Genija d.o.o.1000 Ljubljana, Litijska cesta 12/aTelefon: 051 415 616Splet: www.genija.comE-pota: info@genija.com

Janez TrdinaBajke in povesti o Gorjancih

Za zalobo: Blanka JarniRaunalnika postavitev: Dubravko Gecan

Genija, d.o.o.

CIP - Kataloni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana

821.163.6-32(0.034.2)

TRDINA, JanezBajke in povesti o Gorjancih [Elektronski vir] / Janez Trdina. - El. knjiga. - Ljubljana : Genija, 2012

Nain dostopa (URL): www.e-knjiga.si

ISBN 978-961-280-054-3 (ePub)ISBN 978-961-280-055-0 (mobi)261380096

e-knjiga.si

Janez Trdina

Bajke in povesti o Gorjancih

2012

e-knjiga.si

Vsebina

Cvetnik ..................................................................................... 7Velikani .................................................................................. 11Gospodina ............................................................................ 14Ukleti grad ............................................................................. 17Rajska ptica ............................................................................ 21Ptica Zlatoper ........................................................................ 25Vila .......................................................................................... 29Povodni mo.......................................................................... 34Kresna no ............................................................................. 46Gorska deklica ....................................................................... 70Baraba ................................................................................... 82Gospod Vede ....................................................................... 96Doktor Preir ....................................................................... 109Narodna blagajnica ............................................................. 122Zaklad ................................................................................... 133Roica ................................................................................... 144Straani ................................................................................. 156Bratovska gomila ................................................................. 171Razodetje ............................................................................. 184Kocanea .............................................................................. 196

Tudi za brezplane knjige veljajo avtorske pravice.

Vsa besedila na portalu e-knjiga.si so objavljena z dovoljenjem avtorjev, oz. lastnikov avtorskih pravic.* Pridobljena dovoljenja veljajo izkljuno za objavo in distribucijo na portalu e-knjiga.si. Ni dovoljen prenos e-knjig, besedil ali slikovnega materiala na druge spletne naslove, reproduciranje, distribuiranje, javna priobitev, predelava ali druga uporaba v kakrnemkoli obsegu ali postopku.

Za osebno uporabo nae e-knjige lahko uporabljate neomejeno. Namesto nepooblaenega razmnoevanja datotek vas prosimo, da vsako novo kopijo prenesete ali delite neposredno s naega portala. Na ta nain boste prispevali k nadaljnjemu razvoju spletne knjinice e-knjiga.si.

*zabesedila,kisovjavnilastidovoljenjazaobjavonisopotrebna.Javnalastjeoznakazavsakizdelek,zakatereganiheneuveljavljalastnikihpravic.evednoveljajopravicezagrafinopodoboinraunalnikopostavitevknjigobjavljenihnaportalue-knjiga.si

7Cvetnik

Nekje visoko gori na Gorjancih kipi rno peevje. Med pe-evjem se pa iri cvetnik, prav majhen vrtec, ves poln najlepih in najblagodunejih roic. To peevje se teko najde, e tee pa se pride ezenj v udoviti vrtec. In to je dobro. Kdorkoli je e zablo-dil v cvetnik, zamaknila in prevzela ga je krasota in diava roic tako neskonno, da je nehal misliti na jed in pijao, na spanje in tudi na vrnitev in je poginil ne ute nobene boli od predolgega bedenja in stradanja. Blagor pa si ga tistemu, ki dobi po srei ali nakljuju kak cvet teh plemenitih roic. Ako se eni, naj ga dene svoji nevesti v venec in ivel bo z njo v kranski spravi in ljube-zni do groba. e eno samo peresce utolai zakonsko zdrabo, ako se poloi razprtima zakoncema pod zglavje. Kdor nosi tak cvet s seboj, ne obhaja ga nobena jeza in nobena alost, ne premaga ga noben sovranik, ne predere nobena krogla. Zdaj pa posluajmo kratko povest o tem gorjanskem cvetniku, ki mu ne najdemo para pod bojim soncem!

Vlah Elija je bil zelo poten in bogosluen mo. Ko je sinove pooenil, here poomoil, dolgove poplaal in vse zamere porav-nal, je pustil domaijo in se preselil na Gorjance, da bi brez zmo-tnjave Boga astil in se pripravljal na sreno smrt. Med rnim

8peevjem sredi trnja, osata in kopriv si je postavil hiico, ki je imela ravno dosti prostora zanj in za prijazno kozo, ki jo je vzel s seboj za tovariijo in da ga hrani s svojim mlekom. Razen mleka je uival zdrave gorjanske zeli in korenine, ejo si je pa gasil z mrzlo studenino, izvirajoo izpod peevja. O tej hrani in pijai je ivel poboni puavnik veliko let v vednem zdravju in veselju. V samoti ga ni nihe motil. Kraj ni mogel loveka mikati: bil je tako odljuden, gol in pust, da se ga je popotnik e oddale ustrail. Pa niti Eliji se ni po ljudeh ni toilo. Trikrat v letu: pred boiem, pred veliko nojo in pred sv. Elijo je priel k njemu sin in mu pri-nesel utaro sladkega vivodinca. Razen njega ni videl nikoli ive due, pozabil je svet, kakor je svet pozabil njega.

V viharni noi, ko se je ravno ulegel, potrkala sta na vrata dva popotnika, dva bolna romarja. Elija jima je odprl in ju peljal v tesno koico. Prelepo sta ga prosila, da bi jima dal prenoie in tudi, e mu je moi, kako dobro jed in pijao, da ne pogineta od truda, glada in bolezni. Mlaji popotnik e veli z otonim glasom: Romarjem se godi dandananji slabo. Prihajava iz svete deele iz Nazareta in sva zdaj na potu v Marija-Celje, ali moi naju za-puajo, morala bova tukaj umreti, ako se naju ne usmilita Bog in ti, astiti starec! Po morju sva se vozila sreno. Mornarji so dobri ljudje, dali so nama drage volje vse, kar so sami imeli. Zapustivi ladjo, sva hodila ve dni po Primorju. Primorci so bogati trgovci, ali skope due. Brez plaila naju niso hoteli ne nasititi, ne voziti. Lana in trudna sva prila v Brod. Brojanci so dobri ljudje, ali sirote. Pomagali bi nama bili radi, ali niso imeli kruha niti zase, nikar za druge. Bog jim stokrat povrni blago voljo! Onemogla od lakote in bolna od hudega pota dospela sva bolj mrtva nego iva v Koevje. Koevska gospoda je hudobna in beraka. Siromaku ne bi dala ni skorjice kruha, ko bi kruha tudi kaj imela. Ali udarila

9jo bo strano iba boja, in takrat se bo pokesala, pa bo prepozno. Sam Bog je storil ude in nama podaril toliko moi, da sva pri-romala do tvojega stanovanja.

Pobonemu Eliju se udero solze, ko slii toliko bridkosti in re-vine. Postregel je popotnikoma bolje nego sam sebi o najvejih praznikih. Spekel jima je svojo preljubo kozo in postavil prednju tudi utaro sladkega vivodinca, ki jo je bil komaj nael. Romarja sta jedla in pila, in ko sta se okrepala, zahvalila sta prelepo svoje-ga dobrotnika in sladko zaspala v njegovi postelji. Tudi puavnik je spal sladko in dolgo na trdih tleh, kakor e nikoli ne, odkar je prebival na Gorjancih. V sanjah sta se mu prikazala sam Bog Je-zus Kristus in njegovi premili uenec sv. Peter. Kristus ga je prijel za roko in mu rekel: Pogostil si svojega Stvarnika in Odreenika in z njim velikega apostola sv. Petra. Za to dobroto ti ne bodeva dala denarjev, ki jih niti ne eli niti ne potrebuje. Dajeva ti bolje povrailo; za ta svet svoj blagoslov, za oni svet svoj nebeki raj.

Ko se Elija prebudi, sta bila popotnika e odla, pustivi mu ves svoj boji blagoslov. Zdaj se ni util ve starega in slabega; bil je zopet mlad in krepak, kakor kak tiriindvajsetleten mladeni. Grda koica je izginila in se spremenila v prijazno belo kapelico. Puavniku ni bilo treba alovati ne po kozi ne po vinu. Ko je izpil svojo skledico mleka, se mu je napolnila precej z drugim, mnogo slajim mlekom, nego mu ga je dajala koza, in tako je ivel odslej brez truda in brige, kako bi jo prehranil v svoji nerodovitni puavi. Ko je privzdignil utaro, je bila polna, in kakor v skledi mleka, tudi v njej nikdar ni zmanjkalo vina, in to vino je bilo e mnogo, mnogo bolj prijetno in diee nego tolikanj slovei vivo-dinec. Okoli alostne kolibe so se poprej gonili grabljivi kragulji in jastrebi, zdaj so pa prepevali okoli vesele kapelice neznani pti-ki s tako milim glasom, da se jih Elija ni mogel nasluati. Trnje,

10

osat in koprive so se nekam izgubile iz oblija puavnikovega doma, mesto njih je narastel ponoi cvetnik, kakrnega noben grad ni imel, ves obsajen z nebekimi roicami, da takega uda e nobeno loveko oko ni videlo. V studencu pod peevjem je tekla bistra voda kakor prej, ali zdaj so mrgolele in se igrale po nji zlate ribice, ki so pozdravljale puavnika z radostnim pljuskanjem in celo s lovekim glasom. V tem prekrasnem zemeljskem raju je ivel pomlajeni Vlah Elija v sveti molitvi in radosti e celih sto let. Nadlegovala ga ni nikoli ve ne bolezen ne starost. Umrl je lahko in sladko, ker je vedel, da ga aka na onem svetu e veliko veje veselje, nego ga je uival po Kristusovem blagoslovu e na zemlji, ki ni bila zanj kakor za druge dolina solz. Bela kapelica, ki je to-liko let v njej prebival in Bogu sluil, se je zdavnaj poruila; tudi neznane ptice in zlate ribice so brez sledu izginile; edini cvetnik je ostal in spriuje e dandananji boje povrailo, ki pride dobremu loveku vasi e na tem svetu, gotovo pa onkraj groba.

11

Velikani

Podgorec je el polhe lovit. Prenoia si je poiskal vrhu Gor-jancev. Vzel je iz torbe veerjo, in ko je odveerjal, se je ulegel in zaspal. Ni dolgo spal, ko ga prebude debeli glasovi neznanih mo. udni glasovi so bobneli, kakor e trka na prazen sod. Moje so bili tirje enake velikosti, kakor najvije smreke. Svetil je mesec in tako se je moglo vse videti, kakovi so in kaj delajo. Velikani sedejo na trato in vele: Kamenkajmo se, da se zabavamo. Pobrali so mlinske kamne in se z njimi kamenkali. Naveliavi se igre, vele: Napolnimo si pipe in kadimo. Iz epov privleejo pipe, velike za zeljno kad, in jih napolnijo s tobakom. Zdaj se pa domislijo, da nimajo ognja. Eden pristavi: Sklatimo si ga z neba! Velikani skoijo na noge in zano metati proti nebu mlinske kamne. Vsak si sklati zvezdo. Z zvezdami si prigo tobak in zdajci zapuhajo z dimom vse Gorjance, kakor da bi jih bil pokril rn oblak. Ko pokade, pravi eden: as je, da si pripravimo veerjo! Velikani se dvignejo in skoijo v globok prepad. Iz prepada privale tiri sode vina. Vsak sod je jemal deset veder, e raji kak bokal ve. Iz prepada si prieno tudi svojo veerjo, redo srditih volkov. Vol-kov je bilo osemindvajset, na vsakega sedem. Velikani narede ve-lik ogenj, volkove nataknejo na velike ranje in jih peko. Obenem

12

so pa tulili nekako pesem, kakor da se grom razlega, in poska-kovali okrog ognja, da se je kar zemlja tresla. Podgorec, ki je te strahote gledal in poslual, je priporoal svojo duo Bogu in vsem svetnikom v neskonnem strahu, da ga poasti ne bi zavohale in dejale na raenj morda tudi njega. Stisnil se je v klobi kakor je in se drznil komaj dihati. Poleg njega je stala utara vina, ki jo je bil prinesel s seboj. Podgorec se domisli, da daje vino srnost e babi, in zane vlei. Ker je bil srnosti tako krvavo potreben, ni udno, da je pil dolgo in veliko. Br se je preveril, da je v takih zadregah vino res najbolji tolanik in pomonik. Bokal ga je bil zvrnil e za veerjo. Ali taka malenkost Podgorca ne ojunai, zato se je velikanov tako bal in tresel. Zdaj je pa vrgel v globoino svo-jega elodca dva bokala naenkrat in ta obilni poirek mu je srce tako privzdignil in razvnel, da bi se el metat s samim peklenskim rogatcem, kaj ne s takimi nerodnimi rogovilami, kakor so bili ti velikani! Zdeli se mu niso ni ve tako grozoviti kakor od konca, jel se je skoraj sramovati, da se jih je bil ustrail. Predrzno se jim je grozil za grmom s pestjo in jim kazal osle in pomaljal fige. Ko so pa volkove spekli in se usedli k veerji, zagodrnjal je skoraj na glas: Se pa vidi, da ste zarobljeni hribovci, ki me e na voljo peenko ne povabite. Velikani so raztrgali in pohrustali volko-ve, kakor kak lakomnik svoje cipe in teke zaloke so zamakali z ogromnimi curki vina. Ali njihovo vino je moralo biti precej cvi-kasto, kajti drali so se strano kislo in emerno. Eden njih veli: Bratci, treba bo udariti spet v kak hram in si napolniti posodo s sladko, loveko kapljico. Te nae obodre sem tako sit, da sam ne vem, kaj bi dal tistemu, ki bi mi prinesel par dobrih poirkov starega entjernejana. Podgorec to uvi, plane kviku, ponudi velikanu utaro in veli: En bokal ga je e notri. Nuj ga izpiti! Bog ti ga blagoslovi! Komaj je pa izustil boje ime, se je zaslial udar,

13

kakor da je kje blizu treilo. Tisti hip je ugasnil tudi ogenj, pri katerem so sedeli velikani in vse oblije je pokril najgosteji dim, da se dolgo asa ni moglo ni razloiti. Ko se je dim zopet razka-dil in razel, ni videl Podgorec nikjer ve ne mlinskih kamnov ne erjavice ne ranjev in vinskih sodov, pa tudi velikanov ne. No in gora jih je dala, no in gora jih je vzela.

