne, da se lahko potem te sprejemajo. Vsak od teh stvari je pa treba kritično ocenit, preštudirat in pa komparativno ocenit, a ne… EB: Aha… HMV: A veste, če tam bo eden bo napisal, da se kar…tista zdravil za raka, kar jih mate kakor čte… ne… EB: Ja, ja… HMV: No. To je to. Vedno je treba tud kritično ocenit, na kakšnem številu, kako kdaj, kolk, kakšna so druga stališča, ne. Brez tega, komparativnih analiz ne gre… EB: V tem smislu potem je treba v bistvu, se mora zdravnik neprestano izobraževat, do konca, ne? HMV: O seveda. Sej če se pol leta ne, ste že… EB: Ste že out… HMV: … v zaostanku… ker je toliko tekočih… EB: Vi se v tujini veliko al tudi tu? HMV: Grem, tud grem kej ven, ja… EB: Aha. Drugače tudi v Sloveniji je precej tega organiziranega izobraževanja in tako naprej? HMV: A, izobraževanja je seveda, jasno da…
148
EB: Mislim, ja, a več hodite v tujino ali več doma? HMV: A… pol-pol bi rekla… EB: Pol-pol… HMV: Ker mi tudi sami organiziramo razne simpozije, kongrese, sestanke tukaj… EB: A, in pridejo tudi tujci… HMV: In pridejo drugi, drugi, ko organizirajo, pa gremo mi. Svetovni kongres recimo zdajle je v Madridu o menopavzi. Jasno, da bomo šli tja. EB: Ja, sem videla, ja, ja… HMV: No, in tako naprej. Če bo pa pri nas, bomo imel pa zdajle novembra na Ptuju za Slovenijo, bomo sprejemali konsenz, stališče, seveda, za menopavzo… EB: … Mhm … HMV: Bomo, bomo pa prišli vsi, ne, drug let mamo pa s Hrvati skup. Pa drugič mamo… lansko leto smo imel pa, tud ker imamo vsake dve let s Hrvati skupaj, ne… Tako da, so ta izobraževanja sigurno zlo, zlo pomembna, ker brez tega ne gre. EB: Seveda. HMV: Dobiš naenkrat, v kratkem času več informacij. EB: Ja, kakšen odnos imate do farmacevtske industrije? Mislite, da lahko oz. da posredno s komercialnimi strategijami lahko posega v vaše delo oz. odločitve? HMV: Ja, veste kaj, farmacija je vedno posegala v delo zdravnikov, zato ker je pač, smo od njih tako rekoč odvisni, ker vse novosti nam morejo predstavit. EB: Ja, ja, ja… HMV: In se morejo pojavit, nam morejo razložit, mi jih moremo vedet in spoznat, tist, kar je pač za naše področje in zato… [kašelj] … recimo pri nas na naši kliniki tud organizirajo to, da nam – ne da bi hodil od zdravnika do zdravnika – ampak zjutraj po našem strokovnem sestanku – raport mu rečemo – lahko v petih do desetih minutah farmacevtska firma predstavi novosti za celo kliniko, novosti al pa kšna nova zdravila al pa kšne izsledke kšnih zdravil, pa naj bodo to zdravila, kontracepcija in podobne seveda zadeve, od anestetikov do raznega šivalnih materialov za vse… vse pač lahko, kar je novega… EB: Ja, ja… HMV: To in pa sponzorstva, ne… EB: Mhm…
149
HMV: Ker izobraževanje v tujini je drago. EB: Aha… [zazvoni telefon, Helena vstane in gre proti pisalni mizi, kjer stoji telefon, vmes govori] HMV: Klinični center nima denarja in seveda te firme sponzorirajo – se opravičujem… [se javi na telefon] HMV: Halo?... Zdajle mam pa eno, eno… en sestanek tukaj. A se da čez pol ure? Ja, prosim. Adijo. EB: No, sej bomo probali čim bolj pohitet. Ja, zdaj… se pravi, kako bi definirala menopavzo, no? HMV: No, jaz jo lahko definiram tak, kot