aapril 2011, letnik 60, številka 4pril 2011, letnik 60 ... luc04_tisk.pdf · Prva stran ovitka:...

M E S E Č N I K Z A S L O V E N C E P O S V E T UM E S E Č N I K Z A S L O V E N C E P O S V E T U

april 2011, letnik 60, številka 4april 2011, letnik 60, številka 4

Leto krščanske dobrodelnosti

in solidarnosti

Prijeten postZima je dolga in mraz je že nadle-žen – pripovedujejo te dni ljudje, ko nimajo ničesar povedati. Nekaj je pač treba reči. Čeprav bi bilo dobro biti kdaj tiho tudi nekoliko dlje, kot prenese sodobni človek, navajen ne-nehnega drdranja in ropotanja okrog njega. Postni čas daje priložnost stopiti malo na zavoro inflaciji vsaj tistih be-sed, ki lahko prizadenejo druge. Saj pravi božji namig glede posta, da ne gre samo za pritrgovanje pri hrani. 40 dni brez alkohola je že tak prak-tični kažipot v pravo smer na nekem drugem področju. Še bolje bo, če nam uspe zaustaviti, zmanjšati ali povsem opustiti hudobo besed, tudi majhno, če se ne zavedamo velike. Bolj slabo ceno ima v božjih očeh iz-polnjevanje postnih predpisov do potankosti in obenem omalovaževa-nje bližnjega in brezbrižnost do ljudi v stiskah. Gre za odnos do sočlove-ka, najprej do ubogega. Bog ne mara posta, ko človek upogiba glavo pred njim in se trka na prsi, nato pa zunaj svetišča ponižuje bližnjega, stiska delavca, odlaša plačilo računa, berača odpravi z zaničljivim pogledom, se krega in jezi svoje in druge ljudi ... Tak se Bogu ne more približati. Sam sebi je v napoto. Pa ravno to je namen posta: približati se Bogu. In to z veseljem. Pravi post po svoji naravi ni turoben. Ravno nasprotno. Mašna besedila na pepelnično sredo govorijo o prijetnem postu. Ta značaj tega časa spozna vsak, ki se sicer zaveda svojih stranpoti in omahljivosti, kar zadeva lju-bezen do Boga in bližnjega, in to tudi obžaluje, zavrača in se skuša po-boljšati. Vendar obenem odkriva v dejanjih, ki jih hoče Bog, veselje in ti-sto notranje zadovoljstvo, ki ga je deležen, kdor zaradi spoštovanja božje zapovedi zvesto izkazuje dobroto potrebnemu in ubogemu. Ta de-javno sočutje zares potrebuje. Zato ni čudno, če nam dobrodelne orga-nizacije v tem času še posebej zavzeto pošiljajo položnice, naj podpremo njihovo človekoljubno pomoč v revnih deželah in ob nesrečah po vsem svetu. Njih vabilo je naravnano na kristjane, ki cenijo to prijetno stran postnega časa, da morajo dajati od svojega za potrebne ljudi. Karitativ-na dejavnost cerkvenih ustanov je ta čas in v letu dobrodelnosti pose-bej vredna pozornosti in našega sodelovanja. Ni pravi in bogovšečni post, če gre samo za naše prijetnejše telesno po-čutje. Post ni metoda hujšanja. Učinek in odmev tistih dobrih del, ki smo jih opravili, ker smo se odpovedali lastnemu ugodju, pa je zagotovljen v dobrem počutju duha in v veselju srca. Telesu pa ne škodi. Sredi tega lepega časa smo in še imamo vrsto milostnih priložnosti vsak dan, da jih uporabimo v smeri približevanja Bogu. Potem bodo prazni-ki tudi naše vstajenje.

Janez Pucelj

Prva stran ovitka: Jože Kamin – Pepelnica. Pomni, človek, da si…Druga stran ovitka: Jože Kamin – PepelTretja stran ovitka: Stane Kočar – Škofjeloški pasijon – križaniČetrta stran ovitka: Stane Kočar – Škofjeloški pasijon – zadnja večerja

Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanja

Risanje mi daje umiritev in ravnovesje v vsakdanjiku in prazniku 2

Postni čas v katoliški Cerkvi 6

»Drug drugega bremena nosite!« 7

Cerkev, mati in učiteljica 8

In če se nisem učila? 9

Slovesnost ob spremembi na sedežu mariborske nadškofije in metropolije 9

Rafaelova družba 10

Mlada srečevanja 11

Komentar meseca 12

Prisluhnimo domovini 13

Iz življenja naših župnij 16

Lučkin kotiček 41

2

P O G O V O R M E S E C AP O G O V O R M E S E C A

Risanje mi daje umiritev in ravnovesje v vsakdanjiku in praznikuPogovor z Darinko Berginc, likovno umetnico in slikarko

Darinka Berginc je pravzaprav vsestranski človek. Po domače bi rekli, da je »kot ena tavžentroža«. Ukvarja se z ročnim delom vseh vrst in uživa v šivanju, kvačkanju, vezenju, pletenju in nič manj v kulinariki. Najbolj pa jo vsekakor odlikuje ustvarjanje likovnih del. Riše motive vseh vrst: naravo, živali, ptice, cvetje, tihožitje, portrete, skratka – prav vse jo navdušuje. Še in še bi lahko naštevali ... Tudi sama težko izbere, katera stvar ji je najbolj pri srcu. Vse kar ustvarja, izraža s toplino svoje duše, torej ji upravičeno lahko damo naziv »likovna umetnica«. Navdih dobiva različno. To so posebni dnevi, kadar izbira motive za svoje ustvarjanje. Pri vsem tem ima svetloba velik pomen. Uporablja in kombinira realizem s svojo lastno fantazijo. Čeprav se zadnje čase vsakodnevno ukvarja z likovno umetnostjo – v svoji posebni sobici – se pritožuje nad pomanjkanjem časa.

Darinka se s slikanjem uspešno ukvarja že od otroških let dalje. S svojo družino že kar nekaj let živi v Helsingborgu na Švedskem. Izhaja iz severne Primorske, gornjega Poso-čja, rojena je bila leta 1951 na Srpenici v Soški dolini pri Bovcu. Oče, Dragomir Braz, je bil zaposlen kot industrijski delavec, mati Irma, z dekliškim priimkom Berginc, pa v do-mačem gospodinjstvu. Staršema so se rodili štirje otroci.

Darinka se je ukvarjala z risanjem že v zgodnjem otroštvu. Ima izreden dar opazovanja in upodablja svoja dela s po-močjo fotografskega spomina. Dar likovnega ustvarjanja je prejela od očeta, tako pripoveduje Darinka sama. Pravza-prav je bila od vsega začetka samouk (avtodidakt) in tako je še danes. Vsekakor pa ji je uspelo, predvsem v zadnjih nekaj letih, ustvariti preko sto raznolikih del in motivov različnih velikosti. Kljub temu da je kot mlado dekle v ne-sreči pri delu izgubila dva prsta na desni roki, ustvarja vse z desnico in pri slikanju uporablja izredno tanke in fine čo-piče. Upodablja v olju, z akvareli, v zadnjem času pa uspe-

Darinka Berginc pri risanju ene svojih stvaritev; njeni motivi govorijo dovolj jasno ...

3


šno obvlada tudi pastele. Ustvarja z izredno prefinjenim občutkom tehnike realističnega osvajanja. Vsa zaznavanja usmerja in prenaša z neverjetno natančnostjo. Na platno ali papir nanaša prekrasne kombinacije vseh mogočih barv in kompozicij. Z Darinko sva se srečali pri njej na domu in prijetno pokle-petali. S sten nas prijazno vabijo in pozdravljajo zbrani in občudovanja vredni motivi vseh vrst.

Kako bi želela opisati svoj rojstni kraj, iz katerega iz-hajaš?Okolica moje rojstne vasice Srpenice je prekrasna. Narava je razburljivo zanimiva. Obdajajo jo Julijske Alpe, ki jih se-stavljajo gore, kot so npr. Krn, Kanin, Polovnik in Stol. Te-ren je nasploh zelo hribovit in gorat. Na Kaninu so smuči-šča, ki so živahna in pozimi zelo dobro obiskana. Sneg lahko leži tam tudi do meseca julija. Turizem je tako rekoč razvit v precejšnjem obsegu. Razvija se tudi kmečki turi-zem. Skozi vse leto je na reki Soči možen dostop do kajaka-štva, sprehodov, pa tudi do ribolova na Soči. Postrvi iz Soče so namreč priznana specialiteta. Turizem se še naprej do-bro razvija, predvsem v zadnjih letih.

Darinka, kako bi opisala svoje otroštvo in od kod navdih tvojega ustvarjanja?Letos, ko sem se že četrtič udeležila likovne kolonije, zadnji dve leti v Mostu na Soči, sem imela srečo po tridesetih le-tih srečati svojega bratranca. Pripovedoval mi je o mojem, danes žal že pokojnem očetu in o tem, da je bil zelo nadar-jen slikar v otroških letih. Sama se do sedaj tega sploh ni-sem zavedala. Moram pa priznati, da sem po nadaljnjem, globljem razmišljanju v to vedno bolj in bolj prepričana. Navdih za likovno ustvarjanje mi je, že v otroštvu, podaril prav oče. Spominjam se tega, da sem kot majhna punčka

večkrat sedela očetu na kolenih in sva skupaj risala. Sam je

upodabljal in risal živali ter izbiral tudi druge teme. Sicer

pa je bil oče zaposlen pri podjetju, danes imenovanem

TKK, kjer je trdo delal vse do svoje upokojitve. Moral je skr-

beti za finančno plat družine. Žal najbrž ni imel ali pa si ni

mogel nikoli utrgati časa, da bi se sam bolj intenzivno

ukvarjal še z risanjem. Naj omenim še to, da je bila tudi oče-

tova mama zelo ustvarjalna. Izdelovala je raznovrstne roč-

ne izdelke in najbrž sem tudi od nje podedovala nekaj teh

vrlin.

Moja mama Irma se je rodila v Franciji slovenskim staršem.

Stari starši so po prvi svetovni vojni odšli, kot se temu reče,

»s trebuhom za kruhom«. Živeli so v mestecu Lille, ki leži v

osrčju Normandije. Mama je tam dokončala osnovno šolo

in obvladala tako francoski kot slovenski jezik. Ko se je za-

čela druga svetovna vojna, je bil njen oče med vojno zapo-

slen v nemškem rudniku, kjer je med bombardiranjem iz-

gubil življenje. Še pred tem je opozoril mojo staro mamo,

naj se z družino vrne nazaj v Slovenijo, v domači kraj, ker je

Nemčija napadla tudi Francijo. Opozarjal je, naj reši druži-

no in sebe pred težko ofenzivo, ki je razgrajala prav v Nor-

mandiji. Tako se je stara mama leta 1943 z dvema otroko-

ma vrnila v Slovenijo, kjer je družino pričakalo težko in

trdo življenje. Moja mama se je ob vrnitvi v Slovenijo še iz-

popolnila v slovenščini in pridobila tudi znanje italijanske-

4


ga jezika. Kmalu sta se spoznala z mojim očetom in si ustvarila družino. Rodili smo se jima štirje otroci, od kate-rih je prvorojenec žal umrl še kot dojenček, star le en me-sec. Sestra Sonja, poročena Trebse, živi s svojo družino v Ljubljani, brat Boris Braz pa je ostal na domačiji, kjer ima tudi družino. Mama, zdaj že nekaj let pokojna, ni bila niko-li zaposlena, temveč je opravljala gospodinjska dela, skrbe-la za družino, moža, nas otroke in tudi stare starše. Spomi-njam se, da smo bili srečna in skladna družina. Želela bi si, da bi starši še živeli, da bi se le-to lahko ponovilo.

Kako dolgo že in kaj najrajši rišeš ter ali imaš izobrazbo na tem področju? Kaj ti pomeni risanje?Eden od naših družinskih prijateljev je več let prihajal k nam na obiske in obenem rad risal. Opazovala sem ga ure in ure in kar vpijala vase, kar je ustvarjal. Navdih sem dobi-vala najbrž tudi takrat. V osnovni šoli sem vedno dobivala kakšna naročila, npr. oblikovanje plakatov in podobno. Pravzaprav je bilo risanje vse do dvajsetega leta starosti moj konjiček. Rišem rada vse, kar opazim, saj imam veliko idej, istočasno pa se tudi sama s tem preizkušam v lastnem ra-zvoju in vidim, da se da napredovati od slike do slike. Veli-ko stvari je potrebno preučiti, preden sem z delom zado-voljna. Interes za risanje je bil pri meni prisoten že od vsega začetka. Otroštvo mi je ostalo v lepem spominu, čeprav ni-smo živeli v izobilju in nisem uspela priti do študija. Žal ni-sem imela priložnosti, da bi po osnovni šoli študirala ume-tno obrt, čeprav sem si to izredno želela. To enostavno ni bilo mogoče že iz ekonomskih razlogov. Tudi oddaljenost od večjih mest, kot sta v tem primeru Nova Gorica ali Lju-bljana, je to preprečevala. Po končani osemletki sem bila

povabljena v Francijo k sorodnikom, kjer sem preživela eno leto. Tam sem se začela bolj intenzivno ukvarjati z likovno umetnostjo in obenem leta 1971 dobila priložnost, da sem razstavljala svoja dela v mestecu Lille. Po enem letu bivanja v Franciji sem se vrnila k staršem. Tudi takrat v naši vasici ni bilo možnosti zaposlitve. Zaradi pomanjkanja industrije smo morale, vsaj večina nas mladih deklet iz naših krajev, v Italijo služit k različnim družinam. Po štirih letih bivanja v Italiji sem se vrnila in se takrat uspela zaposliti v kovinar-skem podjetju, današnji Iskri v Bovcu. Nisem bila dolgo za-poslena, saj me je tam doletela nesreča pri delu s stiskalni-co. Amputirali so mi dva prsta na desni roki. Tisti čas je za mene skorajda izgubljen, doživljala sem pretres, saj se je moja bodočnost za nadaljnje delo in ustvarjanje zdela sko-rajda nedosegljiva. Vrnitev na delovno mesto ni bila mogo-ča zaradi poškodovane desne roke in prstov. Sčasoma sem si ustvarila družino, rodila dve hčerki, Ano in Lauro, vendar je po nekaj letih ta družina razpadla. Kljub vsemu pa osta-ja risanje kot rdeča nit skozi celotno mojo pot in mi pome-ni zelo veliko. Upodabljanje na platnu mi daje pomiritev in ravnovesje ob vsakdanjiku in prazniku. Ob slikanju poza-bljam na žalosti in težave, ki jih ima vsak človek. Zatoplje-na sem v platno, ki mi daje moč tudi za druge stvari.

Kdaj in kako te je pot zanesla na Švedsko?Usoda me je zanesla na Švedsko, ko sem leta 1989 našla lju-bezen, spoznala svojega moža Darka. To se je zgodilo med časom njegovega dopusta v Sloveniji. Zgradila sva nov, sku-pen dom v Helsingborgu, pred trinajstimi leti pa se nama je rodil tudi sin Andreas. Rad igra nogomet in je prav navdu-šen nad svojim moštvom tukaj v Helsingborgu. Starejša hčerka Ana je bila ob prihodu na Švedsko stara trinajst let,

5


mlajša Laura pa devet. Obe sta dokončali osnovno šolo in

gimnazijo. Ana se je kmalu po gimnaziji odločila, da gre v

Anglijo študirat angleški jezik. Spoznala je fanta in se tam

z njim tudi poročila. Z možem danes živita v Londonu.

Mlajša hčerka Laura je pred kratkim dokončala univerzite-

tni študij. Sama sem ob prihodu na Švedsko imela devetin-

trideset let. S tem bi rekla, da sem prišla že v malo poznih

letih in ni bilo lahko zapustiti moje domovine. Nov kraj,

nov jezik in okolje, vse to mi je delalo težave, vsaj v prvih le-

tih, pozneje pa sem se vživela v to okolje. Ne rečem, da ne

pogrešam domovine. Rada grem na dopust, vendar se rada

vračam tudi nazaj na Švedsko.

V zadnjih nekaj letih si ustvarila kar preko sto različnih

motivov raznih velikosti. Kako ti to uspeva?

Odkar sem prišla na Švedsko, sem se sčasoma umirila. Na-

šla sem pravo ljubezen in razumevanje pri možu Darku. To

je seveda velikega pomena tudi pri tem delu, vendar je tra-

jalo kar nekaj let, preden sem ponovno začela slikati in

uspela priti do tehnike, ki jo obvladam danes.

Veliko moralnega vzpodbujanja za moje nadaljnje ustvarja-

nje sem in še vedno prejemam od naših družinskih prijate-

ljev. Tako sem pred petimi leti po zelo dolgem času začela

ponovno slikati. Po večletnem premoru, četudi imaš dar, iz-

gubiš veliko. Slikanje je kot vsaka druga stvar. Pravijo, da

»delo dela mojstra«. Torej ne smeš izpustiti čopiča iz rok,

niti za en dan ne. Dana mi je bila priložnost, da sem se sme-

la v Sloveniji udeležiti likovnih kolonij v letih 2001 v Lipici,

2002 v Štanjelu na Krasu, 2003 in 2004 pa v Mostu na Soči,

v izvedbi Slovenske izseljenske matice. Leta 2002 sem od

Turističnega društva Štanjel prejela odlikovanje za kvalite-

to. Veliko vzpodbude sem dobila tudi od mentorjev, ki so

priznani umetniki in akademski slikarji, nekateri z medna-

rodno akademsko izobrazbo, pridobljeno med drugim v

Milanu, Sydneyju in Ljubljani. Naj jih naštejem: prof. Bojan Kovačič, ki sicer poučuje likovno umetnost na Univerzi v Ljubljani; vzpodbujala me je akademska slikarka Nataša Škof, sicer živeča v Avstraliji, v Sydneyju; pa tudi akadem-ski slikar Reni Čopi. Preko teh dragocenih poznanstev in sodelovanja z njimi sem si resnično nabrala novih inspira-cij. V istem obdobju sem večkrat razstavljala svoja dela tu-di v Helsingborgu. Nazadnje pa sem razstavljala ob 30. ju-bileju slovenskega kulturnega društva Planika v Malmöju.

Načrti za prihodnost?Vedno sem si želela bližino ljudi in opazovalcev mojih del, dobre in slabe kritike. Le tako se lahko še naprej razvijam v tem hobiju. Prav tako mi ne pomaga, če delam in ustvarjam brez uveljavljanja pri širši publiki. Poleg tega bi bilo zame ekonomsko dobrodošlo, če bi mi uspelo bolj uveljaviti svo-ja dela na prodajnem trgu. Želim si srečati večjo publiko, mogoče celo v Sloveniji, srečati amaterske in akademske umetnike ter z njimi izmenjati izkušnje pri ustvarjanju. Že-lim si v Slovenijo, morda v Ljubljano, kjer bi smela predsta-viti celotno zbirko svojih del. Iščem pota, kako bi mi to v prihodnosti uspelo. Hvaležna sem za to, kar mi je narava dala in želim uveljaviti ta dar, ki mi izpolnjuje tudi vso pre-teklo življenje, ki ni bilo vselej takšno, kot ga upodabljajo moje slike.

Slike in motivi: risarka Darinka Berginc, Helsingborg

Intervjuvala Olga Budja, fotografije: Ilko Stopinšek, Helsingborg

6

P O S T N I Č A SP O S T N I Č A S

znamenje križa in izreče: Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš, napoveduje konec zemeljskega življenja. Vse sčasoma postane pepel, tako veliko in pomembno kot tudi majhno in nevredno. V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Človek se v stiski in ob smrti zave bivanjske omejenosti in si v trenutkih žalosti, prošnje in pokore na glavo posipa pepel.Postni čas je spokorni čas. Kristjani v tem času pri bogo-služju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pome-nu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu. Naše notranje prizadevanje naj bi se na zunaj izražalo v poglo-bljeni molitvi, postu in dobrih delih. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer poročajo trije evangelisti (prim. Mt 4,1–11, Mr 1,12–13 in Lk 4,1–13).Pomenljiva vidika posta sta okrepitev osebne duhovnosti in povezanosti z Bogom, zato so odpovedi določeni razvadi ali dobrini ter dobra dela sredstva za doseganje tega cilja. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenem vsi grehi očiščeni. Postni čas izpostavlja tudi duhovnost krsta kot simbolno spravo med Bogom in človekom.Strogi post je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa

in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času. Namen posta ni prven-stveno v odpovedi do-ločeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji po-vezanosti z Bogom prek molitve. Cerkev uči, da so dobra dela, post, miloščina ubo-gim in molitev usmer-jena k doseganju oseb-nega spreobrnjenja in ne sama sebi namen.Papež Benedikt XVI. je za letošnji postni čas napisal tudi poslanico, ki je v slovenskem jezi-ku objavljena na sple-tni strani: www.rkc.si.

