VizionarAndrej Einspieler

o b 2 0 0 - l e t n i c i r o j s t v a

DNIXIVŠ T I R I N A J S T

P R I L O G An o v 1 3

K U L T U R A

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Vincenc Gotthardt

Urednik kulturne priloge

uvodnik dobesedno

»Ni se mi posrečilo prepričati nemških sodeželanov o ena-kovrednosti in enako-pravnosti obeh narodov na Koroškem, zaman sem se na tem polju trudil in delal. Pač pa s ponosom gledam na drevesci, kateri sem vsadil v osrčje koroških Slovencev, Mohorjevo družbo in Mir.«

Andrej Einspieler o najbistvenejših življenjskih spoznanjih, leta 1888, tik pred svojo smrtjo, svojim sodelav-cem, ki jih je zbral okrog sebe.

Kje je ostala Einspielerjeva palica?

Pred 200 leti se je rodil Andrej Einspieler. Ime je znano. Skupaj z Antonom Martinom Slomškom, Antonom Janežičem in drugimi je bil soustanovitelj Mohorjeve družbe v Celovcu. Kake močne sledove je ta ustanova zapusti­

la med slovenskim narodom, tega najbrž nikdar ne bo mogoče do konca izmeriti. Enako to velja za poti, ki jih je v svojem življenju izhodil Andrej Einspieler. Mohor­jeva družba je najvidnejše, kar je v svojem daljnovidnem načrtovanju zapustil An­drej Einspieler. Toda to je le ena od mnogih pobud, ki jim je Einspieler namenil vso svojo pozornost.

Einspieler, doma iz Sveč, je vedel, kaj Koroška najbolj potrebuje in to je sožitje ter enakopravnost med slovensko in nemško narodno skupnostjo na Koroškem. Za to se je Einspieler zavzemal že pred več kot 160 leti in »vizionar sožitja« (Janko Zer­zer) je vedel, to bo na Koroškem večna tema, vendar z leti vedno bolj osrečujoča za obe strani. Einspieler je kot duhovnik in kot deželnozborski poslanec vedel, kaj ljud je najbolj potrebujejo. Zato je bilo njegovo udejstvovanje na duhovniškem, kul­turnem, političnem, šolskem in publicističnem področju predvsem tudi delo na so­cialnem področju. Za Einspielerja je bilo jasno, da je treba preprečiti obubožanje prebivalcev in jim omgočiti človeka vredno življenje. In tu ni gledal na to, kdo je Slovenec ali Nemec, zanj so bili vsi enaki: tudi tu je udejanjal duh narodne strpno­sti in sožitja.

Javna kuhinja v Celovcu, ki jo danes poznamo pod imenom »Volksküche«, je na­stala na njegovo pobudo. Hiralnica v Celovcu – danes je tam Trgovska akademija –, tudi to je zamisel Andreja Einspielerja. Kolpingova hiša za vajence v Celovcu, tudi ta je nastala na pobudo in s pomočjo Andreja Einspielerja. Einspieler je bil na strani revnih. Mnogo svojega denarja je poleg zavzemanja za uboge na vseh položajih, ki jih je zasedal, dal na voljo za revne. Kaj vse je ustvaril na socialnem področju, o tem piše Štefan Pinter.

In kdor samo bežno preleti kake kronike ali posluša sorodnico Marinko Inzko v Svečah, mora ugotoviti: duhovnik, politik in cesarsko-kraljevski profesor Andrej Einspieler ni bil le izredno delavna oseba, ampak predvsem osebnost polna idej za izboljšanje kakovosti življenja prebivalcev, za kar se je zavzemal na najrazličnej­ših področjih. Seveda ne vedno in takoj z velikim uspehom. Marija Inzko pove tudi, kako je bilo, ko s kako svojo zamislijo v deželnem zboru ni mogel prodreti. Takrat je hodil s svojo palico po Benediktinskem trgu molče gor in dol. Najbrž so mu ob tem prihajale že spet nove ideje, ki pa jih ni obdržal zase. Tudi te je znal posredovati jav­nosti. Ustanovil je časopise, slovenske in nemške. »Stimmen aus Innerösterreich«, »Draupost«, »Kärntnerblatt«, »Slovenec«, »Mir« … In prav gotovo mu je njegovo pisanje tudi po 200 letih v prid: s svojim delom ni šel v pozabo, ker je ovekoveče­no v časopisih. Časopisi in drugi mediji pa so bili že vedno dobri arhivi, kajti, kar ni zapisano ali objavljeno, to se ni zgodilo. Pa tudi tega bo dosti v življenju Andreja Einspie lerja, čeprav ne veliko. Kar pa se je zgubilo, je njegova značilna palica, s ka­tero je upodobljen na skoraj vseh fotografijah. Kje je ostala ta palica?

XIV 3ŠTIRINAJST DNI

Zamislil si je vlogo. Vedel je, da bi rad igral tistega posebneža, ki je z neko va­ško deklo imel nezakonskega otroka in

je bil kljub temu proglašen za blaženega. Tr­mast in zabit, in vendar človek globoke ljubez-ni in dosleden v prepričanju. Gregor Bloéb bi rad igral Franza Jägerstätterja. Iskal je pisatelja. Felix Mitterer bi to zmogel. »Za božjo voljo, kako si pa to predstavljaš? O tem katoliškem čudaku, ne, to ne bo šlo.« Igralec je prepričal pisatelja. Obiskovala sta Franzisko Jägerstätter in odkrivala lik njene­ga moža Franza. To ni bil tisti zabiti obstranec, ki bi se v svojih blodnjah zatekal v depresijo ali pobožnjaške molitve. Bil je vesel, pokončen in dejaven člo­vek. Kot prvi na vasi se je vozil s svojim motor­jem in bil je prav tako prvi moški, ki se je spre­hajal z otroškim vozičkom. Tokovom časa se ni prilagajal. Bil je izredno priljubljen, dokler se mu ni oglašala vest. Edini v vasi je leta 1938 glasoval proti anšlusu.

Pisatelj in igralec sta odkrivala zgodbo ve­like ljubezni med Franzem in Franzisko, ki se je nadaljevala še 70 let po njegovi

smrti. »Nikoli ne bom pozabil njenega žare­čega obraza in smehljaja, ostala je vesel člo­vek, čeprav je morala toliko pretrpeti,« je na­pisal Felix Mitterer o njej, ki je umrla letos (4. 3. 2013), nekaj dni po stotem rojstnem dnevu.Mitterer se je lotil pisanja. Dodatno je še dog-nal, da je Jägerstätter v Ameriki že dlje časa mnogo bolj znan kot pri nas. V času, ko so ga pri nas še zamolčevali, so se v Ameriki sklice­vali nanj mnogi vojaki, ki so se upirali proti voj­ni v Vietnamu. Nastala je sijajna drama, polna napetosti, ki je obenem prava ljudska igra. Ob začetku igre očita mati Franza Jägerstätterja svoji snahi

Franziski: »Ti si ga umorila!« Vaščani pa se ji pridružijo. Kaj vse je pretrpela. Ob koncu pa isti ljudje zbrano in prepričljivo ponavlja­jo litanije: »Blaženi Franz Jägerstätter, pro­si za nas!«

Ko so poleti igrali to igro v okviru po­letnega festivala v Haagu, so gledalci z objokanimi obrazi čakali igralce in

jim pripovedovali svoja doživetja. Sam sem si to uprizoritev pred kratkim ogledal na Duna­ju (Theater in der Josefstadt). Uprizoritev me je pretresla. Konec me je tako prevzel, da sem bil ganjen do solz. Preprosti kmet in mežnar iz Št. Radegunde v Zgornji Avstriji je žrtvo­val svoje življenje zaradi svojega prepričanja in treznega razsojanja. »Saj tako rad živim!« – in vendarle ni mogel drugače, kakor da je sle­dil svoji vesti. Gregor Bloeb, ki si je zamislil to vlogo, je igral Jägerstätterja izredno prepričlji­vo. Čeprav se je tako poglobil v njegovo mišlje­nje, »ostaja njegova osebnost velika skrivnost, ki je docela ne moreš umeti«. Felix Mitterer pa je dodal: »Franz Jägerstätter spada celemu svetu.« Igralec je iskal pisatelja in ga je našel. Ob 200. rojstnem dnevu Andreja Einspielerja bo na­grajen Peter Handke, največji koroški pisatelj in eden najpomembnejših na svetu. »Še vedno vihar« je zelo poetična drama naše zgodovine in domovine. Ob taki obletnici smo pozvani, da gledamo v kulturno prihodnost. Treba je, da iščemo pi­satelja, ki bi napisal dramo v slovenskem jezi­ku – slovensko dramo, ki bi obravnavala naše teme. Dramo, ki bi jo nagradili s tem, da bi jo uprizorili na odru Mestnega gledališča v Ce­lovcu. Bosta Mohorjeva družba v Celovcu in Krščanska kulturna zveza uspešni mentorici sodobne slovenske drame?