jo mednarodna klasifikacija definira, to je: menopavza je zadnja menstruacija v življenju ženske, določi se pa retrogradno zato, ker ne morte vedet, kdaj je, kdaj bo vaša zadnja menstruacija, a ne. Ampak, če leto dni ni spontane menstruacije, potem je to kot zadnja menstruacija v življenju ali menopavza. EB: In… a… se vam zdi, da je to normalen proces ali bi ga lahko definirali kot bolezensko, ki terja zdravstveno obravnavo, se pravi, skladno z doktrino pomanjkanja hormonov? HMV: A veste kaj… to se kopja krešejo že 50 let, ne… EB: Ja. HMV: Eni zagovarjajo, da je menopavza naraven proces staranja, drugi pa pravijo, da je to taka pomanjkljivost, kot recimo, če človeku, ki ima sladkorno bolezen, zmanjka inzulina. EB: Mhm… HMV: … nima, ne proizvaja več inzulina. No, v glavnem … [kašlja] … Gre za naraven proces staranja, ki pa bistveno vpliva na kakovost življenja in je zaradi tega v primerih, kadar so te ženske v svojem življenju… tako se jim spremeni, da … da imajo drugačen odnos do dela, do… ne morejo normalno funkcionirat, da imajo take probleme, potem je seveda za teh 30 odstotkov žensk, kakor to ima, pač umestno hormonsko nadomestno zdravljenje. To je zagotovo. EB: Mhm… HMV: Ker menopavza prinaša s sabo tudi druge spremembe, ne samo te kemične, pa holesterol, pa te zadeve, ne samo tud somatske, ker se telo spremeni, ker se kopičenje mašče spremeni, ampak gre tud za pospešen proces ateroskleroze ožilja in pa seveda, po petih letih je treba ocenit tud če ne gre za usihanje oz. za zmanjševanje kostne gostote. EB: In estrogeni, dodajanje estrogenov vse to zaustavi? HMV: Prepreči.
150
EB: Prepreči? HMV: Absolutno, zato ker v rodnem obdobju… estrogen je najboljši zaščitnik kosti, hkrati pa tudi pomanjkanje estrogena, danes vemo, povzroči neprimerne odnose med temi holesteroli, ta holesterol HDL, LDL, je seveda tist dobri in slabi… in v rodnem obdobju je ta odnos normalen, po menopavzi se pa sprevže… EB: Ja. Ja… HMV: In zato ob terapiji z estrogeni se pa zopet vrne v prejšnjo. EB: Estrogeni nastajajo iz teh dobrih, dobrega holesterola? HMV: Estrogeni nastajajo v jajčnikih. EB: Mhm… HMV: Ampak, estrogeni uravnavajo te odnose.. EB: Mhm. OK. HMV: In preprečujejo nastajanje LDL holesterola, to je low density… [kašelj] EB: Ja… HMV: Ja. In zaradi tega preprečujejo, če ga, če jih pa ni, pa tega ne preprečujejo, zato poraste, a ne. HDL je pa high density, je pa tist, ki je dober… in tega v pomenopavzi ni. Ampak to so že finese. EB: Ja, ja, ja… Ne… Brala sem knjigo, tole, Endokrinologija… kjer ste tudi vi napisala članek o ovariju in … Andreja Kocijančič o testisu… HMV: Mhm… EB: No in… oz. potem še Božoviča in tam je opisana sinteza pač spolnih hormonov in ker so… piše, da so spolni steroidi in da naj bi bil… ta holesterol… HMV: Aja, holesterol je pa osnova za vse… EB: Osnova za vse… ja, ja, ja, to sem mislila… HMV: Ja, ja. To je pa obroč holesterolski, to je ciklopentano pa hidroparantenski obroč… Osnova… EB: Aha. Aha… HMV: Pol pa nastajajo razne variante, ženske, moške, odvisno od radikalov… ne… EB: In v bistvu… testosteron, v kakšnih, kakšnih okoliščinah nastaja iz testosterona estrogen?
