Post on 27-Mar-2020
UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE
IGOR GARDELIN
REGIONALNO TER MEDNARODNO VARSTVO
POLJSKE IN JUDOVSKE MANJŠINE NA OBMOČJU NEMŠKE ZGORNJE ŠLEZIJE V OBDOBJU
NACIONALSOCIALIZMA
(1933–1937)
MAGISTRSKO DELO
Koper, 2016
UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE
IGOR GARDELIN
Regionalno ter mednarodno varstvo poljske in judovske manjšine na območju nemške Zgornje Šlezije v obdobju nacionalsocializma
(1933–1937)
Magistrsko delo
Študijski program: Zgodovina Mentor: izr. prof. dr. Borut Klabjan
Koper, 2016
Povzetek
Regionalno ter mednarodno varstvo poljske in judovske manjšine na območju
nemške Zgornje Šlezije v obdobju nacionalsocializma (1933–1937)
Magistrsko delo se osredotoča na regionalno in mednarodno manjšinsko zaščito poljske
in judovske manjšine v nemškem delu Zgornje Šlezije v obdobju nacistične Nemčije med
letoma 1933 in 1937, ko je bila Ženevska konvencija o Zgornji Šleziji iz leta 1922 še v
veljavi.
S pregledom pritožb, poslanih predsedniku Mešane komisije za Zgornjo Šlezijo, in
peticije, naslovljene na svet Društva narodov s strani poljske in judovske manjšine,
želimo analizirati in preučiti primere obeh manjšin v nemški Zgornji Šleziji ter njihovo
pot do pravnega zadoščenja. Delo prikazuje, kako so bili individualni primeri
obravnavani s strani mednarodnih organov, pristojnih za zaščito manjšin, odgovore in
reakcije nacističnih oblasti ter rezultate, ki sta jih obe manjšini dosegli v postopku.
Kljub totalitarni in antisemitski zakonodaji nacističnega režima je bil sistem varstva
manjšin v Zgornji Šleziji zadosten, primeren in učinkovit. S ponovno vzpostavitvijo
državljanskih pravic in svoboščin, za katere so bili člani manjšin prikrajšani, je
mednarodno in regionalno varstvo pravic Poljakom in Judom v Zgornji Šleziji omogočilo,
da so imeli drugačen status od preostalih državljanov nemškega rajha. Uspehi, ki jih je
dosegla poljska manjšina, pa so bili zmerni v primerjavi s tistimi, ki jih je dosegla
judovska. Slednji je uspelo doseči izvzetje od nacistične rasne diskriminacije in celo izdan
odlok s strani nacističnih oblasti, ki je antisemitsko zakonodajo v Zgornji Šleziji razglasil
za nično.
Kljub navedenemu pa sta obe manjšini doživeli velik udarec po letu 1937, ko je Ženevska
konvencija o Zgornji Šleziji prenehala delovati. Njun status je nazadoval ter se izenačil s
tistim, ki so ga uživali preostali Poljaki in Judje v nacistični Nemčiji. Deležni sta bili
nadlegovanja, trpinčenja in represij, ki so se stopnjevale, dokler niso z izbruhom druge
svetovne vojne dosegle nov vrhunec.
Ključne besede: zaščita manjšin, Zgornja Šlezija, nacizem, Poljaki, Judje, manjšinske
pravice
Abstract
Regional and International protection of Polish and Jewish minority in German
Upper Silesia during the era of National socialism (1933–1937)
This thesis examines the Regional and International minority protection of Polish and
Jewish minorities living in the German part of Upper Silesia in the period of Nazi
Germany between 1933 and 1937, when the Geneva Convention concerning Upper
Silesia of 1922 was still in force.
Focusing on the complaints sent to the President of the Mixed Commission for Upper
Silesia and petitions addressed to the Council of the League of Nations by the Polish and
Jewish minorities, this study analyses and explores cases that were presented to the
international authorities on regional and global level by both minorities of German Upper
Silesia in search for a legal remedy. The thesis reveals how individual cases were dealt
with by the international authorities responsible for protection of minorities, responses
and reactions from Nazi authorities and the results achieved by both minorities in the
process.
Despite the totalitarian and anti-Semitic laws by the Nazi regime, the minorities
protection system in Upper Silesia proved to be sufficient, adequate and efficient. By
restoring civil rights and liberties of which the members of minorities were deprived, the
international and regional protection granted Poles and Jews of Upper Silesia a status
different as other citizens of the German Reich had. The successes of the cases filed by
Polish minority were moderate compared to the ones filed by Jewish minority. The latter
managed to receive exemption from Nazi racial discrimination and even a decree by Nazi
authorities that made the anti-Semitic legislation in Upper Silesia null and void.
However, both minorities suffered a major setback after 1937 when the Geneva
Convention of 1922 expired, as their status declined and was made identical with that the
Poles and Jews enjoyed in the rest of Nazi Germany, suffering harassment and repression
that intensified and reached a new peak at the start of the Second World War.
Key words: Minority protection, Upper Silesia, Nazism, Poles, Jews, Minority rights
IZJAVA O AVTORSTVU
Študent Igor Gardelin, z vpisno številko 92102049, vpisan na študijski program Zgodovina, rojen 1.1.1984 v kraju Postojna, sem avtor (ustrezno označi) ¨ zaključnega seminarskega dela
¨ diplomskega dela
¨ magistrskega dela
¨ doktorske disertacije
z naslovom:
Regionalno ter mednarodno varstvo poljske in judovske manjšine na območju nemške Zgornje Šlezije v obdobju nacionalsocializma (1933–1937).
S svojim podpisom zagotavljam, da:
- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;
- sem poskrbel, da so dela in mnenja drugih avtorjev/–ic, ki jih uporabljam v delu,
navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;
- sem pridobil vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti
prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal v predloženem delu;
- se zavedam, da je plagiatorstvo – predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo
po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);
- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo in za moj status na UP FHŠ;
- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je elektronska oblika posebej zahtevana).
V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja:____________________________
KAZALO
1 UVOD ............................................................................................................................. 1
1.1 Namen in cilj raziskovanja ....................................................................................... 4
1.2 Raziskovalna vprašanja in hipoteze ......................................................................... 5
2 GEOGRAFSKA UMESTITEV IN KRATKA ZGODOVINA ŠLEZIJE .................... 7
2.1 Geografska umestitev Šlezije .................................................................................. 7
2.2 Kratka zgodovina Šlezije do konca prve svetovne vojne ....................................... 8
3 KONEC PRVE SVETOVNE VOJNE IN MIROVNA POGAJANJA V
VERSAILLESU ............................................................................................................. 15
3.1 Versajska mirovna pogodba in vprašanje Poljske ................................................ 15
3.2 Nastanek manjšinskih pogodb .............................................................................. 17
4 ZGORNJA ŠLEZIJA MED LETOMA 1919 IN 1922 ................................................. 20
4.1 Stanje v Zgornji Šleziji leta 1919 .......................................................................... 20
4.2 Šlezijske vstaje in plebiscit ................................................................................... 22
4.2.1 Prva šlezijska vstaja .................................................................................. 22
4.2.2 Druga šlezijska vstaja ................................................................................ 23
4.2.3 Zgornješlezijski plebiscit .......................................................................... 24
4.2.4 Tretja Šlezijska vstaja ................................................................................ 25
4.3 Dokončno oblikovanje nemško-poljske meje v Zgornji Šleziji ............................. 26
5 MANJŠINSKA ZAŠČITA PO ŽENEVSKI KONVENCIJI (1922) .......................... 28
5.1. Institucije po Ženevski konvenciji (1922) in postopek pritožbe ter peticije ........ 30
5.1.1. Mešana komisija za Zgornjo Šlezijo ........................................................ 31
5.1.2. Urad za manjšine ..................................................................................... 32
5.1.3. Državni agent ........................................................................................... 33
5.2 Postopek vložitve peticije in pritožbe po določilih Ženevske konvencije (1922) 34
5.2.1 Postopek po 147. členu .............................................................................. 34
5.2.2 Postopek po 149. členu ............................................................................. 35
5.2.3 Postopek po 585. členu .............................................................................. 36
6 VARSTVO MANJŠIN PRI ORGANIH DRUŠTVA NARODOV V ŽENEVI ......... 38
6.1 Vloga nemške politike pri varovanju manjšin ...................................................... 39
7 KRATEK PREGLED POLITIČNE SITUACIJE V ZGORNJI ŠLEZIJI NA PREHODU
IZ WEIMARSKE NEMČIJE V TRETJI RAJH ............................................................ 41
7.1 Deželni zbor Zgornje Šlezije ................................................................................ 41
7.2 Pruski Landtag ...................................................................................................... 42
7.3 Reichstag ............................................................................................................... 43
8 ZGORNJA ŠLEZIJA POD NACISTIČNO VLADAVINO (1933–1938) .................. 44
9 MEDNARODNO IN REGIONALNO VARSTVO POLJSKE MANJŠINE ............ 47
9.1 Organiziranje poljske manjšine ............................................................................. 47
9.2 »Wasserpolen« ...................................................................................................... 50
9.3 Varstvo poljske manjšine v obdobju volilne kampanje leta 1933 ......................... 53
9.4 Obdobje konsolidacije nacistične oblasti leta 1933 .............................................. 62
9.5 Prelom v nemško-poljskih odnosih leta 1934 ........................................................ 79
9.6 Nemško-poljski »Pakt o nenapadanju« in poljska manjšina .................................. 81
9.7 Skorajšnji potek Ženevske konvencije (1922) in ukrepi proti poljski manjšini ... 84
9.8 Zadnje leto veljavnosti Ženevske konvencije (1922) ........................................... 88
9.9 Poljska manjšina v Zgornji Šleziji po letu 1937 ................................................... 91
10 MEDNARODNO IN REGIONALNO VARSTVO JUDOVSKE MANJŠINE ....... 94
10.1 Organiziranje judovske manjšine ........................................................................ 94
10.2 Judovska manjšina v prvem letu nacistične vladavine ....................................... 97
10.3 Po peticiji Franza Bernheima ............................................................................ 111
10.4 »Nürnberški zakoni« ........................................................................................ 130
10.5 Stanje v letu pred potekom Ženevske konvencije (1922) ................................. 144
10.6 Judovska manjšina po poteku Ženevske konvencije (1922) ............................ 152
11 USODA VODILNIH ČLANOV MANJŠINSKIH ORGANIZACIJ IN
PREDSEDNIKA MEŠANE KOMISIJE PO LETU 1937 ........................................... 155
11.1 Zveza Poljakov .................................................................................................. 155
11.2 Združenje judovskih občin ................................................................................ 155
11.3 Predsednik Mešane komisije za Zgornjo Šlezijo ............................................ 156
12 ZAKLJUČEK .......................................................................................................... 157
13 VIRI IN LITERATURA .......................................................................................... 167
13.1 Arhivski viri ...................................................................................................... 167
13.2 Literatura ........................................................................................................... 170
13.3 Internetni viri .................................................................................................... 176
14 PRILOGE ................................................................................................................ 177
14.1 Seznam prilog .................................................................................................... 177
SEZNAM KRATIC IN OKRAJŠAV
Angl. – Angleško
Češ. – Češko
DAF – Deutsche Arbeitsfront (Nemška delavska fronta)
DNVP – Deutschnationale Volkspartei (Nemškonacionalna ljudska stranka)
Fr. – Francosko
Gestapo – Geheime Staatspolizei (Tajna policija nacistične Nemčije)
GHG – Gesamtverband Deutscher Handwerker, Kaufleute und Gewerbetreibender
(Združenje nemških rokodelcev, trgovcev in obrtnikov)
KPD – Kommunistische Partei Deutschlands (Komunistična partija Nemčije)
Lat. – Latinsko
LNOJ – League of Nations Official Journal (Uradni list Društva narodov)
LON – League of Nations Archive, Geneva (Arhiv Društva narodov v Ženevi)
Nem. – Nemško
NSDAP – Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei (Nacionalsocialistična
nemška delavska stranka)
NS HAGO – Nationalsozialistische Handwerks-, Handels- und Gewerbe- Organisation
(Nacionalsocialistična organizacija rokodelcev, trgovcev in obrtnikov)
O.S. – Oberschlesien (Zgornja Šlezija)
Pol. – Poljsko
POW – Polska Organizacja Wojskowa (Poljska vojaška organizacija)
PKVP – Polsko-Katolicka Partja Ludowa (Poljsko-katoliška ljudska stranka)
PZZ – Polski Związek Zachodni (Poljska zahodna zveza)
RM – Reichsmark (Reichsmarka, uradna denarna valuta v nemškem rajhu)
RGBl. – Reichsgesetzblatt (Uradni list nemškega rajha)
SA – Sturmabteilung der NSDAP (udarni oddelek, jurišne enote stranke NSDAP)
Schupo – Schutzpolizei (deželna uniformirana policija)
SPD – Sozialdemokratische Partei Deutschlands (Socialdemokratska stranka Nemčije)
SS – Schutzstaffel der NSDAP (zaščitni vod, varnostni paravojaški oddelek stranke
NSDAP)
YIVO – Yidisher Visnshaftlekher Institut (Judovski znanstveni institut)
Zentrumspartei – Deutsche Zentrumspartei (Stranka katoliškega centra)
ZDA – Združene države Amerike
1
1 UVOD
Zgornja Šlezija, regija med Nemčijo in Poljsko, je prostor kjer se srečujeta in stoletja
sobivata germanska in slovanska kultura. Dežela je v obdobju tisoč let, od nastanka
poljske države leta 960 pa do 20. stoletja, zamenjala veliko vladarjev in dinastij – najprej
je bila pod poljsko krono ter vladavino dinastije Piastov, nato je prišla v okvir Svetega
rimskega cesarstva, potem je spadala v okvir »dežel Češke krone«, ki so jih podedovali
Habsburžani. Po izgubljenih šlezijskih vojnah je morala Marija Terezija večino dežele
predati Prusiji pod dinastijo Hohenzollern s Friderikom II. Velikim na čelu. Večja
sprememba statusa regije je nastala, ko je leta 1871 v okviru Prusije kot del pokrajine
Šlezija postala del novoustanovljenega Nemškega cesarstva. Po prvi svetovni vojni je
prišlo do delitve Zgornje Šlezije na nemški in poljski del ter do administrativne ločitve
pokrajine od Spodnje Šlezije. Zgornja Šlezija je tako postala ena od provinc Prusije
znotraj Weimarske republike in nacistične Nemčije (1919–1937 in 1941–1945). V
kratkem obdobju med letoma 1938 in 1941 je bila Zgornja Šlezija skupaj s Spodnjo
Šlezijo ponovno vključena v enotno pokrajino Šlezija. Izven okvirjev nemške države pa
se je pokrajina dokončno znašla po letu 1945, ko je po dogovoru zmagovalk druge
svetovne vojne pripadla Poljski. Doživela pa je tudi demografske spremembe z medvojno
dokončno rešitvijo judovskega vprašanja ter s povojnim izgonom nemško govorečega
prebivalstva (Herzig 2015).
Velike spremembe v vsakdanu prebivalcev Zgornje Šlezije v 19. stoletju so se dotikale
predvsem gospodarskega, političnega in družbenega življenja. V tistem času se je v
zgornješlezijskem prostoru poleg industrializacije pojavila tudi nemška in poljska
nacionalna ideja, kar je povzročilo napetosti med nemško in poljsko opredeljenim
prebivalstvom. Nesoglasja so dosegla svoj vrhunec po prvi svetovni vojni s tremi vstajami
Poljakov. Dve sta bili pred in ena po plebiscitu leta 1921, s katerim naj bi po določilih iz
Versajske mirovne pogodbe rešili mejno vprašanje med novonastalo Poljsko in poraženo
Nemčijo. Poljskemu poskusu, da bi z vstajami dosegli rešitev v lastno korist, celo po
plebiscitu, na katerem so prebivalci s 60 % glasovali za Nemčijo, so se zoperstavile
nemške oborožene enote, kar je ustvarilo pat pozicijo, ki jo je bilo treba rešiti za
pogajalsko mizo.
2
Po vstajah in opravljenem plebiscitu je bil spor o razmejitvi regije razrešen s pomočjo
mediacije Društva narodov z Ženevsko konvencijo1 leta 1922, ki je prenehala delovati
leta 1937 in je imela obdobje veljavnosti 15 let. Namen omenjene konvencije je bil
olajšati posledice razdelitve regije med Poljsko in Nemčijo. Poleg reševanja gospodarskih
vprašanj je konvencija omogočala tudi sprotno regionalno in mednarodno varstvo pravic
poljske oz. nemške manjšine. Slednji sta se lahko pritožili na Mešano komisijo za Zgornjo
Šlezijo ter pošiljali peticije Društvu narodov. Spor se je tako z »bojnega« prenesel na
»pravno« regionalno in mednarodno polje, kamor sta manjšini pošiljali pritožbe in
peticije proti kršenju manjšinskih pravic ter se hkrati zavzemali za uresničitev svojih
dolgoročnih ciljev. Nekaj zmede so jima povzročali tudi »nacionalno neopredeljeni
Šlezijci«, ki sta si jih želeli v svoj tabor pridobiti tako nemška kot poljska stran. Zgornja
Šlezija je tako postala edini del Nemčije, ki je bil tudi mednarodno zavezan varovanju
manjšin. Ostali deli, kjer so živele druge manjšine (npr. Mazurci ter Litvanci v Vzhodni
Prusiji, Danci v Schleswigu in Lužiški Srbi), namreč niso imeli mednarodno
zagotovljenega varstva pravic. Mednarodni in regionalni organi, zadolženi za varovanje
pravic manjšin, so imeli pristojnost odločanja le nad območjem plebiscita v Zgornji
Šleziji, nemška in poljska dela Zgornje Šlezije pa se z njim nista povsem pokrivala, a sta
vendarle predstavljala skoraj večinski del regije.2
Za razliko od »običajnega« generalnega sistema varstva manjšin, kjer so se manjšine iz
drugih držav članic Društva narodov, predvsem v Vzhodni Evropi (npr. Baltske države,
Poljska, Češkoslovaška, Madžarska, Romunija itd.), lahko pritožile v Ženevo, na
globalno raven, je bil zgornješlezijski regionalni sistem specialnejši in podrobneje pravno
normiran (lex specialis) ter je omogočal efektivnejše reševanje sporov že na lokalni ravni.
Velike zmagovite sile Antante – Velika Britanija in Francija – so v okviru Društva
1 Ker poznamo več Ženevskih konvencij, najbolj znane so tiste iz mednarodnega humanitarnega prava nastale med leti 1864 in 1949, bomo v nadaljevanju za Ženevsko konvencijo za Zgornji Šleziji uporabljali izraz »Ženevska konvencija (1922)«, da ne bi prišlo do pomote. 2 V nadaljevanju bomo za »Oberschlesische Abstimmungsgebiet« oz. območje plebiscita v Zgornji Šleziji, uporabljali izraz »Zgornja Šlezija«. Znotraj nemškega dela Zgornje Šlezije (Provinz Oberschlesien) območje plebiscita ni zajemalo okrožij Falkenberg O.S., Grottkau, Neisse ter manjšega dela Neustadt O.S., saj so bili večinsko nemški. Zajemalo pa je manjši del spodnješlezijskega okrožja Namslau. Poljska je k svojemu delu Zgornje Šlezije priključila še del nekdanje avstrijske (Zgornje) Šlezije okoli mesta Cieszyn (nem. Teschen, češ. Těšín), območje plebiscita pa je zajemalo in se pokrivalo le z delom Zgornje Šlezije, ki ga je Poljska pridobila od Nemčije. Manjši del Zgornje Šlezije okoli mesta Hlučín (nem. Hultschin, pol. Hluczyn) je po Versajski mirovni pogodbi pripadlo Češkoslovaški brez plebiscita (Weczerka, 2003, LXXXV–LXXXVIII).
3
narodov vzhodnoevropskim državam s številnimi nacionalnimi manjšinami ob vstopu v
organizacijo predpisale obvezo do varstva manjšin s t. i. »pogodbami o zaščiti nacionalnih
manjšin« z namenom zagotovitve stabilnosti prihodnjih članic. Ženevska konvencija
(1922) je poleg splošnih in generalnih določil varovanja manjšin, ki so jih vsebovale
»pogodbe o zaščiti nacionalnih manjšin«, vsebovala še podrobnejša določila varstva in
posebne regionalne organe imenovane s strani Društva narodov, ki so bili pristojni za
uresničevanje določil mednarodnega varstva manjšinskih pravic.
Mešana komisija za Zgornjo Šlezijo je s svojimi odločitvami ustvarjala pravni precedens,
ki je zavezoval organe, da po analogiji odločanja »podobno o podobnem« (argumentum
a simili ad similem) odločajo tudi v drugih podobnih primerih. Torej, da v primerih, ki so
si bili bistveno enaki, odločijo enako.
S prihodom nacistov na oblast leta 1933 se je poleg kršenja pravic poljske manjšine
pojavil problem rasne diskriminacije judovske manjšine. Čeprav so bili slednji
diskriminirani v celotni Nemčiji, pa jim je ravno Ženevska konvencija (1922) zagotavljala
pravno varstvo. Tako so Judje, ki so prebivali na območju Zgornje Šlezije, imeli pravno
podlago, ki jih je postavila v drugačen položaj v primerjavi s tistimi v ostali državi.
Ženevska konvencija (1922) jim je omogočala vložitev zahtev za številne pritožbe, ki so
bile obravnavane s strani pristojnih regionalnih in mednarodnih organov,
nacionalsocialistična nemška oblast pa jih ni mogla prezreti in se je morala na nanje tudi
odzvati.
Mešana komisija za Zgornjo Šlezijo je v času nacistične diktature delovala med letoma
1933 in 1937 in obravnavala številne primere kršenja pravic poljske in judovske
manjšine. V nalogi želimo osvetliti delovanje mednarodnih institucij v tem obdobju in
njihov rezultat, torej uspeh oz. neuspeh pri varovanju manjšinskih pravic v totalitarni
državi.
Društvo narodov je bilo po prvi svetovni vojni ustanovljeno z namenom ohranjanja
svetovnega miru ter preprečevanja konfliktov in na splošno se zdi, da je bilo neuspešno
pri svoji osnovni nalogi oz. ji ni bilo kos. V času delovanja te mednarodne organizacije
so po svetu izbruhnile številne vojne v katere so bile vpletene njene članice, vrhunec pa
je bil dosežen z drugo svetovno vojno in nemočjo Društva narodov, da jo prepreči. Hkrati
4
pa je ta mednarodna organizacija poleg delovanja na globalni ravni v Ženevi imela tudi
številne druge organe, ki so delovali na lokalni ravni po posameznih državah. Eden od
teh organov je bila Mešana komisija za Zgornjo Šlezijo, za katero ta naloga želi ugotoviti
ali je bila uspešna in je upravičila svoj smisel in obstoj ter posredno ugotoviti ali je
Društvo narodov uspelo izpolniti svoj namen na lokalnem nivoju.
1.1 Namen in cilj raziskovanja
Namen in cilj magistrske naloge je prikazati delovanje, odnos in vpliv, ki ga je imel
mednarodni režim varovanja manjšin v Zgornji Šleziji na življenje poljske in judovske
manjšine v odnosu do nemških nacionalsocialističnih oblasti.
Varstvo manjšin pod okriljem Društva narodov v Zgornji Šleziji je slabo raziskano
področje, zato o tej temi ni veliko virov. Večina obstoječih virov v glavnem obravnava
poljski del Zgornje Šlezije in njeno nemško manjšino. V magistrskem delu bomo
pozornost posvetili nemškemu delu Zgornje Šlezije, njeni poljski in judovski manjšini, o
katerih ni veliko napisanega.
S pomočjo virov iz arhiva Društva narodov v Ženevi, uradnih aktov nemških oblasti ter
z uporabo sekundarnih virov želimo predstaviti uspešnost oz. neuspešnost regionalnega
in mednarodnega sistema varovanja nacionalnih in verskih manjšin v totalitarni državi.
Visoko na piedestal vrednot čaščenja je nacistična država postavljala nemški narod oz.
»Deutsche Volksgemeinschaft«,3 kulturo ter »arijsko raso« in zaničevala vse t. i.
»Untermenschen«4 oz. pripadnike slovanskih narodov in Jude. Drugače misleči so bili
zaprti v koncentracijskih taboriščih, na koncu pa so nezaželene skupine ljudi celo pobijali.
Iz navedenega lahko sklepamo, da so nacistične oblasti poljsko in judovsko manjšino
zatirale na enak način.
Delo bo predvsem osredotočeno na obravnavanje, reševanje in uspeh oz. neuspeh pritožb,
ki sta jih vlagali poljska in judovska manjšina, ter na njihove praktične posledice v
medsebojnih odnosih med Nemčijo in Poljsko glede poljske manjšine. Opisali bomo, kaj
3 Nemška »ljudska skupnost« – ideal nemške nacionalne skupnosti, ki so ga zagovarjali nacisti. Dosegli naj bi ga z izločevanjem domnevno »ne-nemških« elementov iz družbe (Stackelberg 2007, 309). 4 »Podljudje« – ljudje, ki so jih imeli nacisti za inferiorne nemški kulturi in rasi.
5
so s pritožbami dosegli zgornješlezijski Judje v razmerju s preostalimi Judi v Nemčiji oz.
v čem se je njihov položaj v Zgornji Šleziji razlikoval od ostalih v nacistični Nemčiji. V
delu bomo preučili peticije, naslovljene na Društvo narodov v Ženevi v skladu s 147.
členom, ter pritožbe v skladu s 149. in 585. členom, ki jih je obravnavala Mešana komisije
za Zgornjo Šlezijo oz. njen predsednik Felix Calonder. Slednji je namreč glede na
omenjene člene izdajal pravna mnenja, če zadeve pred tem ni rešil Urad za manjšine.
Ugotoviti želimo tudi, katere vrste pritožb so bile s strani ene in druge manjšine najbolj
pogoste, kakšen je bil odziv nemških organov nanje ter kako je bilo o njih dokončno
odločeno.
Poskusili bomo tudi prikazati, kakšne so bile podobnosti in razlike med pritožbami
poljske in judovske manjšine ter njihovimi obravnavami s strani Mešane komisije.
1.2 Raziskovalna vprašanja in hipoteze
Predmet raziskave je varovanje poljske in judovske manjšine, zato je potrebno proučiti
mehanizem, ki je bil predviden za njuno varstvo. Ženevska konvencija (1922) je z določili
o varstvu manjšin postavljala pravni temelj manjšinskim pravicam ter vzpostavljala
pravni okvir za delovanje organa, ki je skrbel za manjšinsko varstvo. To je bila Mešana
komisija za Zgornjo Šlezijo, ki je delovala v okviru mednarodne organizacije Društva
narodov. Pri raziskovanju rezultatov njenega delovanja je potrebno pregledati
obravnavane primere v obdobju, ki je predmet magistrske naloge, (pravne) posledice,
nastale z odločitvami Mešane komisije, ter odnos nemških oblasti, ki so bile dolžne
izvršiti te odločitve.
Z analiziranjem primarnih virov, pridobljenih v arhivu Društva narodov v Ženevi, zbirke
dokumentov, izdanih s strani nemških oblasti, ter preučevanjem relevantne sekundarne
literature, ki obravnava področje izbrane tematike, se postavljajo vprašanja, kot so:
Ali je bil sistem varovanja manjšin v nemški Zgornji Šleziji uspešen? Sta manjšini uspeli
doseči uveljavitev zagotovljenih pravic oz. odpravo krivic? Kako so ukrepi Mešane
komisije vplivali na delovanje nemških oblasti v regiji in njihov odnos do manjšin? Sta
bili manjšini zadovoljni z odločitvami organov, ki so bili zadolženi za varovanje njihovih
pravic?
6
V magistrski nalogi bomo poskušali s potrditvijo ali zavrnitvijo odgovoriti na naslednje
teze:
- sistem varovanja manjšin je ustrezno varoval pravice vseh manjšin v Zgornji
Šleziji, saj so preko njega lahko slednje uveljavile svoje pravice;
- Mešana komisija je bila varovanju manjšin naklonjena in je pritožbam poljske in
judovske manjšine večinoma ugodila ter ni diskriminirala nobene strani, manjšini
pa sta bili z njenim delom zadovoljni;
- poljska in judovska manjšina sta si s pritožbami na Mešano komisijo oz. svet
Društva narodov med letoma 1933 in 1937 uspeli zagotoviti učinkovito varstvo
pravic, zagotovljenih z Ženevsko konvencijo (1922), v totalitarni državi, ki ni bila
naklonjena manjšinam niti organizacijam, ki bi delovale izven okrilja nacistične
stranke;
- unikaten režim mednarodne zaščite v Zgornji Šleziji je omogočil judovski
manjšini, da je imela v Zgornji Šleziji bistveno drugačen položaj kot Judje v
preostali Nemčiji;
- razlogi za pritožbe poljske in judovske manjšine glede kršitve manjšinskih pravic
so se razlikovali, skupno pa jim je bilo le fizično nasilje s strani nacističnih
paravojaških enot kot so SA in SS;
- nemške oblasti so odločitve Mešane komisije spoštovale enako, ne glede na to, ali
so se slednje nanašale na poljsko ali judovsko manjšino, čeprav so bile v nasprotju
z uradno nacistično antisemitsko in Slovanom nenaklonjeno politiko;
- zunanjepolitični razlogi so vplivali na to, da se je Nemčija držala izpolnjevanja
določil Ženevske konvencije (1922).
Na prvi pogled se zdi, da sta uveljavljanje človekovih oz. konkretneje manjšinskih pravic
ter pravni red totalitarne nacistične države dva nasprotujoča in izključujoča pojma, iz
česar bi sledilo, da so bile manjšine v tretjem rajhu prikrajšane za svoje pravice.
Magistrsko delo bo skušalo na primeru Zgornje Šlezije osvetliti ali sta si omenjena dva
pojma bila dejansko izključujoča ali pa stvari niso delovale na tak način. Zanimalo nas
bo, ali se je dalo v nacistični Nemčiji izboriti pripadajoče pravice s sklicevanjem na
pravne predpise, ki so vezali nemško državo. Pa tudi ali so organi mednarodne skupnosti
sploh sposobni reševati težave ljudi na terenu, za katere so imeli mandat ali pa so bili le
sami sebi v namen in so vsem vpletenim stranem le povzročali težave in z njihovim
delovanjem ni bil nihče zadovoljen.
7
2 GEOGRAFSKA UMESTITEV IN KRATKA ZGODOVINA
ŠLEZIJE
2.1 Geografska umestitev Šlezije
Šlezija,5 zgodovinska dežela v Srednji Evropi, danes večinoma leži na Poljskem,6 manjši
deli pa se nahajajo še v okviru Češke7 in Nemčije.8 Znotraj Poljske je Šlezija razdeljena
na tri regije oz. vojvodstva:9 Dolnośląskie,10 Opolskie11 in Śląskie.12 Geografsko je njena
meja najbolj izrazita na jugu, saj jo tvori pogorje Krkonoše,13 ki hkrati predstavlja tudi
severno mejo Češke. Na severu, zahodu in vzhodu njena geografska meja ni najbolj jasna,
saj se na tistih delih razprostira v nižino, zato so bile njene politične meje tam pogojene
z zgodovinskimi dejavniki. Čez celo deželo od jugovzhoda proti severovzhodu teče reka
Odra, ob kateri se nahaja tudi zgodovinsko glavno mesto pokrajine Wrocław oz. po
nemško Breslau (Herzig 2015).
Zgodovinsko in administrativno glavno mesto Zgornje Šlezije ob zgornjem toku reke
Odre je bilo mesto Opole (nem. Oppeln). Industrijsko središče Zgornje Šlezije se je
nahajalo v industrijskem trikotniku, ki so ga tvorila mesta Katowice (Kattowitz), Gliwice
(Gleiwitz) in Bytom (Beuthen) (Herzig 2015).
Imena krajev v nemški Zgornji Šleziji, ki so navedena v delu, so uradno dobila poljsko
ime šele po letu 1945, za razliko od poljskega dela, ki jih je dobil po letu 1922. Zaradi
omenjenega smo se odločili, da uporabljamo krajevna imena v obliki, ki so bila takrat v
uradni veljavi, tj. nemška imena za nemški del Zgornje Šlezije ter poljska za poljski del.
5 Nem. Schlesien; pol. Śląsk; Češ. Slezsko; fr. Silésie; lat. in angl. Silesia. 6 Vzhodna ozemlja nemškega rajha, vzhodno od rek Odre in Lužiške Nise so ob koncu druge svetovne vojne po sporazumu med Združenimi državami Amerike, Veliko Britanijo in Sovjetsko zvezo na konferenci v Potsdamu (17.7.–2.8.1945) prišla pod upravo Poljske, manjši del, območje mesta Königsberg, pa pod upravo Sovjetske zveze. Šlezija se je tako znašla večinsko znotraj ozemlja Poljske. 7 Deli zgodovinske Zgornje Šlezije danes ležijo znotraj čeških regij Moravskoslezský kraj ter Olomoucký kraj. 8 Del ozemlja Zgornje Lužice, ki je do leta 1945 pripadala pruski pokrajini Šlezija, se danes nahaja v nemški pokrajini Saška (nem. Sachsen). 9 Pol. Województwo. 10 Spodnja Šlezija, glavno mesto Wrocław. 11 Zahodni del Zgornje Šleziije okoli glavnega mesta Opole. 12 Vzhodni del Zgornje Šlezije, glavno mesto Katowice. 13 Krkonoše (nem. Riesengebirge; pol. Karkonosze, češ. Krkonoše)
8
Bralec pa bo lahko našel kraj s pomočjo nemško-poljskega seznama krajevnih imen, ki
se nahaja v prilogi magistrskega dela.
2.2 Kratka zgodovina Šlezije do konca prve svetovne vojne
Po hunskih vpadih v Evropo ter Šlezijo se je večina germanskega plemena Silingov
preselila proti zahodu kontinenta, manjši ostanki pa so se asimilirali s Slovani, ki so tja
prišli v 6. stoletju. Slovansko pleme, ki se je ustalilo na območju današnje Šlezije je dobilo
ime po reki Ślęza,14 po kateri je bavarski geograf15 v 9. stoletju poimenoval tamkajšnje
prebivalce Slenzani (Herzig 2015, 8–12).
Pod vladavino poljskih Piastov, v času Mieszska I. (935–992) je bila oblikovana
kneževina Poljska, takrat s središčem v Gnieznu, ki je od zahoda sprejela krščansko vero.
Njegov naslednik, sin Boleslav Hrabri (967–1025) pa je teritorialno razširil Poljsko in
konec 10. stoletja v svojo državo vključil Šlezijo ter jo tako odtrgal od Češke krone. Kljub
temu so se v 11. stoletju pojavljali novi spopadi med Poljsko in Češko, ki sta želeli imeti
Šlezijo. Leta 1000 je cesar Svetega rimskega cesarstva Oton III. romal na grob svetega
Adalberta v Gniezno, kjer je s papeškim soglasjem ustanovil nadškofijo. V mestu
Wrotizlava16 (današnji Wrocław, po nem. Breslau) je bila ustanovljena sufraganska
škofija. Boleslava Hrabrega je cesar povzdignil po statusu v »sebi enakega« z dodelitvijo
titul »dominus« ter »cooperator imperii«. To je bila dokončna potrditev vključitve Poljske
v Evropo in zahodnokrščanski svet, Boleslavu pa je bilo omogočeno, da se je okronal za
kralja. Poljsko je povzdignil v kraljevino ter imel status, ki je bil enak »nemškemu kralju«.
Nasledniki Boleslava I. so začeli teritorialno deliti oz. drobiti Poljsko. Na takšen način je
sin kralja Boleslava III. –Vladislav II., ki je vladal med letoma 1138 do 1146 – dobil
Šlezijo. Od takrat pa vse do leta 1675 je bila Šlezija pod vladavino lokalnih šlezijskih
Piastov. S tem se je začel proces deljenja, saj so se teritoriji znotraj dežele od leta 1202
dalje postopoma drobili in se razvili v samostojne kneževine oz. vojvodine, nad katerimi
poljski Piasti niso imeli več nadoblasti.
14 Nem. Lohe – reka izvira v Krkonošah (nem. Riesengebirge; pol. Karkonosze, češ. Krkonoše) in se izliva v reko Odro pri mestu Wrocław (nem. Breslau). 15 Domnevno menih iz samostana Sankt Emmeram v Regensburgu. 16 Poleg škofij v mestih Krakow in Kołobrzeg (nem. Kolberg).
9
Z namenom razvoja duhovnega življenja v Šleziji je vojvoda Boleslav I. ustanovil leta
1175 samostan v kraju Leubus (Lubiąż) ob reki Odri, kot prvega v pokrajini, kamor so
prišli cistercijanski menihi iz turinškega samostana Pforta v Nemčiji. Boleslavov sin,
šlezijski vojvoda Henrik I. (1201–1238), ki je v začetku 13. stoletja vladal večinskemu
območju Šlezije oz. Spodnji Šleziji, pa je želel s pomočjo kolonizacije prebivalstva
omogočiti gospodarski, socialni in družbeni napredek svoje dežele. Skupaj s soprogo
Hedviko Andeško17 iz Bavarske sta ustanovila cistercijanski samostan Trebnitz
(Trzebnica) ter še deset drugih samostanov, v katere so prihajali minoritski menihi iz
nemških dežel. V Zgornji Šleziji so tamkajšnji vojvode ustanavljali samostane, ki so bili
povezani s Poljsko. Z roko v roki so z ustanavljanjem samostanov v deželo na pobudo
vojvod ter plemstva prihajali tudi kolonisti, ki so omogočili oblikovanje vaških naselbin
in mest. Slednja so dobivala privilegije po »ius Theutonicum« oz. nemškem pravu
(Herzig 2015, 13–18).
Najzgodnejša omemba judovske prisotnosti v Šleziji je datirana v prvo desetletje 13.
stoletja, ko naj bi posamezniki judovskega porekla imeli v lasti nekaj vasi. V tem času
naj bi že obstajale judovske skupnosti v mestih Breslau, Liegnitz in Bunzlau, do konca
13. stoletja pa so se judovske skupnosti oblikovale v preostalih mestih v regiji (Beuthen,
Glogau, Troppau in Münsterberg). Čeprav je sinoda škofov v mestu Breslau leta 1267
zahtevala številne restrikcije in segregacijo Judov, jim je lokalni vojvoda Henrik IV.
podelil privilegij, ki se je zgledoval po tistem, ki so ga imeli Judje na Poljskem. Judje v
Šleziji so se ukvarjali predvsem s posojanjem denarja, trgovino in umetnostjo ter
pomagali soustvarjati gospodarsko blaginjo v regiji. To jim je omogočilo bogatenje ter
socialno in ekonomsko varnost, kar se je odražalo tudi pri posesti nepremičnin ter bogato
okrašenih nagrobnikih (The YIVO Encyclopedia 2016).
Potem, ko je leta 1306 v kraljevini Češki izumrla dinastija Přemysl, je slednjo nasledila
ambiciozna dinastija Luksemburžanov. V obdobju vladavine kralja Jana I. (1310–1346),
ki je imel pretenzije proti severu in Poljski, so šlezijski vojvode priznali češko nadoblast.
Leta 1335 se je Jan I. za denarno odškodnino odpovedal zahtevi po poljskem prestolu,
poljski kralj Kazimir III. Veliki pa se je odpovedal Šleziji. Ko je na češki prestol stopil
Janov sin, Karel IV. (1346–1378),18 je šlezijske vojvodine vključil v sklop čeških dežel.
17 Kasneje je postala svetnica Hedviga Šlezijska. 18 Med leti 1346–1378 tudi nemški kralj oz. cesar Svetega rimskega cesarstva.
10
S tem je Šlezija postala ena od dežel krone svetega Vaclava, hkrati pa tudi del Svetega
rimskega cesarstva, ki mu je prav tako vladal Karel IV. (Moraw 1994, 89–90).
V času vladavine Luksemburžanov, ki je prinesla regiji razcvet na vseh področjih, se je
meja med Spodnjo in Zgornjo Šlezijo dokončno uveljavila kot jezikovna meja med
Germani in Slovani. V Zgornji Šleziji se je utrdil slovanski element med plemstvom, v
mestih in na podeželju, tako da je pokrajina kot »Slavia germanica« le politično in
kulturno spadala pod vpliv nemškega prostora, ne pa tudi jezikovno. Po smrti Karla IV.
leta 1378 se je položaj poslabšal. Začeli so se nemiri, dokler niso ob koncu vladavine
Karlovega sina Vaclava leta 1419 nastopile husitske verske vojne, ki so prinesle črne čase
v Šlezijo, saj je bila dežela opustošena. Husitske vojne so se končale leta 1434. S smrtjo
cesarja ter češkega in ogrskega kralja Sigismunda se je v čeških deželah končalo obdobje
Luksemburžanov (Moraw 1994, 141, 151–153).
V štirinajstem stoletju so imeli Judje veliko in naraščajočo konkurenco s strani nemških
trgovcev. Naraščala je nestrpnost in sredi 14. stoletja so izbruhnili pogromi proti Judom,
izdan je bil tudi edikt o njihovem izgonu. Temu so se Judje lahko izognili le, če so kupili
posebno »pismo o zaščiti« z veljavo od enega do šest let. Ne glede na omenjeno so se
nadaljevali ekscesi nasilja, izgona iz mest in zaplembe premoženja proti Judom (The
YIVO Encyclopedia 2016).
Po Sigismundovi smrti so se za dežele češke krone spopadle številne dinastije (avstrijski
Habsburžani, ogrska dinastija Hunyadi ter poljska dinastija Jagielloncev). Leta 1458 se
je na prestolu utrdil Jurij Podiebrad (1458–1471) iz domače češke dinastije ter pripadnik
husitske ločine. Z njim se je za dežele češke krone spopadel ogrski kralj Matjaž Korvin19
(1458–1490) iz dinastije Hunyadi, ki so ga podpirali češki katoliški stanovi. Po Jurijevi
smrti leta 1471 je prišlo do sporazuma, v skladu s katerim je njegov naslednik Vladislav
II. iz dinastije Jagiello (1471–1516) in sin poljskega kralja Kazimirja IV. vladal le »ožji
Češki«,20 Matija Korvin pa si je pridobil Moravsko, Šlezijo in Lužico. Češko oz. ogrsko
politiko je medtem vodil še habsburški cesar Friderik III. (1452–1493), ki si je prizadeval
pridobiti krone obeh prestolov. Po smrti Matije Korvina je ogrsko krono in z njo preostale
češke dežele uspelo pridobiti Vladislavu II. Vladavina dinastije Jagiello nad Češko in
19 V Sloveniji znan kot »kralj Matjaž«. 20 Bohemija.
11
Ogrsko se je končala s smrtjo kralja Ludvika II. v bitki z Osmanskim imperijem pri
Mohács-u leta 1526. Kroni svetega Vaclava ter svetega Štefana pa sta pripadli
Habsburžanom (Conrads 1994, 185–188).
Ko je Generallandtag21 Češke leta 1526 izvolil nadvojvodo Ferdinanda I. Habsburškega
za češkega kralja, je celotna Šlezija prešla v okvir Habsburške monarhije, ki ji je pripadala
vse do leta 1740. Slednje je prineslo Šleziji prednost v obliki močnejše zaščite s strani
cesarja, po drugi strani pa je morala dežela prispevati za obrambo proti napredovanju
Osmanskega imperija. Šlezija je bila ena od najbogatejših habsburških dežel, kar so znali
habsburški vladarji ceniti, zato so podpirali gospodarski razvoj dežele. Reformacijski
nauk Martina Luthra je bil prisoten v deželi še pred Habsburžani, posebej pa se je utrdil
med večinskim nemškim prebivalstvom, veliko manj v Zgornji Šleziji med slovansko
govorečimi prebivalci. V tridesetletni vojni so se šlezijski protestantski stanovi pridružili
podpori kneza Friderika V. Pfalškega. Po njegovem porazu je z intervencijo
evangeličanske zaveznice Švedske Šlezija postala bojno polje. Dežela je bila opustošena
in prebivalci so bežali. Z vestfalskim mirom leta 1648 se je Šlezija ponovno vrnila pod
habsburški okvir, s tem da so morali vladarji evangeličanom na določenih območjih
omogočiti svobodo veroizpovedi. V treh mestih – Glogau, Jauer in Schweidnitz – je bila
izven obzidja omogočena izgradnjo velikih lesenih cerkva, t. i. »Friedenskirche«, ki so
bile namenjene tudi prebivalcem iz širše okolice. Sicer pa so v deželi jezuiti izvajali
protireformacijo, zapirali evangeličanske cerkve ali pa jih predajali katolikom (Weczerka,
2003, LIII–LXIX).
V času vladavine habsburških vladarjev Ferdinanda I. leta 1559 in Rudolfa II. leta 1582
so bili vsi Judje z vladarskimi edikti izgnani iz celotne Šlezije. Po izgonu so se šlezijski
Judje zatekli na podlagi posebnih privilegijev v spodnješlezijsko mesto Glogau,
zgornješlezijski mesti Zülz in Hotzenplotz, moravski enklavi v Zgornji Šleziji. Od
sedemnajstega stoletja dalje so ta mesta postala izhodišče za ponovno judovsko poselitev
Šlezije. Judje so se postopoma vračali v mesta, kjer so trgovali, in ko so se ustalili, so se
jim pridružili še Judje iz Češke, Moravske in Poljske, ki pa so se v glavnem naselili na
ruralna področja Zgornje Šlezije. Cesar Ferdinand II. je Judom leta 1628 potrdil pravico
do naselitve. Med temi Judi je je bila večina revnih. Ukvarjali so se z dajanjem manjših
21 Generalni deželni zbor – meddeželni zbor vseh stanov določenih dežel na istem kraju.
12
državnih monopolov v najem, gostilničarstvom, proizvodnjo in prodajo alkohola ter
krošnjarstvom (The YIVO Encyclopedia 2016).
Leta 1713 je cesar Karel VI. vpeljal »davek za toleranco«, ki so ga morali plačevati
šlezijski Judje, če so želeli živeti v Šleziji. Judje so bili omejeni tudi v gospodarskem
življenju, saj so bile nad njimi vzpostavljene številne restrikcije. Leta 1738 se je Karel
VI. odločil izgnati Jude iz Šlezije. Njihov izgon je preprečilo lokalno podeželsko
plemstvo, vladarjeva smrt leta 1740 ter vojna s Prusijo (The YIVO Encyclopedia 2016).
Protestantskega vladarja je Šlezija dobila po letu 1741, potem ko je pruski kralj Friderik
II. izkoristil šibak položaj avstrijske vladarice Marije Terezije, ki je kot ženska s
pragmatično sankcijo njenega očeta Karla VI., nadaljevala dinastijo Habsburžanov v
dednih deželah. Friderik II. njenega statusa ni priznal ter omenjeno izkoristil za
vkorakanje v Šlezijo z namenom, da bi se polastil bogate pokrajine. To je sprožilo
avstrijsko vojno za nasledstvo. V dveh šlezijskih vojnah (1740–1742 ter 1744–1745) in
sedemletni vojni (1756–1763) se je pruska oblast dokončno utrdila nad večino pokrajine,
le manjši del Zgornje Šlezije okoli mest Jägerndorf, Troppau in Teschen je ostal v
Avstriji. Prusija je podobno kot v preostalem delu kraljestva izvajala reforme v duhu
razsvetljenega absolutizma (na področju pravosodja, uprave, vojske, šolstva …) ter
nadaljevala gospodarski razvoj iz habsburških časov. Še posebej intenzivno so v Zgornji
Šleziji delovali rudniki črnega premoga, enega od gonilnih virov industrializacije,
uspešno je bilo tudi pridobivanje kovin (npr. cinka). Zgrajeni so bili rečni kanali ter
kasneje železniško omrežje, ki so omogočali lažjo komunikacijo v regiji in državi. Glede
religioznih zadev so bili pruski vladarji indiferentni in so omogočali svobodo
veroizpovedi tako katoličanom kakor tudi različnim protestantskim ločinam. Pruski šolski
sistem ter naseljevanje kolonistov sta pripomogla, da se je nemško-slovanska jezikovna
meja premaknila iz roba Spodnje Šlezije proti vzhodu k Zgornji Šleziji, kjer so z
industrializacijo krajev in rastjo mest nastali tudi germanski jezikovni otoki. Glavno
mesto Šlezije je leta 1813 postalo eden od centrov odpora proti Napoleonu, ko je od tam
pruski kralj Friderik Viljem III. izdal poziv An mein Volk na boj proti Francozom.
Industrijska rast in rast prebivalstva sta šla v 19. stoletju z roko v roki. V vladnem okraju
Oppeln22 v Zgornji Šleziji je bilo leta 1806 za potrebe industrije izkopanih 42.000 ton
22 Regierungsbezirk Oppeln.
13
črnega premoga, leta 1913 pa kar 43.000.000 ton. V približno istem obdobju, med letoma
1817 in 1910, je v Zgornji Šleziji prebivalstvo naraslo za kar 468 %, v preostali Šleziji pa
za 169 %. Od 2.207.981 prebivalcev Zgornje Šlezije leta 1910 jih je bilo kar 53 %, ki so
navedli poljščino kot materni jezik (Weczerka 2003, LXIX–LXXXV).
V pruski državi je zakonodaja olajšala gospodarski napredek judovske skupnosti v Šleziji
s kulturnim centrom v prestolnici Breslau. V celotni pokrajini je takrat živelo okoli 9.000
Judov, večina v mestih, približno 4.000 pa jih je bilo na podeželju.
Čeprav je pruski edikt o emancipaciji leta 1812 razširil pravice Judov, so za njih veljale
številne omejitve, ki so bile večinoma v veljavi do leta 1848, popolnoma pa so bile
odpravljene šele leta 1871. Z razvojem industrijske panoge v Zgornji Šleziji se je
judovska skupnost okrepila v tistih krajih, kjer je bila skoncentrirana. To so bila mesta
Gleiwitz, Beuthen in Kattowitz, kjer se je rudarska in jeklarska panoga razvijala z naglico.
V teh mestih je bilo leta 1840 le 12 Judov, leta 1910 pa že 2.975 (The YIVO Encyclopedia
2016).
Znotraj Prusije, od leta 1871 pa tudi v Nemškem cesarstvu, je imela pokrajina Šlezija
izjemen položaj, saj se je na področju Zgornje Šlezije nahajalo drugo najpomembnejše
gospodarsko področje v državi, takoj za tistim v Porurju. Pomembni zgornješlezijski
magnati, ki so vlagali kapital v razvoj industrije (v okolico krajev, kot so npr. Kattowitz,
Gleiwitz, Beuthen itd.) so bili plemiči iz rodbin knezov von Fürstenberg, Henckel von
Donnersmarck, von Pleß ter von Hohenlohe. Ker je rastoča stopnja industrializacije v
Zgornji Šleziji potrebovala vedno več delovne sile, se je na pobudo gospodarstvenikov v
regijo priselilo na tisoče delavcev, ki so izhajali iz ruske Kongresne Poljske ter avstrijske
pokrajine Galicija (Fuchs 1994, 554–557).
Po letu 1871 je bil v Šleziji poleg nemškega nacionalizma močno prisoten tudi
protestantizem, ki je bil prevladujoča religija Nemškega cesarstva ter pruske elite, ki ga
je vodila.
V prvem desetletju nastanka cesarstva je nemški kancler Bismarck začel t. i.
»Kulturkampf«23 s katoliško cerkvijo, v Zgornji Šleziji pa je to povzročilo, da se je
23 Kulturni boj – državno odobreno versko in etnično preganjanje katolikov znotraj Nemškega cesarstva.
14
celotna tamkajšnja katoliška skupnost (duhovniki, voditelji stranke katoliškega centra24
in poljski aktivisti) poenotila ne glede na njeno etnično ali jezikovno pripadnost. V
nasprotju z nemško-protestantsko politiko iz Berlina so zagovarjali stališča in pravice
katoliške cerkve in pri tem poudarjali, da se morajo otroci učiti temeljne verske nauke in
resnice ter moralna pravila v svojem maternem jeziku, kar je veljalo tudi za pripadnike
manjšin. Kljub temu se je v času Nemškega cesarstva v ljudskih šolah jezik verouka iz
poljščine spremenil v nemščino, poljščina pa je ostala jezik instrukcije v župniščih in pri
bogoslužju (Bjork 2002, 73, 99).
Z izbruhom prve svetovne vojne leta 1914 bi Zgornja Šlezija kot obmejno območje z
Ruskim carstvom oz. Kongresno Poljsko lahko postala bojišče, vendar se je fronta
odmaknila od pokrajine, saj se je ruska ofenziva osredotočila na Vzhodno Prusijo ter
Galicijo. Vojaško je Zgornja Šlezija pridobila na pomembnosti med letoma 1915 in 1917
vse dokler niso centralne sile – Nemčija in Avstro-Ogrska – sklenile premirja z Rusijo.
Na dvorcu v zgornješlezijskem mestecu Pleß se je nahajal vrhovni štab nemške cesarske
vojske, kjer so se koordinirale vojne operacije. Kraj je bil verjetno izbran zaradi bližine
meje z zaveznico Avstrijo. Po preboju antantnih sil na zahodni fronti je Nemčija 11.
novembra 1918 sklenila premirje in takrat se je prva svetovna vojna končala. Zgornja
Šlezija s tem še ni imela miru, saj je v letih, ki so sledila, doživela nekakšne »vojne
podaljške« (Fuchs 1994, 607–609).
24 Nem. Zentrumspartei.
15
3 KONEC PRVE SVETOVNE VOJNE IN MIROVNA POGAJANJA
V VERSAILLESU
Nemčija je konec prve svetovne vojne dočakala na strani poražencev. Eden od razlogov
za nemško predajo je bilo prepričanje, da bo mirovni program ameriškega predsednika
Woodrowa Wilsona osnova za nadaljnja pogajanja o mirovni pogodbi. Po poročanju
ameriškega diplomata Ellisa Dresla iz Berlina leta 1918 je bilo tamkajšnje javno mnenje
v prid temu, da bo Nemčija sicer morala plačati nekaj vojne odškodnine, postala pa naj
bi članica Društva narodov, obdržala kolonije, načelo samoodločbe narodov pa naj bi
delovalo v nemško korist. Nemška Avstrija bi se potemtakem odločila, ali se bo pridružila
Nemčiji, Zahodna Prusija in Šlezija naj bi ostali nemški, v Alzaciji in Loreni pa bi se
prebivalstvo na pretežno nemškem območju odločalo o svoji prihodnosti. Velike sile
zmagovalke so imele drugačne interese z Nemčijo, kar se je pokazalo na mirovni
konferenci v Versaillesu (Macmillan 2002, 461).
3.1 Versajska mirovna pogodba in vprašanje Poljske
Eden izmed glavnih ciljev zaveznikov na versajski mirovni konferenci leta 1919 je bil
ustvariti močno poljsko državo, ki bi imela čim boljše pogoje za obstanek v prihodnosti.
Francoska stran si je prizadevala ustvariti močno in neodvisno Poljsko, ki bi bila protiutež
Nemčiji. Velika Britanija pa si je želela predvsem takšno Poljsko, ki bi bila učinkovit
»tampon« proti boljševistični Rusiji. V želji postaviti Nemčijo v podrejen položaj si je
francoski ministrski predsednik Georges Clemenceau posebej prizadeval, da bi bili
rudniki v Posarju in Zgornji Šleziji izven meja Nemčije (Andelman 2008, 175).
Clemenceau se je bal ponovne nemške grožnje, ki bi ogrozila Francijo in njen vpliv oz.
prevlado na kontinentu. Britanski ministrski predsednik David Lloyd George si je želel
stabilnost oz. »ravnovesje moči« na evropskem kontinentu potem, ko je dosegel
poglavitne cilje britanske zunanje politike. Zavedal se je, da mora biti nemško-poljska
vzhodna meja določena bolj v korist Nemčije, za razliko od predloga komisije za poljsko
vprašanje na mirovni konferenci, ki je predlagala prepustitev območij, kjer so živeli
Poljaki, poljski državi.
16
V času, ko so izbruhnile boljševistične revolucije v Srednji Evropi, na Madžarskem in
Bavarskem, se je Lloyd George zbal za stabilnost evropskega kontinenta in ni želel, da se
Nemčija v sili zateče v objem socialistične revolucije, v kar bi jo silili pretežki mirovni
pogoji, določeni s strani antante. Zaradi tega se je nagibal k bolj ugodni pogodbi za
Nemčijo in njenim manjšim teritorialnim izgubam. Njegovo mnenje je bilo, da bi Nemčija
prenesla vse pogoje, tudi visoko vojno odškodnino, ne pa prepustitev milijonov Nemcev
pod poljsko vladavino. Za tem stališčem je stala celotna britanska delegacija v Parizu.
Avstralski premier William Morris Hughes, ki je zastopal avstralsko delegacijo, je menil,
da je »grozljivo« prepustiti Nemce pod poljsko oblast, če ni za to posebej pomembnega
razloga. Razlog, da je Lloyd George vztrajal na ugodnejši vzhodni meji za Nemčijo, je
tudi v povezavi z nemškim plačilom reparacij, saj bi jih država težko izplačevala brez
vseh industrijsko najrazvitejših regij. Clemenceau in Wilson sta nasprotovala mnenju
britanske delegacije na konferenci. Ameriški predsednik se je držal načel, ki jih je postavil
v programu štirinajstih točk in je bil mnenja, da Nemčija v Zgornji Šleziji »brani interes
velekapitala, ne pa tamkajšnjega poljskega prebivalstva« ter da »nemška aristokracija tam
že stoletja tlači poljskega kmeta« (Yearwood 2009, 127).
Zmagovalke prve svetovne vojne, sile antante so zatorej naletele na težave, ko so pri
risanju novih meja na območjih nekdanjega Nemškega cesarstva in Avstro-Ogrskega
imperija želele ustvariti čimbolj narodno homogene države. Kot kompromisna rešitev se
jim je ponudilo načelo »samoodločbe narodov«, ki ga je propagiral ameriški predsednik
Wilson. S tem, ko je bilo sprejeto načelo samoodločbe je Wilson popustil od zahtev
poljske komisije pri mirovni konferenci, ter za območja, ki jih je ta dodelila Poljski,
privolil v izvedbo plebiscita na južnemu območju Vzhodne Prusije. Privolil pa je tudi v
ustanovitev Svobodnega mesta Gdasńk. Na pobudo Lloyda Georga, ki je prisluhnil
nekaterim nemškim kritikam osnutka mirovne pogodbe, je Wilson privolil še v plebiscit
v Zgornji Šleziji. Tako so sile antante z mirovnimi pogodbami določile, da bodo izvedeni
plebisciti kjer se bodo prebivalci pokrajin sami odločili v kateri državi bi radi živeli. V
času med 10. februarjem 1920 in 16. decembrom 1921 so bili izvedeni plebisciti v
Schleswigu (med Nemčijo in Dansko), Vzhodni ter Zahodni Prusiji (med Nemčijo in
Poljsko), Koroški (med Avstrijo in Kraljevino SHS), Zgornji Šleziji (med Nemčijo in
Poljsko) ter Gradiščanskem (med Avstrijo in Madžarsko). V skladu z demokratičnimi
načeli je bilo državam, ki so sporne teritorije zahtevale zase, v plebiscitni kampaniji
17
dovoljeno, da na prebivalstvo oz. volivce vplivajo s propagando (Jebsen 2014, 58–59;
Yearwood 2009, 126–127).
Končno besedilo Versajske mirovne pogodbe, ki je bila podpisana 28. junija 1919, je v
88. členu in dodanem aneksu glede Zgornje Šlezije, določalo, da bodo tamkajšnji
prebivalci pozvani, naj se na plebiscitu izjasnijo glede pripadnosti Nemčiji ali Poljski,
izid plebiscita pa se bo določil glede na izid v posameznih občinah. Po glasovanju je bila
plebiscitarna komisija zadolžena za posredovanje poročila antantnim silam, v katerem bo
priporočala črto, ki bo določila mejo v Zgornji Šleziji na podlagi »želj prebivalstva,
izraženih na plebiscitu« ter »geografskih in ekonomskih razmer na terenu« (The Avalon
Project 2016).
3.2 Nastanek manjšinskih pogodb
Na dan podpisa mirovne pogodbe med Nemčijo in antantnimi silami v Versaillesu, 28.
junija 1919, se je zgodil še en dogodek, ki je prispeval k stabilnosti in varnosti zaradi
novonastalih razmer v Evropi, a je bil takrat nekoliko v ozadju. Poljska predstavnika –
Roman Dmowski in Ignacy Paderewski – sta z zavezniki podpisala t. i. Malo versajsko
pogodbo, ki je urejala manjšinske pravice na Poljskem. Tako je bilo prvič v svetovni
zgodovini manjšinsko vprašanje reševano s separatno pogodbo, katere varuh je bilo
Društvo narodov (Fink 2006, 237).
Pogajanja o vsebini pogodbe niso bila lahka. Paderewski je v imenu Poljske ugovarjal z
argumenti, da je bila Poljska v preteklosti uničena z vmešavanjem njenih sosedov in da
bi morali pristati na zunanji nadzor, kar bi bil poseg v nacionalno suverenost poljske
države, ki je po dvesto letih ponovno zaživela. Manjšine bi po njegovem lahko postale
faktor, preko katerega bi se lahko tuje države vmešavale in vplivale na notranje zadeve
države. Paderewski je pri zaveznikih protestiral z besedami, da njegovo ljudstvo tretirajo
kot »nacijo inferiornih civilizacijskih standardov …, ki ne pozna koncepcije dolžnosti v
moderni državi«. Zagovarjal je, da bodo manjšine dobile enake pravice kot poljski
državljani, ter vztrajal, »da morajo vsi državljani razviti zavest o dolžnostih do države«.
Zahteval je tudi recipročnost v zvezi s poljsko manjšino v Nemčiji, kar pa se je kasneje
18
zaradi specifičnih okoliščin uresničilo le v Zgornji Šleziji, ne pa tudi v Mazuriji ter
pokrajini Grenzmark Posen-Westpreussen.25
Protestiral je tudi proti »arbitrarnosti« manjšinske pogodbe, saj bi morali biti principi
varstva manjšin splošno veljavni v mednarodni skupnosti pod okriljem Društva narodov,
ne pa vsiljeni le posameznim državam (Fink 2006, 248).
Šele intervencija francoskega premiera Clemenceauja je pripravila Paderewskega, da je
popustil ter podpisal manjšinsko pogodbo. Francoski politik ga je prepričal s tem, ko mu
je zatrdil, da so manjšinske obligacije neizogiben del članstva v mednarodni skupnosti,
zato mora tudi Poljska narediti del koncesij v dobrobit splošne varnosti v Evropi. Poleg
tega mu je razložil, da sistem varstva manjšin ni nič novega, saj so se države na Balkanu
že zavezale k manjšinskemu varstvu po določbah iz Berlinske konference leta 1878, le da
bo nad njimi tokrat bdelo Društvo narodov. Za Clemenceauja oz. francosko ter britansko
politiko pa cilj manjšinskih pogodb ni bilo varovanje manjšin in zagotavljanje njihovih
pravic, temveč so bili zaskrbljeni za stabilnost multinacionalnih držav ter tistih s
precejšnjim številom manjšin, ki bi lahko na nove in krhke države delovale destruktivno.
Manjšinski sistem je bil zato namenjen temu, da bi se manjšine »lažje pomirile v svoji
novi situaciji«, saj bi se »zavedale, da imajo zagotovljeno varstvo in garancije proti
krivični obravnavi, zatiranju«, kot je zapisal Clemenceau. Na takšen način naj bi se
premostile razlike in sovražnosti, kar bi pripeljalo do mehke asimilacije, po kateri bi
manjšine »postopoma pripravili na spojitev z državno skupnostjo, v katero spadajo«, kot
je sredi dvajsetih let potrdil britanski zunanji minister Austen Chamberlain (Hilpold
2013, 4–5, 19).
Manjšinska pogodba s Poljsko, ki je postala del njenega pravnega reda, je postala osnova
tudi za ostale države Vzhodne Evrope od Baltika do Sredozemlja, ki so po prvi svetovni
vojni dobile svojo državnost. Nastale so na pogorišču Avstro-Ogrskega imperija ter kot
zmagovalke v vojni povečale svoje ozemlje in znotraj svojih meja poleg matičnega
naroda pridobile številne manjšine.
Države, ki so sklenile manjšinske pogodbe in se pridružile sistemu varstva manjšin, so
bile: Kraljevina SHS26 (10. septembra 1919), Češkoslovaška (10. septembra 1919),
Romunija (9. decembra 1919) in Grčija (10. avgusta 1920). Omenjene države so sklenile
25 Območja nekdanjih pruskih provinc Poznanjske in Zahodne Prusije, ki sta ostali v okviru Nemčije. 26 Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, od leta 1929 dalje Kraljevina Jugoslavija.
19
separatne pogodbe, manjšinska določila pa so bila opredeljena tudi v mirovnih pogodbah.
Avstrija se je zavezala s Saintgermainsko mirovno pogodbo 10. septembra 1919,
Bolgarija s pogodbo v Neully-u 27. novembra 1919, Madžarska v Trianonu 4. junija 1920,
Turčija pa s pogodbo v mestu Lausanne 24. julija 1923. V sistem manjšinskega varstva
so bili vključena še območja Zgornje Šlezije z Ženevsko konvencijo o Zgornji Šleziji (15.
maj 1922) ter območje mesta Memel, katerega status je urejala posebna konvencija (8.
maj 1924). Z unilateralno deklaracijo, poslano na svet Društva narodov, pa so k sistemu
pristopile Albanija (2. oktobra 1921), Estonija (17. septembra 1923), Finska (27. junija
1921), Latvija (7. junija 1923), Litva (12. maja 1922). Zanimivo je tudi, da je Irak ob
svoji osamosvojitvi in pridružitvi Društvu narodov leta 1932 prav tako pristopil k sistemu
varstva manjšin ter bil tako edina država, ki je sprejela manjšinske obligacije in bila
popolnoma izven Evrope (Hilpold 2013, 3–4).
Sistem varstva manjšin ni vključeval velikih pet velesil: Velike Britanije, Francije, Italije,
Japonske ter ZDA. Omenjene države so bile le v vlogi varuha sistema Društva narodov,
v katerega pa ZDA niso bile vključene, ker niso ratificirale Versajske mirovne pogodbe
(Ginneken 2006, 190).
20
4 ZGORNJA ŠLEZIJA MED LETOMA 1919 IN 1922
4.1 Stanje v Zgornji Šleziji leta 1919
Na ukaz vodje ameriške misije (misija je poročala o dejanskem stanju za potrebe mirovne
konference v Parizu) v Nemčiji, kapitana W. R. Gherardija, je leta 1919 v Šlezijo
odpotovalo nekaj njenih predstavnikov, in sicer kapitan Robert R. Black, polkovnik
Albert H. Stonestreet in uradnik A. L. Rosenthal. V mesto Breslau so prišli 22. februarja
in se v sodelovanju z lokalnimi oblastmi seznanili s situacijo na terenu ter pri tem
spraševali tamkajšnje prebivalce o razmerah. 24. februarja so prišli v mesto Kattowitz
(Katovice) v Zgornji Šleziji, kjer so spoznali tamkajšnje razmere na lastne oči (Foreign
relations of the United States 1947, 51–52).
