april 2012, letnik 61, številka 4 luc04-2012_tisk_ok.pdfapril 2012, letnik 61, številka 4...

48
M E S E Č N I K Z A S L O V E N C E P O S V E T U M E S E Č N I K Z A S L O V E N C E P O S V E T U april 2012, letnik 61, številka 4

Transcript of april 2012, letnik 61, številka 4 luc04-2012_tisk_ok.pdfapril 2012, letnik 61, številka 4...

  • M E S E Č N I K Z A S L O V E N C E P O S V E T UM E S E Č N I K Z A S L O V E N C E P O S V E T U

    april 2012, letnik 61, številka 4

  • Praznovanje slovenskega kulturnega praznika v Stuttgartu

    V Unterhausnu smo si po končanem nastopu privoščili dobro slovensko večerjo in vzdušje je bilo čudovito.

    Slovesno proslavo so z lepim številom obeležili tudi naši rojaki, ki živijo v Nemčiji.

    Čar na proslavi so dodali tudi pevke in pevci cerkvenega pevskega zbora Obzorje.

    Ob spremljavi njihove voditeljice je njihov nastop zvenel zelo milozvočno.

    Pevke skupine Glasovir nastopajo na kulturnem prazni-ku v Unterhausnu.

    Vokalna skupina Glasovir med nastopom v Esslingenu

    Naše pevke pred hišo, kjer so shranjene vse generacije Mercedesa, ponosa Nemčije.

    Na kulturnem prazniku v Esslingenu so sodelovali tudi naši otroci iz sobotne šole in vrtca.

  • Iz njihovih korenin raste naša veraPomena postnega časa marsikdo ne pozna več prav dobro. Spominja nas na Jezusovo trpljenje in smrt na križu. Bog je svet tako ljubil, da je na svet poslal svojega Sina, da bi vzel nase naše grehe, za nas umrl na križu in nas s svojo smrtjo in vstajenjem od mr-tvih odrešil ter nam podaril večno življenje.Tako smo se učili pri verouku, tako pojejo postne pesmi in tako govorijo odlomki Sve-tega pisma, ki jih v tem času beremo pri mašah. Se še spomnite, dragi rojaki in rojaki-nje, kako globoko smo nekoč doma doživljali čas posta in pokore? Kako smo ob veče-rih molili rožni venec in se v cerkvah udeleževali molitev križevega pota? Kako resno smo vzeli post in si pritrgovali pri hrani, čeprav smo živeli skromno in pogosto čutili pomanjkanje? Kako smo se postavili v vrsto pred spovednice in opravili dobro veliko-nočno spoved? Ker smo postni čas vzeli zelo resno, je bilo tudi praznovanje velike noči toliko lepše! Kdo bi lahko pozabil na pisane butare na cvetno nedeljo in na velikonočno gostijo po vsta-jenjski maši in procesiji! Pirhi, pisanice in toliko drugih dobrot! Spomini, ki nas vežejo na otroštvo in praznovanje velike noči, so še danes najlepši! Kako zelo drugačni od spo-mina na praznovanje cvetne nedelje v tujini. Majhne vejice zelenja, ki jih je duhovnik namesto butar blagoslavljal pred mašo, niso simbolizirale ničesar.Mnogi med nami smo se zaradi različnih razlogov podali v širni svet, daleč od domače-ga ognjišča in domovine. Za dlje časa, kot smo računali ob odhodu, in v drugačen svet, kot smo ga pustili doma. Nekateri smo se vrnili, drugi ostajate v svetu, ki je postal vaš drugi dom. Velikonočni prazniki nas vse povezujejo v eno samo veliko družino Božjih otrok ne glede na to, kje smo in kje bi želeli biti. Vse poti od vsepovsod vodijo v nebeško domovino, kjer bomo dokončno doma. V postnem času se tega spominjamo, da bo ve-likonočno jutro veselo in vstajenjsko, da bodo naša srca prepevala in bo pri duši lepo! Kjerkoli že smo in s komerkoli ga bomo praznovali!Vesele in blagoslovljene velikonočne praznike! Vam in vsem vašim, sosedom in drugim, s katerimi živite po svetu. Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi! Blagor nam, ki imamo dar vere. Gospod, pomagaj tudi tistim, ki menijo, da vere nimajo in da jih Bog ne ljubi. Naj ob nas doživijo oboje: zgled vere in izkušnjo božje ljubezni!Dragi rojaki, če se boste za veliko noč ali kasneje za počitnice odpravili domov in vas bo pot vodila po Dolenjski, ne pozabite pri Trebnjem zaviti na Zaplaz, kjer vas čaka pre-novljena Marijina božjepotna cerkev, osrednje romarsko središče škofije Novo mesto. V cerkvi počiva bl. Alojzij Grozde, prvi slovenski mučenec, žrtev komunističnega nasilja med drugo svetovno vojno. Nedaleč stran, v Žužemberku in v Šmarjeti pri Novem me-stu sta bili doma redovnici Antonija Fabjan in Krizina Bojanc, ki sta bili lani skupaj z ostalimi Drinskimi mučenkami, žrtvami četniškega nasilja, razglašeni za blaženi. Kri mučencev je seme novih kristjanov. Tako je veljalo nekoč, tako je tudi danes. Bodimo ponosni in veseli. Iz njihovih korenin raste naša vera!

    Janez Gril

    Prva stran ovitka: Arhiv NL – Vstali ZveličarDruga stran ovitka: Arhiv SKM Stuttgart – Praznovanje slovenskega kulturnega praznika v StuttgartuTretja stran ovitka: Arhiv SKM Merlebach – 11. marec - materinski in družinski dan v SKM MerlebachČetrta stran ovitka: Arhiv družine Reichle – Trije najmlajši otroci družine Reichle s slovenko, špansko in nemško butarico na cvetno nedeljo

    Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja

    Naša prihodnost je v rokah družine 2Ne poznajo ne Jezusa in ne njegovega Očeta 7Deset božjih zapovedi 8Greh in skušnjava 9Rafaelova družba 10Mlada srečevanja 11Komentar meseca 12Prisluhnimo domovini 13Iz življenja naših župnij 16Zgodba 39Križanka 41

  • 2

    P O G O V O R M E S E C AP O G O V O R M E S E C A

    Naša prihodnost je v rokah družineDanašnje umeščanje izseljenske župnije v krajevni CerkviUvodPolna luna pravkar zahaja, mesto pod mano se že prebuja in ptičje petje naznanja skorajšnji pomladni dan. Pod svo-jim balkonom opazim prvega človeka z nahrbtnikom, ki se odpravlja na delo, kolesarja, ki začenja svoj športni dan in prvo gospo, ki gre sprehajat svojega psička. Še poln pozi-tivnih in svetlih vtisov po večernem pogovoru z zakonce-ma Marjeto in Martinom Reichle, sem daroval preostanek večera in noči za zapis pričujočega pogovora o družini. Re-kel sem si, naj bo pa to moja žrtev v tem postnem času slo-venskega naroda. Kramljali smo v kuhinji Slovenskega do-ma, govorili malo po slovensko, malo po nemško, sem pa tja kakšno besedo tudi špansko. Zapis pogovora namenjam vsem bralcem Naše luči, pa tudi vsem, ki so se v več kot tri-mesečni debati okrog novega družinskega zakonika priza-devali za vrednoto družine. Ko boste brali te vrstice, bo izid referenduma v Sloveniji že znan. Ne bom ugibal, v kate-ro smer se bo /beri tudi: se je/ nagnila tehtnica. Kristjani v Evropi postajamo manjšina, to rad poudarja kardinal Wal-ter Kasper, ki je bil škof v škofiji, kjer sedaj živim, v Stutt-gartu. Naša moč ni v številu, ampak v kakovosti, v trdnem sidrišču evangeljskih in krščanskih vrednot, kamor sodi tu-di zdrava in trdna družina. Marjeta in Martin Reichle živita blizu Nekarsulma pri Heil-bronnu. Sta eden od biserov slovenske župnije v Stuttgartu. Imata sedem otrok: Sebastiana (21), Fabiana (20), Natalio (18), Veroniko (16), Emiliana (12), Magdaleno (10) in Adri-ana (6). Martin prihaja iz nemške katoliške družine iz Ul-ma, Marjeta iz tradicionalno verne notranjske družine. Ka-ko sta se spoznala in začela skupno pot, si preberite!

    Marjeta in Martin, kot vem, sta se srečala v Franciji, na novoletnem tezejskem srečanju v Parizu. Kakšne spo-mine imata na začetek vajine skupne poti?/Marjeta/ Res, spoznala sva se na molitvenem srečanju mladih v Parizu, ob prehodu iz starega leta 1988 v novo le-

    to 1989, ob petju in kitari. Že s prvim stiskom roke me je prešinilo: To je moj mož! Ta občutek, ki mi je šel do kosti in še globlje, ja ... privoščila bi ga vsakemu paru. To je kot hra-na za celo življenje. /Martin/ Najino drugo srečanje je bilo v Oberhausnu, ko sva se udeležila binkoštnega srečanja. Na-jina prva skupna pot pa je bila poleti 1989, ko sva sama po-romala v Medžugorje.

    Vaju je tezejska duhovnost zaznamovala? Bi jo želela poudariti in jo posredovati tudi vajinim otrokom?/Marjeta/ Po poroki sva bila z Martinom še enkrat v Taize-ju. Pred štirimi leti je tja šel Martin sam, z večjimi štirimi otroki. Prav takrat sta med nama vladali napetost in neso-glasje, iskala sva, kako uskladiti otroke, družino in naju dva. Potrebovala sva malo distance. Otrokom je bilo zelo všeč. Lani smo na poti v Španijo tam prespali in se udeležili ju-tranje molitve in spet odkrili blaženost, mir, trenutke, ko si rečeš, da je vse dobro tako, kot je, košček raja. /Martin/ Do-živiš čar različnih jezikov, različnih duhovnih darov, mladi-no, ki prinaša svežino.

    Kje sta se poročila in kakšni so bili vajini načrti na za-četku skupne zakonske poti? Je moralo tako biti, da si ti, Marjeta, iz Slovenije prišla v Nemčijo k Martinu ali bi se lahko kako drugače odvijalo?/Martin/ Poročil naju je pater Leopold Grčar na Brezjah, kjer naju je po dvajsetih letih spet blagoslovil. Prav na Brez-

    Marjeta in Martin

  • 3

    P O G O V O R M E S E C AP O G O V O R M E S E C A

    jah smo našo družino posvetili Materi božji in ob vsakem novem obisku to posvetitev osvežimo in okrepimo. /Marje-ta/ Poročni korak k oltarju sem naredila brez razmišljanja, ker sem Martinu popolnoma zaupala. Seveda sem bila vanj na smrt zaljubljena in sem videla le njega. Da sem nato pri-šla v Nemčijo? Da, moralo je biti tako!

    Postala sta starša sedmih otrok, verjetno hoteno in načrtovano. Zakaj je družina z več otroki zanimiva, saj mlade zakonce pogosto slišimo tarnati, da je še z enim ali dvema otrokoma danes težko živeti in preživeti?/Martin/ Oba prihajava iz številčnih družin, pri Marjeti je bilo šest otrok, pri meni smo bili štirje. V družini, kjer je sa-mo en otrok, je vse skoncentrirano nanj. Že pri dveh otro-cih se razmerja spreminjajo, ne le za starše, ampak tudi za otroka. Ko je več otrok, za starše to ne pomeni večjega bre-mena, ker si otroci sami to breme in soodgovornost poraz-delijo. Začne se pri skupni igri in gre tako vse naprej do po-moči pri šolskih nalogah. In še veliko širše! /Marjeta/ Že od začetka sva sanjala o večjem številu otrok, vsi so bili spočeti v ljubezni, noben pravzaprav ni bil načrtovan. Najin najsta-rejši sin je bil spočet že pred poroko. Sama izhajam iz šte-

    vilne kmečke družine, kjer smo vsi trdo delali. Tako sem si v življenju zadala veliko načrtov, kar preveč, da bi vsi lahko uspeli. Nisem zadovoljna z malo žetvijo, se pa popravljam. Izkušnje bogatijo in učimo se do smrti. Zdaj se večkrat tola-žim s stavkom: Išči lepo in dobro v malih stvareh.

    Kaj sta po poklicu? In kako združujeta vzgojo in družin-ske obveznosti z napornim poklicnim delom?/Marjeta/ Jaz sem diplomirana pedagoginja predšolskih otrok. /Martin/ Jaz pa diplomirani inženir pri velikem pod-jetju avtomobilske industrije. /Marjeta/ Ja, njegovo delo zahteva, kot se reče, celega človeka. Ko smo bili v Španiji, je bil skoraj vsa tri leta več v zraku kot pa doma. A pomemb-no je zaupanje. Ko sem še študirala v Ljubljani, sem malo za šalo, malo zares vzdihovala: Ljubi Bog, daj mi moža, ki bo dovolj zaslužil za družino, jaz pa bom lahko doma pri otro-cih! In pomislite: Uslišal me je! Vsekakor mi je pedagoška izobrazba pripomogla pri vzgoji otrok, vendar je teorija vse kaj drugega kot praksa.

