Avgustin Ocepek - Fran Erjavec

BESeDAAVGU·TIN OCEPEK

1

Fran Erjavec

Avgu‰tinOcepek

BESeDA

E L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S


2

BESeDA

Fran ErjavecAVGU·TIN OCEPEK

To izdajo pripravilFranko [email protected]

ISBN 91-7301-131-2

[email protected]

www.omnibus.se/beseda


3

Prvo poglavje

Previdnost boÏja in volja mojih roditeljev me je obso-dila na veã let v mestne ‰ole. Ker so stara mati moja

imeli v mestu svojo hi‰o, stanoval sem pri njih. Hi‰a sta-re matere je stala na zadnjem koncu mesta, kjer se obdeÏevnem vremenu gnojnica prav po domaãe cedi poulicah. Tukaj jenja tudi robati mestni tlak. Previdnamestna gosposka, kateri je mar za mir in pokoj me‰ãa-nov, noãe, da bi ropotanje in drdranje voz budilo prebi-valce tega tihega kraja iz sladkega jutranjega spanja.Stara mati so bili v tej hi‰i porojeni in ne bom se zlagal,ãe reãem, da svoje Ïive dni niso niti enkrat spali pod tujostreho. Ta hi‰ica se jim je tedaj tolikanj priljubila, da soveãkrat rekali, da bi ne hoteli menjati za marsikatero, kije morebiti veãja in ki stoji sredi mesta na najlep‰emkraju. »Posebno zato sem tako rada tukaj,« dejali so veã-krat, »ker imamo na vrtu tako dobro vodo, kakor je nikmalu v na‰i soseski. Ono leto, ko je bila tista velika su-‰a, nobeden vodnjak okoli nas ni imel vode, celo mest-ni vodnjak se je posu‰il, ali na‰ je imel zmeraj dovoljmoãe. Cerkev tudi nimamo daleã, branjevca imamo pav hi‰i.«


4

Ti materini dokazi imajo res nekaj v sebi, ãlovek jimne more kaj. Tudi sem imel jaz svojo staro mater preveãv ãisli, da bi se bil ustavljal njihovim mislim, tega meBog varuj, ali vãasih se mi je vendar zazdevalo, da mo-rebiti ne bi bilo napaãno, ko bi na‰a hi‰a stala sredi mes-ta zraven ‰ole. Toliko je vsaj gotovo, da bi bila midva zgospodom uãenikom veãja prijatelja, nego sva bila tako.Pozimi sem prihajal veãkrat prepozno nego prezgodajin potem so trpeli u‰esa ali lasje ali pa kak‰en drug udtelesa mojega za to, kar so noge zadolÏile.

Temu pa ni bila vselej kriva dolga pot; ko bi bilo pri‰lona to, morala bi bila najveã na‰a stara ura odgovarjati.To ti je bila in morebiti je ‰e zdaj prava podoba babjenestanovitosti in svojeglavosti; to, kar je danes zaosta-la, in ‰e veã in preveã, prehitela je drugi dan, in nikolinismo vedeli, pri ãem smo. Da je bila babje vrste, poka-zala je tudi s tem, da je vãasih, ko se ji je ravno zljubilo,tolkla in bila ur brez konca in kraja. Kadar jo je prijela tatogota, ni molãala, ko bi ji bil tri vozle na jezik naredil.Vãasih pa je kljubovala in ‰obo napela; takrat ni dalaglasu od sebe, ãe si jo ‰e tako drezal in vlekel. Stara matiso imeli neizreãeno potrpeÏljivost z njo; jaz sem jih leobãudoval, da se vãasih ves popoldan niso naveliãalistati pri njej in jo navijati in drezati. âe je potem en danprav ‰la, niso je mogli prehvaliti, in Bog obvaruj, da bibil kdo domaãih kaj zoper njo rekel, hudo bi se jim bil


5

zameril. Kadar ji je kak tuj ãlovek kaj oãital, vselej so sezanjo potegnili. »Sama ne vem, kaj ji je spet, saj je ‰lazmeraj prav, samo danes se nekaj obotavlja, je bil pa Ïespet kdo pri njej.« Pri zadnjih besedah so vselej po-membno mene gledali, dasiravno sem se je ogibal kakornaglavnega greha.

Stara mati so paã imeli ‰e eno prav lepo uro, ki je stalav spalnici na predalniku pod steklenim zvoncem in vrhutega zvonca je bila ‰e z belim prtom zagrnena, kakorpodoba Izidina v Saisu. To uro jim je pred veã leti njihsin in moj ujec Peter prinesel iz Trsta; takrat je bila prvi-krat in zadnjikrat navita. Dasi tudi jih je Peter pouãeval,kako se navija, vendar si mati niso upali, ‰e manj pa, dabi jo bili komu zaupali. Zmeraj so rekali: »Saj ne ve nih-ãe svojstva, kot sam Peter.« Ker pa Petra ni bilo, da bi jobil navijal, stala je, odkar se je bila prvikrat iztekla. ·epokazali je niso radi vsakemu: le redek je bil ãlovek, ka-terega bi bili vrednega spoznali, gledati jo iz obliãja vobliãje. Dobro vem, kako sem jih nadlegoval in prosilprve dni, ko sem pri‰el k njim, da bi mi jo pokazali. Kajdolgo so se branili in ustavljali, predno so se vdali. S slo-vesnim obrazom so me peljali pred kamrico, kjer semmogel ãevlje dobro odrgniti. Ko sva stopila v sveti‰ãe,zapahnil so najprej duri, potem so obrisali prah s pre-dalnika, na katerem je stala ura, in ko je bilo to storje-no, odgrnili so z veliko prazniãnostjo beli prtiã in so me


