,9 PRVO PISMO KORINČANOM 1 -...

423

PRVO PISMO KORINČANOM UVOD

Naslov in pozdrav. Zahvala

1 1Pavel, po Božji volji poklican apostol Kristusa Jezusa, in brat So-stén 2Božji Cerkvi, ki je v Korintu, posvečenim v Kristusu Jezusu,

poklicanim, svetim, z vsemi, ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa na vsakem kraju, svojem in našem: 3milost vam in mir od Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa.

4Zahvaljujem se vedno svojemu Bogu za vas zaradi Božje milo-sti, ki vam je bila dana v Kristusu Jezusu, 5saj ste v vsem obogateli v njem, v vsaki besedi in vsakem spoznanju, 6kakor se je Kristusovo pričevanje utrdilo v vas, 7tako da niste prikrajšani za noben milostni dar, ko pričakujete razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa, 8ki vas bo tudi utrdil do konca, brezgrajne na dan našega Gospoda Jezusa Kristusa. 9Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom.

12 Božji Cerkvi: Pavlov priljubljeni izraz (10,32; 11,16.22; 15,9; 2 Kor 1,1; Gal 1,13; 1 Tes 2,14;2 Tes 1,4; 1 Tim 3,5.15; prim. tudi Apd 20,28+). Primerjaj »Kristusove Cerkve« (Rim 16,16; prim. Mt 16,18+; Apd 5,11+; 7,38). – z vsemi, ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa na vsakem kraju, svojem in našem. BJ prevaja: »z vsemi, ki na vsakem kraju kličejo ime Jezusa Kristusa, na-šega Gospoda, njihovega in našega«. Izrazje je vzeto iz SZ (Jl 3,5: »Vsak, kdor bo klical Gospodo-vo ime«). NZ prenaša na Jezusa, kar se v SZ na-naša na Boga (Apd 2,21; Rim 10,13 itd.). Ta izraz postane značilen za krščansko skupnost. 6 Kri-stusovo pričevanje ali pričevanje o Kristusu. – v vas ali med vami 7 razodetje: v najvišjem trenut-ku razodetja skritih Božjih načrtov (Rim 16,25+) se bo Kristus razodel v svojem veličastvu ob koncu časov ob svojem prihodu (1 Kor 15,23+) in svoji »pojavitvi« (1 Tim 6,14+; prim. Lk 17,30; Rim 2,5; 8,19; 2 Tes 1,7; Heb 9,28; 1 Pt 1,5.7.13; 4,13; Raz 1,1). Prej se bo »razodel« nepostavnež, ki ga bo Kristus uničil (2 Tes 2,3-8). 8 brezgraj-ne: prim. Flp 1,10; 2,15sl.; Ef 1,4; Kol 1,22; 1 Tes 3,13; 5,23; Jud 24. – dan: ta »Gospodov dan« (5,5; 2 Kor 1,14; 1 Tes 5,2; 2 Tes 2,2; prim. 2 Pt 3,10), imenovan tudi »Kristusov dan« (Flp 1,6.10; 2,16) ali samo »dan« (1 Kor 3,13; 1 Tes 5,4; prim. Heb 10,25), »tisti dan« (2 Tes 1,10; 2 Tim 1,12.18; 4,8; prim. Mt 7,22; 24,36; Lk 10,12; 21,34), »dan Si-na človekovega« (Lk 17,24, prim. 17,26), »Božji dan« (2 Pt 3,12), »dan obiskanja« (1 Pt 2,12), »véli-ki dan« (Jud 6; Raz 6,17; 16,14), »poslednji dan« (Jn 6,39.40.44.54; 11,24; 12,48) je dovršitev »Ja-

hvejevega dne«, napovedanega po prerokih (Am 5,18+), v eshatološki dobi, ki je nastopila s Kri-stusom. Ta zadnja faza odrešenjske zgodovine (prim. Apd 1,7+), ki se je delno že uresničila s pr-vim Kristusovim prihodom (Lk 17,20-24) in ka-znovanjem Jeruzalema (Mt 24,1+), se bo sklenila z veličastno vrnitvijo (1 Kor 1,7+; 15,23+; 1 Tim 6,14+) vrhovnega Sodnika (Rim 2,6+; Jak 5,8-9). Spremljata jo kozmični pretres in prenova (prim. Am 8,9+; Mt 24,29vzp.+; Heb 12,26sl.; 2 Pt 3,10-13; Raz 20,11; 21,1; prim. Mt 19,28; Rim 8,20-22). Ta dan svetlobe se približuje (Rim 13,12; Heb 10,25; Jak 5,8; 1 Pt 4,7; prim. 1 Tes 5,2-3). Njegov datum je negotov (1 Tes 5,1+) in mora-mo se nanj pripraviti v času, ki preostaja (2 Kor 6,2+). 9 Zvest: prim. 10,13; 2 Kor 1,18; 1 Tes 5,24; 2 Tes 3,3; 2 Tim 2,13; Heb 10,23; 11,11. – občestvo ali skupnost: ta beseda (gr. koinonía) ohranja v svojih številnih rabah temeljni pomen. Občestvo ima svoj izvor v stvarnostih, ki jih več oseb po-seduje skupno, najsi so te stvarnosti duhovne ali materialne. Med kristjani dejansko materialne dobrine vselej spremljajo duhovne (Rim 15,26-27; 2 Kor 8,4; 9,13; Gal 6,6; Flp 4,15-17). Včasih so soudeleženi pri dejanjih ali občutjih (2 Kor 1,7; 6,14; 1 Tim 5,22; 2 Jn 11; Raz 1,9). Občestvo, iz ka-terega izvirajo vsa druga, nas dela deležne Božje milosti (1 Kor 9,23; Flp 1,5; Flm 6), združuje nas z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristu-som (1 Kor 1,9; 1 Jn 1,3+.7+), s Kristusom samim(1 Kor 10,16; Flp, 3,10; 1 Pt 4,13), z Duhom (2 Kor 13,13+; Flp 2,1). Daje nam delež pri prihodnji slavi (1 Pt 5,1). Ta beseda postane značilna za kr-ščansko skupnost (Apd 2,42+).

11-9

Rim 1,1+1-2

Apd 2,21+;5,11+;9,13+;18,17

51 Kor 12,8+2 Kor 8,7.9

72 Kor 6,10

82 Kor 1,21Flp 1,7Kol 2,7

9Flp 3,10sl.1 Jn 1,3

PRVO PISMO KORINČANOM 1,9

sveto pismo.indb 423sveto pismo.indb 423 31.1.2011 10:27:0731.1.2011 10:27:07

424

I. RAZDORI IN POHUJŠANJA

1. STRANKE V KORINTSKI CERKVI

Razdori med verniki10Prosim pa vas, bratje, pri imenu našega Gospoda Jezusa Kristu-sa, da vsi govorite isto in naj ne bo med vami razdorov. Bodite pa izpopolnjeni v istem umevanju in istem mišljenju. 11Razkrili so mi namreč Hloini domači o vas, bratje moji, da so prepiri med vami. 12Hočem reči, da vsak med vami govori: »Jaz sem Pavlov, jaz pa Apo-lov, jaz pa Kefov, jaz pa Kristusov.« 13Je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel za vas križan? Ali ste bili v Pavlovo ime krščeni? 14Zahvaljujem se Bogu, da nobenega izmed vas nisem krstil, razen Krispa in Gaja, 15da ne bi kdo rekel, da ste bili krščeni v moje ime. 16Res, krstil sem tudi Stefanájevo hišo; sicer pa ne vem, če sem še koga drugega krstil.

Svetna modrost in krščanska modrost17Ni me namreč Kristus poslal krščevat, ampak oznanjat evangelij: pa ne v modrosti besede, da se Kristusov križ ne izniči. 18Beseda o križu je namreč tistim, ki so na poti pogubljenja, nespamet, nam, ki smo na poti odrešenja, pa je Božja moč. 19Saj je pisano:

Uničil bom modrost modrih, razumnost razumnih bom zavrgel.

20Kje je modrijan, kje učenjak, kje razumnik tega veka? Mar ni Bog modrosti sveta obrnil v nespamet? 21Ker namreč svet Boga v Božji modrosti ni spoznal prek modrosti, je Bog sklenil prek nespameti oznanila rešiti tiste, ki verujejo. 22Saj tudi Judje zahtevajo znamenja

11 Hloini: ne vemo prav, kaj je bila ta Hloa; ver-jetno obrtnica ali trgovka v Efezu, ki je imela osebje sužnjev, osvobojencev in svobodnjakov.12 Kefov: bodisi da je Kefa (Peter) obiskal korint-sko Cerkev (prim. 9,5) bodisi da so se nekateri kristjani te Cerkve, ne da bi ga videli, posebej sklicevali na njegovo splošno znano veljavo. – Kristusov: nemara so se sklicevali na to, da so Kristusa videli na zemlji, in na njegove nepo-sredne priče (prim. Apd 1,21sl.; 10,41), rajši kot na druge (prim. 1 Kor 9,1; 2 Kor 5,16+; 11,5.23; 12,11); ali pa so se hoteli povezati s Kristusom brez vsakega človeškega posrednika. Morda je tudi »jaz pa Kristusov« Pavlov odgovor tistim, ki so se sklicevali na takšnega ali drugačnega člo-veškega učitelja. 16 Res: ustni slog. Pavel nare-kuje (prim. 16,21), sicer bi bil popravil in postavil začetek vrstice 16 pred vrstico 15. 17 v modrosti besede: tej človeški »modrosti« (tukaj miselne spekulacije in umetelnosti govorništva, ki so jih Grki zelo cenili) bo postavil nasproti Božjo mo-drost (v. 24 in 2,6sl.). – izniči db. izprazni (svoje vsebine). Pavel razvije to točko v 2,1-5. 18 nespa-met: v tem odlomku je nespamet zelo slabšalna:

pomeni neumnost, bedarijo, norost. 19 razu-mnost razumnih: v Iz 29,14 najdemo isto misel: Bog napoveduje ljudstvu, prestrašenemu zaradi asirske grožnje, da ga domislice zgolj človeške modrosti ne bodo mogle rešiti. 20 V vsem tem odlomku Pavel ne obsoja pristne človeške mo-drosti, ki je Božji dar in zmožna spoznati Boga (v. 21+), ampak ošabno, samozadostno modrost, ki hoče biti zadnje in edino merilo. 21 v Božji modrosti tj. v Božjih delih, ki razodevajo nje-govo modrost (prim. Mdr 13,1-9; Rim 1,19-20). Drugi razlagajo: po preudarni ureditvi Božje modrosti; ali: v času Božje modrosti tj. stare oj-konomije, ki je bila v znamenju umerjenosti, v nasprotju z novo, v kateri se Bog razodeva na pa-radoksen, na videz nespameten način. 22 Judje … modrost: iščejo človeške gotovosti: čudeže, ki zagotavljajo resničnost oznanila (prim. Jn 4,48); modrost ali nauk, ki zadovolji um, ki je željan spoznanja. To iskanje sámo po sebi ni obsodbe vredno in Kristusov križ bo paradoksno odgovo-ril nanj (v. 24+). Če pa je to predhodna zahteva, zunaj katere človek zavrača svojo pritrditev v ve-ri, je nesprejemljiva.

10Rim 15,5Flp 2,2sl.

121 Kor 3,22-23

Jn 1,42Apd 18,24+

13Ef 4,5

14Apd 18,8

Rim 16,2316

1 Kor 16,15-17

Apd 16,15+18

Rim 1,1619

Ps 33,10Iz 29,14

Rim 1,1620

Iz 19,12;33,18

21Rim 1,19-20+

22Mt 12,38vzp.

Jn 2,18+;12,34

Apd 17,19-23Gal 5,11



425

in Grki iščejo modrost, 23mi pa oznanjamo Kristusa, križanega, Ju-dom spotiko, poganom nespamet, 24tistim pa, ki so poklicani, Judom in Grkom, Kristusa, Božjo moč in Božjo modrost. 25Kajti Božja ne-spamet je modrejša od ljudi in Božja slabotnost je močnejša od ljudi.

26Glejte namreč, bratje, svojo poklicanost: ni veliko modrih po mesu ne veliko močnih ne veliko plemenitih. 27Nasprotno, kar je na svetu nespametno, si je Bog izbral, da bi osramotil modre. In kar je na svetu slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil to, kar je krepko. 28In kar je na svetu neplemenito in zaničevano, si je Bog izbral, to, kar ni nič, da bi uničil to, kar je, 29da se nobeno meso ne bi ponašalo pred Bogom. 30Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki nam je postal modrost od Boga, pravičnost ter posvečenje in odkupitev, 31kakor je pisano: Da bi se tisti, ki se ponaša, ponašal v Gospodu.

2 1Tudi ko sem jaz prišel k vam, bratje, nisem prišel z visokostjo be-sede ali modrosti, da bi vam oznanjal Božjo skrivnost. 2Odločil sem

se namreč, da ne bom za nič drugega vedel med vami kakor za Jezusa Kristusa, in to križanega. 3In pri vas sem bil v slabotnosti, v strahu in velikem trepetu; 4in moja beseda in moje oznanilo nista bila v prepri-čevalnih besedah modrosti, ampak v izkazovanju Duha in moči, 5da se vaša vera ne bi opirala na človeško modrost, ampak na Božjo moč.

6O modrosti pa govorimo med popolnimi; pa ne o modrosti tega veka niti o modrosti voditeljev tega veka, ki minevajo; 7ampak go-vorimo o Božji modrosti, ki je v skrivnosti in je prikrita in jo je Bog pred veki vnaprej določil za našo slavo, 8ki je ni spoznal noben vodi-

23 Kristusa ali Mesija; podobno v vrstici 24.24 Človeško gledano, se križ kaže kot nasprotje pričakovanja, tako za Jude kot za Grke: polom namesto veličastnega razodetja, norost namesto modrosti. V veri pa se križ kaže kot tisto, kar iz-polnjuje in presega pričakovanje: Božja moč in modrost. 25 Ta paradoksnost Božjega delovanja (1,18-25) se potrjuje v izvolitvi Korinčanov (1,26-30) in v Pavlovem oznanjevanju (2,1-5). 26 po mesu tj. po čisto človeških merilih. 30 ste: v pol-nem pomenu besede. Zdaj bivate v Jezusu Kri-stusu, vi, ki prej niste obstajali (v. 28) v očeh sve-ta; tisti pa, ki bivajo po svetnih merilih, so izni-čeni (v. 28). S tem novim bivanjem v Jezusu Kri-stusu se morate ponašati (v. 31) in samo s tem (prim. v. 29). 30 modrost od Boga: tako krščan-ska modrost ni sad človeškega prizadevanja »po mesu«. Najdevamo jo v človeškem bitju, ki se je pojavilo v »polnosti časov« (Gal 4,4), Kristusu, ki ga moramo »pridobiti« (Flp 3,8), da bomo našli v njem »vse zaklade modrosti in spoznanja« (Kol 2,3). In ta modrost je modrost celotnega odreše-nja: »pravičnosti, posvečenja in odkupitve«. Te zadnje tri besede so temeljne téme bodočega Pi-sma Rimljanom, ki je v Pavlovi misli že na poti izdelave (prim. Rim 1,17; 6,19.22; 3,24). 31 v Go-spodu ali z Gospodom.

21 Božjo skrivnost razl.: »Božje pričevanje«. 3 v strahu in velikem trepetu: ustaljen svetopisemski izraz (2 Kor 7,15; Ef 6,5; Flp 2,12; prim. Ps 2,11sl.).4 Duha in moči: namig na čudeže in izlitja Du-ha, ki so spremljali Pavlovo oznanjevanje (prim. 1,5 in 2 Kor 12,12). 4-5 Besede človeške mo-drosti so prepričevalne same po sebi (v. 4). Pri poslušalcih vzbudijo čisto človeški odziv (v. 5). Prav to pa Pavel zavrača. Njegova beseda je res dokazovanje (v. 4), vendar razkriva delovanje Duha in zahteva odziv na drugačni ravni: na ravni Duha. 6 med popolnimi: to ni ezoterična skupina uvajanih, ampak so tisti, ki so dosegli poln razvoj krščanskega življenja in misli (prim. 14,20; Flp 3,15; Kol 4,12; Heb 5,14; Mt 19,21+). So isti kot »duhovni«, ki jih Pavel postavlja naspro-ti »nedoraslim v Kristusu« (3,1). – voditeljev tega veka ali tega sveta: to so bodisi človeške oblasti, bodisi še prej hudobne moči, demoni, ki vlada-jo na svetu (prim. 1 Kor 15,24-25; Ef 6,12; tudi Lk 4,6 in Jn 12,31+), bodisi končno eni in drugi, ker so prve orodje drugih. 7 o Božji modrosti, ki je v skrivnosti: ne o zagonetni modrosti, ampak modrosti, katere predmet je skrivnost, skrivnost odrešenjskega načrta, uresničenega v Kristusu (Rim 16,25+). 8 Gospoda slave: nekateri v Ko-rintu so tako poudarjali Kristusovo slavo/veliča-stvo, da so zanemarili njegovo trpljenje.