Postni čas v katoliški CerkviV katoliški Cerkvi smo na pepelnično sredo, 9. marca 2011, začeli postni čas, ki traja štirideset dni.1 Postni čas se bo za-ključil s praznovanjem velikonočnega tridnevja, ki se začne s krizmeno mašo na veliki četrtek dopoldne. Na pepelnič-no sredo se po cerkvah vsako leto opravlja obred pepeljenja. Duhovnik verniku na glavo simbolično posuje blagoslo-vljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja razpoložlji-vost vernika za spreobrnjenje oziroma poboljšanje življe-nja. Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi.Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krh-kosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Ver-nemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj snov prenovi v pepel, tako naj bi se tudi človek s pokoro prerodil v novega človeka.Pepel pomeni človekovo telesno minljivost. Ko mašnik na začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta

1 Iz štetja so izvzete nedelje v postnem času, saj za kristjane vsak nedeljski dan pomeni malo veliko noč.

Škofjeloški pasijon

7

L E T O K R Š Č A N S K E D O B R O D E L N O S T I I N S O L I D A R N O S T IL E T O K R Š Č A N S K E D O B R O D E L N O S T I I N S O L I D A R N O S T I

Vsaka župnija je poklicana k občestveni dobrodelnosti in vsaka župnija bi morala imeti vsaj kakšno dobrodelno usta-novo. Delovanje župnijskih Karitas se je za velik del župnij izkazalo kot zelo primerna in učinkovita oblika. Delujejo v več kot 400 župnijah po Sloveniji. So žive in dejavne, med se-boj se povezujejo na dekanijski ali območni ravni ter se od-zivajo na resnične potrebe in stiske ljudi.Karitas in druge cerkvene dobrodelne ustanove so v preteklih letih razvile učinkovite programe pomoči v denarju, hrani in drugih potrebščinah. Potrebno bo razviti še več drugih oblik pomoči: od spremljanja in svetovanja do različnih terapevt-skih pristopov, kot so pomoč alkoholikom ali druga duševna in duhovna pomoč, ki bi bila lažje dostopna ljudem v stiski. Vse, ki ste za tovrstno pomoč poklicno usposobljeni, vabimo, da se kot prostovoljci vključite v delo dobrodelnih organiza-cij.Z dobrodelnostjo želimo kristjani posnemati Boga, ki ljubi vse ljudi. Zato pomagamo vsem, tudi tistim, ki so oddaljeni od župnijskega občestva ali mu sploh ne pripadajo. Dejav-na ljubezen je najmočnejši razlog za našo vero, kajti »samo ljubezen zasluži, da ji verujemo« (Hans Urs von Baltha-sar).

Vaši slovenski škofje

»Drug drugega bremena nosite!«IZ PASTIRSKRGA PISMA ZA POSTNI ČAS 2011

Dragi bratje in sestre! Dobrodelnost ni le naloga kristjana kot posameznika ali dru-žine, ampak ima širše razsežnosti. Papež Benedikt XVI. v okro-žnici Bog je ljubezen pravi: »V Božji ljubezni zasidrana ljube-zen do bližnjega je najprej naročilo za vsakega posameznega vernika. A prav tako je naročilo za celotno cerkveno občestvo in to na vseh njenih ravneh: od krajevne skupnosti prek delne do vesoljne Cerkve kot celote. Tudi Cerkev kot občestvo mora uresničevati ljubezen. To pa zahteva, da ima potrebno organi-zacijo kot predpostavko za urejeno občestveno služenje. Zavest tega naročila je bila v Cerkvi prisotna od vsega začetka« (20).Iz tega lahko razberemo dvoje: da smo kot župnijsko obče-stvo povabljeni k uresničevanju dejavne ljubezni in se je za to potrebno primerno organizirati. Dobrodelna dejavnost župnije ne more biti prepuščena trenutnemu sočustvovanju ob nesrečah in ujmah, ki doletijo posameznike ali večje sku-pine ljudi. Dobrodelnost mora postati sestavni in vsakdanji del našega čute-nja, mišljenja in življenja, ki mora za to imeti tudi oporo v ustrezni organizira-nosti za trajno pomoč med nami in v širši skupnosti. Tudi če revnih in potreb-nih ni v neposredni bližini, jih je veliko v širšem cerkvenem in narodnem obče-stvu ter v svetu.Temeljna občestva krajevne Cerkve so župnije. V njih že obstajajo številne do-brodelne organizacije, med katerimi so najštevilčnejše župnijske Karitas. Bogu smo hvaležni, da je k izvrševanju tega poslanstva poklical zavzete sodelavce. Hvaležni smo tudi duhovnikom, redov-nikom in redovnicam ter laikom, ki ste postali rodovitna njiva za rast in razvoj Karitas in drugih dobrodelnih organiza-cij na Slovenskem.V pastoralnem letu krščanske dobrodel-nosti in solidarnosti je dobrodelno de-javnost po župnijah potrebno poživiti. Škofjeloški pasijon. Veronika poda Jezusu potni prt.

8

K A T E K I Z E MK A T E K I Z E M

Oboje skupaj je odločilnega pomena za spodbudo, svoboden sprejem in odločitev za življenje po veri in s tem udeležbe pri sadovih vere. Tudi v tem smislu velja staro pravilo: zunaj Cerkve ni rešitve. Garancija za pravo razumevanje božjega nauka pa ni človek sam. Vsak lahko le iz moči svojega spoznanja in dojemanja opredeljuje, kaj je pravi nauk. Zato je vloga cerkvenega uči-teljstva nenadomestljiva, da se posameznik ne bi motil. V cerkvenem nauku ima vpogled v ogledalo samega sebe in svojega razumevanja krščanskega nauka. Ne le to, ima tudi zglede pravega razumevanja in uresničevanja v življenju. V cerkvenih zapovedih je na kratko strnjen nauk Cerkve bolj s praktičnega vidika. Cerkev v njih postavlja pred vernika najmanjši kriterij, kaj pomeni biti dober kristjan. Pet cerkve-nih zapovedi je najbolje znati na pamet, ker ima tako človek te kriterije vedno pred seboj ali si jih lahko sredi vseh vpra-šanj vsakdanjega življenja postavlja pred oči v odločitvah, kaj bo storil, čemu se želi izogniti, kaj mora opustiti. To pa je nujno potrebno, če želi veren človek izpolniti svojo nalogo zase in v svetu. Vera ni nikomur dana samo za njegovo la-stno odrešenje. Vedno je dar, ki ga je treba posredovati na-prej. Vsi ljudje imajo namreč pravico spoznati božje darove. In verni ljudje smo jim dolžni to posredovati. Ves svet naj spozna Boga in njegovo dobroto.

CERKEV, MATI IN UČITELJICA429. V kakšnem smislu Cerkev hrani kristjanovo nravno življenje?Cerkev je občestvo, kjer kristjan prejema božjo besedo in nauke »Kristusove postave« (Gal 6,2); prejema milost za-kramentov; združuje se s Kristusovo evharistično daritvijo tako, da je njegovo nravno življenje duhovno bogoslužje; Cerkev mu daje zgled presvete Device Marije in svetnikov.430. Zakaj cerkveno učiteljstvo posega na nravno po-dročje?Zato, ker je naloga cerkvenega učiteljstva oznanjati vero, ki jo je treba verovati in uresničevati v življenju. Ta naloga se razteza tudi na specifične predpise nravne postave, ker je njihovo izpolnjevanje potrebno za zveličanje.431. Kakšen smoter imajo cerkvene zapovedi?Petere cerkvene zapovedi imajo za svoj cilj, da vernikom za-gotavljajo nujno potrebno najmanjšo mero duha molitve, zakramentalnega življenja, nravnega prizadevanja in rasti ljubezni do Boga in do bližnjega.432. Kako se glasi pet cerkvenih zapovedi?Pet cerkvenih zapovedi se glasi: 1) Udeležuj se maše v ne-deljo in druge zapovedane praznike in ne opravljaj nobenih del in dejavnosti, ki ogrožajo posvečevanje teh dni. 2) Spo-vej se svojih grehov in prejmi zakrament sprave vsaj enkrat na leto. 3) Prejmi zakrament evharistije vsaj o veliki noči. 4) Zdrži se uživanja mesa in upoštevaj post v dnevih, ki jih je Cerkev določila. 5) Podpiraj Cerkev v njenih gmotnih po-trebah po svojih zmožnostih.433. Zakaj je nravno življenje kristjanov nujno potreb-no za oznanjevanje evangelija?Zato, ker kristjani s svojim življenjem po Gospodu Jezusu pritegujejo ljudi k veri v resničnega Boga, gradijo Cerkev, preoblikujejo svet z duhom evangelija in pospešujejo pri-hod božjega kraljestva.

***********Komentar: Človeku, ki želi biti dober kristjan, je hrana za nravno življe-nje božji nauk, ki pa ga je treba neprestano vnašati v življe-nje. To pa ni tako enostavno, ker je stvar prave razlage. Cer-kev zato prihaja na pomoč vernikom z razlago, kar imenujemo cerkveni nauk in zgled ljudi, ki so živeli iz vere. Ribniški pasijon. Jezus pade pod križem.

9

M L A D I N S K A S T R A NM L A D I N S K A S T R A N

In če se nisem učila?Ali lahko molim k Bogu za to, da bi naredila izpit, če se nisem dovolj učila?

Ana

Bogu veliko pomeniš. Če živiš v povezanosti z njim, te zara-di enega izpita ne bo pustil na cedilu. Pozna te mnogo bo-lje, kot se poznaš sama, in pozna tvojo prihodnost. Zato tu-di ve, kaj je najbolje zate.S svojim študijem že sodeluješ pri božjem delu v stvarstvu. Zato je pomembno, da ga vzameš resno. Veš, da smo odgo-vorni za to, kar storimo ali ne storimo, ker ima vsako deja-nje posledice. Pri tem pa se vedno lahko obračamo na Bo-ga, ki nas spremlja kot dobri Oče.Nikoli ne zmoreš storiti vsega, kar bi morala ali kar se ti zdi, da bi bilo dobro. Toda Bog te noče kazno vati, hoče le najbo-lje zate. Zelo je zgovorna sveto pisemska prilika o vinogra-dnikih, ki so prišli ob šestih zjutraj in enajstih dopoldne. Bog je v polno sti izplačal tako zadnje kot prve. Nebeški Oče daruje v celoti, kadar ga prosimo. Toda prosiš ga lahko za kaj več kot le za uspešno opravljen izpit.Vsakokrat ko sedeš za pisalno mizo ali h knjigi, ki jo je tre-ba predelati in iz nje osvojiti znanje za izpit, stori to z Bo-gom. Potem pa svoje delo, četudi se ti zdi, da ni po polno, lahko izročiš Gospodu in mu zaupaš. Priznavati pred Njim svoje nedoslednosti, svojo neresno in nepopolno zavzetost za študij je prva postavka, zname-nje iskrenosti in ponižnosti, ki odpira vrata do božje Do-brote. To pomeni dostop do božje pomoči kljub vsemu, kar smo zanemarili in pametnega, pravega in dobrega opustili. Za-pira pa jih nadutost, neodgovornost, lenoba ... in vse, kar je še tega med ‚naglavnimi‘ grehi. Danes jim sicer pravi-mo poglavitni. Naš profesor verouka pa je rad uporabljal stari izraz in nas potem poučil, da so jih imenovali ‚na-glavni‘, ker ti dajo po glavi, če ti pregori varovalka, ko bi jih bilo treba upoštevati pri vsakdanjih nalogah in dol-žnostih. Uspešen študij in zadovoljnost po opravljenih izpitih ti vo-ščim.

Petra

Slovesnost ob

spremembi na sedežu

mariborske nadškofije

in metropolije V stolni cerkvi sv. Janeza Krstnika v Mariboru je bilo v nedeljo, 6. marca 2011, bogoslužno slavje ob spre-membi na nadškofijskem metropolitanskem sedežu v Mariboru, ki se je zgodila 3. februarja 2011. Papež Benedikt XVI. je 3. februarja 2011 sprejel odpo-ved službi mariborskega nadškofa metropolita msgr. dr. Franca Krambergerja, obenem pa je njegov nasle-dnik postal dotedanji mariborski nadškof pomočnik msgr. dr. Marjan Turnšek. Slovesno somaševanje je vodil predsednik Slovenske škofovske konference ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres. Glavna somaševalca sta bila upokojeni nadškof metropolit msgr. dr. Franc Kram-berger in novi mariborski nadškof metropolit msgr. dr. Marjan Turnšek. Pri slovesnem evharističnem bo-goslužju so sodelovali verniki, duhovniki in (nad)ško-fje iz domovine in tujine

10

R A F A E L O V A D R U Ž B AR A F A E L O V A D R U Ž B A

Sodobne mednarodne selitve po osamosvojitvi Slovenije (1991–2010)

Sodobne mednarodne selitve so povezane s procesom globalizacije in nadnacionalnimi integracijami. Hkrati pa nacionalne države s svojimi selitvenimi politikami še močno vplivajo na mednarodna migracijska dogajanja. Notranja odprtost prostora Evropske zveze je z uveljavljanjem načel prostega pretoka ljudi, kapitala, blaga in storitev spremenila meje regionalnih in dnevnih gibanj ljudi, sočasno pa se je spremenila tudi struktura migrantov. Človek z izkušnjami v tujini lahko za svojo domovino predstavlja nov velik kapital, čeprav te ljudi začasno izgubi.

Zadnjih dvajset let je Slovenija doživela dve pomembni prelomnici – neodvisnost leta 1991 in priključitev k Evrop-ski zvezi leta 2004. Slovenci smo dobili evropsko državljan-stvo in s tem povezane pravice (in dolžnosti).Termin »sodobna slovenska diaspora« je uporabljen za označevanje skupine Slovencev, razkropljenih po svetu, ki so domovino zapustili po osamosvojitvi. V obdobju od leta 1992 do leta 2008 se je po podatkih statističnega urada iz Slovenije preselilo 32.776 Slovencev. Število odseljenih je padalo do leta 1998, nato je sledil porast. Trend naraščanja izseljevanja iz Slovenije se povečuje. Največ selivcev priha-ja iz Osrednjeslovenske statistične regije, sledijo ji Podrav-ska, Savinjska in Gorenjska statistična regija.Zakaj in kam se kdo seli (ali ne seli) in kako se prilagaja okolju priselitve, postaja predmet vse širšega zanimanja in razlag. Iz rezultatov spletne ankete (Diplomska naloga Ge-ografski vidiki sodobnega izseljevanja iz Slovenije), v kateri

je sodelovalo 777 državljanov Republike Slovenije, ki živijo v tujini in so se tja preselili po osamosvojitvi, je razvidno, da sodobna slovenska diaspora prihaja tako iz urbanih kot iz ruralnih območij Slovenije. Glede na pridobljene podatke ugotavljam, da manj razvita periferna območja Slovenije niso izvorna območja sodobnih selivcev, ravno nasprotno, prevladujejo selitve iz regionalnih središč. Sedaj pa jih več kot 80 % v tujini živi v naselju z več kot 100.000 prebivalci. Največ anketirancev po statističnih regijah na 1000 prebi-valcev prihaja iz Osrednjeslovenske statistične regije, sledi-ta ji Goriška in Notranjsko-kraška statistična regija.

Anketiranci po statističnih regijah na 1000 prebivalcev

Vir: Statistični urad …, 2010.

Vir: Anketiranje 15. marec – 27. april 2010, N=611; avtor: Lucija Lapuh.

Prevladujejo anketiranci iz evropskih držav. Španija, Nem-čija, Velika Britanija, Belgija in Avstrija so države, kjer živi največ Slovencev, ki so sodelovali v anketi. Od neevropskih držav po številu vključenih v raziskavo izstopata Avstralija in Združene države Amerike.

Lucija Lapuh

11

M L A D A S R E Č E V A N J AM L A D A S R E Č E V A N J A

Kdo so Slovenci, ki živite v Seattlu, kje so razlogi za seli-tev v to mesto? Kako so te Američani sprejeli? Slovenci, ki živimo v Seattlu in njegovi okolici, smo sodobni izseljen-ci, večinoma nas je na drugo stran luže pripeljala priložnost zaposlitve v tukajšnjih podjetjih, nekatere pa tudi ljubezen! Američani so zelo odprti ljudje, prijazni do tujcev. Nihče te ne gleda postrani, če govoriš z naglasom. Kadar kdo posku-ša ugotoviti, kje je Slovenija, se pa že sčasoma »utrdiš« in imaš pripravljen vedno enak odgovor. Pa saj jim ne gre za-meriti, saj je že sama Amerika zares velika.Kako je nastalo vaše društvo? Nastanek našega mladega društva je močno povezan s tukajšnjo univerzo, kjer se na Ka tedri za slovanske jezike in literaturo poučuje tudi slo-venski jezik. Polona Brooks, predsednica društva, je prva stopila v kontakt s profesorjem Michaelom Bigginsom, ki poučuje slovenščino in prevaja slovenska dela v angleški je-zik. S Polono sva nato redno obiskovali neformalna sreča-nja študentov slovenščine, kjer smo ob mizi klepetali o Slo-veniji in Slovencih seveda v slovenskem jeziku. Tako se je porodila ideja o ustanovitvi društva Slovenska miza, ki bi povezovalo vse tukaj živeče Slovence in bi pomagalo ohra-njati slovensko identiteto in pripadnost domovini. Kako ti društvo pomaga pri ohranitvi slovenske naro-dne identitete? Človek bi morda pomislil, da v današnjem času pač ni moderno oz. potrebno tovrstno društvo, saj

nam internet ponuja možnost vsakodnevnega kontakta z domovino. Vendar še zdaleč ni tako! Odziv nad društvom med tukajšnjimi Slovenci je bil izjemen, vsi so toplo spreje-li idejo o njegovi ustanovitvi. Privilegij je, da se lahko daleč od domovine pogovarjaš v svojem jeziku. Društvo nam da-je tudi možnost, da si med seboj izmenjujemo nasvete tako iz poklicnega kot tudi osebnega področja. Največ pa je se-veda vreden občutek, da pripadaš skupini, s člani katere te povezuje edinstvena vez.Kakšne aktivnosti pripravljate v društvu? Za nami sta že dve uradni srečanji, prvo je bilo lani novembra na martino-vo, letos pa smo s kulturno prireditvijo na Univerzi v Wa-

shingtonu počastili slovenski kul-turni praznik. Na prireditvi smo imeli tudi razstavo slovenskih knjig. V prihodnosti si bomo priza-devali, da bi se ta zbirka še poveča-la. Srečujemo se tudi neuradno in skrbimo, da se naše vezi še bolj kre-pijo. Naši najmlajši člani so vključe-ni v učenje slovenščine na daljavo. Seveda imamo že načrte za naprej, in sicer pripravljamo srečanje ob 20. obletnici samostojne Slovenije v mesecu juniju. Še naprej si želimo sodelovati s tukajšnjo univerzo, saj nas to obojestransko bogati.

Slovenska mizaKatarina Lah se je pred letom in pol preselila v Seattle. Po diplomi in poroki sta se z možem, ki je sprejel službo v Združenih državah Amerike, odločila za selitev. Veliko ji pomeni novoustanovljeno Društvo Slovenska miza.

Lucija

Katarina in Marko

Slovenska miza na martinovo

12

K O M E N T A R M E S E C AK O M E N T A R M E S E C A

Osamosvojitev kot zločinProslavljanje 20-letnice slovenske osamosvojitve junija letos bo potekalo, tako vsaj kaže, v ostrem predvolilnem obdobju, čeprav bodo ljudje nov slovenski parlament volili šele poleti 2012. Sedanja vlada ima tako slabe rezultate in tako nizko priljubljenost, da so njeni ideologi posegli po starem komunističnem principu, ko je treba ljudi strašiti, političnega nasprotnika pa sramotiti, žaliti, obtoževati, blatiti do take stopnje, da bi se zagnusili celo najzvestejšim pristašem. Očitno jim je to lažje, predvsem pa zelo dobro obvladajo ideološki in kulturni boj, kot pa izvršujejo delo, ki so si ga naložili s prevzemom vlade. Kljub izjemno težki gospodarski situaciji oblastne strukture na čelu s predsednikom republike ali pa celo pod vodstvom in nadzorom njegovih najožjih svetovalcev pri tem sodelujejo in odpirajo vprašanja slovenskega oboroževanja v času osamosvajanja. Slovenija takrat uradno ni smela kupovati orožja in se je morala posluževati mednarodno nedovoljenih poti. Že takrat so nasprotniki slovenske osamosvojitve iz vrst nekdanjih komunistov obtoževali njene glavne akterje, da so z nakupi in preprodajanjem orožja Hrvatom mastno zaslužili. Svojih trditev niso nikoli dokazali, čeprav so imeli in imajo v svojih rokah še vedno tako policijo kot tožilstvo in sodstvo.