6

smehljaje pogledovali. Gotovo so imeli veliko veselja obmojem ãudenju. Ura je bila pa res lepa. Od svetlegaãrnega stojala so rasli ‰tirje beli stebri, med temi je viselaura in nad njo je razprostiral zlat ptiã svoje peruti. Naj-bolj mi je pa ugajal angel, ki je s kladivom v roki namer-jal mahniti po dveh srcih, kateri je drugi roko drÏal vkle‰ãah. Stara mati so rekli, da tudi angel ure bije, kar jeneki prav lepo videti. Zelena svilnata vrvica je visela izure, kadarkoli bi kdo potegnil za to vrvico, oglasi se inpove celo na ãetrtinke, koliko je ura. Tako so mi vsajprav za gotovo povedali stara mati in ker vem, da se ni-koli niso zlagali, mora tudi to res biti; seveda bi se bil jaznajraj‰i sam o tem prepriãal, ali kaj, ker tega stara matiniso nikakor pripustili. Potem so mi pravili ‰e veã o tejuri in o sinu Petru, kako je pri‰el v Trst, kako dobro sluÏ-bo ima in ‰e veã drugega, kar sem davno Ïe vse vedel,torej jih nisem niã prav zvesto poslu‰al. Angel mi ni ‰eliz glave, ne vem, kaj bi bil dal, da bi ga bil videl, kakotolãe s kladivom. Rad bi bil pustil obed opoldne, da bibil smel le enkrat potegniti za vrvico, ali mati so se pre-veã bali, da bi se s tem ura ne pokazila, in da bi ne imelveã izku‰njav, pokrili so jo spet z belim zagrinjalom.

Blagovoljni bralec, vem, da se bo tebi zdelo neumno,kaj toliko pripovedujem o teh dveh urah, ali ker sem teÏe peljal v stare matere hi‰o, treba je vendar, da ti iz-kaÏem njene posebnosti in znamenitosti. Gotovo mi


7

tega ne bo‰ zameril, posebno ãe ti ‰e povem, da polovicavsega govorjenja v hi‰i stare matere se je pletla okoli tehdveh ur in okoli pridnega sina Petra. âe je pri‰el kak ãlo-vek v hi‰o, so znali stara mati besedo obrniti tako, da sojeli govoriti o Petru, potem pa o novi uri, katero je onprinesel, od te pa so poskoãili na staro; ãe smo bili pasami domaãi, so dobili Ïe kako priliko, da so o stari urikaj povedali; od te so napeljali govorico na novo in odtod do Petra pa spet ni bilo daleã.

Pri vsem tem, da smo imeli v hi‰i dve uri, vendar ni-koli nismo vedeli, pri ãem smo. V ‰oli sem imel jaz za-voljo tega velike sitnosti, posebno pozimi. Ne vem, kajbi bil poãel, ko bi ne bili imeli stara mati nekaj v hi‰i, karnaj je vsaj zjutraj uro prav dobro nadomestovalo. Ta ne-kaj je bil visok ãrn klobuk, ki je vsako jutro razen nedeljein zapovedanih praznikov kimal mimo na‰ega okna.Na‰a okna so bila tako visoka, da se iz hi‰e drugega nividelo, nego samo klobuk, ali jaz sem vendar dobro ve-del, kdo koraãi pod tem klobukom in o tem moÏu semse namenil vam povedati, kar sem zvedel o njem.


8

Drugo poglavje

Avgu‰tin Ocepek, ker tako je bilo moÏu ime, je sta-noval Ïe dvaintrideset let v hi‰i stare matere. Koli-

ko let je imel, tega ni nihãe natanko vedel, toliko je bilogotovo, da se ta leta, kar je pri nas stanoval, ni prav niãizpremenil. Ljudje so sicer govorili, da mu jih ne manj-ka veliko do ‰estdesetih, dasi tudi bi mu jih ãlovek neprisodil veã nego trideset. Ocepek je bil pisar pri dav-karstvu, vsak dan je sluÏil po dve srebrni dvajsetici. Stema dvema dvajseticama je Ïivel prav zadovoljno; ãastini bil nikoli lakomen, torej se tudi ni poganjal za vi‰josluÏbo, ker si je mislil, ãim veãja je sluÏba, tem veãja jeodgovornost, tem veãje so skrbi.

Avgu‰tin Ocepek je bil zakonski sin Jurija Ocepka,po‰tnega kajÏarja s Kozjega vrha. Ime Avgu‰tin sicer ninavadno v na‰ih krajih, v kozjevr‰kih krstnih bukvah gane najde‰ v drugo in tudi na‰ junak bi ga ne bil dobil, kobi si bili dali mati kaj dopovedati. Ali kaj? Vsi ugovorioãetovi so bili bob ob steno. Dasitudi oãetu ta materinatrma ni bila dovolj, vendar so se ji naposled vdali. Pa kdobi mogel tudi svoji Ïeni v takih okoli‰ãinah kaj odreãi!


9

Krstili so ga tedaj za Avgu‰tina in to ime bo nosil vsesvoje Ïive dni.

Ko je nekoliko odrasel, pasel je drobnico svojega oãe-ta, to je: pet koz in dve ovci. Ko je nekoã na pa‰i sedel naplotu in zvonil z razpraskanima nogama, misli, da bibilo bolje gospod biti, nego se v Kozjem vrhu za koza-mi po grmovju plaziti. Takoj je sklical svojo ãredo in,dasitudi je sonce stalo ‰e visoko na nebu, gnal jo vendarÏe domov in ‰e nikoli ni svojih koz tako drvil, kakor tistipopoldan.

Materi je bila jako po godu ukaÏeljnost njih sina; odsamega veselja so se jokali. Oãe so ravno pod velikohru‰ko obrezovali topori‰ãe za novo sekiro, ko pridejomati k njim, da bi jim oznanili Avgu‰tinovo Ïeljo. Seve-da so mati veliko ‰e sami pristavili, posebo fantove bi-stroumnosti niso mogli prehvaliti. Svoj govor so skleniliz besedami: »Saj sem vedela, da je ta fant za kaj bolj‰eganamenjen nego za ubogega kmeta.«

Oãe pa niso dejali ne ãrne ne bele; meni niã, tebi niãso naprej gladili topori‰ãe. ·ele ko so mati prenehali, de-nejo rezilnik na stran, potegnejo ‰e nekolikokrat topo-ri‰ãe skozi roke, da bi se prepriãali, je li Ïe dosti gladkoali ne. Kakor je bilo videti, so bili s svojim delom zado-voljni, torej ga prislonijo k hru‰ki in se obrnejo na polproti materi:


