ALEKSANDER VOJIČIĆ MEDNARODNOPRAVNA …

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

ALEKSANDER VOJIČIĆ

MEDNARODNOPRAVNA PROBLEMATIKA

SUKCESIJE S POSEBNIM OZIROM NA NASLEDSTVO

DRŽAV GLEDE POGODB

Diplomsko delo

Maribor, 2013

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

MEDNARODNOPRAVNA PROBLEMATIKA

SUKCESIJE S POSEBNIM OZIROM NA NASLEDSTVO

DRŽAV GLEDE POGODB

Študent: Aleksander Vojičić

Številka indeksa: 71162002

Študijska smer: UNI-PRAVO

Mentor: red. prof. dr. Matjaž Tratnik

Maribor, oktober 2013

Zahvala

Zahvaljujem se mentorju dr. Tratnik Matjažu za sodelovanje in pomoč pri izdelavi

diplomskega dela.

1

Kazalo

Povzetek ............................................................................................................................. 2

1. Uvod ........................................................................................................................... 3

2. Opredelitev pojma sukcesija ter viri njene mednarodnopravne ureditve .................... 4

2.1. Dunajska konvencije o nasledstvu držav glede pogodb in Dunajska konvencija o

nasledstvu glede državnega premoženja, arhivov in dolgov ............................................ 5

3. Teorije ter mednarodnopravna doktrina .................................................................... 7

3.1. Teorije kontinuitete ............................................................................................. 8

3.1.1. Teorija univerzalne sukcesije ....................................................................... 8

3.1.2. Teorija organske substitucije ........................................................................ 8

3.1.3. Teorija samoomejevanja (avtolimitacija) ..................................................... 9

3.2. Teorije diskontinuitete ....................................................................................... 10

3.3. Proces dekolonizacije in teorije sukcesij ............................................................ 12

3.4. Državno ozemlje in sukcesija ............................................................................. 13

4. Vrste mednarodnopravnih sukcesij ........................................................................... 14

5. Secesija ..................................................................................................................... 18

6. Nasledstvo držav glede pogodb ................................................................................. 21

6.1. Teritorialne pogodbe ......................................................................................... 22

6.2. Multilateralne odprte in zaprte konvencije ter bilateralne pogodbe................... 25

6.3. Absorbcija (priključitev) in združitev držav ...................................................... 28

6.4. Razpad države ................................................................................................... 32

6.4.1. Razpad Jugoslavije ..................................................................................... 34

6.4.2. Razpad Sovjetske zveze .............................................................................. 36

6.4.3. Razpad Češkoslovaške ................................................................................ 38

6.5. Secesija .............................................................................................................. 39

6.6. Cesija teritorija.................................................................................................. 41

6.7. Nove neodvisne države (Newly independent states) ............................................ 42

7. Korenita sprememba oblasti in nasledstvo glede pogodb .......................................... 45

8. Nasledstvo in človekove pravice ................................................................................ 47

9. Zaključek .................................................................................................................. 51

Bibliografija ..................................................................................................................... 53

2

Povzetek

V diplomski nalogi so v prvem delu na splošno predstavljeni viri mednarodne ureditve

sukcesij ter teoretične zasnove nastanka nasledstvenih pravil. V nadaljevanju so skozi

tipizirano klasifikacijo vrst sukcesij podrobneje sistematizirana obstoječa nasledstvena

pravila držav glede pogodb. Obstoječa mednarodna pravila tipoloških sukcesij držav

glede pogodb so primerjana s kodificiranimi pravili Dunajske konvencije o nasledstvu

držav glede pogodb iz leta 1978.

Ključne besede: mednarodno javno pravo, sukcesija, nasledstvo, Dunajska konvencija o

nasledstvu držav glede pogodb, nasledstvene teorije, vrste mednarodnopravnih sukcesij.

Zusammenfassung

Der erste Teil der vorgelegten Diplomarbeit beinhaltet die allgemeinen Quellen der

internationalen Einordnung der Sukzessionen und die theoretischen Entwürfe der

Entstehung der Nachfolgeregeln. Im weiteren Verlauf werden durch die typisierte

Klassifikation der Sukzessionen, die existierenden Staatennachfolgeregeln im Angesicht

der Verträge näher systematisiert. Darüber hinaus werden existierende internationale

Staatennachfolgeregeln im Bezug auf Verträge mit den kodifizierten Regeln der Wiener

Konvention über die Staatennachfolge in Verträge aus dem Jahr 1978, verglichen.

Schlüsselwörter: internationales öffentliches Recht, Sukzession, Staatennachfolge,

Wiener Konvention über die Staatennachfolge in Verträge, Nachfolgetheorien, Arten

der Internationalsukzessionen.

3

1. Uvod

Skozi čas so se razvile razne teorije nastanka držav in le stežka je določiti pravo in

pravilno. Ne glede na to, ali je država nastala kot posledica združevanja ljudi v rodbine,

nato v plemena, v vasi, mesta in nazadnje v države ali je nastala država kot posledica

tihega pristanka svobodnih posameznikov k družbeni pogodbi, o kateri je bilo govora že

v starogrški filozofiji, lahko v določenih okoliščinah pride do dejanskega stanja, ko

država kot mednarodni subjekt preneha obstajati, ko izgubi vse atribute državotvornosti.

Ko država kot mednarodni subjekt ne obstaja več, pride do vprašanja posledic nastalega

stanja. Kot na primer, kaj se zgodi s pravicami in obveznostnimi prejšnje države, kdo

prevzame obstoječe obveznosti, kdo pridobi državno premoženje, kaj se zgodi s

pridobljenimi pravicami prebivalcev predhodne države itn. Z omenjenimi posledicami

in njihovimi rešitvami se ukvarja mednarodno pravo sukcesij, ki predstavlja poseben

sklop pravil znotraj teorije mednarodnega javnega prava. Ker se problematika prenosa

pravic in obveznosti predhodne države pojavi ob vsaki ozemeljski spremembi, lahko

sukcesijo označimo kot proces zamenjave suverene oblasti države na določenem

ozemlju z drugo državo.1

V diplomski nalogi bomo na osnovi zgodovinskega razvoja državnih teorij predstavili

teoretično podlago nasledstvenih pravil, ki so v določenem časovnem obdobju

prevladovala. Le tako pridemo do lažjega doumevanja bistva nasledstvene problematike

ter razumevanja obstoječih pravil mednarodnih sukcesij. Z analizo teorij bi radi

predvsem poudarili nekonsistentnost mednarodnih pravil sukcesije, saj so njena pravila

podvržena objektivnemu duhu časa in odvisna od percepcije državne suverene volje v

mednarodni skupnosti. V diplomskem delu bomo na splošno predstavili pravne vire

sukcesij za vse domene nasledstev ter se v nadaljevanju predvsem osredotočili na

nasledstvo držav glede pogodbenih razmerij. Obstoječa nasledstvena pravila glede

pogodb bomo smiselno razvrstili v posamezne tipe sukcesij ter jih primerjali s pravili, ki

so kodificirana v Dunajski konvenciji o nasledstvu držav glede pogodb iz leta 1978.

Ker je namen diplomskega dela predstaviti različne teoretične tipe sukcesij ter

primerjava skladnosti omenjene Dunajske konvencije z obstoječimi pravili glede

1 Prim. Brownlie Ian, Principles of Public International Law, Seven Edition, Oxford University Press 2008,

str. 649.

4

nasledstva pogodb, se ne bomo podrobno ukvarjali s preostalimi nasledstvenimi

problemi, kot na primer: nasledstvo arhivov, dolgov, državnega premoženja,

pridobljenih pravic itd. To za cilje našega dela ni potrebno, saj želimo skozi analizo

teorij in prakso držav na področju sukcesij potrditi obstoj specifičnih nasledstvenih

pravil znotraj mednarodnega pravnega sistema. Obenem želimo bralcu posredno

predstaviti vpliv držav, ki s svojimi dejanji in stališči (so)ustvarjajo mednarodna pravila

in (kar je najpomembnejše) jih prav tako spreminjajo.

2. Opredelitev pojma sukcesija ter viri njene

mednarodnopravne ureditve

Sukcesija države oziroma nasledstvo države je pojem, ki označuje proces in posledice

zamenjave države na določenem ozemlju oziroma teritoriju z drugo državo ali več

držav, ki bodisi nastane na novo bodisi že obstaja. Poenostavljeno povedano je

sukcesija držav "stanje (ali novo stanje), nastalo s teritorialnimi spremembami."2 V

točki 1b drugega člena Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede pogodb najdemo

naslednjo definicijo: "nasledstvo držav pomeni nadomestitev ene države z drugo glede

odgovornosti za mednarodne odnose posameznega ozemlja,"3

(mnogi ugledni

mednarodni pravniki so kritizirali omenjeno definicijo kot problematično in težko

razumljivo4). Skratka v vseh primerih sukcesij držav se pojavlja vprašanje prenosa

pravic in obveznosti na državo naslednico ter njihovega vpliva na pravice in obveznosti

države predhodnice.

Ob teritorialni spremembi tako govorimo o državi predhodnici oziroma o državi prednik

(kot jo definira omenjena Dunajska konvencija), ki pomeni prejšnjo državo, ki jo

kasneje nadomesti ena ali več drugih držav (predecessor State, Rechstforgänger). Ter

država naslednik oziroma država naslednica, ki nastane kot rezultat ozemeljske

spremembe (successor State, Rechtsfolger).5

2 Vladimir Đ. Degan, Međunarodno pravo, drugo osuvremenjeno izdanje, Pravni fakultet Sveučilišta u

Rijeci, RIJEKA, 2006, str. 196. 3 Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede pogodb iz leta 1978

4 Prim. Vladimir Đ. Degan, o.c., str. 196; Benedetto Conforti, Mednarodno pravo, šesta izdaja, Ljubljana:

Fakulteta za družbene vede, 2005, str. 109; Malcolm N. Shaw, International Law, Fifth edition, Cambridge University 2003, str. 864. 5 Prim. Degan, o.c., str. 196.

5

Na področju sukcesij je težko določiti splošnopravna pravila oziroma

splošnonasledstveno teorijo. Skozi zgodovino so se države posluževale različnih rešitev,

večji del jih je temeljil na političnem oportunizmu ali ad hoc dogovorov, ki niso

odsevale takratnega mednarodnega običajnega prava. Praksa držav se je skozi

zgodovino razlikovala, zato najdemo različne rešitve kot odsev vsakokratne

prevladujoče ideologije posameznih subjektov mednarodne skupnosti. 6 Posledično

lahko razvrstimo teoretične pristope ter z njimi povezane rešitve problematike sukcesij

v različna obdobja, ki se ločijo na čas začetka nastanka novih nacionalnih držav v 19.

stoletju; sprememb, ki so nastale po prvi svetovni vojni; obdobje dekolonizacije ter

navsezadnje imamo tu še proces razpada držav t.i. socialističnega bloka.

Danes lahko trdimo, da so mednarodnopravna pravila sukcesij kompleksna in v prvi

vrsti urejena s pravili mednarodnega običajnega prava. 7 Zato se je v mednarodni

skupnosti pojavila potreba po njihovi kodifikaciji.

Tako se je z nasledstvom držav ukvarjalo posebno mednarodno telo, in sicer Komisija

za mednarodno pravo v sklopu Organizacije združenih narodov (v nadaljevanju OZN).

Na pomembnost obravnavane tematike nakazuje dejstvo, da so bile študije

nasledstvenih vprašanj že leta 1949 predvidene v dolgoročnih načrtih komisije ter da je

leta 1961 Generalna skupščina Združenih narodov (v nadaljevanju ZN) s sprejeto

Resolucijo naložila Komisiji v prioritetno obravnavo mednarodnopravno problematiko

sukcesije. Posledično je Komisija pripravila dve kodifikaciji; obe sta dispozitivni

naravi, zato strankam omogoča drugačen dogovor, kot je določeno v pogodbi.8

2.1. Dunajska konvencije o nasledstvu držav glede pogodb in

Dunajska konvencija o nasledstvu glede državnega premoženja,

arhivov in dolgov

Prva po vrsti je Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede pogodb, sprejeta leta

1978 na Dunaju in je stopila v veljavo leta 1996 (v nadaljevanju Dunajska konvencija iz

leta 1978). Do leta 2009 jo je ratificiralo 22 držav. Degan kritizira omenjeno konvencijo

kot neažurno, saj naj bi po njegovem urejala predvsem pravila sukcesij v primeru 6 Prim. Oppenheims International Law, Ninth Edition, Vol. 1, Peace, Introduction and part 1, edited by

Robert Jennings and Arthur Watts, London, New York, Longman, 1996, str. 210. 7 Prim. Malcolm N. Shaw, International Law, Fifth edition, Cambridge Universitiy 2003, str. 863.

8 Prim. Türk Danilo, Temelji mednarodnega prava, Ljubljana: GV Založba, 2007, Zbirka Pravna obzorja;

33, str. 111.

6

dekolonizacije, le-ta proces je bil zaključen davnega leta 1974. 9 Navsezadnje se

precejšen del določb konvencije (členi 16 do 30) nanaša na proces osamosvajanja bivših

kolonij. Posebnost pri omenjeni konvenciji je ta, da klasificira države, glede na to, ali je

le-ta, kot bivša kolonija, pridobila svojo neodvisnost - t.i. nove neodvisne države ter

preostale države, katerih nasledstvena vprašanja niso posledica dekolonizacije. Pravilo,

ki je v Dunajski konvenciji kodificiran za bivše kolonije, je t.i. pravilo tabula rasa. Po

njem naj državo naslednico ne bi zavezovale pogodbe, ki jih je sklenila predhodna

država. Medtem je za preostale države predvidena drugačna rešitev, saj na bi za njih

veljalo načelo kontinuitete, kar pomeni, da teritorialne spremembe na veljavnost pogodb

ne vplivajo, zato ostanejo v veljavi in posledično zavezujejo državo naslednico. Le-to

naj bi bilo v nasprotju z dosedanjo prakso držav, kjer je v večini primerov prišlo do

uporabe pravila tabula rasa, ki ga mnogi smatrajo za temeljno pravilo

mednarodnopravnih sukcesij. Komisija je v obrazložitvi določb navedla, da se je ob

pisanju konvencije zavedno distancirala od določenih pravil običajnega mednarodnega

prava z zavestjo po pravičnejši ureditvi za t.i. nove države ter v upanju, da z novimi

rešitvami prispeva k napredku mednarodnega prava. 10 Vendar kljub vsemu ne gre

zanemariti dejstva, da je kodifikacija odsev del obstoječih mednarodnih pravnih

pravil.11

Kot druga konvencija je bila leta 1983 sprejeta Dunajska konvencija o nasledstvu držav

glede državnega premoženja, arhivov in dolgov (v nadaljevanju Dunajska konvencija iz

leta 1983). Omenjena konvencija še ni stopila v veljavo, saj je še ni podpisalo oziroma

ratificiralo zadostno število držav, kot to sama pogodba določa v prvem odstavku 50.

člena, ki pravi: the present Convention shall enter into force on the thirtieth day

following the date of deposit of the fifteenth instrument of ratification or accession12

.

Do leta 2009 jo je ratificiralo le 7 držav. V času zasedanja konference na Dunaju je

prišlo do sporov držav razvitega sveta in držav v razvoju, saj naj bi, po mnenju t.i.

zahodnih držav, konvencija bila predvsem v korist Tretjega sveta.13 Naj kot zanimivost

omenim, da so na omenjeni konferenci proti glasovale: Velika Britanija, Združene

države Amerike, Francija, Nemčija itd.

9 Prim. Vladimir. Đ. Degan, o.c., str. 196

10 Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 113

11 Prim. Malcolm N Shaw ,o.c., str. 864.

12 Konvencija začne veljati tridesetega dne od dneva deponiranja petnajste listine o ratifikaciji ali

pristopu. 13

Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 124

7

Obe konvenciji se uporabljata samo za nasledstva, ki potekajo v skladu s poglavitnimi

načeli mednarodnega prava (zlasti z načeli, ki so zajeti v Ustanovni listini ZN).14 V

skladu z njunim določbam se konvenciji uporabljata (tukaj ne gre pozabiti dejstva, da

Dunajska konvencija iz leta 1983 še ni v veljavi) za nasledstva držav, ki so nastala po

njuni uveljavitvi, ne glede na to, ali je bila določena država v času sukcesije stranka

konvencije. Kasnejši pristop k pogodbi ima posledično retroaktivni učinek, saj velja za

nazaj, od dneva nastanka nasledstva. Kot je Komisija za mednarodno pravo pojasnila, je

smisel tega pravila v tem, da je pogosto država naslednica nova država in bi bilo

nesmiselno zahtevati, da je pogodbenica že ob nastanku sukcesije, saj tako določb

konvencije ne bi bilo moč uporabiti. 15 Načeloma je njuna aplikacija omejena na

nasledstva, ki so nastala po uveljavitvi ene ali druge konvencije, vendar je možen

dogovor, ki bi določal, da se v njima zajeta pravila uporabijo prav tako za sukcesije, ki

so nastale pred veljavnostjo konvencij.

Kot vidimo je komisiji uspelo kodificirati pravila nasledstva držav glede pogodb,

državnega premoženja, arhivov in dolgov. Druga vprašanja sukcesij, kot na primer

državljanstvo, pokojnine ter druge pridobljene civilne pravice posameznikov, članstvo v

mednarodni organizaciji, se še naprej rešujejo po običajnem mednarodnem pravu.16

3. Teorije ter mednarodnopravna doktrina

Teorije o državni sukcesiji se delijo na dve glavni skupini, in sicer: teorija kontinuitete

ter teorija diskontinuitete. Prva zagovarja prehod pravic in obveznosti brez prekinitve na

novo državno tvorbo, medtem ko druga teorija le-temu nasprotuje. Razmišljanje o

sukcesiji držav ima svojo teoretsko zasnovo že v razglabljanjih predsokratskega filozofa

Heraklita, ki govori o bitju, ki je podvrženo stalnim spremembam ("vse teče" so njegove

znane besede). Tako so se teoretiki pogosto spraševali, ali je država po teritorialni

spremembi ista družbena organizacija ali gre za novo.17

14

Šesti člen Dunajske konvencije iz leta 1978 in tretji člen Dunajske konvencije iz leta 1983 določata: "Ta konvencija se uporablja edinole za posledice nasledstva držav, do katerih pride v skladu z mednarodnim pravom, zlasti pa v skladu z načeli mednarodnega prava, ki jih vsebuje ustanovna listina Združenih narodov." 15

Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 109-110. 16

Prim. Međunarodno pravo i jugoslovenska kriza: zbornik radova/ priredio Milan Šahović, str. 278. 17

Prim. Dimitrijević Duško, Međunarodno pravo sukcesije država; sukcesija državne imovine s posebnim osvrtom na sukcesiju SFR Jugoslavije, str. 21-22.