    Prvi vajini otroci se že usmerjajo v svoje poklicne izbire. Sta jim kdaj kaj svetovala ali dala vedeti, kaj bi si od njih želela?

    Družina Reichle

  • 4

    P O G O V O R M E S E C AP O G O V O R M E S E C A

    /Martin/ Pogovarjamo se o prihodnosti otrok, tudi o ustre-zni izobrazbi. Z ženo si želiva, da bi poslušali in sledili na-jinim priporočilom, vendar na koncu absolutno sprejema-va njihova mnenja in osebne odločitve. /Marjeta/ Želiva jim predvsem, da bi bili dobri, da bi mislili s svojo glavo, da bi vedeli, da za vsak problem obstaja rešitev in da jih njihovo gnezdece, oče in mati, vedno čakata. Pa da izkoristijo talen-te, ki so jim bili položeni v zibelko. In da si izberejo pot, na kateri bodo srečni.

    Že to, da sta se vajini življenjski poti srečali na moli-tvenem srečanju mladih, kaže, da tudi kar se tiče vere, gledata v isto smer. Kaj je po vajinem pomembno, da se lahko verske vrednote prenesejo na otroke? Je to versko občutje v družini, molitev, vzgoja za dobro in za hvaležnost? /Martin/ Naša rdeča nit je krščanska vzgoja, to je posredo-vanje krščanskih vrednot. Sem sodijo vsakdanja molitev, ži-vljenje s Cerkvijo, zakramenti, ki jim pripisujemo posebno mesto. To je pri nas samo po sebi umevno. V tem molitve-nem in zakramentalnem vzdušju rastejo tudi otroci. Otro-kom želiva s svojim zgledom posredovati, da vera ni neko breme, ampak dragocena pomoč v življenju, iz nje črpamo moč, da smo kos vsem problemom. /Marjeta/ Vera je za-me nekaj osebnega, intimnega. Pojmujem jo drugače kot moj mož. Z Bogom smo lahko povezani na vsakem koraku našega življenja, še posebej v naravi, kjer ga sama najraje iščem. Bog je vsepovsod, če ga le hočemo odkriti in čutiti! Je v nasmehu, prijaznosti, lepi besedi, pomoči drugim. Zelo mi je daleč vsaka verska formalnost in birokracija, omeje-nost in zaprtost, nesproščenost, zidovi. Počutim se kot kri-stjanka z odprtim ekumenskim pogledom.

    Ste pevska družina. Ko ste zadnjič, malo pred božičem 2011, v Heilbronnu, – eni od podružnic slovenske žu-

    pnije v Stuttgartu –, pripravili božično razmišljanje, ste skoraj vsi igrali na kakšen inštrument. Glasba in pesem je pri vas doma. Vam pomaga živeti bolj skupaj in lepše?/Marjeta/ Zame je glasba eliksir, vodilo skozi življenje. Dr-ži, kar poje Kekčeva pesem: Kdor vesele pesmi poje, gre po svetu lahkih nog! Pesem daje energijo in polet, je zaklad, ki nas povzdiguje v božje višine. /Martin/ Glasba ima za nas posebno, dodano vrednost. Ko skupaj muziciramo, kar se žal zgodi premalokrat, dosegamo nekaj višjega. Odnos z Bogom se da krasno izraziti z glasbo.

    Kaj je vajina vzgojna modrost? Ali pa načelo, morda usmeritev, ki bi jo priporočala tudi drugim?/Martin/ Otroci so božji dar in tako jih moramo vzeti in se do njih obnašati. To je pogosto težko, vendar nam ne sme uiti iz glave. /Marjeta/ Pri vzgoji bi izpostavila spoštova-nje, potrpežljivost, ljubezen seveda in kar je še pomemb-no, nenasilno in strpno obnašanje. Pri vzgoji ni točno dolo-čenega recepta, tako kot pri zdravniku ne. Vzgajati otroke ni lahko, to je vedno naporno delo. Dobro vem, velikokrat sem jim ostro zabrusila: Ste kot mali sesalci, male pijavke! In pri tem zaloputnila vrata. Eden od mojih poglavitnih ci-ljev je, da se iskreno in do zadnjega diha trudim za otroke. Vsak človek je drugačen, drugače razmišlja, čuti, hoče. De-dujemo deset ali še več generacij. Tako se večkrat ne ve, kaj ljubi Bog zmesi skupaj! Družina ni nekaj idealnega, je bo-jišče različnih značajev. In vendar se velikokrat posreči, da me objamejo rajski občutki, ko jih vidim zbrane pri mizi. Takrat cvetim in moja duša pleše.

    Dr. Hubert Požarnik je pred kratkim v slovenskem časniku Demokracija zapisal, da se danes v vzgoji po-stavlja v ospredje površinsko znanje, strateška racional-nost, pretkanost, uspeh, materialne dobrine, izginjajo pa vrline značaja, modrost, hvaležnost, spoštovanje, sram, občutek krivde. Kaj se vama zdi? Je res tako?

    Maša na vrtu družine Reichle v Barceloni, med roma-njem v Lurd

    Marjeta in Martin Reichle pri sv. maši v Heilbronnu

  • 5

    P O G O V O R M E S E C AP O G O V O R M E S E C A

    /Marjeta/ Na žalost je res tako! /Martin/ V najinem oko-lju opažava ta trend, zato se nama zdi še pomembnejše, da otroke prestreževa in omiliva pred tem. Pomembno se mi zdi, da jim dava vedeti, kaj pomenijo odpoved, preprostost, zmožnost, da odnehaš in daš prav drugemu.

    Zanima me, kaj bosta rekla na zanimivo izjavo nemške novinarke Tissy Bruns, ki je zapisala: »Otroci so majhni konzervativci. Najboljše jim je, ko je na levi mama, na desni oče, pred njimi špageti, oni pa v središču pozor-nosti.« /Marjeta/ Ni mi všeč, da otroke zmerjamo s konzervativci. Saj smo mi starši tisti, ki jim dajemo smer. Mi jih moramo voditi v netiransko in altruistično držo. Otrokom so všeč rituali in red. Mi smo njihovi vodniki in skrbniki. /Martin/ Otrok potrebuje svobodo, da se pozitivno razvija. Mi star-ši jim moramo postaviti varno mejo, jim določiti prostor njihove svobode. Pri tem pa je važno odkrivati njihove ta-lente in jih spodbujati, ne da bi pri tem za vsako silo bile v ospredju naše želje in pričakovanja.

    Drži, da je družina temeljna celica družbe, kot jo po-navadi označujemo in da je ključnega pomena za zdrav telesni, umski, moralni in socialni razvoj otrok? /Marjeta/ Družina je temeljna celica družbe. Temu je po-trebno dodati: Zdrava celica je družina takrat, ko v njej vla-

    da najprej dobro in pozitivno ozračje med možem in ženo, ki svoj odnos gradita na duhovni osnovi, ki znata zagovar-jati vsak svoje mnenje in za njim stati, ki se spoštujeta, drug drugemu zaupata in strpno sprejemata drug drugega. Šele pod temi pogoji zna biti odnos v družini prijeten zanju in za otroke, tako da se vsak član lahko razvija svobodno in z veseljem. /Martin/ Se popolnoma strinjam z Marjeto.

    Imata občutek, da bi vajini otroci, če bi odraščali v enostarševski družini, na primer samo z mamo, bili drugačni?/Marjeta/ Vsekakor! Že po naravi in spočetju sveta, kot nam pripoveduje Sveto pismo, bi nam moralo biti jasno: Očeta ne more nadomestiti ženska in tudi obratno ne. Kar je razvidno že iz dejstva, da noben moški ne more čutiti z otrokom tako, kot mati, ki ga rodi. Moški tega ne more!

    V Sloveniji se je okrog novega družinskega zakonika veliko debatiralo o alternativnih oblikah družine, tudi take, ki je istospolno usmerjena in bi imela pravico do posvojitve otrok. Kako gledata na to? /Marjeta/ Naš veliki prednik Primož Trubar je nagovoril Slovence: Moji lubi Slovenci! Jaz bi nadaljevala: Dragi Slo-venci, ali se morate obnašati tako kot drugi? Dva milijona nas je, majhna peščica, zakaj dopustite, da se pometa z va-mi? Kje je vaša zavest? Vaša populacija bo izumrla in taki

    Magdalena pri prvem svetem obhajilu

    Pri Reichlevih je glasba vedno doma.

  • 6

    P O G O V O R M E S E C AP O G O V O R M E S E C A

    posvojeni otroci bodo bolne duše. Zbudite se! Pika na i že ima piko, so jo že zdavnaj iznašli. /Martin/ Pritrdim in do-dam, da s krščanskega vidika takih alternativnih oblik dru-žine ni mogoče sprejeti.

    Kako bi gledala, če bi eden od vajinih otrok zagovarjal tako nadomestno, alternativno družino?/Martin/ Bolj bi se mu posvetila in poskusila z njim govoriti o prednosti heteroseksualnih odnosov. /Marjeta/ Upam, da tako daleč ne pride. Vendar naši otroci niso le naši otroci. Ne vem, težko bi mi bilo. Molim, da jih Marija odeva s svo-jim plaščem, njeno trpljenje nas uči.

    Kaj bodo vajini otroci oziroma kako se bodo počutili: malo Slovenci, malo Nemci ali Nemci s slovenskimi koreninami, Evropejci ali še kaj drugega?/Marjeta in Martin/ Vprašala sva jih, imajo različna mne-nja: mlajši se počutijo kot Španci, drugi Evropejci in kakšen od njih kot Nemec s slovenskimi koreninami.

    Še nekaj daje pečat vaši družini. Nekaj let ste živeli v Španiji, v Barceloni. Tako v družini ne govorite le slo-vensko in nemško, ampak tudi špansko. Leta 2003, ko smo slovenski verniki iz Stuttgarta romali v Lurd, smo

    vas obiskali in na vrtu vašega takratnega doma smo imeli nepozabno mašo. Greste še kdaj v tiste tople in temperamentne kraje?/Marjeta/ Čeprav smo v Španiji živeli le tri leta, smo se tam zelo ukoreninili. Ostala so globoka prijateljstva, posta-la sem krstna botra, tja se vračamo vedno znova, vsaj dva-krat na leto. Šlo je za tri srečna leta: latino ritmi, sprošče-ni ljudje, ki so nas cenili in nam stali ob strani in še: morje in jezik. /Martin/ Kot so povedali otroci, je vse to sedaj del naše domovine.

    Kaj bi ob koncu pogovora zaželela bralcem Naše luči?/Marjeta/ Živimo v času, ki je trd in neizprosen, in vendar je dan, ki je brez smeha, objema, poljuba, tople besede, iz-gubljen dan. Življenje je prekratko, zato pohitimo! /Martin/ Naša prihodnost je v rokah družine!

    Pogovarjal se je Zvone Štrubelj

    Marjeta Reichle nas je na večerji sodelavcev navdušila s svojim nastopom.

    Martin Reichle je bil na večerji sodelavcev ustvarjalen pi-anist.

  • 7

    B O Ž J I S L U Ž A B N I KB O Ž J I S L U Ž A B N I K

    Ne poznajo ne Jezusa in ne njegovega Očeta20. januarja 2012 je minilo 60 let od žalostnega dogodka, ko je nahujskana skupina ljudi na železniški postaji posku-šala zažgati živega ljubljanskega škofa, danes božjega slu-žabnika Antona Vovka. Samo po zaslugi velike prisebno-sti in osebnega poguma svetniškega škofa se namera ni v celoti uresničila. Škof se je rešil, vendar je dobil hude ope-kline, zaradi katerih je pozneje dobre tri tedne ostal v ljub-ljanski bolnišnici. Od propagande zaslepljeni sovražni-ki so mu preprečili, da bi ga na zdravljenje takoj odpeljali v novomeško bolnišnico. Škof pa ni bil samo žrtev posku-sa zažiga. Organizirani nasprotniki so več kot štiri ure ško-fa zadrževali na železniški postaji, ga sramotili in pretepali. Varnostni organi, katerih dolžnost je, da skrbijo za varnost državljanov, za škofa niso poskrbeli in ga pred nasiljem ni-so obvarovali. Kako pa naj bi, saj ni nobenega dvoma, da se je vse dogajalo z vednostjo in soglasjem partijske obla-sti. Za storjena dejanja nihče ni odgovarjal in znani ozno-vec je poskrbel, da so bili materialni dokazi uničeni. Oblast je dogodek izkoristila za nov moralni pritisk na škofa, naj se pokori njenim ideološkim zahtevam in bo imel mir. Po-leg hudih telesnih poškodb, ki so poslabšale škofovo bole-zen, je moral škof na železniški postaji pretrpeti hudo za-sramovanje, zmerjanje in krivično obtoževanje najhujših grozodejstev.Škof Vovk v osebnih spominih zelo natančno opisuje, kaj vse je nahujskana drhal počela z njim. Bralcu se ob tem nehote vsiljuje vzporednica z ravnanjem, ki ga je ob areta-ciji pretrpel Jezus. Nahujskani ljudje, ki jih v njihovih ob-tožbah ne zanima vprašanje, kaj je res in kaj ni; slepo so-vraštvo, ki zase išče izmišljene razloge; brezbrižnost ali celo potuha s strani tistih, ki so po svoji javni službi dolžni skr-beti za varnost in pravico med ljudmi; nemoč tistih, ki bi – kakor zdravnik iz novomeške bolnišnice – radi pomaga-li, pa jim sovraštvo in hudobija to brutalno onemogočata. Škof sredi razjarjene množice stoji vzravnan, neuklonljiv, popolnoma priseben in miren. Na sovraštvo, udarce, psov-ke in zmerljivke odgovarja argumentirano, sicer pa večino-ma molči, ker mu drugega ne preostane, saj za trezen po-govor ni možnosti. Preganjanje kristjanov ni preteklost iz časov starih Rimlja-nov, ampak je še danes močno razširjeno. Vsako leto zara-

    di vere umre več deset tisoč kri-stjanov, drugih krivic, ki jih pre-stajajo, pa niti ne omenjamo. To se dogaja v deželah, kjer ne pozna-jo načela spošto-vanja človekovih pravic. Tudi pred 60 leti in še dol-go po tem tega načela tudi pri nas niso poznali in še manj upo-

