Blazno resno slavni
18
Prenovljeno besedilo z novimi ilustracijami in stripi
description
Prenovljeno besedilo bo pravzaprav hibrid med klasično in stripovsko pripovedjo − idealno čtivo tudi za tiste mladostnike, ki jim branje ni v blazen užitek.
Transcript of Blazno resno slavni
Matej de Cecco (1979) živi in dela v Ljubljani. Najraje bere stripe, igra košarko, kitaro, računalniške igrice in skejta. Kot študent je okusil slasti japonologije in prevajanja, svoje risarske spretnosti pa izpopolnjuje na akademiji za vizualno umetnost A. V. A. Ljubezen do stripa ga je pripeljala v uredništvo revije Stripburger, svoje stripe pa zdaj objavlja v revijah Pil in Plus. Riše (včasih) blazno (pre)hitro in z velikim užitkom. Junakom, o katerih je navdušeno bral kot najstnik, je lahko zdaj nadel podobo, kot si jo sam zamišlja.
Desa Muck (1955) živi v Mokronogu. Zgodbe si je izmišljevala že kot otrok, za preživetje pa je kasneje počela marsikaj: bila je vzgojiteljica, varuška, obiralka pomaranč, zabavala je ljudi pred televizijskimi sprejemniki, požela nešteto aplavzov v gledališču … Odlično pa ji gre od rok tudi pisanje, ki ga navdušeno sprejemajo otroci, najstniki in tudi odrasli. Piše blazno hitro, najstnike jemlje blazno resno, zato se ne gre čuditi, da so knjige iz zbirke Blazno resno o … ob prvem izidu postale uspešnice, po katerih pose gajo tudi generacije današnjih otrok.
Prenovljeno besedilo z novimi ilustracijami in stripi
Citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat citat
Jurij Zrnec
22,9
5 €
Vodnik po skrivnostih
filma in pasteh slave
BRS
Vodnik po skrivnostih
filma in pasteh slave
7
KAKO PRITI ZRAVEN
Če bi bilo takrat na našem igrišču pet tisoč takih mulčkov, bi vedel, da misli mene. Prijatelji me namreč kličejo Štoflc, čeprav jih imam skoraj štirinajst. Pa tudi zelo lep nisem. Včasih si želim, da bi bil zrak tako grozno onesnažen, da bi morali celo v šoli sedeti s plinsko masko na frisu, in tako nihče razen moje mame ne bi vedel, da imam ogromne debele špegle in da sem pegast po obrazu kot obgrizen dunajski zrezek. Toliko za tiste, ki mislijo, da niso dovolj lepi za filmske igralce. Aja, in ko se je vse skupaj začelo, sem nosil tudi zobni aparat.
O, BOG! POŽRL ME BO!
TI, TA MALI!
HEJ, TI!
1.
8
To je bilo moje prvo srečanje s Hijacintom. Ko je kljub svoji veličini odskakljal kot baletka, sem pljunil za njim. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi šel res tja! Saj ne rečem, da nisem kdaj sanjaril o tem, da bi bil slaven, ampak da bi za to moral nastopati v filmu?! Niti slučajno! Sošolci bi me zafrkavali do mrtvega!
A JAZ?
GLEJ, DA BOŠ JUTRI OB DESETIH PRED FILMSKIM PODJETJEM KEKEC!
NATANKO TAKE MULCE IŠČEMO ZA NOV SLOVENSKI FILM.
TI, JA!
KAJ PA JE HOTEL TISTI MANIJAK OD TEBE?
BREZ VEZE . . . HOTEL JE, DA IGRAM
V NEKEM FILMU, ALI KAJ . . .
HALO!?
BAJE SE PRI FILMU OGROMNO ZASLUŽI . . .
DENAR . . . MOGOČE BI PA VSEENO PRENESEL MALO ZAFRKAVANJA . . .
SICER PA SLOVENSKIH
FILMOV, ČE NISO
KOMEDIJE, TAKO ALI TAKO
NOBEN NE GLEDA . . .