8

3.1. Teorije kontinuitete

3.1.1. Teorija univerzalne sukcesije

Teorija univerzalne sukcesije je bila na podlagi analogije izpeljana iz rimskega

civilnega prava, natančneje iz rimskega dednega prava. Po njihovem učenju je naslednik

prevzel pravice in obveznosti umrlega in s tem prevzel položaj umrlega v odnosu do

celotne aktive in celotne pasive. Tako po univerzalni sukcesiji teritorialne mutacije ne

vplivajo na samo vsebino pravic in obveznosti, temveč samo na (mednarodnega)

subjekta samega. Poenostavljeno povedano država naslednica "vstopi" v položaj

predhodne države. Gre za fikcijo nadaljevanja pravne identitete. Teorija univerzalne

sukcesije se je uporabljala vse do konca 19. stoletja.

Univerzalni sukcesiji večji del mednarodne skupnosti nasprotuje. Nasprotniki le-te

zavračajo vsakršno analogijo z rimskim pravom, še posebej v primeru njihove

izenačitve človeka in države. Empirično gledano je univerzalna sukcesija v nasprotju z

mednarodno prakso, saj države nikoli niso bile naklonjene avtomatičnemu nasledstvu.

3.1.2. Teorija organske substitucije

Za lažje razumevanje je potrebno opredeliti organsko teorije države. Njeni teoretiki

enačijo državo z organizmom, če parafraziramo, enačijo s človeškim telesom. Že Platon

je ločil človeka na tri dele: na razum, voljo in poželenje, ki so morali delovati kot

celota.18 Njegova idealna Država je bila narejena po principu Platonovega človeka in

prav tako razdeljena na tri dele: vladarji (razum), varuhi (volja) ter hranarji (poželenje),

ki so morali delovati skladno (prav tako kot človeški organizem) za dosego svojega

cilja.19 Prav tako Hegel govori o državi kot organizmu, država je zanj etični organizem,

skozi katero se manifestira objektivni duh (naroda) in pomeni le eno stopnjo

dialektičnega razvoja duha. 20 Teorija o državi ter teorija organske substitucije sta

dosegli vrh v 19. stoletju, velik vpliv sta imeli na nemške pravne teoretike. Pri teoriji

organske substitucije je stopnja kontinuitete manjša kot pri univerzalni sukcesiji. Država

naslednica pridobi predhodnikove pravice in obveznosti skozi realno substitucijo. Ko

18

Prim. G. R. G. Mure, The Organic State, Philosophy, Vol. 24, No. 90 (Jul. 1949), Cambridge University Press on behalf of Royal Institute of Philosophy, URL: http://www.jstor.org/discover/10.2307/3747595?uid=3738200&uid=2&uid=4&sid=21102563617053, str. 208. 19

Prim. Gaarder Jostein, Zofijin svet, Založba Obzorja Maribor, Gibraltar: sodobni evropski roman, Maribor, 2008, str. 100-102. 20

Prim. Faso Gvido, Istorija filozofije prava, CID Podgorica, Univerzitet Mediteran, 2007, str. 481.

9

določena država preneha obstajati, njeni elementi - teritorij in narod - obstajajo dalje kot

novi organizem, saj le-ti elementi preživijo in nadživijo ugasnjeno državo. Identiteta

družbene organizacije države izgine, upravljalne organske moči države pa nadaljujejo

svoj nadaljnji obstoj. Novi organizem oziroma nova država pridobi pravice in

obveznosti predhodne države skozi njeno substitucijo (pridobi aktivo in pasivo).

Naslednica tako ne prevzema pravice in obveznosti predhodnice, temveč jih priznava

kot realno dane in de facto za svoje. Izključno politični dogovori državo naslednico ne

vežejo, saj so zagovorniki te teorije, predvsem tisti, ki so izhajali iz t.i. Heglove šole,

ločevali državo kot politično organizacijo in državo kot izključno socialno društveno

organizacijo, ki nadživi ozemeljske spremembe, medtem ko država kot politična

organizacija preneha obstajati s teritorialnimi spremembami.

Kontinuiteta predhodnikovih dogovorov prav tako ne more biti utemeljena s teorijo

organske substitucije, kot nadaljevanje državnih elementov (ozemlja in naroda), ki jim

obveznosti pripadajo. Prenosi prevzetih obveznosti predhodne države niso samo

pogojeni z nadaljnjim obstojem naroda in teritorija. "Teza o de facto kontinuiteti pade v

vodo, ko je potrebno pojasniti delitev dolgov razdrte države."21

3.1.3. Teorija samoomejevanja (avtolimitacija)

Znani pravnik Georg Jellinek je na podlagi pozitivistične doktrine 22 osnovo

mednarodnega prava našel v prostovoljnem samoomejevanjem lastne suverenosti

države.23 Mednarodno pravo ustvarjajo države s svojo svobodno izraženo voljo in s tem

omejijo svojo suverenost - govori o suverenosti, ki samoomejuje svojo oblast

(Selbstbechränkung). Teorija avtolimitacije le delno govori o kontinuiteti, saj je

vsakokratna rešitev iskana v ustvarjenem mednarodnem pravnem redu, naslednica

prevzame obveznosti le v mejah izraženega samoomejevanja. Država naslednica ima

tako možnost, da prevzame ali ne prevzame pravice in obveznosti predhodne države

21

Dimitrijević, o.c., str. 53 22

Pravni pozitivizem je teorija, ki daje pravno moč samo normam, uveljavljenim s strani organizacije, ki ji je dana moč in učinkovitost, da ustvarja pravo. Izraz izhaja iz latinske besede positivum, ki pomeni postavljeno s strani določene oblasti. Zagovorniki le-te teorije zanikajo obstoj naravnega prava in se ne ukvarjajo z metafiziko prava. (povzeto po: Faso Gvido, o.c., str. 526, 542). 23

"Suverenost ne pripada narodu, temveč državi kot osebi, sestoječi iz treh bistvenih sestavin: ozemlja, naroda, oblasti. Suverenost je kakovost državne oblasti (Jellinek); izvrševalci te oblasti (tudi monarh) so le organi države, ne pa zastopniki naroda." citat: Pitamic Leonid, Država, Ponatis knjige iz leta 1927, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 34.

10

(samo-obveza). Vendar je v svoji svobodi omejena, saj na odločitev države vplivajo

obstoječi mednarodni odnosi ter želja po stabilnosti le-teh.

3.2. Teorije diskontinuitete

Konec 19. stoletja je na podlagi novih teorij prava prišlo do drugačnega gledanja na

pravo sukcesij, ki so zavračale načelo kontinuitete. Država naslednica ima svojo lastno

(absolutno) suverenost in vzpostavlja pravna pravila v skladu z njeno lastno voljo.

Naslednica svoje suverenosti ni prevzela od države predhodnice skozi teritorialno

spremembo, saj je svojo suverenost pridobila originarno. Zato prevzem pravic in

obveznosti predhodne države smatrajo kot voljni akt naslednice. Povedano se sklada s

takratno ideologijo o državi kot absolutni suverenosti, kot najvišji avtoriteti, ki jo ne

vežejo mednarodnopravna pravila sukcesij. Med zagovorniki teorije diskontinuitete,

predvsem tistimi, ki so izhajali iz pozitivne šole, so se pojavljala različna, mnogokrat

nasprotna si stališča (ki so vodila v pravni sinkretizem).24

Zastopnik imperativne pravne teorije Arrigo Cavaglieri, ki ga Dimitrijević omenja v

svoji knjigi, zavrača nasledstvo pravic in obveznosti države predhodnice na naslednico.

Ob ozemeljski spremembi pride do prekinitve oziroma zamenjave državne suverenosti,

po Cavaglieriju to nakazuje na razpad pravnega sistema znotraj bivše države.

Posledično je nova suverenost in s tem pravni red države naslednice vzpostavljen po

njeni svobodni volji. Po njegovem naj bi bilo pravo izraz suverenosti in nadaljevanje

pravne avtoritete je pogojeno z nadaljevanjem le-te suverenosti. Načeloma zavrača

sukcesijo držav, vendar ne zavrača dejstva, da posamezne obveznosti predhodne države,

zaradi politične nujnosti (preprečiti spore), preidejo na državo naslednico.

Ameriški pravnik Herbert Wilkinson, ki je deloval med svetovnima vojnama, načeloma

zavrača prenos obveznosti na novo državo. Vendar po njegovem omenjeno pravilo ni

absolutno, dogovore je potrebno preučiti od primera do primera. Kljub temu državo

naslednico dogovori politične narave ne zavezujejo. Zagovorniki diskontinuitete

navsezadnje niso v popolnosti negirali obstoj morebitnega nasledstva oziroma prenosa

predhodnikovih obveznosti na državo naslednico.25

24

Prim. Dimitrijević, o.c., str. 36-38. 25

Prim. Dimitrijević, o.c., str. 38, 39.

11

Volunterističen pristop pravnih pozitivistov ter njihova nagnjenost k diskontinuiteti

pravic in obveznosti je, gledano s stališča mednarodne stabilnosti, nevzdržna. Po

njihovem bi v primeru nasledstva, kljub temu da država izpolnjuje pogoje za aplikacijo

mednarodnih nasledstvenih pravil in s tem potek prenosa obveznosti v skladu z

normami mednarodnega prava, novonastali suvereni državi ne bilo potrebno prevzeti

predhodnikovih pravic in obveznosti. Glede na stopnjo globalne interakcije držav lahko

pretirano poudarjanje absolutne suverenosti države povzroči konflikte v mednarodnih

odnosih, zato je že Jellinek poudarjal moralno potrebo po ohranjanju stabilnosti

mednarodnih odnosov. Rešitev omenjenega voluntarističnega pristopa se lahko najde le

v priznavanju avtoritete mednarodnega prava.26

Začetek 20. stoletja je z oktobrsko revolucijo, v takrat še carski Rusiji, prišlo do

popolnega odklona obstoječih mednarodnopravnih pravil sukcesije. To je bil prihod

komunistične ideologije, ki je zagovarjala tezo o odmiranju države, saj je le-ta v

nasprotju z njihovim pojmovanjem idealne družbe. Njeni vodilni ideologi so prav tako

zagovarjali tezo o odmiranja prava, ki je v službi buržuazije. 27 Revolucija je po

njihovem, kot rezultat razredne borbe, predstavljala zamenjavo države in nastanek

novega mednarodnega subjekta ter prekinitev starega pravnega reda. Ker so obveznosti

predhodne države v nasprotju s samim bistvom novonastale socialistične države, državo

naslednico zato ne zavezujejo. Drugačno stališče je zavzela po drugi svetovni vojni, saj

je sovjetska doktrina na podlagi svoje ideologije o miroljubnem sobivanju narodov

dopustila univerzalno sukcesijo samo za tiste pravice in obveznosti, ki so pripomogle k

harmoniji mednarodne skupnosti ter preprečitvi nadaljnjega vojskovanja. Za razliko od

sovjetskega tipa rešitve vprašanja nasledstva je Nemška demokratična republika kljub

enaki ideologiji zagovarjala univerzalno sukcesijo. Ljudska republika Kitajska je

prevzela določene obveznosti predhodne državne tvorbe, vendar je ob tem poudarila, da

je le-to rezultat njene suverene volje in izvirne pravice do izbire, katere mednarodne

pogodbe jo bodo še naprej zavezovale. Jugoslovanski teoretiki niso zagovarjali

popolnega odklona prehoda obveznosti na naslednico, niti niso zagovarjali univerzalne

sukcesije. Revolucija naj ne bi vplivala na identiteto države ter obenem so bili mnenja,

da revolucija lahko vpliva na nasledstvo predhodno sklenjenih mednarodnih pogodb. Po

26

Prim. Dimitrijević, o.c., str. 53-54. 27

Prim. Faso Gvido, o.c., str. 626-627.

12

koncu druge svetovne vojne je Socialistična federativna republika Jugoslavija ostala isti

subjekt in predstavljala kontinuiteto predvojne Kraljevine Jugoslavije.

3.3. Proces dekolonizacije in teorije sukcesij

Dekolonizacijo razumemo kot osamosvojitev države, ki jo je od državnega ozemlja

svoje kolonialne nadoblasti ločevalo morje ali ocean (t.i. načelo slane vode).28 Sprožila

je proces nastanka večjega števila novih držav, ki so kot naslednice zavračale prevzem

obveznosti iz dogovorov sklenjenih s strani predhodne države (kolonialne nadoblasti).

Bivše kolonialne države so se posluževale in s tem utrdile pravilo zajeto v t.i. teoriji

tabula rasa,29 ki izključuje odgovornost države naslednice za obveznosti predhodne

države. Omenjena teorija ima podlago v uveljavljenem mednarodnopravnem načelu res

inter alios acta, saj po tem načelu pogodbe sklenjene s strani predhodnice "ne

predstavljajo veljavno pravno osnovo za ustvarjanje pravic in obveznosti države

naslednice."30 Res inter alios acta je načelo iz rimskega prava, po njem pogodba

zavezuje samo stranke. Država, ki ni pogodbenica - t.i. tretja država, ne pridobi koristi

in obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe (pacta tertiis nec nocent nec prosunt).31 Omenjeno

načelo je splošno sprejeto ter kodificirano v Dunajski konvenciji o pravu mednarodnih

pogodb. 32 Po Dimitrijeviću kljub uporabi pravila tabula rasa državo naslednico

zavezujejo pravila kogentne narave 33 - pravila, ki zagotavljajo varstvo osnovnim

človekovim pravicam.34

V sklopu pravila tabula rasa se je razvila t.i. teorija opcije, po kateri lahko država sama

odloči, katere predhodnikove obveznosti bo prevzela in s tem izpolnila. Pravilo je

nastalo kot rezultat vse večjega vpliva bivših kolonialnih držav na nastanek

mednarodnih pravnih pravil. S tem so želele prispevati h korekciji (po njihovem 28

Prim. Aleksandar Pavković, Petar Radan, Stvaranje novih država, Teorija i praksa otcepljenja, JP Službeni glasnik, 2008, str. 8. 29

"lat., ostrgana tablica - Rimljani so pisali na tablice, prevlečene z voskom, in so napisano zbrisali tako, da so vosek spet zgladili; nepopisan list." Conforti, o.c., str. 113. 30

Dmimitrijević, o.c., str. 44. 31

Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb v 34. členu določa: "Mednarodna pogodba tretji državi brez njene privolitve ne nalaga obveznosti niti ji ne daje pravic." 32

Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969 in velja od leta 1980. 33

Kogentne norme (ius cogens) so pravila občega mednarodnega značaja, njihov osnovni namen je predvsem varstvo človekovih pravic (npr. prepoved genocida). Dogovor ali dejanje države v nasprotju z uveljavljenim pravilom ius cogens pomeni kršitev določb mednarodnega prava. Splošna pravila mednarodnega značaja so zaradi svoje pomembnosti prav tako del kodificiranega mednarodnega prava, in sicer Dunajska konvencija o pravu pogodb v 53. členu določa ničnost vsakršnih dogovorov, ki so v nasprotju s normami kogentne narave. 34

Prim., Dimitrijević, o.c., str. 45.

13

mnenju) nepravičnih pravil, ki so bila v interesu vladajočih držav. Da bi delno omejili

popolno svobodo novonastalih držav, so razvili t.i. clean slate theory (teorija praznega

krožnika), ki jo je kot prvi predstavil bivši predsednik Tanzanije Julius Nyerere: "Vlada

mora biti prepričana, da tam, kjer mednarodno pravo ne zahteva, Tanganjika ne bo

vezana obveznostim predhodne države, ki niso združljive z njenimi novim statusom in

interesom."35 Mnogi avtorji enačijo clean slate theory s teorijo tabula rasa ter z obema

pojmoma mislijo diskontinuiteto predhodnikovih pravnih obveznosti in pravic.36

Pravila sukcesij, ki so bila uporabljena za nove države v procesu dekolonizacije (t.i.

Newly Independent States) so v današnjem času, ravno zaradi svoje specifične narave,

izgubila na pomenu, saj je bil proces državotvornosti bivših kolonij zaključen v 80-ih

letih prejšnjega stoletja.37

3.4. Državno ozemlje in sukcesija

Pravo sukcesij je neposredno povezno z ozemeljskimi spremembami, zato se rešitve

sukcesij pogosto prepletajo s teorijami državnega teritorija. Mednarodnopravno gledano

je državno ozemlje eden izmed elementov države. Ozemlje države lahko definiramo kot

poseljen prostor, kjer država izvršuje svojo (suvereno) oblast. Empirično gledano

najdemo skozi zgodovinski razvoj različne obravnave državnega teritorija. V času

fevdalizma so smatrali ozemlje za objekt vladarjeve lastninske pravice (t.i. theory of

property, Eigentumstheorie), kar nakazuje znani rimski rek: "Ozemlje je bilo vse:

posamezniki so bili pritiklina ozemlja (Quisquis in territorio meo est, meus subditus

est)."38 Če pride do ozemeljske spremembe države, je le-ta podobna prenosu lastninske

pravice na stvari. Kljub temu je ne smemo enačiti s posameznikovo pravico na stvari,

saj gre za posebne vrste mednarodne lastninske pravice.39 Omenjena teorija je uspešno

zagovarjala cesije ozemlja ter morebitne prodaje teritorija. V 19. stoletju se je v sklopu

organske državne analize razvila t.i. atributna teorija (attribute theory, Eigenschaft

theorie). V skladu z njo je pomenilo ozemlje za državo to, kar je del človeškega telesa

za celoten organizem. Tako ozemlje predstavlja del državnega mehanizma in s tem

35

Dimitrjivević, o.c., str. 46. 36

Prim., Succession of States, edited by Mojmir Mrak, The Hague, London, Boston, M. Nijhoff Publishers, Kluwer Law International, cop. 1999, str. 130 37

Secession, International Law Perspectives, Edit by Marcelo. G. Kohen, Cambridge University Press, 2006, str. 210. 38

Conforti, o.c., str. 191. 39

Prim. Distefano Giovanni, Theories on Territorial Sovereignty: A Reappraisal, URL: http://sljournal.uaeu.ac.ae/issues/41/images/8%20%20E.pdf, str. 29.