    števali. Tudi dandanes, ko na veliko govorimo o človeko-vih pravicah, to ne pomeni jamstva za njihovo spoštovanje. Če bi človekove pravice spoštovali, pri nas ne bi bilo toliko sovražnega govora in širjenja neresnic na račun katoliča-nov in Cerkve. Vedno se bo dogajalo, da se bo kdo spozabil in šel v svojih izrazih čez mejo, ki so v demokratični in str-pni družbi postavljene sovražnemu govoru in vsem drugim oblikam nestrpnosti. Najbolj zaskrbljujoči pa niso tovrstni izpadi sami na sebi. Zaskrbljujoče je, če državne ustanove in javno mnenje takim spodrsljajem dajejo potuho ali celo javno podporo. To se je zelo očitno zgodilo pred 60 leti tu-kaj v Novem mestu in še neštetokrat pozneje v podobnih, četudi manj brutalnih primerih.Jezus je učence jasno pripravljal na to, da bodo zaradi pri-padnosti njemu morali trpeti. S svojim zgledom pa je tu-di pokazal, kako naj to sprejemajo in v tem je bil svetniški škof Vovk njegov zvesti učenec.Prvič, nasproti razburjeni drhali, ki je z znašanjem nad bol-nim in težko ranjenim škofom teptala svoje človeško in ne škofovo dostojanstvo, stoji na zunaj nemočni škof vzrav-nano in mirno. Na sovražni bes odgovarja dostojanstve-no. Udarci s pestmi, s palicami, klofute ali kepe umazanega snega, ki jih mečejo vanj, ga ne zamajejo v njegovem no-tranjem miru in trdnosti. Podobno kot pri Jezusu v trplje-nju tudi v škofovi drži ni čutiti sovraštva ali maščevalnosti, temveč kvečjemu zgroženost nad zaslepljenostjo in žalost ob dejstvu, da ne poznajo resnice, da ne poznajo ne Jezusa in ne njegovega Očeta.

    Iz nagovora nadškofa Stresa ob 60-letnici zažiga škofa Vovka v Novem mestu

  • 8

    K A T E K I Z E MK A T E K I Z E M

    532. Kaj zahteva Jezus z uboštvom srca?Jezus zabičuje svojim učencem, naj mu dajejo prednost pred vsemi stvarmi in vsemi ljudmi. Zapoved o nenave-zanosti na bogastvo - v duhu evangeljskega uboštva - je predanost previdnosti nebeškega Očeta, ki nas osvoba-ja zaskrbljenosti za jutrišnji dan ter nas pripravlja za bla-gor »ubogih v duhu, katerim pripada nebeško kraljestvo« (Mt 5,3). 533. Katero je človekovo največje hrepenenje?Največje človekovo hrepenenje je gledati Boga. To je krik vsega njegovega bitja: »Hočem gledati Boga!« Človek do-seže svojo resnično in polno srečo v gledanju in v blaženo-sti Boga, ki ga je ustvaril za ljubezen in ga priteguje k sebi s svojo neskončno ljubeznijo.

    »Kdor gleda Boga, je dosegel vse dobrine, kar si jih je mogoče zamisliti« (sveti Gregor iz Nise).

    Deset božjih zapovediDeveta zapovedNE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA ŽENE

    527. Kaj zahteva deveta zapoved?Deveta zapoved ukazuje, da premagujemo mesena požele-nja v mislih in željah. Boj zoper meseno poželenje gre prek očiščevanja srca in kreposti zmernosti.    528. Kaj prepoveduje deveta zapoved?Deveta zapoved prepoveduje gojiti misli in želje glede de-janj, ki jih prepoveduje šesta zapoved.  529. Kako pridemo do čistosti srca?Z božjo milostjo in v boju zoper neurejena nagnjenja se kr-ščeni povzpne do čistosti srca s krepostjo in z darom či-stosti, s čistostjo namena, s čistostjo zunanjega in notra-njega pogleda, z obvladovanjem čustev in domišljije ter z molitvijo.   530. Kaj čistost še zahteva?Čistost zahteva sramežljivost. Varuje človekovo intimnost, izraža tankočutnost za čistost ter vodi poglede in kretnje tako, da se skladajo z dostojanstvom osebe in njihove po-vezanosti. Čistost srca osvobaja od razširjenega erotizma in odstranjuje predstave, ki pospešujejo bolestno radove-dnost. Zahteva tudi očiščenje družbenega ozračja z neneh-nim bojem zoper permisivnost nravi, ki temelji na zmo-tnem pojmovanju človeške svobode.

    Deseta zapovedNE ŽELI SVOJEGA BLIŽNJEGA BLAGA

    531. Kaj zahteva in kaj prepoveduje deseta zapoved?Ta zapoved dopolnjuje prejšnjo in zahteva notranji od-nos spoštovanja do tuje lastnine. Prepoveduje lakomnost, neurejeno pohlepnost po tujih dobrinah in nevoščljivost, ki je v tem, da je človek žalosten, če se drugemu godi do-bro, ter brez mere hrepeni po tem, da bi si prilastil njego-vo lastnino.

  • 9

    M L A D I N S K A S T R A NM L A D I N S K A S T R A N

    Dragi Borut! Za očiščenje srca se moramo začeti truditi že v naših mislih. Pogosto se zavedamo sla bih misli, sku-šnjav ... in velikokrat ne vemo prav dobro, ali je bila ne-ka misel že greh ali samo skuš njava. Pri tem ti lahko po-maga naslednja razdelitev »predstopenj« greha (najdeš jih tudi v knjigi T. Špidlika, Pot Duha). Prvo stopnjo lah-ko imenujemo »na mig« ali sugestija. Pojavi se nam misel na možen greh. Npr.: slabo si se naučil snov in pomisliš, da bi se lahko pro-fesorju zlagal, da si zbolel. Na tak način nas lahko spre-letijo vse mogoče misli, podobe, v kate rih vidimo, da bi lahko storili nekaj, kar je proti lju bezni do Boga in do bli-žnjega. Vendar misli na tej stopnji še niso greh. Druga sto-pnja se imenuje po govor in nastopi takrat, ko se začnemo s slabo mi slijo ali skušnjavo »pogovarjati«. Nekako takole: lahko bi to storil ..., toda ne, raje ne, potem bi se pa lah ko zgodilo to ... Kaj pa tiste posledice? Kaj pa, če to vseeno ni greh? Ali ni dobro, da si človek pomaga ...? – Pač, pregle-dujemo misel bolj podrobno. To še ni greh, čeprav taki kle-peti s skušnjavami niso pripo ročljivi, ker povečujejo mo-žnost za naslednje stop nje. Zelo hitro nas postavijo v tretjo, ki je stopnja boja. V njej se borimo z mislijo, ali naj deja-nje stori mo ali ne. Spet do tod še ni greha. Četrta stopnja pa se imenuje »soglasje« in z njo grešimo že v pravem po-menu besede. Čeprav se še vedno dogaja na mi selni ravni, pomeni, da smo v srcu že sprejeli greh, vanj privolili. Po-meni, da se v sebi odločimo, da bo mo ob pravi priložno-sti ali ugodnih okoliščinah dejanje uresničili. Peta stopnja se imenuje strast, pomeni, da podlegamo mislim, ki so so-vražne bož jemu. Pomeni izvršeno dejanje greha, pogosto podleganje pa človeku ošibi značaj in ga lahko pripelje v zasužnjenost.Spoved nam omogoča, da se s svobodo odloči mo za kesa-nje in da zato tudi rastemo v odgovor nosti do svojih de-janj. Še tako zapackano srce lahko Bog umije in da mo-žnosti, da postane novo, za po vrh nas tudi oboroži za nove bitke. Naj te torej ne bo strah iti večkrat v spovednico, tudi če včasih kakšen duhovnik ne razume želje, da bi zvesteje hodil za Kristusom.

    Greh in skušnjavaDraga Petra! Pred prazniki, ko se odpravljam k spovedi, ob spraševanju vesti vedno naletim na problem: kaj je greh in kaj »samo« skušnjava. Ali sploh je med njima razlika?

    Borut

    Naj gre ta kelih mimo mene ...

  • 10

    R A F A E L O V A D R U Ž B AR A F A E L O V A D R U Ž B A

    Darila zimskih višarskih dniAna GrudenNi veliko ljudi, ki bi na Svete Višarje prišli z drugačnim na-menom kot na romanje ali pozimi smučanje.Kaj pa če na kraju, ki združuje tri narode, oboje združi-mo s strokovnim podkovanjem o Slovencih zunaj Sloveni-je? Smučanje je bil eden izmed razlogov, da smo se zimskih višarskih dni udeležili. Drugi je bila tema, ki nas je druži-la ob večerih: tokrat smo se pogovarjali o Slovencih po sve-tu s poudarkom na Avstraliji in o malo drugačnem pogledu na manjšino: o Kočevarjih, bolj znanih kot kočevski Nemci.O delovanju med izseljenskimi Slovenci je prvi večer govo-ril dolgoletni generalni konzul za Slovence po svetu dr. Zvo-ne Žigon. Njegovo pripovedovanje smo kar vpijali. Na kon-cu ni mogel nihče verjeti, da je trajalo štiri ure. Če bi bil g. Žigon še naprej konzul, bi bila z veseljem izseljena Slovenka nekje v Argentini na primer. Na stanje izseljencev gleda ze-lo realno. »Asimilacija je naraven proces,« pravi. Vendar za-radi tega ne stoka. S prirojenim humorjem in iznajdljivostjo najde vse točke, kjer bi se dalo velikokrat sprte skupine Slo-vencev v neki državi povezati in jih navdušiti za ohranjanje svojih korenin. »Za skupnost ni dobro, če je zaprta,« pravi, zato je dobrodošlo, če se mladi poročajo tudi z Neslovenci. Prihodnost slovenskih skupnosti pa je v medsebojnem dru-ženju v pevskih zborih, plesnih skupinah, pri skavtih ipd. že od malih nog naprej. Mladi tako rastejo skupaj, se med se-boj poznajo, nekateri poročijo in ohranijo stike s sovrstniki vse življenje. To je jedro izseljenske skupnosti. Pokazal nam je več primerov dobrega sodelovanja med starejšo in mlaj-šo generacijo, pa tudi primere, kako se ne dela: ko starejši ne pustijo mladih zraven, ker imajo drugačne ideje od njih, skupnost pa zato začne počasi razpadati. Pripovedoval nam je tudi npr. o potici, ki v izseljenstvu pridobi svet pomen – dame in izobražene mlade gospodične, ki niso nikoli same skuhale niti kave, so se v tujini naučile peči potico. Ob ta-kšnih in podobnih zanimivostih je večer minil kakor blisk.Predavateljica, ki naj bi predavala naslednji dan, je bila kar zaskrbljena, kako bo dosegla tako visok nivo. Vendar je bila njena skrb odveč. Predavanje o Kočevarjih prejšnjega samo po dolžini ni doseglo, vse ostalo je bilo tako novo in tako zanimivo, da je bilo vredno višarskih dni. Mag. Helena Ja-klitsch je potomka Kočevarjev oziroma kočevskih Nemcev,

    kot se je poimenovanje (namerno) uvajalo med vojnama in po njih. V nasprotju s splošno razširjenim mnenjem, da so bili to Nemci, nekako povezani z drugo svetovno vojno, je Helena razložila, da so se na slovensko ozemlje s Tirolske priselili v 14. stoletju, da bi kolonizirali gozdove in posesti zemljiškega gospoda. Tu so si ustvarili povsem svojo kultu-ro, se povezali z okoliškimi Slovenci, s katerimi so se vedno dobro razumeli, svojo smer razvoja je ubral tudi njihov je-zik, ki je bil izoliran od nemškega. V najboljših časih jih je bilo okrog 25.000. Lepo so živeli vse do začetka nacional-nih gibanj, najslabše pa se jim je začelo goditi med drugo svetovno vojno, ko je za sovraštvo do njih zadostovalo, da so bili »Nemci«. Veliko so jih nasilno izselili, po vojni pobili, drugi so zbežali po svetu in se do danes niso vrnili. Šokira-ni smo bili ob dejstvu, da so njihove vasi po vojni zravnali z zemljo, in to tako temeljito, da se danes od cele vasi poznajo le makadamska pot in morda ruševine dveh hiš. Dalo nam je misliti tudi dejstvo, da je to počela slovenska komunistič-na oblast – torej nismo bili Slovenci vselej ubogi in zatirani, ampak smo zatirali tudi sami. Danes se poskuša rešiti, kar se rešiti še da: nagrobnike, cerkve, dokumente, jezik, zgo-dovino … kar je ob še 90 živečih Kočevarjih v Sloveniji, od katerih ne znajo več vsi kočevarščine, precej težko delo. Še težje pa bo to najbrž spraviti v uradno narodno zgodovino.Za popolno sliko teh prijetnih dni je dovolj, če takim pouč-nim prijetnim večerom prištejemo še najlepše možno vre-me in čudovito smuko. Kot velik dar bodo ostali v nas in še dolgo odmevali tudi v našem delovanju.