151
HMV: Vedno v jajčniku… EB: A vedno? HMV: Ja, če je testosteron. EB: Kaj pa pri moških? HMV: Pri moških pa tudi delno, ja… EB: Aha… HMV: Seveda, moški imajo tudi nekaj estrogenov, ker se v … [kašelj]… pri moških lahko to nastane v testisu al pa v jetrih. EB: Aha… HMV: Recimo moški, ki imajo jetrno cirozo, ne, ne zna… ne morejo dobr presnovit androgenov, no, testosterona, in se kopičijo estrogeni. EB: Aha… HMV: Tako, da imajo tudi… EB: In to potem vpliva na… vse.. ? HMV: Seveda, na habitus, saj se jim povečajo te mlečne žleze in vse te stvari… EB: Aha… Se pravi, skladno s tem se vam zdi, da je ime spolni hormoni pravilno ime za te steroide, no, estrogene, androgene? HMV: Hja, to so sex steroids se jim reče…po celem svetu. EB: Ja. Ja. Ja. Še vedno? HMV: V bistvu ja. Seveda, zato, ker to so steroidi, ki usmerjajo razvoj spola, a ne. EB: Mhm. Mhm. HMV: A ne? In tudi primarne, sekundarne spolne znake in je oznaka primerna. EB: Ker sem… mislim, prav v tej vaši knjigi, ne, oz… to, slovenski Endokrinologiji, sem videla, da se nekako izogibajo avtorji uporabe besede spolni hormon, ampak govorijo o hormonih, ki sodelujejo pri reproduktivnih procesih… HMV: Aja… No, seveda saj… terminologija, vi mislte… [kašelj] EB: Čisto iz tega… terminologija, ker pač… HMV: Ja.
152
EB: To je ta feministična kritika, da naj bi spol, da ne more hormon oz. kemična substanca imet spola, ne… HMV: Aja, ja… EB: V tem smislu. Da to je podeljevanje… HMV: Aja. To je… taka finesa, ja, ja… EB: Ja… v bistvu je, ne, ampak pač feministke razlagajo, da se potem odraža tudi na sploh v kulturi, ne, da je potem vse spolno reducirano… HMV: A res? EB: Zdaj, seveda, to so pač cele teorije, zato me potem zanima, pač, kako medicina te zadeve obravnava… HMV: Ja, ja… EB: Sem pa vidla, da se dejansko, se izogibajo temu izrazu, v tisti knjigi, mogoče naključno… HMV: No, mislim, jaz nisem še opazila, da bi to blo kaj pomembno. A veste, prav … [nerazumljivo] to pa res, a ne … pa sem kar tega brala… EB: Ja, v študijah spola je precej, no. Tko… HMV: Aja? Tega… Aja? EB: Zdaj pa, v medicini ne, ne pride do tega vprašanja… HMV: Ne pride, jasno, da ne… EB: Se… je to jasno, ne… HMV: Aha. EB: OK. Me zanima, no, če mi lahko opišete, kakšno je po vašem mnenju stanje v slovenski medicini na splošno, kakšna je obravnava menopavze v slovenski ginekologiji, slovenski medicini glede…? HMV: Menopavze? EB: Ja, menopavze. HMV: Veste kako je, ne… Večina zdravnikov, če govorimo zdaj o zdravnikih ne, ne samo ginekologov, ampak zdravnikov na splošno, meni, da je menopavza naraven proces staranja, ki ne zasluži posebne obravnave in se temu primerno do tega tud obnašajo.