10

»Ljuba moja, ne vem, ali bi ti kaj odgovoril na tvojeãenãanje, ali ne; morda si izgubila vso pamet, ker govo-ri‰ brez vsega premisleka. Fantu bi Ïe ne zameril, ãe mupride kaj takega na misel, saj vemo: mladost je norost;ali da si ‰e ti v svojih letih tako neumna, da fanta pod-pira‰ v tej misli, to mi ne gre v glavo. Ljuba moja, ‰ola jedraga. Kdo bi pa plaãeval zanj, saj ve‰, kako nama vse-lej prede za davke, zdaj bi se pa ‰e novih skrbi na glavovlekel! Stara, to ti reãem, ne izpridi mi fanta, pa na mirumi ga pusti; ravno zdaj, ko mi vsaj za pastirja zalega,spravila bi mi ga rada od hi‰e. Le nekoliko pomisli.«

»To sama vem, da je ‰ola draga, ali bomo Ïe izkusilina kak naãin; le poglej Pavlaãevega MatevÏa! Pavlaãeviniã bolje ne morejo, nego mi; pa bo vendar sin k letunovo ma‰o pel. Saj gospodje tudi sami pomagajo takim,ki vidijo, da so prebrisane glave in da se dobro uãe, tosem Ïe veãkrat sli‰ala. Ti pa neãe‰ dobro svojemu sinu,ali hoãe‰ po vsej sili, da bo fant trpel, kakor ti trpi‰?Dela‰ kot ãrna Ïivina, pa kaj ti pomaga, reveÏ bo‰ vsesvoje Ïive dni! Da le more‰ tak biti, da ‰e svojemu sinune privo‰ãi‰ bolj‰ega in obilnej‰ega kruha. Ti si oãe, dase Bogu smili!«

»Baba, zdaj pa tiho, imam Ïe dosti. âe je ãrni kruh za-me dober, zakaj bi pa za mojega sina ne bil? Po tvojihmislih je fant, ãe ne za veã, vsaj za ‰kofa namenjen. Pojdise solit! Bo‰ le videla, tvoja prevzetnost se ti bo otepa-


11

la. To ti reãem, ne jemlji mi tega veã v misel, fant osta-ne doma, pa je mir besed!«

Kakor bi se bali, da pri vsem tem ‰e ne bo konca be-sed, vstanejo in godrnjaje jo pobri‰ejo po stezi mednjivami, napravijo si ga eno pipico in ‰e nikoli ga nisotako srdito pokali, kakor danes, tako jih je Ïena ujezila.

Mati pa sedejo na klop pred hi‰o in jokajo. Avgu‰tinje ves pogovor sli‰al, stal je namreã za hlevom in je noh-te grizel; zdaj se pa pridruÏi materi in ker vidi, da se jo-kajo, pomaga jim ‰e on.

Ko so oãe pri‰li k veãerji domov, tedaj so mati ‰e ‰obonapeli in so se drÏali kakor hudo vreme; dva dni nisobesedic spregovorili z oãetom, akoravno se jim je vide-lo, da jih to stra‰no teÏi. Toliko bolj so pa vzdihovali insvojega Avgu‰tina milovali, ker so mislili, da bodo takonajlaÏe omeãili in obrnili oãeta na svoj kolovoz. Oãe sobili pa tako poredni, da so se delali, kakor bi ne zapazi-li hudega obraza in ne sli‰ali globokih vzdihljajev in sobili veseli, ker so mislili, da bo zdaj za vselej konec tegaprepira. Ali v tem so se motili; mati so bili le na videzpremagani; na tihem so napravljali na novo vojsko, ne-nadoma so mislili oãeta spet napasti, in da bi bila zma-ga toliko gotovej‰a, iskali so si zaveznikov in so jih tudina‰li. Ko bi bili oãe vedeli, kak‰na nevihta se zbira nadnjegovo glavo, gotovo bi tudi ne bili rok kriÏem drÏali.Zdaj pa, ker so bili Ïe svoje zmage veseli in niso bili pri-


12

pravljeni na novi in veliko huj‰i napad, bojimo se skorajza stanovitnost ubogega oãeta.

Prvi, katerega so mati dobili na svojo stran, je bil Kriv-ãek, moÏ po vsej fari in ‰e daleã naokrog dobro znan. Bilje izuãen ãevljar, ali kar je cesarja odsluÏil, ni prijel veãza kopito; sicer je bil pa pri vsaki reãi, posebno, kjer seje kak poÏirek vina zastonj dobil. Me‰etaril je najraj‰i,nobeno pismo ni bilo storjeno in nobena krava ni bilaprodana, da bi Krivãka ne bilo zraven. V vasi so ga imelitudi za vedeÏa, in kdor je iskal dobrega sveta, obrnil seje na Krivãka; le to napako je imel moÏ, da ga je duh mo-drosti vselej ‰ele takrat obsenãil, ko se ga je nekolikonalezel pri Îupanovih. Za silo je znal tudi na klarinet —ali po njegovem na klenet — piskati in pred pustom je‰el vselej med godce. Ker je bil ‰aljivega, pa ãasih tudipresneto kosmatega govorjenja, zato so ga povsod radiimeli in kjerkoli je bil kak direndaj, povpra‰al je vsakdo,je li bil Krivãek zraven, ali ne?

Krivãka so tedaj tudi Ocepkova mati naprosili, da bijim pomagal moÏa na kako viÏo pregovoriti. Krivãek jimje to prav rad obljubil, dasitudi je materi odkritosrãnopovedal, da pri Juriju se ne upa veliko opraviti, ker jesvojeglav in trmast kot gabrova grãa. »Pa bomo Ïe vide-li, kako in kaj,« je dejal, »saj je ‰e sv. Peter Jezusa zata-jil, pa da bi se Jurij ne dal pregovoriti, to bi bilo vendarod sile.«


13

Drugi materini zavezniki so bili Pavlaãev gospod, kibodo ob letu novo ma‰o peli. Tudi ta je dal besedo, dabo pri‰el skrbni materi na pomoã, obljubil je tudi fantapriporoãiti dvema prijateljema v lemenatu, da jima boãevlje snaÏil in za to bo dobival kruha, da ga ‰e snesti nebo mogel. Gospodje mu bodo ‰li tudi sicer na roko inmu bodo pokazali, ãe bi mu v ‰oli ne ‰lo kaj gladko.