Prav to daje pravico sklepati, kljub vsem sencam, ki spre-mljajo trgovino z orožjem, da tega ni ali skoraj ni bilo. Vse-

kakor ne v taki meri, da bi omogočalo obračun. Obstaja tudi prepričanje, da so to po-čeli pravzaprav oni, vendar svoje početje pripisujejo dru-gim. Takih primerov pozna-mo veliko iz preteklosti in slovenski komunisti so te sposobnosti razvili do med-narodnega vrhunstva. Žal se tudi opozicija, ko je bila na vladi, v razkrivanju teh stvari

ni izkazala. Nedvomno zato, ker nikoli ni mogla obvladati nekdanjih tajnih služb, ki ostajajo zveste nekdanjim komu-nističnim voditeljem in so država v državi.Sedanji slovenski politiki na oblasti radi potožijo, da ne uži-vajo potrebnega spoštovanja. So predmet posmeha in poni-ževanja celo v njihovih uradnih medijih. Krivdo za to pripi-sujejo predvsem opoziciji, njenemu delu v parlamentu in pisanju redkih opozicijskih glasil. Nedavno je predsednik Republike Slovenije zahteval, da glasila, ki so pod vplivom Cerkve, na podlagi dekreta iz škofijskih pisarn pišejo o njem pozitivno in spoštljivo. Osebno bi bil najsrečnejši, če bi to lahko počel. Zaradi spoštovanja in ljubezni do slovenske dr-žave, največjega slovenskega dosežka v slovenski zgodovini. Ne morem, ker imam še nekaj pameti, ker nisem slep in gluh, ker sem rad državljan samostojne Slovenije. Sedanja vlada je predhodno od vsega začetka kriminalizirala. Še posebno so se nekateri njeni strankarski prvaki spravili na vrhovno dr-žavno tožilko, ki sodi v bližino prejšnje vlade. Tako početje ne more biti brez posledic za akterje teh sramotnih in resne po-litike neprimernih dejanj. Več kot o nasprotnikih namreč go-vorijo o njih samih. Takih državnikov ni mogoče spoštovati. Zaradi gospodarske neuspešnosti in najnižje popularnosti, pravzaprav je ni, so se nekdanji komunisti očitno ponovno odločili kriminalizirati slovensko osamosvojitev. Gre za star stalinistični oziroma komunistični obrazec obračunavanja s političnimi tekmeci ali potencialnimi nasprotniki.Še nikoli v zgodovini niso tukajšnji delavci imeli tako malo socialnih pravic. Nekateri mesece ne dobijo plač in živijo kot berači in klošarji. To samo dokazuje, da komunisti niso za delavstvo, ampak da jih prvenstveno zanima oblast in so za njeno pridobitev in ohranitev pripravljeni storiti vse. Tu-di izničiti veličino slovenske osamosvojitve – največjega dosežka v slovenski zgodovini.

Stane Granda

13

P R I S L U H N I M O D O M O V I N IP R I S L U H N I M O D O M O V I N I

Protestni dopis slovenskemu varuhu za človekove pravice glede uveljavitve volilnih pravic Slovencev v zamejstvu in po svetu in njegov odgovor

V naši obširni slovenski župniji v Stuttgartu večkrat opozarja-mo tudi na pravice naših rojakov, mednje sodi tudi uveljavitev volilne pravice v Sloveniji. Ta tema bo prav kmalu spet aktual-na. O tem mi je v daljšem zapisu (tu podajamo skrajšano obli-ko) pisal naš vernik in rojak Damjan Movrin, doma iz skupno-sti v Heilbronnu, trenutno živi in dela v Avstriji. Takole piše:

»Želim Vas obvestiti o pomembnih pravilih v Republiki Slove-niji, da bi lahko čim več od nas uveljavili svoje legitimne volil-ne pravice kot slovenski državljani. Posebno hočem podčrtati, da bomo do volilne pravice prišli le, če bomo pravilno vpisani v volilno evidenco; šele takrat bomo za državne organe Slove-nije sploh vidni, vedeli bodo, da obstojamo in tako bodo raz-polagali s točnim številom Slovencev, ki živimo v zamejstvu in po svetu. To je predpogoj za uveljavitev naše volilne pravice.Člani naše družine na primer, čeprav smo slovenski državlja-ni, nismo mogli sodelovati na zadnjih volitvah za državni zbor Republike Slovenije leta 2008 oz. na volitvah za predsednika republike. To je žalostno in težko razumeti. Razlogi za to so zanimivi in seveda skrb zbujajoči. To, kar se je zgodilo nam, zagotovo ni le posamezni primer. Verjetno je mnogo Sloven-cev, ki so doživeli enako in se še danes čudijo, zakaj nikoli ne dobijo vabila za volitve ali za udeležbo na referendumih.Čeprav je bilo na poročilih RTV Slovenije iz Ljubljane v pole-tju 2008 jasno povedano, da je zagotovljeno, da bodo vsi drža-vljani, ki živijo v tujini, samodejno dobili poslano volilno gra-divo, smo na pisna vabila čakali zastonj.Izkazalo se je, da ni bilo tako in razlog je zelo preprost: Čeprav smo po predpisih v Nemčiji pravilno prijavljeni, smo v Slove-niji prijavljeni s stalnim bivališčem, ne pa z začasnim bivali-ščem! Taki so bili predpisi v bivši SFR Jugoslaviji, ki so splošno veljali za državljane na začasnem delu v tujini. V Jugoslaviji se ni bilo mogoče prijaviti samo začasno. Po razpadu bivše skupne države nas slovenski organi niso ni-koli informirali o tem, da bi morali status spremeniti oz. po-praviti. Torej tega nismo storili. Republika Slovenija od bivših zveznih uradov baje ni prejela nobenih podatkov, kdo od Slo-

vencev dejansko živi v tujini. Slovenija nas ni nikoli obvestila, da se moramo sami pozanimati in spremeniti status bivališča. To ni storilo ne veleposlaništvo niti ministrstvo za zunanje za-deve Republike Slovenije. Ker je Slovencem, ki živijo v tujini, dostop do slovenskih medijev (televizija, radio, časopisi, iner-net) pogosto omejen, večina ni dobila teh nujnih informacij. Ko so te važne informacije širili po slovenskih medijih, jih ta-ko mi dejansko nismo nikoli dobili. Mislili smo, da imajo slo-venske upravne enote in ambasade tekoče (ažurne) podatke ali jih celo dobijo od Nemčije oz. od države, v kateri živimo. Po mojem se je Slovenija za nas premalo zanimala.Ker na ta vprašanja nisem dobil odgovorov od pristojnih slo-venskih ministrstev za notranje oz. zunanje zadeve, sem se končno opogumil in se obrnil na varuha človekovih pravic v Ljubljani. Varuh v odgovoru ne komentira moje kritike, da slovenska država v preteklih letih ni dovolj obveščala svojih državljanov, ki živijo v tujini. To je razvidno že iz dejstva, da niti on niti drugi državni organi ne vedo, koliko nas živi v tu-jini. Varuh človekovih pravic je prepričan, da največ Slovencev živi v državah bivše SFRJ, ne pa v zahodni Evropi, kamor so Slovenci odhajali zaradi gospodarske in politične emigracije.Varuh človekovih pravic v pisnem odgovoru na moja vpra-šanja opozarja le na to, da se morajo državljani, ki stalno ži-vijo v tujini, sami prijaviti na svoji upravni enoti v Sloveni-ji. S to prijavo bodo registrirani kot Slovenci, ki samo začasno živijo v Republiki Sloveniji, s tem pridobijo status nerezidentov (stalno bivališče v tujini, začasno v Sloveniji). Če tega ne storijo, jih lahko kaznujejo z globo od 400 do 1200 evrov. Pripominja, da sprememba statusa nima nobe-nih negativnih posledic za varstvo lastninske pravice pri nepremičninah. To pomeni, da se nam ni potrebno bati, da bi s statusom nerezidentov izgubili pravico do hiše ali njive ali do drugih nepremičnin. Spremenjeni status pa prinaša številne ugodnosti, na primer pri davčnih pogojih, pri soci-alnih pravicah. Pomembno je tudi vedeti, da se morate na-to vsako leto ponovno prijaviti na pristojnih upravnih eno-tah in jih obvestiti, da še vedno za stalno živite v tujini.Vesel bi že bil, če bi vsi Slovenci, ki živimo v tujini, zaprosili vsaj za volilno gradivo. S tem bi pokazali zavezanost matični slovenski državi. Tako bi tudi pokazali, da se zanimamo za prihodnost Slovenije in bi pripomogli k temu, da nas »zdom-ce«, »izseljence« oz. »zamejske Slovence« v Sloveniji bolj upo-števajo in sprejemajo.Dopis varuhu človekovih pravic in njegov celoten odgovor si lahko preberete pri našem župniku v Stuttgartu, dr. Zvo-netu Štrublju. Damjan Movrin

14

S L O V E N I J A M O J A D E Ž E L AS L O V E N I J A M O J A D E Ž E L A

Meseca marca sta bili v Sloveniji v ospredju vprašanji, kdo je bogatel na račun osamosvajanja Slovenije in kam je šla go-tovina pri milijonskih poslih v trgovini z orožjem. Obtožbe, da je v začetku 90 let prejemal podkupnino, letijo predvsem na prvaka opozicije Janeza Janšo, ki je bil takrat obrambni minister. V pogovoru za radio Ognjišče je Janša zatrdil: »To je gnusna laž in gnusna obtožba. Mene že 20 let postavljajo v položaj, ko moram dokazovati, da nečesa ni bilo, namesto da bi tisti, ki obtožujejo, dokazovali, da je nekaj bilo.«

Pogajalci so na drugem krogu pogovorov o dvojezičnih kra-jevnih tablah na avstrijskem Koroškem v Celovcu zbližali sta-lišča. O številkah sicer niso govorili, po besedah predsednika Zveze slovenskih organizacij (ZSO) Marjana Sturma pa so pri-pravili skupen predlog, zato je »optimističen, da lahko v pri-hodnje predstavimo konkreten sveženj«. Pogajalci, ki jih je sklical državni sekretar v uradu avstrijskega kanclerja Josef Ostermayer, so se dogovorili, da do naslednjega kroga pogovo-rov ne dajejo izjav o konkretnih vsebinah zadnjega sestanka.

*Slovenska Karitas in Rdeči križ izdajata prvo izredno denar-no pomoč delavcem tretjih držav, ki so se v Sloveniji znašli v težkem finančnem položaju in ne morejo uveljavljati pra-vic do socialnih prejemkov. Takšna usoda je doletela večino-ma delavce iz Bosne in Hercegovine, in od slednjih vse, ki imajo v Sloveniji le začasno prebivališče, medtem ko zdaj veljavni bilateralni sporazum nadomestilo omogoča le de-lavcem s stalnim prebivališčem. Vsak delavec, ki izpolnjuje določene pogoje, bo tako prejel 230 evrov pomoči, v prime-ru nadaljevanja stiske pa enak znesek še čez mesec dni.

*Letošnji osrednji dogodek v novomeški škofiji bo v zname-nju bl. Alojzija Grozdeta, saj se škofija pripravlja na prvo praznovanje oz. obhajanje njegovega godu, ki bo 27. maja v osrednjem škofijskem romarskem središču na Zaplazu, ki je z ustanovitvijo nove škofije – letos bo od tega že 5 let – postal osrednje romarsko središče.

*Civilna iniciativa zahteva, da država sprejme zaščitne ukre-pe, kar ji omogoča zakonodaja EZ, in Kras zaščiti pred raz-prodajo nepremičnin tujcem. Na Krasu že nekaj let opozar-jajo na razprodajo nepremičnin tujcem, v glavnem Italijanom v krajih ob meji z Italijo, ki so od Trsta oddalje-ni le nekaj minut vožnje. Italijanski državljani, ki to ostaja-jo še naprej in od domačinov zahtevajo, da z njimi govorijo v italijanščini, naj bi največ nepremičnin pokupili v Divači in Lokvi, kjer se že pojavljajo napisi v italijanskem jeziku, je za Tednik poročala Alenka Bevčič.

*Burja, ki je divjala na območju novogoriške, ajdovske, vipav ske in sežanske občine in zaradi močnih sunkov in va-lovanja povzročala veliko težav tudi na slovenski obali, je po prvih zbranih podatkih zavarovancem Adriatica Slovenice povzročila za več kot 450.000 evrov škode. Po nekaterih po-datkih je dosegla tudi 180 kilometrov na uro. Lokalne obla-sti so razglasile rdeči alarm. Zaprte so bile šole in vrtci.

VABILO

Društvo katoliške mladine Ribnica pripravlja Ribniški pasijon 2011 z naslovom »Zgled sem vam dal«. Pro-jekt Ribniškega pasijona bodo skupaj s številnimi pro-stovoljci iz ribniške in kočevske dekanije letos izpelja-li že peto leto zapored, pri čemer je vsako leto poudarek na drugem motivu. Letošnji poudarek bodo Jezusove besede apostolom: »Zgled sem vam dal.«Uprizoritvi bosta 9. in 17. aprila ob 20h v ribniškem gradu. V primeru slabega vremena uprizoritev odpa-de. Vstopnine ni. Več informacij na spletni strani www.ribniskipasi-jon.si ali na [email protected].

15

S L O V E N I J A M O J A D E Ž E L AS L O V E N I J A M O J A D E Ž E L A

Prvi letošnji referendum – o malem delu – bo 10. aprila, Slovenci pa smo po osamosvojitvi že 16-krat odšli na refe-rendum in imeli skoraj 100 pobud zanje. Poleg referendu-ma o malem delu, za katerega je datum že določen, sta le-tos (do zdaj) verjetna tudi referenduma o pokojninski reformi in o arhivih. Stroka sicer že dlje časa opozarja, da bi bilo treba referendumsko področje kako urediti, vendar pa se politika in javnost o tem nikakor ne moreta uskladiti.

*Zaradi stroškov poslovanja so cene svojih storitev dvignili Slovenske železnice, Adria Airways, Vzajemna, Pošta Slove-nije in domovi za starejše. Vozovnice za vlake bodo lahko po vladni uredbi dražje za največ šest odstotkov, kar dejan-sko pomeni, da bodo enosmerne vozovnice v povprečju dražje za 22 centov. A vlak kljub temu še vedno ostaja naj-cenejše prevozno sredstvo, saj je v povprečju za četrtino ce-nejši od avtobusov. Na Slovenskih železnicah si obetajo, da bodo s podražitvami letno dobili okoli 800.000 evrov več.

*Letos je dežurna posadka 15. helikopterskega bataljona Slo-venske vojske izvedla že 18 reševalnih akcij, pri čemer je pre-peljala 21 poškodovanih ali obolelih oseb, 42 reševalcev in več kot 1100 kilogramov medicinske opreme ter letela sku-pno 26 ur. Za potrebe reševanja v gorah in težko dosegljivih predelih je na vojaškem delu letališča Jožeta Pučnika na Br-niku vsak dan pripravljen helikopter Slovenske vojske. Opremljen je z elektromotornim vitlom, ki omogoča dvig poškodovancev ter reševalcev v helikopter, ter z osnovno opremo za oživljanje. Tričlanska posadka helikopterja in de-žurna reševalna ekipa sta v 15 minutah pripravljeni za polet.

*Gorenjski policisti so v dveh dneh izvedli poostren nadzor na gorenjskih smučiščih. V nadzoru so policisti pri smučarjih opravili 36 preizkusov alkoholiziranosti. Eden je vozil pod vpli-vom alkohola (1,07 mg/l). Trem smučarjem so policisti odvze-li smučarske vozovnice za tekoči dan, ker so objestno smučali, trem smučarjem pa so izdali plačilne naloge zaradi kršitve 35. člena Zakona o varnosti na smučišču. Enega voznika motornih sani so policisti opozorili zaradi vožnje v naravnem okolju.

*Medtem ko se večina občin na Gorenjskem srečuje s po-manjkanjem prostorov v varstveno-izobraževalnih ustano-vah, na Jesenicah ni tako. Še več, ob morebitnem nepričako-vanem množičnem vpisu imajo načrt za takojšnjo graditev prizidkov k obstoječim vrtcem. So ena izmed redkih občin v Sloveniji, kjer so pripravljeni na povečanje vpisa v vrtce.

Na Ravnah bo v dveh letih nastal nov dom starejših obča-nov. Občina se je obvezala, da bo leta 2013 ali kasneje zgra-dila dom s kapaciteto med 60 in 90 posteljami, ki jih bo ve-ljal okrog 5 milijonov evrov. Dom naj bi bil dovolj udoben, s tem da bi bila večina sob enoposteljnih.

*V Šaleški dolini bodo 1730 prebivalcev na novo priključili na vodovod, saj so občine tega območja za izboljšanje oskr-be s pitno vodo dobile 24 milijonov evrov evropskih sred-stev.Projekt, v sklopu katerega bosta zgrajeni tudi dve novi čistil-ni napravi, je sicer skupaj vreden 41,4 milijona evrov. S pro-jektom Celovita oskrba s pitno vodo v Šaleški dolini, ki se bo predvidoma začel novembra letos, bo okoli 45.000 občanov Velenja, Šoštanja in Šmartnega ob Paki dobilo varnejšo oskrbo s pitno vodo, zmanjšale se bodo vodne izgube, s tem pa bodo bolje zavarovani tudi vodni viri. Zaključek gradnje projekta je predviden decembra 2014, med gradnjo pa bodo zamenjane tudi vse salonitne cevi v vodovodnem sistemu.

*Vsaki petnajsti ženski v Sloveniji je ime Marija, ki je tako najpogostejše žensko ime. V povprečju je stara 43 let. Svoje-ga prvega otroka povije v povprečju pri 28 letih in pol, več kot polovica novorojenčkov se je leta 2009 rodilo neporoče-nim materam, pravijo podatki Statističnega urada Republi-ke Slovenije. Če se primerjamo z drugimi članicami Evrop-ske zveze, je število samskih žensk brez otrok s 16,2 odstotka nekje v zlati sredini. Največ samskih žensk brez otrok imajo na Finskem, najmanj pa na Cipru. Podatki Eu-rostata kažejo, da stopnja zaposlenosti upada z naraščanjem števila otrok. Tak trend se kaže v celotni Zvezi, za Slovenijo pa je večji upad zaposlenosti značilen po tretjem otroku.

Šport*Uspehov naše alpske smučarke Tine Maze tudi po svetov-nem prvenstvu v Garmisch Partenkirchnu ni konec. Na na-daljevanju svetovnega pokala v švedskem Areju je osvojila še dve srebrni medalji – v superkombinaciji in smuku. Ko se je bela karavana ustavila v Trbižu, je v superkombinaciji posegla še po zlatu.To ji je začasno prineslo drugo mesto v skupnem seštevku te discipline. *Za alpinci so svetovno prvenstvo na Norveškem začeli nor dijci. Naša Petra Majdič je osvojila bronasto medaljo.*Smučarski skakalci pa so presenetljivo osvojili tretje me-sto v ekipni tekmi.

16

I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J I Z Ž I V L J E N J A N A Š I H Ž U P N I J

A N G L I J A

LONDON

Tudi tokrat je bila slovenska maša v

kapeli Doma v Londonu na drugo ne-

deljo v februarju, letos na 6. navadno

nedeljo ali nedeljo med letom, 13. fe-

bruarja. Sveta maša je bila darovana

ob 5. obletnici odhoda v večnost za

dušo naše dobre Brune Lavrič. Ude-

ležba pri maši je bila majhna – le so-

rodniki in prijatelji pokojne Brune. V

molitvi smo se spominjali tudi drugih

naših pokojnih rojakov.

Že pred 1. postno nedeljo (letos 13.

marca) je bil pripravljen župnijski list

Bogoslužna sporočila Slovencem v

Veliki Britaniji, ki je namenjen našim

rojakom za postni in velikonočni čas.

Tokrat naša župnijska sporočila vse-

bujejo na prvi strani razmislek o po-

stu in postnem času. Za tem, na drugi

strani, sledijo oznanila s sporedom

slovenskih maš in naših srečanj po

britanskem otoku ter postna postava

za leto 2011. Na tretji strani je pred-

stavljen veliki teden od cvetne nedelje

do velike sobote. Na četrti (zadnji)

strani pa še razmislek o pomenu vsta-

jenjskega praznika za nas slovenske

kristjane. Na koncu pa še velikonočno

voščilo, kar ob velikonočni sveči.

Sporočila so bila poslana na kakih 200

naslovov po Angliji in Walesu. Nekate-

ri so jih morda prejeli šele po pepel-

nični sredi zaradi zamude pri tiska-

nju in razpošiljanju.

Bogoslužje na začetku postnega časa smo slovesno obhajali po vseh katoli-ških cerkvah na Otoku na pepelnično sredo (9. marca) s sv. mašo in obre-dom pepeljenja. V kapeli »Našega do-ma« v Londonu je bogoslužje vodil župnik S. Cikanek. Letošnji župnikovi obiski rojakov v postnem času s slovenskimi mašami in srečanji bodo nekoliko zreducirani zaradi izrednih okoliščin in upadanja števila rojakov.