14

Gospodina

Mehovski grad je spadal med najveje in najmogoneje v de-eli. Grajski gospod je peljal svojo gospo k oknu in ji rekel: Veseli se, ves svet kar ga od tod vidi, je boji in najin. Gospa veli: Do-bro vem, da je vse to boje in najino, ali veseliti se vendar le ne morem. Molila sem doma, hodila po bojih potih, ali Bog ni hotel usliati najine elje, da bi nama podaril her ali sina. Jaz sem se zdaj e postarala in le predobro utim, da bom nevarno zbolela.

Gospa se je kmalu potem ulegla in je leala sedem let in se-dem mesecev. Vsi slovei zdravniki so jo hodili zdravit, ali je niso mogli ozdraviti.

Gospa pogleda skozi okno na zeleni hrib in veli: Nekaj mi pravi, da bi bila gotovo srena, e bi se sprehodila po naih prele-pih Gorjancih.

Gospod pa ji odgovori alostno: Preljuba moja sirotica, kako se bo sprehajala po Gorjancih, ko se ne more sama niti na po-stelji obrniti!

V grad pride star gobav bera. Hlapci zakrie: Poberi se hitro od tod, da se ne nalezejo gob naa bolna gospa.

Gospa pa se oglasi: Ne gonite mi od hie revea. Ali ne veste, da so revei boji prijatelji in nai zagovorniki pri Bogu? Dajte mu peenke in vina in pripravite mu tudi gosposko posteljo.

15

Bera se v gradu naje, napije in naspi. Preden odide naprej, dobro gospo prelepo zahvali in veli: Nate za slabo povrailo gor-janski koren. Rastel je sedemdeset in sedem senjev pod zemljo. Pomagal je do zdaj e vsakemu, kdorkoli si ga je na ivot privezal. Zdravemu d mo, da ga noben junak ne more premagati. Komur je umreti, ivi od njega tri dni dalje nego mu je namenjeno. Bol-niku odene bolezen, nekateremu za zmerom, nekateremu vsaj za sedem let. Ta koren vam bo dal jakost, da se pojdete, ako Vas bo volja, lahko e danes na Gorjance izprehajat.

Gospa poskusi udni koren, skoi zdrava na noge in gre na Gorjance. Pride do studenca in zajame vode.

Kupica se porni.Gospa izlije strupeno vodo in koraka naprej. Pride do drugega

studenca in zajame vode.Kupica se zakrvavi.Gospa izlije ukleto vodo in koraka naprej. Pride do tretjega

studenca in zajame vode.Kupica se zasveti in zacvete. Na vodi se naredi rde nagelj in

bela lilija. Gospa pije in pijaa se ji zdi slaja od medu in malva-zije. Popije prvo kupico, uti se bolj zdravo, nego je bila pred bo-leznijo. Popije drugo kupico, uti se bolj mono, nego je bila pred boleznijo. Popije tretjo kupico, uti se mlado, kakor je bila takrat, ko je la s svojim gospodom k poroki.

Kupico poloi v zeleno travo pa si zaviha rokave in si umije roke in obraz. Roke se ji pobelijo kot sneg, lica pa zarde kot poljski mak, in v vodi je sama videla, da ji je povrnil Bog vso lepoto prve mladosti. Skakljaje in prepevaje tee proti domu nazaj.

Gospod je stal pri vratih in vpraal sluabnico, e ve, kdo je ta krasna gospodina, ki gre proti gradu.

16

Gospa je te besede sliala in se ga oklenila in rekla: Kaj me gleda tako udno, kakor da bi ne poznal svoje gospe? Saj sem vedela, da bom gotovo srena, e se izprehodim po Gorjancih. Zdaj mi pa nekaj pravi, da nama bo Bog podaril tudi e sinove in here.

Gospod od samega veselja ni vedel, kaj bi poel. Napravil je velik obed in povabil nanj tudi svoje podgorske kmete. Podgorci so jedli in pili tako dolgo, da so nekateri e zdaj siti in pijani.

Bistri studenec, ki je pomladil grajsko gospo, se pa imenuje v spomin te prigodbe e dandananji Gospodina.

17

Ukleti grad

Sinu je zbolela mati. el ji je iskat zdravilnih zeli na Gorjance. Ko izdere iz zemlje sladko koreninico, zagleda miko.

Fant pozdravi miko: Dobro jutro, ne bodi kaj huda, da te na-dlegujem. Zboleli so mi mati, pa iem jim zdravilnih zeli. Mika mu veli prijazno: Ti si dober sin in zato ti je dal Bog, da si tako dobro pogodil. Preden pretee tiriindvajset ur, bodo ti mati od te korenine ozdraveli, kakor da ne bi bili nikoli ni bolni.

Fant se zaudi takim besedam in vpraa miko: Kdo pa si, da mi prerokuje tako sreo in s pravim lovekim glasom?

Mika pravi: Jaz sluim svoji gospe. Bog jo je kaznil, meni pa ni dalo srce, da bi jo bila zapustila. Ker pod zemljo ne bi mogla prebiti v lovekem telesu, me je Bog prestvaril v miko.

Fant se zaudi e bolj in veli: Jaz te ne razumem. Razloi mi to skrivnost bolj natanko!

Mika odgovori: Prav rada. Posluaj pazljivo, kako in kaj je bilo, pa me bo, mislim, lahko razumel in z menoj vred mojo go-spo pomiloval. Jaz sirota sem izgubila mater e v otrokih letih. Usmilila se me je dobra gospa in me vzela k sebi. Ni me imela za podlono deklo, ampak kakor za svojo sestro. Moja gospa je go-vorila vse drugo po pameti, delala je vse po pravici, ali berae je

18

na vso mo sovraila in jih gonila iz hie z najgrimi besedami in pridevki. V hio ji je priel imeniten bera, sam Jezus Kristus. Kri-stus prosi gospo za boji dar. Gospa se pa zadere samopano in veli: Misli, da te ne poznam. Kaj izkua uboge ljudi? Ves svet je tvoj, pa te ni sram, da prosi za kos kruha! Dobil ga bo takrat, ko bodo prebirali sv. pismo gorjanski pastirji, kar se pa tako br ne bo zgodilo. To, vidi, je bilo e pred ve sto leti, ko ni znal e no-ben lovek brati razen kofov in se ni uil sv. pisma e noben du-hoven razen edinega papea. Zdaj lahko sam presodi, kaj je moja gospa mislila. Hotela je Kristusu dati na pomen, da mu ne bo dala nikoli ni. Kristus je preklel predrzno gospo in rekel: Prekleta bodi ti in preklet bodi tvoj grad, dokler ne bodo zaeli gorjanski pastirji prebirati in se uiti sv. pisma. Samo tak pastir bo utolail bojo jezo in te reil. O teh stranih besedah se je zemlja potresla in porla gospo in njen grad. Jaz sem to grozo oddale videla in moja blaga gospa se mi je smilila. Tekla sem za Kristusom in ga lepo prosila, da bi smela pri nji ostati tudi pod zemljo. Kristus me je pohvalil za to zvestobo in mi dovolil, da smem ostati pri gospe in da ne zadahnem, prestvaril me je, kakor sam vidi, v miko. Jaz trkam svobodno sem ter tja in ne trpim nobene sile. Moja uboga gospa pa dremlje na postelji. Po glavi ji rojijo strane sanje, da neprenehoma jei. Prebudila pa se bo ele takrat, ko pride njen re-nik: gorjanski pastir, ki bo tako uen, da bo prebiral sveto pismo. Strah me je, da ji bo treba e dolgo akati.

uvi take novice, je zael fant od veselja vriskati in skakati in je rekel miki: Potolai se. Sv. pismo se nahaja e v marsikateri podgorski kolibi in prebiramo ga tudi e mi pastirji. Kolikokrat sem ga bral ali sam zase na pai ali pa doma pri bolni materi. Povej mi torej, kaj mi je e storiti, da reim tebe in tvojo dobro gospo!

19

Mika se zaudi in veli: Hvaljen bodi usmiljeni Bog, ki je nama poslal odreenika. Ali vedi, da bo pomagal ne samo meni in nji, ampak tudi sebi. Moja gospa je samica in te bo vzela za moa in z njo dobi tudi graino in neizmerne zaklade, ki se v nji nahajajo. Kaj ti je e storiti, da prekletstvo od naju odstrani, mi ni natanko znano. Pojdi z mano v grad, na mizi lee bukve, v teh bukvah bo nael vsako skrivnost in tudi to, kako naju bo reil.

Mika mahne z repom po kljuu, ki je tial v skali, in skala se odpre na steaj, kakor velika cerkvena vrata. Fant gre za miko, ki ga pelje skozi tako krasne izbe in dvorane, da po njegovi misli ni lepih niti v nebesih. Od zlata in srebra se je vse lesketalo in blealo, da mu je kar vid jemalo. Nikjer ni zapazil ni lesa, ni eleza: vse pohitvo in orodje je bilo ulito iz najlahtnejih rud in izdelano po vseh pravilih najvije umetnosti. Fant je strmel in zijal; ves osupel in omamljen po tolikih dragocenostih ni mogel ni govoriti in skoraj e dihati ne. Ko ga pa dovede mika v spal-nico in zagleda na postelji speo gospo, ga njena udovita lepota tako prevzame, da je obstal, kakor da bi okamenel in se zamaknil, kakor da se nahaja v nebesih in zamika v boje oblije. S silo ga mika potegne v drugo izbo, kjer so leale na mizi skrivnostne bukve.

Fant zane brati, ali komaj prebere pol strani, se zrui na tla in zajoka tako bridko, da si zane tudi mika solze brisati in ga vpraa, kaj ga je tako strano zabolelo.

Fant pove miki, da ne more reiti uklete gospe. Bukve govore, da mora biti odreenik nedolen, on pa je svojo nedolnost zapra-vil na pai e v dvanajstem letu.

Miki se je milo storilo, ko je videla, da bosta morali z gospo e nadalje ostati pod zemljo, vendar jo je tolailo upanje, da utegne priti v kratkem kak drug podgorski pastir, ki ne bo samo prebiral

20

sv. pisma, ampak nosil e tudi angelsko oblailo nedolnosti. Fan-tu je rekla: Prav rada bi te dobro obdarila, ali zlato in srebro, ki ga povsod vidi, ni moje, sama ti pa ne morem veliko dati. Razglejva smeti, ki jih je vrgla na dvorie e moja gospa. Kar se najde v njih, se sme pobrati in odnesti brez greha. To pravico sem pri gospe imela zmerom.

Mika in fant sta prebrskala smeti in nala v njih biserov in dragih kamenkov za ve tiso goldinarjev vrednosti. Vse, kar sta nala, je vzel fant s seboj domov.

S sladko koreninico je ozdravil e tisti dan bolno mater, bisere in drage kamenke pa je prodal in si kupil gosposko pristavo in veliko kmetijo. Oeniti se ni hotel nikoli, ker ni mogel pozabiti svoje uklete, zanj za vekomaj izgubljene ljubice.

