1. IBEROROMANŠČINA

1

1. IME: - Iberia (Hiberius = reka na JZ) → za gr. pisce pa celotno obmorsko ozemlje ~ Iberos = prebivalci Iberie- Hispania → za rim. pisce je to vzporedno ime z Iberio (dobesedno: »ozemlje ob morju, kjer so zajci)- Lusitania → po mitološki osebi imenovani Lus, otroku starega Baka- Portugale (< portu cales); izraz je star; v »Poema del Cid« avtor loči Portugalce in Galicijane- Castilla → V 8. stol. = z gradovi utrjeno območje okrog Burgosa (Arabci to imenujejo Al-quila = »los castillos«)- Cataluña: → etnično ime Gotov (Gothdama) → castellanos > castlans, catlans ~ prvič se pojavi v neki pesnitvi v 12. stol.

2. ZGODOVINA:- Kelti se v 8. stol. polastijo polotoka in se zlijejo z avtohtonim prebivalstvom (Iberi)- latinščina se začne širiti z rimskim vdorom v 3. stol.pr.n.št.- Rim pride navzkriž s Kartagino → 2. punska vojna (začetek s Hanibalovim obleganjem mesta Sagunto l. 219)- V 2. stol.pr.n.št. je bil že skoraj ves polotok rimski: ~ delil se je na 2 dela → vojaški S del → J, ki je imel kulturni, mestni značaj ~ kot zadnji večji upor proti Rimu štejemo samomor prebivalcev Numancije l.133- Avgustov čas: (vsa Hispania rimska, razen baskovska dežela) ~ deli se na 3 province → Hispania Citerior → Lusitania → Hispania Ulterior ~ + provinca Callecia (današnje ozemlje Galicije in Asturije; pod cesarjem Caracallo), + Balearski otoki in vzhodna obala (Dioklecijanova nadoblast)- pomembne osebnosti iz Hispanije: Seneka, Lukano (literata); Marcia (gramatik); Trajan, Hadrijan, Teodozij (cesarji)- doba preseljevanja narodov: ~ najprej pridejo Vandali, Alani in Svevi ~ večino polotoka pa so zavzeli Z Goti: • vladali skoraj 3. stoletja, a niso pustili večjih vplivov • ustanovili so državo s sedežem v Toledu • kultura je v tem času propadala (zateče se v samostane) • škof Izidor iz Seville – izjemen, med redkimi pisci (knjige etimologij – predstavljajo sliko kult. življenja z začetka 7. stol.)- zahodnogotsko kraljestvo uničijo Arabci → l. 711 Al-Tariq pri reki Guadalete porazi gotskega kralja Rodriga ~ Arabci politično združijo ves polotok (razen visokih gorskih predelov v Asturiji)- l. 722 se že začne rekonkista in sicer prav v Asturiji ~ kasneje se jim pridružijo še drugi: León, Kastilija, Navarra, Aragona, grofija v Barceloni (močan frankovski vpliv)- najprej postane zopet krščanska Portugalska ( s pomočjo krščanskih vitezev), 11. stol.- konec rekonkiste beležimo s padcem Granade l. 1492

2

3. PREDZGODOVINA JEZIKA: (→ vpliv plemen, ki so tam živeli; substrat)- Etruščani > ni zgod. dokazov, da bi tu živeli- Iberi > nekaj iberskih napisov (iberščina naj bi bila afriškega izvora)- Liguri > ligurski naj bi bili sufiksi –asco, - usco, -az, -oz (quieras), -iz (danes –es: Sanchez)- Feničani in njihovi nasledniki Punci > dajo ime Hispaniji, Ibizi, Málagi, Cartageni- spirantizacija labiodentalnega pripornika F (konec 15. stol. je pisava s h- edina literarna možnost); ta pojav pozna le kastiljščina (kot tudi gaskojščina), ne pa tudi katal. in port.- keltščina = adstrat

4. ZGODOVINA JEZIKA: (govori, ki za romanščino predstavljajo adstrat)

Baskovski jezikovni vpliv:- edini, ki je vzdržal rimski pritisk (danes govori kak milijon ljudi)- raziskovalec baskovskega jezika je Hugo Schuchardt (19. stol.)- baskovski vpliv: ~ imenoslovje: García, Iñigo, Jimeno, Xavier, Ochoa, Urraca ~ druge besede: ezquerr > izquierdo, boina (čepica), pizarra, zorra ~ baskovski sta priponi –arro, -orro

Germanski jezikovni vpliv:- manjši kot na Apeninskem polotoku- vpliv omejen na fonetični pojav pri germanskem w: guerra, guiso- sicer pa vpliv vidimo v besedišču (ponavadi jih je prevzela že lat.) ~ krajevna in osebna imena: Alvaro, Fernando, Rodrigo, Elvira, Gonzalo, Adolfo, Alfonso,.. ; Burgos, Gomariz, Allariz,...

Arabski jezikovni vpliv:- semistski jezik (docela drugačen jezikovni sistem) → vpliv omejen na

besedišče (skladnja in glasoslovje preveč različna)- izjemno velik vpliv; ne samo na posamične jezikovne pojave, ampak so

Arabci posredno odgovorni tudi za današnjo jezikovno razdeljenost Iberskega polotoka

- a imamo nekaj izjem, ko ne gre le za besedišče, temveč za arabsko tvorjenje: ~ osebna imena, ki uporabljajo ibn ali ben »sin nekoga«: Benigomez ~ krajevna imena: Guadalquivir (wadi=reka; kabir=velik), Guadalajara (»río de las pedras), Alhambra (»la roja«, hiša, palača); portugasko gl. mesto Olisipona > ar. Al-isbuna > Lisboa- arabski jez. vpliv popušča od juga proti severu- morfem v besedotvorju, ki je arabskega izvora –í → lat. besed z naglasom na

zadnjem zlitniku ni poznala, takšne besede so arabskega izvora: ~ jabalí (merjasec), baladí (brez vrednosti) = besde iz arab. ~ marroquí, Israelí, Alfonsí = tvorba s pomočjo arabske pripone- arabski prispevek k besedišču je bil zelo velik (cca. 4000 besed); najmanj jih pozna katalonščina, največ Andaluzija- različne pomenske skupine: ~ poljedeljstvo: acequia »namakalni jarek«

3

~ poljščine: algodón »bombaž«, alcachofa »artičoka«, azucena »lilija«, azafrán »žafran« ~ opravila: tarea »naloga, delo, posel«, alcalde »župan«, alguacil »redar« ~ trgovina: aduana »carina«, almacén »prodajalna, skladišče« ~ hiša: aldea »vas«, alcoba »spalnica«, alfombra »preproga« ~ jedila: aceite »olje«, aceituna »oliva«, almíbar »sirup, med« ~ znanost in vede: algebra, alquimia, alcohol, cifra- arabske besede, ki pridejo v Evropo preko italijanščine, nimajo arabskega člena; medtem ko ima iberska romanščina vraščen arabski člen Al (zuccero: azúcar)- pridevnikov arabskega izvora je izredno malo (miskin>mezquino »siromašen«)- predlog hasta in vzklik ojalá sta arabskega izvora- lat. infans + arab. alad = sin, naslednik na prestolu- lat. CURRERE (teči) + arab. gawara = CORRER kalki iz arab.- ibn-ad-dunya > hijo de algo > hidalgo - svojski pa so špan. in port. komplimenti (piropos)

»bendita sea la madre que te parió« → takega načina drugi rom.j. ne poznajo - za sintakso je skoraj gotovo, da ni nobenih arab. vplivov

Grški jezikovni vpliv:- grščina je na Iberskem polotoku samo adstrat- grška kolonizacija je čisto trgovska: ~ krajevna imena: Emporion > Ampurias, Lucentum > Alicante »tržišče, luka« ~ tío, bodega, katá > cada uno ~ gr. morfem –idzein > lat.-idiare > kast.-izar: AUTORIZAR, REALIZAR > kast.-ear (bolj ljudsko): COLOREAR ~ gr. tálenton > kast. talento ali talante

Iberija je bila obrobna dežela, zato ni presenetljivo, da jeziki kažejo neke vrste arhaičnost (lat. se je namreč razširila na polotok že zgodaj – 3.stol.pr.n.št.).Arhaizmi niso le leksikalni, včasih je arhaična tudi fonetika.Zanesljiv morfosintaktičen arhaizem je oziralni zaimek v pridevniški rabi CUYO.Inovacije se širijo po vsej Romaniji dokler je Rim še središče, ko pa središče ni več dovolj močno, pa inovacije enostavno ne more vsiliti oddaljenejšim krajem.Primeri inovacij, ki se niso razširile:

- pulcher > formosus > bellus (obrobni kraji ohranjajo drugo obliko; hermoso)- caput > iberoromansko iz izpeljanke capita < cabeza- magis/plus > más

4

MOZARABŠČINA

Mozarabščina je varianta ljudskega romanskega jezika na Iberskem polotoku, ki se je zlila s kastiljščino.

Mozárabes so bili kristjani, ki so živeli pod Arabci in ohranili svojo vero in svoj jezik (niso jih silili k spreobrnitvi). Arabci so bili dokaj tolerantni, a nemuslimani so morali plačevati davke (tudi zaradi tega so se nekateri sprobrnili).

Arabci so bili kulturno precej višje (šolstvo, filozofija,...). Dokaz so tudi prebivalci, t.i. mudéjares, ki so ostali muslimani tudi pod krščansko nadoblastjo.