Ameriška komisija je v poročilu zapisala, da je zgornješlezijski industrijski revir, ki se
nahaja okoli mest Kattowitz (Katowice), Königshütte (Chorzow), Gliwice (Gleiwitz) in
Beuthen (Bytom), podoben Porurju, vendar po pomembnosti na drugem mestu. V njem
so takrat izkopali 32 % premoga v Nemčiji in 17,6 % cinka na svetu. Zapisali so še, da je
v industrijskih dejavnostih rudarstva in metalurgije zaposlenih okoli 220.000 delavcev.
Pred vojno je bilo tam zaposlenih 40.000 Poljakov, v tistem času pa samo 11.000 do
12.000. Za stavke in nemire, do katerih je takrat prihajalo in so bili na začetku večinoma
gospodarske narave, so bili po mnenju komisije odgovorni predvsem poljski komunisti
ter poljski nacionalisti, ki so jih izkoristili za svoje politične potrebe. Ocenili so, da zmerni
politični voditelji praktično nimajo več nobenega vpliva v pokrajini in da bo celotni revir
»postal boljševistični v roku štirih tednov«, v kolikor ne pride do izboljšanja zalog s
hrano. Glavni argumenti Poljske za aneksijo Zgornje Šlezije in še posebej industrijskega
revirja so poudarjali, da je tam večina poljskega prebivalstva, ki se želi priključiti matični
državi. V poročilu je ameriška komisija opisala (najverjetneje po nemškem viru), da so t.
i. šlezijski Poljaki oz. »Wasserpolen«, »potomci prvotnih poljskih kolonistov«, ki
pripadajo v 92–95 % katoliški veroizpovedi in v glavnem delavskemu razredu. T. i.
»Wasserpolnisch« naj bi bil po besedah v poročilu »primitiven jezik, ki temelji na
poljskem jeziku, ki je pomešan s številnimi nemškimi besedami«. Šlezijski Poljak naj bi
komaj razumel standardni poljski jezik, brati pa naj bi ga znalo le 5 %. Govorilo naj bi se
ga le v domačih krogih, mlajše generacije so uporabljale nemščino. Izmed vseh šlezijskih
21
Poljakov naj bi jih okoli 60 % podpiralo narodno gibanje, ki se je naslanjalo na
propagando ekonomske narave. Poljake naj bi privabljalo z obljubo o pridobitvi četrtine
hektara zemljišča in dvema kravama na vsakega človeka, šesturnim delavnikom,
popolnim »podružbljanjem« industrije, izogibom plačila reparacij, hrano v roku enega
tedna po plebiscitu ter s prevlado katoliške vere.
Nemška stran je kot argumente proti poljski priključitvi Zgornje Šlezije navajala, da v
pokrajini živi 40 % Nemcev, med šlezijskimi Poljaki pa naj bi bilo 30 % celotne
populacije »nelojalne iz sebičnih interesov«. Nemški general Hoefer je ameriški komisiji
je zatrdil, da so šlezijski Poljaki eni izmed najbolj zvestih vojakov v njegovem regimentu.
Nemška stran je najbolj ugovarjala na podlagi dejstva, da »so Poljaki popolnoma
nesposobni ustvarjati in vzdrževati industrijsko infrastrukturo«, za uspeh gospodarstva v
regiji pa so pripisovali zasluge nemškemu kapitalu in izumiteljstvu. Nemška stran je v
Poljski videla državo, ki »vidi Zgornjo Šlezijo kot molzno kravo«. V poročilu ameriške
komisije je bilo kot komentar zapisano, da je večina »čistih Nemcev« in »lojalnih
šlezijskih Poljakov« proti priključitvi k Poljski. Ameriška komisija se je strinjala, da je
industrija v regiji izključno nemška ter pomemben faktor v nemškem gospodarstvu
(Foreign relations of the United States 1947, 59–65).
22
4.2 Šlezijske vstaje in plebiscit
4.2.1 Prva šlezijska vstaja
Priprave na plebiscit, ki je bil nazadnje izveden marca leta 1921, so trajale dolgo. K
večmesečni zamudi so največ prispevale vstaje Poljakov proti Nemcem, antantne sile pa
niso takoj našle vojaških enot za namestitev v regijo (Urban 2000, 140–141).
V želji utrditi svoj položaj pred plebiscitom je poljska stran želela spraviti območje
Zgornje Šlezije pod svoj nadzor. S podporo vlade v Varšavi je nastala tajna organizacija,
imenovana Poljska vojaška organizacija oz. POW27, ki je dva tedna po podpisu Versajske
mirovne pogodbe sprožila prvo šlezijsko vstajo (Urban 2000, 140–141).
16. avgusta 1919 je v Šleziji izbruhnila prva od treh vstaj. Okoli 10.000 vstajnikov je
želelo zasesti industrijska območja, kjer je bila pred tem nemška oblast že oslabljena
zaradi delovanja »rdečih delavskih svetov«. Povod za začetek je bila zadušitev stavke v
enem izmed rudnikov, kjer so nemški lastniki nad stavkajoče poljske delavce poslali
demobilizirane nemške vojake. S posegom redne nemške vojske, ki je bila nastanjena na
območju, je vstaja propadla, nenazadnje tudi zaradi tega, ker so bili vstajniki slabo
oboroženi in organizirani. Bilo pa je več kot 100 mrtvih na obeh straneh. Po poročanju
poljskih zgodovinarjev naj bi iz Zgornje Šlezije iz strahu pred maščevanjem na Poljsko
zbežalo okoli 10.000 ljudi (Urban 2000, 140–141).
Ko je Versajska mirovna pogodba januarja 1920 stopila v veljavo, je morala nemška
vojska v skladu z določili pogodbe zapustiti območje Zgornje Šlezije. V pokrajino je
prišla medzavezniška plebiscitarna komisija pod predsedstvom francoskega generala
Henrija Le Ronda, in sicer z namenom, da naredi vse potrebno za izvedbo plebiscita. Z
lokalno nastanjenimi francoskimi, britanskimi in italijanskimi vojaškimi enotami so želeli
poskrbeti za varnost. Francoska vojska v Zgornji Šleziji naj bi odkrito simpatizirala s
poljsko stranjo. General Le Rond se je o veliko vprašanjih posvetoval s poljskim
komisarjem za plebiscit in bivšim poslancem v Reichstagu Wojciechom Korfantyem, ki
je zagovarjal priključitev Zgornje Šlezije k Poljski (Urban 2000, 141).
27 POW – Polska Organizacja Wojskowa.
23
4.2.2 Druga šlezijska vstaja
Med potekom plebiscitarne kampanje leta 1920 se je razširila vest, da se bo Poljska
odpovedala Zgornji Šleziji v zameno za nemško pomoč v boju proti boljševistični Rusiji,
ki je takrat ogrožala Poljsko. Zaradi tega je poskušala skupina poljskih nacionalistov že
drugič ustvariti fait acompli in oblikovati bodoče dogodke na podlagi izvršenih dejstev.
Druga šlezijska vstaja je izbruhnila avgusta 1920, vendar je bila zadušena že dva tedna
kasneje. Vlada v Berlinu je bila v položaju, da je lahko poslala močne paravojaške
specialne policijske sile v regijo. Poljska zaradi vojne z Rusijo tega ni mogla storiti in je
le deloma podprla vstajnike. Medzavezniška komisija je intervenirala in kot »tampon«
med vojskujočima se stranema poslala britansko vojaško enoto. S tem pa še ni bilo konec
nasprotij med nemško in poljsko stranjo, saj naj bi v času, ki je sledil do plebiscita, obe
strani druga nad drugo izvajali teror, umore, posilstva ter ropanje. Celo dvojezične
družine v Zgornji Šleziji naj bi se razdelile na dva tabora. Na poljski strani je kot
podžigalec strasti med nemško in poljsko stranjo najbolj izstopal Korfanty, ki je
zagovarjal priključitev k Poljski. Opozarjal je, da bo morala pokrajina v primeru
priključitve k Nemčiji plačevati za reparacije, zato naj bi bila Poljska garant za red in mir,
ter prebivalcem obljubljal zemljo in krave. Na njegovo sovražno obnašanje proti Nemcem
so se pri Le Rondu pritožili pripadniki nemških strank, toda brez uspeha (Urban 2000,
142).
Nad francoskim ravnanjem, so bili zaskrbljeni tudi v Whitehallu. Napetosti med obema
državama je povzročilo britansko prepričanje, da francoska zunanja politika z vsemi
svojimi silami stremi k temu, da bi Zgornja Šlezija pripadla Poljski. Tako bi Francija
bistveno oslabila Nemčijo, z morebitnim nacionalističnim izbruhom v Nemčiji, ki bi iz
tega sledil, pa bi dobila izgovor za okupacijo Porurja. Britanska politika je stremela
predvsem k temu, da bi »pravičnejša« rešitev v Zgornji Šleziji utrdila politične stranke v
Nemčiji, ki se zavzemajo za izpolnitev Versajske mirovne pogodbe, še posebej kar se tiče
vojne odškodnine (Yearwood 2009, 196).
24
4.2.3 Zgornješlezijski plebiscit
Pri dogovarjanju o izvedbi plebiscita se je vnel spor tudi okoli vprašanja, ali naj na
plebiscitu glasujejo le prebivalci, ki dejansko živijo v Šleziji, kar je zagovarjala poljska
stran, ali pa tudi tisti, ki so se tam rodili, kar je zagovarjala nemška stran. Zavezniki so
sprejeli nemški argument, zato je nemška stran poskrbela za prevoz Šlezijcev iz vseh
delov Nemčije za glasovanje na plebiscitu. Končni rezultat na plebiscitu 20. marca 1921
je bil negativen za poljsko stran. Od 1,2 milijona ljudi, ki so se udeležili plebiscita, jih je
59,4 % glasovalo za Nemčijo. Severni in zahodni del dežele je glasoval za Nemčijo, južni
za Poljsko. Osrednji industrijski del je bil razdeljen na polovico. V glavnem mestu
Katovice je bilo npr. 22.774 glasov za Nemčijo in 3.900 za Poljsko. Poljaki so dojemali
izid kot manipulacijo, saj so na plebiscitu glasovali tudi Šlezijci, ki v Zgornji Šleziji niso
imeli več stalnega prebivališča, ampak so se tam le rodili. Tak pristop je predvidevala
Versajska mirovna pogodba, na katero je na konferenci pristala tudi poljska delegacija.
Izkazalo se je, da so za Nemčijo glasovali tudi šlezijski Poljaki, ki so govorili t. i.
»Wasserpolnisch«, med katerimi je bilo veliko aktivistov delavskega gibanja. Slednjim
se je zdelo življenje v socialdemokratski Nemčiji boljše kot na Poljskem, kjer so velik
vpliv imeli veleposestniki, plemiči in vojska (MacMillan 2002, 220–221; Urban 2000,
143–144).
Zaradi rezultata na plebiscitu, ki ni ponudil rešitve iz obstoječe situacije, so zavezniki
razmišljali, kako razdeliti regijo glede na določilo iz versajske pogodbe. Po varianti, da
bi iz regije izločili njen vzhodni del, kjer je bilo podeželsko prebivalstvo poljsko, urbano
pa nemško in kjer je bila večina industrijskih kapacitet, bi na tistem ozemlju prevladovali
Poljaki s 51,6 % večino. Velika Britanija se je navezovala na domnevo, da bi morale
»industrijske slive v poljskem pudingu« pripasti Nemčiji (Yearwood 2009, 196). V
reševanje spora se je neposredno vpletel Lloyd George, ker ni zaupal svojemu zunanjemu
ministru lordu Curzonu. Vztrajal je, da je Zgornja Šlezija »gospodarska celota, ki so jo
razvili Nemci s svojo iniciativo, inovativnostjo in kapitalom«, zato bi bila predaja regije
Poljski trajen in upravičen razlog za zamero. Francija je na drugi strani zagovarjala tezo,
da so »nemška mesta izolirani otoki v poljskem morju«, zato mora celotni rudniški revir
deliti usodo s poljsko večino, s katero je povezan (Yearwood 2009, 196–197).
25
4.2.4 Tretja Šlezijska vstaja
Glede na izid plebiscita so zavezniki začeli razmišljati o delitvi Zgornje Šlezije. Ko je za
to izvedel Korfanty, se je odločil, da bo s podporo poljske vojske začel tretjo šlezijsko
vstajo, za katero pa mu v Varšavi niso mogli dati polne podpore. Odstopil je z mesta
plebiscitarnega komisarja in se proglasil za diktatorja vstaje. Njegov cilj je bil s poljskimi
enotami zasesti Zgornjo Šlezijo, da bi omogočil vladi v Varšavi čim boljše izhodišče pri
nadaljnjih pogajanjih. Tretjega maja 1921, na poljski državni praznik, je 40.000
vstajnikov zavzelo celotno Zgornjo Šlezijo do mesta Oppeln, vključno z ozemlji, kjer so
prebivalci glasovali za Nemčijo. Vstajniki so zasegli celotno območje, ki so ga zahtevali
oz. jim ga je želela prepustiti Francija. Kakšen odnos je imela francoska država do
problema, kaže dejstvo, da francoske enote, ki so še edine ostale na območju po
plebiscitu, niso storile nič, da bi preprečile pohod vstajnikov. Ker na območje niso smele
priti nemške čete, je bil organiziran nemški prostovoljski korpus oz. »Deutsche
Freikorps«, v katerega so se vključili prostovoljci iz Saške, Bavarske in Tirolske. Korpus
je v sredini maja prišel v pokrajino in se 21. maja spopadel z vstajniki pri šlezijski sveti
gori Annaberg.28 Lloyd George je bil nad situacijo zelo zaskrbljen. V govoru v poslanski
zbornici je zatrjeval, da Velika Britanija ne sme dopustiti, da pride do izvršenega dejstva
na terenu, ter da morajo zavezniki upoštevati določila iz versajske pogodbe, ko so jim v
prid in ko jim niso. Šel je celo tako daleč, rekoč, da če zavezniki ne bodo mogli vzpostaviti
reda v pokrajini, potem je treba tja poklicati Nemce, da to storijo namesto njih. V svojih
stališčih je najverjetneje mislil na Francijo, ki si je na tak način prislužila nezaupnico
zaradi tihe podpore Poljakom. V dveh tednih so nemške prostovoljne enote pregnale
poljske enote na vzhod do industrijskega območja, dokler se v Zgornjo Šlezijo niso vrnili
štirje britanski bataljoni, potem ko so že odšli domov v Veliko Britanijo zaradi stavke
tamkajšnjih rudarjev. Na ukaz Lloyda Georga so bataljoni prišli nazaj, naknadno pa sta
bila tja poslana še dva bataljona, kar je posledično prisililo obe strani k premirju. Kot
protiutež poljskim vstajnikom ter posredno Francozom so Britanski oficirji v času bojev
spodbujali nastanek nemških prostovoljnih brambovskih enot,29 ki so pripomogle k temu,
da se je na terenu ustvarilo ravnovesje sil (tudi britanskih in francoskih) na terenu. Na
28 Annaberg oz. Sankt Annaberg (pol. Góra Świętej Anny) – romarski kraj s cerkvijo in samostanom svete Ane. 29 Nem. Freikorps.
26
poljski strani naj bi padlo 1.218 ljudi, na nemški pa 1.176 (Yearwood 2009, 197; Urban,
2000, 144).
4.3 Dokončno oblikovanje nemško-poljske meje v Zgornji Šleziji
Konference, ki so sledile po vstaji, so dajale le nove predloge in zemljevide, vendar
nobene rešitve. Kot možen izhod iz situacije je britanska diplomacija vzela v obzir namig
britanskega konservativnega politika Arthurja Balfourja oz. predlog avstralskega
premiera Hughesa, da bi reševanje spora prepustili Društvu narodov. Sekretar v kabinetu
britanske vlade, Maurice Hankey, je upal, da bo preko Društva narodov Velika Britanija
lažje zastopala svoje interese, Franciji pa bi Društvo omogočilo, da popusti v svojih
zahtevah, ne da bi izgubila prestiž. Pričakovati je bilo, da bo Društvo narodov oblikovalo
nepristransko komisijo, ki bi delovala kakor v primeru Aalandskih otokov v sporu med
Švedsko in Finsko. Balfour, ki je v Ženevi pri Društvu narodov predstavljal britansko
stran, je omenjeni predlog zagovarjal v želji po novem začetku pri reševanju spora in v
želji, da ne bi bili vezani na predloge in argumente, ki sta jih predlagala on, njegov
francoski kolega Leon Bourgeois in njihovi svetovalci. Društvo narodov naj bi tako našlo
kompromis, ki ne bi pomenil zmago ene strani nad drugo. Curzon je sprva razmišljal, da
bi nalogo zaupali uglednemu posamezniku, npr. bivšemu ameriškemu predsedniku
Williamu Howardu Taftu, posebej imenovani komisiji ali pa komiteju malih držav, ki
imajo predstavnika v svetu Društva narodov. Društvo narodov se je odločilo za zadnjo
možnost, zato je bila naloga poverjena Hymansu iz Belgije, Quiñonesu iz Španije, da
Cunhi iz Brazilije in Kooju iz Kitajske. Curzon je imel o odločitvi pomislek, češ, da je
prepustitev rešitve velikega evropskega problema Kitajski, Braziliji in Španiji »šala«.
Čeprav je Hankey dvomil o nepristranskosti arbitrov zaradi frankofilstva Hymansa ter
francoskega vpliva na Quiñonesa in da Cunho, ki sta bila veleposlanika v Franciji, ga je
na koncu prepričala moč v pravilnost britanskih argumentov. V resnici je bil komite samo
krinka za načrt, ki ga je pripravil Jean Monnet iz sekretariata Društva narodov. Pomagala
sta mu dolgoletni prijatelj Pierre Denis in češki industrialec F. Hodač. Vpliv na skupino
je imel tudi Edvard Beneš, za katerega je Foreign Office sicer ocenil, da so ideje
»nepraktične«. Komite je prišel do razmejitve, po kateri je razdelil industrijsko regijo v
Zgornji Šleziji po načelu, po katerem etnografski argumenti prevladajo nad
gospodarskimi in za katerega je trdil, da je najbolj pravična rešitev. Izmed štirih mest v
industrijskem območju sta Poljski pripadli dve, in sicer Katowice (Kattowitz) ter
27
Chorzow (Königshütte). Ne glede na to, da je Poljska dobila večino industrijskega
območja, Nemčiji pa je ostalo večinoma agrarno, je bilo francosko zunanje ministrstvo
še vedno mnenja, da je bila Nemčija premalo oslabljena. Lloyd George ni bil zadovoljen
z odločitvijo in je bil mnenja, da ga je Društvo narodov »zašušmarilo« (Yearwood 2009,
197–200).
Rešitev razmejitve med državama je bila zapečatena z Ženevsko konvencijo o Zgornji
Šleziji leta 1922, ki je bila ena najdaljših pogodb. Nemčijo in Poljsko je zavezovala tudi
k gospodarskemu in političnemu sodelovanju ter k zaščiti manjšin (MacMillan 2002,
221).
Z delitvijo Zgornje Šlezije je prišel jugovzhodni del dežele pod Poljsko, vključno z
mestom Katowice, kjer se je 85 % prebivalcev odločilo za Nemčijo. Poljska je tako z
delitvijo dobila 75 % nahajališč črnega premoga in 90 % nahajališč železove rude.
Nemška stran je v tej odločitvi o novi meji videla veliko krivico, Korfanty pa je postal
simbol poljskega ravbarja. Ne samo v Nemčiji, ampak tudi na Poljskem so bili s
kompromisom o delitvi nezadovoljni. Pomembnejše politične stranke v Nemčiji in na
Poljskem so si v prizadevale pridobiti celotno Zgornjo Šlezijo. Zgodilo se je ravno tisto,
česar se je najbolj bal Lloyd George, in sicer da bo odločitev, ki ne bo zadovoljila obeh
strani, na koncu pripeljala do nove vojne (Urban 2000, 145).
28
5 MANJŠINSKA ZAŠČITA PO ŽENEVSKI KONVENCIJI (1922)
Čeprav so Poljska, Avstrija, Bolgarija, Madžarska, Češkoslovaška, Jugoslavija, Grčija,
Romunija in Turčija podpisale manjšinske pogodbe na mirovni konferenci v Parizu med
letoma 1919–1920, se antantne sile Nemčije niso zavezale k takšni pogodbi. Te so za
pripadnike manjšin, ki so se znašli v novih mejah Nemčije, predvidele možnost
»optiranja« za državo po lastnem izboru. Le za obmejna območja z dansko manjšino v
Schleswigu ter poljsko manjšino v Mazuriji in Zgornji Šleziji je bil predviden plebiscit.
Po zapletih v Zgornji Šleziji, povezanih s plebiscitom in vstajami, se je konferenca
antantnih ambasadorjev v iskanju učinkovite rešitve za Zgornjo Šlezijo zavezala, da bo
del prihodnje ureditve v Zgornji Šleziji zajemal tudi določbe glede varstva manjšin. S tem
so Poljaki, živeči v nemškem delu Zgornje Šlezije, bili edini pripadniki poljske manjšine
v Nemčiji, ki so postali subjekt mednarodnega varstva manjšin (Weber 1996, 11).
Posebna ureditev za Zgornjo Šlezijo je bila zapisana v posebni nemško-poljski pogodbi z
dne 15. maja 1922 z imenom Ženevska konvencija o Zgornji Šleziji.30 Njen primarni
namen je bil, da omeji gospodarsko škodo, nastalo z delitvijo industrijsko bogate regije
med dve sprti strani. Pogajanja za nastanek Ženevske konvencije (1922) 31 so tekla od 9.
decembra 1921 do podpisa, 15. maja 1922. Posrednik med stranema in vodja pogajanj je
bil Felix Calonder, bivši švicarski državni voditelj, imenovan s strani sveta Društva
narodov, ki je užival spoštovanje vseh strani v postopku. Ženevska konvencija (1922), ki
je bila sklenjena z rokom veljavnosti 15 let, je bila s svojimi 606 členi obsežnejša kot
Versajska mirovna pogodba, saj je slednja vsebovala le 440 členov. V pogodbi so želeli
definirati vsak specifični detajl na posameznem področju, da bi se izognili bodočim
nesporazumom in sporom. V besedilu konvencije so bile določbe, ki so urejale zaposlitev,
socialno zavarovanje, carine, valutni sistem, vzdrževanje in uporabo infrastrukture,
določbe o rudarjenju, pa tudi določbe o zaščiti manjšin na obeh straneh nemško-poljske
meje (Frentz 1999, 79–80).
30 Fr. Convention de Genève relative a la Haute-Silésie, faite a Genève le 15. Mai 1922; angl. Geneva Convention Concerning Upper Silesia Signed at Geneva, May 15th, 1922; nem. Deutsch-polnischen Abkommen über Oberschlesien vom 15. Mai 1922 (Genfer Abkommen); pol. Konwencja niemiecko-polska dotycząca Górnego Śląska, podpisana w Genewie 15 maja 1922 roku (Konwencja genewska o Górnym Śląsku). 31 V nadaljevanju Ženevska konvencija (1922).
29
Ženevska konvencija (1922) je uporabljala princip recipročnosti, ki se je uporabljal enako
za nemški in poljski del Zgornje Šlezije. Za razliko od manjšinskih pogodb je konvencija
dajala veliko manj prostora za diskrecijsko pravico nemški in poljski vladi, da se odločita
po lastnem preudarku, predvsem zaradi določb, ki so šle v specifične podrobnosti. V
Ženevsko konvencijo (1922) sta bila vključena 1. in 2. člen ter 7. do 12. člen iz poljske
manjšinske pogodbe, in sicer z novimi številkami (od 65. do 72. člena). Poleg omenjenih
členov so bili dodani še novi specialni in podrobni členi o zaščiti manjšin. Ženevska
konvencija (1922) je tako obsegala 9 členov, ki so pokrivali državljanske in politične
pravice, 13 jih je zadevalo verske pravice, 38 členov je bilo namenjeno urejanju šolstva,
13 členov je določalo pravice o uporabi manjšinskih jezikov v privatni sferi, v javnosti in
pred državnimi organi, 30 členov pa je določalo postopek pritožbe v primeru kršitve
konvencije, pristojnosti Mešane komisije in Arbitražnega sodišča ter njune pristojnosti.
Ena od pomembnejših razlik med manjšinsko pogodbo in Ženevsko konvencijo (1922) je
bila v tem, da je slednja uvedla »subjektivni princip izbire nacionalnosti«. 74. člen je
namreč določal, da »se vprašanje, ali oseba pripada ali ne pripada rasni, jezikovni ali
verski manjšini, ne sme preverjati ali pa oporekati s strani oblasti«. Člen je postal predmet
intenzivnega spora, saj je Poljska zanikala ekskluzivno pravico staršev (131. člen), da
odločajo o jeziku svojega otroka, ko ga pošiljajo v nemško ali poljsko šolo (Stone 1933,
36).
87., 105. in 117. člen so natančno definirali pojme, kot so »manjšinska šola«, »manjšinski
razredi«, »manjšinski jezikovni tečaji« in »manjšinski verski pouk«, z upanjem, da ne bo
prostora za zmešnjavo. Poljska manjšinska pogodba je zagotavljala primarno in
sekundarno izobraževanje v javnih ter zasebnih manjšinskih šolah, Ženevska konvencija
(1922) pa je dodatno omogočala manjšinam v Zgornji Šleziji še javno sekundarno in
visokošolsko izobraževanje ter zasebno poklicno usposabljanje. Konvencija je prav tako
določila absolutne numerične zahteve za odprtje oz. zaprtje manjšinskih šolskih institucij.
Za osnovne manjšinske šole je ta številka znašala 40 učencev v šolskem okraju.
Konvencija je omogočala tudi, da so v manjšinskih šolah šolarje poučevali učitelji z druge
strani meje, za katere se je zahtevalo, da morajo biti »popolnoma vešči jezika okolja«,
kjer delujejo (Frentz 1999, 81–82).
V skladu z določbami Ženevske konvencije (1922) so manjšine lahko uporabljale svoj
jezik svobodno v zasebnem in javnem življenju, tj. v tisku, v poslovanju s strankami ter
30
na javnih shodih, v ustni in pisni komunikaciji z državnimi oblastmi, lokalnimi,
občinskimi in okrajnimi sveti ter sodišči in drugimi javnimi institucijami. Prav tako je
bila omogočena svoboda veroizpovedi in avtonomija v verskih zadevah. Verskim
skupnostim je bila dana možnost, da same postavljajo svoje duhovnike ter vodijo verske
obrede v njihovem lastnem jeziku.
Ženevska konvencija (1922) je prenehala veljati 15. julija 1937, natančno 15 let po tem,
ko je stopila v veljavo. Ko je Poljska 13. septembra 1934 z enostransko izjavo prekinila
sodelovanje pri Društvu narodov v zvezi z manjšinskimi vprašanji, je Ženevska
konvencija (1922) postala edini pravni akt, ki je obvezoval Poljsko k varovanju manjšin,
pa čeprav le na lokalnem nivoju Zgornje Šlezije (Frentz 1999, 82–83).
5.1. Institucije po Ženevski konvenciji (1922) in postopek pritožbe ter peticije
Za nadzor izvajanja Ženevske konvencije (1922) v Zgornji Šleziji sta bila ustanovljena
dva organa. Prvi organ je bila Mešana komisija za Zgornjo Šlezijo,32 ki ji je predsedoval
predstavnik nevtralne države in je imela še po dva predstavnika iz Nemčije in Poljske.
Drugi organ je bil Arbitražno sodišče za Zgornjo Šlezijo33 v podobni sestavi kot Mešana
komisija – nevtralen sodnik ter po en sodnik iz Nemčije ter Poljske. V celotnem obdobju
izvajanja Ženevske konvencije (1922) – od 1922 do 1937 – sta oba organa imela le enega
predsednika. Mešani komisiji je predsedoval bivši predsednik Švicarske konfederacije
Felix Calonder, ki je sam pripadal retoromanski manjšini, predsednik Arbitražnega
sodišča pa je bil Belgijec Georges Kaeckenbeeck, ki je po koncu svojega mandata napisal
knjigo The International Experiment of Upper Silesia: a study in the working of the Upper
Silesian Settlement (Blanke 1993, 30).
32 Fr. Commission mixte de Haute-Silésie; nem. Gemischte Kommission für Oberschlesien; pol: Komisja Mieszana dla Górnego Śląska. 33 Fr: Tribunal arbitral de Haute-Silésie; nem. Schiedsgericht für Oberschlesien: pol. Trybunal Rozjemczky dla Gornego Slaska.
31
5.1.1. Mešana komisija za Zgornjo Šlezijo
Ženevska konvencija (1922) je v 562. členu določala: »Mešana komisija ima svoj sedež
v Katowicah; sestoji iz dveh nemških in dveh poljskih članov, kakor tudi iz enega
predsednika z drugim34 državljanstvom. Člani morajo biti rojeni v Zgornji Šleziji ali pa
morajo biti povezani z zgornješlezijskimi razmerami s svojim poklicem, službeno
dejavnostjo ali večletnim bivanjem v Zgornji Šleziji« (Fischer 1931, 13-14).
Funkcijo predsednika Mešane komisije za Zgornjo Šlezijo je od njene ustanovitve leta
1922 do prenehanja obstoja leta 1937 vodil Švicar Felix Calonder, pred tem pa je tudi
vodil konferenco veleposlanikov, ki so pripravili Ženevsko konvencijo (1922). Med
letoma 1913 in 1920 bil član švicarskega Bundesrata – zveznega kolektivnega izvršnega
sveta Švice, opravljal je funkcijo zunanjega ministra ter je med letoma 1918 in 1919 kot
predsedujoči svetu opravljal tudi funkcijo švicarskega zveznega predsednika. Svet
Društva narodov je želel za predsedujočega na konferenci veleposlanikov, ki bi v Ženevi
pripravili konvencijo o Zgornji Šleziji, nekoga iz nevtralne države, ki bi bil sprejemljiv
tako za Poljsko kot za Nemčijo. Sprva je nominiral Calondrovega kolega v zveznem
izvršnem svetu, Gustava Adorja. Z njegovim imenovanjem se ni strinjala Nemčija, očitala
mu je preveč proantantska in protinemška stališča, zato se je Ador odpovedal imenovanju
in na svoje mesto predlagal Felixa Calondra, ki je bil sprejemljiv za obe strani (Stauffer
2004, 20–21).
Na zahtevo nemške in poljske vlade je svet Društva narodov 16. maja 1922 imenoval
Felixa Calondra za predsednika Mešane komisije, kot je to predpisoval 564. člen
Ženevske konvencije (1922) (Stone 1933, 94).
Tako nemška kot poljska vlada sta imenovali po dva člana Mešane komisije, ki sta se
morala v postopku za zaščito manjšin po 41. členu Pravilnika o postopku pred Mešano
komisijo za Zgornjo Šlezijio35 seznaniti z vsebino kartotek obravnavanega primera ter
biti prisotna na morebitnih zaslišanjih (Stone 1933, 95, 266).
34 Ni državljan niti Nemčije niti Poljske. 35 Verfahrensordnung der Gemischten Kommission für Oberschlesien. Vom 7. Februar 1923 (RGBl, 1923, II, Nr. 7, S. 63).
32
Pristojnost Mešane komisije, pri kateri je glavno vlogo igral njen predsednik, manjšo pa
njeni člani, je obsegala tudi primere sporov ekonomskega in administrativnega karakterja
med nemško in poljsko vlado, vendar je realnost pokazala, da sta državi sprožili bolj malo
sporov takšne narave. Teh je bilo skupaj le 18, od tega 16 po 2. členu II. poglavja, 1 spor
po 237. členu 237. poglavja in 1 spor po 335. členu VII poglavja Ženevske konvencije
(1922). Veliko več je bilo primerov glede manjšinskih določil. Predsednik je po 149.
členu izdajal tudi svoja mnenja, ki načeloma per se niso bila zavezujoča za oblasti in so
bila bolj posvetovalne narave (Kaeckenbeeck 1942, 29). Calonder je s svojo avtoriteto
dosegel, da so se njegove odločitve in priporočila tudi dejansko uveljavila.
5.1.2. Urad za manjšine
Urad za manjšine je bil ustanovljen v obeh delih Zgornje Šlezije kot vladno telo nemških
oz. poljskih oblasti. Z Ženevsko konvencijo (1922) je bil ustanovljen Urad za manjšine,36
da bi, kot je pisalo v 148. členu, »zagotovil, da peticije, ki prihajajo s strani članov
manjšine in se nanašajo na interpretacijo ali uporabo določil Ženevske konvencije, dobijo
enakopravno in pravično obravnavo pri administrativnih oblasteh«. V praksi se je
pokazalo, da je Urad za manjšine služil namenom, kot so: prevajanje in pošiljanje
dokumentov med strankami, ki so bile v postopku, iskanje možnosti zadovoljitve
pritožnika, ne da se bi prej poslalo pritožbo predsedniku Mešane komisije ter je bil
predstavnik oblasti svoje države v odnosih s predsednikom Mešane komisije (Frentz
1999, 117–118).
Z vložitvijo vloge na Urad za manjšine naj bi se ta predhodno preizkusila pred pristojnimi
nemškimi in poljskimi upravnimi organi. Šele ko je Urad za manjšine posredoval zadevo
na Mešano komisijo, se je tam začel uradni postopek. V tej predhodni fazi je bilo vodji
Urada za manjšine omogočeno, da že na začetni stopnji na različne načine ugodi
pritožnikom in deluje kot nekakšen filter za Mešano komisijo (Fischer 1931, 18).
Nemški Urad za manjšine sta v vsem svojem obdobju delovanja vodila le dva človeka.
Najdlje – od leta 1924 do konca 1937 – ga je vodil Dr. Gospos, ki je bil tudi predsednik
36 Fr.Office des minorités; nem. Minderheitsamt; pol. Urząd Spraw Mniejszości.
33
deželnega sodišča37 v mestu Oppeln (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937a,
XXXI).
5.1.3. Državni agent
Med postopkom zaščite manjšin v Zgornji Šleziji pred Mešano komisijo njen predsednik
ni imel neposrednega stika z vladami. Imel pa je pristojnost, da se zanima za zadeve
administrativne narave, pri čemer je bil njegov stik z vlado preko predstavnika Urada za
manjšine. V izjemnih primerih je Ženevska konvencija (1922) predvidevala, da je
predsednik Mešane komisije lahko prišel v neposreden stik z vlado nemškega rajha, in
sicer preko državnega agenta,38 ki ga je vlada imenovala v skladu s 564. členom. Njegove
naloge so bile, da v vseh pogledih olajša stike med predsednikom Mešane komisije in
vlado, ki jo zastopa. Nemški državni agent je bil neposredno podrejen zunanjemu
ministrstvu nemškega rajha ter pruskemu notranjemu ministru. Njegov poljski kolega pa
poljskemu zunanjemu ministrstvu (Stone 1933, 96–97).
Medtem ko je bil nemški Urad za manjšine vezni člen med poljsko oz. judovsko manjšino
in Mešano komisijo, je bil po 569. členu Ženevske konvencije (1922) nemški državni
agent posrednik med nemško vlado in Mešano komisijo. Njegova vloga je posebej prišla
do izraza pri postopku v skladu s 585. členom, ko je sprejel informacije predsednika
Mešane komisije in je o tem nemudoma obvestil nemške vladne organe oz.
»Oberpräsidenta« Zgornje Šlezije. Delo nemškega agenta je izvajal nemški generalni
konzul, ki je imel sedež v Katowicah, torej v istem kraju kot Mešana komisija (Fischer
1931, 18).
Nemški državni agentje so bili v času obstoja posebnega režima v Zgornji Šleziji štirje.
Med letoma 1931 in 1934 je funkcijo nemškega državnega agenta pri Mešani komisiji
opravljal grof Raban Adelmann von Adelmannsfelden, nato pa je to funkcijo prevzel dr.
Wilhelm Nöldeke, ki je delo agenta opravljal vse do izteka Ženevske konvencije (1922)
leta 1937 (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937a, XXIX).
37 Landgerichtsdirektor. 38 Fr. Agent d'Etat; nem. Staatsvertreter; pol. Przedstawiciel Państwa.
34
5.2 Postopek vložitve peticije in pritožbe po določilih Ženevske konvencije (1922)
Po določbah Ženevske konvencije (1922) se je lahko pritožbe in peticije v Zgornji Šleziji
vložilo na sledeče načine:
1. 147. člen – neposredna peticija na svet Društva narodov v Ženevi.
2. 149. člen – pritožba na Urad za manjšine kot prvostopenjski organ. Če ni prišlo
do sporazumne rešitve oz. pritožnik ni bil zadovoljen z njo, je bila zadeva
posredovana predsedniku Mešane komisije, ki je nato obravnaval pritožbo in
izdal svoje mnenje.
3. 585. člen – neposredna pritožba, naslovljena na predsednika Mešane komisije, ne
da bi jo pred tem poslali na Urad za manjšine.
(Sierpowski 1996, 39–40)
5.2.1 Postopek po 147. členu
147. člen Ženevske konvencije (1922) je določal: »Svet Društva narodov je pristojen
razsojati o vseh individualnih ali kolektivnih peticijah, ki se nanašajo na določila pogodbe
in so direktno naslovljena s strani članov manjšine.« (Frentz 1999, 117).
Omenjeni člen je omogočal, da je manjšina lahko poslala svojo peticijo neposredno na
svet Društva narodov v Ženevi, ne da bi se pred tem obrnili na regionalne organe, kar je
povzročalo številne kontroverze. Peticije iz Zgornje Šlezije so v Ženevi povzročile precej
nejevolje, saj so bile številne in bi se jih lahko rešilo na regionalnem nivoju. To dejstvo
je še posebej kritizirala Poljska, čeprav je bil člen vključen v Ženevsko konvencijo (1922)
ravno na njeno pobudo, ker je želela zaščititi poljsko manjšino v nemškem delu Zgornje
Šlezije. Stvari obrnile v drugačno smer, kot je bilo predvideno. Ko je Nemčija postala
članica Društva narodov leta 1926, so peticije po 147. členu začele skokovito naraščati,
poslane pa so bile v glavnem s strani nemške manjšine v poljskem delu Zgornje Šlezije.
Zaradi zelo velikega števila peticij je bil po posredovanju sveta Društva narodov v Parizu
8. septembra 1928 sklenjen dogovor med podpisnicami Ženevske konvencije (1922), s
katerim so želeli zaključiti z dotedanjo prakso. Na svetu Društva narodov je bilo
odločeno, da lahko pritožbo ali peticijo poročevalec s podporo generalnega sekretarja
35
vrne v obravnavo regionalnim oblastem. Vendar to vseeno ni preprečevalo pošiljanja
manjših in manj pomembnih peticij v Ženevo (Sierpowski 1996, 39–40).
5.2.2 Postopek po 149. členu
Regionalni postopek vložitve pritožbe je v 149. členu Ženevske konvencije (1922)
predvideval, da pritožnik pošlje pritožbo Uradu za manjšine, ki je pritožbo obravnaval
prvi, nato pa jo poslal na sedež predsednika Mešane komisije v Katowice, da je o njej
dokončno odločil. Odločitve pa ni sprejemala Mešana komisija kot organ, temveč le njen
predsednik, ki naj bi kot nekdo, ki ni povezan ne z nemško ne s poljsko stranjo, deloval
nevtralno. Če pritožnik kasneje ni bil zadovoljen z odločitvijo predsednika Mešane
komisije, se je lahko pritožil na višjo instanco, in sicer na svet Društva narodov v Ženevi
(Frentz 1999, 117–118).
V primeru, ko je predsednik Mešane komisije končal postopek po 149. členu, je izdal t.
i. »Stellungnahme« oz. pravno mnenje o določeni zadevi v skladu s 152. in 153. členom.
Ker se je njen predsednik Calonder držal pravnega načela, da je treba primere, ki so si po
vsebini podobni oz. enaki, tudi obravnavati enako (t. i. argumentum simili ad similem),
so njegova pravna mnenja dejansko pomenila precedens za vse nadaljnje primere, ki jih
je obravnaval Urad za manjšine po 149. členu oz. v kolikor je o njih odločal predsednik
Mešane komisije (Stone 1933, 119)
V času mandata Felixa Calondra kot predsednika Mešane komisije za Zgornjo Šlezijo je
bilo po 149. členu sproženih 2.283 pritožb, od tega 1.613 s strani nemške manjšine, 522
s strani poljske manjšine, 148 pritožb je poslala judovska manjšina. Judovske pritožbe so
prišle po prevzemu oblasti s strani nacistov izključno iz nemškega dela Zgornje Šlezije.
Izmed vseh 2.283 pritožb je bilo 1.929 rešenih, 127 pritožb je Mešana komisija le
preučila, 227 pa do poteka njenega mandata ni uspela zaključiti (Sierpowski 1993, 39–
40).
36
5.2.3 Postopek po 585. členu
Pomembno določilo za nadaljnjo reševanje manjšinskih pritožb je bil 585. člen, ki se je
glasil:
»1. Če predsednik Mešane komisije pridobi na znanje dejstva, okoliščine ali razmerja, ki
po njegovem prepričanju niso v skladu z določbami te (Ženevske, op. p.) konvencije, se
lahko o zadevi pozanima pri pristojnem državnem predstavniku.«
»2. Državni predstavnik je dolžan nemudoma posredovati sporočilo (predsednika Mešane
komisije, op. p.) svoji vladi.« (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937a, XVII)
Ta člen je omogočal predsedniku Mešane komisije, da se je neposredno vključil v najbolj
pravno relevantne primere, ki so bili pomembni za reševaje najbolj perečih problemov
obeh manjšin.
Po postopku, ki ga je predvideval 585. člen, se je lahko predsednik dotaknil zadev, ki se
jih ni mogel v skladu s 149. do 157. členom oz. po normalnem postopku. Postopek mu je
omogočal, da je lahko posredoval pred, med in po oddani peticiji glede na 149. člen. Poleg
tega pri svojem poizvedovanju ni bil vezan na kakšen poseben postopek. Običajno se je
predsednik Mešane komisije potem, ko so mu bila posredno ali direktno posredovana
pravno relevantna dejstva s strani predstavnikov manjšine za sprožitev postopka, v skladu
z 585. členom pozanimal o dejanskem stanju, in sicer tako, da je opravil poizvedovanja
ter zaslišanja. Če so njegova poizvedovanja potrdila dejstva, je nato predsednik uradno,
ustno ali pisno predal zahtevo pristojnemu državnemu agentu, v kateri je naročil, da se ta
pri svoji vladi pozanima o omenjenih dejstvih ter da vzdrži status quo zaradi postopkov,
ki bodo sledili po 585. členu ali pa kasneje po 149. členu. Predsednik je lahko tudi
predlagal pogoje poravnave. Če je sporno zadevo predsedniku posredoval informant, je
bil ta namreč ob koncu postopka obveščen s strani predsednika, ali je zadovoljen s
predlagano rešitvijo spora. V primeru če temu ni bilo tako, se je lahko še vedno sprožil
pritožbeni postopek pred regionalnimi organi po 149. členu oz. pred svetom Društva
narodov po 147. členu. V primeru uporabe postopka po 149. členu je državni agent poslal
zadevo Uradu za manjšine, ki v postopku v skladu s 585. členom ni igral nobene vloge
(Stone 1933, 99–102).
37
Ko je državni agent prejel zahtevo predsednika Mešane komisije, jo je poslal zunanjemu
ministrstvu oz. pristojnemu organu v državi. Ta je opravil potrebna poizvedovanja in
preko svojega agenta poslal predsedniku Mešane komisije pisno poročilo, v katerem je
predstavil svoje poglede ter stališča, ki jih je sprejel o dotičnih zadevah. Ko je predsednik
Mešane komisije pregledoval poročilo, je včasih k sebi na ustni razgovor poklical agenta
pristojne države, po potrebi pa tudi njegovega kolega iz druge države (Stone 1933, 101–
102).
38
6 VARSTVO MANJŠIN PRI ORGANIH DRUŠTVA NARODOV V
ŽENEVI
Po manjšinskih pogodbah, ki so jih države sklenile, so lahko pripadniki manjšin naslovili
peticije na sedež Društva narodov v Ženevo, kjer jih je obravnaval njegov najvišji organ
– svet Društva narodov – predvsem v primeru, če so bile kršene pogodbene pravice.
Postopek obravnave in preizkusa pritožb je bil takšen, da je peticije najprej pregledala
sekcija za manjšine pri Društvu narodov in odločila o njeni dopustnosti. Sekcija, ki je bila
pod neposrednim nadzorom sekretarja Društva narodov, je peticije nato posredovala
vladam, ki jih je zadeval problem manjšin, torej državam, iz katerih so peticije prišle, ter
državi »matici«, zaščitnici manjšine. Sekcija za manjšine je imela najprej 8 članov, od
leta 1930 dalje pa 14. Do leta 1930 je bil njen direktor Norvežan Erik Colban, njegova
naslednika pa Pablo de Azcárate iz Španije ter Šved Rasmus Skylstad. Odločitev o zadevi
je nato prešla na »komite treh«, to je komite treh nepristranskih držav, članic sveta
Društva narodov, ki je v primeru, da do tedaj ni bila najdena kompromisna rešitev, poslal
peticijo svetu Društva narodov. Na zahtevo države članice sveta Društva narodov je ta
organ lahko obravnaval tudi posamezno peticijo (Ginneken 2006, 29–30, 133).
Ne glede na to, da je pakt Društva narodov določal, da ima skupščina Društva narodov
»pravico, da se ukvarja z vsakršno zadevo znotraj pristojnosti Društva narodov ali
zadevami, ki vplivajo na svetovni mir«, je bil svet Društva narodov glavni organ, ki je
sprejemal odločitve v tej mednarodni organizaciji. Svet je bil pristojen predvsem za
ohranjanje svetovnega miru, ohranitev teritorialne integritete držav članic, mirnega
reševanja sporov ter ukrepanja v primeru kršitev mednarodnih obligacij ter ogrožanja
kolektivne varnosti. Svet Društva narodov so sestavljale stalne članice – zmagovalke prve
svetovne vojne: Velika Britanija, Francija, Italija in Japonska ter štiri nestalne članice, ki
jih izvolila skupščina Društva narodov z dvotretjinsko večino. Sprva je bil predviden tudi
sedež za ZDA, a je zaradi neratificiranja Versajske mirovne pogodbe, katere del je bil
tudi ustanovitev Društva narodov, ostalo njeno mesto nezasedeno. Leta 1922 je bilo deset
sedežev v svetu Društva narodov, štiri za stalne članice, šest pa za nestalne. Z vstopom
Nemčije v Društvo narodov je tudi ona dobila stalni sedež v svetu, število sedežev pa se
je povečalo na 14. Poljska in Španija sta dobili t. i. »polstalni« sedež, ostali sedeži pa so
bili rezervirani za države Latinske Amerike, Azije, države Male antante, britanskega
39
Commonwealtha ter bivše nevtralne države. Ko je leta 1933 Nemčija zapustila Društvo
narodov, je njeno mesto v svetu leta 1934 zasedla Sovjetska zveza, ki je postala članica
Društva narodov nekaj let prej (Ginneken 2006, 64–65).
6.1 Vloga nemške politike pri varovanju manjšin
V času, ko je Nemčija bila članica Društva narodov, je odigrala vlogo zaščitnice manjšin
v Evropi, predvsem v času zunanjega ministra in nekdanjega kanclerja Gustava
Stresemanna. Vzroke za njeno »Minderheitenpolitik« gre pripisati kombinaciji
revizionistične politike, ideji »Völkisch«39 in na njej temelječi temelječi aroganci ter skrbi
za izgubljene sorojake. V sklopu svoje manjšinske politike je Nemčija leta 1925 tudi
ustanovila kongres evropskih manjšin, ki ga je vodil Slovenec Josip Vilfan (Fink 1972,
330, 336).
Poleg konca izolacije za Nemčijo je članstvo v Društvu narodov za Stresemanna
pomembno tudi zato, ker je preko politike zaščite manjšin v Evropi posredno ščitil tudi
»Auslandsdeutschtum«.40 Potem ko je leta 1924 v Locarnu s Francijo uredil vprašanje
zahodnih nemških meja, je imel proste roke za revizijo nemške meje na vzhodu (Fink
1972, 335–336).
Stresemannova politika je dosegla vrhunec leta 1929, ki je bilo imenovano tudi za »leto
manjšin«, saj je poleg podpore manjšinam Stresemann pri Društvu narodov sprožil
vprašanje reforme manjšinskega sistema ter vzpostavitve splošnega sistema varstva
manjšin. Povod za to je bilo zasedanje sveta Društva narodov decembra 1928 v Luganu,
na katerem je Stresemann z udarcem svoje pesti po mizi (t. i. »Faustschlag«) prekinil
govor poljskega zunanjega ministra Zaleskega, ker je v svojem govoru obtoževal nemško
organizacijo Deutsche Volksbund iredentizma, izdajstva ter našteval še množico trivialnih
pritožb svetu Društva narodov. Stresemann je Zaleskega obtožil sovraštva do Nemčije ter
branil »Volksbund«, ljubezen do domovine, dejanja vodje Volksbunda – Carla Ulitza –
39 Beseda, ki je označevala ideologijo, ki je slavila edinstvenost in superiornost nemškega jezika, zgodovine, duhovnosti in rase (Stackelberg 2007, 309). 40 Nemške manjšine izven matične države.
40
pa je primerjal z izdajo Piłsudskega med prvo svetovno vojno.41 Obenem je Stresemann
napovedal, da bo odprl problem varstva manjšin pod zaščito Društva narodov. Ko se je
Nemčija začela bolj aktivno ukvarjati z zaščito manjšin, se je začela obnašati enakopravno
ostalim velikim silam. Za tisk v Parizu in Varšavi je dejanje Stresemanna pomenilo
aroganco, podobno njegovemu šovinizmu med vojno, medtem ko so evropske manjšine
to gesto odobravale (Fink 1972, 344–345 ).
Čeprav so Stresemannov predlog o univerzalnosti manjšinskih pogodb za vse države
članice podpirale vse države, ki so bile obligirane z manjšinskimi pogodbami, pa je bil
takšen predlog za velike sile (Veliko Britanijo, Francijo in Italijo) nesprejemljiv. Iz
predlogov o reformah se je na koncu izcimilo bore malo, saj je bil edini rezultat, da je
»komite treh« po novem dobil večjo publiciteto pri svojem delovanju (Ginneken 2006,
133).
Stresemann je umrl oktobra 1929, njegov naslednik je leta 1930 postal Julius Curtius.
Slednji je pri Društvu narodov radikaliziral politiko varstva manjšin, da bi odvrnil
pozornost od nepopularnih ekonomskih ukrepov kanclerja Brüninga v času gospodarske
krize. Rezultat je bilo medsebojno obtoževanje Nemčije in Poljske za kršenje manjšinskih
pravic in teror nad pripadniki manjšin. Na zasedanju sveta Društva narodov leta 1932 pa
je bombastični nemški napad na politiko manjšinskih držav sprožil protinapad pod
vodstvom Francije in njenih zaveznikov z obtožbami o nemškem iredentizmu (Fink 1972,
352–356).
Sistemu varstva manjšin je prvi usodni udarec zadala Nemčija leta 1933 z izstopom iz
Društva narodov. S tem se je odpovedala vlogi varuha manjšin. Drugi udarec, ki je sledil
leta 1934 in je pomenil dejanski žebelj v krsto sistema, je bila Poljska enostranska
odpoved manjšinske pogodbe. Število peticij je v letu 1930 doseglo svoj vrhunec s
številko 204, leta 1936 pa je to število znašalo le 15. Takšen dramatičen padec naj bi bilo
mogoče pripisati »upadajočemu zaupanju, ki so ga evropske manjšine čutile v
sposobnosti Društva narodov« (Mazower 1997, 54).
41 Najverjetneje je mišljeno, ko se njegova poljska legija, ki se je v prvi svetovni vojni bojevala na strani Nemčije proti Rusiji, v želji da bi osvobodila Poljsko, ni želela podrediti nemški vrhovni komandi. Zaradi tega je bil Piłsudski s zaprt strani Nemcev (Ginneken 2006, 149).
41
7 KRATEK PREGLED POLITIČNE SITUACIJE V ZGORNJI
ŠLEZIJI NA PREHODU IZ WEIMARSKE NEMČIJE V TRETJI
RAJH
7.1 Deželni zbor Zgornje Šlezije
Zadnje volitve v deželni zbor Zgornje Šlezije,42 ki so potekale v Weimarski republiki 17.
11. 1929, so prinesle zmago Zentrumspartei43 z 42,2 % (24 mandatov), a je ta kljub temu
zgubila 7 % in s tem dva mandata. Druga stranka je bila Nemškonacionalna ljudska
stranka DNVP44 s 17, 3% (10 mandatov), tretja je bila Socialdemokratska stranka
Nemčije45 (SPD) z 12,2 % (7 mandatov), četrto mesto je zasedla Koalicija
zgornješlezijskih občanov in kmetov (OBB) z 9 % (6 mandatov), peta je bila
Komunistična partija Nemčije46 (KPD) z 8,9 % (5 mandatov). Katoliška stranka PKVP47,
ki je zastopala poljsko manjšino, je prejela 5,7 % (3 mandati), kar je pomenilo padec glede
na prejšnje volitve leta 1922 in 1925, ko je dobila 9,3 % (5 mandatov) oz. 7,2 % (4
mandati) (Wahlen in Deutschland 2016a).
Pod tretjim rajhom pa so bili rezultati na volitvah 12. marca 1933 seveda v prid nacistični
oz. Nacional-socialistični nemški delavski stranki.48 NSDAP je dobila 42,3 % (24
mandatov), Zentrumspartei 32,7 % (18 mandatov), DNVP je prejela 8,1 % (5 mandatov),
naslednje stranke pa so bile: SPD s 6,5 % (4 mandati), KPD s 6,2 % (4 mandati) in PKVP
z 1,9 % (0 mandatov) (Wahlen in Deutschland 2016a).
42 Nem. Provinziallandtag. 43 Stranka katoliškega centra. 44 DNVP – Deutschnationale Volkspartei. 45 SPD – Sozialdemokratische Partei Deutschlands. 46 KPD – Kommunistische Partei Deutschlands. 47 PKVP – pol. Polsko-Katolicka Partja Ludowa, nem. Polnisch-Katolische Volkspartei. 48 NSDAP – Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei.
42
7.2 Pruski Landtag
Na volitvah v pruski Landtag49 24. aprila 1932 je v volilni enoti Oppeln, ki je pokrivala
Zgornjo Šlezijo, pri udeležbi 704.169 volivcev (78,7 %) s 35,6 % zmagala Zentrumspartei
(5 mandatov), druga je bila NSDAP z 30,4 % (4 mandati), tretja KPD z 12,2 % (2
mandata), SPD in DNVP sta vsaki prejeli po 7,5 % (vsaka po 1 mandat), Poljska katoliška
ljudska stranka (PKVP) pa 4 % brez mandata. Slednja je na volitvah leta 1922 imela 2
poslanca, leta 1924 le enega, od leta 1928 dalje pa nobenega iz Zgornje Šlezije (Wahlen
in Deutschland 2016b).
Naslednje volitve, ki so potekale 5. marca 1933 že v času nacistične vladavine, so
pomenile zmagoslavje NSDAP. Ta je pri udeležbi 787.789 volivcev (85,8 %) dobila 42
% (6 mandatov), Zentrumspartei 30,9 % (4 mandati), KPD 9,2 % (1 mandat), DNVP 7,2
% (1 mandat), SPD 6,5 % (1 mandat), PKVP 1,6 % ter (brez mandatov) (Wahlen in
Deutschland 2016b).
Na pruskem deželnem nivoju se Zentrumspartei ni odrezala tako dobro kot v Zgornji
Šleziji. Do leta 1932 je bila v pruskem Landtagu namreč najmočnejša SPD, ki je na
volitvah leta 1928 dobila 29 % glasov (137 mandatov). Zentrumspartei je leta 1932 dobila
15,3 % (67 mandatov), leta 1933 pa 14,1 % (67 mandatov) ter pristala na tretjem mestu.
Pred njo sta bili tako leta 1932 kot 1933 NSDAP s 36,3 % oz. 43,2 % (162 oz. 211
mandatov) in SPD z 21,2 % oz. 16,6 % (94 oz. 80 mandatov). KPD je dobila 12,8 % oz.
13,2 % leta 1933 (57 oz. 63 mandatov). DNVP je prejela 6,9 % oz. 8,8 % (31 oz. 43
mandatov), stranke nacionalnih manjšin pa zanemarljivo malo – 0,3 % oz. 0,2 % (Wahlen
in Deutschland 2016c).
49 Deženi zbor nemške zvezne dežele/države Prusija.
43
7.3 Reichstag
Na zadnjih demokratičnih volitvah v nemški državni zbor (Reichstag), ki so potekale še
v Weimarski republiki, in sicer 6. 11. 1932 je v volilni enoti Oppeln z volilno udeležbo
670.587 volivcev (75 %) ponovno slavila Zentrumspartei s 35,8 % (4 mandati), a je bil
njen rezultat nižji od volitev leta 1924 in 1928, ko je dobila po 41 % oz. 40 % glasov. Od
leta 1930 dalje pa se je njen rezultat gibal okoli 35 %. Druga stranka je bila NSDAP, ki
je prejela 26,8 % glasov (2 mandata), vendar je bilo to za 2,4 % manj od prejšnjih volitev,
ki so potekale v mesecu juliju istega leta (1932). Tretja stranka je bila KPD s 16,9 % (1
mandat), sledile pa sta SPD z 9,1 % (1 mandat), DNVP z 8 % (1 mandat). PKVP, ki je
prav tako kandidirala, je dobila le 1,8 % in nobenega mandata. Njen odstotek je padal, saj
je leta 1922 dosegla 10,1 %, leta 1924 7,8 %, na volitvah v letih 1928 in 1930 pa se je
ustalil pri 5,5 %, leta 1933 sploh ni kandidirala (Wahlen in Deutschland 2016d).
Ko so po požigu Reichstaga bile 5. marca 1933 razpisane nove volitve, je v Zgornji Šleziji
Nacistična stranka dobila največ glasov. Voliti je prišlo 791.108 upravičencev (85,8 %);
NSDAP je dobila 43,3 % (5 mandatov), Zentrumspartei 32,3 % (4 mandati), KPD je
prejela 9,2 % glasov (1 mandat), sledili sta DNVP s 7,5 % (1 mandat) ter SPD s 6,9 % (1
mandat) (Wahlen in Deutschland 2016d).
Za primerjavo je na nacionalnem nivoju na volitvah v Reichstag leta 1932 slavila NSDAP
s 33,1 % (196 mandatov). Njena podpora je od leta 1928, ko je prejela skromnih 2,8 %
strmo naraščala, a je na volitvah novembra 1932 vseeno izgubila 4,2 % glede na volitve
v juliju istega leta. Druga je bila SPD z 20,4 % (121 mandatov), tretja KPD s 16,9 % (100
mandatov). Naslednje so bile Zentrumspartei z 11,8 % (70 mandatov) ter DNVP z 8,3 %
(51 mandatov), slednja je stopila v koalicijo z NSDAP. Zentrumspartei je bila skozi vse
volitve dokaj stabilna, na četrtem oz. tretjem mestu, saj se je njen rezultat gibal med 11
% in 13,6 %, če odštejemo volitve leta 1919, ko je dobila 15,5 %.
Na volitvah marca 1933, ko so bili nacistični represivni ukrepi že v teku, je NSDAP dobila
43,3 % (288 mandatov), druga po vrsti je bila SPD z 18,3 % (120 mandatov), tretja KPD
z 12,3 % (81 mandatov), četrta Zentrumspartei z 11,1 % (73 mandatov), DNVP pa je
dobila 8 % oz. 52 mandatov (Wahlen in Deutschland 2016e).
44
8 ZGORNJA ŠLEZIJA POD NACISTIČNO VLADAVINO (1933–
1938)
Politično je bila stranka, ki je uživala največjo podporo v Zgornji Šleziji, Stranka
katoliškega centra oz. Zentrumspartei, kar je razumljivo, če se vzame v obzir dejstvo, da
je bila večina prebivalcev v pokrajini katoliške veroizpovedi.
Od požiga Reichstaga, 27. februarja 1933, je nacistična oblast hitro in v nekaj mesecih
»odpravila« Weimarsko republiko in nemški politični sistem, medije ter družbo vpregla
v voz nacističnega režima oz. totalitarizma – t. i. »Gleichschaltung«.50 Nacistični režim
je izvajal ukrepe, kot so »Ermächtigunggesetz«,51 s katerim je bilo konec političnega
pluralizma, do julija 1933 pa so se zgodili še nacistični bojkot Judov, požig knjig avtorjev
na nacističnem črnem seznamu ter »Ausschaltung« oz. prepoved sindikatov, masovnih
organizacij civilne družbe ter vseh političnih strank, razen nacistične (Hitze 2002, 1107).
Kakor tudi drugod po nemškem rajhu je bil tudi v Zgornji Šleziji ključna oseba za
izvajanje nacionalsocialistične revolucije eden izmed Hitlerjevih najstarejših kameradov
– notranji minister Wilhelm Frick. V prvih mesecih vladavine je izdal temeljne zakonske
predpise, ki so omogočili nacistično utrditev oblasti. Eden od takšnih ukrepov je bil, da
so po vsem območju rajha demokratično izvoljene oz. postavljene ljudi v upravnih
organih zamenjali s strankarskimi kadri NSDAP, kar je bil tudi znak prehoda iz
večstrankarske demokracije v enopartijsko diktaturo. Na sledeč način je bil 19. maja 1933
»Oberpräsident« Zgornje Šlezije Hans Lukaschek »upokojen«, kakor tudi pred njim že
»Oberpräsident« Spodnje Šlezije grof Degenfeld-Schonburg, in sicer marca 1933 (Fuchs
1994, 622).
50 Koordinacija oz. integracija – proces umeščanja vseh neodvisnih organizacij na vseh področjih družbenega življenja v okvire nacistične ideologije ter pod nadzor NSDAP, s ciljem ustvariti ideološko in etnično enotnost oz. »uniformnost« družbe (Stackelberg 2007, 274). 51 Zakon o posebnih pooblastilih, uradno imenovan Gesetz zur Behebung der Not von Volk und Reich. Vom 24. März 1933 (RGBl., I, 1933, Nr. 25, S. 141). Zakon je dal Hitlerju diktatorska pooblastila za dobo štirih let in je bil ponovno podaljšan leta 1937 ter za časa druge svetovne vojne. V skladu z njim je bila suspendirana weimarska ustava in Hitler je lahko vladal mimo Reichstaga, rešen pa je bil tudi odvisnosti predsednika rajha in ni potreboval njihove odobritve pri sprejemanju zakonov (Stackelberg 2007, 267–268).
45
Zaradi velike podpore Stranki katoliškega centra je bila po prihodu nacistov na oblast ena
prvih prioritet nacistične politike »Gleichschaltung«, odprava t. i. dominiona katoliškega
centra v Zgornji Šleziji, začenši na upravnem področju. Tako je ena prvih žrtev novega
režima postal »Oberpräsident« Zgornje Šlezije Hans Lukaschek, ki je bil med drugim tudi
nekaj let nemški član v Mešani komisiji za Zgornjo Šlezijo. Maja 1933 ga je pruski
ministrski predsednik Göring odpoklical iz političnih razlogov, uradno pa je bilo javnosti
sporočeno, da je Lukaschek vložil prošnjo za časovno neomejen dopust z delovnega
mesta, ki mu je bil odobren. Za njegovega naslednika je bil imenovan šlezijski
»Gauleiter«52 Helmuth Brückner. Ta je pred tem, od 25. marca 1933, že opravljal funkcijo
»Oberpräsidenta« Spodnje Šlezije, zaradi česar je bil njegov sedež v mestu Breslau, v
zgornješlezijskem mestu Oppeln pa ga je zastopal in njegove direktive izvrševal na novo
imenovani »Regierungspräsident« Artur Schmidt.53 Takoj po prevzemu funkcije je dal
Brückner jasno vedeti, kaj je njegova t. i. »Völkisch«54 misija v Zgornji Šleziji, to je
odprava slabega gospodarjenja in odprava diktature Stranke katoliškega centra, ki je v
prvem desetletju Weimarske republike dominirala na področju uprave in gospodarstva
(Hitze 2002, 1113–1114, 1117).
Brückner, ki je izhajal iz kraja Peilau v spodnješlezijskem okraju Reichenbach, je v Šleziji
leta 1925 ustanovil regijsko NSDAP ter deloval kot častni vodja nacistične strankarske
pokrajine »Gau Schlesien«.55 Brücknerjev mandat, opravljal ga je od 14. junija 1933, je
bil kratek, saj je bil že 26. decembra 1934 razrešen vseh funkcij, kakor tudi izključen iz
NSDAP. Pri Hitlerju je padel v nemilost po t. i. »poskusu puča s strani Ernsta Röhm-a«56
30. junija 1934. Za njegovega naslednika je bil nato imenovan Josef Wagner iz
Algringena v Loreni, ki je predtem opravljal funkcijo kot »Gauleiter« v pokrajini Gau
52 Pokrajinski vodja nacistične stranke NSDAP, podrejen direktno državnemu vodstvu NSDAP, t. i. »Reichsleitung« ter »Führerju« Adolfu Hitlerju (Stackelberg 2007, 271). 53 Artur Schmidt je funkcijo »Regierungspräsidenta« v vladnem okrožju Oppeln (Regierungsbezirk Oppeln) opravljal med letoma 1933 in 1940 (Rademacher 2016). 54 Beseda, ki je označevala ideologijo, ki je slavila edinstvenost in superiornost nemškega jezika, zgodovine, duhovnosti in rase. Cilj »Völkisch« ideologije v času nacizma je bil povečati nemški čut za nacionalno solidarnost s pozivanjem na rasi bazirane krvne vezi med vsemi člani etnične skupnosti, t. i. »Volksgemeinschaft« (Stackelberg 2007, 309). 55 Gau – stara nemška beseda, ki označuje geografsko regijo oz. pokrajino. Organizacija NSDAP v Nemčiji je bila razdeljena na 42 pokrajin (z ozemeljsko razširitvijo Nemčije tudi na območjih, priključenih tretjemu rajhu), ki jih je vodil po t. i. »Führerprinzipu« lokalni »Gauleiter«. Po prihodu nacistov na oblast pa je »Gauleiter« prevzel še administrativne funkcije v posameznih nemških pokrajinah (Stackelberg 2007, 271). 56 Nem. »Röhm-Putsch« oz. »noč dolgih nožev« – oznaka za nacistično čistko 30. 6. 1934 znotraj stranke NSDAP, strankarski paravojaški jurišni oddelek SA (Sturmabteilung) in njenega vodjo Ernsta Röhma, ter druge nezaželene elemente, ki so jih izvajale druge paravojaške organizacije NSDAP, t.j. SS (Schutzstaffel) (Stackelberg 2007, 287).