23Jn 12,24Gal 5,11

24Jn 6,35+

252 Kor 12,10;13,4

26Rim 7,5+

27Sod 7,21 Sam 16,72 Kor 4,7Jak 2,5

295 Mz 8,16-18+Rim 3,27+Ef 2,9

31Jer 9,22-232 Kor 10,17

21

2 Kor 11,63

Gal 3,1;6,14

4Apd 1,8+2 Kor 12,12

5Ef 1,191 Pt 1,5

61 Kor 15,24-25Ef 6,12Jak 3,13-18

7Rim 16,25+Kol 1,26-27

8Iz 19,11.13Bar 3,14Ef 3,101 Pt 1,12



426

telj tega veka: če bi jo namreč spoznali, Gospoda slave ne bi križali. 9Ampak, kakor je pisano: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.«

10To je nam Bog razodel po Duhu: Duh namreč preiskuje vse, tudi Božje globine. 11Kdo od ljudi pa vé, kaj je v človeku, kakor le člove-kov duh, ki je v njem? Tako tudi tega, kar je v Bogu, ni spoznal nihče, kakor le Božji Duh. 12Mi pa nismo prejeli duha svetá, ampak Duha, ki je iz Boga, da bi vedeli za to, kar nam je Bog milostno podaril; 13to tudi govorimo: ne v besedah, ki jih uči človeška modrost, ampak kakor jih uči Duh, tako da to, kar je duhovno, presojamo duhovno. 14Posvetni človek ne sprejema tega, kar je od Božjega Duha: zanj je nespamet in ne more spoznati, ker se to presoja duhovno. 15Duhov-ni pa presoja vse, a njega ne presoja nihče. 16»Kdo je namreč spoznal Gospodovo misel, da bi njega učil?« Mi pa imamo Kristusovo misel.

3 1In jaz vam, bratje, nisem mogel spregovoriti kot duhovnim, am-pak kot mesenim, kot nedoraslim v Kristusu. 2Mleka sem vam dal

piti, ne jedi: niste namreč še zmogli; pa tudi zdaj še ne zmorete, 3še ste namreč meseni. Dokler sta namreč med vami zavist in prepir, mar niste meseni, mar ne ravnate po človeško? 4Kadar namreč kdo pravi: »Jaz sem Pavlov«, drug pa: »Jaz sem Apolov«, – ali niste ljudje?

Resnična vloga oznanjevalcev5Kaj je vendar Apolo? In kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste vero sprejeli: vsak, kakor mu je dal Gospod. 6Jaz sem posadil, Apolo je zalil, Bog pa je dajal rast: 7tako ni nič tisti, ki sadi, ne tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog. 8Tisti pa, ki sadi, in tisti, ki zaliva, sta eno; vsak pa bo prejel svoje plačilo po svojem trudu: 9Božja sodelavca sva namreč, vi pa ste Božja njiva, Božja zgradba.

10Po Božji milosti, ki mi je bila dana, sem kot moder gradbenik postavil temelj, drug pa zida nanj. Vsak pa naj gleda, kako nanj zida. 11Drugega temelja namreč nihče ne more postaviti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus. 12Če pa kdo na temelj zida zla-to, srebro, drage kamne, les, seno, slamo – 13delo vsakega bo postalo vidno, dan ga bo namreč razkril, ker se bo razodel v ognju: in kakšno

9 je pisano: svobodno kombiniranje Iz 64,3 in Jer 3,16 ali pa navajanje apokrifa Elijeva apokalipsa.13 tako da to, kar je duhovno, presojamo duhov-no: težko besedilo. Razumeti je mogoče tudi: »tako da z duhovnimi izrazi izražamo duhovne stvarnosti«; »tako da prikazujemo skladje du-hovnih stvari za duhovne (ljudi)«; »tako da so duhovne stvari v sorazmerju z duhovnimi (ljud-mi); »tako da duhovne stvarnosti podrejamo sodbi navdihnjenih ljudi«. 14 Posvetni človek tj. zgolj naravni, neduhovni, čutni. 15 vse razl.: »vsakega«. – njega ne presoja nihče: besedilo je deloma polemično: »nihče«, namreč »ki ni sam duhoven«, kar je primer »mesenih« Korinčanov

(3,1-3). V poglavju 14 pa bo Pavel postavil pra-vila, katerim se morajo pokoravati »duhovni« (prim. tudi 12,10+ in 1 Tes 5,19-22).

31 mesenim: glede para duh – meso prim. Rim 1,9+; 7,5+. 3 prepir dodatek: »in razprtije«. 4 ne ravnate po človeško db. niste ljudje. 9 Božja sode-lavca: Božji in človeški delež pri tem skupnem delu sta jasno določena v vrsticah 6-7 (prim.1 Tes 3,2; Mr 16,20; 3 Jn 8). 13 v ognju: to je zna-čilni preroški simbol ognja, ki odstranjuje žlin-dro in čisti dragocene kovine (Iz 1,25; Jer 6,29-30; Mal 3,2-3).

9Ps 19,4Sir 1,10Iz 64,3

Jer 3,1610

Jn 14,26+2 Kor 13,13+

11Prg 20,27

Rim 11,33sl.14

1 Kor 15,44+Mt 16,23

Jn 10,26+15

1 Kor 15,44+Rim 11,33sl.

1 Jn 2,2016

1 Kor 7,40Iz 40,13

Jer 23,18Rim 11,34

31

Heb 5,12-142

Sir 37,281 Tes 2,7

1 Pt 2,23

1 Kor 1,10-11Gal 5,19-20

Jak 3,144

1 Kor 1,125

1 Kor 4,12 Kor 4,5

92 Kor 6,1

1 Pt 2,510

Ef 2,20-221 Pt 2,5

11Iz 28,16

Apd 4,11-121 Pt 2,4

12Raz 21,18-19

131 Kor 1,8+

Mt 3,11-12vzp.

1 Pt 1,7



427

je delo vsakega, bo preizkusil ogenj. 14Če bo delo koga, ki je zidal na temelju, ostalo, bo prejel plačilo; 15če bo delo koga zgorelo, bo utrpel škodo, sam bo sicer rešen, vendar tako, kakor skozi ogenj.

16Ali ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? 17Če kdo Božji tempelj uničuje, bo Bog uničil njega: Božji tempelj je namreč svet, in takšni ste vi.

Sklepi18Nihče naj se ne vara: če kdo misli, da je med vami moder v tem veku, naj postane nespameten, da bo postal moder. 19Kajti modrost tega sveta je nespamet pri Bogu. Pisano je namreč: Ujame modre v njihovi zvijačnosti; 20in spet: Gospod pozna razmišljanja modrih, da so prazna. 21Zato naj se nihče ne ponaša z ljudmi; vse je namreč vaše: 22ali Pavel ali Apolo ali Kefa ali svet ali življenje ali smrt ali se-danje ali prihodnje; vse je vaše, 23vi pa Kristusovi, Kristus pa Božji.

4 1Zato nas imejte za Kristusove pomočnike in za oskrbnike Božjih skrivnosti. 2Seveda se pri oskrbnikih zahteva, da se vsak izkaže za-

nesljivega. 3Meni pa je prav malo mar, če mi sodite vi ali človeško so-dišče, pa tudi sam se ne sodim. 4Ničesar sicer nimam na vesti, vendar zato še nisem opravičen: Gospod je tisti, ki me sodi. 5Zato ničesar ne so-dite pred časom, dokler ne pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi, in razkril namene src: takrat bo vsak prejel priznanje od Boga.

6To pa sem, bratje, obrnil nase in na Apola zaradi vas, da bi se na nama naučili: ne prek tega, kar je pisano; da se kdo v prid enega ne bi napihoval proti drugemu. 7Kdo namreč razsoja o tebi? Kaj pa imaš, česar nisi prejel? In če si prejel, kaj se ponašaš, kakor da nisi prejel? 8Že ste nasičeni, že ste obogateli, brez nas ste zakraljevali. O

15 kakor skozi ogenj tj. kakor uideš požaru, s tem da se prebiješ skozi plamene in se za las rešiš.16 tempelj: krščansko občestvo, Kristusovo telo (12,12+), je pravi tempelj nove zaveze. Duh, ki prebiva v njem, uresničuje to, kar je predpoda-bljal tempelj, kraj, na katerem je prebivalo Bož-je veličastvo (1 Kr 8,10-13; prim. Jn 2,21+; Raz 21,22; 1 Kor 6,19; 2 Kor 6,16). Podobno misel naj-demo tudi v kumranskih spisih. 17 bo Bog uničil njega: Pavel torej razlikuje tri kategorije oznanje-valcev: tisti, ki gradijo trdno (v. 14); tisti, ki zidajo z materiali, ki ne prestanejo preizkušnje (v. 15); in tisti, ki namesto da bi gradili, podirajo (v. 17). Ti so bogoskrunci in bodo kaznovani kot taki.21-23 Te vrstice namenoma ponavljajo izraze iz 1,12: »Vsak med vami govori: ›Jaz sem Pavlov, Jaz pa Apolov, Jaz pa Kofov.‹« Prav nasprotno, jih zavrača Pavel. Vi ne pripadate tem ljudem; oni pripadajo vam, oni so vaši služabniki. In so vam na uslugo, kakor vse stvarstvo, da bi bili vi Kri-stusovi, ki sam pripada Bogu Očetu.

41 Božjih skrivnosti: skriti Božji načrti, ki jih je

Duh razodel. Ta izraz (v množini) je pogost v kumranskih spisih. 3 sodišče db. dan: Pavel iro-nizira. Misli na Gospodov dan (1,8+), ki naj bi ga ljudje neupravičeno posnemali, s tem da iz-rekajo sodbo, ki gre Bogu samemu ob poslednji sodbi. 4 nimam na vesti: beseda syneídesis, vest (prim. 1 Sam 25,31; Mdr 17,10+), dobi pri Pavlu pravo krščansko vrednost. Naj bodo zunanje nor-me kakršne koli, človekovo ravnanje izhaja le iz njegove lastne sodbe (Apd 23,1; 24,16; Rim 2,14-15; 9,1; 13,5; 2 Kor 1,12), a ta sodba je podvrže-na Božji (tukaj; 8,7-12; 10,25-29; 2 Kor 4,2; prim.1 Pt 2,19). Vest je mirna in čista, če jo navdi-hujeta vera in ljubezen (1 Tim 1,5.19 itd.; 1 Pt 3,16.21) in jo očiščuje Kristusova kri (Heb 9,14; 10,22). 6 Ne prek tega, kar je pisano; da se … ne: težko besedilo. BJ prevaja: »da se ne (»ne« je na-pisan nad besedilom)« in razlaga: stavek v okle-paju je dodal pretankovesten prepisovalec, ki ja-vlja, da je bila nikalnica na njegovem primerku dodana. 8 brez nas ste zakraljevali tj. brez nas ste se že nastanili v Božjem kraljestvu in do site-ga uživate vsa njegova bogastva.

16-171 Kor 6,19Rim 8,92 Kor 6,16Ef 2,20-22

181 Kor 1,17-25;2,6;4,10

19Job 5,13

20Ps 94,11

231 Kor 11,3

41

Lk 12,42-444

2 Kor 5,10-115

Mt 7,1Lk 12,2-3Rim 2,16.29

7Jn 3,27

8Oz 12,9Raz 3,17



428

da bi res zakraljevali, da bi lahko tudi mi z vami kraljevali. 9Menim namreč, da je Bog nam apostolom odkazal zadnje mesto, kot obsoje-nim na smrt, saj smo postavljeni na oder, da nas gledajo svet in ange-li in ljudje: 10mi nespametni zaradi Kristusa, vi pa razumni v Kristu-su; mi slabotni, vi pa krepki; vi slavni, mi pa brez časti. 11Prav do te ure smo lačni in žejni in razgaljeni in pretepeni in razseljeni 12in mu-čimo se, ko delamo z lastnimi rokami; ko nas sramotijo, blagoslav-ljamo, ko nas preganjajo, vztrajamo, 13ko nas preklinjajo, prosimo: kakor smeti sveta smo postali, izvržek vseh – do zdaj.

Svarila14Ne pišem vam tega, da bi vas sramotil, ampak da vas kot svoje ljube otroke svarim. 15Čeprav bi imeli na tisoče vzgojiteljev v Kristusu, pa nimate mnogo očetov: v Kristusu Jezusu sem vas namreč po evange-liju jaz rodil. 16Prosim vas torej: postanite moji posnemovalci. 17Zato sem vam poslal Timoteja, ki je moj ljubi in zvesti otrok v Gospodu; on vas bo spomnil na moja pota, ki so v Kristusu Jezusu, kakor učim povsod v vsaki Cerkvi.

18Kakor da me ne bo k vam, so nekateri postali prevzetni: 19pa bom prav kmalu prišel k vam, če bo Gospod hotel; in ne bom preso-jal besed prevzetnežev, ampak moč: 20ni namreč v besedi Božje kra-ljestvo, ampak v môči. 21Kaj hočete? Naj pridem k vam s palico ali z ljubeznijo in z duhom krotkosti?

2. PRIMER NEZAKONITE ZVEZE

5 1Sploh se sliši, da je med vami nečistost, in to taka nečistost, ki je niti med pogani ni, takó da ima kdo očetovo ženo.

9 smo postavljeni na oder, da nas gledajo svet in angeli ... db. smo postali gledališče svetu ...: kakor obsojenci na smrt, ki so izročeni zverem pred množico gledalcev. 10 mi pa brez časti: v skle-pu tega odlomka (v. 6-10) Pavel v ironičnem tonu ponovi svoje téme iz poglavij 1–2: vi ste ali si do-mišljate, da ste razumni, močni, čaščeni; a tako ni v Božjih očeh, ampak v očeh sveta, tega sveta, ki nas ima za norce, slabotne in zaničevane in nas zato preganja (v. 11-13); resničnost v Božjih očeh je prav nasprotna. 13 smeti sveta … izvržek vseh: ti dve besedi označujeta tudi nesrečneže, ki so jih uporabljali kot spravne žrtve ob splošnih nesrečah. Pavel pogosto omenja napore in pre-ganjanja, s katerimi se srečuje v svojem apo-stolatu, in način, kako mu Bog daje, da jih pre-maguje (2 Kor 4,7-12; 6,4-10; 11,23-33; 1 Tes 3,4;2 Tim 3,10-11). Po njegovem apostolova slabost dokazuje moč tistega, ki ga pošilja (2 Kor 12,9-10; Flp 4,13), ker veličine opravljenega dela ni mo-goče pripisati samo delovanju odposlanca (2 Kor 4,7+). 15 vzgojiteljev: vzgojitelj, gr. paidagogós, je bil suženj, čigar naloga je bila voditi k njegovim učiteljem otroka, nato mladeniča, ga nadzorovati,

kaznovati njegove zablode. Odtenek je tu slabša-len (prim. Gal 3,24). – jaz rodil: to duhovno oče-tovstvo se ujema s tem, kar Pavel pravi v 3,6: »Jaz sem posadil«: jaz sem vsejal v vas novo življenje Duha, ki vas upodablja po Kristusu (prim. v. 17; Gal 4,19; Flm 10). Drugod Pavel primerja svojo ljubezen do svojih kristjanov z ljubeznijo oče-ta ali matere (1 Tes 2,7.11; prim. 2 Kor 12,15+).16 Pavel prosi Korinčane, naj ga posnemajo, ker on posnema Kristusa (11,1). Tako bodo tudi oni posnemali Kristusa (prim. 1 Tes 1,6; Flp 2,5). Mi-sel se nanaša na nravni red in pomeni isto kot v evangelijih hoditi za Kristusom. 17 pota tj. pravila ravnanja (prim. Ps 119,1; Jn 14,6+; Apd 9,2+). 19 moč: gre za učinke moči ali delovanja Duha (prim. 2,4; 1 Tes 1,5), predvsem pa za spre-obrnjenje in življenje po Duhu.

51 nečistost: gr. beseda porneía je splošen pojem, ki označuje vse vrste nereda na spolnem področ-ju. – očetovo ženo tj. živi s svojo mačeho. Takšno zvezo, ki sta jo prepovedovala SZ (3 Mz 18,8) in rimsko pravo, je dopuščala večina rabinov pri

92 Kor 4,8-12;

6,4-10;11,23-33

2 Tim 3,10-1111

2 Kor 11,2712

Apd 18,3+13

Žal 3,4515

Gal 4,191 Tes 2,11

Flm 1016

2 Tes 3,7+17

Apd 16,1+;19,22

19Apd 18,21

201 Kor 2,4+

212 Kor 10,2

51

3 Mz 18,8;20,11



429

2In vi ste se prevzeli in se niste raje razžalostili, da bi iz svoje srede odstranili tistega, ki je tako dejanje storil? 3Sam sem namreč, odsoten s telesom, navzoč pa z duhom, že presodil, da bom kot navzoč tistega, ki je to tako storil – 4ko bomo v imenu Gospoda Jezusa vi in moj duh zbrani z močjo našega Gospoda Jezusa –,5 izročil Satanu v pogubo mesa, da bi bil duh rešen na Gospodov dan.