153
EB: Ja… Mhm… HMV: Tudi mnogi ginekologi, ne samo drugi zdravniki. Načeloma, recimo, pri drugih specialnostih, razen pri internistih, endokrinologih, ki se zlo strokovno z njo bl ukvarjajo, kakšnega posebnega poudarka tem, tem spremembam po menopavzi ne dejajo. EB: Mhm. HMV: V zadnjem času mogoče malo več družinski zdravniki, ker so oni tisti, ki so kot izbrani zdravniki prvi na potezi, da ukrepajo oz. da reagirajo kadar zasledijo te težave. Čeprav se naše pacientke, s temi težavami, ki jih imajo, jih preusmerjamo na vse knce in kraje oz. sami iščejo pomoč, ene, ki imajo te palpitacije nočne, grejo h kardiologu… EB: Ja… HMV: Potem, tiste, k se, k imajo druge težave grejo, ali lahko k psihologu al k internistu zaradi drugih težav. Skratka, to je taka interdisciplinarna zadeva in ni nujno, da vedno poiščejo ginekologa, ne, če majo težave… EB: Mhm… Mhm… HMV: [kašelj] Kot rečeno, današnji da bi tej populaciji razen v raziskovalnem delu, če sočasno kaj dela na žilah, al pa te spremembe al pa na kosteh, pa v bistvu slovenski zdravniki v celoti menopavzi ne dajejo posebnega, posebnega mesta, zarad tega, ker je tolk druge problematike, ki je vitalno oz. življenjsko ogrožujoča, ne. In tam, tem se bl posvečajo, ne… EB: Mhm… HMV: Ženska, k je v menopavzi, zarad tega ne bo umrla, ne… EB: Mhm, mhm… HMV: In zato se pa fokusirajo zadeve vedno bl na taka področja, ki so vitalna, to se pravi, na kirurgijo, na travmatologijo, nevrokirurgijo, nevrologijo, vse to so tiste dejavnosti, ki se ukvarjajo z, v bistvu, človekovo eksistenco, ne… EB: Ja, ja… HMV: A boš al ne boš preživu… Da ne govorimo o onkologiji, ne, ker vidte, kako je… EB: Ja, ker v primerjavi z Ameriko, je bistveno drugače recimo… V Ameriki je pa menopavza… v bistvu… HMV: Ja, seveda.. je pa menopavza pomembna. Zato ker je drug sistem življenja, drug način, drug štandard, in seveda ženske tam so še bl emancipirane v tem smislu, da si hočejo še več zborit zase, ne… EB: Ampak, mislite, da je vedno hormonsko nadomestno zdravljenje recimo, da bi lahko vsaka ženska jemala to? Da bi blo to za vsako…
154
HMV: Ne, vsaka ne, ker so kakšne kontraindikacije. EB: Aha… Mislim… HMV: Ja? EB: Aha. No, če izvzamemo tiste, ki ne bi smele… HMV: Aha. EB: Mislite, da je za vsa… da bi blo… Tako kot recimo v Ameriki, to praktično vsaki skoraj predpišejo… HMV: Ni nujno, da vsaka, zaradi tega, ker kakšne nimajo nobenih težav. EB: No… HMV: In ne vem, zakaj bi jih… EB: OK. HMV: [kašelj] … uporabljala, slej ko prej pa vsaka [kašelj], tiste, k imajo normalno spolno življenje. EB: Aha, aha… HMV: … zdrave partnerje, tiste [kašelj], pardon, EB: Ne, nič, nič… HMV:… mora vsaj meta kakšno stvar za… [tišina] … so mi čaj prinesli, pa nimam niti časa spit… EB: Mhm… HMV: … mora … uporabljat vsaj tiste [kašelj] stvari, ki so pomembne za nožnico, ne… EB: Ja, ja… HMV: Ker težave se začnejo zarad [kašelj] … suhe nožnice in vsaj to [kašelj] praktično [kašelj] … vse tiste, ki imajo partnerja in k spolno živijo, pa to uporabljat morajo, ne… EB: Kremo al tud tablete? Oboje? HMV: Kremo al… EB: Aja.. ali eno ali drugo… OK. Ja, kakšen odnos imate vi do komplementarnih metod zdravljenja? Vas pacientke kaj o tem sprašujejo? HMV: [kašelj] Seveda. A veste, to so te razne oblike t.i. fitoestrogenov, sojinih in podobno…
155
EB: Ja, ja, ja, ja ja… HMV: Torej, če ima ženska težave, potem [kašelj] … tiste ta prave, potem ji to ne bo pomagal, zato ker najbolj aktiven in najbolj dejaven fitoestrogen je vsaj stokrat slabši kot najšibkejši estrogenski preparat. EB: Mhm… HMV: Tko da, tiste, k imajo res težave, ne bo pomagal, tiste, k pa to jemljejo za boljše počutje, za občutek, da neki naredijo zase, tud za to placebo… tiste se dobro počutjo… EB: Dobro, kako bi lahko komentirali teorijo estrogenizacije populacije zarad teh hormonskih motilcev? HMV: [kašelj] Pardon… pardon… Jaz mam prav neki… kt kšen astmatični napad… EB: Prehlad težek zgleda al kaj? Bronhitis… HMV: Ne, jaz sem alergik… in mi vse z nosa teče… EB: Aja… HMV: Bom mogla nekaj vzet proti alergiji, ker mi zgleda, da … EB: Aja, prav to… To je pa sranje… ja.., HMV: Estrogenizacija… mislite hrano… EB: Ja, ja, hrano, pa tudi pesticidi, pa nasploh, okoljski… ti okoljski motilci, hormone –disrupters se kličejo… HMV: Ja… EB: Ki naj bi domnevno vodili k feminizaciji moških… ne, so dokazovali na…teh primerih… HMV: [nerazumljivo] EB: Ja… pa aligatorji naj bi imeli manjše penise, pa moški zaradi tega manj spermijev… HMV: Ne vem,jaz to ne znam presodit. O tem nimam posebnega stališča. Vem pa, da so imel v enem domu ostarelih, ki so jim tiste perutničke dajal… EB: Ja… HMV: Da so stare ženske začele kravat… Ne, to se… to je bolezen kurjih perutničk so ji rekli… EB: A?