46
Westfalen-Süd. Tako Brückner kakor tudi Wagner sta v personalni uniji opravljala
funkcijo »Oberpräsidenta« Zgornje, pa tudi Spodnje Šlezije v funkciji »Gauleiterja«
pokrajine Gau Schlesien, kar je pomenilo, da je sta bili pokrajini Zgornja in Spodnja
Šlezija de facto združeni. Od leta 1938 dalje, po poteku Ženevske konvencije (1922), sta
bili Spodnja in Zgornja Šlezija združeni še de jure (Fuchs 1994, 662, 673).
47
9 MEDNARODNO IN REGIONALNO VARSTVO POLJSKE
MANJŠINE
9.1 Organiziranje poljske manjšine
Združenje, ki je predstavljalo poljsko manjšino v Nemčiji, je bilo ustanovljeno poleti leta
1922 z nazivom Związek Polaków w Niemczech57 oz. Bund der Polen in Deutschland E.V.
s sedežem v Berlinu. Zanimivo je, da začetki organizacije niso bili v Zgornji Šleziji oz.
Mazuriji v Vzhodni Prusiji, temveč v centrih poljske emigracije v Nemčiji – Berlinu in
Porurju. Związek Polaków58 oz. Zveza Poljakov je bila organiziran tako, da se je delila na
5 teritorialnih enot s sedeži v mestih, ki so bili administrativna središča pokrajin, oz. v
krajih, kjer je bila poljska manjšina najbolj zastopana. Enote so bile: Zgornja in Spodnja
Šlezija (sedež v mestu Oppeln), Osrednja Nemčija (Berlin), Porenje-Vestfalija (Bochum),
Vzhodna in Zahodna Prusija (Allenstein) in Grenzmark (Flatow). Častni predsednik
organizacije je bil grof Stanisław Sierakowski iz kraja Groß Waplitz v Zahodni Prusiji,
medtem ko je organizacijo vodil duhovnik Bolesław Domański iz kraja Zakrzewo
(Buschdorf) v pokrajini Grenzmark Posen-Westpreußen,59 generalni sekretar pa je bil dr.
Jan Keczmarek iz Vestfalije (Breyer 1955, 273–274).
Cilj Zveze Poljakov je bil, da pridobi za poljsko nacionalno idejo narodno neopredeljene
prebivalce iz Zgornje Šlezije, Kašube iz severozahodne Pomorjanske ter Mazurce.
Združenje Poljakov je izdajalo tudi svoj časopis z naklado 15.000 izvodov, imenovan
Polak w Niemczech, ki so ga razpošiljali vsem svojim članom. Poleg tega je poljska
manjšina izdajala tudi časopise, kot so Nowiny Codzienne z uredništvom v mestu Oppeln,
otrokom in mlajšim bralcem pa so bili namenjeni Maly Polak in Mlody Polak (Breyer
1955, 274, 284).
Leta 1929 se je Zveza Poljakov povezala z dansko, lužiškosrbsko, litvansko ter frizijsko
manjšino v Nemčiji. Skupaj so ustanovili Zvezo narodnih manjšin v Nemčiji,60 ki je
57 Zveza Poljakov v Nemčiji. 58 V nadaljevanju Zveza Poljakov. 59 Po Versajski mirovni pogodbi na novo ustanovljena pokrajina iz preostankov nekdanjih dežel Poznanjske in Zahodne Prusije, ki nista pripadli Poljski. 60 Nem. Verband der Nationalen Minderheiten in Deutschland.
48
izdajala lasten časopis Kulturwille, kasneje preimenovan v Kulturwehr (Breyer 1955,
274, 284).
Manjšinsko organizacijo je v doseganju svojih ciljev podpirala tudi poljska država. Da bi
Zveza Poljakov lažje dosegala zastavljene cilje, je poljska vlada preko svoje obveščevalne
službe ter oblasti poljskega in šlezijskega vojvodstva vzpostavila stik s člani manjšinske
poljske organizacije, še posebej pa z njenimi mlajšimi člani, ki so bili politično in kulturno
bolj aktivni (Linek 2002, 150).
Po podatkih, ki jih je objavila Gazeta Polska, je bilo število Poljakov v Nemčiji teoretično
okoli 1.470.000, od teh pa naj bi jih 800.000 živelo v Zgornji Šleziji (Breyer 1955, 277).
Zanimivo pri tem je dejstvo, da je število članov zgornješlezijske enote Zveze Poljakov
na svojem višku dosegalo med 5.000–7.000 članov (Haubold-Stolle 2008, 85).
Prebivalci Zgornje Šlezije so bili dokaj dobro integrirani v nemško kulturo in so pošiljali
svoje otroke v nemške šole, število poljskogovorečih ljudi v Zgornji Šleziji pa je upadalo.
Po popisu leta 1933 se je samo 99.000 ljudi deklariralo kot »zgornješlezijsko-poljsko«
govoreče, 266.000 pa se je opredelilo kot dvojezične. Leta 1939 se jih je 3.731 izreklo za
poljsko govoreče, 11.112 se jih je identificiralo za prebivalce Zgornje Šlezije. V popisu
leta 1939 je bila vpeljana nova kategorija, saj so bili prebivalci prvič vprašani tudi po
svoji nacionalnosti. Izmed vseh prebivalcev v Zgornji Šleziji se jih je le 1.244 izreklo za
Poljake. Poljska stran je trdila, da je za upad števila odgovoren proces germanizacije,
vendar bi se lahko po drugi strani tudi reklo, da je tudi poljska stran skušala polonizirati
Šlezijce ter jih pridobiti na svojo stran preko širjenja svojega vpliva v regiji s pomočjo
Zveze Poljakov (Masnyk 2003, 101–102).
V Zgornji Šleziji so se na čelu tamkajšnje enote Zveze Poljakov izmenjali številni
pripadniki poljske elite. Prvi predsednik med letoma 1923 in 1926 je bil Kazimierz
Malczewski, pripadnik inteligence iz pokrajine Poznanske. Oba njegova naslednika sta
bila domača zgornješlezijska klerika. Od 1926 do 1930 je funkcijo predsednika opravljal
župnik Czesław Kilimas, ki je bil med letoma 1924 in 1928 tudi poslanec v pruskemu
»Landtagu« v Berlinu. Slednjega je nasledil župnik Karol Koziołek, ki je poljsko
manjšino zastopal v »Provinziallandtagu« Zgornje Šlezije. Šele leta 1937 je mesto
49
predsednika pripadlo pripadniku kmetstva v Zgornji Šleziji, in sicer Francziszku
Myśliwiecu (Niendorf 1997, 814–815).
Mesto poslovodje Zveze Poljakov v Zgornji Šleziji je do leta 1932 opravljal Stefan
Szczepaniak, predstavnik poljske manjšine iz Porurja. Ko je leta 1928 prevzel funkcije v
berlinski centrali poljske organizacije, je njegove funkcije v Zgornji Šleziji prevzel
Arkadiusz Bożek, posestnik kmetije iz okolice Ratiborja. Bożek, prostovoljec iz prve
svetovne vojne, je kratek čas pripadal Spartakovcem,61 nato pa prestopil v poljsko-
nacionalni tabor, kjer je kmalu dobil status ljudskega tribuna (Niendorf 1997, 815).
Zaradi centralističnega vodenja organizacije iz Berlina, neupoštevanja regionalnih
posebnosti in ker lokalni kandidati niso zasedali dovolj mest v vodstvu Zveze Poljakov v
Šleziji, je skupina mlajših članov organizacije leta 1936 iz protesta organizirala
samostojno organizacijo Związek Polaków na Śląsku.62 Njen obstoj je bil kratek, saj se je
čez eno leto ponovno pridružila matici (Niendorf 1997, 815–816).
Ob nacističnem prevzemu oblasti januarja 1933 je sekretar Zveze Poljakov Arkadiusz
Bożek nemškemu deželnemu svetniku Michaelu Grafu von Matuschki, ki je kasneje
postal član Mešane komisije, marca 1933 izjavil, da »se sedanja (nacistična) vlada ne
more obnašati slabše kot prejšnja do poljskega nacionalnega gibanja« (Karch 2010, 323).
Opazka se je nanašala na politiko weimarske Nemčije, ki je težila k asimilaciji in
integraciji ter upanju, da bo nacistična politika rasne separacije pripeljala do lažjega
uveljavljanja poljske identitete in nacionalnosti v Zgornji Šleziji. Dejansko so se
nacistične oblasti pripravljale, da dokončno odpravijo vse sledi poljske kulture, jezika in
nacionalnosti, kar je z represijami postopoma sledilo po letu 1937, ko je potekla Ženevska
konvencija (1922) (Karch 2010, 323–324).
61 Združenje marksističnih socialistov Nemčije med prvo svetovno vojno. 62 Zveza Poljakov v Šleziji.
50
9.2 »Wasserpolen«
Slovansko govoreče prebivalstvo Zgornje Šlezije je bilo od leta 1742 razdeljeno med
Prusijo, ki je pripadal večji del pokrajine, in Habsburško monarhijo oz. Avstrijsko
cesarstvo, ki mu je ostal manjši del. V pruskem delu je po popisu leta 1910 živelo 1,4
milijona »Szlonzok-ov«, ki so bili skoraj vsi katoliki, v Avstrijskem pa 390.000
»Slunzak-ov«, katerih petina se je prištevala k evangeličanski veroizpovedi (Kamusella
2009, 581).63
V začetku 19. stoletja ob razdelitvi poljske države je izraz »Poljak« in vse, kar je bilo z
njim povezano, začel dobivati negativni in pejorativni predznak, kar so uporabljali
nemški uradniki, če so želeli užaliti slovansko govoreče prebivalce v pruskih oz.
avstrijskih vzhodnih pokrajinah. Ker pa slovansko govoreči zgornji Šlezijci, tako
Szlonzoki kot tudi Slunzaki, niso izhajali iz ruske Poljske (dežele na Visli), ki so jo imeli
za gospodarsko in civilizacijsko zaostalo, so slovanski prebivalci Zgornje Šlezije do
Poljakov iz ruskih dežel oz. Galicije čutili averzijo in občutek večvrednosti, saj so
prebivali v industrijsko »razvitem« delu Evrope. Medsebojno razlikovanje je v času, ko
so nastajala nacionalna gibanja, samo še poglobilo etnični prepad med sorodnimi
slovansko govorečimi ljudstvi. Poljsko nacionalno gibanje je zato previdno prišlo v
Zgornjo Šlezijo v drugi polovici 19. stoletja in ni imelo velikega vpliva vse do konca prve
svetovne vojne. V času pruske vladavine v Zgornji Šleziji po letu 1740 je kot jezik
uradovanja ostal le nemški, saj so oblasti latinski in češki jezik opustile. Z namenom
učinkovitejšega šolstva so pruske oblasti leta 1849 za slovansko govoreče prebivalce
uvedle poljski jezik, ki se je uporabljal tudi pri bogoslužju. Po vzpostavitvi Nemškega
cesartva je v šolah leta 1873 nemščina zamenjala poljščino, slednja pa je tako ostala jezik
pri veronauku in verskih obredih rimokatoliške cerkve. Slovanski prebivalci Zgornje
Šlezije oz. Szlonzoki so preko izobraževalnega sistema postali funkcionalni
multilingvisti, saj so nemščino uporabljali v javnosti, poljščino v šoli in v cerkvi, svoj
lokalni zgornješlezijski dialekt pa v domačem okolju (Kamusella 2009, 580–582).
63 Besedi Szlonzok ter Szlunzak uporablja avtor Tomasz Kamuszella za označitev slovansko govorečih prebivalcev Zgornje Šlezije v pruskem vladnem okraju (Regierungsbezirk) Oppeln oz. avstrijski kronski deželi Šlezija.
51
Po eni strani je v Zgornji Šleziji z nemške strani preko izobraževalnih institucij potekalo
oblikovanje pruske (nemške) nacije od zgoraj navzdol. Po drugi strani pa je poljsko
nacionalno gibanje temeljilo ravno na obratnih predpostavkah, in sicer na združevanju od
spodaj navzgor, osnovano na elementih, kot so skupen oz. soroden jezik ter skupna
kultura, kar bi imelo za vrhunec oblikovanje lastne države. V Zgornji Šleziji se med
prebivalci ni oblikovala neka jasna nacionalna pripadnost. Za prebivalce Zgornje Šlezije,
ki so obvladali tako nemški kot poljski jezik, je bila njihova nacionalna pripadnost nekaj
spremenljivega in odvisna od pogojev, v kateri so se znašli. Kot se je pokazalo skozi
dvajseto stoletje, se je njihova nacionalna pripadnost gibala med kulturno povezanostjo s
Poljaki, med pravicami in obligacijami, ki so jih črpali iz svojega nemškega
državljanstva, pa tudi med navezanostjo na germanski svet. V želji posameznika, da se
čim bolj znajde v določeni situaciji, je bila njegova nacionalna identifikacija mešana,
fluidna ter ambivalentna, saj se je prilagajala pogojem, v kateri se je znašel (Bjork 2008,
2–4).
Bolj kot z nacijo so se prebivalci Zgornje Šlezije identificirali s krščanstvom oz. katoliško
vero in cerkvijo. V državnih šolah je od leta 1870 verouk potekal le v nemščini in nič več
v poljščini, ki je ostala jezik pri verskih obredih v cerkvi. Starši so v želji, da njihovi otroci
socialno napredujejo, pa tudi zaradi prefinjenih pritiskov učiteljev, svoje otroke pošiljali
v nemške šole, s čimer so se akulturirali v nemško kulturo, a hkrati niso zavrgli svoje
jezikovne ter verske identitete. To je bilo v skladu s politiko katoliške cerkve v Zgornji
Šleziji, ki je zagovarjala selektivno integracijo. Zaradi tega so bili tamkajšnji katoliški
duhovniki z nemško-nacionalne strani označeni za »poljske agitatorje«, poljski
nacionalisti pa so jih imeli za »duhovne-germanizatorje« (Bjork 2002, 99–101).
Regionalni jezik, oblikovan skozi stoletja v stiku germanske in slovanske kulture, ki je
vseboval mešanico poljskih in nemških elementov, pri čemer je še vedno prevladovala
slovanska podlaga, je nemška stran imenovala »Wasserpolnisch«. Prvič je bil pod takim
imenom označen leta 1688, ko ga je uporabil pastor Adam Gdacius. Pri prebivalcih
Zgornje Šlezije je opazil, da govorijo šlezijski dialekt in da niso vešči znanja visokega,
knjižnega poljskega jezika, čeprav naj bi znali visoko nemščino. Zatem je termin dolgo
časa v nemščini veljal kot nekaj negativnega in nazadnjaškega, saj naj bi bil nekakšna
bastardna mešanica obeh jezikov. Ko pa so bili prebivalci Zgornje Šlezije deležni
institucionalne izobrazbe, so bili sposobni brez težav uporabljati nemščino in šlezijsko-
52
poljsko narečje. V času po prvi svetovni vojni, ko sta se tako nemško kakor poljsko
nacionalno gibanje intenzivno borila za vpliv na prebivalce Zgornje Šlezije, se je nemška
stran odločila, da bo prebivalce, ki so govorili šlezijsko-poljsko narečje ločila od
poljskega vpliva tako, da bo »Wasserpolnisch« iz dialekta dvignila na nivo jezika, kot je
bilo to storjeno denimo za Mazurce v Vzhodni Prusiji. S tem je želela še povečati
diferenciacijo od ideje poljskega naroda in jih tesneje vezati na nemški narod, s katerim
naj bi bili govorci »Wasserpolnisch« kulturno bližji kot s Poljaki. Po Ženevski konvenciji
(1922) je bilo določeno, da prebivalci v Zgornji Šleziji izberejo svojo nacionalno
pripadnost po subjektivnem, ne pa objektivnem kriteriju. To je pomenilo, da je lahko vsak
posameznik odločil o svoji pripadnosti eni ali drugi nacionalnosti, ne glede na to, ali je
bil »objektivno« germanskega ali slovanskega porekla. Sprva je bila v popisih v Zgornji
Šleziji možnost izbire nemškega in poljskega jezika ter nemško-poljske dvojezičnosti,
nacistične oblasti pa so po prihodu na oblast namesto slednje hoteli uvesti kategorijo
»zgornješlezijska poljščina«. Ob protestu Zveze Poljakov ter posredovanju Calondra so
zadevo opustili in jo uvedli šele v drugi polovici tridesetih let. Vendar niti poljska niti
nemška stran nista bili zadovoljni s takšno rešitvijo. Prvi so želeli skupino
»Wasserpolnish« spraviti pod okvire poljskega jezika in nacionalnega gibanja, nemška
stran, posebej z nastopom nacistov, pa ni bila zadovoljna s počasno in postopno
integracijo prebivalstva Zgornje Šlezije v nemško družbo in kulturo (Karch 2010, 326–
333).
O nacionalno indiferentnih Zgornješlezijcih je 24. februarja 1937 šlezijski »Gauleiter«
Joseph Wagner pisal Hitlerju. Po njegovem poročanju poljska manjšina takrat ni bila
omejena v delovanju, kljub temu pa se je k njej prištevalo razmeroma majhno število
ljudi. Poleg njih je bilo v regiji od 4.000 do 500.000 ljudi (t. i. »Zwischenschicht«,) ki se
jih ni dalo z gotovostjo prišteti ne k eni ali drugi narodnostni skupini. Ti ljudje naj bi bili
nemško nastrojeni in izvorno v velikem delu tudi nemškega porekla, v vsakem primeru
pa zelo prepojeni z »nemško krvjo«. Doma so večinoma govorili zgornješlezijski dialekt
(»Wasserpolnisch«), a so bili absolutno vešči visoke nemščine. Po Wagnerjevem mnenju
je pri njih šlo za proces stoletnega razvoja, ki pa se še ni zaključil. Wagner je bil prepričan,
da bo pri indiferentnih prebivalcih Zgornje Šlezije še dolgo potekalo simpatiziranje s
Poljaki oz. se bodo priključili Poljakom, če se bodo ustvarile razmere, ki jih bodo silile v
njihov tabor. Prav tako je izrazil prepričanje, da bo takšno obotavljanje postalo nemogoče,
53
če jim bo uspelo njihovo mladino vzgojiti v močnem nacionalsocialističnem duhu, ki bo
proces razvoja dokončno pripeljal h koncu (Hartmannsgruber 2002, 799).
Zgornja Šlezija je bila v začetku 20. stoletja razvita pokrajina s skoraj 100 % pismenostjo,
razširjeno industrializacijo in živahnim družabnim življenjem. A kljub temu proces
modernizacije ni uspel ustvariti narodno opredeljenih ljudi, Nemcev ali pa Poljakov.
Zgornja Šlezija je postala regija, kjer se je zasidrala narodna indiferentnost, praktično do
današnjih dni. Tamkajšnji prebivalci so bili izpostavljeni številnim procesom
nacionalizacije, dokončno in nepovratno pa se niso vključili v nobenega od njih.
Zagrizenost nemškega in poljskega nacionalnega gibanja je večino prebivalcev prej
odbijala, kot pa privlačila. Duhovnik Jan Kapica si je leta 1906 postavil vprašanje: »Kdo
je prebivalec Zgornje Šlezije? Nemec, Poljak, Prus, le prebivalec Zgornje Šlezije, le
katolik ali abstraktno človeško bitje?«. Na vprašanje ni bilo nikoli dokončno
odgovorjeno, a dejstvo je, da je večina prebivalcev regije v različnih obdobjih imela
številne identitete in ne le ene same (Zahra 2010, 99–100).
9.3 Varstvo poljske manjšine v obdobju volilne kampanje leta 1933
Domnevno ustrahovanje člana poljske manjšine
Konec marca 1933 je Zveza Poljakov naznanila Mešani komisiji primer kmetovalca
Johanna Gralle, pripadnika poljske manjšine, iz kraja Lugnian pri mestu Oppeln. Po
njihovem mnenju se je zgodil teroristični akt z namenom ustrahovanja manjšine, ki je bil
prijavljen tudi nemškemu državnemu tožilstvu proti neznanemu storilcu. Sicer so
pripadniki manjšine očitno računali bolj na zaščito, promptnost in učinkovitost Mešane
komisije, zato so dejanje prijavili tudi njej. Zaprosili so namreč, naj komisija začne
postopek po 585. členu, naroči nemški strani preiskavo dogodka, in posebej poudarili, naj
nemško tožilstvo izvede preiskavo po uradni poti in naj ne napoti pritožnike na zasebno
tožbo, kar je bilo s strani Mešane komisije tudi storjeno (LON C 849, 1095, 21. 3. 1933;
27. 3. 1933).
Očitani teroristični akt, usmerjen proti manjšini, naj bi se zgodil v noči med nedeljo 12.
in ponedeljkom 13. februarja 1933, ko se je v gostilni Knopp v kraju Lugnian odvijala
54
zabava s plesom, ki so se je udeležili člani Hitlerjevega gibanja. Sokrajan in član poljske
manjšine Johann Gralla je po zabavi, v jutranjih urah, opazil, da mu je bila lesena ograja
ob cesti popolnoma uničena v dolžini treh metrov. V naslednji noči, iz ponedeljka na
torek, pa so mu bili uničeni še štiri metri ograje ob vhodnih vratcih. Bil je prepričan, da
mu je bilo to dejanje storjeno zlonamerno, saj je pred šestimi meseci že imel podoben
primer poškodovane ograje. Takrat ga je prijavil tožilstvu, storjen pa je bil s strani znanih
storilcev iz istega kraja, zato je menil, da gre za ponovitev dejanja. Ob prijavi zadnjega
dejanja pri žandarju64 pa mu je slednji dal opazko, da se mu to gotovo ne bi zgodilo, če
bi odšel v gostilno in se zabaval, ampak da tja ni šel, ker je Poljak (LON C 849, 1095, 25.
2. 1933).
S strani nemškega agenta je 29. aprila 1933 prišel odgovor z ugotovitvijo, da so oblasti
po raziskovanju dejanja prišle do zaključka, da obstaja dvom, ali je bila ograja uničena
oz. poškodovana s strani tuje roke. Po njihovem jo je najverjetneje poškodoval vihar, kar
naj bi dokazovali popolnoma zviti stebriči ograje. Dokazov o zlonamernem uničenju pa
nemške oblasti niso našle. Zanimivo je, da je bilo v istem odgovoru dano tudi opozorilo,
da v kolikor bi šlo za zlonamerno uničenje lastnine – kar naj bi bilo malo verjetno – bi
zadeva bila ustavljena zaradi 1. in 3. člena Odredbe predsednika nemškega rajha o
dodelitvi imunitete pred kazenskim pregonom65 z dne 21. 3. 1933. Na podlagi vseh
navedenih dejstev je višje državno tožilstvo postopek ustavilo (LON C 849, 1095, 29. 4.
1933).
Sporočilo nemškega agenta je Mešana komisija posredovala Zvezi Poljakov ter dodala,
da bodo, v kolikor v desetih dneh ne prejmejo odgovora o nadaljnjem postopanju, zadevo
zaključili (LON C 849, 1095, 17. 5. 1933). Ker Zveza Poljakov v ponujenem roku na
Mešano komisijo ni poslala nobene nove zahteve, je Mešana komisija zadevo 30. maja
zaključila (LON C 849, 1095, 30. 5. 1933).
64 Nem. Landjäger. 65 Verordnung des Reichspräsidenten über die Gewährung von Straffreiheit. Vom 21. März 1933 (RGBl, 1933, I, Nr. 24, S. 134).
55
Zaplemba propagandnega materiala in nasilje policistov
Naslednja pritožba, ki jo je v imenu Zveze Poljakov po 585. členu sprožil njen
predstavnik Arkadiusz Bożek, se je navezovala na volilno kampanjo za volitve v
Reichstag, ki so bile izvedene 5. marca 1933. Nanašala se je na dva člana poljske
manjšine, zidarja Johanna Neborowsky-a in delavca Franz-a Tumulko, proti katerima naj
bi bilo storjeno teroristično dejanje. Zanimivo je tudi, da je Bożek predsednika Calondra
zopet zaprosil, naj preko nemškega agenta naroči tožilstvu, da pritožnika ne preusmeri na
zasebno tožbo (LON C 849, 1096, 3. 4. 1933).
Marca 1933 je Zveza Poljakov podala pritožbo, v kateri je bilo navedeno, da je šef poljske
organizacije Szczepaniak naročil Johannu Neborowskemu in Franzu Tumulki naj nekaj
materiala, kot so časopisi Nowiny codzienne, molitvenike ter pet zvezkov Chronik der
Menschheit ter brošure župnika Petra Kozioleka o manjšinskem vprašanju, prinese
njegovim sorodnikom v kraj Kranowitz. Tja sta se odpeljala 23. februarja 1933, a sta bila
na železniški postaji ustavljena s strani žandarja podoficirja Tilipsa in nadžandarja oficirja
Parczyka. Ob zaslišanju, kaj oba počneta v kraju, naj bi Tilips z roko udaril
Neborowskega. Parczyk pa je potem takoj preiskal njune stvari, ne da bi rekel eno samo
besedo. Tilips je nato pregledal torbe Neborowskega, kjer je našel žepni nož in osebno
izkaznico, a mu jih je vrnil, bolj sporno pa se mu je zdelo gradivo poljske manjšine, ki ga
je v celoti zaplenil. Ob tem se je še obregnil z besedami :»Vidva sta prišla delat
propagando in politiko za Poljake!« Tilips je nato od Neborowskega zahteval, naj mu
pove komu so bili časopisi namenjeni, sicer mu bo »še eno primazal«. Tilips mu je grozil,
da bo zadeva prišla pred sodnika, kjer bo moral povedati resnico, a je Neborowski le
molčal. Nazadnje je Tumulka od Parczyka slišal še očitek, da želijo v kraju »ustvariti še
več Poljakov«, a da so tam bili le štirje, od teh pa je eden umrl. Pri tem jim je Parczyk še
zagrozil naj pri tem številu (tri) tudi ostane, sicer bo lahko prišel »naci« iz kraja Kranowitz
v njihov domač kraj Bresnitz, kjer se jima lahko kaj zgodi. Na podlagi omenjenega je
Zveza Poljakov v pritožbi zahtevala od Mešane komisije, da zaradi protipravno odvzetega
materiala, nedopustnega ravnanja do članov poljske manjšine, s katerim so nemški
policisti kršili 75. člen Ženevske konvencije (1922), doseže, da se oba žandarja pokliče k
sodni in disciplinski odgovornosti in se ju kaznuje (LON C 849, 1096, 11. 3. 1933).
56
Prvega marca 1933 je nadžandar Parczyk poslal Tumulki sporočilo, v katerem ga je
obvestil, da je bilo vse gradivo, ki je bilo zaplenjeno februarja, pregledano in mu je na
voljo za prevzem (LON C 849, 1096, 1. 3. 1933). Potem ko je Mešana komisija pridobila
še kazensko ovadbo, vloženo s strani Neborowskega in Tumulke, je njen generalni
sekretar predal prošnjo o uvedbi preiskave nemškemu agentu z navodili, naj mu čimprej
sporoči rezultate. Naročil mu je še, naj v delu, ki se tiče Tillipsa, poda ovadbo nemškemu
državnemu tožilstvu, naj zadevo samo razišče po uradni poti in naj ne napoti prijavitelja
na zasebno tožbo ter tako ugodi prošnji (LON, C 849, 1096, 18. 4. 1933).
Mešana komisija je pritožbeni postopek po 585. členu ustavila 19. maja, saj je bila v zvezi
z isto zadevo vložena pritožba po 149. členu (LON C 849, 1096, 19. 5. 1933). Po tem
postopku je Urad za manjšine trdil, da je Neborowsky izjavil, da se sploh ne prišteva med
pripadnika manjšine, Tumulka pa naj bi se postavljal nasproti žandarjem ter jih
provociral. Zasežene stvari, za katere se je ugotovilo, da ne vsebujejo nič spornega, pa se
jim je tako ali tako vrnilo. Zadeva je bila 1. decembra 1933 tudi uradno zaključena, in
sicer tako, da sta bila žandar Tilips in nadžandar Parczyk deležna opomina, pritožba pa je
bila umaknjena (LON C 678, Vol. 4, Nr. 1137, str. 456).
Manipuliranje z volilnim zakonom
Prva peticija Zveze Poljakov v Ženevo po prihodu nacistov na oblast v Nemčiji je bila
datirana s 1. marcem 1933. V okoliščinah po požigu Reichstaga, 27. februarja 1933, za
katerega so bili obtoženi komunisti ter so bile uvedene izredne razmere, so bile 5. marca
1933 sklicane nove volitve. Težava, o kateri je Zveza Poljakov opozarjala mednarodno
skupnost v Ženevi, je bil dekret nemškega rajha iz februarja 1933, ki naj bi spreminjal
volilni zakon na tak način, da je kršil pravice poljske manjšine. Po tem dekretu66 je moralo
za predlog liste volivcev v volilnem okrožju, ki na prejšnjih volitvah ni dobila
predstavnika v Reichstagu, dati svoj podpis 60.000 volilnih upravičencev. To je bilo
namreč število glasov, ki bi jih je morala dobiti stranka ali lista za eno poslansko mesto.
66Verordnung zur Durchführung des Reichstagwahlgesetzes. Vom 3. Februar 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 10, S. 46). § 6 (I) Bei Kreiswahlvorschlägen von Wählergruppen (Parteien), die mindestens einen Abgeordneten in den letzten Reichstag entsandt hatten, genügt die Unterzeichnung durch mindestens zwanzig Wähler des Wahlkreises. Andere Kreiswahlvorschläge müssen von mindestens 60 000 Wählern des Wahlkreisverbandes unterzeichnet sein (Verordnung zur Durchführung des Reichstagwahlgesetzes 1933).
57
Zveza Poljakov je protestirala, da bodo v volilnih okrajih Zgornje ter Spodnje Šlezije
težko zbrali tolikšno število podpisov. Za kandidaturo na predpisani način pa bi praktično
za prvega svojega poslanca na listi volili javno, medtem ko bi nemška večina, ki ima
vedno svojega predstavnika, uživala privilegij tajnega glasovanja (League of Nations,
1933a, 1618–1619).
Na seji sveta Društva narodov 12. oktobra 1933 je nemški predstavnik Keller v odgovor
cinično zatrdil, da dekret nikakor ne krši pravic poljske manjšine. Razlog, da te niso bile
kršene naj bi bil v tem, da je na zadnjih volitvah v Reichstag poljska manjšina dobila
število glasov, ki je daleč premajhno, da bi lahko dobili sedež v nemškem parlamentu,
zato dekret na njih sploh ne bo vplival. Po podatkih nemške strani je poljska lista v
volilnih okrajih Liegnitz, Breslau in Oppeln dobila največ glasov leta 1924, in sicer
42.982, na zadnjih volitvah leta 1932 pa je to število padlo na 12.289 glasov. Svet Društva
narodov se je zadovoljil z obrazložitvijo nemške strani, se z njo strinjal in izdal resolucijo
o njenem sprejetju (League of Nations, 1933a, 1618–1619).
Prepoved časopisa Nowiny codzienne
Dva dni pred volitvami v nemški parlament, 3. marca 1933, je uredništvo poljskega
manjšinskega časopisa Nowiny Codzienne dobilo od »Regierungspräsidenta« iz mesta
Oppeln uradno obvestilo o takojšnji prepovedi izdajanja njihovega časopisa do vključno
17. marca 1933. Pravna podlaga je bila utemeljena na odredbi predsednika rajha o zaščiti
naroda in države67 v povezavi z Odredbo pruskega notranjega ministra in komisarja rajha
z dne 2. 3. 1933. Namen prepovedi časopisa, ki je obsegala tudi Dziennik Raciborski in
Glos Pogranicza i Kaszub, ki so izhajali pri isti založbi, pa je bil utemeljen z
zagotavljanjem javne varnosti. Izdajateljem je bilo celo zapovedano, da obvestijo svoje
bralce le o tem, da je izhajanje prepovedano do omenjenega datuma, vsakršno drugo
sporočanje je bilo prepovedano (LON, C 849, 1091, 3. 3. 1933). Naslednji dan je glavni
urednik časopisa oz. Zveza Poljakov o tem obvestila Calondra ter mu zagotovila, da je
časopis namenjen le bralcem iz kroga manjšine. Zatrjevala je, da njihov časopis ni bil
nikoli naravnan proti državi ali deloval v nasprotju z izdanimi odredbami. Prav tako naj
se ne bi nikoli zgodilo, da bi vsebina časopisov ogrožala javno varnost in red, zaradi česar
67Verordnung des Reichspräsidenten zum Schutz von Volk und Staat. Vom 28. Februar 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 17, S. 83).
58
bi morala časopis zapleniti policija. Iz tega so člani in bralci časopisa sklepali, da je
prepoved usmerjena proti manjšini in je v povezavi s prihajajočimi parlamentarnimi ter
lokalnimi volitvami, kar naj bi bilo v nasprotju tudi s 76. členom Ženevske konvencije
(1922), ki je garantiral svobodno izvrševanje aktivne in pasivne volilne pravice (1922)
(LON C 849, 1091, 4. 3. 1933).
Na pogovoru s Calondrom je podrobnosti 6. marca 1933 razkril Szczepaniak, direktor
Bank Ludowy, iz mesta Ratibor. Povedal je , da se je to najbrž zgodilo zaradi poziva v
časopisu z dne 12. 2. 1933, v katerem se je protestiralo proti črtanju poljske liste, sicer pa
da v njem ni nič takega, kar bi ogrožalo javno varnost in bi si zaslužilo prepoved časopisa
za štirinajst dni. Prav tako so po njegovih besedah imeli težave pri distribuciji letakov, saj
jim jih je policija zaplenila, nekega člana manjšine, ki je imel v lasti poljske traktate, pa
je policist pretepel. Člani manjšine naj bi dobivali tudi grozilna pisma, a so se bali
izpostaviti zaradi strahu pred represalijami. Bożek je opozoril tudi na incident pri
zborovanju v kraju Groß Strehlitz. Poljska manjšina se je bala nadaljnjih nacionalističnih
izgredov do lokalnih volitev 12. 3. 1933, zato je zaprosila, naj Calonder opozori nemško
vlado na omenjene težave (LON C 849, 1091, 6. 3. 1933).
Naslednji dan je Calonder na pogovoru z nemškim agentom spregovoril o problematiki
prepovedi časopisa Nowiny Codzienne. Povedal mu je, da je preveril vse časopise od 28.
februarja 1933 dalje in v njih ni našel ničesar takšnega, kar bi lahko objektivno ogrožalo
javno varnost. Rekel je tudi, da se sicer pojavlja posamično deplasirano izražanje, kar pa
v nobenem primeru ni nič takšnega, kar bi upravičilo prepoved za daljše obdobje.
Argument nemškega agenta, da so podobne ostre ukrepe sprožili tudi proti drugim
strankam, je Calonder zavrnil. Priporočil mu je, naj nujno posreduje pri pristojnih
organih, da prekličejo prepoved časopisa (LON C 849, 1091, 7. 3. 1933).
Na naslednjem razgovoru s predstavnikom Zveze Poljakov Arkadiuzsom Bożekom je
Calonder izpostavil razlog za prepoved časopisa Nowiny Codzienne, ki mu ga je navedel
nemški agent. Problem naj bi bil v izdaji iz 2. marca 1933, za katero je celo Calonder
ugotovil, da se v njej nahajajo številni neposrečeno zapisani izrazi. Poudaril je, da lahko
manjšina z vso odločnostjo zagovarja svoje interese, vendar se mora izogibati vseh
provokativnih izpadov, čemur je pritrdil Bożek in zatrdil, da bodo v prihodnje bolj pazili.
Kljub temu se je zdelo Calondru trajanje prepovedi pretirano in je to mnenje izrazil tudi
59
nemški vladi, vendar je izrazil obžalovanje, da mu ni uspelo doseči odpravo prepovedi.
Po preteku roka, ko je časopis lahko spet izhajal, je postopek ustavil po 585. členu (LON,
C 849, 1091, 22. 3. 1933).
Nekoliko pa je poljska manjšina zaobšla prepoved z izdajo drugega časopisa z imenom
Nowiny, ki je še vedno izhajal 3 krat tedensko v času prepovedi izhajanja Nowiny
Codzienne. O tem je Calonder dobil potrditev na razgovoru z Bożekom, ki mu je zatrdil,
da niso povečali števila naklade, da ne bi prišlo do suma, da želijo Nowiny Codzienne
izdajati le pod drugim imenom (LON, C 849, 1091, 22. 3. 1933).
Vandalizem nad tablo z napisom poljske organizacije
Maja 1933 je Poljsko poklicno združenje68 poslalo Mešani komisiji pismo, v kateri je
opozarjalo na kršitev Ženevske konvencije (1922) v zvezi z njihovo pisarno v kraju
Hindenburg. V stavbi, kjer se je nahajala njihova pisarna, so si 3. marca 1933 »hitlerjevci«
uredili volišče. Tistega dne je bil odstranjen napis njihovega združenja, na poštni
nabiralnik pa je bil nalepljen papir s podobo kljukastega križa. Tekom tedna so postavili
nov napis, vendar je bil tudi ta odstranjen. Zaradi tega so se odločili, da napišejo ime
združenja s kredo, a je bilo tudi to večkrat izbrisano, čeprav so bili člani manjšine pri
pisanju zelo vztrajni. Niso pa bili le oni edina žrtev vandalizma, saj so opazili, da je bil
napis poljske ljudske knjigarne uničen, kakor tudi njihov nabiralnik, iz katerega je bila
ukradena pošta (LON C 850, 1124, 4. 5. 1933).
Zadevo je Mešana komisija čez deset dni sprejela ter jo poslala nemški strani z naročilom
naj začne preiskavo, o kateri naj potem tudi poroča (LON C 850, 1124, 15. 5. 1933).
Nemški agent Adelmann je tako predsedniku Calondru 12. julija 1933 poročal, da v
omenjeni pritožbeni zadevi nemški preiskovalni organi kljub poizvedovanju niso
ugotovili, kdo je uničil napise in poškodoval nabiralnik. Hkrati pa je še opozoril, bi bil
kazenski postopek proti storilcem izključen, četudi bi slednje odkrili, saj naj bi konkreten
primer padel pod 1. in 3. paragraf Odredbe o dodelitvi nekaznovanosti69 (amnestija)
68 Pol. Związek Zjednoczenie Zawodowe Polskie; nem: Polnische Berufsvereinigung. 69 Verordnung des Reichspräsidenten über die Gewährung von Straffreiheit. Vom 21. März 1933 (RGBl, 1933, I, Nr. 24, S. 134).
60
predsednika nemškega rajha Hindenburga z dne 21. marca 1933. Glede na omenjeno
dejstvo je moral nemški vrhovni državni tožilec postopek o preiskavi ustaviti (LON C
850, 1124, 12. 7. 1933).
Mešana komisija zato ni imela izbire, kot da konča postopek, začet po 585. členu.
Pritožnike so o tem obvestili ter jim dali napotek, naj se ponovno obrnejo na Mešano
komisijo, v kolikor bodo znani kakšni novi indici. V sporočilu nemškemu agentu pa je
bilo rečeno, da si je predsednik komisije Calonder zadržal pravico, da se vrne na
vprašanje, ali se lahko amnestija z dne 21. 3. 1933 uporabi tudi za ta konkreten primer
(LON C 850, 1124, 20. 7. 1933).
Pomilostitev morilcev člana poljske manjšine
Najbolj skrb vzbujajoča peticija, ki je prikazovala vso resnost pri poslabšanju varnostne
situacije v Zgornji Šleziji, je bila poslana v Ženevo s strani Zveze Poljakov leta 1933, kjer
je bila meseca oktobra tudi obravnavana. V njej je Zveza Poljakov zatrjevala, da so odnosi
poljske manjšine do nemške večine dosegli dno z dogodki, ki so se zgodili po prevzemu
oblasti v Nemčiji s strani nacistične stranke (NSDAP). V peticiji se je Zveza Poljakov
pritoževala zaradi odnosa agentov nemške vlade v primeru umora člana poljske manjšine
Conrada Piecucha avgusta leta 1932 v kraju Potempa v času volitev v Reichstag.
Zatrjevali so, da so organizacije in združenja, ki so postali vladni organi, s tem pa so
najverjetneje mislili na Sturmabteilung (SA), začeli sejati sovraštvo večinskega
prebivalstva proti manjšinskemu. To sovraštvo naj bi doseglo vrhunec ravno z umorom
Conrada Piecucha, za katerega je bilo kasneje v mestu Beuthen na smrt obsojenih pet
ljudi. Nemško prebivalstvo naj bi na morilce gledalo kot na junake, zato se je začela tudi
velika kampanja proti obsodbi. V njej je Völkischer Beobachter,70 časopis nacistične
stranke, zapisal, da »Nemci ne bi smeli biti obsojeni zaradi umora Poljaka«. Kmalu zatem
so bile kazni zmanjšane na dosmrtno ječo, 15. marca 1933 naj bi kancler nemškega rajha
§ 1 Für Straftaten, die im kampfe für die nationale Erhebung des Deutschen Volkes, zu ihrer vorbereitung oder im Kampfe für die deutsche Scholle begangen sind, wird Straffreiheit nach Maßgabe der folgenden Bestimmungen gewährt. §3 Anhängige Verfahren werden eingestellt, wenn die Tat vor 21. März 1933 begangen ist; neue Verfahren werden nicht eingeleitet (Verordnung über die Gewährung von Straffreiheit 1933). 70 Ljudski opazovalec – uradno glasilo nacistične stranke od leta 1920, ki ga urejal ideolog stranke Alfred Rosenberg (Stackelberg, 2007, 309).
61
Adolf Hitler ukazal njihovo izpustitev zaradi patriotizma. Nemško prebivalstvo naj bi
slavilo njihovo izpustitev s članki v časopisih in demonstracijami v njihovo čast in
podporo, saj naj bi bili za njih narodni heroji. Zaradi takšnega vzdušja se je poljska
manjšina počutila ogroženo in se je s peticijo obrnila na Društvo narodov (League of
Nations, 1933a, 1619–1620).
V Ženevi na svetu Društva narodov je nemški predstavnik Keller trdil, da so navedbe
Zveze Poljakov popolnoma zavajajoče, ker naj zločin ne bi bil v nikakršni povezavi z
dejstvom, da je bila žrtev član poljske manjšine. Dejanja, ki so se zgodila, so bila po
njegovih besedah »usmerjena izključno proti komunistom« kot notranjim političnim
nasprotnikom, zločin pa naj bi bil izključno zločinske narave. Nemške oblasti naj bi
obravnavale zločin z najvišjo prioriteto, vendar so bili storilci obsojeni le na petnajst let
zapora, ker umor ni bil naklepen. Storilci naj bi bili izpuščeni zaradi splošne amnestije,71
ki je bila izdana 21. marca 1933 za politične zločine v zvezi z nacionalno revolucijo.
Amnestija je veljala na ozemlju celotnega rajha in ne le posebej za ta primer. Na koncu
se je debata o zadevi na svetu Društva narodov končala tako, da je bila dana izjava z
upanjem, da je »pojasnilo nemškega predstavnika pomirilo peticionarje« (League of
Nations, 1933a, 1620–1621).
71 Verordnung des Reichspräsidenten über die Gewährung von Straffreiheit. Vom 21. März 1933 (RGBl, 1933, I, Nr. 24, S. 134).
62
9.4 Obdobje konsolidacije nacistične oblasti leta 1933
Preventivni pripor domnevnega člana KPD
Poljsko poklicno združenje je konec julija 1933 opozorilo Mešano komisijo o težavi
svojega člana Paula Deponta iz kraja Miechowitz, za katerega so šele v času pisanja
pisma, po petih mesecih njegovega pripora, izvedeli, da se mu očita udeležba v vstajah
leta 1921. Ker pa je bila za vse vstajnike razglašena amnestija, so prosili predsednika
komisije Calondra, da posreduje pri nemških oblasteh in doseže izpustitev Deponta (LON
C 851, 1158, 24. 7.1933).
Prošnji je bilo ugodeno in s strani Mešane komisije je nemški agent Adelmann že čez tri
dni, 27. 7. 1933, dobil zahtevek, naj se pozanima in posreduje razloge, zakaj je bil Paul
Deponte aretiran (LON C 851, 1158, 27. 7. 1933).
Nemški agent mu je poslal odgovor septembra 1933, v katerem mu je sporočil, da se
Deponte nahaja v preventivnem priporu v policijskem zaporu v mestu Beuthen zaradi
soudeležbe pri umoru žandarja v kraju Karf in direktorja rudnika Kocha v kraju
Miechowitz v času šlezijskih vstaj. V preventivnem priporu naj bi se nahajal, ker je
poznan kot »radikalen in obče nevaren človek« in je deloval v za državo sovražnih
organizacijah, kot je KPD (LON C 851, 1158, 19. 9. 1933).
Po pismu Poljskega poklicnega združenja, ki ga Calonder predložil nemškemu agentu, je
izhajalo, da Deponte ni bil nikoli član KPD, zato se tudi ni mogel komunistično udejanjati.
Očitek o umoru so v pismu zanikali s tem, da je bil v času očitanega zločina Deponte
sedemnajst let star deček, direktor rudnika Koch pa da sploh ne obstaja in je izmišljena
oseba. Calondra so zanimala pravna dejstva, zato je nemškemu agentu sporočil, da je
preventivni pripor72 zaradi političnih deliktov, storjenih leta 1921, v nasprotju z nemško-
poljskim sporazumom o dodelitvi imunitete pred kazenskim pregonom na območju
zgornješlezijskega plebiscita73 iz 21. junija 1922. Nespoštovanje določb o amnestiji iz
pogodbe bi lahko pripeljalo do neljubih zapletov na obeh straneh meje v Zgornji Šleziji,
72 Nem. Schutzhaft. 73 Gesetz, betreffend das deutsch-polnische Abkommen über die Gewährung von Straffreiheit im oberschlesischen Abstimmungsgebiete. Vom 21. Juni 1922 (RGBl., 1922, II, Nr. 21, S. 715).
63
je opozoril Calonder, ki je imel v zvezi s tem pripor za neutemeljen. Članstvo Deponta v
KPD je imelo za Calondra minoren značaj, saj je bilo po njegovem mnenju ključno
vprašanje, ali je Deponte v zadnjih letih deloval sovražno proti državi. Ker pa mu nemški
agent v prejšnjem pojasnilu ni navedel nobenih konkretnih navedb o Depontovih deliktih,
mu je naročil naj mu v zvezi s tem pošlje podrobnejše informacije (LON C 851, 1158,
24. 10. 1933).
Preventivni pripor (»Schutzhaft«) je bil prvič uveden z Uredbo predsednika nemškega
rajha o zaščiti nemškega naroda z dne 4. 2. 1933,74 ki je omejevala svoboščine in je
dovoljevala odvzem prostosti brez sodnega naloga za tri mesece. Po požigu Reichstaga
je bil vpeljan bolj ekstremen ukrep z Uredbo predsednika rajha o zaščiti naroda in države
z dne 28. 2. 1933.75 Z njo so bile odpravljene ustavne varovalke za odrejanje pripora
vključno s časovno omejitvijo, priporniki pa niso imeli možnosti pritožbe, saj so po
novem lahko represivni organi nacističnih oblasti ljudem arbitrarno odvzemali prostost
oz. jih preventivno priprli (Stackelberg 2007, 292).
Nemški agent Adelmann mu je poslal odgovor konec decembra 1933, v katerem mu ni
mogel ponuditi dokazov o Depontovem članstvu v KPD, namesto tega pa je ponudil
podatke iz policijske uprave Gleiwitz. Po teh naj bi se Deponte udeleževal komunističnih
sprevodov in zborovanj, v njegovi kazenski evidenci pa naj bi bilo zapisano, da je bil v
zadnjih letih sedemkrat predkaznovan zaradi povzročitve telesnih poškodb in
nepooblaščenega posedovanja orožja. To naj bi dokazovalo, da nikakor ne spada k
elementom, ki podpirajo državo, temveč prav nasprotno. Cinično je načelnik policijske
uprave iz mesta Gleiwitz v svojem poročilu dodal še, da se zaradi državi sovražne
dejavnosti Deponta ob izpustitvi v njegov domač kraj Miechowitz lahko pričakuje napad
na Deponta, zato so ga morali zaradi njegove osebne varnosti preventivno priprti (LON
C 851, 1158, 29. 12. 1933).
Calonder se za takšno razlago ni zmenil in je sredi januarja 1934 pisal nemškemu agentu
Adelmannu ter ga opozoril, da 83. člen Ženevske konvencije (1922) članom manjšine
74 Verordnung des Reichspräsidenten zum Schutze des Deutschen Volkes. Vom 4. Februar 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 8, S. 35). 75 Verordnung des Reichspräsidenten zum Schutz von Volk und Staat. Vom 28. Februar 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 17, S. 83).
64
zagotavlja osebno prostost, iz česar sledi, da mora biti vsakršen odvzem prostosti
zadostno utemeljen, kar pa se ni zgodilo v primeru Deponta. Članstvo v KPD mu ni bilo
dokazano, niti očitano kaznivo dejanje, še manj pa uveden kazenski postopek proti njemu.
Preostali očitki o sodelovanjih na komunističnih zborovanjih, ki mu tudi niso bili
dokazani, pa da nikakor ne morejo biti razlog za desetmesečno priprtje. Iz tega je sledilo,
da gre za jasno kršitev 83. člena, zato je Calonder zahteval, da Deponta nemudoma
izpustijo (LON C 851, 1158, 15. 1. 1934).
Na konferenci 22. febrauarja 1934 je bila na dnevnem redu tudi točka, ki je obravnavala
aretaciji Deponta in Ziemka. Na njej je Adelmann posredoval Calondru sporočilo
nemških organov, da tisti trenutek izpustitev Deponta ne pride v poštev, ker naj bi bil hud
komunistični intrigant. Calonder je opozoril na svoj dopis iz januarja 1934, v katerem je
ugotovljeno, da Deponte ni bil član komunistične partije. Prav tako je zatrdil, da mu še
niso bili predloženi nobeni dokazi o Depontovi vpletenosti v komunistične dejavnosti
(LON C 851, 1158, 22. 2. 1934).
Čez mesec, konec marca 1934, je nemški agent Calondru sporočil novico, da je bilo v
skladu z odredbo pruskega ministrskega predsednika (takrat je to funkcijo opravljal
Hermann Göring) odločeno, da bodo ukrepi preventivnega pripora, ki so jih dotlej
izvajale okrožne policijske oblasti, od 31. marca 1934 dalje razveljavljene. Kljub temu si
je pruski ministrski predsednik zadržal diskrecijsko pravico, da o ukrepih preventivnega
pripora po tem datumu s svojo privolitvijo odloči o njihovi upravičenosti v vsakem
posameznem primeru. Nemški agent je zato tudi napovedal, da bo o primeru Deponte
poročal pruskemu ministrskemu predsedniku Göringu ter sporočil o sprejeti odločitvi
(LON,C 851, 1158, 23. 3. 1934).
Nemškega agenta je na konferenci 11. junija 1934 Calonder opozoril, da je Deponte v
preventivnem priporu že od 8. marca 1933 ter da zagovarja stališče, da je preventivni
pripor lahko utemeljen le, če je osumljeni dejansko sodeloval pri državi sovražnih
dejanjih. V omenjenem primeru ni nobenih dokazov, ki bi slednje potrjevali. Calonder ga
je opozoril naj realizira njegovo pismo, ki mu ga je poslal januarja, še posebej ker mu je
sam nemški agent v pismu marca nakazal, da bodo Deponta eventualno izpustili. Namesto
tega je prišlo do novih zavlačevanj, saj od takrat ni dobil novih sporočil. Calonder ja zato
zahteval, naj ga obvesti, ali so njegove predloge sprejeli ali ne. V primeru, da jih niso
65
sprejeli, mu ne bo preostalo drugega, kot da primer zaključi in prepusti pritožniku
nadaljnje korake (LON C 851, 1158, 11. 6. 1934).
Od nemškega agenta Nöldekeja je Calonder konec avgusta 1934 dobil sporočilo, da je na
podlagi prejšnjih razgovorov v zadevi Deponte gestapo naložil koncentracijskemu
taborišču Esterwegen,76 da Deponta 6. avgusta 1934 nemudoma izpustijo nazaj v njegov
rodni kraj Miechowitz, kjer pa se je bil dolžan javljati dvakrat na teden policijskim
oblastem (LON C 851, 1158, 23. 8. 1934).
Z obzirom na to, da je bil Deponte izpuščen, je Mešana komisija 27. avgusta 1934
zaključila postopek (LON, C 851, 1158, 27. 8. 1934).
Preventivni pripor članov Poljskega poklicnega združenja
V času ko so nemške oblasti izvajale številne aretacije članov komunističnih in
socialističnih organizacij, je predstavnik Poljskega poklicnega združenja Artur Aulich
opozoril Mešano komisijo na aretacije svojih članov. Marca 1933 so aretirali Vinzenta
Szwedo, Valentina Sikora in Josefa Bartki, vse iz mesta Beuthen, a le Szweda naj bi bil
član KPD, vendar so ga iz nje izključili. Calondra so zaprosili naj posreduje v korist
njihovih članov, ki so tudi pripadniki poljske manjšine in doseže njihovo izpustitev (LON
C 850, 1133, 27. 3. 1933).
Do 4. aprila, ko je Calonder pisal nemškemu agentu Adelmannu, sta bila Sikora in Bartki
že izpuščena, zato je po 585. členu zahteval, naj mu posreduje razloge, zakaj so Szwedo
priprli (LON C 850, 1133, 4. 4. 1933).
Po podatkih, ki jih je Adelmann pridobil od državnega tožilstva in policijskega urada
Beuthen, je bil Szweda preventivno priprt v mestu Beuthen, ker naj bi bil nekaj časa
»Ortsgruppenleiter« oz. vodja krajevne KPD. Kasneje je to funkcijo opustil, a je še vedno
deloval v sestrskih komunističnih organizacijah. Bil naj bi član komunističnega združenja
rudarjev, do aretacije pa predsednik organizacije Internationalen Bund der Opfer des
Krieges und der Arbeit.77 Sikora in Bartki sta bila po Adelmannu izpuščena, ker se je
76 Kraj Esterwegen se nahaja v današnji nemški zvezni deželi Spodnja Saška, v bližini meje z Nizozemsko. 77 Mednarodna zveza vojnih žrtev ter delavskih invalidov.
66
ugotovilo, da sta le simpatizerja in nimata nobenih vodilnih funkcij. Nemški agent pa je
nasprotoval njihovim izjavam o pripadnosti poljski manjšini, saj naj bi bil to nasvet enega
od pripadnikov poljske manjšine, ki naj bi ženam aretiranih svetoval, da bodo na ta način
lažje dosegle njihovo izpustitev (LON C 850, 1133, 3. 5. 1933).
Ko je imel Calonder čez šest dni pogovor z nemškim agentom, mu je dejal, naj mu poda
pravni temelj, na podlagi katerega so preventivno priprli Szwedo, saj ga razlaga nemške
vlade o komunističnem delovanju ni zadovoljila (LON C 850, 1133, 9. 5. 1933).
Adelmann je Calondra o zakonski podlagi obvestil konec maja 1933 ter ga seznanil s 1.
paragrafom Uredbe o zaščiti naroda in države78 z dne 28. 2. 1933, ki je policiji s
preventivnim priporom omogočala (trajen) odvzem svobode za doseganje javne varnosti
in reda (LON C 850, 1133, 24. 5. 1933).
Poljsko poklicno združenje je konec maja poslalo Mešani komisiji še dodatna pojasnila,
po katerih je bil Szweda njihov član že od leta 1925 ter je leto kasneje vstopil v KPD, a
je bil izključen leta 1930. Zanikali so tudi njegovo vodilno mesto »Gruppenleiterja« v
stranki, saj je takrat to funkcijo opravljal Hans Spyra. Zanikali so tudi delovanje v očitanih
komunističnih organizacijah (LON C 850, 1133, 29. 5. 1933).
Glede njegove pripadnosti poljski manjšini je Calonder postavil pravno domnevo, da se
je Szweda za njo opredelil, s tem ko se je leta 1925 pridružil Poljskemu poklicnemu
združenju. Ker je bil glavni nemški argument za preventivni pripor Szwedowo vodilno
mesto v komunistični organizaciji, je Calonder v začetku junija zahteval od nemškega
agenta Adelmanna, naj pri nemških oblasteh doseže, da ga bodo izpustili. Prav tako je
tudi opozoril na probleme Szwede s žolčnikom, saj naj bi se mu stanje v zaporu
poslabšalo, zato je zahteval naj poskrbijo tudi za njegovo zdravstveno oskrbo (LON C
850, 1133, 8. 6. 1933).
Sredi julija 1933 Calonder ni dobil od nemške strani še nobenega obvestila, zato je
nemškemu agentu Adelmannu poslal opomin na zahteve, ki mu jih je posredoval v
začetku junija (LON C 850, 1133, 18. 7. 1933).
78 Verordnung des Reichspräsidenten zum Schutz von Volk und Staat. Vom 28. Februar 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 17, S. 83).
67
O izpustitvi Szwede je Calonder izvedel v pismu 25. julija 1933 s strani Poljskega
poklicnega združenja. Združenje ga je obvestilo, da je bil Szweda izpuščen 2. junija 1933,
a da se mora dvakrat tedensko, ob torkih in petkih, javljati na policijski postaji, zaradi
česar so od Calondra pričakovali, da bo dosegel tudi odpravo policijskega javljanja (LON
C 850, 1133, 25. 7. 1933). Na njihovo razočaranje je Mešana komisija odvrnila, da »ni
smiselno postavljati vprašanje dolžnosti javljanja policiji kot predmet postopka po 585.
členu.« (LON C 850,1133, 31. 7. 1933).
V začetku avgusta 1933 je predstavnik Poljskega poklicnega združenja Artur Aulich
izkoristil priložnost in se zahvalil Calondru za intervencijo v primeru Szweda, ta pa mu
je odvrnil, da mu je v zadovoljstvo, da je njegov trud pripeljal k željeni rešitvi. Z
dokončno izpustitvijo Szwede je zadevo tudi zaključil (LON C 850, 1133, 2. 8. 1933).
Preventivni pripor člana poljske manjšine Aloisa Brolla
Na začetku maja 1933 je Josef Broll Mešano komisijo opozoril na aretacijo njegovega
brata Aloisa, člana poljske manjšine iz kraja Liebenhain. Tega naj bi aretirali pripradniki
SA 2. aprila 1933, ko so ob 3.30 zjutraj vdrli v njegovo stanovanje, ga pretepli in odpeljali
v zapor v mestu Groß Strehlitz (LON C 850, 1125, 8. 5. 1933).
Na podlagi tega obvestila se je Calonder odločil pridobiti podrobnejše informacije. Dobil
jih je z zaslišanjem Josefa Brolla, Mathilde Broll, žene Aloisa, ter samega Aloisa Brolla
po izpustitvi v začetku maja 1933. Po zaslišanju je Calonder začel postopek po 585. členu
ter od nemškega agenta zahteval preiskavo dogodkov ter eventualno disciplinsko
odgovornost državnih uradnikov (LON C 850, 1125, 15. 5. 1933).
V odgovoru Calondru je nemški agent posredoval podatke »Oberpräsidenta« Zgornje
Šlezije, po katerih je bil Alois Broll izpuščen iz preventivnega pripora že 5. maja 1933.
Aretiran je bil ob raciji članov SPD in KPD v kraju Groß Strehlitz, kjer so iskali orožje
ter veleizdajniški material. Po posredovanih podatkih z nemške strani, naj bi se Broll šele
pred kratkim odločil prištevati k poljski manjšini ter bil od leta 1932 dalje predsednik
krajevne SPD v kraju Liebenhain. Zato ne drži, da je bil aretiran zaradi pripadnosti
68
manjšini, ampak zaradi socialdemokratskega delovanja ter ščuvanja in agitiranja proti
nacionalni revoluciji oz. nacionalsocializmu. O trpinčenju Brolla pa mu nemški agent
takrat ni znal povedati ničesar konkretnejšega (LON C 850, 1125, 7. 6. 1933).
Na konferenci junija 1933 je Calonder nemškemu agentu izpostavil, da je je nedopustno,
ker je bil Broll preventivno priprt zaradi pripadnosti poljski manjšini ter SPD, kar je v
nasprotju z Ženevsko konvencijo (1922). Glede na informacije, ki jih je imel Calonder,
Broll pri sebi ni imel nikakršnega orožja, proti njemu pa tudi ni bilo konkretizirano
nobeno kaznivo dejanje proti državi. Za Calondra je bila tudi problematična zadeva o
udeležbi SA-jevcev pri uradnih postopkih. Nemškega agenta je opomnil na Odredbo
predsednika nemškega rajha o zaščiti pred zahrbtnimi napadi na vlado tretjega rajha79 z
dne 12. 3. 1933 ter na zakon z dne 28. aprila 1933,80 po katerem so pripadniki enot SA
in SS dobili državna pooblastila, da kaznujejo dejanja njihovih podrejenih. Na podlagi
teh zakonov paravojaških formacij SA in SS ne bi smeli obravnavati kot uniformirane
civiliste in se s tem izogniti zakonski odgovornosti nemške države. Calonder je
pričakoval, da bodo zato takšne intervencije proti manjšini preteklost in o tem ne bo treba
več razpravljati (LON C 850, 1125,13. 6 .1933).
O uvedbi postopka v zadevi trpinčenja in aretacije Brolla je Calonder na sestanku junija
1933 informiral Arkadiusza Bożeka, predstavnika Zveze Poljakov. Vprašal ga je, če mu
je stvar znana. Bożek mu je dal zanimiv odgovor, da se s primerom niso ukvarjali, ker je
bil Broll socialist. Pomenljivo je bilo tudi, da je povedal, da je Zveza Poljakov nasproti
socialistom in komunistom, ki želijo prestopiti v njihove vrste, zelo zadržana (LON C
850, 1125, 21. 6. 1933).
O začetku tožilske preiskave je nemški agent obvestil Calondra 22. junija 1933, konec
septembra 1933 pa mu je poročal, da se je preiskava osredotočila na osebi Krzyk in
Schmigalla (LON C 850, 1125, 22.6.1933; 30. 9. 1933).
79 Verordnung des Reichspräsidenten zur Abwehr heimtückischer Angriffe gegen die Regierung der nationalen Erhebung. Vom 21. März 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 24, S. 135). 80 Gesetz betreffend die Dienststrafgewalt über die Mitglieder der S.A. und S.S. Vom 28. April 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 45, S. 230).
69
Calonder se je odločil za lastno iniciativo in je v začetku decembra 1933 skupaj zaslišal
Krzyka ter Aloisa Brolla. Slednji je potrdil, da je Krzyk tisti, ki ga je trpinčil. Calondru
pa je Krzyk izjavil, da ni pripadnik SA, temveč član NSDAP, in je trpinčenje zanikal
(LON C 850, 1125, 7. 12. 1933).
Alois Broll je že na zaslišanju maja 1933 po izpustitvi iz preventivnega pripora, Calondru
povedal, da bil je Kryzk eden od treh hitlerjevcev, ki so ga mučili, ko so ga predali
žandarju, in da drugih dveh ni prepoznal. Krzyk je Brolla čvrsto držal, medtem ko sta ga
druga dva tepla, eden s pestmi drugi s pendrekom (LON C 850, 1125, 13. 5. 1933).
O novih informacijah, ki jih je pridobil na zaslišanju, je Calonder obvestil nemškega
agenta Adelmanna, v katerem mu je z obžalovanjem povedal, da mu sploh ni povedal o
trpinčenju s strani pripradnikov SA. Žandar, ki je aretiral Brolla, je slednjega predal pod
nadzor SA-jevcu Krzyku, ki ga je odpeljal v taborišče Groß Strehlitz z izgovorom, da se
boji napadov vaščanov na Brolla. Razlog o zaščiti pa ni prepričal Calondra. Poleg tega je
Adelmannu posredoval podatke o primeru v skladu s 149. členom glede trpinčenja člana
manjšine Petra Guzyja v preteklosti. Tudi v tem je bil udeležen Krzyk, ki je takrat dobil
s strani »Oberpräsidenta« strog opomin z grožnjo kazenskega pregona v primeru
ponovitve. V skladu s tem je Calonder predlagal, da se proti Krzyku uvede kazenski
pregon ter izključitev iz nacistične stranke NSDAP (LON C 850, 1125, 18. 12. 1933).
Na konferenci 22. februarja 1934 je Adelmann sporočil Calondru, da je bila proti Krzyku
vložena obtožnica zaradi trpinčenja člana poljske manjšine Brolla. Calonder ga je
opozoril na njegov dopis iz decembra 1933 ter mu naročil, naj v tem primeru ravnajo kot
v številnih primerih po 149. členu. Po tej praksi so nemške nacistične oblasti vsakega
člana nacistične stranke, ki je ponovil dejanje resnejših kršitev naproti članom manjšine,
disciplinsko kaznovale ter izključile iz stranke NSDAP. Ker je Krzyk omenjeno storil že
dvakrat, je Calonder predlagal, da izključijo tudi njega (LON C 850, 1125, 22. 2. 1934).
Po poročanju nemškega agenta je nemško državno tožilstvo zaradi telesne poškodbe proti
Georgu Kryzku vložilo obtožnico pri Porotnem sodišču v mestu Oppeln, ki je razpisalo
obravnavo 10. aprila 1934 (LON C 850, 1125, 13. 3. 1934).
70
Nemški agent je Calondra konec aprila 1934 obvestil o sodbi Porotnega sodišča, ki je
Krzyka 10. aprila 1934 obsodilo zaradi telesnih poškodb na 20 RM81 denarne kazni
oziroma štiri dni zapora v primeru neplačila ter poravnavo vseh sodnih stroškov (LON C
850, 1125, 21. 4. 1934).
S sodbo Porotnega sodišča Alois Broll ni bil zadovoljen, kar je napisal v pismu
predsedniku Calondru. Pritožil se je tudi zaradi kolesa, ki mu ga je zaplenil Krzyk ter
zaradi prisilnega ukrepa, da se mora trikrat na teden javljati pri žandarju (LON C 850,
1125, 3. 5. 1934). Calonder je obema pritožbama prisluhnil in je od nemškega agenta
pričakoval, da ugodno razreši zahteve pritožnika Brolla (LON C 850, 1125, 8. 5. 1934).
Potem ko je bila izdana sodba proti Krzyku in ko je slednji z odlokom 22. junija 1934
prenehal opravljati funkcijo predsednika občine, predstojnika urada v občini ter matičarja,
je Calonder tudi uradno zaključil postopek (LON C 850, 1125, 31. 7. 1934).
Do zapletov je prišlo junija 1935, ko se je na Mešano komisijo zaradi zamud v zvezi s
kolesom Aloisa Brolla v njegovem imenu obrnila Zveza Poljakov. Njegov predstavnik
Tabernacki je Calondra opomnil, da Broll še vedno ni dobil nazaj 60–80 RM vrednega
kolesa, čeprav mu je bilo to obljubljeno s strani Mešane komisije (LON C 850, 1125, 11.