14

konstitutivni element same države. Z ozemeljsko spremembo pride do zamenjave

oblasti in prevzema predhodnikovih obveznosti skozi realno substitucijo. Kot idejno

nadaljevanje organske teorije pride v začetnem obdobju 20. stoletja do poimenovanja

ozemlja kot fizičnega prostora, znotraj katerega oziroma v katerem država izvaja svojo

oblast (za razliko od klasičnih zagovornikov organske teorije, ki so smatrali ozemlje kot

"kvalitativni del državnega organizma,"40 nad katerim država izvaja svojo oblast).

Rešitve nasledstvenih vprašanj se niso bistveno razlikovale od klasičnih zagovornikov

organske teorije. Kot odgovor raznovrstnim teorijam pride v ospredje teorija pristojnosti

(competence theory, Kompetenztheorien), ki se z vidika sodobnega mednarodnega

prava smatra kot najprimernejša.41 Po njej je država skupek pristojnosti, ki jo ima nad

ljudem (ratione personae) in nad teritorijem - t.i. teritorialna jurisdikcija (ratione

loci). 42 Teritorij je le ozemlje, nad katerim država izvaja svojo pristojnost, zato

ozemeljska sprememba predstavlja zamenjavo le-te v prostoru in času. 43 Država

naslednica nad svojim ozemljem izvaja svojo izvirno pristojnost, posledično ima

diskrecijsko pravico glede odločitve prevzema predhodnikovih pravic in obveznosti.

4. Vrste mednarodnopravnih sukcesij

Historično gledano vsaka nastala ozemeljska sprememba povzroči proces nasledstva, ne

glede na teoretično ozadje in ne glede na stopnjo skladnosti z obstoječim mednarodnim

pravom. Posledično je možen nastanek t.i. nelegalne sukcesije - kar pomeni, da

sukcesija ter sama ozemeljska sprememba nista skladni z mednarodnim pravnim redom.

Vendar lahko skozi čas država s svojim vztrajnim zagovarjanjem novonastalega (z

gledišča obstoječih pravil) protipravnega, vendar de facto dokončnega, novega stanja

pridobi t.i. historični naslov ter s tem legalizacijo procesa sukcesije. 44 Ne smemo

zanemariti moči enostranskih pravnih aktov države, ki lahko predstavljajo pomemben

proces nastanka novih pravil običajnega prava. 45 Preostale države lahko z

nasprotovanjem novonastalemu stanju preprečijo legalizacijo le-tega ter s tem ohranijo

obstoječi pravni red.

40

Dimitrijević, o.c., str. 50. 41

Prim. Dimitrijević, o.c., str. 369. 42

Prim. Distefano, o.c., str. 32. 43



Pomembnost enostranskih dejanj držav se najbolje kaže skozi vpliv na nastanek pomorskega prava, saj so pomenili njegov začetek. (Degan, o.c., str. 91).

15

Prav tako lahko na podlagi osnutkov Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede

pogodb ter njene preambule ugotovimo, da nastanek nove države s kršitvijo

mednarodnopravnih pravil sproži nasledstveni proces in to kljub temu, da v 6. členu

konvencije najdemo zahtevo po skladnosti nasledstva z mednarodnimi pravili. Če pride

do sukcesije, ki pomeni kršitev določbe 6. člena Dunajske konvencije iz leta 1978, se v

skladu z njeno preambulo46 uporabijo pravila običajnega mednarodnega prava.47

Kriteriji za tipološko določitev sukcesij so med pravnimi teoretiki neenotni.

Metodološki pristop je odvisen od vsakokratne subjektivnosti opazovalca in časovnega

obdobja, v katerem deluje. Zgodovinsko gledano so ozemeljske spremembe

tradicionalno ločili na aneksijo in cesijo.48 Vendar se je skozi evolucijo kompleksnosti

mednarodne skupnosti omenjeno ozko poimenovanje močno razširilo. V priznani knjigi

Oppenheims International Law najdemo različno obravnavo sukcesij glede na:

absorbcija oziroma priključitev in združitev držav, razpad, odcepitev oziroma secesija,

prenos teritorija (cesija) ter sukcesija v primeru nastanka neodvisnih novih držav (bivše

kolonije).

V teoriji prav tako najdemo delitev na delno ali parcialno sukcesijo ter univerzalno ali

popolno sukcesijo. Parcialna sukcesija nastane, kadar del ozemlja prvotne države

postane samostojen mednarodni subjekt ali kadar nad delom teritorija prvotne države

pridobi oblast druga suverena država. Do univerzalne sukcesije pa pride, kadar prvotna

država preneha obstajati kot samostojen mednarodno pravni subjekt, to se zgodi v

primeru razpada držav ali ko se celotna država priključi k drugi državi.49 Po mnenju

Struppa Karla je vsem skupno, da ozemeljske spremembe "vplivajo na popolno ali

delno prenehanje države." 50 Prav tako je Hans Kelsen induktivno prišel do zaključka,

da vsaka teritorialna sprememba povzroči bodisi nastanek države bodisi konec države.

Na splošno je klasificiral sukcesije v pet različnih skupin: 1. Del ozemlja ene države

postane del ozemlja druge države; 2. Celotno ozemlje postane del druge države; 3.

46

Države članice te konvencije...potrjujejo, da se bodo s pravili mednarodnega običajnega prava tudi nadalje urejala vprašanja, ki niso rešena s to konvencijo. (Preambula Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede pogodb). 47

Prim. Kohen, o.c., str. 212. 48


Prim. Oppenheims International Law, str. 209. 50

Dimitrijević, o.c., str. 59.

16

Ozemlje države se deli na več delov med že obstoječe države; 4. Državno ozemlje

postane del ozemlja novih držav; 5. Državno ozemlje postane ozemlje nove države.51

Na podlagi opravljenih dolgoletnih raziskav in svojega mednarodnega vpliva ima zato

največjo legitimnost klasifikacija nasledstev s strani Komisije za mednarodno pravo, ki

je vrste sukcesij razvrstila v naslednje skupine:

a) Sukcesija države brez nastanka nove in brez prenehanja države predhodnice.

V omenjeno skupino spada prenos dela ozemlja predhodne države na državno

naslednico. Kot najpogostejša se omenja cesija. V ta sklop spadajo prav tako aneksije,

delne secesije, teritorialne zamenjave in pridobitev ozemlja kot posledica dogovora o

popravku linij državnih mej.52 Kot na primer cesija slovenske Primorske, Istre in drugih

področij ob obali Jadranskega morja, ki ga je na Jugoslavijo prenesla Italija z mirovno

pogodbo leta 1947. Cesija otokov Dodekanez z Italije na Grčijo prav tako leta 1947.

Prodaja dela ruskega ozemlja - Aljaske Združenim državam Amerike leta 1867. Dansko

kraljestvo je leta 1814 s sporazumom Norveško prenesla na Švedsko kraljestvo (ki se je

kasneje preoblikovala v Unijo obeh kraljestev).53

b. Sukcesija države z nastankom nove države in brez prenehanja države predhodnice

(predhodna država nadaljuje svoj nadaljnji obstoj).

Najbolj odmeven proces te vrste se je odvijal v času dekolonizacije po drugi svetovni

vojni, ko so države bodisi skozi secesijo bodisi skozi cesijo teritorija pridobile svojo

neodvisnost. Posledično je v letih po drugi svetovni vojni do razpada socialističnih

državnih skupnosti na tak način nastalo približno 90 novih držav.54 Tako je predvsem

zaradi dekolonizacije število članov v OZN-u s prvotnih 51 povečalo na 149 članov v

letu 198455. Kot na primer: Indonezija je razglasila svojo neodvisnost od Nizozemske

leta 1945, vendar je formalno postala neodvisna država šele štiri leta kasneje. Indija in

Pakistan sta leta 1947 postali neodvisni državi. Znan primer je Alžirija, ki si je svojo

samostojnost pridobila skozi uporabe vojaške sile ter formalno postala neodvisna od

Francije leta 1962. Prav tako je Angola šele z oboroženo vstajo pridobila svojo

samostojnost. Odcepitev Konga od Belgijske uprave leta 1960. 51

Dimitrijevič, o.c., str. 60-61. 52


Prim. Pavković, o.c., str. 106. 54


Prim. Kohen, o.c., str. 2.

17

c) Sukcesija države z nastankom nove države ter prenehanjem države predhodnice.

V to vrsto sukcesij spadajo primeri razpada države na več novih držav ter primeri

združitve držav v nov mednarodni subjekt. Značilnost le-teh nasledstev je, da predhodna

država preneha obstajati kot samostojni mednarodni subjekt. Vendar v to vrsto

nasledstev spadajo prav tako delne sukcesije, ki po svojem obsegu korenito posežejo v

mednarodno subjektiviteto države predhodnice. Kot na primer razpad Republike

Kolumbije oziroma bolje znana kot "Velika Kolumbija." 56 Proces razpadanja, ki je

potekal med leti 1829 in 1831, je povzročil neodvisnost Venezuele, Ekvadorja in Nove

Granade. Slednja se je kasneje na podlagi svoje spremenjene ustave leta 1886

preimenovala v Republiko Kolumbija. Enostranska odcepitev Norveške leta 1905 je

pomenila razpad Združenega kraljestva Švedske in Norveške.57

Razpad večnacionalnih držav Avstro-Ogrske in Osmanskega cesarstva po prvi svetovni

vojni je povzročil nastanek novih držav: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev,

Poljska, Madžarska, Turčija, Avstrija. Dokončen razpad unije Danske in Islandije leta

1944. Nam bližji primer je razpad socialistične republike Jugoslavije kot rezultat

postopnega odcepljanja federativnih republik.

Združitev Egipta in Sirije leta 1958 je pomenilo nastanek novega mednarodnega

subjekta pod imenom Združena arabska republika. Prav tako združitev Tanganjike in

Zanzibarja leta 1964 v novo državo Tanzanijo.58

d) Sukcesija brez nastanka nove države in prenehanje države predhodnice.

To so primeri prevzema druge države ali razdelitev države med že obstoječe. Omenjena

vrsta sukcesij je s stališča sodobnega mednarodnega prava prepovedana, saj je vsakršna

aneksija oziroma cesija z uporaba sile z namenom pridobitve oblasti nad drugo suvereno

državo nedovoljena.59 Vendar so bile v praksi držav raznovrstne aneksije dejansko

56

Velika Kolumbija je nastala leta 1819 kot združitev administrativnih delov Vice-kraljestva Nove Granade (sestavljena iz teritorija, kjer danes stojijo Kolumbija, Panama in Ekvador) in t.i. Venezuelskega poveljstva. (povzetek Kohen, o.c., str. 382-385) 57

Dne 7. junija leta 1905 je Norveška razglasila svojo neodvisnost od švedske krone. Obe državi sta grozili z uporabo vojaške sile, do katere ni nikoli prišlo. Dne 28. junija je švedski kralj zahteval izvedbo plebiscita na Norveškem. Kljub neodobravanju švedske zahteve so pod pritiskom mednarodne skupnosti dne 8. avgusta 1905 izvedli plebiscit, kjer so s skoraj popolno večino glasovali za Norveški izhod iz Združenega kraljestva. (povzetek: Paković, o.c., str. 106-113.) 58

Prim. Oppenheims International Law, str. 210-211. 59

Prim. Dimitrijević, o.c., str. 63.

18

prisotne in mnogokrat del njihove politike. Znan primer je aneksija Avstrije k nacistični

Nemčiji.

e) Sukcesija s posebno odsvojitvijo dela državnega ozemlja.

Kot že sama tipološka določitev pove, gre za posebno odsvojitev ali odcepitev dela

ozemlja matične države z nastankom nove neodvisne države. Predhodna država oziroma

matična država kljub zmanjšanemu obsegu svojega teritorija nadaljuje svoj nadaljnji

obstoj kot isti mednarodni subjekt. 60 T.i. secesija je od vseh omenjenih procesov

ozemeljskih sprememb najbolj problematična, saj gre pogosto za konflikt dveh

uveljavljenih mednarodnih načel, in sicer pravice do teritorialne celovitosti in pravica

do samoodločbe narodov.

5. Secesija

Secesija oziroma odcepitev je lahko nasilna ali dosežena po miroljubni poti. Polega tega

je nebistveno, ali država predhodnica odcepitvi dela svojega teritorija nasprotuje ali ne.

Sam pojem ima danes negativni predznak, zato se ga celo na ta način nastale države

izogibajo v svoji retoriki s preostalo mednarodno skupnostjo. 61 Empirično gledano

secesija predstavlja pomemben del sukcesij. Že Združene države Amerike so nastale na

podlagi odcepitve in združitve trinajstih britanskih kolonij. Kljub temu je med teoretiki

sporno, ali obstajajo posebna pravila za to vrsto sukcesij.62 Pravila mednarodnega prava

naj ne bi dovoljevala secesije niti jo naj ne bi prepovedovala. Šteje se, da je secesija

uspešna, če je v tem procesu nastala nova država, zato navsezadnje niso pomembna

mednarodna pravila, temveč le dejanske stanje, in sicer ali nova država izpolnjuje vse

kriterije za nastanek države.63 Secesija lahko sproži proces razpada države, vendar je

potrebno oba pojma ločiti. Bistvena razlika je v tem, da v primeru razpada predhodna

država izgubi svojo mednarodno subjektiviteto. Tako je odcepitev Slovenije sprožila val

osamosvajanj preostalih federativnih republik, kar je navsezadnje vodilo k razpadu

Jugoslavije. Omenjeno je potrdila posebna arbitražna komisija, sklicana na pobudo

60

Prim. Shaw, o.c., str. 878. 61


Prim. Kohen, o.c., str. 208 63


19

Evropske skupnosti, t.i. Badinterjeva komisija,64 ki je v svojih mnenjih med drugim

zavzela stališče, da je Jugoslavije v procesu razpada.

Secesija je neposredno povezna s pravico do samoodločbe, t.j. pravica naroda do

suverene in neodvisne države ter pravica naroda do svobodnega združevanje z drugimi

neodvisnimi državami.65 Že Vladimir Lenin je v skladu s svojo marksistično ideologijo

zagovarjal pravico narodov do samoodločbe, ki jo je tolmačil kot pravico do

odcepitve.66 Omenjena interpretacije je omogočila mirno secesijo Finske od Rusije leta

1917. Do druge svetovne vojne pravica do samoodločbe narodov ni bila sprejeta kot del

legalnega mednarodnega prava, temveč izključno kot politična kategorija.67 Vendar se

je pomembnost le-te pravice drastično povečala v obdobju po omenjeni vojni. 68

Generalna skupščina Združenih narodov je pod vplivom držav tretjega sveta leta 1960

sprejela Resolucijo 1514 in inkorporirala pravico do samoodločbe. 69 Posledično je

nastala pravna podlaga za proces dekolonizacije in nastanek novih držav. Kljub temu

pravica do samoodločbe ne predstavlja pravno osnovo za nastanek neodvisne države na

ozemlju, kjer narod predstavlja "integralni element suverene države."70

Zato je

odcepitev ozemlja, sklicujoč na pravico do samoodločbe, z vidika današnje

mednarodnopravne percepcije problematična.

V sklopu mednarodne konference na temo človekove pravice organizirane na Dunaju

leta 1993 s strani ZN ter zasedanja Generalne skupščine ob petdeseti obletnici obstoja

ZN sta bili sprejeti dve dekleraciji, ki sta posredno urejali problem secesije. Da ima

določen narod pravico do odcepitve, so potrebne posebne okoliščine, ki predstavljajo

kršitev osnovnih človekovih pravic s strani matične države. Secesija je tako

predstavljena kot sredstvo ultima ratio. Sprejete določbe predstavljajo soft law ter zato

niso zavezujoče za mednarodno skupnost.71

Primere secesij je možno najti že v 19. stoletju, tako je Belgije leta 1830 pridobila svojo

neodvisnost od Nizozemske. Že leta 1815 je bilo ustanovljeno kraljestvo Brazilije 64

Ime je dobila po predsedniku komisije - francoskem pravniku Badinter Robertu. 65



Prim. Shaw, o.c., str. 225-226. 68


Resolucija 1514 ali Deklaracija o podelitvi neodvisnosti kolonialnim deželam in ljudstvom je bila v Generalni skupščini ZN sprejeta z 89 glasovi, proti ni glasovala nobena država, 9 držav pa se je glasovanja vzdržalo. (Kohen, o.c., str. 227). 70

Kohen, o.c., str. 37. 71

Prim. Kohen, o.c., str. 35-36.

20

(enakovredno tistemu na Portugalskem) in je pridobila svojo neodvisnost od

Portugalske.72 Po dolgotrajnih pogajanjih, načrtovanemu naseljevanju anglo-ameriških

prebivalcev ter navsezadnje oboroženemu spopadu leta 1836 z Mehiško centralno

oblastjo se je Teksas odcepil in razglasil Republiko Teksas.73 S pogodbo iz Pariza leta

1898 je Kuba postala samostojna država. Leta 1902 se je Panama odcepila od Nove

Granade oziroma Kolumbije. Odcepitev Irske od Velike Britanije leta 1922. Secesija

Poljske in Češkoslovaške po prvi svetovni vojni. Sporazumna secesija Singapurja od

Malezijske federacije leta 1965. Odcepitev Pakistana leta 1947 ter leta 1972 pridobitev

neodvisnosti Bangladeša od Pakistana. Polega uspešnih odcepitev poznamo prav tako

secesije, ki se niso končale z nastankom nove države. Tako se je neuspešno končal

poskus odcepitve južnega dela Združenih držav Amerike in ustanovitve Konfederacije

Ameriških držav. Prav tako se je nedolgo nazaj neuspešno zaključila želja po

neodvisnosti kanadske province Kvebek.

Teoretično gledano lahko zaključimo, da je dekolonizacija, ki je potekala v 18. in 19.

stoletju predvsem v Severni in Južni Ameriki, dejansko nastala skozi secesijo oziroma

odcepitvijo kolonij. Poseben termin "dekolonizacija" v tistem času ni obstajal. Nove

države za razliko od držav, ki so nastale v dekolonizaciji po drugi svetovni vojni, za

svoj nastanek niso imele posebne pravice v mednarodnem pravu. Zato dekolonizacijo

kot predviden način nastanka nove države v 20. stoletju ne gre povsem enačiti s

secesijo. Razloge za to najdemo že v Resoluciji 2625, sprejeti v Generalni skupščini

ZN, ki določa, da "ozemlje kolonije ali preostala neavtonomna ozemlja imajo na

podlagi Ustanovne listine, status ločen in različen od ozemlja države, ki z njim

upravlja."74 Kljub temu, terminološko gledano, so nove države kot rezultat

dekolonizacije po drugi svetovni vojni nastale z odcepitvijo določenega dela ozemlja, ki

je spadal pod suvereno oblast matične oziroma kolonialne države.75

72


Prim. Kohen, o.c., str. 407-408. 74

Kohen, o.c., str. 1. 75

Prim. Pavković, o.c., str. 38-39.