6Ni lepo, da se s tem še ponašate. Mar ne veste, da malo kvasa vse testo prekvasi? 7Očistite se starega kvasa, da boste novo testo, ker ste nekvašeni: kajti naše velikonočno jagnje Kristus je bil žrtvovan. 8Zato praznujmo ne v starem kvasu ne v kvasu hudobije in zla, ampak v nekvašenem kruhu čistosti in resnice.

9Napisal sem vam v pismu, da se nikar ne družite z nečistniki; 10seveda ne z nečistniki tega sveta ali lakomniki ali roparji ali mali-kovalci, saj bi sicer morali oditi iz tega sveta. 11Napisal sem vam mar-več, da se nikar ne družite s takim, ki se imenuje brat, pa je nečist-nik ali lakomnik ali malikovalec ali obrekljivec ali pijanec ali ropar; s takim niti ne jejte skupaj. 12Kaj bi namreč sodil tiste, ki so zunaj? Mar vi ne sodite tistih, ki so znotraj? 13Tiste, ki so zunaj, bo sodil Bog.

Izločite zlobneža iz svoje srede!

3. PRIZIV NA POGANSKA SODIŠČA

6 1Kako si upa kdo izmed vas, ki ima tožbo proti drugemu, biti so-jen pred krivičnimi in ne pred svetimi. 2Ali mar ne veste, da bodo

spreobrnjenih poganih, kar morda razlaga po-pustljivost korintskega občestva, ki ni bilo po-drejeno rimskemu civilnemu pravu. Jeruzalem-ski koncil je kristjanom iz poganstva prepovedaltakšne zveze (Apd 15,20+). 4 vi in moj duh: Pavel poudarja svojo duhovno navzočnost, da bi imelglas pri posvetovanju občestva, ki je sámo odgo-vorno za kakovost krščanskega življenja. – Jezu-sa: nekateri rokopisi dodajajo Kristusa. 5 izročil Satanu …: tukaj pogosto govorijo o »izobčenju«, vendar te besede ni v Svetem pismu (ne ustre-za natančno izrazu »zakletev/prekletstvo« (Joz 6,17+; 1 Kor 16,22+). Kazni izključitve so bile v rabi v SZ, v judovstvu in v Kumranu. V NZ naj-demo več primerov, v katerih so nagibi in nači-ni izvrševanja kazni drugačni. Včasih so krivca za nekaj časa izločili iz občestva (1 Kor 5,2.9-13;2 Tes 3,6-14; Tit 3,10; prim. 1 Jn 5,16-17; 2 Jn 10); včasih so ga »izročili« (tukaj; 1 Tim 1,20) Satanu, tako da je bil brez podpore Cerkve svetih in odtlej izpostavljen môči, ki jo Bog pušča svojemu na-sprotniku (2 Tes 2,4; prim. Job 1,6+); a tudi v teh skrajnih primerih obstaja upanje na kesanje in končno odrešenje (tukaj; 2 Tes 3,15 itd.). Takšna disciplina predpostavlja neko oblast občestva nad njegovimi člani (prim. Mt 18,15-18+). – na Gospodov dan razl.: »na dan Gospoda Jezusa«.7 starega kvasu … nekvašeni: kvas je tukaj sim-bol pokvarjenosti kakor v Gal 5,9; Mt 16,6vzp.

in v nasprotju z Mt 13,33vzp.; nekvašeni kruh (opresnik) je simbol čistosti (v. 8). Tukaj imamo značilen primer pavlinske morale: postanite, kar ste. »Ste čisti, očistite se.« V svojem življenju ure-sničite, kar je Kristus uresničil v vas, ko ste posta-li kristjani (prim. Rim 6,11-12; Kol 3,3-5). 8 Za pasho so po judovskem obredu odstranili iz hiše kvašeni kruh (2 Mz 12,15), darovali so pashalno/velikonočno jagnje (2 Mz 12,6) in jedli nekvaše-ni kruh (2 Mz 12,18-20). V tem so simbolne pri-prave na krščansko skrivnost. S svojo daritvijo je Kristus, pravo pashalno/velikonočno jagnje, uničil stari kvas greha in omogočil sveto in čisto življenje, ki ga simbolizira nekvašeni kruh. Mož-no je, da je to primerjavo Pavlu navdihnil letni čas, v katerem je pisal (1 Kor 16,8). 9 v pismu tj. v »predkanoničnem« pismu, gl. Uvod. 11 brat tj. član krščanskega občestva (Apd 1,15+). 12 ti-ste, ki so zunaj tj. tiste, ki ne pripadajo občestvu (prim. Mr 4,11; Kol 4,5; 1 Tes 4,12; 1 Tim 3,7). Iz-raz izvira iz judovstva (prim. Sir, predgovor, v. 5).

61-18 V vsem tem odlomku Pavel očita Korinča-nom, da se glede svojih razprtij zatekajo k poga-nom, namesto da bi jih mirno uredili med seboj in tako dokazali moč milosti. 1 pred krivičnimi tj. pred nekrščanskimi oblastniki. 2 sveti sodili svet: s Kristusom, vrhovnim sodnikom sveta.

23 Mz 18,295 Mz 13,6;27,20

3Mt 18,20Kol 2,5

51 Kor 1,8+1 Tim 1,20

6Gal 5,9

7Jn 1,29

82 Mz 12,19.21;13,71 Pt 1,19Raz 5,6

92 Kor 6,172 Tes 3,14

10Jn 17,151 Jn 5,19

11Rim 1,29+

135 Mz 13,6;17,7

61

Apd 9,13+2

Dan 7,22.26Mt 19,28Raz 20,4



430

sveti sodili svet? In če bo v vas sojen svet: ali ste nevredni malenkost-nih pravd? 3Ali ne veste, da bomo sodili angelom, kaj šele temu, kar je vsakdanje? 4Če imate torej pravde o tem, kar je vsakdanje, ali si za sodnike postavljate take, ki v Cerkvi nimajo ugleda? 5Vam v sramoto govorim. Ali torej ni med vami nobenega modrega, ki bi mogel raz-soditi glede svojega brata, 6ampak se brat z bratom pravda, in sicer pred neverniki? 7Sploh je za vas že to izguba, da imate sodbe med seboj. Zakaj raje ne prenašate krivic? Zakaj si raje ne pustite jemati? 8Toda vi sami delate krivico in jemljete – in sicer bratom.

9Ali ne veste, da krivični ne bodo podedovali Božjega kraljestva? Ne pustite se zavajati! Niti nečistniki niti malikovalci niti prešuštniki niti mehkužneži niti hotníki moških 10niti tatovi niti lakomniki ne pi-janci ne obrekljivci ne roparji ne bodo podedovali Božjega kraljestva. 11In to ste bili nekateri; toda umili ste se, posvečeni ste bili, opraviče-ni ste bili v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga.

4. NEČISTOVANJE12»Vse mi je dovoljeno«, toda vse ne koristi. »Vse mi je dovoljeno«, toda jaz ne bom pod oblastjo nobene reči. 13»Jedi so za trebuh in trebuh za jedi; Bog pa bo tako tega kakor one napravil nepotrebne.« Telo pa ni za nečistost, ampak za Gospoda; in Gospod za telo: 14Bog pa je obudil tako Gospoda, kakor bo obudil tudi nas s svojo močjo.

15Mar ne veste, da so vaša telesa Kristusovi udje? Ali naj torej vza-mem Kristusove ude in jih naredim za ude nečistnice? Naj se to ne zgodi! 16Mar ne veste, da je tisti, ki se druži z nečistnico, z njo eno telo? Bosta namreč, pravi, dva eno meso. 17Tisti pa, ki se druži z Go-spodom, je z njim en duh.

18Bežite pred nečistostjo! Vsak greh, ki ga človek stori, je zunaj te-lesa; tisti pa, ki nečistuje, greši proti lastnemu telesu.

4 Če so »duhovni« v Korintu gledali zviška na »posvetne/čutne« v občestvu (2,14-15), so gotovo zaničevali vse tiste, ki niso bili člani Cerkve. Trdi-tev, ki jo je Pavel zapisal v svojem zanosu, mora-mo razumeti v luči Rim 13,1-7, kjer izrecno pra-vi, da morajo kristjani sodišča spoštovati. 5 Pa-vel ironično okrca Korinčane, ki so se imeli za zelo modre. 10 ne bodo podedovali Božjega kraljestva: prim. 15,50; Gal 5,21; Ef 5,5; Raz 21,8; 22,15. 11 v imenu Gospoda … Boga: v tej misli je izražena trinitaričnost (prim. 2 Kor 13,13+).12 »Vse mi je dovoljeno«, toda vse ne koristi: ta sta-vek povzema vso pavlinsko moralo: ne gre več za to, da človek vé, kaj je dovoljeno in kaj prepo-vedano, temveč za to, da določi, kaj pospešuje ali škoduje rasti novega človeka, prerojenega v Kri-stusu (prim. Rim 6,15+). 13 Jedi so … nepotreb-ne: tako govorijo Korinčani. – Telo pa ni za neči-stost: Pavel se spopada z mnenjem, po katerem

ni nobene razlike med potrebami po hrani in spolnim življenjem. Odgovarja: prve so povezane s sedanjim svetom in bodo z njim izginile (v. 13); zakonska združitev kristjanov (prim. 10,31) pa zadeva in krepi tudi pripadnost Kristusu in mora biti táka, ki pristoji Kristusovemu udu (v. 15-17; prim. Ef 5,21-33+). 14 obudil: vstajenje dokazu-je pomembnost telesa, ki s smrtjo ni izničeno.17 en duh: pričakovali bi: eno telo. Pavel se hoče izogniti temu, da bi fizični realizem združenja s Kristusom (v. 15) razumeli preveč materialistično.18 Vsak greh … zunaj telesa: za tiste, ki v Korin-tu niso pripisovali telesu nobene trajne vrednosti (6,13a), nobeno telesno dejanje ni imelo moralne posledice. Greh je bil mogoč le na ravni duhovne motivacije in namena. – greši proti lastnemu tele-su: spolni smoter telesa je to, da omogoča, da dve bitji postaneta eno samo telo (6,16b).

3Jud 5-6

5Lk 12,57

62 Kor 6,15

7Mt 5,38-

42vzp.Rim 12,17-19

1 Tes 5,159

Rim 1,29+10

Gal 5,2111

Jn 3,5Ef 2,1-6Tit 3,3-71 Jn 2,12

121 Kor 10,23

1 Mz 4,7Rim 6,15+

131 Kor 10,31

Kol 2,221 Tes 4,3-5

141 Kor 12,12+;

15,12sl.Rim 1,4+;

8,1115

1 Kor 12,12+Rim 6,12-13

161 Mz 2,24

Mt 19,517

Rim 8,9-10



431

19Ali mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas, in da ga imate od Boga in da niste sami svoji? 20Odkupljeni ste bili namreč za visoko ceno: proslavite torej Boga v svojem telesu.

II. REŠITEV RAZLIČNIH PROBLEMOV

1. ZAKON IN DEVIŠTVO

7 1Glede tega, kar ste napisali: Dobro je za človeka, da se ženske ne dotika. 2Zaradi nečistosti pa naj ima vsak svojo ženo in vsaka naj

ima lastnega moža. 3Ženi naj mož izpolni dolžnost, enako pa tudi žena možu. 4Žena nad lastnim telesom nima oblasti, ampak mož; enako pa tudi mož nad lastnim telesom nima oblasti, ampak žena. 5Ne odtegujta se drug drugemu, razen morda v soglasju za nekaj časa, da bi se posvetila molitvi; in spet bodita skupaj, da vaju ne bi skušal Satan zaradi vajine nezdržnosti. 6To pa pravim iz prizaneslji-vosti, ne po naročilu. 7Želim pa, da bi bili vsi ljudje kakor jaz sam; toda vsak ima svoj milostni dar od Boga, eden tako, drugi tako.

8Pravim pa neporočenim in vdovam, da je zanje dobro, če ostane-jo kakor jaz. 9Če pa se ne obvladujejo, naj se poročijo: boljše je na-mreč poročiti se kakor plamteti.

10Tistim pa, ki so poročeni, naročam – ne jaz, ampak Gospod –, naj se žena od moža ne loči; 11če pa se že loči, naj ostane neporočena ali naj se z možem spravi; tudi mož naj žene ne odpušča.

12Drugim pa pravim jaz, ne Gospod: Če ima kak brat neverno ženo in je ta voljna bivati z njim, naj je ne odpušča; 13in če ima kate-ra žena nevernega moža in je ta voljan bivati z njo, naj moža ne od-pušča. 14Neverni mož je namreč posvečen po ženi in neverna žena je posvečena po bratu; kajti sicer bi bili vaši otroci nečisti, zdaj pa

19 vaše telo tempelj: prim. 3,16+; Jn 2,21+; Raz 21,22+. 20 visoko dodano. – v svojem telesu ali s svojim telesom.

7V tem poglavju Pavel ne obravnava zakona in de-vištva na splošno, temveč odgovarja – nedvomno točko za točko – na vprašanja, ki mu jih posta-vljajo. Po vrsti obravnava: poročene osebe (kr-ščanska zakonca, v. 1-11; zakon med kristjanom in poganom, v. 12-16) in neporočene osebe (de-vice, v. 25-35; zaročence, v. 36-38, vdove, v. 39-40). Splošno načelo reševanja postavljenih vprašanj je razvito v vrsticah 17.20.24: Vsakdo naj ostane v stanu, v katerem je bil, ko je bil poklican. Vendar ta načrt ni tog: devištvo je pogosto omenjeno v zvezi z zakonom in obrnjeno. Pavel tako naka-zuje medsebojno dopolnjevanje teh dveh stanov, ki ju ni mogoče razumeti enega brez druge-ga. 1 Dobro je … ne dotika: Pavel navaja stavek iz pisma Korinčanov. Čeprav se s tem načelom strinja (v. 7), zavrača vsako doktrinarno izpelja-

vo. 2 vsak svojo ženo … moža: bolj vabilo zakon-cem, naj živijo svoj zakon, kakor nasvet tistim, ki niso prejeli poklica celibata. 4 mož … žena: vsaka sebična raba zakona je izključena, zahteva se darovanje samega sebe. V Ef 5,25 je zakon-cem predlagan Kristusov zgled v njegovi dari-tvi. 6 prizanesljivosti: apostol misli na trenutke zdržnosti v zakonu. 7 eden tako, drugi tako: za Pavla se deviškost ne razlikuje od poročenosti v tem, da je poseben Božji dar, kajti obe sta Božja darova. 8 neporočenim: Pavel uvršča v to katego-rijo vse tiste, ki so brez sozakonca, tudi ločence (prim. v. 11, kjer imamo isti izraz). 10 žena ... ne loči: Pavel uporablja Gospodovo navodilo in za-vrača ponovno poroko v posebnem primeru, ko razlogi za razporoko niso bili veljavni. 14 bratu tj. svojem vernem možu. – sveti: svetost se je za Pavla razodevala v ravnanju. Neverni zakonec je ravnal kot kristjan, glede na 1 Mz 2,24 in Mt 19,9. Nekrščeni otroci so posnemali vedênje svojih kr-ščanskih staršev.

191 Kor 3,16-17;3,23Rim 5,5+1 Tes 4,4-8

201 Kor 7,23Rim 3,24+;6,15+Flp 1,20

71-40

Ef 5,22-33+3

2 Mz 21,104

Ef 5,22-33+5

2 Mz 19,151 Tes 3,5

62 Kor 8,8

7Mt 19,12

91 Tim 5,11-14+

10Mal 2,16Mt 5,32vzp.;19,9Mr 10,11-12



432

so sveti. 15Če pa se neverni ločuje, naj se loči: brat ali sestra v takih primerih nista suženjsko vezana; Bog vas je namreč poklical, da bi bili v miru. 16Kaj pa veš, žena, če boš rešila moža? Ali kaj veš, mož, če boš rešil ženo?

17Sicer pa: kakor je vsakemu odmeril Gospod, kakor je vsakega poklical Bog, tako naj živi. In tako odrejam po vseh Cerkvah. 18Kdor je bil poklican kot obrezan, naj tega ne taji; kdor je poklican v ne-obrezanosti, naj se ne da obrezati. 19Obreza ni nič in neobrezanost ni nič, ampak spolnjevanje Božjih zapovedi. 20Vsak naj ostane v tisti poklicanosti, v kateri je bil poklican. 21Si bil poklican kot suženj? Nič ne maraj; a čeprav moreš postati svoboden, raje izkoristi svoj polo-žaj. 22Suženj namreč, ki je poklican v Gospodu, je Gospodov osvo-bojenec; prav tako je tisti, ki je poklican svoboden, Kristusov suženj. 23Za visoko ceno ste bili kupljeni: ne postanite sužnji ljudi. 24Vsak naj ostane pred Bogom v tem, bratje, v čemer je bil poklican.