6. 1935). Po posredovanju je nemški agent Nöldeke šele konec decembra 1935 poslal
Calondru sporočilo, v katerem ga je obvestil, da je notranji minister Prusije in nemškega
rajha Frick določil in izplačal Aloisu Brollu odškodnino za kolo v višini 50 RM (LON C
850, 1125, 27. 12. 1935).
V skladu z zadnjim ukrepom je Mešana komisija dokončno zaključila primer 14. januarja
1936, skoraj tri leta po prvi prijavi (LON C 850, 1125, 14. 1. 1936).
81 Reichsmark (RM) – Reichsmarka oz. Nemška Rajh Marka, uradna valuta v Weimarski Nemčiji in Tretjem Rajhu.
71
Prepoved izhajanja časopisa Zjednoczenie
V začetku maja 1933 se je Poljsko poklicno združenje s pismom njegovega sekretarja
Arturja Aulicha obrnilo na Mešano komisijo zaradi stroge prepovedi izhajanja mesečnika
Zjednoczenie,82 ki so ga izdajali v obmejnem mestu Hindenburg (LON C 850, 1123, 4. 5.
1933).
Prepoved, ki jo je izdal »Oberpräsident« Zgornje Šlezije Lukaschek 5. aprila 1933 na
podlagi Odredbe predsednika Hindenburga o zaščiti nemškega naroda83 z dne 4. februarja
1933, je nastopila s takojšnjo veljavo in naj bi veljala do vključno 30. septembra istega
leta. Lukaschek je v odločbi o prepovedi izdajateljem časopisa dovolil posredovanje
bralcem le sporočila, ki se je glasilo: »Izdajanje časopisa Zjednoczenie je bilo do 30.
septembra 1933 prepovedano«. Navedeno pa je bilo tudi, da je ostalo poročanje
prepovedano in predstavlja kršitev zgoraj omenjene odredbe. Zanimivo je, da pravica do
pritožbe izdajateljem ni bila prikrajšana, saj jim je bil dan rok dveh tednov za pritožbo, a
so se le ti raje obrnili na Mešano komisijo v prepričanju, da njihove pravice bolj varuje
Ženevska konvencija (1922) (LON C 850, 1123, 5. 4. 1933).
Razlog za prepoved pa je bil v članku z naslovom Nowe barykady cłowe84 v časopisu
Zjednoczenie, ki je bil objavljen 15. marca v tretji številki in ki naj bi zlonamerno
zaničeval nemško vlado. Sporen tekst v članku je bil sledeči:
»Hitlerjeva vlada je ena najreakcionarnejših, ki je kadar koli prišla na oblast v Nemčiji.
V njej sedijo na krmilu predstavniki težke industrije, pruski junkerji in drugi nasproti
delavskemu razredu sovražno nastrojeni kapitalisti. Minister za obrt je proti
socialističnemu gibanju sovražno nastrojen gospod Hugenberg,85 notranji minister je
gospod Frick, ki je osovražen pri levičarjih, socialistih in komunistih. Tako rekoč vsa
druga ministrska mesta so zasedena s strani aristokratskih junkerjev. Takšna vlada je ena
82 Združenje. 83 Verordnung des Reichspräsidenten zum Schutze des Deutschen Volkes. Vom 4. Februar 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 8, S. 35). 84 Nove carinske barikade. 85 Hugenberg, Alfred (1865–1951). Industrijski »tajkun«, medijski mogotec in vodja nemškonacionalne ljudske stranke (DNVP) med leti 1928 in 1933. V Hitlerjevi prvi vladi je postal minister za gospodarstvo in kmetijstvo (Stackelberg 2007, 213–214).
72
največjih nevarnosti za razred delavnih ljudi, brez obzira na politično prepričanje.« (LON
C 850, 1123, 5. 4. 1933)
Slaba dva tedna po prejemu pritožbe časopisa Zjednoczenie pa je Mešana komisija na
podlagi 585. člena Ženevske konvencije (1922) poslala nemškemu agentu grofu
Adelmannu zahtevo, naj odlok o prepovedi ponovno pretehta. Po mnenju Mešane
komisije je bil mesečnik edini takšne vrste v poljskem jeziku in z obzirom na 79. člen
Ženevske konvencije (1922), ki je zagotavljal svobodo tiska za pripadnike manjšine, je
tudi predlagala, naj v ponovnem postopku z naklonjenostjo pretehta skrajšanje obdobja
prepovedi (LON C 850, 1123, 17. 5. 1933).
Odgovor s strani nemškega agenta je prišel šele čez dva meseca. V njem je bilo
posredovano sporočilo novega, nacističnega »Oberpräsidenta« Zgornje Šlezije Helmutha
Brücknerja, da je bila prepoved izhajanja časopisa skrajšana ter da bo lahko ta ponovno
izhajal po 1. avgustu leta 1933 (LON C 850, 1123, 17. 7. 1933).
Ne glede na pozen odgovor nemške strani se je Mešana komisija zadovoljila z
zagotovilom odprave prepovedi z učinkom veljavnosti ob koncu tekočega meseca in
zadevo 21. julija tudi zaključila (LON C 850, 1123, 21. 7. 1933).
Že drugega avgusta se je sekretar Poljskega poklicnega združenja Artur Aulich osebno
oglasil pri predsedniku Mešane komisije Felixu Calondru, da bi mu izrazil hvaležnost pri
odpravi prepovedi izhajanja mesečnika Poljskega poklicnega združenja. Calonder je ob
tem izrazil zadoščenje, saj so napori pripeljali k željenemu cilju (LON C 850, 1123, 2. 8.
1933).
73
Prepoved zborovanja poljske manjšine
V času nacionalsocialističnega režima leta 1933 se je Zveza Poljakov v peticiji svetu
Društva narodov z dne 7. aprila pritožila zaradi kršenja pravice do zborovanja. Zaradi
napetih odnosov med nemško večino in poljsko manjšino je »Oberpräsident« Zgornje
Šlezije Lukaschek izdal prepoved zborovanja poljske manjšine v mestu Groß Strehlitz.
To je utemeljil s tem, da je zanj nemogoče, da bi odgovarjal za življenja ljudi, ki se bodo
udeležili zborovanja, predvidenega v začetku aprila. Zveza Poljakov je zahtevala od sveta
Društva narodov, da ugotovi, da je prišlo do kršitve Ženevske konvencije (1922) ter
poskrbi, da bodo življenja in lastnina poljske manjšine v Zgornji Šleziji varovana (League
of Nations 1933b, 1335–1336).
Nemški predstavnik pri Društvu narodov Keller je v zagovoru zatrjeval, da so dejstva, ki
so v peticiji, predstavljena v popačeni obliki. Zagotovil je, da svoboda združevanja ni
kršena ter dal primer shodov poljske katoliške šolske mladine. Pojasnil je še, da je bila
prepoved dana v kontekstu preiskave članov Socialdemokratske stranke (SPD) in
Komunistične partije Nemčije (KPD) zaradi izdajalskega materiala, med preiskanimi pa
naj bi bil tudi en član poljske manjšine. Zaradi omenjenega naj bi se nemško prebivalstvo
zelo vznemirilo in organiziralo demonstracije proti poljski manjšini. V teh okoliščinah je
»Oberpräsident« svetoval poljski manjšini, da preloži shod na kasnejši datum. Pri tem jim
je celo dejal, da » je bolje, da pošljejo peticijo v Ženevo, kot da pride do dveh smrtnih
žrtev v mestu Groß Strehlitz« (League of Nations 1933b, 1335–1336).
Poljski predstavnik, grof Raczynski, je bil na svojem nastopu šokiran nad situacijo. Dejal
je, da je zares skrb zbujajoče, če lahko ena prireditev stane življenja ljudi, vendar je Keller
zagotovil svetu Društva narodov, da je nemška vlada v stanju zatreti protimanjšinsko
gibanje in da za to ni nobene bojazni, negotovosti ali nevarnosti v regiji. Pojasnilo nemške
strani so člani sveta sprejeli in zadevo zaključili (League of Nations 1933b, 1335–1336).
74
Odvzem zdravniške licence
Konec maja 1933 je Zveza Poljakov poslala pritožbo nemškemu Uradu za manjšine v
zvezi z izključitvijo zdravnika dr. Johanna Kwoczka iz mesta Oppeln, ki je moral
prenehati opravljati svojo dejavnost zdravnika za stranke z zdravstvenim zavarovanjem.
Izključitev je izvedlo Zdravniško združenje za mesto in okrožje Oppeln86 z datumom
veljavnosti 1. julij 1933. Zdravniško združenje je izključitev obrazložilo s tem, da je bil
Kwoczek član Komunistične partije Nemčije oz. njej podobnih organizacij, h katerim
sodi tudi Arbeiter-Samariter-Kolonne,87 pri kateri naj bi bil dejaven. Zveza Poljakov je
vse to zanikala ter sklepala, da gre za represivne ukrepe proti enemu izmed izstopajočih
vodij poljske manjšine v Zgornji Šleziji. Poljska organizacija je zahtevala, da se ugotovi
kršitev Ženevske konvencije (1922) po 75. in 77. členu ter prekliče odločitev
Zdravniškega združenja, tako da se dr. Kwoczku omogoči ponovno opravljanje
zdravniškega poklica (LON C 850, 1134, 30. 5. 1933).
Zadeva je bila poslana tudi Mešani komisiji, predsednik Calonder pa je naročil Uradu za
manjšine, naj informacije o Kwoczkovi zadevi pošlje Mešani komisiji do 1. julija 1933.
Z namenom, da bi sporazumno rešili spor, se je Calonder za vmesni čas odločil postopati
v skladu s 585. členom in preveri vse okoliščine v zvezi z odpustitvijo dr. Kwoczka (LON
C 850, 1134, 2. 6. 1933).
Mešana komisija je odgovorila, da je predsednik Calonder naročil, da se primer Kwoczek
št. 1168 po postopku v skladu z 149. členom pri Uradu za manjšine nadaljuje po hitrem
postopku, hkrati pa je Calonder začel postopek po 585. členu in o zadevi povprašal
nemškega agenta (LON C 850, 1134, 8. 6. 1933).
Dr. Kwoczek je imel 9. junija 1933 razgovor s Calondrom, v katerem mu je pojasnil, da
organizacija Arbeiter-Samariter-Kolonne, v kateri je poučeval o zdravniški pomoči v
nujnih primerih, po statutih ni nikakršna komunistična organizacija. Poudaril je tudi, da
so številni zdravniki podobno kot on predavali pri tej organizaciji, vendar se proti njim ni
ukrepalo. Omenil je, da dela tudi pri zdravstveni zavarovalnici za delavce na železnici ter
da je izvedel, da so njegove paciente spraševali, zakaj hodijo k njemu na preglede in jim
86 Nem. Ärzteverband für den Stadt- und Landkreis Oppeln. 87 Organizacija za pomoč in socialno skrbstvo delavcev.
75
namignili, naj raje gredo po nasvet k drugemu zdravniku. Očitalo pa naj bi se mu tudi, da
ne prispeva nič za humanitarno pomoč (50 pfenigov oz. 1 RM), ki je odobrena s strani
oblasti. Na koncu mu je še pojasnil, da je svetovnonazorsko katoliško opredeljen, kar
izključuje njegovo komunistično udejstvovanje. Ukrepi, ki so bili sprejeti proti njemu, pa
da ogrožajo njegovo življenjsko eksistenco (LON C 850, 1134, 9. 6. 1933).
Še isti dan je imel Calonder razgovor z nemškim agentom konzulom Quiringom in mu o
zadevi Kwoczek povedal, da je dobil vtis, da so bili sprejeti ukrepi proti zdravniku
samovoljni. Zahteval je, da se zadeva čim hitreje popravi (LON C 894, 4, 9. 6. 1933).
Nadaljevanje razgovora s Quiringom je potekalo 13. junija. Calonder ga je soočil z
dejstvom, da gre po njegovem mnenju za kršitev Ženevske konvencije (1922). V izogib
posledicam, ki bi bile za nemško vlado nezaželene in neprijetne, mu je predsednik Mešane
komisije predlagal, da skupaj poiščeta rešitev. Ob tem je Calonder pripomnil, da se mu je
zdel Kwoczek zelo pošten mož, ki se prišteva k poljski manjšini in popolnoma izpolnjuje
svoje dolžnosti do države. Med prvo svetovno vojno je služil tudi v nemški vojski, za kar
je bil odlikovan. Očitek, da je opravljal zdravniška predavanja v komunistični organizaciji
pa je le pretveza, saj je zelo dvomljivo, da je organizacija Arbeiter-Samariter-Kolonne
komunistično aktivna, lahko pa drži, da so njeni člani komunisti. Čeprav bi organizacija
lahko bila komunistično združenje, ni dopustno, da se komunisitčna privrženost očita
zdravniku, ki tam opravlja predavanja o prvi pomoči. Calonder je zagovarjal ugotovitev,
da je Kwoczek v tej organizaciji opravljal delo, ki se nanaša izključno na njegovo
zdravniško udejstvovanje. Za dovoljenje o predavanjih je zdravnik najprej zaprosil
zdravniško zbornico, ki je s tem tudi soglašala. Glede na vse povedano je Calonder
nemškega agenta zaprosil, naj se nujno spoprime z zadevo ter omogoči dr. Kwoczku čim
hitrejšo vrnitev na svoje delovno mesto. Quiring mu je odvrnil, da je o zadevi že poročal
ministrstvu za delo nemškega rajha ter prav tako imel razgovor z vladnim predstavnikom
grofom Matuschko v mestu Oppeln. O primeru da bo tudi osebno poročal
»Oberpräsidentu« Zgornje Šlezije Brücknerju in upa, da se bo našla zadovoljiva rešitev.
Za našteto je Calonder izrazil hvaležnost in odobravanje (LON C 850, 1134, 13. 6. 1933).
O poteku zadeve Kwoczek je 23. junija 1933 Calondru poročal nemški agent grof
Adelmann ter mu povedal, da se je minister za delo že seznanil z zadevo, vendar na žalost
še ne more poročati o rezultatu preverjanja v Berlinu. Calonder je nato izrazil
76
zaskrbljenost zaradi bližajočega se datuma odpustitve dr. Kwoczka, ki naj bi stopila v
veljavo 1. julija. Izrazil je željo, da se v primeru, če do omenjenega datuma ne bi prišlo
do pozitivne odločitve o zadevi, predvidene ukrepe proti Kwoczku suspendira, dokler
sam ne bo imel priložnosti zaključiti postopka po 149. členu in izdati pravno mnenje88
(LON C 850, 1134, 23. 6. 1933).
Zadnji ukrep ni bil potreben, saj je nemški agent Adelmann 27. junija 1933 poročal
Calondru o odločitvi nemškega ministrstva za delo, ki je preklicalo izključitev dr.
Kwoczka s seznama zdravnikov zdravstvenega zavarovanja, potem ko se je dokazalo, da
se ni komunistično udejstvoval, za kar se je Adelmannu predsednik Mešane komisije tudi
najlepše zahvalil (LON C 850, 1134, 27. 6. 1933).
Zveza Poljakov, ki je v imenu Kwoczka vložila pritožbo, je bila o formalnem zaključku
primera obveščena konec julija (LON C 850, 1134, 25. 7. 1933).
Preventivno priprtje domnevnega komunista
Na Mešano komisijo je v začetku novembra 1933 prišlo sporočilo Poljskega poklicnega
združenja, v katerem so opozorili na usodo njihovega dolgoletnega člana Stefana Ziemka
iz kraja Mikultschütz. Slednji je bil njihov član že od leta 1925 in je bil marca 1933
aretiran zaradi domnevnega udejstvovanja v komunističnem gibanju. Niti njegovim
staršem niti drugim članom organizacije ni bilo znano, da je sodeloval pri očitanih
stvareh. Ob obisku v zaporu je Ziemek zatrdil, da sploh ne ve, zakaj so ga aretirali oz.
postavili v preventivni pripor s strani glavnega policijskega urada mesta Hindenburg.
Kmalu nato so ga premestili v neki drug zapor, o njegovi lokaciji pa njegovim bližnjim
niso sporočili. Zaradi dejstva, da je bila aretacija izvedena brez vsakršnih utemeljenih
dokazov o krivdi, je Ziemkova organizacija zaprosila Mešano komisijo, da intervenira pri
nemških oblasteh. Želeli so, da ta doseže, da se Ziemka izpusti na prostost, v kolikor mu
ne bo dokazano, da se je dejansko udejstvoval v komunistični organizaciji (LON C 851,
1162, 2. 11. 1933).
88 Nem. Stellungnahme.
77
Mešana komisija je zato začela postopek po 585. členu in nemškega agenta Adelmanna
24. novembra 1933 tudi uradno zaprosila za pojasnila v zadevi Ziemek (LON C 851,
1162, 24. 11. 1933).
V pojasnilu je nemški agent zapisal, da je bil Stefan Ziemek 20. aprila 1933 po Odredbi
predsednika rajha o zaščiti naroda in države z dne 28.2.193389 preventivno priprt zaradi
komunistične dejavnosti. Bil naj bi funkcionar in imel eno od vodilnih funkcij v
organizaciji Rot-Front-Kämpferbund,90 obremenjeval pa naj bi ga poskus oz. priprava
veleizdaje. Zaradi tega je bil 21. oktobra 1933 priveden na sodišče v mestu Hindenburg.
Trenutno pa se ne nahaja več v preventivnem, temveč preiskovalnem priporu (LON C
851, 1162, 5. 1. 1934).
Nemški agent je konec januarja 1934 poslal Calondru še dodatno pojasnilo, posredovano
s strani generalnega državnega tožilstva v mestu Breslau, da obtožnica še ni bila vložena,
ker naj bi šlo za obsežen postopek zaradi priprave na veleizdajo ter zaradi kaznivega
dejanja zaradi splošno nevarne uporabe eksplozivnih sredstev, kar preiskuje policijski
urad v Hindenburgu. Stefanu Ziemeku je prostost odvzeta na podlagi sodnega zapornega
naloga. Sporočilo je zaključil s tem, da se lahko računa na vloženo obtožnico v roku nekaj
tednov (LON C 851, 1162, 22. 1. 1934).
Ne glede na omenjeno je Calonder poslal nemškemu agentu Adelmannu v začetku
februarja 1934 pismo, v katerem je poudaril, da je član poljske manjšine Ziemek že od
marca 1933 v priporu. Zahteval je, ponovno na podlagi 585. člena, da pri pristojnih
oblasteh predlaga pospešitev postopka, da se Ziemka brez odlašanja postavi pred sodnika,
predvsem zaradi izredno dolgega pripornega ukrepa, ki se izvaja (LON C 851, 1162, 5.
2. 1934).
Adelmann je odpisal, da bo željo predsednika Mešane komisije o pospešenem postopku
posredoval »Oberpräsidentu« Zgornje Šlezije Brücknerju ter ga nemudoma obvestil, ko
bo dobil novice o zadevi (LON C 851, 1162, 16. 2. 1934).
89 Verordnung des Reichspräsidenten zum Schutz von Volk und Staat. Vom 28. Februar 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 17, S. 83). 90 Paravojaško združenje Komunistične partije Nemčije.
78
O primeru v zvezi s preventivnim priporom Ziemka sta se na konferenci 22. februarja
1934 pogovarjala nemški agent Adelmann in predsednik Mešane komisije Calonder, ki
se je omejil le na ponovno zahtevo, da se kazenska preiskava pospeši. Po pravnih
standardih je bil namreč pripor brez obtožnice nedopusten (LON C 851, 1162, 22. 2.
1934).
Proti koncu aprila 1934 je nemški agent sporočil Calondru, da je »Oberpräsident« Zgornje
Šlezije Brückner na njegovo pobudo, kot je bilo dogovorjeno, posredoval pri
generalnemu državnemu tožilstvu za pospešitev postopka v zadevi Ziemek (LON C 851,
1162, 24. 4. 1934).
V pismu z datumom 7. maj 1934 je nemški agent Mešano komisijo obvestil, da je bila
proti Stefanu Ziemku vložena javna obtožnica zaradi priprave oz. poskusa veleizdaje.
Komisiji ni preostalo drugega kot da počaka, da višje deželno sodišče razpiše obravnavo,
odloči o obtožnici in razsodi o zadevi (LON C 851, 1162, 8. 5. 1934).
S strani nemškega agenta je prišlo sredi junija 1934 na Mešano komisijo sporočilo, da je
bil Stefan Ziemek na višjem deželnem sodišču v mestu Breslau 30. maja 1934
pravnomočno obsojen na eno leto in šest mesecev zapora ter na tri leta »izgube
državljanskih pravic« zaradi poskusa veleizdaje, svojo kazen pa izvršuje v kaznilnici v
mestu Brieg (LON C 851, 1162, 15. 6. 1934).
Glede na pravnomočno ugotovljeno stanje je morala Mešana komisija svoj postopek,
začet po 585. členu, konec meseca julija 1934 tudi zaključiti (LON C 851, 1162, 25. 6.
1934).
79
9.5 Prelom v nemško-poljskih odnosih leta 1934
Po nemškem izstopu iz Društva narodov je poljsko vodstvo prišlo do spoznanja, da
znotraj Društva narodov ne bo moglo več uspešno varovati interese svoje države, zato se
je odločilo za novo politiko. Poljski predsednik Józef Piłsudski je prišel do zaključka, da
je z vzponom nacističnega gibanja na oblast v Nemčiji nastopil čas, da s poravnavo oz.
sporazumom s svojo zahodno sosedo bistveno izboljša položaj Poljske v Evropi. Piłsudski
je bil namreč mnenja, da Avstrijec Hitler nikakor ni Prus ali kakorkoli povezan s prusko
tradicijo, ki je bila »antipoljska«. Za pogajanja z nemško stranjo je bil zadolžen poljski
zunanji minister Józef Beck, ki je nastopil funkcijo leta 1932. Tako je bil v Berlinu 26.
januarja 1934 podpisan sporazum med Nemčijo in Poljsko oz. Nemško-poljski pakt o
nenapadanju. Vsebina pakta, ki je imel trajanje desetih let, je obsegala izjave o nameri
obeh vlad o vzdrževanju in garantiranju trajnega miru med državama, ki je predpogoj za
trajni mir v Evropi, o mirnem in sporazumnem reševanju medsebojnih sporov ter o
plodnem razvoju medsebojnih odnosov, ki bo pripeljal do dobrososedskih odnosov, ki
bodo prispevali ne samo k blagostanju obeh držav, temveč tudi drugih ljudstev Evrope.
Manjšinsko vprašanje je bilo v sporazumu omenjeno le posredno, saj je bilo zapisano, da
naj mednarodne obligacije, ki sta jih sklenili strani, ne motijo mirnega razvoja
medsebojnih odnosov in tako ne bodo povzročale konfliktov z Nemško-poljskim paktom.
Čeprav je nemška stran želela, da bi v sporazumu omenili tudi manjšinsko vprašanje,
poljska stran tega ni želela zaradi nemške manjšine. Nemška stran ni hotela vztrajati pri
tem, da se ne bi odprlo še vprašanje judovske manjšine. Zaradi teh razlogov sta obe strani
prišli do dogovora, da v sporazum vnesejo le stavek, v katerem se besedilo sporazuma ne
nanaša na »vprašanja mednarodnega prava, katera imata obe državi izključno za svoje
notranje zadeve« (Breyer 1955, 105–107).
Pakt o nenapadanju je bil prelomen tudi za poljsko sodelovanje v Društvu narodov, ki je
doseglo nov nivo z Beckovo izjavo. Na zasedanju skupščine v Ženevi, 13. septembra
1934, je Józef Beck predlagal univerzalno zaščito manjšin, kot je bilo storjeno že večkrat
poprej, in opogumljen s sporazumom z Nemčijo hkrati zagrozil, da bo prekinil
sodelovanje Poljske pri varovanju manjšin. Ker pa ni bilo sprememb, je prišlo do
dejanskega odstopa Poljske od Male versajske pogodbe o varovanju manjšin, za katero je
bila že dolgo prepričana, da jo omejuje v izvajanju suverenosti (Fink 2006, 340).
80
S paktom o nenapadanju je bil dosežen kompromis med Nemčijo in Poljsko, njegova
posledica je bila umik konfliktov iz mednarodnega odra v Ženevi na meddržavno raven,
kjer so jih med seboj lahko reševali mirno. Izboljšava mednarodnih odnosov pa je imela
svoj vpliv tudi na manjšinsko problematiko v Zgornji Šleziji, saj sta obe strani pazili, da
zadeve ne izpostavljata na internacionalni ravni, kjer bi jo lahko druge sile izkoristile njim
v škodo. Vse skupaj je privedlo do tega, da so nacistične oblasti »pustile dihati« poljski
manjšini v Zgornji Šleziji, saj so lahko poljski nacionalni aktivisti prosto agitirali ter širili
propagandna sporočila relativno brez velikega strahu za represivnimi posledicami.
Aktivnosti poljskega nacionalnega gibanja so leta 1934 doživele razcvet predvsem zato,
ker so poljske organizacije v Zgornji Šleziji v času nacistične diktature ostale še edini del
civilne družbe, ki je bil izven popolnega nadzora totalitarne države. Medtem ko je bilo
konec dvajsetih let le 12 poljskih pevskih skupin, se je njihovo število leta 1934 povzpelo
na 74. Začetek leta 1934 se je k 25 poljskim jezikovnim tečajem vpisalo le 493 ljudi,
sledeče leto pa je 42 različnih tečajev obiskovalo 1098 ljudi. Poljsko nacionalno gibanje
je leta 1934 razpolagalo tudi s 53 knjižnicami, 105 skupinami za mladostnike in športnike,
44 gospodarskimi organizacijami, kot so banke in zadruge, imeli so celo lastno amatersko
gledališče. Tečaje in družbene organizacije je poljsko gibanje močno subvencioniralo, da
so si udeležbo lahko privoščili tudi revnejši sloji, kot npr. poljsko govoreči kmetje.
Naklada poljskega manjšinskega časopisa Nowiny Codzienne je decembra 1933 znašala
300 izvodov, do konca leta 1934 je poskočila na 700, konec leta 1935 pa je prekoračila
1000 izvodov (Karch 2010, 339–341).
81
9.6 Nemško-poljski pakt o nenapadanju in poljska manjšina
Nemško-poljska pogodba o nenapadanju je imela svoj učinek tudi na področju varovanja
pravic poljske manjšine. Če so pripadniki poljske manjšine leta 1933 vložili kar 9
neposrednih pritožb na predsednika Mešane komisije Calondra ter 3 neposredno na svet
Društva narodov v Ženevi, se je stanje med letoma 1934 in 1937 spremenilo. Do poteka
Ženevske konvencije (1922) je neposredno pred predsednika Mešane komisije prispela le
ena pritožba po 585. členu, svoje mnenje po 149. členu pa je predsednik Calonder izdal
le v šestih primerih. Peticija po 147. členu je odpadla, saj sta se tako Nemčija kakor
Poljska odpovedali svoji vlogi pri manjšinskih zadevah v Ženevi. Prva z izstopom iz
Društva narodov, druga pa z enostransko izjavo. Reševanje pritožb poljske manjšine se
je zato preneslo na nemški Urad za manjšine, kjer pa so bile zadeve bodisi rešene bodisi
umaknjene, saj, kot je bilo rečeno, jih do predsednika Mešane komisije ni prišlo prav
veliko.
Odvzem državljanskih pravic
O odvzemu državljanskih pravic je Calonder odločil v primeru Georga Prokopa iz
Beuthna junija 1937. Član poljske manjšine Prokop je dobil nemško državljanstvo z
naturalizacijo leta 1928, a so mu ga po odredbi vladnega predsednika91 v mestu Oppeln
odvzeli 25. junija 1935. Iz tega razloga se je pritožil ter očital kršitev 75. in 80. člena
Ženevske konvencije (1922). Pritožnik je bil namreč večkrat predkaznovan in naj bi se
udejstvoval v komunističnih organizacijah. Nemško vrhovno sodišče92 v Leipzigu ga je
30. septembra 1932 obsodilo na 9 mesecev zapora zaradi izsiljevanja državnih uradnikov.
Po mnenju Calondra Ženevska konvencija (1922) ni nikjer določala ničesar o odvzemu
državljanstva, zato je lahko le preveril, ali je Zakon o odvzemu državljanstva93 z dne 14.
julij 1933 v navzkrižju s 75. členom, ki govori o enakopravnosti pripadnikov manjšine z
ostalimi državljani, kar bi pomenilo, da je državni organ ravnal samovoljno.
91 Nem. Regierungspräsident. 92Nem. Reichsgericht. Nemško vrhovno sodišče oz. sodišče najvišje stopnje (instance) v Nemškem rajhu. 93 Nem. »Ausbürgerunggesetz«. Uradno ime zakona – Gesetz über den Widerruf von Einbürgerungen und die Aberkennung der deutschen Staatsangehörigkeit. Vom 14.Juli 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 81, S. 480).
82
1. člen omenjenega zakona se je glasil: »Einbürgerungen, die in der Zeit zwischen den 9.
November 1918 u. dem 30 Januar 1933 vorgenommen worden sind, können wiederrufen
werden, falls die Einbürgerung nicht als erwünscht anzusehen ist.« Iz tega je Calonder po
pravniški logiki sklepal, da do samovolje nemških državnih organov ni prišlo, saj jim
zakon pri razlagi tega, kdo je nezaželjen, daje zelo širok prostor odločanja oz. odločitev
po prostem preudarku. Do samovolje bi dejansko prišlo, če bi omenjeno dejanje storili,
ne da bi podali razloge za odvzem državljanstva ter če bi bili razlogi v očitnem nasprotju
s smislom in namenom pravnega predpisa, kar pa se v tem primeru naj ne bi zgodilo.
Zaradi tega do kršitve 75. člena ni prišlo in pritožba je bila zavržena (Gemischte
Kommission für Oberschlesien 1937b, 513–515).
Sterilizacija
Vlada nemškega rajha je 14. julija 1933 izdala Zakon o preprečevanju genetsko obolelih
potomcev94 oz. zakon o sterilizaciji, ki je omogočal zdravstvenim institucijam, da ljudi z
neozdravljivo in dedno boleznijo prisilno sterilizirajo, da ne bi širili bolezni preko svojega
potomstva.
Na podlagi tega zakona je Sodišče za dedno zdravje95 v mestu Beuthen 11. aprila 1935
odredilo za člana poljske manjšine Stefana Krafczyka, da ga sterilizirajo zaradi njegove
slaboumnosti. Na odločitev sodišča se je na Urad za manjšine po 149. členu v imenu
Krafczyka pritožila Zveza Poljakov ter navajala kršitve Ženevske konvencije (1922) v
skladu s 66., 73., 83., in 134. členom. Na podlagi omenjenega je Zveza zahtevala, da se
odločitev o sterilizaciji Krafczyka prekliče, Zakon o sterilizaciji pa naj se zaradi neskladja
s Ženevsko konvencijo (1922) ne izvaja proti pripadnikom poljske manjšine, ravno tako
naj se prekliče vse podobne in še ne izvršene odločitve o sterilizaciji. Sporno je bilo, da
zdravnik Fox ob pregledu Krafczyka z njim ni komuniciral v poljskem, temveč v
nemškem jeziku (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b, 495–499).
94 Nem. Gesetz zur Verhütung erbkranken Nachwuchses. Vom 14. Juli 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 86, S. 529). Po zakonu je bila obvezna sterilizacija za osebe, ki so trpele za kakšno boleznijo oz. stanjem, ki bi lahko bilo dedno (Stackelberg, 2007, 276). 95 Nem. Erbgesundheitsgericht. Zakon je ustanovil krajevna in regionalna sodišča, katera so bila sestavljena iz sodnika in dveh zdravnikov. Njihova pristojnost je bila da odločajo, kateri od bolnikov bo subjekt obvezne sterilizacije (Stackelberg, 2007, 276).
83
O odzivih na sterilizacijo je vodja kabineta nemške vlade Lammers 23. oktobra 1935
poročal Hitlerju. Zadeva se je nanašala na sporočila v poljskem tisku o množičnem
izvajanju prisilne sterilizacije pri pripadnikih poljske manjšine v Zgornji Šleziji. Kmalu
zatem, 25. oktobra 1935, je bila iz vladnega urada v imenu »Führerja« poslana zahteva
na Frickovo notranje ministrstvo ter Goebbelsovo ministrstvo za ljudsko prosveto in
propagando, da »takšne govorice (poljskih medijev) ovržejo« (Hartmannsgruber 1999,
1137).
Notranji minister nemškega rajha Frick je »Oberpräsidentu« Zgornje Šlezije Wagnerju
30. novembra 1935 poslal navodilo, po katerem naj se sterilizacija v skladu z Zakonom o
sterilizaciji brez razlikovanja izvaja tudi med pripadniki poljske manjšine. Po Lammersu,
ki je o tem poročal Hitlerju 3. decembra 1935, je bil nemški Führer mnenja, da je stališče
notranjega ministra v temelju zgrešeno. Hitlerjevo mnenje je namreč bilo, da nima
nobenega smisla, da bi »izboljšali tujo raso« z uporabo sterilizacije (Hartmannsgruber
1999, 1155).
Ko je zadeva prišla do Calondra, je moral najprej napraviti preizkus o svoji pristojnosti.
Glavno vprašanje je bilo, ali je odločba o sterilizaciji Sodišča za dedno zdravje sodni akt
ali administrativni ukrep, kot je definiran po 149. členu Ženevske konvencije (1922). V
drugem primeru je Calonder lahko odločal, v prvem pa ne. Zaradi dejstva, da so bila
sodišča za dedno zdravje vključena v civilne pravosodne organe in so bila zoper njihove
odločbe dovoljena tudi pravna sredstva oz. pritožbe na višje stopnje, je Calonder v svojem
stališču z dne 23. julij 1936 presodil, da njihove odločitve niso administrativni ukrepi,
zatorej nima pristojnosti, da bi o tem odločal. To je pomenilo, da so se ukrepi sterilizacije
lahko izvajali. Glede uporabe jezika je presodil, da bi bil zdravnik Fox po 135. členu
Ženevske konvencije (1922) dolžan omogočiti Krafczyku uporabo poljskega jezika, a se
slednji, kot je izhajalo iz zapisov, ni izjasnil, da je pripadnik poljske manjšine niti ni
zahteval obravnavo v poljskem jeziku. Glede na navedeno je ta del pritožbe zavrgel kot
neutemeljen (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b, 499–505).
84
9.7 Skorajšnji potek Ženevske konvencije (1922) in ukrepi proti poljski manjšini
Sprememba tradicionalnih krajevnih imen v Zgornji Šleziji
Zanimivo pravno vprašanje o manjšinskih pravicah se je odprlo leta 1936, ko je nemška
oblast začela s spremembami krajevnih imen v Zgornji Šleziji oz. uvedbo nemško
zvenečih imen.
Pravna podlaga je bila v aktih, ki so urejali pravno ureditev nemških občin96 z dne
30.1.1935, v katerih je pisalo, da lahko »Reichsstatthalter«97 po posvetovanju z občino
spremeni krajevna imena. V primeru Zgornje Šlezije se je to zgodilo v 458 primerih
(Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b, 529).
Šlo je za kraje, ki so brez izjeme imeli poljsko zveneča imena, ki so bila v pisni obliki in
s svojimi končnicami prilagojena nemščini. Tem krajem so nemške oblasti dale nova
uradna imena, ki so bila oblikovana v nemščini in v katerih se ni več prepoznalo poljskega
izvora. Germanizacija krajevnih imen je bila izvedena tako, da so se delno naslonili na
prejšnje ime in ga prevedli v nemščino, po drugi strani pa so se poslužili preimenovanja
in na novo iznašli krajevno ime.98 Zveza Poljakov je očitala kršitev 68. in 75. člena
Ženevske konvencije (1922), saj naj bi se kraje preimenovalo izključno zaradi tega, ker
so bila imena poljsko zveneča. S tem sistematičnim preimenovanjem pa naj bi zaničevali
poljsko manjšino, zato so zahtevali, da se vzpostavi prvotno stanje z dosedanjimi imeni.
Ker je Urad za manjšine ugovarjal njihovi zahtevi, saj naj ne bi šlo za zaničevanje
manjšine, je stvar prispela do predsednika Mešane komisije, ki je o njej odločil 1. julija
1937 (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b, 527)
96 Deutsche Gemeindeordnung. Vom 30. Januar 1935 (RGBl., 1935, I, Nr. 6, S. 49). 97 Državni namestnik. Ob prevzemu oblasti v nemškem rajhu je nacistična vlada imenovala uradnike, ki so upravljali posamezne nemške zvezne dežele (npr. Prusijo, Bavarsko, Saško itd.) z namenom, da jih spravi pod nacistični nadzor (Stackelberg 2007, 296). Reichsstatthalter dežele Prusije je bil hkrati tudi nemški kancler, t. j. Hitler, vendar je funkcijo prepustil pruskemu ministrskemu predsedniku Göringu. Pruske pokrajine pa so bile upravljane s strani »Oberpräsidenta«, ki je bil običajno tudi »Gauleiter« v pokrajini (Bracher 1962, 465, 606). 98 Npr. Kraj Bierdzan je dobil ime Burkardsdorf, Borrek je postal Wäldchen (O.S.), Dombrowitz je postal Eichgrund (O.S.), Gorrek je postal Kleinberg, Kollanowitz je dobil ime Kniedorf, Neu Schalkowitz je bil preimenovan v Neu Schalkendorf,…itd. (Barran, 2002, 348).
85
Po mnenju Calondra ni prišlo do samovolje in zaničevanja pri preimenovanju, ker naj bi
bilo prej narejeno predhodno posvetovanje. Izraženo mnenje poljske manjšine, ki ni bila
zastopana v občinskih svetih, pa sploh ne bi moglo vplivati na izid, saj niti negativno
glasovanje vseh svetnikov zaradi njihove posvetovalne narave ne bi moglo preprečiti
preimenovanja (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b, 529).
Posebej zanimiv je argument, s katerim je Calonder obravnaval pritožbo v zvezi s
preimenovanjem krajev. Izhajal je iz dejstva, da pravica vsake države, da na svojem
teritoriju odloča o imenih mest, vasi in drugih krajev, izhaja iz njene suverenosti.
Manjšina bi lahko zahtevala ohranitev dosedanjih krajevnih imen le v primeru, če bi bilo
tako določeno v Ženevski konvenciji (1922), kar pa slednja ni določala. Zanimivo je tudi,
da je poudaril, da so številne države v času nastanka Ženevske konvencije (1922) in
pozneje, med drugimi tudi države, ki so podpisale manjšinske pogodbe, sprejele ukrepe
za spremembo krajevnih imen v manjšinskih jezikih. V tem pogledu naj si ne bi pustile
zmanjšati suverenost. Spomnil je tudi na podoben primer v poljskem delu Zgornje Šlezije,
ko je bilo po odredbi z dne 17.6.1922 v 507 krajih uvedeno novo ime – vsem poljsko
zvenečim krajevnim imenom so prilagodili pravopis iz nemškega v poljskega (Gemischte
Kommission für Oberschlesien 1937b, 529–531).
To, da se pripadniki poljske manjšine počutijo prizadete ob spremembi krajevnih imen,
se mu je zdelo razumljivo. Calonder je še poudaril, da preimenovanje ni pravno, temveč
čisto politično vprašanje, zatorej je odvisno od državne oblasti, ali bo ob izvajanju svoje
suverenosti vzela v obzir še manjšino ali pa ne (Gemischte Kommission für Oberschlesien
1937b, 531).
Pritožba je bila zavrnjena, a je Calonder poljski manjšini delno ugodil s tem, ko jim je
potrdil, da v skladu s 134. členom Ženevske konvencije (1922) še naprej uporabljajo v
njihovem jeziku uveljavljena dotedanja krajevna imena. Slednja so bila po Calondrovem
mnenju integralni del jezika in glede na to, da je Ženevska konvencija (1922) ščitila
uporabo manjšinskega jezika, so lahko dosedanja krajevna imena uporabljali v »osebnih,
gospodarskih in družbenih razmerjih, pa tudi v tisku, objavah in zborovanjih« (Gemischte
Kommission für Oberschlesien 1937b, 533).
86
Zavrnitev izdaje dovoljenja za predstavo
V začetku februarja 1936 je želela poljska manjšina v Oppelnu prirediti predstavo, ki bi
vsebovala različne glasbene in literarne elemente. Nadžupan Oppelna je njihov program
potrdil z izjemo pesmi poljske pesnice Marije Konopnicke z naslovom Na Piastowym
Śląsku.99 Izvedbo pesmi je prepovedal zaradi njene »državnosovražne« vsebine in ker naj
bi kitice pesmi krnile in zmanjševale nemške interese v regiji ter jih zaničevale. Zveza
Poljakov se je nato pritožila na Urad za manjšine, ta pa je Calondru posredoval pritožbo
oktobra 1936, o njej pa je predsednik Mešane komisije izdal mnenje 26. junija 1937
(Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b, 515–517).
Zveza Poljakov je očitala kršitev 75. in 81. člena Ženevske konvencije (1922) ter
zahtevala, da se izdajatelja prepovedi kaznuje ter da se gledališki predpisi ne uporabljajo
za predstave manjšine (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b, 515–517).
Zadnjo zahtevo je Calonder zavrnil, saj določba 81. člena Ženevske konvencije (1922)
omogoča svobodno delovanje manjšinskih kulturnih institucij. Po njegovem ta pravica ni
bila absolutna v smislu, da ne more biti podvržena dovoljenjem državnih oblasti, poleg
tega pa morajo biti upoštevani še predpisi o javnem redu (Gemischte Kommission für
Oberschlesien 1937b, 517).
Tako je Calondru ostalo za preveriti le, ali je nemška oblast samovoljno posegla v pravico
poljske manjšine o negovanju lastne kulture in s tem kršila 75. člen Ženevske konvencije
(1922). Da bi preveril upravičenost dejanja nadžupana, je Calonder moral pesem iz 19.
stoletja postaviti v kontekst stanja v Zgornji Šleziji med obema vojnama ter njeno novejšo
interpretacijo in posledice. V času, ko je bila pesem napisana, so vladale drugačne
nacionalne in teritorialne razmere za poljski narod, pesnica pa je čustveno pozivala na boj
za ohranitev poljske narodne zavesti (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b,
519).
Šlo je za kolizijo interesa manjšine do svobodnega kulturnega in narodnostnega izražanja
v nasprotju z interesi ter pravicami države ter večinskega prebivalstva. Cilj Mešane
komisije je bil zagotoviti mirno medsebojno življenje, zato ni bilo dopustno, da bi z
99 V Piastovski Šleziji.
87
izvedbo pesmi žalili, razburjali ali ustvarjali občutek ogroženosti večinskega nemškega
prebivalstva. Calonder je analiziral 59 kitic dolgo pesem, pri čemer je prišel do sledečih
zaključkov. Sporne so se mu zdele zaključne kitice pesmi, ki so nakazovale na vizijo
prihodnosti, v kateri naj bi se šlezijsko ljudstvo, katerega obstoj je bil položen v grob oz.
»letargijo«, prebudilo kot Lazar ter v krvavem naprezanju pretrgalo verige, ki so ga
priklenjale, ter v imenu domovine (Poljske) šel naproti zgodovinskemu krstu. Pesem se
je pozivala tudi na duh poljske (ne pa tudi šlezijske) dinastije Piastov ter Poljske kot
matere prebivalcev Zgornje Šlezije, kar naj bi namigovalo tudi na iredentistične tendence.
Na koncu pesmi je Calonder prepoznal tudi napoved oz. poziv k oboroženi vstaji, kar se
mu je zdelo še posebej nevarno, ker je Zgornja Šlezija že bila prizorišče vstaj in krvavih
bojev. Zaradi tega naj bi bilo nemško prebivalstvo Zgornje Šlezije še posebej občutljivo
na prireditve, ki so jih opominjale na dogodke iz preteklosti, ki bi se lahko ponovili tudi
v prihodnosti (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b, 521–525).
Ko je nad vsem potegnil črto, je Calonder prišel do ugotovitve, da nemške oblasti niso
ravnale samovoljno, ker niso dovolile javnega recitiranja pesmi. Pritožba Zveze Poljakov
je bila tako zavrnjena (Gemischte Kommission für Oberschlesein 1937b, 521–525).
Žaljenje učencev tečaja poljskega jezika
Decembra 1936 je Calonder odločil o zadevi št. 1880 Josefa Makulika iz kraja Oderwalde,
ki ga je zastopala Zveza Poljakov. Očitek v pritožbi je namreč bil, da je prišlo do kršitve
Ženevske konvencije (1922) s strani učitelja Altanerja v kraju Ruda, s tem ko je med
poukom žalil šolarje, ki so obiskovali poljski jezikovni tečaj v kraju Budzisk (LON C
678, Vol. 7 , Nr. 1880, 801).
Po izmenjavi dopisov in ustnih obravnav ter posvetih znotraj Mešane komisije je
Calonder na podlagi dejstev, ugotovljenih v dokaznem postopku prišel do zaključka, da
do kršitve Ženevske konvencije (1922) ni prišlo. Iz tega je sledilo, da pravni temelj, da bi
od nemške vlade zahtevali ukrep oz. rešitev po 153. členu, ne obstaja več. Zaradi
slednjega je bila pritožba tudi zavrnjena (Gemischte Kommission für Oberschlesien
1937b, 511).
88
9.8 Zadnje leto veljavnosti Ženevske konvencije (1922)
Zavrnitev nemških oblasti za izdajo dovoljenja za manifestacije
6. junija 1937 je Zveza Poljakov želela v krajih Beuthen ter Mechtal100 ob stoti obletnici
rojstva šlezijskega pesnika in duhovnika Norberta Bonczyka organizirati javno
manifestacijo kulturnega značaja. Bonczyk naj bi užival sloves tudi med poljskim
narodom, kar naj bi se po besedah Zveze Poljakov kazalo celo s poklonom na seji poljske
literarne akademije v Katovicah.101 Sama manifestacija po besedah organizatorjev ni
imela nikakršnega političnega ozadja, ki bi lahko preraslo v demonstracije. Za pridobitev
dovoljenja za izvedbo prireditve so 21. maja tudi poslali prošnjo na policijski urad v mestu
Beuthen (LON C 851, 1180, 3. 6. 1937).
Po programu, ki ga je vodja okrajnega odbora Zveze Poljakov iz mesta Beuthen, Alois
Pawliczek, priložili k prošnji, je bil predviden sprevod udeležencev, ki bi se ga udeležili
člani poljske manjšine in delegacije poljskih društev. Iz trga Adolf-Hitler-Platz v kraju
Mechtal naj bi sprevod šel do cerkve Svetega križa, kjer bi potekalo bogoslužje. Potem
bi sledilo polaganje venca na bližnjem pokopališču, in sicer na grobu staršev pesnika, ter
petje žalostinke. Nato bi se sprevod odpravil do rojstne hiše Norberta Bonczyka, kjer bi
zbirali prispevke za cvetje, recitirali odlomke iz njegovih del (Mein Vaterhaus,102 Die
Schönheit von Miechowitz103), peli pesmi in se razšli (LON C 851, 1180, 21. 5. 1937).
Podobno naj bi se odvijala prireditev tudi v mestu Beuthen, kjer bi se udeleženci skupaj
zbrali in odšli na grob pesnika Bonczyka, položili venec, odpeli pesem ter se razšli (LON
C 851, 1180, 21. 5. 1937)
Na okrajno vodstvo Zveze Poljakov v mestu Beuthen je 1. junija 1937 prišlo pismo
gestapa iz mesta Oppeln, v katerem so jih obveščali, da »bodo načrtovane prireditve
zaradi interesa vzdrževanja javnega reda in varnosti prepovedane.« (LON C 851, 1180,
1. 6. 1937)
100 Od leta 1936 novo ime za kraj Miechowitz. 101 Akademja Literatury w Katowicach. 102 Hiša mojega očeta. 103 Lepota kraja Miechowitz.
89
Zvezi Poljakov zato ni preostalo drugega, kot da se po 585. členu obrne na Mešano
komisijo, ki je že 3. junija prejela pritožbo in že naslednji dan posredovala nemškemu
agentu Nöldekeju njihovo prošnjo. Mešana komisija je Nöldekeju poslala zahtevek naj za
nameravane slovesnosti, ki se »gibajo v mejah tradicionalnih počastitev spomina
pesnika«, zaprosi pri pristojnih institucijah, da izdano prepoved prireditve podvržejo
naklonjeni ponovni preverbi (LON C 851, 1180, 4. 6. 1937).
Čez deset dni je nemški agent Nöldeke poslal pismo Mešani komisiji. Njegov odgovor se
je glasil, da se je v zvezi z omenjeno prireditvijo nemudoma odzval pri pristojnih nemških
organih, ter sporočil odločitev gestapa, da zaradi že omenjenih razlogov vzdrževanja
javnega reda in varnosti ne dovoli le javnih sprevodov. Zaradi tega je po poročanju
gestapa v Mechtalu v cerkvi Svetega križa potekala le maša za Norberta Bonczyka in
polaganje venca grobu njegovih staršev (LON C 851, 1180, 14. 6. 1937).
Z rezultatom preiskave nemškega agenta o delni rešitvi problema je bila Mešana komisija
očitno zadovoljna in je zato 17. junija tudi zaključila postopek (LON C 851, 1180, 17. 6.
1937).
Zavrnitev izdaje dovoljenja za izgradnjo šole
Zadnja zadeva poljske manjšine, s katero se je ukvarjal Calonder in 9. julija 1937 izdal
pravno mnenje, je bila zadeva št. 2270, ki jo je sprožila Zveza Poljakov. Nanašala se je
na nedodelitev dovoljenja za izgradnjo privatne poljske dekliške gimnazije v mestu
Ratibor.
Potem ko sta bila leta 1934 opuščena že dva projekta za izgradnjo, je leta 1935 poljska
banka Bank Słowiański104 iz Berlina, po naročilu Zveze Poljakov na pokrajinsko vlado v
mestu Oppeln in policijske organe mesta Ratibor naslovila prošnjo za nov projekt
izgradnje dekliške gimnazije. Sledila so številna pogajanja pri različnih oblasteh, kar pa
ni pripeljalo do izdaje dovoljenja. Januarja 1937 je »Oberpräsident« Wagner pritožnikom
poslal pojasnilo, v katerem je zapisal, da se lahko izda gradbeno dovoljenje za stavbo
104 Slovanska banka.
90
tolikšnega obsega, kot je dekliška gimnazija, šele ko mesto Ratibor dokončno izdela plan
pozidave tistega dela mesta. Po tem se je Zveza Poljakov obrnila na Calondra, pri katerem
so imele obe strani 12. junija 1937 sestanek. Na tem sestanku je Calondra zanimalo
predvsem, ali nemške oblasti sploh priznavajo pritožnikom izgradnjo gimnazije na
spornem zemljišču. Čez tri dni, tj. 15. junija, je dobil od Urada za manjšine pojasnilo, v
katerem je nemška vlada priznala, da je sporno zemljišče namenjeno izgradnji šole. Hkrati
je Urad za manjšine poudaril, da po odredbi o ureditvi pozidave105 z dne 15. 2. 1936, ki
upošteva spremembo načrta o pozidavi za del mesta, kjer leži sporno zemljišče, morajo
primer obravnavati še z določenimi preudarki ter postaviti določen pogoje, kar je v skladu
s Zakonom o zaščiti državnih meja nemškega rajha106 z dne 9. marec 1937 (Gemischte
Kommission für Oberschlesien 1937b, 551–553).
Calonder je v pravnem mnenju zaključil, da pravica poljske manjšine po 98. členu, da si
zgradi gimnazijo in v njej poučuje, ni bila postavljena pod vprašaj, saj so lokacijo potrdile
tudi nemške oblasti. Ostalo je le še vprašanje potrditve načrtov glede obsega šolske
stavbe. Ker se je mandat Mešane komisije iztekal, je v sklepnem delu nemškim oblastem
le priporočil, da odločijo v korist poljske manjšine. Izrekel je še upanje, da pride do čim
prejšnje ureditve zadeve v zadovoljstvo obeh strani. Dodal pa je, »da je treba izhajati iz
tega, da so dopustni le takšni predpisi o izgradnji, ki ne bodo preprečevali ali bistveno
oteževali uresničitve namena izgradnje šolske stavbe« (Gemischte Kommission für
Oberschlesien 1937b, 553).
105 Verordnung über die Regelung der Bebauung. Vom 15. Februar 1936 (RGBl., 1936, I, Nr. 14, S.104). 106 Gesetz über der Sicherung der Reichsgrenzen und über Vergeltungsmaßnahmen. Vom 9. März 1937 (RGBl., 1937, I, Nr. 30, S. 281).
91
9.9 Poljska manjšina v Zgornji Šleziji po letu 1937
Že 18. avgusta 1936, ko sta imela v Berlinu pogovore nemški državni sekretar na
zunanjem ministrstvu Dieckhoff in njegov poljski kolega grof Szembek, je bilo stališče
slednjega, da se ne bo pogovarjal o urejanju statusa Zgornje Šlezije po 15. juliju 1937, ko
je bilo to vprašanje naslovljeno z nemške strani (Bußmann 1977, 849–850).
Nemški veleposlanik von Moltke se je marca 1937 ponovno pogovarjal s poljsko stranjo
o Ženevski konvenciji (1922) ter morebitni sklenitvi nove pogodbe s Poljsko o zaščiti
manjšin. Grof Szembek mu je ponovno oporekal in mu zatrdil, da je stališče poljske vlade
nenaklonjeno dvostranskemu sporazumu o zaščiti manjšin. Poljsko stališče je bilo, da za
zaščito nemške manjšine v Poljski zadostujejo klavzule iz poljske ustave. Zanimivo je,
da poljska stran od zaščite svoje manjšine v nemški Zgornji Šleziji ni videla posebne
koristi. Za razliko od nemške manjšine v Poljski naj bi ta bila mnogo slabše organizirana,
da bi lahko povlekla koristi iz manjšinske pogodbe. Poleg tega pa je izpostavil še težavo
pri ugotavljanju, kdo sploh pripada manjšini. Nemška stran tudi ni hotela priznati poljske
manjšine v celoti. Moltke je vseeno vztrajal, da po dosedanjih izkušnjah zaščita na osnovi
pravic iz ustave ni dovolj. Ker so manjšinska vprašanja obremenjevala odnose med
državama, je grofa Szembeka prosil, naj poskuša pri vladi doseči, da še enkrat obravnava
to vprašanje, kar je ta sprejel (Bußmann 1981, 596–595).
Poljski zunanji minister Beck je v pogovoru z nemškim veleposlanikom von Moltkejem
aprila 1937 pričakovano ugovarjal takšnemu sporazumu, in sicer iz istih razlogov kot je
leta 1934 enostransko preklical poljsko manjšinsko pogodbo. Manjšinsko vprašanje je
videl kot notranjo zadevo Poljske in vsakršen sporazum o manjšinskih pravicah je bil
razumljen kot poseg v poljsko suverenost, na katero so bili zelo občutljivi (Bußmann
1981, 709–712).
Nemški zunanji minister von Neurath je zato v pismu nemškemu veleposlaniku maja
1937 v Varšavi izrazil veliko presenečenje, razočaranje in resno zaskrbljenost zaradi
takšnega stališča poljske vlade. Hkrati je izrazil tudi razumevanje za takšno ravnanje
glede na interese poljske strani. Veleposlaniku je naročil naj poljskemu zunanjemu
ministru Becku jasno pove, da nemška vlada ne bo mirno gledala in opustila svoje pozicije
92
v nemško-poljskem manjšinskem problemu, kar bi morala Poljska razumeti. Neurath je
von Moltkeju poudaril, da je od Führerja in »Reichkanzlerja« Hitlerja dobil jasno nalogo,
da z vsemi razpoložljivimi diplomatskimi sredstvi prepriča poljsko stran, da manjšinsko
vprašanje ponovno obravnava in pripravi poljsko vlado, da začne pogovore o temeljnih
pravilih v takšni ali drugačni obliki. Nemška stran je želela, da veleposlanik doseže
poljsko ukrepanje proti poljskim šovinistom v poljskih zahodnih pokrajinah, ki
predstavljajo resno nevarnost za srečno in uspešno sodelovanje med nemško in poljsko
vlado (Bußmann 1981, 847–851)
Na podlagi sporočila Neuratha, ki ga je Moltke predal Becku 1. junija 1937 so se stvari
začele premikati. V njem je nemški zunanji minister opozoril, da bi poljsko nestrinjanje
reševanja zadeve o manjšinah pripeljalo do »odkritega nesoglasja o pomembnem
vprašanju« med obema državama ter da ravna po navodilih Hitlerja. To je naredilo vtis
na poljskega zunanjega ministra, zato ga je nemudoma poslal vladi, saj je želje nemškega
Führerja jemal zelo resno. Poljska vlada se je nato odločila, da je problem manjšin
vendarle treba rešiti, a na takšen način, da bo vseboval poljsko stališče o nasprotovanju
zavezujoči meddržavni pogodbi (Breyer 1955, 302–303).
Obema stranema se do 15. julija 1937, ko je potekla Ženevska konvencija (1922), ni
uspelo dogovoriti o ustrezni rešitvi. Četudi bi Nemčija in Poljska sklenili sporazum o
zaščiti manjšin, je bilo jasno, da bi iz njega izostala judovska manjšina, saj bi ta bila
zaščitena le v primeru veljavnosti Ženevske konvencije (1922).
Nemčija in Poljska sta kmalu zatem začeli z integracijo svojih delov Zgornje Šlezije v
pravni red nemške in poljske države, in sicer z uvajanjem zakonodaje, ki je prizadela
pripadnike manjšin na obeh straneh meje. A vendarle sta se obe strani ponovno usedli za
pogajalsko mizo, saj so od konca julija stekli pogovori med Beckom in von Moltkejem.
Do konca avgusta so pogovori pripeljali do kompromisa, da sta se dogovorila o vsebini
enostranske deklaracije o manjšinah, t. i. »Minderheitenerklärung« (Breyer 1955, 305–
306, 319–320) .
Deklaracija o manjšinah, uradno imenovana »Übereinstimmende Erklärung der
Deutschen und Polnischen Regierung über den Schutz der beiderseitigen Minderheiten«,
je bila razglašena v Berlinu oz. Varšavi s strani predstavnikov nemške in poljske vlade 5.
93
novembra 1937. Beck je deklaracijo predstavil z določenim pompom, da bi ugajal Hitlerju
in hkrati pokazal, da se je pričela nova era manjšinske politike (Breyer 1955, 324).
Unilateralna deklaracija obeh držav je manjšinam v obeh državah zagotavljala prihodnje
spoštovanje vseh manjšinskih pravic, vključno s svobodno uporabo jezika, združevanja v
manjšinske organizacije, vzpostavitev in delovanje manjšinskih šol itd. ter prepovedovala
nasilno asimilacijo. Vendar pa deklaraciji s pravnega stališča nista bili pravno zavezujoči
in izpolnjevanje obligacij, h katerim sta se zavezali nemška in poljska vlada, je bilo
odvisno od njune dobre volje. Položaj poljske manjšine se je zato postopoma slabšal.
Poleti leta 1939 je poljska manjšina doživela represivne ukrepe z nemške strani v zvezi s
pripravami na vojno s Poljsko. Dokončen udarec poljskemu vprašanju Zgornje Šlezije pa
je bil zadan v prvih dneh septembra 1939. Nacistične oblasti so zaprle vse poljske šole in
razpustile institucije, premoženje poljskih organizacij, med njimi tudi Zveze Poljakov, je
bilo zaplenjeno, aretirani pa so bili tudi politično aktivni in nacionalno zavedni Poljaki
(Masnyk 2003, 109–110).
94
10 MEDNARODNO IN REGIONALNO VARSTVO JUDOVSKE
MANJŠINE
10.1 Organiziranje judovske manjšine
Od leta 1871 do 1910 se je število Judov v Nemčiji povečalo s 521.000 na 615.000,
predstavljali pa so le 1 % celotne populacije. Združitev Nemčije leta 1871 je nemškim
Judom prinesla enakopravnost s preostalimi državljani Nemškega cesarstva. Proces se je
sicer začel že dve desetletji pred tem, ko se je tudi pri Judih začel oblikovati srednji razred.
S tem so pridobili vse pravice, ki so jih imeli nemški državljani, kar je pomenilo, da so se
lahko prosto poročali, svobodno izražali svojo vero in verske običaje, predvsem pa so
imeli do tedaj edinstveno možnost do poklicev v trgovini in gospodarstvu ter ostalih
profesijah, ki so bile na voljo. V cesarski Nemčiji so si utrdili položaj srednjega sloja, se
obogatili, svojim otrokom nudili najboljšo izobrazbo. Podeželski Judje so se preseljevali
v mesta, kjer so se integrirali z drugimi Judi in Nemci, se združevali na podlagi interesov
ter uživali v meščanskem življenju. Čez čas, ko so se Judje akulturirali, je njihov odnos
do religije postal zelo raznolik, od ortodoksnega do sekularnega. Nekateri so se celo
spreobrnili, se poročili s partnerjem druge vere ter se tako integrirali, vendar jih je malo
zapustilo judovsko skupnost. Večina se jih je zadovoljila z obliko judaizma, ki je
vključeval pripadnost svoji družini in meščanski kulturi, ki so si jo delili z Nemci, ter
pripadnost judovski skupnosti. Kljub temu pa je bilo v družbi še vedno čutiti
antisemitizem, ki se je v Nemškem cesarstvu sicer polegel, a je tlel, dokler se ni ponovno
obudil v času prve svetovne vojne (Kaplan 2005, 173–175).
V obdobju Nemškega cesarstva se je spreobrnilo okoli 23.000 Judov zaradi antisemitskih
pritiskov, najbolj pa zaradi urbanizacije in prevzema mestnega načina življenja. Judovska
skupnost je gledala na spreobrnitev kot na nečastno dezertiranje, zaskrbljena pa je bila
nad dejstvom, da napredek na področju državljanskih pravic Judov oz. Judovstva
(Judenheit) ni prišel na račun judaizma (Judentum) in s tem povzročil upad verske
pripadnosti (Kaplan 2005, 250–251).
Z izkušnjo prve svetovne vojne, ki je s ponovnim pojavom antisemitizma razblinila upe
na popolno integracijo nemških Judov, ter padcem monarhije in nastopom Weimarske
95
republike, so Judje sprva nadaljevali z življenjem, kot so ga poznali v cesarstvu. A
vendarle so nove razmere ogrozile njihov standard srednjega sloja, saj je gospodarska
kriza, ki je prizadela celotno Nemčijo, prinesla izgubo dohodkov, posla ter povišano
nezaposlenost. Integracija v družbo se je medtem nadaljevala tako na javnem kot tudi
zasebnem področju, a hkrati se je začel širiti tudi antisemitizem, ki je Jude krivil za nastalo
povojno situacijo. S tem so se v državni skupnosti začele krhati vezi med Nemci in Judi
(Maurer 2005, 271).
Ob nastanku Ženevske konvencije (1922) je v nemškem delu Zgornje Šlezije prebivalo
okoli 10.000 Judov, ki so predstavljali le 1 % celotnega prebivalstva, vendar so bili močan
kulturni in gospodarski element v regiji. Še posebej močno so bili zastopani kot
samozaposleni v poklicih povezanih s trgovino in industrijo, h razvoju katere so tudi
znatno prispevali (Weissmann 1963, 150).
Do nacističnega prevzema oblasti so bili nemški Judje dokaj dobro integrirani v nemško
skupnost, kar se je kazalo tudi pri tem, da se niso mogli poenotiti o tem, ali sploh
predstavljajo ločen judovski narod (Fink 2006, 241).
Pravi prelom v družbi se je zgodil 30. januarja 1933 z imenovanjem Hitlerja za kanclerja
in nacističnim prevzemom oblasti. Pod vlado Adolfa Hitlerja so bili Judje prisilno
izrinjeni iz javne uprave, področja trgovine, visoke izobrazbe ter iz različnih poklicev, z
namenom, da jih popolnoma izključijo iz družbe. V teh novonastalih okoliščinah se je
morala judovska skupnost prilagoditi in znajti ter reorganizirati, da bi si poiskala varnost.
Še naprej je ostala zvesta meščanskim tradicijam, le da se je posameznik vrednostno
obrnil k svoji družini ter judovski skupnosti, ki sta v času nacistične vladavine postali
središče judovskega življenja, tako v materialnem kot duhovnem smislu, saj sta jima
nudili tudi pomoč in oporo (Maurer 2005, 271).
Da bi judovska skupnost Zgornje Šlezije lažje zastopala svoje interese za zaščito svojih
manjšinskih pravic, je bil 11. junija 1933 ustanovljen posebni odbor. Tako so na združenje
Synagogengenmeindeverband Oberschlesiens107 (v nadaljevanju Združenje judovskih
občin), organ s sedežem v mestu Gleiwitz, ki je združeval vse judovske občine v Zgornji
107 Združenje judovskih občin.
96
Šleziji, prenesli pravico do zastopstva pri uveljavitvi manjšinskih pravic iz Ženevske
konvencije (1922). Organizirali so se podobno, kot sta pred njimi to že storili nemška
manjšina v poljskem delu Zgornje Šlezije z organizacijo Deutsche Volksbund108 in
poljska manjšina v nemškem delu z Zvezo Poljakov. Pri organiziranju judovske skupnosti
so sodelovali sionistični krogi iz Zgornje Šlezije, zbrani okoli odvetnika Georga
Weissmanna in Arnolda Wienerja, ki so k svoji ideji pritegnili tudi Jude iz nesionističnih
krogov, saj so želeli privabiti čim širši spekter judovske populacije. Pri organizaciji so
jim pomagale tudi judovske skupnosti iz tujine (Graf 2008, 245). Pri ustanovitvi so imeli
vlogo tudi: Leo Motzkin, predsednik organizacije Comité des Délégations Juives iz
Pariza, pravni svetovalec Comitéja Nathan Feinberg iz Ženeve ter predsednik judovske
stranke na Češkoslovaškem Emil Marguiles, ki so igrali aktivno vlogo pri peticiji Franza
Bernheima. Z uspehom Bernheimove peticije v Ženevi ter izjavo nemškega predstavnika
pri Društvu narodov Kellerja, da bo Nemčija izpolnjevala vse svoje zaveze iz Ženevske
konvencije (1922), je Združenje judovskih občin dobilo zagon, da je lahko uspešno
nastopalo pri uveljavljanju manjšinskih pravic, ki jih je judovski manjšini zagotavljala
omenjena konvencija (Cartarius 2007, 121).
Odvetnik Georg Weissmann, ki je imel funkcijo poslovodje Združenja judovskih občin,
je v tej vlogi od junija 1933 dalje vlagal judovske pritožbe in peticije, naslovljene na
pristojne organe po Ženevski konvenciji (1922). Zastopal je tako zadeve Združenja
judovskih občin kakor tudi pritožbe zasebnikov (Graf 2008, 15–16).