21

6. Nasledstvo držav glede pogodb

Nasledstvo držav glede pogodb urejajo pravila mednarodnega običajnega prava ter

pravila zajeta v (že obravnavani) Dunajski konvenciji iz leta 1978.76

Pogodbe med državami so zavezujoče, kar že izhaja iz uveljavljenega načela pacta sunt

servanda. Predstavljajo izvor raznovrstnih pravic in obveznosti ter se smatrajo za vir

mednarodnega prava. S sklenjeno pogodbo oziroma s soglasjem pogodbene stranke

velja pogodba za celoten njen teritorij, zato se med njo in državnim ozemljem vzpostavi

posebna povezava. Le to pa ni dovolj trden argument, da bi lahko trdili o neposrednem

prevzemu vseh pravic in obveznosti na državo naslednico, katere sestavni del je ozemlje

predhodne države.77 Tipičen primer ne-prenosa oziroma ne-sukcesije predstavljajo t.i.

politične pogodbe oziroma pogodbe pretežno politične narave. To so dogovori, ki

ustvarjajo pravne posledice za vladajočo elito, ter dogovori, ki zavezujejo državo na

podlagi njene politične ideologije in so tesno povezani z naravo države (kljub načelni

razumljivosti političnih pogodb, obstajajo problemi pri njihovi definiciji).78 Tako do

nasledstva ne pride v pogodbah o prijateljstvu med državami, pogodbah o nevtralnosti,

pogodbah, ki predvidevajo vzpostavljanje tujih vojaških baz. Dunajska konvencija iz

leta 1978 v tretjem odstavku 12. člena izrecno določa, da do nasledstva oziroma prenosa

pogodbene obveznosti ne pride v teritorialnih pogodbah, ki predvidevajo

"vzpostavljanje tujih vojaških baz na ozemlju, na katero se nanaša nasledstvo držav."79

Pri omenjenih pogodbah ne gre za posebna pravila specifična za sukcesijo, temveč naj

bi šlo le za aplikacijo načela običajnega mednarodnega prava rebus sic stantibus, ki v

primeru bistveno spremenjenih okoliščin po sklenitvi pogodbe strankam omogoča

prekinitev le-te ali odstop od nje.80

76


Prim. Oppenheims International Law, str. 211. 78

Prim. Shaw, o.c., str. 874-875. 79

Tretji odstavek 12. člena Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede pogodb iz leta 1978. 80

Rebus sic stantibus je kodificirano načelo običajnega mednarodnega prava. Vsebino le-tega načela najdemo v 62. členu Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb, sprejeti leta 1969, ki je pričela veljati leta 1980. Slovenija je z Aktom o notifikaciji nasledstva leta 1992 postala stranka omenjene konvencije. Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb v 62. členu določa:

1. Na bistveno spremembo okoliščin v primerjavi s tistimi, ki so obstajale ob sklenitvi mednarodne pogodbe in je pogodbenice niso predvidele, se ni mogoče sklicevati kot na razlog za prenehanje veljavnosti mednarodne pogodbe ali odstop od nje, razen če:

a) te okoliščine za pogodbenice niso bile bistvene za njihovo privolitev, da jih mednarodna pogodba zavezuje

22

6.1. Teritorialne pogodbe

Poseben režim velja za teritorialne pogodbe ali pogodbe, ki jih je mogoče locirati. To so

pogodbe, sklenjene s strani predhodne države, ki se neposredno nanašajo na določeno

ozemlje. Na podlagi načela res transit cum suo onere ("stvar prehaja skupaj z

obremenitvami"81

) na državo naslednico preidejo pravice in obveznosti nastale iz

pogodb, ki urejajo državne meje, železnice, poseben cestni režim, plovbo po rekah,

pogodbe, ki urejajo služnosti, dajejo v najem ozemlje, pogodbe, ki omogočajo izvedbo

določenega dela in podobno. 82 Omenjeno načelo najdemo v 12. členu Dunajske

konvencije iz leta 1978, ki določa:

Nasledstvo držav kot tako ne vpliva:

(a) na obveznosti glede uporabe ali omejitve uporabe kakšnega ozemlja, ki so s

pogodbo določene v prid kateregakoli ozemlja kakšne tuje države in se zanje šteje, da so

povezane z zadevnim ozemljem;

(b) na pravice, določene s pogodbo v prid kakšnega ozemlja, ki se nanašajo na uporabo

ali omejitev uporabe kateregakoli ozemlja kakšne tuje države in se zanje šteje, da so

povezane z zadevnim ozemljem.

Meddržavno sodišče je v zadevi Gabičkovo-Nagymaros leta 1997 izdalo sodbo, s katero

je sodišče določilo, da je vsebina pravila v zgoraj navedenem 12. členu Dunajske

konvencije iz leta 1978 del mednarodnega običajnega prava.83 V predmetni zadevi sta

se leta 1977 med seboj Češkoslovaška in Madžarska dogovorili o skupni gradnji ter

skupnem upravljanju hidroelektrarne ter ureditvi protipoplavnega sistema na Donavi.

Ob razpadu Češkoslovaške je Češka leta 1993 v državnem zboru odločila, da ne bo

b) ta sprememba ne bo korenito spremenila obsega obveznosti, ki jih je v skladu z mednarodno

pogodbo še treba izpolniti. 2. Na bistveno spremembo okoliščin se ni mogoče sklicevati kot na razlog za prenehanje veljavnosti

mednarodne pogodbe ali odstop od nje, če: a) mednarodna pogodba določa mejo ali b) je bistvena sprememba okoliščin posledica tega, da je pogodbenica, ki se na bistveno spremembo

okoliščin sklicuje, kršila pogodbene obveznosti ali katere koli mednarodne obveznosti do katere koli druge pogodbenice mednarodne pogodbe. 3. Če se lahko pogodbenica v skladu s prejšnjima odstavkoma sklicuje na bistveno spremembo okoliščin kot na razlog za prenehanje veljavnosti mednarodne pogodbe ali odstop od nje, se lahko nanjo sklicuje tudi kot na razlog za začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe. 81


Prim. Oppenheims I.L., str. 213 in Conforti, o.c., str. 110. 83

Prim. Shaw, o.c., str. 874.

23

prevzela obveznosti naloženih v predmetni pogodbi. 84 Le-to ni bilo sporno, ker je

omenjeni projekt bil izveden na ozemlju Slovaške, ki se je smatrala za naslednico

pogodbe. Medtem je Madžarska poskušala prekiniti pogodbo, zato je leta 1992

notificirala odpoved pogodbe, kar je povzročilo spor med njo in Slovaško. Navsezadnje

sta se državi v sporu dogovorili, da zadevo predložita Meddržavnemu sodišču v Haagu.

Sodišče je dogovor smatralo za trajne narave ter ga vsebinsko uvrstilo v t.i. teritorialne

pogodbe, o katerih govori zgoraj omenjeni 12. člen. V predmetni zadevi je sodišče

poudarilo, da kljub načelni ekološki ogroženosti in posledičnemu sklicevanju na institut

skrajne sile s strani Madžarske, le-to ne predstavlja zadosten razlog za prekinitev

sklenjene pogodbe. Kvečjemu se lahko za čas, ko je to nujno potrebno, pogodba ne

izvršuje.85

Med strokovnjaki je sporno, ali gre za nasledstvo pogodbe ali za nasledstvo nastalega

dejanskega stanja kot posledica oziroma rezultat sprejete pogodbe.86 Kontroverznost je

najbolj vidna na področju državnih mej, saj naj bi t.i. teritorialna pogodba s tem, ko

stopi v veljavo, ustvarila de facto stanje in samostojno pravico zaščiteno z mednarodnim

pravom, in sicer pravice do teritorialne suverenosti vsake države.87

Prehod pogodb, ki urejajo državno mejo na naslednico in s tem ohranitev mejnega

režima, je splošno sprejeto pravilo mednarodnega običajnega prava. Praksa je pokazala,

da je njihov poglavitni namen preprečiti mednarodne spore, ki bi lahko ogrozili

stabilnost posamezne regije ali celotne mednarodne skupnosti.88 V času osamosvajanj

držav Latinske Amerike so se države posluževale načela uti possidetis ("načelo

zatečenega stanja"89

ali z drugimi besedami "posedoval boš kot poseduješ"90

), ki je bilo

prvič v zgodovini uporabljeno za namene določitve državnih mej novonastalih držav. V

skladu z omenjenim načelom so administrativne meje določenih s strani Španije postale

državne meje novih držav, ki so kot bivše španske kolonije pridobile svojo neodvisnost.

V Latinski Ameriki je bilo v času njihove dekolonizacije (ob koncu 19. stoletja)

84

Prim. Succession of States, edit by Mojmir Mrak, The Hague; London; Boston: M. Nijhoff Publishers: Kluwer Law International, cop. 1999, str. 101. 85

Prim. International Court of Justice, Case concerning the Gabčikovo-Nagymaros Project (Hungary/Slovakia), Judgment of 25 September 1997, datum vpogleda 27.8.2013, str. 62-63. URL: http://www.icj-cij.org/docket/files/92/7375.pdf 86

Pirm. Oppenheims I.L., str. 213. 87

Prim. Conforti, o.c., str. 110. 88



Kohen, o.c., str. 380.

24

pogostokrat nejasno, kje potekajo točne razmejitve, delno zaradi nejasnih

administrativnih mej, delno zaradi nedostopnosti in neraziskanosti določenega teritorija,

kar je navsezadnje vodilo do resnih sporov med bivšimi kolonijami. Zaradi

nedostopnosti posameznega teritorija novonastala država na temu delu ni bila sposobna

izvrševati efektivne oblasti, vendar kljub temu le-to ozemlje ni predstavljalo res nullius

in posledično ni bilo prosto za okupacijo s strani tretjega. Saj so se države, ki so se

osvobodile španske nadvlade, smatrale za naslednico papeške bule, s katero je papež

podelil Španiji vso oblastveno pravico nad vsem do takrat znanim in dostopnim

ozemljem ter nad ozemljem, ki ga šele bodo na novo odkrili. Tako so nove države

nasledile pravice, ki jih je papež dodelil Španiji, ter nad teritorijem izven efektivne

oblasti vseeno izvajale popolno jurisdikcijo.91

Praske držav Latinske Amerike ter s tem načela uti possidetis so se prav tako

posluževale države, nastale v procesu dekolonizacije po drugi svetovni vojni. Na

sestanku voditeljev držav, ki so sestavljale Afriško unijo leta 1964, so sprejeli

resolucijo, v skladu s katero so se zavezali, da bodo spoštovali obstoječe meje, določene

s strani bivših kolonij. Meddržavno sodišče v Haagu je s svojo prakso, nanašajočo na

razmejitev Afriških držav, pravilo uti possidetis označila za vodilno pravilo pri

določanju mejnega režima, celo pomembnejše od pravice do samoodločbe narodov.

Sodišče je naglasilo, da je namen načela uti possidetis preprečiti potencialne konflikte v

tamkajšnji regiji, ki bi v skrajnem primeru lahko vodili do oboroženih spopadov.92

Načelo uti possidetis je pravilo, ki se uporablja v procesu nastanka države ter izgubi

pomen, ko država zaključi le-ta proces. Zato je potrebno uti possidetis, ki oblikuje meje,

ločiti od teritorialnega načela, ki varuje že nastale državne meje in preprečuje

nedovoljen poseg v obmejna ozemlja s strani nepooblaščene države.93 Danes je načelo

uti possidetis sprejeto kot splošno pravilo običajnega mednarodnega prava in kot tako

potrjeno s strani Meddržavnega sodišča ZN. Zato je prav tako prišlo do njegove uporabe

zunaj procesa dekolonizacije, v primeru razpada Sovjetske zveze in Jugoslavije. V

skladu s tem pravilom je Badinterjeva komisija zavzela stališče, da notranje meje

federalnih republik bivše Jugoslavije predstavljajo mednarodne meje držav Slovenije,

Srbije, Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. V svojem mnenju pod drugo točko je zavzelo

91


Prim. Kohen, o.c., str. 27 in Shaw, o.c., str. 447-448. 93


25

stališče, da pravica do samoodločbe narodov ne sme biti razlog za spremembo mej, kot

so bile na dan pridobitve neodvisnosti. Spremembe so možne le, če se dotične države o

tem strinjajo. 94 Pravila o ohranitvi mejnega režima najdemo prav tako v Dunajski

konvenciji iz leta 1978, ki v 11. členu določa:

Nasledstvo držav kot tako ne posega v vprašanje:

(a) meje, določene s pogodbo;

(b) obveznosti in pravic, določenih s pogodbo, ki se nanašajo na režim meja.

Pomemben precedens na temo nasledstva pogodb, katerih vsebina so mejni dogovori,

predstavlja spor med Libijo in Čadom. Libija je nasprotovala mejnemu režimu

vzpostavljenemu med njima, kljub temu da je leta 1955 sama s Francijo (saj je bil v

tistem času Čad še pod njeno nadoblastjo) sklenila pogodbo, s katero je določila potek

državnih mej med njima. Meddržavno sodišče je v predmetni zadevi v svoji sodbi iz leta

1994 odločilo, da je potrebno imeti državne meje, kot so bile dogovorjene s pogodbo, za

dokončne in trajne, kljub morebitnemu izteku časovne veljavnosti same pogodbe. Kar

pomeni, da pogodba o določitvi državnih mej lahko preneha veljati, ne da bi to vplivalo

na obstoječi mejni režim, ki je bil s pogodbo vzpostavljen. Zato lahko zaključimo, da

dejansko ne pride do nasledstva pogodb, ki določajo meje, temveč gre za nasledstvo

dejanskega stanja, ki je nastalo kot posledica sprejetih pogodb.95

Vendar je navsezadnje sprememba upravnih mej v mednarodno priznane državne meje

odvisna od medsebojnih odnosov novonastalih držav ter od celotne mednarodne

skupnosti, predvsem najvplivnejših mednarodnih subjektov, ki odločilno vplivajo na

preostale subjekte in na njihov odnos do problematike.96

6.2. Multilateralne odprte in zaprte konvencije ter bilateralne

pogodbe

V sladu z Dunajsko konvencijo iz leta 1978 naj bi večstranske odprte pogodbe dalje

zavezovale državo naslednico, brez kakršnekoli prekinitve njene aplikacije za to

94


Prim. Shaw, o.c, str. 873-874. 96


26

področje.97 Člen 34 v prvem odstavku pod točko (a) omenjene Dunajske konvencije

določa:

Kadar se eden ali več delov ozemlja kakšne države od nje odcepi, da bi oblikovali eno

ali več držav, ne glede na to, ali država prednik še nadalje obstaja ali ne:

(a) ostane vsaka pogodba, ki je bila na dan nasledstva držav v veljavi za vse ozemlje

države prednika, v veljavi za vsako tako nastalo državo naslednika.

Nove neodvisne države (bivše kolonije) imajo možnost izbire, saj lahko v skladu s

prvim odstavkom 17. člena Dunajske konvencije iz leta 1978 poljubno izberejo, katere

konvencije jo bodo zavezovale in le-to notificira depozitarju.98 Omenjeni člen se glasi:

S pridržkom drugega in tretjega odstavka lahko vzpostavi država, ki je pridobila

neodvisnost, z notifikacijo nasledstva lastnost članice vsake večstranske pogodbe, ki je

bila na dan nasledstva držav veljavna glede ozemlja, na katero se nanaša nasledstvo.

Država ne pristopi k pogodbi, ampak z objavo oziroma notifikacijo nasledstva postane

stranka konvencije. Notifikacija ima retroaktivni značaj, zato je država naslednica

stranka konvencije od trenutka pridobitve njene neodvisnosti. Omenjene možnosti

notifikacije so se poleg držav, nastalih v procesu dekolonizacije, prav tako posluževale

preostale države. Navsezadnje lahko zaključimo, da so notifikacija in posledice, ki jih

le-ta prinaša, postale del mednarodnega običajnega prava, na kar prav tako nakazuje

praksa držav v času razpada socialističnih držav v 90-ih letih.99 Večina novih držav

nastalih v tem procesu so z notifikacijo nasledile multilateralne sporazume odprte

narave, ki jih je sklenila predhodna država. Nasledile so prav tako večstranske pogodbe

zaprte narave in dvostranske dogovore. Vendar ne gre trditi, da so države prevzele vse

sporazume predhodne države brezmejno in absolutno.100

V praksi Organizacije ZN, kjer hranijo večji del mednarodnih konvencij odprte za

pristop, so zanemarili določbe zgoraj omenjenih členov Dunajske konvencije in niso

ločili med novimi neodvisnimi državami ter preostalimi državami nastalih po letu 1990.

Glavni tajnik kot depozitar je zahteval notifikacijo poljubnega števila pogodb šele po

97

Prim. Degan, o.c., str. 198. 98


Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 116. 100

Prim. Degan, o.c., str. 198.

27

sprejemu države v Organizacijo ZN, ne glede na to, ali gre za novo neodvisno državo ali

preostale države. 101

Multilateralne zaprte pogodbe so pogodbe, ki predvidevajo poseben postopek pristopa.

Država naslednica mora zato kot nova država skozi poseben postopek sprejema, če

takšni postopkovnih pravil konvencija ne vsebuje, se mora država naslednica

sporazumeti s preostalimi strankami konvencije in skleniti novo pogodbo. Omenjeno

najdemo v Dunajski konvenciji iz leta 1978, ki v tretjem odstavku 17. člena ureja

pravila nasledstva večstranskih zaprtih pogodb novih neodvisnih držav. Tako vidimo,

da se pravilo, ki je posebej kodificirano samo za nove neodvisne države, sklada z

uveljavljeno prakso držav. Člen 17 se glasi:

Kadar se na podlagi pogodbe ali zaradi omenjenega števila držav, ki so se udeležile

pogajanj, kakor tudi zaradi predmeta in namena pogodbe šteje, da je za udeležbo

katerekoli druge države v pogajanjih potrebna privolitev vseh članic, mora država, ki je

postala neodvisna, vzpostaviti lastnost članice pogodbe le na podlagi take privolitve.

