Vlado je pobral 5,00 € kot štartnino. Na listo se mu je vpisalo 64 pohodnikov

Žužemberški grad marljivo obnavljajo. Upam, da mi ne bomo že v srednjem veku, ko bo obnovljen

Skupinska slika vseh, ki smo se prijavili na začetku. Nas je bilo 64

Organizator pohoda Vlado je dal še zadnje napotke in se preselil na rep kolone, ko je spremljal najšibkejši člen

Reka Krka in njeni znameniti slapovi s pogledom na srednjeveški grad nad sabo

Grad – že na pol obnovljen je maskota Žužemberka

Astre ali nebine / Aster / krasijo vasi, vrtove, okna, poti in ceste

Do Kómance je bilo treba kar dobro pritisniti na plin, da se “mašina” ni ustavila

Zelo pomenljiv napis na skali ob cesti: “Leta 1834 je bila huda suša” Pravijo domačini, da je napis vklesal nekdo, ki je bil že tedaj “pismen”!

Pri lovski koči Kómanca se je bilo že vredno sprostiti napete mišice

Tudi kačja slina kot “antigripin” na Kómanci je dobro opravila svoje delo

Raztegnjena kolona na poti proti Velikemu Lipju

Peresasti glavinec / Centaurea nervosa / ob poti Okras poti – temna ivanjščica / Leucanthemum adustum

Zelo moteči okraski ob poti. Vsaj za tri kontejnerje bi jih bilo.

Turističnemu Društvu to zagotovo ne more biti v čast

Jesensko zakulisje je krasilo sámo pešpot kot tudi popotnikom dajalo plemenito patino

Posnetek je narejen res od zadaj, ampak je zaradi rjave stelje toliko bolj atraktiven

Popolno presenečenje nas je pričakalo na Lopati. Da smo bili že kar lačni, pove podatek, da je bila miza ob našem odhodu čisto prazna

Cerkvica Sv. Neže na sredi vasi Lopata

Sosedje so postavili pred pohodnike košaro grozdja “amerikan” s hišne brajde

Nasvidenje Lopata! Hvala za prijaznost in postrežbo!

S polnimi želodci je bila pot naprej malo bolj počasna in tudi hrib pred nami bolj pokonci kot včeraj!

Ob poti smo se ustavili tudi pred jamo: Kanteč Skedenc. Še veliko bo treba postoriti, da bo postala znamenitost kraja

Tudi v Lázini so se mize šibile pod težo dobrot

Začelo je malo pršiti izpod neba. Ampak večji del poti je že pod streho!

Počitek ob kačji slini v Lázini je prav prišel

Lázinčankam, ki so pripravile pogostitev, smo veselo zaploskali

Skoraj na koncu te pešpoti, tudi vreme več ni moglo zdržati. Dobili smo malo vlage tudi od zunaj!

Dušan in Vlado usklajujeta še zadnje podrobnosti pod šotorom v Hinjah

Končno mi je uspelo! S kapljico dežja sem Malči zarisal piko na nos! (čeprav je Pika zakrila svoj obraz!)

Pred šotorom v Hinjah – čakajoči na topel obrok

Le še trenutek in tudi Malči bo dobila svoj sedež, ki ga zanjo neumorno išče Dušan

Meni je bilo rečeno pred odhodomna pohod, da moram malo shujšati!

Pa shujšaj če moreš sem si dejalin pozabil na svarila.

No ja, prej bi moral to povedati Dušanu, pa se nisem spomnil!

Po toči zvoniti je pa prepozno!

Na zdravje!

Topel obrok, hladno pivo, tradicionalni cviček in sladki desert nas je prizemljilo

Medvedovo omizje

Dober tek! Krompirjeva družba!

Pacientka je “dohtarju” povedala, da jezika pa že ne bo kazala, ker je tu jaku grdu”

… In še pika na i! Močile. Tu se Kranjčani učijo plavati in jih je zategadelj hitro prepoznati v morju, ko vedno v krogu plavajo

O Močilah in Hinjah je spregovoril velmož Hinj Dušan Papež

… o občini Žužemberk pa njen župan Franci Škufca

Skupinska slika za spomin in slovo na Močilah od letošnjega pohoda po Suhi Krajini

Ostane le še: “Pot pod noge in nazaj!”

Čeprav je jesen že močno zakorakala, cvetovi na oknih tega ne potrjujejo

Poznojesenske vrtnice / Rosa / krasijo poti in vasi. Kapljice na njihovih cvetovih pa so daleč od Suhe Krajine

Cvetova navadnega potrošnika ali cikorije / Cichorium intybus L. Še kar nekaj brajd ob cesti je bilo polnih grozdov

Na koncu smo se zahvalili organizatorjem in skočili v avtobus, ki nas je dostavil nazaj v Žužemberk