Blazen in blaženFelix Mitterer: »Franz Jägerstätter spada celemu svetu.«

kratki valJože Valeško

XIV ŠTIRINAJST DNI4

osredki

Janko Zerzer o človeku, ki je oral ledino v sožitju slovensko in nemško govorečih Korošcev

Andrej Einspieler - vizionar sožitja

Sredi 19. stoletja je postalo narod no vprašanje ne samo v habsburškem cesarstvu čeda­

lje bolj pereče. Da so se odnosi med nemško večino in slovensko manjši­no zaostrili tudi na Koroškem, je bilo v tem razpoloženju neizogibno. Kot izredno bojevit nasprotnik sloven­skih zahtev po enakopravnosti naj bo omenjen češki renegat Alois Hus­sa, izdajatelj in urednik časopisa Zei-tung für Kärnten – zur Fortpflanzung deutscher Kultur und Bildung. Širil je nesprejemljive teze, češ da na Ko­roškem nikakor ni tretjina sloven­skega prebivalstva, to trdijo le župni­ki, ki se sklicujejo na število vernikov, ki poslušajo slovenske pridige. Poleg tega slovenskega jezika na Koroškem sploh ni, vindišarji le govorijo v vsa­ki dolini svoje narečje, ki nima zveze z jezikom Kranjcev in Štajercev in ga sploh ne razumejo. Čemu naj bi dobi­li slovenske šole, saj je nemščina bolj potrebna. In tudi slovenščina v de­želnem zboru ni potrebna, ker znajo vsi izobraženi Korošci nemško. Poleg tega je enakopravnost vseh narodno­sti nevarnost za obstoj države.

Vinzenz Rizzi – glas vpijočega v pu-

ščavi To je bilo stališče nestrpnežev in izraz nemškonacionalne samopaš-nosti. Nasprotno k temu, naravnost kakor glas vpijočega v puščavi, zve­ni to, kar je objavljal Vinzenz Riz­zi. Rojen v Špitalu ob Dravi, je zgo­daj izgubil očeta, podporniki pa so mu omogočili obisk gimnazije in lice­ja v Ljubljani. Tu se je seznanil s slo­vensko kulturo in jezikom, je cenil Prešerna in prevajal njegove pesmi. Postal je duhovnik, slovel kot navdu­šen pridigar in se poleg tega posve­til pesništvu, kritiki in novinarstvu. K vprašanju narodnostne dvojnosti Ko­roške je našel, čeprav je bil po pre­pričanju velikonemško usmerjen, kot nihče drug z nemške strani zname­nite besede. Obstoj Koroške kot sa­mostojne dežele da ogroža zatiranje slovenskega dela prebivalstva. »Ne v zatiranju in zanikanju raznolikosti je blagor, temveč v spravi in enotnosti. Enakopravni Nemec mora biti zdru-žen v višji enotnosti z enakopravnim Slovencem. Je pravi zločin na člove-štvu, če se zabrani ljudstvu učenje ma-ternega jezika.«

Einspielerjevo glasilo v nemščini Riz­zija zaradi tega omenjam tako pre­

cizno, ker ta programatična stališča najdemo tudi pri Andreju Einspie­lerju v njegovih načelnih izjavah. Leta 1860 je bila na Dunaju spreje­ta Oktobrska diploma, ki je zagotov-ljala enakopravnost vsem narodno­stim cesarstva. Da so tipi kot Hussa ugovarjali temu načelu, Einspielerju ni dalo miru. Prav zaradi tega je leta 1861 ustanovil časopis v nemškem je­ziku, da bi tako lahko nemško govo­reče prebivalstvo seznanil z dejanski­mi razmerami in težnjami Slovencev, v prvi vrsti seveda koroške narodne skupnosti. Glasilu je dal naslov Stim­men aus Innerösterreich, podnaslov pa se je glasil Beiträge zur Durchfüh-rung der nationalen, religiösen und politischen Gleichberechtigung.

V »Novicah« je razložil, zakaj se je lotil tega podviga: »Bo se morebiti kdo čudil, da za slovenske pravice bo govo-ril časopis v nemškem jeziku. Gospod-je, ki imajo oblast v rokah in nam mo-rejo pomagati, so Nemci; gospodje, ki nas ponemčiti hočejo, so Nemci; gos­podje, ki so slovenske kervi pa žalibog nemškega duha in z našimi nasprotni-ki potegujejo, so skoraj tudi že Nemci. Nemcom moramo pa resnico in pra-

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

200let rojstva

Andrej Einspieler

Preglej, dom Einspielerjev v Svečah Kip Andreja Einspielerja na vrtu slovenskih kulturnikov v Svečah

vico po nemško povedati; mislimo, da nam bo to več pomagalo kot deset ča-snikov v slovenskem jeziku.«

Einspielerjeva vizija dvojezične Koro-ške In tako si je predstavljal uresni­čitev svojih vizij: Koroška naj bo pri­znana kot nemško-slovenska dežela in tako naj bi bila tudi priznana in urejena: na dvojezičnem ozemlju naj bi dobili slovenske ljudske šole, jezik v cerkvi naj bo tudi jezik v šoli; vero­uk naj se vedno uči v materinščini; občine naj se uredijo po župnijah in po narodnosti; uradniki v dvojezičnih občinah naj bi bili vešči slovenskega jezika; volilna okrožja naj bi bila ure­jena po narodnih kriterijih; tudi v de­želnem zboru naj bi bila slovenšči­na pripuščena; zakone in odredbe je treba razglasiti tudi v slovenščini. To nikakor niso zahteve, ki bi na kateri koli način krajšale pravic večinskega naroda. Kajti prepričan je bil, da sta iskreno spoštovanje drugega in re­snična enakopravnost pogoja za mir­no sožitje med narodi. In pri tem je zaupal v »pravičnost vlade, kterej se bodo tudi enkrat oči odprle, da bo bo­lje hranila vselej zveste Slovence; za­upajmo tudi duhu časa in pa mogočni

ideji narodnosti, ki je že dandana­šnji čuda storila.« »Mi Slovenci hoče­mo,« pravi na drugem mestu, »kakor že skozi stoletja tudi v prihodnje ži­veti z Nemci v miru, slogi in bratstvu, – vendar naj nas ne silijo, suvajo in s silo preganjajo od sebe.«

Njegovo pisanje v Stimmen aus In­nerösterreich nikoli ni bilo pretirano in napadalno ali celo sovražno do ve­činskega naroda, nasprotno: »Spoš­tujem in ljubim nemški narod in nje-gov jezik, ker sem bil v njem deležen svoje izobrazbe in sem tako položil te-melje svoje sreče; enako pa ljubim tudi svoj narod in njegov jezik, ker nara-va in zakon zahtevata, da častim očeta in mater ... V slogi in bratstvu se tru-dimo z združenimi močmi za izobraz-bo in blagor ljudi v naši deželi koroški; vrlemu nemškemu narodu in njegovim resničnim in v vse smeri liberalnim zastopnikom čast in slavo, blagor in blagoslov! Vendar priznanje in spoš­tovanje, izobrazbo in napredek, srečo in blagoslov tudi ostalim enakoprav-nim podanikom, mojim bratom – Slo-vencem!«

Z uspehom svojega nemškega glasi-la je bil Einspieler očitno kar zadovo­ljen, saj je zapisal v zadnjem uvodni­ku: »Ponosno in mirno lahko rečem, da je pretežni del nemškega prebival-stva naše stremljenje cenil, razumel in jako pozdravljal. V kratkem času izha-janja naših Stimmen sta se obe narod­nosti bolje spoznali, so se srca Nem-cev in Slovencev jako zbližala in se prisrčneje navezala drugo na drugo.« Prava ironija je, da je bil Einspieler zaradi nekega pisma bralca iz Slove­njega Plajberka, ki ga ni bil priprav-ljen imenovati, obsojen na denarno kazen in na mesec dni zapora, ki ga je odslužil pri bratih servitih v Ma­ria Luggauu. Svoj list pa je bil prisi­ljen ukiniti že po dveh letih izhajanja. Vendar je kmalu zatem začel izdajati Draupost, v kateri je zastopal isto li­nijo in pozneje še Kärntner Blatt oz. Kärntner Volksstimme.