Tretji v zavezi je bila slepa Polona, ki je z malo kramopo hribih hodila od hi‰e do hi‰e in zraven nabirala tudicunje. Z materjo sta bili Ïe od nekdaj veliki prijateljici.Pri Ocepkovih je imela Polona tudi spravljeno kramo,kar je ni seboj nosila, in tukaj je noãevala, kadarkoli joje kupãija privedla v ta kraj. Slepa Polona — bila je sle-pa na enem oãesu — peãala se je za Avgu‰tina Ïe od ne-kdaj veliko. Kadarkoli je pri‰la iz mesta, prinesla je fantuvselej trente ali potvice, torej jo je Avgu‰tin tudi tetoimenoval. Ona je obljubila, da bo dobila v mestu za fan-ta stanovanje prav poceni in kar bo treba za papir in pe-resa, bo pa Ïe ona iz svojega dala, saj tako pride skorovsak teden v mesto.

To so bili trije poglavitni stebri, na katere so zidalimati svoje upanje, in to upanje jih ni prevarilo. Neko ne-deljo popoldne, ko so ‰li oãe h kr‰ãanskemu nauku, jihdoide Krivãek, pridruÏi se jim in prav prijazno se pogo-varjata do cerkve. Krivãek je znal besede tako sukati, dasta govorila o gosposkem in kmetskem stanu, o njiju ne-


14

prijetnostih in teÏavah in ‰e veã drugega. Krivãek jehotel s tem le Juriju na Ïilo potipati, Jurij pa, ki ni vedel,kam pes taco moli, pritrjeval je vsemu. Po konãani sluÏ-bi boÏji je bil Krivãek Ïe spet oãetu za petami in tudiPavlaãev gospod se jima pridruÏijo, bili so danes poseb-no zgovorni in Jurij se ni mogel naãuditi gospodovi mo-drosti. V Ïivem pogovoru pridejo do Ocepkove hi‰e. Go-spod so se ravnali naprej, kar pridejo na prag slepa Po-lona in mati z Avgu‰tinom, ki je naglo tekel gospoduroko poljubovat.

»No, Avgu‰tin, ali Ïe zna‰ brati?« vpra‰ajo ga prijaz-no Pavlaãev gospod.

To je bila voda na materin mlin, ki jim je razvezalavozel na jeziku. Jeli so razlagati oãetu, kako bi ta gospodMatevÏ fantu pomagali in kako bi ga Polona s papirjemin s peresi zakladala. Oãe so se pa le izgovarjali, ali na-posled so se vendarle udali; kdo bi se pa tudi ‰tirimubranil? Skoraj do mraka so se pod hru‰ko pogovarja-li, kako bi se obrnil vsak krajcar, da bi bilo manj stro‰-kov.

Ko so se bliÏali vsi svetniki, naloÏili so mati v oprtniko‰ nekaj masla, moke, ka‰e in druge ropotije, oãe sozadeli ko‰ na pleãa in so jo mahnili proti veliki cesti, zanjimi je capljal Avgu‰tin, ki je imel od nog do glave vsonovo obleko. Krivãev, ki Ïe veã let ni prijel za ‰ilo, nare-


15

dil je fantu ãevlje zastonj; razen jedi mu niso dali druge-ga, nego maslec Ïganja na dan.

Mati so po poti marsikak lep nauk dali svojemu sinu,tudi eno srebrno dvojaão so mu stisnili v roke za poseb-ne potrebe. Ko so pri‰li do velike ceste, loãili so se matiin so ‰li Ïalostno-veseli nazaj proti domu, oãe s sinompa dalje v ‰olo.

Pri tej priãi mi prihaja na misel pesem, ki se poje vnekaterih krajih po Dolenjskem:

»Tam notri v ‰panski deÏelije en sin svojih star‰ev bil;pa enega samega so imeli,pa ‰e tist’ je v ‰olo ‰el bil.«

Ker morebiti ta pesem ni ‰e vsem mojim potrpeÏlji-vim bralcem znana, zatorej naj se mi ne zameri, da ne-koliko veã o njej povem. — Komur je pa Ïe znana, najpreskoãi naslednje vrstice. Prav veselilo bi me, ãe bi jaznekoliko pripomogel, da bi se ta pesem, kateri ni kma-lu vrstnice, bolj in bolj raz‰irila po slovenski zemlji, dabi se priljubila bralcem, da bi jo prepevali v veselihdruÏbah. Poje pa se tako-le. Eden izmed druÏbe boljgovori, nego poje:

»Tam notri v ‰panski deÏelije en sin svojih star‰ev bil.«


16

Nato zapoje kor:

»Pa enega samega so imeli,pa ‰e tist’ je v ‰olo ‰el bil.«

To je vsa pesem. Ko se to izpoje, zaãne se zopet odkraja in tako dalje, dokler se komu poljubi. Ko bi znalkaj muzike, tukaj bi v sekiricah zapisal napev; ker mi pato ni dano, moram pa le z besedo nekoliko povedati,kako naj se poje. Iz zaãetka pojo vsi le bolj tjavendan,ker to ravno ni niã posebnega, da eden sin svojih rodi-teljev gre v ‰olo. Vendar se kmalu pokaÏe iz napeva, daje roditeljem hudo pri srcu, ker so imeli enega samega.Ko se je pesem prepela nekajkrat, tedaj je napev Ïemilej‰i in bolj zategnen, boje se, da bi se sinu na poti alikje drugje ne pripetilo kaj hudega, kar je lahko mogoãe.âim veãkat se poje, tem Ïalostnej‰a je; zdaj se vidi, da nebi bilo nemogoãe, da bi roditelji tega edinega sina nevideli veã. Ta Ïalostna misel prevladuje dalje bolj in boljin napev gre zdaj Ïe skoro na jok in naposled izgine po-polnoma vse upanje, da bi se ‰e videli na tem svetu. —Res, prav Ïalostno!

(Tisti bralci, ki so preskoãili prednje vrstice, naj od tudalje berejo.)