Z rekonkisto se je razširila kastiljščina skoraj po vsem Iberskem polotoku, mozarabščina pa je tista, ki kaže arhaične črte in tako pomaga ustvariti sliko romanščine pred kastiljsko invazijo.

Literatura: jarchas = kratke kitice kot dodatek arabskim ali hebrejskim pesmim;- poznajo romanski futur že popolnoma zlit (iras, vernad > vendra)- poznajo »kratko« obliko glagola hacer => dokazujejo avtohtonost take oblike

prihodnjika na Iberskem polotoku (Qué faré, mamá?); danes so oblike tega glagola haré, haras,...

5

KATALONŠČINA

Z rekonkvisto se počasi razbija jezikovna enotnost Iberskega polotoka.Bodoča Barcelonska grofija dobi državno samostojnost, da bi branila frankovsko kraljestvo pred vdorom Arabcev. Individualnost se še utrdi s poroko grofa Berengarja z dedinjo aragonske krone, s čimer je bilo ustvarjeno aragonsko kraljestvo, katerega jezik pa je katalonščina.Poroka Ferdinanda Aragonskega z Isabelo Kastiljsko leta 1479 še bolj združi oba kraljestva in prevesi tehtnico na kastiljsko stran.16. in 17. stoletje pomeni za Katalonijo dekadenco (odkritje Novega sveta- Kastiljia dobi vse koristi). Pride do negodovanja zaradi centralizma. Nasprotja se še zaostrijo s prihodom Filipa V. na prestol (l. 1701). Ta z dekreti ukini samostojnost držav pod nekdanjo aragonsko krono, duši katalonski jezik in kulturo: v šolah so marali govoriti kastiljsko, obvezna je bila v sodstvu, pridigati je bilo treba v kastiljščini,...Med drugo republiko (pred Frankom – 1939) je katalonščina uradni jezik, nato jo frankizem spet izžene.Katalonščino govori: SV del Pirinejskega polotoka (Katalonija - regionalni uradni jezik), proti J deli nekdanjega kraljestva Valencije, Balearski otoki; zunaj Španije: Andorra, J Francija (Rosellón), Sardinija (Alguer).Katalonščina je materin jezik približno 5 milijonom prebivalstva. Književnost v katalonščini je bila cvetoča od 13.stol. dalje (prej se je pisalo v provansalščini – trubadurji), ko so pomembne razne kronike pa tudi umetniška proza: »Amadís de Gaula« in »Tirant lo Blanch« (viteška literatura)Katalonščina je dolgo časa veljala za provansalsko narečje, kasneje so ji priznavali samostojnost, vendar v sklopu galoromanščine. Za druge naj bi bila kat. bližje okcitanščini kot gaskonjščina. Romanistika še ni našla prave rešitve za klasifikacijo. V Skubicevi knjigi katalonščina spada med iberoromanske jezike, torej upošteva zemljepisno pripadnost.

Fonologija in fonetika:Samoglasniki:

- razlikuje med širokima in ozkima e in o → fonetično razlikovanje, ne fonološko:febre > fiebre, cel > cielo, escolta > escucha, escola > escuela

- ni diftongizacije latinskih kratkih ĕ, ŏ petra > pedra, bonu >bo

- pozna diftongizacijo teh srednjih samoglasnikov (e, o) pred yodlectu > llieit > llit, folia > fueila > fulla, nocte > nit (ne nuit; zaradi vpliva pomensko sorodnega dia, s katerim nastopa v raznih sintagmah: dia i nit)

- ni palatalizacije velarnih samoglasnikov o, u:matur >madur, flore > flor

- nenaglašeni samoglasniki sredi besede doživljajo sinkopo (a > e)femina > fembra

- končni samoglasniki odpadejo, razen nevtraliziranega acaval, part

- lat. dvoglasnik au se poenostavi v oor, poch

Soglasniki:

6

- sonorizacija medvokalnega nezvenečega zapornika (kot vsi rom.j.) > zaporniki doživijo popolno lenizacijo (zlitje v samoglasniško okolje); izpade tudi zveneči sičnikratione > raó, desea > deia

- palatalizacija: * začetnega l- → lluna, llengua, llibro * lat.dvojnega –ll-, -nn- → bella > bella, annu > any- začetni lat. f- ostane

femina < fembra- končni –d in –dz prideta v velarni polglasnik

pede > peu, crede > creu, cantatis > kantadz > cantau- končni nosniki onemijo

pane > pa, plenu > ple- soglasniške skupine se v glavnem asimilirajo in poenostavijo

septe > set~ soglas.skupine z likvido pl-, bl-, kl- likvido ohranijo: blanc, clau...

~ -mb-, -nd- doživita progresivno asimilacijo in potem poenostavitev dvojne konsonance: palumba > paloma, camba > cama »noga«, mandare > manar »ukazati« ~ ohranja se labio-velarni w (wau): quattuor > quatre, guardare > guardar

Besedišče:- galoromasko ali iberoromasko?: * katalonski romanisti => besedišče je bolj

galoromansko * German Colón => obdela pomensko polje družina (skladni z ibero.in drugačni od galo.ali pa se ibero. in galo. skladata)

→ pares (kast. paders/fr.parentes), germana (kast.hermana/fr.soeur),... → kat.,fr.oncle (kast.tío), nevoda/neveu (sobrino)!skladanje (z glasovnimi razlikami): pare/padre/pere, mare/madre/mere,...

Morfosintaksa samostalnika:- ni sklonskih oblik oz. je samo ena, pozna pa kat.ostanke sklonov:

imenovalnik – označuje osebe in njihove dejavnostihomo > hom, pastor > pastre, sartor > sartre

rodilnik – imena dni v tednu, krajevna imenadilluns, dimars,...

- morfem za množino je –s: gat > gats, casa > cases- nekaj razlik v spolu s kastiljščino

m.sp. so vsa imena dreves, razen tistih na –a: pinu > pi // figuera- iz lat. podedovani primerniki: major, menor, millor, pitjor + sestavljeni

primerniki: més grant, més petit, més bo- števniki se ne ločijo dosti od iberoromanske norme: un, una, dos, dues, tres,...- os.zaim. za 1.os.ed. »jo« [žo – na otokih], [yo – na celini] => nenaglašena

oblika; »mi« => naglašena oblika nosaltres in vosaltres ne ločita oblike za m. in ž. spol

- kat. loči naglašene in nenaglašene oblike svoj.zaim.: meu/mia, mon/ma (samo pred samostalnikom – mon pare, ma mare)- ohrani iz lat. ozir.zaimka qui, que (lat.imenovalnik in ne rodilnik kot kast.)

7

- nedoločni zaim.: cada, cap »kdo, nihče«, res/re »nič«- nedoločni osebek: homo > hom (a bolj literarno)- kat. pozna samo 2 stopnji: aquest, aquell- kat. pozna določni člen iz lat. kaz. zaim. illu, delom iz ipsu

Glagol:- kat. ima svojsko paradigmo za preteklost => VADEO + inf. (vaig cantar); ta

skoraj izrine enostavni preterit cantí (samo v lit.) ima tudi konjuktiv, česar enostavni romanski preterit ne pozna

- kat. in kast. se skladata v morfosintaksi glagola v naslednjem: v nedoločniku ohranjata lat.naglas ali ga premikata na deblo: perdre,

témer končni samoglasniki odpadejo: cantad : cantado kat. ne pozna konj. futura konj.impf. je samo na –es: estimés : amara

paradigma na –ra je poznana kot kondicional in zamenljiva z –ria ind.impf. je mogoč v potencialni hipotetični periodi prihodnjik namesto konjuktiva sedanjika skladata se v rabi pomožnega glagola haver/aver in tudi v tem, da se

stari teksti še zatekajo h glagolu ser; deležnik ostaja nespremenjen, vendar pa kat. sklada deležnik s predmetom, če ta kot nenaglašeni zaimek stoji pred glagolom: l´ha comprt/l´ha coprada,

els ha coprats/les ha compardes verjetnost se izrazi z glagolom »moči«; negotova osebna sodba s pomočjo modalnega glagola »dever«; moranje, moralna obveznost pa s konstrukcijo »haver de + inf.« estar = biti nekje; kat. ni znana ostra razlika ser/estar nekaj glag. v kat. ni povratnih: cuare/caerse, callar/callarse glagol anar »iti« ima v spregatvi oblike glagolov anar in vadere,

preterit pa je popolnoma pravilen (različno od kast.) neosebne glag.obl. so v kast. rabljene pogosteje (nedoločnik,

glagolnik)

Drobci katalonščine se najdejo že zelo zgodaj (8.stol.); najstarejši tekst pa je rokopis s paradigmami s konca 12.stoletja.

8

PORTUGALŠČINAJe jezik Portugalske (menda najstarejša državna tvorba v Evropi), Azorskih otokov, Madeire, Brazilije in Surinama. V Aziji in Ameriki je portugalščina vir za kreolske jezike (Curaçao). Je prav tako jezik španske pokrajine Galicije (galicijska varianta) => romanistika šteje galicijščino (galáico-portugués) za portugalsko narečje. Ta varianta je tista, v kateri so bile napisane prve pesniške stvaritve na Iberskem polotoku.Prvi literarni spomeniki datirajo v konec 12. stol.. Resnična poezija se najde v lirski pesmi (Cancionero – Alfonso X, El Sabio), proza je kasnejša. Gre za posnemanje provansalske lirike.