25 Glede deviških nimam Gospodovega naročila, dajem pa nasvet kot tisti, ki sem po Gospodovem usmiljenju vreden zaupanja. 26Me-nim torej, da je to dobro zaradi sedanje stiske; za človeka je dobro, da je tako. 27Si vezan na ženo? Ne išči ločitve! Nisi vezan na ženo? Ne išči žene! 28Pa tudi če se oženiš, ne grešiš; in če se devica omoži, ne gre-ši; toda taki bodo imeli stisko v mesu, jaz pa bi vam rad prizanesel.

29To pa pravim, bratje: Čas je kratek. Odslej naj bodo tudi tisti, ki imajo žene, kakor da jih ne bi imeli; 30in tisti, ki jočejo, kakor da ne bi jokali; in tisti, ki se veselijo, kakor da se ne bi veselili; in tisti, ki kupu-jejo, kakor da ne bi imeli lastnine; 31in tisti, ki svet uporabljajo, kakor da ga ne bi uporabljali: podoba tega sveta namreč mineva.

32Želim pa, da bi bili vi brez skrbi. Neporočeni skrbi za to, kar je Gospodovo, kako bi ugodil Gospodu; 33tisti pa, ki je poročen, skrbi za to, kar je posvetno, kako bi ugodil ženi, 34in je razdeljen. Tudi nepo-ročena ženska in devica skrbi za to, kar je Gospodovo, da bi bila sve-ta tako po telesu kakor po duhu; tista pa, ki je poročena, skrbi za to, kar je posvetno, kako bi ugodila možu. 35To pa govorim v korist vas samih, ne zato, da bi vam nastavil zanko, ampak za vaš ugled in ne-moteno predanost Gospodu.

15 Če pa se neverni ločuje: Pavel tukaj dovoljuje razporoko v polnem pomenu besede, s pravico do ponovne poroke. – vas razl.: »nas«. 20 pokli-canosti tj. stanu. 21 a čeprav … položaj: mogoč je tudi prevod: »Če pa bi se mogel osvoboditi, iz-koristi priložnost«, vendar ga sobesedilo odsvetu-je. 23 ne postanite sužnji ljudi: sužnji duhovno: njihovega načina gledanja in njihovih navad.25 deviških: obeh spolov. 26 zaradi sedanje sti-ske: tiste, ki spremlja vmesni čas med Kristusovim prihodom in njegovo vrnitvijo (prim. 2 Kor 6,2+).28 stisko v mesu: ne preizkušnje, ki izhajajo iz poželjivosti (7,2.9), ampak nadloge zakonske-ga življenja. 29 čas je kratek: strokovni izraz iz

plovbe: db. čas je zvil svoja jadra. Kakršen koli že je čas med sedanjim trenutkom in paruzijo, svoj pomen izgublja vpričo dejstva, da je v vstalem Kristusu prihodnji svet že navzoč. 29-31 Odslej naj bodo … kakor da ga ne bi izrabljali: govor-niški slog, v katerem iskanje splošnega izraza prevladuje nad natančnostjo vsakega izraza. Pa-vel ne priporoča brezbrižnosti glede zemeljskihstvarnosti. Preprečiti hoče, da bi ljudje v njih obtičali in pozabili na njihovo relativnost v pri-merjavi s Kristusom in njegovim kraljestvom, ki prihaja. 34 Razl.: »In obstaja razlika med poro-čeno ženo in devico. Samska skrbi za to, kar je Gospodovo …«

151 Kor 14,23

Rim 12,6;14,19

161 Pt 3,1sl.

171 Kor 7,20.24

181 Mkb 1,15

Gal 3,28;5,2

1 Pt 3,1sl.19

Rim 2,25-29Gal 5,6;

6,1520

1 Kor 7,17.2421

Rim 6,15+Ef 6,5-9

Kol 3,22–4,122

Rim 6,18.2223

1 Kor 6,20Rim 3,24+

241 Kor 7,17.20

29Lk 14,26

Rim 13,112 Kor 6,2+

302 Kor 6,8-10

311 Jn 2,16-17

321 Tes 4,1

341 Tim 5,5



433

36Če pa kdo meni, da bi se zaradi močnih strasti vêdel nespodob-no do svojega dekleta in da mora priti do tega, naj stori, kar hoče; ne greši: naj se poročita. 37Kdor pa stoji v svojem srcu trden in ga nič ne priganja ter obvlada svojo voljo in je v svojem srcu sklenil, da bo va-roval svoje dekle, bo storil prav. 38Zato tisti, ki poroči svoje dekle, stori prav, in tisti, ki je ne poroči, bo storil še boljše.

39Žena je vezana, dokler njen mož živi. Če pa mož premine, je prosta: s komer hoče, naj se poroči, da se le v Gospodu. 40Še bolj pa ji blagor, če tako ostane, po mojem mnenju; mislim pa, da imam tudi jaz Božjega Duha.

2. MALIKOM ŽRTVOVANO MESO

Načelni vidik

8 1Glede tega, kar je žrtvovano malikom: vemo, da imamo vsi spo-znanje. Spoznanje napihuje, ljubezen pa gradi. 2Če kdo misli, da

je kaj spoznal, še ni spoznal, kakor je treba spoznati; 3če pa kdo ljubi Boga, tega Bog pozna. 4Glede malikom žrtvovanih jedi torej vemo, da ni nobenega malika na svetu in nobenega boga, razen Edinega. 5Kaj-ti tudi če so tako imenovani bogovi ali na nebu ali na zemlji – kakor je res veliko bogov in veliko gospodov –

6 je vendar za nas en Bog, Oče, iz katerega je vse in mi zanj, in en Gospod, Jezus Kristus, po katerem je vse in mi po njem.

Vidik ljubezni7Toda v vseh ni spoznanja: nekateri namreč, navajeni še vedno na malika, jedo kot malikom žrtvovano, in tako je njihova vest, ki je sla-botna, omadeževana. 8Jed pa nas ne bo približala Bogu: niti če ne jemo, nismo prikrajšani, niti če jemo, nismo v obilju. 9Glejte pa, da morda ta vaša pravica ne postane spotika slabotnim. 10Če namreč kdo opazi tebe, ki imaš spoznanje, kako sediš v malikovalnici: ali ne

36 dekleta tj. zaročenke: potem ko je Pavel go-voril o zakoncih in samskih in preden bo imel pred očmi primer vdov, obravnava tiste, ki so bili v trenutku svojega spreobrnjenja zaročeni, torej v stanu, za katerega očitno ne more veljati trikrat ponovljeno načelo (v. 17.20.24): »Vsak naj ostane v tistem stanu, v katerem je bil poklican.« Pavlova rešitev je skladna s tistim, kar je rečeno v vrsticah 8-9. 39 premine db. zaspi. – da se le v Gospodu: vzeti mora krščanskega moža.

88,1–11,1 Tu gre za meso živali, darovanih ma-likom, katerega ostanke, ki jih niso uporabljali pri svetih obredih, so prodajali na trgu (10,25)

ali uživali v poganskih templjih (8,10). Korinčani so bili glede tega razdeljeni: ali se sme jesti, ne da bi se pajdašili z malikovalstvom? Pavel navaja argumente močnih (v. 1.4.8) in odgovarja kakor v Rim 14–15: kristjan je svoboden, vendar ljube-zen zahteva od njega, da spoštuje mnenje tan-kovestnih in gleda, da jih ne pohujšuje. Pavel ne uporabi jeruzalemskega odloka (Apd 15,20.29): zdi se celo, da ga ne pozna (Apd 15,1+). 3 tega Bog pozna: v svetopisemskem pomenu tj. ga ljubi (prim. Oz 2,22+). 5 veliko bogov in veliko gospodov: Pavel samo ugotavlja dejstvo. »Bogovi« so namišljena bitja z Olimpa in zvezdna telesa, »gospodje« pa so pobožanstveni ljudje. 6 en Bog … mi po njem: krstni vzklik.

39Rim 7,2

401 Kor 2,162 Kor 10,7

81

Rim 15,22

Gal 6,23

1 Kor 13,12Gal 4,9

45 Mz 6,4+

5Ps 136,2-3

61 Kor 12,5-62 Mz 20,2-3+Jn 1,3Rim 11,36Ef 4,5-6Kol 1,16-171 Tim 2,5Heb 1,2

7-13Rim 14,1-23;15,1-2.71 Tes 5,14

8Rim 14,17Kol 2,21sl.Heb 13,9

9Rim 6,15+;14,15



434

bo njegova vest, ker je slaboten, tako oblikovana, da bo jedel, kar je žrtvovano malikom? 11Tako se ob tvojem spoznanju pogublja tisti, ki je slaboten, brat, zaradi katerega je Kristus umrl. 12In tako, ko grešite proti bratom in zadajate rane njihovi slabotni vesti, grešite proti Kris-tusu. 13Zato pa: če jed mojemu bratu povzroča spotiko, naj ne jem mesa na veke, da ne bom svojemu bratu povzročil spotike.

Pavlov zgled

9 1Mar nisem svoboden? Mar nisem apostol? Mar res nisem videl Jezusa, našega Gospoda? Mar niste vi moje delo v Gospodu? 2Če

drugim nisem apostol, sem pa vendar vam: pečat mojega apostolstva ste namreč vi v Gospodu. 3Moj zagovor tistim, ki me obtožujejo, je ta: 4Ali res nimamo pravice jesti in piti? 5Ali res nimamo pravice jemati s seboj verne žene, kakor tudi drugi apostoli in Gospodovi bratje in Kefa? 6Ali mar samó jaz in Barnaba nimava pravice, da bi opustila ročno delo? 7Kdo je že kdaj služil vojaščino na lastne stroške? Kdo za-saja vinograd in ne uživa njegovega sadu? Ali kdo pase čredo in ne uživa mleka od črede?

8Mar govorim to po človeško? Ali ne pravi tega tudi postava? 9V Mojzesovi postavi je namreč pisano: Ne zavezuj gobca volu, kadar vŕši žito. Mar Boga skrbi za vole? 10Ali ne pravi predvsem zaradi nas? Kajti zaradi nas je pisano, da mora tisti, ki orje, orati v upanju, in tisti, ki vŕši, v upanju, da ima delež. 11Če smo vam mi vsejali to, kar je du-hovno, je kaj posebnega, če bomo mi pri vas želi to, kar je potrebno za življenje? 12Če so drugi deležni te pravice pri vas, ali ne še bolj mi? Toda nismo izrabili te pravice, ampak vse prenašamo, da ne bi po-stavili kake ovire Kristusovemu evangeliju. 13Ali ne veste, da tisti, ki opravljajo sveto službo, jedo to, kar je iz svetišča; in da tisti, ki oprav-ljajo službo pri oltarju, dobijo delež z oltarja? 14Tako je tudi Gospod odredil, naj tisti, ki oznanjajo evangelij, živijo od evangelija.

15Jaz pa nič od tega nisem uporabil. A ne pišem tega zato, da bi si to zagotovil: meni je namreč prav, da raje umrem, kakor ... Moje-ga ponosa nihče ne bo izničil. 16Če namreč oznanjam evangelij, to zame ni ponos. Naloženo mi je namreč kot nujnost: kajti gorje mi, če evangelija ne bi oznanjal. 17Če namreč to opravljam na lastno pobu-

12 proti Kristusu: Kristus je tukaj občestvo kakor v 1 Kor 1,13; 6,15; 12,12.

91-27 Glede hrane, darovane malikom, mora ljubezen imeti prednost pred svobodo lastnega mnenja. Pavel bo pokazal, kako se je sam iz lju-bezni do vseh odpovedal nekaterim pravicam, ki mu jih je dajalo apostolstvo. 1 Pavel hoče s svojim zgledom osvetliti pravilno ravnanje, ki ga zahteva od močnih zaradi slabotnih. Zaradi evangelija se je odpovedal svojim pravicam (v.

19). Dokazovanje pa ga zanese drugam, poja-snjevanje postane skok vstran. 4 Na stroške ob-čestev namreč. 5 verno ženo db. žensko sestro. Misel je treba dopolniti: in zahtevati od vas, da jo vzdržujete. Poročeni apostoli, kot Peter, so verjetno imeli s seboj svojo ženo. 6 Barnaba: o njem prim. Apd 4,36-37; 11,25-26; 13–14; 15,36-39. 11 vam ali v vas, med vami. – potrebno za življenje db. meseno. 14 Prim. Lk 10,7. Tu je eden od redkih primerov (poleg 7,10-11 in 11,23-25), kjer se Pavel izrecno sklicuje na Jezusov izrek.15 kakor: stavek je nedokončan.

12Mt 10,40+

Apd 9,513

Rim 14,13.20sl.

91

1 Kor 15,8Apd 9,17+Rim 1,1+;

6,15+2

2 Kor 3,35

Mt 12,46+Lk 8,2-3Jn 1,42

6Apd 4,36+;

18,3+2 Tes 3,8

72 Tim 2,6

95 Mz 25,4Lk 12,6.24

101 Kor 10,6+

Rim 15,2711

Flp 4,14.17Flm 19

121 Kor 4,12

135 Mz 18,1-3

14Mt 10,10vzp.

152 Kor 11,10

16-17Apd 4,20;

9,15-16;22,14-15;26,16-18



435

do, mi pripada plačilo; če pa ne na lastno pobudo, mi je bilo zaupano oskrbništvo. 18Kaj je torej moje plačilo? Da pri oznanjevanju evan-gelija brez stroškov predajem evangelij in pri tem ne izrabim svoje pravice pri evangeliju.

19Čeprav sem namreč od vseh svoboden, sem postal služabnik vseh, da bi jih čim več pridobil. 20Judom sem postal kakor Jud, da bi Jude pridobil; tistim, ki so pod postavo, kakor da sem pod postavo, čeprav sam nisem pod postavo, da bi pridobil tiste, ki so pod postavo. 21Tistim, ki so brez postave, kakor da sem brez postave, čeprav nisem brez Božje postave, ampak sem v Kristusovi postavi, da bi pridobil tiste, ki so brez postave. 22Slabotnim sem postal slaboten, da bi prido-bil slabotne. Vsem sem postal vse, da bi jih zagotovo vsaj nekaj rešil. 23Vse pa delam zaradi evangelija, da bi dobil svoj delež pri njem.

24Mar ne veste, da tisti, ki v tekališču tečejo, sicer vsi tečejo, le eden pa prejme nagrado? Tako tecite, da jo dosežete. 25Vsak pa, ki tekmu-je, se v vsem obvladuje: oni seveda, da prejmejo minljiv venec, mi pa neminljivega. 26Jaz torej tako tečem, ne kakor brezciljno; se tako boju-jem, ne kakor bi mahal po zraku; 27ampak izčrpavam svoje telo in ga usužnjujem, da morda, ko drugim oznanjam, sam ne bi bil izključen.

Vidik razumnosti in nauki iz preteklosti Izraela

10 1Nočem namreč, bratje, da vi ne bi vedeli, kako so bili naši očetje vsi pod oblakom in so šli vsi skozi morje 2in so bili vsi v

Mojzesa krščeni v oblaku in v morju 3in so vsi jedli isto duhovno jed 4in vsi pili isto duhovno pijačo: pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala, skala pa je bil Kristus. 5Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji, pobiti so bili namreč v puščavi.

6To pa je za nas postalo zgled, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni poželeli. 7Tudi ne postajajte malikovalci kot nekateri izmed njih, kakor je pisano: Ljudstvo je sedlo jest in pit in vstali so, da bi se

18 Nameren paradoks: Ne prejemati plačila je moje plačilo. 21 v Kristusovi postavi: v smislu postave ljubezni, ki jo živi Kristus (Gal 6,2). 24-27 Odlomek uporablja športno govorico tistega časa. Pavel vabi močne, naj ga posnemajo v tem, da žrtvujejo svoje pravice iz ljubezni v pričako-vanju nebeške nagrade, kakor se atleti odrekajo vsemu, da dosežejo zmago. 27 izčrpavam svoje telo db. bijem svoje telo pod oči (strokovni boksar-ski izraz).

101-13 Ta odlomek razlaga besedo izključen ali zavržen db. diskvalificiran s konca prejšnjega odlomka. Nevarnost zavrženja obstaja: prime-ri, vzeti iz izraelske zgodovine, to dokazujejo. Vzrok iztrebljanja sta bila napuh in domišlja-vost. »Močni« naj se torej varujejo teh pregreh.1-4 Pavel omenja oblak in prehod čez Rdeče morje, podobi krsta, mano in vodo iz skale, po-

dobi evharistije, da bi povabil Korinčane k pre-udarnosti in ponižnosti: Hebrejci v puščavi so bili na neki način deležni istih darov kakor oni; pa vendar po večini niso bili Bogu všeč (v. 5).4 pili so namreč iz duhovne skale: po rabinskem izročilu je skala iz 4 Mz 20,8 spremljala Izrael-ce v puščavi. Pavel uporablja preteklik, kajti ta skala ne obstaja več. 6 zgled db. kot tipi, ki po Božjem načrtu vnaprej predstavljajo duhovne stvarnosti mesijanske dobe (»antitipi«, podobe, 1 Pt 3,21, toda prim. Heb 9,24). Čeprav ta »ti-pični« (ali »alegorični«, Gal 4,24) pomen svetih knjig presega jasno zavest navdihnjenih piscev, ni nič manj svetopisemski, saj ga je hotel Bog, avtor vsega Svetega pisma. Ker je namenjen pouku kristjanov, so novozavezni pisci pogo-sto opozarjali nanj. Pavel ga večkrat uporablja (v. 11 in 9,9sl.; Rim 4,23sl.; 5,14; 15,4; prim.2 Tim 3,16) in celi spisi, kot npr. četrti evangelij in Pismo Hebrejcem, temeljijo na tipologiji SZ.