Prizadevanja Rizzija in Einspielerja je ocenil Erich Nussbaumer z besedami »Nemški katoliški duhovnik se je bo­ril za ideale liberalizma, slovenski kot liberalni katoličan za politično pre­bujenje svojega ljudstva«.

XIV ŠTIRINAJST DNI6

*i z ž i v l j e n j a a n d r e j a e i n s p i e l e r j a

PriPraviljanko zerzerosredki

Duhovniki E.Andrej Einspieler je bil najstarejši od šestih duhov-nikov Einspielerjev, ki so vsi bili člani Einspielerjeve-ga rodu in doma v sveški fari. Seveda je bil Andrej kot soustanovitelj Mohorjeve družbe, profesor, publicist in politik najpomembnejši med njimi. Lambert je bil stolni prošt, predsednik Mohorjeve družbe in kot prvi koroški Slovenec član dunajskega državnega zbo-ra. Gregor, prošt v Tinjah, je bil deželni poslanec, so-ustanovitelj »Katoliškega političnega in gospodar-skega društva za Slovence na Koroškem«. Oton je bil frančiš kan, iskan misijonar in sijajen pridigar. Andrej, rojen pri Pregleju, je bil dolga leta župnik v Slovenjem Plajberku, Janez pa je umrl kot župnik v Ukvah.

Zanimivosti200

let rojstva

Andrej Einspieler

Za vero, dom, cesarjaTo geslo je vodilo vse Einspielerjevo življenje in de-lovanje. To mu je ob zlati maši priznal tudi krški škof Josef Kahn v pismu ob zlati maši: »Vaša delavnost je več kot pol stoletja pred vsem stala v službi sv. Cerk­ve in avstrijanskega cesarstva, potem tudi v služ-bi ožje domovine. Čast božja in sv. Cerkve, zveliča-nje neumrljivih duš, sreča Avstrije in naše staroslavne cesarske hiše, blagostanje koroške dežele, razcveta-nje slovenskega naroda, ki Vas šteje med svoje naj-odličnejše in najžlahtnejše zagovornike in rojake, – to so bili nameni in smotri, za ktere ste Vi delali celih petdeset let!«

DamaskEinspielerjev življenjepisec Ivan Boreski pravi: »Gospod Andrej se dolgo ni mogel prav zavedati, da je sloven-ske Rožne doline sin in da ga je slovenska mati pesto-vala. Temu se pa v tistih ča-sih prav nič ne čudimo.« Tre-ba pa je tudi videti, da je bil v prvih osmih letih po po-svečenju kar dvanajstkrat premeščen, skoraj izključ-no v nemške fare. To ni osta-lo brez posledic in je obstaja-la nevarnost, da se ponemči. Sam je k temu rekel: »Celo sem se bil poturčil in dolgo se nisem mogel zdramiti.« Damaščansko spreobrnjenje je sledilo po letu 1846, ko je postal drugi kaplan pri mest­ni župni cerkvi v Celovcu. V stolnici pa je istočasno ka-planoval Matija Majar Ziljski. Kot prijatelja sta se redno družila in tudi politično sku-paj nastopala. Začele so se leta 1848 sanje o Zedinjeni Sloveniji in Einspieler je za-čel objavljati s psevdonimom Svečan v »Sloveniji«, pa tudi v Carinthiji, v Südslavische Zeitung v Zagrebu in v Slavi-sche Centralblätter v Pragi.

UstanoviteljEinspieler je bil ustanovitelj in izdaja-telj vrste glasil. Leta 1852 je začel izha-jati Šolski prijatelj, leta 1855 preimeno-van v Prijatelja, kot Slovenski prijatelj je izhajal od leta 1856 do leta 1883. Od leta 1865 do leta 1867 je izhajal njegov »Slovenec«, leta 1882 pa je ustanovil Mir, ki je najprej izhajal dvakrat na me-sec, od leta 1882 trikrat, po odpravi ča-sopisnega koleka leta 1900 pa teden-sko. Zadnja številka je izšla 30. 12. 1920 na Prevaljah. Njegova nemška glasi-la so bila Stimmen aus Innerösterreich (1861­1863), Draupost (1863­1866) in Kärntner Blatt oz. Kärntner Volksstim-me (1869­1883). Leta 1848 je bil med ustanovitelji Slovenskega društva v Ce-lovcu. Leta 1851 je bil glavni organizator in prvi predsednik Društva sv. Mohora, ki se je leta 1860 preorganiziralo v bra-tovščino Družba sv. Mohorja, kjer je bil podpredsednik in blagajnik. Bil je udele-žen pri ustanovitvi St. Josefs­Vereina in se je trudil za ustanovitev Katholischer Pressverein. Leta 1863 je ustanovil s pomočjo češkega inženirja Chochalov­šeka Slovansko čitavnico v Celovcu, leta 1869 pa Katoliško politično društvo Trdnjava. Skupaj s stolnim pridigarjem Hadererjem je leta 1855 ustanovil Dru-štvo katoliških rokodelskih pomočnikov in za 3.200 goldinarjev na lastne stro-ške kupil v centru Celovca zemljišče, kjer je nato nastal Kolpingov dom.

Šest duhovnikov Einspielerjevega rodu

* *

XIV 7ŠTIRINAJST DNI

Zlata mašaKo je Andrej Einspieler 21. avgusta 1887 v Svečah ob-hajal zlato mašo, se je na Žeharjevem travniku zbra-lo neverjetnih 5.000 ljudi. Zlatomašni pridigar je bil njegov nečak Oton, frančiškan na goriški Kostanjevi-ci, slavnost ni govornik pa profesor Julij pl. Kleinmayer. Prolog Simona Gregorčiča je deklamirala Josipina Ver-nikova. Pri maši je pel zbor Ljubljanske čitalnice. Čestit-ke je prinašalo petnajst deputacij iz Ljubljane, Maribora, Zagreba, Trsta in drugih krajev. Pisne čestitke je prejel od škofov, mdr. iz Ljubljane in od Josipa Strossmayerja iz Djakova. 142 brzojavk je prišlo iz Slovenije, z Dunaja, Primorske, Štajerske, Zagreba, Prage.

Pismo iz TirolskeTakole piše Ivan Resman: Dr. Toman mi je priporočal to­le: »Dečko, kedar slišiš ime »E i n s p i e le r j e v o«, odkrij se in prosi Boga, da bi ga ohranil dolgo let nam Slovencem ...!« Hvala Bogu, da nam je primeroma res dolgo ohranil koroškega očeta Einspielerja! Ali prosimo Ga, prosimo, da ga ohrani dolgo še vsem Slovencem, posebno pa še tlačenemu Gorotanu! Bog daj pozne-je narodu njega vrednih, značajnih in požrtvovalnih na-slednikov! Ti pa, ljudstvo slovensko – po nekdaj najbolj slavnem delu naše domovine – po Gorotanu, zbudi se, vstani, slušaj in delaj po zlatih naukih svojega največ­jega prijatelja, dobrotnika, svojega pravega očeta: bodi hvaležno svojemu Andreju s tem, da se čutiš vernega Slovenca in tirjaš pravice sebi in slavnemu imenu svojih slovenskih očetov!«

ObsodbaMarca 1863 je Einspieler objavil in komentiral v svojem glasilu Stimmen aus Innerösterreich dopis iz Slovenjega Plajberka, ki mu ga je poslal župnik Simon Muden, ki ga pa Einspieler obla-stem ni bil pripravljen imenovati. V pismu se pisec pritožuje nad razmerami v koroškem deželnem zboru in dodaja, da ko-roški Slovenci na dolgi rok ne bodo sprejeli žaljivega in nezako-nitega ravnanja. V tem je videlo državno tožilstvo »podpihova-nje sovražnosti proti narodnostim« in vložilo tožbo. V procesu, ki je sledil 22. aprila, je bil Einspieler obsojen na mesec dni za-pora, ki ga je presedel pri servitih v Maria Luggauu in 60 flo-rintov denarne kazni. Ukiniti je moral Stimmen aus Inneröster-reich in izgubil je mandat v koroškem deželnem zboru.