Fonetika in fonologija:Samoglasniki:

- sonorizacija medvokalnega zapornika: artigulo- lenizacija v –i (<tbi) in sibilantizacija- sistem 4 stopenj → razlikuje med ozkim in širokim e in o (¡strešica = ozki

izgovor; ostrivec = široki izgovor!)CORTE: 1. kórte = residencia de un soberano, 2. kòrte = acto de cortar

- metafonija → ozka končna samoglasnika zapirata tudi tistega v naglašenem zlogu: lat. focu > fogo [fógu]; populus > povo [póvu]

- portugalščina ne pozna rastočih dvoglasnikov, diftonga au in ay ohranjata staro, skupno iberorom.fazoau > ou (auru > ouro); ay > ei (factu > feito)

- nasalizacija zadeva vse samoglasnike, tudi ĩ,ũ; lahko je celo progresivna → multu > muitu [muĩtu]- posebnost so nazalni diptongi ão, ãe, õe: canes > cães- sinkopa nenaglašenih samoglasnikov sredi besede je pogosta: capitulu >

cabido »kapitel, zbor kanonikov«- nenaglašena srednja samoglasnika (e, o) se splošno zapirata: Socrates

[sokratiš]Soglasniki:

- nezveneči zaporniki se v medsamoglasniškem položaju sonorizirajo: ripa > riba, lupu > lobo

- lenizacija pri zaporniku –b-: scribere > escrever- popolna asimilacija (zlitje soglasnika v samoglasniško okolje) pri zaporniku -d-: videre > ver- ni opozicije med c in s (zvenita enako): - izpad medsamoglasniških soglasnikov: dolere < dor, tenere < ter; tudi pri

zvezi predloga z določnim členom: de+lo = do- začetni latinski f- se ohranja: filha, formosa- dvojni latinski soglasniki se poenostavljajo, pri tem sonanta –ll- in –nn- ne

doživita palatalizacije: caballu > cavalo, annu > ano;ohranita se edino dvojna –rr- in –ss-, a samo v pisavi

- soglasniške skupine, ki imajo kot drugi člen likvido: skupine z likvido l povečini doživijo palatalizacijo: pluvia > chuva

(danes je v izgovorjavi zlitnik č poenostavljen v š = šuva) ohranjajo se v nekaterih učenih besedah skupina se ohrani nepalatalizirana, likvida l pa preide v vibrant r:

blank > branco, placere > prazer

9

palatalizacija soglasniške skupine (–tl-), -kl-: vetulu > velho

Besedišče:- poimenovanje dni v tednu: segunda-feira, terca-feira → gre za judovski način

označevanja dni, kjer je bil sveti dan sobota; le kraščanski domingo izrine judovski prima sabbati

- neskladnost pri izpeljavi besed → za manjšalnice morfem –inho (kast.-ito/a):velhinho (viejecito)

- fleksija samostalnika se izgubi že pred literarno dobo, a poznamo ostaline: imenovalnik v imenih: Deus, Jesus, Carlos rodilnik v krajevnih imenih in očetnih imenih: Guimarães; Sanches mestnik (ablativ) v toponimih in prislovih: Chaves; agora

- imena dreves: portugalščina iz latinščine ohrani ž.sp.- dia je m.sp., zato tudi domingo- latinski samostalniki sr.sp na –aticum so danes ž.sp.(drugače kot v it. in fr.)- Iberski polotok pozna stopnjevanje z magis, ki se v portugalščoni glasi mais

(protivni veznik pa je mas); zelo redka je uporaba morfema plus (chus negro)- primerjalni členek »kot«: que (pogost), ca (stari teksti)- predlog de se uporablja pred števniki (menos de dous mil)- enakost → como- prislov načina: -mente- os. zaim. ob glagolu ni potreben (glagolski morfemi so dovolj distinktivni)

naglašeni os. zaim.: a mim nenaglašeni os. zaim.: me → se zaobešajo glagolskim oblikam (Joao

contou-me tudo)- svojilni zaimki: raba člena ob svojilnem zaimku (a minha casa)- izražanje posesivnosti, za tisto, kar nam bistveno pripada: doi-lhe a cabeça

Glagol:- je dokaj konzervativen v ohranjanju paradigem in inovativen v glasovni

podobi oblik- ohranja se latinski predpreteklik z izvirno vrednostjo (preddobnostno dejanje

ali stanje v preteklosti) → v kastiljščini izraža pogojnost- iz latinskega futura II je dokaj dobro ohranjen konjuktiv prihodnjika- naslednik latinskega perfekta = pretérito perfeito (Como passou?)- sestavljeni preterit: pomožnik je ter; vrednost sestavljene oblike pa je redko

stanje v sedanjosti ( Esta coita ten-me chegado a morte.)- v portugalščini ne prihaja do poenotenja glagolske paradigme → ni

nivelizacije, imamo presenetljivo premeno: sigo, segues; durmo, dormes- metafonija se kaže še jasneje v perfektu → razlika med oblikami, kjer se kaže

vpliv zaprtih dolgih i in u, in tistimi, kjer takega vpliva ni:FAZER: feci > fiz, fecisti > fizeste , fecit > fez; TER: tive, tiviste, teve

- posebnost glagolske skladnje je infinitivo pessoal = osebni nedoločnik(it. tempo é de part-ir/-res/-rmos...); osebni nedoločnik pa omogoča izraziti jasnejše osebek (es preciso ver : es preciso vermos); brazilska portugalščina ga ne pozna; pojavlja se pozno in je omejen na majhen del Romanije, vir je sporen

- pomožnik ser (é falido »preminul je«)- kot pomožnika pa se uporabljata glagola haver in ter; v izbiri pomožnika se

vidi težnja h konkretnejšemu izražanju

10

- hipotetična perioda za potencialnost in za irealnost ima v protazi navadno konjuktiv imperfekta

GALICIJŠČINA

- zibelka portugalske lirike- govori se v Galiciji (vas Riodonor)- arhaična varianta portugalščine, kaže pa močne vplive kastiljščine- razlike s portugalsko normo:

na pozna nosnih samoglasnikov sovpadata se b in v medsamoglasniški sičniki so zveneči ohranja se zlitnik č (chuva, chorar) zveneči zlitnik dž se desonorizira (hoje »danes« = pt.[óže], galic.[oše]) v oblikoslovju se vidi kastiljski vpliv

BRAZILSKA PORTUGALŠČINA

- od evropske portugalščine jo loči po eni strani močna arhaičnost, po drugi strani pa inovativnost zaradi substratov (med njimi je tupi najpomembnejši)

- za samoglasnike je značilno, da se končni -o ne zapira v –u- pri soglasnikih pa je presenetljiva palatalizacija zobnikov t, d pred svetlima

samoglasnikoma e, i: die > dia [džia], nocte > noite [noiči] - nenaglašeni osebni zaimki niso zaobešeni za glagol- uporabe osebnega nedoločnika je malo- poenostavlja se spregatev glagola, narašča raba osebnih zaimkov- brazilščina pozna gerundij (estou travalhando) → na polotoku samo v

pokrajini Algarve, drugače nedoločnik (estou a travalhar)- inovacije v besedišču: npr. Senhor, Senhora za pai, mãe- inovacije znane tudi na Madeiri in Azorih → etapa pri izseljevanju v Novi svet

KASTILJŠČINA

11

- el castellano = dvopomensko → narečje Kastilje (osrednji del – izpeljali do konca rekonkisto); status jezika imata še katalonščina in portugalščina (z galicijščino), staus posebnega narečja imata aragonščina in asturščina → španščina (od takrat, ko Kastilija postane osrednja politična moč – vsaj od Burbonov dalje); do 1924 RAE uporablja za slovar in slovnico castellano, od takrat naprej pa lengua española

Španija: Amerika: español je splošno rabljeno - el castellano je pol.nevtralno - el español pa ne

za razpravljanje o jezikoslovnih problemih je izraz kastiljščina primernejši - govori se v Španiji (+ katalonščina, galicijščina in baskovščina), Latinski Ameriki (- Brazilija, Surinam), + strnjena špansko govoreča območja v južnih drž. ZDA (Teksas, Nova Mehika, Arizona, Florida, Kolorado, Spodnja Kalifornija), + strnjena jedra, kjer se govori kastiljsko (Filipini, S Afrika - Maroko, Balkan, Turčija)

- okoli 140 milijonov govorcev + 80 milijonov, za katere je kastiljščina najvažnejši sporazumevalni jezik- knjižna norma je postajal govor Toleda, kraljeve prestolnice- humanizem pripomore k normiranju kast.: Antonio Nebrija l. 1492 napiše

»Gramática castellana«, »Ortografía«, »Prevod svetega pisma«- v 16. stol. je že dokaj normirana, za končno uveljavitev pa je potrebna

uveljavitev avtoritete Akademije l.1713, ki izda temeljni slovar »Diccionario de Autoridades«! 1492 padec Granade Nebrija izgon Judov Novi svet

Fonetika in fonologija (glasoslovje):- mesto naglasa ima skoraj vrednost morfema: crítico, critico, criticóSamoglasniki:

- ni fonološke razlike med ozkim in širokim e in o- široka ĕ in ŏ diftongirata tako v odprtem, kot tudi v zaprtem zlogu: dece >

diez, nove > nuevo, tempu > tiempo, fortia > fuerza; ni pa diftonga pred palataliziranim soglasnikom: oclu (> ol´o)> ojo, folia (> fol´a) > hoja

- sinkopa nenaglašenih samoglasnikov ni tako močna kot v fr. in ne nastopa v učenih besedah; dragocene pa so dvojnice: recuperar/recobrar, colocar/colgar

- začetni nenaglaš. samogl. se radi izgubljajo: Aemilianu > Millán- končni nenaglaš.samogl. odpadajo samo za zvočniki: hablar; nikoli pa takrat,

ko gre za morfem: bueno/a, quiero/es/e; IZJEMA: imperativ → ven (ni morfema => psihološki vzrok: želja po kratkosti

- dodajanje začetnega samoglasnika e- pred soglasniško skupino, ki se začne s samoglasnikom s (proces je znan po vsej Z Romaniji): escuela, esposa,...