Pravilo zajeto v prvem odstavku 34. člena Dunajske konvencije, ki smo ga že

obravnavali, ni pravilo običajnega mednarodnega prava. Saj bi na podlagi njega moralo,

poleg takojšnjega nasledstva v konvencijah odprte narave, prav tako priti do

avtomatičnega nasledstva v večstranskih sporazumih zaprte narave, do česar, kot smo

videli, pri slednjih načeloma ne pride.102

Poleg vseh omenjenih konvencij poznamo še dvostranske pogodbe. Praksa držav je

pokazala, da pride v primeru ozemeljskih sprememb do njihove začasne uporabe med

novimi državami ter tretjo državo, pod pogojem, da nobena država le-temu ne

nasprotuje. Stranke sporazumov, ki so zaradi vprašanja nasledstva v uporabi le začasno,

se morajo naknadno dogovoriti, katere pogodbe bodo še naprej obdržale v veljavi,

katere bodo zamenjale z novimi ter navsezadnje katere pogodbe se bodo prekinile.103

Praksa držav je na tem področju zelo različna; na primer leta 1980 je Prizivno sodišče v

Italiji odločilo, da je pogodba med Italijo in Britanijo, sklenjena leta 1873 o medsebojni

izročitvi zločincev v tistem delu, ki se nanaša na Indijo, prenehala veljati. Prav tako je

Švicarsko zvezno sodišče leta 1979 odločilo, da pogodba sklenjena med Švico in Veliko

101

Prim. Degan, o.c., str. 198-199. 102


Prim. Degan, o.c., str. 199 in Türk, o.c., str. 111.

28

Britanijo, državo naslednico Južno Afriko ne zavezuje. Vendar je v isti sodbi sodišče

obrazložilo, da je na podlagi tihega soglasja prišlo do obnove pogodbe med Švico in

Južno Afriko.104

6.3. Absorbcija (priključitev) in združitev držav

Glavna razlika med priključitvijo in združitvijo je v tem, da v prvem primeru postane

določena država del že obstoječe države in s tem preneha obstajati kot samostojen

mednarodnopravni subjekt. Medtem ko obstoječa država, h kateri se je priključila,

ostaja enaka kot pred priključitvijo, le da se je njen teritorij povečal za ozemlje, ki je

bilo priključeno.105 V drugem primeru države, ki se združujejo, ugasnejo in skupaj

tvorijo novo državo. Gre za relativno podobni dejanski stanji, kjer je glavni razlikovalni

kriterij stopnja kontinuitete ene izmed držav, ki se je bodisi priključila bodisi združila.

Na podlagi dedukcije lahko pridemo do zaključka, da je nastanek Kraljevine Italije v

devetnajstem stoletju nastal skozi priključitev italijanskih držav h Kraljestvu

Sardinije.106 Leta 1910 se je Koreja prostovoljno priključila Japonski.107 Znan primer

priključitve se je leta 1990 zgodil na evropskih tleh, ko so se na podlagi pogodbe o

nemški enotnosti zvezne dežele Nemške demokratične republike (Deutsche

Demokratische Republik - DDR) priključile Zvezni republiki Nemčije (Bundesrepublik

Deutschland).

Vsakršne pogodbe politične narave, ki jih je sklenila priključena država, prenehajo

veljati. Prav tako naj bi prenehale veljati teritorialne pogodbe, vendar pravice in

obveznosti, ki so iz njih nastale še dalje zavezujejo državo naslednico. Preostale

pogodbe priključene države prenehajo veljati, saj le-ta država ugasne kot samostojen

subjekt.108 Gre za uporabo pravila tabula rasa, po katerem predhodnikovi dogovori ne

zavezujejo državo naslednico. Tako so pogodbe italijanskih držav ob priključitvi k

Sardiniji prenehale veljati. Vendar država, ki vključuje, lahko s konkludentnimi dejanji

obdrži dalje v veljavi pogodbe priključene države. Prav tako lahko z bivšimi

104




Prim. Oppenheims International Law, o.c., str. 210. 108

Prim. Oppenheims International Law, o.c., str. 211, 213 in Shaw, o.c., str. 875-876.

29

pogodbenimi strankami sklene novo pogodbo, s katero obdrži v veljavi prejšnji

dogovor.109

Pogodbe države, h kateri se je določeno ozemlje priključilo, še naprej ostanejo v veljavi

in razširijo svojo veljavnost na celoten povečan teritorij. Gre za pravilo o gibljivosti

meja v pogodbah (moving treaty frontiers rule), saj se po tem pravilu pogodbe

avtomatično razširijo na ozemlje, ki ga je država pridobila. Kot bomo videli, gre za

splošno pravilo, ki se prav tako uporablja v primeru prenosa dela ozemlja na drugo

državo.110 Omenjeno pravilo ni obligatorne narave, saj se lahko države, ki so v procesu

priključitve, drugače dogovorijo. Tako najdemo poseben člen v pogodbi o nemški

združitvi in njenem aneksu, ki izključuje razširitev veljavnosti pogodb v zvezi z NATO

zadevam, sklenjenih s strani Zvezne republike Nemčije na teritorij priključene bivše

Nemške demokratične republike.111

Združitev Nemčije, kot jo mnogi smatrajo, čeprav je iz pravnega stališča prišlo do

priključitve Nemške demokratične republike k Zvezni republiki, predstavlja pomemben

precedens v doktrini mednarodnega prava. V pogodbi, ki je predstavljala podlago za

priključitev, so v 11. členu določili, da pogodbe Zvezne republike Nemčije ostanejo v

veljavi in v skladu z načelom o gibljivosti meja razširijo svojo veljavnost (z določenimi

izjemami) na ozemlje nekdanje Nemške demokratične republike. Glede pogodb, ki jih

je slednja sklenila se je "nova" Nemčija z 12. členom pogodbe o enotnosti zavezala, da

bo v skladu s to pogodbo ter v skladu s pogodbami, ki zavezujejo Zvezno republiko

Nemčijo, in demokratičnimi načeli, ki v tej državi vladajo, naknadno odločila o

nadaljnji usodi pogodb priključene države. Le-te pogodbe bi po posvetu z državami

pogodbenicami bodisi ostale v veljavi bodisi bi sprejeli novo pogodbo ali pa bi

prenehale veljati.112

Načelo tabula rasa se prav tako uporablja za primere združitev, saj v tem procesu

nastane nov mednarodni subjekt, zato jo pogodbe prejšnjih držav ne zavezujejo.

Drugače je seveda s t.i. teritorialnimi pogodbami, ki še naprej ostanejo v veljavi na

109


Prim. Degan, o.c., str. 255; Conforti Benedetto, o.c., str. 114, 120; Oppenheims International Law, o.c., str. 225. 111


Prim Conforti Benedetto, o.c., str. 121 in Shaw, o.c., str. 877.

30

ozemlju, za katerega so bile sklenjene. Primer združitve predstavlja leta 1990

ustanovljena Republika Jemen, ki je povezala Južni in Severni Jemen.113

Načelo tabula rasa ne pride v poštev za primere priključitev in združitev teritorijev, ki v

sklopu nove države oziroma države, ki jih je priključila, ohranijo relativno visoko

samostojnost. To nastopi, kadar se po omenjeni ozemeljski spremembi tvori zvezna

država ali kakršnakoli država, kjer imajo federalne enote relativno samostojen značaj.

Državna praksa od 19. stoletja dalje načeloma priznava kontinuiteto pogodb, vendar so

le-te pogodbe veljavne samo na ozemlju, ki je bilo priključeno oziroma združeno ter

pod pogojem, da je predmet pogodbe združljiv z novim dejanskim stanjem. V primeru

nastanka Švicarske konfederacije leta 1848 so pogodbe, ki so jih sklenili posamezni

kantoni, ostale v veljavi. Prav tako so pogodbe, sklenjene s strani bivših nemški dežel,

po ustanovitvi nemškega cesarstva 1871 še dalje zavezovale le-te dežele. Pogodbe

Belorusije in Ukrajine so po priključitvi k Sovjetski zvezi leta 1923 ostale v veljavi za

priključeni državi.114 Pogodbe Hondurasa, Nikaragve in Salvadorja so po ustanovitvi

unije Glavne republike centralne Amerike leta 1895 še naprej ostale v veljavi za

posamezno državo. V omenjeni uniji so države ohranile svojo avtonomijo v notranjih

zadevah, medtem ko je Republika centralne Amerike bila zadolžena za zunanje zadeve

države.115 Kontinuiteto pogodb na teritoriju držav, ki so jih sklenile, zasledimo prav

tako v primeru združitev Sirije in Egipta v Združeno arabsko republiko leta 1958 in

združitev Tanganjike in Zanzibarja leta 1964 v skupno državo Tanzanijo.116

Od načelne kontinuitete pogodb v primerih priključitve ali združitve ozemlja, ki

ohranijo relativno samostojnost, obstajajo redke izjeme, v primeru katerih pride do

uporabe drugačnih pravil.117 Tako so Združene države Amerike ob priključitvi Teksasa

leta 1845118 trdile, da so vse pogodbe, ki jih je Teksas med leti 1836 do 1845 v času

svoje samostojnosti sklenil, zapadle in s tem niso več v veljavi. ZDA pa so v skladu s

pravilom o gibljivosti meja razširile veljavnost svojih pogodb na območje pridobljenega

113




Prim. Oppenheims International Law, o.c., str. 877-878. 117


S priključitvijo Teksasa je le-ta postala 28 zvezna država Združenih državah Amerike (Kohen, o.c., str. 409).

31

ozemlja. To je navsezadnje vodilo v spor med ZDA na eni strani ter Francijo in Anglijo

na drugi.119

Dunajska konvencija iz leta 1978 v nasprotju s pravili običajnega mednarodnega prava

za vse možne priključitve in združitve kot splošno pravilo kodificira načelo kontinuitete

pogodb.120 Tako 31. člen Dunajske konvencije določa:

Kadar se združita dve ali več držav in nastane tako država naslednik, ostane vsaka

pogodba, ki je bila na dan nasledstva držav v veljavi za katerokoli teh držav, v veljavi

za državo naslednika.

Čeprav je govora o združitvi, se členi 31 do 33 Dunajske konvencije iz leta 1978

uporabijo prav tako za priključitve. Prvi odstavek 31. člena v nadaljevanju določa, kdaj

pogodbe ne ostanejo v veljavi:

(a) če se država naslednik in druga država članica ali druge države članice [...]

sporazumejo drugače; ali

(b) če ne izhaja iz pogodbe ali se sicer ne ugotovi, da bi bila uporaba pogodbe za

državo naslednika nezdružljiva s predmetom in namenom pogodbe ali bi bistveno

spremenila pogoje izvršitve pogodbe.

Drugi odstavek 31. člena določa, da se pogodbe, ki ostanejo v skladu s prvi odstavkom

v veljavi, uporabijo samo za tisti del ozemlja, ki je veljal na dan nasledstva za eno

izmed priključenih oziroma združenih držav. Vendar lahko v primeru odprtih

večstranskih pogodb država z notifikacijo razširi veljavnost pogodb na vso ozemlje.121

Le-to ni mogoče, če iz pogodbe izhaja ali se sicer ugotovi, da bi bila uporaba pogodbe

za vso ozemlje države naslednika nezdružljiva s predmetom in namenom pogodbe ali bi

bistveno spremenila pogoje njene izvršitve.122 Veljavnost večstranskih konvencij zaprte

narave, ki za pristop določajo poseben postopek ali soglasje ostalih držav pogodbenic,

se lahko razširi na celoten teritorij države naslednice le, če se o tem države med seboj

sporazumejo. Povedano velja prav tako za dvostranske pogodb, ki lahko razširijo svojo

veljavnost na celotno ozemlje, le če se o tem dogovorijo.123

119

Prim. Kohen, o.c., str. 410 in Conforti Benedetto, o.c., str. 121. 120



Tretji odstavek 31. člena Dunajske konvencije iz leta 1978. 123


32

Komisija za mednarodno pravo je v svoji obrazložitvi konvencije dejala, da se je ob

kodifikaciji posluževala običajev, kot so v praksi držav veljala za priključitev in

združitev, kadar države ohranijo visoko stopnjo avtonomije ter le-to uporabila za

splošno pravilo v vseh primerih združitve in priključitve. Komisija je s tem hotela

prispevati k pravičnejšim rešitvam ter se je zavestno odmaknila od pravil mednarodnega

običajnega prava na tem področju.124

6.4. Razpad države

Razpad države povzroči nastanek dveh ali več držav naslednic, ki bodisi ohranijo svojo

neodvisnost bodisi se priključijo drugi obstoječi državi.125 Bistvena značilnost razpada

je v tem, da države naslednice ne predstavljajo kontinuitete države predhodnice. Kot na

primer nastanek Zvezne republike Nemčije in Nemške demokratične republike po drugi

svetovni vojni, ki je pomenil razpad države prednice (Hitlerjevega rajha), kljub temu da

je Zvezna republika Nemčije zagovarjala nasprotno stališče. Sodna praksa Zvezne

republike je zagovarjala tezo nadaljevanja starega rajha, medtem ko je praksa preostalih

članic mednarodne skupnostim, ki ima večjo težo, zagovarjala razpad države.126

Enako kot v primeru priključitve in združitve, prav tako v primeru razpada t.i. politične

pogodbe ne veljajo več. Teritorialne pogodbe, ki so vezane na točno določeno ozemlje,

ostanejo v veljavi in zavezujejo tisto državo naslednico, ki pridobi predmetno ozemlje.

Vprašanje nasledstva preostalih pogodb so bolj problematična, saj je praksa držav

relativno omejena, glede na to, da v večjem delu poznamo razpade držav, kjer so

določena ozemlja ali zvezne države znotraj prvotne države ohranile določeno stopnjo

samostojnosti, nekatere so celo ohranile svojo ločeno mednarodnopravno subjektiviteto.

Kljub temu lahko ugotovimo, da so se države v večini primerov posluževale načela

kontinuitete pogodb. V skladu s tem načelom so reševali nasledstvena vprašanja v

primeru razpada Združene Arabske republike leta 1961. Prav tako so pogodbene

obveznosti, ob razpadu realne unije leta 1905, nasledile Švedska in Norveška. Z izjemo,

da pogodbe, ki so zavezovale samo eno državo članico, ostanejo v veljavi samo za

dotično državo naslednico.127 V primeru razpada unije Danske in Islandije leta 1944 sta

državi izjavili, da prevzemata pogodbe sklenjenih s strani predhodne države.

124


Oppenheims Interantional Law, o.c., str. 219. 126

Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 116-117. 127

Oppenheims Interantional Law, o.c., str. 219-220.

33

Omenjenim primerom je skupno predvsem to, da so uživale mednarodno subjektiviteto

že pod suvereno oblastjo države predhodnice. Vendar lahko rečemo, da načelo

kontinuitete ni absolutno pravilo za predmetno vrsto nasledstev. Glede na podobnost z

odcepitvijo, kjer je sprejeto načelo tabula rasa, ki je pravilo običajnega mednarodnega

prava, se lahko le-to načelo prav tako uporabi v primeru razpada države. V praksi je

pogosto prišlo do uporabe le-tega pravila, kot na primer ob razpadu Avstro-Ogrske, kjer

Avstrija, Češkoslovaška in Poljska niso prevzele pogodbenih obveznosti predhodne

države.128

Dunajska konvencija v 34. členu določa pravila za secesijo in razpad države ter v obeh

primerih določa kontinuiteto pogodb:129

(a) ostane vsaka pogodba, ki je bila na dan nasledstva držav v veljavi za vse ozemlje

države prednika, v veljavi za vsako tako nastalo državo naslednika;

(b) ostane vsaka pogodba, ki je bila na dan nasledstva držav v veljavi samo za del

ozemlja države prednika, ki je postal država naslednik, v veljavi samo za to državo

naslednika.

V skladu z drugim odstavkom 34. člena se načelo kontinuitete ne uporabi, če se države

naslednice drugače dogovorijo ali če ne izhaja iz pogodbe ali se sicer ne ugotovi, da bi

bila uporaba pogodbe za državo naslednika nezdružljiva s predmetom in namenom

pogodbe ali bi bistveno spremenila pogoje njene izvršitve.130 V mednarodno pravni

doktrini je sporno, ali omenjeni 34. člen predstavlja pravilo mednarodnega običajnega

prava.131

Glede na novejšo prakso je vidno, da države vprašanja nasledstev v primeru razpada

poskušajo rešiti v okviru posebej sklenjenih sporazumov, s katerimi bi prevzeli pogodbe

predhodne države (kot bomo v nadaljevanju videli, omenjeno velja za primere razpada

Sovjetske zveze, Jugoslavije in Češkoslovaške). Kljub temu naj bi države prvotno

uporabile načelo tabula rasa, saj je veliko število držav objavilo nasledstveno

notifikacijo depozitarju, ki je to izjavo sprejel. Notifikacija ne bi bila potrebna, če bi

bilo v veljavi načelo kontinuitete, saj bi v tem primeri prišlo do samodejnega nasledstva.

Nekateri teoretiki, ki zagovarjajo kontinuiteto, so označili notifikacijo le kot

128

Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 114-115, 118-120. 129


Točka b) drugega odstavka 34. člena Dunajske konvencije iz leta 1978. 131


34

deklaratorni akt države naslednice, ki ga mednarodno pravo določa kot obligatornega.

Medtem ko zagovorniki načela tabula rasa opozarjajo na pravico non procedere, ki v

primeru razpada pripada državi naslednici. V skladu z njo državi ni potreben proces

notifikacije za pogodbe, s katerimi ne želi biti vezana.132

6.4.1. Razpad Jugoslavije

Razpad Jugoslavije se je začel z enostranskimi odcepitvami bivših zveznih republik,133

kar je navsezadnje povzročilo oborožene spopade na območju bivše Jugoslavije. Borbe

so se končale, ko so vojskujoče se strani leta 1995 podpisale t.i. Daytonski sporazum.

Časovno natančno določiti, kdaj se je proces razpada končal, je težko ugotoviti.

Badinterjeva komisija je v svojih mnenjih kot dokončen razpad Jugoslavije določila 27.

april 1992, ko je še zadnja država naslednica sprejela svojo novo ustavo. Tega dne naj

bi Jugoslavija prenehala obstajati. S stališčem komisije se je prav tako strinjalo

Meddržavno sodišče. Federativna republika Jugoslavija (Srbija in Črna gora, v

nadaljevanju FRJ) se je kljub temu smatrala za nadaljevanje nekdanje Jugoslavije.

Vendar da je šlo za razpad države, je prav tako potrdil Varnostni svet ZN z resolucijo

757, s katero so zavrnili zahtevo FRJ po avtomatičnem nadaljevanju članstva bivše

Jugoslavije v OZN-u. Z drugo resolucijo 777 na dan 19. septembra 1992 je Varnostni

svet ponovno poudaril, da je Socialistična federativna republika Jugoslavije prenehala

obstajati.134 Zagovor teze o razpadu Jugoslavije prav tako najdemo v praksi italijanskih

in francoskih sodišč.135 Leta 2000 je FRJ kot rezultat drastičnih političnih sprememb

spremenila svoje stališče do problematike razpada bivše Jugoslavije in se navsezadnje

odpovedala zahtevam po kontinuiteti s predhodno državo. Tako je FRJ istega leta

zaprosila za članstvo v OZN-u, kot nova država in novembra 2000 je bilo njeni prošnji

za članstvo odobreno.