  • 11

    M L A D A S R E Č E V A N J AM L A D A S R E Č E V A N J A

    - Kateri študij si dokončala v Argentini in kaj te je spodbudilo k študiju v Sloveniji?Leta 2007 sem diplomirala v Argentini in postala profe-sorica športne vzgoje s poudarkom na športni vzgoji za osebe tretjega življenjskega obdobja in osebe s posebni-mi potrebami. Ker so me vedno zanimali vizualni in in-teraktivni mediji (predvsem fotografija in video), sem se vpisala na buenosaireško univerzo in začela s študijem grafičnega oblikovanja – bolj za hobi. Tudi nekaj tečajev fotografije sem naredila. Medtem sem delala kot profe-sorica v šolah in v raznih centrih (centri za različne terapije, lepotni saloni itd.). Slovenija me je mikala že od mojega drugega obiska, ko sem jo obiskala z maturanti slovenske šole. Vedela sem, da bom enkrat poskusila živeti v Sloveniji, kamor sem čutila, da tudi pripadam. Sliša-la sem, da je selitev in prilagajanje v novem kraju veliko lažje med štu-dentskimi leti. Poleg tega je bilo precej naporno redno delati in hkrati študirati. V Sloveniji so glede tega druge navade: ali delaš ali pa se učiš.

    - Kako se spominjaš svojih obiskov v Sloveniji in kako gledaš sedaj na Slovenijo?Slovenijo sem obiskala trikrat. Ker sem vedno prišla za počitnice za manj kot en mesec, je bilo seveda drugače. Človek izkoristi vsak tre-nutek, da si ogleda vse kotičke, si privošči sladoled, pijačo ... Bila sem vedno poleti. Nisem si mogla predstavljati, kako izgleda Slovenija po-zimi in tega me je bilo strah. Ankete so namreč pokazale, da si veliko Argentincev ne upa preseliti v Slovenijo zaradi mraza. Zdaj pa vidim, da ni tako hudo. Sneg sem prvič doživela v Sloveniji in lahko rečem, da je v Buenos Airesu zaradi vlage zima veliko bolj mrzla, čeprav se tukaj dalj časa vleče. Jesen je pa najlepša!Slovenijo zdaj doživljam precej podobno, čeprav zaradi vsakdanjih obveznosti ne morem hoditi toliko okrog, kot želim. Zjutraj pogle-dam skozi okno in vidim Kamniške Alpe. Ko se vozim mimo Kon-gresnega trga, ne morem spregledati Ljubljanskega gradu, ko hodim ob Ljubljanici, opazujem turiste in v njih srečujem sebe, kako sem se počutila, ko sem prvič videla vse to. Ljubljana je KRASNO mesto!

    - Kako se počutiš kot Argentinka v Sloveniji in kako kot Slovenka v Argentini?V Argentini sem se vedno počutila drugačna: V argentinskem otroškem vrtcu sem bila edina z modrimi očmi, v šoli sem za sošolce bila »tista, ki

    se pogovarja z mamo v čudnem jeziku«, »tista, ki jo bratje med odmori kličejo Alenka, namesto Magdalena«, v sre-dnji šoli sem pa bila »tista, ki se ne druži z njimi ob sobo-tah, ker hodi v tisto sekto (Popoldanski srednješolski sloven-ski tečaj)«. Seveda je bilo to zame na trenutke travmatično, zdaj pa vidim, da sem poleg staršev tudi jaz vztrajala, ker me je nekaj v meni vodilo do tega, kar sem zdaj. Ne želim biti »na pol« in nekdo me je na višarskih dnevih mladih naučil, da je to moje bogastvo. Je pa res, da se v Sloveniji čutim bolj Slovenka, kot v Argentini Argentinka.

    - Kako doživljaš mlade v Sloveniji?Kot drugačne. Tukaj je drugačno vzdušje, so drugačne temperature, drugačne navade, mladi prihajajo iz drugačnih družin. V glavnem so prijazni (do mene), pošteni, dobri. Vidim pa tudi veliko pesimizma: ne zavedajo se, kaj imajo, kje živijo in kako so na dobrem (predvsem go-vorim za študente). Vprašajo me: »Zakaj si prišla ravno v Slovenijo? Zakaj nisi šla v Nemčijo, Anglijo?« Jaz pa jim odgovorim, da bi mora-li vprašati: »Zakaj si bila rojena ravno v Argentini?« Ne poznajo dobro zgodovine in čutim neko poslanstvo, da jim razložim stvari, ki jih še niso slišali. Ne želim jim tega razlagati samo zaradi politike, ampak tu-di zato, ker smo tudi mladi v Argentini del slovenske mladine. Pravim, da je Argentina samo še eno slovensko področje: imamo svoje navade, svoje narečje in svojo zgodovino, tako kot jo imajo Primorci, Štajerci ...

    - Kako si si v Sloveniji uredila življenje?Živim v stanovanju, s cimro si deliva stroške. Krijem jih s štipendijo za tujce in državljane s stalnim bivališčem zunaj RS, kar mi zadošča za kri-tje zdravstvenega zavarovanja, in s službo - delam v knjigarni preko štu-dentskega servisa. Diplome športne vzgoje še ne morem nostrificirati, saj niso enaki programi: ne znam smučati, tako da bo to zaenkrat bolj težko. V prostem času se družim s prijateljicami iz Argentine, ki sem jih poznala že od prej in tudi s Slovenci, ki sem jih spoznala v tem letu in pol. Dobro se razumemo in mi vsi priskočijo na pomoč, ko je treba.

    - S kakšnimi pričakovanji si prišla v Slovenijo? Kje boš nadaljevala svojo poklicno pot po koncu študija?Prišla sem, da ostanem tu. Zdaj poskušam, če mi bo uspelo ☺. Svojo pot bom nadaljevala »doma« - tako pravijo moji stari starši, ko govo-rijo o Sloveniji in tako zdaj govorim tudi jaz.

    Ne želim biti »na pol«Alenka Žnidar prihaja iz Buenos Airesa v Argentini in je študentka drugega letnika grafične in medijske tehnike na Naravoslovno tehnični fakulteti v Ljubljani. Pred štirimi leti se je udeležila naših prvih višarskih dnevov mladih. Z njo smo se pogovarjali o študiju v Sloveniji, o pogledu na domovino in o velikih odločitvah za prihodnost. Mihela

    Alenka Žnidar

  • 12

    K O M E N T A R M E S E C AK O M E N T A R M E S E C A

    Slovenski postNova vlada je že krepko posegla v delo. Državljani ob tem nismo najbolj srečni. Namesto da bi vladala, da bi pospravila z vodilnimi nesposobneži prejšnje vlade, po vseh blagajnah, omarah in drugih luknjah išče denar. Kaže se namreč, da je bila prejšnja vlada bistveno manj uspešna, kot so domnevali njeni največji nasprotniki. Prejšnja komunistična vlada je dnevno pojasnjevala, da so razmere izjemno težke zaradi svetovne gospodarske krize. Vse bolj postaja jasno, da je bilo izgovarjanje na krizo, ki je nihče ne zanika, pogosto zgolj izgovor za lastno nesposobnost.

    Žal niso imeli težav samo z njo, ampak so bili v veliki meri tudi žrtev lastnih slabih namenov, po katerih je treba čim bolj temeljito razdeliti tisto, kar so ustvarili drugi. Pri tem je bil najpogostejši očitek prejšnji Janševi vladi (2004-2008), da je v boljših letih premalo pripravila za njihovo grablje-nje. Zato se je letno zadolžila za okoli dve milijardi evrov in Slovenijo iz praktično nezadolžene države spravila v nevar-no bližino grške.Po nekaj tednih vladanja je nova vladna ekipa ugotovila, da bo treba predvideni proračun za približno petino zmanj-šati. Komu vzeti? Težko vprašanje in še težji odgovor, saj gre pri mnogih uporabnikih proračunskega denarja večina vsote, tudi do 80 %, za plače. Kje je potem denar za vzdr-ževanje inštitucij, da o napredku niti ne govorimo! Denar za nujno potrebne investicije lahko zagotovijo le tujci ali pa nam ga podari Evropa. Težava je toliko večja, ker so prej-šnje vlade številne dobronamerne tuje investitorje odgna-le, ker jih ne bi mogle obvladovati in od njih vleči posebnih in neobičajnih ugodnosti. Zaradi napovedi o nadaljnjem poslabševanju državnih razmer, vendar z napovedjo, da bo potem boljše, kar od prejšnje vlade nismo slišali, so lju-dje dokaj prestrašeni. Slovenija že tako ima rekordno neza-poslenost in okoli 300 000 ljudi živi pod pragom revščine.

    Seveda pa vlada nima te-žav samo zaradi gospo-darstva, ampak predvsem zaradi televizije in dru-gih medijev, ki jih skoraj v celoti obvladujejo komu-nistični oblasti privrže-ni novinarji. Namesto da bi ljudi seznanili s pravi-mi razmerami, slabe novi-ce le napihujejo in strah ta-ko narašča. To bodo seveda

    nasprotniki sedanje vlade izrabili in si pripravljali teren za nove volitve. To ne bi bilo nič slabega, če bi v Sloveniji ob-stajala alternativa med dvema demokratičnima skupinama, ampak je izbira samo med tako ali drugače imenovanimi komunisti in demokrati. Eni ustvarjajo, drugi /med svoje/ delijo. Tako država ne more naravno napredovati, saj deluje kot avto, ki bi imel stalno zategnjeno ročno zavoro.Kaj pa volivci? Ali ti ne znajo razpoznati razmer? Resnici na ljubo moramo priznati, da ne. Preveč so še vedno nava-jeni komunizma, ki jih je prepričeval, da njihova oblast za-nje misli in dela in ustvarjeno tudi deli. Njihova edina nalo-ga je, da ji sledijo in ubogajo. Zato ljudje zelo radi govorijo, naj država da, nikoli pa se ne vprašajo, kje naj vzame. Še ve-dno mnogi mislijo, da ima, kot nekoč tiskarno dinarjev, se-daj tiskarno evrov in jih po potrebi lahko tiska in deli, kot ji je drago. Ta duševna otopelost je nekaj neverjetnega. Ni toliko rezultat neumnosti in neznanja, kot pa miselne leno-be, pomanjkanja želje in volje, da bi sami odločali o svoji sedanjosti in prihodnosti. Takšno razmišljanje postaja vse neznosnejše breme komunizma in to Slovence v večji meri ločuje od normalnih zahodnih držav kot pa vsa dediščina komunizma. Samo da se pojavi nek politik, ki je lep in ima modre oči ter obljublja gradove v oblakih, volivke in voliv-ci derejo za njim kot koze za soljo. Neverjetno, kako so na-ivni in kako niso sposobni ločiti zrna od plev.Letošnji postni čas traja toliko časa, kot vsak dosedanji. Kot vse kaže, pa bodo imeli Slovenci v Sloveniji precej daljšega, vsaj leto ali dve. Po lastni krivdi in lastni neumnosti, ker so 2008 volili, kot so. Vsak je svoje sreče kovač, Slovenci pa še posebno nesreče. Enostavno nočejo spregledati dejstva, da še nobena komunistična oblast v nobeni državi ni bila go-spodarsko uspešna. Kako malo se ljudje naučijo iz zgodo-vine? Celo lastnim izkušnjam ne verjamejo!