12

- dvoglasnik au se poenostavi v o: causa > cosa ai in ay se zlijeta v e: cantavi > cantai > canté facto > fayto > feyto > hecho

Soglasniki:- nezveneči soglas. v medvokalnem položaju se sonorizirajo- slabljenje medvokalnega –d-: najbolj občutno v preteklem deležniku ( v

pogovornem jeziku skoraj izginil) → -atu > -ado > -ao- ni opozicije pri sičniku /s/ → ta je zveneč samo kot zvočna, pozicijska varianta

v mismo, esclavo, sicer pa se vedno izgovarja nezveneče- stari kast. teksti ločijo v pisavi ç in z → bila je razlika med [c] in [dz] v

zvenečnosti; od 16. stol. ni več zlitnikov- danes znana opozicija caza : casa, torej med /Ө/ in /s/ => el seseo: pomešata se

ç in ss (predvsem v J delu Španije – Andaluzija in Sevilja)- mehkonebna soglasnika k in g:

nezveneči k postane sibilant: centu > ciento zveneči g postane – palatal: generu > yerno - onemi: gelu > hielo, germanu > hermano

- lat. j ali i: se razvije v čisti palatal iam > ya postane mehkonebni spirant [h]: iocu > juego, Iacobu > Jaime

- začetni latinski f- doživi spirantizacijo: filiu > hijo ; razen v učenih besedah, f + ue (fuerte), f + r (frío)- poenostavitev večine lat. dvojnih soglasnikov:

-rr- se obdrži: perro/pero -ll- in –nn- doživita mehčanje: valle > valle, anu > año (ne pri

neljudskih besedah: innumerable, inmoral)- soglasniške skupine z likvido l (pl-, fl-,...) povečini doživijo mehčanje:

plenu < lleno, flamma > llama, clamare > llamar; razen v učenih besedah → dajo dvojnice: lleno/pleno, llave/clave;ni pa palatalizacije bl- in gl-: blanco, blando, (doble), glabro

- skupina –kt- preko –yt- postane prepalatalni zlitnik [tš]: octo > ocho; enako se zgodi tudi z –lt-, preko –yt- v [tš]: mucho

Samostalnik:- izgubi se sklanjatev, a je mogoče najti ostaline:

imenovalnik v osebnih imenih: Jacobo, Carlos imenovalnik v izrazih za človeško dejavnost: juez, sastre rodilnik v imenih dni v tednu: martes, lunes,... rodilnik v nekaterih krajevnih imenih: Sancti Emeteri > Santander ablativ se nadaljuje v pripone –mente → izraža se prislov načina; pojav

je splošno romanski, a samo kastiljščina dodaja pripono le zadnjemu: hablar clara y distintamente

- kastiljska posebnost: predlog + tožilnik (akuz.): Miró a Juanita. → ohrani se kot izraz osebnega predmeta, če gre za živo bitje ali za poosebljanje nečesa živega

- tvorba množinskih oblik: posplošil se je latinski akuzativ: caballos > caballos

- nevtrum se pojmovno ohranja za izraz abstraktnosti: lo bueno, lo hermoso- morfem za tvorbo ž.sp. je predvsem –a; težnje v ljudskem jeziku so včasih

povzročile, da se je dodal neetimološki –a (la superiora)

13

→ nenaglašeni samoglasniki za zvočniki odpadejo, zato je razdelitev –o/-a po spolu korenita ! proti pravilu: día, mano + neljudske besede: poeta, tema,...- glede na razporeditev m., ž.sp. kastiljščina nima težav s poklici moderne dobe:

lector/lectora, jefe/jefa (nekaj izjem v pravilu: actor/actriz...)

Pridevnik:- s pomočjo morfemov –o/-a loči m. in ž. sp., ali pa ima za oba spola –e (drugi

morfemi so komajda opazni ( -és, -í)- tvorba primernika in presežnika:

maloštevilne enostavne oblike iz latinščine: mejor, peor, mayor, menor stopnjevanje z magis oz. más presežnik se tvori z dodajanjem določnega člena primerniku (la más

grande) elativ (izraz visoke stopnje neke lastnosti) se izraža s pridevniki ali

prislovi: muy ali predpona re- (rebién) -issimus samo v italijanščini; a se –ísimo vrača v pogovorno rabo (prej

v literarni)

Števnik:- glavni števniki imajo do 16 enako obliko kot v vseh romanskih jezikih (razen

romun.); !dos za oba spola, a ambos/ambas (ostanek)- stotice ločijo m. in ž. spol: doscientos/doscientas; so splošno romanske

tvorbe(dos, tres + stotica)- milia ni več števnik, temveč mil, ki je rabljen pridevniško- millón je izposojenka iz italijanščine (star jezik je ne pozna) → za mil

millones ni posebnega izraza- vrstlni števniki: v rabi ljudski samo še tisti do 10 (celo za prvi se včasih rabi

glavni števnik: el uno/el primer de Mayo); naprej se ponavadi uporabljajo glavni števniki

Zaimek:- ga ponavadi ni ob glagolu, razen če je izazito naglašen ali če se hočemo

izogniti morebitni zmešnjavi- raba nenaglašene oblike ob naglašeni: te lo digo a tí → ta raba nastane kot

emfatična, a se je gramatikalizirala- se kot os.zaim. za 3.os. za dativ ni etimološki → nastane zaradi blagoglasja

(da se ne bi ponavljalo): le lo > se lo (digo)- vljudnostno naslavljanje:

vuestra merced > vos > usted am. kastiljščina vos izenači s tú (ali ga celo izrine) evr. kast. loči ustedes (zelo spoštljiv odnos) in vosotros; v am. kast. je

ustedes množinski zaimek za 2.os.- svojilni zaimek: naglašen (mío, tuyo,...) in nenaglašen (mi jardín, tu libro) →

nima pa naslednika od illorum, zato ohranja suus > su => su padre (nejasnost se odpravi z el padre de ella, de ellas)

- oziralni zaimek cuius > cuyo se nadaljuje kot pridevnik; imamo pa tudi splošni ozir.zaim. que ter posebnost kast. quien/quienes

- nedoločni zaimki so velikokrat sestavljeni iz števnika uno (cadauno, alguno); uporabljajo se kot samostalniki ali pridevniki

14

- kast. razlikuje 3 stopnje kazalnega zaimka: este – ese – aquel- določni člen je izšel iz lat. kaz. zaim. in je kazalni element, ki pobližje določa

nek objekt, a manj jasno kot drugi kazalni zaimki; ima 2 posebnosti: oblikovna : pred samostalniki ž.sp., ki se začenjajo z naglašenim a

(samo v ed.), se postavlja člen m.sp.: el agua (las aguas), el hambra (una gran hambre) => v bistvu ne gre za člen m.sp., temveč za zlitje začetnega samoglas. v samostalniku s členom (ela > el)

skladenjska : - ne izgubi popolnoma kazalne vloge → uporablja se za abstraktne samostalnike, ki jih ni moč pokazali (los de capa) - imena držav ob sebi praviloma ne dopuščajo določnih členov; izjeme: El Perú, El Ecuador, La Argentina

Glagol:- kast. izgubi lat. nedol. na – ĔRE → sovpadejo glagoli 2. in 3. spregatve

(temer, perder)- spregatvi na –ar in –ir ostaneta (rogar, dormir)

Imperfekt:- močno rabljen v Cidu, Chanson de Roland ga ne pozna- glavna vloga je izražanje situacije v preteklosti (vidska vrednost :

nedovršenost)- druge vrednosti so sekundarne:

trajajoče dejanje stilna raba: decíamos ayer (Fray Luis de León)

Pretérito simple:- opozicija enostavni in sestavljeni preterit (ni eden literarni, drug ljudski) →

obe sta polno izrazno sredstvo in med seboj nista zamenljivi sestavljena paradigma izraža rezultat preteklega dejanja v sedanjosti izraža neenovito dejanje v preteklosti

Predpreteklik (PLPF):- lat. cantaveram/cantavissem → cantara/cantase (povečini zamenljivi, a nekje

bolj običajna ena kot druga: como si fuese)- oblike zdrsnejo v sfero sedanjosti ter nimajo več vrednosti realiziranega

dejanjaSedanjik:

- samoglasniške premene: e, o diftongirata (samo pod naglasom) → dormir = duerme vpliv metafonije, predvsem pri glagolih na –IR: servir = sirvo/servimos

- soglasniške premene: vengo, vienes oigo, caigo, traigo

- vpliv metafonije je še močneje viden v perfektu (durmió/durmieron, sirvió/sirvieron)

Posebnosti v morfemih:- morfem 3.os.mn. – unt je nadomeščen z –en (dicen, duermen)- morfem za 2.os. v sed. je vedno –s- pravilni oz. šibki perfekti (obrazilo é) so vplivali na obrazila krepkih: canté >

hice- latinsko obrazilo za imperfekt je bilo naglašeno na predzadnje zlogu

(amabámus), v kastiljščini se prestavi (amábamos)