Obletnici rojstvaOb stoletnici rojstva Andreja Einspielerja je priredila Slovenska krščansko­socialna zveza v Svečah veliko slavje, ki se je zače-lo s pontifikalno mašo, pri kateri je pela šentjakobska »Rožica« pod vodstvom Franca Rauterja. Proslava, ki je privabila 1.500 obiskovalcev, se je nato vršila na Adamovem vrtu. Slavnostni govornik je bil msgr. Valentin Podgorc. Popoldne po blagoslo-vu pa so nastopili še Orli in razveselili gledalce. Druga jubilejna prireditev se je vršila novembra v Celovcu. Prirediteljica je bila tokrat Slovenska ljudska stranka, udeležencev pa je bilo 400, precej prominence tudi iz Kranjske in Štajerske. Slavnostna go-vornika sta bila državnozborski poslanec Franc Grafenauer in Anton Medved iz Maribora. Na 150­letnici, ki jo je pripravi-la Krščanska kulturna zveza s partnerji leta 1963 v razprodani Delavski zbornici v Celovcu z več kot 1000 obiskovalci, so na-stopili združeni zbori, tamburaši in gostje iz Gorice. Slavnostni govornik pa je bil Valentin Inzko.

Profesorski zbor na realni gimnaziji v CelovcuŠest duhovnikov Einspielerjevega rodu

XIV ŠTIRINAJST DNI

Tako je zapisal Mir ob smrti An­dreja Einspielerja leta 1888. Andrej Einspie ler se je udejstvoval ne samo na kulturnem, publicističnem, šol­skem in narodnopolitičnem področ-ju, temveč tudi na socialnem. V časopisih »Stimmen aus Inneröster­reich«, »Kärntner-Blatt« in »Kärnt-ner Volksstimme« so on in njegovi somišljeniki pisali o prvinah katoli­ške socialne reforme in obsojali ne­brzdani kapitalistični industrijski razvoj, ki proizvaja proletariat. Po­dobno kot drugi katoliški reforma­torji je videl Einspieler v kmetu in obrtniku »stebra zdrave družbe« in organsko zraščenega gospodarstva, vendar samo če delujeta na tleh kr­ščanstva, t.j. na osnovi podreditve in pokorščine, ki drži skupaj vsako družbo. Z dobrodeljem, s pastoralo in socialno pedagogiko, s kmečko samo­pomočjo v obliki zadrug in združeva­njem obrtnikov v korporaci­je je mogoče preprečiti obubožanje.

S programatičnimi pri-spevki o socialnih vpra-šanjih v omenjenih časopisih je hotel Ein­spieler okrepiti položaj katoliško-konservativ­ne stranke, ki naj bi pre­segla tudi nacionalno nasprotje na Koroškem. Koroška se je razlikova­la od drugih avstrijskih dežel po tem, da se je že v času obnovitve ustav­nega življenja uveljavil nemškoliberalni tabor, ki je postajal vse bolj nem­ško-nacionalen in anti­klerikalen. Katoliško-kon­servativna stranka pa je ostala šibka v dobi monar­hije in tudi pozneje.

Ideje: od ustanovitve bank do izsu-ševanja jezer Einspieler je predloge s socialnopolitično vsebino vnašal tudi v razprave v deželnem zboru. Predla­gal je mdr. ustanovitev agrarne banke s podružnicami, ustanovitev kmetij­ske šole in zavarovalnic, izsuševa­nje jezer (npr. Goslinskega in celo Klopinjskega) in močvirij (Otoče pri Celovcu), regulacijo Drave, opusti­tev vseh ribnikov, razdelitev občin­skih pašnikov itn. Zahteval je odpra­vo oderuških obresti in spremembo volilnega reda, ki bi omogočil kme­tom boljše zastopstvo v zakonodaj­nih telesih.

Kritik liberalizma V razpravo o po­selskem zakonu se ni vključil. Še leta 1890 je pripadala temu sloju skoraj polo­vica koroške­

ga prebivalstva. Na tisoče je bilo t.i. vaških revežev. Nadpovprečno veliko je bilo nezakonskih otrok. Vzrok ne­zadovoljstva hlapcev in dekel je videl v »popolnem razkroju patriarhalnega odnosa, ki je vladal nekdaj med slu­žinčadjo in delodajalci na podeželju«.Ost je naperil proti liberalizmu, ki je po njegovem porušil podreditev na­ravnim zakonom, ki so od Boga. Po­sli podpirajo gospodarja, ta pa jim za­gotavlja vse za življenje potrebno, jih nadzira, vodi in zanje skrbi. Liberalci pa razglašajo »doktrinarno teorijo o enakosti ljudi in neumnosti o prasvo­bodi posamezne osebnosti«. (Kärnt-ner-Blatt, IV, 19. 9. 1872) Tudi bedo delavcev je po njegovem prepriča­nju povzročil liberalizem, ki je pretr­

gal vse socialne vezi med ljud mi.

PriPravilŠtefan pinterosredki

Revežem je umrl dolgoletni dobrotnik ...

8

XIVŠTIRINAJST DNI

Vendar se delavstvo že bojuje proti liberalizmu z njegovim lastnim orož­jem. Liberalci se upirajo Bogu in vse­mu, kar je cerkvenega, zakaj se ne bi upirali tudi delavci? Ampak »ko­munizem internacionale ni identi­čen s socializmom, ki je vsekakor lah­ko tudi krščanski«. (Kärntner-Blatt, 19. 9. 1872) Pogoj za rešitev socialne­ga vprašanja pa je: »vsa zakonodaja mora postati krščanska.« (Kärntner Volksstimme, 7. 9. 1878)

Kritiko liberalizma je gotovo navdi­hovala enciklika papeža Pija IX. »Syl­labus errorum« kot tedaj najostrej­ša obsodba moderne dobe. A včasih je Einspieler oporekal tedaj veljav­nim cerkvenim in lastnim razlagam socialne bede, ko je npr. zapisal, da so »bolj kakor konfesionalni zakoni potrebni dobri socialni zakoni, ki ne bodo ščitili enostransko samo kapi­tala, temveč tudi delo, edino last rev­nih«. (Kärntner Volksstimme, 11. 8. 1877)

Pobudnik socialnih iniciativ Leta 1862 je bil v časopisu »Stimmen aus In­nerösterreich« objavljen zelo po­droben načrt za ustanovitev »jav­ne kuhinje« v Celovcu, kjer bi priprav ljali hrano za najbolj rev­ne prebivalce Celovca, kajti »sa­mohranitveni nagon dela lačne­ga za sovražnika obstoječega reda«. (Stimmen aus Innerö­sterreich, 1862, 642) »Ljud­ska kuhinja« je bila dejan­sko ustanovljena v času krize v 1870-ih letih. Einspieler je bil pobudnik marsikaterih dobrodel­nih in obenem socialno­političnih pobud. Tako je imel velike zaslu­ge za »Katoliško dru­štvo pomočnikov«, ki je bilo ustanov-

ljeno leta 1855 po vzoru Kolpingovih društev. Dru­štvo naj bi bilo »pribežali­šče potujočih pomočnikov, zavetišče kreposti in dovoljene veselosti«, kraj izobraževanja in utrjevanja krščan­skega nazora. Einspieler je podpiral društvo tudi v poznejših letih. »Tudi profesor monsignor Andreas Einspie-ler je bil pogost in zaželen obiskova­lec društvenih prostorov, neredko­krat je vodil petje in je znal s svojim bleščečim darom zabavanja začiniti in poživiti društvene večere z vedri­no in šalo.« (Der katholische Gesel­lenverein Klagenfurt, 14 sl)Delež slovenskih pomočnikov v dru­štvu je moral biti precej velik.

Strpnost in sožitje Po Einspielerje­vi zamisli se bi moral prav v katoli­ških društvih udejanjati duh naro­dne strp nosti in sožitja. O tem priča poročilo o nekem izletu pomočni­kov v Vetrinj leta 1866. »V tej druž­bi je doma prava narodna ravnoprav­nost. Pele so se nemške in slovenske pesmi, in Nemci so pomagali Sloven­cem, Slovenci pa so privdarjali Nem­cem, nihče se ni spotikal na sloven­skih glasovih. Da bi bila taka tudi povsod!« (Slovenec, 11. 4. 1866)

Dobrotnik Kot politik, katoliški du­hovnik in profesor z rednimi dohodki je podpiral različne dobrodelne usta­nove. Za 3200 goldinarjev je kupil ve­liko gradbeno parcelo v današnji Kol­pingovi ulici in jo leta 1879 podaril za 700 goldinarjev pomočniškemu dru­štvu. Še v istem letu si je društvo tam zgradilo lastno poslopje.