    Stane Granda

  • 13

    P R I S L U H N I M O D O M O V I N IP R I S L U H N I M O D O M O V I N I

    Zapisali so …To težko varčevanjeSebastjan Erlah za casnik.siTisti, ki smo v preteklem mandatu podrobno spremljali Pahorje-vo vlado, smo s težavo gledali, kako se ta brezglavo zadolžuje. Sa-mo odličnemu mandatu prve vlade Janeza Janše se Pahor lahko za-hvali, da njegovo zadolževanje Slovenije ni pahnilo v brezno skupaj z Grčijo. A če smo tudi največji kritiki minule vlade mislili, da slab-še ne more iti, smo po razkritju stanja ob primopredajah, po for-muliranju druge Janševe vlade, lahko samo nemo ostrmeli. Stanje se je namreč pokazalo še slabše od pričakovanega. Trenutno držav-ni dolg znaša 16.589.829.871 evrov. Vsako sekundo se poviša za 40 evrov. Že dolgo je jasno, da naši državi ne bo pomagalo nič drugega, kot strogo varčevanje, če nočemo, da se znajdemo v takšni situaciji, kot je Grčija. Da Janša misli resno z varčevanjem, je napovedal že v programu stranke SDS, kjer so manjšali število ministrstev. Nasle-dnji korak je bila novela zakona o vladi, ki je nekatera ministrstva združila, s čimer se bo precej prispevalo k varčevanju. Še resneje se je  korak k varčevanju videl v tem, da je vlada postavila organizator-je Univerzijade v Mariboru na realna tla, da jim pač ne more poma-gati, ker denarja ni. Vlada varčuje tudi pri sebi. Kot je minuli teden za STA povedal minister za pravosodje in javno upravo Senko Pli-čanič, so se z novim mandatom plače ministrom znižale za pribli-žno štiri odstotke, državnim sekretarjem pa za cca. osem. Skratka, sedanja vlada je, tudi z lastnim zgledom, nastavila dobro popotnico za potrebni prihranek 800 milijonov evrov v tem letu.

    Vse je samo razvoj, kdor je proti, je zagamanJože Biščak za Slo kronikaPa ni edini s takim besednjakom, ki večinoma ljudi, ki podpirajo referendum in so proti zakoniku, na spletnih forumih in družab-nih omrežjih označujejo za »bizgece«, »zaplankance«, »homofobe«, »ksenofobe«, »fašiste«, »nenapredneže«, »katoliške kretene« in »za-viralce napredka«, ki živijo »v prejšnjem stoletju« ali »srednjem ve-ku« in ki jim je »kler opral možgane s prižnice«. Človek se vpraša, od kod to sovraštvo? In to od tistih, ki imajo sebe za napredne, str-pne, ki jim je mar za človekove pravice, ki spoštujejo mnenje dru-gih in drugače mislečih. Vsaj za tako se ima ta skupina, pa je oči-tno ravno obratno. Večja strpnost in manj žalitev sta značilna ravno za nasprotnike zakonika. Naj razčistimo. Družinski zakonik ni ži-vljenjskega pomena in ne zadeva človekovih pravic, kot bi nekateri radi prikazali. Če bi jih, ustavni sodniki referenduma ne bi dovolili, evropsko sodišče za človekove pravice pa glede posvojitev in isto-

    spolnih porok ne bi sprejemalo odločitev, kot jih. Zakonik je poli-tično in ideološko vprašanje. Na tem vprašanju merijo moči raz-lične ideologije in politike. Desne in leve, če tako želite, čeprav ni jasno, kaj v tej deželi je levo in kaj desno. Vendar za nobeno, še po-sebej ob tem vprašanju, ne moremo na prvo žogo trditi, da je bolj napredna od druge. Pa vendar se ravno to dogaja. Zagovorniki za-konika reducirajo opredeljevanje o zakonu na vprašanje o napre-dnosti. Povedano drugače. Kdor je ZA, je napreden, kdor je proti, je nazadnjaški in »kmet«, v dobesednem in prenesenem pomenu be-sede. Strašijo pred starejšimi ženicami z vasi, ki so disciplinirane volivke in bodo ideološko indoktrinirane od farne duhovščine gla-sovale proti. In one naj ne bi mislile s svojo glavo. One naj bi se po-drejale ukazom Cerkve. Kar je seveda žalitev za vaške ženske, ki so rodile in vzgojile pet, šest, sedem otrok, ki nikoli niso bile strošek proračuna kot nekatere potrebne in nepotrebne nevladne organi-zacije, prek katerih se danes napajajo že nepregledne množice ta-ko imenovane civilne iniciative. Odrekati jim pravico, da se odloči-jo po svoji vesti, s svojo glavo in na podlagi svojih vrednot, ki so jih pridobile v življenju, je kršitev človekovih pravic. Njihovo življenje je samo občudovanja vredno. Če bodo proti, bo prav, če bodo za, tu-di prav. Odločitev je njihova, kar je treba spoštovati, ne pa jih poni-ževati ter kar na pamet trditi, da za nasvet prosijo župnika. Tudi če bi ga, je to njihova stvar. Njihova odločitev.

    Se bo Türk moral umakniti Pahorju? Ksenija Koren za FinancePred jesenskimi predsedniškimi volitvami temperaturo na levici dvigujeta predsednik republike Danilo Türk in nekdanji premier, sedaj predsednik opozicijske SD Borut Pahor: eden se bo najverje-tneje moral umakniti drugemu, kajti zaradi drobljenja levih glasov lahko levica izgubi pomembno funkcijo v državi. Ker Pahor ni pre-klical svoje namere, da bo kandidiral za predsednika republike, naj bi »strici iz ozadja« resno razglabljali o tem, da Türk namesto na-skakovanja predsedniške palače raje prevzame Pozitivno Slovenijo. Ideja se je pojavila v krogu ljudi, ki so pomagali Jankoviću na lan-skih predčasnih volitvah. SD je pred kratkim imela klavzuro stran-ke, na kateri so na Pahorja letele kritike (nekateri iz SD kritike sicer imenujejo »naročeni provokatorji,« ki rušijo Pahorja), da ni po-skrbel za strankarske kadre, zaradi česar zdaj mladim članom SD menda službe iščejo v Pozitivni Sloveniji. Klavzura se je sicer pred-časno končala zaradi Pahorjevega glavobola, a njegovi dolgoletni sodelavci so prepričani, da njegova kandidatura na predsedniških volitvah sploh ni vprašanje, ampak dejstvo. Na »strice iz ozadja« se potem, ko so mu (z)rušili vlado, ne namerava ozirati.

  • 14

    P R I S L U H N I M O D O M O V I N IP R I S L U H N I M O D O M O V I N I

    Finančno ministrstvo ima na grbi tudi Novo ljubljansko banko, ki iz leta v leto drsi v večje izgube. Lansko leto je Skupina NLB pridelala za 239 milijonov evrov izgube, lev-ji delež tega matična enota. Izguba NLB je namreč v letu 2011 dosegla že 233 milijonov evrov, kar je 50 milijonov več kot leto prej. Glavni razlog za globoke izgube ostaja ve-lik prirast slabih posojil, ki banko sili v nove in nove odpise in rezervacije. To je tudi razlog, da v tem letu verjetno po-slovanje ne bo nič boljše. Na vidiku je tudi nova dokapita-lizacija. O njej se govori že dalj časa, le da je znesek vsakič višji. Zdaj naj bi banka potrebovala že 400 milijonov evrov vredno injekcijo. Kdo bo zagotovil denar, še ni jasno. Vla-da v rebalansu, ki bo predvidoma pripravljen konec mar-ca, tega stroška ne namerava predvideti. Investitorja bodo tako verjetno iskali na tujih trgih.

    *Janševa vlada se je odločila zaključiti zgodbo Univerzija-de 2013. Z odločitvijo, da v projekt ne bo več vlagala, so namreč v vodo padli še zadnji upi, da bo ta velik športni dogodek prihodnje leto vendarle gostoval v Sloveniji. Slo-venska športna zveza in Mestna občina Maribor brez dr-žavnega prispevka namreč ne bosta imeli dovolj sredstev za izpeljavo dogodka.

    *Mariborska nadškofija je ponovno polnila prostor sloven-skih medijev. Dobro leto potem ko je v javnost pricurljala in-formacija o katastrofalnem finančnem stanju te nadškofije, medije zdaj zanima, kje je postopek danes. V Mariboru od-govarjajo, da se zavedajo negativnih razsežnosti težkega go-spodarskega stanja nadškofije, ki se je še poslabšalo s steča-jema Gospodarstvo Rast in Zvon dve. Kot pišejo, pri mnogih to stanje zbuja občutke jeze in željo, da se stvari razčistijo in pokažejo odgovorni. Obžalovanje za to, kar se je zgodilo v go-spodarstvu mariborske nadškofije, so v postnem pastirskem pismu ponovno izrazili tudi slovenski škofje. Kot so zapisa-li, je to napaka, ki so jo v Cerkvi naredili v luči moralne kri-ze, v kateri se je znašel svet in ki nas je pripeljala v največjo svetovno finančno in gospodarsko krizo zadnjih desetletij.

    *Družbi Plinovod in Gazprom sta podpisali dodatek k spo-razumu o ustanovitvi družbe Južni tok Slovenija, ki je za-dnji korak pred ustanovitvijo skupne družbe. Predsednik vlade Janez Janša in države Danilo Türk sta se ob tem loče-no sestala s predsednikom upravnega odbora ruske druž-be Gazprom Aleksejem Millerjem. Ocenjena vrednost in-vesticije v Sloveniji znaša približno eno milijardo evrov, izvajati naj bi se začela decembra.

    Rekli so …Referendum o družinskem zakonu je združil nekakšno novo ideološko koalicijo, v kateri so se zbrali vsi, ki so bi-li poraženi na zadnjih državnozborskih volitvah, skupaj z relativnim zmagovalcem Jankovićem. Pridružil se jim je tudi Virant, ki bi dosledno po svoji formuli ‚ne levo ne desno‘ moral ostati na distanci do tega vprašanja. Njego-va fraza, da zakonik nikomur nič ne jemlje, ampak samo daje, je populistični slogan, ki si ga profesionalni pravnik ne bi smel privoščiti. Od prvega človeka zakonodajnega telesa bi smeli pričakovati vsaj to, da bi se poglobil v pr-ve nove člene družinskega zakonika in ugotovil, da gre za velike in bistvene spremembe. Nič ni čudnega, če Jan-ković pravi, da imajo nasprotniki zakonika težave z ute-meljevanjem, saj je njegov domet bil in bo ostal populi-stično utemeljevanje, ki to seveda ni. Tudi ni čudno, če je Manca Košir po vseh svojih vznesenih definicijah ljube-zni pristala tudi na istospolno ljubezen, saj je ta že za sta-re Grke in Rimljane predstavljala poetično-intelektual-ni vrhunec uživanja življenja. Tudi ni čudno, da je Darko Krajnc spet našel novo nišo za samopromocijo in da Pa-hor brani zakon svoje vlade z argumentom lastnih raz-merij, ki jih živi s partnerko in svojim sinom. Čudno pa je, da v tej koaliciji najdemo Viranta in njegovo listo, ki dajo nekaj na racionalnost in argumente, oziroma ki so pred volitvami trdili, da za njih ideoloških tem ni in da se jih ne mislijo udeležiti. Družinski zakonik je postal prvovrstna ideološka tema, ki jo vrti večina slovenskih levih medijev, katerih moto je: zdaj je ura, ko moramo dokončno pokopati vse, kar je nazadnjaško, mračnja-ško, katolibansko, in to v imenu svobode in naprednosti, katere poseben glasnik je Katarina Kresal. Kdor naseda frazi, da gre za otroke in njihov blagor ter enakoprav-nost, ta pri celi zadevi veliko ne razume in naseda javno-mnenjskemu orkestriranemu trobentanju. Predlagatelji novega družinskega zakona v resnici vsiljujejo po tej po-ti novo liberalno in do skrajnosti permisivno ideologijo, ki se s predlaganim zakonom ne bori za enake pravice is-tospolnih partnerjev, ker so te v tej državi že zagotovlje-ne. Borijo se za legalizacijo biseksualnih razmerij, torej za eksperimentiranje spolnosti z obema spoloma po la-stni potrebi in izbiri. In to pod krinko dobrobiti otroka, ki so neljuba posledica takšne spolne svobode.

    dr. Ivan Štuhec za Radio Ognjišče

  • 15

    S L O V E N I J A M O J A D E Ž E L AS L O V E N I J A M O J A D E Ž E L A

    Savinjska dolina, še bolj pa Ljubno, je pred časom dihalo s športnimi pljuči. Gostili so tekme svetovnega pokala smu-čarskih skakalk, kljub prvi organizaciji pa so domačini po-skrbeli za vzdušje, ki smo ga vajeni na vseh slovenskih pri-zoriščih. V Savinjski dolini si želijo, da bo dogodek čez čas postal podoben prazniku v Planici.

    *V Tolminskem muzeju so pripravili »čitalniški večer«, s katerim so obeležili 150. obletnico ustanovitve tolminske čitalnice. Na njem so s pesmijo in deklamacijami podoži-veli slovenski večer v Tolminu v času, ko je bilo nemško prebivalstvo v njem še zelo močno. Ob tem so prebrali tudi del nagovora, ki ga je imel ob ustanovitvi tamkajšnji notar dr. Janez Premerstein. Tolminska čitalnica je bila ustano-vljena 1862 in je bila med prvimi na Slovenskem. Starejše so le ljubljanska, mariborska, celjska in tržaška, so ob ju-bileju sporočili iz Tolminskega muzeja. Postala je središče slovenskega prebujanja v Posočju in pospešila ustanavlja-nje čitalnic na tem območju.