15

- lenizacija medsamoglasniškega b je zaznavna v spregatvah na –er in –ir (comía, decía); spregatev na –ar pa je ne pozna (amaba)

- izgine pretekli deležnik na –utu, nadomeščen je s tistim iz 4. spregatve:tenutu > tenudo > tenido

- eres (< lat. eris)→ oblika, ki je nastala, da bi se izognili enakozvočju, ki je nastalo ob odpadu končnega –t

- v kastiljščini ni zmede med ESSE in STARE- ESSE in VADERE (oz. IRE) → skupen jima je preteklik: fui, fuiste, fue,...- problematični latinski glagol andare (<ambitare) se v kastiljščini ne meša z ire

ali vadere (ta dva se dopolnjujeta)Prihodnjik, pogojnik: - sintaktični tvorbi

problem je pri tvorjenju prih. in pog. pri glagolih decir in hacer (mozarabščina)

Velelnik:- za 2.os. je podedovan iz lat.- negativni velelnik (prepoved): nikalnica + konjuktiv

Neosebne glagolske oblike:♥ Infinitiv:

- pogosto se rabi v zvezi s predlogom: por no saber yo nada me sorprendieron♥ Gerundij:

- pomembna sintagma: estar + glagolnik (na vseh časovnih ravneh) → estuve cantando

- izraža trajajoče dejanje, imperfektivnost ( a to izraža tudi enostavna oblika glagola)

- najvažnejše: izraža aktualizirano dejanje (aktualno v neki časovni sferi)♥ Pretekli deležnik:

- lat. pret. deležnik postane prid. ali sam.; kot povedek se najde v reklih (dicho hecho) in skupaj z veznikom que uvaja odvisnike (visto que)

- pomemben pri sestavljanju glagolskih paradigm- stari jezik je še uporabljal pomožnik ser (pri Cervantesu še komajda viden) →

jezik posploši rabo pomožnika aver (he dicho)- glagol tener ne postane pomožnik (v pt. ja) → rabi pa se v sintagmah s

samostalnikom (tener hambre, tener sed, tener mucho que hacer) tener izrine iz rabe haber (je pomožnik ali pa izraža bivanje, kjer se osebek

ne pove natančno: hay mucha gente)Konjuktiv futura:

- iz rabe; najde se v pregovorih: Adonde fueres, haz lo que vieres.Konjuktiv prezenta:

- ima vrednost prihodnjika v odvisniku: El último que salga cerrará la puerta.

Konjuktiv imperfekta:- 2 obliki: -se (iz konj.plpf. v lat.)/-ra (iz ind.plpf. v lat.)- istopomenski; a –ra včasih ohranja izvirno vrednost → ozraža preddobnost

Nikalnost:- izraža se z nikalnicami → podedovane iz lat. (no, nunca)- nikalnica stoji tik pred besedo, kateri hoče dati nikalnost- nikalnice, ki so po svojem izvoru pozitivne polnopomenske besede: nadie

(<homines nati), nada (<res nata), jamás (<iam magis)

16

Prosti stavek:- kastiljščina ima gibkejši vrstni red od ostalih rom.j., ker lahko izrazi osebni

objekt (quiero a Juanita)- lahko začenja stavek z glagolom in to brez stilne vrednosti (Estaba Leonela

suspensa y atónita de tal suceso.)- urejanje skladnosti med prvinami → povedek se ravna po osebku- relativna zveza je skladenjski latinizem in je značilnost literarnega besedila

(Oyendo lo cual don Quijote, se le dobló la admiración)

JUDOVSKA ŠPANŠČINA

- el judeo-español je starinska varianta kastiljščine, ki jo še danes govori judovska diaspora (Balkan, Mala Azija, Magreb, S Amerika)

- Judje so bili izgnani l. 1492 (los Reyes Católicos) → zatekli so se v S Afriko, Italijo (dobro sprejeti – španščino so že davno opustili => za jezikovno obstojnost je nevarnejše jezikovno sorodno okolje), Balkan (kolonije sefarditov od 16. stol.;Sefard = Španija)

- judeo-español = govor judovske diasporeladino = judovska španščina uporabljena v religioznih knjigah

- ima arhaični nadih: ohranja začetni f- ohranjanje zlitnikov (ondze, dodzena), tudi s palatalizacijo (dodže) glagol ima nekaj starinskih oblik (só, estó, dó) prihodnjik se tvori po svoje: ando a + inf. pomožnik je tener (tengo fecho) nekaj neprehodnih glagolov je v povratni obliki (venirse)

AMERIŠKA KASTILJŠČINA

- knjižna norma je ena, govorjeni jezik pa se močno razlikuje med posameznimi republikami → neenaka kult. stopnja kolonizatorjev, njihova regionalna in narečna pripadnost, vpliv kasnejših imigracij, mnogo substratov

- pozna inovacije zaznavne v Evropi (judovska ne)- kolonizacija opravljena predvsem iz Andalucije:

skoraj ni poznan el ceceo -s na koncu besede preide v spirant h

- pojavi, neznani v evropski kastiljščini: -ll- preide v čisti palatal, v Argentini in Uruguaju pa doživi

prepalatalizacijo [ž]- vpliv amerindijskih jezikov na kastiljščino:

kečua pozna sistem le treh samoglasnikov → v J Am. se meša i in e ter u in o: me veda, dolsora

meksikanščina naj bi imela nervozni ritem (vokalna redukcija) kubanščina naj bi bila lenobna argentinščina naj bi se zaustavljala pred vsakim naglasom kastiljščini bližji jezik se govori na visokih planotah; v nižinah, obalah

močnejši andaluzijski vpliv

17

- glasoslovje različno med deželami, oblikoslovje dokaj enotno → drugače se ne bi razumeli:

~ odstopanja od norme: izraz za prihodnjik: ir y + sedanjik močna težnja k glagolskim perifrazam: ¿cómo le va?, he de contar/han

de llorar (moralna obveza ali verjetnost) ponekod se izgubljajo sklonske oblike zaimkov: a yo, con yo ameriška kast. bližje ljudskem jeziku kot evropska: tvorbe ž.sp.

(comedianta), številnejše so pomanjševalnice in ljubkovalnice (mamacita, ahorita, nadita), elativ s pripono –azo (cansadazo)

- vljudnostno naslavljanje: voseo → vos namesto tú (Sr. Amerika, Argentina, Uruguay, Paraguay)

- besedišče: kastiljščina prevzame le izraze materialne kulture ter imena rastlin,

živali → majhen stik med staroselci in osvajalci prvi val poimenovanja neznanega je bil arabski (mislili so, da so v

Indiji) a že od začetka se pojavljajo tudi avtohtoni izrazi: canoa (prvi izraz v

»Diccionario español-latino« => Nebrija)- jeziki staroselcev:

el arahuaco (†): canoa, tabaco, batata, cacique el caribe: caníbal, sabana, tiburón el náhuatl → pripona –ecatl > -eca (azteca, guatemalteca): huracán,

maíz, hamaca el quechua → 4 milijone govorcev; zapostavljani svoj.zaim. –y (viday

= vida mía): cóndor, alpaca, llama, vicuña, pampa el araucano el guaraní ali tupi-guaraní: gaucho

te in druge besede je kastiljščina prevzela in jih posredovala drugim evropskim jezikom (prilagodili svojim jezikovnim sistemom)

- kreolski jeziki:= evropski jeziki kot sredstvo sporazumevanja z domorodci v kolonijah (niso mešanica evropskih in domačih jezikov)= predvsem romanski jeziki

pomemben (iz portugalščine) je papiamento, ki se govori na otoku Curação; osnova zanj je črnsko-portugalska kreolščina, ki jo črni sužnji prinesejo iz Afrike, številne so jezikovne prvine kastiljščine, uradni jezik otoka pa je nizozemščina (vpliva na besedišče)

18

2. GALOROMANŠČINA

19

= latinščina, ki jo prevzamejo galska (keltska) plemena + njihove jezikovne prvine- jezikovne delitve Galije → francoščina → frankoprovansalščina → okcitanščina☺Francoščina:

izraz po etičnem, ne geografskem imenu germansko pleme Frankov obvladuje galsko prebivalstvo in

sprejme romanski jezik in kulturo; deželi dajo svoje ime (Galia: Frantia)

☻Frankoprovansalščina: le franco – provençal JV Francije, Švica, Aosta

☼ Okcitanščina: uporablja se že od 13. stol. čedalje bolj prodira v rabo je romanski govor J Francije

Provansalščina je večpomenski izraz. skupnost narečij J Francije

jezik trubadurjev literarni jezik prov. pesnikov narečje stare dežele Provanse ~ izhaja iz langue d´oc. ~ Peire Bec (Okcitanec) omeji izraz provansalščine na staro provansalščino (trubadurji), moderni jezik, današnji govori V od RodanaIzrazi za francoska in okcitanska narečja prihajajo iz:

- zemljepisnih imen (Pikardija, Champagne)- iz imen germanskih plemen (normandsko, burgundsko)- iz kulturne zgodovine (angloromansko)