21

Rajska ptica

Bil je imeniten grof. Ta grof je el v Gorjance na lov. Velika druba prijateljev in lovcev ga je spremila. Grof ugleda medveda in skoi za njim. Medved ine v goavo, grof za njim. Medveda zmanjka in grof vidi, da se nahaja v neznanem kraju, po katerem e nikoli ni hodil. Ta kraj je bil najlepi gaj, kakrnega ni videl ne v domai ne v tujih deelah. Z dreves so visela zlata jabolka, iz debel se je cedil iz nekaterih med, iz nekaterih diee kadilo; prelepo je dialo v tem gaju vse: trava, cvetice in celo listje na drevju. In e je grof pogledal na zemljo, se je okoli njega lesketalo brez tevila bistrih studencev, v katerih se je pretakala srebropena voda po zlatopeski glini. V senci krasnega gaja je bilo tiho, zaudo tiho. Poskakovala je od veje do veje samo ena ptiica. Nihe ne bi bil rekel, da je ptica lepa, ko ne bi bila imela zlatega kljuna. Ali e lepi, stokrat lepi od zlatega kljuna je bil nje mili, sladki glas, katerega se grof ni mogel nasluati. Ker se je bil utrudil, je sedel na klop, da se nekoliko odpoije, obenem pa kratkoasi z rajsko divnim petjem zlatokljune ptice. Tako je sedel in poslual, kakor je mislil, dobre etrt, morebiti tudi pol ure. Prav nerad se je dvi-gnil, ali se je dvigniti moral, da ga lovska druba ne bi pogreila in se zanj bala. Iz prijetnega gaja je priel kmalu nazaj v goavo

22

in iz goave na plan. Oziraje se na vse strani, je klical prijatelje in lovce, ali nikjer ni bilo ive due: lovska druba je izginila, ka-kor da bi se bila pogreznila v zemljo. Grof se je navelial klicati in iskati, in el domov. Ali silno se je udil, da potov skoraj ni ve poznal. Koder je poprej rasla hosta, so se sprehajali po vinogra-dih veseli gorniki, in koder so pasli pastirji drobnico, so se zdaj trudili pridni oratarji. Grof je strmel in si mel oi, ne vedo, kaj bi si mislil, da se mu je pripetilo. Vpraal je gornike, e niso vide-li njegove drube? Gorniki so se mu zaudili in dejali: Kakove drube? Kdo pa ste? Mi vas ne poznamo, ker vas e nikoli nismo videli. Vpraal je tudi oratarje, kdaj so li domov grajski gosti in lovci. Oratarji so se zaudili in dejali: Kaki gosti in lovci. Na graak ne lovi zveri, on lovi nas uboge kmete. Dokler je ivel na rajni grof, nismo vedeli, kaj je hudo. O slabih letinah nam je dajal ive zastonj. Na tlako nas ni nikoli silil. Desetino smo mu nosili v grad, kolikor smo sami hoteli. Od reveev ne bi bil vzel ne enega klasa. V krmah smo pili z njim in se gostili na njegov raun. Z naimi otroki se je alil in igral in jih ljubil kakor svoje, da bi bil dal zanje svojo kreno duo. Blagi gospod je el v Gorjance na lov in tam ga je medved raztrgal. Zdaj se veseli v nebesih, ki jih je tudi poteno zasluil. Njegovega praznega gradu se je polastil hmeljniki baron. Baron je delal s kmeti grje nego s rno ivino. Vole je prodal, mesto njih smo mu orali polje mi, nae ene in otroci. Za nami so pa hodili njegovi birii in nas priganjali na delo z bii. Bii pa niso bili spleteni iz govejih jermenov, ampak iz koe, ki jo je baron urezal iz naih hrbtov. Desetino je zahteval od vsega, kar raste na polju in v vinogradu in od vsega, kar se pita in krmi v hlevu in v svinjaku. Zahteval jo je od reveev, kakor od bogatinov, o slabih letinah ravno tako kakor o dobrih. Ljudje so strano godrnjali in preklinjali. Baron je pa rekel zabavljivo: Naj

23

se zgodi po vai volji! e neete vi meni desetine dajati, dajal jo bom jaz vam. In zael je jemati kmetom ves pridelek in priredek, pual jim je samo borno desetino. Mi smo poginjali od lakote in se jeli puntati. Baron je pa nabral krdelo olnirjev in el na lov. To je bil uden lov, da svet takega e ni videl. Volkov, zajcev in druge ivali se ni dotaknil, streljal in pobijal je samo kmete. Kadar so mu prili prijatelji v gosti, napravil jim je tako igro, da so se je gotovo vsi hudii veselili. Igral je z njimi s kmetskimi glavami za kmetska dekleta. To grozo in silo trpimo zdaj e veliko, veliko let. Ravno danes je trideset let, kar nam je vzel Bog dobrega grofa in z njim vred ves mir in vso sreo naega ivljenja.

Pazljivo je poslual grof bridke tobe ubogih oratarjev in se uveril, da ga je zadrevalo sladko petje zlatokljune ptice ne dobre etrt ali pol ure, ampak celih trideset let. Ko se je razodel oratar-jem, spoznali so ga najstareji med njimi in vsi so popadali pred njim na kolena in glasno zahvalili Boga za neskonno milost, da jim je povrnila dragega dobrotnika in odreenika. Grof jim je re-kel: Vstanite in si poiite oroja! V moj grad gre iz goave pod zemljo skrivna pot, ki sem jo izdolbel s svojimi rokami in nisem povedal nikomur zanjo. Jaz pojdem pred vami; predno pretee tiriindvajset ur, bomo grad pridobili in vae in moje sovranike zasaili. Hmeljniki baron je napravil tisti dan veliko gostbo, na katero je povabil vse svoje prijatelje in birie. Po pojedini se je zael igrati z njimi, ne s kvartami in za denar, kakor drugi, ampak po svoji stari navadi s kmetskimi glavami za kmetska dekleta. Iz grada pride na igralie oznanilo, da se je odprla zemlja in bruh-nila iz sebe drhal oboroenih kmetov in rajnkega grofa. Baron se je zakrohotal: Ta ala je vredna, da igramo nadalje vsak pot za dve dekleti in ne le za eno kakor do zdaj. Grofovi kmetje so brez boja ujeli njega in vse njegove prijatelje in birie. Grof jih

24

je vpregel v pluge in brane in je oral in vlail z njimi celo leto do zime. Na delo jih je priganjal z bii, ki niso bili spleteni iz govejih jermenov, ampak iz koe, katero je izrezal iz njihovih hrbtov. Ko je nastopila zima, je povabil vse svoje kmete in jim napravil veselico, da take e nikdar niso uivali, niti zanjo uli. Po veselici se je pa napotil z njimi na igralie. Igrali so skupaj ves dan in vso no z glavami hmeljnikega barona in njegovih prijateljev in biriev in igrali bogme niso za svoje, ampak za graine, denar in dekleta svojih mrtvih sovranikov in krvnikov.

25

Ptica Zlatoper

Na Gorjancih so se nahajale tri preudne rei. V skriti dolini je stalo drevo, ki je bilo spodaj mogona bukev, v sredi silen hrast, zgoraj pa visoka in tanka breza. Brezo je pokrivala bela meglica, da se od zdolaj ni mogla videti. Okoli velikanskega debla se je ovijala od tal do vrha vinska trta. Ta trta je bila debela kakor rd, listje ji ni nikdar usahnilo in grozdje je dozorevalo na nji brez razloka letne dobe, pozimi kakor poleti. Tretje in najveje udo je bila ptica Zlatoper, ki si je naredila gnezdo v beli meglici med najtanjimi vejicami visoke breze. Ta ptica ni zobala zrnja in pila vode kakor druge ptice, ivela je samo o rumenem grozdju, ki ji je viselo okrog gnezda, in o nebeki rosi, ki je padala na brezo. Zlatoper so jo imenovali zato, ker je imela v desni peruti zlato pero. udna mo je bila v tem peresu. Kdor bi z njim napisal tri pronje, morale bi se mu izpolniti vse tri, in ko bi jih poslal tudi cesarju ali papeu ali pa svojemu najhujemu sovraniku. Veliko junakov je poskusilo priti na brezo, da bi izpukali ptici dragoceno pero, ali do gnezda ni priplezal nobeden. Vsi so zdrknili s spolzke breze, popadali na hrastove in bukove veje in se pobili.

V tisti dolini je prebival svet puavnik, ki je poznal vsako skrivnost. Ljudje so ga hodili povpraevat, kako bi se dobilo zlato

26

pero. On se jim je smejal in rekel: S koso in s tremi svetniki. Ljudje teh besed niso razumeli in so mislili, da se jim sveti mo roga. To je ul Podgorec Mikec. Mikec je bil, kakor so sploh Pod-gorci, vasih prav razumen fant, da malo takih, vasih pa prav neumen, da tudi malo takih. To se pravi, Bog je dal Mikcu dosti pameti, ali je bil ta kri, da ni svoje pameti vselej za svet vpraal in je poslual. To pot je uganil precej dobro, kaj mu je storiti. Dejal je: Bedakom se prav godi! Sreo naj izkua tisti, ki zna plezati kakor jaz, in ki razume puavnika kakor jaz. Mikec vzame koso in gre v Gorjance. Ko je ugledal udno drevo in nad njim belo meglico, je zael kositi in kosil je no in dan, dokler je pokosil vse senoeti po dolini in tudi nad dolino. Mrvo je navalil k drevesu, da je sezala ez bukev in hrast gor do breze in do bele meglice. Se-demkrat je plezal v brezo in sedemkrat se mu je spodrknilo. Ker je padel vselej na mehko seno, si ni storil ni alega, ali zaelo ga je mono skrbeti, da utegne tudi njegov trud ostati prazen. Zdaj se je domislil, da je izpolnil puavnikov svet samo napol. Koso je dobro rabil, tri svetnike pa zanemaril. Mikec poklekne in se priporoi svetnikom, ki varujejo Gorjance: sv. Eliji, sv. Miklavu in sv. Jedrti. Po molitvi zane plezati osmi in pride brez truda do zaelenega gnezda ptice Zlatopera. Ptica ga je poakala in si dala brez strahu izpuliti zlato pero. Mikec ves vesel in sreen vzame pero in odide domov. Od same sree se mu je v glavi tako vrtelo, da ni vedel, kaj bi poel. V ti omotici mu e mari ni bilo, da bi se posvetoval najprej s pametjo. In tako je ukrenil nazadnje zgolj po svoji preprosti podgorski glavi, pa ni udno, da je tako slabo po-godil. el je vpraat uenjake, kateri cesar je na svetu najbolj mo-goen. Ko so mu uenjaki povedali, napisal je do tistega cesarja pronjo, naj mu da svojo her za eno. Cesar se je silno zaudil, ali se ni mogel braniti. Poklical je her in ji vse razloil, kaj in kako, in

27

da mora biti Mikeva. Cesarina se hudo razjezi in zagrozi Mik-cu, da se bo kesal. Pokorna oetovi zapovedi odide v Podgorje in se z Mikcem poroi. Bila je grda kakor strah, nagajiva kakor krat, obenem pa uboga kakor beraica in vendar poeljiva vsake dobrote in zapravljiva, kakor da ji ne more nikoli ni zmanjkati. Mikec je dobil po oetu dve kmetiji. Eno je pridral sam, drugo je zaenil cesarini. Razsipna baba je svoje zemljie kmalu zadejala in jela potem zakopavati v dolg tudi njegovo. Take potrate se je Mikec ustrail in je vzel v roko zlato pero in napisal do cesarja drugo pronjo, naj da heri cesarsko doto, da bo mogla iveti po svoji navadi, imenitno po cesarsko in za svoje. Cesar mu je pro-njo takoj uslial in poslal heri silno bogato doto, ve voz zlata in srebra in najlepe obleke toliko, da se je lahko preoblekla vsak dan v drugo. Cesarina je plaala svoje dolgove, ali Mikcu ni dala ni krajcarja. Zasmehovala in zasramovala ga je kar oitno. Ona se je vozila v dragoceni koiji, on je pa moral capljati za njo pe. In ko je tekel ves upehan za koijo, je vpila na vse strani: Podgor-ski moje in fantje! Odkrivajte se! Ali ne vidite, da me spremlja moj mo, slavni Mikec, cesarjev zet? Ta sramota je pekla Mikca bolj, nego vse drugo. Spet je vzel v roko zlato pero in napisal do cesarja svojo tretjo in poslednjo pronjo, naj vzame svojo her nazaj. Cesar se je zasmejal in mu izpolnil iz srca rad tudi tretjo in poslednjo pronjo.

Bridko je Mikec aloval po svoji lepi, tako brezumno zaenje-ni in zapravljeni kmetiji, e veliko, veliko bolj se je pa veselil in Boga hvalil, da se je iznebil samopane in grde cesarine. Odslej ni zametaval v nobeni rei ve svetov svoje dobre podgorske pa-meti. Nael si je med domaimi dekleti drugo eno, ki je bila lepa in pridna in je prinesla k hii tudi prilino doto. ivel je z njo mirno, zadovoljno in sreno do smrti. Ker so mu sosedje preve

28

zabavljali in ga draili s cesarino, je zapustil Podgorje in se pre-selil med Bele Kranjce, ki ga niso dosti poznali. Zlato pero je nesel s sabo in ga na vso mo skrbno varoval. Pokazal in dal ga je sinu ele v sivi starosti, ko mu je izroil gospodarstvo. Rekel mu je: Na, sin! Tu ti dajem tvojo sreo ali nesreo, tvojo ast ali sramo-to, kakor si bo sam izvolil. Meni je prineslo to pero nesreo in sramoto, ker ga nisem znal rabiti. Bodi ti pametneji od mene! Ne prosi z njim nikogar za eno ali blago ali za posvetno ast! e hoe posluati svet svojega starega oeta, napii pronjo do nae-ga cerkvenega poglavarja, rimskega papea, naj bi bral zate sveto mao, da te Bog razsvetli, da ti podeli svoj dar modrosti, s katerim ti bo lahko pridobiti veno zvelianje pa tudi asno blagostanje. Sin je poslual starca in napisal pronjo do papea, kakor se mu je svetovalo. Pape mu je drage volje izpolnil pobono pronjo in bral zanj sveto mao. Bog ga je obdaril potem s toliko modrostjo in pametjo, da si je prigospodaril jako veliko premoenje, po smr-ti pa je bil sprejet med svetnike. Tudi njegovi otroci in vnuki so sloveli radi svoje odline potenosti in bistroumnosti. udodelno zlato pero se nahaja e zdaj shranjeno nekje na Belokranjskem in govorica trdi, da se rabi e zmerom prav marljivo in uspeno. Poznam staro, jako astito enico, ki bi, e bi trebalo, stokrat na to prisegla, da so prejeli Beli Kranjci svojo veliko razumnost, moa-tost in spretnost za vsako delo po blagodatni moi Zlatoperjevega peresa.