Funkcijo predsednika Združenja judovskih občin je opravljal pravosodni svetnik Arthur
Kochmann iz mesta Gleiwitz. Tam je med drugim opravljal funkcijo predsednika
judovske občine, bil pa je tudi bivši demokratično izvoljeni predstavnik v pruskem
Landtagu in tast italijanskega generalnega konzula Renzettija v Berlinu. Kochmann je
namreč tudi v nesionističnih krogih užival nesporno avtoriteto, zaradi česar je bil
postavljen na čelo odbora, ki je na zunaj in znotraj zastopal interese judovske skupnosti.
Poleg njega ter Georga Weissmanna so bili člani odbora še rabin judovske skupnosti
mesta Beuthen, prof. Ludwig Golinski, trgovca David Behrendt in Salo Guttmann, oba iz
mesta Beuthen, odvetnik dr. Wilhelm Lustig iz mesta Gleiwitz ter lekarnar Hugo Kunz,
predsednik judovske občine Beuthen (Weissmann 1963, 160–161).
108 Nem. Deutscher Volksbund für Polnisch-Schlesien – nemška manjšinska organizacija v poljskem delu Zgornje Šlezije.
97
Poleg Berheimove peticije je odbor Združenja judovskih občin že 4. avgusta 1933 poslal
nemškemu zunanjemu ministrstvu obsežen seznam kršitev Ženevske konvencije (1922),
s katerimi je nemška država diskriminirala judovsko manjšino. Na splošno je seznam
obsegal diskriminacije na osnovi javnega prava, ukrepe proti uradnikom ter svobodnim
poklicem, kot so odvetniki, zdravniki in trgovci …itd (Gruner 2008, 223–227).
Od konca leta 1933, ko je Nemčija izstopila iz Društva narodov, se je Združenje judovskih
občin posvetilo varovanju judovskih manjšinskih pravic na regionalnem nivoju, saj je
Mešana komisija ostala edini mednarodni organ, kamor so se lahko obrnili in dosegli
uspeh. Ne glede na dosežek Berheimove peticije ni bilo samoumevno, da bodo nacistične
oblasti judovske pravice avtomatično spoštovale, zatorej se je morala judovska skupnost
s pravnimi sredstvi vedno znova boriti za njihovo uveljavitev.
10.2 Judovska manjšina v prvem letu nacistične vladavine
Po imenovanju Hitlerja za nemškega kanclerja in prihodu nacionalsocialistov na oblast
30. januarja 1933 se je pričelo tudi sistematično preganjanje političnih,
svetovnonazorskih in rasno nezaželenih oseb. Teror, ki so ga nad Judi, socialdemokrati,
komunisti ter nad strankarsko neopredeljenimi ljudmi, kot so umetniki, izobraženci in
novinarji, ki so nasprotovali nacističnemu režimu, izvajali SA-jevci in SS-ovci, je v
Nemčiji pripeljal do tega, da je med letoma 1933 in 1938 iz države emigriralo 300.000
ljudi. Eden prvih ukrepov nacistov proti Judom je bil bojkot judovskih podjetnikov,
zdravnikov, odvetnikov, trgovcev itd. Sledili pa so predpisi, ki so Jude izključevali iz
družbe oz. nemške »Volksgemeinschaft«, ter sankcije proti Judom. Po požigu Reichstaga
in uvedbi izrednih razmer so nemške oblasti pričele z aretacijami judovskih zdravnikov
ter funkcionarjev v zdravstvenih zavarovalnicah. Bojkotu in čistkam« pa niso ubežali niti
judovski profesorji v izobraževalnih ustanovah in univerzah (Fuchs 1994, 665–669).
Od nacističnega prevzema oblasti 30. januarja 1933 so potekali sprevodi SA-jevcev in
pripadnikov organizacije Stahlhelm109 po mestih in vaseh. Napadali so državne
sovražnike, člani NSDAP pa so prevzemali funkcije v upravi in mestnih magistratih.
109 Organizacija vojnih veteranov prve svetovne vojne (Stackelberg, 2007, 302–303).
98
Kakor v preostali Nemčiji je tudi v Zgornji Šleziji potekal proces preobrazbe iz
demokratične države v totalitarno diktaturo. V prvih mesecih so se nacisti skoncentrirali
na konsolidacijo oblasti ter boju proti političnim strankam iz levega političnega pola, zato
so bili od začetka februarja do srede marca 1933 Judje v Zgornji Šleziji v manjši meri
žrtve fizičnih napadov na telo in premoženje, zgodila pa sta se celo en bombni napad in
en umor. Od srede marca 1933 se je proti Judom začela sistematična kampanja, katere
namen je bil gospodarsko uničiti Jude in jih odstraniti iz javnih položajev. Že 28. marca
se je na lokalno pobudo začela kampanja bojkota proti Judom, čeprav jo je nacistična
stranka na nacionalnem nivoju začela šele 1. aprila 1933. V drugi polovici marca so bili
odstranjeni s svojih mest sodniki judovskega porekla, 23. marca 1933 pa so možje v
nacističnih uniformah napadli okrajno sodišče v mestu Gleiwitz ter maltretirali judovske
odvetnike, notarje in sodnike, med njimi tudi predsednika Združenja judovskih občin,
pravosodnega svetnika Arthurja Kochmanna. V tem obdobju se stanje v Zgornji Šleziji
ni razlikovalo od tistega v preostali Nemčiji (Cartarius 2007, 122–125).
7. aprila 1933 je stopil v veljavo Zakon o obnovi poklicnega državnega uradništva,110 ki
je vseboval t. i. arijski paragraf (»Arierparagraf«), po katerem se je izključilo judovske
uradnike in uslužbence s službenih položajev. Na ta način se je ponovno (po letu 1871)
uvedla diskriminacija nasproti Judom, ko so bili emancipirani z ostalimi državljani
Nemčije. Drugi antisemitski zakoni iz aprila 1933 so bili še: Zakon o pridobitvi
odvetniškega poklica,111 Zakon o prezasedenosti nemških šol in visokošolskih ustanov,112
Odredba pruskega pravosodnega ministra o opravljanju notarskega poklica113 ter Odredba
ministra za delo nemškega rajha o pridobitvi dovoljenja za zdravnike za opravljanje
storitev pri zdravstvenih zavarovalnicah114 (Graf 2008, 99, 140).
110 Gesetz zur Wiederherstellung des Berufsbeamtentums. Vom 7. April 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 34, S. 175). 111 Gesetz zur Zulassung zur Rechtanwaltschaft. Vom 7. April 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 36, S. 188). 112 Gesetz gegen die Überfüllung (Überfremdung) deutscher Schulen und Hochschulen. Vom 25. April 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 43, S. 225). 113 Verordnung über die Ausübung des Notariats. 114 Verordnung über die Zulassung von Ärzten zur Tätigkeit bei den Krankenkassen. Vom 22. April 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 42, S. 222).
99
Napad na pripadnika judovske manjšine
Prvi primer, s katerim se je soočila Mešana komisija po 585. členu, je njenemu
generalnemu sekretarju prijavil sam oškodovanec. Kurt Günther Siedner, nemški
državljan »mojzesove vere«,115 po poklicu dekorater, stanujoč v mestu Gleiwitz, je bil 19.
aprila 1933 napaden s strani petih »hitlerjevcev« le nekaj korakov proč od svoje hiše. Od
teh so bili trije uniformirani, prepoznal pa je le mesarskega pomočnika Feinbierja. Tepli
so ga s palicami, dokler ni izgubil zavesti, dobil je tudi številne brce v telo. Po dogodku
ni bilo zdravniškega potrdila o poškodbah, vendar se je o njih prepričal rabin dr. Samuel
Ochs iz mesta Gleiwitz. Dogodku so bile priče gospa Fuchs s hčerjo in sinom, prav tako
iz mesta Gleiwitz. Siedner je po dogodku zbežal v mesto Katowice (LON C 850, 1132,
24. 5. 1933).
Za postopek pred Mešano komisijo je rabin dr. Ochs dal pred notarjem Wilhelmom
Lustigom v mestu Gleiwitz zapriseženo notarsko izjavo o dogodku. V njej je poudaril, da
so že Siednerjevi materi razbili šipe stanovanja ter da se je morala celotna družina izseliti
iz stanovanja zaradi groženj. Po tem dogodku se je Kurt Günther Siedner oglasil pri njem
in mu rekel, da ne bo mogel ostati v mestu Gleiwitz, saj naj bi ga mladi ljudje že večkrat
napadli. Lustig je dal Siednerju nekaj denarja, da bi odšel v mesto Beuthen. Po nekaj
tednih je Siedner ponovno prišel do Ochsa, a tokrat z modrico na očesu, ki naj bi jo dobil
večer pred ponovnim napadom in maltretiranjem. Siedner je želel, da bi mu Ochs dal
denar za vožnjo do Berlina, od kjer bi nato odšel v tujino. Ochs mu je po posredovanju
judovskega urada za socialo dal vozovnico do mesta Breslau ter pismo za tamkajšnji
socialni urad, da mu dajo podporo za odhod v Berlin. Tri dni kasneje je Ochs izvedel, da
se Kurt Günther Siedner nahaja v mestu Katowice. Poudaril je, da ni bil priča samega
napada na Siednerja ter da pozna le dejstva, ki mu jih je predložil Siedner (LON C 850,
1132, 19. 5. 1933).
Uradno je predsednik Mešane komisije sprožil postopek po 585. členu v začetku junija
1933, ko je nemškemu agentu Adelmannu poslal zahtevo o preiskavi dogodka ter zahtevo
tožilstvu, naj sproži preiskavo po uradni dolžnosti. Poleg tega je Calonder tudi zaprosil
115 Mosaischen glaubens – t. j. judovske vere.
100
Adelmanna, naj poskrbi za preventivna jamstva za zagotovitev varnosti Siednerja v
primeru njegove morebitne vrnitve v mesto Gleiwitz (LON C 850, 1132, 1. 6. 1933).
Policijska uprava mesta Gleiwitz se je o Siednerju pozanimala pri nekem njegovem
sorodniku, od katerega je izvedela, da se je od prebivališča odjavil že 15. aprila 1933 in
se ne nahaja več v mestu. Po navedbah Siednerjevega sorodnika, naj bi bil le enkrat, in
sicer marca 1933, napaden s strani SA-jevcev, iz česar so sklepali, da je njegova izselitev
oz. pobeg maja 1933 neosnovan in nepovezan s tem dogodkom. Po izjavah sorodnika, naj
bi odšel, ker se je bal, da bo še enkrat napaden (LON C 850, 1132, 7. 6. 1933).
Konec junija je Siedner sporočil Mešani komisiji podrobnosti situacije. Rekel je, da se še
ni vrnil v mesto Gleiwitz, ker se je bal, da bo ponovno izpostavljen napadom. Potožil se
je, da še vedno boleha za posledicami poškodb zadnjega napada in da bi rad na Društvo
narodov naslovil odškodninsko zahtevo. Generalni sekretar Mešane komisije Huber je bil
mnenja, da mu je treba omogočiti, vse kar je potrebno, da se vrne k svojemu poklicu v
mestu Gleiwitz, a se bo moral Siedner sam odločiti o tem. Glede odškodninskega
zahtevka se ni dalo dati ocene, saj poškodba Siednerja na nosu ni bila vidna, niti ni priložil
zdravniškega potrdila o poškodbah (LON C 850, 1132, 21. 6. 1933).
O ugotovitvah preiskave v zadevi Siedner je nemški agent Adelmann poročal Mešani
komisiji konec julija 1933. V sporočilu je navedel, da je višje državno tožilstvo v mestu
Gleiwitz ustavilo postopek, saj ni prišlo do ugotovitve, kdo naj bi bili storilci domnevnega
trpinčenja. Prav tako tožilstvo ni našlo dokaza, da je bil mesarski pomočnik Feinbier
udeležen v dogodku. Adelmann je navajal še, da priča dogodka po pritožniku, Rudolf
Fuchs, pripetljaja na lastne oči ni videl, temveč je prišel na kraj dogodka, ko je Siedner s
tal pobiral svoj klobuk. Prav tako Fuchs tudi naj ne bi videl SA-jevcev in ni imel vtisa,
da je bil Siedner resneje poškodovan (LON C 850, 1132, 27. 7. 1933).
Zgornji dopis je bil dovolj, da se je Mešana komisija odločila, da zaključi primer po 585.
členu, o čemer je pritožnika Siednerja tudi obvestila (LON C 850, 1132, 31. 7. 1933).
101
Diskriminacija judovskega odvetnika in notarja Gustava Simona
Leta 1933 je odvetnik in notar Gustav Simon vložil peticijo na svet Družtva narodov v
Ženevi. V njej je zatrjeval, da je po tridesetih letih službovanja v mestu Breslau postal
žrtev Zakona o obnovi poklicnega državnega uradništva z dne 7. aprila 1933 in je na
podlagi tega izgubil odvetniško licenco. Zaradi tega se je 17. junija 1933 preselil v mesto
Beuthen v Zgornji Šleziji, v mestu Ratibor pa je zaprosil za ponovno pridobitev
odvetniške licence v upanju, da ga bodo varovale določbe Ženevske konvencije (1922).
Kmalu zatem ko se je po opravkih vrnil v mesto Breslau, je bil tam 4. julija 1933 aretiran
in zadržan v preventivnem priporu vse do 2. avgusta 1933, medtem pa je bil prisiljen
umakniti svojo vlogo za odvetniško licenco v mestu Ratibor. Po izpustitvi je odšel v
poljski del Zgornje Šlezije, od koder je poslal peticijo v Ženevo v skladu s 147. členom,
v kateri je nacističnim oblastem očital rasno diskriminacijo in zahteval denarno
odškodnino (Gemichte Kommission II 1937, 409–411).
»Svet treh«, organ Društva narodov, pristojen za manjšinske zadeve, se je pri obravnavi
zadeve Gustava Simona leta 1934 odločil, da ni podlage, da bi o njej odločal svet Društva
narodov. Peticijo je poslal nazaj na lokalni nivo v Zgornji Šleziji, kjer je nadalje tekel
postopek po 149. členu. Nemški Urad za manjšine je moral zadevo poslati predsedniku
Mešane komisije Calondru, ki je o njej 9. julija 1935 izdal pravno mnenje. Simon, ki je
bil takrat stanujoč v poljskem delu Zgornje Šlezije, v kraju Piotrowice, je v postopku
zatrjeval, da njegov odvzem položaja odvetnika v mestu Breslau ni sporen, niti morebitna
potrditev kot odvetnika v mestu Ratibor, temveč je sporna aretacija in pripor, ki se je
zgodil v mestu Breslau. Pri tem pa je po mnenju Calondra brez vsakršne pravne in stvarne
obrazložitve zahteval:
a. Izplačilo enkratnega zneska odškodnine v višini 1.000.000 francoskih frankov oz.
doživljensko letno rento v višini 100.000 francoskih frankov, ki naj bi jih
izplačevala nemški rajh in država Prusija.
b. Priznanje, da je v njegovem primeru šlo za kršenje Ženevske konvencije (1922)
(Gemichte Kommission II 1937, 409–411).
Urad za manjšine je njegovemu zahtevku ugovarjal, češ, da pritožnik ni bil aretiran na
področju plebiscita Zgornje Šlezije niti ga niso aretirali policijski organi s tega področja
102
ter da se ne more obravnavati kot prebivalec omenjenega območja, saj je bil v času
storitve zgoraj omenjenih ravnanj stanujoč v prestolnici pokrajine Spodnje Šlezije, v
Breslau (Gemichte Kommission II 1937, 411).
Vsemu navedenemu je moral Calonder pritrditi. V pravnem mnenju, v katerem je pritožbo
zavrnil, je navedel, da po Ženevski konvenciji (1922) ni pristojen za zadeve in ravnanja
izven območja plebiscita, kar je bilo tudi dejstvo v primeru Gustava Simona (Gemichte
Kommission II 1937, 411).
Peticija Franza Bernheima Društvu narodov
S prihodom nacistov na oblast v Nemčiji je sistem zaščite manjšin, ki je bil vzpostavljen
v Zgornji Šleziji, dobil novo poglavje. Vse do poteka Ženevske konvencije (1922) v letu
1937 je lahko judovska manjšina izkoristila njene mehanizme in se med drugim pritožila
tudi na svet Društva narodov zaradi represivne in diskriminatorne zakonodaje, ki so jo
nad njimi vzpostavile nacistične oblasti.
Čeprav so imeli avtorji Ženevske konvencije (1922) v prvi vrsti pred očmi nemško-poljski
konflikt v Zgornji Šleziji, so členi, ki so se nanašali na zaščito verskih manjšin (tudi
judovske), predstavljali zelo učinkovito orodje za judovsko manjšino, ki se je tako lahko
borila proti ukrepom totalitarne države, četudi le v Zgornji Šleziji.
Med marcem 1933 in majem 1937 je prišlo v Ženevo le šest peticij, od teh dve s strani
judovske manjšine, vendar so bile te na regionalnem nivoju številčnejše (Frentz 1999,
161). Razlog za omenjeno se lahko deloma pripiše slučaju Bernheim, ki ga je obravnaval
svet Društva narodov, in posledicam, ki so iz njega sledile.
Nemško zunanje ministrstvo je 7. aprila 1933 zagovarjalo stališče, da judovska manjšina
kot taka v Nemčiji ni priznana in je po njihovem tudi Ženevska konvencija (1922) v
Zgornji Šleziji ni konstituirala. 66. člen naj bi ščitil le narodno identiteto in religijo
prebivalcev Zgornje Šlezije, nikakor pa da ne vzpostavlja posebnih manjšinskih pravic za
Jude. Pri tem je zanimivo, da je za pripadnike poljske manjšine judovske veroizpovedi
nemško zunanje ministrstvo zagovarjalo nasprotno stališče, a po podatkih pruskega
notranjega ministrstva se kot take ni v pokrajini izrekel nobeden posameznik. Na podlagi
omenjenih argumentov je nemško zunanje ministrstvo menilo, da bi lahko nemška vlada
103
brez nadaljnjega odklonila morebitne postopke predsednika Calondra po 585. členu
Ženevske konvencije (1922) (Gruner 2008, 129–130).
V pismu nemškemu notranjemu ministru Fricku 21. aprila 1933 je zunanji minister von
Neurath opozoril na zunanjepolitični pomen Zakona o obnovi poklicnega državnega
uradništva, ki je predvideval odpustitev uradnikov oz. oseb, ki so bile judovskega porekla,
ter teh, ki niso bili politično zanesljivi. Skrbela so ga določila Ženevske konvencije o
Zgornji Šleziji, ki so manjšinam zagotavljala zaščito. Predsednik Mešane komisije
Calonder je nemškemu agentu Adelmannu zatrdil, da bo ukrepal v skladu s 585. členom,
ki mu je omogočal neposredno vmešavanje v zadeve, v katerih se pojavljajo številni in
radikalni ukrepi s strani nemške vlade proti nemškim državljanom Zgornje Šlezije, proti
pripadnikom judovske religije. S tem Calonderjevim korakom je von Neurath predvidel,
da se lahko problem na takšen način internacionalizira, zato je moralo zunanje ministrstvo
sprejeti določeno stališče. Problem je von Neurath videl v tem, da se z zadevo lahko
ukvarja svet Društva narodov, kar lahko privede do neizpolnjevanja obveznosti varstva
nemške manjšine s poljske strani, za kar je imela nemška vlada zelo velik interes. Von
Neurath je Fricka opomnil, da je nova zakonodaja zatorej v nasprotju z mednarodnimi
obveznostmi Nemčije, zato mu je predlagal, da se v prihodnje dogovorita o uskladitvi
nemške nove zakonodaje z mednarodnimi zavezami in o nemški manjšinski politiki
(Rothfels 1971, 321–322).
Dvanajstega maja 1933 je bila poslana peticija na Društvo narodov, ki dotlej ni imela
nobenega pravnega precedensa. Franz Bernheim, rojen v Salzburgu v Avstriji, a državljan
nemške dežele Württemberg, se je preselil v Zgornjo Šlezijo, kjer je delal za podjetje
Deutsches Familien Kaufhaus A.G. v mestu Gleiwitz. Zaradi antisemitske zakonodaje, ki
jo je uvedla nacistična oblast, je izgubil službo. Po zakonu o obnovi poklicnega državnega
uradništva s 7. aprila 1933116 je bilo namreč določeno, da »morajo biti uradniki, ki so
nearijskega porekla, upokojeni, honorarne uradnike pa se odpusti z njihovega uradnega
položaja« (League of Nations 1933c, 929–935).
116 Gesetz zur Wiederherstellung des Berufsbeamtentums. Vom 7. April 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 34, S. 175). § 3 (1) Beamte, die nicht arischer Abstammung sind, sind in den Ruhestand (§§ 8ff.) zu versetzen; soweit es sich um Ehrenbeamte handelt, sind sie aus dem Amtsverhältnis zu entlassen (Gesetz zur Wiederherstellung des Berufsbeamtentums 1933).
104
V svoji peticiji je Bernheim opozoril mednarodno skupnost na obupne razmere, zaradi
katerih Judje trpijo. Kot primer je navedel bojkot judovskih trgovin, ki ga je naročil
nemški kancler Hitler, izvajale pa so ga paravojaške enote SA. Zaradi dejstva, da mnogi
Judje trpijo na podlagi neenakosti ter so njihovi življenjski pogoji ogroženi, je poslal
peticijo v Ženevo kot nujno (League of Nations 1933c, 929–935).
Ko je peticija prispela v Ženevo, je poleg samega vsebinskega problema sprožila tudi dve
pravni vprašanji:
1. Ali je peticionar pripadnik manjšine in ima aktivno legitimacijo?
2. Ali ima iz tega naslova izhajajočo pravico, da lahko vloži peticijo?
Komite juristov, ki mu je bila zaupana naloga, da za svet Društva narodov izda pravno
mnenje, je prišel do ugotovitve, da Bernheim pripada manjšini, kot je to določeno po
Ženevski konvenciji (1922), in je zatorej upravičen poslati peticijo Društvu narodov.
Zaključili so tudi, da se tekst peticije ne nanaša le nanj, temveč tudi na celotno judovsko
manjšino (League of Nations 1933c, 823, 833, 838–849).
Nemški zunanji minister von Neurath je nemški delegaciji v Ženevi 24. maja 1933 poslal
telegram z navodilom, kako naj postopajo. V prvi točki je naročal, da je debata o Judih v
svetu Društva narodov nezaželena in naj se je izognejo, če je le mogoče. Druga točka je
vsebovala pooblastilo, da nemški predstavnik poda izjavo, da je samoumevno, da nemški
zakoni ne posegajo v mednarodne obveze Nemčije. V kolikor bi prišlo do morebitnih
kršitev Ženevske konvencije (1922), naj bi bil temu vzrok zmotno ravnanje organov na
podlagi napačnega razlaganja zakonov. V tretji točki je naročal, naj nemški predstavnik
oporeka Bernheimu v tem, da je slednji pripadnik judovske manjšine, kar je hkrati
pomenilo da nima aktivne legitimacije za vložitev peticije. Neurath je nemškemu
predstavniku naložil naj poskuša zadevo rešiti še pred zasedanjem sveta. Tako bi dal
zagotovilo o spoštovanju Ženevske konvencije (1922), po kateri bi primer Bernheim
reševali po lokalnem postopku in 149. členu. V kolikor bi prišlo do diskusije v svetu
Društva narodov in bi se debata iz zgornješlezijskih zadev razširila še na notranjo nemško
zakonodajo, je von Neurath naročal nemškemu predstavniku von Kellerju naj se tem
poskusom najostreje upre (Gruner 2008, 162–163).
105
Na ministrskem posvetovanju nemške vlade 12. septembra 1933 je zunanji minister
Konstantin von Neurath spregovoril o bližajočem se zasedanju sveta Društva narodov 22.
septembra ter o manjšinski oz. judovski problematiki, ki bo na zasedanju glavna in zelo
pomembna zadeva. Von Neurath je računal, da bo na zasedanju v Ženevi potrebno
napadati nemško vlado v zvezi z judovskim vprašanjem. Tamkajšnje ozračje naj ne bi
bilo preveč naklonjeno Nemčiji, kar je pripisoval judovski propagandi. Kot protiutež je
predlagal kontra propagando, ki naj se ne boji postavljati judovskega vprašanja v
ospredje. Pri tem pa je še opomnil, da morajo imeti v obziru poseben položaj Judov v
Zgornji Šleziji. Združenje judovskih občin je v peticiji Društvu narodov prikazalo
judovsko manjšino kot brezpravno in takšno, ki potrebuje zaščito. Nasproti temu pa je
von Neurath zagovarjal, da se poudari, da je ukvarjanje z nemškimi Judi notranja zadeva
nemškega rajha. Da bi čim bolj učinkovito organizirali kontra propagando je von Neurath
zaprosil Hitlerja, da v delegacijo v Ženevi vključi še ministra za ljudsko prosveto in
propagando Josepha Goebbelsa, kar se je tudi zgodilo. Poleg tega pa je nemški zunanji
minister predlagal, naj bodo referenti na ministrstvu za notranje zadeve nemškega rajha
ter Prusije »v pripravljenosti« (Minuth 1983, 733–734).
Sprva je na sejah sveta Društva narodov nemški predstavnik Keller oporekal pravico
Bernheima za vložitev peticije, saj naj ne bi niti izviral niti imel družinskih vezi v Zgornji
Šleziji in naj bi se tja preselil šele pred kratkim. Kasneje pa je zatrjeval, da mednarodne
konvencije ne morejo biti prekršene z nemško zakonodajo. Če pa je temu le bilo tako,
potem pa je to zaradi napake pri interpretaciji, ki so jo storili državni uradniki pri izvajanju
mednarodnih obveznosti Nemčije (Frentz 1999, 164–165).
Poljski predstavnik grof Raczynski, je dal zanimivo pripombo, ko je izjavil, da lahko
judovska manjšina uživa pravno varstvo le v manjšem delu Nemčije, medtem ko je
preganjana v večjem delu države, kar kaže na nepravilnosti in pomanjkljivosti oz. motnje
manjšinskega varstva kot neustreznega sistema (League of Nations 1933c, 838–849).
Po dolgi in vroči debati na svetu Društva narodov je bilo predlagano, da se razširi
manjšinsko zaščito nad celotno judovsko manjšino, čemur je nasprotoval nemški
predstavnik Keller. Za primer judovske manjšine v Zgornji Šleziji je napovedal, da bo
njegova vlada izpolnila vse mednarodne obveze (Fink 2006, 329–334).
106
Primer Bernheim, ki je mednarodno skupnost opozoril na probleme judovske manjšine v
Nemčiji, je na skupščini Društva narodov sprožil diskusije o splošni zaščiti judovske
manjšine. Na seji komiteja skupščine Društva narodov je Keller zagovarjal rasno politiko
nemške vlade. Zahteval je, da se nemški Judje, z izjemo tistih v Zgornji Šleziji, ki so
uživali podporo po Ženevski konvenciji (1922) do leta 1937, izločijo iz takšnega sistema
manjšinske zaščite. Po dramatični debati, ki je sledila, pa je dal veto na sicer soglasno
odločitev komiteja, da se sistem manjšinske zaščite razširi in velja za vse Jude. Kmalu
zatem, 14. oktobra 1933, in sicer v povezavi s konferenco o razorožitvi ter judovskem
vprašanju v Ženevi, je kancler Hitler napovedal izstop Nemčije iz Društva narodov. Judje
so lahko v Zgornji Šleziji uveljavili svoje manjšinske pravice do poteka Ženevske
konvencije (1922) leta 1937, medtem ko so bili Judje v preostalem delu nemškega rajha
še vedno preganjani, saj tam niso bile v veljavi nikakršne mednarodne omejitve, ki bi to
preprečevale (Fink 2006, 329–334).
Primer Bernheim se je na koncu izkazal za uspešnega, saj ga je svet Društva narodov vrnil
na regionalni nivo, kjer je preko Urada za manjšine dosegel, da mu je nemška država
dodelila 1.600 RM kot kompenzacijo za nastalo škodo (Frentz 1999, 166).
Nemška vlada je morala preklicati tudi odlok o odpustitvi, čeprav proti lastni volji. Primer
Bernheim in nezadovoljstvo s konferenco o razorožitvi, je botrovalo temu, da je Nemčija
dokončno izstopila iz Društva narodov oktobra 1933 (Poeggel 1996, 59).
Zunanji minister Konstantin von Neurath je kot enega od razlogov, zakaj Nemčijo ne
zanima več članstvo v Društvu narodov, v sporočilu državnemu sekretarju Lammersu 19.
novembra 1933 omenil tudi Zgornjo Šlezijo. Po njegovem mnenju so bila dejanja Društva
narodov v regiji usmerjena v korist le ene strani, in sicer v dobrobit držav zmagovalk prve
svetovne vojne (Minuth 1983, 980).
107
Odpustitev judovskih zdravnikov
Septembra 1933 sta na predsednika Mešane komisije vložila pritožbi po postopku iz 585.
člena dva zdravnika, in sicer v zvezi s prekinitvijo delovnega razmerja. To sta bila dr.
Hans Feuereisen in dr. Erwin Fränkel, oba zaposlena kot zdravnika pri zdravstveni
zavarovalnici za rudarje Knapschafft. Oba hkrati sta sprožila tudi postopek pri Uradu za
Manjšine po 149. členu, a sta bila verjetno mnenja, da bo seznanitev Mešane komisije z
zadevo hitreje pripeljala do rešitve.
Hans Feuereisen je dobil 15. septembra 1933 odpoved, ki je začela veljati oktobra 1933.
Iz pojasnila direktorja rudnika Rascha ter vodje rudarske dejavnosti komisarja Schäferja
je izhajalo, da so se za to odločili le zato, ker je Jud. Navedli niso nikakršnih stvarnih ali
disciplinskih vzrokov. Sicer je bilo določeno, da se mesto nearijskega zdravnika ponovno
zasede – seveda z arijskim zdravnikom. V pritožbi je Feuereisen navedel še, da ga je to
zelo prizadelo, saj se je pred štirimi leti, ko se je odločil za delo zdravnika pri
zavarovalnici Knapschafft, moral odpovedati stanovanju in ordinaciji v centru mesta
Beuthen, kjer je imel dve leti zasebno kliniko, ter se preseliti v tri kilometre oddaljen kraj
Städtisch-Dombrowa. Njegov položaj je še dodatno otežen, ker mora skrbeti še za dva
brezposelna brata, od katerih je eden po dvanajstih letih službovanja v Dresdner Bank v
mestu Breslau izgubil službo zaradi Zakona o obnovi poklicnega državnega uradništva
(LON C 850, 1154, 18 .9. 1933).
Podobno se je pri zavarovalnici Knapschafft zgodilo tudi dr. Erwin Fränklu, ki je bil tam
zaposlen že od leta 1927. Z njim so delovno razmerje prekinili iz istega (nearijskega)
razloga 30. septembra 1933 (LON C 850, 1155, 23. 9. 1933).
Zakonska podlaga za odpustitev je bila odredba ministra za delo nemškega rajha o
pridobitvi dovoljenja za zdravnike za opravljanje storitev pri zdravstvenih
zavarovalnicah,117 ki je bila sprejeta 22. aprila 1933 in po kateri so morali zdravniki že
konec maja 1933 izpolniti vprašalnik, na podlagi katerega so kasneje izpeljali posledice.
117 Verordnung über die Zulassung von Ärzten zur Tätigkeit bei den Krankenkassen. Vom 22. April 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 42, S. 222).
108
Glavna kriterija za odpustitev pa sta bila nearijsko poreklo in komunistična dejavnost
(LON C 850, 1154, 22. 5. 1933).
Tudi njemu je bila z odpustitvijo ogrožena življenjska eksistenca, saj se je v pismu, v
katerem se je osebno obrnil na Calondra, potožil, da je praksa pri zavarovalnici
Knapschafft obsegala 90 % njegovih prihodkov (LON C 850, 1155, 28. 9. 1933).
Obe zadevi sta se zaključili pri Uradu za manjšine. Zadeva se je pri Mešani komisiji
predčasno zaključila 7. novembra 1933, saj se je začel postopek po 149. členu pri Uradu
za manjšine, ki ga je bilo potrebno zaključiti prvega. Nemškemu uradu za manjšine je
bilo posredovano stališče, da zdravnika nista bila odpuščena, ker sta Juda, temveč iz
političnih oz. komunističnih razlogov. Najverjetneje zaradi dejstva, da se je lahko v
zadevo na koncu ponovno vmešala še Mešana komisija, sta bili nemška stran in
zavarovalnica Knapschafft pripravljeni skleniti kompromis. Oba zdravnika sta dobila
nazaj svoji službi ter materialno satisfakcijo za minule prihodke in odškodnino. Ta je
znašala 9.000 RM za Feuereisna in 4.000 RM za Fränkla (LON C 825, 2, 1933; LON, C
678, Vol. 5, Nr. 1334 in Nr. 1336, str. 546–547).
Aretacije in preventivni pripor
Konec septembra 1933 se je na predsednika Mešane komisije Calondra v moževem imenu
obrnila Thea Kamm. Njen mož, zobozdravnik dr. Fritz Kamm iz mesta Beuthen, Jud po
poreklu, je bil 24. junija 1933 po ukazu lokalne policije odpeljan v preventivni pripor.118
Ko je Thea poizvedovala, zakaj je bil aretiran, so ji policija, ki ga je aretirala, kakor tudi
komisar Nullmeyer iz policijske uprave Gleiwitz, pri katerem je želela doseči moževo
izpustitev, povedali, da so ga priprli le zaradi njegove osebne varnosti. Vendar pa je bil
kljub temu 9. avgusta 1933 premeščen v koncentracijsko taborišče Esterwegen pri
Osnabrücku. O tem dogodku je 10. avgusta pisal lokalni časopis Beuthener Ostfront z
besedami, da so skupaj s 60–70 komunisti iz mesta Beuthen odpeljali v koncentracijsko
taborišče tudi »veliko živino« stranke SPD, zobozdravnika Juda Kamma (LON C 851,
1156, 25. 9. 1933).
118 Nem. Schutzhaft.
109
Proti Fritzu Kammu niso podali nobenega očitka v kazenskopravnem smislu, problem za
oblasti je bilo le njegovo politično udejstvovanje. Bil je član Socialdemokratske stranke
Nemčije (SPD) in je do leta 1931 v mestu Beuthen opravljal funkcijo predsednika
tamkajšnjega odbora. Dvakrat so mu celo naredili hišno preiskavo, prvič 25. marca, kjer
naj ne bi našli nič spornega, drugič pa 24. junija, ko so ga aretirali. Thea Kamm se je
potožila, da je zaradi moževega preventivnega pripora ogroženo preživetje nje in njunih
dveh otrok, saj so bili v celoti odvisni od moževih prihodkov. Nekaj časa je sestra Fritza
Kamma, Ruth Kamm, ki je bila prav tako zobozdravnica, nadomeščala njegovo
ordinacijo, a ji je zgornješlezijsko združenje zobozdravnikov to kmalu prepovedalo ter
zaukazalo zaprtje ordinacije. Na tak način so skušali družino Kamm tudi ekonomsko
uničiti, arijske zobozdravnike pa rešiti judovske konkurence (LON C 851, 1156, 25. 9.
1933).
V peticiji je Thea Kamm poudarjala svobodo izražanja svetovno nazorskega mnenja,
kakor tudi to, da je njen mož pripadnik judovske manjšine. Poudarila je, da drugi njegovi
arijski tovariši iz stranke SPD, npr. mestni svetnik Trappe, ki je do zadnjega opravljal
funkcijo predsednika odbora, ali strankarski sekretar Hawellek, niso bili preventivno
priprti ali odpeljani v koncentracijsko taborišče. Od predsednika Calondra je pričakovala,
da bo kot nujne sprožil ustrezne postopke, ki bi omogočili izpustitev njenega moža in
izplačilo morebitne odškodnine (LON C 851, 1156, 25. 9. 1933).
V skladu s postopkom po 585. členu je predsednik Mešane komisije Calonder že 27.
septembra o zadevi Fritz Kamm poslal zahtevo o preiskavi nemškemu agentu
Adelmannu. Poizvedoval in poročal naj ne bi le o aretaciji člana judovske manjšine dr.
Fritza Kamma, pač pa tudi o dejanju združenja zgornješlezijskih zobozdravnikov, ki so
ukazali zapreti Kammovo ordinacijo (LON C 851, 1156, 27. 9. 1933).
Podobno pritožbo je vložila Thea Kamm tudi na Urad za manjšine, kjer je še zatrjevala,
da njen soprog ni komunist, da je bil le predsednik SPD v mestu Beuthen, in sicer na
funkciji, ki se je ostro postavljala po robu Komunistični partiji Nemčije (KPD).
Preventivno naj bi ga priprli le zato, ker je Jud. Z zaprtjem ordinacije pa bi ga eksistenčno
uničili (LON C 851, 1156, 6. 10. 1934).
110
Poročilo nemških oblasti o zadevi Kamm je posredoval nemški konzul Quiring. V njem
je bil Fritz Kamm obtožen, da se je kot član oz. predsednik SPD od novembra 1918 do
maja 1933 na radikalen način bojeval proti nacionalnim strankam in združenjem.
Podtalno naj bi tudi sodeloval z državnimi uradniki, še posebej s policijo, kjer naj bi širil
politiko SPD in tako pridobival privržence. Kamm, ki naj bi bil odgovoren za politično
udejstvovanje v mestu Beuthen, pa naj bi se konec leta 1932 celo povezoval s KPD v želji
po oblikovanju enotne delavske fronte119 proti fašistom. Stike naj bi imel tudi s Zvezo
prijateljev Sovjetske zveze. Poudarjeno je bilo, da je splošno znano, da dobro stoječi Judje
z denarjem podpirajo KPD. V to kategorijo naj bi brez dvoma spadal tudi Kamm.
Poudarili so, da je Kamm v svojih nastopih na zborovanjih vedno hujskaško nastopal proti
vsemu nacionalnemu ter potrdili, da se nahaja v koncentracijskemu taborišču Esterwegen.
Do zgornjih ugotovitev so oblasti prišle skupaj s pristojnimi okrajnimi oblastmi NSDAP
mesta Beuthen, ki Kammove izpustitve niso zagovarjale. Zahteva po izpustitvi je bila
zavrnjena (LON C 851, 1156, 15. 10. 1933).
Ker se do 23. oktobra 1933 v zadevi s Fritzem Kammom ni nič premaknilo, je prišla iz
Mešane komisije do nemškega agenta Adelmanna zahteva, naj predsedniku Calondru čim
prej predloži poročilo o preiskavi (LON C 851, 1156, 23. 10. 1933).
Po prizadevanjih Mešane komisije se je zgodilo, da je bil Fritz Kamm izpuščen iz
koncentracijskega taborišča šele v začetku decembra 1933 (LON C 851, 1156, 13. 12.
1933).
Odpustitev sodniškega asesorja
Sodniški asesor Adolf Weitzler iz kraja Peiskretscham je bil 18. novembra 1933 po
odredbi pruskega pravosodnega ministrstva upokojen s strani Okrajnega sodišča mesta
Breslau, h kateremu je bil dodeljen že leta 1929. Urad za manjšine je vložil pritožbo z
očitano kršitvijo 65., 67., 68., 73., 75., 77. in 80. člena Ženevske konvencije (1922), v
kateri je trdil, da je bil prisilno upokojen zaradi judovskega porekla (Gemichte
Kommission II 1937, 405).
119 Nem. Einheitsfront.
111
Calonder je od Urada za manjšine dobil zadevo v roke leta 1935 s prošnjo, da izda pravno
mnenje. Problem je bil v tem, da je kljub temu, da je Weitzler pripadal manjšini ter da je
živel na plebiscitarnem območju Zgornje Šlezije, delal in bil postavljen v prisilni pokoj s
strani organa, ki je imel sedež izven tega območja. Ker Mešana komisija ni imela
nikakršne pristojnosti odločati o tem predmetu, je moral Calonder pritožbo zavrniti
(Gemichte Kommission II 1937, 405–409).
10.3 Po peticiji Franza Bernheima
Legalna diskriminacija judovske manjšine
Že s pogovorom predsednika Mešane komisije Calonderja in nemškega agenta
Adelmanna maja 1933 je prišlo na dan vprašanje antisemitskih ukrepov v Zgornji Šleziji.
Calonder je od nemškega agenta zahteval v skladu s 585. členom, naj mu v zvezi s tem
posreduje odgovor ustreznih institucij. Nemški agent mu je zagotovil, da bodo zadeve
zelo temeljito preverile in preudarile ustrezne institucije. Hkrati mu je sporočil, da bo na
odgovor moral počakati, saj omenjeni problem zadeva zelo veliko ministrstev in resorjev,
kar bo zahtevalo zelo veliko časa. Calonder mu je na to direktno odvrnil, da izredno
obžaluje takšno zavlačevanje. Povedal mu je še, da se odpravlja domov v Švico ter da bi
se rad konec maja ali v začetku junija, ko se bo vračal nazaj v Zgornjo Šlezijo, ustavil še
pri nemški vladi v Berlinu. Ker bi rad opravil razgovor, naj uredi podrobnosti za njegov
obisk pri nemški vladi (LON C 894, 4, 9. 5. 1933).
V zvezi s pravnim položajem Judov v Zgornji Šleziji je nemški agent konzul Quiring
predsedniku Calondru posredoval uradno izjavo nemške vlade:
»V mednarodne pogodbe nemškega rajha se nemška notranja zakonodaja seveda ne bo
vtikala. Če je pa v nemškem delu Zgornje Šlezije prišlo do ravnanj v nasprotju z Ženevsko
konvencijo, potem je to nastalo le zaradi nepravilnih ukrepov podrejenih organov na
podlagi napačne interpretacije zakonov« (LON C 894, 4, 9. 6. 1933).120
120 »Die Internationalen Verträge des Deutschen Reiches werden selbstverständlich durch innerdeutsche Gesetze nicht berührt. Wenn in Deutsch-Oberschlesien Zuwiderhandlungen gegen die Bestimmungen der Genfer Konvention erfolgt sein sollten, so kann es sich nur um irrtümliche Massnahmen nachgeordneter Organe auf Grund einer falschen Auslegung der Gesetze handeln« (LON C 894, 4, 9. 6. 1933).
112
Calonder je nemškega agenta zaprosil, da ga seznani o tem, kako misli njegova vlada
ukrepati v zvezi z omenjeno izjavo in še posebej, kakšne ukrepe bo uvedla, da bo judovski
manjšini omogočila uveljavljati pravice, ki jim jih zagotavlja Ženevska konvencija (1922)
(LON C 894, 4, 9. 6. 1933).
Izjava konzula Quiringa je bila popolnoma enaka izjavi nemškega poslanika pri Društvu
narodov von Kellerja, a s to razliko, da je slednji dodal še, da »bodo popravljeni vsi
ukrepi, ki niso v skladu z Ženevsko konvencijo (1922)« (LON C 894, 4, 23. 6. 1933).
Ko je imel Calonder konferenco z nemškim agentom Adelmannom konec julija 1933, je
v zvezi z lastno intervencijo, ki jo je začel maja 1933 v skladu s 585. členom o pripadnikih
judovske manjšine v Zgornji Šleziji, izjavil, da mu je nemški agent v sporočilu njegove
vlade sicer v temelju priznal pravice judovske manjšine, to pa je tudi vse, kar je izvedel.
Calonder je opozoril Adelmanna, da bi bilo zaželeno in v interesu vseh, da bi bil
predsednik Mešane komisije obveščen o vseh ukrepih nemških oblasti, ki bi zadevale
izvajanje pravic judovske manjšine v Zgornji Šleziji. Na drugi strani je predsednik
Mešane komisije seznanil Adelmanna z informacijami o dejavnosti judovske manjšine.
Calondru je namreč bilo znano, da judovska manjšina vlaga vse napore v to, da se s
pristojnimi organi nemškega rajha doseže neposreden sporazum o izvajanju pravic.
Zaradi tega naj bi se judovska manjšina tudi poskušala izogniti potrebi, da se obrne na
mednarodne instance.121 Po mnenju Calondra je bila najboljša rešitev, da se judovska
manjšina in nemška država neposredno sporazumeta, brez vpletanja mednarodnih
instanc. Predsednik mešane komisije Calonder je Adelmannu izrazil še, da bo s stališča
njegovega urada zelo pozdravil odločitev nemške vlade, v kolikor bodo nemške oblasti
judovski manjšini v tem oziru »ponudile roko« (LON C 894, 4, 29. 7. 1933).
Konec novembra 1933 so imeli predstavniki Združenja judovskih občin, pravosodni
svetnik Kochman, odvetnik dr. Weissmann, David Behrendt in rabin Golinski, sestanek
s predsednikom Mešane komisije Calondrom. Odvetnik Weissmann je izrazil
zaskrbljenost, ker prihajajo v veljavo novi in novi zakoni, v katerih ni nobenega paragrafa,
ki bi urejal posebno situacijo v Zgornji Šleziji (LON C 898, 4, 24. 11. 1933).
121 Društvo narodov v Ženevi ter Stalno sodišče za mednarodno pravo v Den Haagu – fr. Cour permanente de justice internationale (CPJI).
113
Decembra 1933 je prišla na Mešano komisijo s strani Združenja judovskih občin prijava
o legalni diskriminaciji judovske manjšine. Nanašala se je na dejstvo, da vladi nemškega
rajha ter Prusije izdajata zakone in odredbe, ki vsebujejo posebne določbe za judovsko
manjšino, vendar pa v zakonih ni določbe o tem, da omenjeni predpisi zaradi posebne
situacije nimajo pravne veljave na območju plebiscita v Zgornji Šleziji. Kot primere
takšnih predpisov so navajali Uredbo122 o izvajanju Zakona o dednih kmetijah123 z dne
19. 10. 1933, po kateri so osebe nearijskega porekla izključene kot pravni zastopniki ali
svetovalci pri organih, pristojnih za dedovanje, pa tudi Uredbo pruskega ministra za
pravosodje z dne 13.11.1933, ki je kot porotnike na sodišču izključevala nearijce in
ljudem sovražne osebe. Protijudovska zakonodaja naj bi posegala v Ženevsko konvencijo
(1922), saj je 65. člen določal, da noben pravni predpis ne sme biti v nasprotju z Ženevsko
konvencijo (1922), kot to opredeljujejo 66., 67. in 68. člen, ki so zagotavljali enakost pred
zakonom, oz. z določbo, da je nemški državljan, ki pripada politični, religiozni ali
jezikovni manjšini, deležen enake obravnave in uživa enako pravno in dejansko varnost,
kot jo uživajo ostali nemški državljani. Navsezadnje pa je 75. člen določal, da zakoni in
uredbe ne smejo predvidevati nikakršne različne obravnave člana manjšine. Iz tega naj bi
izhajalo, da diskriminatorne določbe v Zgornji Šleziji ne veljajo. Judovsko manjšino je
še skrbelo, da kljub formalni zavezi nemške vlade, da bo spoštovala določbe Ženevske
konvencije (1922), slednja ni izdala še nobenega zakona, ki bi preprečil uporabo arijske
zakonodaje v Zgornji Šleziji. Dogajalo naj bi se namreč, da nekateri posamezni državni
in deželni uradniki interno pošiljajo svojim podrejenim navodila, da nova zakonodaja ne
posega v Ženevsko konvencijo (1922), vendar pa ta navodila niso bila javno objavljena
ter so ostala tajna, kar je bilo problematično. Posamična navodila uradnikom so bila po
njihovem mnenju nezadostna tudi iz praktičnih razlogov, saj bi se ustvaril vtis, da
navodila rešujejo le posamičen primer, medtem ko za ostale Jude zakonodaja še naprej
velja. Zato so zahtevali, da se nemška vlada do tega problema opredeli v celoti in izda
splošni zakon, ki bi preklical arijsko zakonodajo na območju Zgornje Šlezije (LON, C
851, 1159, 6. 12 .1933).
122 Erste Durchführungsverordnung zum Reichserbhofgesetz, insbesondere über Einrichtung und verfahren der Anerbenbehörden. Vom 19. Oktober 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 118, S. 758). 123 Reichserbhofgesetz. Vom 29. September 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 108, S. 685). Zakon je prepovedoval delitev, prodajo ali dajanje pod hipoteko vseh družinskih kmetij v velikosti med 7,5 in 125 hektarji, z njimi pa so lahko upravljali le kmetje arijskega porekla v skladu z nacistično ideologijo »Blut und Boden« (Stackelberg 2007, 276).
114
Predsednik Mešane komisije Calonder je začel postopek po 585. členu in poslal
nemškemu agentu zahtevo, da zadevo razišče ter pojasni (LON C 851, 1159, 23. 12.
1933).
Ko je imel nemški agent 22. februarja 1934 konferenco s Calonderjem, je bil opozorjen,
da se v celi vrsti številnih zakonov, ki zadevajo judovsko manjšino, nahajajo določbe v
nasprotju z mednarodnimi predpisi. Zaradi takšnega pravnega stanja naj bi prihajalo do
pomembnih neskladij. Prekoračitev pooblastil podrejenih organov, naj bi izviralo ravno
iz tega, da so uradniki izhajali iz pravno nejasne podlage. Calonder je predlagal, da se
zadeva razjasni in je ponudil dve možni rešitvi. Kot prvo je predlagal, da se v nemškem
uradnem listu nemškega rajha124 objavi, da se vsi zakonski predpisi, ki diskriminirajo
Jude v Zgornji Šleziji, ne uporabljajo. Druga alternativa je bila, da se na vse organe
državne in občinske uprave, javne ustanove ter strankarske organe NSDAP pošlje
okrožnico z isto vsebino, kot bi bila v uradnem listu. Za vse bodoče zakone je predlagal,
naj v vsaki njihovi objavi vključijo še klavzulo o Judih v Zgornji Šleziji (LON C 851,
1159, 22. 2. 1934).
Calonder je na konferenci nemškmu agentu konzulu Quiringu aprila 1934 v zvezi z
arijsko klavzulo v zakonih in odredbah poudaril, da še vedno ni prišlo do objave klavzule
v Reichsgesetzblattu oz. do objave okrožnice, kot je predlagal. Prav tako mu naj ne bi bilo
nič sporočeno, če bo omenjena klavzula v bodočih zakonih. Zaradi teh dejstev je od
nemškega agenta zahteval natančno pojasnilo (LON C 894, 4, 6. 4. 1934).
Pojasnilo je bilo dano Calondru na konferenci junija 1934 s strani novega nemškega
agenta dr. Nöldekeja. Ta mu je sporočil pomisleke, ki jih ima nemška vlada o temu, da bi
»Oberschlesienklausel« objavili v Reichsgesetzblattu, kot je to predlagal Calonder. V
uradnem listu nemškega rajha naj bi se, z redkimi izjemami, objavljalo le predpise, ki
vsebujejo materialne pravne norme. Nadalje je še izjavil, da javna objava o tem, da imajo
določila o varstvu manjšine iz Ženevske konvencije (1922) prednost pred posebnimi
določili proti Judom, ni priporočljiva. Takšna objava naj bi prikrila temeljna pravna
načela na način, da bi mednarodno pravo posegalo v nacionalno pravo nemške države ter
124 Nem. Reichsgesetzblatt.
115
ga tako kršilo. Nöldeke je zato predlagal, da Calondrovemu predlogu ustrežejo, tako da
se upravne organe z okrožnico obvesti o posebnem pravnem položaju na območju
plebiscita Zgornje Šlezije. Calonder mu je nato razložil, zakaj je predlagal objavo v
Reichsgesetzblattu. Razlog je tičal v tem, da je ponovno prišlo do pomembnih kršitev
Ženevske konvencije (1922) na podlagi posebnih določil za Jude na področju Zgornje
Šlezije. Spomnil ga je na bojkot proti judovskim trgovcem, na izključitev judovskih
odvetnikov pri dodelitvi zadev revnih klientov, odpuščanje judovskih zdravnikov ter
uradnikov, javno distribucijo časopisa Der Stürmer itd. Da bi se ti pripetljaji prenehali, je
Calonder Nöldekeju pojasnil, da je nujno treba dati na znanje uradnikom in prebivalstvu
Zgornje Šlezije, da Ženevska konvencija (1922) v vseh pogledih velja v popolnosti.
Calonder je nekoliko popustil, ko je dejal, da želi nemški vladi prihraniti vse težave, ki bi
jih imela zaradi objave posebne klavzule o Zgornji Šleziji. Privolil je v kompromis, ki je
bil nemški strani bolj všeč, in sicer da se omenjena klavzula objavi le v zgornješlezijski
publikaciji namesto v Reichsgesetzblattu. V ta namen se mu je zdel Amtsblatt der
Regierung Oppeln primerna publikacija. Z objavo v lokalnem zgornješlezijskem uradnem
listu bi sporočilo prišlo do manjšega števila občinstva, kot pa če bi to bilo storjeno na
državnem nivoju (LON C 894, 4, 20. 6. 1934).
Calonder je na konferenci avgusta 1934 nemškemu agentu Nöldekeju posredoval
sporočilo, ki ga je dobil od Urada za manjšine o t. i. »Oberschlesienklausel«. Predsednika
Mešane komisije je Urad za manjšine obvestil, da so bile oblasti v Zgornji Šleziji, kakor
tudi strankarske instance v okrožnici, opozorjene, da zakoni in uredbe, ki določajo izjeme
za osebe nearijskega izvora v Zgornji Šleziji, nimajo pravne veljave ter da bo okrožnica
objavljena v Amtsblatt der Regierung Oppeln. Calonder je nemškemu agentu predlagal,
da bi nemške oblasti okrožnico objavile tudi v okrožnih in mestnih časopisih, saj naj bi
takšna objava bila tudi v njihovem interesu, a vendarle je dokončno odločitev v celoti
prepuščal njim (LON C 894, 4, 9. 8. 1934).
116
V Amtsblatt der Regierung Oppeln, in sicer v št. 32, na dan 11 .8. 1934 je bilo objavljeno:
Nichtgeltung von Gesetzen und Verordnungen für Personen nicht-arischer Abstammung.
Verordnungen und Bekanntmachung des Oberpräsidenten.
336. Ich weise darauf hin, das alle seit dem 1.4.1933 erlassenen und zükunftigen Gesetze
und Verordnungen, insoweit sie ausnahmebestimmungen für Personen nicht-arischer
Abstammung enthalten, im oberschlesischen Abstimmungsgebiet keine Geltung haben.
Oppeln, den 8. August 1934
Der Oberpräsident der Provinz Oberschlesien (LON C 851, 1159, 11. 8. 1934).125
V pojasnilu o »Oberschlesienklausel«, ki ga je nemški agent poslal Calondru, je
navedeno, da je nemška vlada objavila naznanilo v vladnem uradnem listu, ki ga morajo
prebrati vsi državni, pokrajinski in lokalni organi. Nemška vlada se je po ponovnem
premisleku odpovedala objavi v okrožnih in mestnih listih, kot je predlagal Calonder, ker
je menila, da je s tem izpolnila svojo obveznost (LON C 851, 1159, 1. 11. 1934).
Nacistične oblasti najbrž niso želele, da bi o uspehu judovske manjšine v Zgornji Šleziji
izvedela vesoljna javnost širom nemškega rajha, zato so poskušale dejstvo čim bolj
lokalno omejiti.
125 »Neveljavnost zakonov in odredb za osebe ne-arijskega porekla. Odredbe in oznanila Oberpräsidenta. 336. Opozarjam, da vsi zakoni, ki so bili izdani od 1. 4. 1933 dalje, kakor tudi vsi bodoči zakoni in odredbe, v kolikor vsebujejo oz. bodo vsebovali posebna določila za osebe ne-arijskega porekla, nimajo nobene (pravne) veljave na področju plebiscita v Zgornji Šleziji. Oppeln, dne 8. Avgusta 1934 Oberpräsident pokrajine Zgornja Šlezija« (LON C 851, 1159, 11. 8. 1934).
117
Nacistični bojkot Judov
V decembru 1933 je Združenje judovskih občin poslalo Mešani komisiji prijavo o
neenakopravni obravnavi judovske manjšine v nasprotju s 75. in 80. členom Ženevske
konvencije (1922). Potem ko je bil 1. aprila 1933 s strani nemških oblasti spodbujen
bojkot proti judovskim podjetnikom, zdravnikom in pravnikom v celotnem nemškem
rajhu, ki je povzročil veliko škodo, se je po njegovem prenehanju začel tihi bojkot, ki so
ga nemške oblasti tolerirale, vodile pa strankarske organizacije NSDAP. Združenje
judovskih občin je zahtevalo ugotovitev nedopustnosti bojkota in prenehanje
protipravnega stanja (LON C 851, 1160, 10. 12. 1933).
Podobno zadevo je Združenje judovskih občin prijavilo Mešani komisiji še v začetku
februarja 1934. Takrat so prijavili primer, ko je bil v mestni občini Beuthen pri razpisu
namestitve ključavnic v treh stanovanjskih blokih v vrednosti 40.000 RM eden od
razpisnih pogojev članstvo v organizaciji Nationalsozialistischer Kampfbund für den
gewerblichen Mittelstand oz. NS-HAGO.126 Na takšen način so bili iz razpisa izključeni
judovski ključavničarji. To je bilo po njihovem mnenju v nasprotju s 75. in 80. členom
Ženevske konvencije (1922). Zahtevali so, da Mešana komisija doseže črtanje spornega
pogoja iz razpisa. Poleg tega je Združenje judovskih občin predlagalo, da zaradi
podobnosti primera zadevo poveže s prejšnjo prijavo v zvezi z bojkotom, čemur je bilo
ugodeno (LON C 851, 1164, 5. 2. 1934).
O obeh pritožbah je Calonder na konferenci konec februarja 1934 govoril z nemškim
agentom Adelmannom. Najprej ga je opozoril, da mu je že 23. decembra 1933 posredoval
pritožbo o bojkotu, ki ga je prijavilo Združenje judovskih občin, a da od njega še ni prejel
odgovora. Predočil in predstavil mu je vsak posamezni primer, ki ga je v pritožbah
predstavilo Združenje judovskih občin. Njihova pritožba se je nanašala tudi na
propagando za bojkot v nemškem tisku, letakih ter drugih tiskovinah. Calonder je
ugotovil, da se ni dovolj energično nastopilo proti takšni propagandi, saj so letaki tedne
krožili naokoli. Poleg tega pa je videl, da je bila pri deljenju letakov udeležena NSDAP,
katere oddelek iz mesta Beuthen je bil podpisan na enem izmed letakov. Ker so nemške
nacistične oblasti tolerirale akcije bojkota svoje lastne stranke, je Calonder zahteval
126 Organizacija NSDAP, ki je imela za cilj pridobiti na svojo stran nemški podjetniški srednji sloj.
118
razjasnitev situacije s strani nemških oblasti. Predlagal je, da »Oberpräsident« Zgornje
Šlezije Brückner izda okrožnico državnim in občinskim organom, javnim ustanovam in
institucijam, kakor tudi strankarskim organom, v kateri naj zahteva, da se vzdržijo
vsakršnega bojkota in propagande oz. pozivanja nanj. Omenjeno okrožnico naj tudi
objavi lokalni tisk. Calonder je dodal še, da je ob svojem nedavnem obisku v Berlinu
dobil vtis, da so nemške oblasti odločene spoštovati Ženevsko konvencijo (1922), zato je
pričakoval, da bodo tako postopale tudi lokalne oblasti (LON C 851, 1164, 22. 2. 1934).
»Untergauleiter« Waldmann je 20. marca 1934 izdal ukaz »Untergaubefehl Nr. 8/34«,127
v katerem je vsem organom NSDAP zaradi Ženevske konvencije (1922) zapovedoval,
da opustijo vsakršno javno propagando proti pripadnikom judovske manjšine v Zgornji
Šleziji. V primeru kršitev pa je napovedal disciplinske postopke znotraj stranke (LON C
851, 1160, 20. 3. 1934).
Ob menjavi nemškega agenta Adelmanna je imel Calonder z nemškim konzulom v
Katowicah, Quiringom, aprila 1934 konferenco, na kateri mu je predal papirje, v katerih
je bila opisana vsebina problemov posameznih primerov bojkota in predlagane rešitve za
konkretne primere, ki jih je v pritožbi navedlo Združenje judovskih občin. Tak primer je
bil glede stanovanjskih skladov iz Zgornje Šlezije, ki naj jih pristojne oblasti nadzirajo,
da ne bi prišlo do razlike med arijskimi in nearijskimi podjetniki in dobavitelji. Čeprav je
bil po besedah nemškega agenta odlok Združenja nemške radioindustrije z 19. marca
1934, po katerem judovskim trgovcem niso dostavljali radijev oz. »Volksempfängerjev«
v Zgornji Šleziji, preklican, je Calonder predlagal, da »Oberpräsident« Brückner o tem
obvesti še ljudi na lokalnem nivoju. Odvzem dovoljenja judovskim podjetjem za
distribucijo alkoholnih pijač je bil za Calondra jasen primer kršenja Ženevske konvencije
(1922), zato je pričakoval, da v naslednjih mesecih z njimi ponovno sklenejo dogovore o
razpečevanju. Za Gospodarsko zbornico Oppeln, ki je pozivala k bojkotu judovskih
podjetij, kar je zatem preklicala, je Calonder zahteval, da njenemu predsedniku dajo
127 UNTERGAUBEFEHL Nr. 8/34 Um den aus dem Genfer Abkommen für das Deutsche Reich sich ergebenden Verpflichtungen Genüge zu tun und den in dieser Richtung bisweilen auftretenden Schwierigkeiten zu begegnen, werden alle Unter- und Nebengliederungen der NSDAP innerhalb des ehemaligen oberschlesischen Abstimmungsgebietes angewiesen jegliche öffentliche Propaganda gegen Angehörige der jüdischen Minderheit im früheren Abstimmungsgebiet zu unterlassen. Diese Anweisung gilt in besonderem Masse für die NS-HAGO und GHG. Verstösse werden in Zukunft parteidisziplinarisch geahndet. gez. Waldmann, stellv. Untergauleiter (Weissmann 1963, 195).
119
napotke, da se v prihodnje vzdrži vsakršnega poziva k diskriminaciji. Ko so nemške
oblasti objavile ukaz Untergaubegfehl 8/34 (20. 3. 1934), je Calonder razumel, da je
izpolnjen prvi del njegovih napotil, da se od javnih uradnikov in strankarskih organov
NSDAP zahteva vsakršno zadržanost pri bojkotu. Glede državnih uradnikov pa je
pričakoval, da bo »Oberpräsident« Brückner poslal okrožnico s podobno vsebino
državnim in lokalnim organom, javnim ustanovam in zavodom (LON C 851, 1164, 6. 4.
1934).
Zaradi dejstva, da se stvari niso odvijale dovolj hitro, je generalni sekretar Mešane
komisije konec aprila opozoril nemškega agenta konzula Quiringa na dogovor z začetka
meseca ter pomen čimprejšnje izdaje okrožnice s strani nemških oblasti (LON C 851,
1164, 26. 4. 1934).
Ko je nastopil funkcijo nov nemški agent Nöldeke, se je z njim imel Calonder priložnost
pogovoriti na konferenci junija 1934. Pritožil se je nad tem, da vprašanje o bojkotu
postavlja na dnevni red nemškim agentom že od decembra 1933, tako Adelmannu kot
začasnemu konzulu Quiringu, katerim je podal tudi svoje pripombe z rešitvami, a na njih
ni dobil odgovora. Svoje pripombe je od točke do točke ponovil tudi Nöldekeju ter mu
dal vedeti, da daje posebno težo okrožnici o prekinitvi bojkota ter enakopravnemu
obravnavanju judovskih dobaviteljev. Od Nöldekeja je Calonder pričakoval, da mu bo v
kratkem posredoval stališče nemške strani (LON, C 851, 1164, 11. 6. 1934).
Predstavniki Združenja judovskih občin so Calondra na pogovoru 14. junija 1934
opozorili, da občine in javne ustanove sploh ne poslujejo z nearijskimi podjetji in da tudi
ni prišlo do napovedanega pojasnila v zvezi z judovskimi radijskimi družbami. Izrazili so
stališče, da je objava o prekinitvi bojkota nujna, saj se številni ljudje, še posebej pa
uradniki, ne upajo sodelovati z judovskimi podjetji (LON, C 851, 1164, 14. 6. 1934).
120
Tistega dne je Brückner v vlogi »Gauleiterja« Šlezije ter »Oberpräsidenta« Zgornje
Šlezije izdal ukaz Gaubefehl,128 v katerem je opozarjal, da kljub Gaubefehlu 8/34 še
vedno prihaja do ravnanj strankarskih organov NSDAP, ki kršijo pravice poljske in
judovske manjšine v Zgornji Šleziji. Člane in organe NSDAP je ponovno opomnil, da
morajo določbe Ženevske konvencije (1922) natančno upoštevati ter da bodo kršitelji
odgovarjali osebno, disciplinsko in kazensko. Istega junijskega dne je Brückner izdal tudi
odredbo,129 objavljeno v Regierungs-Amtsblatt zu Oppeln (23. junij 1934) s podobno
vsebino, le da je bila namenjena lokalnim in državnim organom (LON C 851, 1160, 23.
6. 1934).
Calonder je imel konferenco s predstavniki Združenja judovskih občin v začetku avgusta
1934, na kateri jim je predstavil dotedanje ukrepe nemških oblasti v boju proti bojkotu
judovskih trgovcev. Eden od predstavnikov, David Behrendt, pa je Calondru povedal, da
je v mestih stanje takšno, da se o bojkotu judovskih podjetij ne more več govoriti. Promet
naj bi se jim v tem času povečal za 20 % (LON C 851, 1164, 6. 8. 1934).
»Oberpräsident« Zgornje Šlezije je 8. avgusta 1934 izdal oznanilo, v katerem je
naznanjal, da so vsi pravni akti, izdani od 1. aprila 1933 dalje, ki vsebujejo določbe o
osebah nearijskega porekla, neveljavni na območju Zgornje Šlezije. Prav tako pa v
prihodnje ne bodo imeli nobene pravne veljave tudi zakoni in predpisi s podobno vsebino
(Weissmann 1963, 196).
128 »GAUBEFEHL« Trotzdem bereits in den Untergaubefehl Nr. 8/34 des Untergaues Oberschlesien unter Androhung partei-disziplinarischer Ahndung darauf hingewiesen worden ist, dass verstösse verschidener Art gegen die Minderheits-schutzbestimmungen des Genfer Abkommens, durch welche die Recht der polnischen oder jüdischen Minderheit in ehemaligen Abstimmungsgebiet Oberschlesien verletzt werden, nicht vorkommen dürfen, mehren sich in der letzten Zeit die Fälle, in denen Parteidienststellen oder Parteiangehörige diese Anordnung nicht beachtet haben. Ich weise erneut darauf hin, dass nunmehr mit schärfsten mitteln gegen Verstösse vorgehen und alle Dienststellenleiter für die peinlichste beachtung dieses Gaubefehls persönlich verantwortlich machen werde. Vorstehender Gaubefehl ist an alle Dienststellen-leiter im ehemaligen Abstimmungsgebiet Oberschlesien, der P.O., der NS. HAgo, der GHG, der NSBO, der NSV. und der Arbeitsfront gegen Behändigungsschein zuzustellen. Breslau, den 14. Juni 1934. Der Gauleiter, gez. Brückner (LON, C 851, 1160, 14.6.1934). 129 VERORDNUNG DES OBERPRÄSIDENTEN DER PROVINZ OBERSCHLESIEN VOM 14. JUNI 1934 Es kommen immer noch Fälle vor, in denen Staat oder Kommunalbehörden im ehemaligen Abstimmungsgebiete Anordnungen oder Massnahmen treffen, die nicht im Einklang mit den Minderheitsschutz-Bestimmungen des Genfer Abkommens stehen und daher die Rechte der polnischen und jüdischen Minderheit verletzen. Ich weise nochmals nachdrücklichst darauf hin, dass diese Bestimmungen peinlichst zu beachten sind und muss mir vorbehalten, bei Zuwiderhandlungen gegen die Schuldigen dienststrafliche Massnahmen zu ergreifen. Oppeln, den 14. Juni 1934. Der Präsident der Provinz Oberschlesien (Weissmann 1963, 195).