182 Kor 11,7

19Mt 20,26vzp.Rim 6,15+

20Apd 16,3;Gal 4,4-5

21Gal 4,4-5

22Rim 14,1;15,12 Kor 11,29

24Mdr 4,2;5,16Gal 5,7+Flp 3,14

252 Tim 4,7-8

26Jak 1,121 Pt 5,4Raz 2,10;3,11

101

2 Mz 13,21;14,22Ps 105,39

32 Mz 16,4-35+5 Mz 8,3Ps 78,24-25Jn 6,49

42 Mz 17,5-64 Mz 20,7-11Ps 78,15-16

54 Mz 14,16Ps 78,31Heb 3,17Jud 5

64 Mz 11,4.34Ps 106,14

72 Mz 32,6



436

zabavali. 8Tudi ne nečistujmo, kakor so nečistovali nekateri izmed njih in jih je v enem dnevu padlo triindvajset tisoč. 9Tudi ne preizku-šajmo Kristusa, kakor so ga nekateri izmed njih preizkušali in so jih pomorile kače. 10Tudi ne godrnjajte, kot so prav tako nekateri izmed njih godrnjali in jih je pomoril pokončevalec.

11To pa se jim je dogajalo kot zgled, napisano pa je bilo v svarilo nam, ki nas je dosegla dopolnitev vekov. 12Kdor torej meni, da stoji, naj gleda, da ne pade. 13Zadela vas je preizkušnja, a le človeška: zvest pa je Bog, ki ne bo dopustil, da bi bili preizkušani prek svojih moči, ampak bo skupaj s preizkušnjo odprl tudi izhod, da jo boste mogli prestati.

Sveti obedi. Nikar sklepati zveze z malikovalstvom14Zato, moji ljubi, bežite od malikovanja. 15Kot razumnim govorim: vi presodite, kar pravim. 16Kelih blagoslova, ki ga blagoslavljamo, mar ni udeležba pri Kristusovi krvi? Kruh, ki ga lomimo, mar ni udelež-ba pri Kristusovem telesu? 17Ker je en kruh, smo mnogi eno telo, vsi smo namreč deležni enega kruha. 18Poglejte Izraela po mesu! Mar niso tisti, ki uživajo žrtve, deležni oltarja? 19Kaj torej pravim? Da je kaj to, kar se žrtvuje malikom, ali da je kaj malik? 20Ne, ampak da to, kar žrtvujejo, žrtvujejo hudim duhovom, ne Bogu! Nočem pa, da bi postali družabniki hudih duhov. 21Ne morete piti Gospodovega keli-ha in keliha hudih duhov, ne morete biti deležni Gospodove mize in mize hudih duhov. 22Ali naj vzbujamo ljubosumje v Gospodu? Mar smo močnejši od njega?

Malikom žrtvovano meso. Praktične rešitve23»Vse je dovoljeno«, toda vse ne koristi. »Vse je dovoljeno«, toda vse ne gradi. 24Nihče naj ne išče svojega, ampak to, kar je drugega. 25Vse, kar je na tržnici naprodaj, jejte, ne da bi vam vest kaj očitala! 26Kajti Gospodova je zemlja in kar jo napolnjuje. 27Če vas kdo izmed never-

9 Kristusa razl.: »Gospoda«. 13 preizkušnja: pre-izkušati pomeni najprej postavljati na preizkuš-njo, spoznati stvarnost za videzom. Bog pre-izkuša človeka, čeprav ga pozna do dna (Jer 11,20+; 2 Krn 32,31), da mu daje priložnost, da pokaže globoko držo svojega srca (1 Mz 22,1+;2 Mz 16,4; 5 Mz 8,2.16; 13,4; Jdt 8,25-27). To pre-izkušnjo pa večkrat izzovejo zunanje okolišči-ne ali tudi hudič, »skušnjavec« (Job 1,8-12; Mt 4,1vzp.+; 1 Kor 7,5; 1 Tes 3,5; Raz 2,10), ali po-želenje (Jak 1,13-14; 1 Tim 6,9), kar daje besedi pomen zapeljevanja, zvabljanja v zlo, ki pa ga vernik vendarle lahko premaga z Božjo pomočjo (Sir 44,20; Mt 6,13vzp.; 26,41vzp.; Lk 8,13; 1 Pt 1,6-7). Jezus je hotel sam biti preizkušan, da bi tako okrepil svojo pokorščino Očetovi volji (Mt 4,1vzp.+; 26,39-41vzp.; Heb 2,18; 4,15). Če pa človek »skuša« Boga, je njegova drža bogokletna(2 Mz 17,2.7; Apd 15,10+). 16-21 V vrsticah 16-18 se evharistično občestvo s Kristusom primer-ja z daritvenimi obedi SZ, pri katerih so verniki

deležni oltarja. V vrstici 21 pa je evharistična miza postavljena v nasprotje z mizo posvečenih obedov, ki sledijo poganskim daritvam. Pavel po-udarja daritveni vidik evharistije. 16 ki ga bla-goslavljamo tj. nad katerim izrekamo blagoslov kakor Kristus pri zadnji večerji. 17 Z udeležbo pri Kristusovem telesu so kristjani združeni s Kristusom in med seboj. Evharistija uresni-čuje edinost Cerkve v Kristusu (prim. 12,12+).18 Izrael po mesu tj. zgodovinski Izrael (prim. Rim 7,5+). Kristjani pa so »Božji Izrael« (Gal 6,16), resnični Izrael. 20 kar: nekateri rokopisi dodajajo pogani. 22 ljubosumje: Božja ljubosu-mnost (2 Mz 20,5; 5 Mz 4,24), ki jo je SZ pove-zovala s poročno témo (Oz 2,21sl.+), se večkrat pojavlja v NZ. Tukaj ima ta beseda svoj polni po-men, saj čaščenje pravega Boga izključuje vsako »zvezo« z malikovanjem; drugje poudarja zvesto-bo, ki jo je treba ohranjati za vsako ceno (2 Kor 11,2), ali gorečnost v službi vere (Apd 22,3; Rim 10,2; Gal 1,13-14; Flp 3,6).

84 Mz 21,5-6;

25,1-99

4 Mz 17,6-1510

2 Mz 12,23+Heb 3,8-11

111 Kor 10,6+

Rim 15,41 Pt 4,7

1 Jn 2,1812

Gal 6,113

1 Kor 1,9+Sir 15,11-20

Mt 6,13;26,41

Jak 1,13-1414

1 Jn 5,2116

1 Kor 11,23-26+

Mt 26,27-28Apd 2,42

171 Kor 12,12+

Rim 12,5Ef 1,23;4,4.25;

5,3018

3 Mz 3,1+20

5 Mz 32,17Ps 106,37Raz 9,20

202 Kor 6,14-16

225 Mz 4,24+

Iz 45,923

1 Kor 6,12+24

1 Kor 10,33Rim 14,19;

15,2Flp 2,4

26Ps 24,1



437

nikov vabi in želite iti, jejte vse, kar postavijo pred vas, ne da bi vam vest kaj očitala! 28Če pa bi vam kdo rekel: »To je žrtvovano v svetišču«, ne jejte zaradi tistega, ki je povedal, in zaradi vesti: 29pravim pa, da ne zaradi svoje vesti, ampak vesti drugega. Čemú bi namreč mojo svo-bodo presojala vest drugega? 30Če pa jaz kaj vzamem iz prijaznosti, kaj me preklinjajo zaradi tega, za kar se sam zahvaljujem?

Sklep31Če torej jeste ali če pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo. 32Bodite brezgrajni tako nasproti Judom kot Grkom kot Božji Cerkvi, 33kakor tudi jaz skušam vsem vse ugoditi in ne iščem svoje koristi, ampak korist mnogih, da bi bili rešeni.

11 1Moji posnemovalci postanite, kakor sem tudi jaz Kristusov.

3. UREJENOST V OBČESTVIH

Moška in ženska obleka2Hvalim pa vas, ker se spominjate vsega mojega in se, kakor sem vam izróčil, teh izročíl držite. 3Hočem pa, da veste: glava vsakega moža je Kristus, glava žene mož, glava Kristusa pa Bog. 4Vsak moški, ki moli ali prerokuje s pokrito glavo, sramoti svojo glavo. 5Vsaka žen-ska pa, ki moli ali prerokuje z nepokrito glavo, sramoti svojo glavo: to je namreč isto, kakor če bi bila ostrižena. 6Če se namreč ženska ne pokriva, naj se še ostriže! Če pa je za žensko sramotno, da je ostrižena ali obrita, naj se pokriva.

7Moškemu namreč ni treba, da si pokriva glavo, saj je podoba in slava Boga; ženska pa je slava moškega. 8Ni namreč moški iz ženske, ampak ženska iz moškega; 9in tudi ni bil moški ustvarjen zaradi žen-ske, ampak ženska zaradi moškega. 10Zato mora ženska imeti oblast nad glavo zaradi angelov. 11Sicer pa v Gospodu ni niti ženske brez moškega niti moškega brez ženske: 12kakor je namreč ženska iz mo-škega, tako je tudi moški po ženski: vse pa je iz Boga.

28-29 Tako mora kristjan ravnati, da spoštuje zmotno vest drugega, ne da bi se podvrgel njego-vi napačni sodbi.

113 moža ali moškega, kakor v nadaljevanju. – že-ne ali ženske, kakor v nadaljevanju. 4 s pokrito glavo: BJ prevaja »z dolgimi lasmi« in pripomi-nja, da so le-ti označevali moško homoseksual-nost (prim. 11,14). 5 prerokuje: to predpostavlja zelo pomembno vlogo, ki Pavla nikakor ni moti-la. O preroštvu gl. 1 Kor 12,28; 14,15. 6 ostriže: kratki lasje so označevali žensko homoseksual-nost (prim. 11,15). 7 Moškemu … pokriva glavo: ker nosi dolge lase. 10 imeti oblast nad glavo tj. nadzorovati svojo glavo, s tem da ima pričesko,

ki je v skladu z zahtevami in navadami časa, da ne bi dajala videza pokvarjenke. Grško besedo exousía (»oblast«) so pogosto prevajali z »zna-menjem podložnosti«, vendar ta beseda običaj-no pomeni izvajano oblast, gospodovanje nad nečim (prim. Rim 9,21), in ne oblasti, ki se ji moraš podvreči. Sobesedilo tega odlomka govori za to, da vse to razumemo zelo pragmatično, kot nasvete lepega vedenja (ki veljajo tako moškim kot ženskam). – zaradi angelov tj. odposlancev iz drugih občestev (Mt 11,10; Lk 7,24; 9,52), ki bi se pohujševali zaradi neženske noše. 12 Pavel upo-rabi to previdnostno biološko stvarnost, da zavr-ne sklicevanje na 1 Mz 2,21-23 kot argument za podrejenost žene.

28Rim 14,14.15

29Rim 14,3.13

31Kol 3,171 Pt 4,11

321 Kor 1,2+;9,19-23

331 Kor 10,24Rim 15,2

111

1 Kor 4,16Gal 4,12Flp 3,172 Tes 3,7+1 Tim 4,12Heb 6,12;13,7

21 Kor 15,1-31 Tes 2,13+;4,1-22 Tes 2,15

31 Kor 3,23Ef 5,23+

4Apd 11,27+

52 Kor 3,18

61 Kor 11,15

71 Mz 1,26-27;5,12 Kor 4,4

81 Mz 2,21-231 Tim 2,13

91 Mz 2,18

10Ef 3,10

12Rim 11,36



438

13Sami pri sebi presodite: Ali se spodobi, da ženska nepokrita moli Boga? 14Ali vas ne uči že narava sama, da moškemu ni v čast, če si pusti dolge lase; 15da pa je ženski v slavo, če si pusti dolge lase? Kajti lasje so ji dani za ogrinjalo.

16Če pa se zdi, da bi se kdo rad prepiral – mi takšne navade nima-mo in Božje Cerkve tudi ne.

»Gospodova večerja«17Ko pa to naročam, vas ne hvalim, saj se shajate, pa niste boljši, am-pak slabši. 18Najprej namreč: kadar se shajate v Cerkvi, slišim, da so med vami razdori; in delno verjamem. 19Morajo namreč biti med vami tudi ločíne, da se bo videlo, kateri med vami so preizkušeni. 20Kadar se torej shajate, to ne pomeni jesti Gospodovo večerjo: 21vsak namreč prej pojé svojo večerjo in tako je eden lačen, drugi pa pijan. 22Mar nimate domov, da bi jedli in pili? Ali zaničujete Božjo Cerkev in sramotite tiste, ki nimajo? Kaj naj vam rečem? Naj vas pohvalim? V tem vas ne hvalim.

23Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: da je Gospod Jezus tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh 24in se zahva-lil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo, ki je za vas; to delajte v moj spomin.« 25Prav tako tudi kelih po večerji in je rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi; kolikorkrat pijete, delajte to v moj spomin.« 26Ko-likorkrat namreč jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride. 27Kdor bo torej jedel kruh ali pil Gospodov ke-lih nevredno, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo.

28Presoja pa naj človek samega sebe in takó jé od kruha in pije iz keliha: 29kdor namreč jé in pije, samemu sebi jé in pije sodbo, če ne razločuje, da je Telo. 30Zaradi tega so med vami mnogi slabotni in bolehni in precéj jih spi. 31Če pa bi mi presojali sami sebe, ne bi bili sojeni; 32sodi pa nas Gospod in nas vzgaja, da ne bi bili skupaj s svetom obsojeni.

33Zato, bratje moji, kadar se shajate k jedi, čakajte drug drugega. 34Če je kdo lačen, naj jé doma, da se ne boste shajali v obsodbo. Drugo bom uredil, ko pridem.

15 Kajti lasje so ji dani za ogrinjalo: v tistem ča-su so ženske nosile kite, ki so obdajale glavo kot čepica. To je način pokrivanja glave, o katerem je govor v vrsticah 2.13. 17 vas dodano. 21 svojo večerjo: ta je pa v nasprotju z »Gospodovo večerjo« iz vrstice 20, ki zahteva skupno obhajanje v lju-bezni in ne razdrobitve, ki jo narekuje sebičnost.23 prejel od Gospoda: ne z neposrednim razo-detjem, ampak po izročilu, ki sega do Gospoda.24 za vas razl.: »ki se lomi za vas«, »daje za vas«.25 Pavlovo besedilo je sorodno tistemu v Lk 22,19-20. – v moji krvi ali sklenjena z mojo krvjo.27 Če tisti, ki delijo evharistični obed, niso de-jansko združeni v ljubezni (v. 26), se uvrščajo

med tiste, ki so ubili Jezusa (5 Mz 19,10; Heb 6,4-6; 10,29). 29 Merilo v tem presojanju samega sebe mora biti kakovost odnosa z drugimi člani skupnosti. – pije razl.: »pije nevredno«. – da je Te-lo razl.: »Gospodovega telesa«. 30 Pavel razlaga epidemijo kot Božjo kazen zaradi pomanjkanja ljubezni, ki je onemogočila evharistijo (v. 20). – spi tj. je umrlo. 32 Preizkušnje, ki jih pošilja Gospod, so »sodbe«, uvod v poslednjo sodbo. Vendar hočejo doseči spreobrnjenje, ki se bo iz-ognilo dokončni obsodbi. Tem kaznim bi se bili izognili, če bi bil krivec presodil samega sebe in se popravil, zlasti pri udeležbi pri Kristusovem telesu (v. 31).

161 Kor 1,2+;

4,17;7,17;14,33

181 Kor 1,11-12

221 Kor 1,2+

Jak 2,623

1 Kor 15,3+2 Mz 12,145 Mz 16,3Jer 31,31+

¦Mt 26,26-29¦Mr 14,22-25¦Lk 22,14-201 Kor 15,3+

252 Mz 12,14;

24,85 Mz 16,3Jer 31,31+Heb 8,6-13

271 Kor 16,22

Raz 22,17.2028

2 Kor 13,531

Rim 14,2232

5 Mz 8,5+Heb 12,5-8



439

Duhovni darovi ali »karizme«

12 1Glede duhovnih darov, bratje, nočem, da ste v nevednosti. 2Ve-ste, da ste se, zapeljani, ko ste bili še pogani, pustili voditi k ne-

mim malikom. 3Zato vas spominjam, da nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne pravi: »Jezus je izobčen«, in nihče ne more reči: »Jezus je Gospod«, razen v Svetem Duhu.