Kot celovški občinski odbornik od leta 1876 do leta 1879 se je Andrej Einspieler zelo zavzeto ukvarjal prav s socialnimi vprašanji. Izvoljen je bil v tretjem volilnem telesu kot zastop-nik t.i. Varčevalne stranke. Mnogi

njegovi predlogi so zadevali vprašanje financiranja teda­

njih socialnih ustanov – hiralnice in meščanske bolnice. Leta 1877 je po­stal član komiteja za zadeve revnih v celovški občini. Pomagal je razširjati dejavnost društva sv. Vincenca, ki je skrbelo za kosila in bivališča za revne dijake in uredilo leta 1877 zavetišče za fante, leta 1891 pa za sirote fante. V svoji oporoki je Einspieler društvu sv. Vincenca podaril 1964 goldinarjev. (KLA, Testamente Nr. 324,1888) Do­ločil je, da naj pomočniško društvo in društvo sv. Vincenca (St. Vinzenz­-Verein) 13. novembra in ob obletni­ci smrti plačujeta za njegovo dušo tihe maše. Do leta 1938 je spominja­la na velikodušnega Einspie lerja spo­minska plošča v preddverju Kolpin­gove hiše.

Zanimiva je razlika med Einspieler-jevimi slovenskimi in nemškimi listi. V »Slovencu« in pozneje v »Miru« je bilo v ospredju vprašanje narod-ne enakopravnosti. V listih, ki jih je Andrej Einspieler izdajal v nemšči­ni, pa je socialnopolitičnim in gos-podarskim vprašanjem odmeril do­sti več prostora, v listu »Kärntner Volksstimme« že jasno prevladuje­jo. Einspieler je hotel utrditi položaj nemško-slovenske katoliško-konser­vativne stranke na Koroškem, ki naj bi bila protiutež vladajočemu liberal­no-nacionalnemu taboru, hkrati pa že tekmovala s snujočim se socialdemo­kratskim gibanjem za politični vpliv v deželi. Leta 1891 je papež Leon XIII. izdal znano encikliko »Rerum novarum«, v kateri je z veliko zamudo predsta­vil katoliški socialni nauk. Knjiga »Socia lizem« Janeza E. Kreka, naj­bolj znanega predstavnika tega nau­ka pri Slovencih, pa je izšla 10 let po­zneje.

Revežem je umrl dolgoletni dobrotnik ...200

let rojstva

Andrej Einspieler

9

XIV ŠTIRINAJST DNI10

Kakšne so vaše izkušnje s statusom pripadnice narodne manjšine v Slove-niji?Tina Komel: S tem statusom imam dobre izkušnje, ker sem se v takem okolju rodila in odrasla. Odraščanje v multikulturni okolici je lažje, saj ti ni težko sprejeti drugačnost. Ko se so-očaš s preostalo Slovenijo, je vidnejša razlika, ker ljudje zaradi nepoznava­nja ostalih nekoliko težje sprejemajo drugačnost. Če delamo na tem, da se med seboj dobro poznamo, bo ta ovi­ra zagotovo odstranjena.

Je pri vas obiskovanje osnovne šole z italijanskim učnim jezikom pripomog­lo k boljšemu dojemanju lastne narod­ne identitete?Tina Komel: Zagotovo, saj so sloven­ske šole z italijanskim učnim jezikom narejene po slovenskih normah. Ce­loten pouk poteka v italijanskem jezi­ku, dvakrat na teden učijo slovenšči­no. Spoznavanje in druženje z ljudmi, s katerimi govoriš isti jezik, bistve­no pripomore k razvijanju lastne na­rodne identitete. Če živiš v takšnem okolju, je lažje sprejemati drugač­nost.

V svojem strankarskem opisu ste na-vedli, da se zavzemate za manjšine v Sloveniji (italijansko, madžarsko), s funkcijo ministrice za Slovence v za-mejstvu in po svetu pa ste osredotoče-ni na Slovence zunaj naših meja. Se ti dve težišči dela dopolnjujeta ali izklju-čujeta?Tina Komel: Zelo sta si podobni. Ko sem postala poslanka v Državnem zboru, sem bila tudi članica Komisije za narodne skupnosti v Sloveniji, pro­blematiko tudi poznam, ker jo doživ-ljam iz prve roke. Težave so podobne, nekatere države to bolje urejajo, ne­katere slabše. Včasih je pomembno, kdo je na oblasti in kako le-ta podpira

narodne skupnosti. Stvari se spremi­njajo na bolje, če pogledamo zunaj ali znotraj Slovenije, saj vladajoče stran­ke drugačnost dobro sprejemajo.

Kaj si želite za člane slovenske narod­ne skupnosti za Slovence v zamejstvu in po svetu?Tina Komel: Na žalost ali na srečo go­vorimo o ljudeh z različnim razmiš-ljanjem, zato želim, da bi bile upo­števane vse njihove pravice, da bi vsi stremeli k skupnemu razvoju, da bi videli prednosti v medsebojnem po­vezovanju. V teh časih je treba drža­ti skupaj. Pomembno je sodelovanje znotraj njihove narodne skupnosti kot s Slovenijo.

Kako ocenjujete položaj vseh sloven-skih narodnih manjšin v sosednjih dr-žavah (v Italiji, v Avstriji, na Hrva-škem, na Madžarskem)?Tina Komel: Slovenija je lahko zelo dober zgled drugim državam, kako podpira svoji manjšini. Stvari so se povsod nekoliko izboljšale. Pouda­rek bi dala na mlajše generacije, ki so manj obremenjene in zaradi kate­rih je že prišlo do velikih sprememb. Začetek je v mentaliteti, saj ko se ta spremeni, vidimo pot in skupen cilj.

Sta si slovenski narodni skupnosti v Italiji in v Avstriji podobni?Tina Komel: Ja in ne. Odvisno je od držav, kjer živijo. Odvisno je od po­litične situacije in razmer v gospo­darstvu. Podobni sta si, ker govori­mo o manjši skupini, ki se mora boriti za svoje pravice in obstoj. Obe se tudi soočata s problemom financiranja. V Italiji so imeli trenutno težave s tis-kanimi mediji, česar v Avstriji po za­slugi Slovenije ni bilo.

Obiskali ste slovensko narodno skup­nost na Koroškem. Kakšen vtis ste do-

pogovor

Tina Komel je že več kot pol leta ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu, pred tem je bila poslanka v državnem zboru in podpredsedni-ca komisije za Slovence v zamejstvu in po sve-tu. Njene korenine seže-jo tako na slovensko kot na italijansko stran. Od-raščala je v Kopru, v več-tikulturnosti, njeni pred-niki pa so tudi iz Italije. V Kopru je obiskovala slo-vensko šolo z italijanskim učnim jezikom. Čuti, da imajo dvojezični prebival-ci na obali in nasploh šte-vilne prednosti, ki se zr-calijo v jeziku, kulinariki, kulturi ...

Preberite, kaj pravi v po-govoru z Urško Gračner tudi o slovenski narodni skupnosti na Koroškem.

»Pomembno je sodelovanje znotraj narodne skupnosti!«32-letna Koprčanka Tina Komel je ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu

11ŠTIRINAJST DNI XIV

bili o njenem delovanju?Tina Komel: Slovenska narodna skup nost na Koroškem je zelo vital­na, dobro organizirana in jih vedno zelo rada obiščem. Raznolikost, ener­gija in volja, s katero kažejo svojo slo­vensko kulturo, so pohvale vredne. V letu 2013 se soočamo s tem, da se slo­venska kultura in kultura države, v kateri živijo narodne skupnosti, vse bolj zbližujeta in živita v sožitju.

Kakšen odnos naj bi Slovenija v prihod nosti imela do narodne skupno-sti koroških Slovencev?Tina Komel: Seveda takšen, kot ga ima do vseh ostalih skupnosti. Tre­nutna vlada podpira drugačnost zno­traj Slovenije in tudi njihove rojake zunaj nje. Čas, v katerem živimo, je s finančnega vidika naporen in je tre­ba zato stisniti zobe in najti drugačne rešitve, npr. v povečanem sodelova­nju, koriščenju evropskih sredstvev ter promoviranju društev.