121
Očitno so se pojavili še posamični primeri, saj je »Untergauleiter« Zgornje Šlezije Josef
Joachim Adamczyk 17. avgusta izdal nov ukaz Untergaubefehl 14/34,130 v katerem je
podobno kot »Gauleiter« Brückner pred njim opozarjal na kršitve pravic poljske in
judovske manjšine v Zgornji Šleziji, a s to razliko, da je kršitelje opozoril še zadnjič,
preden jih bo najstrožje kaznoval (LON C 851, 1160, 17. 8. 1934).
Novembra 1934 je nemški agent poročal Mešani komisiji, da je bil ukaz Sturmbefehl št.
20/34131, ki je SA-jevce pozival na bojkot judovskih trgovin v Zgornji Šleziji, preklican.
Vodja jurišne enote SA je bil disciplinsko kaznovan zaradi neupoštevanja določb
Ženevske konvencije (1922), v primeru ponovljenega kršenja naj bi bil kaznovan še
strožje. Povedal je še, da je »Untergauleiter« izdal ponoven Untergaubefehl, v katerem
poziva na spoštovanje določil Ženevske konvencije (1922) (LON C851,1160, 1. 11.
1934).
Ko je bila okrožnica objavljena v nemških uradnih listih, je bil izpolnjen pogoj, da je
lahko Calonder oba postopka v začetku novembra 1934 zaključil (LON C 851, 1164, 7.
11. 1934).
130 UNTERGAUBEFEHL Nr. 14/34 Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei, Untergau Oberschlesien, Oppeln den 17. August 1934 Trotzdem bereits in dem Untergaubefehl Nr. 8/34 und in einem Gaubefehl des Herrn Gauleiters und Oberpräsidenten Brückner vom 14.Juni darauf hingewiesen worden ist, dass Verstösse gegen die Minderheitsschutz-Bestimmungen des Genfer Abkommens, durch welche die Rechte der polnischen und jüdischen Minderheit im ehemaligen Abstimmungsgebiet verletzt werden, nicht vorkommen dürfen, haben sich in letzter Zeit wiederum die Fälle vermehrt, in denen Partei-Dienststellen namentlich der NS-HAGO diese Anordnung nicht beachtet haben. Ich weise heute letztmalig darauf hin, dass ich nunmehr schärfstens ohne Ansehen der Person gegen alle diejenigen vorgehen werde, welche in Zukunft gegen das Genfer Abkommen verstossen. Alle gegenteiligen Verfügungen und Anordnungen, namentlich das Rundschreiben vom 14. 10. 1933 der Untergauleitung Oberschlesien, werden hiermit für ungültig erklärt und zurückgezogen. gez. Unterschriften (Weissmann 1963, 196). 131 STURMBEFEHL Nr. 20/34, Oppeln den 23. Juni 1934 Streng geheim! Die NS Hago, Gauamtsleitung Oberschlesien, führt darüber Klage, dass des Ofteren die Beobachtung gemacht wird, dass SA Männer in Uniform und Angehörige von SA Männern immer noch in jüdischen Geschäften ihre Einkaufe tätigen. Es entspricht nicht dem Wesen des Nationalsozialismus, jüdische Geschäfte zu unterstützen. Die SA Männer haben nicht nur die verpflichtung, in Uniform die jüdischen Geschäfte zu meiden, sondern müssen auch in Zivil unter allen Umständen aus Prinzip den jüdischen Geschäften fernbleiben. Die SA Männer haben auch entsprechend ihrer Einstellung nachher auf die Angehörigen einzuwirken. Dei SA Männer sind davon bei Appellen in Kenntnis zu Setzen. Der Führer des Reitersturms 4/17, Unterschrift, Sturmführer (LON C 851, 1160, 28. 7. 1934).
122
Distribucija hujskaškega časopisa Der Stürmer
7. februarja 1934 je Združenje judovskih občin poslalo predsedniku Mešane komisije
Calondru prijavo o kršitvah manjšinskih pravic po 75. členu Ženevske konvencije (1922),
da bi ta sprožil postopek po 585. členu. Prijavili so učno uro oz. predavanje z naslovom
O judovstvu v nemški zgodovini, v katerem so bili Judje zaničevani. Predavanje je imel v
kraju Groß Strehlitz član stranke NSDAP Mehl. Združenje je navajalo še petje
organizacije Kampfbund für Deutsche Kultur132 na prireditvi v mestu Oppeln, kjer so
zaničevali Jude, kot zadnje pa še primer sovražnega protijudovskega pisanja časopisa Der
Stürmer133 (LON C 851, 1165, 7. 2. 1934).
V imenu predsednika Mešane komisije je njen generalni sekretar odgovoril Združenju
judovskih občin, da so prijave vzeli na znanje, vendar bo sprožen le postopek proti
časopisu Der Stürmer, saj ostali primeri niso primerni za nadaljnji postopek, ker se
nanašajo na dejanja s strani privatnih oseb in ne za dejanja s strani države. Ženevska
konvencija (1922) se je namreč nanašala le na kršitve s strani države (LON C 851, 1165,
14. 2. 1934).
Združenje judovskih občin je v svoji prijavi navajalo, da se na izložbenem oknu poslovne
enote oz. trgovine političnega vodstva NSDAP v mestu Beuthen (t. i. »Braune Laden«)
dnevno nahajajo hujskajoče slike in napisi, ki poleg pozivov k bojkotu izkazujejo trajno
zaničevanje judovske manjšine. Še posebej se je to nanašalo na tam stalno obešene izvode
časopisa Der Stürmer – Deutsches Wochenblatt zum Kampfe um die Wahrheit, ki so jih
tudi delili prebivalstvu. V prijavi so poleg poslanega primerka časopisa Der Stürmer
omenili tudi naslovnico novembrske izdaje iz leta 1933, z naslovom An die
Klagemauer,134 ki je predstavljala posmehovanje judovske religije v najhujši možni
obliki. Na težavo s časopisom Der Stürmer naj bi Združenje judovskih občin že mesece
opozarjalo policijo, od 22. oktobra 1933 pa so opozarjali tudi »Oberpräsidenta« Zgornje
Šlezije Brücknerja, a se kljub temu ni nič spremenilo, saj ni nihče odreagiral. Kot zadnje
132 Bojna zveza za nemško kulturo – organizacija, ki jo je ustanovil Alfred Rosenberg leta 1929 z namenom nasprotovanja degenerirani umetnosti modernizma ter promoviranja konservativne umetnosti etničnih Nemcev (Stackelberg 2007, 262). 133 Zloglasni tedenski antisemitski tabloid, ki ga je izdajal frankovski »Gauleiter« Julius Streicher od ustanovitve leta 1923. Do leta 1933 je izhajal v 20.000 izvodih, po nacističnem prihodu na oblast se je njegova naklada povišala na 500.000 izvodov (Stackelberg 2007, 303). 134 Na zidu objokovanja.
123
upanje je Združenje judovskih občin videlo Mešano komisijo in želelo, da odreagira na
to grobo kršitev Ženevske konvencije (1922) (LON C 851, 1165, 7. 2. 1934).
Na konferenci predsednika Mešane komisije Calondra 6. aprila 1934 z nemškim
državnim agentom konzulom Quiringom je bilo odločeno, da zaradi grobih zaničevanj ter
težkih žalitev judovske manjšine nemška oblast ustavi distribucijo časopisa Der Stürmer
v nacističnih trgovinah »Braune Laden« (LON C 894, 4, 6. 4. 1934).
Pri pogovoru generalnega sekretarja Mešane komisije Huberja s konzulom Quiringom v
nemškem konzulatu v Katowicah 26. aprila 1934 o pritožbi št. 1165 je bilo izpostavljeno,
da kljub zahtevi predsednika Calondra o ustavitvi distribucije časopisa Der Stürmer na
območju plebiscita v Zgornji Šleziji, ta še vedno ni bila upoštevana. Generalni sekretar je
zahtevo predsednika Calondra ponovil v najnujnejši obliki, saj naj bi najnovejša izdaja
časopisa Der Stürmer vsebovala še bolj podžigajočo vsebino. V njej so se pojavile
insinuacije, da judovska manjšina načrtuje atentat na nemškega kanclerja Hitlerja. Takšna
obtožba po mnenju generalnega sekretarja Huberja ustvarja nevarno razpoloženje,
usmerjeno proti judovski manjšini, ki se boji izgredov. Neizmerne posledice pa bi lahko
takšna propaganda povzročila, če se bi nekdo dejansko lotil načrtovanja atentata. Zaradi
omenjenih dejstev je generalni sekretar Huber, tokrat bolj eksplicitno in z močnejšim
poudarkom, ponovil priporočilo predsednika Calondra, da se distribucija časopisa Der
Stürmer na območju plebiscita v Zgornji Šleziji prepove (LON C 894, 4, 26. 4. 1934).
»Untergauleiter« Zgornje Šlezije Josef Joachim Adamczyk je 2. maja 1934 izdal ukaz
»Untergaubefehl 9/34«: »Sklicujoč se na Ženevsko konvencijo s takojšnjim učinkom
prepovedujem na območju bivšega območja plebiscita v Zgornji Šleziji javno distribucijo
časopisa Stürmer, kakor tudi letake, izdane s strani iste založbe«135 (LON C 851, 1165,
2. 5. 1934).
135 UNTERGAUBEFEHL 9/34 Unter Bezugnahme auf das Genfer Abkommen untersage ich mit sofortiger Wirkung innerhalb des ehemaligen oberschlesischen Abstimmungsgebietes die öffentliche Verbreitung der Zeitschrift »Stürmer« sowie der im gleichen Verlage erscheinenden Flugblätter. Heil Hitler! gez. Josef Joachim Adamczyk Md. R., Untergauleiter Oberschlesien (LON C 851, 1165, 2. 5. 1934).
124
Na konferenci z novim nemškim državnim agentom konzulom Nöldekejem 11. junija
1934 je predsednik Calonder opozoril, da kljub njegovi prošnji, da se prepove javno
distribucijo časopisa Der Stürmer ter izdanim »Untergaubefehlom« 9/34 z dne 2. maja
1934, se ukrepi kažejo kot nezadostni, saj se časopis Der Stürmer tako kot pred tem še
vedno razpečuje na področju plebiscita v Zgornji Šleziji. Prepoved bi morali izvajati
pristojni državni organi, v tem primeru »Regierungspräsidium« oz. »Oberpräsidium
Oppeln«, in policijskim organom zaukazati, da nastopijo proti vsakršnemu javnemu
razpečevanju omenjenega časopisa. Calonder je preko Nöldekeja zaprosil nemško vlado
za čimprejšnje in dokončno pojasnilo. V primeru, da bi se z odgovorom zavlačevalo, je
Calonder napovedal, da bo moral v skladu s 585. členom konec meseca postopek
zaključiti in pritožnike, Združenje judovskih občin obvestiti, da mu ni uspelo uveljaviti
svojih priporočil ter da jim prepušča nadaljnje korake. Nöldeke mu je lahko odgovoril le,
da je že pred enim mesecem svoji vladi v Berlinu dal zadevo na znanje in upal, da bo
lahko odločitev pristojne instance posredoval Calondru že na konferenci, žal pa se to ni
zgodilo, sicer pa upa, da bo nemška vlada čim prej predložila svoje stališče (LON C 894,
4, 11. 6. 1934).
Na pogovoru Calondra s predstavniki Združenja judovskih občin, pravosodnim
svetnikom Kochmanom, odvetnikom Weissmannom in dr. Lustigom so se udeleženci
pogovora potožili predsedniku Mešane komisije, da je izdani ukaz Untergaubefehl ostal
brez učinka, ker ni bil javno razglašen in splošno poznan, policija pa sodi, da ni vezana
na ta predpis (LON C 898, 4, 14. 6. 1934).
Združenje judovskih občin je 2. junija 1934 sprožilo postopek še po 149. členu, kar je
verjetno imelo učinek, da se je zadeva razrešila do konca meseca (LON C 678, Vol. 6,
Nr. 1567, 654).
Na konferenci z nemškim državnim agentom 7. julija 1934 je Calonder zadevo v zvezi s
časopisom Der Stürmer zaključil z ugotovitvijo o izdani prepovedi časopisa na območju
plebiscita v Zgornji Šleziji (LON C 894, 4, 7. 7. 1934).
Uradno je Nöldeke Calondru na konferenci 20. junija 1934 posredoval sporočilo, da »je
po odredbi »Regierungspräsidenta« z dne 13. junija 1934 distribucija časopisa Der
Stürmer na področju bivšega območja plebiscita v Zgornji Šleziji od nadaljnjega in s
125
takojšnjim učinkom prepovedana.« Calonder se je moral v zameno zavezati, da se strinja,
da do kakšne posebne objave prepovedi ne bo prišlo, pritožnika naj obvesti le o samem
dejstvu prepovedi, ne pa njeni vsebini. Na povpraševanje Calondra je Nöldeke potrdil
njegovemu mnenju, da dobijo policijski organi navodila, da striktno izvajajo prepoved in
vse javno razširjene izvode zaplenijo. Hkrati je Calonder izrazil upanje, da bo ta prepoved
dokončna ter da časopis Der Stürmer po preteku določenega časa ne bo ponovno dovoljen
(LON C 894, 4, 20. 7. 1934).
Predstavniki Združenja judovskih občin so se februarja 1935 Calondru pritožili, da se
časopis Der Stürmer znova pojavlja v Zgornji Šleziji. Na voljo naj bi bil v mestu Gleiwitz,
in sicer v enem kiosku ter v lokalu v stavbi Haus Oberschlesien, kjer ga je prodajal neki
SA-jevec. Prav tako naj bi v isti zgradbi na hodniku v četrtem nadstropju, kjer je imela
sedež stranka NSDAP, časopis Der Stürmer visel na oglasni deski, na kateri stranka
izobeša svoje uradne objave. Opozorili so še, da se časopis Der Stürmer distribuira na
območju plebiscita tudi preko pošte, ki je državni organ (LON C 851, 1165, 25. 2. 1935).
Calonder je 8. januarja 1936 na konferenci z Nöldekejem izpostavil problem ponovne
distribucije časopisa Der Stürmer. Združenje judovskih občin mu je poslalo pritožbo, da
se je časopis Der Stürmer pojavil v dveh primerih. Izobešen je bil v centralni upravni
stavbi rudnika Deutsch-Scharleygrube, ki naj bi bila privatna ustanova v okolici mesta
Beuthen, poleg tega je časopis neki Schiwon prodajal v javnosti na ulici
Tarnowitzerstrasse v mestu Beuthen. Da se je centralna upravna stavba rudnika, v katero
je zahajalo mnogo delavcev, nahajala v privatni lasti, je bilo za Calondra nebistveno.
Omenjeno dejstvo je prišteval k obliki javnega razpečevanja časopisa Der Stürmer (LON
C 894, 4, 8. 1. 1936).
Nöldeke je na konferenci 17. januarja 1936 Calondru zagotovil, da je bil razglas časopisa
Der Stürmer v centralni upravni stavbi rudnika po intervenciji vladnega predsednika136
Zgornje Šlezije odstranjen, vodja obrata pa je bil ustrezno poučen o upoštevanju določil
o prepovedi distribucije časopisa (LON C 894, 4, 17. 1. 1936).
136 Nem. Regierungspräsident.
126
Junija 1936 je Združenje judovskih občin sprožilo nov postopek po 585. členu v zvezi z
distribucijo časopisa Der Stürmer. Tokrat je šlo za zadevo v vasi Noldau137 v okrožju
Namslau, v kateri je ob vhodu v kraj poleg krajevne table stala še tabla z napisom: »Juden
ist der Zutritt verboten! Juden betretten diesen Ort auf eigene Gefahr«.138 V kraju samem
naj bi bil ob železniški postaji »Stürmerkasten«,139 pri stavbi občinske uprave pa naj bi
stala oglasna deska (tabla), na kateri naj bi bile izobešene posamezne strani iz časopisa
Der Stürmer (LON C 851, 1175, 16. 6. 1936).
Zadeva je bila s strani Mešane komisije takoj po prejemu 19. junija posredovana v
preiskavo nemškemu agentu Nöldekeju, ta pa je čez približno en mesec, to je 21. julija,
poslal pozitiven odgovor. Združenju judovskih občin je bilo namreč ugodeno, saj je
»Oberpräsident« Wagner poskrbel, da so bili odstranjeni sovražni napisi na tablah ter
sporna oglasna deska in vitrina za časopis (LON C 851, 1175, 21. 7. 1936).
Petje sovražnih pesmi in grožnje Judom
Avgusta 1934 je Združenje judovskih občin v skladu s 585. členom na predsednika
Mešane komisije naslovilo zadevo, ki se je dotikala petja Judom sovražnih pesmi in
groženj s strani enot SA. Kot je navajala judovska manjšina, so pripadniki SA 16. 8. 1934
ob procesiji 100 mož skozi mesto Beuthen v centru mesta, od središča trga Ring pa do
trga Moltkeplatz, peli pesem z refrenom »Köpfe rollen, Juden heulen«.140 Kasneje pa se
je pridružila še druga procesija oddelka SA in pela pesem Wenns Judenblut vom Messer
spritzt141 ter pesem z refrenom »Juda den Tod«.142 Podobno se je zgodilo tudi že prej, in
sicer dopoldne 12. avgusta 1934. Judovska skupnost se je zato spraševala, ali se
Untergaubefehl Nr. 8/34, ki prepoveduje vsakršno javno propagando proti judovski
manjšini pod grožnjo kaznovanja, sploh na kakršen koli način spoštuje. V zahtevi so se
naslanjali na 75. in 83. člen Ženevske konvencije (1922) in pričakovali, da posledično
Mešana komisija poskrbi, da se takšni izpadi več ne ponovijo (LON C 851, 1169, 18. 8.
137 Vas Noldau se je nahajala v Spodnji Šleziji, vendar je spadala k območju plebiscita v Zgornji Šleziji, nad katerim je imela pristojnost Mešana komisija. 138 Judom je vstop prepovedan. Judje vstopajo semkaj na lastno odgovornost. 139 Tabla na javnem mestu, na kateri so mimoidoči lahko prebirali časopis Der Stürmer. 140 Glave se kotalijo, Judje rjovijo. 141 Ko judovska kri pljuska z noža. 142 Smrt Judu.
127
1934). Generalni sekretar Mešane komisije je zahtevo o preiskavi 22. avgusta 1934 poslal
nemškemu agentu Nöldekeju (LON C 851, 1169, 22. 8. 1934).
Čez mesec je Združenje judovskih občin poslalo Mešani komisij dopolnitev zadeve, v
kateri se je pritoževalo zaradi poslabšanja stanja. Povsod po Zgornji Šleziji naj bi
prihajalo do izpadov, v katerih so SA-jevci peli proti Judom nastrojene pesmi. Poleg tega,
da je vsaka pesem imela refren »Wenns Judenblut vom Messer spritzt«, pa naj bi
prepevali še »Haut die Juden, stellt sie an die Wand«.143 Po navedbah Združenja
judovskih občin je naelektreno vzdušje tudi posledica kongresa nacistične stranke v
Nürnbergu, ki se je odvijal tiste dni. Tudi policija naj bi vse le nemo opazovala, kar naj
bi predstavljalo trajno kršitev 75. in 83. člena Ženevske konvencije (1922). Izpostavili so
izreden pomen, ki ga ima predmet njihove pritožbe za zaščito časti judovske manjšine in
njenega pravnega zadoščenja v Zgornji Šleziji, zato so pričakovali, da bo Mešana
komisija končno oblikovala takšne ukrepe, ki bodo učinkovito pomagali njihovi pritožbi
(LON C 851, 1169, 18. 9. 1934).
Sekretariat Mešane komisije je tako kot običajno posredoval tudi to zahtevo naprej
nemškemu agentu Nöldekeju, in sicer 26. septembra, a je moral 9. oktobra tudi novo
zahtevo, saj se je Združenje judovskih občin v začetku oktobra ponovno pritožilo zaradi
novih dogodkov (LON C 851, 1169, 9. 10. 1934).
Združenje judovskih občin se je pritožilo nad dvema incidentoma v septembru, enim v
mestu Gleiwitz in drugim v mestu Beuthen. V mestu Gleiwitz je enota SA sredi glavnega
trga začela peti pesmi in med drugim eno z refrenom »Juda den Tod«, poleg enot SA pa
naj bi bili v enoti tudi civilisti. V drugem primeru v mestu Beuthen pa je četa tridesetih
SA-jevcev zvečer marširala s zastavo po mestu in pela pesem z refrenom »… und die
Juden hausen fürchterlich im deutschen Vaterland«144 ter »… stellt die Juden an die
Wand«. Podobno se je ponovilo še naslednjega dne, le da je bila enota številčnejša, štela
je petdeset mož. V obeh primerih je policija odpovedala in dogodke le opazovala (LON
C 851, 1169, 3. 10. 1934).
143 Pretepite Jude, postavite jih pred zid. 144 … Judje povzročajo strašansko škodo v nemški domovini.
128
Predsedniku Mešane komisije je nemški agent Nöldeke poslal odgovor šele v začetku
novembra 1934. V njem je posredoval sporočilo »Oberpräsidenta« Zgornje Šlezije, ki se
je glasilo:
»Der Herr Oberpräsident hat Veranlassung genommen, sämtliche S.A. und S.S. einheiten
in ehemaligen Abstimmungsgebie eindringlichst auf das verbot des Singens
judenfeindlicher Lieder hinweisen zu lassen. Die zuständigen SA. und S.S. Dienststellen
haben angeordnet, daß die Angehörigen dieser Organisationen bei den Sturmappellen des
öftern entsprechend belehrt werden. Auch sind alle judenfeindlichen Stellen aus dem
offiziellen Liederbuch der S.A. entfernt worden. Sollte sich in Zukunft trotzdem wieder
Erwarten ein ähnlicher Fall ereignen, so ist ein energisches Einschreiten gegen die
Verantwortlichen zu erwarten. Es ist natürlich erforderlich, daß die Angaben so genau
gemacht werden, daß eine Ermittelung der Schuldigen möglich ist«. (LON C 851, 1169,
7. 11. 1934).
»Oberpräsident« je enote SA in SS podučil o prepovedi petja Judovm sovražnih pesmi,
dosežena pa je bila tudi odstranitev sovražnih pesmi iz pesmaric SA. V kolikor bi se
ponovno pojavili podobni ekscesi, pa je bilo predvideno odločno ukrepanje proti
odgovornim. S takšnim odgovorom je bila zadovoljna tudi Mešana komisija, ki 9.
novembra 1934 uradno zaključila postopek po 585. členu in o tem obvestila vse udeležene
stranke (LON C 851, 1169, 9. 11. 1934).
Čez eno leto se je situacija ponovila. Po pisanju pritožbe Združenja judovskih občin julija
1935 so SA-jevci v juniju ponovno peli sovražne pesmi po ulicah mest Beuthen in
Gleiwitz. Za pomoč so se obrnili tudi na »Oberpräsidenta« Zgornje Šlezije Wagnerja, a
se ni zgodilo nič, in incidenti s pesmimi so se ponovili še v začetku julija v mestu Beuthen.
Deželna uniformirana policija – »Schupo«145 oz. dva prisotna policista nista storila
ničesar, kar je bilo tedaj že v navadi. Judovska skupnost je opomnila Calondra na izdano
prepoved sovražnega petja, ki so jo dosegli prejšnje leto. Ker s strani nemških oblasti ni
bilo pravega odziva, se je bilo Združenje judovskih občin prisiljeno obrniti na Mešano
komisijo, na katero so polagali upe, da bo enkrat za vselej zaščitila judovsko manjšino
pred takšnimi zmerjanji (LON C 851, 1169, 9. 7. 1935).
145 Schupo – Schutzpolizei.
129
Calonder je že naslednji dan pisal nemškemu agentu Nöldekeju, v katerem ga je seznanil
s problemi, ki jih je Združenje judovskih občin naštelo v pritožbi, ter ga opomnil na
njegovo sporočilo z dne 7. 11. 1934, v katerem je »Oberpräsident« Zgornje Šlezije
Wagner izdal navodilo, kako naj se ravna s pripadniki organizacij SA in SS v takšnih
primerih. Calonder ga je nato pozval, naj ugotovi dejansko stanje, in v primeru, da se
navedbe izkažejo za točne, odgovorne kaznuje na način, kot je to predvidel
zgornješlezijski »Oberpräsident« (LON C 851, 1169, 10. 7. 1935).
Zadeva se očitno ni uredila, saj je prišlo ponovno do neljubega dogodka, ko je 5. oktobra
1935 v večernih urah glasbeni orkester čete SA marširal po ulicah mesta Beuthen ter pel
pesem Den Juden hausen fürchterlich im deutschen Vaterlande, v kateri je del besedila
»Stellt sie an die Wand, jagt sie raus die ganze Judenbande, schickt sie nach Jerusalem«146
ter jo tudi večkrat ponovil. Združenje judovskih občin še vedno ni izgubilo upanja in je
prosilo predsednika Mešane komisije za intervencijo (LON C 851, 1169, 7. 10. 1935).
Calonder je nemškega agenta Nöldekeja že 11. oktobra 1935 soočil s problematiko.
Izrazil je obžalovanje, da je oktobra prišlo do novih incidentov kljub zagotovilom
»Oberpräsidenta« Wagnerja ter opozorilom, ki jih je Nöldekeju julija dal Calonder.
Predsednik Mešane komisije je lahko le z obžalovanjem ugotovil, da se v zadnjem času
SA-jevci niso držali »odličnih direktiv« »Oberpräsidenta«. Od nemškega agenta je zato
ponovno zahteval, da razišče zadnji pripetljaj iz mesta Beuthen, ter poskrbi za kaznovanje
krivih za dejanje (LON C 851, 1169, 11. 10. 1935).
Odpustitev judovskega zdravnika
Oktobra 1934 je odvetnik dr. Weissmann v imenu zdravnika dr. Maxa Picka, člana
judovske manjšine, vložil pritožbo na Urad za manjšine po 149. členu, zaradi odpustitve
dr. Picka 1. aprila 1934 kot občinskega zdravnika v mestu Beuthen. Pri tem je navajal
kršitve Ženevske konvencije (1922) oz. 66., 75., 77. in 80. člena ter zahteval vzpostavitev
prvotnega stanja in dodelitev materialne odškodnine. Zadevo je Calonder dobil v roke
decembra 1934, o njej pa je dokončno odločil 15. junija 1936 po zaslišanjih strank ter
146 Postavite jih (Jude) pred zid, preženite celotno judovsko bando, pošljite jih v Jeruzalem.
130
prejetih dopisih. Glede na pismo, ki ga je Calonder pridobil od nemških državnih oblasti,
je ugotovil, da je bil Pick odpuščen izključno iz razloga, ker je bil Jud, to pa je je
pomenilo, da je prišlo do kršitve Ženevske konvencije (1922). Zahtevi glede ponovnega
sprejetja dr. Picka v zdravniško službo je Calonder ugodil, zavrnil pa je njegov zahtevek
za odškodnino ter ga ni obravnaval, saj naj bi bilo to v skladu z dotedanjo prakso
predsednika Mešane komisije (Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937b, 483,
489–495).
10.4 Nürnberški zakoni
Leta 1935 je bil storjen naslednji večji korak s strani nacističnih oblasti, ki je globoko
posegel v življenja nemških Judov, jih izrinil iz nemške družbe ter dodelil status
tretjerazrednih subjektov in jih tako potisnil na dno socialne lestvice. V večernih urah 15.
septembra 1935, ko je v Nürnbergu potekalo nacistično strankarsko zborovanje,147 se je
tam sestal Reichstag (v času Hitlerjeve vladavine prvič in zadnjič izven Berlina). Na njem
so bili sprejeti trije zakoni, ki jih je razglasil Hermann Göring, dobili pa so ime nürnberški
zakoni. Prvi zakon148 je za nacionalne barve razglasil črno, belo in rdečo, za državno
zastavo pa nacistično s kljukastim križem. Drugi zakon149 je zadeval nemško
državljanstvo in je uvedel distinkcijo med čistokrvnimi Nemci, ki so bili državljani
nemškega rajha in so uživali vse politične in državljanske pravice, ter subjekti nemške
države, ki so jim pravice odvzeli. Judje so tako pridobili status tujcev. Tretji zakon je bil
namenjen zaščiti nemške krvi in časti ter je prepovedoval poroke, zunajzakonska razmerja
med Judi in Nemci (Friedländer 2009, 44–45). Zaradi takšnega poslabšanja razmer so se
začeli Judje v Nemčiji v velikem številu in naglici izseljevati iz države. Posebna situacija
v Zgornji Šleziji pa je omogočala tamkajšnjim Judom, da so obdobje do poteka Ženevske
konvencije (1922) leta 1937 izkoristili kot predah, v katerem se lahko pravočasno
pripravijo na izseljevanje, ki bi sledilo (Weissmann 1963, 181).
147 Nem. Parteitag. 148 Reichsflaggengesetz. Vom 15 September 1935 (RGBl., I, 1935, Nr. 100, S. 1145). 149 Reichsbürgergesetz. Vom 15. September 1935 (RGBl., I, 1935, Nr. 100, S. 1146).
131
»Rassenschande«150
Že julija 1935, ko se je predsednik Mešane komisije sestal na konferenci z nemškim
agentom Nöldekejem, je Calondra zaskrbelo dejstvo o antisemitskih izpadih pripadnikov
SA in SS, ki so peli protijudovske pesmi ter izobešali sovražne napise. Tako so se npr. v
nacistični trgovini »Braune Laden« v mestu Beuthen pojavili napisi »Am Pranger«,151
»Wir warnen die Rassenschänder«.152 Ti so imeli namen, da bi podžigali sovraštvo do
pripadnikov judovske manjšine in njihovih ljubezenskih partnerjev. Na opozorilo Judov
»Oberpräsidentu« v Zgornji Šleziji so bili ti napisi odstranjeni (LON, C 898, 4, 26. 7.
1935).
Vse omenjeno naj bi bil le povod k akciji, ki je sledila 23. julija. Frizerka krščanske
veroizpovedi, ki je bila zaročena s pripadnikom judovske manjšine Posnerjem in je svojo
poroko naznanila pri civilnem matičnem uradu, je bila zaradi tega deležna nasilja.
Ljudska množica jo je pod vodstvom nekega SA-jevca s priimkom Litinski odvedla iz
njenega frizerskega salona, ji postrigla lase, obraz umazala s črnilom ter ji za vrat obesila
tablo z zaničljivim napisom. Tako »dekorirano« dekle so v sprevodu dvajset minut vodili
skozi mesto Beuthen, dokler je ni osvobodila policija in prepeljala v mesto Gleiwitz ter
jo spustila po zaslišanju naslednjega dne (LON, C 898, 4, 26. 7. 1935).
Calonder je sporočil Nöldekeju, da namerava judovska manjšina zaradi tega incidenta
sprožiti postopek po 149. členu ter da bo vlogo preveril. Vendar se je kljub temu čutil
dolžan, da nemudoma sporoči nemškim oblastem, da gre pri takšnih izpadih za očitne in
težke kršitve določil Ženevske konvencije (1922). Zato je od njih tudi pričakoval, da bodo
vse krivce kazenskopravno in disciplinsko poklicali k odgovornosti. Obžalovanja vredno
se mu je zdelo, da so bili v incidentu udeleženi SA-jevci in da je tudi policija popolnoma
odpovedala, saj je pri tako očitnem izkazovanju sovraštva in zaničevanja potrebovala
celih dvajset minut, da je intervenirala. Poleg kazenskih sankcij je Calonder še zahteval,
da nemška stran nemudoma uvede energične preventivne ukrepe. Za vse napise v mestu
Beuthen, ki so napeljevali k zaničevanju in sovraštvu do judovske manjšine, je zahteval,
150 Rasni delikt – termin, ki je označeval spolne odnose med Nemci in Judi, ki so bili po nürnberških zakonih iz leta 1935 kriminalizirani in so se kazensko preganjali (Stackelberg 2007, 294). 151 Na sramotilnem stebru. 152 Svarimo rasne delikvente.
132
da se jih odstrani. Po Calondrovi oceni je bila njegova dolžnost, da nemške oblasti opozori
na odgovornost, ki jo ima v tem primeru. Nevarnosti ponovitve takšnih izpadov ni
izključil, zato je poudaril, da je v interesu njegove »misije«, še bolj pa nemške države, da
sprejme vse potrebne ukrepe, da v bodoče prepreči takšne ekscese. Po Calondrovem
mnenju je bilo zato nujno potrebno, da »Oberpräsident« sprejme sledeče ukrepe:
a) Odlok v obliki javnega razglasa vlade, v katerem bo objavljeno, da bo proti
ekscesom neusmiljeno ukrepala.
b) Odlok v obliki ukaza SA-ju in policiji (LON, C 898, 4, 26. 7. 1935).
Oktobra 1935 je nemški agent v zadevi »frizerke« Calondru poročal podrobneje o
situaciji. Zaradi namena frizerke, po imenu Charlotte Teichgräber, da se poroči z
nearijcem, se je pojavila grožnja izgredov, o čemer so bili pri »Oberpräsidentu« v
Oppelnu obveščeni v zadnjem trenutku. Zaradi njene lastne zaščite so jo nameravali
preventivno pridržati, vendar se je zgodil incident, preden so lahko uresničili preventivni
ukrep. Teichgräberjeva je bila odvedena iz salona s strani dveh neznancev, ki pa naj ne bi
bila Litinski ter njegov kamerad Kaiser. Pred hišo stoječi uniformirani policist ni mogel
pravočasno posredovati, ker je bil preusmerjen na pretep, ki se je dogajal v sosednji hiši.
Zato je drugi pred hišo stoječi policist v civilu takoj po telefonu obvestil intervencijsko
enoto. Ko je prišel uniformirani policist na ulico in izvedel za izgred, je stekel k sprevodu
in osvobodil Teichgräberjevo. Glede odlokov je nemški agent sporočil Calondru, da je
»Oberpräsident« Wagner 31. 8. 1935 izdal »Gaubefehl« ter izjavil, da so stroge direktive
zaradi samovoljnih ravnanj naslovljene tudi na policijo, SA, SS in strankarske organe
(LON C 894, 4, 11. 10. 1935).
Na isti dan, ko je nemški agent Nöldeke poročal o zadevi Techgräber, 11.oktobra 1935,
je s Calondrom obravnaval tudi nürnberške zakone, ki so bili sicer prva točka dnevnega
reda. Po mnenju Calondra so nürnberški zakoni oz. »Gesetz vom 15. September 1935
zum Schutze des deutschen Blutes und der deutschen Ehre« ter »Reichsbürgergesetz vom
15. September 1935« vsebovali določila o judovski manjšini, ki so v nasprotju z Ženevsko
konvencijo (1922). Nemškega agenta je spomnil na oznanilo »Oberpräsidenta« iz leta
1934, v katerem je objavil, da niti v sedanje niti v prihodnje na območju Zgornje Šlezije
tovrstni zakoni nimajo veljave. Že 20. septembra 1935 naj bi Calondru pisali predstavniki
judovske manjšine in ga prosili, da v dnevnem časopisju doseže objavo o neveljavnosti
najnovejših diskriminatornih zakonov na področju Zgornje Šlezije, kar bi služilo
133
razjasnitvi zadev. Calonder je slednjo rešitev predlagal tudi nemškemu agentu, s
pojasnilom, da je to v interesu njegove vlade in misije, ker bi se tako izognili pritožbam,
ki bi se pojavljale v prihodnje (LON C 894, 4, 11. 10. 1935).
Nöldeke je Calondru na konferenci v začetku novembra 1935 povedal, da je
»Oberpräsident« Wagner poslal Združenju judovskih občin sporočilo, ki je vsebovalo
zagotovilo, da se nürnberški zakoni v Zgornji Šleziji ne bodo izvajali. Ko je Nöldeke
povedal, da objava v nemškem tisku ni predvidena, je Calonder izrazil obžalovanje nad
takšnim stališčem nemške vlade, saj se je bal novih neprijetnosti, ki bi nastale z nejasnim
pravnim položajem Judov. Predsednik Mešane komisije mu je navedel dva takšna
primera, in sicer prvi je bil o okrožnici finančnega ministrstva z 10. oktobra 1935, ki je
predvidevala dodelitev otroškega dodatka le za »Reichsbürgerje«,153 kar Judje po novih
zakonih niso bili. »Reichsbürgerji« so bili po nürnberških zakonih le osebe nemške oz.
njej sorodne (germanske) krvi, a okrožnica ni vsebovala izjeme, ki bi veljala za Zgornjo
Šlezijo. Drugi primer pa se je nanašal na Anno Wrubel, ki se je želela poročiti z Judom
in je imela pri tem težave. Nemški agent je kljub temu zagotovil Calondru, da so nemški
uradniki dobili ustrezna navodila za aplikacijo nürnberških zakonov v Zgornji Šleziji.
Calonder mu je odvrnil, da bi bilo glede na vse okoliščine zelo dobrodošlo, če bi se izdalo
okrožnico uradnikom, ki bi podrobno pojasnila zadevo (LON C 894, 4, 6. 11. 1935).
V vlogi »Oberpräsidenta« Zgornje Šlezije je Josef Wagner namreč že 29. oktobra 1935
izdal odredbo, po kateri nürnberški zakoni na področju Zgornje Šlezije nimajo nobene
pravne veljave.154
153 Nürnberški zakoni so uvedli dve vrsti nemškega državljanstva. »Reichsbürger« je bil etnični Nemec oz. pripadnik arijske rase, medtem ko je bil termin »Staatsangehörige« rezerviran za tistega, ki ni bil etnični Nemec, to je Jud in pripadnik narodne manjšine. Zanimivo je, da so bili »Slonzoki« oz. slovansko govoreči zgornji Šlezijci avtomatsko uvrščeni v kategorijo »Reichsbürger«, razen če so izrecno zahtevali, da se jih obravnava kot narodno manjšino (Cordell 2000, 99). 154 VERFÜGUNG DES OBERPRÄSIDENTEN ZU OPPELN VOM 29. OKTOBER 1935 Soweit das Reichsbürgergesetz vom 15. September 1935 und das Gesetz zum Schutze des deutschen Blutes und der deutschen Ehre vom 15. September 1935 sowie die dazu ergangenen oder noch ergehenden Ausführungsvorschriften eine unterschiedliche Behandlung im Sinne der Minderheitenschutzbestimmungen des Genfer Abkommens enthalten, finden diese Vorschriften auf die Teile Oberschlesiens, für die das Genfer Abkommen gilt, keine Anwendung. Eine Veröffentlichung in der Presse erübrigt sich mit Rücksicht auf meine Bekanntmachung vom 8. August 1934 im Regierungs-Amtsblatt 1934, S. 198 (Weissmann 1963, 196).
134
Ko sta imela generalni sekretar Mešane komisije in odvetnik dr. Weissmann novembra
1935 pogovore o nürnberških zakonih, je bilo predstavniku Združenja judovskih občin
posredovano stališče predsednika Mešane komisije. Calonder je namreč nemški vladi dal
pobudo, da v uredbo o izvedbi zakona vnesejo še določilo, po katerem ne bi bilo nobene
pravne podlage za diskriminatorne zakone proti Judom v Zgornji Šleziji, saj bi določala,
da se ti zakoni tam ne uporabljajo. Vladi v Berlinu je še priporočil, da uredbo objavijo
tudi v dnevnem časopisju. Vendar pa je Calondru nemški agent Nöldeke sporočil, da
nemška vlada tem priporočilom ne more slediti (LON C 898, 4, 20. 11. 1935).
Nemški agent je o zadevi Charlotte Teichgräber poročal Calondru januarja 1936. Izpeljani
postopek je pripeljal do dveh rezultatov. Oba obtožena, Kaiser in Litinski, sta bila
aretirana in sta prestala določen čas v koncentracijskem taborišču, vendar je bil le slednji
obsojen na dva meseca zaporne kazni zaradi napeljevanja k prisiljevanju, javne razžalitve
in pozivov k storitvi kaznivih dejanj. Calonder je iz previdnosti zahteval, naj mu predloži
natančno pisno poročilo o rezultatih preiskave in sprejetih ukrepih (LON C 894, 4, 8. 1.
1936).
Generalni sekretar Mešane komisije Huber je dr. Weissmanna marca 1936 seznanil o
uspehu v zadevi izgredov proti Charlotte Teichgräber. Poleg omembe o dvomesečni
zaporni kazni mu je še povedal, da je bila Charlotte Teichgräber pooblaščena, da sodbo v
tej zadevi za en mesec izobesi na sodno desko vsem na vpogled. Ko je sodišče razsodilo
o zadevi, je bila le ta zaključena tudi za Mešano komisijo (LON C 898, 4, 4. 3. 1936).
V začetku novembra 1935 je na Mešano komisijo v skladu s 585. členom vložila pritožbo
Anna Wrubel iz mesta Gleiwitz. Bila je nemška državljanka, katoliške vere, ki se je po
enajstih letih razmerja z Abrahamom Braunerjem, poljskim državljanom iz kraja
Myslowitz, z namenom, da bi se z njim poročila, spreobrnila v judovsko vero. Zato se je
prištevala k judovski manjšini. Z Braunerjem je imela tudi nezakonskega otroka. Šestega
septembra 1935 je pri pristojnem matičnem uradu v mestu Gleiwitz zaprosila za
dovoljenje za poroko, ki ga je potrebovala, ter preselitev v mesto Myslowitz, a je po
večkratni prošnji naletela le na zavlačevanje. Ko se je obrnila na »Regierungspräsidenta«
v mestu Oppeln, ji je ta sporočil, da bo o tem sprožena preiskava, kar je bilo po njenem
mnenju spet zavlačevanje. Zaradi tega dejstva je utrpela tudi škodo. V kraju Myslowitz
je namreč že najela stanovanje, v katerega pa se nista mogla vseliti vse dokler nista
135
sklenila zakonske zveze. Odjavila je tudi socialno podporo, saj je bila prepričana, da bo
do 17. septembra 1935 dobila dovoljenje za poroko. Bila je v situaciji, ko ni več dobivala
nobene socialne podpore. Od komisije je zahtevala, da sprejme ukrepe, ki bodo pripeljali
k dodelitvi omenjenega dovoljenja. Prepričana je bila tudi, da je žrtev diskriminacije ne
zato, ker bi bila po poreklu Judinja, ampak zato, ker se je spreobrnila in sprejela judovsko
religijo (LON C 851, 1172, 2. 11. 1935).
6. novembra 1935 je Calonder na konferenci omenil nemškemu agentu Nöldekeju
problem Anne Wrubel ter njene težave pri pridobitvi dovoljenja za poroko ter podoben
primer poroke med Judinjo Irmgard Kwilecki in arijcem, ki se je spreobrnil v judovsko
vero, Reinhardom Soglowekom, ki sta vložila postopek po 149. členu. Nöldeke je odvrnil,
da so nemški uradniki dobili navodila, kako naj izvajajo zakone z dne 15. 9. 1935 (LON,
C 894,4, 6. 11. 1935).
Zaradi nezadovoljivih pojasnil je Mešana komisija konec novembra 1935 uradno
posredovala zadevo nemškemu agentu Nöldekeju. V njej je utemeljila, da je ravnanje
nemških organov v zadevi Anne Wrubel v nasprotju s 75. členom Ženevske konvencije
(1922), pa tudi v nasprotju s številnimi izjavami nemške vlade, v katerih je ta ponovila,
da diskriminatorne določbe iz nürnberških zakonov ne bodo zadevale judovskega
prebivalstva v Zgornji Šleziji. Od nemškega agenta je komisija zahtevala, da razišče
zadevo in o njej poroča (LON C 851, 1172, 28. 11. 1935).
Nöldeke je že čez nekaj dni odgovoril predsedniku Mešane komisije, da so bili po
informacijah deželne vlade v mestu Oppeln storjeni nadaljnji ukrepi v zvezi z izdajo
dovoljenja za poroko (LON C 851, 1172, 5. 12. 1935). Tako je lahko nemški agent na
konferenci decembra 1935 Calondru poročal, da so bili potrebni dokumenti za Anno
Wrubel izdani ter da v primeru Irmgard Kwilecki prav tako ni pričakovati nobenih težav
(LON C 894, 4, 9. 12. 1935). Zadevo je Mešana komisija uradno zaključila marca 1936,
ko je dobila dokazila, da so nemške oblasti izdale omenjene dokumente (LON C 851,
1172, 10. 3. 1936).
Drugo pritožbo, vloženo v zvezi z rasnim deliktom, je v začetku decembra 1935 na
predsednika Mešane komisije naslovil odvetnik dr. Weissmann. V njej je navajal, da so
Wilhelma Königsbergerja iz mesta Beuthen, po poklicu trgovskega zastopnika, v noči s
136
1. na 2. december 1935 v stanovanje njegove matere v mestu Breslau prišli iskat agenti
gestapa in ga odpeljali v preventivni pripor. Razlog za to je bilo trinajstletno razmerje s
Käthe Falkenhayn iz mesta Oppeln, s katero se je zaročil. Slednja je bila pripadnica
evangeličanske religiozne skupnosti, vendar pa je iz nje izstopila in postala versko
neopredeljena oz. nekonfesionalna. Odvetnik je še trdil, da zadnje čase nista imela
intimnih odnosov. Po aretaciji njenega zaročenca je bila 2. decembra popoldne tudi Käthe
Falkenhayn odpeljana v preventivni pripor, iz katerega je bila izpuščena 4. decembra. Že
naslednji dan jo je na njeno delovno mesto v kraju Oppeln prišel iskat pripadnik gestapa
in jo odpeljal v mesto Breslau. Tam so jo zaslišali in spustili še isti dan, po tem ko se je
morala v pisni izjavi pod pritiskom zavezati, da bo razdrla zaroko ter ne bo več govorila
z bivšim zaročencem. Enakega postopka je bil deležen tudi njen zaročenec Königsberger,
ki je bil po podpisu takšne izjave ravno tako izpuščen. Kljub temu sta si oba želela čimprej
skleniti zakonsko zvezo, ki bi imela veljavo na celotnem ozemlju nemškega rajha in ne
samo v Zgornji Šleziji (LON C 851, 1173, 10. 12. 1935).
Obema je dal gestapo na znanje, da imata v roku štirinajstih dni čas, da prekineta zaroko.
Zaradi tega je imela Käthe Falkenhayn neprijeten občutek, da jo opazujejo in ni zapustila
kraja bivanja v mestu Oppeln vse od izpustitve. Preko odvetnika Weissamana pa je
Wilhelm Königsberger prosil Mešano komisijo, da gestapo opusti vsa nadaljnja dejanja
proti njemu in njegovi zaročenki (LON C 851, 1173, 19. 12. 1935).
O zadevi Königsbergerja in njegove arijske izvoljenke Falkenhaynove je Calonder
spregovoril v skladu s 585. členom z nemškim agentom 9. decembra 1935. Predtem ga je
še opomnil na stališče nemške vlade, po katerem predpisi nürnberških zakonov z 15. 9.
1935 ne veljajo v Zgornji Šleziji. S primerom, ki sta ga obravnavala, je nemškemu agentu
želel prikazati nujnost objave posebnih zakonskih določil za Zgornjo Šlezijo v medijih,
ki se do takrat še ni zgodila. Seznanil ga je z dejstvi, kar mu jih je posredoval Weissmann,
a hkrati še poudaril, da je Falkenhaynova avgusta zapustila mesto Breslau, saj si je našla
službo v mestu Oppeln in da od tedaj med njima »ni prišlo do intimnih odnosov izven
teritorija Zgornje Šlezije«. V Breslau naj bi se odpravila le enkrat, in sicer, ko je obiskala
starše njenega zaročenca. Zaradi tega je zagovarjal dejstvo, da o kaznivem dejanju ne
more biti govora, njena aretacija in odvedba v mesto Breslau pa sta nedopustni. S tem naj
bi se želel gestapo izogniti določilom Ženevske konvencije (1922), ki je obema po 75.
členu zagotavljala državljanske pravice, kot so jih uživali nemški državljani
137
(»Reichsbürgerji«). Na tej podlagi je zahteval izpustitev Königsbergerja ter
Falkenhaynove in opustitev kazenskega postopka proti njima (LON C 894, 4, 9. 12.
1935).
Nemški agent je zagovarjal stališče, da je po njegovih informacijah prišlo do rasnega
delikta izven teritorija Zgornje Šlezije po 15. 9. 1935. Nemške oblasti so bile mnenja, da
podobno kot v primeru Teichgräber (primer ekscesa proti arijski nevesti) ni prišlo do
kršitev Ženevske konvencije (1922), saj naj ne bi uživala pravic zaščite manjšine.
Calonder mu je odvrnil, da v kolikor je zares prišlo do spolnega odnosa po uveljavitvi
zakona 15. septembra 1935 in izven Zgornje Šlezije, potem se lahko z njim strinja. A
vendarle se ni strinjal z dejstvom, da so prisilni ukrepi ali izgredi proti krščanskemu
zaročencu nekega Juda, podobno kot v primeru Teichgräber, s stališča Ženevske
konvencije (1922) irelevantni. Zaničevanje oz. preganjanje naj bi namreč izhajalo iz
dejstva, da so omenjene ženske zaročenke pripadnikov judovske manjšine, kar je hkrati
pomenilo, da so bili ekscesi usmerjeni tudi proti Judom. Po 75. členu Ženevske
konvencije (1922), ki je zagotavljala enake državljanske pravice z ostalimi prebivalci
Nemčije, so imeli zgornješlezijski Judi tudi Jus conubii oz. pravico, da se poročijo ali
sklenejo zaroko. Po Calondrovem mnenju bi bila pravica sklenitve zakonske zveze
iluzorna, če bi bilo dopustno, da se preganja krščanskega zaročenca oz. tistega, ki ni član
manjšine. Od nemškega agenta je zahteval, naj njegovo sporočilo posreduje vsem
pristojnim institucijam (LON C 894, 4, 9. 12. 1935).
Po pisanju odvetnika Weissmanna Mešani komisiji gre sklepati, da sta bila Königsberger
in Falkenhaynova 9. januarja 1936 ponovno maltretirana s strani gestapa. Slednji jih je
izpraševal, ali sta pretrgala zaroko in medsebojne stike, na kar jim je Königsberger
odgovoril, da je težko v treh tednih pretrgati nekaj kar imaš v srcu trinajst let.
Falkenhaynova pa jim je na vprašanje, ali bi se poročila z zaročencem, če bi dobila
dovoljenje šele čez eno leto, odvrnila, da bi to storila nemudoma. Po teh izjavah so
Gestapovci dali ponovno Falkenhaynovi v podpis izjavo, po kateri se je morala zavezati,
da se s Königsbergrjem ne bo srečevala, niti videvala niti pisala, saj bo drugače sledil
preventivni pripora ali koncentracijsko taborišče. Po tem pritisku se nista več srečevala,
zato je dr. Weissmann ponovno prosil Mešano komisijo, naj poskrbi, da bo gestapo
dokončno opustil ukrepe proti obema (LON C 851, 1173, 15. 1. 1936). Generalni sekretar
138
Mešane komisije je 25. januarja 1935 pismo odvetnika Weissmanna posredoval
nemškemu agentu Nöldekeju, v katerem ga je spomnil na konferenco pri predsedniku
Calondru ter mu naložil, naj zadevo razišče in ravna v skladu z zaključkom, ki sta ga
predsednik Mešane komisije in nemški agent dosegla na omenjeni konferenci, ter
posreduje pri policijskih organih v zvezi s to zadevo, v kolikor se Weissmannove navedbe
izkažejo za točne (LON C 851, 1173, 25. 1. 1936).
Zadeva se je vlekla še eno leto, nato pa je bila s soglasjem dr. Weissmanna zaključena in
spravljena ad acta šele 18. marca 1937 (LON C 851, 1173, 18. 3. 1937).
Arizacija155 odvetniškega poklica
Decembra 1935 je Združenje judovskih občin poslalo Mešani komisiji pritožbo zaradi
objave v časopisu Ostdeutsche Morgenpost z dne 22. 12. 1935. Ta je objavil notico,
povzeto po tisti v časopisu Deutsche Justiz (leto 1935, str. 1858), namenjeno nemškemu
pravosodju, kjer je nemški pravosodni minister objavil odredbo z dne 19. 12. 1935.
Slednja je vsebovala določilo v skladu s »Reichsbürgergesetz«, po kateri je minister
naročal, da sodišča Judov ne smejo več angažirati kot odvetnike za revne stranke (in
forma pauperis), zagovornike po uradni dolžnosti, stečajne upravitelje, upravitelje
prisilne poravnave itd. Problem je bil v tem, ker niti v javnih objavah niti v časopisu niso
objavili še pripombe, da omenjeno določilo ne velja v Zgornji Šleziji. To naj bi judovskim
odvetnikom povzročilo škodo, ker so se ljudje, potrebni pravne pomoči, najprej obrnili
na arijske pravnike, ker so bili mnenja, da so Judje v Zgornji Šleziji izključeni iz
odvetniške prakse tako kot drugod v Nemčiji. Javnost namreč ni bila preko medijev
obveščena o odredbi »Oberpräsidenta« iz leta 1934, ker tega nemška vlada ni hotela
objaviti, zato se ni vedelo za izjeme, ki so veljale za zgornješlezijske Jude. Združenje
judovskih občin je zatorej predlagalo, da se odredba ministra za pravosodje ustrezno
dopolni ter se dopolnjen tekst objavi v zgornješlezijskih tiskanih medijih (LON C 851,
1174, 24. 12. 1935).
Podrobneje je zadevo nemški agent Nöldeke obrazložil generalnemu sekretarju Mešane
komisije Huberju na pogovoru 17. januarja 1936. Nöldeke mu je postregel z razlago, da
155 Proces prenosa poslov oz. premoženja od Judov k ne-Judom – arijcem (Stackelberg 2007, 256).
139
je iz odloka z dne 19. 12. 1935 izostal zadržek glede izvajanja odredbe v Zgornji Šleziji,
ker bi moral predpis potemtakem imeti tudi zadržek glede izvajanja enake zadeve v
Posarju. Namesto tega pa so se nemške oblasti odločile za takšno rešitev, kjer so
generalnemu državnemu tožilcu in predsedniku višjega deželnega sodišča v mestu
Breslau dale 20. 12. 1935 navodilo, da predpisi iz odredbe ne spreminjajo posebnega
statusa za Jude v Zgornji Šleziji. Huber je nemškemu agentu odvrnil, da je s tem rešena
pravna plat zadeve. Dejal mu je še, da morajo nemške oblasti popraviti še škodo, ki je
nastala z objavo notice v časopisu Ostdeutsche Morgenpost, ki je povzročila razburjenje,
ter o dejanskem stanju obvestiti javnost. Pri tem je še dodal, da je nujno potrebno jasno
poročanje s strani redakcije tega časopisa. Za v prihodnje pa se mu je zdelo potrebno tudi
poudariti, da predsednik Calonder daje veliko težo, da se tiskanim medijem v Zgornji
Šleziji pošlje navodilo, da ob objavi posebnih predpisov, ki zadevajo judovsko manjšino,
vedno dodajo opombo, da navedeni predpisi na področju Zgornje Šlezije nimajo nobene
pravne veljave. Nöldeke je obljubil, da bo pripravil osnutek za popravek, ki bo
posredovan redakciji časopisa, ter da bo pri pristojnih organih sprožil pobudo za
oblikovanje natančnih navodil tiskanim medijem (LON C 851, 1174, 17. 1. 1936).
O omenjeni zadevi je Calonder pripravil cel ekspoze, ki ga je v pogovoru 8. januarja 1936
predal nemškemu agentu ter mu povedal njegov izvleček. V njem je podrobno poudaril,
da je vsebina odloka v nasprotju z Ženevsko konvencijo (1922), z okrožnicami nemških
oblasti, kakor tudi z dogovori, ki jih je z nemško stranjo imel Calonder. Po njegovem je
bil problem tudi v tem, da besedilo odredbe ni vsebovalo določila, o njeni neuporabi v
Zgornji Šleziji, pa tudi to, da so tiskani mediji v Zgornji Šleziji zavajali javnost s tem, ko
niso objavili posebnega določila za Jude. Zaradi tega je bilo za Calondra nujno, da se v
tiskanih medijih objavi oznanilo, ki bo dokončno razjasnilo javnosti, da antisemitski
predpisi v regiji nimajo nobene veljave. V konkretni zadevi je predlagal, da se škoda
odpravi z objavo sporočila, da Judje v Zgornji Šleziji na podlagi Ženevske konvencije
(1922) lahko opravljajo vse funkcije na sodišču, ki jim jih je sicer zanikala odredba
pravosodnega ministra. Pozornost je bila dana tudi dogodkom v prihodnje, saj naj bi
tiskanim medijem v Zgornji Šleziji po dogovoru dali navodilo, da bi se izognili
ponovnemu razburjenju v tovrstnih zadevah. Ob vsaki objavi posebnih predpisov
nemškega rajha, ki se nanašajo na Jude, naj bi mediji vedno dodali še opombo, da
omenjene norme nimajo nobene pravne veljave v Zgornji Šleziji, zato se tam tudi ne
morejo uporabljati (LON C 851, 1174, 8. 1. 1936).
140
Novice o zadevi okrožnice pravosodnega ministrstva je generalni sekretar Mešane
komisije Huber na pogovoru posredoval odvetniku Weissmannu ter mu sporočil o
nameravani objavi v časopisu Ostdeutsche Morgenpost ter o navodilu tiskanim medijem
v Zgornji Šleziji (LON C 851, 1174, 22. 1. 1936).
Calonder je na konferenci z nemškim agentom Nöldekejem 24. februarja 1936 z
zadoščenjem sprejel novico, da je pravosodno ministrstvo nemškega rajha že 20.
decembra 1935 pisno obvestilo predsednika višjega deželnega sodišča ter generalnega
državnega tožilca v mestu Breslau, da predpis o judovskih odvetnikih za revne stranke156
z dne 19. 12. 1935 na noben način ne spreminja dosedanjega pravnega položaja judovske
manjšine v Zgornji Šleziji. Za razjasnitev situacije tudi širši javnosti sta se Calonder in
Nöldeke dogovorila, da časopis Ostdeutsche Morgenpost objavi popravek v obliki
besedila, ki sta ga oba potrdila, z namenom, da se izogne vsakršnemu dvomu o izvajanju
odredbe. Besedilo popravka je ponovno vsebovalo sporočilo, da odredba zaradi Ženevske
konvencije (1922) nima nobene pravne veljave v Zgornji Šleziji (LON C 851, 1174, 24.
2. 1936).
Na konferenci 29. februarja 1936 je nemški agent sporočil, da je bilo besedilo uspešno
objavljeno v časopisu Ostdeutsche Morgenpost (št. 58 z dne 27. 2. 1936), kot je bilo
dogovorjeno. Glede napotila za tiskane medije o veljavnosti predpisov za Jude v Zgornji
Šleziji pa pristojne oblasti še niso sprejele dokončne odločitve in so omenjeno napotilo
zaenkrat vzele v razmislek (LON C 851, 1174, 29. 2. 1936).
Ko so nemške oblasti objavile besedilo, kot ga je predlagal Calonder, v časopisu
Ostdeutsche Morgenpost 27. februarja 1936, je bila zadeva uradno zaključena, in sicer
1. marca 1936 (LON C 851, 1174, 1. 3. 1936).
156 Regelung für die Jüdische Armenanwalte. Vom 19. 12. 1935.
141
Diskriminatorna odredba v zvezi z nepremičninami
Združenje judovskih občin je na Mešano komisijo sredi maja 1936 naslovilo pritožbo v
zvezi s predpisom o prometu z nepremičninami, ki je diskriminiral judovsko manjšino.
Pravosodni minister nemškega rajha je 3. aprila 1936 izdal odredbo, dopolnjeno 18.
aprila, ki jo je konec istega meseca predsednik višjega deželnega sodišča v mestu Breslau
poslal vsem predsednikom nižjih sodišč. Ta je z utemeljitvijo o kršitvi predpisov o
devizah določala, da morajo okrajna sodišča ter notarji pri pravnem prometu z
nepremičninami nemudoma obvestiti deželni finančni urad, v kolikor zaznajo, da bi lahko
šlo za oškodovanje. Predpis je vseboval tudi določilo, da morajo v primeru pravnih
poslov, v katere so vpletene osebe nearijskega porekla, nemudoma obvestiti pristojni
državni organ. V judovskem primeru se je nemška država zbala, da bi Judje svoje
premoženje prodali in se izselili, kupnino pa prenesli v tujino, pri čemer bi nacistična
država utrpela izgubo (LON C 851, 1176, 24. 4. 1936).
Združenje judovskih občin je zaprosilo, da Mešana komisija z aktivacijo 585. člena
doseže pri ministru za pravosodje, da se za območje Zgornje Šlezije sporen predpis
prekliče in o tem na enak način, kakor jim je bila sprva posredovana ministrova odredba,
obvesti sodnike (LON C 851, 1176, 13. 5. 1936).
Na konferenci 3. aprila 1936 je Calonder nemškemu agentu dejal, da je odredba ministra
za pravosodje nezdružljiva z Ženevsko konvencijo (1922), saj vsebuje diskriminatorno
obravnavanje Judov. Zaradi tega je od njega pričakoval, da bo poskrbel za popravo
odredbe v delu, ki se nanaša na Zgornjo Šlezijo (LON C 851, 1176, 29. 5. 1936).
Kmalu za tem, v začetku junija, je Združenje judovskih občin ponovno poslalo Mešani
komisiji pismo, v katerem je opozarjalo, da se odredba pravosodnega ministra v Zgornji
Šleziji dejansko tudi izvaja. Uradniki pri zemljiškoknjižnem uradu v Oppelnu naj bi
sporočali na organ »Devisenstelle«157 v mestu Breslau o prometu z nepremičninami, pri
katerih so bili udeleženi pripadniki judovske manjšine (LON C 851, 1176, 8. 6. 1936).
157 Organ za finančne transakcije, ki je tudi bdel nad premoženjem nemških Judov.
142
V skladu z dogovorom med nemškim agentom in Calondrom je bil konec julija iz višjega
deželnega sodišča v mestu Breslau poslan na deželna sodišča v Zgornji Šleziji dopis z
okrožnico, v kateri jih je sodišče obveščalo, da s privolitvijo ministra za pravosodje
nemškega rajha daje navodilo, da se v skladu z Ženevsko konvencijo (1922) odredbe o
prometu z nepremičninami ne morejo aplicirati na prebivalstvo v Zgornji Šleziji (LON C
851, 1176, 26. 6. 1936). Tako je bila izpolnjena zahteva, ki jo je postavil Calonder, in
zadevo 27. julija 1936 uradno tudi zaključil (LON C 851, 1176, 17. 7. 1936).
Nov primer rasnega delikta
Konec oktobra 1936 je odvetnik Weissmann naznanil Mešani komisiji nov primer
rasnega delikta. Jud Walter Böhm iz kraja Leobschütz je bil 15. oktobra 1936 aretiran na
svojem domu s strani dveh policistov in najprej odpeljan na policijsko upravo v mestu
Breslau, nato pa v taborišče Sachsenhausen pri Kasslu,158 kjer se je nahajal v
preventivnem priporu. Razlog za odvedbo naj bi bil, ker se je 17. julija 1936 v
spodnješlezijskem kraju Löwen približal gospodični Dittrich, ženski arijskega porekla,
poleg tega so mu očitali še, da ima Böhm še dva nezakonska otroka z žensko arijskega
porekla. Böhma so prvič prijeli že v kraju Löwen, a so policisti opustili preiskavo proti
njemu, ko je pojasnil, da se je z gospodično »hecno pozabaval« (LON C 851, 1177, 22.
10. 1936).
Calonder je sprožil postopek po 585. členu in nemškega agenta Nöldekeja pisno obvestil,
da je bil postopek glede zadeve z gospodično Dittrich proti Böhmu pri višjem državnem
tožilstvu v mestu Brieg ustavljen. Njegova nezakonska otroka, stara 20 in 8 let, pa nikakor
ne moreta biti razlog za storjeno kaznivo dejanje nečistovanja z arijko, ker sta se rodila
še pred nürnberškimi zakoni. Ker proti Böhmu ni bil vložen niti sodni nalog za aretacijo
niti predlog za uvedbo kazenske preiskave, je Calonder nemškemu agentu sporočil, naj
od nemških oblasti zahteva Böhmovo izpustitev. Podučil ga je, da je v nasprotju s 83.
členom Ženevske konvencije (1922), če nekoga zaprejo, ne da bi ga potem postavili pred
sodnika (LON C 851, 1177, 2. 11. 1936).
158 Verjetno je bil prepeljan v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen pri Berlinu.
143
Čez en mesec sta se Calonder in Nöldeke na konferenci pogovarjala tudi o zadevi Böhm.
Calonder ga je ponovno soočil z dejstvi, da je Böhm že dva meseca po krivici v priporu
ter, da nemškim oblastem, v kolikor nimajo dokazov in ga postavijo pred sodnika,
preostane edino to, da ga izpustijo na prostost. Na to je Nöldeke odvrnil, da je njegovo
stališče ter stališče njegove vlade takšno, da je preventivni pripor pravni institut, ki se, če
so za to podani pogoji, uporablja pri vseh osebah. V razgovoru se Calonder ni želel
spuščati v načelno vprašanje dopustnosti preventivnega pripora, saj je dejal: »da se
natančni predpisi in principi, na katere se nanaša spreventivni pripor, dotikajo odvračanja
neposrednega ogrožanja oz. nevarnosti za državo, omenjena praksa oblasti pa mi ni znana
na zadosten način«. To vprašanje zaenkrat ni želel vpletati z določbami Ženevske
konvencije (1922), saj je pričakoval da bo v prihodnje dobil neprijetno nalogo, v kateri
bo moral preveriti, ali podana dejstva v primeru Böhm pomenijo akt samovolje, kot je to
zapisano v 75. členu Ženevske konvencije (1922). Calonder je ostal pri svojem stališču
in je nemškemu agentu tudi iz praktičnega stališča svetoval, naj ga upošteva in doseže
izpustitev Böhma (LON C851, 1177, 5. 12. 1936).