S. C.

Slepa in gluhonema slovenska de-klica Maša v LondonuSlepo in gluho 10-mesečno deklico Mašo je prinesla sredi meseca febru-arja (od 10. do 16. 2. 2011) v London na zdravniške (okulistične) preglede Ivanka Možina iz Dolenčic – župnija Javorje v Poljanski dolini. Ubogega otroka, ki ga lastna mamica ne more preživljati, je vzela v »rejo« in prevze-la vso skrb in odgovornost zanjo. Nju-na spremljevalka in prevajalka je bila Ivankina svakinja Alenka Možina iz Ljubljane. V »Našem domu« so vse tri bivale v skromni dvoposteljni sobi. Bi-li pa sta gospe svakinji zadovoljni, da

sta imeli prost dostop do prostorne dnevne sobe, kjer sta lahko parkirali otroški voziček, in še zlasti do kuhinje, kjer sta si zase in za deklico mogli pri-pravljati potrebne obroke hrane – ob vsaki uri dneva.Skoraj vsak dan sta Ivanka in Alenka z deklico Mašo odhajali na zdravniške preglede na znano Harley Street klini-ko in v otroško bolnišnico na Great Ormond Street. Klinika in bolnišnica delujeta vzajemno – z roko v roki. Še dobro, da sta že od doma prinesli otroški voziček, ki jima je zelo prav prišel, ker se ga da brez težave spravi-ti na vsak londonski avtobus (double-decker), ne da bi ga bilo potrebno zla-

Ivanka Možina s slepo in gluho Mašo na zdravniških preiskavah v Londonu

Na potih po Londonu je Ivanki dobro služil Mašin otroški voziček

17


gati. Na avtobusu je namreč poseben parkirni prostor za najmanj dva otro-ška vozička. Ob stalnem potovanju z malo Mašo na preglede sta postali že pravi izvedenki za parkiranje Mašine-ga vozička na londonskih avtobusih. Alenka pa si je pridobila izkušnje ob prevajanju na kliniki in v bolnišnici. Po vseh zdravniških izvidih se je izka-zalo, da morejo Maši z operacijo de-snega »očeska« vsaj deloma omogoči-ti vid in s pomočjo posebnih kapljic odpreti vid tudi na levem. Bog daj, da bi operacija in ves postopek odpiranja vida tej potrpežljivi in izredno pridni punčki uspel. To se bo izkazalo, ko se v kratkem zopet vrnejo v London. Gospa Ivanka je resnično občudova-nja vredna krščanska žena in mati – prava junakinja! Življenje je dala že štirim svojim otrokom (dvema dekle-toma in dvema fantoma). Njena sta-rejša hčerka je poročena in ima svojo družino z otroki. Tako je Ivanka, kljub svoji mladosti, že babica (stara ma-ma). Pri vsej svoji skrbi za družino imata z možem Marjanom še kmetijo. Poleg obdelovanja polja je pri hiši še živinoreja: šest krav in nekaj junčkov pa prašičev ter vse ostalo. Brez dvoma je na kmetiji polno stalnega dela – pravega garanja! Pri vsem tem pa so bili Ivanki otroci prva in največja skrb. Ko so sedaj že večji (nekateri od-rasli), se še naprej z veseljem in vso ljubeznijo žrtvuje za ubogega slepega in gluhega dojenčka Mašo.Dobri Bog naj bo Ivanki ljubeči plač-nik z bogastvom svojega blagoslova!

S. C.

Da bi mali Maši, tako kot 4-letni slepi Si Si iz tretjega sveta, uspelo priti do vi-da (maši tudi do sluha!), vsi iz srca že-limo in za to prosimo Vsemogočnega Boga, Očeta vseh živih – še posebno Varuha nedolžnih otrok! Deklici Si Si,

iz ene od dežel v razvoju, je pomagala do vida britanska medicinska dobro-delna organizacija ORBIS, ki razpolaga s posebnim letalom DC-10, ki ga ime-nujejo »Flying Eye Hospital« (Leteča Očesna Bolnišnica ali Klinika). Do se-daj je to letalo pristalo že v 70 deželah tretjega sveta in njeno medicinsko ose-bje je izvršilo v teh deželah na stotine očesnih operacij – zlasti na nedolžnih otrocih, ki jim je odprlo »pogled na svet«. Na svetu je kar 45 milijonov sle-pih ljudi in več kot 90 % od teh živi v deželah v razvoju – tretjem svetu. Re-snična žalost je v tem, da je vsaj 75 % slepim na svetu možno »restavrirati« ali povrniti vid, a zaradi pomanjkanja sredstev za operacije se to ne zgodi.

B E N E L U K S

MAASMECHELEN

Prešernov dan. Slovenska društva, ki združujejo Slovence starejših valov pri-seljevanja v Belgijo: Slovensko katoli-ško pevsko in kulturno društvo Slom-šek iz Maasmechelna, društvo Naš dom iz Genka, društvo sveta Barbara iz Maasmechelna, društvo France Preše-ren iz Bruslja, društvo za pobratenje med Škofjo Loko in Maasmechelnom

in Slovenski pastoralni center so 13. fe-bruarja v Genku pripravila skupni kul-turni dogodek v počastitev slovenske-ga kulturnega praznike in 162. obletni-ce smrti Franceta Prešerna. Skoraj celodnevni dogodek se je pričel s sveto mašo, ki jo je daroval gospod Pucelj, nadaljeval s slovenskim kosi-lom in zaključil s popoldanskim kul-turnim programom.Predsednik društva Slomšek, Stani Revinšek, je uvodoma izpostavil, da slovenska kultura predstavlja vezni člen vseh Slovencev, tako doma kot tudi po svetu. Zahvalil se je Uradu za Slovence po svetu in v zamejstvu za podporo, ki jo nudi Slovencem v tuji-ni pri ohranjanju slovenskega jezika, kulture in običajev ter izpostavil po-men skupnih vrednot, na katerih te-melji slovenstvo.

Mali slepi Si Si je do vida pomagala med. dobrodelna org. ORBIS.

Bernard Žabot pozdravlja goste.

18


predsedovanja Evropski zvezi je bil pred tremi leti v Bruslju na trgu Rober-ta Schumanna, utemeljitelja evropske-ga združevanja, poleg stavbe Evropske-ga sveta in nasproti stavbe Evropske komisije, postavljen marmorni spome-nik z nesmrtnimi Prešernovimi verzi v vseh uradnih jezikih evropske družine. France Prešeren iz Vrbe na Gorenj-skem je edini evropski pesnik, ki mu je pripadla takšna čast. Eden glavnih no-silcev slovenske narodne ideje še pred pomladjo narodov sredi 19. stoletja je bil obenem tudi velik vizionar in velik Evropejec. In danes mu to priznava vsa Evropa.Kaj pa mi Slovenci v tujini? Včasih se zdi, da se premalo zavedamo, kakšna čast nam je pripadla in kako pomemb-no sporočilo je nam in vsej Evropi za-pustil dr. France Prešeren. Ponosni smo lahko na Slovenijo, ki je dosegla v zadnjih dvajsetih letih čudo-vite dosežke novejše slovenske zgodo-vine, predvsem osamosvojitev, vključi-tev v evroatlantske povezave in vodenje Evropske zveze, o čemer so ve-liki Slovenci in Evropejci Prešeren, Cankar in Trubar lahko le sanjali. »Spomenik je simbolna potrditev tega, v kar so verjeli in za kar so si prizade-vali, da lahko slovenski jezik in kultu-

Veleposlanica Republike Slovenije v Kraljevini Belgiji, mag. Anita Pipan, je v pozdravnem nagovoru spregovorila o pomenu dela Franceta Prešerna za slovensko identiteto in o njegovi pri-sotnosti v našem vsakdanjiku. Izpo-stavila je prispevek slovenske kulture k nastanku samostojne slovenske dr-žave, katere 20. obletnico praznujemo letos, in v okviru katere bo potekalo

večje število prireditev tako v Sloveni-

ji kot po svetu. Posebej je izrazila za-

dovoljstvo, da so slovenska društva v

Belgiji letos združila moči za organi-

zacijo tega dogodka, s katerim tudi v

Belgiji obeležujemo dan slovenske

kulture in način življenja v sloven-

skem duhu in vrednotah.

V kulturnem programu so s prelepo

slovensko pesmijo nastopili moški,

ženski in mešani pevski zbor Slomšek

iz Maasmechelna, citrar Tomaž Pla-

hutnik iz Kamnika ter v Bruslju žive-

ča slovenska pesnica prof. Dragica

Novak Štokelj, ki je prebrala dve pe-

smi iz svoje najnovejše pesniške zbir-

ke Brevir duše.

Dogodka, ki se je zaključil s prijatelj-

skim druženjem, se je udeležilo okrog

sto osemdeset Slovencev iz različnih

krajev Belgije, v glavnem iz Limburga,

ter njihovi flamski prijatelji in soro-

dniki, pa tudi nekateri mladi Slovenci,

ki delujejo v evropskih institucijah v

Bruslju.

Del nagovora, ki ga je v imenu organi-

zatorjev povedal Stani Revinšek:

»Žive naj vsi narodi …« je pred več kot

165 leti zapisal dr. France Prešeren v

svoji Zdravljici. V čast slovenskega

Nj. ekscelenca veleposlanica mag. Anita Pipan pozdravlja prireditelje in goste.

Gospe Lenčka Sodnik, Angela Polovder in Zinka Globevnik Revinšek so vedno pripravljene napraviti kaj lepega za vse.

Na začetku kulturnega dogodka molitev za Slovenijo in Slovence po svetu

19


ra živita in preživita v sožitju z evrop-sko kulturo.«

GENK

V cerkvi sv. Alberta na Zwartbergu smo se 8. februarja poslovili od naše-ga rojaka Alberta MLEKUŽA. Poslo-vilno mašo je zelo lepo pripravil tam-kajšnji flamski župnik. Družina pokojnega je izrecno želela tudi nav-zočnost slovenskega duhovnika in z veseljem se je odzval Alojzij Rajk. So-delovali pa so tudi nekateri pevci slo-venskih zborov Slomšek in Naš dom pod vodstvom Francija Novaka. V slovo pokojnega Berta je Bernard Žabot pripravil kratek nagovor in predstavil njegovo življenjsko pot. Rodil se je v enem najlepših krajev Slo-venije, v Bovcu, 13. marca 1934 in mla-da leta preživel v rojstnem kraju. Po služenju vojaškega roka je kmalu svojo izvoljenko Justo r. Štrukelj popeljal pred oltar. Ne dolgo po poroki se je s svojo mlado ženo podal v tuji svet iskat bolj-še življenjske pogoje. Peš sta se podala preko Karavank čez mejo v Avstrijo z namenom nadaljevati na Švedsko. Ostala sta v Avstriji v taborišču eno le-to. V tem času je dobil ponudbo za delo v Belgiji v rudniku Zwartberg. Tu je prišel v stik z drugimi slovenskimi roja-ki, ki so tudi prišli iskat delo semkaj.Ker sta oba imela posluh in veselje do petja, sta se pridružila pevskemu zbo-ru Slavček v Waterscheju. Bil je dolgo-letni član slovenskih društev Slomšek in pozneje tudi Naš dom. Tu je finanč-no in fizično veliko pomagal pri gradi-tvi Našega doma. Bil je priden za delo in tudi nadarjen za umetnost (slika-nje). Bil je mnogovrsten strokovnjak, kar je prijel v roke, mu je uspelo. V ru-dniku je delal 20 let. Do upokojitve je še delal v Fordovi tovarni v Genku.

Tu v rudniškem naselju v Zwartbergu

sta si ustvarila svoj dom, kjer sta se ro-

dila hčerka Majda in sin Bruno. Hčer-

ka Majda se je kmalu poročila in rodi-

la Nadjo in Marijana, tako se je širila

njegova družina. Berto je doživel celo

pravnuke.

Do svoje 70-letnice je pridno pomagal

ženi in otrokom. Bil je ljubeč, a tudi

strog oče in dedek.

Pred sedmimi leti pa ga je priklenila

na bolniško posteljo zahrbtna bolezen,

ki jo je pogumno prenašal.

Kljub težki bolezni se je leta 2007 po-

dal v domači kraj in tudi v Italijo, ka-

mor se je preselila hčerka. Z ženo Justi

sta vsako leto obiskovala svoj rojstni

kraj. V Logu pod Mangartom sta si

zgradila vikend in tam preživela pole-

tne mesece.

31. januarja je hčerka Majda slavila

svoj rojstni dan, kjer se je zbrala cela

družina, a tri dni zatem se je Berto za

vedno poslovil od svojih najdražjih.

Rojaku in prijatelju v slovo –

Bernard Žabot.

Rajni Berto je bil stalni naročnik in

zvest bralec Naše luči. Naj počiva v

miru.

F R A N C I J A

PARIZ

Prešernov dan v ParizuV nedeljo, 6. februarja, sta Slovenska katoliška župnija in Društvo Sloven-cev v Parizu organizirala v dvorani v Chatillonu praznovanje Prešernovega dneva za vse tam živeče Slovence. Kul-turnega praznika se je udeležilo sko-raj sto navdušencev nad slovensko be-sedo, med njimi tudi veleposlanica RS Veronika Stabej z družino in slovenski veleposlanik pri OECD, Andrej Rant s soprogo.Praznovanje se je začelo s sveto mašo, ki jo je v nabito polni novi kapeli sv. Križa daroval frančiškanski pater in profesor na univerzah v Ljubljani in Toulousu, Edvard Kovač, asistiral pa mu je domači diakon Ciril Valant. V uvodnem govoru je pater izrazil vese-lje nad božjo besedo, ki je Trubarja

Pokojni Albert Mlekuž iz Genka

Slavnostni predavatelj dr. Edi Kovač v dvorani J. Flisa

20


navdihnila, da je začel zapisovati slo-venske besede. Podobno božja beseda navdihuje Slovence tudi danes v Pari-zu, da ohranjamo pristni slovenski je-zik, kajti pred Bogom bomo morali spegovoriti v svojem najlepšem jezi-ku.

V kulturnem programu smo najprej prisluhnili recitacijam slovenske poe-zije pod naslovom Dom je jezik – je-zik je dom. Izbor Prešernovih, Pavčk-ovih, Kosovelovih in drugih pesmi so izvrstno predstavile pod vodsvom Mateje Bizjak Petit in Nataše Vičič še Ava in Feriel, študentki slovenščine iz pariškega Inštituta za vzhodne jezike. Za glasbeno spremljavo so poskrbeli Alexandre Radigue (tretja generacija slovenskega rodu) ter Daniel Brecelj in Jerca Pavli, ki sta sijajno izvedla Wi-

dorjevo Suito za flavto in klavir op. 34 v štirih delih. Oba sta študenta pari-škega glasbenega konservatorija. Nav-zoči smo lahko z aplavzom pozdravili vest, da je Mateja Bizjak Petit kot slo-venska pesnica in literarna prevajalka pred kratkim odprla Hišo slovenske poezije v Franciji.

Osrednji govor je imel prof. dr. p. Ed-vard Kovač, filozof, teolog in literarni esejist. Spregovoril je o Prešernu in Trubarju, dveh velikih Slovencih, ki ju kljub zunanjim razlikam povezujejo globoka predanost svojemu narodu in jeziku. Skupna jima je želja po svobo-di, ki se kaže nejprej kot svoboda pred Bogom in lastno vestjo. Skupno jima je vrednotenje jezika, s katerim lahko izražata najgloblje plasti svoje duše. In slednjič, oba imata etični odnos do

slovenske besede, ki zahteva, da za

pristnost slovenskega jezika tudi kaj

žrtvujemo. Gre za troje idej, ki so bile

podlaga za vzpostavitev slovenske dr-

žavnosti. Na koncu je govornik nava-

jal tudi francoskega filozofa Mariona,

ki je dejal, da če v sodobnem svetu ob-

staja čudež, je to ravno ohranitev slo-

venskega jezika.

V dvorani je odmevala slovenska pe-

sem, mize so se šibile pod slovenskimi

dobrotami. Tisti, ki pridejo v Chatil-

lon le nekajkrat letno, so se ob ta-

kšnem gostoljubju zavedli tihe požr-

tvovalnosti in globoke zvestobe

slovenstvu, ki v resnici ohranjata slo-

vensko skupnost v Parizu in ki sta Slo-

vence v tujini povezovala že davno

pred obstojem samostojne države in

uradnih predstavništev.

V sproščenem in toplem ozračju, v ka-

terem so se prijetno počutili tako no-

vodošli kot dolgoletni obiskovalci

Chatillona, smo po slovensko zapeli

ob spremljavi glasbenika Marjana

Slaviča. Praznovanje, ki je bilo tako po

kulturni kot družabni strani izredno

bogato, nas je vse tam živeče Slovence

močneje povezalo, zato si lahko le že-

limo, da bi se ta skupnost okrepila in

obstala.

Meta Klinar in p. Edvard Kovač

Mladi pri izvedbi programa na Prešernovi proslavi v Chatillonu

V imenu cerkvene skupnosti J. Mevlja izroča zlatoporo-čencema 50 rdečih vrtnic.

Nikodemov obisk pri mladi družini Daubié v l‘ Hay les roses

21


CHÂTILLON

Zlata poroka zakoncev Ivana in Ma-

rije Penko

jo je prišel služit kruh. Začel je s kram-pom in lopato, končal pa kot pomoč-nik direktorja v preglednem laboratoriju mavca. Marija se je izučila za šiviljo. S svojo pridnostjo in velikim estetskim čutom je z iglo zaslužila po-kojnino. Iz njunega zakona sta se rodi-la dva otroka Ingride in Jean-Claude. Že 1968. leta sta si sezidala hišo in se-daj v pokoju lahko porabita še več časa za delo na vrtu. Vsako leto okušamo poleg drugih dobrot tudi slastne kaki-je, ki zelo lepo in bogato obrodijo.V župnijsko življenje sta oba lepo vključena in vestno sodelujeta. Težko bi se zamislili tudi celodnevna sreča-nja, pri katerih gospa Marija izmenič-no pripravlja slastna kosila za našo skupnost. Ivan ji je tudi pri tej skrbi v pomoč. Obema kličemo še na mnoga leta v prijetnem družinskem krogu, med prijatelji ali v slovenski župniji. Bog naj vama podeli potrebne milosti in zdravja, da nam bosta še naprej v prijeten zgled in oporo.

Župnik Jože Kamin

FREYMING-MERLEBACH –

ROSBRUCK

V mesecu marcu je praznovala svoj 95. rojstni dan nam vsem znana draga gospa Marija Gričar. Ob tej priložnosti

sta ji šla voščit v dom v Rosbruck v

imenu naše cerkvene skupnosti tudi

gospa predsednica društva Prijateljev

slovenske katoliške misije Jožica Curk

in župnik Jože Kamin.

Gospa Gričar ima še zelo bister spo-

min in kaj hitro je pogovor stekel na

rojstni kraj Gabrovko na Dolenjskem,

z veseljem je pokazala na lepo sliko

stare domačije in pripomnila: »Tam,

kjer je drugo okno na levi od vhoda,

sem se pred 95 leti rodila. Zaplaz pa ni

tako daleč od Gabrovke, lahko reče-

mo, da sva soseda ... Ali se še spomni-

te, kako je bilo lepo za vašo novo ma-

šo, kako smo kuhali s skupino kuharic,

in potem sem še dolga leta kuhala na

skupnih celodnevnih srečanjih? Kuhi-

nja je bila vedno moje veselje. S kuhi-

njo sem si zaslužila tudi del pokojni-

ne, saj sem tudi na počitniških

kolonijah otrok dolga leta skrbela za

kuhinjo. Imeli so me radi, dobro so

me plačali ... Tu v Rosbrucku sem v

tem domu za ostarele že kar nekaj let,

toda spomin na rue de Savoie v Mer-

lebachu mi je še kako živ. Rada sem

tam stanovala, v teh rudniških hišah

je bilo lepo! Se še spomnite (župniku),

kako ste z veseljem stali pod mojo

mogočno češnjo in obirali njene zrele

sadove. Za sosedo sem imela gospo

Zlatoporočenca Marija in Ivan Penko

13. februarja sta se zlatoporočenca Ma-rija in Ivan Penko v hišni kapeli svete-ga Križa Bogu zahvalila za skupno pre-hojeno življenjsko pot. Ob nabito polni kapeli je ob zlati poroki daroval zahval-no daritev župnik Jože Kamin ob asi-stenci diakona Cirila Valanta. Vesela sta bila gostov iz domovine, predvsem navzočnosti Marte in Vinka. Pri homi-liji je bilo poudarjeno, da sta se pred 50 leti prvič srečala ravno pri maši v cer-kvi st. Vincent de Paul 1959. leta. Ivan je prišel iz Ratečevega brda, Marija iz Pregarij pri Ilirski Bistrici. Ivan je že kot otrok, star komaj pet let, izgubil očeta, ubili so ga kot talca fašisti in vas požgali ter prebivalce izselili. V Franci-

Za Vaš stoti rojstni dan pa se ponovno vidimo, če prej ne!

Ob 95. rojstnem dnevu sta gospo Marijo Gričar obiskala tudi predsednica Jožica Curk in župnik Jože Kamin.

22


Ob vsem tem pa so vzporedno stekla tudi dodatna dela v mlinu. Ko je vsak ponedeljek maša v mlinu ob 18. uri in smo vsi okrog oltarja, se nam je poro-dila misel, da bi nekaj podobnega lah-ko pripravili za osem ljudi pod veliko kovano pergolo. Lepi sončni dnevi so nas še dodatno spodbudili k temu so-lidarnostnemu delu. V senci starega mlina, ob okrogli oltarni mizi se bo-mo zbirali ob Kruhu življenja.Franc in Bernard sta se opogumila in pričela z deli kopanja jaška, v katerega bomo položili električne žice, ki napa-jajo oddajnik in sprejemnik našega

spletnega omrežja in je postaja odda-ljena kar 130 m od mlina. Njima in vsem ostalim prostovoljcem pri tovr-stnih opravilih iskrena zahvala. Tudi takšno delo je potrebno za povezavo s svetom.