29

Vila

Na Gorjancih so prebivale v stare ase vile. Vile so bile prelepe, mlade deklice, ki niso poznale ne matere, ne oeta. Ljubiti in mo-iti se niso smele. Oblaile so se v belo tanico, ki jim je pokrivala vse truplo do glenjev. Las si niso spletale, padali so jim prosto do kolen z gostimi, zlatorumenimi kodri. Vendar so se pa jako mar-ljivo esale, in to vselej o zarji. Takrat jih je lovek najlae videl, ker so bile tako zamaknjene v to opravilo, da niso opazile, ali se nahajajo same ali ne. loveke drube so se bale in ogibale, dasi-ravno ljudi niso sovraile, ampak jim e dobro svetovale in jim o priliki rade tudi kaj dobrega storile. Peti so znale tako lepo, da se jih lovek nikoli ni navelial posluati, toda ni jim bilo povei, da jih kdo uje. Tudi ples so ljubile, ali gorje si ga tistemu, ki je priel iz zvedavosti gledat njihovo kolo. ivele so ob sadju, grozdju in gorskih zeleh. Po navadi so samo veerjale, podnevi pa niso dru-gae ni uivale, razen e jih je povabil kak junak in potenjak, ki ni vedel, kdo so. Kdor jih je videl na plesu ali pri jedi in jih poznal, kaznovale so ga brez milosti. Ustrelile so ga v roko ali nogo, vasi tudi v obe roki in nogi; e so se prav hudo ujezile, tudi v srce, da je kar precej umrl. Pod zemljo so imele spravljene silne zaklade zla-ta, srebra in biserja in so jih varovale tako skrbno, da jih ni mogel

30

nihe zaslediti in dvigniti. e jih je nael kdo po nakljuju, niso mu prinesli sree, ampak kvar in pogubo. Pravico se z njimi oko-ristiti, je imela samo nedolna mlade. Sploh ni ubranila loveka vilinske jeze nobena druga re, kakor neoskrunjena nedolnost. Vekrat so vile vzele svoje dragotine iz podzemeljskih kleti in jaz-bin in so jih suile na kakem prisojnem kraju. e se je nameril nanje nedolen otrok, smel je ugrabiti brez kazni, kolikor je hotel, grenika so pa gotovo umorile. Kmetje so se vil po eni plati mo-no bali, po drugi pa tudi veselili. Kadar so se oglasile: Sejte, sej-te! so li sejat, in seme jim je takrat vselej dobro obrodilo. Kadar so svetovale: Reite, koljite, veite, kopljite, berite! napotili so se e tisto uro v vinograd in pridelali so vina, da jim je zmanjkovalo posode. Najraje so imele junake, ki so se borili s Turki in prelivali svojo kri za kransko vero. Dokler so hodili Uskoki v boj samo na Turke, so se prikazovale med njimi prav pogostoma. Velevale so jim, kaj jim je delati, esa se ogibati. Pomagale so jim v vsaki sili, sosebno briljivo so pa ozdravljevale rane iz vojne vrnivih se junakov. Dajale so jim piti vodo planinskih zeli, ali pa so jim obvezovale rane z dolgo, neznano travo, in ubogi bolnik je naj-kasneje v treh dneh gotovo okreval. Ko so se pa Uskoki podloili vabi in se po njegovem ukazu jeli vojskovati tudi s kristjani, so pobegnile srdite vile za vselej z Gorjancev, in zapueni vojaki so umirali od teh dob tudi za neznatnimi ranami. Samo ena vila je ostala na gori, da pazi na zaklade, ali niti ona ni hotela ljudem ni ve svetovati, kdaj in kako naj prino kak posel; tudi bolniki so jo klicali zastonj na pomo.

Med Uskoki je ivel slavni junak Petrovi, ki si ni ogrdil rok nikdar s kransko krvjo. Kadar je pridivjal besni Turin, je padel nanj kakor ognjena strela; zadrati ga ni moglo nobeno tevilo sovranikov in nobeno tevilo krvavih ran.

31

e ga je pa klical vaba na boj proti kristjanom, se je prekanje-ni junak potuhnil in legel v posteljo. Kakor na smrt bolan je leal in javkal v postelji po dve in tudi po tri leta, dokler ni pregrena vojska minila. Lepa vila je to vedela in se v Petrovia zaljubila. Hodila je pogostoma mimo malega hrama, v katerem je popival s pobratimi sladko vivodino. Petrovi jo je ugledal in povabil v hram, nevede, kdo je in od kod. Pogovarjala sta se o marsikaki rei. Junak ni ul e iz nobenih ust tako modrih besed, kakor iz njenih, in na nobenem obrazu ni opazil e toliko cvetja in ive lepote, kakor na njenem. udno se mu je zdelo samo grlo mlade deklice. Bilo je tanko in prozorno, da se je razloila vsaka kapljica vina, ki je po njem pritekla. Po daljem pomenku je zael Petrovi vilo izpraevati, kdo je in od kod. Ona mu je pa velela, da naj nikar po tem ne povprauje, e mu je kaj mar, da bi e kdaj z njo govoril. Junak ni vedel, kaj bi si o nji mislil, ali ta re ga je tudi malo skrbe-la. V vilo se je tako zaveroval, da bi mu bila ostala ljuba od vseh deklet tega sveta, ko bi bil tudi izvedel, da je hi najsirotneje be-raice. Enako ljubezen je utila do njega tudi ona. Samo dve rei ji nista bili ve: da ga ni mogla najti nikoli brez drutva, e veliko manj pa to, da so deklice tako zaljubljeno svoje oi vanj upirale in mu tako zmotljivo namigovale.

Zgodilo se je, da je privihral v deelo zopet krvavi Turin. Pe-trovi je po svoji junaki egi udaril nanj in pobil veliko neverni-kov, ali je tudi dobil veliko grdih in nevarnih ran. Napol mrtvega so ga prinesli tovarii domov. Vila je hodila ljubimca zdravit. Pri-la je vselej takrat, ko je spal, da je ni mogel videti. Lahko bi ga bila ozdravila v treh dneh, ali ni hotela. Veselilo jo je, da ga more brez prie gledati, boati in obvezovati. e bolj jo je pa veselilo, da ni bilo ve zraven drugih deklet, ki so mu prej tako sladko namigovala. Imela ga je raji bolnega v postelji nego zdravega v

32

hramu. Tako je preteklo ve tednov in mesecev. Junak je izgubil boleine e prve dni, a vstati ni mogel, ker ga slabost ni hotela nikakor zapustiti. Petrovieva mati je imela dosti opravka zunaj hie, da vile nikoli ni opazila. Junak je pa dobro vedel, da ga nekdo zdravi, ker je nael po spanju na ranah vselej nove obveze. Dol-go je premiljeval, kako bi spoznal svojega zdravnika, in slednji se je domislil. Ko je priel as, da bi zaspal, se je premagal, ali je zatisnil oi, kakor da trdno spi. Vila stopi v izbo tiho kakor duh in ga pogleda. Ker je mislila, da trdno spi, mu je izprala rane in mu poloila nanje nove obveze, potem se pa usedla k njemu in ga zaela premilo gledati in boati.

Petrovi je vse to dobro videl in util. Uveril se je, da ga zdravi deklica, katero je gostil v hramu in ljubil. Spreletela ga je groza. Jelo se mu je dozdevati, da je ta deklica gorska vila. Pol ivljenja bi rad dal, ko bi mogel izvedeti resnico. Postelje se je bil e strano navelial. Ko ga je prila vila zopet obvezovat, je rekel, kakor da govori v sanjah: e tri dni bom trpel; e mi ne odlee, da bi lahko vstal, vzel bom puko in se ustrelil. Vila je to sliala in se prestra-ila. Obvezala mu je rane z dolgo, neznano travo, ki je junaka e tisti dan ozdravila. Petrovi je bil zdrav, ali ni hotel vstati. Vila je prila drugi dan gledat, kako mu je; on se je pa zopet potajil, kakor da bi spal. Ran mu ta pot ni ve izpirala in obvezovala, ampak ga je dalje asa samo milo gledala in odla. Petrovi skoi iz postelje in hiti za njo, ali tako pazljivo, da ga ni mogla videti. el je za njo najprej v vinograde, potem v goavo. Na kraju goave je obstal in se skril. Vila je tekla k bistremu studencu, se slekla in skopa-la, potem se pa zopet oblekla, ulegla pod lipo na zeleno travo in zaspala. Petrovi prikoraka zlahkoma k nji in jo gleda. Tako kra-sna se mu e nikoli ni zdela. Junaku zane srce utripati, rad bi se premagal, ali ni mogoe. Nagne se hrepenee do nje in jo poljubi

33

in objame. Vila se predrami, skoi kviku in ustreli Petrovia v srce. Mrtvi junak lei pred njo, ona zaplae in ustreli v srce tudi sebe. Leala sta eden poleg drugega kakor spei enin poleg spe-e neveste. Ljudje so iskali Petrovia no in dan. Nali so ga ele ez nekoliko tednov dale gori na Gorjancih pri bistrem studencu pod koato lipo vsega gnilega in razjedenega. Poleg njega je leala kepica snega. Ljudje so se zaudili, ko so videli sneg o svetem Ja-kobu. Nihe ni pogodil, kaj pomeni ta bela kepica; nihe ni vedel, da je ta sneg zadnji ostanek nesrene vile.

34

Povodni mo

Povodni moje, katere sem nael, spadajo na tri precj razlina plemena. Eno prebiva v Krki in nje vidnih in nevidnih pritokih: v Radeici, Temenici, Preni, Teki vodi; drugo brodari po slove-em gorjanskem jezeru; tretje je ivelo in poginilo globoko pod zemljo onkraj Gorjancev na tistem preudnem svetu, ki ga zove narod zdeti in ukleti. Zdaj bom govoril samo o prvem, ki je ljudem najbolj nadleno in torej tudi najbolj znano.

Pod kapiteljskim hribom pri Novem mestu rei v skalovju ne-koliko senjev od Krke silna razpoka, v kateri je domoval straen velikan: divji mo. Prilomastil je iz svoje votline, ko se ga je lovek najmanj nadejal. Najraji se je prikazoval tistim, ki so trdili, da ga ni, ali se pa ustili, da se ga ne boje. Zgrabil ni nikogar, ali e sam pogled je bil tako grozen, da so nekateri kar strepetali, e ve pa jih je od straha hudo zbolelo. Brez skrbi so hodili mimo njegove-ga brloga samo tujci, ki niso o njem nikoli ni sliali. Zdaj se ga ne boje niti domaini, ker je zijalko e zdavnaj zapustil. Zadnjikrat se je prikazal neki straki kuharici leta 1848. Ko je prila na travnik, je stopil iz skalovja, pomolil proti nji jezik in gledal vanjo tako grdo, kakor gleda levi razbojnik na kriu. Poast je bila vsaj tolika kakor najveji lovek, v obraz vsa kosmata, da se lice ni skoraj ni

35

videlo, obleena pa prav edno, po vojako, kakor kak korporal. Zanj se je skrivala mlada enska. Straanki se je zdelo kaj udno, da ni ni vpila in jokala, kakor da bi mu bila e privajena. Tem bolj se ga je pa ona ustraila. Jela je na vso mo tei, obenem se pa kri-ati in moliti, kar ji je seveda tudi pomoglo. Ker se na vsem potu nikoli ni ozrla, ni mogla vedeti, e jo je prikazen preganjala ali ne. Od takrat je divji mo od tod izginil in po dolgem povpraevanju sem tudi zvedel zakaj. On ni storil tega iz svoje volje, ampak zato, ker je moral, ker ga je prisilil povodni mo, njegov sosed in sovra-nik. Zmagovalec se je polastil tudi zapuene jazbine in prebiva zdaj, kakor se mu zljubi, vasi v skalovju, vasi v Krki.

Ta povodni mo je poiljal v stare ase po babici novomekim materam otroke. Zdaj si jih znajo dobiti, e govorica ne lae, brez njega. To se mu gotovo za malo zdi; kakor da bi se hotel zmae-vati, je zael nositi svoje ive dari neomoenim, kar se prej skoraj nikoli ni zgodilo. e nima drugega opravka, se kratkoasi s tem, da ljudi strai. Take ale niso vsakemu po volji. Novomeki okraj se ponaa po pravici, da je rodil e marsikatero bistro glavico. Ena teh glavic je iznala menda po globokem premiljevanju zagovor, kateremu niso kos vsi povodni moje skupaj, nikar samo eden. Ta imenitni zagovor sem zvedel tudi jaz in ga bom razen treh rk oznanil, nekaj zato, da razveselim tiste uenjake, ki so preverjeni, da se skriva najstareja narodna modrost in uenost v zagovorih, najbolj pa iz blagega namena, da bi si znali moji preljubi rojaki v potrebi pomagati. e bodo popotovali kdaj za Krko od Novega mesta gor proti Lastovam in se namerili na ostudno poast, ki se zove povodni mo, naj jo zarote brez straha: Svinjski d ... naj te zatare! Teh groznih besed se bo tako zbala, da bo pobegnila tisti hip v Krko in se ne bo nikoli ve drznila jih nadlegovati.