Sredi januarja je za postopek v zadevi Böhm pisal Mešani komisiji njegov odvetnik
Weissmann in se potožil, da so od njegovega pisma 22. oktobra minili že trije meseci ter
da o poteku še ni dobil nobenega odgovora. Pisal je namreč zaradi skrbi za ženo in
šestnajstletno Böhmovo hčer, ki sta se znašli v hudi socialni stiski, saj nista več imeli
denarne podpore Böhma, ki je bil še vedno v preventivnem priporu, zato sta morali
zaprositi za socialno podporo. Weissmann je s tem upal, da se bo kaj premaknilo v korist
njegovega klienta (LON C 851, 1177, 14. 1. 1937).
Generalni sekretar Mešane komisije je nato že naslednji dan imel z nemškim agentom
pogovor, na katerem ga je opozoril na dolgo trajanje preventivnega pripora Böhma, ki je
bil priprt od 15. oktobra 1936 ter še na primera dveh drugih pripadnikov poljske manjšine.
Leo Krebs in Georg Matuschczyk sta bila namreč priprta od septembra oz. junija
prejšnjega leta. Pozival se je na sklep konference z dne 5. decembra 1936 in zahteval, da
vse tri pripadnike manjšine izpustijo na prostost (LON C 894, 4, 15. 1. 1937).
Na konferenci 17. februarja 1937 sta Calonder in nemški agent Nöldeke skupaj prišla do
ugotovitve, da navedeni razlogi za preventivni pripor Walterja Böhma niso utemeljeni. V
primeru iz kraja Löwen glede zabavanja z natakarico je državno tožilstvo zadevo
144
preiskalo in jo zaustavilo. Za njegova dva nezakonska otroka pa je bilo ugotovljeno, da
sta bila rojena še pred uveljavitvijo nürnberških zakonov, zato ni bil moč pregon zaradi
rasnega delikta (LON C 851, 1177, 17. 2. 1937).
Marca 1937 je Calonder nemškemu agentu izrazil zaskrbljenost, da mu ta še ni poročal o
razpletu zadeve Böhm, nakar mu je nemški agent obljubil, da bo to storil kmalu ter da naj
računa na verjetno ugodno rešitev zadeve (LON C 851, 1177, 10. 3. 1937).
Calondru veselo novico najprej poslal odvetnik Weissmann ter mu sporočil, da je bil
Böhm izpuščen 13. marca 1937, zato je Mešana komisija zaključila zadevo 18. marca
1937 (LON C 851, 1177, 18. 3. 1937).
10.5 Stanje v letu pred potekom Ženevske konvencije (1922)
Časopis Pariser Zeitung je v članku 23. junija 1936, tik pred olimpijskimi igrami v
Berlinu, opisal stanje nemških Judov v državi in pri tem ni pozabil omeniti Zgornje
Šlezije. To posebno stanje, ki se je razlikovalo od ostalega v Nemčiji, je pripisal
Bernheimovi peticiji, ki je prisilila nemško stran, da Judom v Zgornji Šleziji prizna
manjšinske pravice. A so slednji kljub temu gledali z zaskrbljenostjo na leto 1937, ko bo
nastopil potek Ženevske konvencije (1922), saj so bili negotovi, kakšno pravno stanje bo
zavladalo takrat. Avtor članka je še napisal, da je s tem, ko v pokrajini ne veljajo arijski
ne nürnberški zakoni, ustvarjeno stanje »Naturschutzparka« oz. naravnega parka –
rezervata, zato so v pokrajini še vedno na funkcijah judovski sodniki, uradniki in notarji.
Zaradi tega dejstva pa naj bi nemška stran želela ta rezervat odpraviti takoj, ko bo to
mogoče. Hkrati je avtor članka pisal, da ima Nemčija na tem območju veliko večji interes
za ohranitev manjšinske zaščite kot Poljska, predvsem zaradi nemške manjšine, kar bi
hkrati pomenilo, da bi v primeru podaljšanja Ženevske konvencije (1922) svoje pravice
ohranili tudi Judje v Zgornji Šleziji (Gruner 2008, 581–582).
Zanimivo je tudi, da so v času nacističnih volitev v Reichstag leta 1936 Judje imeli volilno
pravico. Kako in v kolikšnem številu so jo lahko izvrševali, pa je drugo vprašanje
(Weissmann 1963, 176).
145
Preventivno priprtje člana judovske manjšine
Dr. Weissmann je 20. januarja 1937 na Mešano komisijo naslovil zadevo Lea Grossa iz
mesta Ratibor, prej živečega pa v mestu Beuthen, da bi ta sprožila postopek po 585. členu.
Ko se je Leo Gross, ki je bil mojzesove vere,159 18. decembra 1936 mudil pri svoji sestri
v mestu Liegnitz, je bil na pobudo nemške državne policije iz mesta Oppeln aretiran s
strani dveh uradnikov tamkajšnje tajne policije gestapo in pripeljan v preiskovalni pripor.
Kmalu nato se je 21. decembra 1936 Gross obrnil na policijsko postajo Oppeln oz. na
»Oberpräsidenta« Zgornje Šlezije Wagnerja za obrazložitev dejanskega stanja. A je
najprej dočakal, da mu je bil v preiskovalnem priporu 28. decembra 1936 vročen priporni
nalog gestapa iz mesta Liegnitz, ki mu je očital, da se je kot emigrant vrnil v nemški rajh.
Zaradi tega ga je bilo treba dati v preventivni pripor na podlagi Odredbe predsednika
nemškega rajha o zaščiti naroda in države160 z dne 28. februarja 1933 ter Odredbe gestapa
iz Berlina. Grossa so kmalu nato, in sicer 2. januarja 1937, na podlagi omenjenih
predpisov prepeljali v taborišče v Dachau (LON C 851, 1178, 20. 1. 1937).
Dan po vročitvi pripornega naloga je Gross naslovil na gestapo prošnjo, v kateri je
pojasnjeval svojo situacijo. Zanikal je, da bi se kakor koli politično udejstvoval ter da ni
član nobene stranke in da proti njemu ne teče noben postopek. Glede očitka, da se je vrnil
kot emigrant, pa je zatrdil, da iz Nemčije ni zbežal ali se iz nje izselil, zato očitek zavrača.
Junija 1936 je odšel v Madrid k prijatelju Simonu Blumenthalu, ki je tam že šest let, da
bi se v prijateljevi jezikovni šoli učil španskega jezika, saj se je odločil, da si bo v Nemčiji
služil kruh kot učitelj jezikov. Deset let je bil namreč zaposlen v firmi Leinenhaus
Bielschowsky,161 vendar je službo 1. marca 1936 izgubil zaradi »arizacije« podjetja. Kot
je trdil, stanovanja v mestu Beuthen ni zapustil, saj se je nameraval tja vrniti. Ker se je
začela španska državljanska vojna, pa se je bil prisiljen vrniti nazaj na zahtevo nemškega
veleposlaništva. Odšel je v München s transportom za begunce skupaj s 150 nemškimi
državljani. V bavarski prestolnici ga je preverila tamkajšnja nemška državna policija, ki
ni ugotovila nič spornega, saj bi moral v nasprotnem primeru v roku treh dni (ponovno)
159 Judovske vere. 160 Verordnung des Reichspräsidenten zum Schutz von Volk und Staat. Vom 28. Februar 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 17, S. 83). 161 Blagovnica Bielschowsky.
146
zapustiti Nemčijo. Dr. Frey iz münchenske judovske skupnosti pa mu je sporočil, da ne
bo opredeljen kot emigrant in da gre lahko svobodno nazaj v mesto Beuthen.
Weissmann je zaprosil Calondra naj sprejme korake, ki bi vodili k izpustitvi njegove
stranke, in ga poleg tega še opomnil, da je bil Grossov kolega, Lothar Blumenthal iz
Kreuzburga, ki se je vrnil z istim transportom iz Španije, izpuščen iz preventivnega
pripora že po treh tednih (LON C 851, 1178, 20. 1. 1937).
»Oberpräsident« Zgornje Šlezije je odvetniku dr. Weissmannu januarja 1937 sporočil, da
je nemška državna policija v vladnem okraju Oppeln162 pri gestapu zahtevala izpustitev
Lea Grossa iz preventivnega pripora, a mu odločitev gestapa v Berlinu še ni bila
posredovana (LON C 851, 1178, 25. 1. 1933).
Weissmann je o omenjenem dejstvu 3. februarja 1937 seznanil predsednika Mešane
komisije Calondra ter poudaril, da njegova stranka kljub podpori »Oberpräsidenta« ter
nemške državne policije čaka na izpustitev v priporu že šest tednov, priporni nalog pa še
ni bil odpravljen. Zaradi tega je zaprosil Calondra, da sproži postopek za njegovo
izpustitev. Calondru je dal na znanje, da se je v preteklosti Leo Gross moral že dvakrat
obrniti na Urad za manjšine oz. Mešano komisijo, in sicer v zadevi izključitve iz
nacistične Nemške delavske fronte163 in odpustitve iz firme Leinenhaus Bielschowsky
(zadeve št. 1579 in 1968), in ni izključil, da omenjeni zadevi ne bi bili povezani z njegovo
aretacijo (LON C 851, 1178, 3. 2. 1937).
S strani Mešane komisije je bil nato nemškemu agentu Nöldekeju poslan zahtevek v zvezi
z Leom Grossom za postopek po 585. členu, ki je od nemške strani terjal, naj o zadevi
sproži preiskavo in predstavi poročilo (LON C 851, 1178, 11. 2. 1937).
Nöldeke je nato 16. februarja 1937 uradno sporočil Mešani komisiji, da je v zvezi z
zahtevo o Leu Grossu nemudoma stopil v stik s pristojnimi organi za notranje zadeve ter
»da si pridržuje pravico do nadaljnjega sporočanja o zadevi do prejetega odgovora« (LON
C 851, 1178, 16. 2. 1937).
162 Regierungsbezirk Oppeln. 163 Deutsche Arbeiterfront (DAF). Organizacija nacistične stranke, ustanovljena maja 1933, ki je nadomestila prepovedane delavske sindikate.
147
Na dnevnem redu konference 17. februarja 1937 med Calondrom in z nemškim agentom
Nöldekejem je bila tudi zadeva Lea Grossa. Nemški agent je bil opozorjen, da se Gross
nahaja v preventivnem priporu v taborišču Dachau od 18. decembra 1936, ko je bil
aretiran po zapornem nalogu, ki mu je očital, da je emigriral v Španijo. Calonder se je
postavil na stran Grossa in zatrdil, da ni emigrant, saj se je konec junija 1936 odpravil v
Madrid k prijatelju Blumenthalu, da bi se naučil španščine, svojega stanovanja v mestu
Beuthen pa ni opustil. Takoj po izbruhu španske revolucije pa je bil septembra 1936 preko
nemškega veleposlaništva v Madridu poslan nazaj v Nemčijo, in sicer v München.
Očitkov o bilo kakšnih sovražnih dejavnosti proti nemškemu rajhu s strani Grossa,
nemške oblasti po mnenju Calondra niso mogle zagovarjati, ker niso bili utemeljeni.
Zaradi tega so tudi manjkali zadostni pogoji za pripor (LON C 851, 1178, 17. 2. 1937).
Na odgovor nemškega agenta Nöldekeja je moral Calonder počakati do 9. aprila 1937, ko
mu je ta posredoval sporočilo policijske postaje v mestu Oppeln, da je bil Leo Gross 18.
3. 1937 izpuščen iz koncentracijskega taborišča Dachau v zgornješlezijsko mesto Ratibor
(LON C 851, 1178, 9. 4. 1937). Calonder je Nöldekejev odgovor poslal dr. Weissmannu
in zadevo s tem tudi uradno zaključil (LON C 851, 1178, 17. 4. 1937).
Prepoved zakola živali po judovskem obredu
S prihodom nacistov na oblast je bil eden od antisemitskih ukrepov tudi prepoved
ritualnega zakola po judovskem obredu, s katerim so Judje pridobivali t. i. »košer
hrano«164 oz. meso.
Judovske prehranjevalne navade so prispevale h krepitvi judovske religije in identitete,
čeprav so se mogli Judje za to v času nacionalsocializma žrtvovati. Košer zakol je bil
sicer najprej prepovedan na Bavarskem leta 1930, nato so se podobne tendence pojavile
v vseh ostalih nemških državah vse do leta 1933. Sprva je od marca 1933 dalje bilo
nemogoče kupiti sveže košer meso, aprila pa je stopil v veljavo zakon, ki je košer zakol
prepovedal po vsej Nemčiji. V celotnem nemškem rajhu so si pristojni judovski uradi
prizadevali, da bi prepričali vlado, da prekliče prepoved, vendar brez uspeha. Le v Zgornji
Šleziji je bil možen košer zakol zaradi njenega posebnega statusa (Kaplan 2005, 278).
164 Hrana, ki je pripravljena v skladu z judovskimi verskimi zapovedmi in prepovedmi o hrani.
148
Zaradi omenjene prepovedi je že leta 1933, in sicer po uveljavitvi Zakona o zakolih živali
z dne 21. 4. 1933,165 to je novembra 1933, Združenje judovskih občin vložilo pritožbo na
Urad za manjšine po 149. členu z utemeljitvijo, da zakon posega v religiozne manjšinske
pravice, zagotovljene z Ženevsko konvencijo (1922). Tem očitkom je Urad za manjšine
nasprotoval z argumenti, da klavnice, v katerih poteka zakol, niso religiozna ustanova,
kot to predvideva 81. člen. Pod vprašaj je Urad za manjšine tudi postavil, ali zakol živali
spada pod svobodo veroizpovedi, kot sta jo zagotavljala 66. in 85. člen Ženevske
konvencije (1922), saj naj bi šlo za po »religioznih predstavah osnovano privatno
ravnanje« (LON C 678, Vol. 5, Nr. 1382, 569–570).
Že leta 1934 na konferenci z nemškim državnim agentom grofom Adelmannom, in sicer
22. februarja, je Calonder izrazil obžalovanje, da mu kljub prošnji, ki jo je podal 23.
januarja 1934 pruskemu ministru za pravosodje, da mu poda potrebne informacije v zvezi
s prepovedjo obrednega zakola, Urad za manjšine v spisu, poslanem 13. februarja, ni
podal ustreznih informacij, ki bi odgovarjale na njegova vprašanja. Ker je bil Calonder
zavezan, da najkasneje v drugi polovici marca začne ustna pogajanja, je nemškega agenta
Adelmanna zaprosil, naj poskrbi, da bo dobil željene informacije v obliki aneksa k spisu.
V nasprotnem primeru pa je Calonder napovedal, da bo prisiljen v ustnih pogajanjih
neposredno od vodje Urada za manjšine prisiljen zahtevati odgovore in se odločiti na
njihovi podlagi. Adelmann mu je zagotavljal, da se bo potrudil za takojšen odgovor, kakor
pa je njemu znano, naj bi se pripravljala spomenica, ki mu bo v kratkem izročena (LON
C 894, 4, 22. 2. 1934).
Pri pogovoru predstavnikov Združenja judovskih občin s Calonderjem junija 1934 je
prišlo do ugotovitve, da bo zaradi dolgega trajanja postopka najbrž potrebno uvesti
provizorične ukrepe za rešitev problema (LON C 898, 4, 14. 6. 1934).
Zanimivo, da je eno od možnih rešitev problema sporočil Calondru nemški državni agent
Nöldeke, in sicer, da preučujejo »vprašanje uvoza tujega košer mesa«, vendar še niso
prišli do zaključka in bo zato o tem poročal takoj, ko bo mogoče (LON C 894, 4, 7. 7.
1934).
165 Gesetz über das Schächten von Tieren. Vom 21. April 1933 (RGBl., 1933, I, Nr. 39, S. 203).
149
Avgusta 1934 je bilo na konferenci Calondra z nemškim agentom Nöldekejem
ugotovljeno, da je s tem, ko je nemška vlada odobrila judovskemu prebivalstvu ustrezno
klavnico za potrebe religioznega zakola, zadeva praktično zaključena. Z obzirom na
prihajajoče velike judovske praznike pa je Calonder izrazil zadovoljstvo, da bo odobritev
takoj realizirana (LON C 894, 4, 9. 8. 1934).
Zadeva se je uradno zaključila novembra 1934 z medsebojno poravnavo, in sicer tako, da
je nemška država dovolila obredni zakol velike živine (le) za potrebe judovskega
prebivalstva na področju plebiscita v Zgornji Šleziji. Zakol naj bi izvajali v klavnicah v
mestih Beuthen in Gleiwitz, za vsako klavnico je bil določen kontingent. Združenje
judovskih občin je lahko organiziralo le zakol perutnine v lastnih, vendar zaprtih objektih,
pod pogojem, da so to opravljali ljudje, ki so imeli registrirano dejavnost zakola živali
(LON C 678, Vol. 5, Nr. 1382, 569–570).
Judje so se drugod po nemškem rajhu morali znajti po svoje. Ena od rešitev je bila, da so
jim sorodniki ali prijatelji iz tujine pošiljali košer meso oz. da so ga uvažali od judovskih
mesarjev z Danske, Nizozemske in Poljske ter za to plačali višjo ceno. Distribucijo mesa
je urejal centralni urad nemškega rajha za košer zakol, ki je bil zaprt novembra 1938. Ko
je leta 1936 postalo skoraj nemogoče dobiti tujo valuto za plačilo košer mesa, pa so morali
organizirati uvoz v obliki darila iz tujine. Medtem so propadla pogajanja za izmenjavo
blaga iz Nemčije za košer meso. Zadevo za Jude v rajhu je nekoliko reševala specifična
situacija v Zgornji Šleziji. Od začetka leta 1937 so bili inšpektorji, ki so nadzorovali košer
zakol, podkupljeni, da so dovoljevali višji kontingent zakola, kot je bilo dovoljeno, višek
mesa pa je bil nato izvožen v ostalo Nemčijo. Ti viški košer mesa niso bili žigosani, imeli
so le tajno oznako, ki je bila dogovorjena z judovskim ritualnim uradnikom v Hannovru.
Nacistične oblasti so prakso odkrile ter jo prepovedale. Če so oblasti odkrile
posameznika, da je ilegalno opravljal košer zakol, je bila kazen običajno internacija v
koncentracijsko taborišče. Nemške nacistične oblasti pa so se odločile, da bo kaznovana
klavnica s tem pa posredno tudi judovska skupnost v Zgornji Šleziji (Kaplan 2005, 278–
279).
Pritožba, vložena leta 1937 po 585. členu, se ja nanašala na klavnico v mestu Beuthen. V
dogovoru, ki je bil sklenjen po poravnavi leta 1934, je bilo določeno, da je kontingent za
150
klavnico Beuthen 28 govedi in 51 telet na teden. Od novembra 1936 je direktor klavnice
mesta Beuthen, ne da bi se o tem predhodno dogovoril z Združenjem judovskih občin,
začel zmanjševati kontingent za okoli 50 %, tako da je ta januarja 1937 znašal 8 govedi
in 18 telet. Poleg mesta Beuthen je omenjena klavnica preskrbovala judovsko
prebivalstvo občin oz. mest Hindenburg, Ratibor in Groß Strehlitz – skupaj 4.619 ljudi.
Težave z omejitvijo kontingenta so se nanašale le na klavnico v mestu Beuthnu, medtem
ko tista v mestu Gleiwitz ni bila podvržena nobenim omejitvam. Zaradi omenjenega
samovoljnega ukrepa je, tako je očitalo Združenje judovskih občin, prišlo do pomanjkanja
košer mesa ter postavilo pod vprašaj dosežen dogovor iz leta 1934. Za primerjavo –
klavnica v mestu Gleiwitz, ki je pokrivala tudi občine Peiskretscham, Carlsruhe, Oppeln,
Tost, Langendorf, Oberglogau, Katscher, Leschnitz, Gogolin in Cosel, je oskrbovala
skupaj 2.357 ljudi. Ker so ustne in pisne zahteve Združenja judovskih občin, še posebej
tiste, naslovljene na »Oberpräsidenta« Zgornje Šlezije Wagnerja ter živinorejsko
združenje mesta Breslau, naletele na gluha ušesa in ostale neodgovorjene, so se obrnili na
predsednika Calondra, da pri nemških oblasteh sproži postopek po 585. členu (LON C
851, 1179, 6. 2. 1937).
Calonder je na konferenci 17. februarja 1937 nemškemu agentu Nöldekeju posredoval
očitke o enostranski kršitvi dogovora, sklenjenega 15. 8. 1934, še posebej, ker je dogovor
vključeval člen, po katerem se je lahko »iz posebnih razlogov število kontingenta lahko
spremenilo, vendar v dogovoru z vsemi strankami«. Calonder je ugotovil, da je bilo
ravnanje v nasprotju s temi določbami in je prosil, da se nemška stran striktno drži izvedbe
dogovora (LON C 851, 1179, 17. 2. 1937).
Vendar pa je bila nemška stran bolj zainteresirana za določitev novih kvot kontingenta.
To je razvidno iz povzetka telefonskega pogovora šefa nemškega Urada za manjšine dr.
Gosposa z generalnim sekretarjem Mešane komisije, ko ga je ta marca 1937 opozarjal, da
morajo biti pogajanja o novem kontingentu čimprej mirno rešena, predvsem zaradi tega,
ker se je bližala judovska velika noč.166 V tistem času naj bi bilo veliko povpraševanje po
košer mesu, saj je takrat Judom prepovedano jesti kruh (LON C 851, 1179, 9. 3. 1937).
166 Pasha – praznuje se konec marca ali v začetku aprila.
151
Nemški državni agent Nöldeke je nato Calondru 1. aprila 1937 poslal sporočilo o uspešno
zaključenih pogajanjih med Združenjem judovskih občin in govedorejskim združenjem
mesta Breslau z dne 25. marca 1937, med katerimi je posredoval »Oberpräsident«
Zgornje Šlezije Wagner (LON C 851, 1179, 1. 4. 1937).
V skladu z novim sporazumom je bil dogovorjen nov kontingent števila živali, ki se jih
lahko zakolje po judovskem obredu. Ta je znašal 12 govedi tedensko za klavnico v mestu
Beuthen in 5 govedi tedensko za klavnico v mestu Gleiwitz. Ker pa so v slednjem mestu
morali poiskati novega klavca, ki bo opravljal ta posel, je »Oberpräsident« Wagner
odredil, da se sme kontingent mesta Gleiwitz zaklati v klavnici mesta Beuthen, in sicer
do izteka roka, tj. do 15. aprila, ko je bil čas, da poiščejo novega človeka, ki bo klal živali.
»Oberpräsident« Wagner je zavrnil zahtevo Združenja judovskih občin, da bi kvoto iz
tedna pred pasho prišteli k tisti po njej, češ da ni utemeljena iz tržno-tehničnih razlogov.
Prepustil pa jim je, da poiščejo drug način, kako ovrednotiti kontingent v tednu po pashi
(LON C 851, 1179, 25. 3. 1937) .
Uradno je bil problem obrednega zakola končan, ko je Calonder poslal Združenju
judovskih občin 7. aprila 1937 sporočilo o njegovem zaključku (LON C 851, 1199, 7. 4.
1937).
152
10.6 Judovska manjšina po poteku Ženevske konvencije (1922)
Že od konca leta 1935 se je Združenje judovskih občin trudilo, da bi ohranilo v veljavi
določila manjšinske zaščite, vsebovana v Ženevski konvenciji (1922) tudi po letu 1937.
Prva opcija je bila, da bi dosegli podaljšanje konvencije in s tem tudi zaščito za Jude.
Drugi dve opciji, ki pa bi prišle v poštev ob neizpolnitvi prve, pa so predvidevale olajšano
izseljevanje Judov iz Zgornje Šlezije ter preprečitev represalij proti judovski manjšini po
poteku Ženevske konvencije (1922) (Weissmann 1963, 181–182).
Po mnenju Weissmanna napori v to smer nikakor niso bili nesmiselni in brezupni, saj naj
bi si tudi nacistična Nemčija želela podaljšanja Ženevske konvencije (1922), da bi
zaščitila nemško manjšino v poljskem delu Zgornje Šlezije. Načrt je padel v vodo zaradi
poljskega nasprotovanja. Popolne poljske suverenosti nad poljskim delom so bili najbolj
veseli poljski nacionalisti, združeni v Polski Związek Zachodni167 ter vojvoda168 poljskega
dela pokrajine Zgornja Šlezija169 Michał Grażyński (Weissmann 1963, 182, 187).
Potem ko je Ženevska konvencija (1922) leta 1937 potekla, je nacistična Nemčija po
petnajstih letih od uveljavitve konvencije pridobila popolno suverenost nad nemškim
delom Zgornje Šlezije oz. nad območjem zgornješlezijskega plebiscita, ki je pripadel
Nemčiji. Iz tega je sledilo, da je morala nacistična država standardizirati pravni red tudi
v Zgornji Šleziji in vpeljati tistega, ki je veljal na ostalem področju tretjega rajha. To je
hkrati pomenilo tudi popolno uvedbo antisemitskih zakonov na omenjenem področju.
Na seji nemške vlade 23. junija 1937 so razpravljali tudi o ukrepih, ki naj sledijo po tem,
ko je v Zgornji Šleziji prenehala veljati Ženevska konvencija (1922). Notranji minister
Frick je predložil osnutek posebnega zakona, ki je urejal prisilno upokojitev judovskih
uradnikov v Zgornji Šleziji do 31. avgusta 1937 (t. i. »Mischlinge«),170 ljudi delno
judovskega porekla pa bi morali upokojiti do konca leta 1937 (Hartmannsgruber 2005,
399).
167 PZZ – Poljska zahodna zveza. 168 Pol. Wojewoda. 169 Województwo śląskie – uraden naziv poljskega dela Zgornje Šlezije. 170 Kategorijo oseb mešanega porekla so uvedli nürnberški zakoni. Označevala je osebe z arijskimi in nearijskimi predniki (Stackelberg 2007, 284).
153
Po poteku dvomesečnega prehodnega obdobja so v Zgornji Šleziji stopili v veljavo še
preostali nemški pravni predpisi, zato je bilo pravno stanje za Jude v pokrajini izenačeno
s tistim v preostali Nemčiji. To je pomenilo, da so bili od takrat dalje uveljavljeni vsi
antisemitski zakoni tudi v tistem delu Nemčije, kjer so bili do tedaj suspendirani. Njihova
implementacija naj bi bila še bolj rigorozno in striktno upoštevana kot drugod po Nemčiji.
Judovskim uradnikom, delavcem in ostalim zaposlenim je bilo prepovedano opravljanje
svojih poklicev; zdravnikom, lekarnarjem in odvetnikom so bile odvzete licence za
opravljanje dejavnosti. Za razliko od preostalih Judov v Nemčiji so omenjeni predpisi
veljali tudi za judovske veterane iz prve svetovne vojne, ki so se borili na strani Nemčije
in za t. i. »Mischlinge« oz. mešance (Steinbacher 2015, 242–244).
Hitler je nato 10. decembra 1937 izdal »Odlok Führerja in kanclerja nemškega rajha o
premestitvi zgornješlezijskih uradnikov v pokoj«171 ter judovske uradnike v regiji poslal
v prisilni pokoj (Hartmannsgruber 2005, 805).
Od takrat dalje se je tako pravni kot dejanski status zgornješlezijskih Judov izenačil s
tistimi v preostalem nemškem rajhu. Naslednji večji udarec za judovsko skupnost je bil t.
i. »Reichskristallnacht«,172 ki se je zgodil na celotnem območju Nemčije in tudi v Zgornji
Šleziji.
Po umoru nemškega diplomata Ernsta Eduarda vom Ratha v Parizu, ki ga je izvršil Jud
Herschel Grünspan, so nacistične oblasti to izkoristile kot povod za obračun z Judi v
Nemčiji. Na območju celotnega nemškega rajha je bilo v pogromu 10. novembra 1938
uničenih 7.500 judovskih trgovin, 1.200 sinagog, 30.000 Judov pa je bilo odpeljanih v
koncentracijska taborišča. Zgornja Šlezija pri tem ni bila nobena izjema. Na udaru so bili
predvsem Judje, njihovi verski objekti in nepremičnine v glavnem mestu Zgornje Šlezije
Oppeln ter na industrijskemu območju v mestih Gleiwitz, Beuthen in Hindenburg. SS-
ovci so poskrbeli, da so bile sinagoge požgane, na različnih objektih pa so razbili okna.
Nemški sodržavljani, ki so sodelovali pri uničevanju, so Judom povzročili še velikansko
gospodarsko škodo, saj so trgovine izropali in pobrali vse dragocenosti. SS-ovci so
171 Erlass des Führers und Reichkanzlers über die Versetzung von oberschlesischen Beamten in den Ruhestand. Vom 10 Dezember 1937 (RGBl., I, Nr. 136, 1937, S. 1347). 172 Kristalna noč – nacistični pogrom nad nemškimi Judi med 9. in 10. novembrom 1938. Ime je dobil po razbitem steklu judovskih trgovin, domov in sinagog, ki je ležal po ulicah (Stackelberg 2007, 297).
154
številne Jude tudi aretirali, nato po nekaj tednih nekatere izpustili, druge pa odpeljali v
koncentracijsko taborišče Buchenwald. Največ jih je bilo odpeljanih z industrijskega
območja (okoli 500) ter iz mesta Oppeln (703), kjer je živelo največ Judov. Internaciji v
taborišče pa se niso izognili niti Judje iz manjših mest v pokrajini, kot so Ratibor, Neisse,
Kreuzburg, Rosenberg, Oberglogau in Groß Strehlitz (Parzer 2011, 55–57).
Dan po pogromu, 11. novembra 1938, je bil v časopisu Ostdeutsche Morgenpost
objavljen članek z naslovom Das Mass ist voll, 173 v katerem je bilo rečeno, da so Nemci
burno odreagirali, ker je bila »mera polna«, saj so morali pet let trpeti poseben status in
pravice Judov, kar slednjim ni pripadalo in jim je bilo kot »tujku« znotraj nemškega
narodnega tkiva omogočeno s strani njihovih »mednarodnih pomagačev iz Ženeve.«
(Weissmann 1963, 188)
Poleg represivnega pogroma pa so bili Judje podvrženi tudi ponižanjem, izkoriščanju
njihove delovne sile s prisilnim delom, nositi so morali Davidovo zvezdo, s katero so bili
javno ožigosani, pobrano jim je bilo premoženje, nacistične oblasti so jih strpale v hiše,
namenjene le Judom (t. i. »Judenhaus«), v katerih so se gnetle skupine ljudi (Cartarius
2007, 137–138).
Druga svetovna vojna je prinesla dokončno rešitev judovskega vprašanja in tragično
zaznamovala usodo zgornješlezijskih Judov. V kolikor se pred vojno pripadnikom
judovske skupnosti ni uspelo izseliti iz Nemčije ali rešiti z nekakšno preživitveno
strategijo (npr. zakon s kristjanom ali status »pol-Juda«)174 in dočakati osvoboditev s
strani Rdeče armade januarja 1945, je bila njihova usoda zapečatena. Na žalost se je
življenje za večino Judov iz Zgornje Šlezije končalo nedaleč stran od doma, v nacistični
tovarni smrti, koncentracijskem taborišču Auschwitz (Oświęcim), ki se je po nacistični
priključitvi poljskih ozemelj znašlo v razširjeni pokrajini Zgornja Šlezija (Cartarius 2007,
137–138).
173 »Das Mass ist voll« »Wenn in Oberschlesien der Volkszorn gründlichen und reinen Tisch gemacht hat, so hängt dies nicht zuletzt damit zusammen, dass sich hier die Juden noch 5 Jahre länger als im übrigen Reiche breitgemacht haben. Das Genfer Abkommen gewährte ihnen bis zum 15. Juli 1937 den besonderen Schutz als Minderheit; die Juden selbst haben diesen Schutz seinerzeit gefordert und durch ihre internationalen Helfershelfer in Genf auch durchgedrückt, sie haben damit vor der Welt beweisen, dass sie als fremder Volksstamm Sonderrechte in Deutschland beanspruchten« (Weissmann 1963, 188). 174 Nem. Halbjude.
155
11 USODA VODILNIH ČLANOV MANJŠINSKIH ORGANIZACIJ
IN PREDSEDNIKA MEŠANE KOMISIJE PO LETU 1937
11.1 Zveza Poljakov
Arkadiusz Bozek (1899–1954) je bil izgnan iz nemške Zgornje Šlezije januarja 1939 in
našel zatočišče na poljski strani meje v Katowicah. Ob začetku vojne je preko Romunije
in balkanskih držav zbežal v Francijo, marca 1940 obiskal poljske rojake v ZDA, nato pa
se do konca vojne ustalil v Londonu, čeprav je njegova družina ostala v Zgornji Šleziji.
Med vojno je pri zaveznikih lobiral za priključitev Zgornje Šlezije k Poljski (Karch 2010,
378–379).
Med vojno so nacistične oblasti okoli petdeset visokih pripadnikov Zveze Poljakov iz
Zgornje Šlezije internirale v koncentracijsko taborišče Buchenwald, kjer so preživeli do
konca vojne. Med njimi tudi Stefan Szczepaniak in Pawel Kwoczek (Karch 2010, 379–
380).
11.2 Združenje judovskih občin
S potekom Ženevske konvencije (1922) leta 1937 je odbor, ki se je pri Združenju
judovskih občin ukvarjal s pravno bitko za uveljavitev judovskih manjšinskih pravic,
izgubil glavno oporo za uresničevanje pravic in s tem tudi svoj smisel. Njegovi člani so
doživeli različno usodo.
Predsednik dr. Arthur Kochmann (1864–1963) je končal svojo zemeljsko pot v
Auschwitzu, kamor so ga nacisti deportirali leta 1943. Sekretar dr. Georg Weissmann
(1885–1963) je leta 1937 dobil prepoved opravljanja svojega odvetniškega in notarskega
poklica, zato je od takrat do leta 1939 deloval v Uradu za izseljevanje Judov v Palestino
v Berlinu. Pred začetkom vojne je tudi sam emigriral v obljubljeno deželo Judov. V
Palestini in kasneje Izraelu je svobodno opravljal svoj pravniški poklic (Gruner 2008,
223).
156
Hugo Kunz (1875–1942), predsednik judovske občine Beuthen, je bil leta 1942
deportiran v koncentracijsko taborišč Auschwitz, kjer je tudi umrl.
Rabin v mestu Beuthen, Ludwig Golinski (1879–1942), je prav tako kot Weissmann
emigriral v Palestino in leta 1942 umrl v Jeruzalemu (Parzer 2011, 62).
Franz Bernheim (1899–1990), ki je dal ime peticiji, ki je vplivala na življenje preostalih
Judov v Zgornji Šleziji, je preživel vse akterje in dočakal zelo dolgo življenje. Potem ko
je leta 1933 zbežal v Prago, je naslednje leto od tam emigriral v ZDA, kjer je začel novo
življenje ter se leta 1935 ustalil v New Yorku. Po prejemu odškodnine s strani tretjega
rajha je pustil za sabo izkušnje iz stare celine. Nanj pa niso pozabile nacistične oblasti,
saj mu je notranji minister Frick kmalu po poteku Ženevske konvencije (1922) iz
maščevanja odvzel nemško državljanstvo. Bernheim je umrl, star 91 let, v newyorškem
domu starejših (Graf 2008, 287).
11.3 Predsednik Mešane komisije za Zgornjo Šlezijo
Felix Calonder (1863–1952) je pred svojim odhodom iz mesta Katowice leta 1937 opravil
poslovilna obiska v Varšavi in Nemčiji, kjer se je srečal s Hitlerjem, a je bil obisk bolj
protokolarne narave. Zanimivo je, da je oktobra 1937 Calonder postal dopisni član
Akademie für Deutsches Recht, skupaj z belgijskim kolegom Kaeckenbeeckom.
Ustanovitelj Akademije za nemško pravo leta 1933 je bil Hitlerjev osebni odvetnik in
kasnejši državni namestnik175 v »Generalgouvernementu« oz. okupiranem delu Poljske,
Hans Frank. Slednji je bil zaradi vojnih zločinov storjenih na poljskem na nürnberškem
procesu leta 1946 obsojen na smrt. Po prenehanju mandata se je Calonder vrnil v Švico,
kjer je prevzel funkcijo v predsedstvu zavarovalnice Helvetia, s tega mesta pa je odstopil
leta 1950. Umrl je junija 1952 v Zürichu v starosti 89 let (Stauffer 2004, 92–93, 95–96).
175 Nem. Statthalter.
157
12 ZAKLJUČEK
V obdobju tretjega rajha, med letoma 1933 in 1937, ko je v Zgornji Šleziji veljala
manjšinska zaščita po Ženevski konvenciji (1922), je sistem manjšinskega varstva dobro
opravil svojo vlogo, čeprav je deloval pod obremenitvijo nacističnega totalitarnega
režima. Pravice manjšinam niso bile avtomatsko odobrene, temveč so se morali njeni
pripadniki vedno znova boriti za njihovo uresničitev. Na njihovo srečo so imeli pravno
podlago ter ustrezni sistem, na podlagi katerega so lahko uresničevali svoje pravice.
Če bi želeli primerjati vlogo predsednika Mešane komisije Calondra z današnjimi
institucijami, bi primerjavo lahko našli v instituciji ombudsmana – varuha človekovih
pravic. Pripadniki manjšin so se v primeru kršenja pravic obrnili nanj, on pa je s svojimi
pristojnostmi in avtoriteto opozarjal in izvajal pritisk na nacistično oblast, da je bil
dosežen dogovor, ki je omogočal ugoden razplet za poljsko in judovsko manjšino.
Peticij, poslanih v Ženevo v skladu s 147. členom, je bilo bolj malo, predvsem zaradi
tega, ker je nacistična Nemčija na mednarodni sceni z Bernheimovo peticijo doživela
blamažo, kmalu zatem pa izstopila iz Društva narodov. Poljska stran, ki je v Ženevo
poslala tri peticije, z njimi ni imela uspeha, saj se je svet Društva narodov v glavnem
zadovoljil s pojasnili nemške strani. Nasprotno pa je judovska stran z Bernheimovo
peticijo dosegla izjemen uspeh, saj je poleg tega, da je odprla problematiko preganjanja
Judov na mednarodni ravni, uspela z njo osramotiti tudi nacistično Nemčijo. Zagotovila
si je priznanje pred mednarodno skupnostjo, da bo (nacistična) Nemčija upoštevala vse
pravice, ki izhajajo iz njenih mednarodnih obveznosti ter s tem tudi pravice poljske in
judovske manjšine, zapisane v Ženevski konvenciji (1922). Poleg Bernheimove peticije
so organi Društva narodov obravnavali še eno peticijo člana judovske manjšine,
odvetnika Gustava Simona, ki pa na koncu zaradi krajevne nepristojnosti organov, ki so
odločali o njej, ni uspela.
Ne glede na uspeh Bernheimove peticije in izjave o upoštevanju pravic judovske manjšine
s strani nacistične oblasti, uresničevanje njihovih pravic ni bilo samoumevno, saj so
nacisti Jude sovražili, še manj pa spoštovali, zato si je morala judovska manjšina svoje
pravice vedno izboriti preko postopka regionalnega varstva manjšin pri Mešani komisiji.
158
To so storili s pritožbami na Urad za manjšine po 149. členu, v kolikor to ni zadostovalo,
pa tudi s pravnim mnenjem predsednika Mešane komisije. A vendarle je bil postopek
najbolj zanesljiv, učinkovit in hiter, če je bil sprožen po 585. členu, po katerem je
predsednik Mešane komisije ukrepal, v kolikor so mu bili podani utemeljeni razlogi za
sum, da je prišlo do kršitve manjšinskih pravic iz Ženevske konvencije (1922).
V postopkih po 585. in 149. členu, ko je predsednik Mešane komisije izdal svoje pravno
mnenje, je bilo obema manjšinama skupno pozivanje na kršitve 66., 75., 77., 80., 81. in
83. člena, ki so varovali njihove pravice. 66. člen je zagotavljal obema manjšinama
prepoved diskriminacije s strani nemške nacistične oblasti, jamčil pravno enakopravnost
s preostalimi nemškimi državljani ter zagotavljal svobodo veroizpovedi. 75. člen je
pravico do enakopravnosti še podrobneje opredelil s tem, da je zagotavljal vsem
državljanom enakopravno uživanje državljanskih in političnih pravic in prepovedoval
legalno diskriminiranje manjšin. Zagotavljal je tudi enako pravno varstvo pravic, kot so
ga uživali pripadniki večine oz. Nemci. S 77. členom je bila s strani državne oblasti
zagotovljena enakopravna obravnava vseh državljanov pri iskanju zaposlitve v javnem
sektorju in pri zaposlitvi na funkciji javnega funkcionarja. 80. člen je zagotavljal
pripadnikom manjšine enakopravnost na področju poklicev v kmetijstvu, trgovini in
industriji. Področje družbenega življenja manjšine je ščitil 81. člen, po katerem je bilo
manjšini zagotovljeno svobodno ustanavljanje humanitarnih, verskih, kulturnih in ostalih
družbenih ustanov, vključno s šolami. Poleg členov, ki so zagotavljali pravico
enakopravnosti, pa je bil pomemben še člen 83, ki je zagotavljal popolno zaščito življenja
in svoboščin vsem prebivalcem ne glede na strankarsko pripadnost, narodnost jezik raso
ali vero.
Členi glede kršitve pravic iz Ženevske konvencije (1922), ki so bili izključni le poljski
manjšini so bili 68, 73, 76, 79, 98, 134 in 135. 68. člen je manjšini zagotavljal svobodo
združevanja in ustanavljanja manjšinskih ustanov. V 73. členu je bilo zapisano, podobno
kot v 65. členu, da Nemčija določbe iz 66. do 68. člena (prepoved diskriminacije, pravna
enakopravnost, svoboda združevanja) prizna kot temeljni ustavni zakon, ki ga ne more
spreminjati noben pravni akt. 76. člen je manjšini zagotavljal aktivno in pasivno volilno
pravico. Po 79. členu je imela poljska manjšina pravico, da v skladu s predpisi države, v
kateri živijo, izdaja in distribuira publikacije ter tiskani material v poljskem jeziku ali pa
ga uvaža iz matice Poljske. 98. člen je manjšini zagotavljal svobodo ustanavljanja,
159
upravljanja in nadzorovanja manjšinskih izobraževalnih ustanov na lastne stroške. Po
134. členu so lahko člani manjšine svobodno uporabljali svoj materni jezik v javnosti,
135. člen pa jim je omogočal uporabo poljskega jezika v komunikaciji z državnimi
oblastmi.
Poleg kršitve členov, ki so bili skupni obema manjšinama, se je judovska manjšina
sklicevala še na 65., 67. in 85. člen. V 73. členu je bilo, prav tako kot v 65. členu pred
njim, vsebovano določilo, da Nemčija priznava pravico do enakopravnosti, prepoved
diskriminacije in svobodo združevanja kot temeljne ustavne pravice, ki jih ne more
spreminjati noben nemški pravni akt. 67. člen je zagotavljal enakopravnost pred
zakonom, uživanje vseh državljanskih in političnih pravic kot preostali državljani ter
prepovedoval omejevanje uporabe jezika manjšine.176 Za judovsko manjšino pa je bil
pomemben še 85. člen, ki jim je zagotavljal svobodo judovske veroizpovedi tako javno
kot zasebno ter ščitil tudi njihove ritualne obrede.
Med časom veljavnosti Ženevske konvencije (1922), in sicer med letoma 1933 in 1937,
je poljska manjšina po postopku iz 585. člena sprožila 11 zadev, od tega 10 v prvem letu
nacistične vladavine. Med letoma 1934 vse do leta 1937 pa ni bila sprožena nobena
zadeva po 585. členu, ko je Mešana komisija obravnavala, zadnjo, enajsto zadevo poljske
manjšine. Temu je najverjetneje botrovalo dejstvo, da sta Nemčija in Poljska leta 1934
sklenili dogovor (pakt o nenapadanju), ki je pomenil preobrat v nemško-poljskih odnosih.
Slednji so očitno toliko izboljšali položaj in delovanje poljske manjšine, da ta ni videla
nobene večje potrebe po postopku iz 585. člena, razen kmalu pred iztekom konvencije
leta 1937, ko so potrebovali dovoljenje za manifestacijo.
Vse poljske pritožbe je najverjetneje uspešno reševal nemški Urad za manjšine po 149.
členu, le v nekaj primerih najhujših oz. najresnejših kršitev pa pripadniki poljske manjšine
očitno z odločitvijo Urada za manjšine niso bili zadovoljni, saj je predsednik Mešane
komisije Calonder izdal pravno mnenje le v šestih primerih. Prvi dve zadevi o sterilizaciji
in odvzemu državljanstva je prejel v odločanje leta 1935, tri zadeve o spremembi poljsko
zvenečih krajevnih imen, prepovedi zborovanja ter žaljenju manjšine pa konec leta 1936.
V zadnjem letu mandata je odločal o dovoljenju za izgradnjo poljske šole. V vseh šestih
176 V tem členu oz. primeru je bil mišljen poljski jezik, saj so se nemški Judje v glavnem sporazumevali v nemščini.
160
primerih, razen v zadnjem, v katerem je poljski manjšini ugodno rešil prošnjo glede
izgradnje šole, je poljske pritožbe po 149. členu zavrnil. Tega ni storil zato, ker bi bil
nenaklonjen poljski manjšini, temveč izključno zaradi pravnih razlogov. V primerih
sterilizacije in spremembe krajevnih imen je nacistična oblast najbolj grobo nastopila
proti posamezniku, v primeru spremembe krajevnih imen pa proti celotni poljski
manjšini. Postavlja se vprašanje, ali se lahko rešuje takšne primere tako mrtvo in hladno,
s pravniško logiko in brez čustev.
Izmed vseh enajstih pritožb, ki jih je poljska manjšina vložila med letoma 1933 in 1937,
je bila večina zadev ugodno rešenih za poljsko manjšino. Po zaslugi prizadevanj
predsednika Mešane komisije Calondra, ki je manjšini ugodil v devetih primerih, je do
ugodnega razpleta prišlo v sedmih primerih, v preostalih dveh pa je bil primer zaradi
pomankanja dokazov ustavljen. Od zadev, ki jim je Calonder ugodil, se le dve niso
uresničile tako, kot je zahteval. V primeru prepovedi manjšinskega časopisa Nowiny
Codzienne nemške oblasti Calondrovi odločitvi niso pravočasno sledile, saj je prej
potekel rok, v katerem je veljala prepoved. Prav tako ni mogel doseči izpustitev
pripadnika manjšine Ziemka, ki je bil obsojen na zaporno kazen. Calondru pa je uspelo
doseči, da so bili kaznovani žandarji, ki so maltretirali pripadnike manjšine, da so bili
člani poljske manjšine izpuščeni iz preventivnega pripora, preklic prepovedi časopisa
Zjednoczenie ter vrnitev zdravniške licence. Kmalu pred iztekom mandata je Calonder
odločil še v korist izvedbe poljskih manjšinskih manifestacij, ki pa jih nacistične oblasti
niso dovolile izvesti v javnosti in so lahko potekale le v zasebnem krogu.
Zanimivo je, da se glede na zadeve, naslovljene na Mešano komisijo leta 1933, ko je bilo
največ pritožb , nacistične oblasti niso spravljale na poljsko manjšino kot tako, ampak
bolj na njihovo politično delovanje. V času, ko so se nacisti utrjevali na oblasti, je poljska
manjšina vlagala pritožbe, ki so zadevale njihovo politično delovanje v času nacističnih
volitev, članom manjšine, ki so bili aretirani, pa je bila očitana komunistična dejavnost.
Kljub temu je Calonder dosegel odpravo nacističnih arbitrarnih ukrepov v večini
posameznih primerov.
Odpira se tudi vprašanje, v kolikšni meri je Ženevska konvencija (1922) ščitila poljsko
manjšino. Odgovor na to je odvisen predvsem od tega, kako definiramo manjšino. V
kolikor jo definiramo po objektivnem principu, to je, da so pripadniki manjšine vsi, ki se
161
poslužujejo poljskega jezika oz. njegovega narečja, kar je zagovarjala Poljska, potem bi
bil odgovor negativen. Velika večina poljsko govorečega prebivalstva (»Wasserpolen«)
se ni prištevala k manjšini, zatorej bi lahko rekli, da je bila poljska manjšina dejansko
manjšina znotraj manjšine. Vendar je Ženevska konvencija (1922) priznavala le princip
subjektivnega kriterija, kar je pomenilo, da je pripadnik manjšine vsak, ki se kot tak čuti
oz. se za to odloči, ne da bi mu pri tem oporekala država. V skladu s tem principom je
manjšinska zaščita ščitila vse, ki so se deklarirali za manjšino, tako poljsko kot judovsko.
Zaradi manjšinske zaščite so poljska in judovska združenja postala edina sfera civilne
družbe, ki je bila izven nadzora totalitarnih nacističnih oblasti v Zgornji Šleziji. To je
pomenilo, da se je bilo potrebno tistim prebivalcem Zgornje Šlezije, ki so se v času
nacizma želeli izmakniti nadzoru nacistične totalitarne države oz. želeli uživati pravice,
izhajajoče iz Ženevske konvencije (1922), le deklarirati za pripadnika manjšine in pot je
bila odprta za uveljavitev iz tega izhajajočih pravic. Koliko nacionalno indiferentnih
prebivalcev Zgornje Šlezije se je posluževalo omenjenega, pa bi bilo potrebno dodatno
raziskati.
Judovska manjšina se je veliko bolj kot poljska posluževala uporabe postopka po 585.
členu, saj jih je skupno poslala 17. V prvem letu nacistične vladavine je Mešani komisiji
oz. Calondru poslala šest pritožb, leta 1934 tri pritožbe, leta 1935 je poslala štiri pritožbe,
leta 1936 dve pritožbi in leta 1937 prav tako le dve. Z aktivnim angažmajem Calondra je
dosegla izjemne rezultate, ki je Jude v Zgornji Šleziji v času veljave Ženevske konvencije
(1922) postavila na povsem drugačen položaj, kot so ga imeli Judje v preostali Nemčiji.
Izmed vseh sedemnajstih primerov po 585. členu jih je bilo za judovsko manjšino uspešno
rešenih 16, kar je zagotovo velik uspeh. Le v enem primeru je bila zadeva ustavljena
zaradi pomanjkanja prič in dokazov. Uspeh pa je še toliko bolj izjemen, če pogledamo
kakšne vsebinske rezultate je uspelo doseči judovski manjšini. Poleg tega, da so bili Judje
izpuščeni na prostost iz preventivnega pripora, da so jim bile vrnjene licence za delo in
dodeljena odškodnina, da je nacistična oblast dovolila poroko med pripadniki judovske
manjšine in arijske rase, je bil največji dosežek judovske manjšine neuveljavitev
diskriminatorne nacistične zakonodaje. Zgornjo Šlezijo oz. natančneje območje plebiscita
je Judom uspelo izvzeti iz območja veljave nacistične antisemitske zakonodaje. Zgornja
Šlezija je bila med letoma 1933 in 1937 prostor tretjega rajha, kjer so lahko Judje kolikor
toliko živeli normalno, mnogo boljše od tistih v preostalem delu države, ki niso uživali
nobene pravne zaščite. Zaradi vztrajnosti judovske skupnosti ter predsednika Mešane
162
komisije Calondra, ki jim je stal ob strani pri uresničevanju pravic, ki so jim pripadale, so
bile lokalne nacistične oblasti prisiljene izdati pravne akte, ki so dejansko pomenili
izničenje posameznih antisemitskih zakonov. Leta 1934 so nacistične oblasti izdale
okrožnico, objavljeno sicer v lokalnem uradnem listu, da predpisi, ki diskriminirajo Jude
na področju Zgornje Šlezije, nimajo nobene pravne veljave. V primeru nacističnega
bojkota Judov je bila izdan okrožnica, da se morajo določila Ženevske konvencije (1922)
striktno spoštovati, kršitelji določil pa bodo kaznovani. Prav tako je bila dosežena
prepoved zloglasnega antisemitskega časopisa Der Stürmer, enotam SA je bilo
prepovedano peti Judom sovražne pesmi v javnosti. Nacistične oblasti so preklicale oz.
umaknile še druge odloke, ki so diskriminirali Jude. Leta 1935 je judovski skupnosti
uspelo doseči celo ničnost nürnberških zakonov na področju Zgornje Šlezije. Zadnji
uspeh judovske manjšine pred potekom Ženevske konvencije (1922) leta 1937 pa je bila
odprava prepovedi klanja po judovskem obredu in dodelitev novih kvot za zakol.
Zadeve judovske manjšine so se prav tako še naprej reševale tudi pri nemškem Uradu za
manjšine. Med letoma 1933 in 1937 je Calonder dobil od Urada za manjšine po 149. členu
v odločanje posredovane le tri zadeve, o katerih je izdal pravno mnenje. Dve zadevi je
moral Calonder zavreči zaradi krajevne nepristojnosti, v eni zadevi pa je ugodil za
pritožniku, zdravniku dr. Maxu Picku, ki nazaj dobil svojo službo. Ni mu pa dodelil
odškodnine, ker to ni bilo v stvarni pristojnosti predsednika Mešane komisije.
Kako uspešno oz. neuspešno je zadeve manjšin obravnaval nemški Urad za manjšine, še
posebej po tem, ko je predsednik Mešane komisije izdal pravno mnenje, po katerem se je
pravno zavezujoče odločalo v podobnih primerih, ostaja odprto vprašanje, ki bi lahko bilo
predmet druge raziskovalne naloge.
Na podlagi vsega naštetega lahko pridemo do sledečih sklepov. Izhodiščni položaj poljske
in judovske manjšine ni bil enak. Poljska manjšina je bila po zakonu enakopravna z
Nemci in je lahko nastopala s pozicije nemškega državljanstva, medtem ko judovska
manjšina v samem začetku ni bila, saj so ji nacistične oblasti zanikale pravice, izhajajoče
iz nemškega državljanstva, na koncu pa je še pravno in formalno ostala brez njih. Le po
zaslugi manjšinske zaščite so si lahko zgornješlezijski Judje mukoma, a vendarle, nazaj
pridobili tiste pravice, ki so jim pripadale kot nemškim državljanom ter iz Ženevske
konvencije (1922). Poleg tega so bili Judje pred letom 1933 razdeljeni na religiozne in
163
nereligiozne Jude, eni so se prištevali k verski manjšini, drugi le h kulturni, tretji pa ne
eno ne drugo, saj so bili asimilirani v nemško kulturo. Prihod nacistov je vse to spremenil
in je vse Jude brez izjeme z diskriminacijo postavil v status manjšine.
V kolikor so se člani manjšine obrnili na pomoč k organom mednarodne ter regionalne
zaščite manjšin, je bila ta praviloma uspešna, v kolikor je zanjo obstajala pravna
utemeljitev. Sicer pa je glede na vložene zadeve največ uspehov imela judovska, manj pa
poljska manjšina. Sistem mednarodnega in regionalnega varstva je imel ustrezne
mehanizme, ki je zagotovil pripadnikom manjšine zaščito njihovih pravic, čeprav pot do
njihove uresničitve ni bila lahka.
Predsednik Mešane komisije Calonder je s svojo aktivnostjo, predvsem po postopku 585.
člena dosegel, da so bile nacistične oblasti prisiljene upoštevati pravice poljske in
judovske manjšine, ter se zanju zavzemal enako, v kolikor je bila za to podana pravna
podlaga. Manjšinska zaščita je Judom v Zgornji Šleziji omogočila, da so imeli popolnoma
drugačen položaj kot Judje v preostali Nemčiji, saj so si s pomočjo pritožb v skladu z
Ženevsko konvencijo (1922), še posebej pa s pomočjo predsednika Mešane komisije
Calondra, zagotovili učinkovito pravno varstvo.
Tako poljski kot judovski manjšini je bila glavna stična točka pozivanje na pravico do
enakopravnosti, prepoved diskriminacije ter zaščita njihovih življenj in svoboščin.
Skupno jima je bilo tudi nasilje s strani paravojaških enot SA in SS, še posebej v prvem
letu nacistične oblasti, a vendarle s to razliko, da pripadniki poljske manjšine
najverjetneje niso bili prvenstveno napadeni zaradi njihove etnične pripadnosti, ampak
bolj zaradi političnega delovanja.
Poljske pritožbe so se v glavnem nanašale na ukrepe nacističnih oblasti, ki se niso
osredotočali le na pripadnike poljske manjšine, ampak državljane nemškega rajha na
splošno. Izjeme so dejanja nacističnih oblasti, ki jih je bila deležna manjšina proti koncu
leta 1936 in so se nadaljevali še naslednje leto. Pritožbe judovske manjšine pa so se
nanašale le na ukrepe nacističnih oblasti, ki so bili usmerjeni izključno proti Judom.
Nacistična oblast je bila s stisnjenimi zobmi prisiljena upoštevati odločitve predsednika
Mešane komisije ter zagotoviti pravice pripadnikov tako poljske kot judovske manjšine.
To je bilo predvsem zato, ker so bile pravice obeh manjšin po Ženevski konvenciji (1922)
164
neločljivo medsebojno povezane. Ženevska konvencija (1922) je bila mednarodni akt,
njegove določbe so imele veljavnost ustavnega zakona, ki s predpisi nemških oblasti niso
mogle biti razveljavljene. Tako ob nacističnem suspendiranju weimarske ustave
Ženevska konvencija (1922) ni izgubila pravne veljave. Nacistična Nemčija jo je morala
izvajati vse do njenega poteka leta 1937. Poleg manjšinske zaščite je Ženevska konvencija
(1922) urejala še mnogo drugih zadev, med njimi so bile najpomembnejše gospodarske,
in v kolikor nacistična Nemčija ne bi želela spoštovati manjšinskih določil, bi morala
enostransko preklicati celotno konvencijo. To pa bi porušilo celoten sistem ureditve v
Zgornji Šleziji, kar bi zagotovo pripeljalo do številnih zapletov v regiji in krize v
mednarodnih ter nemško-poljskih odnosih. Zgodilo se je nasprotno. Po Bernheimovi
peticiji in blamaži pri Društvu narodov se je nacistična Nemčija pred mednarodno
skupnostjo ter Veliko Britanijo in Francijo zavezala spoštovati vse obligacije, izhajajoče
iz Ženevske konvencije (1922). Poleg tega je Nemčija s Poljsko sklenila pakt o
nenapadanju oz. pogodbo, ki je odprla pot dobrim medsosedskim odnosom, kar je
pomenilo tudi, da se je morala v tem obziru spoštovati celotna Ženevska konvencija
(1922) ter skupaj z njo tudi določila varovanja manjšinskih pravic. Ugodne okoliščine je
znalo Združenje judovskih občin, na čelu z odvetnikom Weissmannom, odlično izkoristiti
in je z vztrajnostjo preko organov Mešane komisije doseglo, da je slednja izvajala pritisk
na nacistično oblast, kar je pripeljalo k uresničitvi pravic. Zavedati se je potrebno, da je
režim varstva manjšin po Ženevski konvenciji (1922) varoval tudi nemško manjšino na
poljski strani meje, kar je bil velik motiv, da je nacistična Nemčija konvencijo upoštevala
na svojem ozemlju. Poleg tega je k večji pripravljenosti za zaščito pravic manjšin v
nemški Zgornji Šleziji botrovalo tudi dejstvo, da je konvencija potekla leta 1937 ter velika
verjetnost, da bo po preteku veljavnosti konvencije Nemčija lahko sklenila dogovor s
Poljsko o medsebojni zaščiti manjšin, ki bi seveda izključeval judovsko manjšino. Tako
je judovska manjšina po letu 1937 in z dokončno utrditvijo nacizma v Zgornji Šleziji
izgubila vse pravice, ki jih je imela do tedaj.
Nemška nacistična država je vzpostavila diktaturo, ki je temeljila na pravnih predpisih ter
potemtakem bila pravna država, ki je izvrševala svojo zakonodajo in imela vzpostavljen
pravni red, čeprav je bil ta daleč od vladavine prava. Del pravnega reda pa so bile tudi
mednarodne pogodbe in konvencije, katere pa nacisti z nemško notranjo zakonodajo niso
mogli odpraviti. V kolikor je nacistična Nemčija želela izvajati svojo diktaturo na
pozitivnem pravu, je morala upoštevati svoj celoten pravni red, torej vse ali nič. Eno
165
glavnih načel v pravu je pacta sunt servanda, to je – dogovore je treba spoštovati. Zaradi
recipročne povezave varstva manjšin tako v nemškem kot poljskem delu Zgornje Šlezije,
se Nacistična Nemčija ni mogla obnašati tako, da bi pravice poljske in judovske manjšine
kršila in se ne bi zmenila za Mešano komisijo, v primeru svoje nemške manjšine v
poljskem delu pa zahtevala, da se njihove pravice spoštuje. V kolikor je Nemčija želela,
da se spoštujejo njeni interesi v poljskem delu, je morala »potrpeti« in upoštevati tudi
pravice poljske in judovske manjšine v nemškem delu Zgornje Šlezije. Zatorej je nemška
stran morala spoštovati vse dogovore sklenjene s predsednikom Mešane komisije
Calondrom, sicer bi rušila njegovo avtoriteto, delo komisije ter posledično škodovala
svojim interesom.
Po drugi strani Poljska ni želela sprejeti nobenih mednarodnih obveznosti na področju
varovanja manjšin in je v zameno za popolno suverenost na svojem območju Zgornje
Šlezije žrtvovala poljsko manjšino v nemškem delu Zgornje Šlezije, saj so bile po letu
1937 poljska in nemška manjšina zaščiteni le z enostranskimi izjavami obeh držav. To je
pomenilo, da so bile prepuščene dobri volji držav, v katerih živijo. V letih, ki so sledila,
sta tako poljska kot judovska manjšina v nemški Zgornji Šleziji doživeli poslabšanje
razmer, čeprav judovska prej in bolj brutalno.
Lahko bi rekli, da je Društvo narodov in njegov organ Mešana komisija za Zgornjo Šlezijo
na lokalnem nivoju v nemški Zgornji Šleziji uspelo v svoji nalogi miroljubnega reševanja
konfliktov in vzpostavitve pravičnosti, čeprav se je moralo spopadati z ukrepi nacistične
države, ki so legalno in sistematično kršili pravice manjšin. Te so si lahko pravico izborile
ravno zaradi dejstva, ker je deloval mednarodni mehanizem varstva pravic, pa tudi zaradi
tega, ker je nacistična Nemčija svoj pravni red utemeljila na legalnih predpisih, čeprav so
bili ti nelegitimni ter krivični. Izkazalo se je, da mednarodne organizacije lahko dosežejo
svoj cilj, če pri vseh vpletenih obstaja volja in vztrajnost, še posebej pa če je na to vezan
državni interes. Vendar tega ni bilo več ko je potekla veljavnost Ženevski konvenciji
(1922) in v regiji ni bilo več mednarodnega organa, ki bi lahko skrbel za reševanje
konfliktov na področju manjšinske problematike. Do takrat so bili mednarodni organi
garant ne samo legalnosti temveč tudi pravičnosti v regiji, od leta 1937 pa manjšine teh
zagotovil niso več imele.
166
Od leta 1937 so šli nemško-poljski odnosi samo še strmo navzdol, dokler ni Zgornja
Šlezija postala center incidenta, ko so pripadniki SS, preoblečeni v poljske vojake,
napadli nemško radijsko postajo Gleiwitz ter s tem ustvarili povod za vojno s Poljsko, ki
je pomenila začetek druge svetovne vojne.
167
13 VIRI IN LITERATURA
13.1 Arhivski viri
LON, 1 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 149 de la
Convention de Genève (C 678), Vol. 4, Résumé des pétitions (8 volumes)
(1922–37).
LON, 2 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 149 de la
Convention de Genève (C 678), Vol. 5, Résumé des pétitions (8 volumes)
(1922–37).
LON, 3 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 149 de la
Convention de Genève (C 678), Vol. 6, Résumé des pétitions (8 volumes)
(1922–37).
LON, 4 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 149 de la
Convention de Genève (C 678), Vol. 7, Résumé des pétitions (8 volumes)
(1922–37).
LON, 5 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de la
Convention de Genève (C 825), Vol. 2, Résumé des pétitions (2 volumes)
(1925–37).
LON, 6 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de la
Convention de Genève (C 849), No. 1091, Związek Polaków.
LON, 7 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de la
Convention de Genève (C 849), No. 1095, Związek Polaków.
LON, 8 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de la
Convention de Genève (C 849), No. 1096, Związek Polaków.
LON, 9 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de la
Convention de Genève (C 850), No. 1123, Zjednoczenie Zawodowe Polskie.
LON, 10 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 850), No. 1124, Zjednoczenie Zawodowe Polskie.
LON, 11 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 850), No. 1125, A. Broll.
LON, 12 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 850), No. 1132, Pétition de la minorité juive.
168
LON, 13 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 850), No. 1133, Zjednoczenie Zawodowe Polskie.
LON, 14 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 850), No. 1134, Dr. Kwoczek, repr. Par le Zw.
Polaków.
LON, 15 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 850), No. 1154, Pétition de la minorité juive.
LON, 16 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 850), No. 1155, Pétition de la minorité juive.
LON, 17 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 851), No. 1156, Pétition de la minorité juive.
LON, 18 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 851), No. 1158, Zjednoczenie Zawodowe Polskie.
LON, 19 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 851), No. 1159, Pétition de la minorité juive.
LON, 20 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 851), No. 1160, Pétition de la minorité juive.
LON, 21 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 851), No. 1162, Zjednoczenie Zawodowe Polskie.
LON, 22 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 851), No. 1164, Pétition de la minorité juive.
LON, 23 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 851), No. 1165, Pétition de la minorité juive.
LON, 24 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 851), No. 1169, Pétition de la minorité juive.
LON, 25 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 851), No. 1172, Pétition de la minorité juive.
LON, 26 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 851), No. 1173, Pétition de la minorité juive.
LON, 27 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 851), No. 1174, Pétition de la minorité juive.
LON, 28 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 851), No. 1175, Pétition de la minorité juive.
169
LON, 29 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 851), No. 1176, Pétition de la minorité juive.
LON, 30 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 851), No. 1177, Pétition de la minorité juive.
LON, 31 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 851), No. 1178, Pétition de la minorité juive.
LON, 32 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 851), No. 1179, Pétition de la minorité juive.
LON, 33 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Procédure selon Article 585 de
la Convention de Genève (C 851), No. 1180, Związek Polaków.
LON, 34 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Haute–Silésie allemande:
Rapports avec les autorités allemandes (C 894), No. 4, Agent d'Etat auprès de la
Commission Mixte. Conférences. Volume 2 (1929–37).
LON, 35 – League of Nations Archives Geneva, (LON), Haute–Silésie allemande
(C 898), No. 4, Minorité juive. Synagogengemeindeverband der Provinz
Oberschlesien à Gleiwitz. Correspondance. Conférences (1933–36).
170
13.2 Literatura
Andelman, David A. 2008. A Shattered Peace – Versailles 1919 and the Price we Pay
Today. Hoboken, New Jersey: John Wiley & Sons.
Andree, Richard. 1924. Andrees Allgemeiner Handatlas in 231 Haupt- und 211
Nebenkarten. Bielefeld und Leipzig: Velhagen & Klasing.
Barran, Fritz R., 2002. »Ortsnamen– und Bestandsänderungen der Schlesischen
Gemeinden in der zeit vom 1.1.1934–31.8.1938«. V: Städte–Atlas
Schlesien.Karten und Pläne von Auras bis Zülz., ur. Fritz. R. Barran, 342–349.