Jože Kamin

N E M Č I J A

BERLIN

Vedno znova smo veseli, ko vidimo, da se Iva in Lucijan Brumnjak, ko prideta nazaj v Berlin, vključita v ži-vljenje župnije in obilno pogostita za svoj rojstni dan vse prijatelje, pa tudi tiste, ki imajo kako delovno akcijo, kot je postavljanje ali podiranje jaslic ali pospravljanje cerkve. To je zgled lepe-ga sodelovanja, pa tudi druženja, ka-dar se srečamo v Sloveniji, tam okrog Bovca, kjer sta doma! V soboto, 12. februarja, je svoj jubilej praznovala Alenka Šurbek, zvesta

Mici Mav. Pa delo na vrtu poleg hiše ... Tako sem vesela vajinega obiska, da mislim, da to noč ne bom mogla nič spati.« V tem prijetnem vzdušju je ob skodelici kave potekal najin obisk pri gospe Gričar, ki je bila eden izmed ste-brov naših začetkov celodnevnih sre-čanj pred 28 leti v Merlebachu. Kot da bi želela ta obisk še podaljšati, naju je spremljala do vhodnih vrat doma, kjer smo se poslovili. Vsi, ki vas ima-mo radi in se vas z veseljem spomi-njamo, vam kličemo še na mnoga leta!

THICOURT

Od 15. pa tja do 20. stoletja je potok Mannsbach poganjal mlinsko kolo, ki je dolga stoletja mlelo žito in pripra-vljalo moko za vsakdanji kruh. V za-dnjih tednih pa so v okolici mlina ste-kla dela, saj so na dan veliki tovornjaki dovažali preko 800 ton na-sutja za novo cesto, ki bo povezovala vseh osem vetrnih elektrarn na eni strani mlina in štiri na drugi. Če bodo toliko oddaljene, da nas ne bo njihov hrup oviral, bodo pa vsaj delno vidne tudi iz mlina. Ker ne meljemo več na vodo, bomo imeli pa don kihotske mline na veter. Ob vsem tem pa tudi čisto novo razširjeno cesto.

Na dvorišču starega mlina bo stala nova pergola. Jubilantka Alenka Šurbek

Franc Razpotnik in Bernard Erzetič z veseljem opravljata tovrstna dela.

23


obiskovalka naših prireditev, ki je za vse pripravila pravo gostijo. Pomagala sta ji prijatelja Darja in Edi Guzaj. Bil je lep skupni praznik, saj smo se spo-mnili še veliko drugih, ki so prazno-vali rojstni dan.Alenka je prisrčen in vesel človek. Ra-da praznuje z nami, kljub temu da ima zelo zahteven delovni čas.Družina Aline in Janeza Bačovnika je v soboto, 19. februarja, praznovala krst malega Davida. Pascal je dobil bratca, katerega se je zelo razveselil. Krst smo imeli v cerkvi Srca Jezusove-ga, kjer sta zaposlena Janezova starša Marinka in Anton Bačovnik in kjer so vso mladost preživeli njuni otroci. To je zelo lepa cerkev v Charlottenburgu,

v kateri je Davidov dedek Anton »pu-

stil svojo dušo« pri prenovi, saj je se-

daj kot lepa nevesta. Tudi Davidov

brat Pascal je bil pred nekaj leti krščen

v tej cerkvi.

Botra Jožica je prišla s svojo družino –

z možem Edijem in otroki: Alešem,

Katarino in Evo – iz Slovenije. Aleš je

odličen mlad rokometni vratar v ekipi

Gorenje Velenje in pri petnajstih letih

že trka na vrata prve lige. Mojca je

skrbna in ljubeča žena in mati, sedaj

tudi teta in botra. Zelo skrbno in zelo

lepo je vse pripravila za simboliko kr-

stne sveče in obleke.

Drugi boter je bil Alinin brat Krištof,

zelo priljubljen pri otrocih.

Da je bila slovesnost še lepša, je igral

na orgle Janezov dolgoletni prijatelj

Peter Schneider. Tudi Janezovi in Moj-

čini sestri, Jožica in Bernardka sta

imeli svoje zadolžitve – bili sta foto-

grafki. Aleš in Katarina sta ministrira-

la, dedek Anton pa je opravljal delo

mežnarja. Bil je lep dogodek in pravi

družinski praznik.

Po obredu so se veselili v svojem no-

vem domu, lepi družinski hiši, ki sta

ga Alina in Janez skrbno opremila in

uredila, župnik Dori pa ga je pred

kratkim blagoslovil.

Na pustno soboto, 5. marca, je bila letos

prvič le otroška in mladinska maška-

Pustovanje v Berlinu Berlinske pustne maske se predstavijo.

Boter Boris Simončič z mamo Marijo in vnukom Nikolasom, kate-remu je stric in boter.

David Bačovnik je prejel sveti krst.

24


rada, ki je proti vsem pričakovanjem neverjetno odlično uspela. Organizator je bil ves ŽPS, vsak član s svojo nalogo: predsednik Anton Bačovnik je bil za-dolžen za okrasitev, ki je bila izvirna in enkratna. Podpredsednica Majda Schmidt je skrbela za program in na-grade za vsako masko. Prizadevna uči-teljica SDP mag. Magdalena Novak pa je imela na skrbi glasbo in animacijo in smo ji zelo hvaležni za njeno priza-devno delo. Štefan Horvat je postavil mize in stole, da je bila dvorana res le-po pripravljena za goste, ki so jo do za-dnjega napolnili. Njegova žena Vikica in Vera Gabor sta nasitili lačne želodce, ničesar ni manjkalo, tudi krofov ne! Najmlajša članica Bernardka Bačovnik pa je z Markom Pangerlom skrbela za dobro domačo kapljico ... Bilo je prije-tno rajanje, ogromno ljudi. Prišli so tu-di naši novinarji, ki pišejo in poročajo iz Berlina, z družinami.Na svoj račun so prišli tudi starši in starejši obiskovalci, ki so s ponosom opazovali našemljene vnukinje in vnuke, ki so ustvarili nepozabno vzdušje. Za druženje v Berlinu se res ni treba bati!

M. Mošnik

HAMBURG

Kar dolgo smo morali čakati na sveto mašo v mesecu februarju, saj nas je od zadnjega srečanja ločilo dolgih pet te-

dnov. O kakšni pomladi tokrat še ni bilo duha ne sluha, saj je bila pokraji-na okrog Hamburga še vedno pod snežno odejo.

7. navadno nedeljo smo po sveti maši spremenili v pustno nedeljo. Kdor je želel, je lahko svojo zunanjost spreme-nil in si nadel pustno masko in poseb-na oblačila. Žal pa tokrat ni bilo nobe-nega nagrajevanja, kar bi posrečene maske vsekakor zaslužile.Seveda tudi pri tem srečanju nismo pozabili naših slavljencev rojstnih

Tini je bilo ob Lojzovem kožuhu to-pleje.

Gorenjca Ana in Nejc na obisku v hamburški skupnosti

Nazdravili smo Evi Plevnik.

Kristina in Jana pri pospravljanju kuhinje Pustne maske v Hamburgu

dnevov. Prisotni sta bili Kristina Kri-stičevič, zvesta obiskovalka slovenskih maš in Eva Plevnik, ki že vrsto let zve-sto opravlja blagajničarska dela v tej skupnosti, za kar smo ji zelo hvaležni. Janez Kunaver, ki je prav tako v skupi-ni vodnarjev in ki je dolga leta priha-jal k svetim mašam v hamburško sku-pnost, se postopoma vrača v Slovenijo in že sedaj preživlja več časa v prele-pih vinorodnih krajih pod Gorjanci. Vsem slavljencem želimo zdravje in kličemo še na mnoga leta.

25


Tudi ponedeljkovega izleta nismo iz-pustili in se z devetčlansko ekipo od-pravili na izlet v najsevernejše mesto Flensburg, ki meji na Dansko, vendar ne zato, da bi preverjali register s ka-znivimi pikami, ki jih tam beležijo za prometne prekrške. Ogled Flensburga smo osredotočili samo na ogled stare-ga dela z zanimivimi cerkvami iz 12. in 13. stoletja, ki so bile dobro ogreva-ne, saj nam je mraz neusmiljeno silil v kosti. Po dolgem času nas je obiskala zopet Tina Lipovšek iz Slovenije, in se pri ogledu mesta vsa premražena dr-žala našega mežnarja Lojza, ki je imel oblečen debel kožuh. V dvoje jima je bilo topleje. »Odtalili« smo se šele zo-pet v vlaku na poti proti Hamburgu.

D. Dyllong

AUGSBURG

Oberstdorf – Smučarska nedeljaNedaleč od Oberstdorfa v zaselku Kornau so v nedeljo, 27. februarja, slo-

venski rojaki iz Kemptna, Augsburga,

Ulma, Ravensburga in Münchna do

zadnjega kotička napolnili cerkvico.

Slovesno evharistično daritev je vodil

župnik Roman Kutin. Na parkirišču

ob bližnjem smučišču je po maši sle-

dilo skupno kosilo. Kar je kdo pripra-

vil doma in prinesel s seboj, je položil

na skupno mizo. Nihče ni ostal lačen

in žejen. Vsega je bilo za vse dovolj.

Dobro okrepčani so posamezniki šli

smučat, večina pa na sprehod po bli-

žnji okolici. Ure nedeljskega popol-

dneva so hitro minevale. Kot vsako le-

to sta tudi letos zakonca Šabeder,

Vlado in Darinka, pred odhodom do-

mov za vse pripravila večerjo. Okusna

sarma se je še kako prilegla po popol-

danskem gibanju na svežem zraku.

Tudi tokrat kot običajno so po večerji

zadonele slovenske pesmi, ki sta jih

spremljala Jože Erjavec s harmoniko

in s kitaro župnik Roman Kutin. Z le-

pimi vtisi smučarske nedelje so se

zbrani vrnili vsak na svoj dom.

Pustna veselica v Augsburgu

Na pustno soboto, 5. marca, je bila v

Augsburgu slovenska pustna veselica.

Od blizu in daleč so se je udeležili tisti

redni zvesti rojaki, ki ne zamudijo no-

bene priložnosti, če se kje kaj sloven-

skega dogaja. Ansambel Pannonia iz

Stuttgarta je z odlično glasbo dajal ži-

vahen ton dogajanja v dvorani. Ob nji-

hovi glasbi se je vrtelo in plesalo do

zgodnjih jutranjih ur. V teku večera so

nastopile tudi pevke iz Ravensburga

ob spremljavi harmonikaša Jožeta Er-

javca. S krajšo točko je presenetil

mlad harmonikaš Mihael iz okolice

Münchna. Glasbeno nadarjen fant, ki

ni slovenskega rodu in ne razume ene

slovenske besede, je zaigral in zapel

kar nekaj slovenskih pesmi. V pogo-

voru z g. Romanom je priznal, da ne

razume, kaj poje. Toda ker so mu slo-

Mala Zina z mamico in očkom

Skupno kosilo na parkirišču

Med mašo v Kornauu.

Darinka in Vlado sta zvečer s sarmo pogostila vse goste.

26


venske pesmi zelo všeč, jih rad igra in prepeva. Glavna točka večera je bil na-stop mestne pustne garde. V soju ra-znobarvnih žarometov in ob udarja-nju živahnih ritmov so mladi fantje in dekleta izvedli zahteven program ra-

znih plesov, kjer so prišle do izraza

akrobatske sposobnosti plesalk in ple-

salcev. Letos so pustne medalje prejeli

Vlado Šabeder iz Oberstdorfa, Nežka

Kljajič iz Ravensburga in Marjan Peč-

nik iz Augsburga.

Okrogli jubileji

V Baindtu pri Ravensburgu je 11. fe-

bruarja izpolnila 60. rojstni dan gospa

Frančiška Bizjak. Polnih šest desetletij

je v Augsburgu 13. februarja pustil za

seboj Marjan Pečnik. Tri dni za njim

je v istem mestu dočakala enako šte-

vilo let gospa Milena Savski. Vsem

trem omenjenim slavljencem, ki so v

letošnjem februarju obhajali šesti

okrogli življenjski jubilej, želimo

zdravja, sreče in zadovoljstva tudi v

nadaljnjem življenju vsi, ki jih pozna-

mo.

ESSEN

DAN KULTURE: Prvo prireditev so imeli udeleženci tečaja slovenskega jezika pod vodstvom učiteljice Dragi-ce Gornik v dvorani društva Bled v ESSNU 5. februarja.

Slovenski ansambel Pannonia iz Stuttgarta Na plesišču je bilo veselo.

Slavljenka Frančiška Bizjak Slavljenka Milena Savski

Marjan Pečnik in njegova žena Ana Dan kulture v Essnu

27


Društvo Slovenski zvon iz Krefelda je

praznovanje dneva kulture vključilo v

svojo letno veselico 12. februarja v

NEUSSU.

V ESSNU smo v okviru župnije dan

kulture praznovali 13. februarja z ne-

deljsko mašo, po maši pa s kulturnim

programom in srečanjem v župnijski

dvorani. Za popestritev kulturnega

sporeda je v Essnu in Neussu poskr-

bel profesor slovenščine Dušan Če-

govnik. Med mašo in v dvorani nas je

razveselila umetnica na prečni flavti

Nadja Čegovnik. Gospodinje pa so

poskrbele za odlično postrežbo. Pre-

cej skromen dobiček smo namenili

skupnosti za zdravljenje odvisnikov

TAV v Starem trgu ob Kolpi. Našemu

organistu – 80-letniku smo izročili

šopek.

Isti dan se je v MOERSU dneva kultu-

re spomnil tamkajšnji Mepz Slovenski

cvet. Bili so večinoma navzoči pri slo-

venski maši, nato pa je sledilo zelo

prijazno srečanje z odlično postrežbo

v bližnjem Don Boskovem domu.

KRSTI: Ker so v naši župniji krsti ze-

lo redki – zadnji je bil v septembru

2008 – nas je vse razveselila novica,

da bosta v enem tednu – kar dva kr-

sta.

V Krefeldu je bil ob slovenski maši 20.

februarja krščen Jakob Ferenc Emil

ČUČEK, r. 5. avgusta 2010 v Düssel-

dorfu. Krepki fantič je sinček Emilija-

na Emila Čučka in Sandre Gruner iz

Duisburga. Botra sta Dominik Šmajgl

in Thorsten Gruner.

V Altenessnu je bil 26. februarja kr-

ščen Milian KOLŠEK, sinček Mateja

Kolška in Barbare Šinko, r. 16. januar-

ja 2011 v Essnu. Botra sta Andrejas

Kolšek in Katarina-Lea Šinko-Štraus.

Dragi starši in botri – čestitamo! Ja-

kob in Milian – dobrodošla naša nova

farana!

Novi in ponovni naročniki Naše luči –

dobrodošli: Silvester Kopše, Marjan

Kolšek, Andrejas Kolšek, Johan Raschl.

ČESTITAMO: Branki VIDETIČ ob

njenem 60. rojstnem dnevu.

Branka je zagledala luč sveta 8. febru-arja 1951 na Izlakah. V delavski druži-ni Učakar so bile tri sestre. Po osnov-ni šoli je eno leto obiskovala pripravniško keramično šolo. Ker oče ni imel »rdeče knjižice«, Branka ni dobila štipendije, domači pa ji niso mogli plačevati stroškov šolanja. Vi-dela je, da njeni načrti nimajo obetav-ne prihodnosti. V Nemčiji je imela teto. Sedemnajstle-tno jo je njena družina vzela k sebi. Eno leto je delala kot gospodinjska pomočnica, nato pa do leta 1985 pri Siemensu v finomehaniki.

60-letna Branka Videtič

V Krefeldu smo po maši proslavili 60. rojstni dan Rozine.

Krefeld. Sveti krst Jakoba Čučka

Wetter. Med gosti Lojze Brce z bratom in sestro

Ob krstu Miliana Kolška

28


Leta 1973 sta se na župnijski veselici v Essnu srečala z Belokranjcem Kazi-mirjem Videtičem iz Stare Lipe pri Vi-nici. Leta 1975 sta se poročila na Vini-ci. Leta 1985 se jima je rodil sin Dominik. Od tedaj ni več v redni služ-bi. Dela pa honorarno kot hišnica. Ob pogovoru z gospo Branko sem re-kel: »Za zdaj naj bo toliko dovolj, čez deset let pa bomo napisali kaj več ...« Sledil je njen veder in optimističen od-govor: »Čez deset let bom že doma.« Seveda takšen odgovor razumem kot nekaj dobrega za družino Videtič. V Stari Lipi sta si namreč kupila gradbe-no parcelo in si tam zgradila lep dom. Manj dober pa je odhod ljudi, kot je Branka, za našo tukajšnjo skupnost. Ona je namreč ena najmočnejših ste-brov pri naših prireditvah. Z možem Kazimirjem sta člana župnijskega pa-storalnega sveta. Zelo redno prihajata k slovenskim mašam. Sta naročnika

Naše luči in Ognjišča. Znana sta kot zelo gostoljubna in delavna, kadar imamo kakšno prireditev, zlasti v sku-pnosti Wetter in vsako leto ob binko-štnem srečanju. Branka, hvala Vam za vse, kar dobrega naredite za župnijo in rojake. BOG VAS ŽIVI ŠE NA MNOGA LETA!

Lojze Rajk, župnik v Essnu

FRANKFURT

Razpoloženje in veselje pustnega ...Vsekakor po Prešernovem slavljenju v začetku februarja v Frankfurtu ni na-stopilo popolno zatišje. Župnik je mo-ral pred odhodom na romanje v Jor-danijo in Izrael marsikaj pospraviti, pa tudi urediti in pripraviti za naslednjo prireditev, za naše vsakoletno pusto-

vanje. Na pustno soboto, 5. marca, smo

se zvečer zbrali v dvorani cerkve sv.

Bonifacija v Frankfurtu. Pred tem pa

so se nekateri udeležili tudi nedeljske

maše skupaj z nemško župnijo. Za to

letošnjo pustno prireditev smo pova-

bili medse ansambel Orion z Rake na

Dolenjskem. Z zelo dobrim igranjem

in petjem so muzikanti prav gotovo

navdušili vseh sto in še več ljudi, ki so

prišli k tej prireditvi, ki ima že vrsto let

tudi dobrodelni namen. Dobiček, koli-

kor ga ustvarimo, namenimo namreč

Slovenski karitas za njeno delo in nje-

ne programe v pomoč ljudem v vsako-

vrstnih stiskah. Čeprav je bolezen za-

rezala v ekipo župnijskega sveta v

pripravi in izvedbi tega pustovanja,

smo ob pomoči še drugih pomočni-

60-letna Rozina Lovrenčič iz Willicha

70-letni Ivan Lovrenčič

Pogled z Oljske gore na Jeruzalem

Del romarjev na stopnišču cerkve Božjega groba v Jeruzalemu

29


kov izpeljali prireditev in seveda tudi pospravili dvorano. Treba je reči, da je bilo letos res lepo število mask, tako otroških kakor odraslih, in tako je imela ocenjevalna komisija (člani an-sambla so to bili) res kar težko delo, izbrati med ‚padlimi in pravimi ange-li‘, strašili, metulji in še kakšnimi dru-gimi maskami najlepšo in najbolj iz-virno. Prvo nagrado in s tem večerjo za dve osebi sta si prislužila ‚beneška meščana, palčka‘ pa kot drugo nagra-do enoletno naročnino na revijo Naša luč. ‚Pravi angel, metuljčka in strašilo‘ pa so dobili manjše, bolj tolažilne na-grade, nekaj čajčkov, malo tekočine in nekaj sladkega. Seveda smo imeli tudi zelo dobre krofe, ki jih že vrsto let pri-skrbi dobrotnik oziroma dobrotnica naše prireditve. Vsem, ki so pripravlja-li in pomagali pri tem našem pustova-nju, prispevali krofe in poskrbeli za

Strašilo si je prislužilo nekaj tolažilnega.

Za metulja pa nekaj nektarja …

Izmed teh smo morali izbrati najlepše maske.

Veliki petek na mozaiku cerkve Božjega groba

prenočišče letošnjih muzikantov in postorili še marsikaj drugega, vsem najlepša hvala in Bog povrni.... in postnega časa ...Če smo se veselili in plesali, pa smo seveda postni čas začeli z mašo pepel-nične srede in pepeljenjem. To pa naj postaja in postane zunanje znamenje notranje spreobrnitve in novega za-četka.... ter žalovanje, prežeto z vero in upanjemTik pred novim letom je v domovini v Brežicah, kamor sta se že pred leti vr-nila Furlanova iz Wiesbadna, umrl Anton Furlan. V Nemčijo je prišel le-ta 1964, žena Marija s tremi hčerkami

Tako so člani Oriona z Rake raztegovali glasbila.

Benečana pa čaka večerja v Frankfurtu.