NASLEDNJI DAN
10
Tisto, na kar smo vsi skupaj čakali, se imenuje avdicija. Izgledala je takole: po sto letih čakanja so se pred mano odprla velika oblazinjena vrata, neka smrklja je vzela moje podatke (rekel sem, da sem ŽE štirinajst) in me porinila pred veliko belo platno. Ozrl sem se po prostoru, vendar nisem nič videl, ker so vame bleščali močni reflektorji in mi jemali vid. V temi za njimi so očitno sedeli neki ljudje, in čeprav jih nisem videl, sem jih zelo dobro slišal, ker so se vsaj pol ure pogovarjali o tem, kako je današnja mladina lena in brez talenta, ter o hrani v neki dobri gostilni. Bal sem se, da bom dobil epileptični napad, ker sem bil že divje lačen. Nato pa končno …
NO, GREGEC KOVAČIČ, POVEJ NAM KAJ! NISEM GREGEC,
GREGA SEM!
WHATEVER! A ZNAŠ POVEDATI
KAKŠNO PESMICO?
ZDRAVLJICO . . .
NE BI HODIL, AMPAK BI ČAKAL,
DA PRIDEJO POME.
NEEEEEEEE!!!! NEEEEEEE!!! VSEH TRISTO DEČKOV
PRED TABO JE POVEDALO ZDRAVLJICO!
RAJE NAM POKAŽI, KAKO BI HODIL, ČE BI BIL ŽE TRI DNI IZGUBLJEN
V PUŠČAVI, BREZ HRANE IN VODE.
12
Šele tedaj sem opazil, da med lučmi nekaj strmi vame. Ogromno, čuječe oko, v katerem se je zrcalil majhen rdečelas mulc z rokami trmasto v žepih. Čeprav je nisem še nikoli videl, sem vedel – to je kamera!!! V hipu sem bil moker od strahu in vse skupaj se mi je zazdelo velika pomota.
Seveda se mi je zdelo nemogoče, da bi bil ravno jaz izbran za vlogo v filmu. Življenje je namreč krivično, ljudje pa ne prepoznajo bisera, tudi če jim ga zarineš v oko.
A LAHKO GREM? ZDAJLE SEM SE SPOMNIL, DA SE
MI BLAZNO MUDI.
ITAK!
. . . TE BOMO OBVESTILI, ČE TE BOMO POTREBOVALI.
13
»Še boljše!« sem si govoril. Še to mi manjka, da bi si uničil življenje z nastopanjem v nekakšnem filmu! Po drugi strani pa sem ves čas delal seznam, kaj bom kupil za denar, ki bi ga pri tem zaslužil …
O, NAŠ MLADI IGRALEC! LEPO,
DA SI TOČEN!
PRIDI, POSPREMIL TE BOM
DO REŽISERJA.
Vse skupaj je bilo približno tako, kot če kupiš srečko in malce fantaziraš. Ko pa sem zares dobil sporočilo s KEKEC FILMA, naj pridem na razgovor, me je vseeno kap. Niti Urošu si nisem upal povedati, saj on takega sporočila ni dobil. Med nama je namreč ves čas ždelo neizgovorjeno prepričanje: če kdo, potem bo vlogo gotovo dobil on. Uroš je namreč najlepši mulc, kar sem jih videl, in ga razni fovšljivi bebci na šoli kličejo Urška.
Ko sem stal pred zgradbo KEKEC FILMA, mi je bilo pri srcu precej neudobno. Nisem si preveč želel ponovnega srečanja s skrivnostnim očesom kamere niti z rjovečo prikaznijo Hijacintom. Čutil sem, da morda ne bom mogel biti nikoli več navaden len mulc, če bom stopil skozi vrata.
Zato sem se hotel obrniti in jo ucvreti domov, tedaj pa …
UPS? A TOLE JE REŽISER?
SEM MISLIL, DA BO ČEZ CELO SOBO . . .
NA POSKUSNIH POSNETKIH SI SE ODLIČNO ODREZAL! ČESTITAM, DOBIL SI ENO
GLAVNIH VLOG!
ČESTITAM!!! SEM ASISTENTKA REŽIJE, RECI MI KAR ALENKA, SAJ SVA PRIJATELJA!
FUJ! TO, DA ME STARE BABE KUŠTRAJO IN ŠČIPAJO V LICA, SOVRAŽIM NAJBOLJ
NA SVETU. TAKOJ ZA VAMPI.
Počutil sem se, kot bi mi dodelili častno mesto bivanja v bazenu s krokodilom in morskim psom in eden od obeh bi bil Alenka. No, ja, malo sem bil pa tudi vesel.
BEDA!VELIKO SREČO IMAŠ,
KER BO SNEMANJE MED POČITNICAMI, TAKO DA V ŠOLI NE BOŠ NIČ
MANJKAL.
ZAKAJ RAVNO NJEGA?
