BIBLIJA

• Biblija ali Sveto pismo je temeljno delo hebrejske književnosti, ki govori o zgodovini odrešenja in o božjem razodetju. Izraz je grškega izvora (biblia = knjiga).

• Obsežna zbirka različnih pripovedi in pesmi je temelj judovske in krščanske religije. Judovska biblija vsebuje samo spise Stare zaveze oz. Starega testamenta, krščanska pa ji dodaja še Novo zavezo oz. Novi testament.

STARA ZAVEZA

• Spisi pripovedujejo o zgodovini in verovanju Izraelcev do Kristusovega rojstva. Nastajali so od približno leta 1200 pr. n. š. do okoli leta 100.

• Zapisana je bila v hebrejščini in deloma v aramejščini.

• Vsebuje 22 knjig, kolikor je bilo črk v hebrejski abecedi.

• Pomembno mesto ima: 5 Mojzesovih knjig, Pentatevhali Peteroknjižje. Mojzes je bil glavni judovski prerok in vodja pohodov Judov iz egipčanske sužnosti v deželo Kaanan in je Judom predal tudi 10 božjih zapovedi ali dekalog. (temelji moralnega reda).

• Zbirka različnih besedil, sestavljena iz treh delov:

• Postave (to je Pentatevh) oz. Zakonov,

• Prerokov (to so preroške knjige prerokov Izaija, Jeremija, Ezekiela in Amosa, ki so živeli od 6. do 8. st. pr. Kristusom) in

• Spisov (to so poučne knjige, npr. Knjiga modrosti, Knjiga pregovorov, Povesti ter Psalmi.

• Najbolj znane zgodbe iz stare zaveze pripovedujejo o stvarjenju sveta, Adamu in Evi ter njunem izgonu iz raja, sovražnih bratih Abelu in Kajnu, Jožefu in njegovih bratih, o Mojzesu in bivanju Izraelcev v Egiptu ter njihovem izhodu iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom, njihovem prihodu v Palestino in o Mojzesovi smrti.

NOVA ZAVEZA (Kristusovo življeneje in čas po njem)

• Krajša in enotnejša od Stare zaveze.

• Nastajala je v drugi polovici 1. stol. n. št. svojo dokončno podobo pa je dobila okoli leta 400.

• Dogajanje, ki ga opisuje, je trajalo okrog 100 let.

• V celoti je napisana v grščini.

• Vsebuje 27 knjig.

Nova zaveza obsega

• Zgodovinske knjige (to so evangeliji štirih evangelistov – Mateja, Luka, Marka in Janeza),

• Poučne knjige (to so razna pisma),

• Apostolska dela,

• Pisma ali Listi (12 apostolov – Peter, Pavel, Janez, Jakob, Štefan...) in

• Preroško knjigo (Apokalipsa ali Razodetje apostola Janeza).

• Evangeliji govorijo o življenju in delovanju Jezusa od rojstva do smrti in vstajenja. Izrazito literarno vrednost imajo Kristusove prilike, kratke poučne zgodbe, oz katerih lahko razberemo verski ali moralni nauk.

• Apostolska dela opisujejo, kako se je krščanska vera razširila po deželah severnega Sredozemlja: od današnje Sirije, Turčije in Grčije, vse do rimskega imperija. Pisma nas seznanjajo z naukom apostolov in njihovih sodelavcev. V apokalipsi pa eden od dvanajstih Kristusovih učencev, apostol Janez, prikazuje svoje videnje konca sveta.

KULTURNI POMEN BIBLIJE

• Biblija je najbolj razširjena knjiga na svetu, prevedena je v več kot 2400 jezikov. V 3. oz. 2. st. pr. n. št. je bila Biblija prevedena v grščino – ta prevod se imenuje septuaginta (prevajalo je 70 prevajalcev).

• Drugi prevod Biblije je bil preveden v latinščino v 4. st. n. št. in se imenuje Vulgata (ker je prevod obveljal za splošno rabo; ljudska), prevajalec pa je bil sv. Hieronim.

• V 16. stoletju so Biblijo začeli množično prevajati, saj so protestanti zahtevali, naj vsak bere Sveto pismo v maternem jeziku. Martin Luther je tako prevedel Sveto pismo v nemščino, na osnovi tega in na osnovi vulgatepa jo je leta 1584 Jurij Dalmatin prevedel v slovenščino.

LITERARNIO POMEN BIBLIJE

• Biblija nosi velik literarni pomen. Od literarnih vrstje najmočneje udeležena epika, dramatike skorajda ni, največji pomen pa ima lirika (razni psalmi, npr. Iz globočine ali ljubezenska pesem Visoka pesem).

• Literarne zvrsti v Bibliji:

• bajka, pravljica, prilika, legenda, basen, anekdota, novela, povest, celo roman, biografija in potopis; psalm, delovna pesem, ljubezenska pesem ...

PRILIKA O IZGUBLJENEM SINU

• POVZETEK VSEBINE

• Oče je imel dva sinova, ki jima je razdelil premoženje. Mlajši sin se je odpravil po svetu in imetje zapravil, nato pa se skesan vrnil k očetu, ki ga je milostno sprejel in mu priredil gostijo. S tem je užalil starejšega sina, ki se je imel za vzornega. Oče je na njegove očitke odgovoril, da je srečen, ker je bil njegov brat mrtev in je oživel, ker je bil izgubljen in je najden.

• Sodi v Novo zavezo, v Lukov evangelij, ki je verjetno nastal med letoma 70 in 90 n. š.

• Judje so Kristusu očitali, da se druži z grešniki in s prestopniki. Kristus jih ni prepričeval o nasprotnem, pač pa jim je povedal to priliko. Jezus na očitke ne odgovarja neposredno, ampak v prispodobah.

• Take svetopisemske zgodbe, v katerem je je sporočilo ponazorjeno z zgodbo, imenujemo PRILIKE ALI PARABOLE. To so kratke poučne zgodbe, ki s primeri iz človeškega, živalskega ali rastlinskega sveta ponazarjajo moralni ali verski nauk.

• Tematika = očetova brezpogojna ljubezen in odpuščanje.

• Sporočilo: tako kot je bil oče milosten do problematičnega sina, tako je tudi Bog milosten do ljudi – grešnikov, saj odpušča in pozablja človeške napake ter sprejme vsakega človeka. Junak besedila je oče, ki je prispodoba Boga.

• V prilikah sta druga poleg druge postavljeni dve resničnosti. Prva je verska, »stvarna polovica«, druga pa je resničnost iz življenja ljudi – »slikovita polovica«.

• Jezusove prilike se med seboj razlikujejo po dolžini, razvitosti in razčlenjenosti. Nekatere so prave zgodbe, zlasti prilika o izgubljenem sinu, druge so le kratke prispodobe.

VIR

• Ana Jesenovec, Jaka Lenardič: Poklicna matura, Književnost. Kamnik. ICO, d. o. o. 2005.

• Janko Kos: Književnost. Maribor. Založba Obzorja. 1994.