30


pa nekoliko kasneje. Večino let, ko je bil tu, je delal v bolnišnici v gospodar-skem delu njene dejavnosti. Že tukaj v Nemčiji in kasneje tudi doma je moral vedno znova na razne operacije in ta-ko mu je srce zaradi novih in novih uspavanj povsem oslabelo in odpove-dalo. Z ženo Marijo sta redno prihaja-la k slovenski maši in k raznim dru-gim slovenskim prireditvam, mimo-grede poskrbela za pogostitev in zlasti v zdravstvenih preizkušnjah z dobro voljo spodbujala ter bodrila sebe in druge. Pokopali smo ga na praznik treh kraljev v Brežicah. Ženi Mariji, hčerkam, šestim vnukom in vnuki-njam ter šestim pravnukom izražamo naše sožalje s pogledom na trpečega in zmagoslavnega Kristusa. Tik pred odhodom na romanje v svetopisem-ske kraje pa smo 16. februarja v Frank furtu pokopali 82-letnega dr. Jakoba Hermanna. Doma je bil iz Doroslovega v Vojvodini. Po vojni je študiral medicino v Ljubljani. Ker je bil nemškega rodu, je žal ni mogel za-radi stalnega politično-nacionalnega pritiska dokončati. Doštudiral je tu v Frank furtu. Kot zdravnik je delal v

zdraviliškem kraju Ortenberg. Na vla-ku je spoznal svojo kasnejšo, zdaj že pokojno ženo Ano, doma iz bližine Novega mesta. Rodila se jima je hčer-ka Stella, ki je tudi postala zdravnica. Z upanjem, ki temelji na Jezusovem vstajenju, ji izražamo naše sožalje. Pr-ve dni marca pa je po kratkotrajni in hudi bolezni v Mainzu umrl 62-letni Leopold Mrzel iz Ingelheima. Njegov rojstni kraj pa je Šmartno pri Litiji, kjer so ga tudi pokopali. Ženi in obe-ma hčerkama z družinami izražamo naše krščansko sožalje. Naj počivajo v miru!

rem

INGOLSTADT

Pokojni Avgust VučinaV ponedeljek, 7. marca, smo se v Eitensheimu pri Ingolstadtu poslovili od našega rojaka Gustka Vučina. Po-kojni se je rodil 28. julija 1929 v števil-ni Vučinovi družini v Rucmancih pri Ormožu, kjer je preživel svoje otro-štvo in osnovnošolska leta. V Maribo-ru se je izučil za strojnega ključavni-čarja. V mestu ob Dravi je tudi spoznal Marijo Ficko, s katero sta se leta 1952

poročila. V zakonu sta se jima rodila dva otroka, sin Marjan in hči Slavica. Nekaj časa so še živeli v Mariboru, le-ta 1964 je Gustek odšel v tujino, pri-stal je v Nemčiji. Leto pozneje pa je za njim prišla še žena Marija z otrokoma. S pridnostjo sta si najprej zgradila hi-šo v Buxheimu, prva leta tega stoletja pa sta si zgradila lepo hišo v novem naselju v Eitensheimu, ki je od leta 2004 bil njun prijetni dom. Minula le-ta je imel pokojni zdravstvene težave, toda zadnji čas se je spet bolje počutil in večkrat je dejal, da bi še rad živel kakšno leto. Toda v torek, 1. marca, proti večeru se je zgodila nesreča. Z lestve je namreč obrezoval drevesce na robu vrta. Kaj se je zgodilo potem, ne ve nihče, našli so ga na tleh težko poškodovanega, hitro so ga odpeljali na kliniko, kjer je še isti večer umrl. Pokojni Gustek je bil marljiv in vesten delavec, z ljubeznijo in natančnostjo je opravljal vsako delo; na vse se je ra-zumel. S svojim delom in znanjem je tudi rad pomagal drugim. Dokler mu je zdravje dopuščalo, je bil dejavno povezan z našo slovensko skupnostjo v Ingolstadtu. S spoštovanjem in hva-ležnostjo se ga bomo spominjali. Po-kojnikovi ženi Mariji, s katero sta pre-živela 59 skupnih let, obema otrokoma, Marjanu in Slavici, vnu-kom in vsem njegovim izrekamo svo-je globoko sožalje. Marica in Andrej Plajh, šestdesetle-tnikaMinulo leto sta naša rojaka Marica in Andrej Plajh iz Bamberga obhajala svoj šestdeseti rojstni dan. V nedeljo, 6. marca, pa sta še po slovenski maši v Nürnbergu v krogu svojih slovenskih rojakov in nekaterih nemških prijate-ljev v Dominkovi gostilni potrdila okrogli rojstni jubilej. Marica in An-drej prihajata s Kebla na Pohorju, kjer

Nasmešek pokojnega Antona Furlana

Pokojni Avgust Vučina

31


sta preživela svoje otroštvo, šolska le-ta; Marica in Andrej nista bila samo sovaščana, ampak tudi sošolca. Ko sta kot mladostnika igrala Finžgarjevo igro Razvalina življenja, se je med nji-ma vnela ljubezen, ki je prerasla v za-konsko skupnost in tako sta že preži-vela osemintrideset let skupnega življenja. Doma na Keblu sta si s si-nom Robertom zgradila hišo, ki je po-stala njun dom, kamor vedno znova radi odhajajo. Slavljenca sta tudi moč-no povezana z našo slovensko župnij-sko skupnostjo v Nürnbergu in kljub veliki oddaljenosti – več kot sedem-deset kilometrov na eno stran – rada prihajata k naši slovenski maši, vedno znova nas razveselita s svojo prisrčno prijaznostjo. Hvaležni smo, da ju ima-mo. Slavljencema še naknadno naše iskrene čestitke in dobre želje. Bog naj ju ohranja.

Stanko Gajšek

MANNHEIM

† Ivan KlavžarV oktobru se je tiho poslovil Ivan Klavžar, nepogrešljiv član slovenske skupnosti v Rauentalu in okolici. Ro-dil se je pred devetinšestdesetimi leti v Novem svetu, skupini zaselkov v žu-pniji Hotedršica ob cesti, ki pelje iz

Logatca proti Idriji. Izučil se je za mi-zarja. Leta 1970 je prišel v Nemčijo in se čez dve leti poročil z Liziko Duh, s katero imata dva sinova, Andreasa in Danie-la. V Kuppenheimu sta si zgradila lepo hišo. V adventnem času je postalo že kar tradicija, da smo se po slovenski maši v Rauentalu zbrali v njuni hiši okrog krušne peči in zmolili rožni ve-nec. Po molitvi pa je prišlo do izraza njuno gostoljubje s pogostitvijo.Ivanovo veselje je bil lepo negovan vrt, saj je imel rad naravo. Rad je hodil na romanja. Daleč naokrog, tja do Schwar-zwalda je bil znan po izredno lepo iz-delanih košarah za velikonočna jedila.Na življenje je vedno gledal z optimiz-mom, ki ga je znal posredovati tudi drugim, celo ko ga je bolezen že moč-no načela. Rad je zahajal v slovensko družbo, redno je prihajal k slovenski maši. Ko je bil že zelo bolan, je zvedel, da bo kmalu prišel na svet prvi vnuk in si je zelo želel, da bi ga dočakal, a se mu je na žalost življenje prej izteklo.Naj bo za vse, kar je v življenju dobre-ga storil, nagrajen z večnim življe-njem pri Bogu.

J. M.

MÜNCHEN

Smučarska mašaLetos smo se rojaki iz Münchna zopet udeležili tradicionalne »smučarske maše« v Oberstdorfu, na kateri se zbi-rajo rojaki iz Augsburga, Ravensbuga, Kemptna in Ulma že dolga leta. V ne-deljo, 27. februarja, se nas je osem oseb zjutraj ob 8.00 zbralo pred župniščem in g. Lojze nas je s kombijem popeljal v vasico Kornau, kjer smo ob 11.00 z rojaki od drugod obhajali mašo. Po maši smo se skupaj ob jedači, pijači, petju in plesu poveselili na parkirišču, nato pa smo krenili na dveurni spre-hod do svetovno znane skakalnice v Oberstdorfu. Popoldne smo bili gostje pri zakoncih Šabeder, ki sta nam vsem, kar nas je bilo, s pomagači pripravila odlične sarme z zabeljenim krompir-jem in sladico. Gostiteljem smo se za-hvalili s skromnim kulinaričnim dari-lom z Bavarske in z nekaj pesmimi, ki smo jih skupaj zapeli. Potem pa je bil že čas, da se vrnemo domov, saj nas je čakala še kar dolga vožnja. Naša mala münchenska družinica je hvaležna za ta dan, ki ga je skupaj pre-živela med seboj in z rojaki iz drugih delov Nemčije. Čutili smo se sprejete. Posebna zahvala župniku Romanu Kutinu, zakoncema Šabeder in vsem ostalim!

Filmski večerV slovenskem župnišču nadaljujemo s filmskimi večeri. V februarju in mar-cu smo si ogledali film o papežu Jane-zu Pavlu II., ki je bil predvajan v dveh delih. Ker bo Cerkev papeža Janeza Pavla II. 1. maja letos razglasila za bla-ženega, sta bila ta dva filmska večera neke vrste priprava na ta dogodek. Bi-ografska drama z naslovom »Karol – mož, ki je postal papež« v treh urah

Marica in Andrej Plajh, šestdesetletnika

Pokojni Ivan Klavžar

32


prikazuje življenje Karla Wojtyle od njegovih študentskih let do izvolitve za papeža. Scenarij filma je bil osno-van po knjigi Gian Franca Sviderco-schia »Zgodba o Karlu, Nepoznano ži-vljenje Janeza Pavla II.«. Film prikazuje njegova mladostna leta, za-znamovana z vojno na Poljskem in uporom Poljakov proti okupatorju. Gledališče in pisanje sta bila tisto »orožje«, s katerim se je boril za svojo domovino in kulturo. Takrat je tudi začutil božji klic v duhovništvo, na ka-terega je odgovoril z vstopom v seme-nišče, kjer je na skrivaj študiral, sicer pa delal v kamnolomu. Prvi del filma se konča s posvečenjem v duhovnika. V drugem delu filma so okoliščine nje-govega življenja nič manj težke: kot mlad duhovnik in zelo perspektiven ter pri študentih priljubljen profesor etike se sooča s komunistično oblastjo, ki je imela Cerkev za največjo sovražnico. Toda pristop duhovnika, profesorja in kasneje škofa Karla Wojtyle do oblasti ni sovražen, vedno pa opozarja na resnico, ki je teptana, in na malega človeka. Morda je rdeča nit filma prav človeškost Karla Wojtyle, ki se kaže v vseh obdo-bjih njegovega življenja. Karkoli izreče in stori, ima v sebi plemenito človeškost – in to je pravzaprav božanskost.Nam gledalcem je bilo prikazano ne-poznano življenje človeka, ki je tako nepričakovano postal papež.

Barbara Alič

Pozlačena Slovenija v Garmischu»Veni, vidi, vici …!« Tako izgovorjene, nepozabne zgodovinske besede je v srcu doživela naša slovenska vrhun-ska smučarka Tina Maze in vsi mi navzoči navdušenci belega športa v Garmisch Partenkirchnu 17. februarja letos na svetovnem smučarskem pr-venstvu, kjer je v veleslalomu bila naj-boljša in dobila zlato kolajno.Z ženo Fani sva se na hitro odločila, da osebno podpreva našo trenutno NAJ-slovensko smučarko, katere močna srč-na želja se ji je res uresničila. Že na predvečer tekme sem na plakat napi-sal: »Danes zlato – TINA MAZE – hva-la ti!« Uresničene, lahko rečem usliša-ne (med vožnjo na tekmi sva kar pomolila zanjo) so bile njene, naše in želje cele Slovenije. S skupino navijačev iz Črne na Koroškem, kjer je Tina do-

ma, smo se brezmejno veselili, z nami pa tudi mnogi prisotni s celega sveta.Tina, veliko veselega, vzpodbudnega si darovala domovini, ki je tako po-trebna dobrih dogodkov. In naj zaživi v smislu pregovora: »Zdrav duh v zdravem telesu!« Iskrene čestitke, po-nosni smo nate!

Lojze & Fani Grojzdek

Skupaj z navijači iz Slovenije v Garmisch Partenkirchnu na dan zmage Tine Maze

Takole sta Fani in Lojze napovedala zmago naše Tine Maze.

Slovenska družinica iz Münchna skupaj z župnikom Romanom Sprehajalni dan v Oberstdorfu

33


STUTTGART

Živahen utrip naših skupnosti v predpostnem (in pustnem) času V slovenski župniji v Stuttgartu živi in deluje deset verskih občestev, vsako se razlikuje od drugega po sestavi, rit-mu in skrbi za skupnost in za posa-meznike. Župnik, ki v okoliške sku-pnosti pride enkrat na mesec za slovensko mašo, se lahko nasloni na svoje sodelavce, člane župnijskega pa-storalnega sveta, ki to vsakomesečno srečanje skrbno pripravijo. Skoraj v vseh občestvih zunaj Stuttgarta (Aa-len, Bad Urach, Böblingen, Esslingen, Heilbronn, Oberstenfeld, Pfullingen,

Schorndorf, Schwäbisch Gmünd) se tako iz meseca v mesec vrstijo številni dogodki, ki jih ne moremo vedno do-kumentirati in o njih pisati v Naši lu-či. Naj omenim le nekaj zadnjih iz predpostnega, pustnega časa.

PfullingenV Pfullingenu smo v soboto, 12. febru-arja, po maši praznovali 78. rojstni dan Franca Jurgeca. Franc je k maši povabil tudi svojo družino, zato se nas je zbralo kar nekaj več kot ponavadi. Sodelavci v Pfullingenu po maši ve-dno pripravijo manjšo pogostitev, tudi tokrat so se potrudili in za Francev praznik pripravili slavnostno omizje. Ni manjkalo petja in veselja. Takšna srečanja dajejo poguma in moči, ver-nike pa še bolj medsebojno povežejo.

Heilbronn

V soboto, 26. februarja, popoldne je

bila na sporedu slovenska maša v

Heilbronnu, kjer se prav tako po maši

redno srečamo ob pogrnjeni mizi in

družabnosti. Ker se je že približeval

pust, smo bili veseli dveh mladih mi-

nistrantov, ki sta bila opravljena v in-

dijanca in kavbojca. Tako prisrčna sta

bila, da smo po maši kar v cerkvi pri-

redili še malo veselega vzdušja in za-

peli mimično pesem o kavboju Billyju

in malem indijančku. Bratec obeh mi-

nistrantov iz družine Reichle je potem

protestiral in župniku poočital: kako

to, da ste zapeli pesem samo o kavbo-

ju in indijančku in ni bilo zraven ti-

gra? On sam je bil namreč oblečen v

tigra. Župnik se je ob modrosti fantka

prijel za glavo in rekel: Kako sem le

mogel na to pozabiti!

Oberstenfeld

V nedeljo, 27. februarja, smo ob 10.15

imeli v Oberstenfeldu mednarodno

mašo, ki smo jo pripravili nemški ver-

niki župnije Srca Jezusovega, itali-

janski in slovenski verniki. Pred sre-

čanjem smo se dobili na skupnem

sestanku, kjer smo mašo skrbno pri-

pravili. Slovenci smo sodelovali z dve-

ma pesmima, ob kitari smo za psalm

zapeli Alabare, Slavim Boga in po ob-Praznovanje 78-letnice Franca Jurgeca v Pfullingenu

Vesela točka z otroki po maši v Heilbronnu

Jožica Duh roj. Kranjec iz Schorndorfa je v začetku marca pra-znovala 60-letnico življenja.

34


hajilu Jezus, ti si vinska trta. Enako-pravno smo vsi udeleženci pripravi-li bogoslužje božje besede in namesto pridige smo v treh jezikih posredova-li molitve o integraciji, vsakdanjem življenju in o smislu, prav tako smo prošnje izrazili v treh jezikih. Šlo je za enkraten duhovni dogodek. Z nem-škim župnikom in sodelavci iz Stutt-garta smo nato srečanje sklenili s kosilom pri družini Mencin v Ober-stenfeldu.

Bad UrachV soboto, 5. marca, je bila redna slo-venska maša v cerkvi sv. Jožefa v Bad Urachu. Tu živi manjša, vendar zelo prijetna skupnost. Po vsaki mesečni slovenski maši se zberemo v manjši župnijski dvorani, kjer sledi pogovor in družabnost ob domačih dobrotah.

Predzadnje srečanje je bilo ob obisku duhovniškega okteta Oremus (7. fe-bruarja), bilo je enkratno in nepozab-no. Vsako leto priredijo v pustnem ča-su tudi manjše, zelo domače pustovanje. Tako smo se tudi letos ob pustnem času poveselili, ker je med nas prišel »pust, dolgih ust«.

BöblingenVsako prvo nedeljo v mesecu je slo-venska maša v Böblingenu, zadnja je bila v nedeljo, 6. marca. Slovenska skupnost v Böblingenu je za Stuttgar-tom največja, redno se pri mašah sre-ča okrog 70 do 90 ljudi. Tokrat je bilo pri maši tudi več otrok. Ker je bila pu-stna nedelja, smo z otroki razveselili starejše z mimično pesmijo o kavboju Billyju in indijančku. Iz cerkve smo odhajali z nasmejanimi obrazi, kar je

edino pravilna drža po evharistični daritvi. Po maši smo se, tako kot po-navadi, srečali v župnijski dvorani pri skupni mizi. Tudi tu ni manjkalo pre-senečenj. Eno od lepših je bilo, da se je slovenske svete maše udeležila druži-na Zajec s tremi otroki; Zajčevi so se prav v tistem tednu zaradi dela prese-lili iz Slovenije, se po internetu zani-mali, kje je najbližje slovenska maša in se je udeležili. Izrazili smo jim do-brodošlico in zaželeli, da se v času, ko bodo v Nemčiji, še večkrat vidimo.Po napornem letu 2010, ko smo v slo-venski župniji z več odmevnimi prire-ditvami proslavljali zlati jubilej, 50-le-tnico naše župnije, se vračamo v vsakdanji življenjski utrip. Hvala Bo-gu, je ta utrip v Stuttgartu in okolici zelo živahen in pester. Na številnih duhovnikovih »misijonskih« potih je polno drobnih dogodkov, ki napolnju-jejo dušo in srce. Lepo je biti duhov-nik med slovenskimi rojaki na Würt-temberškem, v južni Nemčiji, nikoli ni dolgčas in nikjer se ne počutiš neza-želenega. Večkrat si lahko le zaželiš, da bi za ljudi imel še več časa in energije, kar pa zaradi velikih razdalj in omeje-nega časa ni vedno mogoče.

Poročilo pripravil Zvone Štrubelj

Š V I C A I N L I E C H T E N S T E I N

VORARLBERG

Obnovljena slovenska maša v Vorarlbergu v AvstrijiZ našimi poročili iz Švice smo nekoli-ko zaspali. Seveda to ne pomeni, da se ni nič dogajalo. Ravno tako smo imeli miklavževanja, božično praznovanje v večih skupnostih, pa še kaj drugega. A

Duhovniški oktet Oremus v cerkvi sv. Jožefa v Bad Urachu

Pustovanje v Bad Urachu

35


te stvari se ponavljajo iz leta v leto in jih je treba vedno znova doživeti, ne pa o njih samo brati. Posebej razvese-ljivo za vse je, da se je v zadnjem času nekoliko okrepil obisk pri mašah v nekaterih naših skupnostih. Bog daj, da bi tako ostalo. Res je, da moramo tu in tam kakšno mašo ukiniti (zadnjič sem moral žal poročati kar o dveh ta-kih primerih pri nas), a na božji njivi med rojaki vsekakor ne zmanjka dela in novih izzivov.V tem smislu se je v naši skupnosti vendarle zgodilo nekaj novega. Slo-venski misiji v Švici je bila namreč pridružena tudi dokaj številčna sku-pnost rojakov v Vorarlbergu oz. na Predarlskem v Avstriji. Že dejstvo, da so sposobni organizirati celo vrsto prireditev in da imajo kar več sloven-skih društev, govori o tem, da jih tudi

Cerkev ne more kar tako pustiti sa-

mih. Po odhodu gospoda Janeza Ža-

garja v pokoj in njegovi vrnitvi v do-

movino so namreč ostali brez

slovenske katoliške misije in redne

slovenske maše. Izrazili so prošnjo, da

bi odslej enkrat mesečno prihajal k

njim slovenski duhovnik iz Švice. Vse

skupaj pa ni bilo tako preprosto in je trajalo kar nekaj mesecev – malo tudi po naši krivdi ...Škofija se je po odhodu dosedanjega duhovnika odločila, da redno pasto-ralno delo za Slovence ukine. Vedno znova je namreč slišati ugovor, da se moramo tujci integrirati. Kaj to po-meni, pa verjetno še sami ne vedo ali pa nočejo razumeti. No, končno smo le dobili dovoljenje in na četrto nede-ljo v februarju smo se končno zbrali v kapeli v Rankweilu, da obnovimo oz.nadaljujemo slovenske svete maše. Pričakovati je bilo sicer večjo udelež-bo, a začetki so vedno nekoliko bolj negotovi. Nekoga sem pa vendarle ob koncu slišal navdušeno reči: »Priho-dnjič pripeljem s seboj še tri druge ro-jake.« Hvalevredno! In obljubili so, da se bodo zavzeli in našli prostor tudi za srečanja po maši. Kjer je dobra volja, zagotovo uspe. Moram reči, da je skupnost kar prije-tna in vem, da se bom tudi med naši-mi rojaki v Vorarlbergu počutil dobro. Posebej še, ker sem začutil njihovo is-krenost in zavzetost, da bi radi ostali povezani ne le s človeškimi vezmi med seboj, ampak da bi bili tudi eno v Gospodu. In če smo že ljudje med se-boj tako različni in večkrat tudi prav nasprotnih prepričanj, postanemo

Ponovno slovenska maša v Rankweilu v Avstriji

Ta čedna princeska pa redno prihaja z atekom k maši v Amriswil.