156
HMV: Zato, ker so te… EB: So tolko bli našopani s hormoni? HMV: Mhm. Mhm… EB: Zanimivo… HMV: Tko da, je estrogenizacija, sigurno, da je. Tud vse žvali… EB: Ja, ja, ja… HMV: Tiste, ki jih prehitro…ker hočejo… EB: Ja, ja, ja… HMV: Ker estrogen povzroča proliferacija in rast. EB: Ja, ja… HMV: Ne samo sluznice maternice, dojke in te stvari, ampak tudi drugih, ne… EB: Mhm HMV: Zdaj to je odvisno… v veterini se sigurno to uporablja za gojenje… jaz ne vem česa vse, jaz se nisem s tem nikol podrobneje ukvarjala, zagotovo pa vem, da… EB: Ja, ja… HMV: Ne, in to tako se uporablja lahko tudi te razne oblike pri gojenju rastlin, ampak ne vem katerih in kako, kot rečeno, ker o tem nimam posebnega znanja al pa da bi se izobraževala… tok kt pač preberem… EB: Torej se vam zdi, da je to smiseln strah, no, pred tem? HMV: Ja… EB: Da se vidi… HMV: A veste, razložit bi… natančno bi moral bit povsod signirano, ktere žvali in v kterem okolju se to pojavlja, ne… Tko nikol mi ne vemo – če vi kupte piščanca v trgovini, nikjer ne veste, kaj je blo… EB: Kaj pa ta… mislim saj… hkratik temu spada tudi ta teorija, da naj bi ženske, ki jemljejo kontracepcijo potem skoz urin hormone v vodo, v podtalnico… HMV: Seveda… Metabolit ne gre… [nerazumljivo] EB: Mhm… Se pravi, to potem…
157
HMV: To sigurn je… EB: … potem naprej vpliva nazaj… HMV: Zdej, kolk to dejansko lahko vpliva, jaz ne znam presodit, to bi mogli kšni geologi vedet, ne… EB: Ja? HMV: Kako, glede na koncentracijo, vpliva, kok se prefiltrira, kok se unič, kok se razgradi… EB: Ja, ja, ja… neke raziskave so bile narejene… HMV: [kašelj] EB: V enem jezeru blizu enega urbanega naselja so potem odkrili, da je precej višja koncentracija hormonov bla notri… HMV: Lahko da… To bi mogla… EB: Zdej… saj pravim, to so teorije… HMV: To so pomembne, velike raziskave… EB: Ja, ja, ja… HMV: Pa poglobljene, pa res natančne, strukturirane, vse to veste… Ker to, kar prek palca ne moreš ocenjevat. EB: Ja, ja… Seveda. Mislite, da je biologija človeka univerzalna za vse človeštvo al da je tud kulturno relativna oz. da odvisna tudi od…? HMV: Absolutno je kulturološko odvisna in je tud s stališča do različnih obdobij v življenju bistveno drugačna glede na religijo, glede na okolje, na zgodovinske značilnosti, nacije… [kašelj] EB: Mhm… HMV: Na Japonskem [kašelj] je menopavza… konenki ji rečejo, ne, doba modrosti, ne… EB: Ja, ja… HMV: Pri nas pa ni, ne. Dons pa.. če so ženske stare.. je noben tok bl ne spoštuje, ne… EB: Saj zato mogoče… se vam zdi, da je to tud to tist razlog, zakaj majo težave potem v menopavzi? Ker recimo, ene raziskave so pokazale – o katerih sem brala – so pokazale, da recimo majevske ženske v Mehiki praktično sploh nimajo težav z menopavzo, zaradi tega, ker se jim status družbeni zviša… HMV: Zviša ja…
