1

Naslov izvirnika: Al di qua del muro© Giangiacomo Feltrinelli Editore Milano, 2011© za Slovenijo založba ARK, 2012

zbirka: Zgodovinski roman za otroke

Prevedel: Teo ŠinkovecJezikovni pregled: EPOS, Maksimiljan Fras, s. p.Likovno uredila in oblikovala: Manca ŠvaraTisk: Tigras d.o.o.

Naklada 500I. natis, 2012

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.131.1-93-311.6

VANNUCCINI, Vanna Berlinski zid : Vzhodni Berlin leta 1989 / Vanna Vannuccini v sodelova-nju z Benedetto Gentile ; ilustriral Alessandro Baronciani ; [prevedel Teo Šinkovec]. - 1. natis. - Izola : Ark, 2012. - (Zbirka Zgodovinski roman za otroke ; 6)

Prevod dela: Al di qua del muro

ISBN 978-961-6891-02-8

262867968

7

9

Kaj se je zgodilo

Leta 1945 se je končala druga svetovna vojna in štiri zmagovalke (Velika Britanija, Francija, ZDA in Rusija – oziroma Sovjetska zveza, saj je bila Rusija le ena od njenih republik) so sklenile razdeliti Nemčijo na štiri okupacijske cone. Enako so razdelili tudi glavno mesto Berlin. Vzhodni del Nemčije, vključno z enim delom glavnega mesta, je pripadel Rusom. Tu so Rusi takoj uvedli socializem z eno samo vodilno stranko SED (So-zialistische Einheitspartei Deutschlands – Enotna soci-alistična partija Nemčije).

Štiri leta kasneje so zahodni zavezniki na ozemljih, ki so jih nadzorovali, razglasili ZRN (Zvezno republiko Nemčijo) in prestolnico nove države preselili iz Berlina v Bonn. Samo pet mesecev kasneje, 7. oktobra 1949, so v ruski okupacijski coni razglasili NDR (Nemško demo-kratično republiko) ali po nemško DDR. Glavno mesto NDR je ostal Berlin.

V samo nekaj letih se je iz Vzhodne v Zahodno Nem-čijo preselilo dva milijona Nemcev. Zahodna Nemčija se

1010

je namreč z izdatno ameriško pomočjo naglo ekonomsko razvijala, zatorej je potrebovala delovno silo. Medtem je Vzhodna Nemčija životarila, saj je morala Rusiji, ki je bila po vojni tudi sama v ruševinah, odstopiti še tistih nekaj malo tovarn, kar jih je po vojni še stalo pokonci. Na Za-hod so odhajali večinoma izobraženi ljudje, zdravniki in inženirji, saj je take kadre razvijajoča se Zahodna Nemčija najbolj potrebovala, zato jih je vabila z dobro plačanimi službami. Razmere so postale nevzdržne, zato so se 13. avgusta 1961 oblasti v NDR odločile, da temu naredijo konec, in zgradili so znameniti berlinski zid. S tem pa so se odnosi med državama zaostrili.

Leta 1969 je kancler Zahodne Nemčije Willy Brandt, ki je bil socialdemokrat, začel izvajati tako imenovano Ostpolitik (vzhodno politiko), s čimer si je prizadeval vsaj malo omiliti odnose med državama. Napetosti so dejansko nekoliko popustile. Nazadnje je bil leta 1972 podpisan sporazum, s katerim sta se obe državi med-sebojno priznali in uredili najbolj pereča bilateralna vprašanja, zlasti kar zadeva trgovinsko izmenjavo in ko munikacije. Tako je bilo po dvajsetih letih spet mo-goče telefonirati iz ene Nemčije v drugo, saj so vnovič vzpostavili telefonske linije.

11

Leta 1975 je predsednik državnega sveta Nemške de -mo kratične republike Erich Honecker podpisal Helsinški sporazum o spoštovanju človekovih pravic. Deset let po tem podpisu so z zidu odstranili avtomatske mitraljeze, ki so samodejno streljali na vsakogar, ki se je približal zidu. Toda ukaz stražarjem, naj streljajo na vsakega prebežnika, je ostal v veljavi.

Leta 1986 je predsednik Sovjetske zveze Michail Gor-bačov napovedal novo politiko: demokratizacijo politič-nega sistema. Obljubil je tudi, da se Rusi ne bodo več vti-kali v politiko »bratskih« dežel in ne bodo več vojaško posredovali, če bi se pri njih okrepila opozicija. S tem se je začel začetek konca socialističnega sistema. V NDR pa se je oblast delala, kot da ne sliši dobro, in je celo prepove-dala prodajo istih ruskih časopisov, ki jim je še malo prej pela slavo. Med ljudmi pa je nezadovoljstvo z režimom nevarno naraščalo.