Različnost in enotnost karizem4Različni so milostni darovi, isti pa je Duh. 5In različne so službe, isti pa je Gospod. 6In različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. 7Vsakemu pa je dano razkritje Duha v skupno korist. 8Enemu je na-mreč po Duhu dana beseda modrosti, drugemu pa beseda spozna-nja po istem Duhu, 9komu drugemu vera v istem Duhu, drugemu pa milostni darovi ozdravljanj v enem Duhu, 10spet drugemu dela moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanje duhov, komu druge-mu raznovrstni jeziki, drugemu pa razlaganje jezikov. 11Vse to dela eden in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče.

Primerjava s telesom12Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so,

12Poglavja 12–14 obravnavajo dobro uporabo da-rov Duha (karizem), podeljenih skupnosti kot vi-dno pričevanje navzočnosti Duha in za ozdravi-tev nezdravega stanja v mladi skupnosti, katere vera še ni preoblikovala miselnosti, prežete s po-ganstvom. Korinčani so v skušnjavi, da bi cenili zlasti najbolj vpadljive darove in jih uporabljali v neurejenem ozračju, ki je spominjalo na neke poganske obrede. Pavel se odziva z zatrjevanjem, da so dani v blagor skupnosti in zato ne smejo podžigati tekmovalnosti (pogl. 12). Nato poka-že, da ljubezen vse prekaša (pogl. 13). Na koncu razloži, da se njihova vrednostna lestvica vzpo-stavlja glede na prispevek, ki ga prinašajo za iz-grajevanje skupnosti (pogl. 14). 1 darov dodano.2 Namig na nasilne, neurejene pojave nekaterih poganskih kultov, ki so veljali za znamenje njiho-ve pristnosti. Nasprotno pa je v krščanskih občes-tvih znamenje resnice vsebina govora in ne nje-gov navdihnjeni videz (v. 3). 3 izobčen: gr. anáthe-ma; gl. op. k 16,22. 4-6 Opozoriti velja na trini-tarično predstavitev misli (prim. 2 Kor 13,13+).8 beseda modrosti: gotovo dar razlaganja naj-višjih krščanskih resnic, tistih, ki so poveza-ne z Božjim življenjem in z življenjem Boga v nas: »popolnosti« iz Heb 6,1. – beseda spoznanja je dar razlaganja osnovnih resnic krščanstva: »začetni govor o Kristusu« iz Heb 6,1. 9 vera: vera na izredni stopnji (prim. 13,2); mišljena je izredno močna vera: vera, ki prestavlja gore (prim. 13,2). 10 razločevanje duhov: dar dolo-čanja izvora (Bog, narava, hudič) karizmatičnih pojavov. – raznovrstni jeziki: karizma jezikov ali »glosolalija« je dar hvaljenja Boga z izgovarja-

njem, po delovanju Svetega Duha in v bolj ali manj ekstatičnem stanju, nerazumljivih glasov. Temu Pavel pravi »govoriti z darom jezikov« db. govoriti v jezikih (1 Kor 14,5.6.18.23.39) ali »go-voriti z darom jezika« db. govoriti v jeziku (1 Kor 14,2.4.9.13.14.19.26.27). Ta karizma sega do čisto prve Cerkve, kjer je bila prvi zaznavni učinek prihoda Duha v duše (prim. Apd 2,3-4; 10,44-46; 11,15; 19,6. 12-30 Čeprav Pavel uporablja kla-sično analogijo družbe kot enega telesa z različ-nimi udi, ji ne dolguje svoje ideje o Kristusovem telesu. Ta namreč izvira iz njegovega pojmo-vanja ljubezni kot temelja krščanskega bivanja(1 Kor 13,2). Na vernike je tako gledal kot na se-stavine organske enote. Človeško telo ponuja po-polno podobo različnosti, zakoreninjene v enoti. Po njegovem (in sploh semitskem) pojmovanju je telo združevalno počelo in pomeni isto kot ose-ba (prim. Rim 6,6). Tukaj daje temu novemu člo-veku (Gal 3,28) ime »Kristus«. Cerkev, ki je nje-govo telo, je fizična navzočnost Kristusa v svetu, kolikor podaljšuje njegovo služenje. Ta nauk se ponavlja tudi v pismih iz ujetništva in se v njih razvija. Še vedno se v Kristusovem telesu, križa-nem po mesu in oživljenem po Duhu (Ef 2,14-18; Kol 1,22), udejanja sprava ljudi, ki so njegovi udje (Ef 5,30). Vendar sta edinost tega Telesa, ki združuje vse kristjane v istem Duhu (Ef 4,4; Kol 3,15), in njegovo istovetenje s Cerkvijo (Ef 1,22sl.; 5,23; Kol 1,18.24) bolj poudarjena. Tako poose-bljeno Telo (Ef 4,12sl.; Kol 2,19) ima Kristusa za Glavo (Ef 1,22; 4,15sl.; 5,23; Kol 1,18; 2,19; prim.1 Kor 12,21) nedvomno pod vplivom ideje o Kri-stusu glavi vladarstva in oblasti (Kol 2,10). Konč-no gre Pavel tako daleč, da zajame na neki način

121

Rim 1,132

Ps 115,53

Jn 14,26+Apd 2,21+.36+Rim 10,9Flp 2,111 Jn 4,1-3

41 Kor 1,7Rim 12,4-8Heb 2,4

51 Kor 12,28

6Gal 2,8

71 Kor 12,28-30Apd 1,8+Rim 12,6-8

91 Kor 12,28.30Mr 11,22-23Lk 9,1

10Apd 2,4+;11,27+1 Jn 4,1-3

11Rim 12,3

12Rim 12,4-5



440

čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus. 13Saj smo bili namreč v enem Duhu mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki ali su-žnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.

14Tudi telo namreč ni iz enega uda, ampak iz mnogih. 15Če bi noga rekla: »Ker nisem roka, ne spadam k telesu«, mar zaradi tega ne spada k telesu? 16In če bi uho reklo: »Ker nisem oko, ne spadam k telesu«, mar zaradi tega ne spada k telesu? 17Če bi bilo vse telo oko, kje bi bil sluh? Če bi vse bilo sluh, kje bi bil vonj?

18Tako pa je Bog postavil ude v telo, vsakega od njih, kakor je ho-tel. 19Če bi bilo vse en sam ud, kje bi bilo telo? 20Tako pa je mnogo udov, eno pa je telo. 21Ne more oko reči roki: »Ne potrebujem te«, ali spet glava nogam: »Ne potrebujem vas.«

22Ampak mnogo več: telesni udje, ki se zdijo slabotnejši, so še bolj potrebni, 23in tiste, za katere mislimo, da so manj častni za telo, obda-jamo z obilnejšo častjo in tisti, ki so za nas neugledni, imajo obilnejši ugled, 24tisti pa, ki so za nas ugledni, tega ne potrebujejo. Toda Bog je sestavil telo tako, da je dal prikrajšanemu obilnejšo čast, 25da ne bi bilo razdora v telesu, temveč da bi udje enako skrbeli drug za dru-gega. 26In če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje; če je en ud v slavi, se z njim veselijo vsi udje.

27Vi pa ste Kristusovo telo in vsak zase udje. 28Tiste pa, ki jih je Bog postavil v Cerkvi, jih je: prvič apostole, drugič preroke, tretjič učitelje, potem moči, potem milostne darove ozdravljanj, pomoči, vodenja, raznovrstnih jezikov. 29Mar so vsi apostoli? Mar so vsi preroki? Mar so vsi učitelji? Mar imajo vsi moči? 30Mar imajo vsi milostne darove ozdravljanj? Mar vsi govorijo jezike? Mar vsi razlagajo?

Vrednostna lestvica karizem. Hvalnica ljubezni31Hrepenite pa po večjih milostnih darovih. In še odličnejšo pot vam pokažem.

13 1Če bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa ne bi imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. 2In če bi imel

vse vesoljstvo in ga zbere pod gospostvom Kýrio-sa, Gospoda (Ef 1,23+; prim. Jn 2,21+). 12 Kakor človeško telo zedinja mnoštvo udov, tako Kristus, združevalno počelo svoje Cerkve, združuje vse kristjane v enoto svojega telesa. 28 učitelje: ti so v vsaki Cerkvi zadolženi za redni in pravi nauk (prim. Apd 13,1+). – moči tj. čudodelništva. –pomoči: dar, ki posvečuje za dela ljubezni. – vo-denja: dar za upravljanje in vodenje Cerkva.

13To poglavje ima tri dele: odličnost ljubezni (v. 1-3), njena dela (v. 4-7), njena trajnost (v. 8-13). Gre za bratsko ljubezen (agápe). Ljubezen do Boga tukaj ni mišljena neposredno, vendar je vključno navzoča, zlasti v vrstici 13 v poveza-

vi z vero in upanjem. 1 ljubezni pa ne bi imel: drugače od strastne in sebične ljubezni (éros) je ta ljubezen (agápe) ljubezen, ki hoče druge-mu dobro. Njen vir je v Bogu, ki je prvi ljubil (1 Jn 4,19) in izročil svojega Sina, da bi se spra-vil z grešniki (Rim 5,8; 8,32-39; 2 Kor 5,18-21; Ef 2,4-7; prim. Jn 3,16sl.; 1 Jn 4,9-10) in bi ti postali njegovi izvoljenci (Ef 1,4) in celo otro-ci (1 Jn 3,1). Ta ljubezen, ki je istovetna z Bož-jo naravo (1 Jn 4,7sl. 16), se pripisuje najprej Bogu Očetu (Rim 5,5; 8,39; 2 Kor 13,11.13; Flp 2,1; 2 Tes 2,16; prim. 1 Jn 2,15), prav tako Sinu (Rim 8,35.37.39; 2 Kor 5,14; Ef 3,19; 1 Tim 1,14;2 Tim 1,13), ki ljubi Očeta, kakor ta ljubi njega (Ef 1,6; Kol 1,13; prim. Jn 3,35; 10,17; 14,31) in kakor on ljubi ljudi (Jn 13,1.34; 14,21; 15,9), za

13Gal 3,28Ef 4,4-6Kol 3,11Flm 16+

26Rim 12,15

271 Kor 12,7-11

Rim 12,6-8Ef 4,11

281 Kor 12,9-10

Apd 11,27+Rim 1,1+

2 Kor 12,12Ef 4,11

2 Tim 1,11

131

Ps 150,52

Mt 7,22;17,20

Jak 2,14-17



441

preroštvo in bi poznal vse skrivnosti in vse spoznanje in če bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubezni pa ne bi imel, nisem nič. 3In če bi razdal vse svoje imetje in če bi žrtvoval svoje telo, da bi zgo-rel, ljubezni pa ne bi imel, mi nič ne koristi.

4Ljubezen potrpi, ravna dobrotljivo, ljubezen ne zavida, se ne po-naša, se ne napihuje, 5ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdra-žiti, ne misli hudega, 6ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. 7Vse oprosti, vse veruje, vse upa, vse prenese.

8Ljubezen nikoli ne mine. Če pa so preroštva, bodo prenehala; če so jeziki, bodo umolknili; če je spoznanje, bo prešlo. 9Delno namreč spoznavamo in delno prerokujemo. 10Ko pa pride to, kar je popolno, bo to, kar je delno, prenehalo. 11Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko sem postal mož, sem opustil to, kar je otroškega. 12Zdaj namreč gledamo v zrcalu, nejasno, tedaj pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam deloma, tedaj pa bom spoznal, kakor sem tudi bil spoznan.

13Za zdaj pa ostajajo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen.

katere se je daroval (2 Kor 5,14sl.; Gal 2,20; Ef 5,2.25; 1 Tim 1,14sl.; prim. Jn 15,13; 1 Jn 3,16; Raz 1,5). To je tudi ljubezen Svetega Duha (Rim 15,30; Kol 1,8), ki jo razliva v srca kristjanov (Rim 5,5+; prim. Gal 5,22) in jim daje, da končno izpolnjujejo (prim. Rim 8,4) tisto bistveno zapo-ved postave, ki je ljubezen do Boga in do bliž-njega (Mt 22,37-40vzp.; Rim 13,8-10; Gal 5,14). Kajti ljubezen do bratov, in celo do sovražnikov (Mt 5,43-48vzp.), je nujna posledica in resnični dokaz ljubezni do Boga (1 Jn 3,17; 4,20sl.), nova zapoved, ki jo je dal Jezus (Jn 13,34sl.; 15,12.17; 1 Jn 3,23 itd.) in ki jo njegovi učenci ne neha-jo zabičevati (Rim 13,8; Gal 5,13sl., Ef 1,15; Flp 2,2sl.; Kol 1,4; 1 Tes 3,12; 2 Tes 1,3; Flm 5.7; prim. Jak 2,8; 1 Pt 1,22; 2,17; 4,8; 1 Jn 2,10; 3,10sl.14 itd.). Tako Pavel ljubi svoje (2 Kor 2,4; 12,15 itd.) in je ljubljen od njih (Kol 1,8; 1 Tes 3,6 itd.). Ta ljubezen, ki temelji na iskrenosti in ponižnosti, pozabljanju nase in darovanju sebe (Rim 12,9sl.; 1 Kor 13,4-7; 2 Kor 6,6; Flp 2,2sl.), služenju (Gal 5,13; prim. Heb 6,10) in medsebojni podpori (Ef 4,2; prim. Rim 14,15; 2 Kor 2,7sl.), se mora do-kazovati z dejanji (2 Kor 8,8-11.24; prim. 1 Jn 3,18) in se držati Gospodovih zapovedi (Jn 14,15;1 Jn 5,2sl. itd.) ter delati vero učinkovito (Gal 5,6; prim. Heb 10,24). Ljubezen je vez popolnosti (Kol 3,14; prim. 2 Pt 1,7) in »pokriva grehe« (1 Pt 4,8; prim. Lk 7,47). Ker se opira na Božjo ljubezen, se ne boji ničesar (Rim 8,28-39; prim. 1 Jn 4,17sl.). Ker živi iz resnice (Ef 4,15; prim. 2 Tes 2,10), daje pravi moralni čut (Flp 1,9sl.) in odpira človeka za duhovno spoznanje Božje skrivnosti (Kol 2,2; prim. 1 Jn 4,7), Kristusove ljubezni, ki presega

vse spoznanje (Ef 3,17-19; prim. 1 Kor 8,1-3; 13,8-12). Ker po njej prebiva v duši Kristus (Ef 3,17) in vsa Trojica (2 Kor 13,13+; prim. Jn 14,15-23; 1 Jn 4,12), hrani življenje teologalnih kreposti (prim. Rim 1,16+; 5,2+), med katerimi je kralji-ca (1 Kor 13,13), kajti edino ona ne bo minila (1 Kor 13,8), ampak se bo razcvetela v gledanje (1 Kor 13,12; prim. 1 Jn 3,2), ko bo Bog naklo-nil svojim izvoljenim dobrine, ki jih je obljubil tistim, ki ga ljubijo (1 Kor 2,9; Rim 8,28; Ef 6,24; 2 Tim 4,8; prim. Jak 1,12; 2,5). 2 nisem nič v tej v. pomeni »ne obstajati«, vendar prim. 1,30.3 zgorel razl.: »se ponašal«. 4-7 V teh v. je ljube-zen opredeljena s kar petnajstimi glagoli. Ozna-čena je ne abstraktno, temveč z delovanjem, ki ga spodbuja. 7 oprošča db. pokrije. 8 Ljubezen nikoli ne mine: Pavel sooča sedanji trenutek (»zdaj«, v. 12), ko Korinčani na otroški način (prim. 3,1) pripisujejo pretirano pomembnost karizmam, s prihodnostjo (»tedaj«, v. 12), ko bo-do dajali prednost bistvenim krepostim, ki so vera, upanje in ljubezen. 13 to troje: omenjanje vere in upanja kaže, da Pavel tukaj ne misli na življenje po smrti. Skupno navajanje treh teo-logalnih kreposti, ki ga pri Pavlu najdemo že v1 Tes 1,3 in je pri njem gotovo še starejše, se po-gosto ponavlja v njegovih pismih, z različicami v vrstnem redu (1 Tes 5,8; 1 Kor 13,7.13; Gal 5,5sl.; Rim 5,1-5; 12,6-12; Kol 1,4-5; Ef 1,15-18; 4,2-5;1 Tim 6,11; Tit 2,2; prim. Heb 6,10-12; 10,22-24; 1 Pt 1,3-9.21sl.). Vrh tega najdemo skupaj vero in ljubezen (1 Tes 3,6; 2 Tes 1,3; Flm 5), stanovi-tnost in vero (2 Tes 1,4), ljubezen in stanovitnost (2 Tes 3,5; prim. 2 Kor 13,13).