Katera bodo vaša težišča dela v prihod nosti?Tina Komel: Kot doslej bodo priorite­ta mladi. Poleti smo imeli prireditev za druženje vseh Slovencev – Dobro­došli doma 2013, kjer je bilo težišče na mlajših generacijah, ki so pred­stavile svoj pogled na matično do­movino – Slovenijo. Veliko bi se dalo narediti v razvoju gospodarstva in medsebojnem povezovanju tako s Slovenijo kot z državo, v kateri živijo narodne skupnosti. Pomembno je so­delovanje društev med sabo in samo­stojno iskanje rešitev. Zgled je lahko povezava italijanske narodne manjši­ne v Sloveniji s slovensko v Italiji.

»Pomembno je sodelovanje znotraj narodne skupnosti!«TINA KOMELl je 32-letna Koprčanka, diplomantka Visoke šole za podjetništvo. Aktivno deluje v skup­nosti Italijanov v Hr­vatinih, kjer je že dva mandata podpredsed-nica. Do izvolitve za poslanko je bila zapo­slena kot komercialist­ka, najprej na Vzajem-ni, nato pa pri banki Raiffeisen. V Držav­nem zboru Republike Slovenije je med dru­gim tudi podpredsed­nica Komisije za od­nose s Slovenci v zamejstvu in po svetu.

32-letna Koprčanka Tina Komel je ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu

XIV ŠTIRINAJST DNI12

feinigovi moli & duri

Slovenska cerkvena pesem – jo lahko kar tako prevajamo v nemščino?Pred kratkim je doživel globaški župnik Peter Sticker prijetno presenečenje: v cerkvi na sv. Hemi se je najavila romarska skupina iz več župnij v do­lini reke Gline. In glej, zapeli so tudi Lepa si lepa in še eno Marijino. In to v slovenščini. Spet drugod sem slišal, da morda ne bi bilo slabo, če bi tako imenovane Gerambove, v nemščino pre­vedene slovenske cerkvene pesmi iz Borovelj po­nujali širšemu krogu, da bi tako domače melodi­je ostale, pač za ceno slovenskega besedila. V tem zad njem primeru je seveda več pomislekov. Ti pre­vodi so nastali v času nacizma, ko je bila sloven­ska beseda prepovedana in to ne samo pri nas. Ita­lijanski fašizem je to prakticiral na Primorskem že celo desetletje. Moj občutek je tudi, da naši domači Nemci tega najhujšega posega v človekove pravice še vedno ne znajo pravilno oceniti. Po mojem bi se to dejstvo stroge prepovedi slovenščine pri nas in še drugod med drugo svetovno vojno moralo pogo­sto omenjati, ko se govori o sožitju Nemcev in Slo­vencev na Koroškem.

Sledi ugovor, da tudi mi pojemo Schubertov Heilig, heilig. Seveda, pojemo ga v nemščini. Ali pa morda ponekod tudi v slovenščini. V Gerambovi pesmari­ci npr. ponekod, ko vemo, kateri slovenski sklada­telj je napisal to melodijo, to ni omenjeno. Dodatno: Schubertov rod je iz Moravske, iz dela današnje Re­publike Češke. Obstaja še fotografija danes ne ob­stoječe domače hiše Schubertovega očeta. In prav Schubert je vnesel slovanski pesemski melos v du­najsko cerkveno glasbo, od tam se je širil po celot-ni monarhiji. Lahko bi rekli, da je že Schubert na svoj genialni način »slovanskim« melodijam doda­jal nemški predznak, gotovo brez vednosti, ker mu je bilo to naravno. Zanimiv primer je tudi skladatelj Josef Haydn: pred leti je dirigent Nikolaus Harnon­court v intervjuju povedal, da mu je neki gradiščan­ski Hrvat, ki je bil orkestraš, zapel veliko melodij narodnih pesmi gradiščanskih Hrvatov, ki so hkrati glavne teme Haydnovih mnogih simfonij.

Pred leti sem v nemščino prevedene slovenske cerk vene pesmi iz boroveljske knjižice dal pozna­valcu Janezu Močniku iz Cerkelj v Sloveniji za pre­gled. Kar sem ugotovil, je, da on nad prevodi ni bil navdušen. Rekel je, da je precej teh pesmi v Slo­veniji že prišlo v pozabo, v glavnem, ker so preveč okorele, in so jih nadoknadili z drugimi, lepšimi iz velikanske slovenske produkcije. Ne vse, ampak kar nekaj teh pesmi iz boroveljske knjižice je torej dru­ge ali tretje kategorije. In jaz osebno sem imel tudi kar precej težav, da bi v teh prevodih prepoznal kvaliteto.

A n d r e j Fe i n i g

Tako spoštljiv epitaf so mu pustili hvaležni plajberški farani vklesati v nagrobni kamen. Stal sem pred spo­minskimi ploščami ob grobovih rajnih župnikov naše

fare.Zgoraj do pike natančno prepisana zahvala je namenjena župniku Andreju Einspielerju, ki se je 30. novembra 1849 rodil v Svečah, 20. julija 1873 posvečen v mašnika, v 63. letu starosti pa umrl 28. julija – na moj rojstni dan – leta 1913.Dolgih 31 let je bil župnik med Žingarco in Vrtačo. »Plajberški Einspieler«, kot ga ob mojem poizvedovanju, kako je s sorodstvom s ta velikim Einspielerjem, po katerem je poimenovana »Einspielerjeva nagrada«, ljubeznivo ozna­čuje gospa Marija Inzko, ki pobrska po »kroniki Einspieler­jevih«, ki jo je kot svojo doktorsko disertacijo svojčas napi­sal njen rajni mož, dvorni svetnik dr. Valentin Inzko, tega »plajberškega Einspielerja« uvršča kot (pra)-nečaka v gene­aloško vrsto. »Ampak,« duhovnika, publicista in politika An­dreja Einspielerja, soustanovitelja Mohorjeve in izdajatelja časopisov v slovenskem in nemškem jeziku »so itak vsi kli­cali stric,« mi z nasmeškom v glasu še pove moja častitljiva zaupnica iz Sveč. Preglejevi se do danes vsako leto spomnijo tega »plajberške­ga Einspielerja«. Prvič sem to zaznal davnega poletja 1961, tik potem, ko sem opravil sprejemni izpit na celovško uči­teljišče. Bilo pa je tako: Z dedijem sva pri Cingleju pod plaj­berško cerkvijo ravno metala seno na tamkajšnji skedenj. Z bundrovo fukso sva seno pripeljala iz Podna, kjer je hum­perški holcar Jaka imel »v štant« travnik. Midva oba pošte­no prepotena, pa jo primaha po poti od cerkve dol pravi gos-pod v praznični obleki, z belo srajco in kravato – in bil je to profesor Valentin Inzko, ki sem ga pred kratkim prvič v živ-ljenju srečal pri sprejemnem izpitu na učiteljišče v Celovcu, kjer je bil z menoj kot kandidatom zelo usmiljen.Spodobno sem pozdravil, profesor se je zahvalil in s tistim

O plajberškem Einspielerju in getu v učiteljišču

ogrizki

Le t t r i d e s e t i n e n o s t e n a s pa s L i ,p r e d o b r i n a š pa s t i r, k a r n a j b o L j z v e s t o

s p o L n i L i d o b r i h d e L s t e b r e z š t e v i L a.pr e s ta L i t r u d a m n o g o i n n a d L o g

z at o p o k L i c a L k s e b i va s j e bo g

i n d a l Va m k r o n o V e č n e g a p l a č i l a

n.p.v.m. !

XIV 13ŠTIRINAJST DNI

Optimisti med nami trdijo, da je sleher­ni izmed nas skupek

misli. Miselnost pa je lah­ko hlapčevska, nazadnjaška, pravzaprav naporna. Po mi­selnosti se tudi zelo razliku­jemo.

Otresam se misli, ki na moje razpoloženje vpliva­jo slabo. Slabe misli je treba odgnati. Ne maram, da dolo­čajo počutje. Včasih slabim mislim dajem samo minuto. Potem sežem po umetniškem katalogu ali knjigi. Vedno po­gosteje po pesniških delih.

Naslovnice knjig poezi­je nosijo v svet imena An­drej Kokot, Gustav Januš, Jani Oswald, Maja Haderlap, Cvetka Lipuš ali Nina Zdouc. Vendar je bralec prepričan, da pripoveduje o izrednem, presenetljivem, grozečem, za življenje osnovnem ne-kdo drug.