Iz mladostnega obraza Vanje Vorih v Baslu se ne da raz-brati let, izdaja jo le torta.

V Luganu se zbiramo pri maši v kapelici sv. Brigite Švedske.

36


vendarle ob oltarju vedno ena druži-na, ki govori skupen jezik molitve in hvalnice Bogu.Upamo, da bo tudi tej naši skupnosti podeljen obilen blagoslov in rast v vsem dobrem. Prihodnost izročamo v božje roke.

David Taljat

Š V E D S K A

Prešernov dan v Göteborgu na Švedskem in še kajTretjo nedeljo v mesecu februarju so rojaki v Göteborgu na poseben način praznovali dan kulture slovenskega naroda ali t. i. Prešernov dan. Ta dan sta obiskala rojake Lasse in Karolina Nilsson iz Jönköpinga. Lasse je moj-

ster fotografije in je vse navzoče, ki so se v lepem številu zbrali najprej v cer-kvi pri sv. maši v maternem jeziku, nato pa v župnijski dvorani Astridsa-len, nagovoril in pozdravil v sloven-skem jeziku, nato pa jih je popeljal skozi dneve švedsko-slovenskega po-hoda v deželo Janeza Trdine in na nje-gov Trdinov vrh, ki je najvišja točka Gorjancev.Fotografije so kar nizale zanimivosti Posavja in Dolenjske. Zbirališče je bi-lo v Blatnem v župniji Pišece. Tam je bil slovenski sprejem vseh gostov in pohodnikov ter nato po obilni večerji pri Zdenku in Eriki Podvinski prije-tno vzdušje ob slovenski pesmi in ob spremljavi na frajtonarico in kitaro. Sledil je počitek po različnih druži-nah, nato pa jutro naslednjega dne, ki je pričaralo svoje lepote. Smer Kosta-njevica in Kostanjeviška jama, to je bilo nekaj, kar je vse še posebej nav-dušilo. Redko se zgodi, da gredo naši planinci namesto osvajat vrhove, osvajat skrivnostne globine in lepote, to pot Kostanjeviške jame, ki je res vredna ogleda. Po eni uri »domovanja pod zemljo« so se pohodniki podali po vinski poti proti Pleterjam. Seveda ne bi bili Slovenci, če ne bi doživeli tu-di gostoljubja dolenjske družine, ki je v kleti nad Pleterjami vse pogostila. Cviček je v tisti vročini še kako prav prišel.Po oddihu je pohodnike pot vodila v Pleterje, kjer so v stari gotski cerkvi občudovali mojstrovino diapozitivov, ki na poseben način pričarajo življenje v edini še živeči kartuziji na Sloven-skem. Po ogledu je sledil obisk njihove trgovine in nakup znanega brinovca in pleterskega cvička. Zatem so se ustavi-li še v muzeju na prostem in nato je sledila pot k sv. Miklavžu, kje je bila maša. Mežnar France Bratkovič je po-

magal, da so se popotniki zbrali k po-poldanski maši. Po dolgem dnevu je sledila pot v dolino in nazaj v Blatno, Piršen breg in Mali vrh, kjer so poho-dniki nabrali novih moči in od koder so se naslednji dan zbrali pod vznož-jem Gorjancev in ob vodenju brata Marjana ter svakinje Fanike nadalje-vali pot proti Gospodični in proti sa-memu vrhu Gorjancev. Sosedje Hrva-tje so posodili kapelico sv. Elija in tam je sledila nedeljska maša ter po njej srečanje na samem vrhu, kjer je bilo prijetno počivati in klepetati. Nato je pot vodila nazaj proti Gospodični, kjer so si pohodniki umili obraz s studenč-nico, da bi ostali večno mladi. Tam je bilo kosilo in nato je vse pohodnike pot vodila v dolino in na Krko, kjer so si na splavu ogledali znamenitosti No-vega mesta in kjer je švedskemu vaga-bundu Zvonetu botroval Milan Cizl, saj je Zvone po splavarskem krstu po-stal splavar in ambasador cvička.Zaključek pohoda je bil na vojaškem letališču Cerklje ob Krki, kjer je poho-dnike najprej sprejel tamkajšnji voja-ški kurat in župnik pri Sv. Duhu nad Krškim Aleksander Urek, ki je pope-ljal pohodnike v prostore kasarne, kjer so jih odgovorni pozdravili in jim predstavili življenje slovenskih voja-kov, predvsem pa vlogo kasarne pri slovenski osamosvojitvi. Po sprejemu in ogledu so se pohodniki podali k Sv. Duhu, kjer je bila ob 12. uri sv. maša kot zaključek vandranja. Ker pa je Lassejeva Karolina slavila 70. jubilej, je seveda po gostoljubnosti župnika Aleksandra in njegovih pridnih fa-rank in faranov sledila prava gostija.Vsa gostoljubnost faranov Sv. Duha in njihovega župnika Aleksandra, spre-jem v kasarni na cerkljanskem letali-šču kakor tudi gostoljubnost vseh, ki so prenočevali planince, kliče po za-

Jubilantka Karolina Nilsson iz Jönköpinga

37


hvali. Prav tako srčna hvala Lasseju in Karolini, ki sta pripomogla k letošnje-mu kulturnemu prazniku v Götebor-gu, ki je bil še kako slovensko obar-van.Zahvala pa gre tudi Jožetu Benigarju, ki je pripravil in posredoval rojakom v Göteborgu čas in življenje ter poslan-stvo škofa Gregorija Rožmana ob ne-kem drugem srečanju po slovenski sv. maši v Göteborgu. Tako imajo rojaki v tem mestu velik privilegij, da večkrat prav po znanju in posebnih darovih Jožeta Benigarja spoznavajo znameni-te može in žene ter zgodovino, kultu-ro slovenskega naroda.V Göteborgu se pripravlja skupina mladih fantov in deklet na sv. birmo. Ob podpori staršev in starih staršev si prizadevajo poglabljati vero ter jo prakticirajo pri sv. maši in ob preje-manju drugih zakramentov. Fantje tu-

Ema Zupančič ob rojstnem dnevu

di ministrirajo, kar je v velik ponos slovenskih družin kakor tudi njihove-ga dušnega pastirja. Večina teh mla-dih obiskuje tudi dopolnilni pouk slo-venskega jezika, kjer poglabljajo znanje materinščine.Vsem rojakom doma in po svetu vo-ščimo milosti polni postni čas ter lepe duhovne priprave na velikonočni do-godek, ki naj ne bo folklora, ampak

Utrinek s švedsko-slovenskega vzpona na Gorjance

zares eno samo spreobrnjenje, da bi prenovljenih src obhajali dogodek vstajenja, Jezusovega in tudi lastnega.

Velikončni prazniki: meseca aprila, na veliko soboto, to bo 23. aprila ob 17. uri, bo blagoslov velikonočnih je-dil v slovenskem jeziku v Göteborgu imel hrvaški duhovnik Ilija Janjič. Isti dan bo vaš dušni pastir Zvone na poti v Stockholm, kjer bo ob 17. uri blago-slov velikonočnih jedil in nato veliko-nočna vigilija. Na veliko noč bosta sv. maši v Eskilstuni ob 10.00, popoldan ob 15.00 pa bo sv. maša tudi v Köpin-gu. Na velikonočni ponedeljek, 25. aprila, bo ob 16. uri sv. maša tudi v Göteborgu. Dobrodošli v čim večjem številu k slovenskim srečanjem. Tudi mladina lepo povabljena, da se vključi v duhovno življenje Cerkve.

vaš ZvoneJubilantka Marija Keršič

France Bratkovič in del skupine vzpona na Gorjance

Jubilanta Katarina in Jože Zupančič

38

Z G O D B AZ G O D B A

Ivan Malavašič

SAMOTAR

**************

»Bo že, kadar bo, če bo!« je zagodrnjal predse, kadar je po-mislil na to, da bi izpolnil željo stare mame in pripeljal k hi-ši žensko roko. A je na svetu že tako, da se le malokdaj zgodi, da se razreši kar samo od sebe. Včasih pa le nanese, da začne človek re-sno razmišljati. Po navadi je pri malici sedel sam ali pa s kakšnim starejšim možakarjem. Tisti dan je bil sam in mimo je prišlo s kro-žnikom v roki brhko dekle. Postavila je krožnik na mizo in zagostolela: »Oprostite, vroče je in me je začelo peči. Je ta sedež še prost?« »Nikogar ne pričakujem ... No, kar tikajva se, tako sem na-vajen!« Sedla je in se lotila jedi. Upal je, da bo molčala, a ni bilo ta-ko. Komaj je parkrat zajela s krožnika, že je povedala: »Opazila sem, da si večkrat sam ...!« »Nikogar ne silim, da sede poleg mene, a mu tudi ne bra-nim!« je hitro dodal, da je ne bi prizadel. »Sem navajan bi-ti sam.« In potem sam ni vedel, zakaj ji je začel na dolgo in široko pripovedovati, da je še bolj sam kot pri malici popoldne in zvečer ter seveda tudi ponoči. »Nisi poročen?« »Potem ne bi bil sam!« »In zakaj se nisi poročil?« »Iz preprostega razloga, ker sta za zakon potrebna dva; jaz sem eden, druge polovice pa še nisem našel!« Morda bi se pogovorila še kaj več, pa je sirena dala znak, da je treba na delo. Tisti dan se je še večkrat spomnil nanjo. Sodelavec Jaka mu je dejal: »Nekam zamišljen si danes; da te ni očarala tista spogledlji-va Malka, ki je med malico sedela poleg tebe?« »Zakaj naj bi me?« »Tega pa ne vem, toda tako je na svetu, da se nasprotni po-li privlačijo!« »Saj se komaj poznava!« »Toliko bolje zate!«

»Kaj hočeš reči s tem?« »Ne maram se vtikati v tuje zadeve. Niti tega ne vem, ka-kšen človek si! Če ti gre le za kratko avanturo, potem se ne čudim!« »O ničemer takem nisva govorila. Prijazna je bila in tako sva se tudi pogovarjala. Niti tega ne vem, če se bova še kdaj!«»Morda bo bolje tako, sicer pa kaj me briga!« Jakove besede so se Lipetu zdele dvoumne, toda Malkina podoba, ki jo je popoldne in zvečer videl pred seboj, je pre-gnala neprijeten občutek. Zaželel si je, da bi se njun pogo-vor še kdaj nadaljeval. Na to mu ni bilo treba dolgo čakati. Že čez dva dni se je spet zgodilo, da je Malko prav ob njegovi mizi speklo v prste in je morala odložiti krožnik na mizo. Potem ni moglo biti drugače, kakor da sta pogovor nadaljevala približno tam, kjer sta ga pred dvema dnevoma končala. »Torej praviš, da živiš sam? Tudi z menoj je tako. Doma ni-sem imela pravega dela in sem se preselila v mesto. Tu sem dobila delo in skromno sobico, kjer živim sama. Sam pa ni dobro biti, to si gotovo že spoznal ...« »Ko mi vsaj kuhati ne bi bilo treba in bi me tedaj, ko bi se pripeljal domov, čakalo kosilo!« »Jaz grem v menzo, večerjo pa si pripravim sama, vsaj veči-noma, včasih že tako pride, da to ni mogoče!« »Zakaj?« »No, človeku se vedno ne da ali pa kdo pride in ga moti.« »K meni ni nikogar ...« »Jaz bi prišla, če bi bilo bliže ... Tudi ti bi lahko kakšen dan ostal v Virju. Tako bi se lahko pogovorila ... Kaj misliš?« »Moram premisliti.« »Zdaj bo plača in potem nekaj časa ni tako škoda denar-ja ...« »Kako to misliš?« »Nič, nič, le tako sem rekla, še sama ne vem, zakaj mi je ušlo ... No, če bi kam šla čez vikend ...« »Nimam navade, da bi kolovratil po svetu. Za kaj takega ni-smo nikoli imeli denarja in tega niti ne pogrešam.« Odslej je kar redno prihajala k njegovi mizi in neki dan je vprašala: »Torej nikamor ne greš, razen seveda v tovarno?« »Pa vsako nedeljo in praznik k maši, kot sem navajen od mladega.« »In nekaj takega gotovo pričakuješ od žene?« »Seveda. Skupaj bi hodila ...« Zdaj je Malka obmolknila in kmalu je rekla:

39


»Joj, Francki sem obljubila, da se bom oglasila pri njej. Oprostu iti moram.«

**************

O tem, zakaj se ji je tako mudilo, je razmišljal po kosilu. Res je Lipe zadnji čas že sanjal o tem, da bi bila morda Mal-ka primerna za to, da bi postala njegova žena, toda zdaj je imel neprijeten občutek in spomnil se je, da je postala bolj zadržana, ko ji je omenil, da hodi k maši. »Da bi jo to motilo, razen seveda, če ... Moral se bom poza-nimati pri kom, ki jo bolje pozna.« Spomnil se je besed sodelavca Jake in sklenil, da ga ob prvi priložnosti povpraša. Naslednje jutro mu je dejal: »Zadnjič sva se pogovarjala o Malki. Zdi se mi, da jo bolje poznaš, kot jaz ...?« »Nič ti ne bom pravil, saj vidim, da sta skoraj vsak dan sku-paj.« »Glej, Jaka, nisem poročen, sam živim, sam si moram kuha-ti in prati in kar je še takega. Star sem dovolj, da bi se lah-ko oženil. Resno mislim, zato te sprašujem. Včeraj sem ne-kaj posumil in rad bi bil na čistem.« »Če misliš resno in tako, kot si rekel, potem, no, potem bo bolje, če se obrneš na kakšen drugi naslov. Nerad govorim o drugih, toda če bi lahko nekdo prišel v nesrečo po moji krivdi in zato, ker bi jaz molčal, ko bi moral spregovoriti, potem ... Lipe, če iščeš resno žensko, Malka ne bo prava; ne bo prava, ker ni resna ženska! Takim, kot je ona, pravijo lahke ženske ... Vem približno, kakšna je, saj stanuje v so-sednji hiši. Vedno se pri njej shajajo sumljivi tipi; taki, ki jim delo ne diši preveč in ki jim je bolj za pijančevanje in lahko življenje. Že večkrat sem se spomnil na besede: Po-vej mi, s kom se družiš, in povedal ti bom, kakšen si. Me-ni se zdi, da te želi samo izkoristiti, ker misli, da imaš de-nar.« Jakove besede ga niso prepričale. Pomislil je, da se morda moti, toda vseeno je sklenil, da bo previden.

**************

Tisti dan je ni bilo k njegovi mizi, prišla pa je neslednjega dne. Utrujena in zaspana se mu je zdela in je vprašal: »Nekam prepadena se mi zdiš, si bolna?« »Oh, kako si ti naiven! Včasih se mora človek pač malo sprostiti in znoreti. In če tisti, ki ga povabi, odkloni, se mo-ra pač z drugim. Lepo smo se imeli, škoda, da te ni bilo zra-ven. Pogrešali smo te!«

»Bi vam prišla prav moja plača?« je usekal, da ga je začude-no pogledala. Zazdelo se mu je, da ne ve kaj odgovoriti. Še-le čez čas je zbrala svoje zaspane misli in rekla: »Nikjer ne dobiš ničesar zastonj, toda če da vsak nekaj ...« »... ali pa eden vse, so stroški poravnani! Veš, tak občutek imam, da jaz nisem pravi za vašo družbo. Najbrž sem pre-več resen ali nekaj takega. Oprosti, ker moram iti, s prijate-ljem bi se rad še nekaj pogovoril.«

**************

Lipe je bil seveda zadovoljen, da so se mu še pravi čas od-prle oči in se je je rešil brez težav in posledic. Manj zadovoljen pa je bil, ker ni naletel na pravo, resno žen-sko, ki bi končala njegovo samotarjenje. Sklenil je, da bo odslej bolj previden in premišljen in svojih težav ne bo za-upal neznanim ali komaj znanim ljudem, posebno žen-skam ne. Tako je postal še bolj nezaupljiv, ne samo v tovar-ni, temveč tudi v domači vasi. Ko je spet slišal, da ga imajo za čudaka in posebneža, je zagodrnjal: »Kako pa naj bom drugačen? Saj nikomur nič nočem, vsa-kega tudi pozdravim in če mi odgovori, tako storim tudi drugič; če mi ne odgovori, pa vem, da mu ni za moj pozdrav in ga tudi jaz ne pozdravljam več. In kako naj se obnašam do tistih, ki so me tako rekoč nagnali iz zvonika, kamor sem včasih tako rad zahajal. Mene so nagnali, sami pa sedaj tu-di ne pritrkavajo ali pa silno redko!«

**************

Seveda je Lipe še vedno upal, da bo nekoč le srečal tisto, ki bo resna in po njegovih željah; dekle, ki ji ne bo nerodno iti z njim v cerkev in ne v Mlakarjevo hišo. Bilo je jeseni leta 1959, ko je neko popoldne v oktobru po delu sedel na avtobus, da se odpelje domov. Čeprav je gle-dal skozi šipo, je začutil, da je nekdo sedel poleg njega. Ko se je ozrl, je zagledal Bregarjevo Tonko, ki sicer ni delala v tovarni, a se je vendarle znašla v Virju. »Oprosti, kar sedla sem na prazen sedež.« »Saj je avtobus namenjen vsem ...« »Tisti, ki ste ves dan delali, ste bolj utrujeni, jaz bi bila pri-pravljena tudi stati, saj imam še mlade noge.« »Ravno toliko se človek zamudi, če stoji ali pa sedi, le to za-dnje je bolj prijetno,« je rekel, da je pač nekaj rekel. Mislil je, da bo pri teh besedah tudi ostalo, saj je bila Tonka brh-ko dekle in pri Bregarju so bili tudi precej premožni in na-predni. Za takšne so se sami imeli in so jim nekateri tudi tako rekli. Toda Lipe se je motil.

40


Se nadaljuje

»Hodiš redno v tovarno?« »Kako pa naj? Ali hodiš redno ali pa ostaneš doma. Meni ne kaže drugače!« »Vem. Najbrž imaš težave s prehrano! Si sam kuhaš?« »Stara mama in Jakob sta umrla, mama že prej, tako sem ostal sam. Če hočem jesti, mi pač drugega ne kaže, kot da primem za kuhalnico.« »Lahko bi šel v gostilno ...« »Rad bi nekaj prihranil, da bi kaj postoril pri hiši, potrebno je ...« »Pa vendar je važna tudi dobra hrana. Če je človek krepak in močan, lahko tudi več naredi.« »Prav imaš. Toda veliko ceneje pride, če si sam kuham.« »To je že res, toda treba je misliti tudi na to, da je človek včasih bolan in se mu ne da; navsezadnje pa je vedno sta-rejši.« »Na to raje ne mislim ...« »Oženiti bi se moral!« »Vem, vem, da bi bilo tako najbolje, toda ...« »Si morda preveč izbirčen? Saj je v tovarni gotovo veliko deklet ...« »Je, veliko jih je, toda človek dela v svoji delavnici in tako ne pride v stik z njimi, no, vsaj ne z vsemi.« In potem ji je pri-povedoval svoje izkušnje, kakšne so nekatere. »Res je dandanes tako, da mora človek dobro premisliti, ka-kšno ženo si bo izbral. Glej no, smo že doma, kako je čas hi-tro minil.«

**************

12. poglavjeNASVETI Ljudje se včasih spomnijo na nekoga le tedaj in zato, da ga – vsaj nekateri in nakatere – opravljajo in obrekujejo in se celo norčujejo iz njega, posebno če je nekoliko drugačen od njih. Seveda niti ne pomislijo, kako bi se tisti počutil, če bi slišal njihovo govorjenje; še manj pa jih zanima, koliko je v tem besedičenju resnice. Če bi bil nekdo, ki bi ga tako obdelovali, vpliven človek in bi za tisto čvekanje zvedel ter bi jih prijel za jezik, kot se reče, bi seveda vse zatajili – ko gad noge. In kjer ni nič zapisane-ga in posnetega ter ni tudi pravih prič, zadeva počasi zasta-ra. Tisto pomlad, leta 1960 je že bilo, je postal Lipe žrtev, ki je skrajšala marsikatero dolgo uro in večer.