17

Tretje poglavje

Avgu‰tin je ‰el tedaj v ‰olo. Slepa Polona, materinaprijateljica, dobila mu je v Kurji vasi stanovanje, za

katerega so oãe plaãevali ‰est goldinarjev na vse leto, karse je cunjarici prav malo, oãetu pa neizreãeno velikozdelo. Avgu‰tinu se je prav dobro godilo. Njegovo naj-veãje veselje je bilo v lemenatu ãevlje snaÏiti. Z neizreãe-no jezo jih je drgal in likal, reveÏu je o vseh las kapalo;ali vendar ni prej miroval, da so se svetili, da se je vanjevidel. Gospodje lemenatarji so ga prav radi imeli, kruhaje dobival, da ni vedel kam z njim, vsa gospodinjina dru-Ïina ga je imela dosti. Vãasih ga je tudi kaj bolj‰ega do-letelo namreã lepi kosi teleãje peãenke, katerih pa ninikdar domov nesel, menda se je bal, da bi svojih ljudine razvadil. Vse je sam pojedel, ãe je bilo ‰e toliko, inreveÏa so potem veãkrat obhajale take slabosti, da jemislil, da bo umrl. Za gradom in ob Cesarskem grabnubi marsikak grm vedel povedati, kako si je pomagal Av-gu‰tinov Ïelodec v takih teÏavah. Tudi marsikak lepkrajcar je dobil od gospodov, katerega pa ni — v ãast mubodi reãeno — zajedel ob medenih ‰trukljih in roÏiãih,


18

kakor bi morebiti kdo sodil po tem, kar je bilo reãene-ga o peãenki.

·ole ni nikdar zamudil. Ko se je dan storil — pozimipa je bilo najveã temno — vzdignil se je Avgu‰tin iz Kur-je vasi in je romal v mesto. Res, da je bil tudi v Kozjemvrhu navajen zgodaj vstajati, ali kaj ga tukaj v mestu,kjer mu ni treba koz pasti, na vse zgodaj vleãe iz gorkepostelje? âe kdo misli, da ga uka Ïelja budi iz jutranje-ga spanja, moti se kaj hudo. Moã, ki ga z neznano silovleãe vsako jutro na brod Ljubljanice, je — kava.

Slepa Polona, ki je fantu pri vseh reãeh ‰la na roke,mislila je, da mu ne more veãje dobrote izkazati, nego ãemu preskrbi vsako jutro skledico kave, katero je bolj ãis-lala, nego vse druge ‰e tako drage pijaãe in jedila. Onaje skoraj ob sami kavi Ïivela in po svojih izku‰njah jo jetudi vsakemu priporoãala v notranjih boleznih. Kakor seje veãkrat bahala, pomagala je ona Ïe marsikateremu inmarsikateri bi bil brez nje Ïe davno v krtovi deÏeli. Onaje imela za vse bolezni le dve zdravili, namreã: gadjomast za rane in zunanje boleãine in kavo za vse notranjebolezni. Komur ti dve reãi ne pomagata, temu svetujePolona poslati po gospoda. Da bi tudi Avgu‰tin spoznalãudodelno moã kave, priporoãila ga je stari svoji pri-jateljici, ki pred mostom kuha neko osladno sivorjavkas-to juho, katero — sam Bog ve po kateri pravici — ime-


19

nuje kofe. Za en krajcar se dobi skledica te moãe. âegre‰ zjutraj zgodaj mimo, bo‰ videl, kaj ima gostov, ki setukaj — poleti in pozimi pod milim nebom — krepãajoza delo in trud, ki jih ãaka. Tej kofetarici je Avgu‰tinzjutraj, predno je ‰el v ‰olo, dona‰al potrebnih reãi: to-baka za nos, drv, vode itd., in zato je dobil vselej skledi-co sive ãorbice, ki se mu je bolj prilegla, kakor ne vemkaj.

V ‰oli je sprva nekam ãudno gledal; gosposki otroci soga draÏili zavojo hribovske obleke. Nekaj ãasa jih jemirno poslu‰al, ali ko mu je bilo preveã, pokazal jim jesvoje hribovske pesti. Te pesti so mu v ‰oli kmalu prido-bile toliko veljavnosti, da so si souãenci njegovo prija-teljstvo v ãast ‰teli in si izku‰ali ohraniti njegovo dobro-voljnost na vsak naãin; oddajali so mu namreã prosto-voljno desetino od kruha, sadja in sladkarij. Vse je bilodobro, Avgu‰tin bi bil prav brezskrbno Ïivel, ko bi leABC ne bilo — ta nesreãni ABC mu je belil glavo. Njemuse je kar nemogoãe zdelo v glavi obdrÏati toliko ãrk, kiso si ‰e vrhu tega tako zelo podobne; to ga je ‰e nekoli-ko potolaÏilo, kar je modri Krivãek ãasih rekel: »Nihãeuãen iz nebes ne pade.« Z boÏjo pomoãjo je konec prve-ga pol leta Ïe prav dobro loãil b od d in ko so minila trileta, pri‰el je vsem skrivnostim, ki tiãe v ABC, do korenain uãenik ga je vrednega spoznal, da stopi v vi‰ji red.


20

Avgu‰tinu se je skoraj inako storilo, ko je zvedel, da bomoral zapustiti uãenika, ki ga je tri leta vodil po strugahin krnicah zvitega ABC. Zadnje leto so ga uãenik poseb-no poãastili, izvolili so ga namreã, da jim je hodil po to-bak. To opravilo mu je dajalo neko posebno imenitnostv ‰oli in, kadar so uãenik segli po gro‰ in so mignili Av-gu‰tinu, zavidalo mu je osemdeset mladih ‰olskih src toposebno ãast.

Avgu‰tin je imel zlato vodilo, katerega se je vednodrÏal, namreã: naglica nikjer ni dobra, tedaj tudi pri uãe-nju ne. Ker bi bil visoki uãenosti rad pri‰el do zadnjekorenine, studilo se mu je vse hitro in povr‰no uãenje;torej se ni nikoli prehitel in kar so se drugi v enem letunauãili — seveda vse le bolj po vrhu — za to se je on od-loãil po dve, ãasih pa tudi po tri leta, kakor je videl, dabo izhajal.