36

O tej prikazni se je ulo nekdaj veliko prav udnega in zani-mivega, dandananji je pa dedovska vednost e jako oslabela in potemnela. S svojimi znanci sem se moral dostikrat pregovarjati in prikati. Nekateri so poznali samo povodnega, drugi samo div-jega moa. Oni so trdili, da je povodni mo e od nekdaj gospodar Krki pa tudi jazbini. Drugi so to zanikali in govorili, da stanuje v zijalki e zdaj divji mo, ali da pobegne, e ga kdo zagovori, v Krko. Jaz pa velim, da se oboji motijo in moji dokazi so nepobi-tni. Prvotni dom vseh povodnih mo je voda, kakor e ime izpri-uje. Ravno tako je gotova resnica, da so se zaredili in prebivajo vsi znani hostniki v jazbinah. Globoke vode se boje, ker bi v njej zadahnili. Tudi ne morejo poiljati in nositi nikomur otrok zato, ker jih sami nimajo, niti jih imeti ne morejo, ker razen enega niso oenjeni. Prav lahko pa dela kaj takega povodni mo, ki ima to-liko bab, kolikor jih more ugrabiti. Razen teh dokazov pa imam tudi dve dobri prii: staro varcovko in e starejo Kolenevo Jero. Tedve eni sta ohranili narodna poroila neskaljena in nepome-ana z novejimi pritiklinami in obe sta pripovedovali o povo-dnem in divjem mou prav natanko tako, kakor sem jaz napisal.

Med Lokami in Zalogom tee Krka v precej ozki strugi in je na mesta jako globoka. Tod je gospodaril in rogovilil nekdaj drug povodni mo, ki pa ni bil tako moan in oblasten. Priel je nadenj ratelj, kateremu pravijo nekateri tudi retelj, in ga pregnal na za-loke travnike. Kdo je bil in od kod je privihral v Krko, nisem mogel zvedeti. Z neko verjetnostjo se more samo toliko trditi, da je bil v rodu kratu, morda njegov sin ali mlaji brat. Prav po kra-tovo je bil tudi hudoben, obenem pa strano poreen. Ko sta pa-dla v Krko dva vola, ju je kar precej raztrgal in pohrustal s kostmi vred. ez nekaj dni so nali jarma v rupi blizu brajtenovskega gra-da, kamor sta bila priplavala iz reke po podzemeljskem vodotou.

37

Povodnemu mou se je na zalokih koenicah dosti slabo godilo. e je dolgo deevalo, se je nabralo po niavah in kotanjah vode e ez potrebo, ali ob sui je ni bilo ne kaplje. V blinjo Preno pa ni bilo varno hoditi, kajti imela je e svojega gospodarja, ki ni ljubil gostov, ker je stanoval e sam na tesnem. Kadar je usahnila na travnikih voda, se je moral begunec zariti v movirje, kar se mu ni moglo zdeti ne lepo ne prijetno. Hranil se je zdaj z abami in gotovo mu je srce utripalo, e je pomislil na slastne rake, uke in sulce, katerih je bilo v Krki na izber. Dobro je ivel samo o po-vodnji, ko se je razlila reka ez bregove in prinesla svoje zaklade tudi na travnike.

Ta povodenj je bila enkrat posebno velikanska in krasna. Pri-la jo je gledat tudi grajska gospodina Gena. Povodni mo jo zapazi in se dvigne iz vode. Ona zakrii in pobegne na kozolec. Dasiravno je ni mikalo, da bi ga dolgo gledala, ga je videla vendar toliko, da je mogla ljudem povedati, kaken je. Ni bilo udo, da je loveka, kateremu se je prikazal, groza obhajala. Bil je visok ka-kor najdalja rd, nag in po vsem ivotu zelen kakor kuar. Prav inako se mu je storilo, da ga gospodina ni poakala, kajti je ni mislil razaliti, ampak jo razveseliti s preprijetno novico. Ker je videl, da se ga boji, je ni hotel nadlegovati na travniku, ali priel je e tisti veer k nji na dom in ji podaril prav majhnega fantika, ki je bil ljubezniv, mil in krasen kakor jutranja zarja, da se ga ni mogla nagledati, naujkati in naljubiti. Nje mati je od konca nekaj godrnjala.

Dejala ji je: Genica! e ne bo huda, ti bom nekaj povedala. Ti, ve, pravzaprav e nima te pravice, da bi pestovala svojega otroka! Gena se je na vse grlo zasmejala: e nimam pravice, imam pa dolnost, ali mar ni res? Ta hitri in rezki odgovor je gospo tako potolail, da se je zasmejala tudi ona in velela: Ta

38

pot govori resnico, e je e nikoli nisi. Ali, ve, to tvojo dolnost izpolnjuje lahko tudi kak Podgorec. Za denar dobiva krunih oe-tov in mater, kolikor hoeva. Pankrek pojde e ta teden pod Gor-jance, pa bo vse dobro.

In tako se je zgodilo. Ko sem sedel pred desetimi leti v entpe-trski krmi, je priel pit postaran mo. Imel je nemara petdeset let. Rdei in polni obraz in vrsto truplo pa je izprievalo, da ga ni starost e ni omajala in potrla. Krmarica ga pogleda in vpraa: Ne zamerite, tako se mi znani zdite, od kod pa ste, oa? Priho-dnik veli: Zdaj sem priel izpod Gorjancev, iz Cerovega loga, e veste, kje je to? Jaz sem tisti, saj vem, da ste e kaj sliali, ki ga je prinesel grajski Geni povodni mo, in grem danes po doto. Mati so mi umrli, pa sem dobil pisanje, da naj pridem. Bog jim daj veni mir in pokoj! Mati bi se bili lahko omoili, pa se niso hoteli, prav zaradi mene ne. Vsi pravijo, da so gotovo toliko zapustili, da mi na stara leta ne bo treba kruha prositi.

Zdaj pa ujmo e preudno prigodbo, kako se je zaloki povo-dni mo razel. Slovenci nismo vajeni govoriti, da se kak lovek ali kaka druga iva stvar razide, ali do zdaj neznana re zahteva tudi do zdaj neznano rabo besede.

Grajski uvar Grom je bil zvest sluabnik, samo to slabost so mu znanci oitali, da ga ne more veliko nesti: poli ga je bilo zanj premalo, tri merice pa preve. To napako pa je tudi on sam dobro poznal in se proti njej, kolikor se je dalo, zavaroval. e se je peljal v tak kraj, kjer je vedel, da bo veja pijaa, je vzel s seboj vselej ko. Pijan je zlezel vanj in pohlevni konj ga je privlekel domov brez vodstva ivega in nepobitega. Enkrat se ga je nabrenkal v Zalogu. Pred odhodom se je dejal po svoji navadi v ko, dasiravno je bil ta pot, kakor je pravil, komaj napol izgubljen. Ukaje se je drdral ez travnike, kar mu ustavi konja blizu velike mlake povodni mo

39

in se upre z vso silo v voz, da bi ga zvrnil v vodo. Grom to zapazi. On je bil prebrisane glave. Znal je celo pesmi zlagati in ljudje so trdili, da so neizreeno lepe in tako vesele, da loveka na smeh silijo. Ko bi bil povodni mo vedel, da je grajski uvar tak umetnik in razumnik, ne bi se ga bil morda nikoli polotil, vsaj ne tako po divjako in tolovajsko. Grom je izprevidel prcej silno nevarnost, ali se je ni ustrail, temve se ji srno v bran postavil. Najprej je v kou vstal in se prekrial, ali ne po nemko, ampak po latinsko ali lako, ker se mu nemki kri za to rabo ni zdel dovolj krepak. Potem je uprl oi v povodnega moa in ga zael, dre se z obema rokama za ko, z grmeim glasom takole zagovarjati: Vivoda, pi-voda, kalivoda, gazvoda! Sv. Miklav, sv. empos, sv. entjan! Vi ste moji, jaz sem va. Pano gao dio tao amen, amen, amen!

Ko je izustil zadnji amen, se je slial pok, kakor da bi kdo ustrelil, in zasmrdelo je po veplu. To je pomenilo, da se je po-vodni mo razletel in razkadil. Grom ni pozabil razglasiti smrti te poasti in zaeno se ve tudi svojo zaslugo, ali mu je od konca malokdo verjel. Ko pa je preteklo pet, deset, petnajst let, da ni na zalokih travnikih nikogar ve strailo, so se spomnili ljudje njegove povesti in nehali biti neverni Tomai. Sem in tam se je dobil e takrat kak nezaupen dvomilec, ki se je smejal coprnicam, rogatim in repatim hudiem in vsem drugim prikaznim. Ta svojat se z Gromom nikoli ni zbogala. Zaniljivo je trdila, da je ravno tako lahko zagovoriti povodnega moa, katerega nikoli ni bilo, kakor zagovoriti kaji pik, e kaa ni strupena. Starejim ljudem so se zdele take besede samopane in nesramne. Tem raji jih je posluala mladina. Ker je ta mladina od takrat odrasla in se jela celo e starati, ne moremo se prav ni uditi, da sedanji zaloki otroci povodnega moa e skoraj po imenu ne poznajo. In kakor on, razkadila se je brez sledu tudi Gromova slava.

40

Preden so naredili baltovki most, je bil blizu tam brod in naj-stareji in dolgo asa tudi edini hii Baltove vasi sta bili Brodnar-jeva in Ribieva. Brodnar Balt je imel poleg ve sinov lepo her Metko, njegov sosed pa poleg ve her brdkega sina Janeza, in tako se skoraj ni moglo drugae nakljuiti, nego da sta se onadva eden v drugega prav globoko zaljubila. Dala sta si e zarone pr-stane. Ker se njuni zavezi nista protivila ne oeta ne materi, bi se bila lahko vzela in ivela, kakor se jemlj in ive drugi ljudje, da ne bi trebalo o tem ni pisati in e dosti govoriti ne. Ali v Balto-vo Metko se je zaljubil tudi povodni mo in preal neprenehoma nanjo, da bi jo zgrabil in unesel. Mati je herko dostikrat svarila, da naj ne hodi na vodo nikdar brez kakega kranskega zname-nja; ona pa se je smejala in velela, da se povodnega moa ne boji. Neko nedeljo zjutraj se je hotela umiti, in ker ni nala vode v ka-blu, je la na Krko. Preden se je zaela umivati, je poloila na breg brojanice, da ji ne bi padle v vodo, in tako je vzela izza vrata tudi zlati kriek in ga dejala na trato. Zdaj si zasue rokave in se zane umivati. Povodni mo se ji priblia, ali zapazivi na roki prstan, spomin kranske ljubezni in zvestobe, je moral odskoiti nazaj v globoino, ker e ni imel do nje oblasti. Metki se je jel v vodi pr-stan zmikati. V strahu, da ji ne pade v Krko in se izgubi, ga sname s prsta in dene na grivo. Povodni mo se zopet pokae in, ko vidi, da ni zapreke, plane iz vode in Metko ugrabi.

Bridko sta jokala za njo oe in mati, e bridkeje pa ubogi Janez. No in dan je premiljeval, kako bi mogel reiti svojo preljubo za-ronico. Povpraeval je modrih mo in svetih puavnikov, ali za-stonj je iskal pri njih dobrega sveta in pomoi. K Ribievim pride mlad, reven popotnik in prosi veerje in postelje. Ribi mu veli: Mi imamo e zase premalo prostora, pojdi k sosedu! Blagosrni Janez pa se oglasi: Naj spi pri meni! Treba se bo malo stisniti, ali

41

kaj za to. Zdaj pravi stari Ribi: e je prav zate, je tudi zame, naj ostane! Popotnik je z Ribievimi veerjal, potem sta la z Jane-zom spat. Janez se spravi in gre v posteljo, tujec pa sede na tla in zane nekaj mencati in godrnjati.

Janez ga vpraa, zakaj se ne ulee.Popotnik: Ne utegnem.Janez: Kaj pa dela?Popotnik: Krvavo mleko za gospo, ki daje psom kavo, reve-

em pa e skorje rnega kruha ne. Zdaj bo morala prebiti tudi brez kave.