Južna Galija je bila romanizirana 2 stoletji prej kot S; J ozemlje je bilo kulturno čisto romansko (temeljita romanizacija), S Galija pa je bila šibko romanizirana.Galci svoj lastni jezik opustijo in se oprimejo latinščine v 3 stol.V času preseljevanja narodov je bila reka Loira meja med S (germansko pravo) in J (rimsko pravo).Franki so bili na S, Z Goti na J in Burgundi na V. Franki so deželi sicer dali ime, niso pa mogli romansko govorečim Keltom vsiliti svojega jezika.V času Kardinške dinastije (Karel Veliki) je bilo središče cesarstva Aachen.Cesarstvo se razdeli na 3 dele → ni več nevarnosti, da bi Z del izgubil romanski značaj; problematičen pa je bil osrednji del => ob pritokih Rena, Alzacija, Lorena pride do sporov med romanskim in germanskim svetom ( = Romania submersa).Doba Karla Velikega je bila pomembna zaradi:

- reforme šolstva: študij latinščine, zanimanje za lat. kulturo- izboljša se znanje lat. → poglobi se prepad med lit. lat. in govorjeno lat. oz.

romanščinoVladavina Capetingov (l.1000→):

- raste kraljeva moč, centralizem- 15. stol. = konec fevdalnega sistema => zaustavljena jezikovna razcepljenost

od tedaj naprej gre za to, katera rodbina bo vladala, ne pa za to, ali bo kralj ob močnih vazalih sploh mogel vladati

20

FRANCOŠČINA

= latinščina naše dobe na ozemlju Galije- jezikovni vpliv:

galski substrat: ostaline v besedišču: splošnoromanske (carrus, camisa), obdelovanje

zemlje, pijače (cerevisia), socialni odnosi (vassallus), trgovsko besedišče (cambiare), krajevna imena (Lyon, Caen,...)

glasoslovje: slabljenje in odpad končnih soglasnikov v izgovoru, sinkopa nenaglašenih samoglasnikov, več vrst palatalizacije

oblikoslovje, skladnja: malo ostankov; števniki po dvajsetiškem sistemu

germanski superstrat: besedišče: vojskovanje (heame – čelada), uprava (fief – fevd),

poljedeljstvo (jardin), čustva ( orgueil), barve (blanc, bleu, gris, brun), osebna imena (Guillaume, Gerard, Carles,...), krajevna imena, prislovi

glasovna podoba: gu ustereza germanskemu w (guerre), h aspiré (se ne izgovarja), sinkopa nenaglašenih samoglasnikov

skladnja: postavljanje povedka na konec, sestava števnikov, slabljenje lat. samostalnika homo

Francoščina se govori v Franciji, Belgiji (Valonci), Kanadi, Haitiju, Antilih, Guayani, Martiniqueju. Je jezik kulture, znanosti. Za 40 milijonov ljudi je materni jezik; uradni jezik pa je v Franciji, skupaj s flamščino v Belgiji, z nemščino v Luksemburgu, Švici, italijanski deželi Aosti, Kanadi.Za mnoge v Franciji francoščina ni materni jezik, čeprav jim ne dopušča svojega jezika (Okcitanci, Alzačani, Flamci, Bretonci, Baski, Katalonci,»Frankoprovansalci«).Francoščina se prvič pojavi v srednjeveških glosarjih (»Glose iz Reichenaua«) → vidi se, da se francoščina razvija.Prvi dokument = »Les serments de Str.« (= prisega) → pravniški jezik.Bolj vredni so kasnejši teksti: »Kantilena o Sv. Eulaliji«(10.stol.), hagiografske pesnitve, »Ep o Rolandu« (12. stol.; vzor epske poezije).Inovacije so bile v francoščini dokaj pozne.Počasno uveljavljanje govora Ile-de-France kot literarnega jezika.Jezik močnega središča postaja vse bolj norma po odhodu Franca I.Ile-de-France v srednjem veku manj pomembno od »province« (Champagne, Pikardija, angleški dvor).Racionalizem od 17.stol. naprej: »Grammaire genérale de Port – Royal« (1660).Revolucija da pomembno podporo francoskemu jeziku => langue de la liberté; predvsem politični in ne kulturni razlogi.

Fonetika in fonologija:- največ inovacij, dinamičnosti, svojskosti:Samoglasniki:

- sistem 4 stopenj: opozicija ozki in široki e, o naglašeni a: sprednji, zadnji (patte, pâte) dolgi – kratki samoglasniki kot pozicijska varianta

21

kvaliteta: dolg srednji samogl. ozek : kratek širok- ni padajočih dvoglasnikov (besede kot nuit, dieu ne vsebujejo pravih

dvoglasnikov → v svojem prvem delu so polglasniki)- diftongizacija:

srednjega ozkega samogl. e, o: tela > toile, solu > seul širokih e, o v odprtem zlogu: pede > pied, cor > cuer > coeur o pred palat. soglas. skupino: folia > feuille

- platalizacija naglašenega a > e: mare > mer, cantare > chanter- nosniški samoglasniki → danes v rabi 3 (/ã/, /õ/, /ẽ/); /ĩ/, /ũ/ se izgubita že v

16.stol.- e-muet: ohranjen zato, da se govoreči izogne kopičenju soglasnikov- sinkopa: ohranja se samo a, oslabljen v polglasnik [Ə]

Soglasniki:- Z skupina rom. j. ne pozna nezvenečih medsamoglasniških zapornikov- popolna asimilacija v medsamoglasniškem položaju: pratu > pré (izposojenke,

kjer je zveneči zapornik ohranjen: serenade)- palatalizacije k > sonorizacija > palatalizacija: pacere > payer, necare > neier

> noier- spolšnoromanska palatalizacija pred svetlim samoglasnikom v hiatu- prva palatalizacija:

mehkonebni k, g pred e, i: caelu > ciel /ts,s/; gente > gent /dž,ž/ prenos prepalatalnega elementa v predhodni zlog (se spoji s

samoglasnikom tega zloga): pace > paix, placere > plaisir- galoromanska (druga) palatalizacija:

6. – 8.stol. → okcitanščina je ne pozna g, k pred a > /ž/, /š/: caballu > cheval, gamba > jambe starejša od au > o, sicer ne bi bilo logično: causa > chose /šoz/ v 10. stol. je ni več → kraji v Normandiji: Caen, Cabourg => vdor

Normanov tš (č), dž v 13. stol. izgubita zobnični element → š, ž

- izguba predsoglasniškega s: tempestas > tempête, forestis > forêt, schola > école, essere > estre > être

- izpad končnega s (13.stol.); -s kadar je morfem za množinsko obliko (les enfants); ponovno vzpostavljanje –s (plus v matematiki)

- -l pred soglasnikom se vokalizira: talpa > taupe (kit)- soglasniške skupine:

dvojnih soglasnikov ni (le v pisavi) -kt- disimilacija v –yt- -nr-, -mr- (po sinkopi) → uvaja se prehodni soglasnik: valere > vandrai

(d), camera > camra > chambre (b)

Besedišče:- latinski besedni zaklad- poznane galoromanske besede (drugod neznane): infantia > enfance, avunculu

> oncle, amita > (t)ante (ta dva se ohranita le v Galiji), luminaria > lumiere,...- jezik cerkve: charité (ljubezen do bližnjega)- pravniški jezik: proces, procureur, cause- fevdalizem: fief, baron- stara visoka nemščina: coiffe (pokrivalo), bateau- nizozemščina: havre (pristanišče)

22

- anglosaksonščina: nord, sud, est, ouest- moderna doba → amerikanizmi- stari jezik je bil bogatejši kar se tiče sufiksov- močno rabljeni sufiksi s stilistično vrednostjo: -ard, - aille (ripaille – požrtija),

- asse (grognasse – nergač)- pomenski premiki h konkretnosti: mansione > maison, ratione > raison

(razlog), potione > poison (pomensko se zoži; prej pijača, zdaj strup)

Samostalnik:- izguba pregibanja → posploši se akuzativ- latinska sklanjatev je v Galiji ostala najdlje (teksti)- ostaline latinske fleksije v današnji francoščini:

nom.: Jacques, sœur; Charles, Hugues (germ. imena); sartre (nosilec neke aktivnosti)

sklonska oblika dobi nek nov pomen: patre (pastir)/pasteur (protestantski pastor), chantre (cerkveni pevec)/chanteur

gen.: dnevi v tednu (lundi, vendredi,...) abl.: imena galskih plemen > krajevna imena (Parissis > Paris, Aquis >

Aix) morfem za množino –s

- srednji spol ima le navtralni pomen: je vous le dis- odpad končnih samoglasnikov → otežkočeno razlikovanje med m. in ž. sp.

Pridevnik:- desonorizacija končnih zvenečih soglasnikov: nova > nueve > neuf- grand, fort → latinska podoba brez –e: Roquefort, grand-mere- analitično stopnjevanje (plus, minus); nekaj primernikov iz latinščine:

meilleur, majeur,...- presežnik → z določnim členom: le plus beau- elativi danes italianizmi: richissime, serenissime

Števnik:- glavni števniki: razlikovanje v spolu pri un, une- števnik prehaja v nedoločni člen → poznan tudi v množini (Les uns...)- vrstilni števniki poenostavljeni: -ieme se pritika na glavni števnik- podedovano iz lat.: premier (< primariu); ostaline z drugačno funcijo (tiers –

tretjina, quart – četrtina,...)