NIHČE NA SVETU NIMA POJMA.
TEMU SE REČE KARIZMA IN TAKO
NASTAJAJO ZVEZDE.
ZAKAJ STE IZBRALI
RAVNO MENE?
TO JE PA TAKO! V VRSTO POSTAVIŠ STO PODOBNIH LJUDI, VSI SO PRI MIRU IN NE DELAJO NIČ. AMPAK OD VSEH
SI ZAPOMNIŠ SAMO ENEGA.
PA MAMA NAJ PRIDE JUTRI, DA BO PODPISALA POGODBO, KER SI ŠE MLADOLETEN.
BEDA!TOLE JE SCENARIJ.
NAUČI SE GA. IGRAL BOŠ SINA
MIRKA.
18
Ko sem odšel, sem bil nekam prazen, saj nisem vedel, kaj naj si mislim o vsem skupaj. Sredi te praznine je ždela majhna bodičasta kroglica tesnobe in se kotalila sem ter tja. Spomnil sem se namreč, da sem se na avdiciji zlagal, da sem ŽE star štirinajst let, v resnici pa so mi manjkali še štirje meseci. Ko bo to prišlo na dan, me bodo gotovo odpustili. In to ravno zdaj, ko me je stvar začela zanimati. Slutil sem, da se za temi zidovi odvija zelo drugačno življenje od tistega, ki ga poznam. In kaj zdaj? Kako po vedati mami?! In kako povedati Urošu?
19
2.
SCENARIJ, DA TE KAP!
Doma sem si ogledal scenarij. Na njem je pisalo Krvava njiva, snemalna knjiga. Naslov se mi je zdel blazno dober, zato sem ga hitro odprl kar na sredini in si ogledal po filmsko napisano približno takšno dogajanje:
8. sekvenca: pogrebciexterier dan
101. kader – TOTAL, statikaPo prašnem kolovozu, ki se v neskončnost vije čez griče in koruzna polja, trudno stopa sprevod črno oblečenih ljudi. Glasba poudarja moreče vzdušje, spredaj gre duhovnik s križem, za njim nesejo krsto.
(Potem sledi triindvajset kadrov krste in jokajočih obrazov. In nato ...)
2.
Matej de Cecco (1979) živi in dela v Ljubljani. Najraje bere stripe, igra košarko, kitaro, računalniške igrice in skejta. Kot študent je okusil slasti japonologije in prevajanja, svoje risarske spretnosti pa izpopolnjuje na akademiji za vizualno umetnost A. V. A. Ljubezen do stripa ga je pripeljala v uredništvo revije Stripburger, svoje stripe pa zdaj objavlja v revijah Pil in Plus. Riše (včasih) blazno (pre)hitro in z velikim užitkom. Junakom, o katerih je navdušeno bral kot najstnik, je lahko zdaj nadel podobo, kot si jo sam zamišlja.
Desa Muck (1955) živi v Mokronogu. Zgodbe si je izmišljevala že kot otrok, za preživetje pa je kasneje počela marsikaj: bila je vzgojiteljica, varuška, obiralka pomaranč, zabavala je ljudi pred televizijskimi sprejemniki, požela nešteto aplavzov v gledališču. Odlično pa ji gre od rok tudi pisanje, ki ga navdušeno sprejemajo otroci, najstniki in tudi odrasli. Piše blazno hitro, najstnike jemlje blazno resno, zato se ne gre čuditi, da so knjige iz zbirke Blazno resno o … ob prvem izidu postale uspešnice, po katerih pose gajo tudi generacije današnjih otrok.
Prenovljeno besedilo z novimi ilustracijami in stripi
»Blazno resno slavni« ali dokumentarnoljubezenska najstniška kriminalka! Po prebrani knjigi sem dokončno dojel, da je slovenski film smrtno nevaren. Ne le za gledalce, ki jih lahko ob morebitnem ogledu slovenskega filma zadene kap, temveč tudi za nas, ustvarjalce, igralce. Naježil sem se, večkrat! Morda bom tudi sam raje zamenjal poklic – preveč se imam rad. Ta knjiga je posvečena Štofeljcu in Žrtvam slovenskega filma. A ja, pa še to: Desa, »sindrom« ni ozdravljiv! Dokazano. Slaveželjna mularija: nujno prebrat!
Jurij Zrnec, igralec (zaenkrat še)
22,9
5 €
BLAZNO RESNO SLAVNI_oprema.indd 1 2/18/13 1:57:34 PM