Na podlagi resolucije Varnostnega sveta iz leta 1995 so junija leta 2001 države

naslednice: Slovenija, FRJ, Hrvaška, Bosna in Hercegovina in Makedonija sklenile

Sporazum o vprašanjih nasledstva SFRJ.136 Sporazum je začel veljati 2. 6. 2004 in je bil

132


Slovenija je svojo neodvisnost razglasila 25. junija 1991. Omenjeni dan se smatra kot datum nasledstva. Čeprav je Badinterjeva komisija za Slovenijo kot datum nasledstva določila 8. oktober 1991. (Mrak, o.c., str. 5). 134

Prim. Mrak, o.c., str. 1-2, 13-14. 135


Prim. Dimitrijević, o.c., str. 161-162, 331.

35

sklenjen z namenom pravične razdelitve "pravic, obveznosti, premoženja in dolgov

nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije."137

Vprašanje reševanja nasledstev bilateralnih sporazumov ter večstranskih pogodb zaprte

narave je bila stvar dogovorov države naslednice ter preostalih pogodbenih strank. V

skladu z običajnim mednarodnim pravom so dvostranski sporazumi začasno ostali v

veljavi do dokončnega dogovora o njihovi usodi. Omenjeno prav tako najdemo v izjavi

za javnost s strani avstrijskega zunanjega ministrstva leta 1992, kjer je bilo

predstavljeno njihovo videnje nasledstvene problematike. Nasledstvo pogodb, ki jih je

sklenila Avstrija s SFRJ, so bile stvar ponovnih dogovorov med Slovenijo in Avstrijo,

saj je slednja sprva zagovarjala doktrino tabula rasa, medtem ko se je Slovenija

zavzemala za kontinuiteto pogodb.138 Državi sta navsezadnje sklenili dogovor, s katerim

je večina pogodb sklenjenih med Avstrijo in SFRJ z določenimi modifikacijami

ohranila svojo veljavnost.139 S problematiko nasledstvenih vprašanj so se prav tako v

času razpada socialističnih držav ukvarjali švicarski predstavniki za zunanje zadeve, ki

so navsezadnje prišli do zaključka, da v primeru razpada države ne pride do

avtomatičnega prevzema pogodbenih obveznosti s strani države naslednice. Posledično

imajo Švica in nove države, ki so nastale na območju bivše Jugoslavije in Sovjetske

zveze, pravico, da izrecno ali s konkludentnim ravnanjem ohranijo v veljavnosti

pogodbe predhodne države. V primeru nasledstva večstranskih pogodb so države

naslednice bivše Jugoslavije z izjavo o nasledstvu prevzele iz njih izvirajoče pogodbene

obveznosti.140 Le-to lahko slikovito prikažemo na primeru Slovenije, ki je v letih po

osamosvojitvi, v skladu s prakso notificirala svoje nasledstvo v večstranskih pogodbah,

naj jih navedemo samo nekaj:

- Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij UNESCO, mednarodnih večstranskih

pogodb o zračnem prometu, konvencij mednarodne organizacije dela, konvencij

137

Preambula Sporazuma o vprašanjih nasledstva, ki je objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe, št. 20/02 (Ur. l. RS, št. 71/02). 138

Glede na 3. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1I/1991, sprememba: Ur.l. RS, št. 45I/1994) bi lahko razbrali, da se je Slovenija odločila za princip tabula rasa. Saj je za veljavnost mednarodnih pogodb, ki se nanašajo na Slovenijo potrebna odobritev skupščine. Vendar je le-to je stvar notranjega prava države in ne vpliva na pravila mednarodnega prava. (Mrak, o.c., str. 137). 139

Prim. Mrak, o.c., str. 135, 137-140. 140

Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 118-119.

36

mednarodne pomorske organizacije, carinskih konvencij in nekaterih drugih

mednarodnih večstranskih pogodb;141

- Akt o nasledstvu mednarodnih večstranskih pogodb s področja varstva Sredozemskega

morja, nekaterih mednarodnih pogodb s področja pomorskega prometa, dveh

sporazumov s področja cestnega prometa in Sporazuma o ustanovitvi Interameriške

banke za razvoj;142

- Akt o nasledstvu nekaterih mednarodnih pogodb, katerih članica je bila nekdanja

SFRJ;143

S problematiko avtomatičnega nasledstva v multilateralnih konvencijah, kot je določeno

v 34. členu Dunajske konvencije iz leta 1978, se je soočilo Meddržavno sodišče v

primeru obtožbe genocida Bosne in Hercegovine proti FRJ (Srbiji in Črni gori), kjer je

odločilo, da eksplicitna izjava o nasledstvu Konvencije o genocidu iz leta 1948 s strani

BiH ter posredna izjava FRJ o nasledstvu iste konvencije pomenita, da ju določbe

predmetne konvencije zavezujejo. Sodišče v predmetni zadevi ni podalo svojega mnenja

o načelu avtomatičnega nasledstva pogodb v primeru razpada držav.144

6.4.2. Razpad Sovjetske zveze

Zveza Sovjetskih Socialističnih republik je bila ustanovljena leta 1922 s posebnim

sporazumom med Rusijo, Ukrajino, Belorusijo, Gruzijo, Azerbajdžanom in Armenijo in

je prav tako kot Jugoslavija v devetdesetih letih razpadla s postopno odcepitvijo zveznih

republik, vendar z bistveno razliko, saj v Sovjetski zvezi ni prišlo do oboroženih

spopadov.145 Razpad se je izvršil sporazumno s pogodbama iz Minska in Alma Ate z

dne 8.12. in 21.12. leta 1991, kjer so zapisali, da z ustanovitvijo Skupnosti neodvisnih

držav (skupnost držav, ki so predstavljale bivše republike Sovjetske zveze) preneha

obstajati Zveza Sovjetskih Socialističnih republik (v nadaljevanju ZSSR). Države

naslednice so se dogovorile, da Rusija nasledi mesto stalnega člana v Varnostnem svetu

ZN in v drugih mednarodnih organizacijah. Preostale države članice ZN le-temu niso

nasprotovale ter so s tihim pristankom podprle rusko nasledstvo v pravicah članstva

bivše ZSSR. Da pomeni Rusija kontinuiteto, je bilo v mednarodni skupnosti vsesplošno 141

Objavljeno v Uradni list RS, št. 54/1992 z dne 13. 11. 1992. 142



Prim. Conforti Benedetto, o.c., str. 119 in Shaw, o.c., str. 885. 145

Prim. Pavković, o.c., str. 197, 200, 214-215.

37

sprejeto, kljub temu da pogodbe iz Minska in Alma Ate niso v vseh svojih členih

določale načela kontinuitete. Konec ZSSR kot mednarodnopravnega subjekta

predstavlja posebno vrsto razpada, saj gre v tem primeru za neke vrste posebno

preoblikovanje obstoječe države. Le-to lahko povzroči težave pri definiranju, ali je

država prenehala obstajati. 146

V pogodbi iz Alme Ata so se države zavezale, da bodo prevzele pogodbene obveznosti,

ki jih je sklenila ZSSR, kolikor bodo pogodbe skladne z novim ustavnim sistemom

države naslednice.147 Pred sklenitvijo pogodbe se je mednarodna skupnost, še posebej

ZDA, zavzemala za prevzem mednarodnih obveznosti glede kontrole oboroževanja.

Omenjena pogodba iz Alme Ata je navsezadnje predstavljala podlago za prevzem le-teh

obveznosti ter za prevzem obveznosti iz vseh preostalih pogodb. Zaradi politične

stabilnosti so glede vprašanja oboroževanja, zlasti glede nuklearnega orožja ZDA s

pomembnejšimi nuklearnimi državami naslednicami (Ukrajina, Belorusija, Kazahstan),

sklenile dodatne sporazume, s katerimi so utrdili njihove dolžnosti na tem področju.

Rusijo so pogodbe o nuklearnemu orožju ter drugih pogodb glede oboroževanja

zavezovale na podlagi njihove splošno sprejete kontinuitete z bivšo ZSSR.148 Lahko

zaključimo, da se države naslednice niso čutile avtomatično zavezanega s pogodbami

bivše ZSSR, temveč je do njihovega nasledstva prišlo na podlagi njihove izjave o

prevzemu.149

Ohranitev pogodbe v veljavi je navsezadnje odvisna od soglasja tretjih držav. Kot na

primer leta 1992 sta Nemčija in Kirgizija sklenili sporazum, s katerim sta ohranili v

veljavi pogodbe, sklenjene med nekdanjo ZSSR in Nemčijo. 150 Stališče Švicarske

federacije do nasledstev smo že predstavili v primeru razpada Jugoslavije, saj je glede

na časovno povezanost potekanja razpada dveh federacij, švicarsko zunanje ministrstvo

javno objavilo svoje stališče, ki se je nanašalo na obe državi.

Drugače je bilo v primeru pridobitve neodvisnosti Baltskih držav, t.j. Litva, Estonija in

Latvija, ki so se, na podlagi svojih deklaracij o suverenosti, odcepile od Sovjetske

146

Prim. Shaw, o.c., str. 187, 865-866. 147


Prim. Shaw, o.c., str. 880-881. 149



38

zveze.151 Baltske države se za razliko od preostalih držav, ki so v tistem času nastale

oziroma so nastajale, niso sklicevale na pravico do samoodločbe narodov, temveč naj bi

bila pridobitev njihove neodvisnosti le nadaljevanje njihove samostojnosti v letih 1918

do 1940, tega leta so bile nasilno in s tem protipravno priključene k Sovjetski zvezi.

Navsezadnje je Sovjetska zveza 6. 9. 1991 formalno priznala njihovo neodvisnost.152

Prav tako je mednarodna skupnost splošno sprejela tezo Baltskih držav o obnovitvi

njihove samostojnosti, ki so jo imele med obema svetovnima vojnama. V skladu s tem

je Evropska skupnost 27. avgusta 1991 sprejela deklaracijo, s katero je pozdravila

njihovo obnovitev neodvisnosti. Glede na specifičnost odcepitve Baltskih držav, se le-te

niso smatrale za naslednico Sovjetske zveze, zato so bile proste pogodbenih obveznosti

predhodne države. Navsezadnje Baltske države niso podpisnice sporazumov, s katerim

so bivše republike urejale vprašanja nasledstva.153

6.4.3. Razpad Češkoslovaške

Do razpada Češkoslovaške je prišlo sporazumno, na podlagi pravih aktov zveznega

parlamenta ter na podlagi aktov sprejetih na federalni ravni, saj sta tako Češka republika

ter Slovaška republika znotraj svoje zvezne države imeli državni zbor. Dne 1. 1. 1993 je

Češkoslovaška prenehala obstajati in nobena od federalnih republik ni predstavljala

nadaljevanja pravne identitete predhodne države. Na njeno mesto sta stopili dve novi

državi naslednici, in sicer Češka ter Slovaška. Državi sta prevzeli pravice in obveznosti

predhodne države, sklicujoč se na 34. člen Dunajske konvencije iz leta 1978, ki govori o

samodejnem nasledstvu pogodb predhodne države. V skladu z načelom kontinuitete sta

državi ohranili v veljavi prav tako nekatere pogodbe politične narave, kot na primer

pogodbe o prijateljstvu in sodelovanju, kar je bilo v nasprotju z dotedanjo prakso držav.

V skladu s prakso držav, kar se tiče večstranskih pogodb, ki so se hranile pri

generalnemu sekretarju ZN kot njihovemu depozitarju, sta pri njem notificirali prevzem

pravic in obveznosti, ki so iz njih izvirale. Pravilo v prvem odstavku 34. člena za

predstavnike Češke in Slovaške ni bil vprašljiv, saj sta ga smatrali za splošno sprejeto

pravilo mednarodnega prava sukcesij.154

151

Litva je svojo neodvisnost razglasila 11. 3. 1990, sledili sta ji Estonija, 20. 8. 1991 ter Latvija 21. 8. 1991. (Kohen, o.c., str. 363). 152



Prim. Mrak, o.c., str. 109-111, 124-125.

39

Državi naslednici v svojih deklaracijah pogodb bivše države nista ločevali na

večstranske in dvostranske. Za vse je veljalo enako pravilo, in sicer pravilo

avtomatičnega nasledstva. Izjemo od omenjenega pravila so predstavljale pogodbe, ki se

jih je dalo locirati in so izključno vezane na posamezno državo naslednico. V tem

primeru pogodba ostane v veljavi samo za tisto državo, za katero je pogodba bila

sklenjena. Kot drugo izjemo pa predstavljajo pogodbe, ki zaradi spremenjenih okoliščin

ne izpolnjujejo svojega namena, za katerega so bile sklenjene, zato posledično izgubi

svojo veljavnost. Tako sta se Češka in Madžarska pogodili, da specifične pogodbe,

zaradi političnih sprememb v obeh državah, ne ustrezajo več svojemu namenu in sta jih

sporazumno prekinili.155

Državi naslednici sta po dogovoru s pogodbenimi državami določene dvostranske

pogodbe predhodne države, ki niso ustrezali pravilu samodejnega nasledstva, bodisi

modificirali in prilagodili novim okoliščinam bodisi je pogodba prenehala veljati.

Zanimivo je dejstvo, da v primeru razpada Češkoslovaške ni bilo nobenega primer, ko

bi tretja država notificirala ali Češki ali Slovaški, da so bilateralni dogovori sklenjeni z

državo predhodnico prenehali veljati. Kot na primer v primeru korespondence med

Češko in Švedsko, kjer sta se državi strinjali, da sporazumi med Švedsko in

Češkoslovaško še naprej ostanejo v veljavi. Enako je bilo prav tako v primerih med

Češko in Finsko, Japonsko, Grčijo in drugimi ter med Slovaško in Dansko, Slovenijo,

Švico in preostalimi državami.156

6.5. Secesija

Secesija ali odcepitev pomeni, da na ozemlju matične oziroma predhodne države

nastane nova država ali več držav, medtem ko predhodna država nadaljuje svoj

obstoj. 157 Pogodbene obveznosti predhodne države kljub ozemeljski spremembi še

naprej zavezujejo le-to državo. Medtem ko je država, ki si je s secesijo pridobila svojo

neodvisnost, prosta pogodbenih obveznosti predhodne države. Državo naslednico

zavezujejo le pogodbe teritorialne narave, neposredno povezana z ozemljem, ki je

pridobilo svojo samostojnost od matične države.158

155

Prim. Mrak, o.c., str. 118-119, 122. 156

Prim. Mrak, o.c., str. 119-120. 157



40

Na podlagi prakse držav uvidimo, da so se države naslednice v večini primerov

posluževale načela tabula rasa, tako je že Belgija leta 1830 bila prosta pogodbenih

obveznosti predhodne države. Enako velja v primeru Paname, ki se je odcepila od

Kolumbije. Prav tako pogodbe sklenjene s strani Ruskega imperija niso zavezovale

Finske po pridobitvi njene samostojnosti, enako je bilo v primeru Irske odcepitve od

Anglije in tako dalje. Bivše kolonije v Latinski Ameriki, ki so v 19. stoletju z

odcepitvijo od Španije pridobile status neodvisne nove države, niso ohranile v veljavi

pogodb, ki jih je sklenila Španija. Izjema so bile samo pogodbe, ki so urejale meje med

državami oziroma bivšimi kolonijami.159 Proces dekolonizacije po drugi svetovni vojni

je dosedanjo prakso in uporabo temeljnega pravila le dodatno potrdil, vendar zaradi

svoje specifičnosti zahteva posebno obravnavo. V nasprotju s predhodno prakso je

primer Sirije, ki se je leta 1958 z Egiptom združila in se le po treh letih odcepila od

Združene arabske republike. Sirija je ohranila v veljavi pogodbe, ki jih je država

predhodnica sklenila ter prav tako pogodbe, ki jih je Sirija sklenila pred združitvijo.160

Dunajska konvencija iz leta 1978 v 34. členu določa drugačno pravilo od splošno

uveljavljene norme običajnega mednarodnega prava, načela tabula rasa, in sicer v

primeru secesije uporabi načelo kontinuitete pogodb. Komisija za mednarodno pravo je

v svoji obrazložitvi dejala, da je kodifikacija načela kontinuitete potrebna zaradi

ohranitve sistema multilateralnih dogovorov in stabilnosti pogodbenih razmerij.161 Tej

tendenci je sledila prav tako Evropska skupnost, ki je v Direktivi glede priznanja novih

držav v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi z dne 16. 12. 1991 kot pogoj za priznanje

nove države zahtevala prevzem obveznosti predhodne države. Kljub temu Direktiva ni

ustvarila norm novega običajnega mednarodnega prava.162

Nadalje Dunajska konvencija iz leta 1978 v 35. členu določa pravilo glede nasledstva

pogodb za državo, od katerega se je določeno ozemlje odcepilo. Glede na vsebino člena

lahko zaključimo, da je kodificirano pravilo v tem primeru sledilo praksi držav, saj v

prvem odstavku določa: Če po odcepitvi kateregakoli dela ozemlja kakšne države

država prednik še nadalje obstaja, ostane vsaka pogodba, ki je bila na dan nasledstva

držav v veljavi za državo prednika, v veljavi za ostanek njenega ozemlja. V nadaljevanju

določa izjeme od splošnega pravila, in sicer:

159

Prim. Kohen, o.c., str. 414-415. 160


Shaw, o.c., str. 880. 162

Prim. Türk, o.c., str. 92.

41

(a) če ni o tem drugače dogovorjeno;

(b) ni določeno, da se pogodba nanaša edinole na ozemlje, ki se je odcepilo od države

prednika ali

(c) če ne izhaja iz pogodbe ali se sicer ne ugotovi, da bi bila uporaba pogodbe za

državo prednika nezdružljiva s predmetom in namenom pogodbe ali bi bistveno

spremenila pogoje njene izvršitve.