Zaimek:- osebni zaimek nadaljuje latinskega v glasovni podobi in funkciji- pozna naglašene in nenaglašene (moi/je, toi/tu)- svojilni zaimki (naglašeni – mien, tien- in nenaglašeni – mon, ton)- uveljavi se latinski rodilnik illorum > leur → pregibni svojilni zaimek za več

posestnikov (leur enfant, leurs enfants)- kazalni zaimek: ce, celui → s pomočjo prislovov kraja izražata bližnjost oz.

oddaljenost

Določni člen:- iz lat. illu- posploši se oblika za akuzativ: le, la; v mn. ena sama oblika

23

- prisoten od začetkov pisane besede v francoščini (le Strasbourg ga nima)- brez člena pojmovna imena in imena dežel- partitivni genitiv → pozen, po 13. stol. => raba se širi- ne pozna določnega člena ob svojilnih zaimkih- določni člen nastopa ob presežniku: le plus belle femme

Glagol:- podeduje spregatev na –are in –ire (chanter, dormir)- sintetične paradigme nadomesti z analitičnimi: perfekt je neznana paradigma v

govoru- plpf. → prej vrednost preteklega dejanja, ki ni preddobno- analogija krepkih perfektov: stfr. veni, venisti > vint, je vins (15.stol.)- končni samoglasniki se izgubijo → razen –a > -e => to omogoča stfr. da loči

glagolska obrazila za indikativ in konjuktiv- skladnja »participe passé« s predmetom → po spolu in številu, le v nadrednem

stavku- pomožni glagol: avoir → j´ai été, j´ai réussi (!it.: sono stato, sono riuscito)

Negacija:- utrdi se z dodano leksikalno prvino, ki izgubi polnopomensko vrednost- edino francoščina ta postopek gramatikalizira- danes ni obvezen v: N´importe.- non obstaja le samostojno; zaradi stalne rabe > ne- pogovorna francoščina uporablja le pas- druge polnopomenske besede, ki pripomorejo k negaciji: jamais, plus, point,

guere

Kompozicija sintagme:- je romanska- determinant sledi determiniranemu členu: le fils de Pierre- sestavljena krajevna imena po romanskem načelu: Châteauneuf, Villeneuve

Besedni red:- S – V – O- v stfr. ni tako strogo → ne poznajo še sistema razlikovanja med osebkom in

predmetom- zaradi duha racionalizma → zahteva po urejenosti- ima možnost, da izpostavi katerikoli člen v stavku: c´est ... que- francoščina je komunikacijski jezik, jezik sporočanja, ni prevelikega vpliva

latinske tradicije;(it. ja)

Sosledica časov:- posebnost v gradnji hipotetične periode: irealno izraženi pogoj → v proreku

indik. impf./plpf., v poreku pa kond. enost./sest. stari teksti imajo konjuktiv v obeh delih

KANADSKA FRANCOŠČINA

- 6.5 milijonov govorcev

24

- izvira iz kolonizacije v 17.stol. in ohranja starinski nadih

OKCITANŠČINA

- provansalsko narečje- moderni izraz, ki izpodrine langue d´oc (=> ime Languedoc pokrajine)- trubadurji poimenovali sebe in svoj jezik: provensales, lemosí- je jezik poezije v 16. stol., vpliv petrarkizma in nove renesanse z Mistralom

sredi 19. stol., ni pa več jezik javnega življenja- ima besede podedovane iz latinščine, ki jih ne poznata ne francoščina ne

frankoprovansalščina (confidentia,...)- meji na:

V: italijanščina, frankoprovansalščina S: stara meja z langue d´oil (reka Loira – danes južneje) Z: baskovski del (Languedoc, Gaskonija)

- J Francija: S: okcitansko narečje Os.del: languedoško in provansalsko narečje Z: gaskonjsko narečje

- najstarejši zapisi iz 10.stol.- prve slovnice iz 13.stol.

GASKONJŠČINA

- okcitansko narečje na JZ Francije ob Garoni (Toulouse)- močna individualnost → Aquitania > Vasconia (soroden jeziku Baskov)- spirantizacija lat. f (kot v Španiji)- -ll- postane th/t (castellu > castet)- besedišče languedoško + neznano, neetimološko (imena živali, rastlin,...)

FRANKOPROVANSALŠČINA

- romanski govori stisnjeni med langue d´oc in langue d´oile, med Z it. narečja germanskim svetom + švicarski Valais, Vaud, Ženeva ter Aosta v Italiji

- ni jezik javnosti- malo književnosti- ne gre za mešanje med S in J, ampak ima neodvisnost- germanski vpliv burgundščine- je neke vrste stara faza galoromanščine, ki jo niso zadele spremembe- samoglasniški sistem je provansalski, soglasniški pa francoski- arhaičnost se kaže v besedišču (lega na goratem ozemlju) ter v skladnji

(uporaba konj.imperf. v obeh delih stavka)

25

3. ITALSKA ROMANŠČINA

26

ITALIJANŠČINA

- Italia in Itali => od 19. stol. enotna država - substrati: gorgia (toskanski glasovni pojav) = dediščina etruščine- superstrati: germanska plemena- adstrati: jeziki v stiku (zelo redko se zgodi, da bi tak stik lahko vplival na

strukturo jezika)- italijanščina je materin jezik večine Italijanov (55 milijonov), seže pa tudi

preko državnih meja (Z obala Istre, del Švice, majhen del Azurne obale; ekonomske migracije: Kanada, ZDA, Argentina, Avstralija)

- poleg italijanščine je 5% prebivalstva v Italiji materin jezik: slovenščina in furlanščina (Furlanija-Julijska krajina), ladinščina (Dolomiti), nemščina (južna Tirolska), frankoprovansalščina (Aosta), okcitanščina (Piemont, Ligurija), sardščina (Sardinija), srbohrvaščina (3 vasi v sr.It.), albanščina (J It., Sicilija)

ostanki beguncev (Turki)- narečna razcepljenost (geografsko ozemlje, zgodovina)- Langobardi: prvo kraljestvo v Italiji (brez večjega vpliva na jezik)- 12., 13. stol. → nastanek samostojnih komun => prvi véliki razcvet italijanske

državnosti in naravno nadaljevanje in jačanje jezikovne razcepljenosti Italija od propada Rimskega cesarstva pa do združitve leta 1860 ni imela

upravnega središča, ki bi bil obenem tudi kulturno in jezikovno središče- prvi dokument v italijanščini (in volgara – v ljudskem jeziku) so pozni →

ljudski jezik je bil latinščini dokaj blizu: 2/2 10.stol., »Placito di Capua« (kratek tekst poln latinizmov)

- prvi teksti z literarnimi ambicijami pa se pojavijo šele v 12. stol.- prvi znani pesnik v italijanščini je provansalski trubadur Rambaldo de

Vaqueiras- resnično poezijo najdemo v »Hvalnici stvarem« Frančiška Asiškega ter v

umbrijski nabožni poeziji- za pesništvo zelo pomemben dvor kralja Friderika II. → Scuola poetica

siciliana- Dante = soustvarjalec italijanskega jezika; takrat še ni kulturnega središča, ki

bi narekovalo normo- Toskanski govor se uveljavi kot izrazno sredstvo v poeziji šele z literarno šolo

il dolce stil nuovo → postane italijanski knjižni jezik (zaradi del Danteja, Petrarke, Boccaccia; torej zaradi kulture, v fr. in šp. pa ne)

- prva slovnica italijanskega jezika → začetek 16.stol.- tiskarstvo konec 15.stol.- Academia della Crusca (1582) → znamenita akademija (središče gojenja

ljudskega jezika)- 1612 → izide prvi akademijski slovar- Italijo je narečno mogoče zajeti v tri velike skupine:

narečja S Italije: beneško, lombardsko, piemontsko, ligursko, emilijansko-romanjolsko → geografsko so ločena od srednjeit. z Apeninsko verigo (se močno ločijo; ne poznajo dvojnih soglasnikov)

narečja sr. Italije: toskansko ni tako velike razlike narečja južne (in otočne Italije)

Fonologija:

27

Samoglasniki:- 4 stopnjski sistem (ozki in široki e, o)- rastoča diftonga v odprtem zlogu: buono, piede- premene: feci > faccio → ne pozna metafonije- protonični e > i: securu > sicuro- nekaj sinkope- ohranja končne nenaglašene vokale- au > ò

Soglasniki:- zveneči : nezveneči (malo parov: potere = oblast, podere = posestvo)- palatalizacija dentalov (> sibilanti: prezzo), velarov (pred yod > /č/: faccia,

cinque; pred e,i) + popolna palatalizacija: r + yod → area < aia- odpad končnih soglasnikov- dvojni soglasniki (< popolna asimilacija): sette → fonološka opozicija (fata :

fatta)- zapornik + l > palatalizacija likvida: blanco > bianco, doble > doppio- -kt-: nocte > notte

Besedišče:- Langobardi (germanski jeziki):

vojaško življenje hiša, gradnja človeško telo

- Franki: fevdalna terminologija (vassallo)

- grščina: domače življenje (ikona > Ancona)

- Arabci: neposredno le na Siciliji (zucchero, zero, ragazzo, mafia,...);se razširi

- Slovani: la dolina

- Adstrati: provansalščina: dolzore, tristore francoščina: ~ fevdalna doba: –arius> aio, -aticum > -aggio: giardino, mangiare ~ iluminizem (18., 19. stol.): francoščina takrat jezik evropske kulture (moda, umetnost, kuhinja) iberoromanski jeziki: španščina (okupacija J Italije): bizzarro

- causa → ni samo samostalnik, ampak tudi nedoločni člen: Che cosa è successo?