3Dan 3,28he-br.Mt 6,2

4Rim 12,9-10;13,8-101 Tes 5,14-15

51 Kor 10,24.33Zah 8,17Rim 13,10Flp 2,4

62 Kor 13,8

7Prg 10,12

81 Kor 13,13+Apd 2,4+;11,27+

124 Mz 12,82 Kor 5,7Gal 4,91 Jn 3,2

13Kol 1,4-51 Tes 1,3Heb 10,22-24



442

Vrednostna lestvica karizem glede na skupno korist

14 1Prizadevajte si za ljubezen, hrepenite pa po tem, kar je duhov-no, še posebno, da bi prerokovali! 2Kdor namreč govori z da-

rom jezika, ne govori ljudem, ampak Bogu. Nihče ga namreč ne do-jema, skrivnosti pa govori v Duhu. 3Kdor pa prerokuje, govori ljudem v izgrajevanje in tolažbo in spodbudo. 4Kdor govori z darom jezika, izgrajuje samega sebe; kdor pa prerokuje, izgrajuje Cerkev. 5Želim, da bi vi vsi govorili z darom jezikov, še bolj pa, da bi prerokovali: saj je večji tisti, ki prerokuje, kakor tisti, ki govori z darom jezikov, razen če tudi razlaga, da je Cerkev deležna izgrajevanja.

6Zdaj pa, bratje, če bi prišel k vam in govoril jezike, kaj bi vam ko-ristil, če vam ne bi govoril ne v razodetju ne v spoznanju ne v pre-rokbi ne v nauku? 7Podobno je z neživimi stvarmi, ki dajejo glas, naj bo piščal ali citre: če ne dajo različnih glasov, kako se bo prepoznalo, kaj igra piščal ali kaj citre? 8Če bi namreč trobenta dala nejasen glas, kdo se bo pripravil za boj? 9Tako je tudi z vami glede daru jezika: če ne daste razločne besede, kako se bo prepoznalo, kaj govorite? V zrak boste namreč govorili. 10Toliko vrst govoric je na svetu – kdo bi vedel – in nič ni brez govorice. 11Če torej ne vem, kaj govorica izraža, bom za tistega, ki govori, tujec; in tisti, ki govori, bo zame tujec. 12Tako tudi vi: ker ste vneti za duhove, iščite to, kar Cerkev izgrajuje, da boste v obilju.

13Kdor torej govori z darom jezika, naj prosi, da bi razlagal. 14Če namreč molim z darom jezika, moli moj duh, moj um pa je brez sadu. 15Kaj torej? Molil bom z duhom, molil pa tudi z umom. Pel bom z duhom, pel pa tudi z umom. 16Kajti če blagoslavljaš z duhom, kako bo tisti, ki je tam kot nevednež, rekel »amen« na tvojo zahvalo? Saj ne vé, kaj govoriš. 17Ti se sicer lepo zahvaljuješ, toda drugi se ne izgraju-je. 18Zahvaljujem se Bogu: bolj kakor vi vsi govorim z darom jezikov, 19toda v Cerkvi hočem povedati pet besed s svojim umom, da bi tudi druge poučil, kakor deset tisoč besed z darom jezika.

20Bratje, ne bodite otroci glede razumnosti, ampak glede hudobi-je bodite otroški; glede razumnosti pa bodite odrasli. 21V postavi je pisano:

Po ljudeh tujih jezikov in po ustnicah tujcev bom govoril temu ljudstvu in niti tako mi ne bodo prisluhnili,

govori Gospod. 22Zato je dar jezikov znamenje, vendar ne za tiste, ki

142 v Duhu ali v (svojem) duhu. 5 V tem primeru ni razlike med glosolalijo in preroštvom (prim. v. 13).10 brez govorice ali brez smisla. 11 tujec db. bar-bar tj. tisti, ki ni razumel grško. 12 duhove tj. du-hovne darove ali pa angelska bitja. 14 V molitvi tistega, ki moli v jezikih in je »izgubljen« v »du-hu«, ni ničesar takega, kar bi lahko dojel »um«.

16 nevednež tj. tisti, ki ni obdarjen s podobnimi darovi. 20 odrasli db. popolni, zreli. 21 Navedek je sestavljen zelo prosto. Ker Izraelci ne posluša-jo preroka, jim grozi, da bodo morali poslušati nerazumljive jezike tujih osvajalcev. 22 V slogu diatribe Pavel postavlja v usta namišljenega na-sprotnika sklep, napravljen na podlagi navedka. Če je glosolalija brez koristi v Cerkvi (v naspro-

141

1 Kor 12,10.31

1 Tes 5,202

Apd 2,4+;11,27+

Rim 1,9+3

Apd 9,311 Tes 2,12

54 Mz 11,29

131 Kor 12,10

14-15Ef 5,19Jud 20

162 Kor 1,20

20Rim 16,19

Ef 4,1421

Iz 28,11-12



443

verujejo, ampak za neverne; preroštvo pa ni za neverne, ampak za tiste, ki verujejo. 23Če bi se torej zbrala vsa Cerkev na istem kraju in bi vsi govorili z darom jezikov, pa bi vstopili neuki ali neverni, mar ne bodo rekli, da ste nori? 24Če pa bi vsi prerokovali in bi vstopil kak neveren ali neuk, bi ga vsi opominjali in vsi presojali; 25kar je skrito v njegovem srcu, bi postalo vidno in tako bi padel na obraz in počastil Boga in priznal, da je resnično Bog v vas.

Karizme. Praktična pravila26Kaj torej, bratje? Kadar se shajate, ima vsakdo psalm, ima nauk, ima razodetje, ima dar jezika, ima razlago; vse naj se godi v izgraje-vanje. 27Če kdo govori z darom jezika, naj govorita po dva ali največ po trije, in to po vrsti in eden naj razlaga; 28če pa ni razlagalca, naj v Cerkvi molči, govori pa naj sebi in Bogu. 29Od prerokov pa naj go-vorita dva ali trije in drugi naj presojajo. 30Če pa je drugemu, ki sedi, dano razodetje, naj prvi molči. 31Saj namreč lahko drug za drugim vsi prerokujete, da se bodo vsi učili in vsi prejeli spodbudo. 32Tudi duhovi prerokov se prerokom podrejajo, 33saj Bog ni Bog nereda, ampak miru, kakor v vseh Cerkvah svetih.

34Žene naj v Cerkvah molčijo. Ni jim namreč dovoljeno govoriti, ampak naj bodo podložne, kakor pravi tudi postava. 35Če pa se hoče-jo kaj poučiti, naj doma sprašujejo svoje može. Sramotno je namreč za ženo, da v Cerkvi govori. 36Mar je od vas izšla Božja beseda? Mar je samo do vas dospela? 37Če kdo misli, da je prerok ali duhoven, naj spoznava, da je to, kar vam pišem, Gospodova zapoved. 38Če pa kdo tega ne spozna, tudi sam ni spoznan.

39Zato, bratje moji, hrepenite po prerokovanju in govorjenja z da-rom jezikov ne preprečujte. 40Vse pa naj se godi spodobno in urejeno.

III. VSTAJENJE MRTVIH

Dejstvo vstajenja

15 1Naj vas spomnim, bratje, na evangelij, ki sem vam ga oznanil, ki ste ga tudi sprejeli, v katerem tudi vztrajate, 2po katerem ste

tju s preroštvom), mora imeti apologetični cilj, s tem da je znamenje za tiste zunaj. Pavel oporeka temu v vrsticah 23-24. 32 duhovi prerokov … podrejajo: če bi namreč izgubil nadzor nad svojo dejavnostjo, bi bil to lažni prerok. 34-35 Ti vr-stici, ki ju nekateri rokopisi postavljajo za vrstico 40, sta postpavlinski vrinek. Ne glede na to, da gre tu za poziv k pokorščini postavi (morda 1 Mz 3,16), ki ni ravno v Pavlovem duhu, zahtevi, da ženske molčijo, nasprotuje 1 Kor 11,5. To zabiče-vanje odseva mrzenje žensk iz 1 Tim 2,11-14 in verjetno izvira iz iste Cerkve. 36 Mar je ... dospe-la: ker je odgovor nikalen, Pavel vabi Korinčane,

da sprejmejo pravila, ki so v rabi v drugih Cer-kvah, kar zadeva obnašanje prerokov (v. 29-33).38 tudi sam ni spoznan: namreč od Boga, ki ga ne prizna za svojega. Razl.: »naj tudi on ne bo priznan«.

15Nekateri kristjani iz Korinta so zavračali vsta-jenje od mrtvih (15,12). Grki so ga imeli za ne-kaj prostaškega (Apd 17,32+), medtem ko so ga Judje nekako slutili (Ps 16,10+; Job 19,25+; Ezk 37,10+), pozneje izrecno učili (Dan 12,2+.3+;2 Mkb 7,9+). Da bi pobil zmoto Korinčanov, Pa-

23Apd 2,4.13

241 Kor 2,15Jn 16,8Ef 5,13

251 Kor 4,5Iz 45,14Zah 8,23

261 Kor 12,7-10;14,6Rim 14,19Ef 4,12

291 Tes 5,19-21

322 Pt 1,21Raz 19,10;22,6

33b-361 Kor 11,3Ef 5,22-241 Tim 2,11-12Tit 2,51 Pt 3,1.5

331 Kor 11,16+Apd 9,13+

341 Mz 3,161 Tim 2,11-14

351 Kor 11,5

371 Kor 2,16;7,40;15,341 Jn 4,6

391 Tes 5,20

151

1 Tes 2,13+



444

na poti odrešenja, če se ga držite, kakor sem vam ga oznanil; razen če ste zaman sprejeli vero.

3Izročil sem vam namreč predvsem to, kar sem tudi prejel,

da je Kristus umrl za naše grehe, kakor je v Pismih; 4 in da je bil pokopan; in da je tretji dan vstal, kakor je v Pismih; 5 in da se je prikazal Kefu, nato dvanajsterim.

6Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati, izmed katerih večina še sedaj živi, nekateri pa so zaspali. 7Potem se je prikazal Ja-kobu, nato vsem apostolom. 8Nazadnje za vsemi pa se je kakor nego-dniku prikazal tudi meni.

9Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov, ki nisem vreden, da se imenujem apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. 10Po Božji mi-losti pa sem to, kar sem, in njegova milost do mene ni postala prazna, ampak sem se bolj kakor oni vsi trudil; pa ne jaz, ampak Božja mi-lost, ki je z menoj.

11Naj bom torej jaz ali oni: tako oznanjamo in tako ste sprejeli vero.

12Če pa se oznanja, da je Kristus vstal od mrtvih, kako nekateri med vami govorijo, da ni vstajenja mrtvih? 13Če ni vstajenja mrtvih, tudi Kristus ni vstal. 14Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno tudi naše oznanilo, prazna tudi vaša vera. 15Kaže pa tudi, da smo lažnive Božje priče, ker smo pričali proti Bogu, da je obudil Kristusa, ki ga ni obudil, če seveda mrtvi ne vstajajo. 16Če namreč mrtvi ne vstajajo, tudi Kristus ni vstal. 17Če pa Kristus ni vstal, je prazna vaša vera, še ste v svojih grehih. 18Torej so tisti, ki so zaspali v Kristusu, izgubljeni.

vel izhaja iz temeljne (po)trditve evangeljske-ga oznanila, velikonočne skrivnosti umrlega in vstalega Kristusa (v. 3-5; prim. Rim 1,4; Gal 1,2-4; 1 Tes 1,10 itd.), ki jo razvije s tem, da našteva prikazanja Vstalega (v. 6-11; prim. Apd 1,8+). Na tej osnovi pokaže nesmiselnost mnenja, ki ga pobija (v. 12-34; prim. 15,13+). Kristus je prvenec in tvorni vzrok vstajenja mrtvih (v. 20-28, prim. Rim 8,11+). Na koncu Pavel odgovarja na ugo-vore o načinu vstajenja mrtvih (v. 35-53) in kon-ča z zahvalno himno (v. 54-57). 3 Izročil sem … prejel: živa beseda evangelija se izroča, prejema, ohranja – besede, ki so sposojene iz strokovne-ga besednjaka rabinskega izročila (prim. 11,23). Vendar se ta evangelij predvsem oznanja (v. 1-2), razglaša (v. 11, »kerigma«; prim. Mt 4,23 itd.), je predmet vere (v. 2.11; prim. Mr 1,15) in nosilec odrešenja (v. 2; prim. Apd 11,14; 16,17). – Kri-stus umrl za naše grehe: zveličavnost Kristusove smrti je torej sestavni del evangeljskega oznanila že pred Pavlom (prim. Rim 6,3). 4 pokopan … vstal, kakor je v Pismih: ti izrazi (v. 3-4), že usta-ljeni v svoji formulaciji, so kal bodočih veroiz-povedi (Credo). 6 večina še sedaj živi: Pavel hoče

reči: še vedno lahko pričujejo o tem, kar so videli, vaša vera v Kristusovo vstajenje temelji na zane-sljivem pričevanju. – zaspali tj. umrli. Isti izraz v vrsticah 18.20.51; prim. 1 Tes 4,13+. 7 vsem apo-stolom: zdi se, da apostoli tu predstavljajo več-jo skupino kakor dvanajstere iz vrstice 5. 8 ne-godniku: namig na zelo neobičajno, silovito in »kirurško« rojstvo njegovega poklica in na nje-govo nevrednost, ker je preganjal Cerkev (v. 9). Pavel ne dela nobene razlike med prikazanjem na poti v Damask in Jezusovimi prikazovanji od vstajenja do vnebohoda. 13 Če tajimo vstajenje od mrtvih, tajimo tudi posebni primer – Kristu-sovo vstajenje. Druga razlaga: Kristusovo vstaje-nje ima smisel samo kot prvenec našega. Če le-to tajimo, Kristusovo vstajenje nima več smisla. A ta premislek nastopa šele v vrstici 20. 14 pra-zna tudi vaša vera: vsi vidiki krščanskega ozna-nila in vere, ki se sklada z njim, imajo smisel sa-mo v povezavi s to osrednjo stvarnostjo: vstalim Kristusom. Brez nje se vse podre. 17 še ste v svo-jih grehih: kajti tisto, kar prežene greh, je novo življenje, deležnost pri življenju vstalega Kristusa (prim. Rim 6,8-10; 8,2+).

31 Kor

11,2+.23Iz 53,5-6

Lk 1,2Apd 2,23+

1 Pt 3,184

Oz 6,2Jon 2,1

Mt 16,215

Mt 28,10+Lk 24,34sl.

7Apd 12,17+

Rim 1,1+9

Apd 8,3+Gal 1,13-14

Ef 3,81 Tim 1,15-

1610

2 Kor 11,23sl.11

Apd 2,22+13

Mt 22,23Apd 4,2

14Apd 2,22+

15Apd 1,8+;

26,1617

Rim 4,24-25;10,9



445

19Če samo v tem življenju upamo v Kristusa, smo od vseh ljudi naj-bolj pomilovanja vredni.

20Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali. 21Ker je namreč po človeku smrt, je po človeku tudi vstajenje mrtvih. 22Ka-kor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživ-ljeni. 23Vsak pa na svojem mestu: kot prvenec Kristus, potem tisti, ki bodo Kristusovi ob njegovem prihodu, 24nato bo dovršitev, ko bo kra-ljestvo izročil Bogu in Očetu, ko bo uničil vsako poglavarstvo in vsa-ko oblast in moč. 25Kajti on mora kraljevati, dokler ne položi vseh so-vražnikov pod njegove noge. 26Kot zadnji sovražnik bo uničena smrt, 27kajti vse je podvrgel pod njegove noge. Ko pa pravi, da je vse podvr-ženo, je jasno, da razen tistega, ki mu je vse podvrgel. 28Ko pa mu bo vse podvrženo, tedaj se bo tudi Sin sam podvrgel tistemu, ki mu je vse podvrgel, da bo Bog vse v vsem.

29Kaj bodo sicer dosegli tisti, ki se dajejo krstiti za mrtve? Če mrtvi sploh ne vstajajo, kaj se še dajejo krstiti zanje? 30Čemu se tudi mi vsa-ko uro izpostavljamo nevarnostim? 31Dan za dnem umiram ... – pri vašem ponosu, bratje, ki ga imam v Kristusu Jezusu, našem Gospo-du. 32Če sem se – po človeško – spopadel z zvermi v Efezu, kaj imam od tega? Če mrtvi ne vstajajo, jejmo in pijmo, jutri namreč umremo. 33Ne pustite se zavajati! Dober značaj pokvarijo slabi pogovori. 34Stre-znite se, kakor je prav, in ne grešite. Nekateri namreč Boga ne pozna-jo. Vam v sramoto govorim.