6.6. Cesija teritorija

Kadar že obstoječa država odstopi svoje ozemlje drugi obstoječi državi, govorimo o

cesiji ali o odstopu teritorija. V večini primerov je cesija stvar dogovorov med

vpletenimi državami, zato se navadno države že s sporazumom dogovorijo o posledicah,

ki jih povzroči prenos ozemlja. Če do tega med državami ne pride, se uporabijo pravila

mednarodnega prava.163

V primeru cesije pogodbe matične države oziroma države predhodnice v skladu s

splošnim pravilom tabula rasa prenehajo veljati za ozemlje, ki se je izločilo. Medtem

ko pogodbe predhodne države kljub zmanjšanem obsegu teritorija ostanejo za to državo

dalje v veljavi. Vendar v izjemnih primerih lahko specifične pogodbe partikularne

narave zaradi ozemeljske redukcije izgubijo na pomenu, kar posledično postavi pod

vprašaj njihovo nadaljnjo usodo.164

Na podlagi pravila o gibljivosti meja v pogodbah oziroma t.i. moving treaty frontiers

rule pogodbe države, ki je ozemlje pridobilo, samodejno razširijo svojo veljavnost na

novo pridobljeno ozemlje. Kot na primer pogodbe Združenih držav Amerike ob

pridobitvi Havajev so leta 1898 razširile svojo veljavnost na pridobljeno havajsko

otočje. Vendar prav tako poznamo izjeme od pravila o gibljivosti meja v pogodbah.

Splošno velja, da pogodbe politične narave ne razširijo svoje veljavnosti na pridobljeno

ozemlje. Prav tako izjemo od uveljavljene prakse predstavlja cesija Hong Konga, ki je

bila stvar posebnih dogovorov med Anglijo in Kitajsko. Na podlagi sklenjenih

sporazumov med državama je Hong Kong postal specialna administrativna regija

Kitajske, ki od leta 1997 dalje uživa visoko stopnjo avtonomije, saj ima samostojno (od

Kitajske ločeno) zakonodajno, izvršilno ter sodno vejo oblasti. Z imenom Hong Kong

Kitajska lahko postane članica mednarodnih organizacij, vzpostavi ekonomske odnose z

163

Prim. Oppenheims International Law, o.c., str. 225. 164

Prim. Oppenheims International Law, o.c., str. 225.

42

drugimi državami ter navsezadnje pod tem imenom lahko sklepa mednarodne

pogodbe.165

Dunajska konvencija iz leta 1978 je v svojih določbah sledila pravilom običajnega

mednarodnega prava in v 15. členu kodificirala načelo tabula rasa ter pravilo o

gibljivosti meja v pogodbah. Omenjeni člen se glasi:

Kadar del ozemlja kakšne države ali kadar ozemlje, za katero je v mednarodnih odnosih

odgovorna kakšna država, ki ni sestavni del njenega ozemlja, postane del ozemlja

kakšne druge države:

(a) nehajo veljati pogodbe države prednika glede ozemlja, na katero se nanaša

nasledstvo držav, računano od dneva nasledstva, in

(b) ostanejo v veljavi pogodbe države naslednika glede ozemlja, na katero se nanaša

nasledstvo držav, računano od dneva nasledstva.

Splošno pravilo o gibljivosti meja v pogodbah ni absolutno in ima določene izjeme, ki

jih prav tako najdemo v 15. členu Dunajske konvencije, in sicer splošno pravilo se ne

uporabi: če izhaja iz pogodbe ali se sicer ugotovi, da bi bila uporaba pogodbe za

zadevno ozemlje nezdružljiva s predmetom in namenom pogodbe ali bi bistveno

spremenila pogoje njene izvršitve.

Osnovno podlago za pravilo o gibljivosti meja v pogodbah zasledimo že v Dunajski

konvenciji o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969, ki predstavlja kodifikacijo

obstoječih načel mednarodnega pogodbenega prava, ki v 29. členu določa:

Razen če iz mednarodne pogodbe ne izhaja drugačen namen ali se sicer ne ugotovi

drugače, mednarodna pogodba zavezuje vsako državo pogodbenico na njenem celotnem

ozemlju.

6.7. Nove neodvisne države (Newly independent states)

Od popolno samostojnih držav je potrebno ločiti odvisne države, t.i. ne-samoupravna

ozemlja, ki nimajo samostojne suverenosti in predstavljajo del ozemlja matične države.

Dogodki po drugi svetovni vojni so na podlagi pravice do samoodločbe narodov ter vse

večjega vpliva dekolonizacije pod pokroviteljstvom ZN, dodelili odvisnim državam

165

Prim. Shaw. o.c., str. 878, 912.

43

oziroma kolonijam poseben mednarodno priznani status, kar je navsezadnje vodilo k

dokončni osamosvojitvi bivših kolonij in nastanku t.i. novih neodvisnih držav.

Nove neodvisne države so se ob vprašanjih nasledstva sklicevale na pravilo tabula rasa

in posledično so bile proste pogodbenih obveznosti predhodne države. Pogodbe

teritorialne narave, ki so bile neposredno povezane z ozemljem kolonije, so v nasprotju

z omenjenim načelom ohranile svojo veljavnost. Meddržavno sodišče je v svojih

razsodbah določilo, da izjemo od pravila tabula rasa prav tako predstavljajo pogodbe,

ki jih je bivša matična država sklenila izključno samo za svoje kolonije. Sodišče je

dovoljevalo možnost, da ostanejo v veljavi prav tako pogodbe, ki so na podlagi posebne

teritorialne klavzule razširile svojo veljavnost na kolonialno ozemlje.166

Dunajska konvencija iz leta 1978 v prvem odstavku 2. člena definira novo neodvisno

državo, ki pomeni državo naslednika, katere ozemlje je bilo neposredno pred datumom

nasledstva držav odvisno ozemlje, za katerega mednarodne odnose je bila odgovorna

država prednik. Konvencija je za predmetne države v svojih določbah (16. do 30. člen)

ustvarila poseben pravni režim. Tako je v 16. členu, v skladu z mednarodnim običajnim

pravom za primere secesije kolonij, kot splošno pravilo kodificiralo načelo tabula

rasa,167 saj se člen glasi:

Država, ki pridobi neodvisnost, ni dolžna ohraniti v veljavi posamezne pogodbe in ne

postati njena članica samo zaradi dejstva, da je bila pogodba na dan nasledstva držav

veljavna glede ozemlja, na katero se nanaša nasledstvo.

Kodificirano pravilo tabula rasa je skladno s prakso držav pred sprejetjem Dunajske

konvencije leta 1978 in s prakso držav po tem letu.168 Tako so bile bivše španske

kolonije v Latinski Ameriki proste pogodbenih obveznosti države predhodnice.

Podobno stališče je zavzel sekretariat ZN leta 1947 v primeru Pakistana, ko so ga

determinirali kot novo državo, ki jo ne vežejo predhodne pogodbe.169

Nove neodvisne države so glede nasledstva multilateralnih pogodb pred sprejemom

Dunajske konvencije iz leta 1978 imele možnost, da postanejo pogodbenica konvencij

166

Oppenheims International Law, o.c., str. 228-229. 167

Dunajska konvencija v svojih določbah loči dve vrsti različnih secesij, in sicer secesija, ki povzroči nastanek novih neodvisnih držav, ter secesija vseh preostalih teritorijev, ki niso povezane s procesom dekolonizacije. (Kohen, o.c., str. 213). 168



44

brez formalnega postopka, ki se je zahteval za pristop preostalih že samostojnih držav.

Kot na primer, Sekretariat ZN je novo neodvisno državo pozval, ali se smatra vezanega

z določeno konvencijo, saj naj bi bila nekdanja vez s teritorijem zadosten razlog za

poenostavljen postopek pristopa. 170 Kot smo že videli, je navsezadnje Dunajska

konvencije za nove neodvisne države kodificirala poseben režim, ki je sledil ustaljeni

praksi.

Praksa držav o nasledstvu novih neodvisnih držav glede dvostranskih sporazumov je

delno nagnjena h kontinuiteti predmetnih pogodb, predvsem na področju trgovine in

zračnega prometa. Vendar po ugotovitvah Komisije za mednarodno pravo le-to ni

predstavljalo odsev mednarodno običajnega prava, saj so v večini primerov države

bilateralne dogovore ohranile v veljavi le na podlagi dodatnih sporazumov.171 Zato je,

skladno s prakso, Komisija v 24. členu Dunajske konvencije iz leta 1978 določila, da

dvostranski sporazumi ostanejo v veljavi:

(a) če sta se o tem izrecno sporazumeli ali

(b) če je na podlagi njunega obnašanja treba šteti, da sta se o tem sporazumeli.

Da bi omejili posledice načela tabula rasa, so matična država in nova neodvisna država

pogosto sklenili pogodbe o prenosu, s katerim se je bivša kolonija zavezala ohraniti

veljavnost pogodb predhodne države. Pogodba o prenosu nima neposrednih učinkov za

tretjo državo, saj velja le med pogodbenimi strankami. Gre za javno in formalno

deklaracijo države naslednice, s katerim se zaveže storiti vse potrebno, da bodo

predhodnikove pogodbe prenovljene in dalje veljale na ozemlju, ki je pod suverenostjo

nove neodvisne države. Zato se samo na podlagi sklenjene pogodbe obveznosti

predhodne države ne prenesejo na državo naslednico. Sklepanje pogodb o prenosu je

bilo značilno predvsem za Veliko Britanijo, ki je takšne pogodbe sklenila že leta 1931 z

Irakom, nato s Sierro Leone leta 1961 ter leta 1976 s Sejšeli. Vendar so podobne

pogodbe sklepale prav tako druge države, kot na primer sporazum med Nizozemsko in

Indonezijo leta 1949 ter med Francijo in Vietnamom leta 1954, ki vsebinsko ustrezata

pogodbi o prenosu.172

170


Prim., Shaw, o.c., str. 882. 172

Oppenheims International Law, o.c., str. 230.

45

Z ustaljeno prakso na področju sklepanja pogodb o prenosu se ujema prvi odstavek 8.

člena Dunajske konvencije iz leta 1978, ki je vključen v splošni del, zato se nanaša na

državo naslednico, ne glede na vrsto sukcesije. Omenjeni člen se glasi:

Obveznosti ali pravice države prednika, ki izhajajo iz veljavnih pogodb glede kakšnega

ozemlja na dan nasledstva držav, ne postanejo obveznosti ali pravice države naslednika

nasproti drugim državam članicam omenjenih pogodb že s samim dejstvom, da sta

država prednik in država naslednik sklenili sporazum, s katerim se omenjene obveznosti

ali pravice prenašajo na državo naslednika.

Določene nove neodvisne države, ki pogodbe o prenosu niso sklepale, so se posluževale

enostranskih izjav, s katerim so države določene pogodbe predhodnice do nadaljnjega

oziroma začasno obdržale v veljavi. Izjava države, podobno kot pogodbe o prenosu, ni

pomenila dejanskega prevzema pravic in obveznosti predhodne države. V obdobju

začasne uporabe pogodb se je država naslednica naknadno odločila, s katerimi

pogodbami se čuti vezanega ter v nasledstvo katerih pogodb ne bo vstopila. V teoriji se

le-ta diskrecijska pravica države naslednice pogosto imenuje izbirna sukcesija. 173

Dunajska konvencija iz leta 1978 je sledila praksi novih neodvisnih držav ter v prvem

odstavku 9. člena za enostranske izjave držav določila:

Obveznosti ali pravice, ki izhajajo iz veljavnih pogodb glede kakšnega ozemlja na dan

nasledstva držav, ne postanejo obveznosti ali pravice države naslednika in ne drugih

držav članic teh pogodb že s samim dejstvom, da je bila dana enostranska izjava države

naslednika o tem, da veljajo pogodbe za njeno ozemlje še naprej.

7. Korenita sprememba oblasti in nasledstvo glede pogodb

Nasledstvo držav je potrebno ločiti od vprašanja nasledstev v primeru korenite

spremembe oblasti, predvsem kadar so le-te spremembe posledica revolucionarnega

državnega udara. 174 Vendar se ob takšnih spremembah vseeno pojavi vprašanje

nasledstva glede pogodb. Kljub temu omenjena problematika ni regulirana z Dunajsko

konvencijo iz leta 1978, saj je bilo vprašljivo, ali predmetna snov sodi k nasledstvu

pogodb med državami.175

173




46

Nekateri avtorji zagovarjajo stališče, da v primeru korenite spremembe oblasti, ki je

skladna z ustavo države ali revolucionarne spremembe oblasti, mednarodni subjekt

ostaja nespremenjen, zato do nasledstva pogodb sploh ne pride. Prav tako nepriznavanje

revolucionarne nove vlade s strani tretjih držav ni pomembno, saj le-to ne vpliva na

samo mednarodno subjektiviteto. V vseh primerih država z novim oblastnim aparatom

vstopi v vse pogodbene pravice in obveznosti države. Izjema od omenjenega

predstavljajo pogodbe, ki jih je v državljanski vojni bivša državna oblast sklenila v času

njenega padca. Novi oblastniki sicer imajo možnost prekiniti veljavnost določenih

pogodb, vendar mora biti prekinitev skladna z obstoječimi normami mednarodnega

pogodbenega prava.176

Nekatere marksistične države so trdile, da je z revolucijo proletariata prišlo do

diskontinuitete predhodnikovih obveznosti. Le-to je v mednarodni skupnosti naletelo na

različne odzive, saj ni bilo jasno, ali so s tem mislili na diskontinuiteto glede na stopnjo

legalne kontinuitete države ali so s tem revolucionarne vlade želele le liberalnejšo

politiko pri reševanju nasledstva pogodb. Vendar kljub načelnemu zagovarjanju

diskontinuitete so navsezadnje države naslednice prevzele pogodbene obveznosti

predhodne države. Kot na primeru Sovjetska zveza je nasledila pogodbe carske Rusije

kljub socialistični revoluciji. Za razliko od sovjetske vlade, Ljudska republika Kitajska

ni zahtevala diskontinuitete pravic in obveznosti predhodne države. Pogodbene

obveznosti Irana so, po islamski revoluciji leta 1979, ostale nespremenjene.177 Prav tako

je socialistična Jugoslavija po drugi svetovni vojni prevzela pogodbe predvojne

Jugoslavije.

Medtem ko nekateri teoretiki navajajo, da v primeru spremembe oblasti, ki se bistveno

razlikuje od prejšnje in je sprememba v nasprotju z ustavnim in zakonskim redom

države, gre dejansko za spremembo samega subjekta mednarodnega prava. Kot na

primer leta 1917, ko so Sovjeti v Rusiji prevzeli oblast in zagovarjali tezo o

spremenjenem subjektu ter sprememba oblasti z državnim udarom leta 1948 na

Češkoslovaškem in 1973 v Čilu. Zagovorniki omenjene teorije državo kot subjekt

mednarodnega prava enačijo z oblastnim aparatom in če se slednji spremeni, pride do

spremembe mednarodnega subjekta. Navsezadnje je pomembna stopnja učinkovitosti

176

Oppenheims International Law, o.c., str. 149, 150, 234-235. 177

Prim. Crawford, o.c, str. 679.

47

oblasti kot kriterij mednarodne subjektivitete. 178 Vendar država z novim oblastnim

aparatom kljub spremembi subjektivitete ostaja vezana s pogodbami predhodne države.

Izjema so politične pogodbe, ki so tesno povezane s predhodno oblastjo. Vendar gre tu

bolj za uveljavitev načela rebus sic stantibus, ki zaradi bistveno spremenjenih okoliščin

države lahko pogodbo prekinejo.179

8. Nasledstvo in človekove pravice

Pogodbe, ki se nanašajo na varstvo človekovih pravic, tvorijo posebno vrsto

mednarodnih pogodb, ki jih nekateri pri nasledstvenih vprašanjih enačijo s teritorialnimi

pogodbami. Glede na svojo specifičnost se pravice, ki iz predmetnih pogodb izvirajo,

neposredno nanašajo na individualne osebe. V sklopu posebnega pravnega režima imajo

posamezniki na razpolago različna mednarodna telesa, na katere lahko naslovijo svoje

pritožbe (v primeru kršenja dodeljenih pravic).180 Progresivni razvoj človekovih pravic

je omejil suverenost države, saj samovoljno ne sme posegati v pridobljene pravice, ki so

posamezniku skozi mednarodne pogodbe dodeljene. Značilnost človekovih pravic je v

tem, da nudijo varstvo tako lastnim državljanom določene države kot tujcem. 181

Meddržavno sodišče je v svojih odločitvah poudarilo razliko med obveznostmi države,

ki jih le-ta ima do drugih držav, ter med obveznostmi države, ki jih ima le-ta do celotne

mednarodne skupnosti, kamor sodi varstvo človekovih pravic. Pogodbe humanitarne

narave imajo tako učinek erga omnes, zato naj bi za njihovo izvrševanje skrbele vse

države.182

Dunajska konvencija iz leta 1978 ne vsebuje nobenih posebnih določb o nasledstvu

držav glede humanitarnih pogodb, saj je komisija za mednarodno pravo smatrala, da

glede na takratni razvoj mednarodnega prava mednarodna skupnost še ni bila

pripravljena na specifično vrsto pravil glede sukcesije pogodb, ki omogočajo varstvo

osnovnim človekovim pravicam. Vendar je praksa držav, predvsem v devetdesetih letih,

178

Državni organi vstopajo v mednarodne odnose, oblikujejo mednarodne norme, predstavljajo državo ter s svojim ravnanjem lahko povzročijo škodo drugi državi. (Conforti, o.c., str. 12). 179

Prim. Conforti, o.c., str. 12, 122. 180


Prim. Türk, o.c., str. 139. 182


48

postopoma izkristalizirala obstoj posebnih pravil glede nasledstva humanitarnih

pogodb.183

Sporno je, ali država naslednica lahko z uporabo pravila tabula rasa posameznikom

odvzame dodeljene pravice, ki jim nudijo varstvo človekovih pravic. Pogodbe o

človekovih pravicah naj bi bile trajne narave, saj nobena predmetna pogodba ne

vsebujejo t.i. prekinitvene klavzule. Le-to dodatno potrjuje praksa držav, saj obstajajo

zelo redki primeri, ko je država odstopila od humanitarne pogodbe. Na primer leta 1969

je Grčija odstopila od Evropske konvencije o človekovih pravicah, vendar je leta 1974 k

njej ponovno pristopila. Na specifično naravo pogodb o človekovih pravicah nakazuje

že 60. člen Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb iz leta 1969,184 kjer je v

petem odstavku določeno, da kršitev s strani preostalih držav ni zadosten razlog za

odpoved humanitarne pogodbe.185

Odgovor na vprašanje sukcesije humanitarnih pogodb lahko povzamemo iz primera

Nemških naseljencev na Poljskem (German Settllers case), kjer je takratno Stalno

meddržavno sodišče leta 1923 odločilo, da se pridobljene privatne pravice, v tem

primeru lastninska pravica, lahko uveljavljajo nasproti državi naslednici. Ker danes

velik del posameznikovih pravic predstavljajo človekove pravice, lahko na podlagi

183

Prim. . Kamminga T. Menno, State Succession in Respect of Human Rights Treaties; URL: http://ejil.org/pdfs/7/4/1388.pdf, str. 472-473. 184

Člen 60 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb se glasi: 1. Bistvena kršitev dvostranske mednarodne pogodbe ene pogodbenice daje drugi pogodbenici

pravico, da se na to kršitev sklicuje kot na razlog za prenehanje veljavnosti ali začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe v celoti ali deloma.