12

12 13

Dviganje zastave

1414

Anne je hitela dol po stopnicah, kajti bratec jo je ča-kal spodaj na ulici pred pekarno, da bosta šla skupaj v šolo. Na podestu v prvem nadstropju pa se je spomnila, da je pozabila pionirsko rutico. Ni bilo druge, vrniti se je morala nazaj gor v stanovanje v tretje nadstropje. Bil

je namreč prvi šolski dan in v šoli so imeli dviganje zastave. To je bilo 28. avgusta 1989.

Dviganje zastave je sovražila, ker je zmeraj kaj pozabila: na primer Thaelmannovo pionirsko

ruto (v šoli so ji povedali, da je bil Ernst Tha-elmann komunist, ki so ga ubili na cisti)

ali pa je pozabila zlikati belo bluzo.

15

Pred pekarno je že stala dolga vrsta ljudi.Sveže žemljice je bilo mogoče dobiti samo zgodaj zju-

traj, ob osmih jih že ni bilo več. Zato je njena mama vstajala zgodaj. »Sveže žemljice ob desetih? Kje živite?« je nekoč mami zabrusil pek, ko se je čudila, da jih nima več. Resda so bile žemljice zelo poceni, stale so le ne-kaj pfenigov, a jih je zmeraj zmanjkalo. Če bi jih pek želel speči več, bi moral zaposliti pomočnika, toda stroška, ki bi ga imel z njegovo plačo, ne bi smel vračunati v ceno kruha, kajti kruh je bil subvencioniran, zato je ceno določila država.

Mama je trdila, da je naš pek najboljši na vsem Prenzlauer Bergu. Iz njegove peči, ki jo je imel na notranjem dvorišču za pro-dajalno, nad katero je stanovala Annina družina, je dišalo, da so se ti cedile sline.

Anne je imela rada svojo ulico. Njena mama pa se je pritoževala, da je pre-več siva, da so hiše stare in razpada-joče. Raje bi se preselila v nove bloke, na primer v Marzahn, kjer živi sestrič-na Rosi in kjer imajo dvigalo in cen-tralno ogrevanje. Tam ji ne bi bilo treba

16

nositi premoga iz kleti v tretje nadstropje. Anne pa je bila hiša všeč. Bila je v boljšem stanju kot druge v soseščini, poleg tega je imela francoska okna, taka, ki segajo do tal, in spominjala so jo na izložbeno okno slaščičarne, v kateri kdaj pa kdaj dobiš, če imaš seveda srečo, čokoladno torto.

V šoli so imeli dviganje zastave, prvič v novem šol-skem letu. Ta obred se bo potem ponavljal vsak mesec. Ko je prišla na šolsko dvorišče, so bili učenci že zbrani po razredih. Anne se je hitro priključila osmemu B. Čez kakšno leto bo tudi ona oblekla modro bluzo FDJ (Freie Deutsche Jugend), organizacije mladih komunistov. Če ji bodo dovolili, se bo po gimnaziji vpisala na akademijo, na oddelek za fotografijo. Za fotografijo jo je navdušila teta Gisela, ko ji je podarila fotografski aparat Canon, kakršnega v DDR (Deutsche Demokratische Republik) ne dobiš.

»Kakšen dolgčas je dviganje zastave! Med počitni ca-mi sem se že čisto odvadila tega teženja. Vse skupaj traja pol ure, ampak zdi se celo večnost,« je Anne šepnila so-šolki.

16 17

18

Planska ekonomija brez plana. Tako so Vzhodni Nemci v šali rekli svojemu ekonomskemu sistemu, ki ga je hromila napihnjena in neučinkovita birokracija. Ekonomijo so urejali od zgoraj, pri čemer so dosledno zatirali vsakršno zasebno pobudo in lastnino. Toda največkrat ljudje na vrhu, torej mi-nistri in njihovi pomočniki, niso imeli pojma, kaj ljudje res potrebujejo. Ker so blago razdeljevali birokrati, je prihajalo do neverjet nih napak. Tako so neki berlinski osnovni šoli dosta-vili toliko krede, da je ne bi porabili še naslednjih dvajset let, medtem ko so bile druge šole brez.