    *Stopnja registrirane brezposelnosti v Sloveniji se je fe-bruarja po petih mesecih rasti znižala. Po podatkih zavo-da za zaposlovanje je bilo registriranih 115.036 brezposel-nih, kar je 0,8 odstotka manj kot januarja in 0,5 odstotka manj kot februarja lani. Na novo se je prijavilo 6912 brez-poselnih oz. 40,1 odstotka manj kot januarja in 4,6 odstot-ka manj kot februarja lani.

    *V Sloveniji smo ponovno dosegli nove rekordne drobno-prodajne cene naftnih derivatov. Vlada v trošarine tudi to-krat ni posegla, cene goriv pa so po pojasnilih finančne-ga ministrstva primerljive s cenami v sosednjih državah.

    ŠPORTRobi Kranjec je 25. februarja postal tretji Slovenec s kolaj-no svetovnega prvenstva v smučarskih poletih. V Viker-sundu na Norveškem je na posamični tekmi osvojil zlato za poleta, dolga 217,5 in 244 metrov. S slednjim je izbolj-šal slovenski rekord in postavil tretji najdaljši polet v zgo-dovini.Dan zatem so Slovenci slavili še ekipno. Jernej Damjan, Ju-rij Tepeš, Jure Šinkovec in Robi Kranjec so na ekipni tek-mi svetovnega prvenstva osvojili bron. Zaostali so le za Av-strijci in Nemci.Njihov podmladek pa je odlično nastopil na mladinskem svetovnem prvenstvu v Erzurumu v Turčiji. Nejc Dežman

    je postal mladinski svetovni prvak v smučarskih skokih, Jaka Hvala pa podprvak. Smučarske skakalke Urša Bo-gataj, Ema Klinec, Katja Požun in Špela Rogelj so osvoji-le bron; na tretjo stopničko so v štafetni preizkušnji stopi-le tudi smučarske tekačice Anja Eržen, Anamarija Lampič, Lea Einfalt in Nika Razinger. Dodajmo še, da sta si Razin-gerjeva in Einfaltova pritekli še zlato in srebro v skiatlonu.Odličen je bil tudi smučar prostega sloga Filip Flisar, ki je dosegel drugo zmago na tekmah za svetovni pokal v smu-čarskem krosu. Po zmagoslavju v Franciji je vso konkuren-co ugnal tudi v nemškem Bischofshweisnu. V nemškem Rupoldingu je potekalo svetovno prvenstvo v biatlonu. Odlično se je tokrat odrezala slovenska me-šana biatlonska štafeta v postavi Andreja Mali, Teja Gre-gorin, Klemen Bauer in Jakov Fak, ki je prvič v zgodovini in na veliko presenečenje mnogih osvojila naslov svetov-nih podprvakov.

    Vabilo k prijavi na seminar za učiteljeUrad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport bosta v sodelovanju z Zavodom RS za šolstvo tudi v letu 2012 pripravila in financirala strokov-no izpopolnjevanje za učiteljice in učitelje sobotnih šol slovenščine in drugih predmetov v slovenščini iz Združenih držav Amerike in Kanade. Seminar bo predvidoma potekal v času od 1. do 10. avgusta 2012.Predvideno število vseh udeležencev je od 10 do 15 oseb. Kandidati naj izpolnjen obrazec pošljejo na na-slov: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Komenskega 11, 1000 Ljubljana, Slovenija. Pri-javo je potrebno poslati tudi v elektronski obliki na naslov: urad.slovenci(at)gov.si.Prijavitelje prosimo, da ne pošiljajo skeniranih prijav, ter da so podatki v prijavi popolni.Rok za prijavo je 7. maj 2012. Prednost imajo kandi-dati, ki se tovrstnega seminarja še niso udeležili in nameravajo s poučevanjem nadaljevati.Financerja bosta krila stroške letalskega prevoza v ekonomskem razredu v višini 85 % sredstev ter na-stanitev in druge stroške, povezane s seminarjem v Sloveniji. Letalske vozovnice si morajo udeleženci seminarja priskrbeti sami, Urad pa jim bo denarna sredstva za povračilo potnih stroškov nakazal preko pristojnega slovenskega DKP po zaključku seminarja.

  • 16

    I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J

    A N G L I J A

    Kot vedno je bila slovenska sv. maša v kapeli Doma v Londonu na drugo ne-deljo v februarju, na 6. navadno ne-deljo, letos 12. februarja. Sveto mašo smo darovali ob 6. obletnici odhoda v večnost za dušo naše dobre Brune La-vrič. Udeležba pri maši je bila majh-na – le sorodniki in prijatelji pokojne Brune. V molitvi smo se še posebno spominjali pokojne Marjance Hajn-žič, ki je odšla v večnost 20. decembra 2011, pa tudi drugih naših pokojnih rojakov iz Londona in okolice.Že pred 1. postno nedeljo (letos že 26. februarja) je bil pripravljen župnijski list Bogoslužna sporočila Slovencem v Veliki Britaniji, ki je namenjen na-šim rojakom za postni in velikonoč-ni čas. Tokrat naša župnijska sporoči-la vsebujejo na prvi strani razmislek o postu in postnem času. Na drugi stra-ni sledijo oznanila s sporedom sloven-skih maš in naših srečanj ter postna postava za leto 2012. Na tretji strani so odlomki iz pisma slovenskih ško-fov za postni čas. Na četrti (zadnji) strani pa še razmislek o pomenu vsta-jenjskega praznika z velikonočnim voščilom.Sporočila so bila poslana na kakih 200 naslovov po Angliji in Walesu. Neka-teri so jih morda prejeli šele po pe-pelnični sredi zaradi zamude pri ti-skanju in razpošiljanju.Bogoslužje na začetku postnega časa smo slovesno obhajali po vseh kato-liških cerkvah na Otoku na pepelnič-no sredo (22. februarja) s sv. mašo in obredom pepeljenja. V kapeli »Našega doma« v Londonu je bogoslužje vodil župnik S. Cikanek.

    Letošnji župnikovi obiski rojakov v postnem času s slovenskimi mašami in srečanji bodo nekoliko zreducirani zaradi izrednih okoliščin in upadanja števila rojakov.

    S. C.

    Gospa Vanda Newby – Škof, starejša skrivnostna Slovenka, ki živi v bližini »Našega doma« v Londonu.Vse do začetka lanskega leta (2011) slovenski rojaki v Londonu nismo vedeli, kdo je gospa Vanda ali bolje: Wanda Newby-Škof, dokler o njej nismo brali v lokalnem časopisu tu-kajšnjih italijanskih katoličanov »LA VOCE degli Italiani« pod naslovom: »Vivere ai confini«. O tem našem slo-venskem »čudesu« nas je obvestil ita-lijanski duhovnik padre Renato, ki je član duhovniške družbe scalabrini. Za vse nas, slovenske rojake v Angliji, je bilo to pravo »odkritje«. Zanimivo pa

    je, da je o tem »čudesu« bila že zdav-naj prej kar cela »oddaja« na TV-SLO. Pa o tem mi tukaj nismo nič vedeli!Gospa je naša Kraševka iz Štanjela na Krasu (S. Daniele del Carso), z izre-dno življenjsko zgodbo. Njen oče je bil upravitelj šole v Štanjelu na Krasu v času med obema vojnama. Mussoli-nijev fašistični režim ga je z družino vred konfiniral v mesto Parmo sredi Italije. Med vojno je družina gostila angleškega vojnega ujetnika Newbyja, ki se je očitno zaljubil v njihovo hčer-ko Vando. Razvila se je romantična ljubezen, ki je potekala nekje na Ape-ninih (to pa je še bolj srednja Italija). No, ta Newby je bil menda že takrat neki dopisnik britanskega BBC-ja. Iz novinarja je postal celo ugleden an-gleški pisatelj in je napisal roman o svojem življenju angleškega ujetni-ka v Italiji »Love and war in Appenin-nes« - Ljubezen in vojna v Apeninih. Ta njegova ljubezen pa je bila rav-no ta naša Kraševka Vanda (Wanda) Škof. Kar je zanimivo, je pa to, da je po tej noveli (romanu) bil pred krat-kim sneman film z istim naslovom. Vandin mož Newby je že dolgo poko-jen. Zapustil pa je vdovo Vando z dru-žino in nekaj otroki – sedaj verjetno že tudi vnuki.Morda še ta zanimivost: gospa Van-da redno hodi k sv. maši na italijan-sko misijo, ki jo vodijo italijanski du-hovniki scalabrini skoraj na vogalu ulice, kjer je »Naš dom«, Offley Ro-ad z Brixton Road. Po več kot 60 le-tih ni odkrila, da se v neposredni bli-žini tudi Slovenci zbirajo k slovenski sveti maši, čeprav gospa odlično go-vori slovenski jezik z rahlim krašev-skim naglasom. Pa verjemi, komur je to dano dou-meti!

    S. Cikanek

    Vanda Škof-Newby, skrivnostna Slovenka v Londonu, doma iz Štanjela na Krasu

  • 17

    I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J

    A V S T R I J A

    GRADECKot sem že omenila v prejšnji števil-ki, smo v soboto, 14. januarja, imeli sestanek predsedstva naše slovenske cerkvene skupnosti v Gradcu. V na-šem kletnem prostoru - Kolbekeller - se nas je zbralo 15, pridružila pa sta se nam tudi pater mag. Jože Lampret in pater mag. Petru Farcas OFM conv., župnik in gvardijan župnije Mariahilf.Po pozdravnih besedah smo prešli na dnevni red. Pater mag. Petru Farcas nas je seznanil o financiranju kletne-ga prostora za leto 2012. Med drugim je poudaril, da je bil v letu 2011 celo-tni prostor obnovljen (tudi ogrevanje, novi pod itn.) in da je zaradi tega le-tni obračun za našo slovensko cerkve-no skupnost za leto 2012 višji. „Seve-da lahko vi kot do sedaj uporabljate ta prostor za vaša srečanja po nedelj-skih sv. mašah in praznikih, za pevske vaje, sestanke, praznovanja rojstnih dnevov in druga praznovanja, za po-govore itn. Tudi če kdo drugi želi ta prostor za neko prireditev ali prazno-vanje, lahko to stori, samo mora 14 dni prej to željo deponirati v župnij-

    ski pisarni Marijahilf,“ je dejal pater Farcas. Osebno sem mu oddala letni plan 2012 za naše pevske vaje, saj se je zaradi svojih obveznosti moral od nas predčasno posloviti. Pater mag. Jože Lampret je nadalje-val sestanek in dejal, da je bilo sani-ranje našega kletnega prostora nuj-no potrebno in tudi popravilo orgel ter da bomo tudi letos pravočasno po-ravnali vse stroške in še dodal, da je za to pri škofijskem ordinariatu za-prosil za podporo. Zelo smo veseli, da imamo sedaj tako lep prostor in se prisrčno zahvaljujemo obema patro-ma za vso skrb in dobro uspelo ob-novo našega kulturnega prostora. Ne smemo pa pozabiti na vse tiste čla-ne, ki so ves čas pomagali pri obnovi. Vsem prisrčna hvala. Bilo je seveda še mnogo vprašanj in predlogov, ampak čas je brez vprašanja tekel naprej, ta-ko smo morali pohiteti in obravnava-ti najvažnejše.Pater mag. Jože Lampret je pojasnil, da župnijski svet cerkve Marijahilf želi, da bi določili kontaktno ose-bo iz naše cerkvene skupnosti zaradi boljšega sodelovanja. Pater mag. Jože je predlagal gospoda Stanka Kunstka in za zastopnico mene, mag. Ivanko Gruber. Oba sva bila soglasno potr-

    jena. Zahvalila sva se za vsestransko zaupanje.Zvedeli smo tudi, da bo v ponedeljek, 23. januarja (na rojstni dan našega pa-tra mag. Jožeta Lampreta), ob 10. uri sv. maša v Olimju v cerkvi Marijine-ga vnebovzetja, in sicer za pokojnega patra gvardijana Martina Vidoviča in pokojnega patra Janeza Žnidarja. Le-tos 20. januarja je bila že tretja oble-tnica smrti patra Martina Vidoviča. Pater Jože je povabil, da se sv. maši pridružimo tudi mi iz naše slovenske cerkvene skupnosti v Gradcu. Gospod Stanko Kunstek je dejal, da se nekaj oseb lahko pelje z njim. Tako se je manjša skupina iz naše cerkvene sku-pnosti podala na ta dan v Olimje. Ma-ševal je pater mag. Jože Lampret. Po končani maši v Olimju in po kosilu je naša cerkvena skupina na poti domov obiskala grobova patra Martina Vido-viča in patra Janeza Žnidarja na poko-pališču na Ptuju. V mesecu januarju so se vrstili rojstni dnevi, tako da praznovanj ni bilo ne konca ne kraja.Tudi moja malenkost je imela rojstni dan v januarju. V nedeljo, 29. januarja, so me presenetili že v cerkvi s pesmi-jo „Na poti skozi življenje …“, kate-ro je gospod Barič zapel tako prisrč-