Te Avgu‰tinove misli morebiti niso napaãne; ali nje-gova nesreãa je bila, da je imel ravno take uãenike, ki vtej reãi niso bili njegovih misli. Kaj je mogel Avgu‰tin zato, da so njegovi uãeniki mislili, da je le njegova lenobain budalost kriva, da tako zaostaja! To je Avgu‰tina pe-klo v srce; tudi pravega veselja ni imel zdaj veã, ker jevidel, da se v najpoglavitnej‰ih reãeh s svojimi uãenikine ujema. Vendar jo je z neizreãeno potrpeÏljivostjo pri-vozil do tretje latinske ‰ole. Ta se mu ja pa tako imenit-


21

na zdela, da je takoj uvidel, da bo zanjo treba najmanjtri leta; posebno gr‰ki jezik mu je bila zastavica, da jecelo obupal, bo li moãi jo kdaj re‰iti.


22

âetrto poglavje

Avgu‰tin je tedaj izgubil malone veselje do ‰ole in dobukev; niã ne mara, da bi bil obesil uk na kljuko in

bi jo bil popihal spet na Kozji vrh, ko bi ga ne bilo nekajzadrÏevalo. Avgu‰tin je namreã rasel vsaj v starosti, ãe-tudi ne v modrosti, in je pri‰el v tista leta, ko se zaãnevi‰ja gosposka bolj za ãloveka peãati in ga celo povabi,da bi pri‰el pokazat, je li vreden bele suknje, ali ne. Av-gu‰tin je imel res velik strah pred gr‰kim jezikom, ali ka-dar je mislil na belo suknjo, ali bolje reãeno na beli frak,obhajale so ga kar slabosti. To je paã uvidel, da ga malooãetovo posestvo ne re‰i voja‰ãine, posebno ker so oãetrdni in dobro pri moãi. Torej je potrpel z gr‰ãino, dasi-tudi bi mu bila kmalu Ïelodec obrnila in zme‰ala moÏ-gane, ko bi jih bil kaj prida imel. Iz te prevelike stiske gare‰i uãitelj kr‰ãanskega nauka. Dobri moÏ je Ïe davnouvidel, da je Ocepek toliko za ‰olo, kolikor zajec za bo-benj. Neki dan po ‰oli pokliãe Avgu‰tina na stran in munaznani, da je pri davãnem uradu izpraznjeno mesto pi-sarjevo, da je on z vi‰jim davkarjem, z gospodom Sra-karjem, dobro znan in da je pri njem Ïe za Avgu‰tinagovoril. Revni pastirci na betlehemski pa‰i se gotovo


23

niso tako razveselili, ko jim je angel oznanil rojstvo Go-spodovo, kakor je Avgu‰tina razveselila ta novica. Sol-ze so mu zalile oãi, besede ni mogel govoriti v zahvalo,le roko je poljubil dobremu gospodu. Sam sebi ni mogelverjeti, da bi bilo to mogoãe, in ‰ele tretji dan, ko je Ïev davãni pisarni blizu vrat sedel pri svoji mizi in je pre-pisaval mnogovrstne reãi, se je bil prepriãal, da je resni-ca. Ko je tri dni pisal, pokliãe ga vi‰ji davkar v svojo pi-sarno, ki je bila od obãe velike sobane le z remeljni pre-grajena. Kadar Avgu‰tin zasli‰i Srakarjev glas, se pre-stra‰i, da mu pade pero iz roke, ves bled stopi pred go-spoda, ker je mislil, bogve, kaj je zagre‰il.

Srakar mu pove, da je z njegovim pisanjem zadovo-ljen, da bo dobiavl po 35 kron srebra na dan in da najpridno opravlja svojo sluÏbo, potem more sãasoma do-biti tudi veã. Avgu‰tin se mu prikloni do tal in gre k svojimizi ter pi‰e, da mu je pot od las kapal. On je bil vsakdan prvi v pisarni in jo je zadnji zapustil. Ura ‰e ni bilaosem, Avgu‰tin je Ïe sedel za mizo; drugi uradniki inpisarji so ‰ele proti deveti uri dohajali in Srakar navad-no ob desetih, a predpoldne je zopet zapustil kancelijo.Avgu‰tin je vselej skoãil izza mize, da mu je pri odhoduvrata na izteÏaj odprl in se mu poniÏno poklonil. TudiSrakarjevega psa je vselej prijazno pozdravil, in ko jevidel, da to gospodu prija, znal se je psu ‰e bolj prikupiti.Pri obedu si je najbolj‰e ko‰ãe pritrgaval od ust, da je z


24

njimi pital gospodovega ‰eklja; tudi mu je vsak dan dalv skledico mrzle vode.

Iz zaãetka, ko je Avgu‰tin ‰ele pri‰el v pisarno, je pi-sal z jeklenimi peresi, ki so ravno takrat jela izpodriva-ti gosja; ali ko je videl, da Srakar pi‰e le z gosjimi peresiin da on vsako novo iznajdbo, tedaj tudi jeklena peresa,neizreãeno sovraÏi, hitro je pometal svoja skozi okno inod tistega dne tudi doma ni prijel za drugo pero, negoza gosje.

âe je Srakar videl, da kdo pi‰e z jeklenim peresom, jepostajal nemiren, glava ga je jela boleti in tisti dan se muni ljubilo ni jesti ni piti; celo Kotzebue, katerega je sicerv pisarni bral za kratek ãas, ni mogel tisti dan pripravi-ti v dobro voljo. Avgu‰tin je bil tako sreãen, da je sãaso-ma izpazil, kako mora biti pero vrezano, da Srakarjunajbolje sluÏi. Torej ga je Srakar izvolil za svojega pe-rorezca in davkar je s tem dobil poldrugo uro, ker je si-cer od desetih do poldvanajstih rezal peresa. Zdaj mutega ni bilo veã treba, ker mu je znal Avgu‰tin bolje po-goditi; da pa bi imel to poldrugo uro vendar kaj opraviti,prinesel je vsak dan s seboj de‰ãico in od nje rezljalzobotrebnike.