- Italija veliko besedišča da Evropi → umetnost, bančništvo, pomorstvo

Izpeljava in sestavljanje:- najbolj razvije izpeljavo italijanščina:

slabšalne pripone: -acchiare, -ellare afektna vrednost: parlare/sparlare

- sestavljanje: skladenjsko sestavljanje: mezza luna, fine settimana, scuola guida neskladenjsko sestavljanje (inovacija) → romanski jezikovni svet ji ni

bil nikoli naklonjen: notizia-bomba, auto-bomba

28

Oblikoslovje in skladnja:- ostaline sklanjatve:

nom. → Iohannes > Giovanni; homo > uomo gen. → dnevi v tednu (lunedi,...); Florentiae > Firenze abl. → Rimini; -mente illui > lui, illoru > loro

- srednji spol se ohrani pojmovno: ciò, però (ecce hoc, per hoc), lo (illu), questo (eccuisto); množinske oblike srednjega spola na –a preidejo v ženski spol

- -a → ž.sp. (!m.sp.: patriarca, poeta, monarca)- -o → m.sp. (!ž.sp.: la mano)- -e → m., ž. sp.- drevesa → m.sp.; reke → m.sp.: il Volga (!la Sava, la Drava)- predlogi: di, a, !da: Vado da Mario. (samo pri osebi)/Vado a Padova.- migliore, meglio, peggiore- ~issimo- števnik: diciassette (17, 18, 19) → med desetico in enico je vezni element ac;

vrstilni števniki nad 10 so malo rabljeni

Zaimek:- osebni zaimek ob glagolu ni potreben ločevanje med naglašenimi in nenaglašenimi zaimki- ni naglašenih in nenaglašenih svojilnih zaimkov: mio frallo/ è mio- vljudno naslavljanje: lei (< voi, vostra signoria)- oziralni zaimek: chi, che, il quale; cui (rabljen samostalniško)- kazalni zaimek + člen: questo, codesto, quello; ille (določni člen)- danes so brez člena predložne sintagme: senza sforzo- člen je rabljen tudi pri samostalniku s svojilnim zaimkom: il mio libro- člen ne stoji ob osebnem imenu, stoji pa ob priimku (razen kadar gre za znane

osebnosti): il Rossi / Petrarka- krajevna imena redko s členom: La Spezia- povratno – osebni zaimek: si → za izražanje brezosebnosti: si dice

Glagol:- ohrani vse 4 spregatve: cantare, temere, piangere, dormire- tudi italijanščina iz govorjene lat. prevzame analitične paradigme, a je tudi

perfekt še živa oblika- samoglasniške premene: diftongizacija ĕ, ŏ v odprtem zlogu- manj je soglasniški premen- -o izpodrine v imperfektu –ava > -avo- -i je morfem za 2.os.ed.- pogojnik: inf. + habere (pf.) => cantare hebuit > cantarebbe- velelnik: podedovan iz latinščine => 2.os.: canta, cantate

Neosebne glagolske oblike:- Infinitiv:

skladenjski latinizem: inf. + acc. na J zelo malo rabljen ni osebnega infinitiva

- Gerundij: literarna oblika

29

- Gerundiv: je samostalnik, celo grob latinizem: educanda, reverendo; referendum,

memorandum, legenda- Deležnik:

se ohrani za sedanjik in na –to

postane samostalnik trpni deležnik(šibki: cantato, dormito; krepki)(andante=>roba andante; dirigente)

se sklada z osebkom v sp., skl., št. kadar je pomožnik essere se ne sklada z osebkom v sp., skl., št. kadar je pomožnik avere

Pasiv:- essere + p.p. na –to (trpni deležnik preteklega časa): laudatus sum > e´lodato- pomožni glagol: essere

Naklon:- konjuktiv izginja iz rabe - raba konj. je trdna v odvisnih stavkih (potencialnost, irrealnost; tudi želelni in

finalni odvisniki)- v odvisnikih realne hipotetične periode dopušča futur

Sosledje časov:- za zadobnost v preteklosti uporablja sestavljen kondicional (ostali rom. j.

enostavnega)- za istodobnost v pretekliku pa impf.- S – V - O

Negacija: - non (zanika posamezno prvino v stavku), no (zanika ves predhodnji stavek)

Non capisco. ; Non lo vedo mai. - podkrepljena s punto, mica, affatto (polnopomenske besede, ki pa v taki

sintagmi pomensko oslabijo): Non aveva affatto voglia di discutire.

30

4. BALKANSKA ROMANŠČINA

31

ROMUNŠČINA

- poimenovanje po Rimu: Romanus, Romania (v antiki politični izraz, po razsulu cesarstva pa samo jezikovni in kulturni)

- učeno ime iz moderne dobe, staro ime = Tara romanesca- ozemlje Dakov- jezikovni vpliv germanskega superstrata, ostaline dakijskega substrata, vpliv

slovanskega superstrata- vpliv grščine majhen- dakoromunščina, istroromunščina, aromunščina (makedonščina) => narečna

razcepljenost- v 5. stol. se pretrgajo vezi z Rimom (preseljevanje narodov)- dokaj stara faza lat.- ni takih inovacij kot drugod- Dakija je bila kolonizirana s koloni (nižji sloj) → »od spodaj«- ni poznana tvorba prislovov z –mente- -issimus ni poznan- poleg francoščine najbolj korenito spremeni lat. glasovno podobo (slovanski

vpli, adstrat)- skladnost z iberoromanskim jezikom (obrobni deli : osrednji deli →

Bartolijeva teorija)- besedišče: formoso- od 19. stol. lat. abeceda (prej cirilica)

Fonetika:- ni opozicije med ozkim in širokim e, o- v palatalni vrsti sledi latinskem razvoju, v velarni u, o sovpadeta- oslabljeni samoglasnik a /ă/- ohrani se diftong au- latinski e diftongira v zaprtem zlogu: pectus > piept- o ne diftongira, se zapira v u (pred n): bonu > bun- sinkopa nenaglašenih končnih samoglasnikov- nezveneči soglasniki v medvokalnem položaju ne sonorizirajo (tudi v it. ne =>

skupna črta z Z)- rotacizem: sole > soare (l > r)- dvojni soglasniki se poenostavijo- ni sinkope soglasnikov

Besedišče:- arhaičnost- carrum > car, camisia> camasa- sredi 19. stol. poplava francoskih besed- ostaline lat. sklanjatev:

imena dnevov v tednu (gen.): luni, marti. Miercuri, joi, vineri zvalnik => m.sp.: ostalina lat. vokativa na –e: Petre! => ž.sp,: slovanski vpliv: Anico! Soro!

- predlog pe => izraža osebni tožilnik in s tem opozicijo živo : neživo- množina: -i m sp., -e ž.sp.- stopnjevanje z –mai

32

- ne pozna –issimus, -mente- pri števnikih gre za slovanski vpliv - osebni zaimek ne spremlja glagola → le stilistična raba- določni člen je zapostavljen: homo > om >> omul; frater > frate >> fratele domina > doamna >> doamna (v ž.sp. manj viden)

Glagol:- prevlada sestavljeni perfekt- 2. os. na –i- tvorba prihodnjika z modalnim glagolom volere + inf. ali habere + konj. prez.- pogojnik čisto po svoje- pretekli deležnik nespremenjen- ni latinske sosledice časov → ni toge skladnje- v irrealni hipotetični periodi raba impf.

Slovanski vpliv:- izrazi materialne kulture: plug, lopata- sorodstvo: maica, baba- deli telesa: trup, obraz- prehrana: hrana, otet, ulei- družbeno-upravno življenje

DALMATŠČINA

- že izumrli jezik- naslednik vzhodne latinščine z začetka n.št.- širjenje rimske oblasti pod Avgustom- stara romanska jezikovna plast ≠ beneški superstrat (skupaj s hrvaščino; izrine

dalmatščino iz javnega življenja)- prvi pisani dokumenti: 14.stol.- v dubrovniškem senatu govorili dalmatsko še v 15. stol. (ob beneščini in

hrvaščini)- krajevna imena: Vekla (rom. oblika Curicum > Krk), Diadora. Aspalathon,

Rausin- vlada latinsko bogoslužje- dalmatščina izgine ob koncu 19.stol.

Glasoslovje:- konzervativna glede soglasnikov- inovativna glede samoglasnikov (au > au: paucu > pauk)- bogastvo romanskih diftongov (celo a diftongira): festa > fyasta, amicu >

amayk- ohranja nezveneče zapornike v medvokalnem položaju (= it., romun.): ripa >

raypa- ni palatalizacije k, g pred e, i (= sardščina)- soglasnik + l se ohranja: septem > syapto (pt in mn tudi)

33

Besedišče:- nekatere latinske besede izgubi, jih zamenja z grškimi

Oblikoslovje:- ne pozna –mente

Glagol:- ni prihodnjika cantare habeo, iz preddobnega futura (cantavero)- množinske oblike na –s ne obstajajo: dentes > dyanč- pomožnik: habere

ISTRŠČINA

- romanski govor v Istri, ki se ohrani iz antike (latinščina iz dobe pred beneškim jezikovnim vplivom)

- izraz je geografski- ni govor vse romanske Istre (večina govori beneško narečje)- kolikor je danes Istra še jezikovno romanska, je beneška- danes se govori »istriotsko« samo še deloma v Rovinju, v mestu Vodnjan, po

vaseh Fažana, Galižana, Šišan, Bale; cca. 5000 ljudi (ali manj)- padajoči diftong: vinu > veyn- ě, ŏ diftongirata: festa > fyestz- sonorizacija zapornikov v medvokalnem položaju (delitev na Z in V

Romanijo): Capris > Koper- sibilantizacija: k,g + e,i: centu < sento- ni poznana sosledica časov

34