V NDR si težko dobil, kar si potreboval. Če si želel kupiti na primer hladilnik, televizijo ali avto Trabant, ta je bil edini na voljo, si moral čakati leta (za avto od 13 do 18 let). Če si dobil pisemski papir, ni bilo kuvert; če si dobil kavo, ni bilo sladkor-ja, potem si kavo pač sladkal z medom. Ker je država potrebo-vala devize, so mnoge tovarne proizvajale samo za izvoz, teh proizvodov državljani niso mogli kupiti. Zato so mnogi imeli zmeraj s sabo nakupovalno torbo. V primeru, da so naleteli na kaj uporabnega, so to nemudoma kupili.

V planskem gospodarstvu ni kot v tržni ekonomiji, kjer se cene oblikujejo glede na ponudbo in povpraševanje. Tukaj cene določi država in mnogi proizvodi so izdatno subvencio­nirani. Zato so bile na primer najemnine, plin, elektrika in voda skoraj zastonj, kar je dobra plat socialistične ekonomije. V socializmu tudi ni bilo nezaposlenih. Kdor je bil sposoben za delo, je zaposlitev dobil. Delavec je v podjetju dobil skoraj vse: od stanovanja do sobe v počitniškem domu, od varstva za otroke v vrtcu do namestitve v domu onemoglih. Podjetje je poskrbelo celo za ozimnico.

V šestdesetih letih je bila NDR še najbolj razvita država med vsemi socialističnimi deželami. Prednjačila je predvsem zaradi kemične in železarske industrije, samozadostnega kme tijstva in za tiste čase dobre infrastrukture. Toda že v se-demdesetih letih je nazadovala, ker toga socialistična oblast ni znala voditi ekonomije tako, da bi ustrezala potrebam držav ljanov in bila konkurenčna z drugimi deli sveta.

EKONOMIJA V NDR

18 19

»Če samo pomislim, da bomo to morali prenašati še leta, me popade groza!« je odvrnila sošolka in skrivaj zazehala. Če bi jo učiteljica videla zehati med dviganjem zastave, bi imela velike težave.

»Letos na taborjenju nas na srečo niso morili z dvigan-jem zastave … Ampak, kje je Lene? Ne vidim je. Morda veš, zakaj je ni?« je vprašala Anne.

S prijateljico Lene sta si zaupali vse, tudi to, kako na živce jima gredo ti vojaški obredi in vse te puhlice, ki so-dijo zraven. »Zakaj nas morijo z zmeraj istimi stvarmi, socializem sem, socializem tja!« je bruhnilo iz nje.

Še bolj kot dviganje zastave so se Anne zdele neumne obrambne vaje, ki so jih imeli v šoli na sporedu vsak teden. In zakaj morajo biti dekleta zmeraj bolničarke? Zakaj morajo obvezovati in nositi lažne ranjence? Je mar to njihova življenjska usoda? Fantje se vsaj lahko igrajo svojo najljubšo igro, to je vojno. In ni ji šlo v glavo, zakaj jih kar naprej pripravljajo na vojno, če trdijo, da se NDR zavzema za mir. Kako naj verjame profesorici zgodo vine, ki vidi povsod same sovražnike, kot da ima preganjavico? Profesorica trdi, da nas želijo Zahodni Nem ci in Američani napasti, da zato moramo biti zme-raj pripravljeni, saj da že kopljejo rove pod zidom, nam podtikajo vohune in tihotapijo k nam agente, da pri nas sejejo zmedo.

2020

Anne ni imela občutka, da bi jih Zahodni Nemci sovražili. Profesorica gotovo nima tete,

kot je njene teta Gisela. Če bi jo imela, ne bi tako go-vorila. Nekoč ji je zaplenila plastično vrečko, ki jo je do-bila iz Zahodnega Berlina. Na vrečki so jo motile božične zvezdice, češ da je to podla zahodnjaška propaganda. Še sreča, da ji ni vzela fotoaparata. Tega ji ne bi oprostila!!!

Zmedena je bila tudi, ko je profesorica govorila o Za hodu kot o deželi zla, kjer je vse polno kriminala in mamil, kjer so vsi nacisti in fašisti. Toda ko se je njena babica vrnila iz Aachna, kjer je bila na obisku pri bratu, ji je o Zahodu pripovedovala čisto drugače.

V Zahodni Nemčiji ljudje govorijo, kar mislijo, in tudi če se kdo pritožuje, se mu ne zgodi kot našemu mi-zarju Jensu, ki je imel hude sitnosti s policijo samo zato,