    Pevske vaje v našem prostoru – Kolbekeller Praznovanje rojstnih dnevov v januarju

  • 18

    I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J

    bo v zakladni kapelici cerkve Marija Pomagaj (Mariahilf) v Gradcu zakra-ment sv. krsta prejela Alma Minna, je dejal pater mag. Jože Lampret.Našemu pustovanju sta se v nedeljo, 19. februarja, po sv. maši pridružila še pater mag. Petru Farcas in pater mag. Jože Lampret. Edi Harnig in Alois Pe-klar sta poskrbela za glasbo in tudi le-pih mask ni manjkalo. Tako da smo poleg krofov, domačih klobas, golaža in drugih dobrot, ki so jih pripravile Marija Lernbeiss in druge gospe, ve-selo zaplesali in se resnično poveselili, saj je pustni čas čas veselja in brezbri-žnosti. Ljudje smo namreč neskončna bitja in pogosto imamo občutek, da nam nekaj manjka in se monogokrat zapolnjujemo s stvarmi, ki nas le za-časno zadovoljijo. Na pustni torek sva midve z gospo Mathildo Furman obi-skali gospo Kumpuš v domu za osta-rele Senekura v Gradcu, saj so ta dan tudi za njih pripravili pustno vese-lje in Mirko Barič je s svojim petjem prispeval delež veselega razpoloženja.Dan veselega razpoloženja in zabave pa se v krščanstvu nadaljuje v štiride-setdnevni post – in v tem času imamo

    no, da se je pri nekaterih utrnila solza. Po maši pa je gospa Mathilda Furman povabila vse v Kolbejevo klet na pra-znovanje ne samo mojega rojstnega dneva, temveč tudi patra Jožeta in go-spoda Ludwiga Gruberja. Pri tem pri-jetnem skupnem praznovanju nam je gospod mag. Rogi povedal, da ima njegov sin Filip, ki je ta dan ministri-ral, tudi rojstni dan. Z navdušenjem smo čestitali najmlajšemu slavljen-cu Filipu. Moram se prisrčno zahva-liti vsem, ki so tako lepo poskrbeli za vse mogoče dobrote in pijačo, pose-bej Mathildi Furman in Mariji Friedl. In smo že v mesecu februarju, ko ka-toliška Cerkev 2. februarja obeležuje praznik Jezusovega darovanja v tem-plju, svečnico. To je dan, ko sta mati Marija in Jožef odnesla novorojenega sina Jezusa v tempelj v Jeruzalemu in se zahvalila Bogu. Ljudsko ime svečni-ca izhaja iz starodavne navade, ko po cerkvah blagoslavljajo sveče.V nedeljo, 12. februarja, je bila cerkev polna kot že dolgo ne. Pridružili so se nam iz Slovenije, kajti sv. maša je bila za pokojno Angelo Kočar. Tako so tudi sorodniki in znanci iz Slovenije priso-stvovali tej sv. maši in se nam pridru-žili tudi v našem kletnem prostoru. Naenkrat so bile mize polne izvr-stnih sladic. Tega res nismo pričako-vali, ampak smo bili zelo veseli, da so mislili na nas. Ženske smo takoj hote-le imeti recept, da same drugič pripra-vimo tako dobre kolače.V soboto, 18. februarja, smo se zopet zbrali v našem kletnem prostoru in se točno dogovorili o poteku pustovanja naslednjega dne (19. februarja), o ro-manju v Maribor, kajti Maribor je letos kulturna prestolnica Evrope. Poleg te-ga je letos 150 let od smrti škofa A. M. Slomška. »Danes in ob taki družbi še kako potrebujemo blaženega Slomška

    in ga prosimo za pomoč. Potrebuje ga naša mladina, da bi se ob njem navdu-šila za tiste ideale, duhovne in moralne vrednote, ki človeka osrečujejo. Potre-bujejo ga naše slovenske družine, da bi ob njem, ki se je posvetil prav dru-žini, postale „domača cerkev“, ognjišče ljubezni, svetišče zvestobe, s spoštova-njem do vsakega življenja …« je de-jal Leopold Korat, župnik v Podgorju. Za romanje smo se odločili v sredi-ni meseca maja. V petek, 29. aprila, pa

    Pustni torek pri gospe Kumpuš v domu za ostarele

    Pustno praznovanje med rojaki v Gradcu

  • 19

    I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J

    priložnost, da se ustavimo in se zave-mo sebe, svojih odnosov in navzoč-nosti Boga v našem življenju. Postni čas traja od pepelnične srede do veli-ke sobote. Namen posta pa ni prven-stveno v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak da prek različnih moli-tvenih načinov lahko globlje vstopimo v osebni, prijateljski odnos z Gospo-dom. Torej, postni čas je čas pripra-ve na največji krščanski praznik ve-liko noč.

    Mag. Ivanka Gruber

    B E N E L U K S

    BRUSELJV hiši župnijskega doma potekajo de-la obnove prostorov. Zaradi tega je dom prazen, zamrl je tudi vsakda-nji utrip na večer in proti koncu te-dna, ko so prebivalci doma imeli ne-kaj več časa zase in za medsebojno veselje. Veliko prošenj za bivanje pod našo streho je bilo treba zavrniti, kar seveda mnogi skupaj z vodstvom do-ma obžalujejo. Še vedno ne moremo zagotoviti tudi rednega bogoslužja v kapeli Sloven-skega pastoralnega centra. Slovenske maše so le prve tri nedelje v mesecu, pa še to ne uspe vedno. Tako je tudi v marcu odpadla maša na tretjo nede-ljo. Ostaja upanje, da se bo to kma-lu uredilo. Duhovnik je večkrat povabljen na obi-ske k družinam, a vedno ni mogoče uskladiti terminov. Za kaj posebne-ga pa se vendarle najde čas in prilo-žnost. Tako je razveseljivo, da je bilo blagoslovljenih že nekaj hiš ali sta-novanj, kjer bivajo slovenski kristja-ni. Nazadnje je bil blagoslovljen dom

    družine Marka in Tanje Kranjc. Njuna dva otroka sta kar pridno sodelova-la in imela pri tem tudi veliko veselja.

    GENK - MAASMECHELENV nedeljo, 12. februarja, smo se slo-venski rojaki skupaj s prijatelji Flam-ci zbrali v Našem domu v Genku, da počastimo praznik slovenske kulture. Med nami so bili tudi veleposlanica v Belgiji gospa Anita Pipan in župan mesta Genk gospod Wim Dries.Kot že zadnjih nekaj let so svoje mo-či združila slovenska društva iz Belgi-je in Nizozemske, in sicer: Slovensko katoliško pevsko in kulturno društvo Slomšek Maasmechelen, Slovensko kulturno društvo sv. Barbara Maa-smechelen, Slovensko kulturno dru-štvo Naš dom Genk, Slovensko kul-turno društvo France Prešeren Bruselj ter Slovenska katoliška misija in Dru-štvo za pobratenje Maasmechelen - Škofja Loka.Slovesnost se je začela z mašo, ki jo je daroval msgr. Janez Pucelj. Med ma-šo sta prepevala Mešani pevski zbor Slomšek iz Maasmechelena in Meša-ni pevski zbor Zvon iz Heerlena in ta-

    ko s svojimi glasovi še polepšala bo-goslužje.Po maši je bil čas za kosilo in prije-tne pogovore ob mizah. Popoldne pa je sledil kulturni program, na katerem so nastopili mešani, moški in ženski pevski zbor Slomšek ter mešani pev-ski zbor Zvon z Nizozemske. Nekaj spodbudnih besed ob prazniku nam je spregovorila veleposlanica, za njo pa še župan mesta Genk in v svojem nagovoru dejal, da se Slovenci poču-tijo v Genku doma, pa tudi drugod v provinci Limburg je tako. Njihovi predniki so prišli sem, da si izboljša-jo življenje in večina jih je tu zgradi-la svoje nove domove. To so podpira-le tudi tukajšnje občine. Slovenci so se najhitreje integrirali, niso pa se asimi-lirali in so obdržali slovensko kulturo, ki jim lepša življenje v multikultur-ni skupnosti. Nagovoril nas je gospod Jef Albrechts – velik prijatelj Sloven-cev in Slovenije, sicer pa predsednik društva pobratenja Maasmechelen – Škofja Loka. Po rodu Flamec se je ze-lo lepo naučil slovenskega jezika. Lek-torica slovenščine na ULB Bruselj je prebrala Prešernovo pesem.

    Zbor Zvon iz Heerlena

  • 20

    I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J

    Kulturni program je povezoval v slo-venskem in nizozemskem jeziku Stani Revinšek - predsednik SKKPD Slom-šek Maasmechelen.V sodelovanju z Izseljenskim dru-štvom Slovenija v svetu smo imeli ob tej priložnosti na ogled tudi razsta-vo SLOVENCI PO SVETU V ČASU OSAMOSVAJANJA SLOVENIJE.Na koncu je za lepo domačo glasbo poskrbela Mili Bogovič z igranjem na harmoniko in tako razveselila le-po število navzočih. Zbralo se nas je več kot 140. Imeli smo se res lepo in prijetno.Vso prireditev ob prazniku slovenske kulture v Našem domu je snemala lo-kalna televizija GENK TV. Vsi, ki vam je dostopen splet, si lahko kratko re-portažo ogledate na naslovu. http://genktv.be/Tv/?p=959#more-959

    N. Zalar

    F R A N C I J A

    MERICOURTV soboto, 3. marca, smo se ob večer-ni slovenski maši poslovili tudi od dol-goletne »Matilde« s severa, kakor so nekateri imenovali našo drago Silvo

    Vrečko. Dolga leta je skrbela za čisto-čo prostorov slovenske misije v Meri-courtu, sprejemala ljudi, zapisovala in pripravljala ustrezne akte, na katere je bilo potrebno samo še dati podpis. Po-kojnemu g. Česniku je bila v veliko po-moč. Ko sta se večkrat ustavila na poti v Slovenijo v mlinu in v njem prespala, se je pokojni Silvo velikokrat šalil, da je bila De Gaullesova kuharica. To ravno ni bila, čeprav se je srečala z njim, je pa služila pri gospodarju, ki je imel v lasti veliko tekstilno tovarno v Roubaixu, in to od 14. – 25. leta, ko je sama postala delavka v tej tovarni in si v njej služila kruh do pokojnine. Če je dolga leta re-dno hodila v slovensko misijo v Meri-court, se je 1998 v njej za stalno naselila in bivala v njej do treh dni pred smr-

    tjo, to je 29. februarja, ko jo je v 93. letu starosti Gospodar življenja poklical k sebi. V družini je bila ena izmed šestih otrok, ena od sester, Ani, še živi. Svojcev ni torej imela v bližini, razen enega ne-čaka, ki stanuje v Lensu. Imela pa je ob sebi slovensko družino naše skupnosti, 44 nas je bilo zbranih v molitvi okrog nje. Od nje se je poslovil tudi merico-urtski župnik Gerard, ob meni pa je so-maševal še sobrat Michel, ki je referent za tujce pri arraški škofiji. Med navzo-čimi pa so bili kar trije meni nezna-ni obrazi, katerim sem se po končani evharistični daritvi približal. Kaj hitro sem v pogovoru z njimi odkril sosede iz Lensa, ki so poznali njene starše in njo preko 60 let. Jacques mi je pripove-doval, kako je cenil preprostost in de-lavnost njenih staršev. O Silvi pa je de-jal, da je bila jasna, pokončna osebost, ki je vedela, kaj je hotela, hkrati pa je bila zelo odprta in velikodušna. Znala je navezati stike in jih tudi ohraniti. Bi-la je globoko verna. »Velikokrat sem ji dejal, Silva, daj mi to obleko ali krilo, da ti popravim kroj, saj je zadnja leta pre-cej shujšala, pa ni nikoli hotela, kot da zunanja obleka ni nekaj najpomemb-nejšega. Poznal sem tudi njenega bra-ta, ki je bil duhovnik, in eno od sester,

    Župan Genka g. Dries je pozdravil goste.