Janez vpraa tujca v drugo, kaj dela.Popotnik: Trganje v desni roki za hudobno maeho, ki tepe

brez vzroka svojo pastorko.Ko je tujec e vedno nekaj mencal in godrnjal, ga vpraa Janez

v tretje, kaj dela.Popotnik: Too za devet vasi, v katerih ni ne enega moa, ki

bi bil tega imena vreden.Janez: Kdo pa si?Popotnik: rnoolec.Janez se obveseli in pravi: Sam Bog te je prinesel pod nao

streho. Ti mi bo mogel razodeti, kje se nahaja zdaj moja nevesta in kako bi mogel jaz do nje priti.

rnoolec odgovori: e bi to jaz tudi vedel, ne bi ni tebi ko-ristilo, ker ti ne bi smel povedati. Veejo me tako hude prisege, da ne bi ostal ne tri dni iv, ko bi se jim izneveril. Ali nobena prisega mi ne brani, da ti dam dober svet. Vse skrivnosti so zapisane v r-nih bukvah. Te bukve pa imajo poleg rnoolcev tudi mrlii. Pojdi opolnoi na pokopalie in se ustopi tako, da ti bo stala ena noga na posveeni, druga na neposveeni zemlji. Kmalu se bo oglasil mrtvec in zael prebirati iz rnih bukev prerokovanje za bodoe

42

leto in sploh vse skrivnosti, ki so imenitne za duhovnijo. e ne bo zvedel ni, kar bi bilo za rabo, na prvem pokopaliu, pojdi na drugo, tretje, dokler se ti elja izpolni. Poglavitna re pa je, da bo stal gotovo, kakor sem ti rekel. e bi bili obe nogi na neposve-enih tleh, ne bi niesar slial in zvedel, e bi pa stal z obema na posveenih, bi priel mrliem pod oblast, da bi te smeli raztrgati ali ti pa storiti kako drugo kodo.

Janez rnoolca lepo zahvali za dobri svet in prvikrat, odkar je izgubil ljubico, trdno zaspi. Precej drugi veer se napoti proti Preni in se ustopi opolnoi na sveto in nesveto zemljo. Videl ni nikogar, dobro pa je ul prerokovanje: To leto se bosta rodila gra-aku samo dva nezakonska otroka. Prena bo dobila uitelja, ki bo orglal tako kratkoasne, da bodo zaela dekleta kar v cerkvi plesati. Stari fant in svetohlinec, ki mee vse zaljubljene fante in dekleta v peklensko erjavico, bo omoil ta predpust svojo her, katero ima spravljeno tam gori na Gorenjskem pri Kranju.

Po tem kratkem branju je mrli umolknil, ker v rnih bukvah ni bila nobena skrivnost ve zabeleena. Janez se je smejal in u-dil, da se brigajo preenski mrlii za take prazne novice in posve-tne bedastoe.

Drugo no se napoti v Sotesko. Opolnoi je e stal z eno nogo na pokopaliu, z drugo zunaj in je ul berilo: Soteani bodo lovili ribe in rake, pa se ne bodo s tem niti letos ne zveliali ne obogateli ne zredili ne nasitili. Knez bi priel rad pogledat svoje posesti, pa ne bo imel za pot denarja. Bolj sreen je njegov sluab-nik: kupil si bo graino.

Soteki prerok se je zdel Janezu pametneji od preenskega, ali njemu ni povedal ni koristnega.

Tretjo no je el posluat rne bukve na topliko grobje. Mislil si je: do tretjega gre rado, brkone ne bom niti nocoj ni zvedel.

43

Mrli bere: Tam, kjer tee Suica v Krko, si je naredil v koreninah gnezdo povodni kos. Kdor bo to gnezdo nael in s seboj nosil, ga ne bo mogel nihe videti, pa bo el, kamor bo sam hotel, in e ga ne bo strah velike krnice, tudi k povodnemu mou, ki je ugrabil lani osorej baltovko Metko in pred njo brez tevila drugih de-klet. Za Gradiem lei seenj pod zemljo med kozolcem, potom in glogovim grmom velik zaklad. Grad tistega, ki ga ogrene, bo ostal bogat, nepremagan in slaven do devetega rodu. V razpo-klini pisane skale pod Rumanjo vasjo je vzrasla iz trdega kamna prelahtna zel tolanik. Kdor jo poduha, se znebi vsake alosti in skrbi in pozabi vsako nesreo in gorje.

Janez je vedeevanje na vso mo pazljivo poslual in si vsako besedo zapomnil. Komaj se je prielo svitati, je tekel iskat udo-delnega gnezda, katero je nael brez truda. Vzemi ga s seboj, je skoil v oln in se prepeljal po Krki do velike krnice, ki poira vodo in vse, kar v vrtinec pride. Krnica Janeza pogoltne in ga nese globoko dol tja do steklene hie povodnega moa. On stopi v hio. Kamor je le pogledal, se je lesketalo biserje, zlato, srebro in sto drugih dragocenih rud in samocvetnih kamnov. Prehodil je brez tevila nepopisno krasnih izb, v katerih je vse mrgolelo bab in otrok. Gospodarja ni dobil doma, ker je el strait krdelo pijanih Krajinanov, popotujoih domov iz slavonskih gozdov. V zadnji izbi najde Janez svojo preljubo Metko. Ona je zibala, brid-ko vzdihovala in jokala. Janez dene kosovo gnezdo na mizo in se ji prikae. Metka zavrisne od veselja in mu potoi, kako slabo se ji je godilo pri povodnem mou. Tam doli lepega sonca ni nikdar videla. Izprehajala se je med steklenim drevjem in spala v stekle-ni postelji pod stekleno odejo. V hii ni nobene kuhinje, nobene pei, ogenj se v njej nikoli ne zaneti. Jedla je surove ribe in surove, neslane in nezabeljene zeli. Ljudi se vidi vse polno, ali to drutvo

44

loveka ne veseli, ker je pomenkovanje prepovedano. Blagi Janez se je razjokal o hudi bedi, katero je prebila njegova ljubica, pa je zopet prijel kosovo gnezdo in ji velel, da naj ga prime tudi ona. Nevidna sta prekoraila izbo za izbo in dospela sreno iz steklene hie. Janez je bil priel vanjo skozi sprednja vrata, skozi zadnja sta jo zdaj zapustila. Pred pragom je tekla podzemeljska Temenica. Janez in Metka skoita brez strahu vanjo in hitri tok ju prinese v nekoliko trenutkih v Krko, po kateri priplavata do zaelenega brega. e tisti teden sta se poroila in zakon je vzel povodnemu mou vso pravico in mo do blaene Metke.

Ali hudobne si izmisli strano maevanje. Ko je prila na Krko po vode, privihra na povrje, raztrga njenega otroka in ji vre krvave kosce pred noge. Uboica se je zgrudila in jela od neskonne groze in alosti umirati. Janez se pa domisli prelah-tne zeli tolanika. Ko ji ga prinese in da poduhati, pozabila je strano prigodbo in kakor bi trenil, sta jo zapustili groza in alost. Bila je zopet zdrava in tako vesela in srena kakor e nikoli ne v vsem svojem ivljenju.

Zdaj se je spomnil Janez tudi zaklada nad Gradiem. Ogre-nivi ga, si je sezidal na brdu med Gradiem, Krko in Rumanjo vasjo prekrasen grad, ali nikdar ni pozabil, da je domaega rodu in kmetikega stanu. On se ni polastoval zemlje, sto in stokrat s krvavimi ulji obdelane in z vroim znojem poroene svete dedi-ne neutrudnih slovenskih oratarjev. Svojih kmetov ni silil, da bi mu zastonj delali in ni hodil pobirat desetine od ita in vina, ki je vzraslo in dozorelo brez njegovega truda. Tlako je imenoval v nebo vpijo greh, desetino oiten grabe.

Svojim zatiranim bratom je pomagal iz srca rad v vseh sti-skah in nadlogah. e so jih dali gospodje zapreti, je poslal svoje hlapce, ki so jeo razbili in jih reili. Kadar so skrbniki in upani

45

peljali domov iz kozolcev uplenjeno desetino, so jih akali Jane-zovi ljudje v kaki zasedi in prisilili voznike, da so se morali vrniti in ubogim kmetom vzeto ito do zadnjega snopa povrniti. Gro-fi in baroni so se strano raztogotili in Ribiev grad oblegli. On je udaril nanje s svojimi zvestimi hlapci in od zadaj so pritisnili kmetje. Veliko lahtne gospode je v tem boju poginilo, brez rane ni utekel nobeden. Naskoki in odboji so se ponovili dostikrat tudi za Janezovih naslednikov z istim uspehom do devetega rodu. De-setemu rodu se je pa bojna srea izneverila: lahtniki so grad pre-magali in razruili. Bahato in hudobno so se ustili, da so razdejali brlog krvavih razbojnikov in rogovileev, ki so jim kratili pravice, kradli desetino in hujskali tlaane. Drugae je pa sodil o tem za-sunjeni slovenski kmet. Grede mimo otonih razvalin, si je jel brisati solze, snel klobuk in molil oena za due slavnih junakov, svojih rojakov, dobrotnikov in maevalcev.

46

Kresna no

Baron Ravbar je bil mogoen in bogat gospod. Kmetov je imel, da sam ni vedel koliko in dohodkov je od njih dobival, da ni mo-gel vseh spraviti. Gospa baronovka pa se te sree kar ni ni vese-lila. Venomer se je jezila in godrnjala, da se ne more ne prijetno izprehajati ne sladko poivati ne mirno spati, ker jo nadlegujejo podnevi muhe, zveer komarji, ponoi pa bolhe. Rekla je baronu: Bog je ustvaril kmeta za to, da nam stree in ivljenja teo olaj-uje. e nam daje desetino in gorino, zakaj nam ne bi dajal tudi muh, komarjev in bolh, da se krvoloni mres zatre? Kaj nam hasni pravica, e je na rabimo? Baronu Ravbarju so se zdele te besede jako pametne, pa je sklical svoje kmete in jim napovedal nov davek: od zemljia vsako leto po tri mernike muh, pa tri me-rice komarjev in po tri merice bolh. Kmetje se niso hoteli upirati in zaeli e isti dan loviti ivali, ki so ubogo gospo baronovko tako neusmiljeno ujedale.

Svojeglavec Martinek pa je dejal: Lov je gosposka ega in pra-vica. Kadar bom zael jaz loviti, pojdem najprej na grajske srene; od muh, komarjev in bolha ne bo dobil baron Ravbar od mene nikoli bere. Podrepniki poroe gospodu, da se Martinek punta. Baron ga je dal hudo pretepsti najprej v gradu, potem pa sredi

47

vasi v svarilo drugim. Ker palica ni zmogla, jel ga je jeiti in po-stiti in ga dral v trdnem zaporu cela tri leta. ena Ura umrje Martinku od strahu in alosti, on pa le ni nehal trditi, da pojde lovit najprej grajske srene; od muh, komarjev in bolh pa ne bo dajal baronu nikoli bere.

Ko ne zmoreta Martinka niti dolga jea niti post, polje baron po komisarje, da bi pravdo dokonali. Komisarji so bili pravini in modri moje. Vse jutro in dopoldne so majali z glavo in govo-rili: Kmet ni ivina, treba ga tlaiti po pameti, ne pa po trmah hudomune babe. Opoldne jih je povabil baron na gosposko ko-silo. Jedli in pili so v slast, da e nikoli tako. Med kosilom so se malo premislili in spoznali, da je kmet le ivina, ki se mora vrsto krotiti in brzdati. Po obilni in dobri pijai pa so svojo misel tako obrnili, da je kmet e mnogo huji od vsake zverine in da je novi davek njemu koristen in potreben. Pravdo so razsodili, kakor je baron sam elel: da je Martinek velik hudodelec in da ima gospod pravico, vzeti mu hio in zemljo in vse drugo imetje; e ga je volja, naj mu obrne svobodno tudi epe in iztrese iz njih drobtine.

Baron Ravbar je izvril ostro sodbo e tisto uro. Vzel je Mar-tinku hio in vse, kar je bilo v njej in zunaj nje, potem pa izpustil nanj svoje hlapce in pse, da so ga odtirali iz vsega okraja gospodo-ve posesti in oblasti. Ali na svetu je ni nesree, da ne bi bilo v nji tudi kaj sree. Baron Ravbar je bil obrnil Martinku epe in iztresel iz njih drobtine, ali ni iztresel tiste rei, ki je bila v njih najbolja: dragocenega zrnca praprotnega semena. Za ta zaklad pa niti Mar-tinek sam ni vedel. Priel mu je v malho e pred zaporom najbr v hosti, ko je spravljal nastilo in se mu zapiil v kot epa tako trdno, da ni padel na tla z drobtinami.