Würzburg: Rautenberg Verlag.
Bjork, James E. 2002. »Everything Depends on the Priest? Religious Education and
Linguistic Change in Upper Silesia, 1870–1914«. V: Die Grenzen der Nationen:
Identitätenwandel in Oberschlesien in der Neuzeit, ur. Kai Struve in Philipp Ther,
71–101. Marburg/Lahn: Herder–Institut.
Bjork, James E.. 2008. Neither German nor Pole: Catholicism and National Indifference
in a Central European Borderland. Ann Arbor, Michigan: The University of
Michigan Press.
Blanke, Richard. 1993. Orphans of Versailles. The Germans in Western Poland 1918–
1939. Lexington, Kentucky: The University Press of Kentucky.
Bracher, Karl Dietrich, Wolfgang Sauer in Gerhard Schultz. 1962. Die
nationalsozialistische Machtergreifung : Studien zur Errichtung des totalitären
Herrschaftssystems in Deutschland 1933/34. Wiesbaden: Springer Fachmedien.
Breyer, Richard. 1955. Das Deutsche Reich und Polen 1932–1937. Würzburg: Holzner
Verlag.
Bußmann, Walter, ur. 1977. Akten zur Deutschen Auswärtigen Politik 1918–1945. Serie
C: 1933 – 1936. Das Dritte Reich : Die Ersten Jahre, Band V, 2: 26. Mai bis 31.
Oktober 1936. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.
Bußmann, Walter, ur. 1981. Akten zur Deutschen Auswärtigen Politik 1918–1945. Serie
C: 1933 – 1937. Das Dritte Reich : Die Ersten Jahre, Band VI, 2: 16. März bis 14.
November 1937. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.
Cartarius, Julia. 2007 »Schutz und Verfolgung. Die oberschlesischen Juden in den Jahren
1933–1938«. V: "Durst nach Erkenntnis . . .” Forschungen zur Kultur und
Geschichte der Deutschen im östlichen Europa, ur. Heike Müns in Matthias
Weber, 119–138. München: Oldenbourg.
171
Conrads, Norbert. 1994. »Schlesiens frühe Neuzeit (1462–1740)«. V: Deutsche
Geschichte im Osten Europas – Schlesien, ur. Norbert Conrads, 177–344. Berlin:
Siedler.
Cordell, Karl. 2000. Politics of Ethnicity in Central Europe. London: Macmillan Press.
Fink, Carole. 1972. »Defender of Minorities: Germany in the League of Nations, 1926–
1933«. Central European History, Vol. 5 (No. 4): 330–357.
Fink, Carole. 2006. Defending the Rights of Others – The Great powers, the Jews, and
international minority protection, 1878–1938. New York: Cambridge University
Press.
Fischer, P. 1931. Das Recht und der Schutz der polnischen Minderheit in Oberschlesien.
Berlin: Verlag von Reimar Hobbing.
Frentz, Christian Raitz von. 1999. A Lesson Forgotten. Minority Protection Under the
League of Nations: The Case of the German Minority in Poland 1920–1934. New
York: St. Martin´s Press.
Friedländer, Saul. 2009. Nazi Germany and the Jews 1933–1945. New York: Harper
Collins Publishers.
Foreign relations of the United States. 1947. Papers Relating to the Foreign Relations of
the United States: The Paris Peace Conference. 1919, Vol. XII. Washington,
United States Government Printing Office.
Fuchs, Konrad. 1994. »Vom deutschen Krieg zur deutschen Katastrophe (1866–1945)«.
V: Deutsche Geschichte im Osten Europas – Schlesien. ur. Norbert Conrads, 554–
704. Berlin: Siedler.
Gemischte Kommission für Oberschlesien. 1937a. Amtliche Sammlung der
Stellungnahmen des Präsidenten der Gemischten Kommission für Oberschlesien
auf dem Gebiete des Minderheitenrechtes auf Grund der Vorschriften des III.
Teils des deutsch–polnischen Genfer Abkommens vom 15. Mai 1922 in der Zeit
vom 15. Juni 1922 bis 15. Juli 1937. Band I. Walter de Gruyter & Co. Berlin und
Leipzig.
Gemischte Kommission für Oberschlesien. 1937b. Amtliche Sammlung der
Stellungnahmen des Präsidenten der Gemischten Kommission für Oberschlesien
auf dem Gebiete des Minderheitenrechtes auf Grund der Vorschriften des III.
Teils des deutsch–polnischen Genfer Abkommens vom 15. Mai 1922 in der Zeit
vom 15. Juni 1922 bis 15. Juli 1937. Band II. Walter de Gruyter & Co. Berlin und
Leipzig.
172
Gesetz zur Wiederherstellung des Berufsbeamtentums 1933. Deutsches Reichsgesetzblatt
(1933). Teil I, Nr. 34. Berlin.
Ginneken, Anique H. M. van. 2006. Historical dictionary of the League of Nations.
Historical Dictionaries of International Organizations, No. 23. Lanham, Maryland
– Toronto – Oxford: The Scarecrow Press.
Graf, Philipp. 2008. Die Bernheim–Petition 1933. Jüdische Politik in der
Zwischenkriegszeit. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.
Gruner, Wolf, ur. 2008. Die Verfolgung und Ermordung der europäischen Juden durch
das nationalsozialistische Deutschland 1933–1945, Band 1: Deutsches Reich
1933–1937. München: Oldenbourg Verlag.
Hartmannsgruber, Friedrich, ur. 1999. Akten der Reichskanzlei: Die Regierung Hitler
1933–1945, Band II: 1934/35, Teilband 2: Juni – Dezember 1935. München,
Oldenbourg Verlag.
Hartmannsgruber, Friedrich, ur. 2002. Akten der Reichskanzlei: Die Regierung Hitler
1933–1945, Band III: 1936. München: Oldenbourg Verlag.
Hartmannsgruber, Friedrich, ur. 2005. Akten der Reichskanzlei: Die Regierung Hitler
1933–1945, Band IV: 1937. München: Oldenbourg Verlag.
Haubold–Stolle, Juliane. 2008. Mythos Oberschlesien. der Kampf um die Erinnerung in
Deutschland und in Polen 1919–1956. Osnabrück: fibre Verlag.
Herzig, Arno. 2015. Geschichte Schlesiens. Vom Mittelalter bis zur Gegenwart.
München: Verlag C.H.Beck.
Hilpold, Peter. 2013. »The League of Nations and the Protection of Minorities –
Rediscovering a Great Experiment«. Max Planck Yearbook of United Nations
Law, Vol. 17: 87–124.
Hitze, Guido. 2002. Carl Ulitzka (1873–1953) oder Oberschlesien zwischen den
Weltkriegen. Düsseldorf: Droste Verlag.
Jebsen, Nina. 2014. »Dividing Regions? Plebiscites and their Propaganda–Schleswig and
Carinthia 1920«. V: European Border Regions in Comparison. Overcoming
Nationalistic Aspects or Re-Nationalization?, ur. Katarzyna Stokłosa in Gerherd
Besier, 58–78. New York, NY: Routledge.
Kaeckenbeeck, Georges. 1942. The international experiment of Upper Silesia: a study in
the working of the Upper Silesian settlement, 1922–1937. Oxford: Oxford
University. Press.
173
Kamusella, Tomasz. 2009. The Politics of Language and Nationalism in Modern Central
Europe. New York: Palgrave MacMillan.
Kaplan, Marion A. 2005. »As Germans and as Jews in Imperial Germany«. V: Jewish
Daily Life in Germany, 1618–1945, ur. Marion A. Kaplan, str. 173–269. Oxford:
Oxford University Press.
Karch, Brendan. 2013. »A Jewish “Nature Preserve«: League of Nations Minority
Protections in Nazi Upper Silesia, 1933–1937«. Central European History 46 (1):
124–160.
Karch, Brendan. 2010. Nationalism on the Margins: Silesians between Germany and
Poland, 1848–1945. Doktorska disertacija. Cambridge, Massachusetts: Harvard
University.
Linek, Bernard. 2002. »Deutsche und polnische nationale Politik in Oberschlesien 1922–
1989«. V: Die Grenzen der Nationen: Identitätenwandel in Oberschlesien in der
Neuzeit, ur. Kai Struve in Philipp Ther, 137–168. Marburg/Lahn: Herder–Institut.
League of Nations. 1933a. League of Nations Official Journal. 14th Year, No. 12,
December 1933. Geneva.
League of Nations. 1933b. League of Nations Official Journal (1933). 14th Year, No. 11
(Part I), November 1933, Geneva.
League of Nations. 1933c. League of Nations Official Journal (1933). 14th Year, No. 7
(Part I), July 1933. Geneva.
MacMillan, Margaret. 2002. Paris 1919: Six Months that changed the world. New York:
Random House.
Masnyk, Marek. 2003. »Die Situation der Polen im Oppelner Regierungsbezirk in den
zwanziger und dreißiger Jahren. Ein Problemüberblick«. V: Oberschlesien nach
dem Ersten Weltkrieg: Studien zu einem nationalen Konflikt und seine
Erinnerung, ur. Kai Struve, 97–110. Marburg/Lahn: Herder–Institut.
Maurer, Trude. 2005. »From Everyday Life to a State of Emergency: Jews in Weimar and
Nazi Germany«. V: Jewish Daily Life in Germany, 1618–1945, ur. Marion A.
Kaplan, 173–269. Oxford: Oxford University Press.
Mazower, Mark. 1997. »Minorities and the League of Nations in Interwar Europe«.
Daedalus, Vol. 126, (No. 2): 47–63.
Minuth, Karl–Heinz, ur. 1983. Akten der Reichskanzlei: Die Regierung Hitler 1933–
1938, Teil I: 1933/34, Band 2: 12. September 1933 bis 27. August 1934. Boppard
am Rhein: Harald Boldt Verlag.
174
Moraw, Peter. 1994. »Das Mittelalter (bis 1469)«. V: Deutsche Geschichte im Osten
Europas – Schlesien, ur. Norbert Conrads, 37–176. Berlin: Siedler.
Niendorf Matthias. 1997. »Die Provinz Oberschlesien und ihre polnische Bevölkerung«.
V: Deutsche und Polen zwischen den Kriegen Minderheitenstatus und
„Volkstumskampf" im Grenzgebiet. Amtliche Berichterstattung aus beiden
Ländern 1920–1939, ur. Rudolf Jaworski in Marian Wojciechowski, 811–816.
München – New Providence – London – Paris: K. G. Saur.
Parzer, Robert. 2011. Oberschlesische jüdische Unternehmer zwischen
Schutzbestrebungen des Völkerbundes und nationalsozialistischem
Vernichtungswillen. Magistrsko delo. Berlin: Freie Universität Berlin, Friedrich–
Meinecke–Institut.
Poeggel, Walter. 1996. »Die Haltung Deutschlands zur Minderheitenfrage«. V:
Friedenssichernde Aspekte des Minderheitenschutzes in der Ära des
Völkerbundes und der Vereinten Nationen in Europa, ur. Manfred Mohr, 51–65.
Frankfurt/Oder: Springer Verlag.
Rothfels, Hans, ur. 1971. Akten zur Deutschen Auswärtigen Politik 1918–1945. Serie C:
1933–1937. Das Dritte Reich : Die Ersten Jahre, Band I, 1: 30. Januar bis 15. Mai
1933. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht.
Sierpowski, Stanislaw. 1996. »Die Stellung Polens zu den Bestimmungen des
Völkerbundes über die Nationalen Minderheiten«. V: Friedenssichernde Aspekte
des Minderheitenschutzes in der Ära des Völkerbundes und der Vereinten
Nationen in Europa, ur. Manfred Mohr, 23–50. Frankfurt/Oder: Springer Verlag.
Stackelberg, Roderick. 2007. The Routledge Companion to Nazi Germany. New York,
NY: Routledge.
Stauffer, Paul. 2004. Polen – Juden – Schweizer. Felix Calonder (1921–1937) –
„Exilpolens“ Berner Emisäre (1939–1945) – Die Schweiz und Katyn. Zürich:
Neue Züricher Zeitung.
Steinbacher, Sybille. 2015. »East Upper Silesia«. V: The Greater German Reich and the
Jews: Nazi Persecution Policies in the Annexed Territories 1935–1945, ur. Wolf
Gruner in Jörg Osterloh, 239–266. New York: Berghahn Books.
Stier, Hans Erich. 1980. Völker, Staaten und Kulturen – ein Kartenwerk zur Geschichte.
Braunschweig: Georg Westermann Verlag.
Stone, Julius. 1933. Regional Guarantees of Minority Rights: A Study of Minorities
Procedure in Upper Silesia, New York: The Macmillan Company.
175
Urban, Thomas. 2000. Von Krakau bis Danzig. Eine Reise durch die deutsch–polnische
Geschichte. München: Verlag C. H. Beck.
Verordnung über die Gewährung von Straffreiheit 1933. Deutsches Reichsgesetzblatt
(1933). Teil I, Nr. 24. Berlin.
Verordnung zur Durchführung des Reichstagwahlgesetzes 1933. Deutsches
Reichsgesetzblatt (1933). Teil I, Nr. 10. Berlin.
Weber, Hermann. 1996. »Der Minderheitenschutz des Völkerbundes«. V:
Friedenssichernde Aspekte des Minderheitenschutzes in der Ära des
Völkerbundes und der Vereinten Nationen in Europa, ur. Manfred Mohr, 3–22.
Frankfurt/Oder: Springer Verlag.
Weczerka, Hugo, 2003. Handbuch der historischen Stätten – Schlesien. Stuttgart: Alfred
Kröner Verlag.
Weissmann, Georg. 1963. »Die Durchsetzung des Jüdischen Minderheits in
Oberschlesien 1933–1937«. Bulletin des Leo Baeck Instituts Vol. 22: 154–198.
Yearwood, P. J., 2009. Guarantee of Peace – The League of Nations in British Policy
1914–1925. Oxford, New York: Oxford University Press.
Zahra, Tara. 2010. »Imagined Noncommunities: National Indifference as a Category of
Analysis«. Slavic Review Vol. 69 (No.1): 93–119.
176
13.3 Internetni viri
The Avalon Project. 2016. »The Versailles Peace Treaty – June 28, 1919: Part III«. Yale
Law School. Lillian Goldman Law Library. The Avalon Project. Documents in
Law, History and Diplomacy. Http://avalon.law.yale.edu/imt/partiii.asp.
Rademacher, Michael. 2016. »Preußische Provinz Schlesien«. Deutsche
Verwaltungsgeschichte von der Reichseinigung 1871 bis zur Wiedervereinigung
1990. Http://www.verwaltungsgeschichte.de/p_schlesien.html.
RGBl. Reichsgesetzblatt: Österreichische Nationalbibliothek. 2016. ALEX – Historische
Rechts– und Gesetztexte Online. Deutsches Reichsgesetzblatt.
Http://alex.onb.ac.at/tab_dra.htm.
The YIVO Encyclopedia. 2016. »Silesia«. The YIVO Encyclopedia of Jews in Eastern
Europe. Http://www.yivoencyclopedia.org/article.aspx/silesia.
Wahlen in Deutschland. 2016a. »Weimarer Republik 1918–1933. Preußische
Provinziallandtage. Provinz Oberschlesien«. Wahlen in Deutschland.
Http://www.wahlen-in-deutschland.de/wpOberschlesien.htm.
Wahlen in Deutschland. 2016b. »Weimarer Republik 1918–1933. Preußische
Landtagswahlen. Wahlkreis Oppeln.« Wahlen in Deutschland.
http://www.wahlen-in-deutschland.de/wluOppeln.htm.
Wahlen in Deutschland. 2016c. »Weimarer Republik 1918–1933. Landtagswahlen.
Freistaat Preußen«. Wahlen in Deutschland. Http://www.wahlen-in-
deutschland.de/wlPreussen.htm.
Wahlen in Deutschland. 2016d. »Weimarer Republik 1918–1933. Reichstagswahlen.
Wahlkreis Oppeln«. Wahlen in Deutschland. Http://www.wahlen-in-
deutschland.de/wrtwoppeln.htm.
Wahlen in Deutschland. 2016e. »Weimarer Republik 1918–1933. Reichstagswahlen.
Gesamtergebnisse«. Wahlen in Deutschland. Http://www.wahlen-in-
deutschland.de/wrtw.htm.
14 PRILOGE
14.1 Seznam prilog
Priloga 1: Zemljevid Nemčije med letoma 1918 in 1933.
Priloga 2: Zemljevid območja plebiscita v Zgornji Šleziji.
Priloga 3: Zemljevid Zgornje Šlezije med letoma 1922–1937.
Priloga 4: Seznam članov Mešane komisije za Zgornjo Šlezijo ter Urada za Manjšine.
Priloga 5: Seznam krajevnih imen.
Priloga 6: Ženevska konvencija (1922) – izvleček členov, ki se nanašajo na zaščito
manjšin.
Priloga 1: Zemljevid Nemčije med letoma 1918 in 1933
Vir: Stier, Hans Erich. 1980. Völker, Staaten und Kulturen – ein Kartenwerk zur
Geschichte. Braunschweig: Georg Westermann Verlag.
Priloga 2: Zemljevid območja plebiscita v Zgornji Šleziji
Vir: Kaeckenbeeck, Georges. 1942. The international experiment of Upper Silesia: a study in
the working of the Upper Silesian settlement, 1922–1937. Oxford : Oxford University. Press.
Priloga 3: Zemljevid Zgornje Šlezije med letoma 1922–1937
Vir: Andree, Richard. 1924. Andrees Allgemeiner Handatlas in 231 Haupt- und 211
Nebenkarten. Bielefeld: Leipzig: Velhagen & Klasing.
Priloga 4: Seznam članov Mešane komisije za Zgornjo Šlezijo ter Urada za manjšine
(Vir: Gemischte Kommission für Oberschlesien 1937a, XXVI–XXXI)
OSEBJE MEŠANE KOMISIJE
Predsednik Mešane komisije
Ime Poklic Obdobje
Dr. Felix Calonder Bivši predsednik Švicarske konfederacije
1922–1937
Člani Mešane komisije za Zgornjo Šlezijo
Nemški Poljski
Ime Poklic Obdobje Ime Poklic Obdobje
Hans von
Moltke
Ambasador 1922–1924
Konstanty
Wolny
Maršal Šlezijskega Sejma
1922–1927
Dr. Hans
Lukaschek
Oberpräsident Zgornje Šlezije
1922–1927
Stanisław Grabianowski
Inženir 1922–1934
Grof Hans
Praschma
Član Reichsrata 1924–1935
Stefan
Bratkowski
1927–1929
Dr. Paulus
van Husen
Sodnik vrhovnega upravnega sodišča
1927–1934
Kajetan
Morawski
Podsekretar v zunanjem ministrstvu, vice–minister za finance
1929–1934
Grof Hans
Josef
Matuschka
Višji vladni svetnik177
1934–1937
Mieczysław Chmielewski
Advokat 1934–1937
Gottfried
Schwendy
Vladni podpredsednik178
1936–1937
Adam
Stebłowski Sekretar na zunanjem ministrstvu
1934–1937
Državni Agent pri Mešani komisiji Nemški Poljski
Ime Poklic Obdobje Ime Poklic Obdobje
Karl Budding Vladni predsednik179
1922–1926
Bronisław Boufałł
Univerzitetni profesor
1922–1923
Baron
Werner von
Grünau
Generalni konzul, podsekretar na zunanjem ministrstvu
1926–1931
Dr.
Zygmunt
Przybylski
Senator 1923–1924
177 Nem. Oberregierungsrat. 178 Nem. Regierungsvizepräsident. 179 Nem. Regierungspräsident.
Državni agent pri Mešani Komisiji Nemški Poljski
Ime Poklic Obdobje Ime Poklic Obdobje
Grof Raban
Adelmann von
Adelmannsfelden
Diplomat 1931–1934
Dr.
Alexander
Szczepański
Generalni konzul
1924–1929
Dr. Wilhelm
Nöldeke
Generalni konzul
1934–1937
Kazimierz
Sąchocki Član vrhovnega upravnega sodišča
1929–1933
Leon
Babiński Univerzitetni profesor
1933–1937
Urad za Manjšine
Nemški vodja Poljski vodja
Ime Poklic Obdobje Ime Poklic Obdobje
Schmid Tajni vladni svetnik
1922–1924 Dr. Jan
Tokarz
Generalni državni tožilec
1922–1923
Dr.
Gospos
Predsednik deželnega sodišča
1924–1937 Viktor
Hinze
Generalni komisar
1923–1933
Dr. Marek
Korowicz
Svetnik Vojvodstva Šlezija
1933–1937
Sekretariat
Generalni sekretar Sekretar
Ime Poklic Obdobje Ime Poklic Obdobje
Jean de
Montenach
Član sekretariata Društva narodov
1922 Dr. André
Pozzy
Advokat 1924–1925
Dr. Emil
Schucany
Advokat 1922–1924
Dr. Robert
Vetterli
Advokat 1926–1937
Albert
Huber
Advokat 1924–1937
Guido
Schiller–Schildenfeld
Regierungsrat180 1927–1933
Šef urada in prevajalec pri Mešani komisiji Ime Poklic Obdobje
Johann Danek uradnik na ministrstvu 1922–1937
180 Vladni svetnik.
Priloga 5: Seznam krajevnih imen
Nemško ime Sedanje ime Nemško ime Sedanje ime
A
Algringen Algrange Allenstein Olsztyn
Annaberg Góra Świętej Anny
B
Beuthen Bytom Breslau Wrocław
Bresnitz Brzeźnica Brieg Brzeg
Budzisk Budziska Bunzlau Bolesławiec
C
Carlsruhe (O.S.) Pokój Cosel Koźle
D
Danzig Gdańsk
F
Flatow Złotów
G
Gleiwitz Gliwice Glogau Głogów
Gogolin Gogolin Groß Strehlitz Strzelce Opolskie
Groß Waplitz Waplewo Wielkie
H
Hindenburg (O.S.) Zabrze Hotzenplotz Osoblaha
J
Jägerndorf Krnov Jauer Jawor
K
Karf Karb Katscher Kietrz
Kattowitz Katowice Kolberg Kołobrzeg
Königsberg i. Pr. Kaliningrad Königshütte Chorzów
Kranowitz (po 1936 Kranstädt)
Krzanowice Kreuzburg (O.S.) Kluczbork
L
Langendorf Wielowieś Leobschütz Głubczyce
Leschnitz Leśnica Leubus Lubiąż
Liebenhain Barut Liegnitz Legnica
Löwen Lewin Brzeski Lugnian (po 1936 Lugendorf)
Łubniany
M
Miechowitz (po 1936 Mechtal)
Miechowice Memel Klaipėda
Mikultschütz Mikulczyce Münsterberg Ziębice
Myslowitz Mysłowice
N
Namslau Namysłów Neisse Nysa
Noldau Domaszowice
O
Oberglogau Głogówek Oderwalde (do 1931 Dziergowitz)
Dziergowice
Oppeln Opole
P
Peiskretscham Pyskowice Petrowitz Piotrowice
Pleß Pszczyna Potempa Potępa
R
Ratibor Racibórz Reichenbach Dzierżoniów
Rosenberg (O.S.) Olesno Ruda Ruda Dziergowska
S
Schweidnitz Świdnica Städtisch-Dombrowa Dąbrowa Miejska
T
Teschen Cieszyn, Český Těšín
Tost Toszek
Trebnitz Trzebnica Troppau Opava
Z
Zakrzewo (po 1935 Buschdorf)
Zakrzewo Zülz Biała
Priloga 6: Ženevska konvencija (1922) – izvleček členov, ki se nanašajo na zaščito
manjšin (Vir: Stone 1933, 213–261).
THE GENEVA CONVENTION OF MAY
15th, 1922, RELATING TO UPPER SILESIA
PREAMBLE
Germany, of the one part and Poland, of the other
part, in order to establish in Upper Silesia a
conventional regime in conformity with the
dispositions contained in Article II of the
decision of the Conference of Ambassadors of
October 20th, 1921, with a view to guaranteeing
in the common interest economic life in Upper
Silesia as well as the protection of minorities, . .
. have agreed as follows:
•
PART III
PROTECTION OF MINORITIES
DIVISION I
Whereas the Conference of Ambassadors
decided on October 20th, 192I:
1. That the Treaty with regard to the Protection
of Minorities, etc., concluded on June 28th, 1919,
between the United States of America, the British
Empire, France, Italy and Japan of the one part,
and Poland of the other part, should be applicable
to those parts of Upper Silesia definitely
recognised as part of Poland;
2. That the principles of equity and the
maintenance of the economic life of Upper
Silesia demand that the German Government
should be bound to accept, at least f or the
transitional period of fifteen years dating from
the definitive allocation of the territory,
stipulations corresponding to Articles 1, 2, 7, 8,
9 (paragraphs 1 and 2), 10, 11 and 12 of the said
Treaty as regards those parts of Upper Silesia
definitely recognised as part of Germany;
3. That the provisions of the agreement to be
concluded between the German and Polish
Governments in order to put into force the above-
mentioned principles, constitute obligations of
international concern for Germany and Poland,
and shall be placed under the guarantee of the
League of Nations in the same way as the
provisions of the Treaty of June 28th, 1919;
The two Contracting Parties have agreed on the
following provisions:
Article 64
The German Government accepts for the
transitional period of fifteen years the following
provisions applicable in the German portion of
the plebiscite territory.
The Polish Government refers to the following
provisions of the Treaty of June 28th, 19I9,
applicable ipso facto in the Polish portion of the
plebiscite territory.
Article 65
(Article l of the Minorities Treaty of June 28th,
1919)
Germany undertakes that the stipulations
contained in Articles 66 to 68 shall be recognised
as fundamental laws, and that no law, regulation
or official action shall conflict or interfere with
these stipulations, nor shall any law, regulation
or official action prevail over them.
Poland undertakes that the stipulations
contained in Articles 66 to 68 shall be recognised
as fundamental laws, and that no law, regulation
or official action shall conflict or interfere with
these stipulations, nor shall any law, regulation
or official action prevail over them.
Article 66
(Article 2 of the Minorities Treaty of June
28th, 1919)
1. The German Government undertakes to assure
full and complete protection of life e and liberty
to all inhabitants of Germany without distinction
of birth, nationality, language, race or religion.
2. All inhabitants of Germany shall be entitled to
the free exercise, whether public or private, of
any creed, religion or belief, whose practices are
not inconsistent with public order or public
morals.
1. The Polish Government undertakes to assure
full and complete protection of life and liberty to
all inhabitants of Poland without distinction of
birth, nationality, language, race or religion.
2. All inhabitants of Poland shall be entitled to
the free exercise, whether public or private, of
any creed, religion or belief, whose practices are
not inconsistent with public order or public
morals.
Article 67
(Article 7 of the Minorities Treaty of June
28th, 1919)
1. All German nationals shall be equal before the
law and shall enjoy the same civil and political
rights without distinction as to race, language or
religion.
2. Differences of religion, creed or confession
shall not prejudice any German national in
matters relating to the enjoyment of civil or
political rights, as, for instance, admission to
public employments, functions and honours, or
the exercise of professions and industries.
3. No restrictions shall be imposed on the free use
by any German national of any language in
private intercourse, in commerce, in religion, in
the Press or in publications of any kind, or at
public meetings.
4. Notwithstanding any establishment by the
German Government of an official language,
adequate facilities shall be given to German
nationals of non-German speech for the use of
their language, either orally or in writing, before
the courts.
1. All Polish nationals shall be equal before the
law and shall enjoy the same civil and political
rights without distinction as to race, language or
religion.
2. Differences of religion, creed or confessions
shall not prejudice any Polish national in matters
relating to the enjoyment of civil or political
rights, as, for instance, admission to public
employments, functions and honours, or the
exercise of professions and industries.
3. No restriction shall be imposed on the free use
by any Polish national of any language in private
intercourse, in commerce, in religion, in the
Press or in publications of any kind, or at public
meetings.
4. Notwithstanding any establishment by the
Polish Government of an official language,
adequate facilities shall be given to Polish
nationals of non-Polish speech for the use of
their language, either orally or in writing, before
the courts.
Article 68
(Article 8 of the Minorities Treaty of June
28th, 1919)
German nationals who belong to racial, religious
or linguistic minorities shall enjoy the same
treatment and security in law and in fact as the
other German nationals. In particular, they shall
have an equal right to establish, manage and
control at their own expense charitable, religious
and social institutions, schools and other
educational establishments, with the right to use
their own language and to exercise their religion
freely therein.
Polish nationals who belong to racial, religious
or linguistic minorities shall enjoy the same
treatment and security in law and in fact as the
other Polish nationals. In particular, they shall
have an equal right to establish, manage and
control at their own expense charitable, religious
and social institutions, schools and other
educational establishments, with the right to use
their own language and to exercise their religion
freely therein.
Article 69
(Article 9, paragraphs 1 and 2, of the
Minorities Treaty of June 28th, 1919)
1. Germany will provide, in the public
educational system in towns and districts in
which a considerable proportion of German
nationals of other than German speech are
residents, adequate facilities f or ensuring that, in
the elementary schools, the instruction shall be
given to the children of such German nationals
through the medium of their own language. This
provision shall not prevent the German
Government from making the teaching of the
German language obligatory in the said schools.
2. In towns and districts where there is a
considerable proportion of German nationals
belonging to racial, religious or linguistic
minorities, these minorities shall be assured an
equitable share in the enjoyment and application
of the sums which may be provided out of public
funds under the State, municipal or other budget,
for educational, religious or charitable purposes.
1. Poland will provide, in the public educational
system in towns and districts in which a
considerable proportion of Polish nationals of
other than Polish speech are residents, adequate
facilities for ensuring that in the elementary
schools the instruction shall be given to the
children of such Polish nationals through the
medium of their own language. This provision
shall not prevent the Polish Government from
malting the teaching of the Polish language
obligatory in the said schools.
2. In towns and districts where there is a
considerable proportion of Polish nationals
belonging to racial, religious or linguistic
minorities, these minorities shall be assured an
equitable share in the enjoyment and application
of the sums which may be provided out of public
funds under the State, municipal or other budget,
for educational, religious or charitable
purposes.
Article 70
(Article 10 of the Minorities Treaty of June
28th, 1919)
Educational Committees appointed locally by the
Jewish communities of Germany will, subject to
the general control of the State, provide for the
distribution of the proportional share of public
funds allocated to Jewish schools in accordance
with Article 69, and for the organisation and
management of these schools. The provisions of
Article 69 concerning the use of languages in
schools shall apply to these schools.
Educational Committees appointed locally by the
Jewish communities of Poland will, subject to the
general control of the State, provide for the
distribution of the proportional share of public
funds allocated to Jewish schools in accordance
with Article 69, and for the organisation and
management of these schools. The provisions of
Article 69 concerning the use of languages in
schools shall apply to these schools.
Article 71
(Article II of the Minorities Treaty of June
28th, 19I9)
1. Jews shall not be compelled to perform any act
which constitutes a violation of their Sabbath,
nor shall they be placed under any disability by
reason of their refusal to attend courts of law or
to perform any legal business on their Sabbath.
This provision, however, shall not exempt Jews
from such obligations as shall be imposed upon
all other German citizens for the necessary
purposes of military service, national defence or
the preservation of public order.
2. Germany declares her intention to refrain from
ordering or permitting elections, whether general
or local, to be held on a Saturday, nor will
registration for electoral or other purposes be
compelled to be performed on a Saturday.
1. Jews shall not be compelled to perform any act
which constitutes a violation of their Sabbath,
nor shall they be placed under any disability by
reason of their refusal to attend courts of law or
to perform any legal business on their Sabbath.
This provision, however, shall not exempt Jews
from such obligations as shall be imposed upon
all other Polish citizens for the necessary
purposes of military service, national de- fence
or the preservation of public order.
2. Poland declares her intention to refrain from
ordering or permitting elections, whether
general or local, to be held on a Saturday, nor
will registration for electoral or other purposes
be compelled to be performed on a Saturday.
Article 72
(Article 12 of the Minorities Treaty of June
28th, 1919)
1. Germany agrees that the stipulations in the
foregoing Articles, so far as they affect persons
belonging to racial, religious or linguistic
minorities, constitute obligations of international
concern and shall be placed under the guarantee
of the League of Nations. They shall not be
modified without the assent of a majority of the
Council of the League of Nations.
2.Germany agrees that any Member of the
Council of the League of Nations shall have the
right to bring to the attention of the Council any
infraction, or any danger of infraction, of any of
these obligations, and that the Council may there-
upon take such action and give such direction as
it may deem proper and effective in the
circumstances.
3. Germany further agrees that any difference of
opinion as to questions of law or fact arising out
of these Articles between the German
Government and any other Power, a Member of
the Council of the League of Nations, shall be
held to be a dispute of an international character
under Article 14 of the Covenant of the
League of Nations. The German Government
hereby consents that any such dispute shall, if the
other party thereto demands, be referred to the
Permanent Court of International Just ice. The
decision of the Permanent Court shall be final
and shall have the same force and effect as an
award under Article 13 of the Covenant.
1. Poland agrees that the stipulations in the
foregoing Articles, so far as they affect persons
belonging to racial, religious or linguistic
minorities, constitute obligations of inter-
national concern and shall be placed under the
guarantee of the League of Nations. They shall
not be modified without the assent of a majority
of the Council of the League of Nations. The
United States, the British Empire, France, Italy
and Japan hereby agree not to withhold their
assent from any modification in these Articles
which is in due form assented to by a majority of
the Council of the League of Nations.
2. Poland agrees that any Member of the Council
of the League of Nat ions shall have the right to
bring to the attention of the Council any
infraction, or any danger of infraction, of any of
these obligations, and that the Council may
there- upon take such action and give such
direction as it may deem proper and effective in
the circumstances.
3. Poland further agrees that any difference of
opinion as to questions of law or fact arising out
of these Articles between the Polish Government
and any one of the Principal Allied and
Associated Powers or any other Power, a
Member of the Council of the League of Nations,
shall be held to be a dispute of an international
character under Article 14 of the Covenant of the
League of Nations. The Polish Government
hereby consents that any such dispute shall, if the
other party thereto demands, be referred to the
Permanent Court of International Justice. The
decision of the Permanent Court shall be final
and shall have the same force and effect as an
award under Article 13 of the Covenant.
DIVISION II
In order that the protection of minorities in the
two portions of the plebiscite territory may be
based on the principle of equitable reciprocity,
and in order to take account of the special
conditions resulting from the transitional regime,
the Contracting Parties, without prejudice to the
provisions of Section I of the present Part, have
agreed to the following provisions for a period of
fifteen years.
The contents of Articles 65 to 72 are only
repeated in the present Section for the purpose of
giving a general view.
CHAPTER I
GENERAL PROVISIONS
Article 73
1. Poland and Germany undertake that the
stipulations contained in Articles 66, 67 and 68
shall be recognized as fundamental laws, and that
no law, regulation or official action shall conflict
or interfere with these stipulations, nor shall any
law, regulation or official action prevail over
them.
2. The tribunals and courts of justice, including
the administrative, military, and extraordinary
tribunals, shall be competent to examine whether
the legislative or administrative provisions are
not contrary to the stipulations of the present
Part.
Article 74
The question whether a person does or does not
belong to a racial, linguistic or religious minority,
may not be verified or disputed by the authorities.
CHAPTER I
CIVIL AND POLITICAL RIGHTS
Article 75
1. All German nationals in the German portion of
the plebiscite territory on the one hand, and all
Polish nationals in the Polish portion on the other
hand, shall be equal before the law and shall
enjoy the same civil and political rights without
distinction as to race, language or religion.
2. Legislative and administrative provisions may
not establish any differential treatment of
nationals belonging to a minority. Similarly, they
may not be interpreted or applied in a
discriminatory manner to the detriment of such
persons. The above principally concerns the
supply of products subject to a centralised system
of exploitation, such as articles of food, coal,
fuel, paper used in the printing of newspapers,
etc., the distribution of means of transport, the
assignment of premises to persons, companies, or
associations, the granting of official
authorisations relating to transfers of real
property and ownership, measures relating to the
distribution of land, etc.
3. Nationals belonging to minorities shall, in
actual practice, receive from the authorities and
officials the same treatment and the same
guarantees as other nationals; in particular, the
authorities and officials may not treat nationals
belonging to minorities with contempt nor omit
to protect them against punishable acts.
Article 76
Nationals belonging to minorities may not be
placed at a disadvantage in the exercise of their
right of voting, notably in the case of a
referendum, and of their rights of suffrage and
eligibility as regards all elections to
representative assemblies of the State and other
public bodies, as well as for elections to
representative bodies dealing with social matters.
In particular, a knowledge of or familiarity with
the official language may not be required of the
said nationals for these purposes, without
prejudice, however, to the provisions concerning
the official language and the language in which
the meetings may be conducted.
Article 77
All nationals shall be treated on a footing of
equality as regards admission to public
employments, functions and honours, including
military ranks, and to public establishments, and
as regards the granting of degrees, distinctions,
etc.
Article 78
1. Nationals belonging to minorities shall enjoy
the same rights as other nationals as regards the
right of association or meeting and the creation
of foundations.
2. The fact that associations devote themselves to
the interests of minorities as regards their
language, culture, religion, ethnical character or
social relations, cannot constitute a reason for
prohibiting these associations, hindering their
activities or preventing them from acquiring
legal status.
Article 79
1. Subject to the general laws in force, nationals
belonging to a minority shall be entitled to issue
publications and printed matter of all kinds in
their own language, as well as to import them
from abroad and distribute them.
2. In so far as newspapers or periodicals are under
an obligation to insert official communications,
they shall be entitled to require that a translation
in the language of the newspaper or periodical be
supplied them with a view to insertion and that
the current price f or insertion be paid them. In
the case of an insertion in two languages,
payment may only be demanded for insertion in
the official language. The publication of
judgments and corrections required in virtue of a
judicial decision shall not be considered as
official communications.
Article 80
Nationals belonging to minorities shall be treated
on the same footing as other nationals as regards
the exercise of agricultural, commercial or
industrial callings, or of any other calling. They
shall only be subject to the provisions in force
applied to other nationals.
Article 81
1. Nationals belonging to minorities shall have
the right to establish, manage and control at their
own expense charitable, religious, cultural or
social institutions. Subject to State supervision,
the existing institutions may continue to carry on
their activities without hindrance. They shall
retain their property and all their acquired rights
in conformity with the stipulations of Article 4.
2. Institutions may bring from the territory of the
other Contracting Party the ecclesiastics,
teachers, doctors, sisters of charity, deaconesses,
nurses and other similar personnel necessary for
their activities, whatever may be the nationality
of such persons. This stipulation does not,
however, affect the provisions relating to the
entry, residence and departure of aliens. The
diplomas and professional degrees of the persons
in question, which are valid in the territory of the
other Contracting Party, shall also be recognised
as valid for the exercise of their profession within
the sphere of activity of the institutions which
have introduced them.
3. The importation of the necessary books, works
of edification, medical and surgical instruments,
drugs, etc., is authorised, provided that the
general prohibitions applicable to all the
nationals of the State do not oppose it. This
stipulation shall in no way invalidate the
Customs regulations.
Article 82
The following articles apply to persons who are
entitled to retain their domicile in one of the two
parts of the plebiscite territory:
Article 76, as regards representative church
assemblies or representative social bodies,
Article 77, except as regards admission to public
functions and employments, including honorary
functions and military ranks,
Article 78 (I), except as regards political
associations,
Article 78, paragraph 2; Article 79; Article 81.
Article 83
The Contracting Parties undertake to assure full
and complete protection of life and liberty to all
the inhabitants of the plebiscite territory, without
distinction of party, nationality, language, race or
religion.
CHAPTER III
RELIGION
Article 84
§ I
The relations of the State with the religious
confessions shall be governed by the law after
bearing the competent representatives of these
confessions in conformity with the principles laid
down in the present Chapter.
§ 2
By the term "religious confessions" in the present
Chapter is
meant all organised religions.
Article 85
All the inhabitants of the plebiscite territory shall
be entitled to the free exercise, whether public or
private, of any creed, religion or belief whose
practices are not inconsistent with public order or
public morals.
Article 86
1. Religious confessions, parishes and Jewish
communities, as well as orders and
congregations, shall be entitled to administer
their affairs and to direct and supervise their
institutions in full liberty, subject to the laws
promulgated to maintain public order and public
morals.
2. They shall be free to employ the language of
their choice in all affairs of internal
administration. Religious confraternities and
societies may do the same.
Article 87
§ 1
Within the scope of the general laws and without
prejudice to the rights of third parties or rights
resulting from agreements between the State and
the Holy See, religious confessions, parishes and
Jewish communities, as well as orders and
congregations, shall be entirely free to appoint
ecclesiastics, functionaries, assistants, sisters of
charity, deaconesses and other auxiliary
personnel.
§ 2
They may, in so far as they belong to a religious
minority, for this purpose introduce from abroad
persons such as those mentioned in § 1 who need
not change their nationality and whose diplomas
and professional degrees shall be recognised.
§ 3
1. Religious confessions, parishes and Jewish
communities, as well as orders and
congregations, which include members of a
racial or linguistic minority, shall be free to
provide for such members divine service, the
cure of souls and religious instruction in their
own language.
2. In the event of persons belonging to a racial or
linguistic minority forming the majority in a
parish or Jewish community the provisions of §
2 shall be applicable.
Article 88
Religious confessions, parishes and Jewish
communities, as well as orders and
congregations, may maintain, even outside the
territory of the State, relations of a purely
ecclesiastical character with a view to co-
operation in regard to creed, doctrine, worship
and charity, and they may receive gifts for this
purpose from their co-religionists abroad.
Article 89
1. Persons belonging to all confessions shall
enjoy the legal holidays which were allowed
them before the transfer of sovereignty. These
holidays may not be abolished or changed
without the consent of the competent
representatives of the religious bodies in
question.
2. The question of the Sabbath is settled by
Article 71.
Article 90
The ecclesiastics and staff of religious
confessions, parishes and Jewish communities,
as well as of orders and congregations, may
freely perform their duties whatever their origin
or language.
Article 91
Religious confessions, parishes and Jewish
communities belonging to a religious minority
shall be entitled to an equitable share of the sums
provided for religious or spiritual purposes in the
State, municipal or other budgets, taking into
account the requirements of the nationals
belonging to the religious minorities.
Article 92
The Contracting Parties undertake to permit
parishes and Jewish communities to take copies
of the State tax returns to serve as a basis for the
allocation of church taxes in the said parishes or
communities.
Article 93
1. All religious confessions, parishes and Jewish
communities and all orders and congregations
existing and recognised in the plebiscite territory
shall continue to be recognised therein.
2. Taking into account the change of sovereignty,
they shall be obliged to bring their organisation
into line with the laws promulgated to maintain
public order and public morals and with the
provisions of the present Chapter.
3. For the purposes of this adjustment they shall
be allowed a transitional period lasting until July
1st, 1923. This stipulation does not apply to the
agreement which has been or may hereafter be
concluded between the Polish State and the Holy
See. It shall also not apply to the provisions of
Article 95.
Article 94
1. Ecclesiastics, church functionaries, sisters of
charity and deaconesses at present performing
their duties may continue to do so without let or
hindrance.
2. With the object of developing mutual good
feeling, the Contracting Parties shall make
representations to the ecclesiastical authorities
with a view to an exchange of Catholic priests
between the two parts of the plebiscite territory
in conformity with the provisions of canon law.
Article 95
Parishes and Jewish communities, as well as their
ecclesiastics, functionaries and pensioners, may
freely settle their economic relations with the
ecclesiastical provident institutions (funds, etc.)
to which they belong on the date of the transfer
of sovereignty, and continue these relations as
long as it remains impossible to substitute
institutions able to replace them completely. The
same shall apply to the survivors of the persons
mentioned above.
Article 96
§ I
Establishments, foundations and other
institutions with religious or charitable aims
whose activities extend to the two parts of the
plebiscite territory may continue to exercise such
activities until separate institutions have been
organised for each part of the territory.
§ 2
In the event of parishes or Jewish communities
being divided by the frontier line between the
two parts of the plebiscite territory, those
concerned may take the necessary measures with
a view to sharing in the upkeep of the movable
and immovable property of the said parishes or
communities.
CHAPTER IV
EDUCATION
First Section. -Private Education
Article 97
For the purposes of the present Chapter, the term
private education includes the teaching given by
private schools and private educational
establishments, whether they take the place of
State schools or whether they do not, as in the
case of the popular universities, academies of
music, etc., as well as private teaching given out
of school or at home.
Article 98
Nationals who belong to minorities may
establish, manage, supervise and maintain at
their own expense private schools or private
educational establishments and give private
teaching, provided that the requisite conditions
for the safety of the children are fulfilled and
provided that the teachers or tutors possess the
legally necessary qualifications, are domiciled in
the territory of the State in which the teaching is
given, and do not take advantage of their
profession to engage in activities hostile to the
State. In cases in which an authorisation is
required, it shall be granted if the conditions
specified above are fulfilled.
Private instruction out of school given by
teachers, tutors of good moral character or by
parents is authorised.
3. The questions whether the private instruction
referred to in paragraphs 1 and 2 is necessary or
not may not be taken into consideration.
Article 99
1. The official language may not be imposed as
the language of instruction in the private schools
of linguistic minorities or in private teaching.
2. The official language may only be imposed as
a part of the curriculum in private schools taking
the place of State schools of the same category.
Article 100
1. Any person who proves, by means of an
official diploma, that he or she possesses the
status of public teacher in one of the two States
shall be considered as duly qualified to give
instruction in a private school. To give private
teaching out of school or to teach subjects in
school not forming part of the regular
curriculum, it is sufficient to produce a certificate
of capacity to give such teaching delivered by a
competent authority of one of the two States.
2. The other provisions relating to the admission
of aliens to act as teachers in private schools shall
be so applied that the private schools of a
minority can recruit some of the members of their
teaching staff from abroad.
Article 101
German nationals domiciled in Polish Upper
Silesia may not be forbidden from attending
private schools or private educational
establishments in Polish Upper Silesia.
Similarly, Polish nationals domiciled in the
German part of the plebiscite territory may not be
forbidden from attending private schools or
private educational establishments in the German
part of the plebiscite territory.
Article 102
The right granted to a minority to supervise
private schools in no way invalidates the right of
supervision belonging to the State authorities.
Article 103
1. Children belonging to a minority and
receiving, at home or in a private school, a
sufficient private education shall not be obliged
to attend a State school.
2. The Government educational authorities shall
decide whether the private teaching in question is
or is not sufficient to take the place of public
education.
Article 104
The special provisions relating to private
professional or supplementary instruction will be
found in Article 115; and those relating to private
secondary and higher teaching in Articles 128–
130.
CHAPTER V
LANGUAGES
Article 134
The Contracting Parties guarantee to the
minorities the free use of their language both in
their individual or economic relations and in their
collective relations. No provision may limit the
exercise of this freedom. The same shall apply as
regards the free use of minority languages in the
Press and in publications of all kinds, and at
public or private meetings.
FIRST SECTION. ––OFFICIAL
LANGUAGE OF ADMINISTRATION
Article 135
In verbal relations with the civil authorities of the
plebiscite territory, all persons shall be entitled to
use either the German or the Polish language.
Article 136
Petitions addressed to the civil authorities of the
plebiscite territory may be drawn up in German
or in Polish. The reply may be made in either of
these languages. If it is made in the official
language, a translation must be attached if the
petition was not drawn up in that language and if
the petitioner has so requested.
Article 137
The official communications of the civil
authorities in the plebiscite territory shall be
made in the official language. A translation in
the minority language shall be attached to these
communications in all places in which this
procedure was employed on January 1st, 1922.
The competent authorities shall nevertheless be
free to settle this point in a different manner.
Article 138
1. Subject to the regulations concerning the use
of the official language and in particular the
language in which minutes, motions, etc., must
be drawn up, nationals belonging to the
minorities may speak in their own language in
the Kreistag, in the sejmik powiatowy, and in the
municipal and communal councils of the
plebiscite territory.
2. The same shall apply to the sejm of the
Voivodship of Silesia and to the
Provinziallandtag of Upper Silesia for four years
from the date of the transfer of sovereignty.
3. The provisions of paragraphs 1 and 2 shall be
applicable to any representative assemblies
which may hereafter replace the assemblies
mentioned above.
Article 139
1. The provisions of the present section shall not
apply to the administrations of the railways and
of the posts, telegraphs, etc.
2. In direct relations with the public, and
particularly at railway ticket offices and post
offices, the convenience of the population shall
as far as possible be considered, so far as the
minority language is understood by the
employees.
SECOND SECTION. LANGUAGE
EMPLOYED IN LEGAL PROCEEDINGS
Article 140
1. In the ordinary courts of the plebiscite
territory, any person shall be entitled to use
verbally or in writing either the German language
or the Polish language instead of the official
language. The same shall apply to petitions
addressed to the ordinary courts of the plebiscite
territory which must be forwarded for decision to
a higher court sitting outside this territory, so far
as the petition can be admitted by the court to
which it is addressed. Without prejudice to the
special measures contemplated by the Polish
Government for the period of transition
following upon the entry into force of the treaty,
this privilege shall not be enjoyed by advocates
or persons who professionally represent third
parties before the courts, except in cases when
they are acting on their own behalf.
2. In case of need, that part of the proceedings
which does not take place in the official language
shall be translated by the President of the Court,
by one of its members, or by an interpreter called
by the court.
3. The court shall decide whether it is advisable
to insert in the records or as an annex statements
or evidence produced in a minority language, or
to attach to the records a translation certified by
the interpreter. A party may not, however,
demand that an annexed record should be drawn
up in the language of a minority.
Article 141
The Minister of Justice may decree that
complaints, petitions or other declarations of a
party, drawn up in the minority language and
which must be officially notified ex officio, shall
be accompanied by the number of copies
necessary for such notification.
Article 142
1. The official notification of complaints, or other
documents relating to a case, drawn up in the
minority language shall only be valid if it is made
in the other State or in the plebiscite territory.
2. If the notification in the minority language is
without effect, and if official notification must be
made ex officio, a translation of the complaint or
document in question must be arranged for by the
court and forwarded for purposes of notification;
a copy of the original must be attached; the
notification of the translation shall in this case
have the same effects as a valid notification of the
document translated.
Article 143
Without prejudice to the provisions of Article
146, applications for entries in the land register
or other registers kept by the courts, as well as
declarations of consent relating thereto, must, if
they are drawn up in the minority language, be
accompanied by a translation by a sworn
interpreter, whose text shall be taken as authentic
in case of divergence.
Article 144
In the ordinary courts of the plebiscite territory
the Polish language may, if the court deems
necessary, be employed in the hearings in the
German part, and the German language in the
Polish part, provided that the parties, witnesses
and other persons concerned understand it
sufficiently. Even in such case, judgment shall be
delivered in the official language, and the records
shall be drawn up in that language. The
provisions of paragraph 3 of Article 140 shall
apply.
Article 145
The above-mentioned provisions shall also be
applicable to commercial courts, trade councils,
trade union arbitration tribunals, social insurance
administrative tribunals, conciliation and
arbitration committees, conciliation offices for
rent and lease cases, and Versorgungsgerichte.
These provisions are also applicable to relations
between the public and bailiffs, arbitrators,
persons qualified to draft wills in cases of
urgency, and village courts.
Article 146
The above provisions in no way invalidate any
regulations already issued, or which may
hereafter be issued, authorising in a still larger
measure the use of the Polish language in the
German part, or the use of the German language
in the Polish part. In particular, the option
granted to notaries under paragraph 2245 of the
German Civil Code shall be maintained.
DIVISION III
RIGHT OF PETITION AND METHODS OF
APPEAL
Article 147
The Council of the League of Nations is
competent to pronounce on all individual or
collective petitions relating to the pro- visions of
the present Part and directly addressed to it by
members of a minority. When the Council
forwards these petitions to the Government of the
State in whose territory the petitioners are
domiciled, this Government shall return them,
with or without observations, to the Council for
examination.
Article 148
In order to ensure that petitions emanating from
members of a minority and relating to the
interpretation or application of the provisions of
the present Part should receive uniform and
equitable treatment from the administrative
authorities in each of the two parts of the
plebiscite territory, each of the two Governments
shall establish a Minorities Office in its part of
the plebiscite territory.
Article 149
As regards the application and interpretation of
the provisions of the present Part by the
administrative authorities who receive orders
from higher authorities, members of a minority
may submit a petition to the Minorities Office of
their State for examination, in conformity with
the following provisions. In accordance with the
special stipulations contained in the following
articles, the Minorities Office shall then forward
these petitions to the President of the Mixed
Commission for his opinion. If the petitioners are
not satisfied with the action taken in the matter
by the administrative authorities, they may
appeal to the Council of the League of Nations.
Article 150
1. All petitions must be forwarded to the
Minorities Office in triplicate. They may only be
addressed to the Office under the following
conditions:
(a) After the complaint has been brought before
the administrative authority which ranks as the
highest competent instance in the plebiscite
territory as regards the matter in question; or
(b) If the case is within the competence of the
autono-mous communal authorities (kommunale
Selbstevrwaltungskörper-komunalne ciala
samorzadowe), after the complaint has been laid
before the State authority responsible for
communal supervision which ranks as the
highest competent instance in the plebiscite
territory; or
(c) In the case of a dispute as to whether the
requisite conditions for the establishment or
maintenance of a minority school, class or course
have not been fulfilled, after the matter has been
laid before the State authority competent with
regard to schools; or
(d) In a case in which the first complaint must be
ad- dressed to an administrative authority outside
the plebiscite territory, or for which the
competent authority of the first instance is
outside the said territory, after the complaint has
been laid before the proper higher authorities
competent in the matter.
2. A petition addressed to the Minorities Office
before the conditions prescribed in paragraph I
have been fulfilled shall be rejected without
examination.
Article 151
If a member of a minority establishes a prima
facie case that the matter which concerns him has
not been settled within a reasonable time by the
administrative authorities, or that the matter is
one which requires urgent settlement, he may
demand that his petition should be examined
even before appealing to the administrative
authorities mentioned in paragraph 1 of Article
150.
Article 152
1. In all the cases provided for in Articles I50 and
151, if the Minorities Office does not succeed in
giving satisfaction to the petitioners, it shall
forward the petition with its observations to the
President of the Mixed Commission for his
opinion.
2. Each Minorities Office shall represent the
authorities of its country in relations with the
President of the Mixed Commission.
Article 153
l. The President of the Mixed Commission shall
be free to make all enquiries he may consider
useful and appropriate. He shall give the
petitioners and the Minorities Office an
opportunity of submitting their observations
verbally or in writing.
2. After examining the case and giving the
members of the Mixed Commission an
opportunity of expressing their views, the
President shall communicate to the Minorities
Office his opinion on the manner in which the
case may be settled in conformity with the
provisions of the present Part, the provisions of
paragraph 2 of Article 158 being applicable
mutatis mutandis.
3. The opinion may indicate a final, a provisional
or a partial solution. The President may also
declare that he will only state his opinion at the
end of a certain period.
Article 154
The Minorities Office shall forward the opinion
of the President of the Mixed Commission to the
competent administrative authorities, and shall as
soon as possible inform the President of the
Mixed Commission of the decision of the
authorities, stating whether and in what manner
they have taken his opinion into account.
Article 155
The time–limits for proceedings shall be fixed by
the President of the Mixed Commission.
Article 156
The proceedings shall not be public. The
President of the Mixed Commission shall decide
whether and when his opinion may be
communicated to the petitioner by the Minorities
Office. He shall also decide whether and when its
publication shall be allowed.
Article 157
The appeal to the Council of the League of
Nations provided for in Article 149 shall be
addressed to the Minorities Office. The latter
shall arrange for its transmission to the Council
by the Government.
Article 158
1. If, in the cases referred to in Article 588, the
judgment or decision depends on the
interpretation of the provisions of the present
Part, the quest ion of interpretation shall be
submitted to the President of the Arbitral
Tribunal alone in case of "evocation" (removal
from the jurisdiction of the courts). "Evocation"
may be applied for by the member of a minority
concerned or by the opposing party.
2. The interpretation given by the President of the
Arbitral Tribunal shall take into account, inter
alia, such resolutions of the Council of the
League of Nations as may refer to similar cases
in Upper Silesia. The question whether any
national laws are compatible with the provisions
of the present Part may not be examined.
PART VI
MIXED COMMISSION AND ARBITRAL
TRIBUNAL OF UPPER SILESIA
DIVISION I
ORGANISATION
Article 560
1. The Mixed Commission has its seat at
Katowice and is com- posed of two German
members, two Polish members, as well as a
President of another nationality.
2. The members must be natives of Upper Silesia
or be particularly familiar with affairs in Upper
Silesia, whether by reason of their profession or
activity as officials, or through residence there
over several years.
3. The Mixed Commission takes its decisions
(resolutions) in accordance with the dispositions
of the present Convention.
• • • • • •
Article 564
1. The German and Polish Governments will
jointly address to the Council of the League of
Nations a request to nominate the Presidents of
the Mixed Commission and the Arbitral
Tribunal.
2. The German Government nominates the
German members of the Mixed Commission and
the German arbitrator; the Polish Government
nominates the Polish members and the Polish
arbitrator.
• • • • • •
Article 566
1. If the President of the Mixed Commission or
the President of the Arbitral Tribunal is
prevented for a certain time from exercising his
functions, the German and Polish Governments
will request the Council of the League of Nations
to nominate a substitute, in consultation, if
necessary, with the President who is to be
replaced.
2. If a member of the Commission or an arbitrator
cannot sit, the government nominating him will
nominate the substitute. Substitutes f or members
of the Mixed Commission or the Arbitrators must
have similar qualifications to those originally
required. Substitutes for the Arbitrators may not
exercise any other function except judicial or
academic functions. They may not exercise the
profession of advocate or counsel.
• • • • • •
Article 568
1. The President of the Mixed Commission and
the President of the Arbitral Tribunal, appoint on
an equal basis and after agreement with the two
governments, the necessary officials and
assistants.
2. They fix similarly, after agreement with the
two governments, the official titles of the
officials.
3. The Chiefs of the two offices must be neither
German nor Polish.
• • • • • •
Article 568
5. The President will not dismiss an official or
employee of Polish or German nationality, before
he has referred the matter to the government
concerned.
6. The Mixed Commission and the Arbitral
Tribunal draw up their own reglement interieur.
Article 569
1. Each government appoints a State Agent to
represent before the Mixed Commission and the
Arbitral Tribunal the interests over which it must
watch.
Article 570
1. The Mixed Commission and the Arbitral
Tribunal, the Presidents and members of the
Mixed Commission and Arbitral Tribunal, as
well as the officials and employees in the service
of the Mixed Commission and the Arbitral
Tribunal, enjoy, in penal matters, upon the
territory of the Contracting States, the same
special protection as officials of the respective
States.
2. The President of the Mixed Commission and
the President of the Arbitral Tribunal are
respectively competent to initiate any
prosecution (Strafantrag) for offences (délits)
committed against the Mixed Commission, the
Arbitral Tribunal or the members and officials
thereof.
Article 571
The members and officials of the Mixed
Commission or the Arbitral Tribunal of Polish or
German nationality, are punished for offences
committed in the exercise of their functions, by
the authorities of their state, in the same way as
if they were officials of that state.
Article 572
1. The Contracting Parties guarantee diplomatic
privileges and immunities to the Presidents,
members of the Mixed Commission, the
Arbitrators, Chiefs of the two offices, as well as
to the State Agents. If these persons are nationals
of one of the Contracting States, they will only
be entitled to such diplomatic privileges and
immunities when on the territory of the other
state.
2. The officials and employees in the service of
the Mixed Commission, the Arbitral Tribunal or
the State Agents–when on the territory of the
state of which they are not nationals–are
exempted
1.from all taxes (impôts et taxes) on
their salary or other emoluments from
their services with the Mixed
Commission or the Arbitral Tribunal,
except taxes to the commune, or church
or educational taxes;
2. from the ordinary jurisdiction in all
that concerns their official activity, and
from preventive detention, save in
prosecutions for crime;
3. from the obligation to testify as to
facts concerning their official activity,
unless the President of the Mixed
Commission or of the Arbitral Tribunal,
or the State Agent, as the case may be,
authorises the testimony.
3. The quarters (locaux) of the Mixed
Commission and the Arbitral Tribunal are
inviolable.
• • • • • •
Article 576
The use of the official language of the Mixed
Commission and Arbitral Tribunal is regulated as
follows:
§ I
Language of Discussion
1. The Presidents use the language familiar to
them. Other persons officially participating in the
discussions use either German or Polish.
2. Declarations, requests, resolutions and
decisions must be translated into German or
Polish, and if necessary into both.
3. Persons other than officials participating in the
proceedings use either German or Polish, unless
they know neither.
4. Translation shall be done by the President, a
member of the Commission or an Arbitrator, and
where necessary by an interpreter.
5. The minutes are drawn up in German and in
Polish.
§ 2
Language of Internal Service
1. In the internal service, each may use German
or Polish.
2. Service circulars of a general character, notices
in the offices, etc., shall be drawn up in German
and Polish.
3. The official language of the country where the
Mixed Com- mission or Arbitral Tribunal is shall
have precedence.
§ 3
Language of External Service
Requests addressed to the Mixed Commission or
the Arbitral Tribunal must be drawn up either in
German or Polish. The reply will be in the same
language, unless the addressee renounces it. For
the rest, all documents, communications, official
notifications, citations, etc., addressed to a
German authority or to Germany, must be drawn
up in German, and all documents . . . etc.
addressed to a Polish authority or to Poland, must
be drawn up in Polish.
• • • • • •
DIVSION II
PROCEDURE AND COMPETENCE
CHAPTER I
THE MIXED COMMISSION
• • • • • •
Article 580
1. The Mixed Commission is authorised to
request from the Arbitral Tribunal and from the
judicial and administrative authorities of the
German and Polish parts of the plebiscite
territory, reasoned opinions (consultations
motivées).
2. The administrative authorities are bound to
give effect to such requests.
Article 585
1. If there come to the knowledge of the President
of the Mixed Commission facts, circumstances,
or situations which, in his opinion, are not in
conformity with the dispositions of the present
Convention, the President is free to draw the
attention of the competent State Agent thereto.
2. The State Agent is then bound to transmit the
communication without delay to his government.
• • • • • •
Article 588
§ I
1. lf, in an Upper Silesian case, the judgment or
decision depends on the interpretation of an
article of the present Convention, either party to
the case may, up to the conclusion of the
proceedings in the second instance, demand that
the question of interpretation be submitted to the
Arbitral Tribunal (évocation).
2. An Upper Silesian case shall mean a case
brought in the first instance before any tribunal,
including administrative tribunals, in the
plebiscite area, or before administrative
authorities of the said area who do not receive
orders from higher authorities. An Upper Silesian
case shall also mean a case brought in the first
instance before any tribunal, including
administrative tribunals, outside the plebiscite
area, or before administrative authorities who do
not receive orders from higher authorities,
provided that such case emanates from a part of
the plebiscite area which is subject, in the first
instance, to the jurisdiction of the said tribunals
or authorities.
§ 2
The tribunal or authority in question shall reject
the demand for evocation, if it considers that its
judgment or decision does not depend upon
interpretation, or if evocation does not appear to
it admissible under the provisions of the present
Convention. It may reject the demand, if the
question of interpretation has al- ready been
settled by the Arbitral Tribunal and published in
its official gazette, or if manifestly the purpose of
the demand is solely dilatory.
§ 3
An error in the application of the provisions of
paragraph 2 shall be regarded by the tribunals
and authorities of both countries as an essential
fault of procedure.
§ 4
Unless otherwise explicitly provided in the
present Convention, the interpretation of the
Arbitral Tribunal shall be binding on the
tribunals and authorities of both countries in their
judgments or decisions.
CHAPTER III
DISPOSITIONS COMMON TO THE MIXED
COMMISSION AND THE ARBITRAL
TRIBUNAL
Article 596
§ I
The Mixed Commission and Arbitral Tribunal
elaborate their own rules of procedure, taking
into account the principles and dispositions
contained in the present Part.
§ 2
1. The rules of procedure must be published in
the Reichsgesetzblatt and the Dziennik Ustaw
Rzeczypospolitej Polskiej. They will enter into
force fifteen days after publication in these two
organs.
• • • • • •
§ 3
The same applies to amendments to the rules.
• • • • • •
Article 601
§ I
1. The Mixed Commission and the Arbitral
Tribunal may collect the evidence they deem
necessary and may inter alia hear under oath
witness and experts residing in the plebiscite
area. The summons shall act as a free conduct.
2. The form of oath shall con form to the
provisions of the civil procedure in force in the
country where the witnesses and experts are
heard. Perjury and false declarations shall be
punished by the Contracting Parties as if they
were offences committed before their own
authorities.
§ 2
1. Within the limits of the plebiscite territory, the
Mixed Com- mission and the Arbitral Tribunal
may collect all necessary evidence, either
themselves, or through a member designated for
that purpose, or through the competent State
Agent. Outside the plebiscite territory, the
President must have recourse to the intermediary
of the State Agent to cause all the necessary
evidence to be taken by the competent
authorities.
2. All Polish and German authorities are bound
to accord free aid to the Commission and the
Tribunal. All expenses and costs collected by
these authorities shall be carried immediately by
them to the credit of the Mixed Commission and
the Arbitral Tribunal. Nevertheless, the expenses
necessitated by a consultation or expert enquiry
will be reimbursed by the international instance
to the national authorities.
Article 602
1. Disciplinary punishments for non-appearance
before the Mixed Commission or the Arbitral
Tribunal and for unjustified refusal to testify or
take the oath are fixed by the laws relating to
judicial organisation and civil procedure in force
in the country of which the delinquent is a
national.
2. Such punishments shall be inflicted on the
request of the Mixed Commission or the Arbitral
Tribunal by the Amtsgericht or the sąd
powiatowy of the place where the delinquent
resides. These tribunals will follow their usual
procedure.
3. The amount of fines imposed is retained by the
state collecting them.
• • • • • •
Article 604
1. The Mixed Commission and the Arbitral
Tribunal exercise their competence ex officio.
2. If the Mixed Commission has declared itself
competent or incompetent in a matter, the
Arbitral Tribunal is bound by this decision.
Article 605
1. If contrary to the national authority, the Mixed
Commission or Arbitral Tribunal admit or deny
their competence, their decision prevails.
2. The legal effects of this decision are governed
like that of questions concerning the internal
jurisdiction of the state.
FINAL DISPOSITION
Article 606
1. The activity of the Mixed Commission, that of
the Arbitral Tribunal, as well as that of the
Conciliation Commissions provided for in the
present Convention, ceases after fifteen years
from the date of the transfer of sovereignty.
2. After this date the Mixed Commission shall
take no further resolutions.
Article 606
5. The two governments reserve to themselves
the regulation by a special agreement of the
liquidation of the property of the Mixed
Commission and the Arbitral Tribunal.
FINAL PROTOCOL
• • • • • •
III
The two contracting Parties can, by common
agreement, modify or abolish all the provisions
of the transitional regime.
• • • • • •
XV
No disposition of the Convention shall in any
way modify the stipulations of Articles 65 to 72.