Tako bo ‰lo dan za dnevom, leto za letom. Ko minedeset let, bilo je konec desetletne posku‰nje in od zdajse je plaãa Avgu‰tinu povi‰ala na dve dvajsetici na dan.Zdaj je Ïe malo bolj mo‰ko stopal po ulicah in ‰e tisti


25

dan je odpovedal dosedanje stanovanje za gradom, kjerje stanoval ves ãas, ter si je dobil stan v hi‰i moje starematere, in odtod jaz moÏa poznam. Tisti dan, ko mu jebila povi‰ana vsakdanja plaãa — je bila ravno sobota —stori si srce in gre na veãer v krãmo, kamor so ponava-di zahajali njegovi tovari‰i. To je bilo prvikrat, torej ga jedruÏba z zaãudenjem gledala; Avgu‰tin je bil, dasitudi izzaãetka tih in pla‰en, vendar kmalu dobre volje, in ko jeimel drugo merico pred seboj, je bil on Ïe najglasnej‰imed vsemi. Tudi njegovi tovari‰i, akoravno so sicer pus-ti in osorni, navzeli so se nekaj Avgu‰tinove dobre volje,posebno ko je Avgu‰tin dal za dva bokala vina. Ali zdaj,ko so se drugi malo oÏivili, umolknil je Avgu‰tin, jezikmu ni veã sluÏil, le nerazumne besede je blebetal in na-posled ga je vino omamilo tako, da je za mizo zaspal inda so ga morali tovari‰i spremiti domov.

Ko se drugo jutro prebudi, ga je bolela stra‰no glavain dasitudi je dalje spal, nego po navadi, bil je vendar Ïezelo truden. Poãasi se mu je jelo v glavi veriti in jasniti,toliko da se je spomnil, da je bil v krãmi in da je nekoli-ko preveã pil, kako je pa domov pri‰el, tega se ni mogelspomniti. Dasitudi mu v nedeljo ni bilo prav niã dobro,vendar je sklenil na veãer zopet iti v dru‰ãino, da bi to-vari‰em pokazal, da je moÏ — da je svoj gospod.

Ko pride v krãmo, bilo ni razen enega tovari‰a niko-gar od sinoãne dru‰ãine. Avgu‰tin sede poleg njega in


26

mu toÏi, kako ga je ves ljubi dan glava bolela in da pravniã ne ve, kako in kdaj so se sinoãi loãili. Pezdir — takose je pisal Avgu‰tinov tovari‰ — uganjal je rad burke innajveãje njegovo veselje je bilo, koga za norca imeti. Komu Avgu‰tin tako toÏi svojo nadlogo, ‰ine mu misel vglavo, ubogega Ocepka danes za kratek ãas malo muãiti.Pezdir verno poslu‰a Avgu‰tina in ves ãas zami‰ljenogleda predse, potem se pomakne bliÏe njega, ozira seskrbno okoli, kakor bi se bal, da bi kdo drugi ne sli‰alnjiju pogovora, in mu ‰epetne na uho: »Kako si pa pri‰elsinoãi domov?«

»Sam ne vem, kako; toliko vem, da sem zjutraj v po-stelji leÏal.«

»Ti presneti Ocepek, ti! Jaz bi nikoli ne bil verjel, dasi tako moãan, ko bi ne bil sam videl. Prvega si kar takotre‰ãil ob zid, da je na mestu obleÏal.«

»Koga sem vrgel ob zid?«»No, nikar se ne delaj, kakor bi niãesar o tem ne ve-

del. Meni ne more‰ tajiti, ko sem vse sam videl.«»Kaj si videl? Ti me pla‰i‰; za boÏjo voljo te prosim,

govori!«»To bo‰ vsaj vedel, kako si se tepel z dvema policaje-

ma, saj tako pijan menda vendar nisi bil, da bi …«»Kaj? Da bi se tepel — jaz tepel! — in s policajema? Pa

zakaj?«»Zapreti sta te hotela, pa se jima nisi dal.«


27

Avgu‰tin je pri teh besedah obledel kakor stena inmrzel pot mu je stopil na ãelo.

»Zapreti! — Mene zapreti?! Lepo te prosim, kaj sempa pregre‰il?«

»Zdaj pa Ïe vidim, da si bil pijan kakor kanon. Tedajres prav niã ne pomni‰, kako si razsajal? Saj nisi bil ãlo-vek, bil si huj‰i, kakor Ïivina. Precej ko smo stopili izkrãme, jel si vpiti na vse grlo, da so ljudje okna odpiraliin gledali, kaj je. Mi smo te mirili in pogovarjali, pa vsezastonj. Kar prideta dva policaja in te opominjata, damolãi ali da pojdi mirno domov. Ti si jima jel pa zabav-ljati, in pa kako! Take priimke si jima dajal, da je bilodrugih nas kar groza, in ko sta te hotela zgrabiti, mah-nil si z rokama in si podrl oba. Eden je odletel v zid in jekar obleÏal, drugi se je paã zopet pobral, pa si ga kma-lu znova pobil na tla. Mi smo ga hoteli braniti, pa je biloprepozno. Ko sta oba leÏala na tleh, stekel si po uliciproti domu.«

Avgu‰tin si je podprl glavo in je tih poslu‰al Pezdirja.Stra‰no mu je vrelo po glavi, zdelo se mu je, kakor bisanjal, ker besedice ni mogel izpregovoriti, le globoko jevzdihoval.

V tem ko je Pezdir to pravil Avgu‰tinu, pri‰el je drugnjegov tovari‰, Slivar po imenu, in prisede k njima. Pez-dir mu je mignil z oãmi pa sta se sporazumela.


28

Nekoliko ãasa so tiho sedeli, potem pa povzame Sli-var besedo: »Kakor se mi zdi, pogovarjata se o sinoãnemboju. Ravno pred eno uro sem sli‰al, da so prevideli ene-ga teh policajev in kakor pravijo, ne bo veã trave tlaãil.Policija i‰ãe hudodelnika, pa, kakor se mi zdi, niso ‰e napravem sledu.«

Te Slivarjeve besede so popolnoma potlaãile Avgu‰ti-na; z obema rokama si pokrije obraz in stoãe: »Moj Bog,moj Bog, kaj bo z menoj? Prijatelja, lepo vaju prosim,molãita! O nesreãno vino!«

»Ne bodi neumen, to ve‰, od naju te ne bo nihãe iz-dal, le sam se pametno vedi in morebit se ‰e vse po sreãiizide.«

Ocepek plaãa vino, katero je komaj poskusil, in greven, ker v krãmi mu je bil zrak preteÏak; mislil je, da semora zadu‰iti. Ko pride ven, udere jo naravnost protidomu, skrbno se je ognil vsakega ãloveka, menil je, daso to sami rablji, ki njega i‰ãejo.