Način vstajenja35Pa bo kdo rekel: »Kako vstajajo mrtvi? S kakšnim telesom pridejo?«

19 Odpovedovati se užitkom sedanjega časa je varanje samega sebe, če je smrt dokončni konec. Nesmrtnost duše je tu pojmovana v povezavi z vstajenjem mesa. 22 Pogled ni samo fizični in biološki, temveč zajema celega človeka: duhovno smrt greha, vstalo življenje v pravičnosti in lju-bezni. Opozorimo, da Pavlovo gledanje ne vklju-čuje vstajenja grešnikov, ki je potrjeno v Jn 5,29; Apd 24,15; prim. Dan 12,2. 23 prihodu: izraz helenističnega izvora, ki ga je sprejelo prvotno krščanstvo in z njim označilo Kristusov prihod v slavi na njegov »dan« (1,8+) ob koncu časov (Mt 24,3+; prim. še 1 Tes 2,19; 3,13; 4,15; 5,23;2 Tes 2,1; Jak 5,7.8; 2 Pt 1,16; 3,4.12; 1 Jn 2,28). V2 Tes 2,8.9 se ta beseda uporablja za prihod nepo-stavneža. Primerjaj podobna izraza »razodetje«(1 Kor 1,7+) in »prihod« (1 Tim 6,14+). 24 vsako poglavarstvo in vsako oblast in moč tj. vse obla-sti, sovražne Božjemu kraljevanju (prim. 1 Kor 2,6; Ef 1,21; Kol 1,16; 2,15; 1 Pt 3,22). 27 kajti vse je podvrgel pod njegove noge. Ko pa pravi: ko bo Jezus »vse položil pod svoje noge«, se bo predsta-vil pred svojim Očetom in mu poročal o svojem dokončanem poslanstvu. Prevajajo tudi, napač-no: »Ko pa Sveto pismo pravi, da mu je bilo vse podvrženo …« 29 Kaj bodo sicer dosegli tisti, ki se dajejo krstiti za mrtve: BJ k temu pripominja:

Ta običajni prevod predpostavlja prakso brez ka-kega drugega potrdila, ki je v nasprotju s Pavlovo krstno teologijo; mrtvi namreč ne morejo obudi-ti deja vere, ki ga zahteva Rim 10,9. Zato se zdi bolje dati glagolu baptídzein pomen, ki je bližji njegovemu prvemu pomenu (prim. Mr 10,38). Kakor Jezus so tudi Pavel in njegovi sodelavci »potopljeni« v brezno trpljenja, ki je upravičeno samo, če so tisti, za katere so si apostoli nako-pali toliko gorja (so se »izčrpali«), namenjeni za življenje. – kaj se še dajejo krstiti zanje ali čemu se še izčrpavati zanje: nekateri Korinčani so Pa-vlu očitali, da tako gara, da se ubija sredi dela za tiste, ki so »mrtvi« duhovno ali bivanjsko (2 Kor2,16). Pavel ugovor preoblikuje v argument v prid vstajenja. Ali bi še naprej tako trpel (2 Kor 11,23+), če ne bi bil povsem prepričan, da bo-do tisti, ki so telesno mrtvi, vstali? 32 spopadel z zvermi: gre za metaforo (Ps 22,1; 1 Mkb 2,60;2 Tim 4,17). Ta preizkušnja nam drugače niznana, vendar prim. 2 Kor 1,8-9. – jejmo … umre-mo: prim. Prd 9,7-10. V tem je neko govorniško pretiravanje. Materialnim užitkom se moremo odpovedati iz čisto človeških nagibov. Pavel je to pravkar sam rekel (9,25). 33 Dober značaj po-kvarijo slabi pogovori: verz pesnika Menandra, ki je nemara postal ljudski pregovor.

20Rim 8,11+Kol 1,181 Tes 4,14

211 Kor 15,45-49Rim 5,12-21+

23Kol 3,41 Tes 4,16

25Ps 110,1

26Raz 20,14;21,4

27Ps 8,7Flp 3,21

28Rim 9,5+Ef 4,6Kol 3,11

292 Mkb 12,44

311 Kor 4,9Rim 8,362 Kor 4,10-12

32Iz 22,13

341 Kor 14,38



446

38 Po ljudskem mnenju je bilo klitje proces, ki je bil odvisen od dobre volje božanstva, ne naraven pojav (prim. 2 Mkb 7,22-23). V razmerju med se-danjim in poveličanim telesom Pavel veliko bolj poudarja drugačnost kot nepretrganost. Gotovo hoče odgovoriti na ugovor (v. 35), ki bi upravi-čeno zavračal dobesednost predstav, kakršne so v Ezk 37,1-10+. 39 Ni vsako meso isto meso db. Ni vse meso. 44 čutno: za Pavla kakor za sveto-pisemsko izročilo je psyché (hebr. néfeš; prim.1 Mz 2,7), duša, življenjsko počelo, ki oživlja člo-veško telo (1 Kor 15,45). Je njegovo »življenje« (Rim 16,4; Flp 2,30; 1 Tes 2,8; prim. Mt 2,20; Mr 3,4; Lk 12,20; Jn 10,11; Apd 20,10 itd.), njegova ži-va duša (2 Kor 1,23) in lahko pomeni celega člo-veka (Rim 2,9; 13,1; 2 Kor 12,15; Apd 2,41.43 itd.). Vendar ostaja naravno počelo (1 Kor 2,14; prim. Jud 19), ki se mora umakniti pred pneûma, du-hom, da človek spet postane deležen Božjega ži-vljenja. Ta »nadgradnja« ali zamena, ki se začne že v zemeljskem življenju z darom Duha (Rim 5,5+; prim. Rim 1,9+), se dopolni po smrti. Med-tem ko je grška filozofija pričakovala nesmrtno preživetje višje duše (noûs) same, končno osvo-bojene telesa, pa krščanstvo pojmuje nesmrtnost le v celoviti obnovi človeka, tj. v obujenju telesa

po Duhu, Božjem počelu, ki ga je Bog odtegnil človeku zaradi greha (1 Mz 6,3) in ki mu ga vra-ča po združenju z vstalim Kristusom (Rim 1,4+; 8,11+), »nebeškim« človekom in oživljajočim duhom (2 Kor 15,45-49). Telo ni več psychikón (»duševno« tj. čutno, zemeljsko), ampak pneu-matikón (duhovno), neminljivo, nesmrtno (1 Kor 15,53), poveličano (prim. 1 Kor 15,43; Rim 8,18;2 Kor 4,17; Flp 3,21; Kol 3,4), osvobojeno zakonov zemeljske materije (Jn 20,19.26) in njenih vide-zov (Lk 24,16). – V širšem pomenu psyché lahko označuje dušo v nasprotju s telesom (Mt 10,28), sedež moralnega življenja in občutij (Flp 1,27; Ef 6,6; Kol 3,23; prim. Mt 22,37vzp.; 26,38vzp.; Lk 1,46; Jn 12,27; Apd 4,32; 14,2; Jak 1,21; 5,20; 1 Pt 1,9; Raz 6,9 itd.) in tudi duhovno in nesmrtno bi-tje (Apd 2,27). 45 živa duša tj. bitje, obdarovano z življenjem po svoji duši, vendar s čisto narav-nim življenjem, in podvrženo zakonom propa-danja in uničenja. 47 je iz nebes razl.: »Gospod iz nebes«. 49 bomo nosili razl.: »bi mogli nosi-ti«. 51 zaspali tj. umrli. 52 trobenti: od Sinaja dalje (2 Mz 19,16.19) je trobenta del simbolizma izrednih Božjih posegov (Mt 24,31; 1 Tes 4,16+). Nakazuje etape končnega Božjega načrta (prim. sedmero trobent v Raz 8,6–11,19).

36Neumnež! Kar ti seješ, ne oživi, če ne umre. 37In to, kar seješ: ne se-ješ telesa, ki bo nastalo, ampak golo zrno, naj bo že pšenice ali česa drugega; 38Bog pa mu daje telo, kakor je hotel, in vsakemu izmed se-men lastno telo.

39Ni vsako meso isto meso, ampak je drugo pri ljudeh, drugo pa pri živini, drugo pri pticah, drugo pri ribah. 40So nebesna telesa in so zemeljska telesa. Toda eno je sijaj nebesnih, drugo spet je sijaj zemeljskih. 41Eno je sijaj sonca, drugo je sijaj lune, spet drugo si-jaj zvezd; zvezda se namreč od zvezde razlikuje po sijaju. 42Tako je tudi z vstajenjem mrtvih. Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti; 43seje se v nečasti, vstaja v slavi; seje se v slabotnosti, vstaja v moči; 44seje se čutno telo, vstaja duhovno telo.

Če obstaja čutno telo, obstaja tudi duhovno. 45Tako je tudi zapisa-no: Prvi človek Adam je postal živa duša, poslednji Adam pa oživlja-joči duh. 46Toda ni najprej to, kar je duhovno, ampak to, kar je čutno, potem to, kar je duhovno. 47Prvi človek je iz prsti, zemeljski, drugi člo-vek je iz nebes. 48Kakršen je zemeljski, taki so zemeljski, in kakršen je nebeški, taki so tudi nebeški. 49In kakor smo nosili podobo zemelj-skega, bomo nosili tudi podobo nebeškega.

50To pa pravim, bratje: Meso in kri ne moreta podedovati Božjega kraljestva in tudi minljivost ne podeduje neminljivosti. 51Glejte, skriv-nost vam povem: Vsi ne bomo zaspali, vsi pa bomo spremenjeni, 52v hipu, kot bi z očmi trenil, ob poslednji trobenti; zatrobila bo namreč in mrtvi bodo vstali neminljivi in mi bomo spremenjeni. 53To minlji-vo si mora namreč nadeti neminljivost in to umrljivo si mora nadeti neumrljivost.

36Jn 12,24

381 Mz 1,11-12

391 Mz 1,24

401 Kor 15,49

43Flp 3,21

451 Kor 15,20-

28+1 Mz 2,7

471 Mz 2,7Dan 7,13

48Jn 3,13

491 Mz 5,3

Rim 8,29+Flp 3,21

501 Kor 6,10+

Jn 3,5-652

4 Mz 10,3Jl 2,1+

Mt 24,31+1 Tes 4,15-17

532 Kor 5,1-5



447

Zmagoslavna hvalnica in sklep54Ko pa si bo to minljivo nadelo neminljivost in si bo to umrljivo nade-lo neumrljivost, tedaj se bo izpolnila beseda, ki je pisana:

Použita je smrt v zmago. 55 Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?

56Želo smrti je greh, moč greha pa je postava. 57Hvala pa Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu.

58In tako, moji ljubi bratje, bodite stanovitni, neomahljivi, vse bolj napredujte v Gospodovem delu, saj veste, da vaš trud ni prazen v Gospodu.

SKLEP

Priporočila. Pozdravi. Sklepno voščilo

16 1Glede nabirke za svete pa tole: Kakor sem naročil Cerkvam v Galatiji, tako storite tudi vi. 2Vsak prvi dan v tednu naj vsak

izmed vas sam pri sebi daje na stran in zbira, kolikor zmore, da na-birke ne bodo potekale šele tedaj, ko pridem. 3Ko pa pridem, bom ti-ste, ki jih boste priporočili, skupaj s pismi poslal, da bodo odnesli dar vaše naklonjenosti v Jeruzalem. 4Če pa bo primerno, da bi šel tudi sam, bodo šli z menoj.

5K vam pa bom prišel, ko bom prepotoval Makedonijo; skozi Ma-kedonijo namreč potujem, 6pri vas pa bom morda ostal ali celo pre-zimil, da me boste vi oskrbeli za pot, kamor bom šel. 7Tokrat vas namreč nočem obiskati le mimogrede. Upam namreč, da bom ostal pri vas kar nekaj časa, če bo Gospod dopustil. 8V Efezu pa bom ostal do binkošti. 9Odprla so se mi namreč velika in pomembna vrata in veliko je nasprotnikov.

10Če pa pride Timotej, glejte, da bo brez strahu pri vas: opravlja namreč Gospodovo delo kakor tudi jaz. 11Nihče naj ga torej ne pre-zira. V miru ga oskrbite za pot, da pride k meni; pričakujem ga na-mreč z brati. 12Glede brata Apola pa tole: zelo sem ga prosil, da bi z

54 Ko pa si bo to minljivo nadelo neminljivost manjka v nekaterih rkp. – pisana: sledi prost navedek. 56 Zgoščen obrazec, ki že napoveduje razvitje v Rim 5–7. 58 Ta vrstica povezuje pred-hodno podajanje z vrstico 14, začetkom pouka. Zanesljivost zmage daje verujočemu moč, da gre naprej. Za Pavla ne more biti vere brez življenja napredovanja.

161 nabirke za svete: o tej nabirki gl. Rim 15,26-28; Gal 2,10; 2 Kor 8–9; Apd 24,17. »Sveti« (prim.2 Kor 8,4) so kristjani iz Jeruzalema, ki so že zelo

zgodaj potrebovali pomoč (Apd 11,29-30). Ta na-birka je imela pomembno mesto v prizadevanjih Pavla, ki je v tem videl znamenje in poroštvo edinosti med Cerkvami, ki jih je sam ustanovil, in tistimi iz judovsko-krščanskega okolja. 2 pr-vi dan v tednu tj. »Gospodov dan« (prim. Apd 20,7; Raz 1,10; Mt 28,1), nedelja. 9 Odprla ... po-membna vrata: ista podoba v 2 Kor 2,12; Kol 4,3, ki označuje možnosti, ki se ponujajo Pavlovemu delovanju (prim. Raz 3,8; Apd 14,27+). 12 pa ga nikakor ni bila volja, da bi prišel zdaj: morda za-to, da s svojo navzočnostjo ne bi podžigal stran-ke, ki se je oblikovala okoli njegovega imena

54Iz 25,8

55Oz 13,14Raz 20,14

56Rim 7,7+Heb 6,1+

57Jn 16,331 Jn 5,4

582 Krn 15,7Iz 65,23Kol 1,23

161

Apd 9,13+Gal 2,10

2Mt 28,1+Apd 20,7

42 Kor 8,20-21

5Apd 19,21;20,1sl.

9Apd 14,27Kol 4,3

101 Kor 4,17

111 Tim 4,12

12Apd 18,24+



448

brati prišel k vam; pa ga nikakor ni bila volja, da bi prišel zdaj; bo pa prišel, ko bo imel priložnost.

13Budni bodite, stojte trdno v veri, možati bodite, bodite močni! 14Pri vas naj se vse godi v ljubezni.

15Prosim pa vas, bratje – veste, da je Stefanájeva hiša prvenec Aha-je in da so se postavili v službo svetim –, 16da bi se tudi vi podrejali takšnim in vsakemu, ki sodeluje in se trudi. 17Veselim pa se, da so pri meni Stefaná in Fortunát in Aháik, ker so zapolnili vašo odsotnost. 18Poživili so namreč mojega in vašega duha. Takšne torej spoštujte!

19Pozdravljajo vas Cerkve v Aziji. Iskreno vas v Gospodu pozdra-vljata Akvila in Priska s Cerkvijo, ki je v njuni hiši. 20Pozdravljajo vas vsi bratje. Pozdravite se med seboj s svetim poljubom.

21Pozdrav z mojo, Pavlovo roko.22Če kdo ne ljubi Gospoda, bodi izobčen! Marána thá.23Milost Gospoda Jezusa z vami.24Moja ljubezen z vami vsemi v Kristusu Jezusu.

(1,12; 3,4-6; 4,6). Mogoč je tudi prevod: »pa nika-kor ni bila Božja volja«. 17 Stefaná in Fortunat in Aháik: nedvomno so ti prinesli Pavlu pismo iz Korinta (7,1). 19 Aziji tj. rimski provinci Aziji, ki je obsegala vso grško Malo Azijo. 21 z mojo, Pavlovo roko: ker so Pavlova pisma pisali tajniki (Rim 16,22), so morala biti overjena z nekaj be-sedami, ki jih je napisal lastnoročno (2 Tes 2,2; 3,17; Gal 6,11; Flm 19; Kol 4,18). 22 izobčen ali preklet: beseda »anatema« v SZ navadno ustreza hebr. hérem (Joz 6,17+). V NZ enkrat pomeni za-

obljubljene darove v templju (Lk 21,5); najpogo-steje pa izraža prekletstvo nad samim govorcem, če slučajno ne izpolni slovesne obljube (Apd 23,12-21; Rim 9,3), ali nad kom drugim, ki je obsojen za zelo težko krivdo (tukaj, 1 Kor 16,22; Gal 1,8-9; prim. 1 Kor 12,3; Raz 22,3). – Marána thá: aramejski vzklik, ki je prešel v bogoslužni jezik; izražal je upanje na bližnjo paruzijo. Po-meni: »Gospod prihaja« ali »Gospod, pridi!« (Raz 22,20; prim. Rim 13,12; Flp 4,5; Jak 5,8; 1 Pt 4,7).24 Nekateri rkp. dodajajo Amen.

131 Kor 15,58

Ps 31,25Mr 13,371 Pt 5,8-9

151 Kor 1,16

16Flp 3,17+

1 Tes 5,12-1319

Apd 18,2+20

Rim 16,5+2 Kor 13,12+

1 Tes 5,261 Pt 5,14

21Gal 6,11+

Kol 4,182 Tes 3,17

Flm 19



,9 PRVO PISMO KORINČANOM 1 -...

Documents

Transcript of ,9 PRVO PISMO KORINČANOM 1 -...