Ubogi pregnanec je el po svetu brez denarja, pa tudi brez to-labe in upanja. Prositi se je sramoval, sami od sebe pa mu niso

48

hoteli rojaki ni pomagati. Zveer je priel do ljudi, ki so se shajali na griu, da bi kres gali. Martinek bi se bil rad pridruil. Ljudje pa so ga po strani gledali in vpraali: Kje ima kaj vej iz svojega gozda, kje potico iz svoje pei, kje vino iz svojega hrama? Pri nas ni navada, da bi gali kres berai. e se hoe z njim kratkoasiti, pojdi v Gorjance! Tam bo spalil lahko cel seenj drv, da ti ne bo nihe branil. Martinku se je inako storilo, da ga gonijo rojaki v goro, hotel pa je vendar storiti, kar so mu svetovali, potem pa pobegniti v hrvako deelo, ki ni potenega Kranjca e nikoli za-vrgla. Na potu ga ugleda konjederec. Mou se je alostni begun smilil, pa mu je dal vina in potice in glogovo palico, da bi se grede navkreber na njo opiral. Ta palica je bila vsa zapuina starega beraa, ki je pri konjedercu umrl. Martinek jo vzame in se zaudi, da je tako teka. V Gorjance je hodil tri ure; pol ure pred polno-jo jim je dospel do vrha. Tam si je nalomil suhih in zelenih vej, zloil grmado in jo vgal. Lepe od drugih je gorel njegov kres, vsi Dolenjci so ga gledali in se spraevali, kaj pomeni ogenj na Gorjancih, ki ga niso ta veer e nikoli videli. Ko pa je opolnoi kres dogoreval, odkrilo in pokazalo je drobno zrnce praprotne-ga semena osuplemu Martinku vsa neskonna uda, arobe in skrivnosti kresne noi, katere je poznal do zdaj samo po pripo-vedkah svoje rajnke tete in pestunje. Razodeli so se mu najprej breztevilni zakladi, ki to slavno no gore: z rumenim plamenom, e so zlati, z belim, e so srebrni. Svetli, rumeni ognji so vigali v razvalinah Miklaveve cerkve, nad Sv. Jedrtjo na najvijem vrhu Gorjancev, pri glasovitem Krvavem kamnu, pri studencu Gospo-dini, na Mehovskem hribu pod podrtijami starega grada proti Koroki vasi, za Cerovcem, tam kjer je stala nekdaj steklarna, na Ljubnem pri cerkvi sv. Vida, na Potavrhu brez dvojbe na tistem srenem kraju, na katerem se je rodil sveti Feliks. Ali vso to lepoto

49

prekaala je bela svetloba veliastne ognjene reke, ki se je vila pod Sv. Miklavem od Mrzle drage ez vso Kukovo goro (srednji, najmogoneji del Gorjancev) tja do nove ceste, po kateri se je vozilo oglje za grako tovarno gosp. Fridava. Martinek ni vedel, bi se li udil bolj ogromnosti, ali nepopisni krasoti in vid jemljo-emu blesku te prikazni. Ker je Gorjance in njihova uda poznal, je pogodil brez dolgega premiljevanja, kaj pomeni ta arobni, iz nepretetih belih plamenov sestavljeni pas: da se skriva pod njim srebrni breg velikanskega jezera, ki napolnjuje Kukovo goro in bi brez njega predrlo hribovje in zalilo dolenjski raj, draestno in blagoslovljeno dolino, katero namaka in gnoji mirna in ribovita slovenska Krka.

Ves zamaknjen v sijajne lui in silno bogastvo, katero lei pod njimi, je pozabil Martinek popolnoma sebe in svojega oblija, do-kler ga ne predrami in prestrai dolg plamen, ki mu je oblizoval desno roko, dreo berako palico. Ko palico izpusti, se odtrga od roke tudi plamen in Martinek se prepria, da mu je tudi ta svetlo-ba pomenila in oznanila zaklad! Palica je bila napolnjena z zlati od enega konca do drugega. Kupiti bi si mogel zanje e mnogo lepi dom, nego mu ga je ugrabil baron Ravbar. Tako se je znebil sreni Martinek bridkih skrbi, ki so ga morile in je ves vesel zael premiljevati, kje bi se naselil in kako bi porabil svoj lepi denar, da bi mu najve zalegel.

e se je hotel napotiti navzdol proti Hrvakemu, kar mu vzbu-di pozornost nova prikazen kresne noi: coprniki in coprnice, ki so leteli ravno na Klek k svojemu poglavarju satanu, da se mu poklonijo in se udelee poleg stare navade njegove nocojnje ve-erje in veselice. Vrali so od vsakod, tod posamezni, tam jatoma. Bilo jih je brez tevila, vsakega stanu in vsake dobe. Nahajali so se med njimi: vae gnade, dolenjski graaki, prot in nekateri drugi

50

duhovniki, nune, kmetje, obrtniki, pleasti starci, ki se od slabosti niso mogli ne obuti ne sezuti, maloletni paglavci, komaj dorasli za pastirje, koate gospe v umei, svilnati opravi, ibke gospo-dine, preinjene po sredi ivota kakor hostne mravlje, brezzobe ostudne babe, sama kost in koa, s peklensko zlobo v mrkih oeh in na zgrbanenem obrazu. Nekateri so jahali na kozlih, drugi na burklah in metlah. Z Mokrega polja so se dvignile tri coprnice na vrstih fantih, katerim so bile botre in so dobile s tem oblast do njih, da so jih smele obrzdati in zasesti. Dva poglavitna gospoda, hmeljniki in klevevki, sta se opirila na tekih plugih, s kateri-ma se bosta na Kleku pobahala, da vprezata vanju mesto konj in volov svoje kmete. Na vsa usta se je zasmejal Martinek protu, ki je jezdaril po otroje na palici. Tudi on se je rad z njo pohvalil, da jo vihti brez milosti in nikdar ne utrudivi se nad razbitimi hrbti svojih podlonikov. Najve je bilo takih, ki so se bili nama-zali pod pazduho s hudievo mastjo in leteli prosto, brez opore: coprniki vsi narobe obleeni, z obrnjenimi epi, coprnice pa na-kazno razmrene, dre z levo roko do rame dvignjeno krilo, s copato na desni nogi, z desno roko in boso levo nogo pa mahaje in poganjaje se, kakor da plavajo. Posebno zanimiva jaharica je bila krmarica Janezovka, katero je Martinek poznal: sedela je na poastni, velikanski svinji. Neznansko pa je ostrmel, ko je zagledal med coprnicami svojo sosedo in botro Skumaraho. Tudi ona ga je zagledala in se mu zabavljivo zakrohotala: Dober veer, srek! Zdaj me bo pa nesel. e mu je hotela skoiti na rame, kar se ji pokae v njegovi roki glogov les, coprniki strah in trepet. Zdaj odleti po bliskovo, kakor da bi se bila na gada namerila in ine na-zaj gor med drugarice, katerim se je mudilo, pa so frale z viharno silo in naglostjo proti zaelenemu hribu k svojemu zapovedniku in eninu.

51

Ko so dospeli na shodie vsi coprniki in coprnice, se razpoi s straanskim treskom mogoni Klek in veliastveno se dvigne iz njega sam peklenski satan, ogrnjen v dolg rde pla, z bleeo krono na rogati glavi. V krono je bil vdelan prelahten kamen, ki je sijal svetleje od poldanskega sonca. Z Gorjancev se Klek prav dobro vidi, ali je do njega e mnogo mnogo ur hod. Pri udoviti lui takega kamna pa je Martinek natanko razloil tudi najmanj-o stvarco, ki se je na njem nahajala. Na arobni gori se je irila prostorna planjava. Na sredi planjave je stala silna kamnita miza, okoli nje pa borni evljarski stolki za goste. Okoli mize je bilo velikansko plesie, po katerem se je vrtelo lahko v isti as mnogo tiso plesalcev. Za plesiem so se dvigali okrog in okrog visoki odri, na katerih so leali rni maki peklenski godci! Satan pre-gleda zbrano vojsko svojih prijateljev in se usede na zlati prestol. Gostje pridejo, klanjaje se, eden za drugim k njemu in ga poljubi-jo, ali ne po loveki navadi spredaj in v obraz!

Ko se pozdravljanje dovri, mu zano pripovedovati zname-nite novice, ki so se preteklo leto pripetile in zasluge, katere so si za njegovo kraljestvo pridobili. Prot, katerega je poklical predse prvega, je poroal tako: Jaz trdim, da se da kmetu samo s pa-lico kaj dopovedati, ker drugega jezika ne razume. Tega pravila se drim stanovito, odkar me je grajska oblast doletela. Imel sem samopanega podlonika, ki se je ustil, da ni dolan tlake delati, ker je niso delali niti spredniki. Dal sem ga mazati, in ker je gonil vedno isto, da ni tlaan, sem dejal: Le e! Le e! Brisali in boali smo ga, dokler ni utihnil. Utihnil pa je zato, ker je bil mrtev!

Satan objame prota v znamenje in dokaz svoje zadovoljnosti.Na izpoved pristopi dolg, suh mo v teki halji. On veli: Jaz

sem iman Habakuk, uenik v Novem mestu. Ljudje pravijo, da sem jako poboen, ali upam, da me zaradi te maroge ne bo

52

zavrgel! Dijaki se ne naue od mene dosti koristnega, ali odgajam jih zduno za podle, preponine sluge in izdajalce. Kdor hoe mla-dino korenito izpriditi, ji mora izruvati iz srca najprej prirojeno prijaznost, zaupljivost in odkritost. Zato jim ostro zapovedujem, da se morajo neprenehoma slediti, opazovati, toiti in ovajati. Z najvejim veseljem preganjam tiste, ki se pogovarjajo po sloven-sko. Pokorim jih s ibo, zaporom, postom, dvojkami in trojkami. Kadar gredo domov v svoje stanovanje, jim obesim na hrbet le-senega osla, da jih lahko vse mesto vidi in zasramuje. Gotovo mi bo potrdil, da se da na tak nain najbolj uspeno vcepiti in iriti zanievanje materinega jezika in slovenske narodnosti.

Satan zavrisne: ivio! Krasno si mi razloil, kako premeteno pomaga tujcem ubijati svoj narod narod, ki je po svoji bistro-umnosti, pridnosti in potenosti vreden in sposoben, da bi ivel e tiso let. Tvoje upanje je pravino. Kdor ima tako sijajne zaslu-ge za tujce in za pekel, sme se s pobonimi vajami brez zamere kratkoasiti.

Vaa gnada, Zaloki Tone, kaj bo pa ti povedal? Tone odgo-vori: K tebi sem priel nocoj e zato rad, da se bom vsaj enkrat zastonj naveerjal. Oh, zabele in krompirja mi gre doma toliko! Za denar me trdo vede. Veliko veliko let e stiskam in varujem, pa se je nabralo komaj bornega pol milijonka. V kleteh mi lei do deset tiso veder vina ali me je strah natoiti si ga ve nego malo merico, to se ve, najslabega. Pa kaka nesrea me je letos zadela! Sod najlahtneje starine se mi je izkobinil. Izliti jo kar tako, zdelo se mi je koda, pa sem dejal: naj si oslade usta moji tlaani. Jeli so piti in vriskati, potem pa cepati kakor muhe. Nekateri so zo-pet vstali in ez veliko tednov okrevali, nekateri se pa niso nikoli ve prebudili. Preiskave za to ni bilo. emu neki bi se gospodje zastonj trudili! Sodniki ne bi bili niti mrtvih oivili, niti mene

53

kaznili. Zdaj vidi mojo revino. Izgubil sem cel sod najbolje kapljice, potem pa e toliko koristnih delavcev. Joj meni!

Satan potolai Toneta, potem poklie predse graaka Mak-ovskega. Tudi ta gospod mu potoi svojo nadlogo: Imel sem za-nikrne in brezvestne sprednike. S kmeti so se bili tako pogodili, da jim bodo dajali vsako leto mesto drugih davin od grunta samo po osem goldinarjev. Ta dogovor je bil poguba za grad pa tudi silno pohujanje za druge kmete. Jaz sem se zaklel, da ga moram odpraviti. Ali to ni steklo zlahkoma. Ljudje so se upirali z rokami in nogami, trebalo jih je vrsto pritisniti. Ali smo jih tepli, biali, postili, jeili in rubili! ele to leto sem zmogel in jih ukrotil. Ali nagajivo nakljuje mi je nakopalo strano nepriliko. Trije kmetje so mi v jei umrli, svet me je razvpil za morilca in razbojnika. Ti grdi besedi sta mi doneli na uesa, kjerkoli sem se pokazal. Mislil sem, kako bi se opral in se tudi domislil. Jel sem dajati vsakemu reveu, ki me je prosil miloine, najmanj desetico, nekaterim pa tudi cel goldinar ali mernik ita. To je pomagalo. Berai so me razglasili za najboljega loveka na tem svetu, malone za svetnika in angela, o tistih treh pa so govorili, da so si smrti sami krivi: kaznil jih je Bog zaradi grenega puntanja. Pred ljudmi sem zdaj ist kakor sonce, ali kdo mi povrne lepe desetice in goldinarke, katere sem moral pometati v lane kljune?