Res je bil nekoliko drugačen od mnogih, saj ni zahajal v družbo, niti v gasilsko društvo se ni vpisal, čeprav je bil tam po kakšnem sestanku tudi likof in bi se lahko zastonj naje-del. Najhuje pa je bilo, da se še ni oženil, čeprav jih je bilo tudi v Zakotju nekaj, ki so si želele moža in niti niso bile preveč izbirčne. Seveda to niso bile tiste najbolj iskane, temveč so to skupino sestavljale ostarele samičke, kakšna vdova in deklice bolj sumljivega slovesa. Na razne načine so se poskušale približati Lipetu, a o kakšnem uspehu se ni da-lo govoriti. Imele pa so sorodnike, predvsem sorodnice, ki so bile pripravljene posredovati in poriniti zakrknjenega samotarja v zakonski stan. Ker so se v tistih časih pojavile – tako rekoč uradne govorice – da so za dosego cilja dovo-ljena vsa sredstva, jih tudi omenjene posredovalke niso pre-več izbirale. Zima po navadi pusti za seboj nekaj nesnage, ki jo je treba, komur se pač da, pospraviti. Tako se je tudi Lipe tisto maj-sko popoldne spravil nadnjo. Okoli hiše je raslo nekaj dre-ves, ki so premogla kakšno suho vejo in vejico, pa tudi listje so jeseni odvrgla in ga veter ni mogel odpihniti drugam, ker ga je pokril sneg, in še bi se dalo naštevati. Prav ko se je Lipe najbolj vneto boril z omenjeno nesnago, je s ceste zaslišal glas Štempiharjeve Agate: »Pospravljaš in čistiš, mar nameravaš pripeljati kakšno na ogled?« »Enkrat je pač treba počistiti, kakor gremo za veliko noč k spovedi.« »Saj je navsezadnje res tako ... Toda vsi pa ne!« »Tudi okoli hiše ne čistijo vsi!« To ji je nekoliko zaprlo usta, saj se je spomnila, da je okoli njihove hiše precej navlake; toda kmalu ji je prišlo na misel, da tega Lipe najbrž ne ve, zato je stopila bliže in nadaljeva-la: »Res bo zdaj tako lepo, da bi lahko kakšna prišla in si to ogledala. Si morda že katero povabil?« »Nimam te navade, da bi vabil ljudi, posebno ženske, da bi ocenjevale hišo in njeno okolico in me potem opravljale.« »Naša Tilka že ni taka! Skromna je in dobrega srca, in če jo boš povabil ...« »Zakaj pa naj bi jo, saj jo komaj poznam; le to vem, da se je pred kratkim ločila ...« »Gustelj je bil nemogoč človek, zasluži si boljšega.« »Tudi jaz ji ga privoščim, sebi pa zdajle želim, da bi lahko v miru dokončal tole delo.«

41

L U Č K I N K O T I Č E KL U Č K I N K O T I Č E K

POT V JERUZALEM

Jezus je odšel s svojimi učenci v Jeruzalem praznovat veliko noč. Slovesno so ga sprejeli ljudje že pred mestom. Posadili so ga na oslička. Okrog njega je bilo veliko ljudi, ki so se veselili, da prihaja mednje tako velik učenik. Vsakdo ga je hotel videti in ga pospremiti. V zna-menje radosti so ga pozdravljali z oljčnimi in s palmovimi vejami. Bil je ganjen, ker je videl, da ga ljudje sprejemajo resnično z občudova-njem. Sprejeli so ga kakor kralja.

42

M A L O Z A Š A L OM A L O Z A Š A L O

Učiteljica je vprašala Janezka:»Janezek, povej mi, kje živijo nigerijski črnci?«»Aaaa ... hmmm ...«»No, ti bom pa malo pomagala,« je rekla učiteljica, ki je vi-dela, da Janezku ne gre najbolje. »Povej mi, katera reka teče pod savskim mostom?«»Sava.«»No, odlično! Zdaj mi pa povej, kje živijo nigerijski črnci?«»V Savi!«

☺»Doktor, zelo slabo se počutim,« reče pacient. »Kljub temu pa jem kot volk, diham kot vol in spim kot medved.«»Potem se morate posvetovati z veterinarjem.«

☺Kadrovik je prebral priporočilo kandidata za prosto delov-no mesto in mu rekel:»Dragi gospod, za prosto delovno mesto bi potrebovali kaj več, kot pa samo priporočilo vašega prejšnjega podjetja, da potrebujete novega delodajalca.«

☺»Kako dolgo pa ste že prepričani, da ste kokoš?« vpraša psi-hiater novega pacienta.»Oh,« mu vedro odgovori vprašani, »to izvira še iz časov, ko sem bil še pišče.«

☺»Ali si slišal, da je šef odpustil oba moja pomočnika ker sta goljufala goste?« vpraša natakar svojega prijatelja.»Saj je storil pravilno, da ju je odpustil. Za goljufanje strank pa res ne potrebuješ pomočnikov!«

☺Peter je ležal obnemogel v bolnišnici, kjer ga je obiskal so-sed Cene.»Kako je kaj s teboj, sosed?« ga je vprašal Cene.»Grozno! Že zdavnaj bi umrl, če medicinske sestre ne bi ta-ko loputale z vrati!«

☺Sodnik obravnava obtoženca, ki je ukradel mobilni telefon.»Vas ni sram, da pri vaših letih ukradete mobilni telefon?«»Nič me ni sram. Le zakaj bi me bilo? V mojih mladih letih takih telefonov sploh še ni bilo!«

☺»Med praznovanjem pusta sem bil natakar,« je Miha pove-dal prijatelju.»To pa res ni neki nenavaden kostum!«»Nenavaden res ne, praktičen pa. Tebi se sploh ne sanja, ko-liko sem kasiral!«

Študent, ki ni opravil izpita, je mami poslal telegram z na-slednjo vsebino:»Nisem naredil izpita! Pripravi očeta!«Mama mu je poslala odgovor:»Oče pripravljen! Pripravi se tudi ti!«

☺»Ne obstajata večja in manjša polovica! Polovici sta vedno enako veliki! se je jezil učitelj. »To vam ponavljam že stotič, in to samo iz razloga, ker večja polovica vas v razredu tega ne razume!«

☺Oče je kupil detektor laži, saj mu je sin neprestano lagal in ni več vedel, kaj je res in kaj ne. Ko je sin prišel iz šole, ga je posadil na stol, ga priključil na detektor in ga vprašal:»Kakšno oceno si dobil za matematično šolsko nalogo?«»Pet.«Aparat je zapiskal.»No, prav, dobil sem štirico.«Aparat je ponovno zapiskal.»Trojko sem dobil!« je rekel sin.Aparat je zopet zapiskal, oče pa se je razjezil in rekel:»Jaz sem v šoli dobival samo petice in nikoli nisem lagal!«V aparatu je počilo, se zaiskrilo in ven se je pričel valiti te-men dim.

☺Družina je kupila novo stanovanje. Mali Jurček je ponosno rekel:»Jaz imam svojo sobo, Petra ima svojo sobo in Sabina ima svojo sobo. Le ti, očka, moraš še vedno spati pri mamici!«

☺Študent se je na ustnem izpitu zelo slabo odrezal, zato mu je profesor rekel:»Na tablo narišite črto, podaljšajte jo do stene, nato jo pote-gnite do vrat in jih zaprite od zunaj.«

☺Natakar Miro v družbi delovnih kolegov pripoveduje svoj doživljaj:»Nekega dne sem v restavraciji naročil kosilo. Dolgo sem moral čakati, in ko se je natakar vrnil, sem opazil, da zelo tež-ko hodi. Vprašal sem ga, če ima išias. In kaj mi je odgovoril?«»Trenutek, prosim,« je rekel, »grem vprašat v kuhinjo.«Družba se je pričela krohotati, eden med njimi pa je rekel:»Miro, meni se kaj takega že ne bi zgodilo.«»Zakaj pa ne?«»Že prej bi pogledal na jedilni list, ali ga imamo, in me vprašanje ne bi zalotilo nepripravljenega.«

43

O G L A S IO G L A S I

Oglas sme obsegati največ 50 besed. Cena oglasa je 20 EUR za enkratno objavo. Vsaka beseda od 50 dalje stane 0,50 EUR. Celoletna objava z isto vsebino je 150 EUR.

Z večkratno zaporedno objavo narašča tudi popust. Oglase sprejemamo do 5. v mesecu za naslednjo izdajo. Plačilo pri poverjenikih, slovenskih župnijah ali na uredništvu.

AKTUALNO

Igor Kršinar v Reporterju V arhivu je veliko zanimivih dokumentov o prete-klosti predsednika Danila Türka. Kot predsednik ko-misije za manjšinska in izseljenska vprašanja pri RK SZDL je obiskoval zamejce, tudi duhovnike, ter o tem pisal poročila za partijsko vrhuško. Zapis o pogovoru s Salvatorjem Venosijem o proble-mu maševanja na Višarjah s stališča Slovencev v Ka-nalski dolini je 26. aprila 1983 poslal tovarišu Fran-cu Šetincu in drugim članom tako imenovane minikoordinacije. Ta se je sestajala na rednih meseč-nih sestankih in pretresala vse, kar se je dogajalo v Cerkvi, o tem delala zapisnike in poročila, ki so slu-žila kot strogo zaupno gradivo za primerno ukrepa-nje proti Cerkvi. Poleg predsednika Franca Šetinca, sicer sekretarja CK ZKS, so bili člani te minikoordi-nacije še predsednik RK SZDL Mitja Ribičič, predse-dnik skupščine SRS Milan Kučan, član RK SZDL Franc Kimovec Žiga, sekretar Primož Hainz, predse-

dnik ljubljanskega koordinacijskega odbora za od-nose z verskimi skupnostmi Milan Meden in šef SDV Edo Kranjčevič.V zapisku Türk kot kakšen udbovski špicelj poroča o pogovoru z narodnima buditeljema Salvatorejem Venosijem in Mariom Gorjupom, župnikom v Ukvah v Kanalski dolini, ki sta ga prosila, da bi ankaranske-mu župniku spet omogočili maševanje na Višarjah. Leta 1982 se ga ni mogel udeležiti, ker so mu sloven-ske oblasti odvzele potni list. Türk se je zavzel za to, da bi to proučili in ustregli njihovi želji, kar je obra-zložil takole: »Problem je resen, še posebej zato, ker sta lani prišla maševat na Višarje emigrantska du-hovnika Zdešar in Žakelj. Imenovana prinašata na Višarje razno emigrantsko literaturo in jo ponujata kot informativno in kulturno čtivo. Interes pridobiti pozicije v Kanalski dolini je očiten, pri tem pa včasih nastopata nasilno. Po pripovedovanju Venosija mu je Gorjup zaupal, da ga je Žakelj opozarjal, češ moral se boš opredeliti za sodelovanje ali s komunisti ali z na-mi.«

Glasilo Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov, diakonov in pastoralnih

sodelavcev v Evropi za verska, kulturna in narodna vprašanjaIzdajatelj in založnik: DRUŽINA, SI-1000 Ljubljana, p. p. 95 • Glavni urednik: Janez Pucelj, München, Nemčija • Odgovorni urednik: Ljubo Bekš, Ljubljana • Uredništvo: Naša luč, Poljanska c. 2, SI-1000 Ljubljana, tel.: 01/438-30-50, faks: 01/438-30-55 • Uprava: Krekov trg 1, SI-1000 Ljubljana, tel. 01/360-28-28, E-naslov: [email protected], E-naslov: [email protected] NAROČNINA (za pošiljanje iz Slovenije): Evropska zveza 36,85 EUR • Švica 56,10 CHF • Velika Britanija 33,00 GBP • Avstralija 60,00 AUD • Kanada 57,75 CAD • ZDA 55,00 USD. V ceno je vštet 8,5 % davek na dodano vrednost in ustrezna poštnina, ki velja za pošiljanje z navadno redno pošto. Cena za letalsko pošiljanje je 41,25 evra.LETNA NAROČNINA PRI POVERJENIKIH: Evropska zveza 35 EUR • Švedska 315 SEK • Švica 45 CHF • Velika Britanija 28 GBP • Avstralija 53 AUD • Kanada 44 CAD • ZDA 35 USD.Naročnino lahko plačate pri poverjenikih ali na upravi. Transakcijski račun pri NLB d.d.: 02014-0015204714, DRUŽINA, d. o. o., s pripisom za Našo luč, IBAN SI56020140015204714, SWIFT LJBASI2X • Nove naročnike sprejemajo poverjeniki in uprava. Grafična priprava: Brane Beno, Družina, d. o. o. • Tisk: tiskano v Sloveniji.

1104A01 – Na zelo lepi legi med termami Rogaška Slatina in atomskimi toplicami Podčetrtek prodam kmečko posestvo z enonadstropno hišo in 11.000 m2 zemlje. Cena po dogovoru. Telefon: 0049 40 5403205.

1104B01 – Slovenski nizozemski fant, 38 let, 1,70 cm, ne kadi in ne pije, bivajoč na Nizozemskem, želi spoznati pošteno slovensko-nizozemsko-flam-sko dekle od 30 do 43 let starosti za sklenitev zakona ali prijateljstvo. Naslov posreduje uprava »Naša luč«.

1104C01 – Prodam zazidljivo parcelo, veliko 11 arov v Gornji Radgoni pod gradom. Cena je 25 000 €. Telefon (00386 ) 03-752-31-15.

1101A11 – Dragi rojaki! Za Vašo SELITEV v domovino se Vam toplo priporočamo. – Naš naslov: Gebr. HORŽEN, Möbel-transporte, Herderstraße 36, D-40721 Hilden pri Düsseldorfu. (Telefon 02 1 03 / 44 5 62). – Informacije dobite pisno ali po telefonu v slovenščini ali nemščini.

1004B11 – Prevajamo in tolmačimo v slovenščino, iz slovenščine ter druge jezike: uradne dokumente in listine ter poslovna, zasebna in leposlovna besedila. Za vas opravimo tudi uradne zadeve v Sloveniji. Naročila lahko oddate iz vsega sveta na naslov: [email protected], tel. +49-7157-479166, faks: +49-7159-17827, www.trateschki-translation.de, Roman Trateški, Fröbelstr. 32, D-71272 Renningen, Germany

A N G L I J A

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA LONDON62, Offley Road, LONDON SW9 OLST/F (*44) 020. 7735 6655spletna stran: http://skm-london.org.ukžupnik: Stanislav Cikaneke-naslov: [email protected]

A V S T R I J A

SLOVENSKI PASTORALNI CENTER DUNAJEinsiedlergasse 9-11, 1050 WIENT (*43) (0)1/544-25-75; F (*43) (0)1/544-25-75;M (*43) (0)699-192-200-49duhovnik: Branko Umeke-naslov: [email protected] stran: www.spc-dunaj.net

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA GRADECMariahilferplatz 3, 8020 GRAZT (*43) 0316. 7131 6924župnik: p. mag. Jože Lampret OFMConv

SLOVENSKA ŽUPNIJA VORARLBERGKirchweg 6, 6841 Mäder, VorarlbergT (*43) 05. 5236 2166, F (*43) 05. 52 36 21 666v soupravi, mag. David Taljat (glej Švica)

SLOVENSKA KAT. MISIJA SPITTALDrau Marienkapelle, Villacherstr., SPITTALžupnik: mag. Jože AndolšekŠt. Primož 65, 9123 Št. PrimožT (*43) 042. 3927 19

B E L G I J A , N I Z O Z E M S K A I N L U K S E M B U R G

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA EISDENGuill. Lambertlaan 36, BE 3630 EISDENT/F (*32) 089. 7622 01kontaktna oseba: Nežka Zalar,M (*32) 472. 2682 00e-naslov: [email protected]

SLOVENSKI PASTORALNI CENTER

BRUSELJAv. de la Couronne 2061050 Bruxelles / IxellesT (+32) 02. 64 77 106e-naslov: [email protected]

F R A N C I J A

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA PARIZ3, Impasse Hoche, 92320 CHATILLONT (*33) 1 42 53 64 43,župnik in delegat: Jože Kamine-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KAT. MISIJA MERLEBACH14, r. du 5 Decembre, 57800 MERLEBACHT (*33) 03. 8781 4782,T mlin (*33) 03. 8701 0701župnik in delegat: Jože Kamin,e-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA NICA6, rue Vernier, 06000 NICET (*33) 4. 9388 5851, F (*33) 4. 9388 5851župnik: Štefan Čukmane-naslov: [email protected]

UREDNIŠTVO IN UPRAVA: NAŠA LUČ, POLJANSKA C. 2, SI - 1000 LJUBLJANA, TEL.: +386 1 438 30 50, FAKS: +386 1 438 30 55ZVEZA SLOVENSKIH IZSELJENSKIH DUHOVNIKOV, DIAKONOV IN PASTORALNIH SODELAVCEV V EVROPI

H R V A Š K A

SLOVENSKA KAT. SKUPNOST ZAGREBoskrbovana iz Slovenije. Informacije:dekan Anton Trpin, T (*386) 07 338 00 15Trubarjeva 1, 8310 Šentjerneje-naslov: [email protected]

I T A L I J A

SLOVENSKA KATOLIŠKA SKUPNOST RIMVia Appia Nuova 884, 00178 ROMAT (*39) 06.7184 744, F 06. 712 99 910rektor msgr. dr. Jožko PircT (*39) 06.718 72 88e-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KAT. SKUPNOST MILANOcerkev Corpus Domini, ul. Canova 4župnik: Karel Bolčina, T (*39) 0481. 21849M (*39) 0338. 1958 889, F 0481. 5192 17Trg sv. Andreja 1/a, 34170 Gorica/Italijae-naslov: [email protected]: K. Donno, T 02. 3800 8218

N E M Č I J A

KOORDINACIJA DUŠNEGA PASTIRSTVA SLOVENCEV PO SVETUpredstavnik pri NŠK: msgr. Janez PuceljLiebigstr. 10, 80538 MünchenT (*49) 089.2193 7900, M 0173.9876 372F (*49) 089. 2193 79016e-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA BERLINKolonnenstr. 38, 10829 BERLINT (*49) 030. 7845 066, T 030. 7881 924F 030. 7883 339spletna stran: www.skmberlin.dežupnik: Izidor Pečovnike-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ESSENBausemshorst 2, 45329 ESSENT (*49) 0201. 3641 513T/F (*49) 0201. 3641 804spl. stran: www.slomisija-essen.dežupnik: Alojzij RajkM (*49) 0173 340 82 95e-naslov: [email protected] [email protected]

DUHOVNA OSKRBA SLOVENCEV V NADŠKOFIJI KÖLNžupnik: Martin MlakarEltingplatz 16, 45141 EssenT (*49) 0201. 3109 826

SLOVENSKA KAT. ŽUPNIJA FRANKFURTMathildenstr. 30 a, 60599 FRANKFURTT (*49) 069. 6365 48, F 069. 6330 7632spletna stran: www.skg-frankfurt.dežupnik: Martin Retelje-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KAT. MISIJA MANNHEIMRömerstrasse 32, 68259 MANNHEIMT (*49) 0621. 285 00, F 0621. 7152 106Spl. stran: www.skm-mannheim.dežupnik: Janez Modice-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KAT. MISIJA INGOLSTADTAventinstr. 25, 85051 INGOLSTADTT (*49) 0841. 590 76, T/F 0841. 9206 95M (*49) 0179 880 9762župnik: Stanislav Gajšeke-naslov: [email protected] stran: http://skm-ingolstadt.2hp.eu

SLOVENSKA KAT. MISIJA STUTGARTStafflenbergstr. 64, 70184 STUTTGARTT (*49) 0711. 2328 91, M 0178. 4417 675F (*49) 0711. 2361 331spletna stran: www.skm-stuttgart.dežupnik: dr. Zvone Štrubelje-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KAT. MISIJA AUGSBURGOttmarsgäßchen 8, 86152 AugsburgT/F (*49) 0821. 979 13, M 0173.5937 313župnik: Roman Kutine-naslov: [email protected]

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ULMNeunkirchenweg 63 A, 89077 ULMT (*49) 0731 - 37 99 670župnik: Roman Kutin (glej Augsburg)

SLOVENSKA KAT. MISIJA MÜNCHENLiebigstr. 10, 80538 MÜNCHENT (*49) 089. 2219 41, F 089. 2193 79016e-naslov: slowenischsprachige-mission.muenchen@erzbistum-muenchen.detajnica in pastoralna sodelavka: Barbara Aličspletna stran: www.skm-muenchen.dežupnik: Janez Pucelj; T (*49) 089. 2193 7900e-naslov: [email protected]župnik v pokoju: Marjan Bečane-naslov: [email protected] sodelavec Slavko Kesslere-naslov: [email protected]

S R B I J A

SLOVENSKA KAT. SKUPNOST BEOGRADHadži Milentija 75, 11000 BeogradT (*381) 11 308 55 85, F (*381) 11 308 55 84župnik: stolni župnik

Š V E D S K A

SLOVENSKA KAT. MISIJA GÖTEBORGParkgatan 14, 411 38 GÖTEBORGT/F (*46) 031. 7115 421,spletna stran: http://www.slovenskamisija.se/župnik: Zvone Podvinskie-naslov: [email protected];[email protected]

Š V I C A - L I E C H T E N S T E I N

SLOVENSKA KATOLIŠKA MISIJA ZÜRICHHallwylstrasse 60, 8004 ZÜRICHT (*41) 044.3013 132, M 079. 7773 948F (*41) 044. 3030 788spletna stran: www.slomisija.chžupnik: mag. David Taljate-naslov: [email protected]

RAFAELOVA DRUŽBA, Poljanska 2, SI-1000 Ljubljana, tel. (*386) 1-438 30 50, faks (*386) 1-438 30 55, e-naslov: [email protected] • Poslovni račun pri NLB d.d.: 02014-0253581535, voditelj: Lenart Rihar

aapril 2011, letnik 60, številka 4pril 2011, letnik 60 ... luc04_tisk.pdf · Prva stran ovitka:...

Documents

Transcript of aapril 2011, letnik 60, številka 4pril 2011, letnik 60 ... luc04_tisk.pdf · Prva stran ovitka:...