158
EB: In ker komaj čakajo v bistvu, da seveda nehajo rojevat, ne… HMV: Mhm… Ja, ja… EB: Ker dejansko rojevajo celo rodno dobo, tko da je za njih menopavza neki.. HMV: Odrešilnega… EB: blagodejnega in odrešitev, spolnost postane nevarnosti… HMV: Mhm… EB: Skratka, in teh težav ni, skoraj… oz. so zanemarljivo majhne. HMV: Ja, al jih pa ne opisujejo, ne… EB: Aha… OK, to je tudi možno… HMV: Veste, tudi to… ker je pač… zaradi tega, ker imajo.., ker se spremeni statis… EB: No… v bistvu, raziskava ene antropologinje… HMV: Ja? EB: Je prav to raziskala. Je primerjala majevske in grške ženske. In jih je pač dejansko spraševala o teh stvareh in je ugotovila, da naj bi blo to različno. HMV: Aha… Sej lahko, da je… To je tak pozitiven psihični stimulus. EB: Ja, ja, ja… HMV: Da v bistvu zavre ta proces sta… ostale procese… EB: Se vam zdi, da je to zelo… HMV: Seveda je možno. Ja, jasno da. EB: Ja, kako vi razložili dejstvo, da se medicina tolko bolj ukvarja z žensko kot se z moškim? Se vam zdi, da je žensko zelo res tolko bolj podvrženo težavam? HMV: Ja, veste kaj, ženska je bla vedno privilegirana zaradi tega, zaradi nosečnosti in poroda, a ne… Ženska je tista, ki je v bistvu center, tako rekoč, sveta, kar se tega tiče, ker ženska je tista, ki rodi. A ne? EB: Mhm.. HMV: In to je to. Zarad tega je ženska bolj… se ji posveča več pozornosti zdravstvene, tako v nosečnosti, po porodu, pri otrokih, ne – a veste, tisto obdobje, kot otročnica… in tudi za zdravljenje neplodnosti. Tam se vedno na žensko bolj fokusira kt na moškega…
159
EB: Ja? HMV: In seveda potem je to že čist običajno, da je ženska navajena, da se nekako obrača, če ima težave, k zdravnikom, moški pa so bolj asistenca, ne, tudi kot partnerji… No, zdej je drugače, ne, zdaj so, se moški drugače vključujejo v družinsko življenje kot je blo to pred dvajsetimi leti, a ne… Je čist drugo, druga oblika… EB: Mhm… Ja, kaj pa recimo, kolko časa lahko ženska jemlje hormonsko nadomestno terapijo po vašem mnenju? Da je še varno? HMV: Ja, to so različna stališča… do pet let pravjo, da ni noben sprememb… EB: Ja, ja… HMV: Kar je po pet let, se pa tveganje za karcinom dojke poveča. Predvsem to je pomembno.. EB: Ja? [zazvoni telefon] HMV: In sicer… od 1000 uporabnic jih 18 zboli za rakom na dojki… Se opravičujem... [gre proti telefonu] EB: Ja, ja, ni problema… HMV: [se javi na telefon] Halo? Kaj lahko nazaj pokličem? Dobro. Adijo. EB: Kaj pa recimo pri moških? Se njih zdravi kdaj z dodajanjem testosterona? Recimo v … HMV: Seveda se. EB: Se? HMV: Seveda se. V Ameriki že 2 mio moških jemlje [nerazumljivo] al pa androgen … [kašelj] EB: Aja? Zakaj? Za izboljšanje kvalitete al za zdravljenje… ? HMV: Oboje. EB: Oboje? HMV: Ja. [kašelj] EB: Aha. Se pravi, to je zdej trend prav… HMV: Ja.