    Pokojna Silva Vrečko iz Mericourta v 92. letu starosti

    Zborovodje slovenskih zborov v Belgiji in na Nizozemskem

  • 21

    I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J

    nja naših slovenskih rojakov so, da so meseci kar predolgi. Prvo sečanje leta smo preživeli 9. ja-nuarja. Vsako srečanje začnemo s sve-to mašo.Tako smo tudi začeli nedeljo, 12. febru-arja, dan s sv. mašo ob 10. uri. Sledilo je skupno kosilo in nadaljevali smo ob pustnem vzdušju, ki nam ga je moč-no popestril z igranjem na harmoni-ko gospod Charlie ŠKRUBA. Odli-čen slovenski muzikant nas je popeljal s svojimi melodijami v veselo pustno razpoloženje, ki je pritegnilo vse goste v ritem glasbe. Otrdeli udje so oživeli in noge so se čvrsto premikale ob valč-kih in polkah. Gostje so pozabili skrbi in težave vsakdana. Pesem je odmeva-la tudi v domačem francoskem jezi-ku, ker je občinstvo pri naših srečanjih vedno dvojezično. In ob tem pustnem praznovanju lahko potrdimo, da pe-sem in glasba ne poznata meja.Čas popoldneva se je hitro odmikal in že se je začelo temniti. Zadovoljni smo se razšli na svoje domove od lepo pre-živetega dne. 26. februarja nas je društvena dol-žnost združila pri občnem zboru. Številni člani so se udeležili seje, da pri-

    sluhnejo poročilom, ki so nas popelja-li v jedro leta, ki je za nami. V letu 2011 smo doživeli dogodke, ki so nam ostali v toplem spominu, da smo ob poročilih tajnic v francoskem in slovenskem je-ziku s pozornostjo prisluhnili in ožive-li že zbledele spomine na kulturni in na duhovni ravni. Bogato razčlenjeno po-ročilo nam je v francoskem jeziku po-dala gospa Kristina HERO, gospa Fani ŠUMEJ pa v slovenskem jeziku.Vsako leto smo tudi z zanimanjem prisluhnili poročilu blagajničarke go-spe Marije Mav in tudi pri letošnji seji nam je prikazala letne rezultate. Mimo pravil glede volitev ne gremo. Ve-dno pri občnem zboru obnovimo 1/3 odbora. Toda letos smo morali volitve poglobiti in izredno voliti novo blagajni-čarko, ker je gospa Marija MAV, ki je vo-dila vse finančne posle od začetka ob-stoja društva, celih 29 let, odstopila. Vsa dolga leta je požrtvovalno urejala vse po-trebno pri tem poslu. Spoštovali smo nje-no odlično sposobnost računovodstva, ki ni enostavno in ne sme biti površno. Go-spa MAV bo v tem letu dosegla 80 let in zdravje ji ne služi več najbolje. Vse to moramo vzeti v obzir in spoštovati člove-kovo odločitev, ko reče : »ne morem več«.

    ki je bila redovnica …« Ob zaključku najinega pogovora je Jacques dejal: »Če bi danes bil Kristus med nami fizično navzoč in bi zbiral svoje učence in če bi imele tudi ženske možnost, da posta-nejo učenke, sem prepričan, da bi Silva bila med njimi.« Tem besedam, ki veli-ko povedo o tej na zunaj skromni osebi, bi dodal, da na dan, ko smo brali evan-gelij o spremenjenju na gori, da me je tudi njeno obličje velikokrat nagovo-rilo kot obličje, ki je v molitvi črpalo moč za svoj obstoj. Vsem članom sku-pnosti, ki ste ji pomagali pri tej vlogi, ki jo je hotela do konca odigrati, in še po-sebno v zadnjih mesecih zahvala tudi Dušanu, ki je bil z njo pod streho misi-je, da ji ni bilo potrebno zatisniti očesa pod tujo streho kakega doma za ostare-le. Naj ji bo Gospod za njeno velikodu-šnost bogat plačnik.

    Župnik Jože Kamin

    FRYMING-MERLEBACHSrečanja Društva prijateljev Slovenske katoliške misije se pripravljajo, kakor smo jih zabeležili v program za leto 2012. In to je tista letna nit, ki nas veže in osrečuje pri skupnih celodnevnih srečanjih iz meseca v mesec in mne-

    Slovo ob krsti pokojne Silve Vrečko v slovenski kapeli v Méricourtu

    Pred sv. mašo v Mericourtu še pastoralni obisk pri 87-letnem Jožetu Tomcu.

  • 22

    I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J

    Franceta Prešerna, smo v Berlinu pra-znovali tri dni kasneje, na soboto, ko ljudje lahko pridejo skupaj. Praznovali smo ob slovenski pesmi in slovenskih dobrotah, ki jih je pri-speval Boštjan Kozole oz. njegovo podjetje EVROSAD. Udeležil se je namreč sejma v Berlinu, kjer je raz-stavljal slovenska jabolka in hruške in druge dobrote, ki spadajo zraven. Vse, kar je ostalo – in tega je bilo veliko – je poklonil naši župniji, nekaj smo ta-koj pojedli, ostalo pa odnesli domov, da so bili še drugi deležni slovenskih sadežev. Resnično smo veseli vsake-ga takega dobrotnika in se ob tem go-spodu Kozoletu lepo zahvaljujemo.

    Pust, pust, krivih ust ...18. februarja je bila pustna sobota in pri nas spontana maškarada. Pridne

    žene so poskrbele za pustne dobrote: krofe, pecivo, klobase, zelje in torto. Spet so se izkazale: Alenka Šurbek, Vera Gabor, Darja Guzej, Fanika Herzeg in Stefi Mikloška. Otroci so se maskirali in znova je navdušila mala Tijana. Bilo je veselo in rajali so do jutranjih ur.

    Poljski kulinarični večerČez teden dni, 25. februarja, se je izka-zala družina Vlada in Stefi Hozjan, ki je pripravila poljske specialitete. Stefi je po rodu Poljakinja in je odlič-na kuharica. Uživali smo ob poljskih jedeh, še posebej ob »bigozu«. Sicer je veliko podobnosti z našo slo-vensko kuhinjo, a vendarle za mar-sikoga od nas presenečenje, ker česa takega doslej še ni jedel. Bil je lep in prijeten poljski kulinarični večer!

    Nalogo je sprejela gospa Fany ŠUMEJ. Želimo ji veliko uspehov in korajže pri opravljanju poslov blagajničarke.Na novo je bil izvoljen v odbor kot od-bornik gospod Bernard ERZETIČ.Novo izvoljenim članom odbora želi-mo veliko prijetnih trenutkov in uspe-hov pri sprejetem odgovornem de-lu. Seja se je zavlekla pozno v večer ob prijetnem kramljanju in dobri za-kuski.

    Jožica CURK

    N E M Č I J A

    BERLINSlovenski kulturni praznikSlovenski kulturni praznik, ki je na koledarju sicer 8. februarja, na oble-tnico smrti slovenskega pesnika dr.

    Občni zbor Društva prijateljev Slovenske katoliške misije v Merlebachu.

    Mlajši in malo manj mladi so se zavrteli po dvorani.

    Februar. Celodnevno srečanje v Merlebachu v znamenju pusta.

    Charli Škruba je s harmoniko in slovenskimi melodijami navduševal navzoče.

  • 23

    I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J

    Mladi praznujejoPrvi vikend v marcu so v veliki dvo-rani praznovali mladi. V petek je na-mreč slavil 30 let naš Aleš Pangerl,

    oče treh otrok, ki so vsi pridni mini-strantje: dvojčka David in Tomi ter mlajša sestrica Alischa. Veliko mla-dih mu je prišlo čestitat in so sku-paj slavili. V soboto sta najprej v prostorih slavi-la rojstni dan brata Kristijan in Da-nijel Gabor. Mama Vera jima je pri-pravila dobrote, ob katerih smo vsi uživali. Pozneje pa je v veliki dvora-ni naredil za eno leto slovo Boris Si-mončič, ker gre študirat v Ameriko. Borisa je prišlo pozdravit, vzpodbujat in se hkrati poslovit od njega zelo ve-liko mladih. Ob različnih praznikih in dogodkih, ki se tičejo mladih, šele vidimo, kako smo lahko hvaležni, da imamo toliko prostorov in tako velike.

    M. Mošnik

    HAMBURG

    Sveta maša je bila letos ravno na pu-stno nedeljo, tako da smo prišli na ra-čun zopet tisti, ki smo vsaj za en ve-čer želeli spremeniti svojo zunanjost in biti pustne šeme.Po maši smo pohiteli v skupne prosto-re in pogrnili mize, ki so zopet nudile vse, kar je srce poželelo. Čestitk k rojstnemu dnevu se je razve-selila gospa Eva Plevnik, odlična kon-

    ditorka v hamburški skupnosti, kateri enostavno vse, kar pripravi, uspe. Go-spa Eva opravlja tudi delo blagajni-čarke v tej skupnosti. Prispevki, ki jih vsak po svojih zmogljivostih prispe-va, so namenjeni za manjše potrebe te skupnosti. Kristina Krističevič, ki prav tako nikoli ne pride praznih rok k na-šim srečanjem in prinaša vedno do-brote s seboj, je praznovala rojstni dan na valentinovo. Janez Kunaver, ki je bil tudi februarski slavljenec, pa je tokrat poskrbel za odlično slovensko kaplji-co iz kapelskih vinogradov. Po lepo zapetih čestitkah in obdari-tvi slavljencev so se nekateri preoble-kli v pustna oblačila in se zavrteli po parketu, pa tudi ostali, ki niso bili na-šemljeni. Mask je v tem severnem ve-lemestu ob pustnem času v javnosti zelo malo. Tudi pri našem srečanju jih je bilo tokrat manj kot deset. Ško-da! Kajti tudi »fašenk« ali pustno še-mljenje simbolizira prastare običaje, ki jih tudi katoliki naj ne bi pozabili, saj so povezani z verskim življenjem in predstavljajo obred prehoda iz zi-me v pomlad ali v novo življenje. Ve-seljačenje se konča na pustni torek. Od pepelnične srede pa se začne šti-ridesetdnevni postni čas, ki se konča s cvetno nedeljo. Komisija za nagrajevanje mask, ki so jo sestavljali predsednica hamburške skupnosti gospa Vera Šeme, predse-dnik HDZ-ja v Hamburgu gospod Bo-židar Trčak in župnik Dori, je podeli-la zaslužene nagrade. Najlepša je bila naša umetnica, gospa Fanella Pret-tny, ki je kar žarela v svoji lepi obleki »blond« španske plesalke. Drugo na-grado je prejel naš »zabavni minister« Marjan Jurič s simpatično masko ka-valirja, tretjo pa Dieter Zahlmann, oblečen v Mehikanca.

    Tudi najmlajši so pustovali v Berlinu.

    Timo, Bernardka in Danijel, ki je praznoval svoj rojstni dan.

    Maske v Berlinu Babica Fanika z vnukinjo Tijano

  • 24

    I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J

    Noč je bila kratka, saj nas je naslednje jutro že čakal vlak, ki nas je po dobrem zajtrku odpeljal v obmorsko mestece Büsum. Trinajstčlanska skupina je pre-živela lep dan ob Severnem morju, kjer so se pljuča napolnila s svežim mor-skim zrakom, želodci pa z dobrotami, ki smo jih prinesli s seboj za malico. Šte-

    fan Barbarič pa je tokrat odlično poskr-bel za vlogo kletarja, k čemur je župnik Dori pripomnil, da smo najboljše orga-nizirana turistična agencija na svetu.

    D. Dyllong

    AUGSBURGPustno rajanje v AugsburguKo se poslovimo od božičnih prazni-kov in dobro zakorakamo v novo le-to, nas kar kmalu po utečeni nava-di zaobjame razposajeni pustni čas. Do pepelnične srede se v velikih dvo-ranah vrstijo norčavo začinjene pri-reditve ter po mnogih mestih ob ne-deljah karnevalski sprevodi. Vse to je možno spremljati tudi preko televizij-skih ekranov. V Augsburgu je bila na pustno soboto, 18. februarja, zabavna prireditev, kjer ni manjkalo izvirnih mask, dobre glasbe in plesa. Seveda si

    Eva in Majda sta delili sladke dobrote.

    Darilo za Janeza Kunaverja

    Tudi z novo frizuro je zabavni minister Marjan svoje delo dobro opravil in čestital slavljenki Evi Plevnik ter slavljenki Kristini Krističevič.

    Nazdravili smo na pustni večer.

    Pljuča izletnikov v Büsum so se napolnila s svežim zrakom.Družina Ugrina je prišla k sveti maši polnoštevilčno.

  • 25

    I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J

    je vsak lahko privoščil tudi slovenske dobrote v tekočem in trdnem stanju. Slovenski ansambel Pannonia iz Stut-tgarta je z glasbo za vse okuse plesal-cem na plesišču temeljito razgrel pod-plate. Nastop mestne pustne garde je vzdušje v dvorani še dodatno pope-stril. Ko se je sobota prevesila v nede-ljo in je marsikdo že mislil, kako bo šel domov, je v dvorani na preseneče-nje vseh nastopil še čarodej Jože Erja-vec iz Ravensburga. Z raznimi triki je popolnoma očaral publiko. Bil je dele-žen aplavza, ko je iz čarovniškega klo-buka priklical žive golobe. Še najbolj pa si je gotovo vsak zapomnil, kako je župniku zrezal kravato, jo vrgel v ča-rovniško vrečico in iz nje nato spet potegnil popolnoma celo ter jo vrnil lastniku. Ko je ansambel Pannonia okrog pol treh zjutraj zaigral zadnjo

    skladbo, je tudi pustni vrvež v dvora-ni počasi utihnil.

    R. Kutin

    Folklorni seminarV soboto, 25.