Ko prisope domov, zapre se v svojo sobico in premi‰-ljuje svojo hudobijo. Avgu‰tin ni pomnil, da bi bil kdajkakega ãloveka s hudo besedo razÏalil, on, ki je bil ved-no poniÏen in pohleven kakor ovca, zdajci obdivja ka-kor divja zver in pobija ljudi kakor vrabce! Ko bi imelveã srãnosti, bil bi si vzel Ïivljenje, katero je po njegovimisli Ïe tako zapadlo rablju. Take stra‰ne noãi ‰e ni imel


29

vse svoje Ïivljenje. ReveÏ ni mogel zaspati in ãe je tudizadremal za kak trenutek, prebudile so ga stra‰ne sanje.

V krãmi pa smeha ni bilo ni konca ni kraja, ko je Av-gu‰tin od‰el. Pezdir je bil kmalu poãil od smeha in Sli-var je rekel, da je to veã vredno, kakor deset iger v gle-dali‰ãu; in vsi so se veselili na jutri‰nji dan, ker se bo taigra vr‰ila nadalje.

Skesan in poparjen pride drug dan Ocepek v pisarno‰e prej, kakor po navadi, in sede za mizo, ali danes mupisanje ni ‰lo od rok; kar je pisal, bilo je napaãno in vesãas, kar je opravljal to sluÏbo, ni pokvaril toliko papir-ja, kakor danes. Poãasi so jeli dohajati tovari‰i. Kadar sose odprla vrata, zganil se je Avgu‰tin po vsem Ïivotu, kerje mislil, da biriãi gredo ponj. Vse je bilo tiho, nihãe niizpregovoril z Avgu‰tinom in uradniki so le ‰epetali medseboj. To ‰epetanje je Ocepka ‰e bolj vznemirjalo, ker jebil prepriãan, da se o njem pogovarjajo; povpra‰ati panikogar ni hotel, ker se je bal, da bi ne zvedel spet kake‰e stra‰nej‰e novice. Pezdir pa je ves ãas pazil pri oknu,kdaj pride Srakar, in ko ga vidi po ulici iti, gre ven in muvse razloÏi. Srakar, ki je med vsemi nem‰kimi klasikinajbolj ãislal Kotzebueja, je bil veliki prijatelj ‰al in burk.Ko tedaj od Pezdirja vse natanko zve, kako in kaj, nabe-re si obraz v gube, kakor je imel navado, ãe ga je ob‰lakaka nejevolja, in stopi v pisarno. Avgu‰tin ga je izpodãela pla‰no pogledaval in izku‰al brati na njegovem


30

obrazu, ali Ïe kaj ve o njegovem poboju, ali ne. Srakarpostavi palico v kot, obesi klobuk na klin, potem gre ne-kajkrat po sobi gor in dol in se ustavi pred Pezdirjem.

»Gospod Pezdir, ali ste vi kaj sli‰ali o predsinoãnempoboju?«

·e predno je Pezdir mogel kaj odgovoriti na to vpra-‰anje, skoãi Ocepek izza mize, pade pred Srakarja nakolena in joka kakor malo dete, tako da se je Srakarju incelo Pezdirju smilil.

»Ocepek,« nadaljuje Srakar, »kaj to pomeni, mendavsaj vi niste tisti hudodelnik?«

»Oh, jaz, jaz! To se pravi, ne vem, ali sem, ali nisem;verujete mi, jaz ne vem; ali ker vsi pravijo, da sem jaz intudi vi Ïe veste o tem, mora pa vendar biti res.«

»Tedaj vi ste tisti pijanec! Ocepek, reãi vam moram,da sem se zelo zmotil o vas. Jaz sem vedno mislil, da stemiren in trezen ãlovek, ali kaj moram sli‰ati o vas? In toravno zdaj, ko sem vam plaão povi‰al, menda v zahva-lo? Pomislite, to ni samo za vas, ampak tudi za nas vsevelika sramota, in ãe gosposka to zve, kaj bo z vami?«

»Gospod, priseÏem vam,« stoka Ocepek, »da nisemnikdar bil pijan in da Ïivi du‰i nisem niãesar Ïalega sto-ril, kakor samo ta nesreãni dan. O samo enkrat mi od-pustite.«

Srakarju in vsem drugim se je Ïe smilil, torej ga nisodalje muãili. »Vstanite,« veli mu Srakar, »vstanite, kaj bi


31

rekel tuj ãlovek, ko bi zdaj notri pri‰el. Kar je res, je res;jaz sem bil dozdaj vedno zadovoljen z vami in mislim,da je bilo to prvikrat in zadnjikrat, torej jaz ne bom tegadalje razgla‰al in tudi druge gospode prosim, da bi toostalo med nami.«

Vsi so obljubili in Slivar je tudi danes zvedel, da jeeden policaj Ïe popolnoma zdrav, drugemu se je pa tak-isto Ïe obrnilo na bolje.

To vse je Ocepka nekoliko potolaÏilo, ali vendar jevselej ‰e plaho pogledal, kadar so se vrata odprla in ‰eledva ali tri tedne pozneje je laÏe dihal, ko je Slivar prine-sel novico da je tudi drugi policaj Ïe okreval. Ni namtreba zagotavljati, da odslej ni bilo Avgu‰tina v nobenikrãmi videti, tudi vsakega policaja se je Ïe od daleã izog-nil, ker se je bal, da bi ne bil morebiti eden tistih dveh inda bi ga ne spoznal.

Kako pa se je Ocepku nadalje godilo, zvedeli bomo obnovem letu.


32

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-131-2

Avgustin Ocepek - Fran Erjavec

Documents

Transcript of Avgustin Ocepek - Fran Erjavec