160
EB: Pri nas pa še ne? HMV: Že. [kašelj] EB: Že, tudi? HMV: [kašelja] Ne delajo dost reklame v zvezi s tem, moški tega tud nočejo pripovedovat, a ne. Iščejo pa pomoč. EB: Aha. HMV: S tem, da v takšni količini… ne tok množično k v Amerik… EB: Ja, ja… HMV: Ampak je pa… se pa že to, je že na pohodu… EB: Neke vrste tudi potem zdravilo proti staranju oz. odlog staranja? HMV: No, recimo, ja… EB: Ja, kaj mislite, da bi bil morda razlog za osteoporozo, ne, ki jo pripisujejo… HMV: [kašelj] EB: … aa… največ… pomanjkanju estrogena – tudi načinu življenju, recimo? Oz. kakšna je sploh povezava med osteoporozo in estrogenom? Kaj estrogen povzroča … HMV: [kašelj] Estrogen je zaščitnik kosti. EB: V kakšnem…? HMV: Sodeluje v metabolizmu kosti… EB: A v metabolizmu? HMV: Ja, in je anti-parat-hormon, preprečuje razgradnjo. EB: Mhm... HMV: Tako, da je najbolj potenten. EB: Mhm. Ma mislite, da je osteoporoza drugače univerzalni pojav? HMV: S starostjo že, vendar ni tak problem, kot se ga pri nas hoče prikazat, ravno prek farmacevtskih firm. EB: Aha… HMV: Zato, ker kostna masa [kašelj] je vedno opredeljena…
161
EB: Ja? HMV: In ljudje, ki se normalno, ki so zdravi, ki ne jemljejo tistih zdravil, ki ste prebrala… takih, ki povzroča… [kašelj] EB: Ja, ja ja… HMV: Osteoporoza ne more bit problem. Problem osteoporoza začne pri 70. letu, ko se začnejo lahko te spremembe na vretencih, pa na kolkih pa tako naprej, ni pa to problem zdajle, ki ženske pr 45 leta stara, 50 let, pa bi si že kostno gostoto dala zmerit. EB: Ja, ja… HMV: [kašelj] Ne more bit še nč drugače… EB: To je pretiravanje potem? HMV: [kašelj] EB: Ja dobro… V bistvu samo še vprašanje o… Ja, mislite, da znanstveniki s humanističnih strok, konkretno s študij znanosti, preučujejo razvoj medicine in ostalih naravoslovnih znanosti, mislite, da je koristno za vašo stroko al temu ne vidite koristi oz. se vam zdi moteče? HMV: Kaj? Drugi preučujejo? EB: Ne… dejstvo, da pač… HMV: Ja? EB: … humanisti oz. od feministik do čisto… sociologov…, ki preučujejo razvoj medicine in naravoslovnih znanosti… HMV: Ja? EB: … Se vam zdi, da je to koristno za stroko, za medicino, za naravoslovne znanosti al da… HMV: Ja, slabo ne more bit. EB: Aha… HMV: Škodovat ne more… EB: Drugače, v procesu študija medicine se kaj s tem ukvarjajo al ne? HMV: Ah, imamo socialno medicino… To… precejšen delež… EB: Se pravi… Aha, OK. HMV: Potem pri družinski se tud velik to preučuje…
162
EB: Mhm… HMV: Potem delno pri psihiatriji, a veste… EB: Ja, ja, ja… HMV: A veste, tako da to je vpeto v vse… vsi ti aspekti so … tekom študija dobijo not… pridobijo vse te podatke. EB: Dobro, samo še tole. Kakšen je po vašem mnenju položaj ženske danes v slovenski medicini? HMV: V slovenski medicini al v Sloveniji kar tako? EB: V slovenski medicini me zanima… HMV: No… saj veste, da je pri nas… zdaj gre za feminizacijo medicine… EB: Ja, ja… HMV: Da se vpiše veliko več žensk kot moških, zato ker to ni več atraktivno za moške? EB: Kaj ni več tolko… ? HMV: Prvič, finančno