Bedak, zakaj pa si jih? se oglasi vaa gnada, Leskovki Tone, ki je priel na vrsto za Makovskim. Tudi mene so podloniki preklinjali; ali od mene ni dobil nihe ne poenega groa, nikar poteno desetico. Odkar gospodarim, obiram kmete tako vi-sto, da jim ne ostane na kosteh ne toliko zdravega mesa, kar je za nohtom rnega. Gnetem in oemam jih do zadnje kaplje. Do-kaz, da ne laem, je to, da se ne dobi med njimi niti eden, ki bi se mogel imenovati premoen ali trden. Berai so vsi od prvega

54

do zadnjega. e mi potoijo svoje teave, ostanem mrzel kamen brez iskrice usmiljenja. Odgovarjam jim vedno eno in isto: Kaj meni mar! Zaslovel sem po pravici, da sem najhuji kmetoder na vsem Dolenjskem. Tudi jaz moram priznati svojo slabost, da me ta ast ni veselila. Hotel sem se je vsaj nekoliko otresti, pa sem sedel in narkal dober funt pesmi. Ta duna paa je bila precej prazna in omledna, zato sem jo zabelil z najmastnejimi ocvirki: z zlato svobodo, lovekoljubjem, blagosrnostjo, veno resnico, ne-izgubno pravico, napredkom, sveto jezo na krvnike in zatiralce in drugimi takimi plemenitimi uti, ki vnemajo otroja srca. Da je svet lahkoveren, bilo mi je znano; ali nikdar ne bi bil mislil, da je tako popolnoma slep in brezumen. Mojim predpustnim burkam in enam so verjeli ne samo tujci, ki mojih grehov ne poznajo, ampak tudi domaini, znanci in sosedje, ki so videli na svoje oi teko batino, s katero sem udrihal po kmetih in so sliali na svoja uesa njihovo obupno jeanje in jokanje! Razglasili so me za va-ruha vseh zatiranih, za zagovornika lovekih pravic, za pesnika in preroka svobode! Tuji in domai uenjaki so se tako prismo-dasto vame zatelebali, da se tejejo za presrene, ako morejo le dve, tri besedice z mano izpregovoriti. Vzbuja se mi ponosno in opravieno upanje, da bodo poastili leskovkega oderuha e s kakim kamnitim ali bronastim spomenikom.

O teh Tonetovih besedah se zakrohota satan tako gromovito, da se je Klek stresel. Objemi ga, veli: Da si mi zdrav, stari ljubek mojega srca! Kdor tako lae, da mu verjamejo tujci, ni vreden e posebne slave; ali mojster in moj pravi uenec je tisti, ki oslepa-ri sosede in znance. Tvojo zaslugo smatram za tako odlino in velikansko, da te moramo e na nocojnjem shodu postaviti in venati za kralja vseh kranjskih lanivcev.

55

Leskovki Tone odstopi, mesto njega se pribliata dva Podgor-ca: oe in sin. Oe je graak in vaa gnada, sin konjski hlapec. Podgorec-vaa-gnada se pohvali: Ko sem se oenil, je prila v grad tudi nova dekla. Jaz sem jo rad gledal in njej je bilo to ve. Preden je minilo leto, mi je rodila sina. Dobil sem mu krunega oeta, pri katerem je ostal, dokler ni dorastel. Kaj se je pozneje zgodilo, naj pa sam pove. Podgorec-konjski-hlapec veli: Ko sem odrastel, povabil me je oe, da naj pridem v njegov grad sluit in jaz sem ga poslual. Kmalu me je zaela njegova gospa rada gledati in meni je bilo to ve. Preden je minilo leto, mi je rodila sina. Satan se zasmeje: Ta sorodnost je bogme zanimiva! Vama se more po pravici rei: Tak oe je dostojen svojega sina in tak sin je dostojen svojega oeta!

Za Podgorcema je priel na poroanje baron Ravbar. Dela, s katerimi se je hudiu pobahal, so nam e znana. Povedal je edi-no to novico, da je dal hlapce skoraj do smrti trpiniti, ker mu niso izpolnili ukaza, da bi bili Martinka zavlekli v kako goavo in obesili.

e mnogi drugi coprniki so pripovedovali satanu svoje zgodbe in grehe, ki se mi pa ne zde tako veliki in za na narod zanimivi, da bi jih trebalo zabeleiti. O tej priliki moram omeniti tudi to, da preprosti Martinek ni razumel vsega, kar je slial. Marsikaj je bilo zanj preueno in previsoko. esar ni pojmil sam, ni mogel niti drugim praviti. Nai povesti, hvala Bogu, to ne kodi, ker imamo o kleki veselici e druga dobra poroila in to od pri, ki je niso le oddale gledale, ampak jo uivale. Kar pa so se izpovedovale copr-nice, bil bi si zapomnil brez teave tudi kak bolj slaboumen lovek nego je bil prijatelj Martinek. Hudia so kratkoasile z novicami in napakami, ki so bile jako strupene in malopridne ali doumne in take, kakor jih od hudobnih in porednih bab priakujemo.

56

Prva se postavi pred satana napuhnjena raka grofinja in mu zane praviti s hripavim grlom in osornim glasom: Oni dan je priel k nam upnik, to se ve na juino, pa sem mu rekla: Kajne gospod, da je najlepa boja stvarca na tem svetu moj psiek Fi-delis, najgra ival pa dolenjski kmet? On mi neumno odjeclja: I, zakaj pa? Jaz pa mu odgovorim: Zato, ker dolenjski kmet e oddale smrdi. e ivi lovek na deeli in ima zdrav nos, ne more se niti izprehajat iti, ker sreuje povsod te krene dihurje. Tepec mi zane nekaj kvasiti o boji podobi, po kateri so neki ustvarjeni ljudje in menda tudi dolenjski kmetje. Ha, ha, ha! Lep Bog bi bil tak, ki je njim podoben! Jaz pa mu zabrusim: Gospod, Vi ste na-hodni Vaih neslanosti sem sita. To reki, obrnem farju hrbet in pobegnem. Od takrat me je razglasil za coprnico in tako govori vsaj eni rei resnico.

Za rako grofinjo se oglasi mlada brhovska gospa: Jaz sem e zdavnaj elela nagledati se prav do sita, kako pretepajo tlaane. To je res prijetna zabava. Nekateri krulijo kakor prasci, drugi mukajo kakor krave, tudi sem ula take, ki so rezgetali. In tako sem dol-go pri njih stala in se kratkoasila. Ali nekaj pa se mi je strano udno zdelo: zakaj jih tepo samo odzadaj in ni po trebuhu; e bi jih odspredaj, mislim, da bi jih tudi kaj bolelo ali kali. Tekla sem k svojemu gospodu in mu razodela svoje mnenje. Ker je dober, obljubil mi je precej, da se mi bo elja o prvi priliki izpolnila. Zdaj pa povej ti, ali ni res udno, da jih ne maejo tudi odspredaj? Satan se zarei dobrovoljno: In e kako udno! Ha, ha! Res nova in krasna je ta misel, tepsti kmete po trebuhu! Saj pravim: esar se ne domisli bistroumna moka glava, iznajde nena, miloutna ena.

No, podgorska baronovka, s kako dieo roico pa me bo ti razveselila? Baronovka veli, sladko smehljaje se: Prila sem

57

brez ale s prelahtno roico, ki ne cvete na vsakem vrtu. Privlekla sem na Kranjsko cigane celo drhal izurjenih tatov in nevarnih potepuhov! Dobro vem, da me bodo za ta dar Dolenjci preklinjali e sto let po moji smrti, ali se presneto malo brigam, kaj poreko ljudje, ko me ve ne bo. Osel je rekel: Po moji smrti e raste trava ali ne moja dua bo itak Boga hvalila! E, skoraj bi ti bila poza-bila povedati, kako se je to zgodilo. Ko mi je mo umrl, la sem popotovat, da se razvedrim. Na Hrvakem namerim se na cigana Petra, ki je bil spreten kova pa tudi krepak mo. Povabim ga, da naj se naseli na moji graini. Takega dobrega kovaa sem prav ivo potrebovala in res mi je vselej tako postregel, da sem bila zadovoljna. Tudi drag ni bil prehudo. Prosila sem tudi svojega pri-jatelja, komisarja Muclja, da je potrdil Petru in njegovemu krdelu domovinsko pravico na Kranjskem. Takrat so ljudje veliko ugiba-li, kateri je pravzaprav moj, ali Mucelj ali Peter ha, ha, ha, kakor da ne bi mogla biti oba moja!

Baronovka odide. K prestolu prikoraka razkono obleena go-spa predrznih oi in pravi: Dokler sem bila sama, dejali so mi lilija; aliti se z mokimi, se mi ni zdelo varno. Odkar sem milo-stiva gospa, zov me ljudje: brlinski spanik, moj gospod pa mi je dal pridevek: moja koprivica, ker se je spekel, da mi je verjel in se z mano poroil. Lani sem imela samo tri prave prijatelje, med katere, to se ve, moa ne tejem. Znanci so me tako strano obje-dali, da sem rekla: Huje me ne boste mogli, e se zvrnejo name vsi grehi proti deveti boji zapovedi. To je bil vzrok, da sem od-prla letos svoje srce kar na steaj. la sem v cerkev in spustila pred mladim gospodom svoj rdei robec. Gospod ga pobere in prine-se, jaz sem pa dejala: Ne tukaj, prosim, doma. Drugi pot je pa-del robec na ulicah pred lepega astnika. Tudi njemu sem velela: Ne tukaj, prosim, doma! e isti dan sem prosila tako kmetikega

58

korenjaka, katerega sem sreala na polju, in tako dalje. Kar je ribi-u trnek in vaba, to je meni moj lepi svilnati robec in brez bahanja smem rei, da ribarim vsekdar uspeno. Znanci me obirajo tudi zdaj, ali ni huje nego lani. Moja povest je konana. Slubenica!

Satana je obsulo zdaj mono krdelo jezinih doktoric. Svoj glavni tabor so imele e takrat v Novem mestu, ali jako delavne podrunice so bile tudi mihelska, kostanjevika in krka. Mno-gim so visela za vratom znamenja svetosti. Drutvo je vodila naddoktorica Ana. Ker jo utegnemo e kdaj na Gorjancih videti, naj povem, da se je rodila ta glasovita coprnica pod semikim zvonom in se je smatrala e veliko let za prvakinjo vseh belo-kranjskih tercijalk in klepetulj. Draila je upljanje celo proti vrli duhovini. Ponosno je stopila pred peklenskega vojvodo in za-regljala: Kosmata mrc ... hotela sem rei: presvetli na gospodar in ljubek! Ne zameri, da ti novic ne bom razkladala, ker se jih je nabralo toliko, da bi potrebovala zanje dobrih tirinajst dni, ko bi ti hotela povedati le najlepe in najmineje. Pa saj nas po vejem e pozna, kajti nismo priletele na Klek danes prvikrat v gosti. Kar je sol in paprika za oi, to smo me za potenje in dober glas. O vsakem loveku vemo ve slabega nego vsi drugi ljudje, Bog in hudi skupaj. Zemeljska mati do zdaj ni e rodila sinu, ki bi nam priel na konec.

Kakor jezine doktorice so se poklonile satanu skupno tudi druge coprnice, ki so bile obloene z istimi grehi in so ivele in arale v istem kraju. Martinek se je moral uditi, koliko so jih nekatere vasi premogle. Iz Prapre so privrale na Klek vse gospo-dinje razen ene. Sila veliko jih je dala tudi ajdovka srenja, omoe-nih in samskih. Med njimi je bilo tudi ve nedoraslih, ki so imele komaj po dvanajst let. Zdaj je Martinek lahko razumel, zakaj so Ajdovice tako spretne in srene svinjarice, da jim niso kos niti

59

za to rejo e od nekdaj slovee Zakrakovke. Kdor dobiva svete in nauke od samega peklenskega modrijana, ne stane ga seve teko odkrmiti prasca do tirih in petih centov tudi brez krompirja in oblode. Vsako oko pa je razveselila in zamaknila dolga vrsta ent-vikih coprnic. V brdkem in lahkem trupelcu jim je igrala vedra in lahkoivna dua, pa kako ponosno hojo in obleko so imele brez razloka dekleta in ene! Pee, rokavci, krila, robci in predpasniki so bili vsi posuti z migljajoimi mreami, zobci, vrpcami, kljui-cami in petljami. Vsak gledalec se je preprial, da je entviki lip prava resnica, ne pa le prazna beseda.

Komaj se ta lepa mnoica umakne, privepa in prisopiha stara babura, ki je bila tako razcapana in nakazna, da se je sam hudi ustrai. Iz irokih, do ues razklepajoih se ust zane kreketati: Jaz prebivam v svojem samotnem hramu na slavni Trki gori, zato mi pravijo tudi trka coprnica. Ljudje so mi razgrebali od konca pod s podkvicami in eblji svojih evljev, pa sem dejala: brez nastila mi ga bodo razkopali, da se bo e zruil; emu bi ga e pometala? Metlo sem dejala pod streho in jo rabim samo za jeo na Klek. Ravno letos je minilo petdeset let, kar ni bil hram ve pometen. Smeti in druge are se je nabralo v njem toliko, da mole veliki sodi iz kupa komaj do sredine, manji sodci pa se popol-noma skrivajo. Na tem gnoju najraji epim pa kdaj podremljem ali pa pretevam svoje plesnive kriavce in petice in priakujem kupcev in priliko, da jih ociganim. Ker mi cerkev ne dii in nika-mor ne hodim, ne potrebujem niti nove niti cele obleke. Kadar se mi prehudo kaj raztrga, vzamem svojo edino debelo iglo in capo zakrpam, kolikor se da. Le poglej, da je e vsa moja oprava sestavljena iz samih krp, izmed katerih si nista ne dve enaki ne po blagu ne po barvi. Sem ter tja pa je ostalo e dosti dukov in oken ali kaj za to! Hudi in coprnica sta po moji misli toliko lepa,

60

kolikor sta gra. V svoji samoti ne ivim tako po pasje slabo, kakor ljudje sodijo. Kurim si prav pridno s starim, sladnim droevkom. Novic ti nisem prinesla ni in povedati ti moram samo e to, da ti se prip