Včasih kdo zapusti rojstni kraj, se odpelje ali odleti ti­soče kilometrov daleč proč. Doma smo pred desetle­tji raje potovali s prstom po zem ljevidu. Spretnejši sežejo po knjigi in potujejo pri bra­nju, v mislih odmaknjeni pri­sluškujejo celó vesolju.

Pisateljica romana »Weiter leben – Eine Jugend« Ruth Klüger, ki je preživela uniče­valno taborišče Auschwitz - ­Bir kenau, se danes najbolj boji splošne odprave očal za branje. Nekatere založbe njeno tesnobno duševno sta­nje gotovo poznajo. Črke po­stajajo vidno večje.

Črke novo tiskanih knjig izjemneža Srečka Kosove­

la, rojenega 1904 v Sežani na Krasu, so postale krepkejše, večje. Leta 1927 je na Duna­ju izšla antologija »Evropska sodobna lirika 1900 – 1925«. Lep dokaz, da je Evropa kot pomembnega prepoznala še živečega Kosovela. Tudi pe­smi slovenskih pesnikov Alojza Gradnika, Frana Al­brehta in Mirana Jarca so iz­brali za antologijo. Zdaj so v Trstu izdali v italijanščino prevedene Kosovelove pe­smi »Ostri ritmi/aspri rit­mi«. Priredila je knjigo Jol­ka Milič.

V zbirki »Sanje« nas Koso­vel z roba vesolja spet pusti pristati na naši grudi: »Mladi verujejo vate, PRAVICA. Ti si jim svit na temino vsakda­njosti. Ti poveličaš vsakda­njost v resničnost. Ti pove­ličaš resničnost v lepoto. Da v njej zasijejo ranjena srca.« Na naslovnici svarijo: »Sreč­ko Kosovel. Divje aktualen in sprenevedanju smrtno neva­ren.«. Zadnji divji stavek se glasi: »Berite. Pazno in pre­mišljeno. Iščite duše.« Kdor tako piše, ta preživi.

Ko se vračajo dolgi zimski večeri, se proti kisanju osre­dnjega živčevja naučimo Ko­sovelovo pesem »Balado« na pamet: »V jesenski tihi čas / prileti brinjevka na Kras. / Na polju že nikogar več ni, / le ona preko gmajne leti. / In samo lovec ji sledi. / Strel v ti-šino; / droben curek krvi; / brinjevka obleži, obleži.«

Možgani so mišica. Mora­mo jih krepiti. Sicer pa: osta­nite radovedni.

gregejevi citati

“

Potovati pri branju in se izgubljati v mislih pesnikov

G r e g e j K r i š t o f

O plajberškem Einspielerju in getu v učiteljišču

zanj značilnim radoživim smehom dodal: »Ja, dobr den! Vidva pa pošteno švicata!«

Na vozu prepoteni gozdni delavec z vilami v rokah – na cesti pravi gospod! Pa sta načela pogovor. Ne spominjam se, kaj sta natančno govorila, ker sem bil čisto iz sebe zaradi tega nenavadnega srečanja. Vem pa, da je bil iskren in prisrčen in enakopraven pogovor dveh možakarjev, ki sta bila drug za dru­gega prepričana, da imata opraviti s poštenim člo­vekom.

Gospoda dvornega svetnika Inzka sem naslednja štiri leta imel kot profesorja slovenščine na učite­ljišču. Pred nedavnim, ko sem poslušal zavzeto pri­čevalno predavanje Katje Sturm-Schnabl pri Med­narodnem kongresu narodnih skupnosti v Celovcu, kjer je otipljivo pripovedovala, kako je bila kot pri­padnica manjšine vse do mature zaznamovana, in kako hudo je bilo to zanjo, sem obujal spomine na ure slovenščine v učiteljišču. Peščica študentov in študentk smo vedno stali pred knjižnico in čakali profesorja. Mimoidoči učitelji, ki so šli v razrede, so nas z redkimi izjemami vedno ogledovali. Ne mo­rem reči, da spodbudno, kaj šele prijateljsko.Ker smo se mi redki usposabljali tudi za pouk slo­venščine v šoli, smo imeli več ur kot tisti, ki so se učili angleščine le kot tujega jezika. V lepem spo­minu imam tiste popoldanske ure v razredu učite­ljišču priključene ljudske šole, kjer je stal tudi har­monij. Pozno popoldne je gospod hofrat rad sedel k harmoniju in prepevali smo lepe narodne in prele­pe Marijine pesmi.

Ne rečem, da je Cankar zaradi tega veselega pre­pevanja nastradal, pa saj smo imeli spet srečo, ko so gospoda hofrata poklicali v Deželni šolski svet, in nam je profesor Schnabl s posebno ljubeznijo in rah ločutno približeval širni svet slovenske literatu­re. Ko je zazvonilo in smo začeli pospravljati in se pogovarjali to in ono – ena mojih sošolk je bila tedaj isti dan v isti sobi celovške bolnišnice rojena Mei­ne Schellander iz Bilčovsa. Celo posest bi stavil na kant, če bi mi tedaj kdo prerokoval, da bo ona po­stala ena najbolj izvirnih konceptualnih umetnic v Avstriji, tako pridno dekliško-učiteljsko se je vedla.Ko smo mi še klepetali, smo že slišali tolči po tla­ku enakomerne korake gospoda profesorja Inzka, ki jo je odločno kot vedno z aktovko v roki maha proti celovški železniški postaji, da bi se z vlakom v Rožvrnil k Pregleju v domače Sveče.

piše Horst Ogris

XIV ŠTIRINAJST DNI14

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Napravi se društvo sv. Mohora.

Dne 1. februarja 1877 je družbini odbor sklenil: »V spomin, da družba sv. Mohora živi in dela že celih 25 let ali četvert stoletja, napravi se spominek in si­cer s tem, da se popiše v »Koledarju« zgodovina naše družbe, v kteri se dopoveduje, kako se je družba za­čela, ktere knjige je izdala, kako se po pravilih rav­nala, kako je gospodinila in kaj veselega ali žalostne­ga doživela«.Podpisani sem prevzel to nalogo in podajam čč. gg. družnikom in družbenicam na podlagi družbinih za­pisnikov in računov to-le zgodovino družbe sv. Mo­hora.Družba se je pervotno ustanovila kot društvo, po­tem pa se prenaredila v družbo ali bratovščino. Rav­no zavoljo tega razdeljujem tudi jaz to zgodovino v dve dobi.Perva doba.Napravi se društvo sv. Mohora.25. februarja leta 1851 so bili rajni knezoškof Anton Martin Slomšek v Celovcu in pri tej priložnosti po svoji navadi tudi obiskovali mestne kaplane. Prišli so obiskat tudi mene, ki sem bil tedaj kaplan pri mestni glavni fari sv. Ilja. Povabili so me, naj pridem o veli­ki noči v Šent-Andraš in pogledam prekrasne veliko­nočne krese, ki se velikonočno nedeljo na vse zgodaj po celej lavantinski dolini požigajo.19. aprila 1851 se peljeva jaz in č. g. Zorčič Franjo, te­daj špiritual v Celovškem semenišču, sedaj pa stolni prošt v Mariboru, po obljubi v Šent-Andraš. Veliko­nočno nedeljo po obedu povabijo mene premil. kne­zoškof, naj se greva po škofovem vertu malo spre­hajat. Tu mi z milimi in serčnimi besedami začno popisovati, kako potrebno in tudi lehko bi sedanje dni bilo, osnovati in na noge spraviti društvo, ktero naj med Slovenci širi dobre slovenske bukve. Pravi­li so mi, kako so že leta 1846 imeli misel in voljo, na­praviti tako društvo, pa jim ni šlo srečno izpod rok, spodletelo jim je. V njih življenjepisu beremo o tej reči to-le:

»Pri sercu jih je bolelo pomanjkanje za ljudsko iz­obraženje pripravnih knjig. Dobro pa so vedeli, da eden edin človek ne more vsem potrebam zadostiti. Za to so izmislili pač kaj krasno napravo v prid uka­željnim Slovence. Hotli so namreč »društvo za iz­davanje dobrih slovenskih bukev« osnovati. Ali kdo bi si bil mislil! V tem, ko so Nemci že zdavnej ena­ko društvo imeli, bila je Slovencem prošnja za enako dobroto odrečena možu, kterega edino ime je poro­štvo dovolj bilo, da bo društvo v čistem keršanskem duhu postopalo. Se ve, da jih je mogla taka odločba močno pri sercu boleti; vendar tiho in ponižno so ža­ljenje prenesli in nikdar nismo slišali le ene pritožbe iz njih ust. Le v dveh listih do dveh posebno dobrih prijateljev smo našli male opombice, ki jasno kaže­jo njih bogoljubni namen. Enemu prijatelju pišejo: »Da je naša prošnja za društvo k izdavanju dobrih knjig odveržena in sicer brez da se je vzrok povedal: zakaj? bote že vedeli. Meni je skoz to težko breme odvzeto, pa tudi dobri stvari dno izbito. Posamez-ni preženemo svoje moči in onemoremo. To vidijo sovražne moči in ustavljajo vse dobro z domišljija­mi vsake baže. Vendar me to nikakor ne bo zaderže­valo, delati v višo čast božjo in v blagor tistega ljud­stva, med kterega me je previdnost božja postavila. Naše vodilo bodi: Malo govoriti – veliko delati – vse terpeti.«Te besede morem tudi jes poterditi, saj so jih po ver­tu se z menoj sprehajaje skoraj od besede do besede ponovili in pristavili: Zdaj so nastopili nam Sloven­cem ugodniši in prijazniši časi; zdaj smemo tudi mi Slovenci po slovenski pisati in delati za naš mili na­rod slovenski.Obljubili so nam pomagati na vso moč z besedo in djanjem, s peresom in denarjem.Njih besede so mi segale do živega, jel sem to mi­sel pretehtovati in razširjati med znanci in prijatli. In glejte! to seme je padlo na rodovitno zemljo in že 27. julija 1851 smo razposlali Celovški Slovenci to-le vabilo na vse vetrove in ga tudi razglasili po tedanji »Slovenski Bčeli«, lepoznanskem časniku, ki je tedaj v Celovcu izhajal:

Spomini Andreja Einspielerja ob 25-letnici ustanovitve Družbe sv. Mohorja

»Naše vodilo bodi: Malo govoriti – veliko delati – veliko terpeti«.Koledar Družbe sv. Mohora za navadno leto 1878. Na svitlo dala Družba sv. Mohora v Celovcu. Z dovoljenjem visoko častitega Kerškega Knezoškofijstva.

XIV 15ŠTIRINAJST DNI

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

Spomini Andreja Einspielerja ob 25-letnici ustanovitve Družbe sv. Mohorja

»Naše vodilo bodi: Malo govoriti – veliko delati – veliko terpeti«.Koledar Družbe sv. Mohora za navadno leto 1878. Na svitlo dala Družba sv. Mohora v Celovcu. Z dovoljenjem visoko častitega Kerškega Knezoškofijstva.

a oklic se je raznesel po celi Sloveni­ji kakor blisk, in od vseh stra­ni so se odmeva­li veseli glasi.In veste kdo se je pervi oglasil in per­vi položil svoj dar na oltar slovenske do­movine? Tisti gospod so bili, ki so od ne-kdaj pisali: »Naše vo­dilo bodi: Malo govori­ti – veliko delati – veliko terpeti«. Le nekaj dni po tem oklicu je došlo iz Šent-Andraša od knezoškofa Anto­na M. Slomšeka v Celovec to le pismo: »Veseli me, da društvo, ki sem ga že pred sedmimi leti osnovati mislil, pa ga nisem mogel, se spet iz­bujati in oživljati vidim; da pa moje veselje tudi kaj sadu obrodi, podla­go in temelj temu društvu s tim po­ložim, da pet sto rajniš v bankovcih temu društvu darujem. Kakor hit-ro društvo v življenje stopi, bodem ta svoj dar društvenemu odboru iz­ročil. Zraven pa še tudi obljubim, za društvo delati in ga podpirati, koli­kor premorem,« - in so ostali so škof mož-beseda, do smerti.

Preljubi Slovenci!

»Dober in žlahten je sad, ki ga društva donašajo s tem, da dobre knji-ge med ljudi razširjajo. Nočemo tukaj naštevati vseh tistih društev, ki so jih naši nemški bratje v ta namen napravili. Pokažemo le to tje na društvo sv. Janeza Nepomucenskega na Češkem. To društvo že dol-go let vsako leto lepo število koristnih knjig prav dober kup med če-ško ljudstvo razprostira. Mi Slovenci drugim narodom in svojim bra-tom na Češkem ne smemo zaostajati, posebno kedar gre za sveto vero, lepo zaderžanje, kedar gre za prav, za večno srečo človeštva. Pa ven-dar naše dolgo ne obdelano polje je široko – kar se od nas tirja, je ime-nitno in težko; za to nam je treba več delavcev, združenih sil in moči. To nas je gnalo, društvo osnovati za izdavanje in razširjanje dobrih bu-kev za Slovence. Postave tega društva mi podpisani v imenu in po volji mnogih prijatlov tukaj oznanjujemo in vse lepo vabimo, naj pristopijo k temu društvu. Zares! Namen tega društva je lep in žlahten! Društvo ima skerbeti, da se keršanski in pobožni duh, za česa del slavjanski na-rod povsod in že od nekdaj slovi, obvaruje in uterjuje; – društvo ima skerbeti, da se ljudem, ki se bodo v šolah mnogo lepih reči naučili in po-tem torej radi brali, dobre in koristne bukve v roke dajejo, da jim ne bode treba po slabih in prepovedanih knjigah popraševati in segati; – društvo ima učenim Slovencem, kterih, hvala Bogu! že veliko štejemo, priložnost ponuditi, da svoja književna dela gotovo in brez svoje lastne zgube med ljudi spravijo; – društvo bode potem vsem pa tudi pomaga-lo, da mi svojo književnost in jezik svoj olepšamo in obogatimo in tako tudi slovenski narod na višo stopinjo keršanske omike in prave sreče in česti povzdignemo. Ta namen je tako obširen in težaven, da ga le zdru-žene moči doseči zmorejo; – je pa tudi tako lep in žlahten, da ga bodo duhovne in deželne oblastnije, vsi prijatelji človeškega roda in vsi do-morodci gotovo na vso moč podpirali.Zarorej se lotimo tega svetega dela s terdnim zaupanjem na Boga, na pravično in žlahtno našo reč, na ljudi dobrega serca in na slovenske do-moljube!

V Celovcu, 27. julija 1851.

Andrej Einšpieler, kaplan v Celovcu, Franjo Zorčič, špiritual v Celovcu, Jožef Rož­man, stolni korar v Šent-Andrašu – Anton Janežič, učitelj v Celovcu, Dragotin Ro­bida, profesor v Celovcu – Matija Majar, župnik v Gorjah – Balant Lesjak, župnik v Dvoru – Gregor Sommer, učitelj v Borovljah.

XIV ŠTIRINAJST DNI16

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredil Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Gabi Frank. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, gotthardt@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec

V soboto, 16. novembra

ob 18. uri spominska maša v farni cerk-vi v Svečah. Mašuje predsednik Mo­horjeve družbe Jože Kopeing. Pojeta cerkvena zbora iz Sveč in Št. Janža.

ob 19.30 spominska slovesnost v ob­činski dvorani na Bistrici v Rožu.

Govornika na slovesnosti: Janko Zerzer in Fabjan Hafner.

Nastopajo: Moški pevski zbor Bil­ka, Bernarda Fink, Valentina Inzko in Tonč Feinig in cerkvena zbora iz Sveč

in Št. Janža.

Prireditelji: Mohorjeva družba, Slovensko pro­svetno društvo Kočna, Krščanska kulturna zve­

za, Narodni svet koroških Slovencev

V sredo, 6. novembra,

ob 19. uri v Tischlerjevi dvorani Slomškovega doma

Einspielerjevo nagrado prejme Peter Handke kot zahvalo za njegovo zavzemanje za sloven­sko literaturo na Koroškem, ki je s tem prido­

bila ugled, ter za njegov pisateljski angažma za pravice slovenske narodne skupnosti na Koro­

škem.

Pozdrav: Valentin InzkoNagovor: Fabjan Hafner

Glasbeni okvir: Vokalna skupina Lipa iz Ve­likovca

Ob 17. uri polaganje venca na grob Andreja Einspielerja na pokopališču Št. Rupert v Ce­

lovcu ob 200-letnici rojstva

Ob 18. uri odkritje spominske plošče Andre­ju Einspielerju na poslopju Zveze-Bank v Ce­

lovcu

Spominska prireditev ob 200-letnici rojstva Andreja Einspielerja

Podelitev Einspielerjeve nagrade

Petru Handkeju