ni, drugič, je status zdravnika danes ni več tist, k je bil včasih, a ne… Pote EB: Ja, ja… HMV: Potem je… medijsko smo izpostavljeni preveč… EB: Mhm… HMV: Kar se tiče kritik, pa tega… Vse več je tožb in zato ni več to atraktiven posel kot je bil včasih, ne. EB: Mhm… HMV: Tud spoštovanje je manjše… pa pacienti si vzamejo včasih tud pravice, da odločajo o tem, al so pravilno zdravljeni al ne, čeprav so laiki, a ne in je treba tud na vse te stvari bit pripravljen in previdno in pravilno odreagirat. EB: Ja, ja… HMV: In seveda je položaj žensk v medicini kot takšni, pa se mi zdi, da je primerljiv z moškimi. Ni kakšnih bistvenih razlik. Niti po strokah, razen pri prav specifičnih, recimo, travmatologinj ni velik, ne… EB: Vi se niste nikoli počutla kako ogrožena al pa da bi bla zaradi tega, ker ste ženska…
163
HMV: N-n… EB: Mogoče, da ne bi tako hitro napredovali v vaši karieri… HMV: Ne, mislim, da ne. Sej, če maš pogoje, pač ne morejo nč kaj bistvenega vplivat sam zato, ker si ženska. EB: Ja, ja, ja. Kaj pa plače, so enake za moške in ženske? HMV: Seveda. EB: OK. HMV: To pa ni več na spol vezan… EB: Saj vem, da je pri nas je vedno blo, vsaj državne službe, ne… zdaj pa… HMV: Ja… da so moški boljš plačani koker ženske… EB: V gospodarstvu so moški boljše… HMV: So boljše… tle pa ne… EB: Ja, ja, ker… HMV: Sej tud, a veste, ne zdej učiteljica dobila manj plače kot učitelj? EB: Ne, ne, ne, seveda… Ampak, v Ameriki pa je tako… HMV: Ja, to pa ja, sigurno… EB: Sej zato… No… HMV: To je to? EB: Ja nič, jaz se vam res zahvaljujem… HMV: Jaz se opravičujem, ker takole kreham, ampak zdej mam za ena zdravila… pa sem nekaj vzela… [kašelj] EB: Ja, ne saj… V bistvu ja, mislim, da – ne vem – vi ste tko, avtoriteta za ginekologijo v Sloveniji, tako da… Imela sem še en intervju z eno ginekologinjo, tko da… mislim, da bo to… HMV: A tud? No. Pa se kej razlikujeva po stališčih? EB: Ma v bistvu, ne, vas sem marsikaj več vprašala, ker sem potem pripravla še dodatna vprašanja zaradi tega, ker… V bistvu pa ne prav bistveno. No, ona je bila bolj naklonjena kakšnih komplementarnim …
164
165
HMV: Aha… EB: V smislu homeopatije… Da se ji zdi to okej, zato ker ženske pač… če vprašajo, ne… Mislim, da to… HMV: Ja no sej… EB: Da jim potem pač pove… pač tem smislu no, zdej ne vem… Drugače vi kar se tiče alternativne medicine pa… HMV: Jaz nimam ni proti… EB: Vas veliko sprašujejo? HMV: Kako? EB: Vas veliko sprašujejo? HMV: Ja, vprašajo. Pol se čist lepo pomenmo. Vsak lahko dela, če če… če ni škodljivo… EB: Ja, ja… seveda. Saj.. sam to je problem, ker ni nič regulirano, ne… HMV: To je pa druga pesem. Sej vprašajo – a lahko jemljem – tist kar poznam, lahk povem, tist, kar pa ne, pa ne… EB: Ja, ja… A se vam zdi, da je porast uporabe tega? HMV: Bi rekla, da ja. Da zato je zaupanje v zdravnike manjše, medtem ko je pa vse več teh tud, medijsko je tega tud velik, ne, reklam je velik. Kaj vse pomaga, kaj vse zmanjšuje EB: Ja, ja, ja… HMV: Vso pamet, glas, stas, vse kar čte… Tko. EB: Dobro. Hvala. HMV: No…