2. Bistvena kršitev večstranske mednarodne pogodbe ene pogodbenice daje: a) drugim pogodbenicam pravico, da se soglasno dogovorijo o začasnem prenehanju uporabe

mednarodne pogodbe v celoti ali deloma ali o prenehanju njene veljavnosti: i) v odnosih med njimi in državo kršilko ali ii) med vsemi pogodbenicami;

b) pogodbenici, ki jo je kršitev posebej prizadela, pravico sklicevati se na kršitev kot na razlog za začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe v celoti ali deloma v odnosih med njo in državo kršilko;

c) vsem pogodbenicam razen državi kršilki pravico sklicevati se na kršitev kot na razlog za začasno prenehanje uporabe mednarodne pogodbe v celoti ali deloma zanje le, če je ta mednarodna pogodba take narave, da bistvena kršitev njenih določb ene pogodbenice korenito spremeni položaj vseh po-godbenic glede nadaljnjega izpolnjevanja njihovih obveznosti po mednarodni pogodbi.

3. Za namene tega člena je bistvena kršitev mednarodne pogodbe: a) zavrnitev izvajanja mednarodne pogodbe, ki je ta konvencija ne dovoljuje, ali b) kršitev določbe, ki je bistvena za uresničitev predmeta ali namena mednarodne pogodbe. 4. Prejšnji odstavki ne vplivajo na nobeno določbo mednarodne pogodbe, ki se uporablja ob kršitvi.

5. Prvi do tretji odstavek se ne uporabljajo za določbe o varstvu človekove osebnosti v mednarodnih pogodbah humanitarne narave, zlasti ne za določbe, ki prepovedujejo vse oblike povračilnih ukrepov proti osebam, ki jih take mednarodne pogodbe ščitijo. 185

Prim. Kamminga, o.c., str. 472.

49

primera sklepamo, da na veljavnost humanitarnih pogodb teritorialne spremembe ne

vplivajo.186 Vendar kljub načelni kontinuiteti humanitarnih pogodb se je Meddržavno

sodišče v sporu med Bosno in Hercegovino ter Jugoslavijo, z ozirom na konvencijo o

genocidu, izognilo podati odgovor, ali pride do avtomatskega nasledstva pogodb

humanitarne narave.187

Z vprašanjem avtomatskega nasledstva humanitarnih pogodb so se prav tako ukvarjale

različne mednarodne organizacije. Tako je Odbor za človekove pravice188 na svojem

petinštiridesetem zasedanju leta 1993, na temo tragičnih dogodkov v Jugoslaviji,

poudaril, da so do varstva človekovih pravic upravičeni vsi prebivalci, ki bivajo na

teritoriju bivše Jugoslavije. Odbor je slednje dodatno razčlenil v svojem komentarju

številka 26 ter skupaj s preostalimi predsedniki humanitarnih teles pod pokroviteljstvom

ZN poudaril, da se dodeljeno varstvo človekovim pravicam prenaša skupaj s teritorijem.

Zato je država naslednica od dneva neodvisnosti avtomatično vezana s pogodbami

humanitarne narave. Če država naslednica ne notificira nasledstva predmetnih

konvencij, le-to ne vpliva na njihovo nadaljnjo veljavnost.189 Mednarodna organizacija

za delo (International Labour Organisation, v nadaljevanju ILO) ter Mednarodni odbor

za Rdeči križ sta prav tako zavzela stališče avtomatičnega nasledstva pogodb

humanitarne narave. Zato je na primer ILO kot pogoj za članstvo od novih držav, ki

niso nasledile predmetnih pogodb, zahteval prevzem predhodnikovih obveznosti v

povezavi z Mednarodno organizacijo dela. 190 Preostale mednarodne organizacije so

zavzele enako stališče ter smatrale državo naslednico za stranko pogodb humanitarne

narave.191

Praksa držav je na tem področju različna. Večina držav naslednic bivše SFRJ so

notificirale nasledstvo v pogodbah humanitarne narave, ki so veljale na ozemlju

nekdanje države. Humanitarne pogodbe so bile predmet prioritetne notifikacije

nasledstva s strani Slovaške in Češke. Praksa držav, ki so nastale ob razpadu Sovjetske

zveze, ni tako enotna kot v prejšnjih primerih. Rusija je na podlagi kontinuitete

186

Prim. Kamminga, o.c., str. 472-473. 187


Odbor za človekove pravice je organ ZN, ki skrbi za implementacijo človekovih pravic. Odbor je bil ustanovljen leta 1976, ko je stopil v veljavo Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah. Sestavljajo ga 18 uglednih in neodvisnih strokovnjakov, ki zasedajo trikrat letno. (Türk, o.c., str. 165-166). 189


Prim. Kamminga, o.c., str. 473-474. 191


50

nasledila obveznosti predhodne države. Ukrajina ter Belorusija sta bili podpisnici

humanitarnih pogodb že pred razpadom matične države, saj jima je bila, na podlagi 80.

člena Ustave Sovjetske zveze, podeljena visoka stopnje samostojne suverenosti pod

pokroviteljstvom matične države, posledično sta imeli sposobnost sklepati mednarodne

pogodbe. Baltske države so pristopile k pogodbam humanitarne narave, kljub temu da

so depozitarju ZN posredovale, da se ne smatrajo za državo naslednico Sovjetske zveze

in ne bodo sodelovale v nasledstvenih konferencah preostalih republik predhodne

države. Preostale države naslednice bivše Sovjetske zveze 192 so bile popolnoma

neaktivne pri izpolnjevanju nasledstvenih obveznosti. Le nekaj od njih jih je naknadno

pristopilo h konvencijam humanitarne narave.193

Poleg prakse držav iz devetdesetih let poznamo primere, ki segajo v zgodnejše obdobje

po drugi svetovni vojni. Tako je na primer Pakistan leta 1949 prevzel konvencije

povezane z Mednarodno organizacijo dela, ki so pred odcepitvijo od Indije veljale na

njenem ozemlju. Pakistan se je prav tako čutil vezanega s Konvencijo o zatiranju

trgovanja z ženskami in otroci iz leta 1921, katere podpisnica je bila Indija.194

Danes je v teoriji sporno, ali obstajajo posebna pravila, ki bi se nanašala samo na

nasledstvo humanitarnih pogodb.195 Kljub temu je v znanstvenih krogih možno zaslediti

argumente, ki zagovarjajo obstoj specifičnih pravil na tem področju, saj naj bi primeri

razpada bivših socialističnih držav nakazali na obstoj posebnega pravnega režima, ki se

nagiba v smeri kontinuitete veljavnosti humanitarnih pogodb. Po njihovem mnenju

imajo pogodbe, ki nudijo varstvo osnovnim človekovim pravicam, podobne

karakteristike kot teritorialne pogodbe.196 Vendar navsezadnje bo odgovor na to moralo

podati Meddržavno sodišče v Haagu.

192

Azerbajdžan, Armenija, Gruzija, Kazahstan, Kirgizistan, Moldavija, Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan. (Kamminga, o.c., str. 480). 193

Prim. Kamminga, o.c., str. 480. 194

Prim. Oppenheims International Law, o.c., str. 222-223. 195


Prim. Kamminga, o.c., str. 482-483.

51

9. Zaključek

Nasledstvena problematika je tesno povezana s filozofskim poimenovanjem in

definiranjem same države, zato je vsako teoretično razglabljanje bistveno prepleteno s

teorijo države in njenega ozemlja. Skozi tipološko razvrstitev teoretičnih analiz

mednarodne sukcesije je razvidno, da po svojem poenostavljenem bistvu obstajata le

dve doktrini, in sicer teorija diskontinuitete ter teorija kontinuitete. Glede na

kompleksnost mednarodnih odnosov nima nobena od njiju absolutnega primata v

sodobni mednarodnopravni teoriji. Evolucijski razvoj teorij je povzročil, da sodobna

nasledstvena pravila predstavljajo kombinacijo vseh teoretičnih pristopov, zato jih lahko

označimo kot vmesno stopnjo med državnim protekcionizmom njene suverene volje ter

istočasnim zavedanjem pomembnosti mednarodnega sodelovanja, ki temelji na primatu

mednarodnega prava.197

Študija je nakazala in potrdila obstoj posebnih mednarodnih nasledstvenih pravil kljub

določeni stopnji nejasnosti in nerazumljivosti obstoječih norm.198 Nasledstvena pravila

so prilagojena specifičnim tipološkim značilnostim posameznih vrst sukcesije, kljub

temu se norme med seboj relativno ne razlikujejo. Kot vodilno in temeljno pravilo

nasledstev držav glede pogodb bi lahko določili načelo tabula rasa. Vendar le-to nima

absolutnega značaja, zato prav tako obstajajo izjeme od splošnega pravila, kot na primer

pogodbe, ki jih je mogoče locirati (t.i. teritorialne pogodbe).

Praksa držav v devetdesetih letih se je v nasprotju z uveljavljenimi temeljnimi principi

nagibala h kontinuiteti predhodnikovih obveznosti, saj je velika večina držav bivšega

socialističnega bloka nasledila predhodnikove pogodbe. Vendar ne gre zanemariti

dejstva, da so države naslednice to storile na podlagi njihove svobodne in suverene

volje.199 Zato lahko kljub temu zaključimo, da je vodilno pravilo še vedno načelo tabula

rasa, saj novejša praksa ni potrdila nasprotnega. Iz analize novejših primerov pa je

razvidno, da so države naslednice, v dobri veri s pogodbenimi strankami bivše države in

prav tako s preostalimi državami naslednicami, sklepale posebne sporazume, s katerimi

bi preprečili potencialne nejasnosti, ki so z novim stanjem nastale. Navsezadnje so

države naslednice glede na stopnjo globalne povezanosti pogosto primorane prevzeti

197



Navsezadnje veliko število držav naslednic bivše Sovjetske zveze ni nikoli nasledilo predhodnikovih obveznosti.

52

predhodnikove obveznosti, saj bi nasprotno njihova interakcija s preostalimi državami

in drugimi mednarodnimi subjekti v mednarodni skupnosti bila otežena.200 V takšnih

primerih država naslednica ne prevzame predhodnikove pogodbe, ker bi to velevale

mednarodne norme, temveč gre za čisti politični oportunizem.

Iz primerjave Dunajske konvencije iz leta 1978 z uveljavljenimi nasledstvenimi pravili

mednarodnega prava je razvidno, da precejšen del določb ni v skladu obstoječimi pravili

mednarodnega običajnega prava. Konvencija v večjem delu vsebuje pravila za proces

dekolonizacije, kar je z današnjega vidika nepotrebno, saj je bil le-ta proces de facto

zaključen že pred samim sprejemom predmetne Dunajske konvencije. Kljub temu lahko

dodamo, da so pravila zajeta v Dunajski konvenciji, ki se nanašajo na proces nasledstva

t.i. novih neodvisnih držav, v skladu z uveljavljeno prakso na tem področju. Za države

naslednice nastale izven procesa dekolonizacije so njeni ustvarjalci, z željo po

progresivnem razvoju prava sukcesij, kot temeljno pravilo kodificirali načelo

kontinuitete ter se s tem zavestno distancirali od obstoječega običajnega načela tabula

rasa. Komisija za mednarodno pravo je s tem želela ohraniti stabilnost pogodbenih

razmerij ter preprečiti potencialne spore v mednarodnih odnosih, ki bi v skrajnih

primerih lahko ogrozili mednarodni mir. Navsezadnje bo nadaljnja praksa pokazala, ali

bodo pravila zajeta v Dunajski konvenciji postala nasledstvena pravila običajnega

mednarodnega prava ter s tem zavezujoča za vse države.

200

Nova država bi si lahko s tem, ko ne bi prevzela predhodnikovih obveznosti, otežila dostop do denarja na mednarodnih trgih.

53

Bibliografija

Literatura:

Alexandrowicz C. H., Studies in the History fo the Law of Nations:

http://books.google.si/books?id=7PiHOIxUpX8C&pg=PA263&lpg=PA263&dq=kompe

tenztheorie+iura&source=bl&ots=35ae4tzgGD&sig=O6oQlKMO5CYDn_w1zYERA-

qrgfM&hl=en&sa=X&ei=bnf6Ufa8COmH4ASXmYGIAg&ved=0CDEQ6AEwAQ#v=

onepage&q=kompetenztheorie%20iura&f=false (20. 9. 2013).

Brownlie Ian, Principles of Public International Law, Seven Edition, Oxford University

Press, New York 2008.

Conforti Benedetto, Mednarodno pravo, šesta izdaja, Fakulteta za družbene vede,

Ljubljana 2005.

Crawford James, The Creation of States in International Law, Second Edition, Oxford

University Press, Oxford 2007.

Degan Đ. Vladimir, Međunarodno pravo, Drugo osuvremenjeno izdanje, Pravni fakultet

Sveučilišta u Rijeci, Rijeka 2006.

Degan Vladimir-Đuro; Međunarodno pravo, Sveučilište u Splitu, ŠK Školska Knjiga,

d.d., Zagreb 2011.

Dimitrijević Duško, Međunarodno pravo sukcesije država; sukcesija državne imovine s

posebnim osvrtom na sukcesiju SFR Jugoslavije, Institut za međunarodnu politiku i

privredu, Beograd 2007.

Distefano Giovanni, Theories on Territorial Sovereignty: A Reappraisal:

http://sljournal.uaeu.ac.ae/issues/41/images/8%20%20E.pdf (25. 8. 2013).

Dumberry Patric, State Succession to International Responsibility, Graduate Institute of

International Studies, Martinus Nijhoff publishers, Leiden; Boston 2007.

Faso Gvido, Istorija filozofije prava, CID Podgorica, Univerzitet Mediteran, Podgorica

2007.

54

Gaarder Jostein, Zofijin svet, Založba Obzorja Maribor, Gibraltar: sodobni evropski

roman, Maribor, 2008.

Jennings Robert, Watts Arthur, Oppenheim's international law., Ninth edition, Vol. 1,

Peace: introduction and part 1, Longman, London; New York 1996.

Kamminga T. Menno, State Succession in Respect of Human Rights Treaties:

http://ejil.org/pdfs/7/4/1388.pdf (5. 10. 2013).

Kohen G. Marcelo, Secession, International Law Perspectives, Cambridge University

Press, Cambridge 2006.

Marek Krystyna, Identity and Continuity of States in Public International Law:

http://books.google.si/books?id=QaF7mnj9igkC&printsec=frontcover&source=gbs_ge_

summary_r&cad=0#v=onepage&q&f=false (29. 8. 2013).

Mrak Mojmir, Succession of States, Developments in International Law, Volume 33,

Martinus Nijhoff Publishers: Kluwer Law International, The Hague; London; Boston

1999.

Mure, The Organic State, Philosophy, Vol. 24, No. 90 (Jul. 1949), Cambridge

University Press on behalf of Royal Institute of Philosophy:

http://www.jstor.org/discover/10.2307/3747595?uid=3738200&uid=2&uid=4&sid=211

02563617053 (1. 9. 2013).

Pavković Aleksandar, Radan Petar, Stvaranje novih država, Teorija i praksa otcepljenja,

JP Službeni glasnik, Beograd 2008.

Pitamic Leonid, Država, Ponatis knjige iz leta 1927, GV založba (Nova Gorica: Grafika

Soča), Ljubljana 2009.

Shaw N. Malcolm, International Law, Fifth edition, Cambridge University Press,

Cambridge 2003.

Šahović Milan, Međunarodno pravo i jugoslovenska kriza: zbornik radova, Institut za

međunarodnu politiku i privredu, Beograd 1996.

Türk Danilo, Temelji mednarodnega prava, GV Založba (Zbirka Pravna obzorja; 33),

Ljubljana 2007.

55

Viri:

Akt o notifikaciji nasledstva glede konvencij organizacije združenih narodov in

konvencij, sprejetih v mednarodni agenciji za atomsko energijo:

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlmpid=199255 (27. 9. 2013).

Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb:

http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zakonodaja_in_dokumenti/knjiznica/DK

PMP.pdf (27. 9. 2013).

Dunajska konvencija o nasledstvu držav glede pogodb, sklenjena na Dunaju 1978,

pričela veljati 6. novembra 1996:

http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Mednarodno_pravo/DK_NASL.MP_01.

pdf (13. 10. 2013).

Ministrstvo za zunanje zadeve, vprašanja nasledstva držav:

http://www.mzz.gov.si/si/zunanja_politika_in_mednarodno_pravo/mednarodno_pravo/d

ejavnosti_sektorja_za_mednarodno_pravo_po_podrocjih/vprasanja_nasledstva_drzav/

(15. 9. 2013).

Pogodbene stranke Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede pogodb:

http://treaties.un.org/Pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=XXIII-

2&chapter=23&lang=en (16. 8. 2013).

Pogodbene stranke Dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega

premoženja: arhivov in dolgov:

http://treaties.un.org/Pages/ViewDetails.aspx?src=TREATY&mtdsg_no=III-

12&chapter=3&lang=en (16. 8. 2013).

Pogodbene stranke Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb:

http://treaties.un.org/Pages/ViewDetailsIII.aspx?&src=TREATY&mtdsg_no=XXIII~1

&chapter=23&Temp=mtdsg3&lang=en (1. 10. 2013).

Sodba meddržavnega sodišča - ICJ v zadevi Gabičkovo-Nagymaros projekt:

http://www.icj-cij.org/docket/index.php?p1=3&p2=3&k=&case=92&code=hs&p3=4

(29. 9. 2013).

56

Sporazum o vprašanjih nasledstva:

http://www.uradni-list.si/_pdf/2002/Mp/m2002071.pdf (10. 9. 2013).

Vienna Convention on Succession of States in respect ofstate Property, Archives and

Debts, sklenjena na Dunaju leta 1983:

http://untreaty.un.org/ilc/texts/instruments/english/conventions/3_3_1983.pdf

(20.8.2013).

ALEKSANDER VOJIČIĆ MEDNARODNOPRAVNA …

Documents

Transcript of ALEKSANDER VOJIČIĆ MEDNARODNOPRAVNA …